Ja, te tehnične novotarije so res čudovite zadeve.
Poleti mi je nekdo pokazal svoj telefon, ki ga dvigneš nad glavo v smeri izbrane zvezde in ti na ekrančku izpiše ime zvezde, planeta ali ozvezdja ali galaksije ki je za njim. Preveril sem ga kar na nekaj primerih in povsod je deloval brezhibno. Celo na svetlem delu neba, kjer se s prostimi očmi ni videlo nič, je »našel« zvezde ki bi tam morale biti. Kdo se bo pa sploh še učil orientacije po nočnem nebu, če pa je ta način s pripomočkom tako enostaven in dostopen vsakomur, ki si vzame manj kot minuto časa?
Poleti na plovbi po Jadranu tudi sam uporabljam GPS in sonar in to je res praktično. Toda ko gledam po drugih barkah, se mi zdi da plovejo brez posadke. Njihovi kapitani menda tičijo globoko v kabini in vozijo s pomočjo radarja in GPS in sonarja in drvijo prek morja kot sneta sekira. Morja menda še pogledajo ne, razen ko se peljejo v marino.
Pred leti smo se z avtobusom peljali po Murski Soboti in iskali muzej. Šofer avtobusa je bil seveda opremljen z GPS in z njegovo pomočjo je obvladal navigacijo kot šofer lokalnega mestnega avtobusa. Potem pa smo prišli do zapore ceste, ki so jo prenavljali, in do obvozov, ki so nas odpeljali »okoli riti«. Ko smo na nekem 10 križišču obtičali v prometni gneči (nismo se samo mi izgubi) sem stopil z avtobusa in vprašal nekaj mimoidočih za smer. Izkazalo se je, da so vsi neki tujci (niso bili rojeni v Murski Soboti) in nam zato niso vedeli pomagati. Na koncu smo le s svojo pametjo prišli do našega cilja.
S pomočjo teh treh primerov bi rad povedal, da nobena stvar, pa naj bo še tako enostavna in priročna, ne more zamenjati vsega ostalega znanja orientacije, ki ga pridobimo na različne praktične načine.