Pogosta vprašanja

Temeljni cilj bralnega pouka na razredni stopnji in še naprej je vzgojiti učinkovitega bralca. To je učenec – bralec, ki bere tekoče in natančno, z razumevanjem, ima ustrezen obseg besedišča in je pri branju fleksibilen in za branje motiviran. S to opredelitvijo učinkovitega bralca smo navedli že nekaj stopenj in hkrati ciljev razvijanja bralne zmožnosti.

Najpomembnejši poudarki učnega načrta za slovenščino, ki se navezujejo na učenje branja in pisanja na razredni stopnji so:

·         učenci vstopajo v svet branja postopoma, sistematično in individualizirano,

·         učitelj naj bo pri začetnem opismenjevanju pozoren na priporočeno zaporedje usvajanja veščin in spretnosti branja in pisanja, ritem usvajanja naj sproti prilagaja značilnostim in zmožnostim posameznega učenca,

·         učenci naj bi na koncu 2. razreda praviloma že usvojili tehniko branja in pisanja, v 3. razredu pa naj bi branje in pisanje predvsem utrjevali in izboljševali,

·         pri tem usvajajo tudi strategije branja in pisanja neumetnostnih in umetnostnih besedil,

·         vsem otrokom omogočiti, da spoznajo in dosežejo višjo raven tako imenovane kritične pismenosti,

·         cilj poučevanja ni le obvladovanje tekočega branja in pisanja, temveč raba pisnega jezika.

V  spodnji tabeli je prikazan Učni načrt za slovenščino (2018) za področje branja in pisanja:

Preglednica:  Orientacijski mejniki v procesu triletnega opismenjevanja

V nadaljevanju so pojasnjeni nekateri pojmi s področja razvijanja zmožnosti branja.

Tekočnost branja je hitro in natančno branje z ustreznim ritmom, intonacijo in izraznostjo. Raziskave, ki so raziskovale vpliv tekočnosti branja so pokazale, da povečanje bralne tekočnosti povečuje tudi bralno razumevanje. Kljub vsemu dobra tekočnost pri branju ni vedno povezana z dobrim razumevanjem. 

Tekoče branje je sestavljeno iz tehnike branja, natančnosti, hitrosti, izraznosti in ritma. Osnovne značilnosti bralne učinkovitosti so: hitrost branja, tekočnost, razumevanje prebranega, besedišče in fleksibilnost pri branju. Učinkovito branje je tekoče in natančno in je vedno povezano z bralnim razumevanjem.

Hitrost branja je opredeljena kot število prebranih besed na minuto, kar ugotavljamo z glasnim branjem.

Tehnika branja je sestavljena iz skupka operacij, ki jih mora učenec miselno izvesti, zato, da bi lahko prebral besedo, poved. Avtomatizirane tehnika branja omogoča tekočnost. Koraki, ki jih mora učenec narediti, v razvijanju tehnike branja so: 

·         najprej mora usmeriti pozornost na besedo,

·         prepoznati vse črke (otroci z disleksijo imajo težave pri črkah, ki imajo določene skupne značilnosti, npr. M/N, P/R in pri črkah, ki imajo drugačno orientacijo, npr. b/d, g/p, …),

·         vzpostaviti asociativno zvezo, da vsak glas zapišemo s črko, kar jim navadno ne dela težav,

·         znati mora glasovno analizirati besedo ( = izgovorjeno besedo razčleniti na posamezne zloge/glasove),

·         glasovno razločevati posamezne glasove med seboj,

·         poznati mora smer branja (orientacija),

·         združiti glasove v besedo, kar je končni proces delnih procesov: razčlenjevanja besed, vzorca gibanja oči od leve proti desni, asociiranja glasov in združevanja glasov v besedo.

Tem korakom sledijo še drugi, ki se nanašajo še na vzpostavljanje razumevanja prebranega.

Tehnika branja je torej vezana na konec drugega razreda, tekočnost pa urimo vse do konca tretjega razreda. Tekočnost se med drugim uri tudi s sistematičnim razvijanjem hitrosti branja (ne samo preverjanjem, pač pa razvijanjem in  načrtnim učenjem strategij, kako učenec lahko bere hitreje – pomoč prsta, okenc, črt, vrste besedila …). Strategije za razvijanje tekočnosti branja so:

·         Glasno branje - učenec naj posluša branje učiteljice; sliši, kakšno je tekoče branje; s tem, ko učencem beremo, kažemo tudi na pomembnost branja (raziskave kažejo na upad pogostosti branja učiteljev, od 1. razreda dalje).

·         Ponavljajoče branje ali večkratno branje istega besedila.

·         Zborno branje - pri zbornem branju bere učitelj z manjšo skupino učencev besedilo izmenično. Pri tem učiteljevo branje služi kot model, kako naj berejo glasno, kar skušajo učenci posnemati.

·         Eho branje, pri katerem učenci berejo glasno z rahlim zamikom za učiteljem, kot odmev in skušajo čim bolj posnemati učiteljevo branje.

·         Poslušanje posnetega branja - učenci najprej poslušajo posnetek s posnetim branjem besedila, nato pa sami berejo besedilo brez posnetka.

·         Pred branjem nekega besedila, ki bo vsebovalo npr. 10 novih besed, učenci trenirajo branje teh posameznih besed, dokler jih ne avtomatizirajo.

·         Skupno branje – delitev besedila med bralci (učitelj – učenec).

Da bi branje v šoli prispevalo k tekočnosti branja, morajo učenci razredne stopnje brati minimalno 10-15 minut dnevno (to je cca. 50 - 80 strani mesečno). POUDARJAMO: GRE ZA BRANJE V ŠOLI. Da bi učenec dosegel ustrezno raven branja – tekočega branja, mora v teku npr. 175 šolskih dni dnevno brati med 10-35 minut. Potrebno je brati raznoliko gradivo: časopise, zgodbe, pravljice, itd. S šolanjem se povečuje hitrost tako glasnega kot tihega branja. V OŠ običajno HITROST GLASNEGA BRANJA ne preseže 120 besed/minuto, medtem ko se HITROST TIHEGA BRANJE ob koncu OŠ približa 200 besed/minuto.  (Umek, Peklaj, Pečjak, 2012)

Pomembno je, da učitelj na začetku obdobja in sproti pri vsakem učencu preverja razvitost veščin, spretnosti in zmožnosti, potrebnih za branje/pisanje, nato pa za vsakega učenca izdela individualni načrt razvijanja zmožnosti branja in pisanja. Na začetku drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja in tudi sproti naj učitelj pri učencih preverja razvitost veščin, spretnosti in zmožnosti, potrebnih za branje, nato pa naj za vsakega učenca izdela individualni načrt razvijanja in nadgrajevanja zmožnosti branja. Če želi, da bi učenci v večji meri avtomatizirali tehniko branja, da bi dobro razumeli prebrano besedilo in da bi razvili zmožnost fleksibilnega branja raznih besedil, naj uporablja metode in oblike učinkovitega poučevanja, npr. bralne učne strategije.

Standard znanja na koncu 2. razreda je orientacijski, kar pomeni, da poudari pomen tekočega branja, nikakor pa to ne pomeni zaključka urjenja in razvijanja tekočega branja. K spremljanju razvoja tekočega branja je pri učencih potrebno pristopati individualno. Pomembno je tudi, da so postavljeni kvalitativni kriteriji, po katerih spremljamo in podpiramo napredek posameznega učenca pri razvoju tekočega branja.

V branje vam ponujamo članek v Reviji Razredni pouk Branje od 1. do 5. razreda (in naprej), kjer smo zbrali ključne poudarke, kriterije in vire (priloga).