PRIPOVEDKA O HAJDUKIH

V Velikem Bukovju, ki se razprostira od Preloke in Sel do Pribincev, Bojancev in do Hrasta, so imeli Hajduki kaj dobro skrivališče. Ljudje so se jih jako bali in nihče se jih ni upal izdati, ker so se bali njihovega maščevanja. Ponoči so jim morali na njih pohodih kazati pota, a gorje tistemu, ki ni na ta opravek pri priči pozabil, ampak o tem komu pravil. Požgali so mu dom in pobili družino.

Nekoč pridejo v Griblje k staremu možaku in trkajo na okno: »Ustaj bre!« Mož si je takoj mislil, kdo ga zove, odprl je vrata in stopil iz koče. »Vodi nas v Semič!« mu zapove harambaša. Starček se je pričel izgovarjati, da težko hodi, a vse mu ni pomagalo. Ko pripelje Hajduke blizu Semiča, se ustavijo, eden pa pravi: »Hodi nazaj, a glej, da nikomur ne poveš, koga in kam si vodil.« Drugi pa se oglasi: »O, ne takom, hajdemo raje v drago!« Starčku se dvignejo lasje na glavi, ker je mislil, da mu bije zadnja ura. Ko se vsa truma zgrne v drago, odpro Hajduki svoje torbe in mu dajo jesti vsakojakega mesa in piti dobrega vina. Potem pa stopi harambaša z nožom v roki predenj in mu zagrozi: »Tale nož bo končal tvoje življenje, če kdaj komu poveš o tej nočni poti. Sedaj pa naravnost domov!« Hajduki pa se napotijo v Gorjance in naprej, Bog ve, kam.

Nekoč so prišli spet v Bukovje, ljudje so zvedeli, da nameravajo ostati dalj časa v gozdu. Tribučani se dogovore in eden odide v Novo mesto javit, naj pridejo Hajduke polovit. Prišla je stotnijavojakov, ki so obstopili hajduško skrivališče in prekinili njh pojedino, ko so se gostili s pečenim volom. Pozvali so Hajduke na predajo. Hajduki so se razbežali, nekaj so jih na čegu pobili, nekaj pa ujeli. Ujetnike so sodili v Novem mestu in nihče ni več zagledal belega dne. V ječah so vsi do zadnjega pomrli.

Nekoč je šel neki kmet iz Brdare pri Dragatušu v košjo na Vrbovsko. Pred neko hišo je zagledal slepega starčka, ki se je sončil. Vpraša ga, odkog je. Brdarčan mu odgovori, da je od Črnomlja. »Oj, nisi ti od Črnomlja, ti si nekod od Dragatuša,« mu odvrnu starček. Potem mu pove, da je bil on med tistimi Hajduki, ki so jih ujeli v Bukovju in ki se je najbrže edini rešil od vseh štiridesetih. Izda mu tudi, da so imeli pred Veliko Plešivico skrivno pot iz Bukovja do Pobrežja pri Adlešičih, kjer bi se lahko rešili kot so že mnogokrat prej, a tedaj ko so jih ujeli, straže niso vršile dolžnosti. Vhod v Plešivico so imeli v Vardijanovi dragi pod Plešivico. Na križpotju sredi Plešivice so zakopali žganjarski kotel naropanih dragocenostih, nanj pa so položili kamen, vrhu njega pa vilice in nož navzkriž. Starček mu pove, da bi šel on že zdavnaj odkopat ta zaklad, a radi slopoto ne more na pot.

Ta Brdarčan se je napotil kopat v Vardjanovo drago, da bi dvignil hajduški zaklad. Jama je bila zasuta s kamonjem in prstjo. Ko je že precej odkopal, je prišel do rdeče kače, ki je tako smrdela, da nihče tam ni vzdržal, pa so kopanje opustili.

Prepis iz knjige Domoznanska snov Bele krajine, izdano v Črnomlju 1941

Dolenc Stane

Vukotič - Zakrajšek Nada

Zadnja sprememba: četrtek, 25. januar 2018, 12:21