Oris poglavij

  • Splošno

    Našo ekskurzijo začenjamo z ogledom Blejskega vintgarja in končamo ob Bohinjskem jezeru.

    Avtor ekskurzije: Andreja Gumilar
  • Blejski vintgar

    Ogled Blejskega vintgarja.
    Sotesko v neposredni bližini Gorij, približno 4 km severozahodno od Bleda, sta februarja leta 1891 odkrila Jakob Žumer, gorjanski župan, kartograf in fotograf Benedikt Lergetporer. Odkritje je bilo naključno, in to v času, ko je bil vodostoj Radovne, ki teče skozi Vintgar, izredno nizek. Na svojo raziskovalno pot sta se podala iz Spodnjih Gorij proti Blejski Dobravi. S trudom sta se prebila skozi sicer neprehodno sotesko. Odkrila sta toliko naravnih lepot, da sta se odločila ustanoviti gradbeni odbor. Sotesko so uredili za oglede, predvsem gostov z Bleda. Javna otvoritev je bila 26. avgusta 1893. Soteska Vintgar, dolga 1,6 km, je zarezana med navpičnimi stenami hribov Homa in Boršta, krasi pa jo Radovna s slapovi, tolmuni in brzicami.

    Pot vodi preko mostov in t. i. Žumrovih galerij ter se končuje z mostom nad mogočnim 16 m visokim rečnim slapom Šum. Zaradi naravnih lepot je bil Vintgar uvrščen med pomembnejše turistične zanimivosti Slovenije, in število obiskovalcev se iz leta v leto veča. V eni smeri obiska soteske lahko izkoristite možnost “razgledne pešpoti” preko Homa do sv. Katarine (zgodovinska cerkvica in prelep razgled).

  • Pokljuka - Mrzli studenec

    Ogled Pokljuke in okolice Mrzlega stundenca.

    Pokljuka je z gozdom pokrita visoka kraška planota v Julijskih Alpah. Je največja zaokrožena gozdna površina v Triglavskem narodnem parku. Dolga je 20 km in skoraj toliko tudi široka. Pokljuka je zelo priljubljena izletniška točka, predvsem zanimiva je Pokljuška soteska, ki leži nad dolino reke Radovne in je od vasi Krnica oddaljena le 1 km, od Gorij 2 km in od Bleda 7 km. Dolga je 2 km in v najslikovitejšem delu globoka 40 m. v apnenčasto kamnino jo je vrezala iz pokljuških ledenikov odtekajoča voda, katere ostanek je današnji potok Ribščica, pritok Radovne. Do najlepšega osrednjega dela so speljane poti za obiskovalce.

  • Planina Javorniki

    Ogled planine Javorniki.  Planina Javornik oz. Javorniška planina (1300 mnm) je del alpske planote Pokljuka. Predstavlja izhodišče poti na Blejsko kočo na Lipanci in gore Debela peč (2014 m), Lipanski vrh (1965 m), Mali Draški vrh (2132 m) in Viševnik (2050 m). Na planini so številne lesene pastirske koče in staje, edina zidana stavba je sirarna. Na planini se preko poletja pasejo krave, pozimi pa so na njej urejene tekaške proge.

    Do nje lahko pridemo po cesti od Mrzlega studenca mimo Konjske planine. Če pridemo iz Bleda, se pot začne blizu križišča, ki sicer vodi do Šport hotela na Pokljuki. Mi pa se opravimo po zložni cesti, ki se od glavne ceste takoj za križiščem odcepi desno. Okvirno 2 uri hoje.

  • Biatlonski smučarski center Pokljuka

    Ogled biatlonskega smučarskega centra na Pokljuki, na Rudnem polju.

    Športni center Pokljuka je eden najsodobnejših tovrstnih centrov v Evropi in tudi v svetu, ter predstavlja pomembno športno-turistično infrastrukturno pridobitev. Hotel Center ima edinstveno lego tik ob biatlonskem stadionu s streliščem, s čimer je prava svetovna posebnost.

    Športni center Pokljuka vključuje:

    •večnamenski osrednji objekt – Hotel Center z 62 ležišči, à la carte restavracijo, fitness kabinetom, savno, multimedijskima predavalnicama, …,
    •sodobne in homologirane proge za smučarski tek in biatlon,
    •izposojevalnico športne opreme,
    •rolkarsko stezo/smučarsko-tekaške proge z delno osvetlitvijo,
    •biatlonsko strelišče s 30 elektronskimi tarčami,
    •stadionski del s tribunami,
    •sistem umetnega zasneževanja,
    •druge rekreacijske površine,
    •nova parkirišča in komunalno infrastrukturo,
    •zunanji gostinski objekt Jurček.
    Za sprotno in redno vzdrževanje smučarsko-tekaških prog, so v Centru na voljo:

    •trije teptalni stroji (z ustreznimi priključki),
    •pet motornih snežnih sani (z ustreznimi priključki).

  • Pokljuška barja

    Ogled pokljuškega visokega barja.

    Naravoslovna posebnost Pokljuške planote (1300 m), ki je del Triglavskega narodnega parka, so visoka barja z redkimi rastlinskimi vrstami in prostranimi gozdovi.

    Visoko barje je mokrišče, katerega rastline so z nalaganjem izgubile stik s podtalnico. Zato tukaj uspavajo rastline, ki so prilagojene na pogoje z malo hranilnih in mineralnih snovi.
    Pri visokem barju stika s podtalnico ni in so rastline, kar se preskrbe z vodo tiče, odvisne izključno od s hranili revno padavinsko vodo. Takšne razmere prenese le malokatera rastlina, zato je rastlinstvo visokih barij specifično in se možno razlikuje od rastlinstva okolice. Nekatera visoka barja porašča zgolj zeliščna in mahovna plast, v najboljšem primeru pa na njih naletimo na večje ali manjše otoke rušja. Na samem robu barja se običajno rušju priključi smreka, ki pa je zaradi mineralno revne šotne plasti slabo razvita in pritlikava.

    Nastanek visokega barja

    Šotni mah ima svojevrstno sposobnost, da navzgor stalno priraščajo mladi poganjki, spodnji deli pa se postopoma spreminjajo v šoto. Na ta način se plast šote debeli, celotno barje pa se dviguje nad okolico. Tako rastline izgubijo stik s podtalnico, kar prenese la malokatera rastlina. Šotni mah zrase na leto 7 do 10 mm, v 10 letih se ustvari približno 1 cm debela plast šote. Rastlinske in živalske ostanke razkrajajoča huminska kislina rjavo obarva vodo v barjanskih okencih. Zaradi velike količine vode razvoj življenja na visokem barju spomladi v primerjavi z okolico kasni, jeseni pa se zaradi toplotnoizolacijskega učinka življenje nekoliko podaljšuje.


    Rastlinstvo

    Zgolj z deževnico se je sposoben prehranjevati le šotni mah, graditelj visokega barja. Za vse druge rastline so na prehransko revnih in kislih tleh rastne razmere skorajda neprimerne. Rastline visokih barij, ki so prilagojene na mineralno revno rastišče, so ombrotrofne vrste. Vresnice, pogoste rastline visokih barij, učinkovito sprejemajo hranila iz tal s pomočjo mikoriznih gliv, medtem ko so mesojede rastline (rosika in mastnica) sposobne sprejemati hranila živalskega izvora.
    Botanične analize so pokazale, da je mogoče na enem samem visokem barju najti poleg ombotrofnih rastlin (takih, ki se hranijo le z deževnico), tudi rastline, ki se hranijo z rudninsko vodo, ne glede na to, ali se nahaja v barju kot podtalnica ali pa vanj priteka kot površinska voda. Na visokem barju lahko uspeva tudi kaka nizkobarjanska rastlina, ker je na njenem rastišču po naključju nekaj več dušika.
    Rastline na visokih barjih so kisloljubne vrste. Vodne razmere barja so spremenljive, saj so rastline lahko poplavljene, tiste na vrhu šotnih kupov pa so pogosto izpostavljene sušnim razmeram. Prevladujejo vodoljubne in vlagoljubne vrste. Vendar so se nekatere rastline prilagodile na nadolgotrajnejšo sušo s kseromorfno zgradbo listov ali pa so sposobne preko listov vpijati padavinsko vodo. Temperaturna nihanja barja so velika - površina barja se ob sončnem vremenu segreje do 50ºC, ponoči pa se zelo ohladi. Rastline visokih barij so zaradi posebnih razmer ozki specalisti, ki uspevajo le tu in se močno razlikujejo od rastlinstva okolice.

    Ogroženost

    Visoka barja so s stališča varovanja narave dragocena naravna vrednota. Zaradi značilnih življenjskih razmer so se nanje prilagodile le redke vrste. Visoka barja predstavljajo edinstveni ekosistem, kjer najdejo svoj življenjski prostor številne redke in ogrožene rastlinske in živalske vrste, ki prispevajo k biodiverziteti. Barja omogočajo preučevanje razvoja rastlinstva v preteklosti, ker se deli rastlin ohranjajo v šoti več tisočletij. Na podlagi analize pelodnih zrn iz različnih globin se da ugotoviti, katere rastline so v preteklosti uspevale na tem območju.

    Vir: www.zbirka.si

  • Koprivnik v Bohinju

    Ogled Koprivnika, lahko si ogledamo tudi Vodnikov razglednik, kjer se odpira eden najlepših pogledov na bohinjske gore.

    Koprivnik v Bohinju je razloženo naselje na južnem pobočju Pokljuke v občini Bohinj.

    Naselje je nastalo iz nekdanje pašne planine. Kmetije so razporejene okrog polja v manjši kotlini Mrzlega potoka. Prebivalstvo, ki se po letu 1945 zaradi odseljevanja vztrajno manjša, se v glavnem ukvarja s planinsko živinorejo in gozdarstvom.

    Vodnikov razglednik je točka v višini 1017 metrov, s katere se izredno lepo vidi ves Bohinj z jezerom in okoliškimi gorami.
    DOSTOP: Iz vasi Jereka (1 ura 15 min) ali iz vasi Koprivnik (30 min).

  • Studor v Bohinju z zaščitenimi toplerji

    Ogled zaščitenih dvojnih kozolcev (toplerjev) v vasi Studor v Bohinju.

    Studor v Bohinju je gručasto naselje v občini Bohinj, na pobočju Rajna pod goro Studor (1002 mnm). Skozi naselje teče potok Vrčica, v turističnem smislu pa je verjetno najbolj poznan po skupini dvojnih kozolcev (na sliki desno) na travniku pod naseljem. Ta predel se imenuje Pri stogih, sicer pa so osrednji deli vasi še Na koritu, Na gorici in V grabnu.

    V preteklosti so se prebivalci studorja večinoma ukvarjali s planšarstvom, t.j. selitveno pašno živinorejo, preko poletja so ovce in krave vodili na bližnje in daljnje senožete in planine (npr. Voje, Uskovnica, Vogar, Planina Blato, Krstenica, Dedno polje, Velo polje, itd.)

    Bohinj je bil stoletja naše najmočnejše planšarsko središče. Tu je največ planin,najbolj nagosto so posejane, najvišje planine segajo pod vrh Triglava. V Bohinju je bilo razvito planšarstvo z mlekarstvom v najbolj intenzivni obliki. Od maja do sredine julija so planšarji z živino selili na spodnje in od tu na visoke planine, jeseni pa so se v stopnjah spet vračali v dolino. Na Uskovnici npr. so ostajali vsedo božiča.

    Po letu 1971, ko so odprli v Srednji vasi sodoben mlekarski obrat, je sirarstvo vse bolj zamiralo. Zdaj ga ohranjajo pri življenju ostareli in osameli planšarji le še na redkih planinah. Mnoge so povsem opustili, na drugih pasejo le še jalovo govedo. Intenzivna mlekarska dejavnost je poprej zahtevala veliko število planšarjev. V zadnjih letih se vse aktivnosti na področju planšarstva, mlekarstva in sirarstva počasi obnavljajo.

    Vir: Wikipedia
  • Planšarski muzej v Stari Fužini

    Planšarski muzej je muzej sirarstva in planšarstva v Bohinju. Urejen je v nekdanji vaški sirarni v naselju Stara Fužina. Sama stavba je bila zgrajena leta 1883, v njej pa so do leta 1967 izdelovali sir. Štiri leta kasneje (1971) je bila v njej urejena muzejska zbirka planšarskih in sirarskih predmetov, ki je bila leta 1990 preurejena in vsebinsko dopolnjena.

    V vhodnem prostoru je ohranjena prvotna sirarska delavnica s sirarsko prešo in vzidanima kotloma za segrevanje mleka. V muzej je bila iz planine Zajamniki delno prenešena tudi lesena planšarski stan z notranjo opremo. Na stenah visijo številni dokumenti in fotografije planin in planšarjev, ki so odraz alpske kulture.

    V muzeju je urejena trgovina. (povzeto po Wikipediji).

    Planšarski muzej, Stara Fužina 181.

  • Bohinjsko jezero

    Ogled Bohinjskega jezera.

    Bohinjsko jezero je največje stalno in naravno jezero v Sloveniji. Jezero je ledeniško-tektonskega nastanka: prvotna kotanja je nastala z intenzivnim erozijskim delovanjem ledenika na površje. Ledenik je izdolbel dno in ga obdal s čelnimi morenami na vzhodnem delu jezera. Glavni pritok jezera je Savica, ki se v zahodnem delu jezerske kotanje prebija preko moren z balvani in se pri Ukancu izliva v jezero. Jezero je pretočno - iz jezera teče reka Jezernica, ki že po manj kot 100 m skupaj z leve strani pritekajočo Mostnico, ki priteka iz Voj, tvori reko Savo Bohinjko (Sava). Ob severnem robu jezera je več podvodnih kraških izvirov, najbolj je poznan kraški izvir Govic.

    Podatki
    dolžina: 4101 m (najdaljša diagonala)
    največja širina: 1200 m (S-J)
    največja globina: 45 m
    površina jezera: 318 ha
    dolžina jezerske obale: 10.900 m.

    Višina jezera je bila še ob koncu zadnje ledene dobe višja za 16 m in takrat je jezero segalo do današnje Stare Fužine, kar nakazujejo tamkajšnje fosilne jezerske terase.
    Bohinjsko jezero je bilo leta 1981 vključeno v območje Triglavskega narodnega parka. Lep pogled na jezero je z vrha pečin Mirnjaka (1540 m).