Oris poglavij

  • Splošno

    Opis poti: Odhod iz Ljubljane ob 8.30 in nadaljevanje poti Velenju (po AC) preko Letuša, vstop v Velenjsko kotlino pri Prelogah, nadaljevanje poti proti Muzeju premogovništva in ob 10.00 ogled muzeja. Po ogledu Muzeja premogovništva Slovenije sledi ogled Velenjskega jezera. Naslednja postaja ekskurzije bo obisk Muzeja Velenje na gradu Velenje ob 13.00. Odhod iz Velenja proti Ljubljani preko Arje vasi (vstop na AC) bo okoli 14.00.

    Stroški ekskurzije znašajo 7 EUR in jih bodo učenci poravnali pri vodji ekskurzije na dan odhoda pred samim odhodom v Velenje.

    Splošni cilji ekskurzije: aktivno sodelovanje na ekskurziji, zbrano poslušanje in opazovanje, pozorno spremljanje poti, dopolnjevanje in pridobivanje novih znanj.

    Vsebinski cilji: dopolniti znanje o delu rudarjev v rudniku, dopolniti znanje o življenju rudarskih družin, spoznati vplive človeka na okolje, seznanitev z razvojem in oblikovanjem slovenskih dežel v srednjem veku, seznanitev z razvojem gradov in mest v času srednjega veka.

    Navodila učencem: prihod v šolo ob 8.00 in ob 8.30 odhod z avtobusom v Velenje. Povratek okoli 15.30 ure. Malica bo hladna in topla, kosila v šoli ni. Pripomočki, ki jih oprinesete s sabo: pisala, trša podlaga za pisanje in list papirja. Finančna sredstva: 7€ za vstopnine in toplo malico. 

    Navodila za delo: Učenci morajo urediti lastne zapiske in izdelati povzetke o ekskurziji v obliki poročila, ki ga oddajo v dveh dneh po opravljeni ekskurziji. Sočasno odgovarjajo na vprašanja na delovnih listih, na katere lahko odgovorijo neposredno na lokaciji ali pa s pomočjo zapiskov - in jih prav tako oddajo, vendar že naslednji dan po opravljeni ekskurziji.

    Za delo doma so pripravljene teme, ki jih bodo učenci opravili v šoli ali doma v okviru dogovorjenih terminov (te naloge so namenjene predvsem tistim učencem, ki se ne bodo udeležili ekskurzije).

    Avtor ekskurzije: Uroš Herman

  • Muzej premogovništva Slovenije

    Ogled Muzeja premogovništva Slovenije, v katerem bomo spoznali premogovnik na mestu samem in tudi preteklost premogovništva na območju Slovenije. poskusili bomo tudi "tapravo" rudarsko malico.

    Učenci urejajo zapiske, sprašujejo in izdelajo prvi del delovnega lista, oziroma se jim omogoči dovolj časa za iskanje potrebnih pojasnil.

    Velenjski premogovnik - zgodovina

    Velenjski premogovnik deluje na največjem slovenskem nahajališču premoga in na eni od najdebelejših znanih plasti premoga na svetu. V lignitnih plasteh, debelih kar 165 metrov, je bilo doslej odkopanega več kot 180 milijonov ton lignita.

    Prve omembe nahajališč segajo v 18. stoletje, prva vrtanja v leto 1875, prvo jamsko odpiranje pa v leto 1887. Daniel pl. Lapp je bil prvi, ki mu je po odkritju glavnega lignitnega sloja leta 1875, ki šteje kot »rojstno leto« velenjskega premogovnika, zares uspelo pridobivati omembe vredne količine lignita. Rudarji so v času po odprtju prvega jaška, kljub zgolj ročnemu delu, uspešno večali proizvodnjo, k čemur je pripomogla tudi nova železniška proga, ki je omogočila prodajo bolj oddaljenim kupcem.

    Že leta 1905 je bila v bližini premogovnika zgrajena prva termoelektrarna, ki je delovala na osnovi lignita. Pridobivanje premoga v Šaleški dolini je doživelo največji razmah po 2. svetovni vojni, ko so potrebe po premogu skokovito narasle.

    Količine izkopanega premoga so naraščale do sredine 90. let 20. stoletja. Velenjski premogovnik je zagotavljal kar tri četrtine vsega slovenskega premoga. Moderna mehanizacija in lastna odkopna metoda sta bili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja komaj dovolj za pokritje vseh potreb po premogu. Lakota tedanje države po energiji je povzročila, da so v velenjskem premogovniku sredi 80. let dosegli vrhunec količin odkopanega premoga na leto, to je bilo 5 milijonov ton premoga. Danes je celotna količina odkopanega velenjskega lignita uporabljena za delovanje Termoelektrarne Šoštanj, kjer iz letne odkopane količine premoga pridobijo eno tretjino električne energije, ki jo porabimo v Sloveniji.

    Pomen Premogovnika Velenje se meri tudi z vplivi, ki jih ima premogovniška dejavnost neposredno na okolje in z odnosom do okolja. Slednje je predvsem povezanost s krajem in njegovimi prebivalci. Razvoj Velenja je tesno povezan s premogovništvom, saj so rudarji mesto zgradili s svojimi rokami ob neštetih urah prostovoljnega dela.

    Vpliv Premogovnika je čutiti tudi danes. Podjetje podpira in spodbuja dejavnosti na športnem, kulturnem, šolskem področju. Na nekdaj poškodovanih površinah zaradi rudarjenja je nastal Turistično rekreacijski center Jezero, ki na športne terene, v naravo ter na športne in zabavne prireditve privablja veliko obiskovalcev. Leta 1999 je bil v opuščenem delu jame Škale urejen Muzej premogovništva Slovenije, kjer lahko obiskovalci spoznajo razvoj premogovniška v Sloveniji.

    vir: http://www.rlv.si/si/premogovnik-velenje/zgodovina

  • Velenjska kotlina

    V okviru razpoložljivega časa bomo opravili postanek na Velenjekem jezeru, kjer bomo izvedeli nekaj o Šaleški dolini, oziroma o Velenjski ali Šaleški kotlini. Hkrati bo to čas za odmor.

    Učenci si urejajo zapiske sproti, oziroma se jim omogoči dovolj časa za urejanje zapisa in iskanje morebitnih pojasnil.

    Šaleška dolina (tudi Velenjska ali Šaleška kotlina)

    Šaleška dolina (tudi kotlina) je dolina na severnem delu Slovenije, na območju severovzhodnega predalpskega hribovja. Na zahodu ga obdajajo Kamniško-Savinjske Alpe, na vzhodu gorovje Pohorja, na jugu pa Posavsko hribovje. Dolina poteka v smeri severozahod-jugovzhod. Od Zgornje in Spodnje Savinjske doline jo ločijo Golte, Skornški hribi, paški vrhovi z goro Oljko in Ponikovska planota.

    Predvsem na severu je dolina zaprta z verigo visokih gorovij ki se od severovzhoda proti severozahodu vrstijo: Paški Kozjak z Basališčem (1273 m) in s Špikom (1063 m), Smodivnik (923 m), Stropnica (860 m), Vodemlja (780 m), Lubela (778 m), Graška gora (800 m), Krištanova planina (654 m), Veliki in Staknečev vrh (1223 m); najvišje se vzpenjata v ozadju Uršlja gora (1696 m) in Smrekovec (1569 m). Severno obrobje je sredogorsko nadaljevanje Karavank. Sever je zato prometno precej slabše povezan.

    Jug doline je manj gorat, obdajajo jo nižje gore in hribi kot so npr. Vinska gora na severovzhodu. Južni rob ob Lozinskem gričevju je nastal ob pomembni Šoštanjski prelomnici, ob njej je kotlina prometno odprta proti vzhodu. Na koncu vzhodne odprtine se tudi nahaja mesto Velenje.

    Vodovja v kotlini predstavljajo predvsem reke in številna jezera. Skozi Velenje teče reka Paka, ki iz severozahoda dobi več pritokov - Trebušnico, Veriželj in Slatino. Paka sama pa se pozneje izlije v Savinjo.

    Zaradi rudarstva se v bližini Velenja ugrezajo tla (prazni rudniški hodniki in čela), voda zalije udorine in nastajajo jezera. Največje jezero je Velenjsko jezero, v bližini se tudi nahaja šoštanjsko jezero in Skalsko jezero, ki se na zahodnem koncu proti jugu odpira prehod ob reki Paki. Tu se nahaja mesto Šoštanj.

    Kotlina je nastala v poznem kenozoiku in sicer v poznem terciarju - pliocenu. Takrat so se zaradi epirogeneze začele pojavljati prelomnice, ki so navpično dvigovale in spuščale površje. Površje se je nagubalo, dno se je začelo ugrezati, med peskom in ilovico pa so začeli nastajati ligniti. To je rjavi premog, ki predstavlja veliko večino rudnega bogastva na tem območju. Velenjska kotlina je poleg Ljubljanskega barja tektonsko najmlajša v Sloveniji.

    vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Velenjska_dolina

  • Velenjski grad

    Obiskali bomo Muzej Velenje na gradu Velenje in si ogledali muzejske zbirke. Spoznali bomo zgodovino gradu, Šaleške doline (Velenjska kotlina) in samega mesta Velenje. 

    Učenci urejajo zapiske, sprašujejo in izdelajo drugi del delovnega lista.

    Velenjski grad

    Velenjski grad je eden najlepše ohranjenih gradov v Sloveniji. V zgodovinskih virih se prvič omenja leta 1270. Njegovi prvi lastniki in graditelji so bili gospodje Kunšperški, sledili so jim njihovi sorodniki gospodje Ptujski, nato je postal last družine Liechtensteinskih. Potem je pogosto menjaval lastnike. Družina Wagen von Wagensberg je v 16. stoletju stavbo popolnoma prenovila: napol trdnjavsko zasnovani grad je spremenila v renesančno rezidenco.

    Med pomembnejše lastnike sodita konec 19. stoletja še Karl in Bianca Adamovich. Zadnji lastnik gradu, grof Coronnini-Kromberg, ga je uporabljal le kot poletno rezidenco do leta 1943, ko so ga po kapitulaciji Italije Nemci kot italijanskega državljana izgnali iz Velenja.

    Po 2. svetovni vojni je grad prešel v last splošnega družbenega premoženja. V njem so uredili stanovanja, veliko notranje opreme je bilo uničene in stavbi je grozil propad.

    Leta 1957 je velenjski premogovnik na gradu ustanovil Muzej slovenskih premogovnikov. Postopoma so v njem začeli urejati prve zbirke, hkrati se je začela intenzivna sanacija stavbe.

    vir: http://www.muzej-velenje.si/grad.php