Oris poglavij

  • Splošno

    Odhod iz Ljubljane bo ob 8.00. Pot nas bo vodila po avtocesti do Logatca. Na poti bomo spoznavali značilnosti Ljubljanskega barja, naravnogeografske značilnosti dinarsko-kraških pokrajin. Pred Idrijo se bomo ustavili ob Divjem jezeru. Sledita ogled in malica. Pot nadaljujemo v Idrijo, v kateri si bomo ogledali Antonijev rov. Predviden čas ogleda je od 10.15 do 11.15. Ob dolini Idrijce bomo spoznali značilnosti Idrijskega in Cerkljanskega hribovja; tako naravnogeografske značilnosti kot značilnosti poselitve in oblike naselij. Po prihodu do bolnice Franja (odprta predvidoma junija 2010) bo krajši postanek. Sledi enourni ogled brez vodiča. Odhod iz bolnice Franja bo ob 13.30. Predviden povratek v Ljubljano okoli 15.30.

    Avtor ekskurzije: Igor Vrhunec

  • Logatec

    Na stičišču alpskega in dinarskega sveta se v osrčju Notranjske razteza občina Logatec, poimenovana po osrednjem mestnem naselju, nastalem na tleh starorimske poštne postaje - mansio Longatico. Tod so že v najstarejših časih vodile pomembne prometnice iz Ljubljanske kotline (Emona) proti Ogleju.

    Logaško krajino prekrivajo bogati gozdovi, ki so s pomembnimi cestnimi sečišči usmerjali življenjske tokove, ki so se razvijali zlasti ob prevozništvu in lesarstvu. Ob razgibani rokodelski dejavnosti (žagarstvo, kovaštvo, kolarstvo, sodarstvo, škafarstvo) je vseskozi tekel tudi živahen utrip kmetijstva, še posebej mlekarske in mesne pridelave.

    Današnjo gospodarsko moč občine predstavljajo lesna, kartonažna in kovinska proizvodnja, kmetijstvo in gozdarstvo, razvejana trgovska mreža in vse bolj razvijajoče se zasebno podjetništvo. Še čvrstejšo gospodarsko moč obeta ambiciozno oblikovana obrtno-industrijska cona. Zaposlitvena struktura je dokaj dobra, saj občina dosega v Sloveniji eno najmanjših brezposelnosti.

  • Divje jezero

    Divje jezero je kraško jezero, ki se nahaja približno 2 km južno od Idrije. Jezero leži v kamnitem kotlu pod stometrskimi prepadnimi stenami, ki obrobljajo ta severni rob Črnovrške planote. Divje jezero je tudi kraški izvir, saj priteka voda v jezero iz strmo spuščajočega se rova, ki je bil do sedaj raziskan do globine 160 m. Iz tega izvira teče naprej reka Jezernica, ki je tudi najkrajša površinsko tekoča reka v Sloveniji in se po 55 metrih zliva v reko Idrijco.

    Temperatura vode v jezeru skozi leto niha le med 7 in 10 °C. Jezero je bilo leta 1967 zavarovano kot naravni spomenik in od leta 1972 je urejeno za obisk kot prvi slovenski muzej v naravi.

  • Idrija

    Idrija, najstarejše slovensko rudarsko mesto, je bila pol tiso­čletja poznana doma in po svetu zaradi svojega živosrebrnega bogastva, ki je pomembno vplivalo na mnoga dogajanja ne le v nacionalnem, ampak tudi v širšem evropskem prostoru. Idrijski rudnik se je več stoletij uvrščal med vidnejša srednjeevropska podjetja in igral opazno vlogo v mednarodnih ekonomskih odnosih.

    Njegov pomen je bil tolikšen, da je lastnikom in upravljalcem nalagal stalno skrb za uvajanje najsodobnejših tehničnih naprav in izpopolnjevanje tehnoloških postopkov, obenem pa je bilo po­trebno nameščati tudi ustrezne strokovnjake. Zato je bila Idrija v preteklosti eno od središč razvoja rudarske tehnike in metalurgije, z njo je bil povezan razcvet mnogih naravoslovnih ved pa tudi splošni kulturni napredek v naših krajih.

    Pionirsko obdobje rudarjenja se je v idrijski kotlini začelo po letu 1490, ko so najprej odkrili samorodno živo srebro. Po ustnem izročilu naj bi dragoceno tekočo kovino prvi zapazil legendarni »škafar«, ko je namakal leseno posodo pri studencu. Furlanski in nemško govoreči rudarji so že pred letom 1500 kopali in žgali rudo, vendar je šele najdba bogatih cinabaritnih skladov 22. ju­nija 1508 omogočila razmah del in dvig proizvodnje. Vzporedno s širjenjem rudnika je rasla idrijska naselbina, privabljala okoliški kmečki živelj in dobivala vse bolj slovenski značaj.

    V prvih desetletjih so v Idriji gospodarile združbe privatnih podjetnikov, ki niso kaj prida investirali v jamske in površinske naprave. Po podržavljenju leta 1575, ko je rudnik prešel pod neposredno upravo habsburškega dvora, pa je sledila velikopo­tezna razširitev in modernizacija podjetja. Okrog Leta 1600 so bili vsi obrati solidno opremljeni, živo srebro pa je začelo preko Benetk, nemških mest in Amsterdama potovati v Levanto in v Južno Ameriko.

    Danes v Idriji pravih rudarjev skorajda ni več. Za njimi je ostala bogata dediščina, ki jo ohranjajo tehniški in kulturnozgodovinski spomeniki, obnovljeni objekti in naprave, etnološke znamenitosti in posebnosti, arhivska dokumentacija, muzejske zbirke, obsežna bibliografija in še marsikaj. Velik del navedene dediščine je na ogled domačim in tujim obiskovalcem.

    Ustaljene predstave o Idriji kot rudarskem mestu so v našem času dobile že zgodovinski značaj. Z razvojem novih gospodar­skih panog si je Idrijsko (mesto in občina) zagotovilo zanesljivo preživetje brez »srebrnega studenca«, to dejstvo pa razumljivo prinaša radikalne spremembe tudi v zavesti današnjih Idrijčanov. Tipika včerajšnjega »knapovskega« življenja je nepovratno izgini­la, ohranja pa se trdoživ ponos ob spominu na delo in izročila rudarskih prednikov.

    Idrija šteje danes okrog 7000 prebivalcev in kot občinsko središče združuje pristojne upravne, izobraževalne in kulturne funkcije. Mesto ima trdne gospodarske osnove, zlasti sodobno elektrokovinsko predelovalno industrijo, s katero se je odprlo v razviti svet. Prihodnost Idrije zagotavlja tudi razvoj turizma, saj se domači in tuji gostje lahko vedno znova prepričajo, da so resnič­no prišli v mesto naravoslovne, tehnične in duhovne kulture.

    Vir: http://www.idrija-turizem.si/sl/idrija-skozi-as/idrija-danes.html

  • Antonijev rov (ogled rudnika)

    Antonijev rov je najstarejši del idrijskega rudnika in spada obe­nem med najstarejše ohranjene vhode v rudnik na svetu. Izkopali so ga že leta 1500, samo desetletje po odkritju samorodnega živega srebra.

    Po tristo metrih dolgem rovu so rudarji skoraj pol tisočletja odhajali v jamo in se vračali z dela. Ob koncu rova so sredi 18. stoletja postavili kamnito kapelo svete Trojice, jo opre­mili z reliefom treh božjih oseb in dodali kipa svojih zavetnikov - svetega Ahacija in svete Barbare. 

    OGLEDI: PON - PET: ob 10.00 in 15.00
    sobota, nedelja in prazniki: 10.00, 15.00 in 16.00
    - ogledi za skupine po dogovoru –

    cena vstopnice
    5,5 €
    Vir: http://www.idrija-turizem.si/sl/tehni-ka-dedi-ina/antonijev-rov-turisti-ni-rudnik.htm
  • Cerkno

    Cerkno je upravno, gospodarsko in kulturno središče Cerkljanske, ki šteje 5115 prebivalcev (2002). Leži 324 m nad morjem v kotlini na robu Primorske z Gorenjsko, med alpskim in dinarskim svetom. Cerkljansko hribovje je del predalpskega hribovja, ki se nadaljuje v dinarski smeri.
    Čez to območje vodijo naravni prehodi iz Poljanske in Selške doline proti dolini Idrijce in naprej proti Soški dolini.
    Cerkljanska je bila naseljena že pr.n.št., v odobju Ilirov in Keltov.
     Sledilo je obdobje Rimljanov, ki so že uporabljali tovorno pot, ki je povezovala Škofjeloško, Cerkljansko s Tolminsko in Furlanijo.  
    V 7. stoletju je čez Cerkljansko potekala selitev Slovanov s Škofjeloškega hribovja proti Soški dolini in Furlaniji. Prehod je v preteklosti služil tudi kot tovorna pot.

    Cerkljanska je prvič omenjena v pisnih virih v drugi polovici 11. stoletja. Dokaz za to je arheološko najdišče Divje Babe v strmih pobočjih nad dolino Idrijce, kjer so bili v kraški jami najdeni dragoceni ostanki ledenodobnega človeka (kamnito orodje) in številne kosti jamskega medveda, predvsem pa neandertalčeva piščal, stara 45.000 let, domnevno najstarejše glasbilo v Evropi.
    Od 11. do 14. stoletja je bil posvetni vladar ter krajev in sosednje Tolminske oglejski patriarhat. V tem času (l. 1377) je bil napisan tolminski urbar. Od leta 1420 do 1509 je Cerkno spadalo pod beneško upravo, nato je bilo do začetka 20. stoletja priključen habsburškim posestvom v goriški grofiji. V času Avstro-Ogrske je bilo Cerkno trg, sedež okrajnega sodišča in davkarije.

    Po 1. svetovni vojni, leta 1920, je bila dokončno potrjena rapalska meja med Italijo in Jugoslavijo, Cerkno je pripadalo Italiji. Po kapitulaciji Italije, med 2. sv. vojno je bilo dolgo središče obsežnega partizanskega osvobojenega ozemlja.

    V bližini Cerkna stoji poseben spomenik, ki ga danes obišče na desettisoče obiskovalcev - legendarna Partizanska bolnica Franja. Skrita je v slikovito sotesko Pasice in je ena redkih, še ohranjenih bolnic, ki so med drugo sv. vojno delovale v Sloveniji. Sedaj kandidira za vpis na Unescovo listo spomenikov naravne in kulturne dediščine.

    Povojni razvoj industrije in nova delovna mesta v tovarni ETA so pospešila gospodarski razvoj Cerkljanske.

    Vir: http://www.cerkno.si/turizem/index.php?gr1=cRlk&gr2=zGdv

  • Partizanska bolnica Franja

    Partizanska bolnica Franja je danes ena redkih še ohranjenih partizanskih bolnic, ki so v letih druge svetovne vojne delovale v Sloveniji. Njihovi graditelji so v želji, da omogočijo ranjencem čim boljše pogoje zdravljenja, predvsem pa varnost, prostor zanje poiskali v gozdovih, težko dostopnih grapah in podzemnih jamah. Bile so del široko organiziranega odpora proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju.  Njihovo uspešno delovanje namreč ne bi bilo mogoče brez velike podpore ljudi, ki so v skrbi za ranjence velikokrat izpostavljali svoja življenja.

    Kompleks Partizanske bolnice Franje sestavlja 13 lesenih barak različnih velikosti in namembnosti in več pomožnih objektov. Med njimi najdemo tudi operacijsko sobo, rentgen, invalidski dom in celo električno centralo. V ozki, težko dostopni soteski Pasice v Dolenjih Novakih pri Cerknem so jih postopoma gradili od decembra 1943 do pomladi 1945. Ustanovitelj in prvi graditelj bolnice je bil dr. Viktor Volčjak, poimenovana pa je bila po zdravnici in upravnici dr. Franji Bojc Bidovec.

    Dostop do bolnice je med vojno potekal večidel po potoku Čerinščica, ki teče skozi sotesko. Ranjencem so pred prenosom zavezovali oči. Za dodatno varnost so poskrbeli tudi s premišljeno izdelanim obrambnim sistemom.

    Druga svetovna vojna je pomenila eno najtežjih preizkušenj za človeštvo, a tudi eno največjih zmag, ki jo je izbojevala takratna anifašistična in antinacistična koalicija, katere del je bilo tudi slovensko odporniško gibanje. Bolnica Franja je simbol tega mednarodnega povezovanja in odpora, predvsem pa dragocen pomnik humanosti in  tovarištva, vrednot, ki ostajajo aktualne tudi v današnjem svetu.

  • Soteska Pasice

    Potok Čerinščica v soteski Pasice je  je v svojem toku "preglodal" hrib, ki se sedaj deli na Veliki Njivč (915 m) ter Mali Njivč (758 m). Na svoji poti je izdolbel številne tolmune, slapove in fosilne lonce - drasle. V apnencu kot kameninski podlagi se pojavljajo ti značilni kraški pojavi.
    Stene vintgarja so izredno krhke in zato tudi krušljive, vendar je pot  primerno zavarovana. V spodnjem toku so trije zaporedni slapovi, ki padajo s 15 m višinske razlike.