Oris poglavij

  • Splošno

    Od Celja do Smrekovca
    Iz Celja se bomo odpravili z avtobusom ob 7:00. Prvi postanek bo pri Žovniškem jezeru od koder se bomo povzpeli na grad Žovnek. Na gradu bomo pojedli malico. Naprej se bomo odpeljali proti Mozirju. Obiskali bomo Mozirski gaj nato pa se bomo odpeljali do nihalke v vasi Žekovec, ki nas bo odpeljala na Golte. Na poti na Smrekovec se bomo ustavil pri Mozirski koči, kje bomo imeli kosilo. Od tam se bomo odpravili peš do Smrekovca. Avtobus nas bo prišel iskati pri planinskem domu Smrekovec, ki se nahaja pod Smrekovcem. Prihod v Celje je predvidoma ob 19:00.

    Avtor ekskurzije: Mirsad Skorupan
  • Žovneško jezero

    Žovneško jezero v Podvrhu je po površini največje v braslovški občini in meri 49 ha. Jezero je nastalo z zajezitvijo potoka Trnavca in služi predvsem namakanju kmetijskih površin. Žovneško jezero je pravi kraj predvsem za vse ljubitelje ptic, saj ob njem domujejo številne zanimive vrste ptic. Po podatkih Zavoda RS za varstvo narave, OE Celje, je na tem območju svoj življenjski prostor našlo 111 vrst ptic.

    Žovneško jezero in njegovo obvodno območje ima status ekološko pomembnega območja, kar pomeni, da pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

    http://www.braslovce.si/Turizem/ZovneskoJezero

    http://www.braslovce.si/Turizem/ZovneskoJezero


  • Grad Žovnek

    Grad Žovnek
    Grad Žovnek je zagotovo eden najstarejših gradov na Slovenskem. Kdo so bili graditelji prvotnega gradu ni znano. Prvi znan lastnik, ki ga literatura omenja v 12. stoletju, je bila družina Savinjski. Ta se je okoli leta 1150 preimenovala v Žovneške.
     
    Ruševine gradu Žovnek
    Žovneški gospodje so že ob prvem omenjanju v pisnih virih poleg družinskega gradu posedovali še grad Ojstrico v občini Tabor, Šenek nad Polzelo ter Libenstein nad Preboldom. V kasnejših letih so Žovneški postopno večali svoje posesti, finančno in vojaško moč in svoj ugled. Leta 1333 so Žovneški po odkupu druge polovice mesta Celje svoje upravno središče in bivališče preselili v Celje. Cesar Ludvik Bavarski je 16. aprila leta 1341 Friderka I. s posebno listino povišal v grofovski stan. Leta 1436 pa so bili Celjski grofje povišani v kneze.
    Kljub temu da je celjski grad postal novo upravno središče Žovneških, so le ti ostali močno vezani na svoj matični grad in rodovne simbole. Grad Žovnek je ostal njihov družinski grad, na katerem so se kasnejši rodovi Celjskih grofov pogosto zadrževali. [graščina] Po nasilni smrti zadnjega Celjskega kneza Ulrika II. leta 1456 pri Beogradu je grad Žovnek, kot tudi ostala posest Celjskih, prešel v last Habsburžanov, ki so novo lastnino upravljali s pomočjo oskrbnikov. Zadnji na gradu živeči lastnik je bil Jožef Čokl von Ruhethal, ki pa je leta 1816 v dolini zgradil novo graščino Žovnek in se iz starega gradu izselil.

  • Mozirje

    Mozirje je največji kraj v Zgornji Savinjski dolini, zanimiv zaradi bogate zgodovine, tradicije in ugodne lege. Privlačna narava z gozdovi daje Mozirju dobre osnove za turizem, vse to pa nadgrajuje obnovljeno staro trško jedro. Turistično ponudbo Mozirja dopolnjujeta tudi smučarski center Golte in Mozirski gaj.

    Potrjen je najstarejši pisni vir o imenu Mosir, omenjen v prvi doslej znani listini, ki je darilno pismo oglejskega patriarha Pelegrina iz leta 1146. Kdaj je Mozirje dobilo trške pravice, ni znano, z gotovostjo se trdi, da je to bilo pred letom 1318. Trg Mozirje je smel uporabljati grb po letu 1581, ko je nadvojvoda Karl  potrdil trške pravice in hkrati predpisal podobo trškega grba.

     Mozirje

    https://sl.wikipedia.org/wiki/Mozirje#/media/File:Mozirje1.JPG


  • Mozirski gaj

    Moziski gaj
    Mozirski gaj obiskovalce navdušuje s prekrasnimi cvetličnimi gredicami in etnološkimi objekti. Prostor med reko in strugo Savinje je idealno mesto za prikaz hortikulture, etnografskih značilnostim gospodarskih in društvenih dejavnosti, kot so: gozdarstvo, obrt, lovstvo, ribištvo, čebelarstvo in še kaj.

    Začetek urejanja gaja

    Na pobudo mozirskega turističnega društva je Krajevna skupnost Mozirje v sodelovanju z ribiško družino, planinskim, čebelarskim in hortikulturnim društvom ter Društvom vrtnarjev Slovenije leta 1974 začela urejanje Mozirskega gaja. Podjetje za urejanje voda Nivo iz Celja je izdelalo geodetski posnetek, ki je vseboval tudi urbanistično rešitev s spremembo namembnosti zemljišča. Nekdanja gmajna, ki so jo domačini koristili za pašo živine, je obsegala dobrih pet hektarov, ko pa so pašo opustili, se je prostor zarasel z gostim grmičevjem, kjer so se kopičila divja odlagališča odpadkov.

    Poplave

    Spomladi leta 1981 ga je prvič prizadela poplava, ko je skozi gaj tekoča Savinja odnesla precej zemlje, spodkopala nekaj dreves, onesnažila zelenice in odplavila klopi. Upravljavci so uspeli sanirati posledice poplave, postaviti ograjo okoli ribnika in podaljšati pergolo v parku.


  • Golte

    Golte, visoka kraška planota na vzhodnem obrobju Kamniško-Savinjskih Alp so priljubljeno slovensko gorsko središče in letovišče. Slednje v zimskem času v goste privablja ljubitelje smučanja in deskanja na snegu, v poletnem času pa je priljubljena točka pohodnikov, kolesarjev, jadralnih padalcev, jamarjev in drugih ljubiteljev narave. Zaradi svoje lege na pragu Alp, na samem vhodu v Zgornjo Savinjsko dolino, zaradi številnih naravnih, kulturnih in zgodovinskih znamenitosti, pa tudi zaradi najdaljše nihalke v Sloveniji, je gorski resort Golte pomembna turistična lokacija, katere ogleda ne smete izpustiti. Najvišji vrh Golt je 1.588 metrov visok Boskovec.

    Planoto Golte bogatijo pašniki, gozdne površine in številni skriti kotički v neokrnjeni naravi. K obisku vabijo brezna, prelomnice, jame in drugi kraški pojavi. Območje je od leta 1987 zavarovano kot krajinski park s predpisanim varstvenim režimom in razvojnimi usmeritvami.

    https://golte.si/page/history/

     Golte

    https://slovenia-outdoor.com/top_poti/pot-po-golteh/


  • Smrekovec

    Smrekovec

    Smrekovško pogorje leži na severovzhodnem območju Kamniško-Savinjskih Alp. Pogorje se nahaja na nekdanji koroško-štajerski meji med Šaleško, Zgornje Savinjsko in Zgornjo Mežiško dolino. Smrekovško pogorje je 10 km dolg gorski greben v smeri Z-V od Beli peči (1.423 m) na zahodu, kjer je geološka meja med apnenčastim grebenom Raduhe in Smrekovškega pogorja z magmatskimi kamninami do Kalskega grebena na vzhodu, ki meji na apnenčasto planoto Golte. Najvišji vrhovi pogorja so Veliki Travnik, imenovan tudi Turnovka (1.637 m), Komen oz. Kamen (1.684 m), Krnes (1.613 m) in Smrekovec (1.577 m), po katerem je celotno pogorje tudi poimenovano. Na jugovzhodnem pobočju Smrekovca vrh Rome se nahaja planinski dom (1375 m), vmesna postojanka slovenske planinske poti, na Široki trati jugozahodno od vrha Turnovke pa stoji nekdanje Antejevo zavetišče, sedanja Koča na Travniku (1548 m)

    Smrekovški vulkanizem je bil aktiven v geoloških obdobjih terciarja. Značilni kamenini sta andezit in andezitni tuf. Pod severnimi pobočji Smrekovca poteka periadriatski šiv. Kameninska osnova je dala pogorju njegovo zunanjo obliko. S slemenasto zgradbo in neizrazitimi vrhovi se razlikuje od svojih sosedov Plešivca, Raduhe ali Pece. Tip podlage je botroval tudi razvoju rastlinskih in živalskih posebnosti, ki jih najdemo na Smrekovcu. Tuf je poimenovan po andezitu, drobnozrnati predornini. Ime kamenine torej združuje kamnino sprijetega vulkanskega pepela (tuf) in lavo andezitne sestave (andezit).

     Smrekovec-Burger

    https://sl.wikipedia.org/wiki/Smrekov%C5%A1ko_pogorje#/media/File:Burger_SmrekovskoPogorje_VrhKomna.jpg