Oris poglavij

  • Splošno

    Gre za enodnevno ekskurzijo, ki vključuje kraje, ki so večini slovenske javnosti neznani. Izhodišče ekskurzije so Radlje ob Dravi (1), kjer obiščemo Dvorec z angleškim parkom in ostanke nekdanjega mogočnega dominikanskega smostana. Ogledamo si notranjost Dvorca, sprehodimo se po lepem angleškem parku s fontano in se vzpnemo na Kalvarijo s križevim potom. Sledi ogled nekdanjega mogočnega samostana, kjer je možno na nekdanjem upravnem traktu še vedno občudovati lepo sončno uro. V parku in na Kalvariji je možno v miru pomalicati. Sledi pohod po gozdni učni poti od dvorca do Starega gradu. Pohod je srednje zahteven, gre za slabo uro hoje po relativno strmem terenu, ki je bogat z različnimi drevesnimi vrstami. Na poti nas informativne table obveščajo o vrsti dreves in o značilnostih gozda. Na najvišji točki pohoda na Starem gradu si ogledamo ruševine nekdanjega gradu in si ogledamo panoramo Radelj in dela Dravske doline. Na klopeh je možen krajši počitek in malica. Nato se vračamo po isti poti proti Dvorcu. V središču Radelj, kamor se odpeljemo z avtobusom, sledi še ogled farne cerkve sv. Mihaela in Marijinega znamenja, ki ga mnogi zaradi podobnosti s kužnim znamenjem v Mariboru, napačno imenujejo kužno znamenje. Pot nas vodi do velike romarske cerkve sv. Janeza Nepomuka (2) sredi gozdnatih in travnatih strmin Kozjaka. Avtobus nas odloži na točki, ki je približno 500 m oddaljena od cerkve, kamor se odpravimo peš. Tu si ogledamo tudi posestvo, na katerem redijo jelene in se seznanimo z značilnostmi reje in obnašanja jelenov. Zadnja postaja je tipična pohorska vas in cerkev sv. Antona na Pohorju (3). Avtobus nas odpelje do središča razloženega naselja, do cerkve. Po ogledu se ustavimo na kmečkem turizmu pri Maleju, kjer sledi večerja. Nato se vračamo proti domu.
    Fotografije v predstavitvi ekskurzije sem posnela sama, ostalo slikovno gradivo sem povzela iz mojih monografij, kjer so navedeni avtorji.

    Avtor ekskurzije: Mateja Jevšnik
    • Radlje ob Dravi

      Ogledali si bomo Dvorec, angleški park okoli Dvorca, Kalvarijo in ostanke dominikanskega samostana. Na velikem parkirišču in parku okoli Dvorca je možno malicati.
      a) Marenberški dvorec
      Dvorec se nahaja na zahodnem robu Radelj ob Dravi in sredi lepega angleškega parka. Okoli leta 1700 so ga prezidali iz nekdanje grajske pristave v t.i. Spodnji grad. Dvorec je enonadstropna stavba v obliki črke L. Stavba je močno predelana. Od prvotne arhitekture so ohranjene pritlične dvoriščne arkade na slopih v severnem traktu. Strop dvorca je v pritličju obokan. Pred 2. sv. vojno so v stavbo dvorca vzidali rusticiran portal dominikanskega samostana z domnevnim grbom Sigfrida Marenberškega in grbom priorice samostana Marije Ivane Linzer z letnico 1666. Notranjost dvorca krasi znana slika Ugrabitev Evrope.
      b) Park
      Okoli dvorca se razteza lep angleški park. V njem najdemo v Evropi zelo redko drevesno vrsto z imenom kitajska suličevka. Park sooblikujejo tudi nam bolj domača drevesa dokaj visoke starosti. V parku najdemo tudi mnoge okrasni grmičevnice. Najimpozantnejši element pa je vsekakor fontana, ki jo je žal že načel zob časa.
      c) Kalvarija
      Kalvarija s križevim potom iz leta 1724 se nahaja na skalnati kopi med Dvorcem in samostanom. Sestavlja jo sedem kvalitetnih plastik v naravni velikosti. Avtor kipov je Janez Jakob Schoy. Postaje križevega pota si sledijo okoli skale, ki jo na vrhu zaključuje križ s križanim Jezusom. Ob lesenem razpelu z novejšim kipom Križanega sta na osemkotnih podstavkih iz peščenjaka kipa Marije in Janeza Evangelista. Kipa še kažeta značilnosti 17. stoletja (mirna, nerazgibana figura, dolge padajoče gube, draperije). Skupino Križanja obdaja ovalno kamnito obzidje, do njega vodijo stopnice.Vzhodno od Križanja je kip Kristusa, ki nosi križ, ob poti pa sta kipa sedečega Kristusa,kronanega s trnjem in Kristusa na Oljski gori. Vrh skale je obzidan z nizkim obzidjem, nanj pa vodijo stopnice z dveh strani. Najlepši plastiki tega baročnega spomenika sta kipa Matere Božje in sv. Janeza Evangelista.
      Križev pot je bil obnovljen v letih 1784 in 1859.

      d) Marenberški dominikanski samostan (1251-1782)
      Ena najlepših in najvidnejših stavb v Radljah je nekdanji samostan dominikank, ki se nahaja na zahodnem robu Radelj. Ustanovljen je bil leta ¸1251. Sprva je bil namenjen bogatim plemiškim hčeram, kasneje pa so vanj sprejemali tudi dekleta meščanskega porekla. Samostan je bil bogat zemljiški posestnik. Samostansko poslopje je bilo sprva leseno, kasneje pa je doživelo več prezidav. Današnja zgradba je baročna, samostanska cerkev Marijinega oznanjenja pa je bila po ukinitvi samostana porušena. Samostan je odigral pomembno vlogo v širšem prostoru, saj so se v tej ustanovi razvijale lekarniška, izobraževalna, glaasbena, dobrodelna, zdravstvena in dušnopastirska dejavnost. Na nekdanjem upravnem poslopju samostana je še ohranjena lepa sončna ura.

      e)Gozdna in zgodovinska učna pot
      Na stari grad vodi gozdna in zgodovinska učna pot. Dolga je 3 km, hoja ob zmernem tempu in s postanki na označenih točkah po njej pa traja od 2 do 3 ure. Učna pot se začne in konča pri dvorcu. Njen vrhunec pomeni vzpon na stari grad, kjer se odpira prelep razgled na Radlje, Pohorje in Dravsko dolino. Med potjo lahko opazimo tudi nekatere kraške pojave, npr. hudo luknjo-jamo, ki jo je izdolbla voda.

      f) Stari grad
      Nad Radljami, na skalnatem pomolu še danes bdi stari grad v ruševinah. Grad je na šentpavelski zemlji med leti 1193 in 1220 protipravno pozidal Albert Marenberški. Sprva je šlo za romansko dvonadstropno stavbo obodnega tipa z dvema stolpoma. Prvotno nižjo stavbo so v gotiki povišali, kasneje pa je bilo dozidano še obsežno renesančno predgradje. Grad je obdajal obrambni jarek, preko katerega je vodil dvižni most. Stavba je doživela več požarov, usodni požar pa je 19. maja 1697 povzročila strela. Od tedaj grad propada. Danes je stari grad lepa razgledna točka na Radlje in Dravsko dolino in je do njega speljanih več urejenih gozdnih sprehajalnih poti.

      g)Cerkev sv. Mihaela
      Marenberška (danes radeljska) cerkev se prvič omenja leta 1251, ko je bila že sedež marenberške župnije. Prvotna cerkvena stavba je bila zgrajena v romanskem slogu in je od nje danes ohranjena le ladja. Prezbiterij in zvonik cerkve datirata v drugo polovico 15. stoletja. V obdobju 1713-1724 so cerkvi prizidali stranski kapeli, dvignili in obokali ladjo ter jo skoraj v celoti barokizirali. V 2. polovici 18. stoletja so cerkvi prizidali še zakristijo. Prezbiterij zaznamuje zvezdast obok z rebri ter freske Ane Samotreje in Marije Zaščitnice s plaščem iz leta 1523. Oprema cerkve datira večinoma v 18. stoletje. Renovacije cerkve so bile izvedene v letih 1824, 1931 in 1992.

      Podružnične cerkve:
      - cerkev sv. Martina na Vasi (1278), ki je bila po 1945 porušena,
      - cerkev sv. Egidija v Zgornji Vižingi (1510),
      - cerkev sv. Treh kraljev (1732) na Sv. Treh kraljih,
      - cerkev sv. Janeza Nepomuka (1735) na Št. Janžu pri Radljah.

      h) Marijino znamenje
      Marijino znamenje je bilo izdelano po naročilu marenberških dominikank v začetku 18. stoletja s strani neznanega avtorja. Gre za baročno figuralno znamenje z Marijo in skupino svetnikov. Marija stoji na visokem stebru z detetom v naročju, podnožje stebra pa je okrašeno z volutami in vazami. Ob straneh stojita dve svetniški figuri, pred njima pa še dva kipa. Plastike predstavljajo Sigfrida Marenberškega, sv. Dominika, sv. Roka in sv. Jakoba. Znamenje je sprva stalo pred dominikanskim samostanom, po njegovi ukinitvi pa so ga prenesli k poslopju nekdanjega sodišča v središče marenberškega trga, danes pa je dobil svoje mesto pred župnijsko cerkvijo.
    • Št. Janž nad Radljami

      Sredi mogočnih kozjaških gozdov si bomo ogledali lepo baročno cerkev sv. Janeza Nepomuka.Velika cerkvena zgradba je troladijska s poligonalno zaključenim prezbiterijem, zakristijo z oratorijem in v jugozahodni vogal ladje vgrajenim zvonikom. Vso zunanjost poživljajo lizene, pilastri, profilirani podstrešni zidci in baročna okna s kovanimi mrežami. Notranjost delijo bogato členjeni slopi v tri ladje, ki so obokane s križnimi oboki in oprogami. Oprema je baročna, ohranjen je tudi gotski Marijin kip iz leta 1510. Cerkev je celostni spomenik baroka, zgrajen in opremljen v 18. stoletju.
    • Sv. Anton na Pohorju

      Središče razloženega naselja je cerkvica sv. Antona.Ko pri Vuhredu prečkamo Dravo in se začenja terasa ob njej strmo dvigovati proti vrhovom Pohorja, stopimo v čudoviti svet Sv. Antona na Pohorju. Osrednji del kraja, ki se razprostira na 2.147 ha površine in premore nekaj manj kot 250 prebivalcev, predstavlja mogočen čok, ki doseže najvišjo točko 854 m pri cerkvi Sv. Antona. Ta vrh se preko sedla veže na greben, ki seže pod sam vrh Pohorja ob vznožje smučišča Kaštivnik. Sv. Anton na Pohorju je pokrajina celkov, manjše strnjeno poselitveno jedro je zraslo le ob sotočju Antonskega potoka in Vuhreščice. Iz starih listin izvemo, da so se v preteklosti za kraj uporabljala različna imena, današnje poimenovanje pa je nastalo po letu 1684, ko so na hribu zgradili cerkev, posvečeno Sv. Antonu, ki je kmalu postala priljubljena božja pot. Cerkev z izbrano baročno opremo je tipična arhitektura 17. stoletja.

      Cerkev sv. Antona Padovanskega je med najbolj imenitnimi slovenskimi cerkvami, posvečenimi temu velikemu svetniku pri nas. Postavljena je na 856 metrov visokem hribu, ki obvlada bližnjo in daljno okolico. Prav lepo se vidi tudi s ceste med Muto in Radljami. Zgodba o njenem nastanku ima legendaren značaj. Vse ozemlje je v 17. stoletju sodilo pod vuzeniško župnijo. Pripovedka pravi, da se je na sedanjem kraju na eni od brez neko jutro nenadoma pojavila slika sv. Antona. Nihče ni vedel, od kod je prišla. Ljudje so sklenili, da bodo tam postavili cerkev sv. Antonu v čast. Ker pa je bil kraj zaradi izredne strmine neprikladen, so nekateri predlagali, da bi bilo bolje, če stoji nižje pri Dajnikovem križu (to je stebrasto znamenje, ki še danes stoji). Ponesli so sliko tja, pa je bila že naslednje jutro zopet na istem mestu na brezi. Ta nerazložljivi dogodek so razumeli kot znamenje z neba, da morajo pozidati cerkev vrh hriba, pa če je še tako nedostopen in strm.

      Iz legende izvemo, da je bila cerkev pozidana v času vuzeniškega nadžupnika in arhidiakona Jakoba Križaja, leta 1681. Zemljišče za cerkev je prispeval marenberški samostan dominikank. Zidavo cerkve ljudska domišljija povezuje z drugo tako veliko cerkvijo, s sv. Janezom Nepomukom pri Radljah. Sv. Antona in sv. Janeza naj bi zidala oče in sin, ki sta tekmovala med seboj, zato sta ti dve cerkvi tako veliki in lepi. Cerkev sv. Antona meri po dolžini trideset metrov; je zelo prostorna, po požaru leta 1874 ima sedanjo triladijsko podobo (požar je zajel ladjo, v njej se je porušil strop, prezbiterij pa je ostal cel). Zvonik s koničasto streho je bil pozidan v letih 1846-47. Danes stoji cerkev vrh hriba sama, včasih pa je bilo zraven še župnišče. 20. aprila 1944 so ga partizani zažgali.

      Cerkev sv. Antona ima štiri oltarje z lepimi kipi in slikami. Glavni oltar je še baročen. Prvotno je bil to stranski oltar, posvečen rožnovenski Materi božji. Stranska oltarja, posvečena Marijini zaroki in Sv. Trojici, imata starejše kipe, današnjo podobo pa sta dobila po požaru leta 1874. V ladji je še oltar štirinajstih priprošnjikov v sili. Posebnost te cerkve je tudi osemnajst slik čudežev sv. Antona, ki so delo neznanega slikarskega mojstra.

      Sv. Anton na Pohorju je slovenski biser, ki nudi mnogotere priložnosti za prijetna doživetja in nova srečanja. To je kraj, ki je lep ob vseh letnih časih ob vsaki uri dneva. Pozimi vas vabijo bližnja smučišča na Kopah, v ostalih letnih časih pa na izlete v neokrnjeno naravo vodijo številne poti: skozi kraj vodi evropska pešpot E-6, v bližini kmetije Zapečnik je znana jama, ogleda vredna je Čavkova smreka, vabijo vas kmetije odprtih vrat.