Oris poglavij

  • Splošno

    Pot učencev se je začela izpred osnovne šole Sv. Jurij ob Ščavnici, kjer so se vkrcali na avtobus. Pot jih je vodila iz Slovenskih goric po avtocesti do Maribora, kjer so vstopili v Dravsko dolino. Sprememba pokrajine je bila zelo očitna. Prvi postanek je bil v kraju Fala, v katerem so si ogledali tehnično dediščino na reki Dravi, najstarejšo HE na slovenskem delu reke Drave. Ko smo ugotovili, kako nastane električna energija, smo se odpravili v Ravne na Koroško. Tam smo si v gradu ogledali tri zbirke (gozdarska in lesarska, železarska ter etnološka zbirka). Ker nam je že pošteno krulilo v želodcih, smo se odpravili na kosilo. Po obilnem kosilu smo pridobili ogromno energije za kolesarjenje po rudniku. Odpravili smo se v Mežico, kjer smo se razdelili v dve skupini. Vsaka skupina je dobila gorsko kolo, svetilko in čelado. Primerno opremljeni, oblečeni in obuti smo se v spremstvu vodičev podali po zanimivi kolesarski poti v podzemlje. Ekskurzija se je zaključila z ogledom Prežihove bajte v Kotljah. Z veseljem bi se odpočili ob Ivarčkem jezeru, vendar so nas doma že čakali starši.

    Avtor ekskurzije: Anita Polanec

    • Hidroelektrarna Fala

      Na območju najstarejše hidroelektrarne na Dravi, ki prenovljena deluje še danes, je za obiskovalce urejen monumentalni prostor prvotne strojnice z ohranjeno horizontalno Francisovo turbino. Obnovljena turbina z delno odprtim turbinskim pokrovom omogoča vpogled v način delovanja elektrarne in spreminjanja energije vode v mehansko energijo. Stari del HE Fala je bil za pomembno tehnično dediščino razglašen leta 1986. Ko so se prvotni agregati 10 let kasneje dokončno ustavili, so Dravske elektrarne Maribor (DEM) v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območno enoto Maribor, poskrbele za obnovo strojnice z vsemi ohranjenimi generatorji in vso pomožno opremo. Prvotna moč prve dravske hidroelektrarne leta 1918 je bila 20 MW (5 agregatov po 4 MW) in šele leta 1932 je bila dokončno dograjena še z dvema agregatoma po 7 MW, kar je povečalo moč elektrarne na 34 MW. Današnja moč HE Fala je 58 MW. (Vir: Zloženka: Tehnična dediščina Hidroelektrarna Fala, DEM).

      Dejavnosti: ogled videoposnetka, ogled stare strojnice, ogled HE Fala, razgovor.

    • Ravne na Koroškem

      V gradu Ravne so si učenci ogledali tri stalne zbirke (železarsko, gozdarsko in lesarsko ter etnološko zbirko).

      Etnološka zbirka predstavlja posnetek dimnične kuhinje vzhodnoalpskega tipa nekdanje Vrhnjakove dimnice na Brdinjah. Te dimnice so bile predhodnice nekoliko mlajših črnih kuhinj. Dimnice so bile na Koroškem po hribovskih kmetijah še v rabi v 20. stoletju. Razstavljeni eksponati so s konca 19. stoletja (posoda, sklednik, miza, kolovrat, svetnek …). Predstavljena je tudi arhitektura koroških kmetij. (Vir: http://www.kpm.si)

      Železarska zbirka prikazuje razvoj železarstva in jeklarstva na Koroškem od začetkov po letu 1620 dalje. Na podlagi vodne sile Meže in Šumca so se v 18. stoletju razvile fužine v Črni, Mežici in Ravnah. Močan, a kratkotrajen vzpon je v letih 1835–1899 doživela železarna na Prevaljah. Zaradi kvalitete in tehničnih novosti je dosegla svetovni ugled. V Ravnah je bila jeklarna grofa Thurna, v Mislinji pa Zoisova železarna. Znamenit eksponat zbirke je pudlovka – peč, v kateri so izdelovali izredno kakovostne vrste jekla. (Vir: http://www.kpm.si)

      Gozdarska in lesarska zbirka prikazuje rabo lesa skozi stoletja. Les so prebivalci Koroške uporabljali za gradnjo stavb, izdelavo orodij, hišne opreme, obuval in kot kurivo v gospodinjstvih in industrijskih obratih. Veliki porabniki lesa so bili v 18. in 19. stoletju fužine in rudniki. Zbirko sestavljajo predmeti in orodja, ki so jih uporabljali pri vsakdanjem delu v gozdu in za obdelavo lesa. Pomemben vir dohodkov je predstavljala prodaja lesa, zlasti rezanega. Prve žage na vodni pogon so v Evropi omenjene v 14. stoletju, v Dravski dolini pa leta 1403. Znamenitosti zbirke so: deblo 300 let starega macesna iz Koprivne, kolobar 200-letnega javorja s Primoža na Pohorju, rjavi medved ter model žage venecijanke in mislinjske železnice. (Vir: http://www.kpm.si)

      Etnološka zbirka predstavlja posnetek dimnične kuhinje vzhodnoalpskega tipa nekdanje Vrhnjakove dimnice na Brdinjah. Te dimnice so bile predhodnice nekoliko mlajših črnih kuhinj. Dimnice so bile na Koroškem po hribovskih kmetijah še v rabi v 20. stoletju. Razstavljeni eksponati so s konca 19. stoletja (posoda, sklednik, miza, kolovrat, svetnek …). Predstavljena je tudi arhitektura koroških kmetij. (Vir: http://www.kpm.si)

      Dejavnosti: ogled, razgovor, oddih, malica.

    • Podzemlje Pece

      Rudarski muzej na Glančniku v Mežici ponuja zanimivo kolesarjenje po opuščenih rovih nekdanjega rudnika svinca in cinka, ki so ga leta 1994 zaprli. Tukaj nas je pričakal vodič, ki nas je s kombijem zapeljal 643 m više pred vhod v jamo na Igrčevem nad Črno na Koroškem. Pot je dolga 5,5 km. Iz rudnika smo izstopili v Bregu pri Mežici.

      Pod goro Peco so svinčevo rudo kopali že Rimljani. Do resnejših izkopavanj je prišlo leta 1665. V tristo letih je bilo izkopanih 1000 km rovov. V teh letih je bilo izkopane 19 milijonov ton svinčeve in cinkove rude. V rovih je stalna temperatura 10 °C.

      Dejavnosti: priprava za vstop v podzemlje, kolesarjenje, vmesni postanki z razgovorom in ogledom.

    • Muzej v Mežici

      V muzeju smo si ogledali etnološko zbirko: prikaz bivanjske kulture mežiških rudarjev, zbirko rud, mineralov in fosilov ter jamomersko sobo.

      Zgradbo, v kateri je danes muzej na Glančniku, je v 19. stoletju (1928) postavil angleški lastnik rudnika.

      V triasnih apnencih med Uršljo goro in Peco se nahajajo rudni minerali. Zaradi svoje redkosti imajo posebno vrednost. Najbolj pogosta rudna minerala v Mežiški dolini sta galenit (PbS) in sfalerit (Zns). Od ostalih mineralov je najpomembnejši wulfenit (PbMo4), ki sodi med sorazmerno redke minerale.

      Jamnomerska soba prikazuje delo in opremo človeka, ki je risal jamske karte. Najstarejša karta je iz leta 1786. Od začetka rudarjenja so vse podatke in meritve vnašali na karte, ki so jih sproti dopolnjevali.

      Dejavnost: ogled muzeja.

    • Prežihovina

      Nad Kotljami na Preškem vrhu se nahaja domačija slovenskega literata Prežihovega Voranca – Lovra Kuharja. Prežihova bajta je postala spomenik 1979, saj predstavlja značilno koroško stavbo malega kmeta »bajtarja«. Nekaj metrov nad bajto se nahaja mogočen spomenik Prežihovega Voranca, ki ga je izdelal akademski kipar Stojan Batič.

      Dejavnost: ogled.