Oris poglavij

  • Ekskurzija po Ščavniški dolini

    Enodnevna ekskurzija za učence v Ščavniško dolino se izvede v okviru zaključnih ekskurzij, na katerih učenci postopno spoznavajo območje Slovenije. Ščavniška dolina je del vzhodnih Slovenskih goric, ki v smeri vzhoda postopno prehajajo v Panonsko nižino. Dolino je v preteklosti oblikovala reka Ščavnica, ki je bila zaradi pogostega poplavljanja regulirana. Pokrajino je na dva dela razdelila leta 2008 izgrajena Pomurska avtocesta, ki pa je širše območje zbližala z osrednjim delom države in s tem odprla pokrajini številne nove perspektive. Pokrajina ima še vedno pretežno agrarni značaj, čeprav je čistih kmetov vse manj, nastajati pa že pričnejo prve industrijske cone, ki bodo ponudile nove možnosti za zaposlitev lokalnega prebivalstva. Prebivalstvo se vse bolj zaveda pomena naravnih vrednot, ki jih ima Ščavniška dolina, zavzemajo se za njihovo ohranitev, hkrati pa so uredili osnovno infrastrukturo in na ta način privabljajo številne turiste od blizu in daleč, kar jim dobro uspeva, deloma tudi na račun bližine zdravilišča Radenci. Učenci si v okviru ekskurzije ogledajo glavne naravnogeografske in družbenogeografske značilnosti pokrajine.

    Postanek Ura
    Celje 7.30
    Stara Gora 8.40–9.40
    Meandri reke Ščavnica v Žihlavi 9.50–10.30
    Sv. Jurij ob Ščavnici 10.35–11.05
    Blaguško jezero (malica) 11.10–12.40
    Stavešinska mofeta 12.55–13.05
    Ivanjševska slatina 13.15–13.35
    Celje 14.45

    V skladu z učnim načrtom za osnovno šolo učenci v okviru ekskurzije dosežejo naslednje učne cilje, ki jih prilagodimo razvojni stopnji učencev in njihovim sposobnostim:

    - spoznajo enkratnost konkretnega geografskega prostora – Ščavniške doline,

    - pridobivajo prostorske predstave o domači pokrajini in državi,

    - spoznajo fizično- in družbenogeografske značilnosti Ščavniške doline,

    - spoznajo naravno in kulturno dediščino Ščavniške doline in razvijajo ljubezen in spoštovanje do nje,

    - razvijajo sposobnost opazovanja geografskih procesov in pojavov neposredno v okolju, kjer nastajajo (meandri, erozija, akumulacija, postvulkanski pojavi),

    - razvijajo sposobnost uporabe preprostih metod geografskega raziskovanja, kot so: opazovanje, primerjanje.

    Avtor ekskurzije: Tatjana Kikec

  • Stara Gora

    Stara Gora leži v osrčju Slovenskih Goric na vrhu nizkega slemena nad dolino reke Ščavnice in dokaj široke doline Turje na jugu. Naselje obdajajo njive, sadovnjaki in vinogradi, na senčnih straneh pa gozd. Stara Gora je v zadnjih letih vse bolj priljubljena turistična točka pohodnikov, kolesarjev in organiziranih skupin izletnikov, saj ima kljub svoji majhnosti številne kulturne in turistične zanimivosti. Skozi vas vodi zasajen Lipov gaj, lipov drevored s 60-imi drevesi. V prostorih nekdanje šole je danes etnološki muzej, v katerem je razstavljeno kmečko in obrtniško orodje, ki so ga pri delu uporabljali naši predniki. Nasproti šole stoji mogočna baročna cerkev Svetega Duha iz leta 1697, ki se ponaša s pozlačenimi oltarji ter z drugimi najstarejšimi orglami v Sloveniji. Cerkev je bila sezidana po naročilu grofa Schachenturna mlajšega, gradili so jo 3 leta, poslikal pa jo je italijanski slikar Jakob Brollo iz Gumina. V naselju je posebej zanimiv leta 1996 postavljen mlin na veter, ki je kopija Bečevega mlina iz Kokolajnščaka z vsemi prvinskimi elementi. Mlin je še leta 1957 mlel zrnje na Kokolajnščaku pri Bečevih. Ponovno postavljen mlin je spomenik preproste vaške kulturne dediščine na našem koncu Slovenije. Ta mlin danes spet melje moko, seveda le v turistične namene. Mlinsko napravo z mlinskima kamnoma poganja vetrnica, ki je pritrjena na gibljivi pogonski del mlina, saj se mora vedno usmerjati v smeri pihanja vetra. (http://www.td-svetijurij.si/staragora/stara%20gora.htm, 10.10. 2009)

    Dodatne informacije so na voljo v Turistično informacijskem centru Turističnega društva Sv. Jurij ob Ščavnici, na Stari Gori (tel: 02/568-16-04; GSM: 051/210-041; e-mail: info@td-svetijurij.si ), kjer se lahko dogovorimo tudi za vodenje.

    Učenci si ogledajo mlin na veter ter spregovorijo o alternativnih virih energije in možnostih njihovega izkoriščanja na območju subpanonske Slovenije. Ob obisku etnološkega muzeja si ogledajo različna kmečka in obrtniška orodja ter ugotavljajo njihovo namembnost. Ogledajo si tudi baročno cerkev in vodnjak, ki je bil obnovljen s pomočjo sredstev Heliosovega sklada za ohranjanje čistih slovenskih voda ter spregovorijo o pomenu ohranjanja tovrstnih lokalnih vodnih virov.

  • Meandri stare struge reke Ščavnice na območju Žihlave

    Reka Ščavnica je dolga 56 km, njeno porečje zajema 293 km², izliva se v reko Muro. V letih 1984 do 1986 je bila izvedena radikalna regulacija reke Ščavnice. S skupnimi napori Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine in Ribiške družine Gornja Radgona je takrat uspelo rešiti pred uničenjem tri meandre stare struge. Prvi je na območju Žihlave, drugi pri Tothovem mlinu v Očeslavcih in tretji nad Krambergerjevim mlinom v Lastomercih. Prvi in tretji meander imata status naravne vrednote lokalnega pomena, drugi meander, Tothov mlin, pa državnega pomena. S krepitvijo turistične in naravovarstvene zavesti lokalnega prebivalstva, ki se vse bolj zaveda vrednot, ki jih daje prvinsko ohranjena narava, so mrtvice rešili obsežnega projekta melioracij. Mrtvica v Žihlavi je danes lepo urejena in opremljena s turistično infrastrukturo (mostovi, mize, klopi, koši idr.), poleg mrtvice in njene velike biotske pestrosti pa si lahko v neposredni bližini za primerjavo ogledamo regulirano strugo reke Ščavnice.

    Učenci se sprehodijo ob mrtvici, ob tem opazujejo njeno obliko, rastlinstvo in živalstvo v mrtvici in na njeni brežini ter turistično infrastrukturo. Za primerjavo si ogledajo današnjo strugo reke Ščavnice in spregovorijo o v preteklosti izvedenih regulacijah, njihovi nujnosti in posledicah.

  • Sveti Jurij ob Ščavnici

    Sv. Jurij ob Ščavnici leži na obrobju Slovenskih goric, kjer se na zahodu vinorodni griči spuščajo v dolino reke Ščavnice, rodovitna polja ob strugi pa na vzhodu počasi prehajajo v Panonsko nižino. V občini z enakim imenom živi okrog 3000 prebivalcev, ki se ukvarjajo pretežno s kmetijstvom. Gostoljubni domačini vam z veseljem ponudijo domače dobrote in v pristni prleščini razložijo o svojem življenju in preteklosti v teh krajih. Hvaležni so, da jih narava je in jih še vedno bogato obdarja. Od obljudenih polj, na katerih pridelujejo žita in krmo za živino, prijaznih travniških oziroma senožetnih visokodebelnih sadovnjakov, ki dajejo bogato avtohtono sadje, jabolčnik in sušeno sadje, da o prijaznih legah vinogradov, na katerih zori slastno grozdje sploh ne govorimo. Domačini ne pozabijo omeniti svojih znanih rojakov, literata in politika Edvarda Kocbeka, čigar doprsni kip krasi trg v lokalnem središču, prav tako kot kip znamenitega slovenskega politika med 1. in 2. sv. vojno, dr. Antona Korošca, čigar rojstna hiša s spominsko ploščo še stoji v bližnjih Biserjanah. Od tod izvirajo še akademik, dramatik in gledališki režiser Bratko Kreft, dr. Vekoslav Grmič, arhitekta brata Kocmut, eden največjih slovenskih rodoljubov dr. Davorin Trstenjak, jezikoslovec Franc Ilešič, pesnik in pisatelj Jakob Šešerko, Ivan Vuk Starogorski, častnik vojske generala Rudolfa Maistra - Edvard Vaupotič, čigar rojstna hiša prav tako stoji v lokalnem središču, v njem pa je urejen muzej Maistrovih borcev in še mnogi drugi. (http://www.td-svetijurij.si/poobcini/poobcini.htm, 10. 10. 2009)

    Učenci se sprehodijo po osrednjem trgu v naselju, si ogledajo kipe znanih osebnosti ter prisluhnejo razlagi o njihovih aktivnostih in pomenu v lokalnem in širšem slovenskem prostoru. Spregovorijo o lokaciji naselja in možnostih njegovega nadaljnjega razvoja, pri čemer upoštevajo nedolgo nazaj zgrajeno Pomursko avtocesto, ki pelje mimo naselja.
  • Blaguško jezero

    Blaguško jezero je nastalo v šestdesetih letih, ko so v vasi Blaguš zajezili Blaguški potok, ki izvira pod Cerkvenjakom in se v Biserjanah izliva v reko Ščavnico. Jezero je bilo ustvarjeno z namenom, da bi v času poletnih suš namakali bližnja polja in zbirali odvečno vodo v času jesenskih in spomladanskih poplav. Načrti žal niso bili nikoli realizirani. Danes je jezero namenjeno predvsem ljubiteljem narave, ribičem in je prijetna izletniška točka. Predvsem v poletni sezoni je dobro obiskano. Pokrajina ob jezeru je še vedno lepa in pristna, saj je jezero povsem neobremenjeno, kakor sta tudi Zlomski in Blaguški potok. Prvi napaja, drugi pa odvaja vodo iz jezera. Tako ob obeh potokih kot samem jezeru sta rastlinstvo in živalstvo izredno pestri. Krapi, ribe roparice, potočne postrvi ter mnoge druge, potočni raki, piškurji, vidre in ostale živali se odlično počutijo tako v jezeru kakor tudi v obeh meandričnih potokih. Reka Ščavnica, v katero se Blaguški potok izliva, je sicer meliorirana, vendar je bilo v Žihlavskem gozdu ob njeni regulaciji zaščiteno in funkcionalno usposobljeno približno 2 km prvotne meandrirane struge Ščavnice, v kateri živi veliko rib, žab in vider. Tu pa je tudi pravi raj za ptice, prosto živečo divjad, vodne in obvodne žuželke ter rastlinstvo.(http://www.td-svetijurij.si/blaguskojezero/blaguskojezero.htm, 10. 10. 2009)

    Več informacij o Blaguškem jezeru dobite pri Mariu Herzogu, info@marioherzog.com, tel: 041/441-442. Informacije v zvezi z ribolovom so na voljo pri Ribiški družini Gornja Radgona - TE Sv. Jurij - Roman Vrbnjak, Ulica Edvarda Kocbeka 17, 9244 Sv. Jurij ob Ščavnici ali na tel.: 02/568-11-22.

    Učenci se sprehodijo ob jezeru in ob tem opazujejo rastlinstvo na obrežju, prepoznajo nekaj najznačilnejših vrst, pri tem si pomagajo z rastlinskih ključem. V tišini prisluhnejo pticam, ki so svoja zavetišča našla v obvodni vegetaciji. Spregovorijo o namenu izgradnje jezera, njegovem stanju danes ter o njegovih potencialih – turistična funkcija.

  • Stavešinska mofeta

    Mofeta je postvulkanski pojav, razpoka ali luknja v vulkanskih kamninah, skozi katero iz zemeljske notranjosti izpuhtevajo vodna para ali plini. Stavešinske mofete »izdihujejo« hladen ogljikov dioksid, ki prodira na površje v dolžini treh metrov skozi več manjših luknjic. Jarek je večinoma časa suh, le ob večjih količinah padavin se v njem nabere voda. Dno jarka ni poraslo. Na delih, kjer se jarek dviguje, pa najdemo enake primerke rastlin (ostrocvetno ločje, navadno ločje, plazeča detelja, navadna latovka, navadna kostreba, ptičja dresen, navadna nokota) kot v ostalem delu jarka le s to razliko, da so te rastline nekoliko manjše in rdečkaste barve. Te razlike strokovnjaki pripisujejo negativnemu vplivu plina. Če natančno prisluhnemo, lahko slišimo dihanje zemlje, vendar moramo biti previdni, pri mofetah se ne smemo predolgo zadrževati, saj izhajajoči plin lahko povzroči omotico. Mofete se nahajajo na obeh straneh ceste, ki povezuje Ivanjševce in Stavešince. Stavešinske mofete so naravna dediščina državnega pomena. (Pavlica J., N. (ur.) Pot med vrelci življenja (brošura), Radenci 2005)

    Učenci si ogledajo mofete v obcestnem jarku, se pogovorijo o geološki zgodovini tega območja in naštejejo še preostale postvulkanske pojave.

  • Ivanjševska slatina

    Slatinski izvir z obnovljenim in posodobljenim vodnjakom se nahaja ob novi asfaltirani cesti med Ivanjševci in Negovo v Ščavniški dolini, znani po številnih izvirih naravne mineralne vode. Ivanjševska slatina je poznana že stoletja tako domačinom kot tudi drugim, ki jo pijejo zaradi prijetnega okusa in blagodejnega učinka mineralnih sestavin. Za prodajo v bližnji okolici so jo polnili že pred 1. svetovno vojno. Obnovljen vrelec Ivanjševske slatine je prvi na novo obnovljeni naravni vodni vir v dolini reke Ščavnice in služi kot pomembna turistična točka na razvijajoči se izletniški poti Gornja Radgona–Negova. Obnovljen izvir je tudi vzpodbuda za obnovo še kakšnega znanega slatinskega izvira ali vodnjaka, predvsem pa med domačini in obiskovalci dviguje ekološko zavest in pomen ohranjanja naravnih vrednot. Slatinski vrelci so naravno bogastvo in izvirna lepota narave ter zanimivost za vsakogar, ki jih obišče in okusi. Omenjena slatina je vpisana v register naravnih vrednot in je predlagana za podelitev statusa geološke in hidrološke naravne vrednote. Izvir je bil obnovljen s pomočjo sredstev Heliosovega sklada za ohranjanje čistih slovenskih voda. (http://www.negova.si/index.php?option=com_content&task=view&id=30&Itemid=42, 10. 10. 2009)

    Učenci si ogledajo obnovljen izvir, poskusijo vodo iz izvira ter spregovorijo o pomenu tovrstnih lokalnih izvirov slatine.