Oris poglavij

  • Splošno

    Naš poučen sprehod po širši okolici Ivančne Gorice bomo začeli v bližini glavnega vhoda v Srednjo šolo Josipa Jurčiča, pri spomeniku temu pomembnemu dolenjskemu in slovenskemu rojaku, in ga tu tudi sklenili. Na svoji poti si bomo ogledali kar precej kulturnih in naravnih znamenitosti. Če bomo prehodili pot v celoti, bomo prehodili slabih 11 km, za hojo, ne računajoč postanke, pa bomo porabili 2 uri in 15 minut.


    Avtor ekskurzije: Franc Grlica

  • Jurčičev spomenik

    Doprsni spomenik Josipa Jurčiča je izdelal, kot lahko razberemo na zadnji strani spomenika, slovenski kipar Stojan Batič. Kip stoji v senci štirih smrek v neposredni bližini glavnega vhoda v Srednjo šolo Josipa Jurčiča, kjer pridobivajo svoje znanje in spretnosti ter oblikujejo svoj pogled na svet dijaki s širšega območja Dolenjske. Nad atrijem, kamor je usmerjen pogled Batičevega Jurčiča in kjer šola ob koncu šolskega leta tradicionalno podeljuje priznanja in Jurčičeve nagrade kot najvišja priznanja šole najuspešnejšim dijakom, je osnovna šola. Južno od srednje šole pa slišimo vrtčevski živ-žav.

    Od šole nadaljujemo pot po Lipovem drevoredu in mimo kmetijskega posestva do Malega Hudega.

  • Fedranova graščina na Malem Hudem

    Poznamo jo po Jurčičevem delu Domen, saj naj bi tukaj živel graščak Sova.

    Sredi 18. stoletja je bila graščina pomembna poštna postaja in gostilna, ki je popotnikom nudila prenočišča, saj je vas ležala ob takrat pomembni prometni cesti Ljubljana – Karlovec. V njej je na svoji poti v Karlovec dve noči prespala celo cesarica Marija Terezija s sinom Jožefom. Graščina v lasti družine Fedran je dobila ime po Gregorju Fedranu, ki je bil leta 1768 poplemeniten (iz Fedrana v pl. Födransberga).

    Mimo vasi je držala, kot so dokazala arheološka izkopavanja, tudi rimska cesta Emona (Ljubljana) – Neviodunum (Drnovo).

    Od graščine se odpravimo proti jugu čez potok Višnjico do makadamske ceste, ki sledi dolenjski avtocesti Ljubljana – Obrežje, in se usmerimo proti Ivančni Gorici do našega naslednjega postajališča – krožišča v Ivančni Gorici.

  • Krožišče v Ivančni Gorici

    Krožišče na jugu Ivančne Gorice je zgrajeno v sklopu sedanjih in bodočih obvoznic okrog naselja z namenom večje pretočnosti prometa. Poleg prometne ima tudi estetsko in simbolno vlogo. V osrednjem delu krožišča namreč opazimo poleg vodometa dve granitni skulpturi.

    Prva, manjša skulptura je interpretacija rimskega obcestnega miljnika, ki je bil izbran za motiv v občinskem grbu. Na skulpturi so upodobljeni grbi občinskega središča Ivančne Gorice, srednjeveške Višnje Gore, starodavnega stiškega samostana in pobratene občine Hirschaid, zato simbolizira tudi medkulturno in evropsko povezovanje v času Evrope brez meja.

    Druga, večja skulptura je interpretacija portala oz. vrat . Simbolično pozdravlja vse, ki prihajajo v in odhajajo iz Ivančne Gorice ali le potujejo mimo nje.

    Simboličen je tudi vodomet med obema skulpturama, saj je občina Ivančna Gorica občina dveh rek – Krke (najdaljše dolenjske reke) in Temenice (najdaljše dolenjske ponikalnice).

    Od krožišča nadaljujemo svojo pot do Mercatorja in zavijemo na makadamsko cesto za njim.

  • Rimska cesta

    Med trgovskim centrom Mercator na severu in današnjo avtocesto na jugu so našli ostanke ceste iz rimskega obdobja.

    Rimljani so ob širitvi imperija proti vzhodu speljali skozi naše kraje glavno cestno povezavo proti Balkanu: cesto Emona (Ljubljana) – Neviodunum (Drnovo) – Siscia (Sisak).

    Trije najdeni miljniki v bližini kažejo na to, da je bilo v rimski dobi tukaj pomembno križišče rimskih cest; že omenjeni cesti Emona – Neviodunum – Siscia se je tu priključila stranska cesta, ki se je od nje ločila pri Cikavi, odcepili pa tudi cesti na sever proti Stični in jugu v dolino Krke. Še neodkrito rimsko cestno postajo Acervo (»Pri gomilah«) ob križišču postavljajo arheologi v Ivančno Gorico ali njeno bližino.

    Po postanku se vrnemo na asfaltirano cesto in se nasproti Mercatorja povzpnemo na grič s cerkvijo sv. Jožefa.

  • Rimski miljnik, cerkev Sv. Jožefa in arheološko najdišče

    V Ivančni Gorici in neposredni okolici so bili najdeni kar trije rimski miljniki – dva v bližini današnje železniške postaje, tretji pa na Rogovili. Kažejo na to, da je bilo območje Ivančne Gorice pomembno križišče tedanjih cest.

    Miljnik, ki danes stoji v bližini cerkve, je bil najden v naselju Vrhpolje pri Šentvidu na griču Rogovila. Zanimivo je, da je od restavriranja in postavitve miljnika na to mesto leta 1993 do danes postala zaradi korozije praktično neberljiva tudi apnenčasta spominska plošča ob njem, ne le napis na miljniku.

    Načrte za cerkev Sv. Jožefa je pripravil prof. Vladimir Brezar, zgrajena pa je bila leta 1992. Križev pot v njej in sliki v prezbiteriju so delo akademskega slikarja Tomaža Perka, orgle delo orglarske delavnice Antona Škrabla iz Rogaške Slatine, tabernakelj, glavni oltar in krstilnik pa delo Jožeta Trontlja.

    Med cerkvijo, železniško progo ter javnim otroškim igriščem je arheološko najdišče. Arheologi so našli ostanke kurišč, posodja, hrane, kovinske najdbe in keramično žensko figurico bronastodobnega človeka (1500-800 p. n. št.), ostanke rimskega objekta (1. in 2. stol. n. š.) ter lončenino in ostanke hrane iz časov prvega naseljevanja Slovanov (6.-8. stol. n. št.).

    Od miljnika se odpravimo proti severu mimo poslovilne vežice čez nadhod za pešce nad železniško progo, čez naselje in se spustimo v dolino Virskega potoka do njegovega izvira. Pomagamo si z zemljevidom.

  • Izvir Virskega potoka

    Pod cesto priteka med drevjem iz kraških špranj Virski potok, ki ga domačini sicer imenujejo Studenec. Potem, ko se izvije iz sence dreves in se oddalji od kraškega roba ter krasa v njegovem zaledju, kjer zbira svojo vodo, teče po travniku – poplavni ravnici in ponikne po nekaj sto metrih, saj ga spet premaga – kras. Ob veliki količini vode voda v izviru iz podzemlja bruha močneje in travnik poplavlja. Takrat naplavi na plan tudi človeške ribice in prav od tukaj so evropski raziskovalci v drugi polovici 18. stol. dobili prve primerke, jih raziskali in razširi po Evropi glas o nenavadni živalci.

    Izvir Virskega potokaje bil pred napeljavo vodovoda v vas stoletja pomemben vir pitne vode za ljudi, napajanje živine, pa za pranje, umivanje in druge potrebe. Zato je do njega vodila kamnita pot, ki pa je danes že zatravljena, saj je svojo nekdanjo funkcijo izgubil. Na njegov pomen v preteklosti pa kaže dejstvo, da je dal ime naselju Vir.

    Od izvira se vrnemo na asfaltirano cesto, zavijemo ali levo ali desno (imamo torej dve možnosti) in sledimo kažipotu, ki nas bo pripeljal na »Grofijo«.

  • Turistična kmetija Grofija in Virsko mesto

    Na vzhodnem obrobju vasi Vir leži »Turistična kmetija Grofija« - domačija iz druge polovice 19. stoletja. Obsega zidano, delno podkleteno hišo, lesen pod, zidan hlev, na dvorišču pa stoji lipa. Kmečka hiša ima kamniti portal z letnico 1875 ter rezljana dvokrilna vrata. Na tramu poda je vrezana letnica 1855. Domačija leži na območju nekdanjega Virskega mesta, ukvarja pa se s kmečkim turizmom. Na kmetiji si lahko ogledamo etnološko zbirko o kmečkem življenju, oboro jelenov in domače živali.

    Virsko mesto je bilo v času Ilirov največje naselje na današnjem ozemlju Slovenije; bilo je precej večje celo od kasnejše rimske Emone.

    Leži na vzpetini Cvinger (slednje ime pomeni obzidje in je nastalo mnogo kasneje in sicer zato, ker so od prazgodovinskega gradišča do danes ostali dobro vidni nasipi). Naselju pripadajoča gomilna grobišča štejejo okoli 130 gomil, nahajajo pa se južno od gradišča – od Studenca do Glogovice. Dokumentirani so tudi plani grobovi – v bližini Pristavlje vasi in zaselka Dol. Celotno območje je zaščiteno kot kulturni in zgodovinski spomenik.

    Z Grofije se lahko po več poteh odpravimo proti Stični do stiškega samostana.

  • Stiški samostan

    V stiški samostan je postavljen del dogajanja v Jurčičevem Desetem bratu, prvem slovenskem romanu.

    Cistercijanski samostan v Stični sodi med najpomembnejše zgodovinske spomenike v Sloveniji. Samostan, ki ga je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I, je nekdaj sodil med pomembnejša središča kulturnega in gospodarskega življenja na Slovenskem. Med ostalim so v njem nastali tudi znameniti Stiški rokopisi. V samostanu še danes bivajo menihi, v njem pa deluje tudi Slovenski verski muzej.
    Arhitekturne značilnosti samostanskega kompleksa odražajo vse poglavitne evropske umetnostne sloge: od začetne romanike prek gotike in renesanse do poznega baroka. Najstarejše jedro samostana, ki ga tvorita križni hodnik in redovna cerkev, se je ohranilo vse do danes.
    Od samostana se odpravimo do Kojine.

  • Kojina

    Je zaselek Vira pri Stični na izrazito kraškem površju severno od osnovne in srednje šole. Kraško površje razodevajo številne vrtače, skalnato površje in s tem povezano pomanjkanje prsti, ki onemogoča poljedelstvo oz. intenzivnejšo rabo tal in daje prednost travnim površinam ter gozdu. V zaselku lahko opazimo nekaj starih dreves hrušk tepk, ki so spomin na pretekle čase in bi jih morali šteti v slovensko kulturno dediščino.

    Tepka je sadno drevo, ki na Slovenskem raste že vse od 18. stoletja, ko je njeno sajenje in uporabo zapovedala avstroogrska vladarica Marija Terezija. Kmet, ki ni upošteval njene zahteve, je bil zaradi tega tepen – od tod ime drevesu. Zapovedala je tudi, da jih zasadijo ob glavnih poteh, da bi sadeže lahko jedli popotniki. S svojo zahtevo je modra cesarica hotela zmanjševati lakoto med preprostim prebivalstvom.

    Ko so bili Francozi v naših krajih, naj bi ti po pripovedovanju vplivali na nastanek imena zaselka Kojina: na območju zaselka oz. v njegovi bližini naj bi pokopavali konje.

    Od Kojine nas cesta skozi zaselek vodi proti jugu do osnovne in srednje šole, kjer smo tudi začeli z današnjim popotovanjem.