Oris poglavij

  • Splošno

    Severno obrobje Bele krajine: od Bojanje vasi do Vuzelnice 

    Pot nas bo vodila pod najstrmejšim predelom južnega obrobja Gorjancev odkoder se nam bo odpiral pogled na zahodni Žumberak zgodovinski del Kranjske, ki pa je kasneje pripadel Hrvaški. Spoznali bomo nekatere naravnogeografske značilnosti oziroma kraške pojave območja, ki ga v starejši geografski literaturi najdemo pod imenom Metliški kras. 

    Odmaknjeno hribovsko podeželje, zaradi neugodnih družbenih dejavnikov v zadnjih destletjih močno izgublja svojo prvotno podobo. Opazovali bomo sprememinjanje  rabe tal , ter spreminjanje funkcije in izgleda podeželskih naselij.

    Avtor ekskurzije: Nenad Jelenčič

  • Bojanja vas: Laz- kota 491

    Severno od našega stojišča se dviguje južno pobočje Gorjancev, kjer se nahaja tudi najvišja točka hribovja. To je zahodni Žumberak, ki so ga v 16. stoletju naselili Uskoki. Ta del Kranjske je zaradi posebne vloge omenjenih priseljencev prišel pod upravo Vojne krajine. V 19. stoletju, ko se je Vojna krajina razpustila, pa je Žumberak postopoma postal del Hrvaške. Predstavljal je največje sporno ozemlje med Hrvaško in Kranjsko, saj so ga oboji zahtevali zase na osnovi zgodovinskih pravic.

    Mejna črta do danes še ni do potankosti določena. Še vedno je odprto vprašanje Trdinovega vrha. Druga značilnost meje je tudi ta, da izredno vijuga tako, da na večih mestih preseka iste poti in razdeljuje med dve državi posamezna naselja. Tudi mi smo na današnji poti že dvakrat ali trikrat nevede prečkali državno mejo!

    Več na to temo: Marko, Zajc, Žumberak kot pozabljena regija. Ali kako obmejno območje zmede slovenske politike, Zgodovinski časopis, let. 55, 2003, št. 3-4

    http://www.sistory.si/

  • Brezno Pečenjevka

    Prepadno brezno ob izdatnih padavina doseže potok Jamnik ,ki običajno ponikne dobrih sto metrov višje. Ustvari se mogočen 50 metrov visok slap. Ob še izdatnejših padavinah se brezno zapolni kat tok Jamnika podaljša še za nekaj sto metrov nakar ponikne in pride na plano pod kraško jamo Vuzelnica, ki jo bomo danes še obiskali.

  • Krašnji vrh-planinska koča Planinskega društva Metlika

    Pri planinski koči PD je razgledni stolp. Z njega se ob lepem vremenu odpira pogled prek Bele krajine proti Kleku (1181 m) nad Ogulinom in daleč naprej čez Slunjski ravnik.

    Na poti k naslednjemu postanku bomo opazovali rabo tal v povezavi s spreminjanjem nadmorske višine in glede na ekspozicijo pobočij.

  • Radovica

    Za dno belokranjske kotline oziroma ravnik do višine 250 metrov so značilne vse značilnosti subpanonskega podnebja. Visoke poletne temperature, zimski mraz in poletna namočenost. Zaprtost in zatišna lega vplivata na pogostost toplotnega obrata v zimskih mesecih, pogosto jesensko in spomladansko zmrzal ter pogosto meglo.

    Da se nahajamo na območju termalnega pasu nam dokazuje, za naš tip podnebja nenavadno sadno drevo ob katerem stojimo.

  • Kraška jama Vuzelnica

    Jama se odpira v zelo strmem pobočju grape potoka Vuzelnica, ki teče približno 15 m nižje. Potok je obenem tudi meja med Slovenijo in Hrvaško. V neposredni okolici vhoda v jamo raste gost primarni listnati gozd. Nekdanje vinograde preraščajo akacija ter gosto grmovje in podrast, kjer je primarna robida. Zaradi tega je neposredna okolica težko prehodna tudi v času, ko ni vegetacije. Ker so Radovci v strmem pobočju do jame napeljali in z leseno ograjo zavarovali več kot sto metrov dostopne poti, je danes prihod do jame lahek.

    Pred vhodom v jamo je več metrov širok plato, nastal z nasipavanjem ilovnatih sedimentov, ki so jih zvozili iz jame. Vhod je lepo obokana odprtina, široka 2,0 m in visoka 2,4 m. Za vhodom se nadaljuje vhodni rov, ki je enake oblike in dimenzij, kot vhod. Rov se 7 metrov za vhodom razširi v nekoliko širši prostor (t. 2) in zavije proti severu ter poteka vzporedno s pobočjem grape.

    Rov v nadaljevanju je enake oblike, kot vhodni in je delno zasigan. 16 m od vhoda se na levi strani (t. 3), do tu je bil rov prvotno zasut s sedimenti, odpira kratek in delno zasigan rov, dolg 4,6 m, ki se konča z dvema ozkima in neprehodnima luknjama. V nadaljevanju se strop glavnega rova dvigne v približno 8 m visok kamin (t. 4). Prav tu prečka rov prelomnica. Na levi in desni strani rova tako vidimo značilni špranji, v stropu pa je nastal omenjeni kamin. Proti koncu rov rahlo zavije proti severovzhodu in se še bolj približa površju ter se čedalje bolj oži in prevzame značilno koničasto obliko ob stropni razpoki. Proti koncu jame se zoži na 70 - 80 cm širine, višina od ilovnatih tal do stropa pa se zniža na dober meter in pol. Jama se konča z ilovico, ki zapolni ves rov do stropa. Do tu so namreč Radovci odstranili ilovnate sedimente. Na tleh jame je vseskozi ilovica, ki je proti koncu rova precej blatna. Primarnih tal ne zasledimo nikjer. V stropu na več mestih opazimo korenine, kar kaže na bližino površja.

    Jama je bila dolga 18 m. Domačini so odkopali še 33 m rova, tako da je sedaj dolžina glavnega rova 51 m, s stranskima rovoma pa je skupna dolžina jame 58 m.

    Vuzelnica je le delno zasigana. Siga je predvsem v vhodnem delu jame ter v stranskem rovu, torej tam, kjer jama ni bila zasuta z ilovnatimi sedimenti. Tudi proti koncu rova so stene na nekaj mestih takoj pod stropom delno zasigane. Kaže, da je bilo tudi tu nekaj zračnih žepov, kjer ilovica ni segala do stropa.

    Po Osnovni geološki karti, list Novo mesto, 1:100.000, ležijo tu zgornje kredni laporni apnenci in sivi ali rdeči ploščasti apnenci z vložki apnene breče. Po grapi potoka Vurelnica je na geološki karti zarisan fotogeološko opazovan prelom v smeri 25°. V jami opazimo stropno razpoko, ki ima generalno usmeritev enako kot prelom, ki poteka po grapi. Jama poteka skoraj vzporedno s pobočjem, sklepni deli jame pa so usmerjeni proti površju oz. pobočju grape. Domnevam, da je jama fosilni izvir potoka Vuzelnica, ko je ta še tekel v tej višini. Na to kaže enaka usmerjenost kakor jame, tako tudi grape, po kateri teče potok. Vir: Ladišič, Jamarski klub Novo mesto.