Dinarske pokrajine zavzemajo večji del južne Slovenije. Večinoma jih sestavljajo apnenci. Zato je v tem delu Slovenije največ kraških pojavov. V dinarskih pokrajinah se menjavajo različni tipi površja - planote, podolja in ravniki. Planote so dvignjeni deli površja, ki od daleč zgledajo precej uravnano, od blizu pa lahko vidimo njihovo razjedenost in drobno razčlenjenost. Najvišje planote se dvigajo precej nad 1000 m nadmorske višine. Podolja so nižji deli površja, pogreznjeni med okoliške planote. Podobna so rečnim dolinam, vendar imajo širšo in manj izrazito obliko. Pri njih gre ponavadi za niz med seboj rahlo povezanih kraških polj in manj izrazitih dolin. Od običajnih rečnih dolin se razlikujejo tudi po tem, da tekoče vode tečejo po površju le na nekaterih delih (npr. na kraških poljih), za druge dele pa je značilno podzemeljsko pretakanje vode. Ravniki so vsi uravnani (od tod ime) in razjedeni deli kraškega površja. Ležijo lahko na zelo različnih nadmorskih višinah, zato ločimo nizke in visoke kraške ravnike. Med nizke sodi na primer Bela krajina, ki ima zelo majhno nadmorsko višino. Visoki kraški ravniki niso nič drugeega kot že prej omenjene planote, dvignjene nad okoliška podolja.

Dinarske pokrajine so v primerjavi s preostalo Slovenijo redko poseljene. To je najbolj gozdnati del naše države, zato sta gozdarstvo in lesna industrija med najpomembnejšimi gospodarskimi dejavnostmi. Dinarske pokrajine so na zahodu višje kot na vzhodu. Zato jih delimo na Visoke in Nizke
dinarske planote. Ribniško polje je pogreznjeno med okoliške gozdnate planote.

Vir: Jurij Senegačnik in drugi, Geografija 9, Modrijan 2006