Moj domači kraj

Vsak kraj ima zagotovo nekaj zanimivega, kar bi z veseljem pokazali svojim prijateljem, ki so od drugje. Kaj bi to bilo v kraju od koder ste vi doma?

Znamenitosti mojega kraja

[Kartuzija Pleterje]

V začetku 15. stoletja si je želel znameniti Celjan, grof Herman II., olajšati dušo in se v nebesih Bogu odkupiti za vse, kar je zagrešil, zato je v tihi dolini ob vznožju Gorjancev ustanovil kartuzijo Pleterje. Leta 1407 so bile samostanske stavbe že toliko pozidane, da so se v njih lahko naselili prvi menihi (Zadnikar 1995: 49). Nemiren srednji vek je leta 1595 pripeljal do njene ukinitve. Po propadu so jo za dvesto let prevzeli jezuiti. V njihovih rokah je samostan ostal do leta 1773, ko je bil jezuitski red z jožefinskimi reformami razpuščen. Pletersko posest pa je prevzela država (prav tam: 68).

Kot zanimivost lahko omenim, da je bila do začetka 19. stoletja pleterska cerkev sv. Trojice podružnična cerkev šentjernejske župnije, kjer so maševali šentjernejski duhovniki. Hkrati je bil tu tudi sejem. Okoli leta 1810 so bogoslužje v pleterski cerkvi opustili, sejmi pa so se preselili v Šentjernej (http://www2.arnes.si/-nmobcsi/pleterje.htm, pridobljeno 29. 8. 2015). Iz državnega lastništva je samostan leta 1839 prešel v zasebne roke in nato so ga leta 1899 spet kupili kartuzijani. Temeljni kamen so položili 24. avgusta 1901 in pričeli zidati povsem nov samostan. Nova pleterska kartuzija je danes ena največjih v Evropi. Obdaja jo visoko kamnito obzidje, ki pred svetom zapira poleg kartuzije tudi vrtove, sadovnjake, vinograde in del gozda nad kartuzijo ter doseže 2600 metrov skupne dolžine. Od srednjeveške kartuzije je ohranjena le samostanska cerkev sv. Trojice in prostor, kjer je stal križni hodnik. Tu so vidni samo še sledovi gotske arhitekture. Njeno celotno zunanjo podobo poznamo le po starih upodobitvah, načrtih in fotografijah, posnetih tik pred rušitvijo. Prvo upodobitev pa je prispeval Valvasor leta 1679, ko je bila kartuzija v lasti jezuitov. V stene stare gotske cerkve so vzidane lončene resonančne posode, katerih namen je izboljšati akustiko v prostoru, saj ima v kartuzijanskem obredju veliko vlogo molitveno petje brez spremljave instrumentov. Ti napevi se močno razlikujejo od melodike današnjega evropskega človeka, saj ohranjajo stare glasbene prvine zgodnjega krščanstva in morda celo židovskega tempeljskega petja (Zadnikar 1995: 159). V zunanjo kapelo imajo dostop vsi obiskovalci. Na njenem vhodu je vzidana nemško-slovenska napisna plošča, v spomin izumitelju ladijskega vijaka Josefu Resslu, ki je od leta 1817 do leta 1821 kot cesarsko-kraljevi gozdar služboval v pleterskih gozdovih. Iz novejšega časa pa je kot dokument pritrjena kamnita plošča, ki oznanja, da je pleterska kartuzija pod vodstvom takratnega priorja dr. Leopolda Lavova zvesto in trajno podpirala narodnoosvobodilni boj v letih 1941–1945 (prav tam: 135). Kartuzija je zelo povezana tudi z okolico, z ljudmi in zemljo. Pleterčani so bili že pred drugo svetovno vojno velika gospodarska in socialna pomoč bližnji okolici. Po koncu vojne je imel pri tem velike zasluge prokurator in kasnejši prior pater Janez Drolc, ki je bil posebno ustrežljiv in prijazen gostitelj slovenskih kulturnih delavcev in študentov. Ti so v pleterskem miru pripravljali svoje zaključne izpite in diplome (Mencin 2000: 51–53). Veliko je pripomogel tudi k razvoju slovenske kulture, saj je dajal zatočišče številnim pesnikom in pisateljem. V kartuziji so v miru ustvarjali Ciril Kosmač, Pavle Zidar, Peter Božič in še mnogi drugi. Pozitivno vlogo v času druge svetovne vojne in po njej, so kartuziji s številnimi obiski priznavali mnogi znani kulturni in politični delavci: Josip Broz – Tito z ženo Jovanko, Edvard Kardelj, Božidar Jakac, Edvard Kocbek, Ferdo Kozak idr. (Mencin 2011: 16–17). Kartuzija v Pleterjah se ponaša tudi s čudovito knjižnico, ki hrani stare knjige iz kartuzije v Franciji in gradivo, pridobljeno po ponovni poselitvi kartuzijanov v Pleterjah. Knjižnica ni javno dostopna. Prostor ima čudovito opremo. Police so prislonjene na vse stene od tal do stropa in tudi po sredini prostora ter med okni in nad vrati. Vsak kos opreme je skrbno izdelan do najmanjše podrobnosti in vsak kotiček v prostoru je premišljeno izkoriščen. Po njegovi sredini so razporejeni bralni pulti, ki so razdeljeni z dvostranskimi policami. V knjižnici hranijo približno 20.000 knjig, od tega jih je okoli 5.000 izšlo pred letom 1800. Zastopana so vsa področja teologije. Glavnina zbirke je večinoma v francoskem, latinskem in nemškem jeziku. Novejše gradivo pa je zapisano tudi v bolj sodobnih jezikih. Knjižnico redno dopolnjujejo z novim gradivom in ji namenjajo veliko skrb (http://www.memoriascripta.nuk.uni-lj.si/zbirke/index.php?id=86, pridobljeno 22. 10. 2015). Po letu 1980 so se v stari gotski cerkvi pričela obsežna konservatorska in restavratorska dela, katerih namen je bil cerkvi vrniti prvotno podobo. Tako preurejena cerkev je zdaj izvzeta iz redovne klavzure in je za ogled dostopna tudi javnosti (Zadnikar 1995: 162). Meništvo in samostan zunanjim obiskovalcem predstavijo v zakristiji z multivizijskim programom v slovenskem in nekaterih tujih jezikih. Letno obišče kartuzijo Pleterje okoli 15.000 gostov, ki prihajajo z vseh koncev domovine, saj miren in lep kraj pod Gorjanci nudi občutek duhovne polnosti in miru. Obiskovalci si radi privoščijo tudi katero od posebnosti in dobrot, ki si jih lahko kupijo v kartuziji. Tu pridelujejo med in druge čebelje izdelke, mlečne izdelke, med katerimi so zelo priznani siri, odlične žgane pijače in kakovostna vina, s cvičkom na prvem mestu. Edini v Sloveniji kuhajo žvepleno apneno brozgo, ki velja kot odlično škropivo. Pridelujejo tudi raznovrstno sadje in vzgajajo drevesne sadike. Vse to narekuje veliko dela, ki ga majhna kartuzijanska družina opravlja s še nekaj zaposlenimi. Zadržati in izboljševati si želijo kvaliteto blagovne znamke Pleter, ta pa temelji na uveljavljenih tradicionalnih načinih pridelave in s tem tudi na omejenih količinah. Ob tem pa upoštevajo osnovno poslanstvo kartuzije – to je v miru in tišini bivati z Bogom (Šentjernejsko glasilo, junij 1999: 17). Pleterska kartuzija priča tudi o gradbeni dejavnosti celjskih grofov, še posebej Hermana II., ki je bil v gotski cerkvi leta 1435 tudi pokopan. Njegove posmrtne ostanke so kasneje prenesli na pokopališče v bližnjo vas Šmarje k cerkvi sv. Device Marije. Dragocena samostanska arhitektura je velik umetnostni spomenik s čudovito prostornino in z mnogimi arhitekturnimi posebnostmi. Stara gotska cerkev pa se v vrsti redovne arhitekture ponaša kot edina v Evropi, ki se je nespremenjena ohranila do danes (Zadnikar 1995: 60).

 Preko Pleterij in njihove obnove ter javnosti dostopne gotske cerkve se je razvil turizem, ki bi s povezavo ostale kulturne dediščine tega kraja, lahko naredil iz Šentjerneja priljubljen mednarodni kraj. Vse do danes je kartuzija Pleterje posredovala pomoč iz tujine. S temi sredstvi podpira Karitas, Rdeči križ, šolske in terapevtske programe, mladinske tabore in podobne dejavnosti. S tem je kartuzija Pleterje pokazala, da imajo samostani še danes zelo velik kulturni pomen. Dosledno meniško življenje zahteva sicer določeno umaknjenost, ne izraža pa hladne strogosti in trdosti, temveč evangelijsko človekoljubnost. Menih ve, da le pred Bogom zares ostaja človek. Kartuzija Pleterje ni dostopna obiskovalcem, saj dnevi njenih prebivalcev potekajo v molitvi in razmišljanju. Okoli samostana je območje miru in tišine, tako nas prosijo kartuzijani z napisi na tablah, ki stojijo povsod v bližnji okolici (Dražumerič in Granda 1999: 282–283).