Kanal	file	Filename	Naslov	Avtor	teme	content	Področje	Vir	Leto izida	Primerno za OŠ	Primerno za SŠ	Število besed	Število odstavkov	Publikacija
Leposlovje Publicistika	string	string	string	string	string	string	Avtomobili,\ računalništvo,\ tehnika Družba Kultura Moda,\ lepota Naravoslovje Poljudnoznanstveno Zabava Zdravje Šport	Beletrina Didakta Evald\ Flisar Feri\ Leinšček Jana\ Bauer Wikivir Založba\ Miš Založba\ Obzorja Založba\ Pivec Salomon,\ d.\ o.\ o. Tehniška\ založba\ Slovenije,\ d.\ d.	continuous	da ne	da ne	continuous	continuous	Avenija Bodi\ zdrava EkipaSN Maja TOP!\ Za\ najstnike Zvezde Življenje\ in\ tehnika
class	meta	meta	meta title=True	meta	meta	meta	meta	meta	meta	meta	meta	meta	meta	meta
Leposlovje	MAKS-L_000014.txt	MAKS-L_000014	Soseska	Anton Ingolič	zgodovinski roman, medosebni odnosi, kmečko življenje	"Ljubil sem Ljiljano to poletje, joj, kako sem jo ljubil! 
Z besedami se tega ni dalo povedati, ne s pesmijo, molitvijo ali kletvijo, še manj z romanom, ki ga takrat seveda ne bi znal niti napisati. Bilo je to, kar sem čutil ob njej, povsod v meni in me je celega prežemalo. Obhajalo me je, grelo in opijanjalo, tako da sem se moral kdaj ščipati. A tudi to ni zares pomagalo. Dogajalo se je z mano nekaj, česar nisem še doživel in nisem imel s čim primerjati. Bilo je, se mi je zdelo, iz take snovi kot sanje in ni se dalo zmeraj kar tako prebuditi v resničnosti. Bolj je zaleglo, ko sem začel verjeti, da sem poslej dojemljiv za razumevanje sveta v nekaki četrti dimenziji, o kateri vsi ti pritlehni ljudje okoli mene, razen seveda Ljilje, niso imeli pojma.
Ljubil sem jo torej brezmejno. 
A kako je tudi ne bi?
Bilo je dekle iz deških sanj, za kakršne dotlej nisem verjel, da v resnici obstajajo. Še manj sem lahko upal, da me bo, če jo bom kdaj po kakem čudežnem naključju vendarle srečal, sploh pogledala. Ona pa je kar stala tam na tistem zlizanem stopnišču stare zemunske gimnazije in me je gledala, gledala, gledala in me je za čuda gledala, gledala, gledala tudi še, ko me je že spreletaval srh. Doumeval sem, da je prav ona tista, ki je običajno v življenju nikoli ne srečaš, če pa ti že prekriža pot, je edino odrešujoče, da se čim prej obrneš vstran in si niti slučajno ničesar ne obetaš. Vlekel sem glavo med ramena in se s podrsavajočimi koraki vzpenjal proti vhodnim vratom, ki so bila, hvala bogu, na stežaj odprta. Bil sem z vsako pohojeno stopnico vse bolj mimo nje in torej tudi iz območja, kjer bi me lahko kako prazno upanje še premamilo, a povsem vstran se kljub vsej krčevitosti nisem zmogel več obrniti.
Še zmeraj je stala tam in me gledala, gledala, gledala.
Njene velike oči so bile modre, kot je bilo v tistih dneh vedro nebo nad sremskimi ravnicami in Fruško goro. Toda tukajšnje široko nebo, najsi je bilo še tako čisto, je bilo le osončena nebeška praznina, njene oči pa so bile polne veliko bolj skrivnostne lepote. Kako, za božjo voljo, sem si na tihem pravil, lahko vidiš v teh očeh nekaj, kar zagotovo ni tebi namenjeno? Kaj natanko je bilo to, kar me je begalo, pa si seveda tudi še nisem znal pojasniti. Zdelo se mi je, da je lahko tak le srčni smeh. Ali morda povsem nedolžno otroško veselje. Toda pod gladino njenih iskrih oči se je potem zganilo še nekaj, kar me je dokončno zmedlo in zaustavilo. Zaželela si je, da ne bi šel mimo, se najverjetneje celo ustrašila, da se ji bom izmuznil, me je na lepem prešinilo ...
»Zdravo,« sem torej rekel. »Mi lahko pomagaš?« sem v en dah tudi vprašal. »Do tovariša ravnatelja moram.«
»Kaj pa,« je pritrdila. »Starega pač na tej šoli ni težko najti,« se je namrdnila. »Je zmeraj in povsod tam, kjer ne bi smel biti.«
»Ne vem, če razumem,« sem kar priznal.
»Saj ni kaj razumeti,« se je nasmehnila. »Domišlja si, da je tu njegov dom, pa da ima lahko vse pod nadzorom,« mi je pojasnila.
»Ah, to,« sem nekako napol prikimal.
»To, to,« je povzdignila glas. »Ampak nima,« je zmignila. »Bogme, da nima,« se je posmehnila. »Naj mu pes mater!«
»Naj mu pes mater?« sem zamrmral in obmolknil.
Tega pač nisem pričakoval iz njenih ust in učinkovalo je nadvse neobičajno. Bil sem že dobra dva meseca tu in tudi najhujše vojaške kvante mi niso več mogle do živega, ta pa me je zdaj kar zasačila. Ni bilo videti, da bi ga res sovražila, in ni bilo slišati, da bi mu to res želela, pa vendar je bil cenjeni tovariš, h kateremu me je poslal zastavnik, da bi se dogovoril za sodelovanje dijakov na kasarniških prireditvah, zame odtlej pokveka. 
»Uf,« je kar pihnila. »Oprosti,« se je raznežila. »Res sem koza,« se je karajoč se skesala. »Lahko bi pomislila, da si mogoče prišel sem iz krajev, kjer ženske ne prdijo.«
»Ne, ne,« sem ves odkimal.
»Kaj – ne?« je smeje se vprašala. 
»Pravzaprav ja,« sem takoj tudi obrnil.
»Kaj – ja?« se je še bolj smejala.
»Saj veš,« sem še iztisnil in zopet potihnil.
Doumel sem, da je pravzaprav le prepolna radoživosti in navdiha, ki mu sam takrat nisem bil dorasel, zato sem se moral umakniti. No, zapravil sem s tem, hvala bogu, le prvo priložnost in moja olesenelost ni bila usodna. Saj že tedaj, v tistih naslednjih, kratkih, res bliskovitih trenutkih, ko sem se vzpenjal za njo po notranjih stopnicah do ravnateljeve pisarne, sem bil še bolj prepričan, da grem za dekletom, ki me neubranljivo zasvaja. 
Resnično, bilo je na njej nekaj čarobnega. 
Bila je z drugega sveta in očitno tudi iz drugačnega testa.
Njeni bežeči koraki, s katerimi se je poganjala navzgor in vmes preskakovala tudi po dve stopnici, so izpod rožnatega krila izrisovali take noge in ritnice, da bi z njimi zlahka prišla na naslovnice vseh moških revij tega sveta. A saj tja bi gotovo lahko prišla tudi zaradi ozkega, ribjega hrbta, dvignjenih ramen in res polnih prsi. Obenem pa pri vseh njenih čarih najverjetneje sploh ni šlo za to. Skrivnost je bila v neki posebni skladnosti ali pač nečem, kar jo je napravilo res samosvojo. Kaj natanko je to bilo, mi takrat seveda še ni uspelo zgruntati. Zvrstilo se je vse to pred menoj z naglico, ki me je zopet puščala ob strani. Počutil sem se kot polž ob splošnem umikanju na Noetovo barko. Vendar sem preživel, tako kot so navsezadnje tudi polži preživeli vesoljni potop.
Ostal sem že naslednji hip sam pred vrati ravnateljeve pisarne, si dolgo popravljal uniformo in se skušal spomniti, kaj vse mi je predpostavljeni pravzaprav naročil. Čeprav sem še malo prej prihajal s strahom in se mi je zdelo povsem neodgovorno, da je tako pomembno nalogo prepustil navadnemu vojaku, sem bil zdaj za čuda prepričan, da tokrat ne bom zamočil. Bil sem odslej nekdo, ki ga je Ljiljana opazila, tovariš tu notri pa je bil zgolj stremuh, ki se mu je na glavo podelal ptič. 
*

Vem, da ste se zdaj že zagledali v mojo Ljiljo in vas najina usodna ljubezen najbolj zanima, a pojdimo raje od začetka. 
Novica, da bom moral zaradi težav s študijem in izgubljenega študentskega statusa že kmalu v Jugoslovansko ljudsko armado, na obvezno služenje vojaškega roka, je v našo hišo udarila kot vodéna strela. Medtem ko so se v tistih časih v mnogih družinah te fantovske iniciacije celo veselili ali pa so jo vsaj sprejemali kot sveti dolg do domovine, so se moji starši vedli, kot da bi mi bila z vpoklicem izrečena nekaka huda kazen. Pa tudi preostanka rodbine, se mi zdi, to neodložljivo dejstvo ni najbolj osrečilo, saj je bilo ob vseh poslovilnih obredjih in veseljačenjih naše poslavljanje videti kot sedmina. 
Zakaj je bilo tako, nisem vedel in si sprva niti nisem znal z ničimer pojasniti. Bili smo navzven povsem krotka družina, mama, ki je bila vzgojiteljica, je bila celo v partiji, pa tudi naše družinsko deblo ni imelo nobenih sumljivih ali zatajenih korenin. Ni bilo torej pomisliti, da bi me lahko tam za obzidjem vojašnice kdo vzel na piko zaradi česa, česar nisem sam zagrešil. Dopolnil sem tudi že enaindvajset let in gotovo je bilo upati, da se bom med rekruti, ki so bili večinoma osemnajstletniki, lahko bolje znašel. Moralo je torej res biti kaj tretjega, kar je zgoščalo malodušje in porajalo zaskrbljenost. A spraševati o tem nisem želel. Pravzaprav sem vse skupaj celo nekako potlačil in mirno prepustil drugim, da so namesto mene odštevali dneve do odhoda. No, čas je seveda medtem tekel in naposled prisilil molčavce, da so se začeli kar sami odpirati.
Prvi je spregovoril oče.
»Veš, saj ne vem, kako naj ti povem,« je dejal s spremenjenim glasom, ki je naznanjal, da gre zdaj zares. »Ampak nekaj zanesljivo vem,« je še pripravljal nagovor. »Vsaka vojska je vojska,« je nato izrekel.
Vsaka vojska je vojska, sem ponovil v sebi in prikimal. Ni bila ravno neka velika misel, a dalo se je po svoje razumeti.
Oče, ki je večino svojih dni prebil ob lesni stružnici, ni nikdar leporečil in posebej razpredal. Zanj je bila klada klada, iver pa iver, vojska pa je bila pač vojska. Imela je svoj ustroj, pravila in hierarhijo – in tu se ni dalo nič spremeniti. O njenem namenu, pripravljenosti in moči pa bi se sicer dalo razpravljati, a to zagotovo ni bilo tisto, zaradi česar me je zdaj nagovoril.
»Sam sem sicer služil še v kraljevini Jugoslaviji,« je po premolku nadaljeval. »Prisegel sem tudi kralju Petru, ko so ga pučisti razglasili za polnoletnega,« je spet podaljšal uvod. »Tam so nas prekleti oficirji še lahko tepli,« je nato iztisnil skozi zobe. »Vsak bedak z epoletami te je lahko za prazen nič švrknil s sabljo po goli riti,« me je ošinil. »Ampak dobro, tega zdaj več ne smejo,« je nato le odmahnil in se zazrl vstran.
»Seveda ne smejo,« sem končno spregovoril.
»Veš, da ne smejo,« je pritrdil. »Ampak oficirji so še zmeraj oficirji.« 
No? sem zinil vase. S tem pa mi je zdaj že res nekaj namignil. 
Ko je na mojem obrazu zaznal, da nisem več tako nadvse prostodušen, je zaupljivo pristopil in me prijel za laket. »Poslušaj,« me je povlekel k sebi. »Veliko ti lahko to zdaj pove o ljudeh v uniformah,« je zašepetal. »Zaklinjali so se tam, da so nam kot očetje in bratje. Šopirili so se in petelinili, kot bi imeli zlato pero v riti. Zagotavljali so nam, da bomo skupaj, z ramo ob rami, ubranili domovino pred Hitlerjem, ko pa so začele v Beogradu padati prve bombe, so nas pustili same v rovih,« je še stiskal zobe. »Razumeš?« me je prestrelil s pogledom. »Samo obrnil si se, pa že spet enega nepremagljivega oficirja ni bilo več,« je stresal z rameni. »Verjemi, kako usrani ljudje so bili to, res,« je zatrdil. »Pobralo jih je kot kafro, uboge vojake pa so pustili tam brez ukazov in hrane, da smo kar nekaj dni blodili naokoli in blejali v daljave kot ovce.«
»Pa potem?« sem ga le ustavil.
»Potem?« je skomignil. »Kaj pa bi lahko še bilo po tem, ko je vsa tista brezglava vojska razpadla?« se je namrdnil. »Šli smo lahko le vsak po svoje, kamor je kdo vedel in znal,« je pojasnil. »Štirinajst dni sem se v tisti zmešnjavi kot prestrašen zajec prebijal do doma in se, bogme da, preobjedel trave, saj se je drugo že težko našlo …«
»Dobro, bili so pač taki časi,« sem nekako tudi razumel.
»Časi gor ali dol,« je pomahal s kazalcem.
»Zdaj ne bo vojne,« sem ga skušal pomiriti.
»Vojne ne bo,« je pritrdil. »Jugoslavija pa je še Jugoslavija.«
»Čakaj,« se mi je zataknilo. »To pa ne bo ravno držalo,« sem mu moral ugovarjati. »Od drugega zasedanja Avnoja v Jajcu Jugoslavija ni več tista tvoja Jugoslavija,« sem bil prepričan. »Saj takrat je bila kraljevina, potem je bila federativna ljudska republika, zdaj pa je že kar nekaj časa socialistična federativna republika,« sem zdrdral. 
»Hja,« je zategnil in se popraskal po bradi.
Moje šolsko znanje ga je očitno spravilo v zagato. A tudi sam sem bil zdaj v zadregi. Ne boš vendar lastnemu očetu, ki je vse to doživel, razlagal, kako je bilo in kaj o tem piše v knjigah. Družbene spremembe so bile brez dvoma tako temeljite, da se tega preprosto ni dalo spregledati. Nesmiselno pa je bilo tudi primerjati, saj smo medtem zgradili povsem nov sistem, ki je vsa tista stara razmerja zavrgel in ustvaril socialistično prihodnost.
»Hja,« je spet rekel oče, kot da mi je bral misli in ni ravno soglašal. »Sistem se je že spremenil, ampak v Jugoslaviji pa še zmeraj živijo različni,« je bil trdovraten. »Srbi so Srbi, Albanci Albanci, Hrvati Hrvati …« 
»Saj vem, no,« sem mu segel v besedo. »Živijo še tudi drugi, ampak so bratje!« sem skorajda vzkliknil. »Bratje pa so pač bratje,« sem to podkrepil na njegov način. 
In tedaj je obmolknil. 
Saj moj stari je bil nekje globoko v sebi pravzaprav blaga duša, le da tega ni znal izraziti. Tako kot mi ni znal dovolj razumljivo povedati, zakaj ga tako skrbi zame. Nikogar nisem poznal, ki se ne bi cel vrnil iz vojske, in tudi še nisem srečal koga, ki bi potem pravil naokoli, da je vojaščina tako zagamana reč. Vsi so se kvečjemu važili, kako so se ravno oni najbolje znašli in kako dobro so prišli skozi. Resnica pa je bila prej ko slej vmes. Bila je to potemtakem za večino izkušnja, po kateri se je še dalo vse slabo pozabiti, spomin na dogodivščine pa je ostal lep. Tak obet pa navsezadnje ni bil slaba popotnica. Pomagal mi je, da me ni zmagalo malodušje, ki se je s kopnenjem preostalega časa pri nas doma še stopnjevalo.
»Oče ti je želel samo povedati, da pazi,« je že naslednji dan spregovorila tudi mama. »Zdaj še ne veš, kaj vse te čaka, a prav bi bilo, da se zbereš,« me je opomnila. »Eno leto pa človek že lahko zdrži z odprtimi očmi,« je bila prepričana. »Včasih zadošča že, če si dnevno enkrat poveš, včasih pa je treba nenehoma ponavljati,« me je učila. »Pa še nekaj je,« se je čez čas spomnila. »Ko je človeku res hudo, mu najbolj pomaga misel, da bo tudi to enkrat mimo,« me je skušala tolažiti. »Verjemi, to res deluje,« mi je pravila. »Saj mlado telo ni nikdar problem, ampak je vse odvisno od notranje moči.«
Razumel sem – šlo je torej za psiho. 
Že ves čas jo je bilo strah, da ne bom zdržal.
No, za tak dvom pri meni gotovo ni mogla najti tehtnega razloga. Bila je to spet le njena projekcija, saj je bila kvečjemu ona tista, ki kdaj ni vzdržala. Ali so leteli po hiši krožniki ali je že stotič začenjala ločitveni postopek ali pa se je preprosto zglasila na psihiatriji in prosila, da jo za nekaj časa zadržijo. A tega ji zdaj, le par dni pred odhodom, seveda nisem mogel oponesti. Želel sem oditi v miru, pa naj je bil še tako navidezen in pravzaprav tesnoben. Kaj se bo potem dogajalo doma, me niti ni zanimalo. 
»Dobro je tudi, če znaš svoje mnenje obdržati zase,« je nadaljevala s podukom. »Ljudje so tja zneseni z vseh vetrov in nikakor ne moreš vedeti, komu lahko zaupaš,« je bila prepričana. »Hitro te tudi kak povleče za jezik, da začneš filozofirati, in že sta lahko pri politiki,« je pomenljivo privzdignila obrvi in me pogledala, kot da bi bila politika bomba. »Politika pa je v vojski že marsikomu grdo zagrenila življenje,« je nato zlovešči pomen te besede še podkrepila.
A ni me posebej ganilo.
»Veš, da me politika ne zanima,« sem le skomignil.
Pa ni bilo tisto, kar je verjetno želela slišati. »Saj v vojski je lahko včasih tudi to problem,« je hitro rekla. »Zagotovo te bodo nagovarjali, naj vstopiš v Zvezo komunistov, in nekaj jim boš moral povedati.«
»Povedal bom, da imamo v familiji že enega komunista, pa da je to čisto dovolj,« sem kar malce zbadljivo odrezal, čeprav sem tudi sicer tako mislil. Vsaj kar je zadevalo družbenopolitično zglednost, sem bil na tihem ves čas na očetovi strani. Ni bila za naju to vrsta, v kateri bi se bilo vredno prerivati.
Mama je to kajpada vedela in jo je zato tudi skrbelo.
A saj nisem bil nor, da bi se tam zmrdoval.
Si bom že kaj izmislil, sem bil prepričan – samo nisem si znal izmisliti zdaj, pa naj si je tega še tako želela. Tega pomirjevala ji pač nisem mogel ponuditi. Preveč sem bil še z obema nogama tu, niti za pod nohtom nisem bil še vojak, pa tudi ne vem, zakaj bi pravzaprav moral biti. Problem, ki naju je naposled privedel do tega, da sva kar precej časa skupaj molčala, pa je bil v tem, da tudi mama očitno ni vedela, kako bi se moral izgovoriti, da ne bi bilo nič narobe. Pa čeprav je bila članica in je bila svojčas tudi aktivna.
»V naši partiji se zadnje čase dogaja nekaj, česar niti sama dovolj ne razumem,« mi je naposled priznala. »Veš, da so lani v Zagrebu zamenjali Savko Dabćević Kučar in Mika Tripala, zdaj pa se, pravijo, nekaj takega kuha tudi v Srbiji,« je bila zaupljiva. »Slišati je celo, da niti v Zvezi komunistov Slovenije nekateri niso več na liniji – a kako zaboga naj ob vsem tem navaden človek sploh ve, kje je ta linija?« se je povprašala. »A glej,« je nato zaobrnila. »Ko je tako, da so vsi proti vsem in pri najboljši volji ne moreš vedeti, kdo je na kateri strani, potem je zmeraj najbolje poslušati, kaj pravi tovariš Tito,« mi je prišepnila. »Njemu si ne upa nihče glasno ugovarjati,« je bila prepričana. »Zagotovo si ti tudi nihče ne upa nič napraviti, če mu lepo mirno poveš, da misliš tako in tako, zato ker tako pravi naš maršal Tito.«
Prikimal sem, saj se mi je zdelo smiselno, čeprav seveda ni rodilo odgovora. Ni se dalo kar reči, da ne greš v Zvezo komunistov, ker tako pravi Tito, lahko pa je sicer prišlo še kako prav. 
 
*

Sanjal sem, da letim. 
Ta čudoviti občutek in ptičji pogled na mestne vedute sta mi bila ljuba, saj sem tako pogosto drsel skozi sen. A tokrat pod mano ni bilo znanih ulic in sploh ničesar, kar bi lahko prepoznal. Cerkveni zvoniki so bili gotski, fasade povsod naokoli kamnite in skoraj svinčeno sive. Naslanjal sem se na zračne blazine in se skušal še dvigniti, saj le tako je bilo upati, da bom v daljavi ugledal kaj znanega in se nekako usmeril. Med tem iščočim obračanjem sem nato ugotovil, da nimam več rok, temveč krila. Čudil sem se, se med plahutanjem razgledoval in gruntal, kaj se z menoj pravzaprav dogaja. Seveda nisem bil Peter Pan, pa tudi ne Superman, saj moja krila niso bila pripomoček, temveč so mi bila prirasla. Čutil sem že, kako zanesljivo z njimi zajemam zrak in kako me ubogajo, tudi ko želim spremeniti smer. Zdelo se mi je, da sem ptica, pa ni bilo tako. Moja zunanja krila so bila žametna in škrlatna, notranja pa svilena in skoraj prosojna. Ni bilo dvoma – spremenil sem se v metulja. 
Čudno je bilo le, da sem bil to še zmeraj jaz.
Ne bi se mi smelo zgoditi na tak način, sem bil prepričan.
Gotovo je bila vmes napaka, me je vse bolj skrbelo. Imel sem metuljevo telo, nisem pa imel njegovega uvida, čuta, verjetno niti instinkta in sploh ničesar, kar bi mi dalo vedeti, kako ti stvori bivajo. Resnično, bil sem zdaj del njihovega sveta, nisem pa vedel, kaj jih poganja, zanima, vznemirja, česa si mogoče želijo ali kaj sploh počnejo, razen da seveda letijo. Bilo me je zato tudi strah, da bom katerega srečal. Gotovo se mu bom zdel čuden in bo zlahka opazil, da sem drugačen, pa mu ne bom znal povedati, kaj se mi je zgodilo. Začela me je grabiti panika, letel sem vse niže in želel sem si čim prej na tla. Vodila me je le še rešilna misel, da bom ljudem laže pojasnil svojo nesrečo. Saj bil sem še zmeraj človek, ki se je kdo ve zakaj spremenil v metulja …
A tudi to je bilo slepo upanje.
Ljudje, ki so me zaradi mojih škrlatnih kril takoj opazili in sem se jim zdel nekaj posebnega, so me začeli loviti. Nastala je nepopisna zmeda in začel se je neizprosen lov, saj si me je vsak želel prvi dobiti v pest. Plahutal sem nad glavami, se zapletal v grabežljive dlani in se s slednjimi napori spet reševal. Toda množica se je večala, moči so mi pohajale in postajalo je očitno, da se mi ne bo uspelo več dvigniti v nebo. Dosegli me bodo, me razcefrali ali razmazali na asfalt, ne da bi vedeli, da so v resnici umorili človeka, je plapolalo v meni, tragičnost te bližajoče se zmote pa me je navdajala z grozo in spravljala v jok. Zamahnil sem le še toliko, da sem zadnjič zajel zrak, nato pa sem se prepustil kruti usodi, se zvrtinčil v globino in se zapletel v dlani …
»Dobro je, dobro je, samo sanjal si,« me je miril znani glas.
Ob meni na postelji je sedela mama in se z razmršenimi lasmi sklanjala nadme. Dojemal sem, da me je verjetno že nekaj časa zbujala ali pač reševala iz grdega sna in je bila zato tudi sama pretresena. 
»Dobro je, buden si,« mi je zopet rekla in me pobožala po laseh.
Bilo mi je neprijetno, saj se me že nekaj let ni tako dotaknila; odkar sem odrasel, ni bilo več tega med nama, čeprav sva si bila blizu. Obrnil sem se na bok in zopet zaprl oči. Nisem ji hotel ničesar razlagati, saj je bilo preveč zmedeno in so bile navsezadnje le sanje, bolj sem si pravzaprav želel še malo zadremati …
»Prosim te, ura je,« je spet rekla. 
»Malo še,« sem se skušal pokriti čez glavo.
»Žal mi je,« mi ni dopustila. »Zamudil boš na vlak …«
»Vlak?« sem odprl oči. »Kakšen vlak?« mi ni bilo prav nič jasno.
»O bog,« je zastokala. »Pa saj danes greš …«
»Danes?!« sem se zgrozil. 
»Ja,« je nekako iztisnila in potem jo je zmagal jok.
Verjetno jo je ganilo, da sem bil tako nepripravljen. Ni mi bilo v zavesti, pa čeprav sem bil sinoči spakiral in je bilo med nami vse dorečeno. Zvlekel sem se s postelje in na tihem preklinjal, saj ta nadležni dan se res ni začel dobro. Do Beograda je bilo, so mi rekli, dobrih devet ur vožnje, Zemun pa je bil nekje tam pod njim, kjer se je Sava zlivala v Donavo. To pa je bilo pravzaprav vse, kar sem vedel, saj še nikoli nisem bil v Srbiji. Edini kraji, ki sem jih v neslovenski Jugoslaviji kdaj obiskal, so bila sindikalna letovišča ob jadranski obali. Baška, Rovinj in Lošinj, pa enkrat smo bili na Cresu. Oče namreč ni maral dopustniškega poležavanja, zato smo zmeraj šli tja, kjer je lahko mama uredila. Pa še takrat sta se na poti že za prvim ovinkom sporekla in se je izlet spremenil v moro. Nikoli se ni zanesljivo vedelo, ali bomo ostali do konca ali pa bomo po kakem njunem ostrejšem spopadu spakirali in se kakor politi kužki vrnili domov.
Ampak le zakaj za vraga sem zdaj razmišljal ravno o tem?
Kot da ni bilo pred mano nekaj hujšega.
Poslavljal sem se za daljši čas, oče je trdovratno molčal, mama pa je še kar jokala, jokala, jokala – in predvsem to nikakor ni bilo dobro znamenje. Vedel sem že, da se ne bo sestavila niti še po tem, ko bo nehala, saj sem dobro poznal ciklične faze njene manične depresije. Najprej bo nekaj dni le preveč spala, nato se bo začela zaklepati v sobo, potem se bosta zaradi tega ali pač že zaradi česa sporekla, nastal bo kraval, soseda bo poklicala policijo in reševalci jo bodo na koncu odpeljali na psihiatrijo.
No, nekako tako se je potem tudi zares zgodilo, ampak to že ni bila več moja zgodba.
 
*

Prvič v življenju sem šel skozi vrata, izza katerih se ni več dalo nazaj, saj so bila zastražena, varovano pa je bilo tudi obzidje, ki je obkrožalo kasarniško naselje. Na ta prehod sem bil še zmeraj povsem nepripravljen, obšel me je skorajda že dušljiv občutek tesnobe in počutil sem se kot v pasti. Toda tako se gotovo počuti sleherni, ki mu omejijo svobodo gibanja – ne preostane mi torej drugega, kot da se čim prej sprijaznim, sem si na tihem dopovedoval, bil bi to slab začetek, če bi me že kar zmagala panika. Resnično, moral sem se nekako unesti! Še posebej seveda, ker mi je postajalo vse bolj razvidno, da drugi prišleki s tem sploh niso imeli takih težav. Bili so z vseh vetrov, to je bilo vidno, saj njihova oblačila in modni dodatki so vsaj še nekaj ur pričali, kako nadvse različna so bila okolja, iz katerih so se zgrnili sem, zato mi je bilo nedoumljivo, kako zlahka in tako rekoč na mah so postajali čreda.
Zadoščalo je že eno samo povelje ali povzdignjen glas. 
Čeprav verjetno sploh ni bilo to – v čredo je ljudi prej ko slej spreminjala skupna usoda in naša je bila tu natančno določena. 
Prve besede oficirjev, ki so se skozi membrane moje zapredenosti postopoma le prebijale vame, so bile obljube, prisege in grožnje, da bodo iz nas napravili dobre vojake. Nato so sledila naštevanja, kaj biti dober vojak pravzaprav pomeni. Zdelo se je, da si lahko dober vojak le, če ne napraviš ničesar, kar ni dovoljeno in se ne spodobi, seznam prepovedi in pravil, ki se jih ne sme kršiti, pa se je nezadržno daljšal. Misel na to, da bi sploh skušal biti dober vojak, sem zato že takoj opustil in sklenil, da bom skušal zgolj preživeti. To mi je po takratnem prepričanju malce lajšalo položaj, saj mi bo torej treba napraviti le, kar se mora. No, bila je to morda dobro zamišljena strategija, upanje pa je bilo kajpada jalovo. Že kmalu so namreč sledila tudi naštevanja vsega tistega, kar se mora, in tudi to je bilo slišati kot litanije …
Vse bolj zgrožen sem spoznaval, da sem res v zosu.
Edini prostor, ki mi je morda tu kot nekakšno območje zasebnosti še preostal, je bilo zgornje ležišče na železni vojaški postelji. Le tja se je bilo namreč še mogoče zateči in se pokriti čez glavo. Čeprav, tudi to je bilo dovoljeno šele tedaj, ko je bil po večerji čas za počitek, in je lahko trajalo le, dokler se ni iz ozvočenja razlegel znak za bujenje. Vmes je bila kratka noč, ki v skupinsko spalnico petdesetih nemirnih duš ni mogla zares prinesti spokoja. Že kmalu zatem ko je dežurni ugasnil luč in se je z nekakim olajšanjem vse na videz umirilo, se je začelo prdenje, ki je zatohli prostor še nasičilo z gabljivim smradom. Ta hlevski zduh je lezel vate, pa naj si se še tako zamotal v odejo, saj je bilo z njim prav vse prepojeno. Brbotanje črevesnih plinov pa ni bilo edino oglašanje te speče človeške črede. Pridodalo se mu je že kmalu smrčanje, pa potem kašljanje, škripanje zob, ječanje, jokavi vdihi in osamljeni kriki, vmes pa je kateri tudi žlobudral ali povsem razločno govoril v snu. 
Pravilo mi je to, da tudi drugi niso bili tako nadvse trpežni, kot je bilo čez dan videti, a to je bila pač slaba tolažba. Čutil sem, da ima večina v sebi neko prvinsko slo ali pač željo po preživetju, kakršne sam nisem prinesel s seboj, zato sem si moral še dopovedovati, da jo zdaj nujno rabim in jo moram torej nekje v sebi tudi najti. Vendar kako – saj zdelo se je, da nima posebne zveze z razumom – prej bi morda rekel, da je za tako držo potrebna zvrhana mera norosti. Pač, nekateri so bili nabiti kot voli in so dajali vtis, da bi lahko brez ugovorov vlekli vozove. Drugi spet so se zdeli žilavi in nepopustljivi, da bi lahko z njimi privezoval ladje na Donavi. Tretji, ki so bili sicer še šibkejši od mene, so bili očitno pripravljeni dati tudi kos telesa, da bi le ostanek lahko preživel. Vsem pa je bilo lastno, da so se lahko brez pomislekov pognali v tek. 
Ker je bil tak ukaz. 
Ker se mora.
Ker nisi tu, da bi razmišljal.
Razen seveda – v hipu si moral vedeti, kam se obrneš na levo, kam desno. Da si lahko stopil na levo v krog ali se poravnal v desno, če si je to kdo zaželel. Želeli pa so ves čas in nenehoma. Meni pa je, kot zakleto, ravno to zdaj povzročalo težave. Malce zato, ker sem že sicer moral zmeraj najprej pomisliti, še bolj pa seveda zato, ker se nikakor nisem mogel dovolj zbrati.
»Kaj si ti res idiot?« me je vse bolj nestrpno spraševal vodnik Galac. »Poglej tu vojaka Seferija, človek ne zna pisati niti ne brati, tudi na uro ne zna pogledati, pa vseeno ve, kje ima levo, kje desno,« mi je dajal za zgled čokatega Albanca, ki je bil verjetno res pacient. »Ker leva roka je tu, na tej strani, kjer ima vsak človek na svetu srce, desna je pa potemtakem lahko le na drugi strani, saj vendar nimaš treh rok,« mi je pojasnjeval. »Naučil se boš ti to meni, pa tudi če te bom opolnoči budil in bova skupaj do jutra korakala tja gor do Rume in nazaj,« mi je vse bolj grozil. Vendar ni posebej zaleglo. Dvakrat sem se zasukal pravilno, v tretje pa sem bil že spet idiot. Rezultat je bil brez dvoma porazen, možnost, da se bom obrnil v pravo smer, pa komaj kaj večja od statistične verjetnosti pri metu kovanca. Razumel sem, da so mu popuščali živci, a nekako mu še zmeraj nisem mogel pomagati. Bil sem izžet in izpraznjen, prav nič, kar smo počeli, se mi ni zdelo smiselno, prepuščal sem se dozdevkom, da se vse to ne dogaja zares in da je nekje v moji glavi luknja, skozi katero bo zdaj zdaj izpuhtelo in se razblinilo.
Potem je vodnik Galac na lepem pljunil.
»Zdaj mi je jasno,« je dejal za zobmi. »Zajebavaš in zajebavaš.«
Zrl sem v njegove srepeče majhne oči in razbiral, da je v meni res prepoznal sovražnika. Če sem bil dotlej le nadležen in mu je šla moja razpršenost vse bolj na jetra, me je zdaj že resnično preziral. Nisem bil zanj več vojak, ki ga je moral naučiti razvrščati se in korakati, temveč sem bil le gnida, ki mu je grenila življenje. Imelo ga je, da bi me podrl in pohodil, to sem prav čutil. Režal je proti meni in le neka nevidna uzda ga je za zdaj držala, da ni tega tudi zares napravil. Ampak zakaj, za boga? sem se le še bolj skrušil. Ni mi šlo v glavo, da mu je lahko to skupinsko poplesavanje tako nadvse pomembno in da je zaradi nekakih vojaških pravil pripravljen celo poškodovati človeka.
»Dobro,« je dejal skozi nos, ko je v tem merjenju očitno začutil, da se ga nisem ustrašil. »Videl boš ti svojega boga,« mi je zopet zagrozil. »Pobrigal se bom jaz za to, da me boš še na kolenih prosil,« je za hip pogledal v nebo in verjetno prisegel, da mi ne bo nikoli odpustil.
Nato me je dodelil desetarju, da sva sama korakala.
Korakala sva in korakala, tudi ko so drugi počivali.
Veliko sonce nad sremsko ravnico pa je razžarevalo zlizani asfalt in sproti sušilo znoj, ki se je na mojem telesu in oblačilih spreminjal v suho sol. Zdelo se mi je, da me bo do večera celega zaprašila in me počasi razžrla. Čeprav sem že znal in v levo in v desno, sem se vmes zmotil, ker sem želel še pred koncem te kalvarije znova pretehtati svoj položaj. Bilo je res komaj umljivo in tudi strašljivo: nahajal sem se v vzporednem svetu. Tam zunaj, za tem visokim obzidjem, ki je obkrožalo kasarne, skladišča in poligone, je mrgolelo običajno življenje in vodilo ljudi po vsakdanjih poteh, ki se gotovo niso posebej razlikovale od tistih, ki sem jih bil doslej vajen. Jaz pa sem tu, na tem sivem otoku, korakal v krogu. Dvigovanje nog, ravnanje podplatov, zategovanje mišic do bolečine in strumno obračanje na ukaz je bila edina naloga in opravilo, s katerim bi se lahko izkazal. Nikogar ni zanimalo, ali si tega sploh še želim in kako se ob tem počutim. Najstrože mi je bilo prepovedano vsakršno spraševanje o smislu, saj tam nekje visoko, visoko, visoko, na vrhu hierarhije, ki se je tu začenjala z desetarjem in vodnikom, je bil nekdo, ki je poznal resnico in je brez dvoma vedel, zakaj je vse to potrebno.
Toda dvomil sem, da se ta vojaški bog sploh ukvarja s takimi podrobnostmi. Saj če je bil res tako malenkosten, da ga je zanimalo, ali sem si pravilno zategnil pas, zapel gumb in poravnal kapo, potem pač že ni mogel biti ravno neki spoštovanja vreden bog. Pa tudi tole zdaj – ni mu bilo ravno v čast, da je kaj takega dopuščal – razen seveda če je, kot vsi običajni bogovi, svojo vladavino utrjeval s preizkušnjami …
»Kaj je?« je na lepem vprašal desetar. »Ti je slabo?«
»Ne,« sem odkimal. »Srečen sem.«
»Srečen si?!« je obstal.
Bil je fant mojih let ali morda celo mlajši, imel je velike modre oči, v katerih ni bilo prezira, pravzaprav sploh ničesar; bilo mu je vroče skoraj kot meni, a je najino skupno nalogo vse dotlej potrpežljivo prenašal. Zdaj sem takoj zaznal, da ga je zaskrbelo, njegove dotlej prazne oči pa so se napolnile s sočutjem.
»Pa ti je dobro v glavi?« je vprašal. 
»V glavi?« sem se namrdnil. »Kaj pa ima glava s tem?« sem otresel. »Človek je vendar lahko srečen le v srcu.«
Gledal me je naravnost v oči in verjetno premišljeval o mojih besedah. Dalo bi se seveda razpravljati, kje v telesu tiči ta encim, ki sproža občutek sreče, ampak seveda ne z njim, ki je bil taka ovca, da so iz njega lahko napravili desetarja. Saj v resnici je bil le kapo, vojak, ki je bil v zameno za nekaj ugodnosti pripravljen razvrščati in maltretirati druge. 
»Veš kaj,« je čez čas šepnil. »Če si res nor, boš najebal, ker te bodo tu zmleli,« je dejal zaupljivo. »Če se pa delaš, potem se boš pa tako ali drugače zvlekel, pa itak ni frke.« 
Nato sva zopet korakala.
In zopet nama ni šlo ravno dobro, saj sem imel kaj premlevati. Nisem namreč povsem razumel, kaj mi je želel povedati. Mislil sem bil dotlej, da so bili vsaj neprištevni v milosti, pa očitno ni bilo tako. Pomembno se je bilo tu edino znajti, saj le to je bilo po vsem sodeč zveličavno – ampak kaj za vraga je to v resnici pomenilo? Če bi vedel odgovor, bi se mi upanje zagotovo povrnilo, tako pa je vodnik Galac kmalu zatem pred zbranim vodom razglasil, da bosta sanitarije zjutraj in zvečer in do nadaljnjega čistila vojaka Marko Hribernik in Sredoje Bradica.
Izrečeno je bilo to kajpada kot huda kazen.
Kaj sem zakrivil, sem seveda vedel, kaj tako groznega je napravil sotrpin Sredoje Bradica, pa me niti ni zanimalo. V uniformi sem bil res že tretji dan, a nisem se še zlizal s čredo. Še zmeraj sem korakal sam. Tudi v vrsti sem bil sam in sploh vsepovsod, saj sem se zmeraj znova zapiral v svojo školjko. Bila je iz nevidne, a trpežne snovi, ki je bila zmes neizmerne užaljenosti, ker so me sploh zaprli sem skupaj z vsemi temi junci, in kajpada zaprisežene zarotitve, da ne smem popustiti, dokler ne bo prvega koraka napravil kdo na oni strani . 
 
*

Čiščenje skupnega stranišča v drugem nadstropju, kjer je bila nastanjena naša četa, se je lahko začelo šele, ko so bili vojaki že v spalnicah. Količina dreka, ki so ga bili pred tem nasrali okoli lukenj v kamnitem žlebu, je bila preprosto osupljiva. Zadrževal sem dih in šlo mi je že takoj na bruhanje, a ni mi preostalo drugega, kot da sem prijel za grebljico, saj sem vedel, da tokrat nimam izbire. Lahko bi se edino pognal skozi okno in upal, da me bodo nekje drugje spet sestavili, a to bi bil seveda klavrn poraz, kakršnega nisem želel.
»Povej mi, tovariš, kako je to sploh mogoče?« je vzkliknil Sredoje Bradica, ko je začel s tankim curkom iz gumijaste cevi počasi spirati to nesnago. »Vsi jemo isto, govna so pa tako različna,« se je čudil. »Poglej samo tega,« mi je s curkom pokazal. »Gotovo ga je tisti Mijanović napravil,« je ugotavljal. »Nihče v tej četi razen Črnogorca se ne more tako na debelo podelati,« je bil prepričan. »Ampak tale je pa tudi ekstra,« je kar zažvižgal. »Glej vendar, tovariš, takega še nisi videl, saj ga ni bilo doslej na svetu,« me je primoral, da sem pogledal. »Kaj praviš, a?« ga je podrezal s curkom. »Če bi ga lahko raztegnila, bi bil gotovo čez meter …«
Zadrževal sem dih, požiral gabljivost, ki se mi je vse bolj grozeče dvigala v goltanec, in čakal, da bodo še slednji iztrebki končno poniknili v sanitarnih luknjah. Toda nato se je ena ob zidu v hipu napolnila z odplako, kmalu pa tudi tista ob njej ni več zmogla požirati. Nepoučen, kot sem takrat bil, sem sprva celo pomislil, da sva s tem rešena, saj bo pač treba klicati vodovodnega inštalaterja – a to je bila res deviško naivna želja, ki sem se je še dolgo na tihem sramoval. 
»No, pa sva se zamerila govnu,« je menil Sredoje Bradica. »Pa tako lepo me je babica podučila, da se iz človeškega dreka ne smem norčevati,« se je kar nekako kesal, čeprav seveda ni ničesar zakrivil. »Vendar zdaj je, kar je,« se je tudi že sprijaznil. »Pač, tovariš, treba bo pumpati …«
»Pumpati?« sem se čudil.
»Pumpati, pumpati,« je pokazal v kot, kjer je bila spravljena guma za odmašitev. »Pumpati, tovariš, in upati, da ne bova pumpala tu do jutra.«
In potem sva res izmenjaje tlačila tisto stvar, ki je stiskala zrak in srkala odplako iz luknje. Cmokalo je, žlobudralo in brbotalo, vmes pa tudi škropilo, se pretakalo in razlivalo, da sva bila že povsem lepljiva od znoja in brozge, a odtok je bil še kar zamašen. Voda, ki sva jo dvigala, je spet prinašala na površje kose govna in jih raznašala, tako da je začelo res zaudarjati.
»Kaj je, drekmojstra, pa ne, da vidva meni tu zdaj lenarita?« se je namrdnil dežurni, ki je prišel pogledat, ali sva že postorila.
»Kje pa, tovariš desetar, že deset minut pumpava, ampak ne gre in ne gre skoz,« je poročal moj sotrpin.
»Seveda ne gre, ker ne more,« si je poznavalsko ogledal razdejanje. »Ker niso problem govna, ampak papir,« nama je pojasnil. »Gotovo si je spet kak kreten s časopisom rit brisal, pa čeprav je to najstrože prepovedano,« je ugotavljal z dvignjenim kazalcem.
»Jebem mu pamet, kretenu,« se je hudoval Sredoje Bradica. »Bi mu jaz že dal ta papir jesti, če bi ga tu zalotil.«
»Nič, tovariša, treba bo seči z roko,« je odločil dežurni. »Sicer vidva tega tu nikoli ne rešita,« je bil prepričan. »Daj, Slovenec, zavihaj rokave,« se je nato obrnil k meni. »Ali pa si to raje kar sleci …«
»Z roko?!« sem se zgrozil.
»Kako pa?« je bil neizprosen. »Kako boš drugače tu notri odstranil zamašek?« je prostodušno skomignil.
»Ampak tovariš desetar, z golo roko se ne sme kar seči v fekalije,« sem mu skušal dopovedati. »Saj tu so vendar bakterije, virusi …«
»A da se ne sme?« je preteče pristopil. »Kdo pa to pravi, da ne?« je porogljivo zategnil. »Reci, no, prosim, kdo?«
»Potrebne so vsaj rokavice,« sem še poskusil.
»Rokavice!« je planil. »Kje pa boš našel zdaj rokavice?« je skomigal. »Kaj ti mogoče misliš, da rasejo rokavice tu po drevesih?«
»Dobro, pustimo – bom jaz napravil,« se je nepričakovano ponudil Sredoje Bradica. »Ne bojim se jaz teh fekalij in virusov – pa sploh ničesar se jaz ne bojim,« si je začel že kar vihati rokav. »Ne more biti tak strup, kar je že enkrat človeško telo prefiltriralo …«
»Ne, čakaj, ne boš!« je tedaj dvignil glas desetar. »Slovenec bo to napravil,« me je nameril s kazalcem.
»Ampak če želim prostovoljno,« je sotrpin še poskusil.
»Ne!« je dežurni kar jeknil. »Rekel sem, da bo on, in to je ukaz!«
Odmaknil sem se in ga na tihem preklel. Bil je še en kapo, ki sem ga potlej do obisti sovražil, izživljal je svoje komplekse, skušal me je prisiliti, da bi segel v drek, želel me je videti pred seboj zapacanega in ponižanega, zato ker sem bil Slovenec ali sam bog ve zakaj. A vedel sem tudi, da mu tega zadoščenja za nobeno ceno ne bom privoščil, zato mi je bilo v teh trenutkih že spet vseeno, kaj bo še poskusil in kaj bo potem napravil.
»Vojak Marko Hribernik, ukazujem ti, da takoj odstraniš zamašek iz sanitarne luknje številka šest,« je nato ta bedak ponovil ukaz na način, ki so ga verjetno narekovala pravila vojaške službe. 
Jaz pa sem mu že povsem miren rekel le, kar sem si mislil o njem.
Da je pač bedak.
Nato se je začela moja školjka spet počasi zapirati. Obvarovala me je lahko še zmeraj pred vsem, česar nisem želel"		Wikivir	1943.0	ne	da	60612.0	1518.0	
Leposlovje	MAKS-L_000015.txt	MAKS-L_000015	Sama	Fran S. Finžgarja	medosebni odnosi, poučevanje na vasi	"Se ti je že kdaj zgodilo, da si v neznancu srečal prijatelja? Da si začutil sorodno dušo, preden si z njo spregovoril prvo besedo? In je v zraku zavel neoprijemljivi občutek že videnega? 
Si kdaj pomislil na čarobnost trenutka, ko začne bežno srečanje brsteti v nekaj več? V nekaj, kar dopolnjuje. Na trenutek, ko se začne rojevati kot jeklo trdna vez, ki združuje nevidne in navdihujoče niti prijateljstva. 
Tudi če sta se dve osebi rodili na tisoče kilometrov narazen?
Tudi če se kaj takšnega zdi povsem nemogoče?
Le kdo ima v rokah to moč, da nas odkrije, se nas dotakne in poveže?
In ali je to sploh pomembno? 
V črno-belem svetu, ki nujno potrebuje barve?

“Nesreča, tragedija in žalost vedno pridejo prehitro. Prehitro,“ je govoril ded. “Sploh ko je uničen tvoj pristan, kamor se umakneš pred zunanjim svetom. Ko ti nekdo spodmakne tla pod nogami in se povsem predrugači tisto, kar ti je znano. Ko spoznaš, da je življenje predolgo, da bi minilo povsem varno.“
Dedove besede sem vedno jemal z levo roko. Zame je bil le starček, ki je brundal v brado na klopci pred našim domom. Ko ta še ni bil uničen. 
Mislil sem si, da itak ne razume. Mislil sem si, kaj on ve o internetu, playstationu, pametnih telefonih, kompih ... Kaj ve ded o lajfu in svetu, ki se dogajata okoli njega?
A v zadnjih dneh vedno bolj razumem njegove misli. 
Žal. 
In želim si, da ne bi bilo tako. 
A kar se je zgodilo, se je zgodilo. 
Prehitro. 
Zato sem tukaj, v tujem kraju, v tuji državi. Nula, nihče. Mama, oče, sestra in ded so ostali doma. V vojni. V ruševinah domačega mesta. 
Kdo ve, ali so še živi?
In kdo ve, ali bom preživel jaz?
Bil je zadnji krog mestnega šolskega nogometnega prvenstva. 
Moje ime je Sabi in star sem šestnajst let. Na poti, na begu, sem dober mesec. Pravkar se je začelo poletje in tako kot vsako leto bi tudi letos v teh dneh moral biti na šolskih počitnicah. Namesto tega sedim v prahu turškega mesta Bodrum. Je že res, da je to obmorsko mesto zelo počitniško, ampak ... ampak tu nisem zato, da bi se podil po plažah in žural. Lani je še bilo tako. 
Letos pa sem se prebudil pod figo, ob cesti. Da, prespal sem zunaj. No, poskušal sem prespati zunaj. Spanja pod milim nebom se ne navadiš kar tako. Sploh če si mestno dete, kot sem jaz. Če si iz otroških let vajen tople postelje, jutranjega kakavčka, toplih žemljic ...
Zaspati zunaj je težko! Kljub utrujenosti, izčrpanosti, praznini. Včasih skušam zaspati tako, da mislim na Nur, svojo punco, ki je kdo ve kje. Včasih mislim na svoje domače. Skušam si predstavljati, kaj počenjajo. Včasih se uspavam z lažjo, da taborim, da sem na izletu s prijatelji ... da bo kmalu bolje. 
Spanec zunaj ni pravi spanec. Premetavaš se, obračaš. Iščeš pravi položaj. Vse te pika, žuli, grize. In nikoli ne zaspiš kot v domači postelji. Nikoli. Zbujaš se vsakih nekaj minut. Da preveriš, ali še imaš pri sebi dokumente, denar, telefon. In vsakih nekaj minut želiš znova zaspati. A spanca ni od nikoder. Kot bi se tudi on delal norca iz mene. 
Letos nas punce ne gledajo. In ljudje, domačini ob poti, se obnašajo, kot da nas ni. Tudi meni bi šli na živce ljudje, ki naokrog hodijo kot razcapanci. Ki si ne umivajo zob in se ne tuširajo. Ki se olajšajo, kjer nanese. Ljudje, ki spijo pod figami in za seboj puščajo svinjarijo. Kot klošarji. 
Ljudje, ki klošarji tudi smo. 
Letos zrem na morje in strah me je kot še nikoli. Strah zato, ker naj bi se danes zvečer napokali v čoln in odpluli proti oddaljenim lučem, ki svetijo tam čez v Grčiji. V Evropi. Odšli naj bi proti enemu izmed ciljev na poti. Poti, na katero sem se moral podati.
Morda bi ljudje na nas gledali drugače, če bi vedeli, da smo tu zato, ker nismo imeli druge izbire. Ker se je doma zgodila vojna. Ker so nam razsuli domove in nam razbili družine, poteptali ljubezni in prijateljstva. 
Da, morda bi nas gledali drugače, če bi razumeli. Če bi jim bilo mar. 
Letos bi lahko žural in se imel fino. Brez skrbi bi k sebi stisnil svojo punco Nur. 
Brigalo bi me za svet okoli mene. 
Tu sem kupil ta zvezek in svinčnik. Vem, da moram paziti na vsak funt, liro, evro. Na denar, ki ga nosim skritega, všitega v spodnje hlače. Družina je prispevala vse prihranke, da sem lahko šel. V lepši svet. 
Kot najstarejši moški pri hiši. Očeta so vojaki že davno odpeljali neznano kam. Zato je na meni, da družini nekoč omogočim, da pridejo za menoj. Če mi seveda uspe priti na cilj te dolge in preklete poti. 
Zvezek sem kupil zato, da zapišem, kar se mi dogaja. Da ohranim spomin. 
Na začetku moje poti iz rojstne države Sirije so me skrili v tovornjak z dvojnim dnom. Šofer je rekel, da bo vse okej. Iz rok moje matere je vzel denar za pot do turške meje, kjer bi bil na varnem. Rekel je, naj ne skrbimo. Naj mu zaupamo. In smo mu zaupali. 
Že sama vožnja je bila pekel. Zraka od nikoder. Smrdelo je po nafti in olju. Vse se je treslo. Nikakor se nisem mogel dobro naštimati. Ampak to ni bilo najhuje. 
Ko se je tovornjak po nekaj urah ustavil, me je šofer z brcami nagnal iz tovornjaka. Naravnost v naročje oboroženih mož. 
Vem, da niso bili vladni vojaki. Bili so ... Vem, da so bili oboroženi in da so me potolkli s puškinimi kopiti. Še zdaj me bolijo rebra. Odvlekli so me v nekakšno oporišče in rekli, da se bom boril z njimi. Za njih. Da bom tudi jaz postal vojak. Da me bodo naučili streljati, pobijati, moriti. Da imajo prav. Edino oni. Hm, to pravijo vsi. Da imajo prav. In ... kaj potem, če imaš prav? Kot da bi to kaj pomenilo. Kot da ti to daje pravico streljati, pobijati?
V oporišču sem bil natanko dva dni. Kraj je bil slabo varovan in tipi z orožjem so bili precej površni. Po prvi noči sem ugotovil, da svojega tabora zvečer sploh ne stražijo. Zato sem drugo noč naredil načrt, tretjo pa sem zbežal. Ker se ne bom boril in ne bom pobijal!
Ja, pobegnil sem. Čeprav bi me verjetno ustrelili, če bi me dobili. Čeprav me je bilo strah. Čeprav sem pred letom dni ob tem času razmišljal, kam bom šel zvečer na dober žur. 
Zdaj pa sem bežal pred blazneži in vojno. Bežal sem peš. Bežal v smer, kjer sem slutil mejo s Turčijo ... in hodil ... dneve in dneve in dneve. Sam. Spal pod milim nebom. Bil lačen in žejen kot potepuški pes. 
Ja, semle pišem, da ne bi slučajno česa pozabil. Prezrl. Da se ne bi kaj slučajno izgubilo in ostalo v zraku. In da si bom verjel, ko in če bom šel nekoč brat za seboj. Ker nekatere stvari, ki so se mi zgodile na poti, so tako ostre, da jih je težko opisati z besedami. O njih težko razmišljam. O njih ne morem govoriti na glas. Morda jih bo prenesel papir. 
Pišem, ker mora biti zapisano, da me na poti v lepši svet spremljajo udarci, zmerljivke, laži, lakota, žeja, zaničevanje, brce, prezir ... Kot da ne bi bilo dovolj, da sem moral zapustiti dom, družino, punco, nogometno ekipo, prijatelje ... Spremljajo me stvari, ki se zdijo tako neoprijemljivo oddaljene. Kot da se ne bi zgodile meni. Kot da bi svoje življenje zadnjih dni gledal v filmu.
S to razliko, da ta moj film traja in traja. 
In da v tem mojem filmu udarci in brce resnično bolijo. In v njem nespečnost kljuva kot krokar. In utrujenost povzroča blodnje. In lakota grize kot na tisoče bolh. In solze izgubljajo toploto, okus in z njima svojo svetost. 
V tem mojem filmu ne smeš nikomur zaupati. In v njem se ne moreš vrniti domov. 
V tem mojem filmu je malo prostora za kaj lepega. Če sploh. V njem se premikam korak za korakom. Iz kraja v kraj. Kilometer za kilometrom. Do ljudi, ki jih nočem spoznati. Ker so zahrbtni in"		Wikivir	1919.0	ne	da	49669.0	1570.0	
Leposlovje	MAKS-L_000001.txt	MAKS-L_000001	Miška želi prijatelja	Nina Mav Hrovat		"Nekoč je živela miška, ki je bila ves čas osamljena. Ni imela
prijateljev. Nekega dne pa se je odločila, da si jih poišče. Take prave
prijatelje!

Kar takoj se je odpravila na pot. Hodila je ves dan in preden je
opazila, se je znočilo.

»Oh, jaz nesrečnica!« je jadikovala miška. »Tako temno je postalo, jaz
pa sama samcata!« Skoraj bi zajokala, če ne bi"		Založba Miš	2015.0	da	ne	650.0	28.0	
Leposlovje	rozi prelom tisk.txt	rozi prelom tisk	Rozi	Laura Petan	zgodbice o navihani deklici	"Saj poznate Rozi, tisto navihano dekletce z razmršenimi, rdečkastimi lasmi. Prav gotovo ste jo že kdaj srečali, kako z rokami v žepih požvižgava in pred sabo brca kamenček. Je zvedava štiriletnica, ki je s svojim obnašanjem in pegastim noskom na moč podobna Piki Nogavički. Neukročeni lasje ji sršijo na vse konce in kraje. Tudi kadar se počeše, skočijo vsak na svojo stran. O tem, da bi si jih pustila splesti v kite, sploh noče slišati. Potem bi bila res preveč podobna Piki.
»Nisem Pika!« je trmoglavila, »Lozi sem!«

Ja, Rozi še ni znala izgovoriti črke r. Ko je bila manjša, so ji radi govorili:

»Rozi, reci traktor.«

»Tlaktol,« je rekla Rozi.

»Kako dela avto, Rozi?«

»Bllm-bllm,« se je trudila.

Rozi s starši, dedkom in babico živi na manjši kmetiji izven mesta. Strašno rada ima živali in pridno pomaga pri lažjih opravilih, kot je krmljenje kokoši ali
pobiranje jajčk iz kokošnjaka. V bližnji vasi ima veliko prijateljev. Najstarejši med njimi je Tibor. Z Rozi sta res dobra prijatelja. Od trenutka, ko sta se spoznala, se je med njima stkala posebna vez. Tudi Tibor ima namreč težave pri izgovarjanju črke r, le da on namesto r reče j. Kadar se z Rozi pogovarjata, ju mora človek res dobro poslušati. 

Nekega popoldneva, po končani nogometni igri, Tibor veselo oznani:

»A veš, Jozi, da obiskujem logopeda?«

»Logokoga?« se začudi Rozi.

»To je zdjavnik, ki me uči pjavilno izgovojiti čjko j,« ji razloži. Hotel je seveda reči črko r, ampak z Rozi sta se že razumela. »Mojda boš tudi ti kdaj mojala k logopedu.«
»Jaz že ne glem k zdlavniku,« se je uprla Rozi. »Zdlavniki imajo injekcije in glozno glenka zdlavila.«
»Sploh ne,« se je smejal Tibor. »Z logopedom delava zabavne vaje, njegova
ojdinacija pa je polna sestavljank, slikanic in igjač.«

Rozi ga je z zanimanjem poslušala in njeno prepričanje, da je pri zdravnikih grozno, je počasi
kopnelo.

Bližala se je jesen in s tem veliko dela na kmetiji. Rozi
za nič na svetu ne bi hotela zamuditi spravila pridelkov z njihovih polj. Takrat jo je očka vozil na traktorju, včasih pa
ji je celo dovolil prijeti za krmilo. Z mamo in babico so vkuhavale razno zelenjavo in marmelade vseh vrst. Dedku pa je pomagala obirati jabolka in jih zlagati v lične zabojčke.
 

Kar nekaj dni je minilo, odkar se je nazadnje igrala z otroki. Začela jih je pogrešati, zato se je s svojim rumenim triciklom odpeljala proti vasi. Že od daleč je opazila gručo otrok na igrišču. Videti so bili kot majhne pike. Nenadoma"		Didakta	2014.0	da	ne	4631.0	152.0	
Leposlovje	Celota fin.txt	Celota fin	Ščurki	Jo Nesbø	kriminalni roman	"Na semaforju se je prižgala zelena luč in tovornjaki, avtomobili in
tuk-tuki so zarohneli tako glasno, da je Dim opazila, da se trese steklo
v izložbi Robinsonove blagovnice. Potem so se kolone vozil premaknile in
izložba z dolgo obleko iz rdeče svile je ostala v temi za njimi.

Poklicala je taksi. Ni sedla na natrpan avtobus ali v prerjaveli
tuk-tuk, temveč v taksi s klimo in voznikom, ki je držal jezik za zobmi.
Naslonila je glavo na naslon sedeža in poskušala uživati v vožnji. Ni
problema. Prehitel ju je moped in dekle na zadnjem sedežu, ki se je
oklepalo rdeče majice pod čelado z vizirjem, jima je namenilo odsoten
pogled. Močno se primi, je pomislila Dim.

Na cesti Rama IV je voznik zapeljal za tovornjak, iz katerega so se
valili tako gosti in črni izpušni plini, da ni videla niti registrske
tablice. Po prehodu skozi klimatsko napravo se je izpušni oblak ohladil
in je bil skoraj brez vonja. Skoraj. Komaj opazno je zamahnila z roko
pred obrazom in nakazala, da jo moti. Voznik je opazil njeno reakcijo v
vzvratnem ogledalu in zamenjal pas. Ni problema.

Pa ni bilo vedno tako. Na kmetiji, kjer je odraščala, je bilo šest
hčera. Šest preveč, je govoril njen oče. Sedem let je imela, ko so
kašljajoč stali v oblaku rumenega cestnega prahu, ki se je dvigal za
vozom, na katerem so odpeljali njeno najstarejšo sestro. Mahali so ji in
voz je počasi izginjal po podeželski cesti ob rjavi vodi v kanalu.
Sestra je dobila čista oblačila, vozovnico za vlak do Bangkoka in naslov
v Patpongu, ki je bil zapisan na zadnji strani vizitke. Jokala je kot
dež, čeprav je Dim mahala tako močno, da bi ji roka skoraj odpadla. Mama
jo je potrepljala po glavi in ji rekla, da sicer ni lahko, da pa tudi ni
tako zelo slabo. Sestri se tako vsaj ne bo treba kot *kwai* klatiti od
kmetije do kmetije*,* kakor se je preživljala njuna mama, preden se je
poročila. Poleg tega je gospodična Wong obljubila, da bo zanjo lepo
skrbela. Oče je prikimal, izpljunil betel skozi črne zobe in pristavil,
da *farangi* v barih dobro plačajo za sveža dekleta.

Dim ni dobro razumela, kaj je mama mislila z besedo *kwai*, vendar si ni
upala vprašati. Jasno ji je bilo, da *kwai* pomeni bivol. Kot drugi
kmetje okoli njih, si tudi oni niso mogli privoščiti bivola, zato so
najeli enega tistih, ki so krožili po območju v času oranja riževih
polj. Šele pozneje je izvedela, da se *kwai* reče tudi dekletu, ki
bivola vodi, saj so njene storitve vključene v najem živali. Tak je bil
običaj. Upala je, da bo spoznala kmeta, ki jo bo hotel poročiti, preden
bo prestara.

Nekega dne, ko je imela Dim že petnajst let, je oče zabrodil proti njej
po poplavljenem riževem polju s soncem za hrbtom in klobukom v roki ter
jo poklical po imenu. Ni se takoj odzvala; vzravnala se je in pustila
pogledu, da ji vreže v spomin podobo zelenih gričev, ki so obdajali
njihovo skromno posest, potem je zaprla oči in prisluhnila oglašanju
trobentača v listju, vdihnila vonj evkaliptov in kavčukovcev. Vedela je,
da je zdaj na vrsti ona.

Prvo leto si je še s tremi dekleti delila vse: sobo, posteljo, hrano in
obleke. Slednje so bile še zlasti pomembne, saj brez lepih oblek nisi
dobila najboljših strank. Naučila se je plesati, naučila se je
smehljati, naučila se je razločevati med moškimi, ki so ji hoteli zgolj
plačati pijačo, in tistimi, ki so hoteli seks. Oče se je že vnaprej
dogovoril z gospodično Wong, da bo denar pošiljala domov, tako da prvih
nekaj let denarja niti ni videla, a ker je bila gospodična Wong
zadovoljna, ga je vse več dajala na stran za Dim.

Gospodična Wong je imela dober razlog za zadovoljstvo. Dim je trdo
delala in stranke so kupovale pijačo. Gospodična Wong je pravzaprav
morala biti zadovoljna, da je bila Dim še vedno tam, saj je že nekajkrat
le malo manjkalo, pa bi odšla. Neki Japonec se je hotel celo poročiti z
njo, vendar je umaknil ponudbo, ko je zahtevala denar za letalsko
vozovnico. Američan jo je vzel s seboj v Phuket, odložil je vrnitev
domov in ji kupil diamantni prstan. Že jutro po njegovem odhodu ga je
unovčila v zastavljalnici.

Nekateri so slabo plačevali in so jo napodili, če se jim je upirala;
drugi so jo zatožili gospodični Wong, če ni hotela ustreči vsem njihovim
željam. Niso razumeli, da je bila Dim v trenutku, ko so zanjo pri
točilnem pultu plačali gospodični Wong in jo odpeljali iz bara, sama
svoja gospodarica. Sama svoja gospodarica. Pomislila je na rdečo obleko
v izložbi. Mama je imela prav: ni bilo lahko, pa tudi tako zelo slabo ni
bilo.

In uspelo ji je ohraniti nedolžni nasmešek in veder smeh. To jim je bilo
všeč. Morda je tudi zato dobila službo, ki jo je Wang Lee oglaševal v
*Thai Rath* pod naslovom DVG oziroma \'Delavec v gostinstvu\'. Wang Lee
je bil čokat Kitajec temne polti, ki je vodil motel blizu ulice
Sukhumvit. Stranke so bile v glavnem tujci s posebnimi željami, vendar
ne tako posebnimi, da jim ne bi mogla ustreči. Iskreno povedano, raje je
počela, kar je počela, kakor da bi ure in ure plesala v baru. Poleg tega
je Wang Lee dobro plačal. Edina slaba stran je bila, da je od svojega
stanovanja v Banglamphuju do motela potrebovala toliko časa.

Prekleti promet! Spet so se ustavili. Taksistu je rekla, da bo izstopila
kar tu, čeprav je to pomenilo, da bo morala prečkati nabito polno
šestpasovnico. Ko je izstopila iz taksija, se je zrak ovil okrog nje kot
vroča, vlažna brisača. Iskala je vrzel v reki avtomobilov, si držala
roko pred usti, čeprav je vedela, da nič ne pomaga, da v Bangkoku ni
drugega zraka, a tako se je vsaj malo ubranila pred smradom.

Smuknila je med avtomobile, zavila okrog poltovornjaka z gručo
žvižgajočih fantov na prikolici, kamikazasta toyota bi ji skoraj
odbrusila opetnike. Potem je bila na drugi strani.

Wang Lee je dvignil pogled, ko je vstopila v prazno recepcijo.

»Miren večer?« je vprašala.

Nejevoljno je prikimal. V zadnjem letu jih je bilo že kar preveč.

»Si že jedla?«

»Sem,« se je zlagala. Njegov namen je bil sicer dober, vendar si
trenutno res ni želela njegovih razkuhanih rezancev, ki jih je
pripravljal v čumnati za recepcijo.

»Počakati boš morala,« je napovedal. »*Farang* se je hotel najprej malo
naspati. Poklical bo, ko bo pripravljen.«

Zastokala je. »Saj veš, da moram biti do polnoči nazaj v baru, Lee.«

Pogledal je na uro. »Še kako uro mu daj.«

Skomignila je in sedla. Če bi se to dogajalo pred letom dni, bi jo ob
takšnih besedah najbrž zabrisal ven, a zdaj je potreboval ves dohodek,
kar ga je mogel dobiti. Lahko bi odšla, seveda, toda potem bi bilo njeno
dolgo potovanje zaman. Poleg tega je Liju dolgovala uslugo; delala je že
za slabše zvodnike.

Ko je ugasnila tretjo cigareto, si je splaknila usta z Leejevim grenkim
kitajskim čajem in vstala, da je v ogledalu nad pultom še zadnjikrat
preverila svoje ličilo.

»Zbudit ga grem,« je rekla.

»Mhm. Imaš drsalke?«

Dvignila je torbo.

Njene pete so škripale po pesku na praznem dvorišču pred pritličnimi
motelskimi sobami. Soba 120 je bila na koncu stavbe, pred njo sicer ni
opazila parkiranega avtomobila, vendar je skozi okna pronicala svetloba.
Torej se je morda že prebudil. Lahen piš ji je dvignil kratko krilce, a
je ni ohladil. Hrepenela je po monsunu, po dežju. Tako kot si bo že po
nekaj tednih poplav, blatnih ulic in plesni spet zaželela suhih,
brezvetrnih mesecev.

S členki prstov je nežno potrkala na vrata in si nadela sramežljivi
nasmešek, ki je na ustnice že vtisnil vprašanje \'Kako ti je ime?\'
Nihče se ni odzval. Potrkala je še enkrat in pogledala na uro. Če bi
barantala, bi ceno obleke najbrž lahko znižala vsaj za nekaj sto bahtov,
čeprav je bila znamke Robinson. Zasukala je kljuko in presenečeno
ugotovila, da so vrata odklenjena.

Na trebuhu je ležal na postelji. Njen prvi vtis je bil, da spi. Potem je
opazila modri stekleni ročaj noža, ki je molel iz kričeče rumenega
suknjiča. Težko je reči, katera od misli, ki so ji švignile skozi glavo,
se je pojavila prva, toda ena izmed teh je bila zagotovo, da je bila pot
iz Banglamphuja kljub vsemu zaman. Potem je končno spet dobila nadzor
nad svojimi glasilkami. Krik se je vseeno utopil v donečem hupanju
troblje nekega tovornjaka, ki se je za las izognil nepozornemu vozniku
tuk-tuka na cesti Sukhumvit.

**\
**

**2. poglavje**

Sreda, 8. januar

*Narodno gledališče,* je naznanil zaspani, nosljavi glas iz zvočnika,
preden so se vrata tramvaja odprla in je Dagfinn Torhus stopil v hladni,
vlažni mrak. Zrak ga je rezal v sveže obrita lica in v soju skromnih
oselskih neonskih svetilk je videl ledeno sapo, ki mu je uhajala iz ust.

Bil je začetek januarja in vedel je, da bo pozneje bolje, ko bo fjord
zamrznil in bo zrak bolj suh. Po Drammensveienu se je napotil proti
stavbi Ministrstva za zunanje zadeve. Mimo je pripeljalo nekaj
osamljenih taksijev, sicer pa so bile ulice malodane zapuščene. Neonska
ura na poslopju zavarovalnice Gjensidige je rdeče žarela pod črnim
zimskim nebom in ga opomnila, da je ura šele šest.

Pred stavbo je izvlekel svojo vstopno kartico. \'Delovno mesto:
Direktor\' je pisalo nad fotografijo deset let mlajšega Dagfinna
Torhusa, ki je strmel v fotoaparat s štrlečo brado in odločnim pogledom
izza kovinskih okvirjev očal. Povlekel je kartico, vtipkal kodo in
potisnil težka steklena vrata Victoria Terrasse.

Pa se niso vsa vrata tako zlahka odpirala, odkar je pred tremi
desetletji kot petindvajsetletnik prišel sem. S svojim østerdalskim
naglasom in kmečkim obnašanjem se na diplomatski šoli in inštitutu za
zunanjo politiko ni ravno zlil z drugimi kandidati, kot je nekoč
pripomnil neki njegov snobovski sošolec iz Bæruma. Drugi kandidati za
diplomatske uradnike so bili zvečine študentje političnih ved, ekonomije
in prava, otroci akademikov, politikov ali taiste diplomatske
aristokracije, med katero so se hoteli pririniti. On pa je bil kmečki
sin z zaključeno agrotehniško srednjo šolo v Åsu. To ga niti ni
pretirano motilo, vendar je vedel, da so pravi prijatelji ključni za
kariero. Zaostanek v socialnih veščinah je Dagfinn skušal nadoknaditi
tako, da je garal kot črna živina.

Kljub ogromnim razlikam med njimi so si delili nejasno predstavo o tem,
kaj hočejo doseči v življenju, in zavedanje, da šteje le ena smer:
navzgor.

Torhus je zavzdihnil in pokimal varnostniku, ki mu je pod šipo na pultu
potisnil časopise in pisemsko ovojnico.

»Še kaj ...?«

Varnostnik je odkimal.

»Prvi kot vedno, Torhus. Pismo je od obveščevalne. Včeraj zvečer so ga
dostavili.«

Torhus je gledal prižiganje in ugašanje številk nadstropij, medtem ko ga
je dvigalo nosilo vse više in više. Vsako nadstropje mu je predstavljalo
obdobje v njegovi karieri, in tako jo je vsako jutro ponovno proučil.

Pritličje je predstavljalo prvi dve leti diplomatskega izobraževanja:
neskončni, večinoma brezplodni pogovori o politiki in zgodovini ter
tečaj francoščine, skozi katerega se je le stežka prebil.

Prvo nadstropje je bila njegova prva služba. Najprej je bil za dve leti
poslan v Canberro, nato je tri preživel v Ciudadu de Mexicu. To sta bili
res čudoviti mesti, in ne, glede tega se res ni mogel pritoževati. Sicer
je kot prvi izbiri navedel London in New York, a to sta bili prestižni
destinaciji, za kateri so se prijavili praktično vsi, zato se je
odločil, da ju ne bo štel za poraz.

V drugem nadstropju se je vrnil na Norveško, kjer ni več užival
velikodušnih diplomatskih ugodnosti in nadomestil za bivanje v tujini,
ki so mu omogočali brezskrbno in razkošno življenje. Potem je spoznal
Berit, zanosila je, in ko bi se moral prijaviti za novo službovanje v
tujini, je bil na poti že drugi otrok. Berit je bila doma iz iste
pokrajine kot on in je vsak dan klepetala s svojo mamo. Odločil se je,
da bo še malo počakal, garal kot živina, pisal kilometrska poročila o
bilateralni trgovini z državami v razvoju, sestavljal govore za
zunanjega ministra in žel priznanja ob svojem vzponu. Nikjer drugje v
državni upravi tekmovalnost ni tako ostra kot prav na zunanjem
ministrstvu, kjer je hierarhija tako toga. Dagfinn Torhus je v pisarno
prišel kot vojak na fronto, sklanjal glavo, pazil, da je imel krit
hrbet, in streljal, kadarkoli je dobil koga na merek. Nekajkrat so ga
potrepljali po rami in vedel je, da so ga \'opazili\'. Berit je skušal
dopovedati, da bi se najbrž lahko prijavil za službo v Parizu ali
Londonu, vendar je takrat prvič v zgodovini njunega do tedaj mlačnega
odnosa udarila po mizi. Popustil je.

Sledilo je tretje nadstropje in še več poročil, tajnica in malenkost
višja plača, potem pa se je bliskovito znašel v kadrovski službi v
prvem. Položaj v kadrovski službi je sicer na zunanjem ministrstvu
pomenil nekaj posebnega: znak, da je pot navzgor prosta. Vendar se je
nekaj zgodilo. V sodelovanju s konzularnim oddelkom so zainteresiranim
kandidatom za različne službene položaje v tujini ponujali delo, ki se
je kar najbolj prilegalo načrtu njihove kariere v zunanji politiki.
Morda se je kdaj podpisal pod kak napačen ukaz, zavrnil koga, ki je
potem vseeno splaval na površje in morda celo napredoval na višjo
funkcijo. Nekoga, ki je odtlej vlekel nevidne niti in upravljal
življenje Dagfinna Torhusa in vseh drugih na zunanjem ministrstvu.

Njegova pot navzgor se je izgubila praktično brez sledu in nekega jutra
je v ogledalu zagledal direktorja na stranskem tiru, srednje vplivnega
uradnika, ki se mu ne bo nikoli posrečil skok v četrto nadstropje, še
zlasti ne, ker mu je do upokojitve manjkalo le še kratko desetletje.
Razen če bi se mu posrečil veliki met, seveda. Tovrstna akrobacija bi mu
sicer lahko prinesla napredovanje, enako zlahka pa bi ga strmoglavila na
dno.

Vseeno je nadaljeval po ustaljeni poti in se trudil, da je bil vedno
korak pred drugimi. V pisarno je vsako jutro prihajal prvi, da je lahko
v miru in tišini prebral časopise in imel na jutranjih sestankih že
pripravljene sklepe, medtem ko so si drugi še meli spanec iz oči. Kot bi
mu tekmovalnost prešla v kri.

Odklenil je vrata pisarne in za hip omahoval, preden je prižgal luč.
Tudi za to kretnjo se je skrivala zgodba. Žal je na hodnikih ministrstva
hitro prešla v legendo, ki so jo poznali vsi. Pred mnogimi leti je
ameriški veleposlanik v Oslu zgodaj zjutraj poklical Torhusa in ga
vprašal, kaj meni o pripombah, ki jih je podal predsednik Carter
prejšnji večer. Torhus je komaj vstopil v pisarno in še ni prebral
časopisov in pregledal faksov, zato ni imel pojma, kaj naj odgovori. Ni
treba posebej poudarjati, da mu je to pokvarilo dan. Toda to je bil šele
začetek. Naslednje jutro ga je veleposlanik poklical, ko je ravno
razgrnil časopis, in ga vprašal, kako bodo dogodki prejšnje noči
vplivali na bližnjevzhodne razmere. Naslednje jutro enako. Zmedeni
Torhus, ki so ga razjedali dvomi in pomanjkanje informacij, je vsakokrat
izmomljal nekaj nerazumljivega.

V pisarno je začel hoditi še bolj zgodaj, toda veleposlanik je imel
očitno nekakšen šesti čut, saj je telefon vsako jutro zazvonil v
trenutku, ko je sedel za mizo.

Šele ko je odkril, da je veleposlanik nastanjen v majhnem hotelu Aker,
prav nasproti stavbe zunanjega ministrstva, je razvozlal povezavo.
Veleposlanik, ki je slovel po tem, da rad zgodaj vstane, je opazil, da
se luč v Torhusovi pisarni prižge pred vsemi drugimi, in je zagretega
diplomata nalašč dražil. Torhus si je brž kupil naglavno svetilko in
naslednje jutro prebral vse časopise in fakse, šele nato pa prižgal luč
v pisarni. To je počel skoraj tri tedne, potem pa je veleposlanik
odnehal.

Toda v tem trenutku je bilo Dagfinnu Torhusu prav malo mar za šaljivega
veleposlanika. Odprl je pismo obveščevalne službe, na katerem je pisalo
\'STROGO ZAUPNO\', prebral tajnopis, in ko ga je dešifriral, je polil
kavo po vseh papirjih na nastlani mizi. Kratko besedilo je sicer puščalo
veliko prostora domišljiji, osnovno sporočilo pa je bilo: »Norveškega
veleposlanika na Tajskem, Atleja Molnesa, so našli z nožem v hrbtu v
bangkoškem bordelu.«

Torhus je še enkrat prebral faks in ga odložil.

Atle Molnes, nekdanji krščanski demokrat in nekdanji predsednik
finančnega odbora, je bil zdaj nekdanji tudi v vseh drugih pogledih.
Bilo je tako neverjetno, da se je moral ozreti proti hotelu Aker, da bi
videl, ali ga kdo ne opazuje izza zaves. Pošiljatelj je bilo -- logično
-- norveško veleposlaništvo v Bangkoku. Torhus je zaklel. Zakaj se je to
moralo pripetiti ravno zdaj in prav v Bangkoku? Naj najprej obvesti
državnega sekretarja Askildsena? Ne, dovolj hitro bo izvedel. Torhus je
ošinil uro na roki in dvignil telefonsko slušalko. Poklical je zunanjega
ministra.

Bjarne Møller je lahno potrkal na vrata in jih odprl. Glasovi v sejni
sobi so potihnili, obrazi pa so se zasukali proti njemu.

»To je Bjarne Møller, šef oddelka za nasilna dejanja,« je rekla
policijska načelnica in mu pomignila, naj sede. »Møller, to je državni
sekretar Bjørn Askildsen iz premierjevega kabineta in Dagfin Torhus,
direktor kadrovske službe z Ministrstva za zunanje zadeve.«

Møller je prikimal, potegnil stol k sebi in skušal stlačiti svoje
neverjetno dolge noge pod veliko ovalno hrastovo mizo. Zazdelo se mu je,
da je Askildsenov podlasičji mladi obrazek že videl na televiziji. Iz
premierjevega kabineta? Očitno je šlo za hudo resno zadevo.

»Super, da ste se lahko tako hitro odzvali,« je z vibrirajočimi *rrr*-ji
rekel državni sekretar in ob tem s prsti živčno bobnal po mizi.
»Načelnica, bi lahko na hitro povzeli naš pogovor?«

Načelnica je Møllerja poklicala dvajset minut pred tem. Brez vsakršnega
pojasnila je zahtevala, naj se v naslednje pol ure pojavi na Ministrstvu
za zunanje zadeve.

»Atleja Molnesa so našli mrtvega, najbrž umorjenega, v Bangkoku,« je
začela načelnica.

Møller je opazil, da je direktor Torhus zavil z očmi za svojimi
kovinskimi okvirji, in ko je slišal preostanek zgodbe, je razumel njegov
odziv. Ne moreš biti drugega kot policist, da izjaviš, da je bil moški z
nožem v hrbtu, ki je z ene strani hrbtenice skozi pljuča prodrl do srca
-- najbrž umorjen.

»V hotelski sobi ga je našla neka ženska ...«

»V bordelu,« jo je prekinil moški s kovinskimi okvirji. »Prostitutka ga
je našla.«

»Govorila sem s kolegom v Bangkoku,« je rekla načelnica. »Zelo razumen
človek. Obljubil mi je, da bo zadevo za zdaj ohranil v tajnosti.«

Møllerjev prvi vzgib je bil, da bi vprašal, zakaj bi umor skrivali pred
javnostjo. Pogosto se namreč zgodi, da takojšnja objava v medijih pomaga
policiji, ker se ljudje še dobro spomnijo okoliščin in so dokazi še
sveži. A nekaj mu je reklo, da bi se njegovo vprašanje drugim zdelo
skrajno naivno. Zato je raje vprašal, kako dolgo nameravajo zadevo
ohranjati tajno.

»Dovolj dolgo, da bomo našli sprejemljivejšo različico zgodbe, upam,« je
odvrnil državni sekretar. »Obstoječa namreč ne bo šla skozi.«

Obstoječa? Møller ni mogel zadržati nasmeška. Torej so resnično
različico pretehtali in zavrgli. Kot razmeroma nov policijski komandir
se je za zdaj še uspešno izogibal barantanju s politiki, vendar se je
zavedal, da višje kot se vzpneš, težje jih držiš na varni razdalji.

»Razumem, da je trenutna različica neprijetna, ampak kaj mislite s tem,
da *ne bo šla skozi*?«

Policijska načelnica je v Møllerja zapičila svareč pogled. Državni
sekretar se je neopazno nasmehnil.

»Nimamo veliko časa, Møller, lahko pa vas na hitro podučim o osnovah
praktične politike. Vse, kar zdaj govorim, je seveda strogo zaupno.«

Askildsen si je nagonsko popravil vozel na kravati, gib, ki se ga je
Møller medlo spominjal še iz njegovih televizijskih intervjujev. »Prvič
po vojni imamo sredinsko stranko, ki ima dokaj dobre možnosti, da
obstane. Ne zato, ker bi imela kakršnokoli parlamentarno podlago za to,
temveč ker premier povsem po naključju postaja eden izmed najmanj
nepriljubljenih politikov v državi.«

Policijska načelnica in direktor z Ministrstva za zunanje zadeve sta se
nasmehnila.

»Kakorkoli, ta trenutna priljubljenost ima enako trhle temelje kot pri
vseh politikih: zaupanje. Ni tako pomembno, da si simpatičen ali
karizmatičen, ljudje ti morajo predvsem zaupati. Veste, zakaj je bila
Gro Harlem Brundtland tako priljubljena premierka, Møller?«

Møller ni imel pojma.

»Ne zato, ker je bila očarljiva, temveč ker so ljudje verjeli, da je
oseba, za kakršno se izdaja. Zaupanje, to je ključna beseda.«

Vsa druščina okoli mize je prikimala. Očitno je bilo, da je govor o
pomembnosti zaupanja sestavni del osnovnega urjenja za vodstvene
položaje.

»Torej, veleposlanik Molnes in naš trenutni premier sta bila tesno
povezana, tako po prijateljski kot po politični plati. Skupaj sta
študirala in se vzpenjala v stranki, se skupaj bojevala za modernizacijo
strankinega podmladka in si celo delila stanovanje, ko sta bila, še
skoraj golobrada, izvoljena v parlament. Molnes se je prostovoljno
umaknil iz soja žarometov, ko sta oba postala kandidata za novega
predsednika stranke. Do tega položaja sta bila sicer enako upravičena,
toda Molnes je odstopil od kandidature in podprl premiera. Tako nam je
bil v stranki prihranjen mučen boj za prestol. Vse to seveda pomeni, da
je bil premier Molnesu neizmerno hvaležen.«

Askildsen si je navlažil ustnice in pogledal skozi okno.

»Z drugimi besedami, veleposlanik Molnes ni imel nikakršne diplomatske
izobrazbe in ne bi mogel nastopiti službe v Bangkoku, če premier ne bi
uporabil svojega vpliva. Morda res spominja na nepotizem, vendar gre za
sprejemljivo obliko, ki jo je uvedla socialistična stranka in je postala
stalna praksa. Tudi Reiulf Steen ni imel posebnih zunanjepolitičnih
izkušenj, preden je postal veleposlanik v Čilu.«

Spet je uperil pogled v Møllerja. Nekje v ozadju njegovega pogleda je
poplesoval igriv poblisk.

»Najbrž mi ni treba posebej poudariti, kako drastično lahko upade
zaupanje v premiera, če se razve, da je strankarskemu kolegu priskrbel
delovno mesto, na katerega ga je osebno napotil, pa so ga zasačili v
bordelu. Za povrhu pa ga je nekdo še umoril.«

Državni sekretar je pomignil policijski načelnici, naj nadaljuje, toda
Møller se ni mogel zadržati.

»Kdo nima prijatelja, ki kdaj ne zaide v bordel?«

Askildsenu so se kotički ustnic zavihali v nasmešek.

Direktor z zunanjega ministrstva s kovinskim okvirjem očal je zakašljal.
»Povedali smo vam, kar morate vedeti, Møller. Nadaljnjo presojo pa raje
prepustite nam, prosim. Trenutno potrebujemo predvsem nekoga, ki bo
poskrbel, da preiskava tega primera ne bo pripeljala do kakega ...
cirkusa. Seveda si vsi želimo prijeti morilca ali morilce, predvsem pa
je pomembno, da okoliščine umora do nadaljnjega ostanejo prikrite. Za
dobro države. Razumete?«

Møller se je zazrl dol v svoje dlani. Za dobro države. Kakšno sranje. V
njegovi družini nikoli niso blesteli v poslušnosti. Njegov oče se v
policijskih vrstah ni povzpel prav visoko.

»Izkušnje kažejo, da je resnico precej težko prikriti, herr Torhus.«

»Vsekakor. Zato bom v imenu zunanjega ministrstva jaz prevzel
odgovornost za to operacijo. Kot ste najbrž že uvideli, gre za kočljivo
zadevo, ki bo zahtevala tesno sodelovanje s tajsko policijo. Glede na
to, da je vpleteno veleposlaništvo, imamo nekaj manevrskega prostora --
diplomatska imuniteta in podobno -- vendar je to vseeno hoja po robu.
Zaradi tega hočemo tja poslati nekoga, ki je izurjen preiskovalec in ima
izkušnje z mednarodnim policijskim sodelovanjem. Nekoga, ki je
učinkovit.«

Premolknil je in pogledal Møllerja, ki se je ravno vprašal, zakaj ta
diplomat z agresivno brado v njem nagonsko vzbuja tolikšno
nenaklonjenost.

»Lahko bi sestavili ekipo --«

»Nobene ekipe, Møller. Preveč pozornosti bi vzbudili. Poleg tega je vaša
načelnica mnenja, da navzočnost celega oddelka nikakor ne bi spodbudila
dobrih odnosov z lokalno policijo. En človek.«

»En človek?«

»Načelnica je že predlagala ime in predlog se nam je zdel dober. Zdaj bi
radi slišali še vaše mnenje o njem. Sodeč po pogovorih načelnice s
kolegom v Sydneyju, se je tam odlično odrezal, ko so preiskovali umor
Inger Holter.«

»Zgodbo poznam iz časopisov,« je rekel Askildsen. »Impresivna zadeva. Je
to torej naš človek?«

Bjarne Møller je pogoltnil slino. Načelnica je torej predlagala, naj v
Bangkok pošljejo Harryja Hola. Torej so ga poklicali sem, da bi jim
potrdil, da je Harry najboljše, kar jim policija lahko ponudi, idealen
človek za to nalogo.

Ozrl se je po omizju. Politika, moč in vpliv. Ta igra mu ni bila niti
malo jasna, toda uvidel je, da se lahko na tak ali drugačen način odvije
v njegovo korist. Karkoli bo zdaj rekel, bo imelo posledice za njegovo
kariero. Načelnica je položila glavo na tnalo, ko je predlagala ime.
Najbrž je nekdo drug takoj zahteval, naj Harryjev neposredno nadrejeni
potrdi njegove kvalifikacije. Pogledal je šefinjo in poskušal vzdržati
njen pogled. Seveda ne more izključiti možnosti, da se bo s Harryjem vse
srečno izteklo. In ali ne bi vrglo slabe luči na načelnico, če bi jim
predlagal, naj ga ne pošljejo? Prosili ga bodo, naj on nekoga predlaga.
Ali ne bo potem *njegova* glava na tnalu, če bo predlagani policist
zavozil primer?

Møller se je zazrl v sliko nad načelnico: Trygve Lie, generalni sekretar
Združenih narodov, ga je oblastno meril s pogledom. Prav tako politik.
Skozi okno je zagledal strehe stanovanjskih stavb v medli zimski
svetlobi, utrdbo Askershus in vetrnega petelina na strehi hotela
Continental, ki je trepetal v sunkih ledenega vetra.

Bjarne Møller se je zavedal, da je sposoben policist, a tole tukaj je
bila drugačna igra, katere pravil ni poznal. Kaj bi mu v takšni
situaciji svetoval oče? Policistu Møllerju starejšemu se sicer nikoli ni
bilo treba pečati s politiki, a je vedel, kaj je pomembno, če hočeš, da
te jemljejo resno, zato je sinu prepovedal, da bi se vpisal na
policijsko akademijo, preden ne opravi vsaj osnovnega tečaja prava.
Storil je, kot mu je svetoval oče, in na podelitvi diplom je bil stari
tako vzhičen, da se je neprestano odhrkaval in sina tako močno tolkel po
hrbtu, da ga je moral prositi, naj neha.

»Odličen predlog,« je Bjarne Møller zaslišal svoj močni, jasni glas.

»Dobro,« je rekel Torhus. »Razlog, da smo vaše mnenje potrebovali tako
hitro, je, da je seveda vse to urgentno. Hole bo moral vse zadolžitve
nemudoma izpustiti iz rok, ker jutri odpotuje.«

No, mogoče pa Harry v tem trenutku potrebuje natanko tako nalogo, je
upal Møller.

»Žal mi je, da vas moramo prikrajšati za tako sposobnega sodelavca,« je
rekel Askildsen.

Komandir Bjarne Møller se je komaj zadržal, da ni planil v smeh.

**\
**

**3. poglavje **

Sreda, 8. januar

Našla sta ga v gostilni Schrøder na Waldemar Thranes gati, v častitljivo
stari točilnici, na razvodnici, kjer se stikata vzhodni in zahodni Oslo.
Gostilna je bila bolj stara kot častitljiva, če smo pošteni. Pa še
častitljivost je bila bolj posledica ukrepa oblasti, da je treba
zakajene, rjave prostore ohraniti kot kulturno dediščino. Ukrep seveda
ni vključeval klientele: starih pijancev, preganjane in skoraj izumrle
vrste; večnih študentov in zdelanih zapeljivcev, ki jim je že zdavnaj
potekel rok uporabe.

Ko je od vhodnih vrat potegnil prepih in razpihal gosto zaveso dima, sta
policista zagledala človeka, ki sta ga iskala. Sedel je pod sliko cerkve
Aker. Svetle lase je imel tako kratko pristrižene, da so ščetine štrlele
navpično v zrak, tridnevna brada na suhljatem, markantnem obrazu pa je
imela pridih sive, čeprav ni mogel bi starejši od petintrideset let.
Sedel je sam, z vzravnanim hrbtom v kratkem plašču na dvojno zapenjanje,
kot da bo zdaj zdaj odšel. Kot da vrček piva pred njim ni vir užitka,
temveč naloga, ki jo mora opraviti.

»So rekli, da te bova najbrž našla tu,« je rekel starejši policist in se
usedel nasproti Harryja. »Jaz sem Waaler.«

»Vidiš tipa v kotu?« je vprašal Harry, ne da bi dvignil pogled.

Waaler se je obrnil in zagledal koščenega moškega, ki je bolščal v
kozarec rdečega vina in se zibal naprej in nazaj. Zdelo se je, da ga
pošteno zebe.

»Kličejo ga poslednji Mohikanec.«

Hole je dvignil pogled in se široko nasmehnil. Njegove oči so bile kot
belo-modre frnikole, prekrite z mrežo rdečih žilic. Osredotočile so se
na Waalerjevo srajco.

»Trgovska mornarica,« je izgovoril zlog za zlogom. »Včasih jih je veliko
zahajalo sem, vsaj do pred nekaj leti, zdaj pa so skoraj izumrli. Ta je
dvakrat preživel torpedo. Misli, da je nesmrten. Prejšnji teden sem ga
zvečer, ko so gostilno zaprli, našel spati na kupu snega na
Glückstadtsgati. Ulice so bile prazne, temno je bilo ko v rogu in minus
osemnajst stopinj. Ko mi je končno uspelo pritresti nekaj življenja
vanj, je odprl oči in me nekam poslal.« Zahehetal se je.

»Poslušaj, Hole ...«

»Zadnjič sem stopil k njegovi mizi in ga vprašal, ali se spomni, kaj se
je zgodilo -- mislim, da sem ga rešil gotove smrti zaradi podhladitve.
Vesta, kaj je rekel?«

»Møller bi rad govoril s tabo, Hole.«

»Rekel je, da je nesmrten,« je rekel Harry. »\'Lahko prenesem, da sem
nezaželen trgovski mornar v tej usrani državi,\' je rekel. \'Žalostno pa
je, da tudi sveti Peter noče imeti opravka z mano.\' Sta slišala? \'Niti
sveti Peter ...\'«

»Ukazali so nama, naj te pripeljeva na postajo.«

Na mizo pred Harryjem je z zamolklim udarcem pristalo novo pivo.

»Dajva, poračunajva, Rita,« je rekel.

»Dvesto osemdeset,« je odvrnila, ne da bi ji bilo treba preveriti račun.

»O, mater,« je zamrmral mlajši policist.

»Je že v redu, Rita.«

»O, hvala.« Izginila je.

»Najboljša postrežba v mestu,« je pojasnil Harry. »Včasih te opazi tudi,
ko ne mahaš z obema rokama.«

Koža na Waalerjevem čelu se je napela in na njem se je izrisala žila,
kot moder, grčav črv.

»Nimava časa, da bi posedala tu in poslušala tvoje pijanske blodnje,
Hole. Predlagam ti, da tole zadnje pivo raje izpustiš ... «

Hole je vrček že previdno prislonil k ustnicam in naredil prvi požirek.

Waaler se je nagnil naprej in poskušal govoriti potihoma. »Poznam te,
Hole. In prav nič mi nisi všeč. Če mene vprašaš, bi te morali že pred
leti dati na čevelj. Zaradi takih, kot si ti, ljudje izgubljajo zaupanje
v policijo. Ampak zdaj nisva tu zaradi tega. Prišla sva, da te odpeljeva
s sabo. Komandir je prijazen človek. Mogoče ti bo dal še eno
priložnost.«

Hole je globoko rignil in Waaler se je naslonil nazaj.

»Še eno priložnost za kaj?«

»Da pokažeš, kaj znaš,« je odgovoril mlajši policist z deškim nasmehom.

»Pokazal vama bom, kaj znam.« Hole se je nasmehnil, si prislonil vrček k
ustom in nagnil glavo nazaj.

»Nehaj že, dovolj je bilo, Hole!« Waalerjeva lica so zardela, ko je
opazoval Harryjevo adamovo jabolko, ki se je dvigalo in spuščalo po
neobritem vratu.

»Zadovoljen?« je vprašal Harry, ko je položil prazen vrček na mizo.

»Najina naloga --«

»Dol mi visi za tvojo nalogo.« Hole si je zapel jakno. »Če Møller kaj
hoče od mene, me lahko pokliče, ali pa počaka, da jutri pridem v službo.
Zdaj grem domov in upam, da naslednjih dvanajst ur ne bom videl vajinih
obrazov. Gospoda ...« Ko je Harry vzravnal vseh svojih 192 centimetrov,
ga je zaneslo vstran.

»Ti ošabni bednik,« je siknil Waaler, gugajoč se na stolu. »Prekleta
zguba. Če bi novinarji, ki so pisali o tebi po Avstraliji, vsaj vedeli,
da nimaš jajc --«

»Jajc za kaj, Waaler?« Hole se je še naprej smehljal. »Za to, da v zapor
strpaš pijanega šestnajstletnika, ker ima na glavi irokezo?«

Mlajši policist je ošinil Waalerja. Na policijski akademiji se je
šušljalo, da so lani aretirali mlade pankerje, ker so pili pivo na
javnih mestih, in da so jih v zaporu pretepli s pomarančami, zavitimi v
mokre brisače.

»Nikoli nisi razumel ekipnega duha, Hole,« je rekel Waaler. »Vedno
misliš samo nase. Vsi vedo, kdo je vozil avto v Vindernu in zakaj si je
pošten policist raztreščil glavo na drogu ograje. Pijandura si, Hole, in
tudi takrat si vozil pod vplivom alkohola. Prekleto srečen bi moral
biti, da so naši dokaze pometli pod preprogo. Če jih ne bi skrbelo za
njegovo družino in ugled policije --«

Mlajši policist, Waalerjev spremljevalec, se je vsak dan naučil nečesa
novega. To popoldne se je na primer naučil, da se je zelo neumno gugati
na stolu, medtem ko nekoga žališ, saj si popolnoma nemočen, če užaljeni
plane naprej in te useka naravnost med oči. Ker so stranke pri
Schrøderju precej pogosto padale s stolov, je nastopilo le nekaj kratkih
trenutkov tišine, potem pa se je brenčanje pogovorov nadaljevalo.

Waalerju je pomagal na noge in ob tem opazil krajca Holove jakne, ki sta
izginjala med vrati. »Opa, ni slabo za osem pirov, kaj?« je pripomnil, a
je hitro utihnil, ko je videl Waalerjev pogled.

Harryjeve noge so ležerno ubirale korake po ledenem pločniku Dovregate.
Členki ga niso boleli, bolečina ali obžalovanje se bosta najbrž
napovedala šele zgodaj zjutraj.

Med delovnim časom ni pil. Ne še. Sicer je to že kdaj storil in doktor
Aune je trdil, da se vsaka nova polomija nadaljuje s točke, kjer se je
prejšnja končala.

Belolasi debelušni klon Petra Ustinova se je tako močno smejal, da se mu
je dvojni podbradek kar tresel, ko mu je Harry pojasnil, da se izogiba
staremu sovražniku Jimu Beamu in se omejuje na pivo. Ker mu pivo ni
preveč všeč.

»Če si že kdaj padel v godljo, boš, takoj ko odpreš steklenico, do vratu
v njej. Vmesna pot ne obstaja, Harry.«

Tudi prav. Vsakič se je mukoma primajal domov na dveh nogah, in tam se
mu je načeloma uspelo sleči in se naslednje jutro spraviti v službo.
Vendar ni bilo vselej tako. Harry je temu rekel vmesna pot. Potreboval
je le nekaj ubijalskih kapljic, da je lažje zaspal, nič drugega.

Pozdravila ga je neka ženska s črnim krznenim klobukom na glavi. Jo je
poznal? V zadnjem letu ga je pozdravljalo ogromno ljudi, sploh po tistem
televizijskem intervjuju, ko ga je Anne Grosvold vprašala, kako se je
počutil, ko je ustrelil serijskega morilca.

»Hja, bolje kot zdaj, ko sedim tukaj in odgovarjam na takšna vprašanja,«
je rekel s skremženim nasmehom in njegova pripomba je postala velika
uspešnica pomladi, najbolj citirana izjava po tisti, ko je neki politik
odločitve kmetijskega ministrstva branil z besedami: »Ovce so fajn,
okej?«

Harry je vtaknil ključ v ključavnico svojega stanovanja na Sofies gati.
Zakaj natančno se je preselil v Bislett, mu ni bilo povsem jasno. Morda
zato, ker so se sosedje v Tøyenu začeli čudno vesti in se mu izogibati,
kar si je sprva tolmačil kot izraz spoštovanja.

Tukaj so ga sosedje pustili pri miru, čeprav so se občasno pojavili na
hodniku in preverili, ali je vse v redu, ko mu je ob redkih priložnostih
spodrsnilo na stopnicah in se je zvalil do prvega primernega
pristajališča.

Tovrstne akrobacije so se začele oktobra, potem ko ga je usekalo, kaj se
je zgodilo Søs. To mu je dokončno vzelo sapo in spet so ga začele
preganjati sanje. In poznal je samo en način, da jih je držal na varni
razdalji.

Poskušal se je sestaviti, odpeljati Søs v kočo v Rauland, vendar se je
po napadu potegnila vase in jo je bilo veliko težje nasmejati kot prej.
Zato je nekajkrat poklical očeta, a ti pogovori niso bili pretirano
dolgi. Ravno dovolj, da je oče nakazal, naj ga pustijo pri miru.

Harry je zaprl vrata stanovanja, zaklical, da je doma, in zadovoljno
pokimal, ko se ni nihče odzval. Pošasti so vseh oblik in velikosti, in
dokler ga ne čakajo v kuhinji, ko pride domov, se bo lahko vsaj nemoteno
naspal.

**4. poglavje**

Četrtek, 9. januar

Piš hladnega zraka je bil tako nenaden in silovit, da je Harry nehote
zahlastal, ko je stopil skozi vrata. Pogledal je v ožarjeno nebo med
hišami in odprl usta, da je izpustil okus po žolču in zobni pasti
Colgate.

Na trgu Holberg je ujel tramvaj, ki je odrožljal po Welhavensgati. Našel
je prost sedež in začel listati *Aftenposten*. Še en primer pedofilije.
Že tretji v zadnjih mesecih. Vsi so bili Norvežani, ki so jih pri
umazanem dejanju zasačili na Tajskem.

V uvodniku so bralce spomnili na premierjeve predvolilne obljube, da bo
poostril preiskave spolnih zločinov, tudi tistih, ki vključujejo
Norvežane po svetu, in se spraševali, kdaj bo javnost dočakala
rezultate.

Državni sekretar iz premierjevega kabineta, Bjørn Askildsen, je izjavil,
da od nedavnega tesno sodelujejo s tajskimi oblastmi z namenom krepitve
preiskovalnih procesov.

»To je urgentno!« je zapisal *Aftenpostnov* urednik. »Ljudje pričakujejo
malo akcije. Krščanski premier res ne bi smel dopuščati, da se tovrstne
grozote nadaljujejo.«

»Naprej!«

Harry je odprl vrata in se zazrl naravnost v široko zehajoča usta Bjarna
Møllerja. Na stolu se je naslanjal nazaj in izpod mize so molele njegove
dolge noge.

»Glej ga, no. Pričakoval sem te včeraj, Harry.«

»So mi povedali, ja.« Harry se je usedel. »Ne delam, ko sem pijan. Ali
obratno. Nekakšno pravilo, ki se ga držim.« Nameraval je zveneti
ironično.

»Policist je policist štiriindvajset ur na dan, Harry, trezen ali ne.
Waalerja sem moral prepričati, naj te ne prijavi, veš. «

Harry je skomignil in pokazal, da je o zadevi povedal že vse, kar je
imel povedati.

»Prav, Harry, pustiva zdaj to. Nalogo imam zate. Po mojem si je sicer ne
zaslužiš, ampak ti jo bom vseeno dal.«

»Bi te osrečilo, če bi rekel, da je nočem?«

»Nehaj s temi štosi v slogu Philipa Marlowa, Harry. Ne poda se ti,« ga
je odsekal Møller. Harry se je namuznil. Vedel je, da ga ima šef rad.
»Saj ti sploh še nisem povedal, za kaj gre.«

»Glede na to, da si poslal avto pome, domnevam, da me ne boš prestavil v
prometni oddelek.«

»Natanko tako, zakaj mi torej ne dovoliš končati stavka?«

Harry se je suho, kratko zahehetal in se na stolu nagnil naprej. »Si
lahko olajšam dušo, šef?«

Kakšno dušo? bi skoraj vprašal Møller, a je samo prikimal.

»Trenutno nisem ravno v stanju za opravljanje zahtevnih nalog, šef.
Verjetno si opazil, kako stojijo stvari. Oziroma, kako *ne* stojijo. Ali
komaj stojijo. Opravljam svoje delo, rutinske zadeve, trudim se, da
nikomur ne stopim na žulj, prihode in odhode štempljam v treznem stanju.
Na tvojem mestu bi to nalogo zaupal komu drugemu.«

Møller je zavzdihnil, trudoma izvlekel noge izpod mize in vstal.

»Si lahko zdaj jaz olajšam dušo, Harry? Če bi odločal jaz, bi nalogo
dodelil komu drugemu. Ampak hočejo tebe. Zato bi mi naredil velikansko
uslugo ...«

Harry je previdno dvignil pogled. Bjarne Møller ga je v preteklem letu
že tolikokrat izvlekel iz godlje, da je bilo le vprašanje časa, kdaj mu
bo moral začeti odplačevati dolg.

»Čakaj malo, kdo so *oni*?«

»Ljudje na visokih položajih. Ljudje, ki mi lahko pošteno zagrenijo
življenje, če ne bodo dobili tistega, kar hočejo.«

»In kaj bom imel jaz od tega, če sprejmem nalogo?«

Møller je nasršil obrvi, kolikor je mogel strogo, čeprav mu je bilo že
od nekdaj težko priklicati zares strog izraz na svoj prijazni, deški
obraz.

»Kaj boš imel *ti* od tega? Svojo plačo. Dokler jo še imaš. Za božjo
voljo, kaj boš imel *ti* od tega!«

»Aha, očitno sem zdaj glavna zvezda, šef. Nekaterim od živin na
položajih se zdi, da mora biti tip, ki je lani razrešil sydneyjski
primer, vražje dober policist, tvoja naloga pa je, da ga postaviš na
startno črto. Se motim?«

»Harry, prosim te, ne pretiravaj.«

»Ne motim se in tudi včeraj, ko sem zagledal Waalerjev ksiht, se nisem.
Zato sem zadevo tudi že prespal in tu je moj predlog: Sem priden fantek,
opravim svojo nalogo, in ko končam, mi daš na voljo dva detektiva in
neomejen dostop do vseh naših podatkov.«

»O čem govoriš?«

»Dobro veš, o čem govorim.«

»Gre za posilstvo tvoje sestre? Bojim se, da ti tega ne morem odobriti,
Harry. Primer je zaključen za vse večne čase, se spomniš?«

»Spomnim se, šef, spomnim se poročila, v katerem piše, da ima Downov
sindrom in da je iz tega razloga nemogoče ugotoviti, ali si ni posilstva
preprosto izmislila, da bi prikrila, da je pravzaprav zanosila ob
prostovoljnem spolnemu stiku z naključnim neznancem. Seveda, zelo dobro
se spomnim.«

»Nobenih konkretnih --«

»Hotela je, da to ostane njena skrivnost! Za božjo voljo, človek, šel
sem v njeno stanovanje v Sogn in v kopalnici po naključju videl
okrvavljeni modrček v košari z umazanim perilom. Odrezal ji je eno
bradavico, več kot en teden je krvavela! Na smrt prestrašena je bila.
Misli, da so vsi taki kot ona. Ko je spoznala moškega v obleki, ki ji je
plačal kosilo in jo povabil na ogled filma v hotelsko sobo, je pač
mislila, da je prijazen. In tudi če bi se spomnila številke sobe, bi jo
od njenega posilstva že vsaj dvajsetkrat posesali, očistili in zamenjali
rjuhe. Bolj malo forenzičnih dokazov bi ostalo.«

»Nihče se ni spominjal kakih okrvavljenih rjuh --«

»Delal sem v hotelih, Møller. Presenetilo bi te, koliko rjuh s krvavimi
madeži zamenjaš v nekaj tednih. Ljudje ves čas krvavijo.«

Møller je energično odkimal. »Žal mi je. Imel si svojo priložnost, da
dokažeš, Harry.«

»Ni bilo dovolj časa, šef. Ni bilo dovolj časa.«

»Nikoli ni dovolj časa. Ampak nekje je treba potegniti črto. Z našimi
sredstvi --«

»Potem pa mi daj proste roke. Za en mesec.«

Møller je nenadoma dvignil pogled. Mižal je na eno oko. Harryju je bilo
jasno, da ga je spregledal.

»Prekleti prasec prebrisani! To nalogo si želiš že od začetka, kajne? Pa
si moral vseeno najprej malo barantati.«

Harry je potisnil spodnjo ustnico naprej in zmajal z glavo. Møller se je
zazrl skozi okno. Potem je zavzdihnil.

»Prav, Harry, bom videl, kaj lahko naredim. Ampak če boš zafrknil, bom
moral sprejeti nekaj odločitev, ki bi jih po mnenju nekaterih v policiji
moral že zdavnaj. Saj veš, kaj to pomeni, kajne?«

»Brco v rit, šef,« se je nasmehnil Harry. »Kakšna je naloga?«

»Upam, da si dal poletno obleko v čistilnico, in da se spomniš, kam si
vtaknil potni list. Tvoje letalo čez dvanajst ur odleti v zelo oddaljene
kraje.«

»Dlje kot grem, bolje bo, šef.«

Harry je sedel na stolu ob vratih tesnega stanovanja v Sognu. Njegova
sestra je sedela ob oknu in opazovala snežinke v soju ulične svetilke
spodaj. Nekajkrat je smrknila. Kazala mu je hrbet, zato Harry ni mogel
vedeti, ali smrka zaradi mraza ali zaradi njegovega nenadnega odhoda. V
oskrbovanem stanovanju je živela že dve leti in glede na okoliščine se
je kar dobro znašla. Po posilstvu in splavu je Harry vzel nekaj oblačil
in toaletno torbico ter se vselil k njej, a mu je kmalu povedala, da
\'kar je preveč, je preveč\'. Da je že velika punca.

»Kmalu se vrnem, Søs.«

»Kdaj?«

Sedela je tako blizu okna, da se je vlažna sapa iz njenih ust vsakič, ko
je spregovorila, spremenila v ledeno rožo na steklu.

Harry je stal za njo in ji položil roko na hrbet. Začutil je nežno
drhtenje in vedel, da bo zdaj zdaj zajokala.

»Samo zlikovce polovim, potem pa takoj pridem domov.«

»Greš lovit ...«

»Ne, njega bom ulovil potem. Si danes govorila z očkom?«

Odkimala je. Zavzdihnil je.

»Če te ne bo poklical, ga pokliči ti. Lahko to narediš zame?«

»Očka nikoli ničesar ne reče,« je zašepetala.

»Očka je žalosten, ker je mami umrla.«

»Ampak tega je že dolgo.«

»Saj zato je čas, da ga spet prisiliva kaj povedati, in tu mi moraš
pomagati. Se boš potrudila? Se boš potrudila zame, Søs?«

Obrnila se je brez besed, ga objela in zakopala obraz v njegov vrat.

Božal jo je po laseh in začutil, da srajca postaja mokra.

Kovček je bil nared. Harry je poklical Ståleja Auneja in mu povedal, da
službeno potuje v Bangkok. Aune ni bil ravno zgovoren in Harry ni vedel,
zakaj ga je pravzaprav poklical. Zato, ker je bilo dobro sporočiti
nekomu, ki bi se lahko spraševal, kje je? Ni se mu zdelo najbolj
pametno, da bi o svoji odsotnosti obvestil natakarice pri Schrøderju.

»Vbrizgaj si vitamin B, ki sem ti ga dal,« je rekel Aune.

»Zakaj pa to?«

»Vitamin B ti olajša življenje, če hočeš ostati trezen. Novo okolje,
Harry. To bi bil lahko dober začetek, veš?«

»Bom razmislil.«

»Samo razmislek ne bo dovolj, Harry.«

»Saj vem. Zato tudi ne potrebujem teh injekcij.«

Aune je zabrundal. Pravzaprav je bil to njegov smeh.

»Ti bi moral biti klovn, Harry.«

»Saj sem na dobri poti.«

Eden izmed fantov iz hostla se je v jakni iz jeansa više na ulici
naslanjal na zid, se tresel od mraza in kadil čik, ko je Harry spravil
kovček v prtljažnik taksija.

»Odhajaš?«

»Jap.«

»Na jug?«

»V Bangkok.«

»Sam?«

»Jap.«

»Sploh mi ne govori.«

Dvignil je palec in pomežiknil Harryju.

Harry je vzel vozovnico od ženske za pultom za prijavo na let in se
obrnil.

»Harry Hole?« Moški z očali s kovinskim okvirjem ga je gledal z
žalostnim nasmeškom.

»Vi pa ste?«

»Dagfinn Torhus z Ministrstva za zunanje zadeve. Radi bi vam zaželeli
vso srečo. In se prepričali, da se zavedate ... kočljivosti te naloge.
Konec koncev se je vse zgodilo tako hitro.«

»Hvala za dobre želje. Razumel sem, da moram ujeti morilca, ne da bi pri
tem naredil prevelik cirkus. Møller mi je dal navodila.«

»Dobro. Diskretnost je ključna. Nikomur ne zaupajte. Niti uradnikom, ki
trdijo, da delajo za ministrstvo. Lahko bi se izkazalo, da delajo za
*Dagbladet*, na primer*.*«

Torhus je odprl usta, kakor da se bo zasmejal, toda Harry je vedel, da
se ne šali.

»Novinarji *Dagbladeta* ne nosijo značk ministrstva na prsih, herr
Torhus. Mimogrede, v dokumentih sem prebral, da ste vi moj stik na
ministrstvu.«

Torhus je prikimal, bolj ali manj sebi. Potem je potisnil brado ven in
za pol tona znižal glas.

»Tvoje letalo vzleti kmalu, zato te nočem predolgo zadrževati. Samo
poslušaj, kar ti moram povedati.«

Dlani je potegnil iz žepov suknjiča in ju sklenil pred seboj.

»Koliko si star, Hole? Triintrideset? Štiriintrideset? Kariera je še
pred teboj. Malo sem se pozanimal, veš. Nadarjen si in očitno je, da so
ti nadrejeni naklonjeni. In da te ščitijo. Tako bo tudi ostalo, dokler
bodo stvari lepo tekle. Zelo hitro pa se lahko zgodi, da trdo pristaneš
na svoji riti in za sabo potegneš še prijatelje. In potem boš ugotovil,
da so tako imenovani prijatelji nenadoma nekje za devetimi gorami. Zato
se poskušaj obdržati na nogah, Hole. Za dobro vseh. To je dobrohotni
nasvet nekdanjega drsalca.« Z ustnicami se je nasmehnil, z očmi pa je
temeljito proučeval Harryja. »Veš, kaj, Hole, ko takole pridem na
letališče Fornebu, me vedno prevzame moreč občutek, da se nekaj končuje.
Nekaj se končuje in nekaj novega se začenja.«

»Res?« je vprašal Harry in se spraševal, ali bo imel čas za pivo v baru,
preden se prehod za vkrcanje zapre. »No, včasih je to lahko dobro.
Prenova, mislim.«

»Upajmo,« je rekel Torhus. »Upajmo, da res.«

DRUGI DEL

**5. poglavje**

Petek, 10. januar

Harry Hole si je popravil sončna očala in pogledal po vrsti taksijev
pred mednarodnim letališčem Don Muang. Počutil se je, kot da je stopil v
kopalnico, kjer se je nekdo pravkar oprhal z zares vročo vodo. Vedel je,
da je skrivnost boja proti nevzdržni zračni vlagi v tem, da se ne meniš
zanjo. Pustiš, da ti znoj lije iz vseh por in razmišljaš o čem drugem.
Svetloba je bila hujša. Prodirala je skozi ceneno temno plastiko sončnih
očal in se zabadala v njegove bleščeče alkoholičarske oči ter razpihala
glavobol, ki je dotlej tlel zgolj v sencih.

»Taksimetel ali 250 bahtov, *sil*?«

Harry se je poskušal osredotočiti na taksistove besede. Potovanje je
bilo peklensko. V knjigarni na letališču v Zürichu so prodajali samo
knjige v nemščini, na letalu pa so vrteli *Free Willy 2*.

»Taksimeter bo v redu,« je rekel Harry.

Blebetavi Danec poleg njega se je odločil spregledati dejstvo, da je
Harry nasekan, in ga je zasul s priporočili, kako se izogneš prevaram
goljufivih Tajcev, kar je bila očitno neizčrpna tema za pogovor.
Verjetno je bil mnenja, da so Norvežani očarljivo naivni ljudje, in je
torej dolžnost slehernega Danca, da jih obvaruje pred sleparijami.

»Za vse moraš barantati,« mu je pojasnil. »Tako se dela, veš.«

»In če ne?«

»Nam boš vse pokvaril.«

»Prosim?«

»Pripomogel boš k dvigu cen in Tajska bo postala dražja država za vse.«

Harry si je ocenjujoče ogledal tipa, ki je nosil bež majico z napisom
Marlboro in nove usnjene sandale, in se odločil, da bo raje še kaj spil.

»Surasak Road 111,« je rekel Harry. Voznik se je nasmehnil, položil
kovček v prtljažnik in mu pridržal vrata. Harry se je zbasal noter in
opazil, da je volan na desni.

»Na Norveškem se pritožujemo, da Angleži vztrajajo pri vožnji po levi
strani,« je pripomnil, ko sta zavila na avtocesto. »Pred kratkim pa sem
slišal, da več ljudi vozi po levi kot po desni. Veš, zakaj?«

Voznik je ošinil vzvratno ogledalo s še širšim nasmeškom.

»Surasak Road, *yes?*«

»Ker po levi vozijo na Kitajskem,« je zamomljal Harry, ves zadovoljen,
da je avtocesta sekala megleno nebotičniško pokrajino kot ravna, siva
puščica. Začutil je, da bi že nekaj ostrih ovinkov zadostovalo, da bi
omleta Swissair pristala na zadnjem sedežu.

»Zakaj pa taksimeter ne teče?«

»Surasak Road, petsto bahtov, *yes*?«

Harry se je naslonil nazaj in pogledal v nebo. No, pogledal je gor, a
tam ni bilo videti neba, le megleni obok, ki ga je osvetljevalo sonce.
Žal tudi sonca ni videl. Bangkok, mesto angelov. Angeli so nosili maske,
rezali zrak z noži in si poskušali priklicati v spomin, kakšno je bilo
videti nebo v starih časih.

Najbrž je zaspal, saj se avto ni več premikal, ko je odprl oči. Sunkoma
se je vzravnal na sedežu in opazil, da je taksi obdan z avtomobili.
Majhne, odprte trgovinice so se gnetle ob pločnikih, po katerih so
gomazeli ljudje, ki so očitno vsi vedeli, kam so namenjeni. In tja se
jim je presneto mudilo. Voznik je odprl okno in kakofonija mestnega
trušča se je zlila z zvoki radia. V razbeljenem avtu sta se mešala vonja
po znoju in izpušnih plinih.

»Zastoj?«

Voznik je nasmejano odkimal.

Harryju je zaškrtalo med zobmi. Kje je že bral, da ves svinec, ki ga
vdihneš, nekoč konča v možganih? In povzroči izgubo spomina. Ali celo
duševne motnje?

Kot po čudežu je promet spet stekel. Motoristi in mopedisti so
zagomazeli okoli njiju kot jezne žuželke in se brezumno zaganjali v
križišča s skrajnim prezirom do življenja in zdravja. Harry je naštel
vsaj štiri potencialne, za las zgrešene trke.

»Neverjetno, da ni nesreč,« je rekel Harry, da bi prekinil molk.

Voznik je pogledal v vzvratno ogledalo in se nasmehnil. »Saj so nesreče.
Veliko.«

Ko sta končno prispela do policijske postaje na Surasak Road, si je
Harry že izoblikoval mnenje: tega mesta ne mara. Zadržal bo dih, opravil
svoje in se vkrcal na prvo -- ne nujno najboljše -- letalo proti Oslu.

»Doblodošli v Bangkoku, *Hally*.«

Policijski načelnik je bil majhen možakar temne polti, ki se je očitno
odločil pokazati, da na Tajskem znajo sprejeti gosta na zahodnjaški
način. Stisnil je Harryju roko in jo navdušeno stresal, pri tem pa se mu
žareče smehljal.

»Žal mi je, da vas nismo pričakali na letališču, ampak promet v Bangkoku
...« Pokazal je na okno za seboj. »Na zemljevidu ni daleč, ampak ...«

»Vem, kaj mislite,« je rekel Harry. »Tudi na veleposlaništvu so mi tako
rekli.«

V trenutku tišine, ki je sledil, sta se samo gledala. Načelnik se je
smehljal. Nekdo je potrkal na vrata.

»Naprej.«

Izza vrat je pokukala obrita glava.

»Kar naprej, Crumley. Norveški detektiv je prispel.«

»A, detektiv.«

Glavo je dopolnilo telo in Harry je moral dvakrat pomežikniti, da se je
prepričal, ali se mu ne blede. Crumley je bilo širokopleče bitje, skoraj
Harryjeve višine, iz obrite glave s poudarjenimi čeljustnimi mišicami je
zrl par prodornih, izrazito modrih oči nad tankimi, ravnimi ustnicami.
Uniforma je bila svetlomodra majica, ogromne superge Nike in krilo.

»Liz Crumley, inšpektorica z oddelka za umore,« je predstavil načelnik.

»Pravijo, da si vražje dober preiskovalec umorov, Harry,« je rekla z
izrazitim ameriškim naglasom in se z rokami uprtimi ob boke postavila
predenj.

»No, ne vem, če prav ...«

»Ne? Precej dober moraš biti, da so te poslali na drugi konec sveta, se
ti ne zdi?«

»Najbrž že.«

Harry je priprl oči. Zdaj res ni potreboval še pretirano oblastne
ženske.

»Prišel sem pomagat. *Če* bom lahko pomagal.« Prisiljeno se je
nasmehnil.

»Potem je pa mogoče čas, da se strezniš, kaj, Harry?«

Načelnik za njo je planil v glasen, piskajoč smeh.

»Taki so šefi,« je rekla jasno in glasno, kot bi šef ne stal zraven.
»Naredili bodo vse, kar je v njihovi moči, da nihče ne bi izgubil
dostojanstva. Zdajle rešuje tvoje dostojanstvo. S tem da se pretvarja,
da sem se šalila. Pa se nisem. Tukaj sem jaz odgovorna za preiskovanje
umorov, in če mi kaj ni všeč, to povem. V tej državi to sicer velja za
žaljivo in neolikano vedenje, ampak tako delam že deset let.«

Harry je do konca zaprl oči.

»Po rdečici, ki se ti razliva po buči, vidim, da ti je nerodno, Harry,
ampak pijani preiskovalci mi čisto nič ne koristijo in prepričana sem,
da to veš tudi sam. Pridi nazaj jutri. Našla bom nekoga, da te odpelje v
stanovanje.«

Harry je odkimal in se odhrkal. »Strah pred letenjem.«

»Prosim?«

»Grozno se bojim letenja. Gin tonik pomaga. Obraz pa imam rdeč, ker
alkohol začenja izparevati skozi pore moje kože.«

Liz Crumley ga je nekaj trenutkov opazovala. Potem se je popraskala po
svetleči glavi.

»Res mi je žal, inšpektor. Kako pa je s časovno razliko?«

»V polnem razmahu.«

»V redu. Prišel si ravno prav za hitre forenzične novice, potem pa se
bomo na poti do prizorišča zločina ustavili še v tvojem stanovanju.«

Stanovanje, ki mu ga je dodelilo veleposlaništvo, je bilo v modernem
stanovanjskem kompleksu nasproti hotela Šangri La. Majhno in skromno, a
je imelo kopalnico, ventilator ob postelji in pogled na reko Chao
Phraya, ki je, široka in rjava, tekla mimo. Harry je postal ob oknu.
Dolgi, ozki leseni čolni so križemkražem pluli po reki in s propelerji
na dolgih krmilih prskali umazano vodo v zrak. Na nasprotnem bregu so se
novi hoteli in trgovine dvigovali nad brezoblično gmoto hiš iz bele
opeke. Težko je bilo oceniti velikost mesta, ker se je pogled že po
nekaj ulicah ustavil v zlato-rjavi meglici, vendar je Harry domneval, da
je veliko. Zelo veliko. Dvignil je okno in rohnenje se je dvignilo k
njemu. Ušesne zamaške letalske družbe si je izvlekel v dvigalu in šele
zdaj se je zavedel, kako oglušujoč je hrup mesta. Zagledal je avto
Crumleyjeve, ki je bil kot majhna igračka parkiran na pločniku spodaj.
Odprl je toplo pivo, ki ga je prinesel z letala, in si zadovoljno
pokimal, da je Singha boljša od norveških piv. Preostanek dneva se je
zdaj zdel znosnejši.

**6. poglavje **

Petek, 10. januar

Inšpektorica se je naslonila na hupo. Dobesedno. Prsi je naslonila na
volan velikega terenca znamke Toyota in troblja je zadonela.

»Tajci tega ne počnejo,« se je zasmejala. »Tako ali tako ne deluje. Če
trobiš, te ne spustijo naprej. Mislim, da je nekako povezano z budizmom.
Vendar se ne morem upreti. Pa kaj, saj sem Američanka.«

Spet se je naslonila na volan, mimovozeči motoristi pa so se
pretvarjali, da gledajo stran.

»Torej je še vedno v hotelski sobi?« je vprašal Harry in poskušal
prikriti zehanje.

»Ukazi z najvišje ravni. Praviloma obdukcijo naredimo takoj in jih
upepelimo že naslednji dan. Zdaj pa so hoteli, da si ga prej ogledaš ti.
Ne sprašuj, zakaj.«

»Ker sem vražje dober preiskovalec. Si že pozabila?«

Ošinila ga je s kotičkom očesa, potem pa sunkovito zavila, šinila v
vrzel v reki avtomobilov in do konca pohodila plin.

»Nikar ne pametnjači. Tukaj ni tako, kot morda pričakuješ. Ne bodo te
nosili po rokah, ker si *farang*, prej obratno.«

»*Farang*?«

»Belček. Gringo. Pol slabšalno, pol nevtralno, odvisno, kako igraš.
Zapomni pa si nekaj: Tajci nimajo težav s samospoštovanjem, čeprav se do
tebe vedejo izjemno vljudno. Srečo imaš, da sta danes v službi Nho in
Sunthorn, mlada sta, zanesljivo ju boš očaral. Upam, da ti bo uspelo. Če
se boš osmešil, boš imel velike težave pri sodelovanju z oddelkom.«

»Dobil sem vtis, da"		Didakta	2017.0	da	da	92204.0	2517.0	
Leposlovje	dr-Proktor.txt	dr-Proktor	Časovna kad doktorja Proktorja	Jo Nesbø	kriminalni roman	"V TELOVADNICI JE VLADALA POPOLNA TIŠINA. Niti najmanjšega glasu ni bilo
niti od dvanajstih letvenikov niti od starega telovadnega konja z
razpokanim usnjem, ali od osmih sivih vrvi, ki so negibno visele s
stropa. Niti od šestnajstih fantov in punc, ki so sestavljali pihalni
orkester OŠ Dølgen in so zdaj strmeli v dirigenta Madsena.

»Pripravljeni ...« je zaklical Madsen, dvignil dirigentsko palico in
poškilil proti njim skozi temna stekla na pilotskih sončnih očalih.
Madsena je bilo groza že, medtem ko je z upanja polnim pogledom iskal
Bulleja. Vedel je, da se drugi v orkestru norčujejo iz rdečelasega
trobentača, ker je tako majcen, kaj pa drugega. Toda v nasprotju z njimi
je imel malček vsaj posluh in bi jih morda lahko rešil. Ker Madsenov
pogled Bulleja ni našel, se je uprl v edino Bullejevo prijateljico, za
katero je Madsen vedel, v Lizo, ki je igrala klarinet. Bila je edina v
orkestru, ki je doma vedno vadila. Morda je še bilo kaj upanja.

»Pozor ...«

Vsi so glasbila pristavili k ustnicam. Tako tiho je bilo, da so lahko
slišali zvoke toplega oktobrskega popoldneva zunaj; ptičje petje,
kosilnico in smeh smrkavcev, ki so se igrali. V telovadnici pa je bilo
temno. In še temneje bo.

»Zdaj!« je zavpil Madsen in v veličastnem loku zamahnil s palico.

Najprej se ni zgodilo nič in edino, kar so lahko slišali, so bili še
vedno ptičje petje, kosilnica in smeh smrkavcev. Potem je neodločno
zameketala trobenta, previdno zacvilil klarinet in poskusno zaropotal
boben. Nepričakovan udarec na mali boben je tako prestrašil rog, da je
spustil prdec, in povsem od zadaj je brizgnilo nekaj velikega, kar je
Lizo spomnilo na kita, ki je priplaval na površje po enem tednu pod
vodo. A v vsem tem dihanju ni bilo še nobenega tona in Madsen je v obraz
že dobival rdečo barvo, ki je naznanjala skorajšnji napad besa.

»Tri-štir!« je vpil Madsen in mahal s palico, kot da je bič, orkester pa
suženjska posadka na rimski galeji. »Igrajte že, zaboga! To naj bi bila
vendar marseljeza, francoska himna! Naj vstane, zdaj!«

Ampak nič ni vstalo. Obrazi pred Madsenom so togo strmeli vsak v svoje
note na stojalih ali pa so imeli tesno stisnjene veke, kakor da sedijo
na stranišču in pritiskajo.

Madsen je odnehal in spustil roke, ko je tubi končno uspelo najti zvok
in je globoko in samotno zamukala.

»Stop, stop!« je zavpil Madsen in počakal, da je tubi spet zmanjkalo
sape. »Če bi vas zdajle slišali Francozi, bi vas najprej obglavili,
potem pa še sežgali na grmadi. Spoštovanje do marseljeze!«

Med tem, ko se je Madsen drl naprej, se je Liza naslonila na stol poleg
sebe in zašepetala: »S sabo imam kartico od doktorja Proktorja. Nekaj
čudnega je na njej.«

Glas, ki ji je odgovoril, je prihajal izza obtolčene trobente: »Meni
zveni kot navadna kartica. \'Draga Liza in Bulle, pozdrav iz Pariza,
pozdrav doktor Proktor.\' A nisi rekla, da je napisal približno to?«

»Ja, ampak ...«

»Liza, v resnici je to čisto nenavadno navadna kartica. Edino, kar ni
navadno, je, da tako navadno kartico napiše tako popolnoma odbit tip,
kot je doktor Proktor.«

Prekinil ju je Madsenov bobneči glas: »Bulle! Si tukaj?«

»Tuuuuuukaj, stotnik!« se je oglasilo izza obtolčene trobente.

»Gor, da te vidimo, Bulle!«

»Takoj, o komandant prijetne glasbe in tonov vsega vesolja!«

In izza notnega stojala in na stol je skočil majhen, rdečelas tipček z
velikimi pegami in širokim nasmehom. In njegovi lasje niso bili samo
rdeči, ampak živordeči. In nasmeh ni bil samo širok, ampak je njegovo
glavico skoraj razdelil na dva dela. In pege niso bile samo velike,
ampak ... pravzaprav so bile samo velike.

»Zaigraj nam marseljezo, Bulle!« je zabobnel Madsen. »Tako, kot je
treba.«

»Kot ukazujete, mati vseh dirigentov in kralj vseh janičarjev severno od
Sahare in vzhodno od ...«

»Ne trapaj in igraj!«

In Bulle je zaigral. Mehak in topel zvok se je dvignil pod strop
telovadnice in skozi okno v toplo jesensko popoldne, v katerem so ptice,
ko so slišale to prelepo igranje, utihnile, osramočene nad svojo
pesmijo. Vsaj tako je razmišljala Liza, ko je poslušala svojega
drobcenega soseda, ki je igral na staro dedkovo trobento. Liza je imela
rada svoj klarinet, ampak na trobenti je bilo vseeno nekaj posebnega. In
tudi ni je bilo tako težko igrati. Bulle jo je naučil na trobento
zaigrati eno pesem, in sicer norveško himno. Seveda ni igrala tako dobro
kot Bulle, ampak skrivaj je sanjarila o tem, da bi nekoč na trobento
zaigrala norveško himno pred velikim občinstvom. Le pomisli! Ampak
razmišljanje je razmišljanje in sanje so samo sanje.

»Dobro, Bulle!« je zaklical Madsen. »Zdaj gremo pa vsi skupaj z
Bullejem! En-dva-tri-štir!«

In dølgenski šolski orkester je šel. Se opotekel, spotaknil in padel.
Bobni, saksofoni, rogovi, zvončki in činele; zvenelo je, kot da bi kdo
obrnil kuhinjo na glavo in je zdaj vse popadalo iz predalov in omaric.
Potem pa sta prišla še veliki boben in tuba. Ves prostor se je začel
tresti. Letvenikom so šklepetali zobje, vrvi so visele postrani, kot da
bi zmrznile, zdelani telovadni konj je poskakoval po tleh in se
centimeter za centimetrom približeval vratom, kakor da poskuša
pobegniti.

Ko so končno opravili z marseljezo, je zavladala tišina. Tako v
telovadnici kot zunaj. Nobenega ptičjega petja, nobenega otroškega
smeha. Samo odmev zadnjih obupanih udarcev dvojčkov Trulsa in Tryma po
opni bobna in po robu bobna.

»Hvala,« je vzdihnil Madsen. »Dovolj bo za danes. Se vidimo v
ponedeljek.«

»Ampak res je malo čudna!« je rekla Liza, ko sta z Bullejem hodila proti
domu na Topniški. Večeri so postajali temnejši in to jima je bilo všeč.
Posebej Bulleju, ki so se mu svetle poletne noči zdele bolj tako nižje
do srednje kakovosten izum. In temni, topli jesenski večeri z veliko
skrivanja in čisto malo rabutanja jabolk genialen izum -- ja, prav v
razredu doktorja Proktorja. Kajti po Bullejevem mnenju je bil profesor
najboljši izumitelj na svetu. Preostanek sveta je sicer res menil, da
doktor Proktor ni nikoli izumil ničesar, kar bi imelo vsaj najmanjšo
vrednost, ampak kaj so pa vedeli. Kdo je izumil najmočnejši prdoprašek
na svetu, na primer?

Še pomembnejše je seveda bilo, da je doktor Proktor kuhal najboljši
karamelni puding na svetu, da je bil najboljši prijatelj in sosed na
svetu, ter da je Lizo in Bulleja naučil, naj se ne zmenita za to, da
drugi mislijo, da so usmiljenja vredna ekipa poražencev, ki jo
sestavljajo majcen tipček z rdečimi zalizci in plašna deklica s čopki in
precej nadpovprečno trčen profesor z zamazanimi motorističnimi očali.

»Vemo namreč nekaj, česar drugi ne vejo,« je navadno govoril doktor
Proktor. »Vemo, da je takrat, ko si prijatelji obljubijo, da si nikoli
ne bodo nehali pomagati, ena plus ena plus ena veliko več kot tri.«

In to je bilo res. Ampak za prijatelja profesor ni bil prav pismen. Vse,
kar sta dobila od njega v treh mesecih, odkar se je profesor usedel na
svoj motor, si nataknil čelado in se poslovil, da bi se odpeljal v Pariz
in poiskal ljubezen svojega življenja, Juliette Margarin, je bila ena
uboga razglednica. Juliette Margarin je skrivnostno izginila pred
davnimi, davnimi leti, ko je študiral v Franciji. Liza in Bulle sta
videla samo Juliettino sliko na steni v profesorjevem laboratoriju, iz
časa, ko sta bila s Proktorjem par. Ampak na tisti sliki sta bila videti
tako srečna, da so Lizi prišle kar solze v oči. Pravzaprav je doktorja
Proktorja prav Liza prepričala, naj gre nazaj in jo poišče.

»Pa *je* čudna!« je vztrajala Liza. »Kar poglej.«

Bulle si je ogledal razglednico, ki mu jo je podala.

»Hm,« je zamrmral. Ustavil se je pod naslednjo cestno svetilko in jo
podrobno preučeval, vmes pa še nekajkrat zamomljal hm, in vsi hm-i so
zveneli razmišljujoči in inteligentni.

»Iz Pariza je,« je rekla Liza in pokazala na črno-belo sliko, ki je bila
očitno posneta nekega oblačnega jutra. Na njej je bil velik, odprt trg
in kljub množici sprehajalcev s sončniki in slamniki se je zdel trg
nenavadno prazen. Edino, kar je kazalo, da gre res za slovito francosko
prestolnico, je bil napis PARIS na dnu slike.

»Vidiš isto kot jaz?« je zamišljeno zamrmral Bulle.

»Kaj pa?«

»Da na tem trgu nekaj manjka. Ja, na celi sliki.«

»Mogoče,« je rekla Liza, in ko je pomislila, je ugotovila, da ima Bulle
prav, ampak ni mogla ugotoviti, kaj točno manjka.

»Pa še slika je nekam napihnjena ...« je rekel Bulle in previdno stisnil
razglednico. »Čisto se je zmočila in spet posušila. Povej mi, a si jo
brala pod tušem?«

»Itak da ne,« je rekla Liza. »Takšna je že prišla.«

»Aha!« je vzkliknil Bulle in dvignil drobcen kazalček z obgrizenim
nohtom. »Veliki um Bulle je še enkrat na prekanjen način našel
nepredstavljivo rešitev uganke. Na kartico je dež padal v Parizu!«

Liza je zavila z očmi. »In kako to veš?«

»Osnove, moja draga Liza. Na kartici piše. Kar preberi.« Bulle je vrnil
razglednico.

Ampak Lizi je ni bilo treba prebrati, kratko sporočilo je prebrala že
dvakrat in ga je znala na pamet. Ampak ker ga ti še nisi, lahko to
storiš zdaj:

Liza Pedersen

Topniška 14

Oslo

Norveška

OZIL NI AJE LLUBU BAR!VO MODRO GJELG

»Ozil ni lubu barvo modro, aje!, kaj še ni jasno?« je zadovoljno vprašal
Bulle, spet potegnil razglednico k sebi in se zatopil v svoje obgrizene
nohte v lovu za nečim novim, kar bi lahko zagrabil.

»Ni čudno, da je premočena, čudno je, kaj je napisal. Kdo je Ozil in kaj
je Gjelg, na primer?«

»Mogoče je pozabil, kako nama je ime,« je rekel Bulle.

»Ne, saj je na naslov čisto v redu napisal Liza Pedersen,« je rekla
Liza.

»Hm,« je zamomljal Bulle, ampak tokrat ni zvenelo čisto tako
inteligentno kot prvi hm-i.

»Ozil je Lizo, od zadaj naprej,« je rekla Liza.

»Osnove,« je rekel Bulle in hitro prebral od zadaj naprej. In Ozil je
bil prav zares Lizo. »Ampak, kje je pa Bulle potem?« je vprašal.

»Ugani!« je vzdihnila Liza in zavila z očmi.

»Hm ... pod Lizo?«

»Aje llub!«

»He, he,« je rekel Bulle in pokazal krivo vrsto drobcenih zobčkov. »Samo
hecam se. Osnove.« Ampak njegovi uhlji so bili čisto malo rdečkasti.
»Ampak potem sva rešila problem, kaj še težiš?«

»Zato, ker ni to čudno!« je razburjeno zavpila Liza.

»Kaj pa potem?«

»Preostanek besedila!«

Bulle je razširil kratke roke. »Razlaga nama, da je v Parizu vse modre
barve. Od vode, Liza, ker dežuje. Oktobrski dež v Parizu je nekaj
najbolj navadnega. Še v puščavi Kalahari oktobra dežuje. Pravzaprav tako
dežuje, da poplavi celo puščavo in sajepegasti namibijski nosorog --
trma, ki se noče naučiti plavati -- mora stati na dnu in zadrževati dih
prav do novembra. Nič ni čudnega, če v Parizu pade par kapelj.

»Sajepegasti namibijski nosorog?« Liza ga je dvomeče pogledala.

»Aha,« je rekel Bulle. »Opisan je na strani 620 v 'ŽIVALI, ZA KATERE SI
ŽELIMO, DA JIH NE BI BILO'.«

Liza je vzdihnila. Bulle se je pogosto skliceval na to debelo knjigo, ki
jo je menda na svojih policah imel njegov dedek. Ampak niti sama niti
nihče drug od njenih znancev ni še nikoli videl knjige, ki bi se
imenovala »Živali, za katere si želimo, da jih ne bi bilo«.

»Kaj pa GJELG?« je rekla Liza. »Kaj pa to pomeni?«

»Enostavno,« je rekel Bulle. »GJELG je francoska merska enota. Približno
isto kot milimeter na Norveškem. Po radiu, recimo, povejo, da je v
zadnjih štiriindvajsetih urah padlo 10 milimetrov padavin, da je torej
deževalo deset milimetrov. V Parizu pa rečejo deset GJELG.«

Liza je nejeverno pogledala Bulleja. »Zakaj je pa napisal barvo modro,
ne barve modre?«

Bulle je skomignil z rameni. »Pač, ni mu všeč. Ne mara dežja, pa se je
malo razburil. Saj je tudi napisal lubu z dvema l, nimaš kaj.«

»Kakšne razkuhane bedarije!« je zarenčala Liza. »Prvič, profesor
presneto dobro, dobro ve, da moraš napisati »modre barve«, če daš
spredaj »ni«, ne pa »modro barvo«. In drugič ve, da se ljubil napiše z
enim l, ne z dvema ...«

»A se res?« je rekel Bulle in se popraskal po levem od svojih živordečih
zalizcev.

Liza je obupano zavzdihnila. »In kaj naj bi to sploh pomenilo, da ni,
aje, llubu bar-klicaj-vo modro.«

Bulle je pokroviteljsko zagodrnjal. »Dragi možganček moj, to je pa čisto
preprosto. Deset GJELG dežja je tako veliko, da modra voda preplavi ves
Pariz. Še grenlandski tjulnji priplavajo s Severnega morja, ker je v
Parizu toliko modre vode, da se zmotijo in mislijo, da je morje. In
potem plavajo Parižanom med nogami, medtem ko ti čofotajo k peku po
francosko štruco, ne. In potem ti šavsnejo po štruci, ravno ko jo dobiš
v roke, in se malo ustrašiš, ravno za en klicaj. Nevarno pa ni.«

»Zdaj bo pa zadosti, Bulle,« je svareče rekla Liza.

Bulle jo je nerazumevajoče pogledal, ampak je ubogljivo zaprl usta.

»Nekaj je zadaj,« je rekla.

»A?« je rekel Bulle. »Kaj je zadaj?«

»Ne vem, ampak nekaj je. Poglej znamko, na primer. A se ti ne zdi
čudna?«

»Ne, moram reči, da zaradi pravokotne znamke z zobčki in sliko resnega
tipa ne padem dol od presenečenja.«

»Ampak, a si videl, kaj piše na znamki?«

»Ne,« je moral priznati Bulle. Liza mu je spet podala razglednico.

»Feliks For,« je prebral Bulle. »Tako mu je najbrž ime. In 1888 je
najbrž letnica. Bljak!«

»Bljak?«

»Ja, predstavljaj si, da ližeš znamko, ki je stara več kot sto let ...«

»Ja, ampak ali se ti zdi sto let stara?«

Bulle je natančneje preučil znamko. Liza je imela popolnoma prav. Razen
tega, da se je tudi znamka zmočila, je bila videti popolnoma nova,
svežih barv in ostrih, neobrabljenih robov.

»Mogoče je pa tiskovna napaka,« je rekel, ampak ne tako popolnoma
prepričano kot prej.«

»Misliš?«

Bulle je zmajal z glavo. »Nekaj je zadaj,« je rekel.

»Vse je obrnjeno narobe,« je rekla Liza.

»Sem mislil, da si rekla od zadaj naprej,« je rekel Bulle.

»Kaj?«

»To si rekla.«

»Kaj sem rekla?«

»Da je vse od zadaj naprej,« je rekel Bulle.

»Saj je,« je rekla Liza in mu iztrgala razglednico. »Saj je!«

Preučila jo je. In zajela sapo.

»Kaj pa je?« je zaskrbljeno rekel Bulle.

»M-mislim, da je doktor Proktor v nevarnosti,« je zajecljala, nenadoma
popolnoma bleda. »Preberi vse skupaj od zadaj naprej.«

In Bulle je to storil. Lahko pa to storiš tudi ti. Na primer zdaj.

...

Si? Razumeš?

OK, tudi Bulle ni. »Glej gor domov!« je bral. »Rabu Bulleja in Lizo.«

»Točno tako, kot piše,« je vzdihnila Liza. »Nekaj je grozno narobe.«

»Ja,« je rekel Bulle, »napisal je \'rabu\' namesto \'rabil\', pa še
\'bi\' je spustil.«

»Pa ne to!« je izbruhnila Liza. »A ti nič ne razumeš?«

»Ne,« je priznal Bulle in se popraskal po bradi. »Ne razumem, na primer,
kaj misli z Glej gor domov!

Liza je zbrano strmela v razglednico. »Poglej puščico,« je rekla. »K
znamki kaže.«

Bulle je vtaknil desni kazalec v desno uho in ga vrtel in vrtel, desno
oko pa je trdno zaprl. Bulle je tako lažje razmišljal -- bilo je enako,
kot ko obrneš avtomobilski ključ, možgani so nekako vžgali. Zaslišal se
je glasen »plop«, ko je prst potegnil spet ven.

»Že vem,« je rekel Bulle in očarano strmel v svoj prst. »Kartica je
skrivno poročilo za naju, nekaj, česar drugi ne smejo izvedeti. Proktor
je namreč vedel, da bo genij, kot sem jaz, razumel, da je nekaj čudnega
na načinu, kako je napisana.«

Liza je zavila z očmi, ampak Bulle se ni dal motiti.

»\'Glej gor\' in puščica do znamke,« je nadaljeval. »To pomeni, da je
preostanek sporočila napisan pod znamko. Samo odlepiti jo morava.«

»Prav to je meni že nekaj časa jasno,« je rekla Liza.

Bulle ji je vrnil razglednico in zadovoljno posmrknil: »Še dobro, da
imava mene, da razvozlam takšne skrivnostne šifre, a se ti ne zdi?«

2\. poglavje

**Klet doktorja Proktorja**

LIZIN OČE, POVELJNIK, se je zbudil na kavču z okusom po časopisnem
papirju in tiskarski barvi v ustih. Tako, kot navadno, je namreč zaspal
s časopisom na obrazu in potem je tako močno smrčal, da je premikal
zavese na oknu in da je spodnja stran časopisa -- tista z vremensko
napovedjo -- ob vsakem vdihu končala v njegovih ustih. Pogledal je na
uro in zadovoljno vzdihnil, ko je videl, da bo kmalu čas, da gre spat.
Prej pa še en sendvič s piščancem. Ali dva. Vrgel je časopis na mizico,
zavihtel velikanski trebuh čez rob kavča in se tako sam od sebe postavil
na noge.

»Živijo,« je rekel, ko je prišel v kuhinjo. Liza je stala zraven
kuhinjskega pulta, na stolu poleg nje pa je stal Bulle, drobceni sosed
iz nenavadne družine, ki se je spomladi priselila na Topniško. Pred
njima se je tresel in poskakoval grelnik za vodo, iz njega pa je puhala
para.

»Povejta mi no, a nista malo premajhna, da bi pila kavo?« je zazehal
poveljnik.

»Aj, aj, il commandante,« je rekel Bulle. »Ne kuhava kave.«

Šele sedaj je poveljnik opazil, da Bulle drži gumb za izklop, tako da se
grelnik ne more izklopiti, ampak greje naprej.

»Kaj pa potem počneta?«

»Oči, pojdi spet ven,« je rekla Liza.

»Ej, jaz sem poveljnik tukaj!« je rekel poveljnik. »In hočem vedeti, kaj
počneta.«

»Se opravičujem, il commandante,« je rekel Bulle. »Tako zaupna skrivnost
je, da bi vedeli preveč, če bi vama povedala. In saj veste, kaj se zgodi
s tistimi, ki vejo preveč, ne?«

»Kaj pa?« je rekel poveljnik in uprl roke v bok.

»Odrežejo jim jezik, da ne morejo več govoriti. In vse prste na desni
roki, da ne morejo pisati.«

»Kaj pa, če ugotovita, da sem levičar?« je rekel poveljnik.

»Potem imate pa izjemno smolo, ker vam morava odrezati prste še na tej
roki.«

»In če znam pisati s svinčnikom med prsti na nogah?«

»Obe nogi stran, il commandante. Žal mi je, vohunski posli niso kar
tako.«

»Ja, to imaš pa prav,« je vzdihnil poveljnik.

»Ampak nič ni tako slabo, da ne bi bilo za nekaj dobro,« je rekel Bulle.
»Brez nog lahko potem obležite na kavču prav do velike noči in potem vam
ni treba mazati smuči, prati nogavic in zavezovati vezalk.«

»To pa ni slabo,« je rekel poveljnik. »Ampak, kaj če se spomnim in dam
svinčnik v usta? Ali če z mežikanjem pošiljam sporočila v Morsejevi
abecedi?«

»Žal mi je, da ste se spomnili tega, il commandante. Zdaj vam bova pa
morala takoj odsekati glavo.«

Poveljnik se je tako smejal, da se mu je tresel obilni trebuh.

»Nehajta se zafrkavat, vidva,« je rekla Liza. »Oči, pojdi ven! To je
ukaz!«

Ko je poveljnik odšel ven in zmajeval z glavo, je Liza potegnila
razglednico iz pare. Sedla sta h kuhinjski mizi in Liza je s pinceto in
z neskončnim potrpljenjem odlepila znamko.

»Uspelo nama je!« je vzkliknila Liza. »Kako si vedel, da para odlepi
znamke?«

»Samo nekaj osnovnega znanja o preiskovanju,« je rekel Bulle, a je bil
tudi sam videti nekoliko presenečen.

»Nekaj je napisano tam, kjer je bila znamka, ampak črke so premajhne, da
bi jih lahko prebrala,« je rekla Liza in podržala razglednico pod luč.
»Mogoče bo zate lažje, ker si ... hm, manjši?«

»Kaj ima pa to zveze?« Bulle jo je pogledal z dvignjenimi obrvmi.

Liza je skomignila z rameni. »Manjši ljudje imajo manjše številke oblek
in manjše avtomobile. Zakaj ne tudi manjše pisave?«

»Pokaži,« je zamomljal Bulle, vzel razglednico in zavzeto mežikal vanjo.

»Nič,« je rekel in iztegnil roko, ne da bi pogledal Lizo. »Povečevalno
steklo, prosim.«

Liza je skočila proti predalu, poiskala mamino povečevalno steklo in ga
položila v Bullejevo razprto dlan.

Aha,« je rekel Bulle, ko je videl, kaj piše.

Videl pa je tole:

SOS IZGINIL SEM V ČASU. VZEMITA S SABO KOZAREC IZ LABORATORIJA, NA
KATEREM PIŠE ČASOVNO MILO, IN TAKOJ PRIDITA V PARIZ. S SABO PRINESITA
TUDI FRANCOSKE ŠČIPALKE ZA NOS, KI SO V PREDALU ZA NEPATENTIRANE
IZNAJDBE. DENAR ZA LETALSKO KARTO BOSTA DOBILA TAKO, DA BOSTA TO ZNAMKO
PRODALA URARSTVU DOLGI PLAŠČ NA ROSENKRANČEVI. AMPAK NITI BESEDE O TEM,
KJE STA DOBILA ZNAMKO IN KAM GRESTA. JASNO, BULLE?

»Ja, ja, jasno,« je zamrmral Bulle in premaknil povečevalno steklo
navzdol.

V PARIZU POJDITA V PENZION POM FRI. KO PRIDETA TJA ...

... DRAV DOKTOR PROKTOR.

»Ej!« je izbruhnil Bulle. »Kaj je zdaj to? Zbrisano je!«

»Zaradi vode,« mu je čez ramo zasoplo zašepetala Liza. »A je še kaj?«

Bulle je prestavil povečevalno steklo še bolj navzdol.

P. S.: KLJUČ OD LABORATORIJA SEM SKRIL NA BLAZNO ZVITO MESTO, NAMREČ POD
PREDPRAŽNIK.

»Kaj še čakava?« je zavpil Bulle.

»Startni strel!« je zavpila Liza.

»Bum!« sta zavpila oba skupaj.

In sta skočila s stolov. Liza je vzela očetovo baterijsko svetilko iz
spodnjega predala in oddrvela sta na Topniško, na kateri sta se tema in
tišina spustili na vse vrtove in lesene hiše. Luna ju je radovedno
opazovala, kako sta plezala čez ograjo okoli najmanjše hiše na vrtu z
najvišjo travo. Šinila sta mimo hruške in proti kletnim vratom in
dvignila predpražnik.

In v mesečini se je prav zares zasvetil ključ. Vtaknila sta ga v
ključavnico starih neprepleskanih vrat in kovina je svareče zaškripala,
ko sta ga obrnila.

Obstala sta in se zazrla v vrata.

»Najprej ti,« je zašepetala Liza.

»Ni problema,« je rekel Bulle in debelo pogoltnil.

Globoko je vdihnil. Potem je z vso močjo brcnil v vrata.

Tečaji so hladno zaškripali, ko so se odprla. Mrzel zrak je puhnil
vanju, mrzel kletni zrak skozi odprta vrata, in nad glavo jima je
odfrfotalo v noč nekaj, kar bi lahko bila zelo velika vešča ali pa samo
srednje velik netopir.

»Fuj,« je rekla Liza.

»In fej,« je rekel Bulle, prižgal baterijsko svetilko in odkorakal
noter.

Liza se je ozrla okoli sebe. Celo sicer prijetna hruška je bila videti,
kot da ima coprniške prste, ki so štrleli proti luni. Tesneje si je
ovila jopo okoli telesa in pohitela za Bullejem.

Ampak Bulle je že izginil in videla je samo še gosto temo.

»Bulle,« je zašepetala Liza, ker je vedela, da zvok, če govoriš v temi,
povzroči, da se počutiš še bolj samega.

»Tukaj,« je zašepetal Bulle. Šla je za zvokom in zagledala žarek
svetilke, ki je meril na nekaj na steni.

»Si našel časovno milo?« je vprašala.

»Ne,« je rekel Bulle. »Sem pa našel največjega pajka na severovzhodni
polobli. Sedem nog ima in si jih že nekaj časa ni obril. In tako ogromen
gobec, da mu lahko vidiš ustnice. Poglej to zverino, no!«

Liza je videla, da na steni čepi precej navaden in ne preveč velik
pajek.

»Sedmeronogi perujski sesalni pajek, blazno redek je!« je zašepetal
Bulle očarano. »Prehranjuje se tako, da lovi in sesa možgane drugih
žuželk.«

»Možgane?« je rekla Liza in pogledala Bulleja. »Sem mislila, da žuželke
nimajo možganov.«

»Ravno zato je sedmeronogi perujski sesalni pajek tako zelo redek,« je
zašepetal Bulle. »Zelo malo žuželk z možgani najde.«

»In kako ti to veš?« je vprašala Liza.

»Piše v ...«

»Da ne bi,« ga je prekinila Liza. »V \'ŽIVALIH, ZA KATERE SI ŽELIMO, DA
JIH NE BI BILO\'.«

»Tako je,« je rekel Bulle. »Če bi ti poiskala časovno milo in ščipalke
za nos, bi jaz poskusil ujeti tale redki primerek pajka, v redu?«

»Ampak imava samo eno svetilko.«

»Potem pa prižgi luč.«

»Luč ...« je rekla Liza in zavila z očmi. »Zakaj se nisva tega takoj
spomnila?«

»Zato, ker potem ne bi bilo tako fino grozljivo,« je rekel Bulle in
usmeril žarek iz svetilke na stikalo pri vratih. Liza ga je pritisnila
in trenutek pozneje se je izumiteljska klet doktorja Proktorja kopala v
beli svetlobi.

Tam je bilo polno posod, loncev na pritisk, ponev in polic, polnih
kozarcev za vlaganje z različnimi praški in kemikalijami, bile so
epruvete, kovinski valji, stekleni valji in drugi valji -- celo stara
puška, na cevi katere je bil pritrjen hokejski plošček. Zraven puške je
na steni visela slika, ki je bila Lizi tako zelo všeč. Na njej je bil
mladi doktor Proktor na svojem motorju v Franciji. V stranski prikolici
pa je sedela ona; prelepa Juliette Margarin z dolgimi, rdeče-rjavimi
lasmi, njegova punca in ljubezen njegovega življenja. Smehljala sta se
in bila sta videti tako srečna, da je Lizi postalo toplo pri srcu. Na
prejšnji razglednici, ki jima jo je poslal, je napisal, da je našel sled
za njo. Na edini drugi razglednici, ki jo je poslal iz Pariza junija, je
napisal, da je našel sled za njo. Kdo ve, ali jo je zdaj našel.

Njen pogled se je sprehodil naprej po prostoru in se ustavil pri skoraj
praznem kozarcu za vlaganje, na dnu katerega je bilo nekaj jagodno
rdečega. A njenega pogleda ni pritegnilo tisto jagodno rdeče, pač pa
nalepka. Kajti bila je takšna:

ČASOVNO MILO

[NAVODILO ZA UPORABO:]{.underline}

STRESEMO V KOPALNO KAD, DO TREH ČETRTIN NAPOLNJENO Z VODO. 1 DL NA
POTOVANJE ZA ODRASLEGA. POČAKAMO, DA SE POPOLNOMA SPENI, POTEM POTOPIMO
CELO TELO V VODO IN SE OSREDOTOČIMO NA ČAS IN KRAJ, V KATEREGA HOČEMO.
[POZOR!]{.underline} NE POZABITE ZADRŽATI DIHA! [ŠE POZOR!]{.underline}
KO SE MILO PRENEHA PENITI, NE DELUJE VEČ.

Liza je vzela kozarec in ga odnesla k stari, zarjaveli omari za
arhiviranje. Odprla je predal, na katerem je pisalo »NEPATENTIRANE
IZNAJDBE«, pregledala mape, dokler ni prišla do F in prav res -- tam je
bila orumenela mapa, na kateri je pisalo »FRANCOSKE ŠČIPALKE«.

Odprla je mapo, jo obrnila navzdol in ven sta padli dve modri, na videz
povsem običajni ščipalki za nos. Ampak nobenega navodila. Dala jih je v
žep jope in zaklicala: »Našla sem! Greva!«

Obrnila se je in ugotovila, da Bulle stoji na delovnem pultu z roko do
ramena v drugem kozarcu za marmelado.

»Kaj pa delaš?«

»Samo malo prdonavtskega praška bom vzel.«

»Bulle! Saj veš, da je smrtno nevaren in popolnoma nezakonit!«

»Me pa toži,« je rekel Bulle. »Poleg tega je prdenje v mejah normale
zdravo.«

»V mejah normale? Nazadnje, ko se pojedel žličko tegale, si tako prdnil,
da te je skoraj odneslo v vesolje!«

»Pusti, da jaz pretiravam, boš?« je rekel Bulle in stresel za pest
svetlozelenega prdonavtskega praška v plastično vrečko, ki jo je zavezal
in jo vtaknil v žep jakne. »Mogoče sem šel petdeset metrov v zrak, to pa
ni posebej visoko, če primerjaš ... no, z Eifflovim stolpom, na primer.
Punca si, zato nimaš pogojev za prdenje. Saj ne spustite drugega kot
mišji pukec.« Bulle je nekako srednje prdnil.

»Si slišala?« je rekel. »Ti si na vrsti.«

»Bah,« je rekla Liza. »Jaz tudi prdim, itak, ampak samo, kadar je
absolutno potrebno.«

»Moja draga gospodična finopukica,« je rekel Bulle, dobro privil pokrov
in skočil dol, »stavim tono lepljivih karamel, da nikoli ne boš prdnila
tako na glas, da bi to lahko zaznalo človeško uho. Prepusti mogočno
prdenje fantom.«

»Boš že videl,« je rekla Liza.

»Hočeš reči, bom že slišal,« je rekel Bulle in si dal roko za uho.
»Poslušam in ... *nič*!«

Ugasnila sta luč, zaklenila za seboj in položila ključ nazaj pod
predpražnik, odhitela sta po vrtu, se ustavila pod hruško in se ozrla
navzgor k luni.

»Potem greva v Pariz,« je rekla Liza. »Sama.«

»Sama skupaj,« jo je popravil Bulle. »Saj ni tako daleč.«

»Bolj daleč kot Sarpsborg,« je rekla Liza.

»Komaj,« je rekel Bulle.

»Moram vprašat mami in očija, če lahko grem,« je rekla Liza.

»Niti slučajno,« je rekel Bulle. »Ne boš smela. Rekla bosta samo, da je
najboljše prijaviti na policijo v Parizu. In veva, kaj se bo zgodilo
potem.«

»Aha?« je nekoliko negotovo rekla Liza. »Kaj se bo zgodilo potem?«

»Nič,« je rekel Bulle. »Odrasli ne bodo verjeli, kaj je iznašel doktor
Proktor. \'Časovno milo?\' bodo rekli. \'Kakšna neumnost!\' Zato je
profesor poslal kartico nama. Ker je vedel, da mu nihče drug ne bo
verjel, ne?«

»Mogoče,« je previdno rekla Liza. »Ampak ... ampak, ali si čisto
prepričan, da mu midva verjameva? Saj je prijazen, ampak v bistvu je pa
nekam ... eh, nor.«

»Seveda sem prepričan, da mu verjameva,« je rekel Bulle. »In doktor
Proktor ni *nekam* nor. Popolnoma do konca usekan je.«

»Saj,« je rekla Liza. »Kako si potem lahko tako prepričan?«

»Osnove, draga moja Liza. Doktor Proktor je najin prijatelj. In
prijatelji si verjamejo.«

Liza je dolgo gledala luno. In prikimala.

»To,« je rekla, »je pa najbolj resnična stvar, kar si jih povedal zadnje
čase. Kaj bova torej?«

»Jutri je petek, ne? Zdaj greš domov in rečeš, da te je povabila k sebi
tista prijateljica v Sarpsborgu za čez vikend, da boš šla po šoli na
vlak in da te bodo prišli iskat na postajo.«

»To bi šlo,« je rekla Liza in se ugriznila v ustnico. »Kaj pa ti?«

»Jaz bom matki rekel, da grem čez vikend z orkestrom v Arviko.«

»Z orkestrom? Kar tako -- naenkrat?«

Bulle je skomignil z rameni. »Niti malo ne bo presenečena. Itak nikoli
ne sledi. Najbrž bo samo hepi, da se me je znebila za par dni. Jutri
malo bolj napolni šolsko torbo, ne veliko, samo majhne stvari, ki se
začnejo na P: potni list, potovalna denarnica, pastile in tako naprej.
Potem greva v šolo in se delava, da je vse normalno, OK? Po šoli greva
pa v center v tisto trgovino z urami ...«

»Urarstvo Dolgi Plašč«, je rekla Liza.

»Tja. Prodava znamko, greva z avtobusom na letališče, kupiva karte za
prvi let v Pariz, se prijaviva in švist, sva že tam.«

Liza je razmišljala o tem, kar je povedal Bulle, in žvečila spodnjo
ustnico. Švist gor, švist dol, je razmišljala. Ko Bulle govori, so zelo
zavozlane stvari vedno videti povsem preproste.

»No?« je rekel Bulle. »Kaj bo?«

Liza je pogledala kozarec za vlaganje. Zaradi mesečine se je jagodni
prah skrivnostno in prelepo svetlikal. Izginil v času? Časovno milo?
Časovna kad? Vse skupaj je bilo noro.

»Po moje bo vseeno boljše, da kartico pokaževa očiju,« je oklevaje
rekla.

»Boljše?« je rekel Bulle. »Če bi bilo boljše, bi že Proktor to napisal
na kartico!«

»Saj vem, ampak bodi malo realističen, Bulle. Poglej se! Kaj pa sva?
*Otroka*.«

Bulle je globoko zavzdihnil. Potem je dal Lizi roko na ramo, jo nekaj
časa resno gledal, potem je globoko zajel sapo in oznanil z usodnim
glasom: »Poslušaj, Liza. Ekipa sva. In vseeno nama je, da drugi mislijo,
da sva usmiljenja vredna ekipa poražencev. Ker veva nekaj, česar oni ne
vejo.«

Bulle je bil sedaj tako poln svečanega občutja, da se mu je glas začel
nekoliko tresti: »Veva, draga Liza ... veva ... veva ... eh, kako že
gre?«

»Veva,« je povzela Liza, »Da je, takrat ko si prijatelji obljubijo, da
bodo vedno držali skupaj in si pomagali, ena plus ena plus ena veliko
več kot tri.«

»Prav res!« je rekel Bulle. »No? Kaj praviš? Ja ali ne?«

Liza je dolgo gledala Bulleja. Rekla je samo eno besedo.

»Pelerina.«

»Pelerina?« je nerazumevajoče ponovil Bulle.

»S sabo bom vzela pelerino. S sabo lahko vzameva stvari na P, in slišala
sem, da v Parizu ob tem času strašansko lije.«

Bulle je dvakrat pomežiknil. Potem je končno razumel.

»Juhu!« je vzkliknil in začel poskakovati. »V Pariz"		Didakta	2015.0	da	da	50381.0	1496.0	
Leposlovje	Kralj-Kosec.txt	Kralj-Kosec	Kosec koso brusi	Lado Kralj	družbenokritični roman	"Lucija silovito lista po tekstu, se vrača na začetek, k seznamu oseb,
potem spet odpira tipkopis na mestih, ki si jih je označila z rumenimi
papirčki. »Aleksandra Kolontaj,« reče s čvrstim glasom. »Aleksandra
Mihajlovna Kolontaj. Edina vloga, ki me v tem tekstu, ki me trenutno v
tem gledališču sploh zanima, edina, ki je kaj vredna. Sem direkt
povedala Erdmanu, ki bo baje režiral, da hočem igrat to žensko, on pa,
da težko kaj obljubi, ker ni samo od njega odvisno, ampak verjetno bi
bila res posrečena zasedba, je rekel. Jaz to žensko čutim, lahko se z
njo identificiram, razumeš, Vinko. Moram dobit to vlogo!« »Upam, da jo
boš res,« ji odgovarja Vinko, »in sigurno bi jo dobro naredila, to ti
verjamem.« »Točno vem, kako bi se poglobila vanjo,« mu razlaga Lucija,
»točno znam najt v sebi \... adekvatno čustveno gradivo. Lahko jo
zniansiram v desetih ali pa, če hočeš, v dvajsetih različnih variantah.
Mlada, lepa, ognjevita, inteligentna. Feministka. Pisateljica.
Revolucionarka. Dala boljševikom ukaz, naj napadejo zgradbo, kjer so
bile carske finančne rezerve. Delala skupaj z Leninom. Članica
sovjetskega Centralnega komiteja, ustanovila oddelek za žensko
vprašanje. A ti veš, kako se je ta oddelek imenoval po rusko?« »Ne, ne
vem, Lucija,« ji resno odgovarja Vinko, njegov pogled pa izraža
zanimanje -- vendar ni čisto jasno, kam je usmerjeno: na Lucijino
strokovno raziskavo dramskega karakterja ali predvsem na njeno \...
zadnjico, ko takole stoji pred mizico, se nagiba naprej in ognjevito
premetava tekst. »Ženotdel,« mu pove Lucija, »tako se je imenoval tisti
oddelek Centralnega komiteja. Okrajšava za *Ženskoe* *otdelenie*. Sem
vpisovala ruščino dva letnika, tako da mi je včasih dosti domača, kdaj
drugič pa se moram zelo potrudit, da kaj razumem. Vsi so jo imeli radi,
Aleksandro Kolontaj, samo Stalinu je bila odveč. Po Leninovi smrti jo je
poslal na Švedsko, da ga ne bi več ovirala, kot sovjetsko ambasadorko.«
V Lucijini garderobi sta, Lucija in Vinko. Po vaji, popoldne. Na rešoju
se kuha kava in širi svoj močni vonj po tesnem podolgovatem prostoru,
spaja se z vonjem po šminkah, vazelini, pudrih in kostumih, nastane
nekaj, kar ti gre kar malo v glavo, vendar ni neprijetno, sploh ne.
Vinko je sekretar osnovne organizacije Zveze komunistov v tukajšnjem
tozdu -- gledališče se je stozdiralo. Zadnje čase prihaja Vinko kar
pogosto k Luciji na kavo.

»Poslušaj, Lucija, Tito je pred kratkim rekel, ko je obiskal Litostroj,«
ji govori s tonom, ki je po eni strani uraden, po drugi pa tudi
zaupljiv, saj je prepričan, da je Lucija tako rekoč že na tričetrt
pridobljena za našo stvar, »rekel je, da nam je zakon o združenem delu
prinesel rezultate, ki nam jih lahko tujina samo zavida, delegatski
sistem pa itak. Lahko se iz tega tudi zezaš, Lucija, ne bom ti zameril,
ampak ta star ima verjetno v bistvu prav. In ko so ta mladi, je še rekel
Tito, ko so ta mladi začutili ta napredek, so se začeli naravnost
množično vpisovat v partijo. Množično. Lahko da tudi iz kakšnega drugega
razloga, Lucija, ne smeš mislit, da sem jaz blesav,« pravi Vinko in se
ji obešenjaško zasmeje v obraz. »Lahko tudi zato, ker so sklenili, ta
mladi, da bodo šli noter in od znotraj spreminjali sistem, ne pa samo od
zunaj nergali. Da bodo pospravili ta stare v rumpelkamro, imam prav?
Pohod skozi institucije. Tudi ti bi se lahko vpisala, ljubica, zdaj ko
so ta mladi na vrsti. Jaz ne vem, kako se lahko kaj takega prav meni
zgodi: pri konkurenci tam čez, pri baletnikih, se jih je v zadnjih dveh
mescih vpisalo enajst, v *Komunistu* so že objavili resolucijo o
partijnosti baletne umetnosti *--* jaz moram pa tukaj naše ljudi
prepričevat in prepričevat in rezultat? Skromen rezultat. Igralci našega
tozda nočejo v partijo in to se bo še slabo končalo, boš videla.« V
glavi igralke Lucije Zarnik so ta trenutek čisto druge reči: »Skratka,
frajerka ta Aleksandra Kolontaj, jaz bi jo z veseljem igrala, razumeš.
Po drugi strani so pa tukaj napisane ene stvari, ki so mi manj všeč. Le
kaj je morala toliko govorit o svobodni ljubezni, kao v seksu je vse
dovoljeno? Ne vem, zakaj dramatik tako zelo rine v to. Ali pa: zakaj si
je morala najt partnerja, ki je skoraj dvakrat mlajši od nje, tegale
mornarja Fedorja Gavriloviča Želnika, ki z njim v tej drami okrog skače?
S takim mladičkom!« Sekretar Vinko jo gleda. Prijazen je, še zmeraj
prijazen, saj mu je punca všeč in rad bi dosegel, da bi se onadva še
bolj zbližala, to jima je obema jasno. Ampak zraven je pa danes še na
nek poseben način nepopustljiv. »Poslušaj, Lucija, v partijo se bo treba
vpisat, si me ti slišala? Samo dobro ti hočem! Zdaj je čas, zdaj moraš
naredit ta korak!«

Ni odgovora. Lucija molči. Ne bomo rekli, da trmasto molči, temveč zato,
ker res ne ve, kaj naj reče ali naredi. Ker je \... v škripcih. Kaj
zdaj, kaj zdaj? Vinko je luštkan za pogledat, ni kaj rečt. Blond lasje,
blond brki, športna postava, samo čisto malo naznačen trebušček.
Pameten. Kot igralec -- no ja, zaenkrat ne ravno 1 A, ampak v
miniaturcah se kar dobro odreže. Če Lucija vse to sešteje -- v redu, kar
dosti v redu tip, tak prijazen medved. Ampak zraven je pa partijski
sekretar. Saj niti sama sebi ne zna prepričljivo pojasnit, zakaj jo to
moti, če jo sploh. A zato, ker se boji, kaj bi oče in mama rekla? Nič ne
bi rekla, saj ve, da ne bi, molčala bi, tudi če jima bi naravnost
povedala, da z enim partijcem hodi. Ampak ta molk bi nekaj pomenil: »Pri
nas doma nimamo radi, da je kdo tako zelo zgrajen. Naj bodo drugi, če
hočejo.« In sploh, če pomisli, kaj ji je govorila Kristina! Po drugi
strani pa -- moč je seksi, a ne? In partija je moč. Dokler bo živela na
tej strani meje, se ji ne bo mogla izognit, živet bo treba z njo -- na
vsakem koraku, kamorkoli se bo obrnila. In Vinko je na nek način
privlačen tudi zato, ker je del te moči, ker je partijski funkcionar.
Ostane pa dejstvo, da partija govori z jezikom, ki je Luciji tuj,
nerazumljiv, včasih naravnost trapast; tako da nanjo učinkuje smešno ali
pa tudi zoprno. Samoupravljanje, to še nekako razume: mi se bomo zdaj
sami upravljali, ne pa da nas bodo tam eni drugi, eni odtujeni elementi
ali pa celo naši sovražniki. Tozdi in sozdi, to je že težje, sisi še
bolj, združeno delo pa ji sploh ne gre v glavo. Recimo, je brala v
*Delu*, da sta se v Vojvodini združila tozd Poljoprivreda Dunav in tozd
Agronomska fakulteta in zdaj sta sozd, ki proizvaja trikrat več buč kot
prej, pa še bolj okusne so. In če je prav razumela, imajo šanse, da se
razvijejo v sis. Že v redu, ampak -- ali naj se tukaj pri nas združi
recimo tozd Gledališče s tozdom Filozofska fakulteta? In ali bo takšen
sozd res proizvajal trikrat več predstav in še bolj okusne bojo za
gledat? Ni bila prepričana, da so te ideje sploh resne. Sicer pa, kaj bo
ona s tem -- ona je mlada, to pa so eni staruhci, ki so zgubili stik z
realnostjo. Treba jih je prenašat, ker so že toliko časa tukaj in imajo
zasluge, drugače pa ne pomenijo kaj dosti. No, Tito je nekaj drugega --
on je res luštkan v svoji beli admiralski uniformi, ko stoji na Galebu,
črne špegle na nosu, in se ji smehlja, za njim pa se blešči modro
Jadransko morje. Njega ima prav zares rada.

V partijo človek ne vstopi kar na en dva tri -- za psiho zna bit
komplicirano. Ampak ko Lucija končno odpre usta, postavi vprašanje, da
slabšega ne bi mogla: »Pa bom jaz potem kaj lažje dobivala vloge, ko bom
v partiji?« Sekretar Vinko se v hipu zelo zresni. »To boljše da me nisi
vprašala, Lucija. To boljše da me nisi vprašala. Takih stvari se ne sme
spraševat. Tukaj gre za veliko več od tvojih drobnih interesov! Tukaj
gre za tvojo domovino! Tvoja domovina se razvija, mi napredujemo, kljub
temu da se včasih dogajajo napake! In samo partiji se je treba zahvalit,
da napredujemo!« Lucijo je sram, prav gotovo, kljub temu pa mu skuša
pojasnit svoje stališče: »Oprosti! Ampak jaz sem igralka, na moji
diplomi piše diplomirana dramska igralka Lucija Zarnik, razumeš, jaz sem
umetnica! Jaz nujno potrebujem vlogo in potem še eno in še eno, da lahko
razvijem svoj umetniški potencial! Če ne, mi bo zakrnel! Saj je verjetno
pri tebi isto, saj si ti tudi igralec!« »Ja, jaz sem tudi igralec.
Diplomirani dramski igralec Vinko Majer. In zato te vprašam, Lucija --
kje si pa ti dobila ta tekst?« »Ja, saj sem najprej tebe prosila in
prosila, da mi ga prineseš, pa ni bilo nič! Potem sem si ga pa drugje
zorganizirala!« »Te sploh ne bom vprašal, kje. Ampak tole mi povej:
Kakšen naslov pa ima ta tekst? In kdo ga je napisal?« Pavza. Tišina.
Lucija mu ne more odgovorit, ker ne ve. »Ja, to je drama o Leninovem
življenju. Naslov je *Lenin in revolucija* ali nekaj takega.« »A tako.
In avtor?« »Ne vem.« »Zakaj pa ne pogledaš na prvo stran?« Lucija molči,
potem nerada: »Ker prva stran manjka.«

Sekretar Vinko se trudi, da ne bi bil preveč oblastniški. »Tako je,
Lucija, prva stran manjka. In če prva stran manjka, potem nimamo --
poglejva, česa vsega nimamo. Nimamo naslova drame in ne vemo, kdo je
avtor. Ne vemo, kdo je dramo prevedel in kateri tozd je lastnik prevoda.
In kar je najvažnejše: nimamo tozdovega štemplja in opravilne številke.
Štempelj in opravilna številka sta pa zato, da se takoj vidi, ali je vse
po predpisih.« »Čakaj malo,« ugovarja Lucija, »čakaj malo. Ne moreš
govorit, da ta tekst ni po predpisih. Saj ga je potrdil programski svet
našega gledališča, kolikor jaz vem -- hočem rečt tozda.« »Je že v redu,
sem bil zraven,« odgovarja sekretar Vinko. »Moram te pa opozorit, da
programski svet ni edina oblika organiziranega dela v tozdu, so še
druge. Recimo osnovna organizacija Zveze komunistov -- ta teksta še ni
potrdila, mi je prav žal. Ali pa zbor delavcev -- tudi še ne.« »Ampak to
so gole formalnosti, gole \... formalnosti,« mu nejevoljno odgovarja
Lucija. »Najprej potrdi programski svet, ki je strokovno telo, drugi pa
šele potem, za njim, saj je bilo zmeraj tako.« »Če ti tako praviš,«
odgovarja sekretar Vinko. »Ampak zakaj pa potem manjka prva stran?« Ja,
res je, si misli Lucija. Zakaj manjka prva stran? Sekretar Vinko
nekoliko popusti: »Avtorja in naslov ti lahko jaz povem. Avtor je Robert
Bolt, tisti Anglež, ki smo ga pri nas že igrali, nekaj let nazaj,
njegovo dramo o tistem \... visokem funkcionarju na angleškem dvoru,
Thomasu Moru, ki ni in ni hotel pustit kralju Henriku VIII., temu
babjeku, da bi se ločil od kraljice in se na novo poročil z eno mlajšo.
Potem mu je pa Henrik VIII. -- žnk -- dal glavo odrezat. Naslov tegale
teksta o Leninu, ki se ti tako navdušuješ za njega, je pa *Država in
revolucija,* točno tako, kot se imenuje tudi Leninovo glavno delo,
*Država in revolucija.*« »Čakaj, si bom zapisala, kar gor na tekst,«
pravi Lucija in že prime svinčnik. Sekretar Vinko zadrži njeno roko.
»Ničesar si ne zapisuj. Samo v glavi imej.« Lucija uboga, potem se
opogumi: »In zakaj manjka prva stran?« Sekretar Vinko ji zre v oči. »Več
ti zaenkrat ne morem povedat.«

\* \* \*

Šepetalke Kristine zdaj že nekaj mescev ni več, odšla je, našla si je
drugo zaposlitev, pri železnici, v našem tozdu ni več mogla zdržat,
navsezadnje pa tudi -- tam zasluži več kot pri nas, umetnost gor ali
dol. Lucija se ne sestaja več z njo. Kar sta imeli med sabo, je trajalo
kakšno leto in nihče ni ničesar opazil. No, saj sta se pa tudi obe zelo
trudili, da se ja ne bi nič videlo. Kristina je odšla iz Lucijinega
življenja in prišel je Vinko, tako grejo te stvari.

Kdor dela v gledališču, se bo prej ali slej znašel tudi v projektu, kjer
gre vse narobe. Režiser je nezadovoljen z igralci, igralci z režiserjem,
tekstom, svojimi kolegi in celo s šepetalko. Vaje so duhamorne, nobena
ideja ne zažari, predstava se ne premakne nikamor, enim že popuščajo
živci in pogledujejo na uro, na skrivaj seveda, kdaj bo tega sranja
konec (vsaj za danes). V takem projektu se je Lucija pobliže spoznala s
šepetalko Kristino; v njem je imela kar štiri vloge, Gospo
Hundertwasser, Amalijo Stein, Josipino D. in Zlato ribico. Človek od
zunaj bi mogoče mislil, da je to super: če sešteješ vse štiri nastope,
dobiš kar nekaj teksta. Pa sploh ni tako. Dve igralki v ekipi, ki sta
nekaj dali nase, sta se vedli, kot da je Lucija dobila štiri majčkene
vloge v enem projektu, kar ni čisto nič boljše od samo ene majčkene,
celo veliko slabše je. To svoje mnenje sta ji kazali na različne
ubijalske, ampak potuhnjeno prikrite načine, navidez nehote: skakali sta
ji v tekst, še preden je končala repliko, se postavljali prednjo, da sta
jo zakrivali pred bodočim občinstvom in takšne stvari. Lucija se je
zadrževala, kolikor je mogla, da ni izbruhnila, ampak lahko ji ni bilo.
Isti dve nobel dami sta žrli živce tudi Kristini. Pred vso ekipo sta jo
opozarjali, da je zanič šepetalka, za gledališče sigurno ni, se bo že
morala oprijet česa drugega. Ne zna zaslutit, kdaj igralec potrebuje
pomoč, in ko mu vrže repliko, tega ne zna naredit neopazno, čim bolj
neopazno. Kristina je bila seveda prepričana, da je problem drugje: mrhi
prekleti domišljavi sta preveč leni, da bi se naučili tekst -- potem pa
je vsega kriva šepetalka. V eni takih scen je Kristina ujela Lucijin
sočutni pogled; nekaj pozneje ji je pogled vrnila in obenem zavila z
očmi.

Po vaji je Lucija sedela v svoji garderobi pred ogledalom, se s komolci
naslanjala na toaletno mizico, obraz si je zajela v dlani in si strmo
gledala v oči, po licih so ji polzele solze. Vrata v garderobo so se
odprla in noter je smuknila Kristina. V hipu je stala za Lucijinim
hrbtom, se sklonila k njej, jo objela in jo začela poljubljat po vratu.
»Jaz sem videla, kaj ti tedve počneta, kako ti trpiš, jaz sočustvujem s
tabo, jaz sem tvoja prijateljica,« je jecljala in vmes jokala, po
Lucijini glavi so padale njene solze. Božala jo je po vratu, po laseh,
potem tudi nekoliko po prsih. Poljubljala jo je po ušesih, pa po ustih,
od strani. Jokala je tudi Lucija, še bolj kot prej, obe sta bili čisto
mokri v obraz in deloma tudi po laseh, kot bi prišli iz bazena, smrkali
sta, ampak zraven sta se tudi že nekoliko nasmihali. »Ja, v redu,
Kristina, ja, hvala ti, Kristina,« je ponavljala Lucija, več zaenkrat ni
spravila skupaj, in jo gledala v ogledalu, medtem ko je še zmeraj
negibno sedela na svojem stolu. »Te tvoje štiri vloge res niso prav
velike, imajo pa svoj pomen, to so miniaturce, iz njih se da veliko
naredit. Jaz sem zdaj tvoja prijateljica,« ji je povedala Kristina in to
še večkrat ponovila, »you\'ve got a friend. You\'ve got a friend. Saj
poznaš, ne?« Lucija je poznala, kajpada. »You just call out my name and
you know wherever I am,« ji je zabrundala v odgovor, »I'll come running
running yeah to see you again.« »No, vidiš,« jo tolaži Kristina, »no,
vidiš. Saj razumeš. Saj prav dobro razumeš. Medve bova to naredile, a
ne? Nama dvema bo to uspelo, a ne?« Kristina jo dvigne s stola, zdaj si
stojita nasproti. Tiho ji zapoje iz oči v oči, na koncu pojeta skupaj:

> People can be so cold.\
> They'll hurt you and desert you.\
> Well they'll take your soul if you let them.\
> Oh yeah, but don't you let them.

You\'ve got a friend.

In zdaj Lucija prav zares, prav dobesedno občuti olajšanje. Pomiri se.
Nič več ne trpi zaradi tistih dveh strupenih primadon (»starejšega
datuma«, zlobno doda v duhu). Občuti zaupanje do Kristine. Ta jo prime
za roko in ji z glavo pomigne, da gresta ven. Lucija zaklene garderobo
in gre za njo, mimo vratarja in ven iz poslopja, po ulicah in pod
železnico, dokler se ne znajdeta v parku. Sedeta na klop, Kristina iz
torbe potegne tekst in si ga odprtega položi v naročje. »Medve zdajle
kao vadiva tiste dele tvojega teksta, ki si jih težje zapomniš,« ji
razloži. »V resnici pa se bova pogovarjale o bistvenih rečeh.« »Kako
težje zapomniš, saj je vse skupaj komaj kaj teksta, tega si ni težko
zapomnit,« ji nejevoljno ugovarja Lucija. »Daj no, to je samo
kamuflaža,« odgovarja Kristina. »Kakšna kamuflaža, a gre tebi malo na
otročje?« »V tvoji garderobi se nisem hotela pogovarjat ničesar
bistvenega,« pomenljivo reče Kristina. »Ja hudiča, zakaj pa ne?« »Ker bi
v njej lahko bil skrit mikrofonček, za prisluškovanje.« »Mikrofonček?«
Lucija je prav ogorčena. »Ja kaj ti pa je, kdo bo pa meni prisluškoval,
saj sem komaj pred dvema letoma prišla z akademije, koga bo pa zanimalo,
kaj jaz govorim?« »Zelo verjetno imaš prav,« ji neomajno odgovarja
Kristina, »ampak moram ti povedat, da je garderobo št. 17 pred tabo
uporabljala Kata Brenčič. Njo so pa imeli zacahnano, da je
klerofašističen element.« »Ampak ona je že v penziji!« »Saj,« odgovarja
šepetalka Kristina, »ampak čisto možno je, da mikrofončka še niso
odmontirali, ko je že tam. V smislu: bo že še prav prišel.« Lucija gleda
dva bela laboda na ribniku, v prekrasnem sončnem dnevu, ki majestetično
plujeta eden za drugim, pravi simbol lepega, urejenega sveta. Naenkrat
se ji zazdi, kot da sta laboda aranžirana, narejena iz belega
stiroporja, plujeta pa tako, da ju pod vodo vlečejo z žicami, ki jih
imata privezane na plavuti. Komu naj verjame? Komu naj verjame?

»Poslušaj me zdaj,« reče Kristina, »tedve stare beštije, ki sta se danes
znašale nad tabo in mano, tedve sta v partiji. Ampak jaz sem tudi v
partiji, jaz sem tudi članica Zveze komunistov, vse tri hodimo na
sestanke v isto osnovno organizacijo našega tozda. Pa meni to nič ne
pomaga. Vseeno delata z mano kot s cunjo.« Lucija je tako začudena, da
kar oči razpre. »Ti si v partiji? Jaz -- jaz tega zate ne bi nikdar
pomislila \...« »Saj te razumem, Lucija, da si presenečena. Saj sem še
jaz. Sem se vpisala v partijo, ker sem bila prepričana, da so tam vsi
kot bratje in sestre, da so med sabo prav zares tovariši in tovarišice,
ne samo z besedami. Da bom v partiji našla ljubezen človeka do človeka.
Ampak to si lahko kar narišeš. Takšne stvari partije ne zanimajo preveč.
Partijo zanima predvsem eno: da bi njeni člani izvohali, če imajo
navadni ljudje okrog njih, nepartijci, v glavi kakšne prepovedane
nazore. Če se nagibajo h klerofašizmu ali anarholiberalizmu.« Lucija nič
ne razume. »Klero \... anarho \... Ja kaj pa je zdaj to?« »Vsi smo
morali cele mesce opazovat svoje kolege v gledališču, kdo od njih si je
recimo svoj svetovni nazor izoblikoval po zgledu nihilistične ideologije
profesorja Dušana Pirjevca.« »Nihilizma nisi prej nič omenila. Se pravi,
da je ta tudi prepovedan?« »Nihilizem, Lucija, spada pod
anarholiberalizem. Ko sem še študirala umetnostno zgodovino na
Filozofski, sem tudi jaz šla poslušat tega profesorja Pirjevca, ene
dvakrat, predavalnica je bila čisto nabita, in mi je bilo všeč, saj veš,
nekaj novega, čisto drugačnega, kot ti drugi predavajo. Pa s kakšnim
zanosom je govoril, v črni obleki, belo srajco, metuljčka, pa srebrne
manšetne gumbe, velike za eno pingpong žogico! In da ne boš mislila, da
sem si potem, pozneje, v osnovni organizaciji, upala povedat. Čisto tiho
sem bila, ko smo razpravljali, kdo bi v našem tozdu lahko bil okužen z
njegovimi idejami, kdo ga je hodil poslušat. Tisti sekretar, ki smo ga
takrat imeli, tisti Ivan Dolničar, ta je bil od hudiča. Izpod čela je
gledal in iskal razredne sovražnike, včasih je prišel v službo kar v
vojaških hlačah in škornjih. Ta je iz partije naredil norišnico, ni bilo
več za zdržat in nekateri igralci so takrat izstopili, recimo Marija
Stepančič. Zdaj so Dolničarja odstavili, slišim, da ga bo zamenjal tisti
Vinko Majer, ta se mi zdi v redu, normalen človek, pameten, ne pa tak
dinozaver. Pa tudi -- fin tip za pogledat, z njim bo mogoče vse
drugače.«

»In medve, kaj bova zdaj medve?« vpraša Lucija. Šepetalka Kristina se
pazljivo ogleda po okolici klopi, levo in desno, spredaj in zadaj, in še
enkrat vse skupaj, potem se zasmeje in čvrsto poljubi Lucijo naravnost
na usta. »Medve, ljubica? V petek zvečer boš prišla k meni, v Ulico Vide
Pregarčeve v Mostah, moja cimra se bo odpeljala domov, je ne bo nazaj do
ponedeljka. Medve bova skupaj, tesno skupaj, boš videla, kako je to
lahko lepo. Nekaj ti pa moram pokazat že jutri navsezgodaj, ob pol
devetih, se dobiva na Zgornjem odru. Tam ne bo nobene vaje, sem si
ogledala razpored, pa tudi na glavnem odru nimamo jutri nič, režiser gre
za dva dni na Češko, saj veš.« Lucija ne razume, zakaj na Zgornjem odru.
»Zakaj pa tam zgoraj, pod streho?« »Prav zato, ker je pod streho,« se ji
smeje Kristina. »Vse boš še videla, vse ti bom razložila. Ti pa že
vnaprej povem, da je to nekaj zelo posebnega, skrivnost, nikomur ne smeš
povedat. Ti boš prva, ki ji bom to zaupala.« »Pa kaj vse mi boš še
zaupala?« ji zabrusi Lucija v nepričakovanem napadu slabe volje. »Mi
nisi že zadosti?« Kristina: »Do zdaj sem ti govorila zgodbe, lahko jim
verjameš, lahko pa tudi ne, od tebe odvisno. Jutri pa ti bom pokazala
nekaj, kar se dogaja. Temu boš morala verjet, ne boš imela izbire.« »In
kaj je to?« »Zgornji oder je od rok,« ji govori Kristina, »čisto na vrhu
stavbe. Predstave so tam bolj poredko. Tja sem hodila in sedela v
tišini, kadar sem bila potrta.« »No, v redu,« pravi Lucija, »ampak prav
pretresljivo to ni.« Kristina se ne da motit, mirno nadaljuje: »Kdor
hoče na Zgornji oder, ima na razpolago dva vhoda, levega in desnega.
Ampak kateregakoli bo odprl, ne bo videl prostora za publiko, samo oder.
Ne bo videl mene, ki sedim v najvišji vrsti tribune in jočem. Moral bo
prehodit razdaljo do vznožja tribune, medtem pa ga jaz že slišim in se v
sedežu potuhnem navzdol. Zdaj lahko celo prižge luč, pa me ne bo videl.«
Lucije ta reč še zmeraj ne zanima preveč: »Ja, in kaj?« »Pod stropom
Zgornjega odra je takšna rešetka iz debelih kovinskih cevi, jo imajo
zato, da nanjo pritrdijo reflektorje,« ji odgovarja Kristina. »Ta
rešetka pošilja sporočila.« »Kako sporočila?« se začudi Lucija.
»Radijska? Ko smo še stanovali v Šiški, je bil tam v gozdu en tak velik
daljnovod, in če je spodaj kdo prijel tisto njegovo štango in jo močno
držal, je zaslišal radio, tako čisto potiho. Oče je rekel, da daljnovod
deluje kot ene vrste orjaška antena.« »Tudi radio boš slišala,« se
nasmehne Kristina, »zraven pa še več, samo malo počakaj.« »Slovenska
sporočila? Jugoslovanska sporočila?« »Tudi. Plus sporočila z druge
strani.« »Z Zahoda? To jaz dobim na Radiu Luksemburg,« se ji posmehne
Lucija. »Je precej več kot to, boš videla jutri,« vztraja Kristina. »Boš
pa morala pazit na \... konspiracijo,« se ji zamišljeno nasmehne.
»Najprej pojdi na žensko stranišče, ki je tam zraven, počakaj in
poslušaj. Šele ko boš prepričana, da ni nikogar v bližini, odpri vrata
na Zgornji oder, lepo potihem, in dobiva se v najvišji vrsti tribune.«

\* \* \*

Torek zjutraj, za Lucijo veliko prezgodaj, četrt na devet, spi kar med
hojo, oh, kako ji gre na živce to \... konspirativno obnašanje, gre mimo
vratarja z občutkom krivde, potem v svojo garderobo, da odloži jakno,
mimogrede še poskusi, ali bo na hitro našla prisluškovalno napravo,
obrne namizno svetilko in jo pogledala od spodaj, nič, kaj pa drugega,
potem zaklene vrata in se z dvigalom odpelje v najvišje nadstropje, tam
poišče žensko stranišče, v tem še ni bila nikoli, zoprn občutek, bo kaj
zasvinjano, čaka in napenja ušesa, potem gre naprej in zdaj stoji v temi
poleg Kristine, v zadnji vrsti tribune na Zgornjem odru.

»Usediva se, tukajle,« zašepeta Kristina. Visoko pod stropom sta; v
polmraku tam spodaj je mogoče videt medle obrise odra. Zelo blizu pa
rešetko s pritrjenimi reflektorji, vodoravna je, kakšna dva metra pod
stropom, velika reč, sega od ene stene dvoranice do druge. Sedita.
Kristina prime Lucijo za roko. »Poskusi se čim bolj sprostit, na nič
mislit,« ji zašepeta. Čez nekaj časa vstane, dvigne roko, prime debeli
drog rešetke, ki je le malo nad njeno glavo, in ga čvrsto stisne.
Najprej ni nič, potem nekaj zazveni ali zašumi, čisto na kratko. Še malo
in Lucija zasliši, drobceno in tiho, ampak kljub temu zadosti razločno:

> Druže Tito mi ti
>
> se kunêmo mi ti se kunêmo
>
> da sa tvoga puta
>
> ne skrenêmo puta ne skrenêmo.
>
> Druže Tito ljubi
>
> čice bela ljubičice bela
>
> tebe voli omla
>
> dina cela omladina cela.

Lucija je presunjena, skoz in skoz. Ampak najvažnejše še pride, Kristina
ji s prstom pokaže na najbližji reflektor. Obrnjen je vanju in zdaj se
njegova steklena leča rahlo osvetli. Kaj vidi Lucija -- kaj vidi -- kar
solze se ji nabirajo. Tam je tovariš Tito, vanjo gleda, smehlja se ji, v
beli admiralski uniformi stoji na krovu Galeba, Galeb drvi po Jadranskem
morju in odmetava cele slapove razpenjene bele vode, včasih mu kakšna
kaplja celo zmoči uniformo, prav zdajle spet ena. Zbor še zmeraj poje.
Lucija se približa Kristininemu ušesu in jo vpraša: »Kako si to
naredila, da si dobila prav tovariša Tita?« »Saj nisem,« ji pravi
Kristina, »jaz samo vzpostavim kontakt in potem pride, kar pride.« Slika
se zamenja, Tito sedi za pisalno mizo in govori Luciji: »Drugovi i
drugarice! Pre svega ja smatram najbitnijim što milijonske mase naših
radnih ljudi sa velikim okruženjem -- to jest oduševljenjem -- učestvuju
u brodogradnji -- akhm, u izgradnji -- socijalističkih samoupravnih
odnosa budući da ja smatram da oni svojom svakodnevnom sve konkretnijom
akcijom na bazi zakona o udruženom radu i delegatskog sistema direktno
izražavaju svoj, ovaj, takoreći *--*« Dolga pavza, Tito kar otrpne, samo
z dlanjo treplja po mizi, usta ima rahlo odprta, Lucija misli, da sploh
ne bo več"		Beletrina	2010.0	ne	da	40585.0	193.0	
Leposlovje	gg.txt	gg	Mačka in miš	Gűnter Grass	domišlijski roman	"in enkrat, ko je Mahlke že znal plavati, smo ležali v travi zraven
igrišča za žogomet. Jaz bi moral k zobozdravniku, pa me niso pustili,
ker sem bil kot odbijalec skoraj nenadomestljiv. Moj zob je robantil.
Neka mačka se je pošev prikradla čez travnik, a je nismo vzeli na muho.
Nekaj nas je žvečilo ali pulilo bilke. Mačka je bila last oskrbnika tega
igrišča in je bila črna. Hotten Sontag je z volneno nogavico brisal svoj
igralni kij. Moj zob je mencal na istem mestu. Turnir je trajal že dve
uri. Visoko smo izgubili in smo zdaj čakali, da se oddolžimo. Mlada je
bila mačka, ampak ne čisto mlada muca. Na stadionu so pogosto in na obeh
straneh zabijali zadetke z roko. Moj zob je ponavljal eno samo besedo.
Na pepelnati stezi so tekači na sto metrov vadili start ali pa so bili
živčni. Mačka je naredila nekaj ovinkov. Po nebu se je glasno in počasi
opoteklo trimotorno letalo, a ni moglo preglasiti mojega zoba. Črna
oskrbnikova mačka je skoz travne bilke kazala bel slinček. Mahlke je
spal. Krematorij med Združenimi pokopališči in Tehnično visoko šolo je
delal pri vzhodnem vetru. Profesor Mallenbrandt je zažvižgal: Menjava -
ulovljena žoga - prestop. Mačka se je igrala. Mahlke je spal ali pa je
bilo videti, da spi. Ob njem je mene bolel zob. Mačka se je med igro
približala. Mahlkejevo adamovo jabolko je bodlo v oči, ker je bilo
veliko, nikoli pri miru in je metalo senco. Črna oskrbnikova mačka se je
med mano in Mahlkejem prihuljila za skok. Ležali smo v trikotniku. Moj
zob je obmolknil, ni več mencal na istem mestu: kajti Mahlkejevo adamovo
jabolko je za mačko postalo miš. Tako mlada je bila mačka, tako gibko
begajoč Mahlkejev členek - da je Mahlkeju, kratko malo, skočila za
goltanec; ali pa je kdo od nas zgrabil mačko in jo porinil Mahlkeju za
vrat; lahko tudi, da sem jaz, z zobobolom ali brez njega, zgrabil mačko
in ji pokazal Mahlkejevo miš; in Joachim Mahlke je zavpil, a jo odnesel
le z nekaj praskami.

Zato pa moram jaz, ki sem Tvojo miš nastavil očem te in vseh drugih
mačk, zdaj pisati. Tudi če bi bila midva oba izmišljena, bi vseeno
moral. Tisti, ki naju je iz poklicnih razlogov iznašel, me sili, da kar
naprej jemljem v roke tvoje adamovo jabolko in z njim odhajam na mesto,
ki ga je videlo zmagovati ali izgubljati; zato pustim miši na začetku
skakljati po izvijaču, preženem jato prenažrtih galebov, da se čez
Mahlkejevo glavo zavihti v sunkovit severovzhodnik, povem o vremenu:
poletno in stanovitno lepo, domnevam, da gre pri razbitini za nekdanji
čoln razreda Czaika, pripišem Baltskemu morju barvo steklenic mineralne
vode iz debelega stekla, si zamislim - ker je kraj dejanja določen
jugovzhodno od plovne boje za Neufahrwasser - da se Mahlkejeva koža, po
kateri se še v potokih zliva voda, zrnato in sodrasto zjedri; ampak ne
strah, samo navadno mrazenje po predolgem kopanju se je polotilo
Mahlkeja in vzelo njegovi koži gladkost.

Pa ne da bi kdo od nas, ki smo mršavi, dolgoroki in štrleče razkrečenih
kolen sedeli na ostankih poveljniškega mostu, prosil Mahlkeja, naj se
znova potopi v premec potopljenega minolovca in do strojnice, meječe
nanj v srednjem delu, tam kaj odlomi s svojim izvijačem, kakšen vijakec,
kolesce ali kakšno super stvar: medeninast izvesek, gosto popisan z
navodili za upravljanje kakšnega stroja v poljskem in angleškem jeziku;
posedali smo namreč po vseh iz vodne gladine štrlečih razbitinah
poveljniškega mostu nekdanjega v Modlinu splavljenega in v Gdingnu
izdelanega poljskega minolovca razreda Czaika, ki se je leto poprej
potopil jugovzhodno od plovne boje, torej zunaj plovnega kanala, in ne
da bi oviral ladijski promet.

Odtlej so se na rji sušili iztrebki galebov. Ob vsakem vremenu so ti v
svoji gladki tolšči, z očmi iz steklenih biserov ob straneh, preletavali
ostanke kompasne hiške - včasih le lučaj nad njo, da bi jih skoraj lahko
zgrabili - se zmršeno poganjali v zrak in po načrtu, ki se ga ni dalo
razvozlati, v letu brizgali svoje sluzaste iztrebke, pa ne, da bi kdaj
zadeli mehko morje: zmeraj le na rjo poveljniškega mostu.
Trdo-topo-apnasto so v grudicah deževali iztrebki, na gosto in tudi v
kupčkih drug po drugem. In zmeraj, ko smo sedeli na čolnu, so se nam
zganili nohti na rokah nogah, ki so skušali blato odluščiti. Zaradi tega
smo imeli nohte zmeraj polomljene in ne zato, ker bi si jih - razen
Schillinga, ki jih je zmeraj žvečil in imel nohtne zadirke - grizljali.
Samo Mahlke je imel dolge, četudi od pogostega potapljanja porumenele
nohte in je ohranil njihovo dolžino, tako da ni ne žvečil ne praskal
galebjih iztrebkov. Ostal je tudi edini, ki ni jedel odkrhnjenih mrvic,
zato pa smo drugi, ker so pač bile pri roki, žvečili apneni drob kot
školčji drobir in ga kot penasto sluz pljuvali čez krov. Stvar ni imela
okusa po ničemer ali morda po mavcu, po ribji moki ali po vsem, kar je
prihajalo na misel: po sreči, dekletih, po ljubem Bogu. Winter, ki je
znal kar dobro peti, se je izprsil: \""A veste, da tenorji vsak dan jejo
galebji drek?\"" Pogosto so galebi v letu lovili naše apnene pljunke, a
kajpak niso nič opazili.

Ko je Joachim Mahlke kmalu potem, ko se je začela vojna, dopolnil
štirinajst let, ni znal ne plavati, ne voziti se s kolesom, sploh ni
zbujal pozornosti in je tudi mirno shajal brez onega adamovega jabolka,
ki je pozneje privabilo mačko. Telovadbe in plavanja je bil oproščen,
ker se je skliceval na bolehnost, in je tudi predložil izvide. Še preden
se je Mahlke naučil voziti kolo, še preden se je ves zagrizen, s temno
rdečimi štrlečimi ušesi in vsaksebi upognjenimi, rastočimi in
pojemajočimi koleni prelevil v smešno figuro, se je v zimski sezoni
prijavil k plavanju v kopališču Niederstadt, vendar so ga za začetek
pripustili le k suhemu plavanju z osem- in desetletniki. Tudi naslednje
poletje še ni prišla njegova ura. Kopališki mojster zavoda Brösen,
tipična figura kopališkega mojstra, s telesom kot boja in tankimi
neporaščenimi nogami pod s tkanino prevlečenim pomorskim znamenjem, je
moral Mahlkeja najprej uriti na pesku in ga potem navezati na škripec. A
ko smo mu vsako popoldne odplavali spred oči in mu potem pripovedovali
čudežne reči o potopljenem minolovcu, je dobil strašen polet, se v dveh
tednih postavil na noge - in splaval.

Resno in prizadevno je vlekel brazdo med pomolom, velikim skakalnim
stolpom in kopališčem, sem in tja, in pri plavanju že pridobil nekaj
vzdržljivosti, ko se je z valoloma pri pomolu začel uriti v potapljanju,
najprej prinašal na površje navadne školjke Baltskega morja, potem pa se
potopil tudi za pivsko steklenico, polno peska, ki jo je zalučal precej
daleč v morje. Najbrž je Mahlkeju kmalu uspelo vsakokrat pobrati
steklenico z morskih tal, kajti ko se je začel z nami potapljati z
našega čolna, ni bil več začetnik.

Moledoval je, da bi smel plavati z nami. Ravno smo se pripravljali, bilo
nas je kakšnih šest ali sedem, da jo uberemo v vajeno smer, in se
skrbno, ne da bi hiteli, namakali v plitvem kvadratu družinskega
kopališča, ko se je na brvi moškega kopališča pojavil Mahlke: \""Dajte,
vzemite me zraven. Saj bom zmogel.\""

Pod goltancem mu je visel izvijač in odvračal poglede od golta.

\""No, prav!\"" Mahlke je plaval z nami, nas prehitel med prvo in drugo
peščeno plitvino in mi se nismo trudili, da bi ga dohiteli: \""Kar naj se
malo nagara.\""

Ko je Mahlke plaval prsno, mu je izvijač jasno vidno, kajti stvarca je
imela lesen ročaj, poplesaval med lopaticama. Ko je Mahlke plaval na
hrbtu, se mu je leseni ročaj kobalil po prsih, ne da bi kdaj docela
zakril usodni hrustanec med spodnjo čeljustjo in ključnico, ki je kot
hrbtna plavut štrlel iz vode in kot gredelj rezal smer.

In potem nam je Mahlke pokazal. Večkrat zapored se je potopil s svojim
izvijačem in prinesel na površje, kar se je po dveh ali treh poskusih
dalo spodaj odviti: poklopce, koščke opaža, del generatorja, našel
spodaj vrv, s krhkim konopcem izvlekel izpod premca minimaks, pravi
pravcati ročni gasilni aparat; in stvarca - sicer nemški izdelek - je še
delala; Mahlke nam je to demonstriral, gasil je s peno, nam pokazal,
kako se gasi s peno, s peno gasil steklenozeleno morje - in od prvega
dne velik stal pred nami.

Kosmi so še v otočkih in razpotegnjenih progah plavali na uglašeno
dihajoči gladini, privabili le malo galebov, jih odvrnili, kopneli in jo
kot ena sama brozga skisane smetane cvrli proti nabrežju, ko je tudi
Mahlke za ta dan opravil, se usedel v senco kompasne hiške in dobil, ne,
imel jo je že dolgo, še preden so se tavajoči kosmi pene onemoglo
oprijeli mostu in vztrepetali ob vsaki sapici - že dolgo prej je imel
tisto zrnato zgrbančeno kožo.

Mahlke se je tresel, goltanec mu je trzal; in izvijač mu je poplesaval
po drgetajočih ključnicah. A tudi Mahlkejev hrbet, ta mestoma sirasto
bela, od ramen navzdol pa svetlordeče ožgana povrhnjica, ki se je zmeraj
znova opečena luščila na obeh straneh nazobčano izstopajoče hrbtenice,
je bil ves posejan s sodro, ukrivljen od srhov, ki so ga spreletavali.
Rumenkaste ustnice so imele modre robove in so razgaljale Mahlkejeve
šklepetajoče zobe. Z velikimi izluženimi rokami je skušal umiriti
kolena, ki si jih je bil odrgnil na pregradah, prevlečenih s školjkami,
in tako obrzdati svoje telo, tudi svoje zobe.

Hotten Sontag - ali pa sem bil jaz? - je Mahlkeja otrl: \""Človek božji,
samo da česa ne stakneš. Še nazaj moramo priti.\"" Njegov izvijač se je
počasi spametoval.

Sem smo potrebovali petindvajset minut od pomola, petintrideset od
kopališča. Dobre tričetrt nam je bilo treba za pot nazaj. In naj je bil
še tako izčrpan, je zmeraj dobro minuto pred nami stal na granitnem
pomolu. Prednost prvega dneva je obdržal še naprej. Ko smo mi dosegli
čoln - tako smo pravili minolovcu - je bil Mahlke zmeraj že enkrat
spodaj in nam je - ko smo z rokami, podobnimi rokam peric, skoraj hkrati
segli v rjo in galebje iztrebke mostu ali se oklenili štrlečih vrtljivih
plošč, že molče pokazal kakšen šarnir, predmet, ki ga ni bilo pretežko
odviti, obenem pa je tudi že šklepetal, čeprav se je, odkar je bil
drugič ali tretjič odplaval z nami, prej zmerom na debelo in razsipno
namazal z niveo; kajti žepnine je imel Mahlke dovolj.

Mahlke je bil doma edinec.

Mahlke je bil napol sirota.

Mahlkejev oče ni več živel.

Mahlke je pozimi in poleti nosil staromodne visoke čevlje, ki jih je
najbrž podedoval od svojega očeta.

Na vezalki za te visoke črne čevlje je Mahlke nosil izvijač okoli vratu.

Šele zdaj se mi svetli, da je Mahlke nosil ob izvijaču na vratu še nekaj
drugega, nekaj z dna; vendar je izvijač opazneje bíl v oči.

Najbrž je že od nekdaj, le da mi tega sploh nismo opazili, vsekakor pa
že od dneva, ko se je v kopališču izuril v plavanju na suhem in je moral
v pravilnih gibih cepetati na morskem pesku, nosil na vratu srebrno
verižico, ovešeno z nečim srebrno katoliškim: Materjo devico.

Nikoli, tudi med uro telovadbe ne, si Mahlke obeska ni snel z vratu;
kajti brž ko je začel v zimskem kopališču Niederstadt vaditi suho
plavanje in plavanje na škripcu, se je pojavil tudi v naši telovadnici
in se nikoli več ni prikazal s potrdilom kakšnega družinskega zdravnika.
Obesek mu je bodisi izginil v izrezu telovadne majice ali pa mu je
srebrna Devica tik nad rdečo progo na prsih počivala na belem blagu
telovadne majice.

Mahlke se tudi na bradlji ni potil. Tudi vaj v preskoku, pri katerih so
sodelovali le še trije ali štirje najboljši iz prve telovadne vrste, ni
izpustil, temveč je zverižen in težkih kosti pojadral z odrivne deske
čez razpotegnjeno usnje, nato pa z verižico in presukljano Devico krivo
pristal na blazini, da se je dvignil oblak prahu. Ko je na drogu delal
kolenski toč - pozneje se mu je posrečilo v nelepi drži narediti dva
toča več, kot je uspelo Hottnu Sonntagu, našemu najboljšemu telovadcu -
ko je torej Mahlke izcedil iz sebe svojih sedemintrideset točev, se mu
je obesek pri tem izmuznil iz telovadne majice in srebrna stvarca se je
sedemintridesetkrat, zmeraj malo pred njegovimi srednjerjavimi lasmi
zasukljala okoli škripajočega droga, ne da bi mu mogla smukniti z vratu
in se osvoboditi, kajti Mahlke je imel poleg zavirajočega goltanca tudi
izstopajoče zatilje, ki je z robom lasišča in zašiljenim pregibom
ustavljalo drsečo, od zasukov pobezljano verižico. Izvijač mu je visel
nad obeskom in vezalka je tu in tam zakrila verižico. Vseeno pa orodje
obeska ni izpodrinilo, še zlasti ker stvarca z lesenim ročajem ni smela
v telovadnico. Naš učitelj telovadbe profesor Mallenbrandt, sicer znan v
telovadnih krogih, ker je napisal knjigo pravil in napotkov za žogomet,
je Mahlkeju prepovedal nositi izvijač na vezalki med uro telovadbe. Ob
amulet na Mahlkejevem vratu pa se ni nikoli obregnil, ker je poleg
telesne vzgoje in zemljepisa poučeval tudi verouk in je še v drugem letu
vojne vešče vodil ostanke katoliškega delavskega telovadnega društva na
konju in bradlji.

Tako je moral izvijač, čez srajco obešen na kavelj, čakati v garderobi,
medtem ko je smela srebrna, rahlo obrabljena Devica na Mahlkejevem vratu
fantu pomagati pri vratolomnih vajah.

Navaden izvijač: trden in poceni. Pogosto se je moral Mahlke, da je
lahko odvil in prinesel na površje majhen izvesek z napisom, nič večjega
od ploščice z imenom na kakšnih vratih, ki jo držita dva vijaka, petkrat
ali šestkrat potopiti, še zlasti, če je bil izvesek pritrjen na
kovinskih delčkih in sta oba vijaka zarjavela. Zato pa mu je včasih
uspelo, da je večje ploščice z veliko besedila že po dveh poskusih -
tako da je izvijač uporabil kot dleto - skupaj z vijaki izpulil iz
trhlega lesenega opaža in plen pokazal na mostu. Zbiral pa je te
ploščice malce brezbrižno in jih je veliko podaril Winterju in Jürgenu
Kupki, ki sta brez zadržkov zbirala vse, kar se je kje dalo odviti, tudi
cestne znake in napise za javna stranišča, domov pa odnesel samo tiste
primerke, ki so mu prišli prav.

Mahlke si stvari ni ravno olajšal: ko smo mi dremali na čolnu, je delal
pod vodo. Praskali smo galebje iztrebke, cigarasto rjaveli na soncu, in
kdor je imel plave lase, je dobil slamnato plave; Mahlke pa je kvečjemu
staknil zmeraj nove opekline. Ko smo opazovali ladijski promet severno
od plovne boje, je on negibno povešal pogled: pordele, malo vnete veke z
redkimi trepalnicami okoli, zdi se mi, svetlomodrih oči, ki so šele pod
vodo postale radovedne. Večkrat se je Mahlke vrnil brez izveska, brez
plena, zato pa z odlomljenim ali brezupno zvitim izvijačem. Tudi tega
nam je pokazal, tudi z njim nam je vlil spoštovanje. Kretnje, s katero
je stvar potem čez ramo zalučal v morje in v hipu razdražil galebe, mu
ni vodilo medlo razočaranje in tudi ne brezciljni gnev. Nikoli ni Mahlke
odvrgel uničenega orodja z igrano ali resnično ravnodušnostjo. Tudi v
metanju proč so še bile besede: zdaj vam kmalu pokažem še svojo drugo
stran!

\... in enkrat - ravno je priplula sanitetna ladja z dvema dimnikoma in
po kratkem ugibanju smo razločili ime \""Cesar\"" Pomorske službe Vzhodna
Prusija - se je Joachim Mahlke brez izvijača spustil v premec, izginil v
zijajoči, skrilasto motnozeleni, komajda zaliti odprtini v njem, si z
dvema prstoma zatisnil nos, najprej poniknil vanjo s svojo glavo in
plosko prilegajočimi se, od plavanja in potapljanja po sredi
prepolovljenimi lasmi, povlekel za sabo hrbet in zadnjico, enkrat v levo
iztisnil zrak in se potem s stopaloma odrinil od roba odprtine, poševno
proti dnu, v mrakobno hladni akvarij, ki je skozi odprta okrogla okenca
lovil svetlobo z gladine: živčni zeti, mirujoča jata piškurjev, zibajoče
se, še trdno privezane viseče mreže v prostorih za posadko, sprijete in
obrasle s halugami, v katerih so baltski sledi našli svoje ognjišče. Le
redko kakšna izgubljena polenovka. O jeguljah samo govorice. Kabal
nikjer.

Objemali smo svoja lahno drgetajoča kolena, drobili blato v sluz, bili
precej na trnih, napol utrujeni, napol uročeni, šteli smo mornariške
kuterje, ki so pluli v formaciji, se popasli na dimnikih sanitetne
ladje, ki so še zmerom risali v nebo navpične proge dima, s strani
pogledovali drug drugega - dolgo je ostal spodaj - galebi so krožili,
plitvina nad premcem je klokotala, se lomila na oprijemkah odmontiranega
topa, čofotanje za mostom, kjer je voda med zračniki tekla nazaj in
zmeraj lizala iste zakovice, apno za nohti, srbenje suhe kože,
lesketanje, drdranje motorja po vetru, otiščanci, ud, napol otrdel,
sedemnajst topolov med Brösnom in Glettkauom - in tedaj je šinil iz
vode: modrordeč okoli brade in rumenkast po ličnicah, bruhnil je vodo iz
odprtine, s strogo prečo na sredi, se do kolen v vodi opotekel po
premcu, se oklenil štrlečih oprijemk, se spustil na kolena, vodeno
bolščal in morali smo ga potegniti na most. A ko mu je še teklo iz nosu
in iz kotičkov ust, nam je že kazal novo stvar, jeklen izvijač iz enega
kosa. Bil je angleško orodje. Imel vgravirano: Sheffield. Niti mrvice
rje, brez praske, celo premazan s plastjo maščobe: voda se je v
kroglicah kotalila z njega.

Ta težki, zapišimo, nezlomljivi izvijač je nosil Joachim Mahlke več kot
eno leto, tudi ko nismo več ali smo vsaj redkeje plavali na čoln, nosil
vsak dan na vezalki okoli vratu in uganjal s tem, čeravno je bil
katoličan ali nemara ravno zato, nekakšen kult, ga na primer pred uro
telovadbe izročil v varstvo profesorju Mallenbrandtu, saj se je bal
tatov, in stvarco jemal s seboj tudi v Marijino kapelo; kajti ne le v
nedeljo, tudi med tednom je Mahlke še pred šolo hodil k jutranji maši v
kapelo na Mornarski poti, pod zadružno naselbino Nova Škotska.

Z angleškim izvijačem nista imela daleč do Marijine kapele: do konca
Vzhodne vrste, navzdol po Medvedji poti. Veliko dvonadstropnih stavb,
tudi vile z dvojnimi strehami, stebriščnimi portali in sadjem v
dvoredih. Potem dve vrsti naselbine, neometani ali ometani z vodnimi
madeži. Na desno je zavijal tramvaj in z njim električni vod pod zvečine
napol zastrtim nebom. Na levi peščeno skopi vrtički železničarjev:
senčne ute in hlevi za kunce iz črnikasto rdečega lesa izločenih
tovornih vagonov. Za njimi signali na tirih proti prostocarinski luki.
Silosi, premikajoči se ali negibni žerjavi. Tuja in barvita nadpalubja
tovornih ladij. Še zmeraj obe sivi, staromodno piramidasti linijski
ladji, plavajoči dok, tovarna kruha Germania; in v polni srebrnini, na
polovični višini, nekaj lahno bingljajočih priveznih balonov. Na desni
strani, na pol pred nekdanjo Šolo Helene Lange, pozneje Gimnazijo
Gudrun, ki je zakrivala železno mravljišče schichauske ladjedelnice z
ročičnim žerjavom vred, pa lepo urejena športna igrišča, na novo
prebeljena vrata, belo markirana polja kazenskih prostorov na nizki
travi: ob nedeljah Rumenomodri proti Schellmühlu 98 - nobene tribune,
zato pa moderna, svetlo oker popleskana telovadnica z visokimi okni, ki
je na svoji novi rdeči strehi - res čudno - imela katranast križ; kajti
Marijino kapelo, nekdanjo telovadnico športnega društva Nova Škotska, so
morali preurediti v zasilno cerkev, ker je bila Cerkev srca Jezusovega
preveč oddaljena in so ljudje v Novi Škotski, na Schellmühlu in v
naselbini med Zahodno in Vzhodno vrsto, večinoma ladjedelniški delavci,
poštni nameščenci in železničarji, dolga leta pošiljali svoje prošnje v
Olivo, kjer je imel svoj sedež škof, dokler niso dosegli, da so, še v
času Republike, kupili telovadnico, jo prezidali in jo dali
blagosloviti.

Ker kljub barvitim in vijugastim slikam in dekoracijam, ki so izvirale
iz kleti in shramb skoraj vseh župnijskih cerkev v škofiji, tudi iz
zasebnega imetja, ni bilo mogoče utajiti in zabrisati telovadne narave
Marijine kapele - celo kadila in vonjave voščenih sveč niso vselej in ne
dovolj prikrila usnjeno-kredastega telovadniškega zadaha zadnjih let in
dvoranskih prvenstev v rokometu - se je kapele neizbrisno držalo nekaj
evangeličansko skopega, zanesenjaška strogost molilnice.

V novogotski, ob koncu devetnajstega stoletja iz opeke sezidani Cerkvi
srca Jezusovega, ki je stala zunaj naselbin, blizu kolodvora v
predmestju, bi jekleni izvijač Joachima Mahlkeja tuje in odurno
bogokletno bodel v oči. V Marijini kapeli pa bi lahko kakovostno
angleško orodje mirno nosil vsem na očeh: kapelica z negovanim linolejem
po tleh, s kvadratnimi, skoraj do stropa segajočimi šipami iz mlečnega
stekla, s prikupno izravnanimi železnimi oprimki v tleh, ki so nekoč
držali in varovali drog, z železnimi, četudi belo opleskanimi prečnimi
nosilci pod debelozrnatim, z opažnimi deskami predeljenim betonskim
stropom, na katerih so nekoč imeli svoje sidrišče krogi, trapez in
šestero plezalnih vrvi, je bila namreč, čeravno po vseh vogalih zvrhana
poslikanega, pozlačenega in nazorno blagoslavljajočega mavca, vseeno
tolikanj moderna hladno-stvarna cerkvica, da viseči jekleni izvijač, ki
bi ga moleči in potem obhajani gimnazijec po svoji neogibni volji
bingljavo nosil na prsih, ne bi mučno bodel v oči redkih obiskovalcev
jutranje maše, tudi ne častitega Gusewskega in njegovega zaspanega
ministranta - kar sem bil dovolj pogosto jaz sam.

Narobe! Meni se stvar gotovo ne bi izmuznila. Kadarkoli sem stregel pred
oltarjem, celo med pristopnimi molitvami, sem Te skušal iz različnih
razlogov imeti na očeh: ampak Ti se nisi maral izpostavljati, stvarco si
hranil na vezalki pod srajco in imel zato opazne, od maziva popackane
madeže na blagu, ki so nakazovali njeno obliko. Klečal je, če pogledamo
z oltarja, v drugi klopi leve vrste klopi in se pri svoji molitvi z
odprtimi, rekel bi, svetlosivimi, večinoma od potapljanja in plavanja
vnetimi očmi obračal na Devico, na Marijin oltar.

\... in enkrat - ne vem več, v katerem poletju - je bilo med prvimi
velikimi počitnicami na čolnu, kmalu po požaru v Franciji, ali pa je
bilo v poletju zatem? - nekega dne, s soparno vročino, vrvežem v
družinskem kopališču, mlahavimi trikotnimi zastavicami, cedečim se
mesom, velikim prometom v bifejčkih z osvežilnimi pijačami, pekočimi
podplati na kokosovih preprogah, zaklenjenimi kabinami, polnimi heheta,
razpuščeno otročadjo: vse se je valjalo, se packalo, se rezalo v noge;
in sredi dandanes triindvajsetletnega naraščaja, pod skrbno sklonjenimi
odraslimi, je začel približno triletni paglavec enolično leseno tolči po
svojem otroškem pločevinastem bobnu in spreminjati dan v peklensko
kovačnico - tedaj smo se odtrgali od tam, odplavali k našemu čolnu, bili
za poglede z nabrežja, recimo za daljnogled kopališkega mojstra, šest
manjšajočih se glav na poti; a ena spredaj in prva na cilju.

Popadali smo na rjo, od vetra hlajeno, a vendar razžarjeno rjo in
galebje iztrebke in se nismo mogli več ganiti, medtem pa je bil Mahlke
že enkrat spodaj. Z obloženo levo roko je prišel na površje, v premcu in
v prostorih za posadko je ril in brodil po napol segnitih, bodisi
mlahavo opletajočih ali še vedno trdno pripasanih visečih mrežah, med
jatami mavričnih zetov, med gozdovi halug in švigajočimi piškurji in v
zaraščeni šari, nekdaj mornarski vreči mornarja Witolda Duszynskega ali
Liszinskega, našel za dlan veliki bronasto plaketo, ki je na eni strani
pod majhnim, plemenitim poljskim orlom kazala ime lastnika plakete
skupaj z datumom podelitve, na drugi strani pa relief brkatega generala;
ko smo jo malo zdrgnili s peskom in kašo iz galebjega blata, je krožno
vtisnjeni napis na plaketi povedal, da je Mahlke prinesel na površje
portret maršala Pilsudskega.

Štirinajst dni je Mahlke iskal le še plakete, tudi našel kositrnemu
krožniku podoben spominek na jadralno regato iz leta štiriintrideset na
sidrišču v Gdingnu - in sredi ladje, še pred strojnico, v ozki in težko
dostopni častniški menzi, kot kovanec za eno marko veliko medaljo iz
srebra, z ušescem za obešanje, katere zadnja stran je bila na moč ploska
in zlizana, sprednja pa bogato profilirana in okrašena: močno poudarjeni
relief Matere z otrokom.

Šlo je - kakor je pričal prav tako reliefni napis - za znamenito Matko
Bosko Szestochowsko; in Mahlke ni čistil srebra, pustil je stvarci
črnikasto patino, ko je na mostu spoznal, kaj je prinesel gor, in smo mu
mi ponudili nanešenega peska za čiščenje.

Toda ko smo se še prepirali in hoteli videti sijoče srebro, je že
pokleknil v senco kompasne hiške in svojo najdbo tako dolgo prestavljal
sem in tja pred svojimi grčastimi koleni, da se je znašla v primernem
kotu za njegove k pobožnosti povešene oči. Smejali smo se, ko se je
tresoč se in modrikast prekrižal z izpranimi konicami svojih prstov, ko
so se mu begave ustnice zganile, kakor da molijo, in za kompasno hiško
izbrbljale nekaj latinščine. Še danes mislim, da je bilo, že tedaj bilo,
nekaj iz njegove najljubše sekvence, ki"		Didakta	2000.0	ne	da	37615.0	350.0	
Leposlovje	MAKS-L_000003.txt	MAKS-L_000003	NK Svoboda	Žiga Gombač	družbenokritični roman, nogomet, prijateljstvo	"Se ti je že kdaj zgodilo, da si v neznancu srečal prijatelja? Da si začutil sorodno dušo, preden si z njo spregovoril prvo besedo? In je v zraku zavel neoprijemljivi občutek že videnega? 
Si kdaj pomislil na čarobnost trenutka, ko začne bežno srečanje brsteti v nekaj več? V nekaj, kar dopolnjuje. Na trenutek, ko se začne rojevati kot jeklo trdna vez, ki združuje nevidne in navdihujoče niti prijateljstva. 
Tudi če sta se dve osebi rodili na tisoče kilometrov narazen?
Tudi če se kaj takšnega zdi povsem nemogoče?
Le kdo ima v rokah to moč, da nas odkrije, se nas dotakne in poveže?
In ali je to sploh pomembno? 
V črno-belem svetu, ki nujno potrebuje barve?

“Nesreča, tragedija in žalost vedno pridejo prehitro. Prehitro,“ je govoril ded. “Sploh ko je uničen tvoj pristan, kamor se umakneš pred zunanjim svetom. Ko ti nekdo spodmakne tla pod nogami in se povsem predrugači tisto, kar ti je znano. Ko spoznaš, da je življenje predolgo, da bi minilo povsem varno.“
Dedove besede sem vedno jemal z levo roko. Zame je bil le starček, ki je brundal v brado na klopci pred našim domom. Ko ta še ni bil uničen. 
Mislil sem si, da itak ne razume. Mislil sem si, kaj on ve o internetu, playstationu, pametnih telefonih, kompih ... Kaj ve ded o lajfu in svetu, ki se dogajata okoli njega?
A v zadnjih dneh vedno bolj razumem njegove misli. 
Žal. 
In želim si, da ne bi bilo tako. 
A kar se je zgodilo, se je zgodilo. 
Prehitro. 
Zato sem tukaj, v tujem kraju, v tuji državi. Nula, nihče. Mama, oče, sestra in ded so ostali doma. V vojni. V ruševinah domačega mesta. 
Kdo ve, ali so še živi?
In kdo ve, ali bom preživel jaz?
Bil je zadnji krog mestnega šolskega nogometnega prvenstva. 
Moje ime je Sabi in star sem šestnajst let. Na poti, na begu, sem dober mesec. Pravkar se je začelo poletje in tako kot vsako leto bi tudi letos v teh dneh moral biti na šolskih počitnicah. Namesto tega sedim v prahu turškega mesta Bodrum. Je že res, da je to obmorsko mesto zelo počitniško, ampak ... ampak tu nisem zato, da bi se podil po plažah in žural. Lani je še bilo tako. 
Letos pa sem se prebudil pod figo, ob cesti. Da, prespal sem zunaj. No, poskušal sem prespati zunaj. Spanja pod milim nebom se ne navadiš kar tako. Sploh če si mestno dete, kot sem jaz. Če si iz otroških let vajen tople postelje, jutranjega kakavčka, toplih žemljic ...
Zaspati zunaj je težko! Kljub utrujenosti, izčrpanosti, praznini. Včasih skušam zaspati tako, da mislim na Nur, svojo punco, ki je kdo ve kje. Včasih mislim na svoje domače. Skušam si predstavljati, kaj počenjajo. Včasih se uspavam z lažjo, da taborim, da sem na izletu s prijatelji ... da bo kmalu bolje. 
Spanec zunaj ni pravi spanec. Premetavaš se, obračaš. Iščeš pravi položaj. Vse te pika, žuli, grize. In nikoli ne zaspiš kot v domači postelji. Nikoli. Zbujaš se vsakih nekaj minut. Da preveriš, ali še imaš pri sebi dokumente, denar, telefon. In vsakih nekaj minut želiš znova zaspati. A spanca ni od nikoder. Kot bi se tudi on delal norca iz mene. 
Letos nas punce ne gledajo. In ljudje, domačini ob poti, se obnašajo, kot da nas ni. Tudi meni bi šli na živce ljudje, ki naokrog hodijo kot razcapanci. Ki si ne umivajo zob in se ne tuširajo. Ki se olajšajo, kjer nanese. Ljudje, ki spijo pod figami in za seboj puščajo svinjarijo. Kot klošarji. 
Ljudje, ki klošarji tudi smo. 
Letos zrem na morje in strah me je kot še nikoli. Strah zato, ker naj bi se danes zvečer napokali v čoln in odpluli proti oddaljenim lučem, ki svetijo tam čez v Grčiji. V Evropi. Odšli naj bi proti enemu izmed ciljev na poti. Poti, na katero sem se moral podati.
Morda bi ljudje na nas gledali drugače, če bi vedeli, da smo tu zato, ker nismo imeli druge izbire. Ker se je doma zgodila vojna. Ker so nam razsuli domove in nam razbili družine, poteptali ljubezni in prijateljstva. 
Da, morda bi nas gledali drugače, če bi razumeli. Če bi jim bilo mar. 
Letos bi lahko žural in se imel fino. Brez skrbi bi k sebi stisnil svojo punco Nur. 
Brigalo bi me za svet okoli mene. 
Tu sem kupil ta zvezek in svinčnik. Vem, da moram paziti na vsak funt, liro, evro. Na denar, ki ga nosim skritega, všitega v spodnje hlače. Družina je prispevala vse prihranke, da sem lahko šel. V lepši svet. 
Kot najstarejši moški pri hiši. Očeta so vojaki že davno odpeljali neznano kam. Zato je na meni, da družini nekoč omogočim, da pridejo za menoj. Če mi seveda uspe priti na cilj te dolge in preklete poti. 
Zvezek sem kupil zato, da zapišem, kar se mi dogaja. Da ohranim spomin. 
Na začetku moje poti iz rojstne države Sirije so me skrili v tovornjak z dvojnim dnom. Šofer je rekel, da bo vse okej. Iz rok moje matere je vzel denar za pot do turške meje, kjer bi bil na varnem. Rekel je, naj ne skrbimo. Naj mu zaupamo. In smo mu zaupali. 
Že sama vožnja je bila pekel. Zraka od nikoder. Smrdelo je po nafti in olju. Vse se je treslo. Nikakor se nisem mogel dobro naštimati. Ampak to ni bilo najhuje. 
Ko se je tovornjak po nekaj urah ustavil, me je šofer z brcami nagnal iz tovornjaka. Naravnost v naročje oboroženih mož. 
Vem, da niso bili vladni vojaki. Bili so ... Vem, da so bili oboroženi in da so me potolkli s puškinimi kopiti. Še zdaj me bolijo rebra. Odvlekli so me v nekakšno oporišče in rekli, da se bom boril z njimi. Za njih. Da bom tudi jaz postal vojak. Da me bodo naučili streljati, pobijati, moriti. Da imajo prav. Edino oni. Hm, to pravijo vsi. Da imajo prav. In ... kaj potem, če imaš prav? Kot da bi to kaj pomenilo. Kot da ti to daje pravico streljati, pobijati?
V oporišču sem bil natanko dva dni. Kraj je bil slabo varovan in tipi z orožjem so bili precej površni. Po prvi noči sem ugotovil, da svojega tabora zvečer sploh ne stražijo. Zato sem drugo noč naredil načrt, tretjo pa sem zbežal. Ker se ne bom boril in ne bom pobijal!
Ja, pobegnil sem. Čeprav bi me verjetno ustrelili, če bi me dobili. Čeprav me je bilo strah. Čeprav sem pred letom dni ob tem času razmišljal, kam bom šel zvečer na dober žur. 
Zdaj pa sem bežal pred blazneži in vojno. Bežal sem peš. Bežal v smer, kjer sem slutil mejo s Turčijo ... in hodil ... dneve in dneve in dneve. Sam. Spal pod milim nebom. Bil lačen in žejen kot potepuški pes. 
Ja, semle pišem, da ne bi slučajno česa pozabil. Prezrl. Da se ne bi kaj slučajno izgubilo in ostalo v zraku. In da si bom verjel, ko in če bom šel nekoč brat za seboj. Ker nekatere stvari, ki so se mi zgodile na poti, so tako ostre, da jih je težko opisati z besedami. O njih težko razmišljam. O njih ne morem govoriti na glas. Morda jih bo prenesel papir. 
Pišem, ker mora biti zapisano, da me na poti v lepši svet spremljajo udarci, zmerljivke, laži, lakota, žeja, zaničevanje, brce, prezir ... Kot da ne bi bilo dovolj, da sem moral zapustiti dom, družino, punco, nogometno ekipo, prijatelje ... Spremljajo me stvari, ki se zdijo tako neoprijemljivo oddaljene. Kot da se ne bi zgodile meni. Kot da bi svoje življenje zadnjih dni gledal v filmu.
S to razliko, da ta moj film traja in traja. 
In da v tem mojem filmu udarci in brce resnično bolijo. In v njem nespečnost kljuva kot krokar. In utrujenost povzroča blodnje. In lakota grize kot na tisoče bolh. In solze izgubljajo toploto, okus in z njima svojo svetost. 
V tem mojem filmu ne smeš nikomur zaupati. In v njem se ne moreš vrniti domov. 
V tem mojem filmu je malo prostora za kaj lepega. Če sploh. V njem se premikam korak za korakom. Iz kraja v kraj. Kilometer za kilometrom. Do ljudi, ki jih nočem spoznati. Ker so zahrbtni in"		Založba Miš	2016.0	da	da	13478.0	277.0	
Leposlovje	MAKS-L_000002.txt	MAKS-L_000002	Jurij Kozjak - slovenski janičar	Josip Jurčič	povest, domača zgodovina, slovenski janičar, vdor Turkov	"Pri nas na Slovenskem so bili nekoč drugačni časi. Če bi se lahko kateri od naših pradedov vrnil z onega sveta, bi težko spoznal spremenjene vnuke in svojo lastno domovino. Gospoda po gradovih na gorah in gričih je imela največjo oblast. In koliko so takrat slovenske dežele pretrpele zaradi Turkov! Svoje pradede moramo spoštovati, da so nam ohranili deželo in rod.
Dandanes vidimo le še razvaline teh gradov. Med mnogimi po dolenjem Kranjskem je znamenit Kozjak, kar se ga še ni sesulo. V petnajstem stoletju je stal grad še trden, kakor bi bil zidan za večnost. Tudi njegovi stanovalci so bili silni, mogočni gospodje. Ohranili so slovensko ime – Kozjak, ki je segalo daleč nazaj. Bili so plemenita rodbina, kakršnih je zdaj, žalibog, malo pri nas, ker so še tiste pomrle, kar smo jih imeli.

Na drugem hribu, nedaleč od Kozjaka, je stal grad Šumbreg. Neka pravljica pripoveduje, da sta bila zidarja, ki sta zidala ta dva gradova, brata. Pred kakšnimi štiristo leti sta bila brata tudi Kozjaka, Marko in Peter.
Starejši Marko, mož krepke roke, pa tudi blagega srca – dobra duša, je bil gospodar gradu in nekaj drugih posesti. Oče ga je poslal na Nemško, da bi se izuril v orožju. V bojih se je razvila gibčnost njegovega duha in telesa. Ob nenadni očetovi smrti so ga s pohvalo odpustili iz cesarske vojske ter poslali domov, da bi prevzel posest.
Marko se je poročil, a žena z bližnjega Šumbrega mu je ob porodu umrla, tako da je ostal sam z edincem Jurijem. Skrbel je zanj in za meč prijel samo takrat, kadar so z juga pridrle roparske turške čete.
Peter je bil povsem drugačen mož. Ker je bil drugorojenec, ga je oče namenil za duhovnika. Bil je tudi slabe postave, za orožje čisto nesposoben. Že v mladih letih je bil potuhnjen in zvit; in ko mu je umrla še mati, starejši brat pa je odšel na Nemško, se je spridilo še tisto malo dobrega v njem. Oče ga je poslal v samostan v bližnjo Stično, češ da bo tam preskrbljen. Mladenič pa je bil tudi tam samosvoj in trmoglav. Opat je upal, da se bo popravil, a je ostal potuhnjen, zato so ga poslali domov.
Oče je vedel, da grbavi fant ne bo postal vitez, zato mu je namenil sobo v stolpu, polno starih knjig. Pred smrtjo je večino imetja zapustil Marku, Peter je dobil le pravico do bivališča in hrane pri bratu.
 

DRUGO POGLAVJE

Kakšnih petdeset let prej, preden se je začela ta povest, so prišli v naše kraje cigani. Še danes ne vemo zagotovo, od kod so prišli. Pod Kozjakom v grmičju so si nekega poletnega večera postavili šotore. Velik kotel je visel nad plamenom in mlad, kuštrav cigan je mešal po njem z leseno kuhalnico. Glavar Samol, velik, suh cigan s svetlimi očmi, se je naposled dvignil in poklical kuštravega fantina, ki je kuhal. 

 »Poslušaj, danes lahko dobiš dobrega konja zgoraj v gradu. Uren bodi! Odvezal boš konja vranje črne barve, prvega pri vratih, in ga odpeljal do velikih vrat. Tam te bom čakal in vse drugo storil sam.«
»Bom, oče! In konj bo moj, si rekel?« 
»Ti ga boš jezdil. Jutri gremo čez mejo, nihče ga ne bo videl v naših rokah. Čez mejo ga lahko prodamo.«
Tako sta storila. Oče je pomagal sinu čez zid na dvorišče, kjer se je mati ciganka pogovarjala s hlapci, da jih je zamotila. 
Graščak Marko je videl zbrane hlapce in prišel na dvorišče. V tem trenutku je pritekel šestletni sinček: »Oče, pojdite gledat, pojdite! Tuj hlapec je odpel našega vranca in ga žene ven. Jaz sem mu rekel, naj ga pusti, pa me je hudo pogledal in hotel me je prijeti. Pridite!«
Gospod je sledil dečku k vratom. Tam je zagledal ciganskega fanta, kako si prizadeva splezati na njegovega najlepšega konja. Jezni graščak je bil v skoku pri tatu. »Kaj boš?« je zagrmel. »Kaj imaš tu? Od kod si se pritepel?« Z vso močjo je mahnil dečka z debelo palico, da ga je oblila kri in se je zgrudil na tla. 

Konj je zdirjal v hlev, skozi velika vrata pa je stopil dolgin, stari cigan. Grozovito je pogledal, pobral krvavega, omedlelega cigančka in ga"		Založba Miš	2014.0	da	da	6999.0	155.0	
Leposlovje	MAKS-L_000016.txt	MAKS-L_000016	Boji	Fran S. Finžgarja	povest, medosebni odnosi, ljubezen, kmečko življenje	"Ne jaz, ampak vojska je napisala to povest, ki se je pričela pred desetimi leti, se hipoma ustavila in se vnovič začela snovati 27. julija 1914.



Nihče ni tega dne prijel ne za koso, ne za cepec in še pomislil ni nihče, da bi zadel sekiro in bi se napotil v gozd. Vsa polja so molčala z gozdi vred tako smrtno molčanje, da se ni vrnila niti jeka, ki so jo dramili vriski odhajajočih.

In te vriske je poslušal edini Maticev France, ki je odšel s sekiro v gozd, odšel samo zato, da je sploh nekam šel, ko so šli vsi. Komaj deset korakov od pešpoti, ki vodi s Kozjega hriba na postajo, je zasadil sekiro v star štor, se vlegel na listje, zakril obraz s klobukom in si podložil za vzglavje sklenjene roke. Tako je obležal. Iz doline se je slišalo drdranje voz, petje vojakov, vmes hropenje tovornega vlaka in žvižgi lokomotiv. Maticev je bil žalosten. Dobro je vedel, da ga je marsikdo zavidal zaradi njegovega nezadolženega pol grunta, zavidal ga to uro marsikateri gospodar, ki je odhajal, in mnogo žena z majhnimi otroki, ko je moral mož na vojsko. Vse to je vedel France in preteklo nedeljo tudi slišal blagrovanje ljudi: »Kaj se ti mara, Matic!« France se je ljudem nasmihal, skomizgal s širokimi, težkimi pleči in si je mislil čisto nekaj drugega, kar so mislili ljudje. In vso noč je bila ta čisto drugačna misel pri njem, zjutraj se je zbudila z njim in ga gnala samotnega samca v gozd.

»Blagrujejo me,« se ga je takoj lotila misel, ko je poležal komaj četrtinko ure. »Sam Bog ve, ali so resnično ljudje taki hinavci, da to govore, ali so tako nespametni, da ne vidijo, da je moja domačija pusta podrtina, ko ni v njej ne smeha ne joka, da je groblja, ki se je vsakdo ogne. »Kaj se ti mara!« O ljudje!«

France se je bridko nasmehnil izpod krajcev klobuka. »Vsaka hiša danes joka: Jokajo matere, jokajo žene, otroci, žlahta — in jaz nimam nikogar, da bi jokal za njim, in ni nikogar, da bi se zjokal nad mano. Groblja, še cesar se te ogne in te ne pokliče.«

France je obždel tako na listju in ni več slišal ne voz, ne petja iz doline. Celo par komarjev, ki sta plesala in pivkala nad njim tako dolgo, da sta se mu vsesala na lice, ni občutil in jih ni odgnal. Čutil je samo mračno spoznanje, da je nesrečen, ko nima nikogar, da je pusta razvalina, štor v gozdu, ob katerem se ustavi človek, da sede nanj, se odpočije in gre spet brez slovesa svojo pot in ne pomisli nikoli več na parobek, kjer je počival. Še enkrat se je domislil ljudske zavisti in se je še enkrat bridko nasmehnil. Nato ga je spreletela nenadoma tista misel, ki se je je tako grozno ustrašil včeraj. Resnično se je tudi danes zgrozil nad njo, toda ne več s tolikim odporom. »Bog ve, če ni božja volja tako,« si je miril vest in se začel vdajati pregrešni misli, ki je segla nazaj za deset let in še več ter se ustavila na rojstnem domu Dožánove France, ki je sedaj žena Blaža s Kozjega hriba.

Tri leta je zahajal Maticev France k Dožánovim. In sosedje so ga takoj prvo leto obsodili, da hodi na oglede.

»Kdaj bo?« so ga vpraševali.

»Bo že enkrat,« je odgovarjal France in se smejal.

In Franco so nadlegovale dekleta:

»Ali te je že vprašal?«

Franca je bila v zadregi in se je izmuznila odgovoru, kakorkoli je mogla.

France je pa zahajal še drugo in še tretje leto k Dožánovim in vselej se je pripravil in sklenil, da vpraša njo in očeta. Ko je bilo pa treba izreči besedo, se je beseda ustavila in je ni mogel izgovoriti. In kadar se je vračal po nezgovorjeni besedi domov, se je vselej jezil nase, dokler se ni že blizu doma prav takisto otresel jeze in se potolažil:

»Čemu prazne besede, ko je stvar tako narejena, da vem jaz in ona in vsi brez besedi, kako je in da ne more drugače biti.«

Ali zgodilo se je, da je Maticev France zašel v boj, dasi se ni nikdar pretepal. Iz boja je prišel v zapor, in ko se je vrnil, ni bilo France več na domu. Bila je žena Blaža s Kozjega hriba, Francetu je bilo, da bi bil rjul in begal po gozdu kakor Kajn, pa ni. Tri dni je ležal zarit v mrvi, nato je tri dni popival, potem se je vrnil na dom, se prespal in se lotil dela.

Prvo leto se je ogibal Blaža in še bolj France. Blaža se je ognil, če se je zlahka mogel, pred Franco je pa ušel v grmovje, če ji ni mogel drugače izpod nog. Ljudje so ga ženili in mu naštevali neveste. Celo Blaž ga je večkrat opozoril:

»France, oženi se!«

France je odgovarjal vsem enako:

»Saj bi se, pa se ne znam.«

In vselej je bušil iz njega čuden smeh, da se ga je vsak ustrašil, in v par letih je bila sodba splošna: »France ostane samski. Ni mu namenjeno.«

In v par letih ga je celo minil strah pred Franco in Blažem. Blaž ga je večkrat poprosil za priprego in France je začel hoditi h Kozjeku. Otrokom, ki so ga klicali za strica, je prinašal rožičev in bonbonov, jih pestoval, jim delal vozičke in mlinčke in žale misli ni bilo v njegovi duši. Le tuintam se je še oglasilo kakor zavist in žalost, posebno na večer, ko je njegova pobožna sestra Lojza tiho prebirala »Cvetje z vrta svetega Frančiška«, naglušna dekla Jera pa dremala na zapečku. Takrat je včasih primerjal svoj tihi dom z Blaževim, kjer je bilo v vsakem kotičku polno življenja, in se mu je za hip stožilo v tej tihi puščobi. Toda vselej si je pomagal in se premagal:

»Mora že tako prav biti.«

Ta dan, ko je pa izbruhnila vojska in je zvedel, da mora tudi Blaž nanjo, je izbruhnilo tudi v njem. Ubita zavist je vstala od mrtvih, obletela ga je pregrešna slutnja, da morda Blaž pade — in potem ... Ves se je stresel ob tej misli in z molitvijo jo je dušil in molil za Blaža. In ko ga je Blaž ves žalosten naprosil, naj zorje in naj pogospodari, ko ga ne bo doma, in mu takorekoč izročil vse v varstvo, ga je bilo tako sram skušnjave, da si ni upal pogledati Blažu v oči. In danes, ko je ležal v listju, ga je obletela vnovič s tako silo, da je pešal in opešal.

»Saj sama ne bi mogla. — Kar nič drugega ji ne bi kazalo. — Morala bi se omožiti. — Ampak, moj Bog, Blaž naj le živi in naj se vrne. Samo tako mislim, če bi bilo namenjeno — Bog ve, da mu ne želim hudega.«

Tok misli se je ustavil. Ali sam ni vedel, kdaj so se začele tiho in zalazno snovati dalje. V mislih je gospodaril na Kozjem hribu: k Blaževi zemlji je pripisal svojo, hišo pa je izročil sestri in še njivico poleg nje toliko, da bi živela in Bogu služila brez skrbi in revščine. Do smrti samo. Po smrti bi jo zapisal Janezku, najmlajšemu, ki ga je posebno ljubil. — Morda pa Bog še njemu da kakega otročiča. — Seveda potem bi moral imeti vse ta, ne samo hiše in njivice. Vso njegovo zemljo. — In zvečer v hiši bi bilo vse živo in otroci bi mu ne rekli več stric, ampak ate. — In Franca! Saj jo je Blaž imel rad; kar je res, je res. Ampak jaz vem, da se bo pomladila pri meni, tako bi ji stregel.«

Ob misli na Franco se je ustavil in se pomudil. Vsa mlada je stala pred njim, slišal je njen smeh, videl njene dolge, težke kite, njene oči, ki so znale govoriti, in njeno hojo, ki je bila taka, kakor nobene druge.

Francetu je silila kri v glavo, slišal je udarce srca, da se je prebudil iz omotičnih sanj, se naglo dvignil in sedel. Ko mu je zdrsnil klobuk z obraza in je odprl oči, ga je zaščemelo solnce, ki je svetilo z viška nanj. Moral je za hip spet zaklopiti oči, preden je izpregledal. Tihe bukve so stale naokrog, tisti nad njim je bil odlomljen vrh, mimo katerega je sijalo nanj solnce.

Ko je dodobra izpregledal, se mu je zdelo, da se je odnekod vrnil, s poti, ki je bila grešna. Spet ga je obšel sram, da je glasno zavzdihnil:

»Moj Bog, da sem tak revež.«

Hitro je pobral klobuk, izdrl sekiro iz štora in se lotil prve bukve, prav tiste, ki je imela odlomljen vrh. Naglo je udarjal, dokler se ni bukev nagnila in hreščeč padla med sosede, ki so ji kakor v slovo podrti na tla zamahovale z vejami, ki so se tekom let prepletle in prerasle med seboj. France si je obrisal pot s čela, se naslonil ob toporišče in gledal posekano bukev.

»Takle sem jaz,« se je hipoma domislil. »Drevo brez vrha, ki se polagoma suši.« Naslonil se je niže, da so se mu široka pleča dvignila in skoro zakrila vpognjeno glavo.

Takrat je zaslišal za hrbtom korake, ki so šumeli po stezi, nastlani z listjem. Takoj je dvignil sekiro, obsekal na porobku kvišku štrleče trske, kjer se je odlomilo deblo, in vsekal na štor križ, da si ne bi brusil ob njem krempljev hudič. Nato se je šele obrnil in pogledal na pot.

Po poti se je vračala Franca s kolodvora.

France je zinil, da bi izpregovoril besedo, kakor si jo je pripravil za kogarkoli. Toda ob pogledu nanjo je obtičala beseda v njem in v zadregi je dvignil sekiro ter jo ogledaval, če ni dobila škrbine.

»Ali si že v drveh?« je izpregovorila Franca kratko in šla svojo pot.

Prvi hip je bilo Francetu, da bi zbežal pred njo v grmovje kot je tolikrat pred desetimi leti. Ali danes ni mogel in ni hotel. Z dolgimi koraki je krenil proti njej.

»Ali je šel Blaž?« je vprašal, da je sploh izpregovoril.

Franca se je ustavila.

»Kaj ne, kako nas je zadelo? Kdo bi si bil mislil!«

»Res je hudo, Francka.«

Spet ni mogel reči kaj drugega. Ušla mu je beseda Francka, kakor je imenoval Blaževo, ko je bila še dekle. Ustrašil se je te besede in se je je razveselil, kakor bi bila nenadoma zabrisala deset let.

Tudi Franca jo je občutila in ga pogledala z objokanimi očmi.

»Hudo je, pa se ne boj, Franc-a,« je pogrknil in pljunil, ko je s silo ustavil besedo Francka, ki je sama od sebe hotela iz srca.

»Vidiš, jaz bi pa rad šel na vojsko, ki me ni prav nič škoda. Seveda, če je pa človek zanič, je pravzaprav za vse zanič.«

»Kaj govoriš, France? Ne smeš tako. Ko bi vsi šli, kdo bi nam kaj obdelal?«

»Zaradi dela se kar nič ne boj. Vse bo storjeno. Blaž me je naprosil.«

»Ko je bil tako skrben. Od maše je pritekel še enkrat domov, da je vse pregledal in mi sporočil. Oh, jaz kar mislim, da ga ne bo več.«

Franci so se ulile solze.

Francetu se je smilila tako resnično, da si mu niti za hip ni upala prejšnja misel v glavo.

»Ne jokaj, Francka,« je rekel mehko in zaeno občutil, kako grozno je neroden, ko bi jo moral tolažiti. Franca si je brisala oči, on je pa vnovič mislil na drevo brez vrha in je bil jezen sam nase. »Najbolj žalosten in tih je bil naš. Drugi so peli in vriskali. Blaž mi še besedice ni mogel reči, ko je šel v vagon. Kar skril se je in nič več se ni prikazal. Oh, boš videl, da to pomeni nesrečo.«

Franca je glasno ihtela, France je drgnil z roko po toporišču sekire, ki jo je držal na levici, kakor bi jo pestoval, in mrmral: »Oh, no! Bo že! Hudo je!«

Franca si je spet otrla lice z robcem, ki je bil ves moker od solza.

»Z Bogom, France! Prosi Lojzo, naj moli zanj. Ona je tako pobožna in molitvena.«

»Bom prosil. Lojza je zares pobožna. Saj bom jaz tudi molil, vsi moramo moliti zanje.«

France je bolj jecljal nego govoril. Silno neljubo mu je bilo, da se je Franca tako naglo poslovila. Sicer ni čisto nič vedel, kaj bi ji rekel in kako bi jo tolažil. Zdelo se mu je, da bi ne vedel in ne znal drugega storiti, kakor da bi jo dvignil na svoje orjaške roke, kakor Janezka, če je jokal, in bi jo tešil. Nezavestno je stopil par korakov ob njej in besedoval:

»Le nič se ne boj zaradi dela. Vse vam bom podelal. Nič me ne skrbi. Poglej!«

Hotel je reči, poglej, kak hrust sem, pa ni rekel. Le z močnimi, težkimi rokami je stiskal toporišče.

»Z Bogom!« je ponovila Franca in ga pogledala, ko je zvijala mokri robec, »Te bomo že prosili, ko bo treba.«

»Nič — prosili,« je hitel France in ni mogel ostati za njo, »Saj imam oči, da bom videl. Le zanesi se name.«

»Poldne zvoni!« je rekla Franca, ko se je oglasil tenki glas zvona sv. Marjete, se ustavila, prekrižala in začela moliti.

»Pozna sem,« je rekla po molitvi in pospešila korake.

France je obstal na mestu, držeč klobuk vrhu toporišča, ki ga je bil postavil med molitvijo na tla. Gledal je za Franco in kar misliti ni mogel, da je to žena, da je mati šesterih otrok.

»Tole je pravzaprav vse, če ima človeka kdo zares rad na svetu. Če tega ni, čemu ti njive in hiša in gozd. Nerodno motovilo si in odveč sebi in vsem. — Oh, ko bi za mano kdo takole jokal, kot za Blažem joka Franca — o — sesekati se dam na kosce od Turkov in Srbov in Rusov in od vseh sovražnikov in v obraz bi se jim smejal.«

Preden je Franca krenila navzdol proti domu, se je skrivaj ozrla nazaj.

»Moj Bog, kako me gleda,« jo je spreletelo, ko ga je videla, da je stal golorok in močan sredi poti in nepremično zrl za njo. V njenem srcu se je hotelo dvigniti nekaj, kakor lepi spomini, ki se jih vsa žalostna ni razveselila.

France pa je opazil njeno kretnjo in ji je bil hvaležen zanjo.





II.


»Kaj ti je, France?« je ogovorila rahlo sestra Lojza gospodarja in obstala začudena pred podom. Snela je obramnice, da ji je zdrknil težek koš plaže, ki jo je natrgala v zelniku, na tla. S predpasnikom si je obrisala pot s čela, prijela za ogle ruto in si jo popravila in prevezala na glavi. Nato je stopila bliže brata, si oprla v bok roke in ga gledala.

France je klečal na tleh in razdiral gepelj. Odvijal je vijake, snel vratilno ploščo, jemal izpod nje zobčasto kolesje in je natikal na staro vrv.

»Ali je pokvarjen?« ga je vprašala sestra vnovič, ko ji ni odgovoril.

»Zakaj?« je revsnil France med delom, nastavil iglico na železno zagozdo in bil nanjo s kladivom, da je letelo skozi ušesa.

»Potemtakem te res ne razumem.«

Zagozda je izletela iz dolbine in padla Lojzi pred noge. Pobrala jo je in mu jo izročila.

»Zarjavela je,« jo je ogledaval France.

Tedaj je prišla še dekla Jera iz hleva in se ustavila ob Lojzi. Na polnem žehtarju so kipele bele pene pomolzenega mleka.

»Čemu razdeva?« je sunila Lojzo s komolcem.

Lojza je skomizgnila z rameni.

France je dvignil gonilne droge, ki so bili napeljani skozi steno na pod, in jih nesel na voz. Počil je z dlanjo ob dlan, da si je otresel prah in prst, ki se je prijela rok.

»Jera, le brž scedi mleko in pridi pomagat, da naložimo mlatilnico.«

»Kam pa jo boš vlekel? In sedaj pred mlačvo?«

»Hodi!« ji je pokazal France z roko proti hiši.

Jera je godrnjala in odšla, a brundala in godla vso pot, še v veži, kjer je točila v latvice. Lojza je šla za njo in jo pogovarjala: »Ne jezikaj mu. Saj je gospodar. In tako jezno gleda danes. Le nikar ga ne draživa. Še klel bi. Čigav bi bil pa greh?«

Lojza je naglo postavljala latvice na polico v vrsto drugo ob drugi in silila Jero, da sta šli za Francetom, ki je imel mlatilnico že pri vozu.

»Tam primita, je lažja. Na tem koncu bom sam.«

Napele so se mu mišice na rokah, mlatilnica se je obesila čez lestve in se nagnila v voz.

»Držita,« je zavpil in skočil na voz. Tamkaj je zgrabil za stroj in ga postavil med lestve tako naglo in s toliko silo, da se je Jeri zapletlo krilo in se je spotaknila ter padla. »Živina,« ga je zmerjala in se pobirala.

»Ali si se udarila?« jo je Lojza prijela in ji pomagala.

France je pa stal na vozu, velikan, in se smejal:

»Kakor smet si, Jera. S sapo bi te podrl.«

»Mm,« je pomolila Jera brado naprej in se mu popačila. »Saj vem, kam prepelješ. K Jančarju. Kar priženi se tja, ko si več tam, ko doma. Mm —« se mu je še enkrat namrgodila in šla jezna v hišo. Franceta je očitek spekel, da je jezen planil z voza in iskal, kaj bi vrgel za Jero.

»Hu —« je začel.

Lojza je pristopila naglo k njemu.

»Nikar, France! Ali je ne poznaš?«

»Vidiš, Lojza, ti si sestra in imaš vendar nekaj pravice pri hiši, pa si tiho. Ta jezik me pa objeda — hu —« Dvignil je kladivo, ko je pobiral orodje s tal, in ga zavihtel proti hiši, kjer pa ni bilo več Jere.

»Ne meni se! Saj je vendar prav, če pomagaš. Le pojdi in ji omlati, pa ne kolni!«

Lojza je šla kuhat večerjo, France je povezaval voz, Jera je pa godla in se znašala nad živino v hlevu, ko se ni mogla nad drugim.

»To so tuji ljudje,« je razmišljal France, ko ga je bolela Jerina beseda. »Če imaš ženo, si za gospodarja pri hiši, če imaš deklo, si — hlapec. In ko ji nič ni mar. Ona dobi svoje, če toča pobije ali karkoli; boli gospodarja, ne nje. In vendar: Nak, ne smeš. Še del usmiljenja ne smeš opravljati, če ni njej za voljo.«

Klobuk na očeh, je prišel hud večerjat; ko bi ne bilo Lojze, bi ne bilo ne besede in ne molitve ta večer.

Še svitalo se ni drugo jutro, ko je že France napregel in zapeljal mlatilnico in gepelj na Blaževo dvorišče. Nikogar ni klical. Konja je privezal v hlev, mu vrgel šop sena ter se lotil dela. Že prej je imel vse ogledano, kam bo postavil. Tiho je odvezal vrv, tiho dvigal kos za kosom z voza. Ko je nastavil prvi kol, da ga zabije v tla in pritrdi vratilo, mu je obstala dvignjena roka in si ni upal udariti. Spomnil se je France in otrok.

»Zbudim jih.«

Postal je, sekiro del na rame, z levico se oprl na pripravljeni kol in gledal na okna. Prav takrat pa se je za rdečimi zavesami v oknih posvetila luč. France je udaril po kolu. V tiho jutro so doneli udarci, po vasi so se oglašali petelini.

Ko je bil prvi kol zabit, se je odprlo okno.

»Dobro jutro, France! Preveč si priden!«

France se je ozrl proti oknu in videl za njim v mraku in slabi luči belo postavo, ki sta jo črtali dve črni progi — dve težki kiti.

»Bog daj, Franca! Ne vstajaj! Le poležite še eno uro. Dotlej ga postavim.«

»Zaspalo se mi je. Koj pokličem še deklo.«

Bela postava je zginila od okna, rdeča zavesa se je spet spustila čeznje in žarela v motnem sijaju.

France je nastavil drugi kol in zabijal.

Prav takrat se je pa od plota, ki je ograjal Jančarjevo dvorišče, odtrgala ženska postava in hitela po tesnem kolovozu v sencah leščevja in robide proti Maticu. Izpodrencano krilo je udarjalo na gole meče, preveliki, razhojeni škornjičniki so se izmikali z nog in votlo klokotnili ob vsakem koraku. Ko je bila ženska dosti daleč, je začela polglasno mrmrati, dokler se ni blizu Matica ustavila in se vsa zaripljena od hoje in jeze obrnila nazaj po kolovozu proti Jančarju in požugala s pestjo: »Sram te bodi! Fuj, prešuštnica!« Nato je šla tiho na dvorišče, sedla na trato pred drvarnico in stisnila glavo med dlani ter se tiho raztogotila do solz. Niti opazila ni, da se je zdanilo, in tudi slišala ni, kako so že tuintam zakrulile podne dveri, ki so jih odpirali gospodarji ali pa dekle. Tudi pri Maticu so se odprle vežne duri in Lojza se je začudila, ko je zagledala Jero sključeno na tnalu.

»Jera!« jo je poklicala.

Dekla je dvignila glavo in rekla:

»Kaj praviš?« Z rokami si je brisala oči in vstala.

»Ti jokaš?« je omenila Lojza.

»Stran pojdem,« je začela Jera, ki je, dasi naglušna, redno slišala vse, kar je bilo njej prav.

»Ne bodi čudna, Jera, in ne ženi si vsega tako k srcu. Potrpimo, lej jo.«

»Saj potrpim. Samo tega, kar sem sedajle videla, ne bom.«

»I kaj neki? Strahove, kali?« se je Lojza prijazno nasmehnila.

»Še več ko strahove. Veš, da sem šla za njim, ko je odpeljal gepelj, in sem se skrila.«

»Jera, to je grdo,« se je razhudila Lojza. »Gospodarja takole zalezavati. To je že natolcevanje in je greh.«

»Greh, aha, greh! Ko je pa ona tam govorila z njim skozi okno taka, razmahedrana, kakor poštena ženska z moškim ne govori nikoli — to pa ni greh. In kako jo je on gledal! To je prešuštvovanje in pri takih jaz ne bom služila. Ko se mu je izmuznila, lisica, in ga zvodila za nos, sem bila jaz dobra. »Le ostani, Jera, Jerca, vidiš, Lojza je bolehna, nič ne hodi proč,« me je preprosil in sem res"		Wikivir	1915.0	ne	da	36226.0	1117.0	
Leposlovje	Zenski kupe - Bukvice.txt	Zenski kupe - Bukvice	Ženski kupe	Anita Nair	družbenokritični roman, Indija, položaj žensk	"1

Vedno je bilo tako: vonj železniškega perona ponoči Akhilo napolni z
občutkom pobega.

Dolg betonski hodnik, ki se steguje v noč in ga delijo table pa svetloba
in senca postajnih luči. Roke ure, ki se premikajo in trušču
televizijskih ekranov in škripanju vozičkov, na katerih so naložene
košare in vreče, bijejo zasopel ritem. Hreščanje zvočnikov, ki se
prebujajo in obveščajo o prihodih in odhodih. Jasmin, vpleten v lase,
znoj, olje za lase, puder in postana hrana, vlažna vrečevina in surov
zeleni vonj košar iz bambusa. Akhila vdihuje vse to in razmišlja o begu.
Množica ljudi -- ki vsi bežijo v vrste bogastva, o katerih nima pojma.

Akhila je že velikokrat sanjala o tem. O tem, da je del takšnega vala,
ki se zliva v kupeje in se ustavi na sedežih, pospravlja prtljago, v
rokah stiska vozovnice. O tem, da sedi s hrbtom obrnjena proti svetu, z
očmi, uprtimi naprej. O tem, da bi odšla. O tem, da bi pobegnila. O tem,
da bi se odpeljala. O vlaku, ki se prikotali, privrti in prihiti na
postajo. Akhila sedi pri oknu. Vse razen vlaka je tiho. Luna ji visi na
rami in potuje z njo. Potuje skozi galerijo nočnih pokrajin, ki jih
okvirja okno. Luč v hiši. Družina, nagnetena okoli ognja. Pes, ki
zavija. Oddaljeno mesto. Črna, mastna rečna voda. Grozeč grič. Ovinkasta
cesta. Železniški prehod s cestno svetilko, ki se svetlika v očalih
moškega na negibnem motorju, roke mu visijo ob telesu, peto ima na tleh,
glavo ima pokonci, gleda, čaka, da bo vlak odropotal naprej.

Na postaji portreti zamenjajo impresije. Združitve. Slovesi. Nasmeh.
Solze. Jeza. Razdraženost. Tesnoba. Dolgčas. Tišina. Vse to vidi Akhila.
Vlak se spet začne premikati.

Akhila sanja o tem, da je zraven. In da ni. Da vsak trenutek doda
spomin.

A v resnici Akhila še nikoli doslej ni kupila vozovnice za hitri vlak.
Še nikoli ni zlezla v nočni vlak, ki vozi nekam, kjer še ni bila.

Akhila je takšna ženska. Naredi, kar od nje pričakujejo, o preostalem
sanja. Zato zbira le znamenja upanja, kot otroci zbirajo odrezke
vozovnic. Zanjo je upanje ujeto v neuresničene želje.

Modro nebo, sonce, predrti oblaki. Akhila ve, da so to zgolj iluzije, ki
jih pričarajo rožnata očala. Svoja rožnata očala je že davno razbila na
koščke in jih zamenjala z očali s kovinskimi okvirji, ki so običajna,
kadar je notri, zunaj pa potemnijo. Celo sonce neha sijati, kadar
Akhilina očala prekrije rjav mrak.

To je torej Akhila. Petinštirideset let ima. Brez rožnatih očal. Brez
moža, otrok, doma in družine. S sanjami o begu in prostoru. Lačna
življenja in izkušenj. Željna povezanosti.

Akhila ni bila človek trenutnih navdihov. Za vsako odločitev si je vzela
čas. Razmišljala je, preudarjala, spala in šele, ko je pretehtala vsako
podrobnost in stališče, se je odločila.

Celo sariji, ki jih je nosila, so to odražali. Sariji iz poškrobljenega
bombaža, ki so zahtevali veliko načrtovanja in predvidevanja. Drugačni
kot tisti iz prozornega šifona in konfekcijske umetne svile. Tisti so
bili za ljudi, ki so si vsako jutro vsaj šestkrat premislili, preden so
se odločili, kaj bi oblekli. Tisti so bili za nepremišljene in
neodgovorne. Poškrobljeni sariji pa so zahtevali urejene možgane in
Akhila je bila ponosna, da je organizirana ženska.

A ko se je tistega jutra zbudila, ker jo je predramila drobcena mušica s
prozornimi krili in z izzivalnim črnim telesom, brezupno zgubljena,
potepuška in nemirna, ki je brenčala in lebdela nad njenim obrazom, je
Akhila v sebi začutila čuden potovalni občutek. Ostanek nočnih sanj, si
je mislila.

Muha se je za hipec umirila na njenem čelu in živahno podrgnila noge.
Muhe so to počele ves čas: nalagale in odlagale so bolezni in obup.
Ampak ta, komaj odrasla, ni imela še nobenega tovora razen klic nemira.
Akhila jo je z roko prepodila, a muha je takrat že dosegla svoje.
Klobčič občutkov, podobnih črvičkom, je zaplaval skozi rdečino krvi in
misli, dokler Akhila ni začutila globoke želje, da bi se povzpela na
vlak. Da bi odšla. Da bi šla v kraj, ki ni tako zaprt v celino kot to
mesto bangalorsko. Mogoče na konec sveta. Vsaj njenega sveta. V
Kanyakumari.

Pri Kanyakumariju se srečajo tri morja. Bengalski zaliv, Indijski ocean
in Arabski zaliv. Umirjen moški ocean, ki ga oblivata dve nemirni ženski
morji. Akhila je slišala, kako se je pri Kanyakumariju, le da se je
takrat imenoval Cape Comorin, trmasti in vznemirjeni Narendra vrgel v
razpenjene vode in soli treh morij, potem pa je odplaval k skali, na
kateri je odločno obsedel in čakal odgovore, ki so se mu izmikali vse
življenje. Tako da je, ko je zapustil skalo, postal Vivekananda, tisti,
ki je našel radost modrosti. Svetnik, ki je svetu pokazal, kako naj se
dvigne, prebudi in se ne ustavi, dokler ne doseže svojega cilja.

Brala je, da je Kanyakumari dobil svoje ime po boginji, ki je, tako kot
ona, odložila svoje življenje, obsojena na večno čakanje. In da je
tamkajšnja plaža sestavljena iz pisanega peska, okamenelih ostankov
poročne gostije, ki je niso nikoli postregli ali pojedli.

Akhila je ležala na postelji, strmela skozi okno in se odločila, da bo
odšla. Nocoj.

Da Padmi to ne bo všeč, je Akhila vedela. Njena sestra je zadnje čase
nezaupljivo opazovala vse, kar je storila ali rekla. Akhila je začutila,
kako se ji ustnice stiskajo v ravno črto. Temu je Padma rekla usta stare
device, akina usta: zamorjena, odločna, ki niso trpela nobenega
vmešavanja.

Vstala je in šla preverit koledar, ki je visel na steni. Preletela je
datume. 19. december. Leta bo kmalu konec, je pomislila Akhila, potem pa
je, ne da bi vedela, zakaj, pogledala, kje je šivanka z belo nitjo, ki
jo je imela pospravljeno, zapičeno v papir. Za vsak primer -- zrahljana
kljukica, odparan rob \... Šivanke ni bilo nikjer. Gotovo jo je vzela
ena od deklic in je ni dala nazaj. Ves čas sta to počeli, čeprav jima je
govorila, da jo morata dati nazaj. To in ogledalo v kopalnici, na
katerem so bili nalepljeni klobučevinasti krožci -- samolepilne okrasne
pike, ki sta jih olupili s svojih umazanih čel in nalepili na ogledala
za naslednji dan -- ji je pomagalo pri odločitvi. Šla bo. Morala je iti,
ali pa se ji bo zmešalo med zidovi hiše in življenja, kakršno so
pričakovali od nje.

Akhila je odprla omaro in vzela iz nje črno-rdeč madurajski sari s
čangdi vzorcem. Bil je iz bombaža in poškrobljen, ampak zaradi barv in
zlate niti je Padma osuplo ostrmela. Akhila je že pred časom nehala
nositi močne barve in se je namesto tega raje skrivala v dolgočasne
odtenke vešč. A to jutro je bila Akhila metulj. S čarobnimi odtenki in
radostno razpuščenostjo. Kje je vešča? Zakaj tvoja krila niso zložena?
Zakaj se ne pretvarjaš, da si eno z lesom? Zakaj se ne skrivaš med
zavesami, so spraševale Padmine oči.

Padma je torej ugotovila, da bo ta dan drugačen od drugih, je pomislila
Akhila, ko je videla, kako je presenečenje preplavilo njen obraz. Naj
nihče ne reče, da jih nisem opozorila.

»Ampak nikoli do zdaj ti ni bilo treba na službeno pot,« je rekla Padma,
ko ji je Akhila pri zajtrku povedala za potovanje. Akhila je počakala,
dokler ni pojedla zajtrka -- tri idlije z majhno skledico juhe sambar
ter lonček vroče kave --, potem pa je omenila potovanje. Padma bo gotovo
ugovarjala, se prepirala in zganjala cirkus, vse to pa bi Akhili vzelo
tek. Akhila je to vedela prav tako dobro, kot je vedela, da se bodo
Padmine oči sumničavo zožile.

Ko Akhila ni odgovorila, je Padma vztrajala: «Ni to nekam na hitro?«

Za trenutek se je v Akhilina usta prikradla laž: službeno je. Šele
včeraj so me obvestili.

Ampak zakaj? se je vprašala. Nobene razlage ji ne dolgujem. »Ja, je na
hitro.«

»Koliko časa te pa ne bo?« Padmine oči so se bleščale od dvomov, medtem
ko je gledala, kako Akhila pakira. Akhila je vedela, kaj si Padma misli.
Gre sama ali gre kdo z njo? Morda kakšen moški. Padmini nosnici sta
zaplapolali, kakor da je zavohala smrad zunajzakonskega razmerja.

»Nekaj dni,« je rekla. V dvoumnosti je določeno zadovoljstvo, se je
odločila Akhila, ko je videla izraz na Padminem obrazu.

Vse tovorne pisarne imajo enak vonj. Akhila je v pripravljenosti
stisnila nosnice. Čez trenutek si bo dovolila počasi vdihniti. Po
dvajsetih letih vožnje s predmestnimi vlaki na delo in domov je bila
vajena vonjev, zaradi katerih so se drugi z gnusom pačili. Pri ribah pa
je vseeno potegnila črto. Počakala je, da so trgovci odvlekli košaro z
ribami na drugi konec postaje. Ko so odšli, je odšla k robu perona in se
zastrmela v tire. V dolge kovinske črte, ki so se vile v obzorje. Ne bi
ji bilo treba priti na postajo, a zdelo se ji je, da mora pri dnevni
svetlobi videti tisto, kar je pomenilo začetek njenega zasilnega izhoda.
Peron je bil zapuščen. Vseeno je Akhila v trebuhu začutila praznino,
kakor da bo zdaj zdaj pripeljal vlak, na katerega bo stopila in bo čas
za odhod. Akhila se je nasmehnila svoji neumnosti. Odpravila se je k
pultu za rezervacije, kjer jo je čakala Niloufer.

Na drugem koncu pulta je čakala dolga vrsta, večinoma žensk. Možje,
bratje in včasih očetje so pazili nanje, stali so v ozadju, njihove
ženske pa so stale, mečkale robove sarijev in se prestopale z noge na
nogo, medtem ko so čakale na vrsto.

Akhila je prebrala tablo nad vrsto. \'Dame, starejši občani in invalidne
osebe.\' Ni vedela, ali naj bo jezna ali počaščena. Poteza železniške
uprave, ki je oznanjala, da ženske ne smejo biti prepuščene gneči in
hrupu, pohotnim pogledom in grabežljivim rokam, prepotenim pazduham in
kletvicam, ki so bile del čakanja v skupni vrsti, je bila nekako
staromodno očarljiva, viteška. A zakaj so jo pokvarili s tem, da so
združili ženske s starejšimi občani in invalidnimi osebami? Akhila je
zatrla vzdih in poiskala Niloufer.

V nekem prejšnjem življenju je Niloufer morala biti čebela. Vedno je
bila sredi kakšnega projekta. Nekaj časa je bila to kitajska kuhinja,
potem tapetništvo, najnovejše je bilo vezenje s križci. Vse to je
pomenilo, da se je vedno imela o čem pogovarjati. Le poslušati si moral,
medtem ko je ona govorila. Kljub klepetavosti pa je spadala med redke
ljudi, ki jih je Akhila spoštovala in so ji bili pri srcu. Ni bila
radovedna. Ni obrekovala, bila je delovna in učinkovita. Ni bila
Katherine. Sicer pa, Akhila ni iskala nove Katherine.

»Niloufer,« je rekla Akhila, takoj ko je prišla v urad za dohodnino, »mi
lahko priskrbiš vozovnico za današnji nočni vlak v Kanyakumari?«

»Zakaj? Kaj pa se dogaja tam?« Nilouferine oči, obrobljene s svinčnikom,
so se razširile. Niloufer je bila rada urejena. Nosila je veliko nakita,
ličila si je obraz in sarije je izbirala tako, da so se prilegali k
nakitu.

»Se mora kaj dogajati, da bi jaz hotela iti tja?« je odgovorila Akhila.

»Težko bo. Zdaj je glavna sezona, vsi grejo v Keralo za praznike in
horde vernikov so na poti v Sabarimalo,« je rekla Niloufer, medtem ko je
listala po kupu papirjev. »Ampak moja prijateljica na rezervacijah nama
bo pomagala. Še posebej, ko ji bom povedala, da je zate. Kar poklicala
jo bom.«

Nekaj minut pozneje je k njeni mizi prišla nasmejana Niloufer. »Vse je
urejeno. Tja bom šla pol ure pred odmorom za kosilo. Ti pa pridi za
mano.«

Akhila je opazila Niloufer. Stala je zraven uslužbenke za rezervacije in
govorila. Stali sta tam in se nista zmenili za množico in besne poglede,
ki so jima bili namenjeni. Akhila je zadržano dvignila roko. Ni hotela
pritegovati pozornosti, je razmišljala, medtem ko je mahala. Nilouferine
oči so skozi šipo srečale njene. Njen obraz je zasijal, ko je pomahala z
vozovnico.

»Naredila je, kar je mogla, ampak vlak je poln. Ni več vozovnic ne za
spalnik drugega razreda ne za prvi razred. Našla ti je ležalnik v drugem
razredu, ampak v damskem kupeju. Bo to v redu? Ujeta boš med pet žensk,
ki bodo hotele izvedeti zgodbo tvojega življenja.« Zlati zvončki v
njenih ušesih so zacingljali.

Akhila se je nasmehnila. »Natančno to potrebujem,« je zamrmrala in iz
torbice izvlekla čekovno knjižico.

Akhila je bila na postaji Bangalore Cantonment ob pol osmih zvečer. Bila
je le nekaj minut oddaljena od doma. A mudilo se ji je oditi. Zdelo se
ji je, da hoče zdaj, ko se je odločila, čim prej otresti domači prah z
nog.

»Kako lahko greš sama na železniško postajo?« je hotela vedeti Padma, ko
je Akhila tisti večer prišla domov.

»Sama bom potovala, ne?«

»Ampak tako pozno boš šla od doma.«

»Akhila je obrzdala razdraženost, ki jo je čutila, in rekla:« Ne skrbi.
Motornih rikš je dovolj in zelo varne so. Poleg tega postaja ni tako
zelo daleč.«

Ampak Padma ni odnehala in tako so bile zadnje besede, ki jih je Akhila
slišala, ko je zapuščala dom, prepredene s čemernostjo. »Ne vem, kaj
bosta rekla Narayan Anna in Narsi Anna, ko bosta slišala, kako na hitro
si odšla, pa še čisto sama po vrhu \...«

Ampak Akhila je že nehala poslušati. »Postaja Bangalore Cantonment,« je
rekla vozniku rikše s pesmijo v glasu.

Deset minut pozneje je stala pri vhodu na postajo in pregledovala obraze
v množici.

Tukaj sem, je poskakovalo njeno srce. Zalil jo je drobcen razpenjen val
čistih občutkov. Čutila je, kako se ji ustnice raztezajo v nasmeh. Del
valovanja sem, ki bo nocoj pobegnilo iz tega mesta. Na vlak grem in
pustila mu bom, da me odpelje v obzorje, ki ga ne poznam.

Akhila je odšla proti pisarni postajnega načelnika. Zunaj na zidu je na
oglasni deski poiskala seznam potnikov. Ko je videla svoje ime, je bila
pomirjena. Pod njenim imenom je bilo še pet drugih. Sheela Vasudevan,
Prabha Devi, Janaki Prabhakar, Margaret Paluraj in Marikolanthu. To so
bile verjetno druge potnice v njenem kupeju. Kdo so te ženske, se je za
trenutek vprašala Akhila. Kam gredo? Kakšna so njihova življenja?

Akhila se je odmaknila od seznama rezervacij in poiskala svoj vagon na
tabeli. Enajsti za lokomotivo. Prestavila je kovček v drugo roko in se
odpravila k tabli, na kateri je pisalo enajst. Vse klopi so bile
zasedene, zato se je postavila zraven vodne pipe, iz katere je kapljalo.
Negotovo se je ugriznila v ustnico. Je to pravo mesto? Obrnila se je k
starejšemu paru, ki je stal v bližini, in vprašala: »Se tukaj ustavi
vagon S7 Kanyakumarijskega vlaka?«

Moški je prikimal. »Po mojem. Tudi midva sva v istem vagonu.«

Nekaj na starem paru je vedno znova pritegnilo njene oči. Izžarevala sta
poseben mir, otok čakanja brez naglice v morju nestrpnih človeških
bitij. Kot da bi vedela, da bo vlak prej ali slej prišel in da bosta na
vrsti, da se povzpneta po treh stopnicah na vagon, ki ju bo odpeljal
proti njunemu cilju. Da dotlej nima smisla stegovati vratu, se
prestopati ali kazati drugih znamenj nezadovoljstva.

Vonj urina se je dvignil in se z vetrom umiril. Nosači v rdečih srajcah
s srebrnimi robovi so stali ob nagrmadenih kovčkih. Berač s pohabljenimi
udi je molel svoj pločevinast lonček zdaj v eno stran, v drugo smer. Z
enega konca perona na drugega sta tekla fantič in pes. Zdolgočasen
policaj je strmel v televizijski ekran.

Udayanski vlak, ki bi moral priti pred Kanyakumarijskim, je zamujal. Na
peronu so se gnetli ljudje. Zraven Akhile je stala cela družina stricev,
tet, bratrancev, sestričen in starih staršev, ki so spremljali enega
samega moškega. Odpravljal se je v Bombaj, od koder bo odletel v
bližnjevzhodno državo.

Razmišljala je, kako je biti žena moškega, ki je bil mnogo let zdoma, ko
pa se vrne, ga zase zahtevajo starši, bratje in sestre, bratranci in
sestrične, sorodniki, prijatelji \... Akhila je pogledala moškega, ki je
na svojih plečih prenašal breme sanj drugih ljudi. O tem je marsikaj
vedela. To je lahko razumela. Obrnila se je stran od moškega in
opazovala stari par. Ženska je imela na sebi svetlo rožnat sari z ozkim
zlatim robom, tanko zlato verižico okoli vratu in očala s kovinskimi
okvirji. Lase je imela spete v majhno figo na vrhu tilnika. Na zapestju
se je bleščala zlata ura. Ena roka je držala steklenico z vodo, druga pa
je stiskala ozko usnjeno torbico. Čez nekaj let bom takšna kot ona, si
je rekla Akhila. Samo da jaz ob sebi ne bom imela moškega, kot je ta.

Videti je bil kar prijazen. Dobro ukrojena obleka, očala z roževinastimi
okvirji, še vedno mišičasto telo, način, na kakršnega je izgubljal lase,
način, na kakršnega je stal zraven svoje žene -- vse to je kazalo na
nenasilno samozavest. Videti je bilo, da spadata skupaj.

Le kako zakon naredi to -- da moški in ženska tako popolno zgneteta
skupaj svoji življenji, sanje in celo misli? Njeni starši so bili nekoč
takšni. Celo podobna sta si bila, oba sta imela veliko čelo, nekoliko
kljukasta nosova in luknjico v bradi. Kavo sta si sladkala z dvema
žličkama sladkorja in skuta je morala biti komaj sesirjena. Morala je
imeti okus po mleku.

Pogosto je morala njena mati o čem razmisliti, pa je oče v isti sekundi
rekel natančno isto stvar in potem je njena mati rekla: »Prav to sem
hotela reči.«

Potem je on zažarel in se zadovoljno zakrohotal: »To je zato, ker sva za
skupaj. Dve telesi sva in ena duša.« In njena mati se mu je plaho
nasmehnila nazaj.

Akhila se je spomnila, kako je kot najstnica prebrala roman o paru, ki
se je strastno ljubil še po dolgih letih zakona. Leta pozneje se ni
mogla spomniti ne naslova knjige ne za kaj je šlo. Vse, kar si je
zapomnila, je bila vrstica: otroci ljubimcev niso nič na boljšem kot
sirote.

Ko je bila majhna, je medsebojna bližina njenih staršev ni motila. Tudi
sama je bila del tega čarobnega kroga. A ko je odraščala, se je zaradi
njune igrivosti, topline očitnega veselja, ki sta ga čutila drug ob
drugem, počutila izključeno.

Pozneje ji je bilo nerodno. Ampak onadva nista opazila njenega
ogorčenja. Pa tudi če sta ga čutila, ne bi nič na svetu uničilo ali
oslabilo tega, kar je bilo v resnici vseživljenjsko ljubezensko
razmerje.

Ko je oče umrl, so bili starši poročeni skoraj dvaindvajset let. Pozneje
je vsako leto na obletnico poroke mati jokala. »Oče mi je obljubil, da
mi bo za štiriindvajseto obletnico kupil diamantni obroček za v nos.
Diamant za kraljico mojega srca, je rekel. Tako zelo me je ljubil,« je
stokala. Žalost njene matere se je z vsakim letom zgolj poglabljala.

Izgubila ni le moža. Del njenega življenja je bil od trenutka, ko se je
rodila. Bil je njen stric, nosil jo je v naročju in ji kazal metulje in
krokarje, luno in mavrico, čudeže narave. V mnogo pogledih je bilo
naravno, da ji je prav on pokazal tudi čudeže ženskosti.

Akhilina mati se je poročila z njenim očetom, ko je imela petnajst let.
On jih je imel štiriindvajset. Akhila se je rodila dve leti in osem
mesecev pozneje.

»Ampak ama, kako si se lahko poročila s svojim stricem?« je Akhila nekoč
vprašala svojo mater. »Tako nenaravno je.«

»Le kaj je nenaravno?« je jezno vprašala. »V naši skupnosti je to
popolnoma sprejemljivo. Kaj pa misliš da si, da dvomiš o tem?«

Akhila je bila stara le štirinajst let. A kljub temu je olajšano
zavzdihnila, ker ni bilo nobenega strica, ki bi čakal, da odraste.

Mati jo je grdo pogledala in predlagala, naj gre ven in prinese perilo.
»Brezdelni možgani sprožajo brezdelne misli. Nevarne misli,« je mračno
rekla ama.

»Ko boš uredila in zložila perilo, ga zlikaj. Apove srajce pusti meni.
Zadovoljen je samo, če jih jaz zlikam,« je dodala.

Akhila se je spačila, ker je vedela, da ni tako. Očetu je bilo popolnoma
vseeno, kdo je likal njegove srajce, samo da so bile zlikane. Ampak ama
je z veseljem vzdrževala mit o tiranskem možu, ki ga je bilo lahko
razjeziti in ga je zadovoljila samo njena popolna predanost. Za razliko
od drugih moških v soseski, ki so jih žene povsem nadvladale. Na primer
Karpagaminega očeta.

Karpagamina mati je poučevala ples. Vsako popoldne med četrto in šesto
je učila dekleta iz soseščine. Na koncu leta so njene učenke znale
dovolj, da so lahko sodelovale na šolskih plesnih tekmovanjih in
osvajale nagrade. Zato je k njej na plesne vaje hodilo veliko deklet.
Poleg tega je vsaki študentki računala le petintrideset rupij na mesec.
Zaslužila je dovolj, da je zase in za Karpagam kupovala malenkosti.
Morda je bila ama zato zadržana do Karpagamine matere. Ama ni marala
nikogar, ki je bil drugačen od nje.

Nekega jutra, ko je bila Akhila stara devet let, je Karpagam v šolo
prinesla trideset centimetrov dolg svinčnik, na katerem je bila
nataknjena majhna roka. Akhila si je takoj zaželela enakega.

»Kje si ga dobila?« je zašepetala, ko ji je Karpagam pokazala, kako se z
njim lahko praskaš po hrbtu.

»Mama mi ga je kupila,« je rekla in se pošteno popraskala po hrbtu.

»Koliko pa stane?«

»Šest rupij. Ampak mama ga je kupila na tržnici. Pogajala se je s
trgovcem in ga je dobila za tri rupije.Vreden je pa šest rupij,« je
rekla Karpagam in dala svinčnik Akhili, da si ga je ogledala in se z
njim popraskala po hrbtu.

»Ni dober občutek?« je vprašala, ko je videla zadovoljstvo na Akhilinem
obrazu.

»Krasen je. Ga lahko vzamem domov za en dan? Pokazala ga bom mami in jo
prosila, naj ga kupi tudi meni,« je rekla Akhila in božala rokico na
svinčniku, kakor da je prava roka. Z roko v roki.

Karpagam je oklevala. »Vprašati moram mamo \...« je začela.

»Obljubim, da ti ga vrnem jutri. Poglej, če bi še jaz dobila tak
svinčnik, bi se lahko skupaj praskali po hrbtu,« je resno rekla Akhila.

»Si pa res trapasta,« se je zahihitala Karpagam, ko si je predstavljala,
kako se s svinčnikoma lotita svojih hrbtov. Mogoče je zato dovolila
Akhili, da je svinčnik odnesla domov.

Ama je bila najprej nezadovoljna, potem pa besna. »Karpagam lahko mama
kupuje cel kup stvari. Jaz tebi ne morem kupovati takšnih neuporabnih
reči. Ali ne veš, da oče gara in da kljub njegovemu trdemu delu komaj
zvežemo konec s koncem? In nočem, da nosiš domov tuje stvari. Kaj če
svinčnik zlomiš ali izgubiš? Kje naj najdem denar za novega?«

Naslednjega dne je Akhila svinčnik vrnila Karpagam. »Kaj se je zgodilo?«
je vprašala. »Kdaj ti ga bo mama kupila?«

»Pravi, da mi ne more kupovati stvari, tako kot tvoja mama.«

Ampak Akhila je razmišljala o tem ves dan in vso noč. Če bi ama imela
službo, bi tudi ona imela svoj denar in bi ji lahko kupila, kar
potrebuje, ne da bi morala nadlegovati apa. Ampak kako bi ama lahko kaj
zaslužila?

Naslednje jutro je Akhila slišala, kako mati med delom tiho prepeva. Bil
je praznik, zato se je Akhila ves dan pripravljala, preden je materi
predstavila svoj, tako se ji je zdelo, sijajni predlog.

»Ama,« je rekla Akhila, ko se ji je zdelo, da je ama dovolj sprejemljive
volje. Ama si je česala lase in tiho prepevala. »Zakaj ne bi poučevala
glasbe?«

Ama jo je začudeno pogledala.

Akhila je pohitela z razlago. »Tako lepo poješ in apa vedno pravi, da je
tvoj glas eden najlepših, kar jih je kdaj slišal. Zakaj ne bi učila
glasbe, tako kot Karpagamina mama uči ples? Potem bi imela nekaj svojega
denarja \...« je neprepričljivo končala in se spraševala, ali ni
povedala preveč.

»Ni mi všeč, kar počne Karpagmina mati. Različni ljudje hodijo v njihovo
hišo. Brahmani in nebrahmani. Misliš, da bi tvoj oče dovolil kaj
takšnega tukaj? Ne veš, kako strog je? Sploh pa, misliš, da bi mi tvoj
oče dovolil? \'Če bi hotel ženo, ki hodi v službo, bi se poročil s
takšno,\' mi je rekel, ko sva se poročila. \'Hočem, da moja žena skrbi
zame in za otroke. Nočem, da je tako zatopljena v svoje delo, da nima
nobenega časa za dom ali za moje potrebe.\' In to je tudi tisto, kar
hočem jaz. Biti dobra žena.«

Ama je imela svoje teorije o tem, kakšna naj bi bila dobra žena. Prvič,
nobena ženska ne more služiti dvema gospodarjema -- se pravi očetu in
možu. Dobra žena zna dati prednosti moževim potrebam pred vsemi drugimi,
tudi očetovimi. Dobra žena posluša moža in naredi tako, kot ji reče.
»Enakopravnost v zakonu ne obstaja,« je rekla ama. »Najbolje se je
sprijazniti, da je žena podrejena možu. Tako ne pride do prepirov, do
nesoglasij. Samo če se ves čas trudiš dokazati svojo enakopravnost, se
prepiraš in spopadaš. Veliko enostavneje je sprejeti svoje mesto v
življenju in živeti v skladu z njim. Ženski ni namenjeno, da prevzame
moško vlogo. Sicer bi jo bogovi ustvarili takšno. Kaj je torej z dvema
enakopravnima v zakonu?«

Ama je vse odločitve prepustila api. »Najbolje ve,« je rekla. »Nikoli
nam ni bilo treba obžalovati nobene njegove odločitve, niti tistih, ki
jih je sprejel v mojem imenu.«

Zato je ama, ko je nekaj let po poroki podedovala nekaj zemlje v svoji
vasi, molče, brez ene same besede ugovora gledala, kako je apa zemljo
prodal. Nekaj let pozneje ji je sestrična pisala, da so isti kos zemlje
prodali za desetkratno ceno. »Če bi jo obdržali, bi si lahko kupili
majhno hišo,« je vzdihnila ama.

Ko je Akhila vzdihnila z njo, se je spremenil izraz na njenem obrazu in
rekla je: »Saj ne pravim, da se je tvoj oče prenaglil. Le kdo bi lahko
vedel, da bodo cene v kraju kot je Mettupalayam, tako poskočile?«

Amina družina je bila precej bogata. A ona je bila hči prve žene, ki je
umrla, ko je bilo ami enajst let. Njena mati je umrla, ko je poskušala
roditi dečka, ki tudi ni preživel. Leto dni pozneje se je oče spet
poročil. Druga žena in sinovi, ki jih je rojevala v rednih
osemnajstmesečnih presledkih, so ga preveč prevzeli, da bi se veliko
ukvarjal s hčerjo. Ko je bila ama dovolj stara za poroko, ji je
pripravil svatbo. Zelo zmerno, z apom. Konec koncev so se o vsem
dogovorili že pred leti. Pravzaprav tisti trenutek, ko se je rodila.

Vsega je bilo dovolj, tako da se nihče ni mogel pritoževati, ni pa bilo
veliko denarja ali nakita ali česar koli trajne vrednosti. Tisti kos
zemlje je bil njena edina dediščina po očetu, ki je vse drugo zapustil
svojim sinovom.

A apa je vztrajal, da nima več kaj početi z družino, ki je z njo ravnala
tako skopuško, in se je odločil, da bo zemljo prodal. »Odslej sem jaz
vse, kar imaš,« je rekel. In ama je to z veseljem sprejela. Po smrti
njene matere je nihče ni tako zelo ljubil. In to je bil le še en izraz
tega, koliko mu pomeni.

Mnogo let pozneje je Akhila omenila kolegici in mogoče svoji edini
prijateljici Katherine, da je bila njena mati tudi očetova nečakinja.
Katherine je bila šokirana. »Kako se lahko kdor koli poroči s svojim
stricem? To je incest!« je vzkliknila, njena usta so bila okrogel \'O\'.

»Menda je res incest,« se je strinjala Akhila. »Mogoče sta bila zato
tako sproščena med sabo.«

»Ne morem razumeti, za kaj sploh gre pri tvoji veri,« je Katherine
zmajala z glavo. »Pojesti jajce je greh. Poročiti se z lastnim stricem
je pa čisto v redu!«

Akhila je lahko razumela Katherinino stališče, a iz neznanega razloga se
ji je zdelo potrebno, da zaščiti svoje starše. Da razloži, kakšen je bil
njun zakon. »Zelo srečna sta bila skupaj. Najsrečnejša sta bila, kadar
sta bila skupaj. Včasih si mislim, da zato, ker sta se poznala od
nekdaj. Pomisli, moja mama se je slinila po očetovem hrbtu, ko je bila
dojenček. Mogoče ga je celo polulala. Morala je slišati, kako se mu je
prelomil glas in videti prvi puh nad zgornjo ustnico.«

»To je že v redu, ampak ni se ti treba poročiti z lastnim stricem, da bi
bila blizu svojemu možu,« je ugovarjala Katherine. Če je tako, bi se
lahko poročila tudi s svojim bratom.«

»Ne, ne mislim tako. Ampak veš kaj, pred nekaj leti, ko sem si še želela
postati komu žena, bi se poročila s komer koli. Tudi s stricem,« je
rekla Akhila, le napol v šali.

Akhila je pogledala na uro in si nestrpno želela, da bi pozvonil zvonec,
ki naznanja prihod vlaka. Udayanski vlak je medtem prišel in odpeljal in
peron je bil zdaj poln potnikov Kanyakumarijskega vlaka. Stari par se je
premaknil za nekaj korakov naprej. Spraševala se je, koliko časa že
čakata.

Stari gospod je postajal nemiren. Ženo je nekaj vprašal. Pokimala je.
Izvil se je iz množice in se odpravil proti kiosku pri vhodu na postajo.
Vrnil se je s pijačo zanjo. Naredila je požirek in mu ponudila
stekleničko. Zmajal je z glavo.

Le zakaj zapravljam čas in strmim vanju? Akhila je stisnila ustnice.
Tukaj imam dokaz za vse, kar mi govori moja družina. Ženska ne more
živeti sama. Ženska se ne znajde sama. Pred nadaljnjim razglabljanjem jo
je rešil zvonec. Luči vlaka so se približevale postaji, zvočnik je
napovedal prihod.

Akhila je pograbila svoj kovček in v pripravljenosti trdno stisnila
ročaj.

Ko se je vlak ustavil, se je množica potnikov premaknila. Akhila je
začutila, kako jo je strah pognal naprej. Vlak bo stal samo dve ali tri
minute. Kako se bodo vsi naenkrat stlačili nanj? S komolci se je rinila
skozi množico. Ko je prišla do vrat, je tam odkrila starega gospoda.
Svoji ženi je pomagal, da se je vzpela na vagon. »Pohitite, hitro
zlezite na vlak,« je rekel in se obrnil proti Akhili. Zadržal je druge
potnike, medtem ko je Akhila dvignila svojo torbo in se odpravila proti
kupeju.

Damski kupe je bil na začetku vagona. Vstopila je in poiskala svoj
sedež. V kupeju je bilo šest ležišč. Na vsaki strani tri. Njeno ležišče
je bilo spodaj. Ampak za zdaj bo vseh šest potnic sedelo na spodnjih
ležiščih, dokler ne bo čas za spanje. Potem bodo srednji ležišči
potegnili stran od stene, na katero sta bili pripeti, in ju pritrdili na
zgornji ležišči. Akhila je pospravila potovalko pod svoj sedež in se
ozrla okoli sebe. Stara gospa ji je sedela nasproti. Njen mož je
pospravil potovalko pot sedež in ji je zdaj napihoval zračno blazinico.
Ko je bila napihnjena in okrogla, jo je potrepljal in jo dal ženi.
Dvignil je okno in ga pritrdil, da ji ne bi padlo na roko. »Naj vam
pomagam odpreti okno?« je vprašal in se obrnil h Akhili.

Nasmehnila se je in odklonila.

»Saj bo vse v redu s tabo, kajne?« se je obrnil k svoji ženi. »Ko boš
hotela spati, zapri lesene pregrade. Tako ti bo lepo pihalo, pa še ne bo
ti treba skrbeti, da bi ti kdo izpulil ogrlico ali uhane. Ne pozabi
vzeti zdravil. Na istem vagonu sem, zato ne skrbi, večkrat te bom prišel
pogledat.«

Ko je odšel, se je stara gospa nakremžila proti Akhili in
rekla:«Rezervirala sva šele pred dvema dnevoma in sva lahko dobila samo
to. On še ležišča nima.«

»Kaže, da bo eno ležišče prazno. Mogoče mu ga bo sprevodnik dal. Saj
starejši moški v damskem kupeju nikogar ne motijo.«

»Ležišče je že zasedeno. Na naslednji postaji bo prišla gor, ali pa na
eni pozneje, so rekli.«

Vlak se je premaknil in Akhila se je ozrla okoli sebe. Spomnila se je,
kaj ji je rekla Niloufer in se sama pri sebi nasmehnila. »Pet žensk,
neskončno čvekanje. Lahko to zdržiš?« jo je dražila Niloufer.

Zraven stare gospe je sedela čedna ženska s paževsko pričesko in z očmi,
ki so spominjale na drobce oniksa. Akhila se je spraševala, ali je
mogoče zdravnica. Zdelo se ji je, da preiskuje vse in vsakogar. Ženska
je ujela Akhilin pogled in se nasmehnila. Kratek napet nasmešek, ki je
njenemu pozornemu pogledu odvzel ostrino. Zraven Akhile je sedela
prikupna ženska svetle polti, bila je vitka in njena oblačila so
izdajala premožnost. Na njenih zapestjih so viseli zlati obroči in v
njenih ušesih diamanti. Nohti so bili dolgi in umirjeno rožnato
namazani. Videti je bila kot ženska, ki v življenju ni opravila še čisto
nobenega dela. Akhila se je spraševala, kaj počne v vagonu drugega
razreda.

»Kam pa greste?« jo je vprašala ženska.

»V Kanykumari. Pa vi?« je vprašala Akhila.

»V Kottayam. Na poroko grem. Mož bi me moral peljati, ampak je moral
poslovno v Bombaj in bo od tam letel v Kochi. In to je bilo vse, kar sem
lahko dobila tako na hitro, je izdajal izraz na njenem obrazu, čeprav ni
ničesar rekla.

»Pa vi?« je stara gospa vprašala lepo žensko poleg sebe.

»Jaz izstopim v Coimbatoreju,« je rekla. Njen glas je bil prav tako mil
kot njen obraz, vendar se je Akhila ob njen počutila nelagodno. »In vi?«

»V Ernakulamu.« je odgovorila stara gospa.

Ženska , ki je sedela na drugem koncu kupeja, se je stisnila k vratom.
Zdelo se je, da je v lastnem zaprtem prostoru in da jih sploh ne opazi.

Zastrmele so se vanjo. Ni bila ena od njih. Že videti je bila drugačna.
Saj ni bila slabo oblečena in od nje se tudi ni širil smrad revščine. Le
izraz na njenem obrazu je bil drugačen. Kot da je že vse videla, vso
človeško nestanovitnost in zmotljivost, in da bi jo le malokaj
presenetilo. V nasprotju z njenim njihovih obrazov, čeprav so bili
starejši od njenega, niso zaznamovali izkušnje in trpljenje.

Pa tudi prepričane so bile, da ne govori angleško tako kot one. In to je
bilo dovolj, da je med njimi nastala razdalja.

Ženska zraven Akhile je odkrila majhno košaro in iz nje vzela nekaj
pomaranč. »Nisem hotela, da mi doma zgnijejo. Izvolite, vzemite kakšno,«
je rekla in ponujala sadje.

»Ime mi je Prabha Devi. Pa vam?« je vprašala, a nobene posebej.

Prabha Devi. Stara gospa je bila Janaki. Lepotica je bila Margaret. In
ona, Akhila, Akhilandeswari.

Ženska pri vratih je počakala na sprevodnika, potem pa je splezala na
najvišje ležišče in zaspala. Ne da bi vedela, zakaj, je Akhila vedela,
da se vse bolje počutijo, ker jim je ni bilo treba vključiti v pogovor.
Ni se jim bilo treba pretvarjati, da imajo z njo kaj skupnega. Da se
morajo družiti z njo, ker so vse ženske.

Kupe je napolnil vonj pomaranč. In z njim je med njimi pognalo tiho
tovarištvo.

Akhila je brcnila sandale z nog, jih dvignila na sedež, sedla nanje in
se naslonila na okno. Veter ji je kuštral lase. Luna ji je visela na
rami.

»Vnuk mi je dal čokolado. Za zobanje ponoči,« je smehljaje rekla stara
gospa. »Bi je malo vzeli?« je ponudila.

Akhila je vzela košček kit kata in strgala srebrno folijo. Margaret je
odkimala. »Ne, hvala. Paziti moram na težo.«

Janaki je nejeverno zmajala z glavo. »Zakaj pa morate vi paziti na težo?
Saj ste dovolj vitki.«

»Prej sem bila debela. Ne okrogla, veste. Zares debela,« je rekla
Margaret. »Ko sem začela z dieto, sem se morala odpovedati kupu stvari.
Zdi se mi, da sem izgubila okus za čokolado. Včasih sem jo oboževala.
Zdaj pa ne več \...«

»Tudi jaz ne jem čokolade,« je rekla Prabha Devi in vrnila čokolado
Janaki. »Moj sin je star sedemnajst let, kadar gre za čokolado, se pa še
vedno obnaša kot triletnik. Vsakokrat ko mož gre mož poslovno v tujino,
mora prinesti čokolado za sina. Hči jo je nehala jesti, ko je ugotovila,
da se ji zaradi čokolade vname koža. Včasih se mi zdi, da ves svoj čas
preživi pred ogledalom in preiskuje, če je na njenem obrazu kakšen madež
ali mozolj. Zdaj hoče, da ji mož nosi kozmetiko iz trgovine, ki se
imenuje Body Shop.«

»Kaj pa dela mož?« je vprašala Janaki.

»Draguljarno imava,« je rekla Prabha Devi. »Saj ne bi smela reči
\'imava\'. On ima draguljarno. Jaz sem gospodinja.«

»To ni nič slabega. Tudi jaz sem gospodinja,« je rekla Janaki. »Pa vi?«
je rekla in se obrnila k Margaret.

»Moj mož je ravnatelj šole. Jaz na isti šoli učim kemijo,« je rekla.

»Se ves čas prepirata?« se je zahihitala Prabha Devi, potem pa si je
hitro, kakor da bi se zavedla, kaj je pravkar rekla, z roko pokrila usta
in poskusila razložiti: «Zato ker nista samo doma skupaj, ampak tudi v
službi.«

»Na začetku sva imela težave, zdaj pa sva dovolj izkušena, da umiriva
napetosti, kadar se pojavijo. Da ločiva šolsko življenje od domačega.
Dolgo je trajalo, ampak zdaj nama gre kar dobro. In veste kaj? Tudi moja
hči hodi na isto šolo!« se je zahahljala Margaret.

»Kaj pa dela vaš mož?« je vprašala stara gospa in nagnila glavo k
Akhili.

»Nisem poročena,« je odgovorila Akhila.

»A.« Janaki je utihnila. Akhila je videla, da Janaki misli, da jo je
užalila. Globoko je vdihnila.

»Petinštirideset let sem stara in že vse življenje živim s svojo
družino,« je rekla.

Prabha Devi se je obrnila k njej. Ampak Margaret je spregovorila prva.
»Hodite v službo?«

Pokimala je. »Delam na davčni upravi.«

»Če ne zamerite, ker sprašujem, zakaj se pa niste poročili?« je vprašala
Prabha Devi in se nagnila k Akhili. »Ste si sami tako izbrali?«

Kaj naj ji rečem? se je spraševala Akhila.

Naenkrat ni bilo več pomembno. Akhila je vedela, da lahko tem ženskam
pove, kar hoče. Svoje skrivnosti, želje in strahove. V zameno jih lahko
vpraša kar koli. Nikoli več se ne bodo videle.

»Nisem si izbrala samskega življenja. Kar zgodilo se je,« je rekla. Ko
je videla radovednost v njihovih očeh, je pojasnila: »Oče mi je umrl in
morala sem poskrbeti za družino. Ko so si ustvarili svoje življenje, sem
bila že prestara za poroko.«

»Saj niste tako stari,« je rekla Janaki. »Še vedno lahko najdete dobrega
moža. Ženitni oglasi so polni ponudb moških v štiridesetih, ki iščejo
primerno zrelo žensko, s katero bi preživeli življenje.«

»Če mene vprašate, bi rekla, da si ti moški iščejo gospodinjo. Nekoga,
ki bo kuhal, čistil in jim stregel. Če je srečna, zakaj bi se morala
poročiti?« je vprašala Margaret.

»Ste srečni?« je vprašala Prabha Devi.

»Je kdor koli srečen?« je odvrnila Akhila.

»Odvisno,« je rekla Prabha Devi in si popravila pramen las za uho.
»Odvisno od tega, kaj je za koga sreča.«

Akhila se je nagnila k njej in rekla: «Kar se mene tiče, zakon ni
pomemben. Družba že, to bi rada imela. Težava je v tem, da bi rada
živela sama, pa mi vsi pravijo, da ženska tega ne more.«

»Le zakaj bi ženska živela sama? Vedno se najde moški, ki bi bil z njo,«
je rekla Janaki, snela očala in se podrgnila po nosnem korenu. »Nisi
nikoli srečala nikogar, s komer bi se hotela poročiti?«

»Sem,« je rekla Akhila in obraz ji je prekrila bleda senca, «ampak mi ni
bilo usojeno.«

»Zakaj ne?« je vprašala Prabha Devi. «Zakaj ni bilo usojeno?«

»Nisva bila za skupaj. Sicer pa zdaj ne mislim več na poroko. Rada bi se
samo prepričala, da ženska lahko živi sama.«

»Zaupati bi morali svojim občutkom,« je rekla Margaret. »Sami morate
poiskati odgovore. Nihče vam pri tem ne more pomagati.«

Akhila je bila za trenutek tiho, potem pa je spet začela. »Moja družina
pravi, da bi mi drugi ljudje, če bi govorila z njimi, povedali, kakšna
neumnost je to, da bi jaz, samska ženska, živela sama. Ampak to sem od
družine pričakovala. Zato sem se delala, da bom govorila z nekaj ljudmi.
Bila sem prepričana, da hočem živeti sama, in nisem potrebovala
nikakršnih potrditev. Potem pa sem se neke noči nenadoma prebudila. Le
kako? sem se spraševala. Kako bom jaz, ki še nikoli nisem preživela sama
niti enega tedna, v prihodnosti preživela sama? Kaj vem o tem, kako se
vodi gospodinjstvo? Kaj bom storila, če zbolim? Na koga se bom obrnila?
Kaj vem o življenju?

In potem ko sem prišla v ta kupe in vas zagledala \... vem, da ste vse
poročene \... pomislila sem, če bi vam povedala \... bi se mogoče lažje
odločila.«

Prabha Devi in Margaret sta se spogledali in se namuznili. Potem se je
Margaret zagledala v svoje nohte in z zvitim nasmeškom rekla: «Kaj pa če
vam jaz rečem, da bi morali živeti sami, ona pa,« je pokazala na Prabho
Devi, »bi vam rekla, da ne morete. Da morate ostati s svojo družino. Kaj
bi storili potem?«

«Ne posmehujte se ji,« je rekla Janaki. Janaki, ki bi bila lahko njena
mati in njuna. Kako zlahka so prevzele znane vloge. Mati in tri hčere.
Dve sestri proti tretji.

»Resno misli. Kaj ne moreta videti tega?«

Akhila je skomignila. »Ne vem, ali mi boste lahko pomagale. Ampak
povedati mi morate, kaj v resnici mislite. Se ženska znajde sama?«

»Iščete nasvet?« je vprašala Janaki.

»Nočem nasvetov. Rada bi samo, da mi poveste, ali ženska lahko živi
sama,« je tiho rekla Akhila.

Janaki je strmela v njen obraz, opazovala je njene oči. Akhila je sedela
in molčala. Janaki je vzdihnila. »Onidve,« je rekla in pokazala na drugi
dve, «sta ti po letih bliže kot jaz. Njuno mnenje bo pomembnejše od
mojega. Napačna oseba sem za ta pogovor. Z možem sva poročena že
štirideset let. To je dolga doba za par. Kako naj vam povem, kaj pomeni
za žensko, če živi sama?«

V kupeju je zavladala tišina. Akhila je za trenutek pomislila, da se je
med njimi ustvarila vez. Zarodki, ki se prerivajo v maternici in si
pomagajo preživeti, pri čemer jim pomaga tema zunaj in dejstvo, da to,
kar bodo povedali med temi zidovi, ne bo zapustilo te noči in tega
zaprtega prostora.

»Ne vem dovolj o svetu, da bi vam lahko svetovala. Edino, kar lahko
storim, je, da vam povem o sebi, o svojem zakonu in o tem, kaj mi
pomeni,« je nenadoma začela Janaki, počasi, kakor da zelo skrbno izbira
vsako besedo. »Ženska sem, za katero so vedno skrbeli drugi. Najprej oče
in bratje, pozneje mož. Ko bo mož odšel, mi bo ostal sin. Prevzel bo
skrb tam, kjer jo bo mož opustil. Ženske, kot sem sama, postanejo krhke.
Naši moški delajo z nami, kot da smo princese. In zaradi tega se
počutimo vzvišene nad ženskami, ki so močne in se znajdejo same.
Razumete, kaj vam pravim?

Morda je bilo tako zaradi vzgoje, zaradi vsega, kar so mi vcepili, ko
sem odraščala, a verjela sem, da je dolžnost ženske, da se poroči. Da je
dobra žena in mati. Verjela sem v staro puhlico, da je dom ženino
kraljestvo. Zelo sem si prizadevala, da sem ohranila svojega. Potem pa
nenadoma, nekega dne, ni bil več pomemben. Dom me je popolnoma nehal
zanimati; nobeno prepričanje, okoli katerega sem zgradila svoje
življenje, ni več imelo pomena. Razmišljala sem, da bi se lahko pobrala
tudi, če bi izgubila prav vse. Če bi ostala sama, bi se znašla. V to sem
bila trdno prepričana. Mislim, da sem imela dovolj lastne krhkosti.«

Akhila je pozorno opazovala Janakin obraz. Kaj je mislila s \'sem
bila\'?

»Ampak zdaj ste si premislili. Zakaj?« je vprašala Akhila.

»Janaki je potrepljala zračno blazinico, kot da bi bila roka njenega
moža, in rekla: «Zdaj vem, da bi, čeprav bi se znašla, življenje ne bilo
enako, če ga z mano ne bi delil on.«

2

Določena starost

Perje. Mehka pramenasta odeja. Šuštenje satena na koži na notranji
strani roke. Vsako noč je Janaki ležala na boku, z obrazom, naslonjenim
na pregib komolca, in razmišljala o prijetnih in mehkih rečeh v
življenju. Kar koli, samo da bi zadušila zvoke, ki so pronicali skozi
zidove kopalnice. Zvoke, ki jih je poslušala skoraj vsako noč, že
štirideset let.

Grgranje kotlička, ko je potegnil vodo. Pljusk vode na tleh, ko je tuš
izpljunil dvainpetdeset curkov mlačne vode. Bil je takšen človek:
vsakršne skrajnosti so mu delale skrbi. Njegovo popevanje brez posluha,
ko se je močno namilil, da mu je dišeča milnica oblekla telo. Namišljena
plodovnica, preden se je poleg nje zvil v položaj zarodka. Še več
pljuskanja. Žvenket njegovih zob v porcelanastem lončku. Protezo in
preostale zobe si je vsak večer skrbno očistil. Grgranje. Pljunek. In
vedno znova popevanje brez posluha.

Kaj res slišim te zvoke? Ali gre samo za to, da vem? se je spraševala
Janaki. Res že trideset let živiva skupaj?

Janaki se je s Prabhakarjem poročila, ko je bila stara osemnajst let, on
pa sedemindvajset. Njuna poroka je bila dogovorjena, njuna horoskopa sta
se ujemala, družini sta si bili všeč in vsi so mislili, da sta za
skupaj. Janaki ni vedela, kaj naj pričakuje od zakona. Vse deklištvo so
jo pripravljali na to. Mati in teta sta jo naučili umetnosti kuhanja in
pospravljanja, šivanja in vlaganja \... Niso pa pričakovali, da bo
vedela, kaj pomeni biti poročen, in tudi sama ni bila posebej radovedna.
Bo že ugotovila, tako kot je mati, si je mislila.

Na poročno noč, ko se je s svojimi ustnicami dotaknil njenih, je
začutila, kako je njena notranjost otrdela. Ni bila samo plašnost.
Mogoče je bilo zato, ker je bilo tako čudno. Še nikoli ni bila sama z
moškim v zaklenjeni sobi. Druženja z moškimi nikoli niso odobravali,
zdaj pa naj bi, samo zato, ker je bila poročena, bilo v redu, da je z
njim, da se je dotika in jo celo slači.

»Tvoj mož je in sprejeti moraš vse, kar stori,« so šepetale Janakine
tete, ko so jo vodile v spalnico, okrašeno z jasminom in odišavljeno s
kadilnimi paličicami.

Legel je k njej in potegnil njene dlani na svoje prsi. »Dotakni se me,«
je rekel in ona je lahko mislila le na to, kako grobe so dlake na
njegovih prsih.

Znova je pritisnil brado na njen tilnik in znova jo je preplavil val
gnusa: kaj počnem tukaj? V kaj sem se zapletla?

Potipal je. Pogladil je. Božal je in gnetel in vse, kar je čutila
Janaki, je bilo, kako se od znotraj zaklepa.

Svojega zakona nista izpolnila več kot dva meseca. Ni je silil. Potrudil
se je, da bi ga lažje sprejela. Laskal ji je, se dobrikal, celo prosil.
Zelo se je trudil, da bi ga sprejela v svoje telo. A vsakokrat se je
zdrznila ob najmanjšem zbodljaju bolečine in on se je umaknil in jo
pustil pri miru. Začela si je želeti, da bi nehal biti tako nežen in bi
se prisilil zapreti oči pred njenim odporom. Kajti, veste, bala se je.
Da bo, če mu ne bo dala, kar je želel, odšel drugam.

In tako je Janaki končno premagala svoj siloviti odpor, mu vrnila
božanje, razširila roke in razprla noge, stisnila bolečino med zobe, ko
je prišla, in jo pogoltnila s krikom, ki se ji je pognal po grlu. Tisto
noč jo je trdno objemal in šepetal v njene lase: «Moja žena si. Moja
žena si.«

In takrat ni bilo pomembno nič drugega, je razmišljala, kot to, da je
bila njegova žena in da ga je zadovoljila.

V tednih po noči, ko ga je spustila v svoje telo, je začela odkrivati
radosti, skrite v obredih bližine. V postelji je imela na sebi njegove
stare srajce in čutila je, kako ji tkanina drsi po koži. Z njim je
delila skodelico čaja in čutila njegova usta v svojih. Skupaj sta se
kopala. Škropila sta se z vodo in goba v njunih rokah je oživela, ko sta
s prsti božala in dražila kožo. Puhasta bela brisača je bila naprava, ki
je govorila \'Poglej, kako zelo te ljubim,\' ko sta se nežno zavila v
ovoj toplote, in je s tisočerimi ustnicami sesala vlago.

Kdaj sta nehala hoditi v kopalnico z roko v roki? Preden je prišel
dojenček ali pozneje?

Ko si že dolgo poročen, postane kopanje samo način, da se očistiš. Drugo
se konča skupaj z medenimi tedni.

Janaki se je obrnila na hrbet in si potegnila odejo do brade.

Janaki je vsak večer bedela, dokler ni slišala, kako so posteljne vzmeti
zaškripale in zastokale, ko so sprejele njegovo težo. Šele ko se je
namestil za čez noč, ko je svoje telo zložil tako, da ni vdiral v njen
prostor, si je dovolila zaspati. Vedel je, da ni marala nagubanih rjuh
in odeje, zvite okoli nog. Zato je ohranjal razdaljo z drugo odejo. On
se je nemirno preobračal v spanju. Ona se ni. Zjutraj, ko sta se
zbudila, se je zdelo, da sta prespala v različnih posteljah, v različnih
sobah.

Včasih sta se ponoči pogovarjala. Naključno izbrani delci pogovorov. O
sinu. O sosedu. Ali pa mogoče o filmu, ki sta ga videla tisti večer.
Včasih sta se zatopila v spomine. V spomine z dvema glavama. Pa je bilo
to sploh pomembno? Ko se je ozrla nazaj, je vedela, da je bilo
sodelovanje tisto, kar je bilo pomembno.

Včasih je njegovo telo poiskalo njeno. Njegova oblika se je vlila v
njeno. Nekatere noči ga je toplo sprejela, spet druge je potrpežljivo
prenašala toploto njegove kože, ustnic, rok in stegen, ki so se tako
neškodljivo spravili nanjo. Pozneje, ko sta bila utrujena, sta se
zložila nazaj v ločeni enoti in zaspala.

Po štiridesetih letih ni bilo več nobenih presenečenj, nobenih disonanc,
nobenih bavbavov za vrati. Ostala je samo ta prijazna ljubezen. Bila je
ljubezen tiste vrste, ki jo tako rade izkoriščajo oglaševalske agencije.

Zavarujte se, da bodo vaša upokojenska leta polna sproščenih sprehodov s
psom po obali, postavljanja peščenih gradov z vnuki in srebanja kokosove
vode. Nič voženj s kolesi z vetrom v laseh. Ali kotalikanja po gorskem
pobočju. Lepo srebajte svoj večerni napitek in uživajte sadove svoje
zavarovalne police.

Le zakaj se obnašajo, kot da so ta leta čakalnica na smrt, je
razmišljala Janaki. Vsakokrat, ko so se pojavili zavarovalniški oglasi,
je spremenila program.

Pa nista živela prav tako? Izposojala sta si trenutke iz televizijskih
oglasov. Šale, smeh, nostalgijo ob skupnem ogledovanju fotografskega
albuma. Prijazna ljubezen. Obok mavrice, preden izgine v meglico
oblakov.

Janaki je potipala za očali na nočni omarici. Koliko je ura? Nadela si
je očala, ugotovila, da ni ure, znana bela budilka, ki je stala na njeni
strani postelje doma, je izginila. Namesto tega je na steni visela ura v
obliki popka vrtnice \... Morala bo prižgati luč. Tipala je ob robu
nočne omarice. Tam nekje je bilo stikalo. Zakaj niso naredili raje
prostora za budilko namesto vse te šare, ki je polnila polico? Ne sme se
pritoževati, je pomislila. To je bila soba njene vnukinje in konec
koncev sta bila samo na obisku.

Skoraj je prevrnila kozarec z vodo.

Zadnjih deset let ji vsak večer prinese kozarec vode in eno samo
uspavalno tableto. Nekako ni bila tako grozna, ta njena nesposobnost, da
bi zaspala sama od sebe, če je to storil on.

Zdravnik ji je pomagal dvigniti noge iz nastavkov, ki sta mahala nad
preiskovalno posteljo, in pogladil turkizno bolnišnično haljo čez njena
stegna. Nasmehnil se ji je in ji zagotovil: »Vse je v najlepšem redu.
Vaša nespečnost pa \...« skomignil je z rameni. «V določeni starosti
spanec postane težaven.«

V določeni starosti. Bila je ženska določene starosti. Kaj pa on? Res je
nemirno spal, vendar je zlahka zaspal. Kot dojenček. Dojenček mali. Moj
moj dojenček.

Ko sta bila poročena sedem mesecev, v časih, ko je vsak dan s seboj
prinesel slastno novo sled odkritja, zaradi katere se je ljubezen zdela
kot popolnoma nova teorija, ki sta ji ona in on vbrizgavala pomen, sta
se navadila govoriti med sabo po otroško.

Gu, gu, buci buc je zagrulila. Be be je momljal in grizljal njeno ušesno
mečico. Zvoki brez pomena, ki sta jih lahko razbrala samo onadva.

Potem pa je Janaki nekega dne ugotovila, da je noseča. Zahrepenela je po
okusu tobaka in kadila je ogorke, ki jih je puščal v pepelniku. Ko jo je
objel, ga je s komaj zadržanim besom odrinila. Sovražila ga je, samo bog
ve zakaj, a zdravnik ji je razložil, da je to normalno. Hormoni so
krivi, je rekel in se nasmejal.

Ko je otrok začel brcati, je sovraštvo izginilo skupaj s hrepenenjem. Z
njim je govorila še bolj po otroško in začela je šivati pregrinjalo za
otroško posteljico. In kot vsi bodoči očetje, je tudi on pritisnil uho
na njen valujoči trebuh. Bajaličar, ki čaka, da ga bodo notranje sile
povlekle bliže.

Ko se je otrok rodil, sta ga spravljala v smeh z ropotuljicami in
opicami, ki so igrale na boben, če si jih navil s ključkom. Štela sta
njegove majcene prstke na nogah, ga tesno stiskala k svojemu srcu in
brbljala neumnosti.

V postelji so se njuni pogovori skrčili na -- Je polulan? Si preveril
medvedka-lučko? Zdi se mi, da je zajokal. Pa tebi?

Nehala sta reševati kratke kvize o tem »Kako dobro poznate partnerja?«
in »Je vaš zakon še vedno romantičen?« Namesto tega sta označevala
kvadratke, da bi ugotovila, ali sta dobra starša in ali njun otrok dobro
raste.

Ni ju skrbel ta vdor v zasebnost. Pogledala sta otroka in v njem sta
videla sebe. Bil je podaljšek njunih podob. Ko je prišel domov s
srebrnim pokalom, nagrado za šolsko tekmovanje v tenisu, sta se njuni
srci zableščali. Si"		Didakta	2005.0	da	da	86726.0	1921.0	
Leposlovje	Gazvoda-SANJAJO_TISTI.txt	Gazvoda-SANJAJO_TISTI	Sanjajo tisti, ki preveč spijo	Nejc Gazvoda		"PROLOGUE

Bil je deževen večer.
Vem, tako se ne začenja, to je najslabši začetek vseh časov – ampak bom tvegal. Ker se tako živo spomnim debelih kapelj, ki so tolkle po vetrobranskem steklu. Avtomobilske luči so se razlivale po cesti pred mano. Sedel sem zadaj. 
Odkar pomnim, sem sedel zadaj. 
Oče si ni nikoli zapomnil, koliko je legalna starost za otroka, da lahko sedi spredaj, preveriti pa se mu tudi ni dalo. Zato me je vedno posadil zadaj, čeprav že zdavnaj nisem bil več otrok. Vozil je on, čeprav sem imel vozniški izpit. Svojega starega dizla karavana je vedno vozil on. Ni imel servo volana in revma je očetu nagajala pri obračanju, a ni popustil. Gledal sem v njegove sive lase in bele členke, ki so oklepali volan. Vedel sem, da ga ne smem motiti.
»Nikoli me ne moti, ko vozim,« mi je govoril. »Vožnja je veščina. A dobra vožnja je ... umetnost. In ko ustvarjaš umetnost, te ne sme nihče motiti.« 
Morda zato ni nikoli dokončal svoje pesniške zbirke, ker ga je preveč stvari motilo. Kot mulec sem kukal skozi ključavnico njegove delovne sobe. Sedel je za mizo in držal roke nad pisalnim strojem, kot veliki pianist, tik pred igranjem svoje največje mojstrovine. Moj oče ni nikoli pritisnil na tipko. Po hiši sem včasih našel koščke njegove poezije, nakracljane na račune za telefon, zavarovanje, hrano.

Včasih si kradla sanje na obroke
Kajti tudi pogledi izpijejo bistva
In stalno te ne morem imeti na očeh
Čeprav ne mine dan, ko vaški umetnik ne nariše tvoje slike
Jaz jo kupim
Ob sončnicah na leseni mizi pijeva vino
In govoriva o tebi
Sonce mi počasi zaslepi pogled
In tvoja podoba bledi
Kajti tudi slika ne zaobjame bistva
Ko nimam sestavljenih ...

Tole sem recimo odkril v škatlici, kamor je spravljal avtomobilske ključe, napisano na reklamni letak za pralne stroje. Nekaj časa sem razmišljal, nato pa vzel svinčnik in jo dokončal:
... sanj
In nimam pogleda na dan 
Če ni s tabo obsijan.

Zvečer, ko sem že ležal v postelji, je prišel v sobo in v roki držal letak.
»Ne delaj več tega,« je tiho rekel, se nerodno obrnil in odšel iz sobe. Od takrat naprej se listki niso več pojavljali.

*

»Ne momljaj,« je rekel oče in vključil brisalce, tako da so mahedrali po vetrobranu z največjo hitrostjo.
»Saj ne momljam,« sem rekel.
»Torej momljaš,« je rekel in se posvetil vožnji.
»Kako daleč še?« sem previdno vprašal.
»Daleč,« je odgovoril.

*

Tale zgornji pogovor ne zveni preveč logičen. A zanj imam razlago, obljubim. Samo morate počakati. Kajti ko poslušam ropotanje karavana dizla, se mi v glavi rišejo spomini. Niso tako popolni kot tisti filmski, flashbacki. So bolj podobe, ki v ritmu ropotanja motorja, škrebljanja dežja in očetovega plitkega, kadilskega hropenja, dobijo svoj ritem, svoje barve in svoje zvoke.
Ena izmed podob je bila tista zelo zgodnja, ko sem še znal lebdeti. Sicer čisto malo nad tlemi in še to zato, ker sem bil v hojici, ampak občutek je bil fantastičen. Če bi bil drzen, bi trdil, da iz tega občutka izvirajo sanje o lebdenju. Dejstvo, da si bil pripet v neko čudno napravo na koleščkih, se izbriše iz spomina, ostane le občutek premikanja brez korakanja. Ampak nisem drzen. Mama me je vedno božala po glavi in mi govorila: »Poguma, poguma ti bo manjkalo v življenju.« In imela je prav. Do neke mere.
Kajti v hojici sem bil pogumen.
Lebdel sem po stanovanju in podrl vse pred sabo, zapeljal mački čez rep in se odrinil čez celo kuhinjo ter pri tem povlekel izza pulta vse, kar sem le mogel. Tako sem med plesom črepinj in mijavkanjem pred sabo zagledal obraz moje babice, ki je zgroženo strmela vame skozi debela, sovja očala. Pekoča bolečina, ki se je nato razlila čez mojo zadnjico, je za nekaj časa ustavila moje podvige.
Ne vem, zakaj sem se tega spomnil. Samo tako očitno gre to, pri meni. Moram nekje začeti, pa sem izbral nekaj, kar mi je všeč. Lebdenje. No, ne še tisto, pravo. 
Še dobro, da sem se kasneje naučil lebdeti tudi brez hojice.





























1

Ne bom vam povedal, kam me oče pelje in zakaj me pelje. Ne zaradi ustvarjanja suspenza, ampak zato, ker me je sram. Nikoli nisem rad govoril o sebi in to, kar delam sedaj, je naravnost grozno. 
Dež.
Motor.
Očetovo dihanje.

*

Imel sem kakih deset let, ravno toliko, da sem se zavedel svojega telesa in to, da, čeprav smo pod obleko vsi enaki, so punce veliko bolj zanimive. Družinski prijatelji so prišli na večerjo, in med njimi je bila tudi nova žena očetovega prijatelja Rajka, ki je imel otroke že s črnko, Azijko in rdečelasko, tako da je bila ta po logičnem zaporedju blondinka.
»Vsaka ima drugačno,« je razlagal očetu. »Nobena sicer postrani, ampak ...«
Takrat je začela mama iz kuhinje vpiti, da ji pohujšujeta otroka in da sta oba ena navadna perverznjaka in da se jima bo nekoč tamal posušil in odpadel.
»Daj no daj, saj sine itak ne razume,« je rekel oče, jaz pa sem se obrnil k Rajku in ga vprašal:
»A črna pušča kaj barve na tiču?«
Oče me je klofutnil in poslal v kuhinjo, kjer me je klofutnila še mama, nato pa sem preživel ostanek dneva v svoji sobi.
No, na večerji še ni šlo nič narobe, ker sem imel izrecno navodilo od mame, naj bom tiho in naj odgovorim samo to, kar sem vprašan, drugače pa se neumno smehljam in govorim: »A res, kako lepo.« Rajko s sabo ni nikoli pripeljal svojih otrok, tako da mi je bilo za mizo dolgčas. Dvomil sem, da so se otroci sploh poznali med sabo.
Jedli smo nek čuden riž s curryjem, ki ga mama nikakor ni znala pripraviti dovolj dobro, in je bil vedno preveč pekoč. Z vilico sem zdolgočaseno ril po rižu in opazoval blondinko ter strmel v njej dekolte. Ko se je zasmejala, sta se hlebčka čudovito, epsko stresla. In v moji glavi so se začele prebujati pregrešne misli. Predstavljal sem si, kako gnetem ti dvojčici in se prisesam na njiju. Zaradi vonja curryja sem se preselil v orientalsko sobico, tako, kot je bila na ovitku začimbe v mamini omari. Moja blondinka je bila oblečena samo v tančice in skozi mehko svilo sem lahko čutil njene trde bradavice. Sredi fantazije me je nekaj zmotilo. Rahlo sem dvignil glavo in videl, da so vsi utihnili. Prej dokaj živahen pogovor je zamrl. Bil sem prepričan, da ima to nekaj opraviti z mano, da je Rajko videl otrdlino v mojih hlačah, da sem raztresel riž s curryjem, da sem kriv jaz. In sem rekel: »A res, kako lepo.« In se neumno nasmehnil.
Tokrat je priletelo iz obeh strani hkrati, prav lepo sinkopo sta udarila mama in oče. Blondinka me je zgroženo pogledala in bruhnila v jok, Rajko pa jo je prijel čez rame in mi nejevoljno mežikal.
»V sobo, smrkavec,« je vreščala mama, da so ji koščki riža iz ust leteli na vse strani. 
»Ah, ti otroci,« je kasneje zvečer, ko sem prisluškoval pri vratih, rekel oče. »Nekatere stvari se jim zdijo pač ... logične.«
»Tudi odgovor A res, kako lepo, na stavek Prejšnji mesec mi je umrla mama?« je rekla blondinka s počenim glasom.
Nekaj časa tišina. Žvenketanje pribora.
»Ah, ti otroci.« Spet moj oče. Kar videl sem njegov rahlo bebčkast izraz na obrazu.
»Ne smeta mu zameriti,« je rekla mama. »Ima namreč ...«
Prislonil sem uho k vratom, da bi bolje slišal, a je mama pretiho govorila. Ni bilo potrebno, da bi slišal. Vedel sem, kaj razlaga. Moja mama je ta govor uporabljala vedno, ko sem naredil kaj narobe. Z njim se je izvlekla ven in, roko na srce, večkrat krila hrbet tudi meni.
»Ah ... a res ... revček ...« je tiho čivkala blondinka, Rajko pa je nekaj brundal s svojim basom.
Takrat je bilo vse še bolj preprosto. Starša sta bila kot iz risanke. Tudi premikala sta se tako. Vsaj jaz se tako spomnim.

*

Dizel.
Dež.
Hropenje.
Troblja.
»Da vam jebem,« je rekel oče. Upočasnil je avto in stegnil glavo, tako da je brado naslonil na volan. »Da vam jebem to vašo folkloro.« Avto se je ustavil.

*

Preden povem, komu moj oče jebe in zakaj, naj razložim, zakaj sem se spomnil prejšnje stvari. Ko sem namreč poslušal mamin govor, ki sem ga dobro poznal, sem se počutil razgaljenega. Nikoli se mi ni bilo treba osramotiti, kajti to je dovolj dobro znala ona. Mogoče je mislila, da mi pomaga, a sam sem imel občutek, da izdaja moje najtemnejše skrivnosti ljudem, kateri za njih ne bi smeli vedeti. To je bil njen obrambni mehanizem, saj je bilo ljudem težko razlagati mojo resnico. In potem sem stal pred njimi, se z njimi pogovarjal, oni pa so me gledali in mi prikimavali, a nekaj se je v njihovih očeh spremenilo. Imeli so pokroviteljski, vseznalski pogled.
»Ti kar govori,« je pravil ta pogled, »ti kar govori, revček. Jaz pa točno vem, kaj se skriva v tebi. Vem, zakaj si tak. Ti kar govori. Jaz že vem, kaj se skriva za tvojimi besedami.«
Zdaj veste, zakaj varujem svojo zasebnost. Če imaš celo otroštvo občutek, da pred vsakim, ki ga malo bolj dobro spoznaš, stojiš gol, potem se naučiš dobro obleči.

*

»Da vam jebem,« je še enkrat ponovil oče. 
Dež je še vedno podivjano padal, a to očitno ni ustavilo lokalnih lovcev. Luči karavana so osvetljevale tri obilne moške postave v zelenih jopičih in čudnih pokrivalih, ki so vsak s svojo puško stali sredi ceste. Poleg njih je na tleh ležala ogromna, kosmata, brezoblična kepa.
Oče je potrobil.
Lovci so še kar stali in gledali v kepo. Najmanjši med njimi je nekaj krilil z rokami.
Oče je odprl okno in pomolil glavo čezenj: »A bi se lahko spokali s cestišča? Pa vzemite ta kosmati kup dreka s sabo!«
To je očitno prebudilo njihovo pozornost. Vsi trije so sinhrono obrnili glavo proti avtomobilu. Oče naenkrat ni bil več tako pogumen.
»Um ...umaknili ... prosim?« je iztisnil.
Najmanjši lovec je stopil k oknu in se prepognil. Najprej je pogledal mene, nato pa še očeta.
»A sta pijana?« je vprašal.
»Seveda ne,« je rekel oče. 
»Kaj pa je potem z vama narobe?« je vprašal lovec in še enkrat pogledal, najprej očeta, potem pa mene. »Sta na heroinu?«
»Gospod, absolutno ne,« je razburjeno rekel oče.
»Potem pa stopita ven,« je rekel lovec in odprl vrata. 
»Veste, gospod ...« je začel oče, a lovec se ni dal. 
»Sta na heroinu?« je še enkrat vprašal, samo glasneje in bolj grozeče.
»Seveda ne, ampak ...« 
»Potem pa stopita ven. Takoj.« 
Njegov ton glasu je bil dovolj, da je očeta izstrelilo iz avtomobila. Tudi jaz sem izstopil. Dež me je v trenutku zmočil in debele kaplje so mi padale v oči.
Lovcu sva sledila tistih nekaj korakov do kosmate gmote na cesti.
»Lep pozdrav,« je oče rekel drugima dvema lovcema. Oba sta bila nekako iste velikosti, samo en je imel dolgo, temno brado, ki si jo je ravno ožemal. Drugi je bil tako običajen, da bi kaj več o njem težko povedal. Ko sem ga gledal v obraz, sem sproti pozabljal, kakšen je videti.
Nista odzdravila.Premerila sta naju od nog do glave, nato pa se je bradati obrnil k malemu:
»Sta pijana?«
»Nista, Brane,« je odgovoril mali.
»Kaj pa na heroinu?« je vprašal običajni.
»Pa kaj imaš s tem svojim heroinom?« je vprašal bradati Brane in se z dlanjo plosknil po čelu. »Vsakemu, ki ga srečamo, najedaš s tem.«
»Ti ne veš, kakšni so ti mestni,« je rekel običajni. »En dva tri pa so že vsi na heroinu. Potem se pa streljajo med sabo pa se v črno oblačijo pa z verigami ovešajo. Saj veš, kako je bilo na zadnjem sindikalnem izletu.«
»Vem, ja,« je rekel mali. »Sredi mestnega trga si streljal na nekoga, ki je čakal na avtobus.«
»Če je pa bil na heroinu!« je zakričal običajni in s prstom pokazal name. »Ravno tak je bil, čupavi in zanemarjen! To se jih takoj spozna!«
»No, no, tu se ne bo nihče streljal ...« je tiho rekel moj oče.
»O, za to je pa že prepozno, gospod,« je rekel bradati in pokazal na kosmato kepo na tleh. »Ga vidite?«
Pogledal je mene.
»Vidiš?«
Pokimal sem.
In še enkrat očeta.
»Vidite?«
Tudi oče je samo pokimal.
Brane je globoko vdihnil. Dež je pridno tolkel po nas. Če bi bil pogumen, bi že kaj ukrenil. Spravil bi očeta v avto in odpeljala bi se dalje. Tako pa sva kar stala tam.
»Sledili smo mu dolgo,« je rekel Brane. »Tu pri nas medvedi nimajo kaj iskati.«
»Nimajo kaj,« je rekel običajni.
»Bilo je kak mesec nazaj, ko sem ga prvič zaslišal,« je nadaljeval Brane. »Ravno sem čistil puško. To renčanje ... takoj sem vedel, da nekaj ni v redu. Moja Magda je bila v kuhinji in je pritekla do mene. Renčanje! je zavpila. Slišim, Magda, slišim, sem ji odgovoril. Poklical sem ekipo. Bili smo: jaz, Gorč (s prstom pokazal na običajnega) in Kavšček (s prstom pokaže na majhnega). Huda ekipa, ti rečem.«
»Moral bi videti, kako smo razsuli gostilno na sindikalnem izletu,« mi je običajni Gorč zašepetal na uho in pomežiknil, kot da mi je ravnokar zaupal največjo skrivnost.
»Vsi puške na rame,« je glasno nadaljeval Brane, »in smo šli. Najprej čez Hudičev greben.«
»Jeba, težka jeba,« je rekel mali Kavšček in se stresel.
»Bilo je tako temno, da smo mu sledili samo po njegovem renčanju in hropenju. V blatu smo videli sledi njegovih ogromnih, umazanih tac.«
»Kako ste vedeli, da so umazane?« sem vprašal.
Nekaj časa je bila tišina in oče me je s komolcem butnil pod rebra.
»Puške imajo,« je rekel s kotičkom ust in se debilno smehljal. »Ne sprašuj take stvari ljudi, ki imajo puške in ki ponoči stojijo sredi ceste ter se hočejo pogovarjati o medvedih.«
»Po blatu je tacal,« je smrtno resno rekel Gorč. »Tako to vemo. Umazan, umazan medved.« Z gnusom je pljunil na tla.
Brane je pokimal: »Po blatu je tacal. In mi za njim. Bilo je tako temno, da smo mu sledili samo po njegovem renčanju.«
Hotel sem reči, da je to že povedal, pa sem si premislil, ko sem pogledal očeta, ki je ves bled prikimaval tej izjemni zgodbi.
»Zapletlo se je, ko smo prišli čez Hudičev greben do te ceste. Medved je stal ob robu, mi pa sto metrov od njega. Videli smo ga v soju cestne razsvetljave.«
Pogledal sem gor. Nikjer ni bilo nobene luči. Brane je to opazil.
»Kavšček je ustrelil v luč,« je rekel. »Bil je razburjen.«
»Še veš ne, kako,« je rekel Kavšček in mi pomežiknil.
»Zdaj pa sledi to, kar je najbolj zanimivo« je nadaljeval Brane.
»Lahko jaz?« je vprašal Gorč.
»Zakaj?« je rekel Brane.
»Vedno si ti tisti, ki pove razplet,« je kujavo odgovoril.
»No, prav, pa daj ti,« je naveličano rekel Brane.
»Medved je spregovoril in nas prosil, da ga ne ustrelimo, mi smo ga pa vseeno,« je ponosno zdrdral Gorč.
»Prekleti idiot,« je zavpil Brane in prisegel bi, da se mu je brada bolj skodrala. »Zato ne smeš pripovedovati! Ker vse zajebeš! Ker ne znaš držati napetosti! Oprostita,« se je obrnil k nama.
»Nič hudega,« je odgovoril oče.
Gorč je poklapano molčal.
Brane je pogledal naokoli, da je ustvaril malce več napetosti. Nato mi je pomežiknil. Nisem imel pojma, kaj je s to gesto in lovci, ampak nisem se upal pomežikniti nazaj, za filozofske dvome pa ni bil pravi čas.
»No,« je Brane začel. »Nato smo se mu približali ... in ... in ...« Spet je pogledal naokoli. »In ... in ... ah, kar je, je.« Jezno je pogledal Gorča. »Medved nas je prosil, da ga ne ustrelimo, mi smo ga pa vseeno.«
Vsi trije so ponosno stali in mežikali.
»Ubili ste govorečega medveda?« sem vprašal.
»Medvedi nimajo kaj govoriti,« je nemudoma rekel Gorč. »Ker medvedi ne govorijo, tudi govoreči medved ne obstaja. To je bil samo njegov trik, da bi nas lahko napadel in pojedel.«
Takrat je blazno počilo. Oba z očetom sva se prestrašeno sklonila.
»Oprostite,« je rekel Kavšček. »Ko slišim napadel in pojedel, streljam.«
»Res je,« je malce opravičujoče rekel Brane.
»Kaj ... pa vam je medved naredil? Da ste ga ubili?« sem vprašal.
Spretno sem se izognil očetovemu komolcu. 
»Kako ... kaj?« je zmedeno vprašal Brane. Vsi so se spogledali.
»Je koga ubil, je klal živino, je ogrožal vaščane?« sem vprašal.
Spet so se spogledali.
»No ... danes smo ga prvič sploh videli,« je rekel Brane.
»Ampak meni ne bo noben medved govoril, kaj naj delam,« je rekel Gorč.
»Saj ste rekli, da je bil samo njegov podli trik,« sem rekel.
»Gospodje, nama se rahlo mudi,« je naenkrat rekel oče, tako glasno, da je Kavšček še enkrat ustrelil. Ko nam je nehalo zvoniti v ušesih, je oče nadaljeval: »Malo se nama mudi, pa bi šla ... če dovolite? Seveda najlepša hvala za čudovito pripoved, polno poguma in izjemnih, herojskih dejanj.«
Moj oče je znal tak stavek povedati zelo verjetno. Lovci so se ponosno vzravnali.
»Ni kaj,« je rekel Brane. »Samo ... ena stvar pa je.«
Podrgnil se je po bradi.
»Medved je velik. Malce težko bi bilo, da bi ga. ... vlekli vse do vasi. Saj gresta do vasi ..., ne?«

*

Ko smo medveda nalagali v prtljažnik, sem jokal. Še dobro, da se zaradi dežja ni videlo solz. Medved je bil ustreljen v vrat in kožuh je imel ves krvav. Oče je stal zraven in nadzoroval vso situacijo in vedel sem, da mu srce poka, ker bo imel predpražnike umazane. Jaz pa sem se trudil, da nisem medveda pogledal v oči. Verjel sem, da je znal govoriti. Bil je še rahlo topel. Ne vem, zakaj, ampak za trenutek se mi je zazdelo, da bi lahko vse to preprečil. Želel sem si, da bi prišla prej, da bi se zaletela vanj in bi ga samo poškodovala, nato pa bi se jaz pogovoril z njim in bi mu povedal, da ni nič hudega. Da bo vse v redu. Da je samo osamljen, prestrašen, da ne more nikamor iti. Odpeljal bi ga k veterinarju, ki bi ga pozdravil, nato pa bi ga spustili nazaj v divjino. Tako pa, ko smo ga tlačili v prtljažnik in je bil vse bolj in bolj hladen, je postajal vse bolj in bolj navaden, mrtev medved. Vseeno sem jokal vse do vasi, stlačen med Gorča in Kavščka, ki sta mi vsake toliko časa zarotniško pomežiknila. 
Medvedovi taci sta viseli čez sedež in s prstom sem mu rahlo mršil mokro, blatno dlako.


*

Ne gremo še v vas. Takrat se vse začne, jaz pa še ne bi začel. Rad bi, da bi vse obviselo v zraku in pustil nekaj naslednjih strani praznih in vas prosil, da greste poslušat glasbo. To je delal moj oče, ko ni mogel več pisati. Poslušal je glasbo. Včasih sem prišel v njegovo sobo, mu sedel na kolena in pripovedoval mi je zgodbe. Najraje sem imel tisto, kako je spoznal mamo – ko mu je čudovita deklica na obali postregla s pomarančami in čajem in se je dotaknil njenega popolnega telesa samo z mislimi. No, verjel sem mu, dokler nisem prvič poslušal Leonarda Cohena. Ampak do takrat je minilo kar nekaj časa, ko sem uspešno živel le in samo v svoji domišljiji.
Zato ne gremo še v vas.
Samo eno stvar bi vas prosil, nato pa bom prenehal s temi nagovori. Verjemite mi, prosim, da je vse, kar vam bom povedal, resnica. Nimam razloga, da bi si karkoli izmislil. A vi imate razlog, da mi ne verjamete. Se spomnite, ko sem prisluškoval pri vratih?
Nekaj časa tišina. Žvenketanje pribora.
»Ah, ti otroci. Ne smeta mu zameriti. Ima namreč ...«
Čeprav nisem slišal, kaj je mama povedala Rajku in njegovi blondinki, sem vedel, da jim je povedala, da sem kroničen lažnivec. Tak, uraden. V bistvu bolan. In da zaradi tega govorim neumnosti. Da sem neposlušen. Da živim v svetu, ki ni »pravi« svet.
Zanimivo, nisem vedel, da je svetov več. Vedno se mi je zdelo, da je že ta dovolj nenavaden. Nikoli nisem čutil potrebe po ... tistem nepravem.


2

»Tukaj levo,« je rekel Gorč. Moj oče je ubogljivo zavil. Jaz sem dremal. Lovci so z globokim dihanjem zarosili vse šipe in porabili ves kisik, tako da sem plitko dihal in še vedno božal medveda. 
»Saj res ... kaj sploh delata tukaj?« je Brane vprašal očeta.
»Ah ... saj veste,« je rekel oče z najbolj običajnim glasom na svetu, kot da bi bilo vse res kristalno jasno.
»Ne, ne vemo,« je rekel Brane.
»No ... moj sin, tale zadaj,« je rekel oče, »je ... no, dobil je ... kako bi rekel ... ukaz ... odločbo ... da gre za nekaj časa na zdravljenje ... v to vašo institucijo.«
Začutil sem, kako sta se lovca poleg mene nemirno presedla.
»Se mi je zdelo,« je zamomljal Gorč. »To je ta mestna otročad.«
Imel sem zaprte oči. Nisem hotel, da bi ujel kakšne očitajoče poglede.
»Saj veste, kako je to,« je opravičujoče rekel oče. »Samo zdi se jim, da je eden izmed ... teh. Ne vejo še zagotovo.« 
Nervozno se je zahehetal. 
»Če ne bi vedeli zagotovo, ga ne bi poslali sem. Vi sploh ne veste, kako je ta ustanova draga,« je rekel Dare.
»Vi ne veste, ampak mi vemo,« je rekel Gorč. »Zelo draga. Tudi za nas, vaščane.«
Bilo mi je vseeno. Bil sem zaspan. In jezen na očeta, ker je pobral to bratovščino, ki je smrdela po prekajenih klobasah, vinu in krvi. Želel sem si, da bi me že enkrat odložil, da bi zaspal in naslednji dan začel na novo. V tujem svetu, ki me ga je bilo na smrt strah. Ampak to ni bilo važno. Samo da bo nekaj drugače.

*

»Saj bo ... boš videl,« je rekel glas.
Odprl sem oči. 
Sedel sem v bolniški sobi, katere zidovi so bili bledorumene barve. Svetloba brnečih halogenk je osvetljevala bolniško posteljo, na kateri je ležal Anton. 
»Zdravo, Anton,« sem rekel. »Dolgo časa se že nisva videla.«
»Vse več se bova videvala,« je tiho rekel. »Zdaj pa sploh ... ko boš blizu svojih. Velike stvari so pred nama.«
»Nama?« Zarežal sem se. »Za trenutek sem pomislil, da mi boš celo pomagal.«
»Saj ti bom,« je mirno rekel Anton. Dvignil se je na komolce. Leva polovica obraza je bila lepa, kot je bil lep Anton, temen fant mojih let. Desna stran je bila izmaličena. Kjer bi moralo biti oko, je zijala jama. Ličnico je imel udrto in rob ustnic se mu je povesil. Gosti lasje, ki so na levi strani padali skoraj do ramen, so se na desni mešali s krvavo kašo Antonovih možganov.
»Kako sem videti?« me je vprašal.
»Pol-pol,« sem mu odgovoril.
Suho se je zahehetal. 
»Ne zamerim ti, veš,« je rekel.
»Vem,« sem odgovoril. »Zato me še bolj boli.«
»Navadi se,« je prijazno rekel in legel nazaj. »Zdaj, ko si prispel, bo vsega tega veliko, veliko več.«
»Česa?« sem vprašal.
Halogenke so začele rohneti in metati slepečo svetlobo. 

*

»Kako česa? Prokleti heroinar,« je nekdo rekel. Odprl sem oči in zaslepila me je močna svetloba.
»Cenil bi, če ne bi mojemu sinu svetili naravnost v obraz,« sem zaslišal očetov glas.
Nekdo je zamrmral in slepeča svetloba je izginila. Zamežikal sem in videl Gorča, kako se je sklanjal nadme.
»Kar padel si iz avtomobila,« je rekel. »Globok spanec imaš.«
»Kje je oče?« sem vprašal.
Oče se je pojavil poleg Gorča. Ponudil mi je roko in me dvignil. 
Zavrtelo se mi je v glavi in skoraj sem padel. Oče me je ujel.
»Vse bo v redu,« mi je tiho rekel in me poljubil na čelo. 
Nekaj v glavi me je sililo na misel, da zadnjič slišim njegov glas. A te misli nisem hotel ubogati.

*

Naprej se vsega spominjam bolj megleno. Pa saj ni bilo nič takega, res. Lovci so bili toliko prijazni, da so iz avta zložili mojo prtljago, nato pa so nekam izginili in ostal sem sam. Oče se je odpeljal že prej. Nisem se hotel ozreti nazaj, samo zaprl sem oči in si globoko v spomin vtisnil rohnenje dizelskega motorja in spremljal zadnje luči, ki so se spreminjale v drobne pike, dokler niso dokončno izginile.
Vrata ustanove so se odprla.

*


Rad imam presvetljene fotografije.
Ko sem bil še majhen, sem hodil k fotografskem krožku in veselo fotografiral vse okoli sebe. Le da sem za razliko od mojih sošolcev zaslonko vedno odprl bolj, kot je bilo to potrebno.
»Pa ti razumeš, kako fotoaparat deluje?« me je vsake toliko časa vprašal učitelj, visok možak, z lepo urejeno bradico, ki mu je obrobljala obraz. Vedno je smrdel po lesenih ostružkih in električnem vezju. V njegovem kabinetu so po steni visele naslovnice tehničnih časopisov. Nekoč, ko sem na njegov ukaz po kabinetu brskal za ND-filtrom, sem v majhnem predalu, ki se je težko odpiral, našel sliko mlade ženske, ki jo je čez ramena objemal učitelj, samo da je bil bolj lasat kot sedaj. Razjezilo me je to, da je fotograf slikal proti svetlobi. Nekaj časa sem strmel v fotografijo. Nekaj me je na njej motilo. Ko sem končno našel ND-filter in prišel nazaj v učilnico, je bila prazna. Samo učitelj je sedel na mizi in zvonil z nogami. 
»Morava se pogovoriti,« je rekel. Sedel sem poleg njega.
»Ne boš naredil tečaja,« je rekel. »Vse tvoje slike so presvetljene.«
»To so nalašč,« sem rekel.
»Lahko, da so,« je odgovoril. »Ampak najprej moraš dokazati, da znaš fotografirati pravilno. Šele potem boš lahko fotografiral napačno.«
Takrat sem mu povedal, da sem v nekem starem naravoslovnem časopisu, v rubriki za nadnaravno (vse nadnaravne novice sveta so stlačili na eno samo stran), prebral, da če odpreš zaslonko, lahko na fotografijo ujameš ljudi, ki jih s prostim očesom ne moreš videti, ker so pač mrtvi. Zasmejal se je in me počohal po glavi. Bil sem strašno užaljen. Vrgel sem filter po tleh in stekel k vratom.
»Videl sem tisto fotografijo, ki jo imate v predalu! Tisto je šele slaba fotografija!«
Učitelj se je komaj opazno nasmehnil.
 »Danes bi imel moj sin ... okoli dvajset let. Nekaj takega.« Prenehal je zvoniti z nogami in malce nagnil glavo.
»Tečaja ne boš naredil. Ampak če ga .... mojega sina, kdaj slikaš na ta ... tvoj način ... mu povej, da ga pogrešam.«
Takrat sem ugotovil, kaj je bilo s sliko narobe. Slikana je bila iz izrazito spodnjega rakurza. Kot bi jo slikal mali otrok, ki gleda svet navzgor. 
*

Kajti ko so se vrata ustanove odprla, je bilo vse presvetljeno. Samo temna silhueta človeka je stala med velikimi, dvokrilnimi vrati. Zamežikal sem. In takrat je do mene prišel glas. Rekel je:
»Živjo, mali.« 
»Ti si pa iz osemdesetih,« sem bleknil.
Lastnik glasu se je visoko zahihital. Stopil je korak naprej, da je presvetljenost končno izginila in pred mano je stal Boy George, ki vijoličaste suknjiče in histerične klobuke zamenjal za belo haljo in obrito glavo.
»Nisem,« je rekel. »Si pa želim, da bi bil, mali.« In se še enkrat zahihital. »By the way, jaz sem Denis.«
Bil je rahlo napudran po obrazu in imel je dolg nos. Predstavljal sem si ga v ženski obleki in z živahno lasuljo, kako pleše v mjuziklu. Ko se je prepognil, da bi mi pomagal nesti kovčke, je to naredil zelo graciozno, ženstveno. Neki moj znanec se je vedno bal takih moških. Govoril je, da on že ne bo pustil, da bi ga bedni pedri osvajali. Resnica je bila prej ta, da sam ni bil sposoben osvojiti niti poštevanke, kaj šele kakšnega bednega pedra.
»Tudi za tabo smrdi, ko greš srat,« je vedno rekel vsaki, ki je zavrnila njegove primitivne snubitve. Zato pa je rad tepel vsakogar, ki je že rahlo stopal čez meje njegovega omejenega sveta. Umrl je v prometni nesreči, ko je pijan zapeljal čez dvojno polno črto in se čelno zaletel v tovornjak.
»Si pa pozen,« je rekel Denis, ko je zaklepal vrata bolnišnice.
Naj povem, da ne vem, kje sem. Oče mi je rekel, da me pelje nekam, kjer razumejo take ljudi, kot sem jaz. Izogibal se je poimenovanju tega kraja, samo jaz sem v to prisiljen. Zato bo včasih ustanova, včasih pa bolnišnica. Mogoče pa preprosto nočem razmišljati o tem, kar je v resnici. Stopil sem korak nazaj in pogledal naokoli. Za trenutek me je premamilo, da bi začel teči. Kar takoj. Da bi pustil za sabo vse, še preden se zgodi. 
»Don`t worry, lepo ti bo tu pri nas,« je rekel Denis, kot bi vedel, o čem sem razmišljal.
Potem pa sem se spomnil na to, kaj sem storil. In na to, da čisto zares – nimam iti kam drugam. Zaenkrat. 
»Pri nas,« sem ponovil.
Denis se je zahihital. »Ti ponavljalček, ti. Pridi, greva v tvojo sobo.«
Rad bi, da stopite za trenutek vame. Ne v mojo glavo, kajti to bi bil prevelik šok. Samo glejte skozi moje oči. Malce pred vami je Denis, ki se vsake toliko časa ozre nazaj in se na široko nasmehne kot kaka madame iz Red light district-a (angleški izrazi Denisu pristojijo). Hodiva po belih hodnikih, tla so nekakšne oker barve. Po stenah visijo razne plakete, ki pa jih nimam časa prebrati, saj hodiva prehitro. Po samo nekaj korakih prideva v majhno sprejemnico, kjer so ob stenah lično postavljeni stoli, na sredini pa je nekaj, kar bi lahko bil botanični eksperiment – čudno grmovje, ki, obrobljeno z nizko ograjo, na prvi pogled raste kar iz tal. Denis se obrne in"		Beletrina	2008.0	ne	da	47001.0	1240.0	
Leposlovje	Glavan-KAKORKOLI.txt	Glavan-KAKORKOLI	Karkoli	Polona Glavan	družbenokritični roman	"**LILI**

Težko se mi zdi odpret oči. Težko ko zmeraj, ko je ena realna možnost,
da boš videl nekaj, kar nočeš videt. Recimo grozljivke pa to. Spomnim
se, ko sva z Majo, mojo sosedo, prvič gledale eno tako stvar, o varuški,
ki jo neznanec kliče po telefonu, film star ko zemlja, itak, midve pa
tam enih osem, devet -- no, in čim se je začela tista muzika, najprej
počasi pa potihem pa potem zmeraj bolj na glas, tuf! -- takoj sva midve
zviznile pod kovter pa si govorile, *daj, ti poglej. Ne, ti daj prva*.
Itak da se nobena ni upala pogledat, najmanj do konca muzike, čakale
sva, da punca zavpije, tako da sva lahko takoj zavpile še midve,
*AAAAAaaaaa*, na ful, tako da sva se ustrašile že ena druge pa potem
same sebe, pa prepričane sva bile, no, jaz sem bila prepričana, okej, da
bo potem itak vse isto, Maja pa jaz pa film, da bova kar midve padle v
film ali pa film v naju, če samo odprem oči. Jao, kakšno totalno otročje
razmišljanje, sploh to film v naju, itak, ampak jebi ga, če pomislim,
zakaj imam pa zdaj zaprte oči, zakaj tiščim veke skupaj, ko da mi je
noter špricnilo nekaj totalno pekočega, zakaj držim tisto plastično
palčko z najdaljšimi možnimi končki prstov, ko da me bo v hipu požrl
kakšen aids, če samo prislonim en odvečen milimeter kože gor, a ni to v
principu eno pa isto sranje? Pa da si poskušam predstavljat kopalnico,
najprej pod nogami pa potem na vse konce do zida pa gor, ploščico po
ploščico, ko da se potem misli kaj spremenit, če bom vse prav uganila.
Barva za lase od mat, ta spodnja polica, moja krtača pa žele, ta srednja
polica, nivea pa pilice pa od Braneta pena za britje, ta zgornja polica.
Okej, Lili, sedi pet, pa drugič bolj pazi, okej? Samo klinc, kaj če je
Brane zjutraj dal peno na kakšno drugo polico, ali pa jo je pustil kar
pri umivalniku? Fak, pozabila sem pogledat. Pogledat.

*Pogledat --*

Težko se mi zdi odpret oči. Po mojem jih nimam zaprte še niti trideset
sekund, ampak se mi po eni strani že zdi, ko da sem na to že čisto
navajena pa da je bilo od zmeraj tako pa da je sploh kul. Evo, takole
je: edino takrat, ko ne gledaš, se kaj spremeni. Če zijaš v stvari in
jih opazuješ, ne vidiš pol kurca. Pravijo: pred očmi se mi je
spreminjal. Pravijo: zgodilo se je, preden bi trenil z očesom. Itak da
nič od tega ni res. Obratno. Bulji ti v svet ali kam že, v luno zaradi
mene, pa boš videl samo tukaj pa zdaj pa sproti pozabljal, kaj je bilo v
prejšnjem momentu. Zapri za en čas oči, pa boš videl naprej pa nazaj,
gor pa dol, levo pa desno. Prej pa potem naenkrat.

*Prej: Lili pa Mars v postelji. Lili reče: Nisem ziher. Mars reče: Nimaš
se z mano kaj bat.*

*Prej: Lili pa Mina za šolo. Lili reče: A veš, da me že res skrbi. Mina
reče: A potem res misliš, da bi lahko bila?*

*Prej: Lili pa Mars pri njem v sobi. Lili reče: Bojim se. Mars reče:
Nimaš se z mano kaj bat.*

*Prej: Lili pa Mina pred lekarno. Mina reče: Evo, tukaj je. Pa potem
takoj pokliči. Lili reče: Ja, itak.*

Potem je nekje daleč, na drugi strani vek. Ne morem ga videt, ne morem
ga slišat, ne morem ga prijet. Ni ga, dokler se jaz tako ne odločim.
Jaz, samo jaz, nobeden drug. Tako lahko gre to. Na kurac mi gre, ampak
res, totalno, ko ljudje jamrajo, kako ne morejo v življenju o ničemer
odločat pa kako nimajo kaj izbirat. Tukaj imate eno prav hudo izbiro:
zapret oči. Pa en čas držat. Najlažja stvar na svetu, še zadnji debil
zna to naredit brez problema. Pa jih potem, ko se odločite, da je
zadosti, spet odpret.

*Odpret. Pogledat. Odpret. Pogledat*. To se sliši totalno čisto, ko
beseda, ki je prišla direkt iz slovarja pa se v življenju še ni valjala
po kakšnih ustih. Zdaj se spomnim: tista baba na rentgenu je tako
govorila, ko sem si šla par mesecev nazaj slikat zob. *Usta odpret.
Glavo nagnit. Bolj odpret. Tole držat*. Nič ni premaknila oči, ko je to
govorila. Mogoče je bila robot. Čisto možno, da res. Rentgen je nevaren,
raka povzroča pa to, pa lahko da so danes že po vseh bolnicah pa
zdravstvenih domovih naštimali kar robote namesto ljudi. Saj itak
nobeden ne gleda, kdo ga tam slika s tisto mašino, vsak samo čaka, kdaj
bo konec pa da bo lahko spizdil ven. Moje oči nič ne čakajo, kdaj bo
konec. Mojim očem je vse to okej. Itak: če gledaš, tako nepremično pa na
ful, te začnejo peč pa se solzit. Matrajo se. Hočejo odmor. Kaj je pol
naravno stanje oči? Itak: umik. Počivanje. Mir pa stanje na mestu. Kaj
če je bila to v bistvu napaka narave, da vsi nekaj širimo veke, že čim
se rodimo, da rolamo šarenice pa zenice levo pa desno, ko da nam bo ta
moment nekaj za zmeraj ušlo, če tega takoj ne ujamemo. Kaj, če je bilo
originalno mišljeno ravno kontra, če bi morali lepo mižat pa nič vedet o
tem, kar je dlje od tistega, kamor dosežemo z roko? Se zgodi, jebiga,
tudi naravi. Ampak zdaj itak je, kar je, navadili smo se na to pa ne
moremo nazaj, preveč čudno bi zgledalo pa preveč zajebano bi bilo
prepričevat vse te človeške mase, kako je v bistvu prav pa zakaj. Jaz
nisem človek, ki bi se šel kaj takega. Meni je zadosti, če samo vem. V
tem momentu čisto štekam vse tiste budiste, ki v svojih oranžnih haljah
ko Telebajski skačejo gor po Tibetu, vsi zadeti od misli, da nekaj vejo
pa tega ne rabijo nobenemu razlagat. Evo, točno tam bi bila zdaj: v
Tibetu. Da me posedejo v en šotor, mi porinejo v roke šalico čaja pa me
pustijo, da se zbrihtam pa odločim, karkoli se že pač imam za odločit,
da me nobeden nič ne sili pa ne priganja, da me čakajo magari eno leto,
če pač toliko rabim. Še glavo bi si obrila, bilo kaj. Samo da se mi ne
bi bilo treba zdaj jebat s celo to sceno tukaj. Da mi ne bi bilo treba
nekaj štet pa ugibat, če je že ali če še ni pa če je res to to pa takoj
avtomatsko it na tisto, da je zdaj pa treba nekaj *naredit*. V tej
kurčevi družbi še prdnit ne moreš, ne da bi bilo potem treba nekaj
naredit. Magari okno odpret, bi najbrž rekla mat ali kakšen podoben kao
duhovit osebek. Kaj boš ti takim razlagal, zacementirali so si oni svoje
buče ko bunkerje, valjda zato, ker se bojijo, da bi jim kaj ušlo ven, če
bi hoteli spustit kakšno novo stvar noter. Da lahko potem en drugemu
govorijo, *ja, anede, tako je, kaj češ tle*, ko da so eni bogovi, ki
čisto slučajno živijo na zemlji.

Ena minuta, koliko je ena minuta? Enkrat sem nekje slišala, da je zmeraj
daljša, ko si normalen človek misli. Kar je seveda čisto okej, če se ti
mudi, pa totalna jeba, če nekaj čakaš. Pa da ne bi slučajno probal kaj
štet, potem si se šele zajebal. Štej do šestdeset, pa boš v štiridesetih
sekundah skoz, ajd, v petdesetih maksimalno. Sem probala, hvala za
vprašanje, ene stokrat, najmanj, pa Mina je probavala zraven, ko sva
čakale, da bo kakšne tečne ure konec, pa ene parkrat še Mars, ko ni bilo
busa od nikjer pa se nisva mogla spomnit ama nič, kar bi se dalo drugega
počet. Pa čisto nobenemu ni ratalo prit kaj dosti čez štirideset, pa če
se je še tako matral pa razvlečeno kotalil tista imena cifer iz ust ko
en deda, ki ga je zadela kap. V bistvu si lahko ziher, da je ena minuta
že minila, samo če gledaš direktno na uro. Drugače lahko magari vidiš,
kako gre sonce gor pa na sredo neba pa spet dol, pa vseeno ne moreš bit
totalno siguren, da je tista kurčeva minuta res že mimo, če za to nimaš
glih dokaza. Če milijon ljudi reče, da še ni, potem ni, jebi ga. Ali ja?
Ma, kurac, od koga je ta minuta, ki je zdajle, od točno prej do točno
potem? A je od mene, a je od tistih, ki so naredili to reč pa si
zmislili, da bodo mehanizem ali kaj je že naštimali na en tak kao izi,
obvladljiv pa pogrešljiv čas, ko lahko mirno nekam zgineš pa se te potem
nobeden ne spomni vprašat, kje si bil pa kaj si počel, a je od enega
vsemogočnega fizika, svetovnega ministra za čas, ki je cel lajf posvetil
temu, da visi v enem izoliranem laboratoriju pa govori, evo, zdajle,
točno zdajle je pa ura dvanajst. A je mogoče od Halilovićke, ki tukaj
spodaj na balkonu obeša perilo pa se zraven nekaj dere, na froce ali pa
dol na sosede ali pa magari sama nase, zgleda da misli, da bo kar
zginila, če bo za en hip zaprla gobec, ja, čisto lahko, da so vse minute
pa ure pa cel cajt v bistvu od takih, ki ti nonstop najedajo pa tudi za
sekundo ne pustijo, da bi pozabil na njih. A ne bi bilo hecno, če bi šla
dol pa pozvonila pa rekla, evo, gospa, uradno izjavljam, da je tale
cajt, ko sem vas poslušala čez okna pa stene, samo vaš pa ne moj, lahko
ga smatrate ko en bonus pa si ga enkrat nekje doštukate, mogoče na
koncu, če se vam še ne bo dalo umret. Totalno me potegne not, ko si jo
predstavljam, kako rata od šoka čisto tiho, kako razklene žnablje tako
na široko, da bi se ji lahko s tankom zapeljal direkt dol do mandeljnov,
kako za par sekund zares pozabi dihat, tako da je na robu že malo
vijoličasta pa zgleda, ko da jo bo ruknil infarkt, potem pa ji tistih
par žičk v mozgu končno začne delat pa ji pošlje na jezik en pa edini
stavek, ki ga ima za vsako priliko, ko vidi kakšnega bolj pametnega od
sebe, to pa je itak cel cajt. *Nehi ti mene zajebavat, Lili, bom ti mamu
poklicala*. Najbolj hecno pri njej je to, kako ta isti stavek rabi za
vse, tudi za tiste, ki niso Slovenci. Zgleda, da se ga je napiflala na
pamet, čim je prišla sem, pa ga sploh ne bi znala prevest v srbščino ali
bosanščino ali kar je že tisto, kar govorijo pri njih v tisti
vukojebini. *Nehi ti mene zajebavat, Safete, bom ti mamu poklicala*; z
Mino sva crkavale od smeha, ko je enkrat to rekla Sajotu, on pa njej
nazaj, *samo je pozovite*. Evo, zdaj ko na to mislim, se moram spet
režat, pa čeprav je to drugače ko sicer, tresejo se mi rame pa roke,
ampak noter ni tistega pravega filinga. Ko da bi sama sebe od zunaj
gledala, kako se režim.

Od zunaj. V bistvu od znotraj, ne? Še zmeraj se mi zdi čisto neverjetno,
da bi lahko odprla oči pa nekaj pogledala, tako, fizično pogledala. Tako
ko takrat, ko sem si na nogo napopala tisti depilacijski trak, mat si
jih je kupila cel paket, pa sem ji enega vzela, da sprobam -- pa šele ko
sem ga že imela gor, lepo popeglanega čez dlake, mi je pripeljalo, da si
ga moram zdaj dol odtrgat pa da to v bistvu boli, boli za popizdit, jao.
Taka panika me je zgrabila, ko da si moram zdaj pa odsekat nogo ali kaj,
ne pa samo spulit tistih nekaj kocin. Kar tresla sem se pa zijala v
tisto reč, ena taka roza packarija tam pod tisto prozorno plastiko,
drugače čisto lepe barve, ampak meni se je takrat zdela nekaj najbolj
nagravžnega pa strašljivega, kar sem v lajfu videla. Ko da je iz vesolja
pripizdil tisti originalni alien, ki je Brane tako ubrisan na njega, da
obsedi ko tetraplegik, čim ga najde na kakšnem kanalu, pa bulji to do
konca, tudi če ga na smrt tišči scat ali pa mu gre na plati čéz kofe, da
ga potem mat pizdi, *ma daj no, Brane, ko da nisi vsakega dela že
stosedemkrat gledal*, no, skratka, ko da je ta reč priletela direktno
name pa se odločila, da me spremeni v svojo kolonijo ali klona ali kaj
že, pa da je prepozno bilo kaj naredit. Mrzlo sem zašvicala, ko da bi mi
odneslo tla izpod nog pa bi morala na hitro najt nekaj, da se za to
primem, pa srce sem imela naenkrat v grlu, v modrcu, v ta malem nohtu na
nogah pa na koncu trepalnic, čisto povsod; če bi mi eden rekel, da mi je
ravno skočilo iz hrbta pa se odbilo od stene, bi mu verjela, eto.
Možgani so bili pa čisto mirni, ko da bi bili od enega drugega, ko da bi
bili hard disk, ki ga od zunaj nič ne zdrma, praktično sem videla, kako
mi brkljajo po spominu pa mečejo ven ene možnosti ko takrat, ko nalagaš
kakšen program. *Ali želite odtrgati trak? V redu / Prekliči. Ali želite
uporabiti kakšen drug način? V redu / Prekliči. Ali želite poklicati
rešilca? V redu / Prekliči*. *Razveljavi*, sem hotela takrat zavpit
svojim lastnim možganom, *razveljavi, to mi dajte*! Undo, *kje imate
jebeni* undo*?* Zaprla sem oči, evo, isto tako trdo sem zaprla oči, ko
jih imam zaprte zdaj, pa čutila, kako me trese ko na električnem stolu,
*fak*, sem si začela ponavljat nekje v glavi, kar nekam mimo možganov,
*fak fak fak*, filing je bil tak, ko da bi se mi besede lomile direkt iz
lobanje, *fak, Lili, fak, trga se ti, to je to, adijo pamet.* Hotela sem
se butnit z glavo v steno, se fuknit skozi okno, obesit na cev od tuša,
vse naenkrat, samo da uidem iz tega telesa, ki je bilo zgleda kar
naenkrat od nekoga drugega, od možganov, ki so mi jih shekali pa vanje
zbasali viruse od celega interneta. Potem pa je bilo kar naenkrat konec,
ko da bi pritisnil reset. Roke so se mi umirile na sredi tresljaja pa
srce se je en dva tri postavilo nazaj pa tolklo čisto na izi, ko v
momentu največjega dolgcajta, pa možgani niso rekli ne bu ne mu pa oči
so se mi kar same odprle -- ko pri tistih starih punčkah, če jih
postaviš pokonci. Nič ni bilo, nula. Še čelo sem imela čisto suho, ko
sem se pošlatala po njem, pa sem še sekundo prej čisto dobro čutila,
kako mi lije dol. Pogledala sem si roke pa noge pa joške pa trebuh, šla
do špegla pa vse, pa ni bilo na meni ama nič drugače ko prej, tudi en
las mi ni stal pokonci ali pa kako drugače čudno. Niti enega samega
dokaza, da se mi je še par momentov nazaj dogajal cel tisti horor. Pa ko
sem pogledala dol pa videla, da imam tisti trak še zmeraj pripopan na
nogo, sem si ga čisto avtomatsko prijela, hladna ko špricer, pa ga,
tuf!, potegnila stran z eno potezo. Malo je speklo, tako ko če nagaziš
na koprivo, ampak je naslednji moment že nehalo. Totalno brezzvezna,
nepomembna bolečina, taka, da ne more pomenit nič sploh. Še najmanj pa
delat panike, bilo kakšne.

Sto let se že nisem spomnila na to. Takrat sem kar spizdila iz kopalnice
pa potem ven iz fleta pred blok pa enega tam srečala pa pozabila na vse
skupaj. Kakor se že čudno sliši, da pozabiš nekaj, zaradi česar bi se
moral v bistvu sekirat pa razmišljat pa po možnosti še čim več folka to
razlagat, se je meni točno to zgodilo. Eto, pa potem se stvar kar
naenkrat od nekje vzame, pa ne tisto mic po mic, da vidiš najprej samo
ene meglene kroge pa kvadrate pa na koncu še detajle, ne, kar pride pa
ti stisne direkt čelno, boink! Pizda, koliko je še takih stvari, za
katere nimam temeljnega pojma, da sem jih enkrat doživela, a sem lahko
čisto ziher, da mi niso na primer dva dni nazaj pred očmi ubili enega
človeka, da ga nisem konec koncev ubila *jaz*? Zdi se mi, da bom res
vsak cajt zagledala tipa z luknjo v čelu, če bom samo še malo stisnila
veke. Ampak itak je jasno ko spihan dan, kaj se zdaj tukaj rabi. Ne ena
stvar, ki bi ko kakšna baterija posvetila nazaj v preteklost pa rekla,
evo, to, to pa to, kar poglej. V bistvu me boli kurac za to, kaj je zdaj
bilo, mislim, kaj naj s tem, še Oprah me ne bi povabila, da se pridem
cmerat k njej, ko pa nisem zadosti slavna. Takle mamo, je bilo, kar je
bilo, to je vse, kar se da tukaj reč. Kar jaz rabim, je obratno: en
filter, ki bi si ga počila lepo na mozak, pa naj noter požre cel strah
pa krizo pa glavoboljo pa kar je še takih spremljevalnih dejavnosti, ki
me čakajo potem. Po Tem. Pozabit za naprej, to je tisto, za kar
izumitelju takoj potalam Nobelovo. Da debilno dahnem, *ah, saj bo še vse
lepo pa v redu*, zaplahutam s trepalnicami ko Merlinka pa nikome ništa
odstopicam v lep sončen dan. Pa naj potem drugi namesto mene jebejo
svoje jebe, naj se spomnijo, kar se je za spomnit, jaz bom medtem
uživala v svoji super truper amneziji pa se imela hudo, da še nikdar
tako. Evo, to je ideja stoletja, to je to, kar bi rešilo svet, v nulo,
ne samo od oka pa za pet minut. Da folk reče, takole bomo naredili pa
takoj zdaj, pa nič ne bomo mislili na to, kaj bo pol pa kaj bo rekla
Mici iz tretjega štuka ali pa predsednik ali pa papež. Čeprav okej, če
še enkrat pomislim, ljudska vrsta je čudna, svašta ji pade na pamet,
čisto možno je, da bi bilo sveta tudi konec, čez teh istih pet minut.
Kar je na koncu koncev itak zmeraj rešitev. Tako da eto, kar poglejte me
-- Lili vam je rešila svet, čisto baj d vej, v cirka eni minuti, pa še
takrat je v bistvu počela eno drugo stvar. Lahko da je to moj moment
genialnosti, da nikoli več v lajfu ne bom doživela nobenega podobnega.
Bilo pa prošlo, še preden sploh veš, kaj to je. Tako ko tisto, če eno
sekundo prepozno zaviješ okrog vogala pa fališ ljubezen svojega
življenja, enega, s katerim bi bila še po sto letih totalno srečna, ali
pa ki bi iz tebe vsaj naredil zvezdo pa te peljal v Hollywood. Ko je
itak boljše, da tega sploh ne veš, medtem ko do konca lajfa furaš neko
srednjo do totalno žalost pa se prepričuješ, da je tvoj patetični tip v
bistvu maksimalno, kar se je dalo dobit. Mina mi stalno travmira s to
teorijo, pa Foksa se tudi takoj pošlepa nanjo, če slučajno ravno
posluša, kima zraven ko kuža na polici od avta pa vpije *Ja! Ja! Jaaa!*,
ko da ji prihaja, medtem ko Mina razlaga, da moramo it takoj pred
Mercator ali v Stotko ali za šank, če ravno kje plešemo, ker ima filing
pa ve, da je to to. Pa pol, ko tja pridemo, se itak nič ne zgodi, vsaj
do zdaj se ni, Mina se pa zmeraj začne ven vadit s tem, da sem kriva jaz
ali pa drugi, ki so takrat zraven, ker se zmeraj nekaj obiramo pa
premišljamo, ko da imamo cel cajt na svetu, namesto da bi že enkrat
poštekali, kaj pomeni *takoj*. Sem ji parkrat rekla, da naj pa pol kar
sama leti tja, kamor ji pravi ta njen filing, pa da meni ne rabi nič
razlagat, ker ji bom itak oprostila, saj so to pač take pomembne stvari,
kjer ni važno, če frenda pustiš na sredi stavka ali pa samega na
plesišču. *Ja, ja, Lili, okej*, je rekla s takim glasom, ko da jo
zajebavam, čeprav jo v bistvu niti nisem, *ti si lahko važna, ko pa se
ti ni bilo treba nič pomatrat za Marsa, ko se je že on pomatral zate*.
Mater, kakšna jaka izjava je bila to, sem morala kar par sekund
razmišljat, če sem prav slišala, me je imelo, da bi začela kar škilit pa
se praskat po glavi ko človečki v risankah ali pa Anžič v tistih redkih
momentih, ko slučajno ne pizdi pa namesto tega misli, da je smešen.
*Halo, Mina*, sem nazadnje rekla, *zakaj pa pol še ti ne počakaš, da se
bo eden isto zate pomatral, če ti je drugače taka muka?* Mina je dobila
na faco tak psiho izraz, ko da me bo direkt na gobec. *Pizda, Lili, a
tebi ni ama nič jasno*, je skoraj pljunila vame, *a ne vidiš, da jaz
enostavno nisem tak tip, da bi se kdo zame matral?* Odprla sem usta, da
bi jo vprašala, kakšen točno je zdaj tip pa od kje to tako fakin dobro
ve, pa me je prehitela. *Takole je s tem*, je rekla, *ene ženske ste
take, da zgledate cele boge pa take, da vas je treba zaščitit, čeprav v
resnici niste. Druge pa zgledamo take, ko da vse obvladamo pa nobenega
ne rabimo, potem se pa tipi zraven počutijo manjvredni. Tipi so že od
pamtiveka isti, saj veš, palijo se na to, da so oni ta pametni pa ta
močni, pa bog ne daj, da se jim samo zdi, da jih lahko kakšna ženska
nadmudri. Takoj bodo spizdili stran pa si šli iskat kakšno, zraven
katere bojo lahko carji. Beri katero knjigo hočeš, povsod nekako tako
piše.* Mina je utihnila pa skrivila usta v nekakšen cikcak, totalen
safer. Ene trikrat sem morala pogoltnit, preden sem prišla do sape.
*Čakaj malo, Mina*, sem rekla pol, *a bi mi ti rada povedala, da sem*
boga*? Da zgledam ko glupa lutkica ali kaj?* Mina je bila kar tiho, pa
še naprej je kravžljala žnablje, ko da bi bili kakšne gliste, prav
umetniško. *Ej, Mina*, sem zavpila, itak mi je bilo vseeno, če naju
sliši cel Štepanjc z vsemi fukači na Golovcu vred, *nehaj mi ga srat s
takimi ali pa grem pa se nikoli več ne pogovarjam s tabo, a ti je
jasno?* Mina je poravnala usta, jih malo odprla, pa spet zaprla nazaj.
*Mina*, sem se zadrla še bolj na glas, *Mina, lahko si ziher, da sem
tisto prej resno mislila. Opraviči se mi, ali pa grem. Zdaj takoj.* Mina
me je isto nepremično gledala še eno sekundo, táko bolj kratko,
prekratko, da bi jaz medtem že res lahko kam spizdila. Potem je
izpustila sapo tako ko polivinilasta žoga, ko ji odpreš ventil.
*Oprosti, Lili, oprosti*, je rekla z enim čudno nizkim glasom, ko da bi
se ji v tistih par momentih, ko ga ni rabila, postaral za čuda let.
*Itak da ne mislim, da si zdaj ti osebno boga pa glupa pa to. Samo \...
samo \...* Dvignila je roko, ko da si hoče popravit frizuro, ampak jo je
nekje na pol poti spustila spet dol. *Mah, Lili*, je rekla pa gledala
malo stran, ko da jo je nekaj strah pa tega noče priznat, *Lili*, je
rekla, *blagor ti, a veš, ker imaš Marsa pa te čaka pred šolo pa ti pred
vsemi govori, da te ima najbolj rad na svetu. Meni še en tip v lajfu ni
rekel, da me ima rad, ali pa kaj naredil zame. Vsi me hočejo samo fukat
pa si pol iskat ene glupače, ki se režijo vsaki njihovi idiotski fori,
ali bi se pa radi šli ene frende, duhovne pa to, zraven pa hodili z
istimi takimi glupačami. Samo jaz že ne mislim bit taka ko one, pa
čeprav sem cel lajf sama, ni šans, Lili, pizda, da ne. Pa tudi če se ti
tisto prej grdo sliši, še zmeraj pomeni samo to, da si ti bolj srečna ko
jaz. Eto.*

Eto, Mina. Tukaj me imaš zdaj, celo srečno pa veselo pa s tipom, ki pred
vsemi reče, da me ima rad. Ki se je *pomatral*, jebenti, da zdaj sem,
kjer sem, cela prestrašena pa ukočena ko v enem kurčevem jajcu, iz
katerega nimam moči, da bi se prekljuvala. Da se mi je lajf skrčil na
enih par kvadratnih centi med zaprtimi vekami pa možgani, ki se ne
morejo med sabo zmenit, kaj bi zdaj, ko je možnost itak samo ena. Ajde,
Lili. Pusti reševanje sveta, pusti lajf pa probleme drugih, pusti, da se
jim usoda odrola po svoje ko piksna s prevrnjenega kamiona na vrhu hriba
pa pristane v katerem grabnu že misli. Reši se iz tega ko veš pa znaš,
misli vse tisto, kar bi morala mislit, ko je bil pravi moment za to.
Odpri oči, Lili, odpri že enkrat te svoje kurčeve oči. To je vse, kar
moraš naredit za ta svet.

Skoncentriram se na veke pa na trepalnice, naenkrat je to vse, kar
obstaja. Cela se preselim noter, cela, kolikor me je, težko je to
opisat, ampak ne najdem drugih besed, drugega filinga, z glavo pa ritjo
pa nogami se stlačim pod tisto mikromilimetrsko kožico, ki je razgrnjena
čez plavo-rdečo-plavo mrežo žilic, enostavno me ni več nikjer drugje ko
med mikroskopskimi mišicami, ki tiščijo dol ko stotonski valjar, čeprav
so v bistvu narejene za nekaj takega, ko da bi dvigale zrak na nebo. Pa
cela moja moč je v enem samem kratkem, hitrem, milisekundnem gibu, ki bi
najbrž prvi padel pod brezzvezne, če bi narava kdaj uradno odprla to
kategorijo. *Vdihni. Primi. Porini. Tuf!*

Prvo, kar vidim, je to, da je v kopalnici malo bolj mračno, ko sem
mislila. A je možno, da je minilo že toliko cajta, ena ura ali kaj,
obdobje, v katerem bi mi moral že vsaj enkrat pozvonit mobitel ali pa
prit domov mat ali pa Brane ali pa kar oba? Zgleda, da je tisto drugo,
november, ki hoče prekosit samega sebe pa vleče na sebe toliko teme pa
oblakov, da je še zadnjemu bebcu jasno, kako se tukaj ne hecamo. En hip
pozneje pa mi pogled seveda že pade tja, kjer ga hočejo. V dokaz, da mi
še delujejo, na stendbaju, pa vseeno, mi možgani pošljejo skupaj oči pa
roko, tako ko se na koncu filma zaližeta glavna junaka po tem, ko sta se
pecala od prve minute. Pa isto tako je vsem naokrog to samo avtomatična
potrditev tega, kar so vedeli cel cajt.

Dve črtice. Plave. Ena pod drugo, ko iz učbenika. Razločne, ko da bi jih
ekstra poudarili za kakšne bolj slepe. Lepo ravne, udobno razmaknjene.

*Je enako.*

Možgani mi še eno, dve, tri sekunde zategnjeno zehajo, tako da ne veš,
ali mislijo zaštartat ali crknit. Potem zdivjajo, ko bi jih priključili
na nuklearko.

**ALJA**

Toplota v novembru je nekaj, s čimer nimaš kaj početi. Kot da bi ti
ponujali, kaj pa vem, kremšnito po tistem, ko si se nažrl nečesa strašno
finega, belgijskih čokoladk ali originalne saherce ali nekaj takega.
Lepa gesta, ampak ne na mestu. Enkrat drugič, bi rekla, če bi sploh
imela komu, enkrat drugič, a prav, ne pa zdaj, ko ta reč sploh ničesar
ne prinaša, ampak samo obuja spomine na nekaj, kar je treba itak
pozabiti. Enkrat drugič, ne danes, v četrtek, štirinajstega, ob pol
treh, v tej najbolj brezbrižni, nedoločljivi uri, ko je dopoldanskih
predavanj konec, popoldanska pa se še niso začela, ko esemesi zamrznejo
nad nizkimi oblaki in bi cel svet najbrž raje počel kaj drugega kot šel
naprej. Ko sem spustila vrata faksa iz rok, so mi za hrbtom tlesknila
kot pokrov, poveznjen na jašek praznine osebno. Stena me je ravnodušno
podprla, ko sem se naslonila nanjo in potegnila cigarete iz žepa.
Pogledala sem stopnice, ki so mimo dveh strogih slečenih dreves lezle na
pločnik. Pomislila, da bi se lahko zlila po njih kot zamolkel, postan
dež. Usločila sem hrbet in pustila, da mi je odpeta jakna zdrsnila ob
bokih navzven. To je bila edina dobra stvar pri tej ubrisani,
nadrealistični toploti. Nastavila sem ji drugo lice, da me je oklevajoče
pobožala po njem kot kakšen v zadregi molčeč, mencajoč stric s čudaškimi
nameni.

»Alja?«

Glas me je dregnil izza hrbta, ravno ko sem potisnila vžigalnik v žep.
Zdrznila sem se za pol trenutka, takoj zatem spet prepričana, da v
stopljenem cementu tega mrtvega popoldneva v moji bližini zagotovo ne
obstaja nekaj, kar bi lahko imelo glasilke. To je bil eden tistih
zvokov, ki se ti zavrtinčijo nekje po notranjem ušesu, tik preden te
vrže čez rob spanja. Zdaj sicer nisem spala, oči sem imela široko odprte
in glavo trdno nad rameni. Ampak dogajale so se mi že bolj čudne stvari.

»Alja. Živjo.«

Obrnila sem se. Pred mano je stala nizka rjavolasa postava in me resno,
zbrano gledala s svetlimi očmi za okroglimi očali. Sošolka, ena od
tistih, s katerimi se nisem družila, ki je nisem nikoli žicala za
zapiske, ki je bila na vajah v drugih skupinah, ki je očitno hodila tudi
na druge izpitne roke kot jaz. Nisem se mogla spomniti, kako ji je ime.
Nekoč sva se očitno predstavili, a mi ni bilo jasno, kdaj. Njen glas ni
prebudil ničesar, kar bi se dalo povezati s kako točko mojega spomina, z
imenom, z vonjem, z določeno kombinacijo šumov na hodniku faksa, z
razporeditvijo sošolcev in profesorjev, ki so takrat stali blizu naju.
Morda je samo slišala koga, ki me je poklical.

»Živjo,« sem rekla. »Živjo.« Požrla sem slino in si nadela nasmešek,
prehiter in preveč pravilen, nasmešek, ki prikriva druge stvari. Najbrž
je imela kakšno prepogosto, samoumevno ime. Maja. Nataša. Tina. Ime, ki
ne ponuja nobenega dodatnega namiga v kategoriji *mlada, ženska,
Slovenka*. Za centimeter sem se odmaknila od stene in zakrožila z
rameni.

»Nekaj sem te mislila vprašati,« je rekla Sošolka, ne da bi pri tem
premaknila kakšno obrazno mišico preveč. »A te zanimajo kakšne
inštrukcije?«

»Inštrukcije. Ojoj.« Teatralno sem zavila z očmi in razširila nasmeh na
dramatičnega. Zamrznjeni ljudje so v meni vedno vzbujali pretirane
odzive.

»No, prav, potem pa nič,« je z nenormalno zravnanim glasom odvrnila
Sošolka. »Bom vprašala koga drugega.«

»Ne, ne, počakaj.« Glas mi je zrasel za nekaj višin. V mislih sem se
brcnila v piščal. »Saj me zanima. Samo -- no, saj veš, inštrukcije so
zmeraj malo zoprne. Nujno zlo. A ne?«

»Inštrukcije so služba kot vsaka druga,« je rekla Sošolka, ne da bi
trenila z očesom.

Zgrabilo me je, da bi jo treščila z nahrbtnikom po glavi. Za očmi se mi
je odvrtel prizor, v katerem se sklanja, tipa po tleh za očali in po
zombijevsko deklamira, *Nasilje je odziv kot vsak drug*. Ali pa bi ji
namesto tega rekla, da sem že celo leto zaljubljena vanjo. Pogledala sem
stran.

»Kdo pa je to?« sem rekla. »In kje?«

»Osnovna šola,« je avtomatsko odzivno pojasnila Sošolka. »Sedmi, osmi
razred. Na Stičišču so me prosili, ampak imam že vse polno. Ponudila sem
se, da jim koga najdem.«

»Aha, prav.« Vdihnila sem, počasi, in potem še enkrat, bolj plitvo. Če
si v gimnazijah dobival lenobe, ki se jim ni dalo naučiti nepravilnih
glagolov, in otroke pretirano ambicioznih staršev, ki so zahtevali, da
jim razlagaš Shakespeara, na poklicnih pa omejence, ki so se morali
nekako prikopati do najšibkejše mogoče dvojke, da so šli potem lahko čim
prej brkljat po avtomobilih ali oponašat robota za najbližjo blagajno,
sta bili v osnovni samo dve možnosti: popolnoma nepismen idiot ali pa
težek socialni primer, pri katerem je bilo več možnosti, da bo ustrelil
učiteljico kot pa končal devetletko. Izpustila sem sapo in s tem ukinila
vse fizične možnosti, da kaj od tega povem na glas.

»Ti potem dam številko?« je rekla Sošolka.

Pokimala sem. Sošolka je z gladkim, natančno odmerjenim gibom odprla
torbo in iz nje potegnila ozko, tanko knjižico umirjene barve.
Avtomatično sem iztegnila vrat. Nikoli še nisem videla, da bi kakšen
človek mojih let uporabljal adresar. Za številke smo tako ali tako imeli
mobitele, če pa si hotel komu pisati kartico, si mu pač poslal SMS in ga
vprašal za naslov. Sošolka je bila očitno vajena takšnih odzivov, saj
je, ko je zložno prilistala do črke S, brezbarvno dvignila pogled in
stoično čakala, da od nekod potegnem mobitel.

»O,« sem se zdrznila čez kake tri sekunde. »Oprosti. Oprosti.« Vrgla sem
nahrbtnik z ramen in hlastno potisnila roko vanj. Sošolka za mojim
hrbtom seveda ni rekla ničesar. Ni se mi bilo treba ozreti, da sem jo
imela jasno pred očmi, rahlo razkoračeno, v dolgočasnih čevljih, ki
zdržijo pet zim, z dvignjenim adresarjem v roki in s pogledom,
naveličano zleknjenim čez moj panično trzajoči hrbet. Spomenik vsem
urejenim in razumnim, ki zaradi nas, neorganiziranih histerikov,
izgubljajo dragoceni čas, sicer namenjen osebni rasti in učenju, in si
daljšajo pot do diplome in prve redne službe, ki bo brez dvoma sledila
takoj nato. Zgrabila sem za plastično ohišje kot za čutarico sladke vode
sredi morja in se bliskovito obrnila nazaj proti njej.

»Povej,« sem rekla. »Prosim.«

Sošolka mi je odrecitirala številke v urejenih skupinah po dve, tri in
štiri, kot nogometni selektor, ki pred tekmo razlaga, kako bo razporedil
igralce. »Jutri pokliči,« je rekla. »Danes jih najbrž ni več tam.
Ponavadi so samo do dveh.«

»Aha,« sem rekla. »Prav.«

Sošolka je še enkrat rutinsko pokimala. Morda je s tem hotela povedati,
da mi nalaga določeno odgovornost, da ga ne smem polomiti zdaj, ko je
zame zastavila svoje dobro ime. Poškilila sem na cigareto v svoji roki
in frcnila pepel za ograjo.

»Hvala,« sem rekla, ne da bi prav vedela, zakaj.

»Ni za kaj. Se vidiva.«

»Ja.« Pokimala sem, pokončno, razsipno, ekstravagantno. Nesmiselno. »Se
vidiva. Čao.«

»Čao,« je rekla Sošolka. Povlekla je torbo na ramo in z nizkimi,
natančno razmaknjenimi koraki odšla proti Slovenski. Skozi pretegnjeno
zaveso dima, ki mi je v absurdno toplem vakuumu obležala pred očmi, sem
jo gledala, dokler ni izginila za vogalom. Kakor koli ji je že bilo ime,
zagotovo si zanjo ni nikoli nihče izmislil nobenega vzdevka.

V treh urah, ki so ostale do večernega predavanja, sem imela vsaj tri
možnosti. Lahko bi ponovila snov, ki smo jo prejle delali na vajah.
Lahko bi uredila zapiske za novejšo angleško književnost, ki sem jo
mislila iti delat v decembrskem roku. Lahko bi, kaj pa vem, odprla
omarico pod mizo, v katero sem tlačila zablodele papirje, in naredila
približno selekcijo uporabnih in neuporabnih. Z nogo sem zaloputnila
vrata za sabo, vrgla nahrbtnik na stol in se v togem, spodsekanem gibu
zvalila na posteljo. Tako ali tako mi je bilo jasno, da ne bom počela
nič od tega. Če bi bila Juju tukaj, bi ji rekla, da grem obstajat, brez
dodatne razlage. Vendar pa se je, ko ji je odpadlo jutrišnje predavanje,
že dopoldne ob pomanjkanju boljših idej pospravila domov. Zaprla sem
oči. Toplota, ki je vztrajala skoraj do trenutka, ko sem odrinila vrata
v blok, je končno obupala in se predala trdim, rutiniranim novembrskim
oblakom. Skoraj sem jih lahko čutila za hrbtom, njihovo gosto,
resignirano mrmranje, beli šum samoumevnega naravnega pojava, za katerim
ne more nikoli tičati nobena skrivnost.

Na Irskem nikoli nisem videla takih oblakov. Tam so drveli čez nebo v
razdrobljenih potezah sive in bele, ki so se včasih svetile tako svetlo
in toplo, da bi že zaradi njihove nerazložljivosti lahko začel verjeti v
kakšnega boga. Sploh ko so na obzorju trčili s stotisočimi odtenki
zelene. To bi lahko povedala Davidu, že na trajektu, ko sva se po drugem
guinnessu naslanjala čez ograjo na palubi, hihitajoča se in zadeta bolj
od pričakovanja kot od alkohola, in sem s pogledom zdrsnila ob njegovi
roki do kopnega, ki se je izbočilo nad poskakujočo zamolklo modrino
vode. *Zemlja. Moj dom*. Takrat še nisem pomislila nanj kot na nekoga,
ki bi si ga želela dotakniti, njegovo potegnjeno, ravno telo poleg mene
me ni napeljalo k misli, da bi skušala ukiniti razdaljo med robom ene in
druge kože, se nastavila sunku vetra tako, da bi na obrazu začutila
končke njegovih las, v naključnem zamahu ujela njegov vonj. Ne, v tistih
prvih urah sem se cela, z vsemi ploskvami svojega bitja veselila, ker
imam družbo, ker me je po treh dneh Londona, tega mesta zadrgnjenih grl
in zataknjeno odsotnih pogledov, nekdo nagovoril, zares nagovoril, z
očmi, ki so gledale naravnost vame, z rokami, razširjenimi dovolj, da bi
v prostor, ki so ga risale, lahko stopila z zaupanjem. *A potem greš na
Irsko? Odlično, uspelo ti bo nekaj, kar Rimljanom ni nikoli*. Vsega sem
se spominjala, barve in oblike in vonji so se kot na vojaški specialki
razporedili pred mano, povečani in ojačeni, moja roka, ki je izpustila
naramnico nahrbtnika med kolena, vzklik Španca, ki je čez ramo nekaj
navrgel svojemu sopotniku, zrak, ki je zavijugal za nizko žensko, ki je
v nekoliko ponošenih čevljih mimo najinih izproženih stopal potegnila
kovček na kolesih. In Davidov obraz, z nasmehljanimi sivomodrimi očmi,
gručo temnih las, pegami po nosu. Na prvi pogled ni bil nekdo, ki te
magično pritegne, ob katerem ti zamrzne spodnja čeljust in ki ga vidiš,
tudi če si v drugem prostoru. Čisto lahko bi sklenila, da mi ni do
pogovora, da hočem nikogaršnji čas med tukaj in tam preživeti s knjigo
ali dnevnikom, razkošno negibna po kilometrih razgretega londonskega
asfalta, od katerega so mi klecale noge in ramena, in bi ga pozabila,
takoj ko bi odvrnila pogled. Tako pa me je nekaj nadzemeljskega,
podzemeljskega ali preprosto vmesnega zvabilo k temu, da nisem odmaknila
oči, da sem se na široko nasmehnila in rekla, *No, to pa nikakor ne more
biti slab začetek*. V naslednjem hipu sva se že pogovarjala, kot da se
poznava od prvega dneva, David mi je s svojim žuborečim naglasom govoril
o Irski in družini in faksu in Londonu, kjer je pravkar oddelal en
počitniški mesec v pubu, in s poševnimi zamahi dolgih belih prstov
pospremil svoje besede nad pinto guinnessa, *v bistvu edine stvari*, kot
je rekel, *zaradi katere so ljudje pripravljeni prenašati tudi irsko
vreme*. Ko se je zasmejal, so bile njegove oči tako žive, da bi prebile
betonski jez. Spomnim se roba stola, ki me je zaobljeno zbodel v hrbet,
ko sem se med požirki naslonila nazaj, v najbolj osnovnem veselju, kot
sem ga začutila vsakič, ko je bilo dovolj samo dihati in gledati in
poslušati, ko sem nekje na dnu trebuha vedela, da sem najboljša točno
taka, kot sem. Najbrž me je ravno zato zadelo z zamikom, pravzaprav
nepripravljeno, že dolgo po tistem, ko sva si v terminalu spet naložila
nahrbtnike na rame in mi je David pomagal razvozlati pot do hostla in
sem med smehom samo zmajala z glavo, ko mi je za slovo rekel, *Upam, da
zaradi mene nisi obupala nad Irsko*. Poševno sonce je nad pristaniščem
razlivalo dolge sence in nisem se še enkrat ozrla, ko sem s stopali
vpijala prvi okus dublinskih tal. Šele naslednje jutro, ko sem si po
zajtrku odnesla skodelico kave na vrt in ob cigareti na široko
zamežikala v melanholično topel oceanski zrak, se mi je naenkrat nekaj
zganilo med rebri in lopaticami in se mi kot počasna sredozemska plima
dvignilo do možganov. *David. Kje je zdaj David?* Misel mi je odzvenela
nekje za očmi, tako glasno in nenadno, da sem se hlastno ozrla,
prepričana, da jo je izrekel nekdo drug. Priprla sem veke in počasi
vdihnila. Nekaj je bilo drugače, besede in slike in zvoki in vtisi so se
v votlem času noči polegli v urejen sistem, ki se je dan pozneje zdel
edino logičen. *David, zakaj ni Davida?* Predstavljala sem si ga poleg
sebe za mizico, kako usloči hrbet čez naslonjalo stola in nastavi čelo
visokemu ploskemu soncu in z jutranje poležanim glasom reče, *Oprosti,
ampak spet morava začeti z vremenom, sonce v kakršni koli izdaji je
tukaj pač vedno dogodek*. Videla sem lahko njegove prste, ki so se
oklenili zglajenega lesenega roba, porcelanasto beli na rumeno pobarvani
površini. Mogoče bi morala roko potisniti za hrbet, da mi je ne bi
zaneslo proti njim. Zaprla sem oči. Ni se ujemalo, ni šlo skupaj z mojo
naravo, izkušnjami ali kar me je pač na splošno začrtalo kot osebo, za
kakršno sem se doslej imela, bilo mi je nerazložljivo na neškodljiv, a
vseeno begajoč način, kot če bi mi nohti čez noč zrasli za cel
centimeter. Najbrž je bila samo kakšna motnja, majhna overdoza po
komunikacijski podhranjenosti, tako kot par mesecev nazaj, ko me je neka
čisto premierna kombinacija hormonskega pingponga, predizpitnih živcev
in kao zaljubljenosti v idiotskega Nikota kar naenkrat vrgla po tleh, da
sta Juju in Pero naredila celo paniko in mi na glavo zlila vodo iz vaze,
z napol crknjeno vrtnico vred. Ena taka *nepravilnost*, ja. Minilo bo,
ko se bom spravila na noge in šla počet to, zaradi česar sem pravzaprav
tukaj, sem razmišljala, pospešeno, kot bi hotela svojim mislim dati
dovolj prednosti, da jih ne bi moglo od zadaj dohiteti kaj
nepričakovanega, ko bom šla po Grafton Streetu in oprezala za Joyceovimi
stopinjami in na Temple Baru vlekla na ušesa okruške pravih, sočnih in
nasitnih irskih zgodb in zvečer ob pivu v hostelski kuhinji izmenjevala
vtise z današnjimi sosedi, takrat bom gotovo samo še zavila z očmi ob
misli, da sem lahko še istega jutra nekaj sanjarila o \... Ozrla sem se
po ograjeni betonski terasi, ki je sredi hitečega mesta izsekala
nenormalen rezervat tišine. Za mano so živahno gestikulirali trije
Italijani, na levi je pritajeno razpravljal par skandinavskega videza,
dve mizi desno pa sta se nad Lonely Planet sklanjali punci športnega
videza, prisegla bi, da Američanki. Vsi so dajali vtis ukročenega
vznemirjenja, lastnega ljudem, ki so dosegli cilj, vsaj začasno.
Potlačila sem čik ob rob pepelnika. Dan se je kot rdeča preproga
razprostiral pred mano, pripravljen, da mu zakorakam naravnost v dušo.

Proti koncu popoldneva, ko sem se po milijon korakih zrušila na klopco
ob reki, da bi zbrala moči za zadnji kos poti nazaj do hostla, mi je
postalo dokončno jasno, da nisem na pravem mestu. Dublin se mi je
izmikal, z elegantnimi stavbami, ki so bile kulise, z ljudmi, ki so bili
statisti, z zgodbami, ki so bile povzetki. Ni me bilo dovolj tukaj, da
bi me lahko zares sprejel. Moj cilj je bil drugje, v treh vrsticah, ki
mi jih je David napisal v popotni dnevnik, na zgornji levi rob strani, s
svinčnikom, ki si ga je sposodil od barmana na trajektu, in lasmi, ki so
mu zanihali od ušes proti obrvem, ko se je sklonil naprej. *Galway*, sem
rekla takrat, *to je na zahodu, ne*? David je prikimal in pomolil pisalo
nazaj čez šank. *Ampak previdno,* je rekel*, naš zahod je divji, veš.*
Poškilila sem za soncem, ki se ga je bolj slutilo kot videlo za meglico,
razpeto čez predvečer. Sto kilometrov, sto petdeset, koliko je do tja?
Zadržala sem roko, preden sem že nevemkolikič zatipala za spiralno
vezanim rumenim zvezkom, ki je z rahlo zapognjenimi robovi razodeval
malo manj kot en teden zgodovine, zato pa nešteto nevidnih plasti
svojine. Davidova poskakujoča, malce v desno nagnjena pisava -- nekaj ur
prej, nad kavo v bližini O\'Connell Bridgea, sem se zalotila, kako
strmim vanjo, nesmiselno predolgo in zbrano kot v resen šahovski problem
-- mi je lahko ponudila samo trden podatek, oporno točko v primeru, *če
bom kdaj kje blizu*, kot je ob tem po pravilih navrgel David, preden me
je vprašal, če bom še enega guinnessa. Ni rekel, upam, da boš kdaj kje
blizu. Ni rekel, vesel bom, če prideš. Moj pogum, edina prava prepreka
med mislijo in dotikom, je obstajal kot čista abstraktna kategorija,
nekakšen nepopoln element, ki potrebuje nekaj močnejšega, trdnejšega,
bolj prodornega, da se sploh lahko pokaže. Kazalci ure na zvoniku na
drugi strani reke so se povešali proti pol sedmi. Spet enkrat je bil
bel, prazen čas, ždeč in molčeč v ravnodušni škrbini med pravim delovnim
dnem, ki se je končal, in nočjo, ki se šele v obliki slutnje pripravlja,
da bo svet obrnila na drugo stran. Kaj bi zdaj lahko počel David?
Predstavljala sem si toplo, zmehčano svetlobo, ki se mu nagiba skozi
okno, medtem ko v zadovoljni, pričakujoči tišini nalaga slike na
računalnik, še zadnjič obrača žepe nahrbtnika, pogleda v omaro, če je
med čistim perilom še kakšna kolikor toliko spodobna majica, ki bi jo
lahko oblekel po večerji, ko se s prijatelji dobi v bližnjem pubu. Pege
na nosu mu zamolklo poblisnejo, ko med odštevanjem dni do začetka faksa
iztegne roko za mobitelom in sklene preveriti, ali je njegov lanski
cimer že v mestu. V mestu, kjer bi morala biti jaz. *Živjo, punca s
trajekta tukaj, upam, da se me spomniš*. Čutila sem, kako se mi mobitel
skozi ojačeno tkanino nahrbtnika upira v hrbet in mi razbija po tkivu
kot nadomestno srce. Šestnajst številk, samo toliko je bilo treba. Celo
toliko. *Vam kar zavidam te vaše esemese*, je komentirala mama, ko je
enkrat za spremembo moje nabijanje po tipkah ni spravilo v dolgotrajno
slabo voljo, *mi smo se morali koncentrirati par dni, preden smo si
upali koga poklicati. Kdo ve, koliko idealnih parov ni nikoli nastalo,
ker ljudje niso zbrali dovolj poguma za primer, da bi se oglasil kakšen
nataknjen oče, sumničava mama ali bognedaj otročji mlajši brat*, *ki bi
čez celo hišo zavpil: eeej, ljubica te kliče!* Dvignila sem glavo in
globoko vdihnila. Po nasprotnem bregu reke je pridrvela gruča otrok, na
prvi pogled premajhnih, da bi jih lahko puščali same. Mogoče so bili
brezdomci, bodoči vladarji dublinskih razpok in kanalov, ki jih je po
celodnevnem beračenju čakala večerja pri nunah. Že prej v mestu so mi ne
glede na vse padli v oči in me potem, ko sem se samoobrambno obrnila
stran, še toliko bolj udarili mednje. Stresla sem z glavo kot vsakič, ko
sem hotela zajeziti tok misli v zlovešče predele, in sunkovito spustila
pogled v vodo, hitro, nepredušno motno, dokončno neranljivo v svoji
brezbrižnosti. *Živjo, Alja tukaj, s trajekta, upam, da se me še
spomniš.* Smeško na koncu je bil seveda varovalka, sicer krhka kot
kartonast obrambni zid, a vendar. Tisti, ki si ga je izmislil, se je
gotovo na smrt bal zavrnitve. Vsaj toliko, da je v vsako sporočilo, ki
bi lahko nekaj pomenilo, karkoli več kot nekaj čisto majhnega in v hipu
pozabljenega, na hitrico stlačil največjo mogočo količino neobveznosti.
*Tukaj sem, ha ha. Lahko bi se kaj videla, ha ha. Galway zgleda prav
kul, malo bi še ostala, ha ha*. Ha ha ha ha ha. Da crkneš od smeha, ni
kaj. Naslonila sem glavo v sklenjene dlani in si predstavljala, kako
moje sporočilo švigne čez vijugaste ceste in globoko zelene griče in na
drugi obali plane v Davidov telefon, ki zapiska ali se zatrese ob moji
šifrirani prisotnosti. Morda zadene ob njegov kozarec na mizi v pubu,
*en duh nazdravlja s tabo, Dave*, pripomni prijatelj, ki to prvi opazi,
*daj, poglej, če ga vsaj poznaš*, in David dvigne zaslonček k očem in z
nasmehom odkima, *ah, ena punca je, srečal sem jo na trajektu, povabil
sem jo na pivo, čisto tako, ker se mi je zdela malo nesrečna in
osamljena, zdaj pa očitno misli* ... Prvi prijatelj razumevajoče pokima.
*Jo pa k meni pošlji, Dave*, reče drugi, tisti, ki v moški družbi ne
izpusti nobene priložnosti za namige na seks, v ženski pa zmrzne na
polovici tretjega stavka, *jaz bi jo zagotovo imel kam dati -- mislim,
ji ga kam dati*. Ha ha ha ha ha. . Seveda je bila še slabša možnost, ta,
da bi bila zraven njegova punca, takrat bi sporočilo takoj zbrisal, z
roko, ki bi jo zatresel sunek adrenalina. *Kaj imaš to, David? Ah, nič,
nič, spet neka brezzvezna nagradna igra, pojma nimam, kje so me našli*,
in v brezbrižnosti, ki bi si jo na hitro nagrmadil na obraz in v glas,
bi jo stisnil za roko in še enkrat ponovil, kako je bil London brez nje
čisto nevzdržen. Vedno je obstajala možnost, da ima punco, normalno, da
je obstajala, čeprav se kljub vsemu trudu, s katerim sem rešetala najin
čas na trajektu, morda edini skupni čas v življenju, nisem spomnila, da
bi kdaj namignil na to. Edina ženska, ki jo je omenil, je bila
pravzaprav njegova sestra, ki je prejšnji mesec preživela kot aupairka v
Švici, *ampak to sploh ni tako blizu Slovenije, ne?* Potegnila sem napol
prazno plastenko z vodo v naročje in naredila požirek, preden sem
prižgala naslednjo cigareto, zadnjo pred odhodom. Otroci, resnični ali
samo poimenski, so izginili in slutnja večera je opustelo nabrežje
prevlekla z nadihom sivine. Pogledala sem na desno, proti Ha\'penny
Bridgeu. Je sploh še živel kdo, ki je kdaj plačal pol penija za karkoli?
Nasmehnila sem se predse. *Če bo prvi človek, ki gre čez, lep v katerem
koli pomenu, pišem Davidu*. Ugriznila sem se v ustnico. Potrebovala sem
nekaj bolj konkretnega, bolj objektivnega, kjer me ne bi mogla spodnesti
že prva skušnjava po laži. *Če bo imel prvi, ki gre čez, temne lase. Ne,
nekaj modrega na sebi*. *Ali nekaj v roki, vseeno, kaj.* Seveda bi lahko
poslala sporočilo tudi Juju. *Reci ja ali ne, hitro*. Ne vem več, katera
od naju je prva dobila to idejo, vsekakor pa je hkrati z njo prišel tudi
tihi dogovor, da v tistem trenutku ne smeva izdati nič več kot to.
Razlaga, ozadje, okoliščine, vse to si izvedel pozneje, ko je odločitev
že padla. Ko je bilo konec izpita, pred katerim si kolebal med enim in
drugim poglavjem, ki si ga imel še čas na hitro prebrati. Ko si v KMŠ-ju
ostal do konca in naslednji dan odpisal dopoldanski del faksa, ne da bi
dočakal tipa, zaradi katerega si pravzaprav prišel. Verjeli sva, da
lahko prepoznava pravi trenutek za to. Pravi trenutek, ki ga zdaj ni
bilo. Čez ramo sem zatipala za mobitelom, s palcem odsunila pokrovček in
napisala: *Dublin kar OK, ampak ne diha čisto. Iščem boljše možnosti.
LPA.* Potlačila sem čik pod podplatom, pobrala stvari in si vrgla
nahrbtnik na ramo. Mobitel mi je zapiskal v dlan po petih korakih.
*Najdi. Kmalu. LPJ*. Nasmehnila sem se in zavila čez most. Nikogar ni
bilo na njem.

Ko sem pod tušem sprala s sebe plast prašnega potu, edinstveni odtis
Dublina na moji koži, si navlekla novo majico in sedla za isto mizico
kot zjutraj, se je že dalo z gotovostjo reči, da je v meglice zakrinkano
sonce zašlo. Morda je bil prav isti čas kot včeraj, ko sem snela pogled,
s te perspektive nepredstavljivo brezbrižen pogled z Davida in se od
postaje obrnila proti mestu. Takrat je še sijalo sonce, ampak dnevi so
se krajšali, tukaj še hitreje kot pri nas, in bil je čas, ki mu na
Irskem pravijo že jesen. Izvlekla sem sendvič, ki sem ga kupila po poti,
in na mizo iz navade položila dnevnik, čeprav sem vedela, da vanj ne bom
mogla napisati ničesar. Odsunila sem platnico in leno obrnila prvih par
listov, ko je čez mizo izpod svetilke priletela senca. *Prosto?* je
malce oglato vprašal ženski glas in mrzlično sem prikimala, potem pa
nagonsko zaprla zvezek in pogledala gor. *Ne, ti kar, ti kar*, je rekla
punca in z glavo pomignila k dlani, ki mi je plosko, z nekakšno lastno
slabo vestjo obležala na platnici, *ne pusti se motiti, prosim, res*.
Imela je širok, odprt obraz, ki so ga popolnoma obvladovale migetajoče
svetle oči. Spodbudno je pokimala, da so ji kratki, pobledeli lasje
poskočili nad čelom. Tudi ko je odmaknila stol in sedla, se mi je zdela
mnogo višja od mene. Usločila je hrbet nazaj in s končki palca in
kazalca iz žepa izvlekla zavojček tobaka. Za svoja široka ramena in
dolge roke je imela majhne dlani. Zakrožila sem z rameni in se ozrla po
vrtu. Vse mizice so bile zasedene, večinoma s skupinami ljudi, ki bi jim
prisodil, da prihajajo iz istih držav. Punco pri svoji mizi bi seveda
lahko ignorirala, lahko bi krožila s pogledom po robu zidu in po nebu
nad njim, čim dlje, da bi ja zmanjšala možnost, da z njim ošinem tudi
njo, in se potem na hitro poslovila po dozi mučne tišine, ki bi jo pač
ocenila kot nujno. Lahko bi, vendar pa je bila druga možnost neskončno
lažja. Pogledala sem naravnost predse in se nasmehnila. *Tukaj so pa
očitno vsi v paketih po tri, ne?* sem rekla. Punca se je na široko
nasmehnila in olajšano pokimala, kot bi že ves čas čakala na potrditev
svojih lastnih misli. *Ja, itak*, je rekla, izvlekla cigaretni papirček
iz škatlice in ga razgrnila z rdeče-črno pobarvanim nohtom. *Ljudje, ki
tičijo skupaj od letališča ali domače železniške postaje naprej, prej pa
že itak celo leto v soseski ali na faksu. Ni to zame*. V podkrepitev
svojih besed je sunkovito odkimala, medtem ko je enakomerno razvrščala
tobak po papirčku. Konci prstov so ji trzali od energije. *Ni to zame*,
je ponovila. *Zate pa očitno tudi ne, a*? Odkimala sem in ugotovila,
kakšno olajšanje me je preplavilo, ko sem kotičke ust potisnila navzgor.
Šokiralo me je, ko sem spoznala, da se smejem prvič tistega dne. Punca
je z jezikom ošvrknila rob papirčka in bliskovito zalepila cigareto.
*Jaz sem Yvonne*, je rekla in mi čez mizo podala roko, *iz Stockholma*.
*V bistvu se mi zdi, kot da sem štorklji padla iz kljuna in se razsula
po svetu, zdaj pa pač hodim okrog in se iščem. Boš?* Potisnila je tobak
proti meni. Prikimala sem in se znova zasmejala, glasno in rušilno,
čisto iz dna trebuha. Občutek je bil tako dober, da sem se morala
zavestno ustaviti, preden bi me kdo razglasil za noro. *Jaz tudi*, sem
izdavila, ko mi je uspelo kolikor toliko zajeziti valove smeha, svetlega
in osvobajajočega kot toliko drugih nelogičnih stvari, *jaz bi tudi
lahko rekla nekaj takega, ja*. Yvonne je pokimala, nekako samoumevno,
kot bi bila vajena takšnih odzivov na svoje besede. Dvignila je
vžigalnik in ga pritaknila k zasilno skrpani cigareti, ki sem si jo
vtaknila v od režanja zrahljana usta. *Dublin je zakon, ne*? Odpihnila
sem dim in skomignila. *Meni ne čisto. Malo navidezen. Kaj pa vem*.
Yvonne je prekrižala noge in se naslonila nazaj. *Ja, saj razumem*, je
rekla. *Mesta imajo ene take svoje fore. Te sprejmejo ali pa ne. Te
nočejo poslati na prave kraje, nekako. Recimo, da si ravno mislil zaviti
v ulico, kjer bi našel točno tisto, kar iščeš, kjer bi rekel, evo, to pa
je to, zaradi česar sem prišel, kjer bi se lahko nekako zaljubil, ne
nujno v človeka, ampak recimo v hišo ali točno določen izsek neba, kos
asfalta, zaradi mene --* Potisnila je brado navzgor in se nasmehnila s
celim telesom. Zaželela sem si, da bi jo lahko posnemala. *Pa te nekaj
odvrne*, je nadaljevala in na široko zamahnila z roko, v kateri je
držala cigareto, *nenadoma te zgrabi žeja in greš v bar sto metrov
naprej, ali pa tja ravno zavije kakšen odvraten tip, s katerim nočeš
deliti niti ene same stopinje, in potem pač končaš na nekem tretjem
kraju in se sprašuješ, kje je zdaj to idiotsko mesto in zakaj že enkrat
ne pride. Se ti vrže okrog vratu. Ti vsaj pomoli roko, pa čeprav gleda
malo stran. O, mater, sem pesniška. Oprosti.* V smehu je stresla z
glavo, da so ji v luči bližnje svetilke lasje poblisnili kot fin pepel.
Pridružila sem se ji. *No, skratka*, je rekla, ko je prišla do sape,
*jaz sem bila na pravem kraju, kar tako na slepo sem prišla do enega
pokopališča in se naslonila na zid in pogledala gor in bila totalno*
tam*, in potem sem nekje še slišala uro, ki je udarila triinpolkrat --
se ne hecam, triin*pol*krat -- mislim, nisem si mogla reči drugega kot
vau, stara moja, če ti nimaš sreče.* Pogledala je vame. *Ampak saj se bo
zgodilo tudi tebi. Kar verjamem, da se ti bo. Jutri, mogoče že danes,
čisto lahko. A ne?* Pogledala sem proti nebu in skomignila. Usta sem
razširila v nasmeh, ki mi je na obrazu puščal napeto zadet občutek.
Trenutek je bil pravi, normalno, da je bil trenutek pravi. Zravnala sem
ustnice. *Ni to*, sem rekla. *Ni krivo mesto. Nekaj drugega je. En tip.*
Yvonne je razširila dlani in veke. *Aha, itak bi morala to vedeti že
takoj, ne pa da ti tukaj težim z nekimi teorijami kompatibilnosti.
Povej. Vse povej*. Potlačila sem cigareto ob nogo mize in začela.
Presenečena sem bila nad tem, v kako malo besed je šla cela zgodba. V
pol minute. V dva vdiha. Zdela se je skoraj neresnična, s te strani. Ko
sem končala, je Yvonne samoumevno prikimala. *Obema je jasno, kaj moraš
storiti,* je rekla in z rokami zabingljala ob stolu. *Rabiš samo eno
dozo poguma. Mislim, da imava idealen izgovor za kakšnega guinnessa*.

Med prvo rundo sva z Yvonne predelali vse, kar sva imeli v svojem
življenju za bistveno. *Antropologijo sem šla študirat zato, da bi bolje
razumela svojo vrsto*, je rekla, *ampak bolj ko se s tem ukvarjam, manj
mi je vse skupaj jasno. To, da zmeraj znova ponavljamo iste napake, pa
se iz njih nič ne naučimo, to je že en tak primer*. *Očitno smo nekatere
stvari pobrali od kamnov,* je skomignila. *Mogoče moraš pa na
geologijo*, sem odvrnila in hkrati naju je pograbil naval tako
razdiralnega smeha, da so se nama zamajali kozarci na mizi. Do konca
nožnih prstov sem uživala v občutku, da se imam dobro, pomirjeno in
nezahtevno dobro, da je svet do mene spravljiv in se v glavnem vrti v
mojo smer, *tudi če*. Ko sva šli z Yvonne v pavzi med rundama na
cigareto, bi praktično že lahko rekla, da mi je čisto vseeno, kje in s
kom bom jutri. Tako je bila Yvonne, ko je potlačila čik v ogromen
valjast pepelnik in z zarotniškim pogledom dahnila, *Okej, zdaj bi bil
pa res že čas, da uresničiva tvoj peklenski načrt*, slišati že skoraj
kot slaba vest. Seveda pa mi je bilo že v hipu, ko sem odrinila vrata v
notranjost, jasno, da ne morem storiti nič drugega, nikjer drugje, v
nobenem drugem trenutku. *A veš, da ti v bistvu zavidam*, je rekla
Yvonne, ko sem izvlekla mobitel in ga položila med kozarca, v katerih se
je svetlo rjava tekočina laboratorijsko natančno razpolavljala na črno
pivo in belo peno, *jaz sem šla iz Stockholma ravno zato, da vidim, ali
sploh še hočem biti s svojim tipom, in itak že na letalu ugotovila, da
ne -- no, saj zdaj sem olajšana, ker to vem, ampak preden se spet v koga
zatreskam, bo moralo gotovo miniti še nekaj časa. Ti pa -- čisto na
začetku. Vau!* Poslala sem ji poševen pogled in potisnila ustne kotičke
vodoravno pod lica. Zazdelo se mi je, da vse, kar govori, morda ni nujno
resnično. Čudno me je ganilo. *Okej*, sem rekla, *okej. Takoj zdaj bom.
Samo povej, kaj naj napišem*. Yvonne se je nagnila nazaj in skomignila.
*Po mojem bo najbolje, če čim manj kompliciraš*, je rekla in s kazalcem
dvignila majčkeno vzpetinico na peni svojega guinnessa. *Saj tako veš. V
vsakem primeru pa pohiti, ker ne mislim nazdravljati s tabo, dokler ne
končaš*. Pokimala sem. Dvignila sem nahrbtnik na stol, izvlekla iz njega
dnevnik in ga vajeno odprla na strani z Davidovo številko. Prvič sem v
resnici imela razlog za to. Potem sem dvignila telefon z mize, se
preklikala do sporočil in v eni sapi napisala: ŽIVJO, ALJA TUKAJ. S
TRAJEKTA. JUTRI GREM V GALWAY. LAHKO SE KAJ VIDIVA. Preprosto, natančno,
telegrafsko. Brez podtonov. Pritisnila sem *Pošlji*, še preden bi me
lahko pograbila skušnjava, da ga preberem še enkrat. In šele ko sem
položila telefon na mizo in dvignila pogled k Yvonne, sem začutila, kako
se mi je zatresla roka. Yvonne se je široko nasmehnila in dvignila
kozarec. *Na srečne konce*, je rekla, *in naj bo tvoj eden od njih*.
Pokimala sem in z robom kozarca zadela ob njenega. *Da bi jih tudi ti
doživela najmanj toliko*, sem odvrnila. Pogled mi je takoj zdrsnil na
zaslonček, ki se je svetil na mizi pred mano, plosk in ravnodušen, kot
da ni skozenj ravnokar zdrvelo vesolje čustev. *Stran s tem*, je ukazala
Yvonne. *Spravi ga v nahrbtnik, vrzi ga pod mizo, obrni ga navzdol, samo
ne bulji mi vanj. Na ljudi, ki zijajo v telefone s pogledom zapuščenega
cucka na prozacu, sem alergična prav toliko kot na pomanjkanje zdrave
pameti. Izgubim nadzor nad sabo, veš, in tega nočeš doživeti*. Pokimala
sem in ji ga podala. Yvonne je snela nahrbtnik z naslonjala stola in
vtaknila telefon v zunanji žep. *No*, je rekla in naslonila brado na rob
kozarca, *zdaj pa mi hitro povej tri stvari, zaradi katerih moram nujno
enkrat v Ljubljano*. Oprijela sem se roba šanka in skušala preusmeriti
val živčnega pričakovanja, ki mi je izpod grla udaril v vsak kvadratni
milimeter kože, na varno, nevpadljivo mesto. Prsti, prsti, konci prstov.
Stisnila sem jih ob opraskano leseno površino, do vajene tope bolečine.
*April*, sem rekla. *Maj. September. Tukaj se potem vedno kaj najde*.
Yvonne se je po pričakovanju zarežala. *Genialno*, je vzkliknila, *to
sta že skoraj dva meseca več, kot bi ju lahko naštela za Stockholm*.
*Junij -- no, to ja. Kresna noč, ko se dnevu strga in noče miniti in je
vsakič na novo enako nadrealistično, tako da se strga še nam in se ga
vsi na mrtvo napijemo in se dajemo dol drug čez drugega. To je treba
enkrat doživeti, čeprav se mi zadnje čase obrazi že malo ponavljajo --*
Še enkrat sva eksplodirali v skupnem navalu smeha. V tistem trenutku se
mi je zdelo, da bi z njim lahko okužili cel svet. Čutila sem poglede, ki
so se nama trumoma prilepili na hrbet, morda samo namišljeni, vseeno.
Bil je eden tistih trenutkov, v katerem bi se mi zdelo varno obviseti za
vedno. Pred odločitvijo, pred vednostjo, v osnovni, udobni pozabi.
Pomislila sem, kako daleč od doma sem, in zazdelo se mi je, da ni bilo
nikoli drugače. Samo tukaj, samo nikjer. Samo jaz. Skozi tkanino
Yvonninega nahrbtnika je zapiskal mobitel. Začutila sem adrenalin, ki mi
je švignil po žilah in se mi v zenicah strdil v vprašaj. *Zdaj bo, zdaj
bo*. Uperila sem pogled v Yvonne. Pokimala je, slovesno, kot da daje
privolitev v odločilno vojaško operacijo. Ne da bi se ozrla, je segla k
žepku, potegnila telefon iz njega in ga v skladnem gibu položila na mizo
z zaslončkom navzdol. Odrinila sem kozarec na rob mize in približala
roko, oklevajoče, kot bi bila vsebina sporočila odvisna od tega, ali se
ga dotaknem na pravi način. Potem sem stisnila veke, za pol negibnega
trenutka, zgrabila ohišje z dvema prstoma in si ga ponesla pred obraz.
*DAVID*. Začutila sem vročino v palcu, ko sem pritisnila OK. *ŽIVJO,
KRASNA NOVICA. POKLIČI ME, KO BOŠ TAM. VESEL TE BOM. DAVID*. Ozrla sem
se navzgor k Yvonne. Z brado, naslonjeno v dlani, me je zbrano opazovala
in okrog oči ji je vijugal komaj zaznaven nasmeh. Odrinila sem stol,
skočila k njej in jo stisnila v objem. *Hvala*, sem zasopla med valovi
olajšanega, peresno lahkega smeha, *hvala, hvala, hvala*. *Ni za kaj*,
me je narahlo odrinila Yvonne, *po mojem sem storila samo to, kar bi
itak vsak* -- *no, vsaj tisti, ki jim gre na živce, če se njihovi
sogovorniki živčno presedajo in hrepeneče zijajo pod strop*. Vzravnala
sem se in se ji že nevemkolikič zarežala nazaj. *Zdaj pa samo naročaj,*
sem rekla, *častim itak jaz*.

Ne vem, koliko je bila ura, ko sva zadihani od smeha in oceanskega zraka
odrinili vrata hostla in se ločili na vrhu stopnišča. Ko sem naslednjega
jutra odprla oči in segla po telefonu, zatlačenim pod rob rjuhe, je bilo
skoraj deset. Spoznanje mi je vdrlo v zavest nekje z zatilja, izpod roba
las, ki sem jih majčkeno potne od spanja razrahljala s prsti. *Galway.
Danes grem v Galway. Videla bom Davida. Najbrž*. Vrgla sem se na hrbet,
na široko razprla oči in pustila, da je na robovih malce porumenel strop
zanihal nad mano v žgečkljivem naboju čistega pričakovanja. *Naprej.
Drugam. Do cilja. Jaz*. Zamigljala sem s prsti na rokah in nogah, do
roba zunanjega sveta, ki se je ponujal odprt in vabeč. Zanalašč sem se
še malo zadržala, z otrplimi vekami in zastalim dihom, preden sem
skočila pokonci in se prekobalila vanj. Nasmehnila sem se sosedama, ki
sta na sosednjem pogradu klepetali v španščini, zaliti rdečelaski v
kopalnici, receptorju, pred katerega sem položila dva bankovca po deset
evrov in ga vprašala za pot do avtobusne postaje, z neupogljivim,
vseobsegajočim nasmehom nekoga, ki ve, da ta dan pripada njemu bolj kot
komurkoli drugemu na svetu. *Yvonne*, sem se spomnila šele, ko sem si po
zajtrku prinesla skodelico kave k mizi, ob katero sem prislonila
nahrbtnik, *jasno, ne morem kar iti, preden se poslovim od Yvonne*. Kar
nekako sem pričakovala, da bo tam, ko bom pomislila nanjo, da se bo
utelesila na stolu nasproti mene kot dobri duh, z zarotniško zavihanimi
gubicami v očesnih kotičkih in navzgor potisnjenimi rameni, v katerih
pljuska energija za ves dan, za ves svet. Odpihnila sem dim prve
cigarete tistega dne proti zidu, ki je obdajal atrij, v lenobni uri po
jutranjem navalu prepuščen tistim, ki so prišli z ohlapnejšimi cilji od
večine. Avtobusi v Galway vozijo skoraj vsako uro, je rekel receptor, in
z mislijo na to sem skušala zgladiti sunke, ki so me s tal dregali v
podplate, mehko, a vztrajno, kot premočen pesek, ki ga plima primika
obali. *Pojdi. Vstani. Pojdi*. Poravnala sem nahrbtnik, ki je s svojo
težo odrinil stol pred sabo in se nagnil proti tlom. Z Yvonne si nisva
izmenjali nobenih številk, nobenih naslovov, poznali nisva niti priimka
druga druge, niti številke sobe v hostlu. S palcem in kazalcem sem
navpično potlačila cigareto ob stekleno dno pepelnika. Lahko bi jo šla
iskat po sobah. Lahko bi šla prosit receptorja, naj jo poišče v
računalniku. Lahko bi se vzpela na prste in na ves glas zaklicala njeno
ime, ne bi mi zamerili dlje kot za nekaj sekund. A mi je bilo v hipu, ko
sem odložila prazno skodelico in zatlačila vžigalnik v vrzel med
cigaretami, jasno, da ne bom storila nič od tega. Iti, morala sem iti.
Edino to. Yvonne bo vedela, kje sem in s kakšnimi občutki grem tja, in
jaz se je bom vedno spominjala kot nekoga, ki je znal izreči vse, česar
si sama nisem upala. Na tej točki je več nisem potrebovala, in kdo ve,
če se mi ni izognila namerno, v vednosti, ki je prehitevala mojo in
narekovala topel zanos trenutka brez mlinskih kamnov vsem skupnih
formalnosti. Ko sem si naložila nahrbtnik na rame, zataknila torbico za
pas kavbojk in poravnala majico čezenj, se nisem še enkrat ozrla proti
vratom. Samo zidu ob vhodu sem se dotaknila, hlastno, bežno, z vrzeljo
med prstnimi blazinicami in nohti, preden sem zavila v ulico na levo in
pospešila korak.

Ko je avtobus speljal in sem nagonsko pogledala skozi okno, k nizu
pristaniških zgradb, ki so nesmiselno zaščitniško skrivale ravnodušno
zravnano morje, me je Dublin z druge strani motril kot nadomestna mati,
ustvarjena samo zato, da te čim prej izvrže in preda svetu, ki mu po
vseh pravilih pripadaš bolj. Ko smo z ozkih uličic prodirali na širše in
nas je kot neizprosna gravitacijska točka končno posrkala
štiripasovnica, sem pogled naravnala proti nebu in slutnji sonca, ki mi
je ob tej uri viselo navpično nad glavo. Dobre tri ure, ki so me ločile
od Galwaya, tri ure najbolj vmesnega časa na svetu, so s svojim
enoplastnim minevanjem ponujale dovolj prostora za prosti tek misli,
dovolj zraka za zadnji globok vdih pred dokončnim ciljem. Da je Galway
moj dokončni cilj, nisem podvomila niti za hip, vse, kar bi lahko še
prišlo za njim, bi bilo samo zasilna rešitev, na hitro skrpan razplet,
iz katerega lahko v vsakem primeru prideš edino kot poraženec. Nisem
hotela misliti tako daleč naprej. Imela sem načrt, preprost načrt, ki ne
bi mogel vzbuditi pozornosti niti pri najbolj zloglasnih obveščevalnih
službah. *Najti hostel. Iti pod tuš. Nekaj pojesti. Iti na kavo, na
najbolj simpatično ulico v bližini. Poklicati Davida*. *Stop*. Pokrajina
na levi se je začela vzpenjati v pričakovano zeleno gričevje in glasova
potnikov, ki sta klepetala na zadnjem sedežu, sta bila dovolj oddaljena,
da sta do mene prihajala le v obrisih, kot melodija s privzdignjeno
altovsko in odsekano basovsko linijo. Irska, Irska. To je morala biti
prava Irska, moja Irska, na katero sem končno položila stopala z vso
težo, ona pa mi je v zameno nastavila lica in dlani. *Poklicati Davida.
Stop*. Potegnila sem mali nahrbtnik k sebi in segla po mobitelu.
Kliknila sem na *Prejeto* in čutila, kako mi je kotičke ust potegnilo
navzgor in navzven, v najbolj primaren nasmeh. *VESEL TE BOM. DAVID*.
Potem sem se pomaknila na tistega, ki mi ga je včeraj poslala Juju, in
kliknila *Odgovori*. *GREM NAJT*, sem napisala. *DRŽI PESTI. LPA*.
Zatlačila sem telefon nazaj v žep, ne da bi počakala na odgovor. Sonce
je očitno spet potonilo nekam v oblake in njegovi zapozneli žarki so
zrak za šipo nabili s srebrnimi delci. Če bi iztegnila roko vanj, bi mi
najbrž ostali na koži kot fin, božajoč prah. Zaprla sem oči.

Zdramila sem se, ko je avtobus že vijugal med vrsto pritličnih, živo
pobarvanih hiš. Za njimi se je vbočilo morje, toplega bledomodrega
odtenka pod nizkim rumenim soncem. Med potjo so se napolnile skoraj vse
vrste sedežev in glasovi potnikov so se nalagali pod stropom v plasteh
naraščajočega vznemirjenja, tako tipičnega za prihode. Nekaj ljudi je
vstalo in potegnilo prtljago s polic nad glavo. Prihajali smo v Galway,
o tem ni bilo dvoma, in moj pogled je bil kristalno buden, ko sem
položila roke na naslonjalo pred seboj in si z dlanmi podprla brado.
David, tukaj nekje je David. Kadarkoli ga lahko zagledam. Stresla sem z
glavo in stisnila veke, še preden bi me lahko premamila skušnjava.
*Pozneje. Na koncu. Potem*. Nagnila sem steklenico z vodo in na pamet
zatipala po mobitelu. Bili sta dve novi sporočili, prvo od mame, ki je
kot vsak drug dan spraševala, ali je z mano vse v redu. Zdelo se mi je,
da se črke živčno dregajo po zaslonu, kot bi poleg gole oblike s seboj
prinesle skrb in nemir, ki se mu je moja mama predajala ob slehernem
pomanjkanju boljših možnosti. Zavila sem z očmi, ko sem se spomnila,
kako je *jokala*, na dan, preden sem šla, nekako diskretno, kot bi
hotela izpasti plemenito ali kaj, jaz pa sem se lahko samo v zadregi
obrnila stran, s topim pomilovanjem, kot ga čutiš do sebi nedoraslih
življenjskih oblik. Grem, ni me strah, zmorem, jebi ga, sem hotela reči
takrat in enako sem hotela napisati tudi zdaj, a me je temeljna zavest o
brezplodnosti tovrstnih dejanj seveda takoj prepričala, da sem svoja
občutja nevtralizirala v dve vrstici o tem, da sem zdrava, da še imam
denar in da je sploh vse okej. Drugo sporočilo je bilo od Juju. *KOMAJ
ČAKAM. LPJ*. Upognila sem glavo nazaj in s pogledom, uprtim v ozek
morski preliv pred postajo, počakala, da se je vrsta na prehodu
odvijugala skozi vrata avtobusa. *Tam. Zdaj. Jaz*.

Sobo sem našla že v prvem hostlu, dva vogala od postaje, za oranžno
pobarvanimi vrati, ki so priprta metala trikotnik sence na
skoncentrirano tišino v notranjosti. Jasno, sredi popoldneva so bili
spodobni ljudje zunaj. Nasmehnila sem se. Znova in znova sem padala v
gluhe ure in zdelo se mi je, da korakam vanje vedno bolj lastniško in
pokončno, kot gospodarica samote. *Predzadnja prosta*, je rekel
receptor, ki je ob mojih korakih dvignil glavo iznad pulta in se živčno
zasmejal, kot bi ga zalotila pri nečem prepovedanem, *imaš pa srečo,
punca, ni kaj*. Zalučala sem jopico na posteljo ob oknu, z naključnim
gibom označila svoj teritorij, še preden sem snela nahrbtnik z ramen. S
pogledom sem podrsala po ostalih treh, ki so se držale vsaka svoje
stene. Moder nahrbtnik, zelen nahrbtnik, zaobljen kovček na kolesih.
Brisača, razpeta čez kovinsko omaro za vrati. Par superg pred njo. Misli
sem imela popolnoma proste, lahko sem si zapomnila stvari, veliko
stvari. Ura je bila približno toliko kot takrat, ko sem se v Dublinu
zavedela, kaj moram storiti. Uprla sem se misli na to, kako bi bilo to
lahko simbolično in zakaj. Razkošen občutek je bil.

Prvi sunek resničnosti sem začutila, ko sem iztegnila noge daleč naprej
pod mizico kavarne, usločila hrbet proti toploti zahajajočega sonca in
se zastrmela v pastelne odtenke, ki jih je pod napuščem ostrila oranžna
svetloba. Življenje, spet enkrat gosto in resnično kot bi edino moralo
biti, mi je položilo prste na tilnik in zdrsnilo po hrbtu navzdol, da so
mi izstopile dlačice na spodnji strani rok. Zdaj, zdaj je bil pravi
trenutek, ne po še enem požirku kave, ne po drugi cigareti, ki jo bom
potlačila v pepelnik, ne po sunku vetra, ki bo z morja prinesel otip
drugih celin. Zdaj, zdaj, edino zdaj. Odrinila sem skodelico in si s
palcem in kazalcem primaknila mobitel do brade. Preverila, če imam
dovolj baterije, zdrsnila po abecednem seznamu navzdol. Davidovo ime se
je izbočilo čez zaslon kot nekaj trdnega in dokončnega, vedela sem, da v
njem ne smem iskati prizvoka mitskega in slavilnega, če hočem vse skupaj
sploh kdaj izpeljati. Pet črk, pet linij tekočih kristalov, do zadnjega
atoma enakih ne glede na to, pod katerim soncem tega sveta se izpišejo.
Pritisnila sem OK, pričakovano zadržala dih med čakanjem na zvezo.
Polagala sem prste leve roke na aluminijasto naslonjalo stola, zlagoma,
v razmikih, ki sem jih ocenila kot sekunde, *dve, tri, štiri*. Na drugi
strani se je razlegel signal zvonjenja. Zaprla sem oči. Petkrat, sem si
obljubila, počakala bom, da petkrat pozvoni, potem pa -- potem pa -- Na
stežaj sem razklenila veke. Zamah vetra je poševno odskočil od mize in
zanesel malo pepela čez rob pepelnika. Pokrila sem ga z dlanjo. V
slušalki je kliknilo. *Halo*, je rekel Davidov glas. *Halo*. Čutila sem,
kako mi je udarilo srce in iz mene iztisnilo zrak, na tone zraka, ki sem
ga nezavedno nakopičila v pljučih. Vzravnala sem hrbet, se iz navade
odkašljala, pomislila, kako globoko se sliši njegov glas, zdaj ko ga
nisem mogla povezati z njegovo podobo, z njegovimi očmi, skozi dva dni
zamika prežarčenimi proti otroškim. *Živjo, David*, sem rekla. *Alja
tukaj*. *V Galwayu sem*. Nagnila sem se naprej, si odmaknila lase s
čela. Če bi imela pred sabo ogledalo, bi se od njega odbil napet
nasmešek, ohrabrujoč, nesmiseln. *Alja*, je odvrnil Davidov glas, zvišan
za pol tona, v katerem najbrž nisem smela iskati več od čisto osnovnega
prepoznavanja, *o, živjo, Alja*. *Kje pa si -- mislim, kje v Galwayu?*
Naslonila sem komolce na mizo. Glas se mu je na koncu stavkov narahlo
usločil navzdol, tega na trajektu nisem opazila, preveč drugih stvari je
bilo tam, jasno. *V pristanišču*, sem rekla, *no, tam nekje blizu*.
Slišala sem, kako je izdihnil na drugi strani, narahlo, zložno. Če bi ga
imela pred sabo, njegovega diha ne bi zaznala. Tako pa sem ga brez
oklevanja pograbila in uskladiščila nekje na dnu misli, na vrhu
občutkov, s hlastnim nagibom nekoga, ki ne prezre nobenega koščka
mozaika, v strahu, da jih na koncu ne bo mogel zbrati dovolj. Govori,
sem pomislila, govori, govori, reci karkoli, ja ali ne ali jebi se, samo
za občutek, da sem nečesa *deležna*, če sem že -- *Kul*, je rekel David.
*Ti je všeč?* Podrsala sem s prsti po mizi, iskala nekaj, česar bi se
lahko oklenila, v vseh teh neskončnih sekundah. *Ja, normalno*, sem
rekla, *sonce sije, barve so fine, kava je okej, uživam*. *Pa ti?*
Zaslišala sem odmev svojega glasu v slušalki, odsekan, za delček
sekunde. Kako daleč stran je bil David, sto metrov, deset kilometrov?
Sploh mi ni padlo na pamet, da bi si priskrbela zemljevid in skušala
izslediti njegovo ulico na njem, to spoznanje me je šokiralo. *Ja, jaz
tudi*, je rekel David, jasno in razločno, kot bi prikimaval z glasom,
*uživam, ja, tako fino brezdelno je vse skupaj, pa še to sonce* --
Zasmejal se je, na kratko, pod enakim kotom, kot ga je imel v glasu. To
sem sklenila vzeti kot dober znak. Predaleč sem prišla, da bi si lahko
privoščila drugo možnost. Zajela sem sapo, stisnila vžigalnik med prsti,
odrinila ves nemir in strah in nespodobno pričakovanje nekam pod nohte,
kot že nevemkolikokrat. *No*, sem rekla potem, s tonom, ki je zvenel kot
moja imitacija, prepoznaven, a nikakor pristen, *danes zvečer nimam
nobenega pametnega dela, pa sem mislila -- no, mislila sem, če bi se kaj
dobila, za kakšno pivo, če imaš čas in tako*. Takoj ko sem izrekla, sem
obrnila pogled v nebo, v tipičnem trenutku izmikanja očesnemu stiku, pa
naj bo še tako namišljen, *ne gledam te, vidiš, čisto nekaj drugega me
zanima, da veš, vseeno mi je, kaj boš rekel, ne moreš me prizadeti, ne
moreš me prizadeti, ne moreš*. Pomislila sem na Yvonne, jo za hip
zagledala nekje med zenico in šarenico, kako trzne z brado in reče,
*morda malo preveč izmikajoče, ampak naj bo*, z nasmehom, ki ji leze čez
rob obraza in se odbija od hiš, od asfalta. S pogledom sem zdrsnila po
zidu pred seboj, ga poravnala na naslonjalu stola nasproti. *Ja,
krasno*, je rekel David, *če mi poveš, kje si, te pridem iskat*.
Povedala sem mu ime hostla. *Najboljši možen konec*, je rekel David. *Ob
osmih. Se vidiva*. Trenutek tišine, ki je za njegovim glasom obvisel v
slušalki, je bil nabit z obljubo. Jasno. Prižgala sem cigareto in čutila
lahkost, ki mi je vzniknila v stopalih in se razprla po žilah navzgor.
Žarek sonca se je odbil od morske gladine in od tam med moje lopatice.
Ni se mi bilo treba ozreti, da sem ga videla.

Pet minut pred osmo sem obsedela na postelji, v prisilno brezmiselni
drži, ki je bila edino primerna čakanju, tik pred obljubljenim koncem
zgoščenemu do neprebojnosti. Morala bi kaj početi, po možnosti kaj
nesmiselnega, morda zatikati rob rjuhe globlje pod dno žimnice ali
škiliti pod posteljo za drobnimi, nepomembnimi predmeti, ki so jih
zapustili tisti pred mano, kot primerke popotniške arheologije. V sobi
spet enkrat ni bilo nikogar. Lastnik kovčka se, vsaj sodeč po
nedotaknjenosti svojih stvari, vmes ni pojavil. Japonca, fant in punca,
ki sta si lastila nahrbtnika in brisačo, sta se kmalu po mojem prihodu
pobrala ven, po pozdravu v zasilni angleščini, zakrpani z obveznimi
nasmeški. Za hip me je zgrabilo, da bi ju šla iskat, odsunila bi vrata
in pogledala v kopalnice, v kuhinjo, na recepcijo, se preprosto počila
prednju, prekrižala noge in začela govoriti, o sebi in o svetu in še
enkrat o sebi, popolnoma nevljudno, do konca ubrisano, *Pri nas so
uvedli zakon o smehljanju*, bi jima rekla, *pet sekund skupaj, to je
vse, kar je dovoljeno, potem plačaš kazen, razen če imaš zdravniško
potrdilo o zataknjeni čeljusti*. Zaprla sem oči in stresla z rameni, se
v mislih krcnila po čelu. Malo prej sem se poigravala z idejo, da bi
odšla ven, na ulico pred hostlom, se pritajila za kakšnim vogalom in
čakala, da bom zagledala Davida, iz dvignjenega, vsevednega položaja
proučevala njegove korake, razbirala namige za razplet dogajanja iz drže
njegovih ramen. Že v naslednjem hipu sem jo seveda zavrgla. Zalučala sem
glavo nazaj, da mi je zapokljalo v vretencih, stisnila ustnice tesno
skupaj in štela sekunde, tako prepričana v njihovo minevanje, kot bi jih
zamejila sama. *Sedem, osem, devet, deset*, nekje izpod kože, razpete
med rebri in popkom. Potem sem skočila na noge in si zalučala nahrbtnik
na levo ramo. Zdelo se je, kot da mi tla pod stopali vračajo korake, ko
sem odrinila vrata za sabo in se obrnila proti izhodu.

Davida sem zagledala od strani, čez cesto, z razdalje, ki je omogočala
vsaj en globok vdih med prvo zaznavo in večino reakcij, ki pridejo
zatem. V modri majici in s prsti v žepu kavbojk se je naslanjal na steno
nedoločljive zgradbe uradnega videza in z dvignjeno brado gledal proti
koncu ulice, tja, kjer se je cesta v ovinku blago nagibala k morju.
Lasje so mu v brezvetrju brezbrižno padali nad brado in v loku njegovih
ramen je bilo nekaj tako dokončno negibnega, kot bi stal tam že cele
ure. Bil je on. Bil je pravi. In ko sem se v naslednjem trenutku
zalotila, s kolikšno močjo usmerjam vso težo sveta v dno podplatov, da
se mi ne bi odlepili od tal in v največ dveh adrenalinskih sunkih
poleteli čez nekaj metrov asfalta med enim in drugim pločnikom, sem
vedela, da sem prišla prav. Na cilj. Da nočem več nikamor, z nikomer, v
noben drug kontekst. Bila sem tam, bila sem jaz, in nič ni bilo
trdnejšega od mojih korakov, ko sem se s pogledom, uprtim naravnost
predse, napotila čez cesto, se"		Beletrina	2014.0	da	da	133797.0	2191.0	
Leposlovje	PAZITE SE PSA - PREGLEDANO IN LEKTORIRANO BESEDILO 2.txt	PAZITE SE PSA - PREGLEDANO IN LEKTORIRANO BESEDILO 2	Pazite se psa	J. M. Erre	kriminalni roman	"Časopis Paris Massacre – sobotna izdaja z dne 1. julija

ZA ZLOČIN NI POČITNIC


Hišna številka 5 v ulici Doulce-Belette v pariškem 9. okrožju. Meščanska stavba v mirni ulici z nevsiljivim pročeljem, ki naj bi stanovalcem omogočala enostavno življenje v mirnem, dremajočem pristanu. Do včeraj zvečer. Kdo bi si lahko mislil, da bo groza potrkala tudi na ta vrata?
Ob devetih zvečer je hišnica, gospa Ladoux, skrajno vznemirjena telefonirala na policijsko postajo: po hiši da se razlegajo strašni kriki. 
Ali koga davijo? So koga zaklali? Umorili? V vsakem primeru so ljudje grozno razburjeni. 
Ko je na prizorišče prišla policija, je v veži vladala mučna tišina, kajti stanovalci so se kot po nekem živalskem nagonu že umaknili v svoja stanovanja. Vsi? Ne, kajti nekdo manjka. To je gospodična Chiclet, v soseski znana po vzdevku »Mala sestra s Pigala«, honorarna organistka v cerkvi Notre-Dame de Lorette, spokojna devica pri enainšestdesetih.
Stanovalci z zadržanim dihom spremljajo policaje, ki se selijo iz nadstropja v nadstropje. V drugem nadstropju so ena od vrat vlomljena in odprta. V notranjosti luč.
In mora se začne ...
Gospodična Chiclet, v spalni srajci in s čepico za tuširanje na glavi, leži na tleh v mlaki krvi. Ob njej sedi njen maček Pompon in si oblizuje gobček. Nad njo pa, kot da bi svoj plen pokrival z zlohotno senco, stvor, ki bi mu težko rekli, da je človeški. Velik je, rjav, in se gra z očmi svoje žrtve, ki jih je iztaknil z majhno žličko, ter ponavlja: »Ni dobro biti radoveden! To res ni dobro!« 
Blazni morilec je obvladan. Truplo žrtve je v naglici prekrito z rožnato belim platnenim prtom. Maček medtem izgine, z očesom med čekani.
V ulici Doulce-Belette zavlada šok. 






 

 











DESET

















































Dnevnik gospoda Maksa Corneloupa
petek, 15. september

Opazuje me. Prepričan sem.
Videl sem ga danes zjutraj, ko sem staremu mačku, ki se klati po strehah tod okoli, prinesel skodelico mleka. Stal je za svojim oknom in me pozorno opazoval. Ko je opazil moje presenečenje, se je delal, kot da opazuje oblake, in bil videti kot pesnik, ki čaka na navdih.
Pred dvema tednoma, isti dan kot jaz, se je vselil v hišo nasproti moje. Odtlej me ves čas opazuje.
Poskusil sem si dopovedati, da si domišljam, pa ni šlo. Vse to gre na račun naše hišnice, pretresljive gospe Ladoux, ki ni mogla pomagati, da mi ne bi podrobno opisovala umora moje predhodnice, in to v moji dnevni sobi! »O, gospod Corneloup! Vi, ki ste pisatelj, vas bo to gotovo navdušilo!« Za dobrodošlico sem slišal tudi že kaj boljšega kot zgodbo o stari devici, ki se je pritoževala čez soseda nasproti nje … nekega obsedenca, ki je ves dan prežal za njo … in ki jo je na koncu zaklal!
Lepo je, ne verjemem v naključja, zanikam jih pa tudi ne. Čutim, da je sosed še vedno tam. Vrtim se v krogu in niti vrstice več ne morem napisati. Rešitev bi bila v tem, da mi to da navdih za moj radijski feljton ... Toda kako govoriti o tem osebku, ne da bi pri tem zanikal najbolj osnovno krščansko usmiljenje? Njegov obraz niti ni tako neprijeten ... z zafrknjenim nosom, z globoko vsajenimi očmi in rdečkasto poltjo je prej grd. Da bi polepšal svojo prav sifilitično mršavost, se našemi v neokusne srajce in zaradi tega, že kar občudovanja vrednega vztrajanja pri grdem, mu je težko z gotovostjo določiti leta. 
Mora biti samski. Že dolgo. To se vidi. 


Dnevnik gospoda Eugèna Flucha
sobota, 16. september

To traja že petnajst dni. Petnajst dni je že na svojem položaju točno nasproti meni. Petnajst dni je že na straži in me ima na muhi.
To ni normalno. Ta tip me zalezuje.
Praktično ne zapušča svoje sobe. V vsem dnevu napravi morda sto korakov, ko se sprehaja pred svojim oknom. Od časa do časa sede za mizo in začne pisati … vsaj zdi se tako … da bi odvrnil mojo pozornost … potem se vrne k temeljiti preiskavi mojega stanovanja.
Takoj sem opazil, da z njim nekaj ni v redu. Njegovo nenavadno vedenje prvi dan … kako je bil agresiven do mojih selivcev ... In zdaj se je naselil nasproti mene ... Ne, sanjam pa že ne ... Vsak dan se kar nekajkrat skloni čez okno s skodelico v rokah pod pretvezo, da hrani velikega mačka, ki se valja po sosednji strehi. Hitro sem spregledal njegovo namero. Misli, da s tem lažje preži v mojo smer. Sicer pa je maček popolnoma brezbrižen, tako predano spi, da se zdi, kot da se bo ravnokar stopil na soncu. Gospod se zaman prilizuje, energija, ki jo oddaja, še predobro govori o njegovem razpadlem mentalnem stanju in mačka ne prepriča, da bi mu naklonil vsaj en milostni pogled. 
Če to ni patetično?
 
Dnevnik gospoda Maksa Corneloupa
sobota, 16. september

Danes nič novega: sosed je ostal zvest svojemu položaju, z očmi je prikovan na moja okna, kot bi bil v živalskem vrtu. Mogoče se bo zadeva končala tako, da mi bo vrgel nekaj kikirikijev?
Prvič sem ga videl na dan svoje vselitve ... Spustil sem se po stopnicah, čakajoč selivce; čepel je na podestu hiše številka 6, zasajen kot mrtva veja, nepremičen. Morda je slišati neumno, toda s svojo oguljeno lobanjo in praznimi očmi me je spominjal na purana ... Čez nekaj minut sta se kamiona selivcev eden za drugim prikotalila v ulico Doulce-Belette. Iztegnil je svoj vrat, namrščil perje ... torej bova soseda.
Vzajemno smo pljunili v roke, kar kosali smo se s paketi in škatlami. Vse se je odvijalo kot pri otroški igri, dokler se orjaški Dédé, ki je prenašal mojo posteljo v drugo nadstropje z eno samo roko, ni odločil za odmor. Iskal je naslon za svojo zadnjico, da bi v miru posrebal steklenico piva. Izbral je zaboj mojega soseda. Ta pa se je pod njim udrl.
Dédé je imel ves kristalni servis v svoji zadnjici. Sosed je začel lajati. Moji silaki so strnili krog okoli našpičenega ranjenca, medtem pa se je nasprotna stran začela ogrevati. In ves ta lepi svet se je kot po neki skrivnostni alkimiji, mešaje utrujenost, vročino in pijanost, vrgel v cvetočo tekmo pesniških improvizacij na temo »j...m ti mater«. Potem je naša četa uprizorila osupljiv postmodernistični balet, sestavljen iz spretnih poskokov in gromkih zaušnic. Višek dogodka? Posredovanje hišnice, gospe Ladoux, ki je s svojo metlo delila udarce na vse strani, vpijoč, da proti tej sodrgi brani čast svoje zgradbe.
Lekcija dneva: treba je biti zelo prijazen s svojo hišnico.
Moj sosed se bo tega še dolgo spominjal ... tudi ko ne bo več užaljen.
Imenuje se Eugène Fluche. To ime sem prebral na njegovih škatlah. 

Dnevnik gospoda Eugèna Flucha
nedelja, 17. september

Pozanimal sem se: sosed-voajer, ki je najel selivce-debeluhe, da bi mi uničili moje posodje (in ki je tako strahopeten, da se skriva za šampionom kick-boksa v preobleki hišnice), se imenuje Maks Corneloup. Menda piše radijske feljtone. 
Smešno je že njegovo ime, zlasti pa njegovo groteskno delovanje, ki samo še bogati njegov izkrivljeni profil. 
Radijski feljtoni! Dobro je vedeti, da kaj takega sploh še obstaja! V vsakem primeru imamo opravka z zaslužkarjem, ki ima veliko prostega časa, kajti z vztrajnim opazovanjem mojega mučnega vsakdanjika in ob aktivnem dobrikanju tistemu oskubljenemu mačku gospod najde še dovolj časa, da se posveča vrtnarjenju.
Dobra novica tega dne bi bila: moj sosed je tudi človek. Ima namreč cvetlični lonec in z mačkom vred je to že njegov drugi prijatelj.
Treba ga je samo videti, kako zaliva rahitično steblo, ki se skuša obdržati pri življenju na polici njegovega okna. Ob blaženem obrazu tega srečnega lastnika je naravnost fascinantno, kakšno moč ima ta ovenela rastlinica. Tudi maček čuti nekaj podobnega.
Ko je okno končno zaprto, začne škiliti na tega klorofilnega nedonošenčka, ki je na ulico izbruhal kakšne tri litre vode. Nato se pretegne in si zgrbljen uredi razmršeno dlako na trebuhu, končno pa se s svojo mačjo oblazinjeno hojo začne pomikati proti loncu … Že po prvem ustnem stiku z oguljenim stebelcem se maček odloči za naslednji korak in z njim vzpostavi bolj intimno razmerje. Zajaha rob lonca in ga milostno obdari. Olajšan zleze s prestola, ga poznavalsko povoha, ljubko oplazi z tresočim repom, nato pa ga s hitrim, odločnim udarcem zadka pošlje v globino. Očitno mu operacija ugaja: nekaj sekund zatem se cvetličnemu loncu pridruži še posodica za mleko.
Ko se spodaj zasliši sladka eksplozija črepinj, se zdi, da se je žival nasmehnila.
Obožujem tega mačka. 

Dnevnik gospoda Maksa Corneloupa
nedelja, 17. september

Eugène Fluche je nevaren manijak. To je očitno. Kaj je njegova velika strast? Jajca! Kupuje jih, jé in poslikava! 
Jajca kupuje v škatlah po šest komadov pri gospe Michu, lastnici špecerije v ulici Doulce-Belette številka 12. To počne z nenavadno samozavestno držo. Škatlo vtakne v majhno, prozorno plastično vrečko. Pod težo vrečke njegova roka visi navpično proti tlom, trup pa je tog. Vrat je iztegnjen, pogled usmerjen v daljavo. Jajca se torej nosijo ponosno. 
Vsakdo lahko na njegovem resnem obrazu prebere izraz ugodja, globoko povezanega z občutkom gotovosti: kupovati jajca opogumlja.
Po zaužitju jajca sledi stopnja najvišjega užitka. Jajce dobesedno pogoltne, po utečenem in natančno določenem ritualu, kot sledi:
a. pazljiva izbira igle,
b. osvobajajoče preluknjanje,
c. povezava usta-jajce z dvigom roke/obratom komolca,
d. požrešno vsrkavanje čudovite vsebine,
e. kolcanje.
Ceremonija pusti našega moža nekaj trenutkov čisto blaženega. Njegove oči se nežno zapirajo, približuje se nirvani – toda ne! Treba je takoj umiti lupino! Kajti sledi zadnja, najsubtilnejša etapa, ki je že blizu vznesenosti: barvanje jajca. 
Poslikano jajce vodi v ekstazo. Čas se ustavi. Bog obstaja.
Ta operacija zahteva izjemno pazljivost. Prepognjen v dvoje sloni nad pultom. Čečka, poslikava, grize čopič in dokončuje svoje delo z radostjo šolarčka, ob tem pa je njegov jezik že čisto zelen. 
Vsak dan doda novo jajce v zbirko, ki šteje že nekaj sto kosov.
Bi moral tega psihopata prijaviti? 

Dnevnik gospoda Eugèna Flucha
ponedeljek, 18. september

Danes sem, ne da bi vedel, našel orožje, s katerim bom dokončno rešil zadevo Corneloup, preden postane preveč zahtevna: gospodinjo.
Najprej sem nameraval najti kakšno rešitev, kako se znebiti ponavljajočih se aktivnosti, da bi ohranil čim več energije. Likanje, pospravljanje, brisanje prahu … s tem umetnik samo načenja svojo zbranost, delo pa se izgublja. 
Naša hišnica mi je priporočila neko gospo Poussin, ki je menda zelo učinkovita od poda do stropa. S takim priimkom (poussin pomeni piščanec) mi je lahko samo ugajala. Prišla je danes zjutraj in zelo hitro sem spoznal, da bo uporabna v dvojnem smislu: za čiščenje in za vohunjenje. Zakaj? Ker stanuje v hiši nasproti moji, točno nad Corneloupom. Predvsem pa zato, ker pospravlja tudi pri njem. Dragoceno naključje, od katerega bom imel še veliko koristi … Še posebej, ker je ta gospa po naravi precej zgovorna. Po njeni zaslugi zdaj o »gospodu Maksu« že vem, da je »velik pisatelj«, »samski« in predvsem »zelo eleganten«. Toda gospa Poussin ni samo pijanka in slabega videza, je tudi nadležna. Ni mi prihranila podrobnosti iz svojega življenja: moževa smrt, osamljenost, težave z avtističnim sinom … To jutro je bila na sporedu melodrama, v moji dnevni sobi! Kaj pa metla! Dobro, ostanimo strpni … Z njo sem pridobil odličnega posrednika. Ideja: izkoristiti njeno neustavljivo klepetavost, ne samo za pridobivanje informacij, temveč in predvsem, da té prenaša od mene h Corneloupu. Samo izbrane, seveda … 
Začel sem odločno razlagati, da sem slikar in da se muzeji in galerije na Japonskem kar pulijo za moja pobarvana jajca: nedolžna duša me je začela gledati z občudovanjem. Ker očitno nima pojma o slikarstvu, sem lahko kar lep čas pleteničil o svojih »mednarodnih razstavah«, dokler je nisem imel popolnoma v oblasti. Nato sem pustil, da je odletela, prepričan, da se bo v kratkem pridružila kurniku nasproti meni.
Corneloup je očitno zagrenjen in ljubosumen mož. Opazuje me s svojega okna, kot bi bil na kakšni predstavi. Torej mu je treba v zameno nekaj ponuditi. Gospa Poussin mi je omogočila krasen prihod na sceno, s svojo podobo velikega umetnika bom tako zaslepil tega revčka, da se bo vrnil k svojim bednim radijskim feljtonom in ga bo minilo, da bi vohunil za mano.
Dobrodošla, gospa Poussin! Najbrž se bova dobro razumela ... 
P. S.: Do prihodnjič moram vseeno poizvedeti kaj malega o slikarstvu. 

*

Opus gospoda Eugèna Flucha šteje devetsto devetindevetdeset kosov. Število je nespremenljivo: njegove nove stvaritve zamenjujejo tiste manj harmonične. Ljubi število devet; njegovo izzivalno zvočnost, njegovo jajčasto obliko, njegovo nestabilno ravnotežje. Kot jajce, ki zaman išče svoje sferično ravnotežje, tudi devetica nikoli ne doseže stabilnosti desetice, čeprav sta si tako blizu. 
Devetica je metafizično število, njegova materializacija pa je jajce, ovojnica izvora in varuh primitivnega misterija.
Skratka, o vsem tem je Eugène Fluche pripovedoval svoji čistilki. 

Dnevnik Maksa Corneloupa
ponedeljek, 18. september

Majhna kulturna igrica, navdahnjena z mojim »vizavijem« (uporabi v enem svojih feljtonov, tako boš imel vtis, da tvoje bivanje tukaj ni bilo čisto zaman).
Tema dneva, polna prekipevajoče poezije in žgoče sedanjosti, je: privrženci slikanja na jajca. Pozor, dragi poslušalci, zberimo se in označimo pravilne odgovore.
Kako bi poimenovali privržence te umetniške prakse?
a. jajceslikarji
b. jajčne glave
c. počene lupine
Katero je njihovo priljubljeno delovno mesto?
a. dvorišče za perjad
b. norišnica
c. stanovanje točno nasproti mojemu
Kaj jim prinaša izvajanje te dlakocepske umetnosti?
a. veliko smeha
b. precej holesterola
c. oboje
Srečate enega teh živahnih gorečnežev. Vaša naloga je:
a. zbežati 
b. ga pomilovati
c. ga pokončati

Poslati bi mu moral ta kratek test ... To bi si ta beštija zaslužila ... Ni mu bilo dovolj, da me je zalezoval po ves dan, zdaj je moral angažirati še mojo snažilko! Na pomoč! Čutim, da se me loteva paranoja! Vtis imam, da sem v vsakem trenutku nadzorovan ... tudi ponoči, saj so moje rolete polomljene, že odkar živim tu! In ko smo že pri tem, najlepša hvala, gospod nepremičninski agent Naudier, ker ste se tako zelo potrudili in mi poslali najslabšega serviserja rulet v vsem Parizu. To, kar je popravil, je zdržalo točno dve uri. Še slepa kura bi opravila bolje. 
Da bi me pomirila, mi je moja odlična hišnica razložila, da imajo, odkar so hišo pred štirimi leti obnovili, v vseh stanovanjih enako težavo, prav tako v hiši nasproti, obnovljeni v istem času. To naj bi mi bilo v uteho ... meni, ki živim nasproti Eugèna Flucha? Živim pod drobnogledom izprijenca, ki hoče, da bi žrl japonska jajca! Mitoman, ki se pretvarja, da je »umetnik«! 
Ah, treba je samo videti gospo Poussin, ko je prišla pospravljat k meni! Čisto vznemirjena. V stilu »nič ne bom rekla, toda Bog pomagaj«, so besede bruhale iz nje. Umetnik, Eugène? Vse to sem že slišal! Kot kronski dokaz pa sem zvedel še to, da ima ta bolnik tudi celo kolekcijo eksotičnih nožev. Kako naj človek ostane miren ob vsem tem? Začne se torej tako, da vas tip opazuje, konča pa z nožem v očesu, kot simboličen odnos, kot ritualni zločin ... Taki primeri so se že zgodili!
Fluche je obseden z mano, to je jasno. Bolje, da mu ne nasprotujem. Težava je v tem, da nikoli ne veš, kdaj boš razjezil psihopata. Kajti po tem se jih tudi prepozna. 
Nasploh pa je že prepozno.
Ostane mi le še možnost, da se zabarikadiram ... toda nikakor nočem živeti obdan s temo. Kot kakšen ščurek.
Ne, edina možnost je … napad! 














 







DEVET

















































Pismo gospe Ladoux
četrtek, 21. september

Draga mama,
zaupati ti moram pomembno novico. Dobro se namesti, ponosna boš na svojo hčer. Torej?
Evo, ne bom več zavlačevala: v hiši imamo že drugo slavno osebnost! Po gospodu Zamoraju, filmskem režiserju, o katerem sem ti že večkrat govorila, imamo zdaj še pisatelja, ki se je pravkar vselil. Maks Corneloup. Ga poznaš? Piše radijski feljton, ki je precej uspešen. Avanture ... ne vem koga. Kot vidiš, se Parižani vračajo! Vse to po zaslugi mojega truda, da bi iz št. 5 v ulici Doulce-Belette naredili hišo z visokim standardom. V krogih šovbiznisa se je že razvedelo. Takoj, ko bom lahko, ti bom poslala fotografijo gospoda Corneloupa s posvetilom. Videla boš, da je lep človek. Pa še samski. Lahko ti povem, da je poln humorja in domišljije! Še vedno ne razumem dobro, o čem govori njegov feljton, ampak ne zamudim niti ene epizode. 
Vselil se je v dvosobno stanovanje, v tisto, v katerem je umrla uboga gospodična Chiclet. Saj se spominjaš? To je tista gospa, ki jo je zgodaj poleti umoril norec iz stanovanja nasproti njenemu! Kako smo se prestrašili! Celo njen maček je ostal v šoku: nikoli več se ne spusti s strehe. Od takrat sem v hladnih odnosih s Polento, hišnico na šestici. Ni prenesla, ko sem ji rekla, da sprejema ljudi, ki škodijo dobremu glasu naše četrti. Ljubosumna ženska! Seveda, saj ona nima slavnih ljudi za najemnike! Lahko govori, kar hoče – moje stranke so čisto nekaj drugega. Pri meni vse poteka gladko, spoštljivo in spodobno! 
Pravzaprav pa me ena od strank vznemirja ... To je gospa Brichon. Vdova, ki stanuje v prvem nadstropju. Se spominjaš Hectorja, njenega psa pekinezerja? Si lahko misliš, izginil je! Včeraj zjutraj! Odslej se ne obnaša več normalno. Povsod kriči, da so ga umorili. Toda težava je, da nima nobenih prič. Našla je samo sledove krvi pred svojimi vrati. Tako vsaj zatrjuje … Nisem pa mogla sama preveriti, ker je na tem mestu izrezala stopniščno preprogo. Si lahko predstavljaš, kakšno je videti stopnišče zdaj? Ne, čisto zares se ji je strgalo. Dneve preživlja tako, da stika po skritih kotičkih stavbe in vznemirja stanovalce, njen pogled je postal zloben, govori pa sama s seboj. Če se bo to nadaljevalo, bom morala obvestiti gospoda Naudeta, zastopnika lastnika. Misliti je treba najprej na hišo: to je moja glavna naloga hišnice. Zato moram počasi tudi končati pismo, ker prihajajo smetarji. Sproti te bom obveščala o mojih dveh umetnikih.
Velik poljubček, mamica. Upam, da si v dobri formi in da imaš lepo vreme. Lepo pozdravi Josette in Renéja v mojem imenu.
Tvoja ljubeča Yoyo
 
*

Yolande Ladoux je hišnica stanovanjske hiše v ulici Doulce-Belette št. 5 že deset let. Njeno delo je zgledno. 
Pogosto piše svoji materi, vdovi gospe Onuphre Ladoux, rojeni Bougnette, najstarejši prebivalki doma upokojencev v Tremblay-les-Bouziguesu. 16. maja 1975 je starka popolnoma oglušela, potem ko je njena sostanovalka dobila genialno idejo in priključila njen slušni aparat na zvočnik Društva veselih trobentačev, ki je sodelovalo na popoldanski zabavni prireditvi v domu, imenovanem Žarki zlate starosti.
Poslej so stiki med materjo in hčerjo le pisni.
 Pismo gospe Brichon policijskemu komisarju
četrtek, 21. september

Gospod komisar,
včeraj zjutraj sem v vašem uradu oddala pritožbo, od takrat pa od vas nimam nobenih novic. Kakor je vedno dejal moj dragi, žal pokojni soprog Roger: »Administracija, to so zgolj lenuhi, policiji in pošti pa nikoli ne uideš.« Da, da, tako je govoril! Zato sem si dovolila, da vam osebno predstavim svojo zadevo. Dobro poslušajte, gospod komisar.
Na stopnišču hiše v ulici Doulce-Belette št. 5 se je včeraj zgodil zverinski umor. Okruten človek brez primere je pogubil bitje, ki mi je bilo po mojem preminulem soprogu, ki je za svojo dobroto plačal previsoko ceno v tem krutem okolju, najdražje na svetu. Saj to je strašno.
Moj dragi Hector, pes z rodovnikom, je odšel. Kaj lahko stori angelček proti krvoločnemu demonu? Truplo je izginilo, ostali pa so sledovi v veži. Na srečo sem izrezala kos predpražnika, ki vam ga lahko dam na razpolago. Kar sem naredila potem, vam bo gotovo pomagalo, da boste hitro ujeli krivca. Stopnišče sem posesala, potem pa zbrala nohte, dlake in lase. Ker je snažilka pospravljala zjutraj na dan zločina, bo test DNK kaj hitro omogočil izolirati skupino ljudi, med katerimi je gotovo zločinec. Pridobila sem tudi vzorce pisav svojih sosedov, tako da sem jim dala podpisati peticijo. Grafološka analiza bo pomagala določiti profil perverzneža. 
Pisala sem tudi Naudetu, nepremičninskem agentu, ki je zadolžen, da skrbi za hišo, toda dobro ga poznam, premaknil ne bo niti koščka papirja. 
Vi ste moje edino upanje. Torej storite kaj!
 Gospa Brichon, vdova po Rogerju Brichonu 

Dnevnik Maksa Corneloupa
četrtek, 21. september

Zakaj se le meni dogajajo take stvari? Mirno sem se vselil v novo stanovanje; nikogar nisem nič spraševal ... Zdaj pa to!
Dostojno sem praznoval vselitev.
In se spotaknil ob sosedinega psa. 
Bravo, fant moj. V veliki kaši si.
Zgodilo se je včeraj. Ko sem nesel kartonasto škatlo, polno knjig, sem na stopnišču zadel v nekakšen mehek dlakav klobčič, zvit na stopnicah. Hitro sem ugotovil, da ne gre za predpražnik. Dejansko predpražniki redko ugriznejo s takšno srditostjo, kot je ta bedna živalca, ki sem jo očitno spoznal. Čeprav že skoraj brez zob in očitno astmatična, je žival pokazala neverjetno sposobnost lajanja in se zagrizla v meča neprevidnega mimoidočega, se pravi mene. Svojih talentov pa ni mogla izkazovati prav dolgo: od presenečenje sem škatlo spustil na tla.
Nekaj let sem bil profesor književnosti. Prvič pa se mi je zgodilo, da je vse utihnilo ob zbranih delih Victorja Hugoja. Stopnišče je bilo prazno, zrak težak. 
Pokojni pes pa pod knjigo Notre-Dame de Paris.

Nisem si upal dvigniti svojega tovora, vse je bilo tako čisto ... Odločil pa sem se, ko sem zaslišal nekakšen hrup na hodniku. Z zaprtimi očmi sem zgrabil škatlo in jo poskusil dvigniti. Zadeva se je prilepila na stopniščno preprogo in oddajala neke čudne zvoke. Na stopnišču so se zaslišali koraki. V paniki sem vse skupaj zgrabil in stekel do svojega stanovanja in se dvakrat zaklenil. 
Z ušesom, prilepljenim na vrata, sem po njenem milem klicanju: »Hector, kje pa si, Hector,« lahko ugotovil, da je prišla lastnica živali. Nato sem zaznal nečloveške grlene glasove, značilne za očitno prizadetost. 
Zadeva je bila torej razkrita. 

Kako sem spoznal gospo Bichon? Oglasila se je pri meni in mi ponudila neko peticijo v podpis. Oblečena v žalna oblačila in s solzami v očeh mi je razložila, da v našem okolišu živimo v grozi pred serijskim morilcem nove vrste, ki se znaša, tako je prisegla, kar je najbolj grozno, nad našimi dragimi prijateljicami (?) živalmi. Dodala je, da je bila zadnja žrtev njen oboževani Hector, kužek pasme pekinezer. Bil je ubit in odstranjen, prav gotovo po hudi borbi, o čemer pričajo vroči krvavi sledovi na stopnišču. Nič ni več tako, kot za časa njenega soproga, še zdaleč ne, in to je grozno.
Podpisal sem peticijo, sosedi zagotovil vso svojo podporo in povedal, kako brezmejno obožujem vse mogoče dlakave živali. Še posebej pa psičke, sem potolažil gospo. Pogovor z njo me je potolažil in zdelo se je, da me ne sumniči, toda nekaj me je mučilo: po njenih besedah na stopnicah ni našla drugega kot lužico in nekaj koščkov. Truplo je izginilo.
Razumel sem šele, ko sem pospravljal knjižnico.
Hugojevi Nesrečniki v izdaji Plejade so čudno smrdeli.

Hector je ostal prilepljen na kartonsko škatlo. 

Dnevnik Eugèna Flucha
četrtek 21. september 

Gospod Maks Corneloup je zelo zadovoljen sam s sabo, paradira naokoli kot kakšen pav. Gospod je umetnik, to sem že vedel, ampak danes je o tem pisalu celo v časopisu. Parisien mu je posvetil velik članek, dobro so se izkazali! Navajam odlomek: »Zadnji radijski feljton Maksa Corneloupa z naslovom Dogodivščine Roberta Zarbana, igralca tretje lige, je eno izmed najpriljubljenejših del cinefilov v zadnjih dveh mesecih. Pripoveduje o neverjetnih (ne)zgodah neuspešnega umetnika v spopadu s tiranskim režiserjem. Najbolj poučeni poslušalci bodo v teh junakih, opisanih z radoživo domišljijo, nedvomno prepoznali ključne osebnosti in sveta francoskega filma. Po lanskem uspehu feljtona Čudežno iskanje Pločnikovega Marcela, etiličnega faktorja, je pred nami nov dokaz o neusahljivem in razdiralnem talentu corneloupovskega genija.«
Nič manj kot to! Človeka mine, da bi sploh še kdaj kupil Parisien. Ampak v resnici tega časopisa SPLOH ne berem … in gotovo ni bil veter tisti, ki je sveže izrezani članek to jutro vrgel v moj poštni nabiralnik … 
Kaj išče? Gospod misli, da je v premoči, ali kaj? Misli, da je name napravil vtis? Gospa Poussin mu je gotovo govorila o »znanem slikarju Fluchu« in ga je zadelo v živo. Občutljiv, naš Maksič, ni kaj!
Potem se pa dobro primi, ker sva šele dobro začela.

Dnevnik Maksa Corneloupa
ponedeljek 25. septembra

Od srede srečujem gospo Brichon vsak dan. Sumim, da preži name, kdaj bom prišel mimo, in odpre vrata tisti hip, ko se pojavim na podestu. Ali kaj sluti? Vedno je zelo prijazna z menoj, toda kako naj ji zaupam? Nekaj mi o tej ženski ni jasno. Danes zjutraj je vse zidove okoliških hiš polepila s fotografijami svojega cucka. Trinité – trg Clichy – Pigalle: ves smrtonosni trikotnik. Ni jih mogoče zgrešiti. 
Tu se ne počutim več dobro in po srečanju z gospodom Zamorajem še toliko manj. Danes zjutraj je šel po veži prav takrat, ko sem razpravljal z gospo Ladoux. Ta je izkoristila priložnost in naju predstavila. 
»Me veseli,« sem izustil in pomolil roko proti zelenkastemu možičku, ki ga je moja gesta vidno zbegala in se je prestopal kot smrkavec, ki se mu mudi na stranišče, z odprtimi usti in izbuljenimi očmi.
»Gospod Zamora je cineast,« je zakokodakala hišnica. »Brez dvoma živimo v hiši umetnikov!«
»Zanimivo,« sem odgovoril, v zadregi pred svojim nemim sosedom. 
»Pokazati mu morate kakšen svoj film,« je povzela klepetulja.
V obupanih očeh najinega sogovornika se je nenadoma prižgala iskra življenja. »Ja, ja, ampak ne,« je vzkliknil in se začel divje praskati po levi roki, mežikati in glasno pogrkavati.
 »Gotovo ste zelo zaposleni ... želite, da prestavimo na kakšen drug dan?« sem bolj ali manj uspešno skušal prikriti svoje občudovanje te avantgardistične koreografije.
Ob mojem vprašanju je obstal. Potreben je bil kar lep čas, da je živčni sistem tega osebka začel posredovati množico informacij iz mojega očitno zelo zapletenega vprašanja in da je znova zmogel svoj briljantni odgovor: »Ja, ja, ampak ne.«
Potne srage so mu oblile čelo. Tudi mojega. Tedaj pa je gospa Ladoux znova začela: »Potem mu pa posodite kaseto! Gospod Corneloup je prav gotovo poznavalec in pomembno je, da si umetniki izmenjujejo izkušnje. Pojdite, spremila vas bom!«
Zamora mi je namenil še paničen pogled, potem pa sledil naši dragi hišnici, ki se je vzpenjala po stopnicah z ljubkostjo kanadskega drvarja. Ko je prišel do podesta, me je sosed prosil, naj ga za kratek hip počakam. Zaprl je vhodna vrata. Gospa Ladoux je znova začela krasiti vežo, z izrazom zadovoljstva na obrazu, ki je spominjal na prašičji rilec.
In jaz? Čakal sem. Dolgo.
Čez četrt ure sem dvakrat nežno potrkal na sosedova vrata, a odgovora ni bilo. Nekaj minut pozneje sem poskusil znova (kar najbolj diskretno, saj sem se bal, da se ne bi gospa Ladoux vrnila in vdrla v stanovanje), toda brezuspešno. Nazadnje sem prislonil uho na vrata. Slišal sem le oddaljene šume. 
Nekaj ječanju podobnega. Tarnanje. Pridušene krike.
Že v veži sem opazil, da Zamora ni videti prav zdrav ... Toda zdaj ...
Pogumno sem se odločil, da ga pustim pri miru, in se vrnil domov, da bi temeljito premislil, kakšne prednosti ima bivanje v lastni hiši pred bivanjem v večstanovanjski stavbi. 

Dve uri pozneje je nekdo potrkal na moja vrata. 
Bil je Zamora. Mrkega obraza. V rokah je držal kaseto.
»Ah (nasmehni se Maks ...), to je pa res lepo od vas, da mi prinašate svojo ...«
»Nikoli je še nobenemu nisem pokazal,« je rekel in mi ponujal kaseto s filmom.
»Niti igralcem?«
»Nikomur,« je ponovil in se trdovratno oklepal predmeta.
»Kdaj pa ste ga posneli?«
»Nismbošvidelkaj,« je odgovoril namrgodenega obraza.
»Dobro ... Ne bom vas več zadrževal ... Ali lahko izpustite mojo roko, prosim?«

Kaj naj si mislim o tem tipu? Moji običajni kriteriji, po katerih sem presojal to, kar imenujemo »normalno vedenje«, so se hudo znižali, odkar sem se vselil v to hišo. Dve možnosti sta: ali ima on velike psihične težave ali pa sem težava jaz sam! Zakaj mu je bilo tako nerodno pred mano? Bil je skorajda prestrašen ... Mogoče pa je še v šoku zaradi zgodbe o umoru njegove sosede? Razen če ... Me je videla s psom? Ne ... to je nemogoče ... Bil sem čisto sam na stopnišču. 
Čisto sam ... Kako se lahko o tem prepričam? 
Pismo bralcev v časopisu Parisien
torek, 26. september

Koliko časa še bomo morali prenašati umazane vulgarnosti tega samoimenovanega avtorja neposrečenih feljtonov, ki gredo prek vseh meja dobrega okusa? 
Koliko časa bo še radijska postaja, ki gradi svoj ugled na ambicioznem programu, obdržala pri sebi tako prostaškega človeka?
Koliko časa bo še časopis, vreden vsega ugleda, trpel, da bodo na njegovih straneh hvalili take bedarije in neumnosti?
Koliko časa bomo še morali prenašati vašo navzočnost, gospod Corneloup?
Podpis: gospe Ganache, Trabouc, Tronchet in skupina potrpežljivih, toda obupanih prijateljev iz 16. okrožja. 

Dnevnik Maksa Corneloupa
torek, 26 september 

Časopis Parisien je objavil pismo skupine poslušalk, ki očitno mojih feljtonov prav nič ne cenijo. To vem zato, ker je nekdo danes zjutraj porinil izvod tega dnevnika pod moja vrata! Ko sem ob osmih vstal, je bil časopis že tu. Zelo so pohiteli, da bi mi predstavili to čudovito prozo! Pozneje dopoldan sem imel čast ugotoviti, da je tudi direktor radijskega programa dobil taisto pismo, ki ga je podpisala ta slavna skupina »prijateljic« ... Nenavadno pa je, da o gospeh Tronchet, Ganache ali Trabouc ni ne duha ne sluha v imeniku 16. okrožja. Še več, pismo, ki ga je prejelo uredništvo radia, je bilo oddano v 9. okraju, bulevar Clichy. To pomeni v poštnem uradu, ki je najbližji ulici Doulce-Belette ... 
Kaj lahko sklepam na podlagi tega? Nikogar ne želim klevetati, vendar mi nekaj govori, da slikar kurjih dvorišč ni čisto nedolžen v tej zadevi ... Ali išče razvedrilo? Mu je dolgčas?
Dobro, pozabaval se bom z njim! 

Dnevnik Eugèna Flucha
sreda, 27. september 

Začenjam verjeti, da sem napravil težko napako, ko sem se vselil sem. Ne morem se več zbrati in to se pozna pri mojem delu. Moja zadnja jajca so pošastna! Od sramu sem jih zdrobil!
Kaj naj se zavarujem? Rolete na oknih še vedno ne delujejo in kot kaže, se nikomur ne mudi, da bi jih popravil! Hotel sem namestiti zavese, vendar mi je nepremičninski agent Naudet dal vedeti, da se lastnik s tem ne strinja. Vse samo zato, da bi obvaroval »estetsko enovitost zgradbe«! Vidi se, da ta »lastniški estet« ne stanuje nasproti Corneloupa! Če samo pomislim na vsa vprašanja, s katerimi so me zasuli, da sem dobil to stanovanje ... Pa je bilo vredno? Vprašanja o mojih »nagnjenjih«! Zakaj pa naj bi bilo to pomembno, Naudet? Hotel je celo vedeti, če »kaj pišem«! Kakšen odnos. Je mogoče tudi on Corneloupov občudovalec? Hoče morda imeti za najemnike same pisatelje? Dobro, saj pišem dnevnik! Je to dovolj? To mi omogoča, da »se izkašljam«, pa tudi, da se pri delu izognem grdobijam, ki mi ležijo na duši ... kot na primer skalpirati tipa, kot je Corneloup.
Ali pa v kislini raztopiti soseda pod mano. 
Kaj ni dovolj, da nasproti mene živi bolnik? 
Enega imam še nad sabo.
Gospoda Lazarja Montagnaca. Tretje nadstropje, vrata levo.

To jutro sem ga našel, sedel je na moji zofi, pred mojim televizorjem in pil moje pivo. Odšel sem ven samo za nekaj trenutkov, samo za nakup manjše škatle jajc pri gospe Michu, špeceristki, znani po svežih jajcih. Nisem zaklenil vrat, ker sem verjel – moja naivnost me bo pogubila –, da živim v civilizirani hiši. Ko sem se vrnil, je bil človek v mojem stanovanju in ob mojem prihodu je svojo navzočnost najavil z glasnim kolcanjem. Predrzno me je pogledal in navrgel:
»Kaj počneš v mojem stanovanju, mulc?« 
Čeprav skrbim za svoje telo z izbrano in zdravo prehrano, me z »mulcem« ni nihče zmerjal že desetletja. Človek je bil star in zavaljen. Lahko bi podvomil v njegovo fizično zdravje, nikakor pa ne v duševno: korenjak je bil nor. Dobra mera previdnosti je bila na mestu.
»Oprostite, bojim se, da ste se zmotili. Po pomoti ste najbrž odprli napačna vrata.« 
Starec je osupnil. Pogledal je okoli sebe, odložil pivo in iz telovnika izvlekel očala.
»Oprostite moji zmoti! Moja kratkovidnost mi včasih pošteno zagode!«
Napravil je odmor, potem pa zarotniško pogledal in dodal:
»Ženske ne vidijo rade moških z očali in rad jim ugajam, saj razumete!«
Težko je verjeti, da bi se kakšna, še tako zelo obupana ženska, lahko zagledala v tako zapuščenega in zamaščenega moškega. Le njegova jajčasta in plešasta lobanja bi lahko pritegnila zanimanje kakšnega poznavalca. 
»Razumem. Ne opravičujte se, motiti se je človeško.«
»Res ste prijazni, dragi gospod. Dovolite, da se predstavim: Lazare Montagnac, pisatelj. Gotovo me poznate po mojem psevdonimu, Lazarus Gnontamac, kar je prebrisan anagram, ki mi"		Didakta	2007.0	da	da	53247.0	1223.0	
Leposlovje	Krecic-Ni_druge.txt	Krecic-Ni_druge	Ni druge	Jela Krečič	medosebni odnosi, Ljubljana, družinski odnosi, Kras, zaljubljenost	"»Nimaš pojma!« je Matjaž očitajoče pogledal Aleksandra.

Ta je prijatelju, ki si prižigal že deseto cigareto zapored, vrnil
brezbarvni pogled in se zazrl po Petkovškovem nabrežju. Poznega avgusta
je tam spet posedalo ogromno ljudi, ki so se po počitnicah ponovno
privajali na prestolnico, na njene male očarljive kraje in njene najbolj
prikupne bare. To so najlažje napravili tako, da so se dobili s
prijatelji na pivu in si pripovedovali o dogodivščinah z morja ali pa --
če je spomin na počitnice in pobeg v lepše kraje že zbledel -- godrnjali
nad vlado, parlamentom, sodstvom, predsednikom države ali, če so že
dovolj spili, tarnali nad službami, ženami in otroki.

Matjaž in Aleksander si nista pripovedovala o počitnicah, nista se
pomenkovala o zaskrbljujoči politični situaciji, niti nista govorila o
krizi niti o tem, kako odtujena je EU od svojih državljanov. Nista
obnavljala dogodivščin, v katerih bi se ali pa sta se znašla v zadnjih
treh dneh, odkar sta se nazadnje videla prav tu, na istem kraju. Nista
govorila o službah niti nista drug drugega vpraševala po zdravju
staršev. Ne, govorila sta o zadevi, ki je bila na dnevnem in nočnem redu
že dobra dva meseca, odkar je Matjaža zapustila Sara. In če je
Aleksander, zdaj vendarle poročen moški, lahko brez slabe vesti užival v
poletnih opravah množice mlajših in starejših deklet, ki so se udeležile
petkove promenade, je bil Matjaž žrtev ene same podobe in ene same
misli.

»Nimam pojma, priznam. A kolikokrat še!« je odvrnil Aleksander.

»Zakaj je tako zadržana do mene?« ga je po nekaj trenutkih spet
zagnjavil sogovornik.

»Mislim, da te noče prizadeti.«

»Ne razumem. Prav to, da noče z mano na kavo, me vendar najbolj
prizadene.«

»Noče ti dati lažnega upanja. Mislim, da te ima še rada, vsaj tako je
rekla.«

»Kdaj je to rekla?« je vznemirjen vprašal.

»Ne vem, kdaj, Matjaž,« je vzdihnil njegov prijatelj, zdaj že naveličan
istih dialogov s svojim najboljšim drugom.

»Pa kaj je še rekla?« je bil nemiren Matjaž.

»Joj, kolikokrat še? Nič, to je rekla in da si želi, da bi bil srečen.«

»Srečen?« ga je bojevito pogledal prijatelj.

»Ja, srečen,« je prikimal Aleksander, kot da gre za nevtralno izjavo.

»Prekleta packa! Kaj misli s tem srečen? Srečen bi bil, če bi bila ona
še vedno tu, z mano.«

»No, saj v tem je pa očitno problem,« si je šel Aleksander nemirno z
roko skozi bujno lasišče.

»Seveda je to problem. Če bi bila tukaj, se mi ne bi bilo treba
prepirati s tabo,« ga je razburjeno pogledal Matjaž.

»Problem je v tem, da ne more komunicirati s tabo, če si tak.«

»Kakšen?« ga je nedolžno pogledal Matjaž.

Aleksander je pretehtal besede, ki jih je nato izpihnil z dimom svoje
cigarete: »Če bi tudi ti našel neko in bi bil z njo srečen, tako kot je
ona zdaj z Jakom \...«

Matjaž je sklonil glavo in malo pomolčal, tega, da je srečna z Jakom, ni
želel slišati, tega absolutno noče nikoli slišati in ga sploh ne zanima.

»Tole z Jakom je samo prehodna zadeva,« je prekinil prijatelja. »Upam,
da se tega zavedaš,« je naposled dvignil pogled k Aleksandru, ki pa je
svoje oči je ob tem stavku le naveličano zaprl.

»Mislim, da je ravno v tem problem, Matjaž. Ti ne sprejemaš trenutne,
no, obstoječe situacije, ki je, se strinjam, zoprna. In ona ve, da nočeš
preprosto z njo na kavo, ti hočeš veliko več \...«

»Veliko več. Kaj je veliko več? Nekaj stavkov morda, kakšen nasmeh,
mogoče majhen objem, rahel objem,« je skesano priznal Matjaž. »Ali po
desetih letih terjam preveč, če hočem majhen, rahel objem?«

»Zdaj je minilo že nekaj časa, ne veliko, priznam, ampak nekaj ga je.
Kaj bi napravil po tem rahlem objemu?«

»Potem ji obljubim, da sem čisto drug moški \...« je poln upanja
izstrelil Matjaž.

»Kar nisi \...« je mirno izustil Aleksander.

»No, dobro, pa ji zatrdim, da sem še vedno moški, v katerega se je
zaljubila \...«

»Še bolj pa si moški, od katerega se je očitno odljubila,« je bil strog
prijatelj.

»Ne bodi tako krut!« je zavpil Matjaž.

»Oprosti, res nerad vidim, da trpiš, a mislim, da je napočil čas, ko
moraš naprej. In potem bo šla mogoče s tabo na kavo.«

»A ti je to rekla?«

»Ne, seveda ni tega rekla, a je povsem logično -- šele ko greš naprej,
greš lahko nazaj,« je pametno strnil Aleksander.

»Meni že ni logično,« je trmasto odvrnil Matjaž.

»Pa saj veš, kako je,« se je spet skoncentriral. »Dokler ne boš imel
svoje punce ali dokler ne bo preteklo dovolj časa, ne bo terena za
sproščen pogovor med vama.«

»Zakaj bi moral biti pogovor sproščen?« je še naprej trmaril Matjaž,
»meni je ona všeč tudi povsem nesproščena.«

»Ah, ne gre za to! Dokler ne greš naprej, bi se ona vseskozi spraševala,
ali nimaš v ozadju kakšnega skritega namena, ali pa bi se bala, da ti
daje lažno upanje.«

»Bolje lažno upanje kot nič! Z lažnim upanjem bi odlično spal,« se je
spet upiral Matjaž.

»Ne bo šlo. Nista še dovolj narazen, da bi bila lahko skupaj. Tako je
to.«

Aleksandrove besede so dale Matjažu misliti. Če bi dobil novo punco ali
pa če bi preteklo dovolj časa, torej če bi bil z drugo žensko dovolj
časa, bi bila Sara bolj sproščena ob njem in morda bi to odprlo pot, da
se med njima spet razvijejo stara bližina, neposrednost, njun čisto
poseben humor -- kako je pogrešal ta humor, pa nove besede in besedne
zveze, ki vzniknejo čisto nehote v paru in imajo pomen le zanju. Morda
bi potem odkrila, kaj zamuja. In če kar takole razlaga naokoli, da ga
ima še rada, to pomeni, da še razmišlja o njem in ga verjetno celo
pogreša -- da ga ima res še rada. Dovolj časa je preteklo, ogromno časa,
več kot mesec, še več; dva meseca, precej časa. Čakal več ne bo. Ogromno
časa je namenil potekanju časa, čisto preveč čakanja na to, da čas
opravi svoje pregovorno dobro delo, in vsemu temu času je dal čas, a
brez vidnih učinkov. Še vedno slabo spi, še vedno mu misel nanjo in na
razhod močno razdraži želodec. Časa ni več. Čas je pošel. Mora najti pot
do nje, in če to pomeni preživljati čas z drugo punco, naj bo! Lotil se
bo torej dela. To ne bi smelo biti preveč težko. Pravijo, da je na svetu
veliko deklet, in še Sara mu je vedno govorila, kako čeden da je in, kar
v današnjem svetu ni povsem zanemarljivo, zabaven. Ja, to imajo dekleta
rada: simpatičen videz z začinjenim smislom za humor.

Odločitev mu je dobro dela; oči so se mu zasvetile, tako da si naslednje
jutro, ko se je zagledal v ogledalu, ni nejevoljno odkimal. Nasprotno:
pokimal si je, in če se ne bi bolje poznal, bi prisegel, da je v kotičku
svojih ust videl obris nasmeha. Novi čas, nova punca -- genialna ideja!

-Saša

Življenje je bilo do tega pogovora za Matjaža eden od velikih
misterijev. Odkar sta se s Saro razšla, se je spominjal le tega, da je
veliko pozabljal. Službene ure so bile zanj ena sama megla, glasovi brez
pomenov, obrazi brez imen. Slišal se je odgovarjati na vprašanja in
pozdravljati znane, a nedomače ljudi, opravljati neke naloge, a je na
vse to tudi hitro pozabil. Ni bil le alkohol, četudi se ga v tem času še
posebej ni branil. Imel je občutek, da ne more vstopiti v to, kar se je
prikazovalo kot življenje. In bolj ko so bili bari ob večerih polni, več
ko je bilo vrveža na ulicah, bolj ko se je poletje razigralo in se
naselilo v ljudeh, bolj se je počutil kot tujec med njimi, kot mrtvec
sredi vsega tega evforičnega utripa.

Pozabljal je na ure, ki jih je preživel z Jernejem, ko ga je opazoval,
kako briše kozarce v Biljardni hiši, kako gostom naliva pijačo in kako
od njih prejema denar, vrača kovance in nasmeške. Mehanično ponavljanje
natakarjevih gibov in gibov njegovih žejnih strank mu je misli tako
temeljito očistilo, da je pozabil še nase.

S sprehodov s Suzano in njenim psom po Prulah ob nabrežju Ljubljanice si
je zapomnil krošnje dreves, odtisnjene kot sofisticirane grafike na
svežo modrino neba, rahlo požgano travo, barve fasad in mestoma kakšen
zloščen starinski avto. Njenemu strastnemu razpredanju o položaju mladih
pogodbenih delavcev na nacionalki je le sem in tja pritrdil, tako da ga
je nekajkrat besno boksnila v ramo, ko je ugotovila, da je ne posluša
oziroma da mu je za njen angažma vseeno. Na udarce ji je ponavadi
odgovoril le z izgubljenim smehljajem, zaradi česar je postala le še
bolj obupana in je pogosto rekla: »Poslušaj, stari! Ne znam obratovati z
ljudmi v stiski, razumeš!?! Preprosto nimam tega talenta. Zakaj me ne
moreš žaliti tako kot ponavadi ali pa vsaj poslati v ... tri krasne?
Vidiš, še preklinjati si ne upam več pred tabo! Zakaj se preprosto ne
obesiš?« Tudi na to je navadno odvrnil z neizrazitim smehom, se
izgovoril, da mora po mleko ali karkoli že, in hitro odšel domov. Zdelo
se mu je, da ji vselej odleže, ko se poslovita.

Še z Aleksandrom sprva ni mogel govoriti o Sari in je na kosilih pri
njem in Karli le začudeno strmel v svoj krožnik in se spraševal, kaj
natanko se na ravni kemijskih procesov dogaja s paradižnikom, ko zavre,
ter kako se nanj odzovejo snovi iz česna in paprike, prav tako dodane
omaki. Njegovemu najboljšemu prijatelju je kmalu uspelo iz njega
izvabiti kakšno besedo o Sari, o njegovem trenutnem počutju, tako da je
postopoma bolečina za Matjaža postala čisto otipljiva. Skoraj vsa je
bila v drobovju -- kot se pač reče tistemu delu trupa, ki ga začutiš kot
svojo najglobljo notranjost. Ko je enkrat začel govoriti o Sari, ni
mogel več nehati. A bolečina ni bila zato nič manjša, prihajala je z
vsako mislijo nanjo, z vsako bežno asociacijo na njuno skupno življenje.
Vztrajala je, ni je mogel pozabiti, in kar je bilo huje, bolečina ni
hotela pozabiti nanj.

A petek, ki je sledil zadnjemu Matjaževemu pogovoru s prijateljem, je
bil drugačen. Do svojega pozabljanja ni bil več tako indiferenten, zdelo
se mu je celo zabavno. Prav tako se je bolečina nekoliko umaknila
njegovemu apetitu za norosti, za preizkušanje tega, kar je po razhodu s
Saro še ostalo od njega -- katere besede, katere neslanosti, katere
pikrosti in kateri absurdi bodo prišli na plan, ko ga bo izzvala množica
zabave željnih ljudi. Kakšen bo njegov odziv na klic enega od njih ali,
bolje rečeno, ene od njih.

V Orto bar je prišel z Aleksandrom že precej dobre volje in je v gneči
hitro izgubil prijatelja in še hitreje pozabil nanj. Malo je poplesaval,
ko se je prebijal do šanka in se smehljal ljudem v stanju prijetne
amortiziranosti. »Oprosti, sori, ups,« se je slišalo iz njegovih ust, ko
je odrival ljudi, jim stopal na prste ali jih mimogrede sunil s
komolcem. Pojavil se je tudi kakšen: »Umakni to debelo rit, krava
smotana!«, a je bila na srečo glasba dovolj glasna, da Matjaževe besede
niso zares nikogar premaknile. Ko pa mu je končno uspelo doseči cilj, je
naletel na drugo težavo: da ga namreč noben natakar ni opazil. Mahal je,
kričal, zmerjal postrežbo v lokalu, a v množici drugih očitno
dehidriranih posameznikov in ob bučni glasbi je bil ves Matjažev napor
brez haska. No, skoraj čisto brez haska, kajti njegovo kriljenje z
rokami in žaljivke je prestreglo mlado dekle drobne postave z nežnim
pogledom, ki je slonelo na šanku poleg njega.

»Kaj pa buljiš?« je Matjaž zalajal vanjo.

»Buljim, ker si mi všeč,« mu je na uho zašepetal nežen glasek, ki mu ne
bi nikoli pripisal, da zna sporočilo prenesti hitro in direktno.
Neposredni pristop ga je malo omehčal in v resnici nekaj sekund ni
vedel, kaj bi rekel. Končno se je znašel:

»Kaj piješ?«

»Džus vodko.«

»Ogabno, a naj ti bo.« Ozrl se je proti natakarju, ki je zdaj čisto po
naključju ujel njegov pogled, in zakričal: »Stric, stric, tukaj smo
žejni! Ona bo džus vodko, jaz pa pivo.«

»Veliko?«

»Ni druge!« se je zasmejal in precej očitno premeril dekle kratkih
svetlih las od nog, obutih v sandale z zavidljivo visokimi petami, do
glave, pod močnim udarom make-upa. To, kar je bilo vmes, je bilo dovolj
dekoltirano in kratko, da je lahko podal tudi bolj poglobljeno oceno
tega, kar si je ogledoval. Podoba mu ni bila zoprna, a je ob kritičnem
preiskovanju kvalitet svoje nove znanke vseeno mrščil čelo.

»Zakaj si tako zoprn?« se je oglasil glasek, ko je prišel do svoje džus
vodke.

»Zato, da animiram dekleta kot si ti, gospa.«

»Ne me klicati gospa.«

»Zakaj ne?«

»Ker se počutim kot gospodična.«

»Prav, gospa gospodična.«

Dekle je zavilo z očmi, nato pa se nasmehnilo: »Kaj pa če bi mi rekel
Saša?«

»Čakaj, no. Sem nežen in sramežljiv fant,« je dejal in pogledal v svoje
ravno pridobljeno pivo, kot da razmišlja. Potem jo je prijel za roko in,
tako da sta se njuni pijači vmes rahlo razlivali naokoli, peljal ven, za
najbolj neosvetljeno mizo. Ko sta sedla, je začel z glasom, v katerem bi
se skoraj dalo prezreti ščepec ironije. »Ali ne bi mogla začeti z bolj
preprostimi rečmi in stavki, z vprašanji, ki omogočijo napredovanje k
zahtevnejšim?« jo je proseče pogledal. »Čakaj, da premislim, kaj bi bila
lepa nevtralna tema \...« je nagubal čelo.

»Izberi kakšno nezahtevno, sem namreč zelo nevedna,« je sprejela njegovo
igro.

»Ja, in mora biti takšna, ki ne kliče po konfliktu \...« se je zamislil.

»Samo nobene politike, prosim,« je izstrelila.

»Pa ne, da si apolitična?« jo je preizkusil.

»Ne, samo ne maram politike, me sploh ne zanima,« je nevedno pritrdila.

»Dobro, samo da nisi desničarka,« jo je vseeno malo provociral.
Neuspešno. Nasmehnila se je, dvignila desnico, malo pomigljala z dlanjo
in dejala: »Ne, samo pišem z desno.«

»O politiki se torej ne moreva kregati, tudi če bi se hotela,« je
razmišljal.

»Ne, to res ne, in tudi ne o umetnosti. Nimam pojma o njej, še o bolj
pogrošnih stvareh ne znam nič reči. Še vedno mešam De Nira in Pacina, pa
naj bi bila klasika!« je skomignila z rameni.

»Jaz v tem trenutku prav tako,« je še naprej napenjal možgane, da bi se
domislil kakšne zanimive neproblematične teme. »Vselej nama ostane
ekologija,« je pripomnil z upanjem v očeh.

»Ne, ne maram narave,« je bliskovito odvrnila.

»Jaz tudi ne,« se je naenkrat spomnil.

»Jaz bi vseskozi svetlobno onesnaževala, kar se da,« je prostodušno
dodala.

»Sva že dva!« se je hitro navdušil nad idejo. Potem sta nekaj časa
molčala, oba zatopljena v svoje misli. Previdno ga je pogledala in s
smehljajem v kotičku ustnic navrgla: »Lahko bi se pogovarjala o seksu.«
Ob tem je zardela, a v odmerjeni osvetljenosti zunaj Orta tega nihče ni
opazil. Matjaž jo je zaskrbljeno pogledal in dejal: »Ne, ne, prezgodaj
je za seks. Nekaj bolj nežnega potrebujeva za prvo srečanje.«

»Kaj pa vreme?« se je spomnila Saša.

»Vreme, seveda, kako da se nisem tega sam domislil!« je bil navdušen
Matjaž. »In kakšno se ti zdi vreme danes?«

»Še kar. Za moj okus bi bilo lahko malo bolj toplo,« je odvrnila in se
pobožala po odkritih nogah.

»Vidiš, kako se ujameva!« je proslavljal Matjaž.

»Je tudi tebi ob večerih zdaj premraz?« je nadaljevala Saša.

»Ne, meni je idealno, a sem povsem dovzeten za drugo mnenje.«

»Potem lahko dodam še, da imam rada vročino, ta pravo noro vročino, in
celo poletna sopara mi je všeč,« je pogumno nadaljevala.

»Resno? Čakaj malo, to se mi zdi vseeno malo ekstremna pozicija,« je
zaskrbelo Matjaža.

»A nisi rekel, da si vremensko odprt?« ga je boječe pogledala Saša.

»Če sem čisto iskren, sem zdaj odprt za kakšno kapljo dežja,« je skromno
pripomnil.

»Kakšna kaplja sem in tja še nikoli ni nobenega stopila,« se je
dobrodušno nasmejala.

»To je pa že bolje. Če te postavim pod dežnik, bi prenesla tudi čisto
pravo ploho?«

»Ne bi šla ravno do plohe, pod dežnikom prenesem kvečjemu kakšno blago
rosenje,« je pojasnila.

»Rosenje je že nekaj, toda ali to pomeni, da te ne morem ogreti za
kakšno poletno nevihto?« je preizkušal meje Matjaž.

»Na prostem ali doma?« je zanimalo Sašo.

»Kjerkoli.«

»Ok, vzamem nevihto, če je v varnem zavetju doma. Te lahko jaz po drugi
strani zapeljem na kakšno lepo dalmatinsko plažo, točno opoldne na lep
vroč, sončen dan?«

»Lahko, če mi tja postaviš kakšen borov gozdiček.«

»No, vsaj za kakšen bor se vselej najde prostor.«

»Kako si pa s snegom?« je poizvedoval.

»Ne, o snegu se sploh ne pogajam,« je bila odločna.

»Kaj? Ne dopuščaš ga niti za enega sneženega moža?«

»Dobro, naj bo. En sneženi mož nekje na Krvavcu,« je popustila.

»Potem tudi žled verjetno ne bo šel skozi,« je tipal Matjaž.

»Ne, nič, kar vsebuje besedo led, pri meni ne gre,« je preprosto
izdihnila in spila požirek svoje pijače.

»Niti male zmrzali okoli božiča?« je poskušal srečo.

»Za božič lahko zapade centi snega,« je popustila.

»A nisi rekla, da se o snegu ne pogajaš?«

»Saj se ne pogajam, za praznike ti podarim centi snega,« se je lepo
nasmehnila.

»Najlepša hvala. Ti lahko potem jaz poleti vrnem s kakšnim prijetnim
vetrčkom?« jo je preizkušal.

»Bodi bolj natančen. Veter se mi zdi načeloma čisto odveč.«

»Joj, kako bi te zdaj za ušesa naši vremenarji, da si tako izbirčna pri
vremenu, ko je vendar ta tu zato, da se ga ne prevprašuje, ampak da samo
je.«

»Toda saj ne bodo nikoli izvedeli, kako sva sanjarila o idealnem
vremenu,« je preprosto dejala in Matjažu se je zdela njena misel
pomembna.

»Bi te razveselil veter, ko je zunaj 38 ali 40 stopinj Celzija. Lahko
vsaj zvečer malo zapiha?«

»Lahko, a le toliko, da odžene morebitne oblake.«

»Megla potem pri tebi nima šans?«

»Ne, samo če jo gledam od daleč s kakšnega obsijanega hribčka.«

»Ne pa s Triglava?«

»Ne, nisem velik fen vršacev.« Spet je skomignila z lepimi rameni.

»Tudi jaz ne.« Nasmehnila sta se in rokovala. Imela je majhno, a močno
dlan.

»Očitno tebe ogreje le anticiklon,« je strnil Matjaž.

»O, ne, jaz nisem nič anti. Sem zelo pozitivna, samo naj grejo cikloni
tja, kjer jih hočejo.«

»Na primer v Afriko?« se je pozanimal.

»Nimam pojma, kje jih rabijo, le da ne pridejo sem.« Povesila je glavo v
zadregi in malo srknila, kot bi bila na zaslišanju.

»Zmenjeno.« Malo je pomislil, kot da mora sešteti ena in ena, in se
odločil, da potrebuje dodatna pojasnila: »Če prav razumem, pomlad še ni
tisto pravo zate.«

»Ne. Mislim, da je pomlad zelo hinavska. Popoldne je lahko toplo, zvečer
pa fašeš prehlad,« je razložila.

»Razumem. Kaj pa ta siva območja, kot je maj?«

»Zdaj bi že lahko vedel, da ne maram sivih con. Zame je majsko cvetenje
skoraj malo preveč očitna promiskuiteta narave, oprosti.« Namrdnila se
je.

»Ne se opravičevati, samo razčistil bi rad. Zate se potlej življenje
začne junija.«

»Načeloma ja. Ko se dan dovolj podaljša, sem tudi jaz nekako daljša,
mislim, bolj živa.«

»September?«

»Mogoče, če sem na morju, dovolj južno seveda. Tole zdaj je že malo, no
\... « je zajecljala.

»Uf, zahtevna punca. Raje ne bom vprašal po oktobru.«

»Takrat se počasi začnem pripravljati na zimsko spanje,« si je pogladila
roke.

»Pa sva prišla do nečesa!« je bil vesel Matjaž.

»Do česa?« ga je začudeno pogledala.

»Do vremenske napovedi.«

»Ja, ampak kakšne?«

»Zamisli si: zunaj je tvojih 35 stopinj, večer je. Ti si se čisto
razživela, jaz počasi umiram in se ti zasmilim.«

»Ne, oprosti, nič se mi ne smiliš. Moja prababica je rekla, da se ti
moški ne sme nikoli smiliti!«

»Dobro, če vštejemo še prababico v napoved, se potem samo odločiš, da me
boš spravila v malo boljšo voljo.«

»A si slabe volje?« se je prestrašila Saša.

»Ne zares, nisem pa pri 35 stopinjah zvečer zelo pri močeh, če veš, kaj
mislim,« je strnil.

»Kako te torej spravim v boljše razpoloženje?«

»Tako, da me odpelješ na klimatizirano plesišče \...«

»O ne, ne prenašam klime!« se je uprla.

»Resno, niti za ples ne boš malo shladila ozračja?« Matjaž je pokončeval
svoje pivo.

»Naj ti bo -- ampak malo, malo shladila. Samo na 30 stopinj.«

»Hvala!« je izbruhnilo iz njega.

»In potem ko sva enkrat na klimatiziranem plesišču?« jo je zanimalo.

»Potem \... « je vzdihnil, kot da rešuje izjemno delikatna pogajanja na
Bližnjem vzhodu, »potem me zavrtiš, lepo počasi, nevsiljivo, nežno daš
roko okoli mojih ramen, kot da sem tista sapica vetra, ki je nisi nikoli
potrebovala.«

Očitno je bila Saši takšna vremenska napoved všeč, saj ga je res nežno
objela in mu odtisnila rahel poljub na lice, ki se je v njunih ustnicah
počasi prevesil v daljšega in bolj sočnega, skoraj strastnega. Gibanje
njenega telesa mu je dalo misliti, da je poleg vremenologije zanimiva in
obenem tudi dovolj lepa reč anatomija, ter dojel je, da hočejo anatomsko
sodbo o dekletu podati še njegove roke, ki so se odločile izmeriti
dolžino njenega krilca in nedolgo zatem tudi globino njenega dekolteja.

\*\*\*\*

Ko se je Matjaž zjutraj zbudil, se ni dobro spominjal večera. Z roko se
je hotel stegniti po kozarec vode, a je pri tem naletel na telo. »Ups,«
je pomislil. Pogledal je, ob kaj se je obregnil, si pomel oči in na glas
rekel: »Ups!« Dekle je odprlo oči in se mu široko nasmehnilo.

»Kaja, Lara, Anja \...« je prevrtaval v glavi.

»Dobro jutro,« je rekla.

»Kdo pa si ti?« jo je zmedeno pogledal, ko je dojel, da se ne bo
spomnil, kdo je dekle razmršenih las in razmazane šminke v njegovi
postelji.

Saša se je zasmejala: »Privid sem.«

»Res moram zmanjšati vnos alkohola v telo,« je zamrmral Matjaž.

»Zakaj?« ga je še vedno smehljajoč vprašala.

Matjažu je bil odgovor všeč, zato je po hipnem vzgibu rekel: »To pa ni
slab odgovor, gospa.« Saša je zardela, se nasmehnila in se privila k
njemu kot kozliček k mami kozi in takrat je bilo Matjažu jasno, da je
noče v svoji postelji.

»Kaj bova počela danes, Matjaž?« je polna radosti vprašala Saša.

»Kdo ti je povedal, kako mi je ime?«

»Ti.«

Zamižal je: »Moram začeti paziti, komu izdajam skrivnosti.«

»Prepričana sem, da ti nisi nobena skrivnost,« ga je pogladila po ramah.

»Kar vprašaj moje starše!« jo je resno pogledal in si šel z roko skozi
lase.

»No, kaj bova počela danes?« je bila evforična Saša.

»Nič.«

»Super, to najraje počnem!«

»Ne, ne, gospa \...« je s hripavim glasom začel Matjaž.

»Gospodična!« ga je prekinila.

»Torej, moja draga gospodična, nisi razumela. Midva ne bova nič počela,
razumeš?«

»Ja, midva bova lenarila,« se je navdušeno zasmejala.

»Ne, ne, ne. Ti lahko nič počneš s komerkoli te je volja, samo mene
pusti pri miru.«

»Ja, kaj boš pa ti počel?«

»Te čisto nič ne briga.«

»Pa še kako me briga! Po vseh frontah, letnih časih in plesu v neznosni
klimi, ki sva jih dala skozi včeraj, si zaslužim, no, neko napoved za
danes,« se je ujezila Saša.

Matjaža so njene besede malo zmedle, samo bežno se mu je zazdelo, da so
fronte povezane z nečim vremenskim in da je vremensko povezano z vsem,
česar se ni spomnil. »Napoved je naslednja, gospodična: svojo ritko
parkirajte na tisti veter, ki jo je zanesel sem.«

»Sem je ni zanesel noben veter, a si nor? Ti si jo prinesel sem!«

»Gospa gospodična, prepričan sem, da je bil sinočnji večer ali noč,
morda oboje, nepozaben, a zdaj moram poskušati pozabiti nanj!«

»Ampak ne razumem!« je vztrajala Saša. »Včeraj sva se zaročila v najbolj
idealnem vremenu.«

Matjaž se je za trenutek rahlo zamislil in potem hitro dodal: »No,
vidiš, prav takšne reči moram poskušati pozabiti.«

»Ne, zakaj bi? Obroček s pivovske piksne, ki si mi ga nadel sem,
dokazuje, da sva se zaobljubila drug drugemu, in ga ne mislim kar tako
sneti!« je bila obupana Saša.

»Kaj naj rečem? Obroček s piksne lahko mirno obdržiš za vse večne čase,
ampak poroke ne bo!« je bil odločen Matjaž.

»Ti si, ti si, ti si falot!« je poskušala izraziti svoj bes.

»Natanko to, pa še pijanski falot povrhu. Gremo zdaj! Hop, hop!«

Mlada Saša je jezno zapustila posteljo in mu čez minuto, ko je že stala
na vratih, zabrusila: »In tisti centimeter snega, ki sem ti ga podarila
za božič, vzamem nazaj!!!«

\*\*\*

»Kako se je končal večer s čedno plavolasko?« je Aleksander vprašal
Matjaža, ko sta v soboto zvečer ponovno posedala pri Petkovšku. Prejšnji
večer je namreč Aleksander lahko bolj kot ne le opazoval, kako je njegov
prijatelj ob ženski družbi čisto pozabil nanj.

»V postelji in z zaroko,« je bil kratek Matjaž.

»Aaa!« je bil navdušen Aleksander. »Čestitam, čestitam. Sam bi sicer
rekel, da morda malo prehitevaš stvari, a dekle je ljubko in, no, precej
obdarjeno, tako da sem zadnji, ki bi te obsojal.«

»Ni razloga za praznovanje. Zaroka je razdrta, pa tudi v moji postelji
je ni več.«

»Pa zakaj, stari? Jaz tega ne razumem!« se je odločno uprl Aleksander.
»Kako lahko tako zavržeš priložnost čisto lepega razmerja?«

»Mislim, da bi se morala dva malo bolje poznati, preden se zaročita,« je
trezno dejal Matjaž.

»Se strinjam, ampak lahko bi jo obdržal za \... no, saj veš, in potem
pretehtal, ali ti njena osebnost ustreza.«

»Zagotavljam ti, da tam ni nobene osebnosti, in jaz nisem polovičar,« je
dejal Matjaž prepričano in segel po svojem laškem pivu.

V tistem je k njuni mizi prisedla Karla, dala površen poljub svojemu
možu in se zavzeto obrnila k Matjažu.

»Kaj se pa ti režiš?« jo je vprašal Matjaž.

»Sem slišala, da si imel buren večer s prelestno plavolasko. In? Kako
je?«

»Ni.«

»Kako ni? Aleksander je rekel, da si mu zaupal, da je to ženska tvojega
življenja.«

Matjaž se je popraskal po glavi, saj se te konkretne izmenjave s
prijateljem ni spomnil, in le mirno dodal: »Kot sem rekel Saši -- nikoli
ne zaupaj laškemu, ko govori iz moškega.«

»Pa koliko časa se boš še skrival za to alkoholno masko?« se je
razhudila.

»Karla,« se je sklonil k njej in pomenljivo dejal, »mislim, da oba veva,
da to ni maska,« je prepričano odvrnil Matjaž.

»To je najlažje reči,« je nekoliko bolj umirjeno dejala.

»Res? Se ti zdi? Kar ti poskusi žensko zapeljati poln alkohola in jo
potem prazen alkohola poditi iz postelje, ko se zbudiš. To je naporno
delo!«

»Točno veš, o čem govorim. Nisi se pripravljen vezati!« mu je zabrusila
nazaj.

»Verjemi, da je to trenutno moja glavna agenda, ampak ne bom se poročil
z vsako plavolaso Sašo samo zato, ker dobro prenaša poletno vročino.«

Brigita

Brigito je spoznal na dan mrtvih. S fotoaparatom se je zvečer odpravil
po pokopališču in iskal zanimive motive. Ko se je izgubljal med
številnimi grobovi, zdaj ko so se množice odteple nazaj v življenje in
je na Žalah prevladala spokojnost miroljubnih sveč, je na klopci pod
drevesom zagledal dekle. Oblečeno je bilo v dolg črn usnjen plašč, s
kapo poveznjeno čez nekaj, kar mu je v svetlobi sveč delovalo kot kopica
rdečih, razmršenih las. Opazoval ga je, ko si jih je vsake toliko navilo
na prst in jih pripeljalo k ustnicam, da bi jih te nervozno grizljale.
Šele nato se je njegov pogled ustavil na platnici knjige, ki jo je
zavzeto prebiralo: Marxov *Kapital*. Seveda se mu je to zdelo
deplasirano in prepotentno, a se je odločil, da je motiv vreden
fotografije. Na njej bi to lahko delovalo zabavno, si je mislil. Bil je
na dovolj veliki razdalji, da njegove aktivnosti ni takoj opazila. Ko je
izostril njen obraz, je dojel, da mu je všeč. Bil je bled, in četudi
zaznamovan z očitno zadirčnostjo in nemirom, zaznamovan s strogimi
potezami, ki pa so jih mehčale prav ustnice, in če je prav videl, tudi
velike modre oči, čeprav ob ogromnih količinah črnega senčila vsepovsod
ni mogel biti čisto prepričan. Spodnja ustnica je bila prebodena s
prstanom in ta motiv se je na njenem obrazu ponovil še na njeni obrvi.
Rdečelasa verzija Larssonovega dekleta z zmajskim tatujem, si je mislil,
le da so bili morebitni tatuji povsem prekriti z oblačili. Kar nekaj
časa si je vzel za *close-up* nenavadne lepotice, dokler mu ni njegov
fotografski motiv vrnil pogleda -- precej jeznega pogleda. Dekle je
nemudoma vstalo in zakričalo: »Hej! Hej! Kaj delaš!!! Kaj se greš,
prekleti perverznež!«

Matjaž se je obrnil in hitro odkorakal stran, a ga je dohitela in močno
povlekla za jakno:

»No, kaj delaš, daj zbriši, to!«

»Ne, ne, glej, fotografije so simbolične, to je zaradi Marxa \... Tebe
se sploh ne vidi,« se je nespretno opravičeval Matjaž.

»Za koga pa to delaš?«

»Za časopis.«

»Zakaj?«

»Za časopis *Delo*.«

»To sem razumela, sprašujem po vzgibu.«

»Dan mrtvih je.«

»In?«

»Ja, to dejstvo obeležimo v časopisu.«

»Kakšna bedarija!« Po kratkem premolku je dejala: »Vseeno -- izbriši to.
Nočem, da se me vlači po cajtngih.«

»Ampak saj ne gre zate, gre za mrtve in Marxa. To je višje dobro,« je
nekoliko bolj samozavestno nastopil Matjaž.

»Zelo zabavno, da je moj lajf uporabljen za reprezentacijo smrti, ampak
ne, hvala. Moje Žale so samo moje in moj Marx na Žalah je samo moj,« je
bila odločna.

Matjaž je dojel, da je naletel na trši oreh, kot je mislil, vzel
fotoaparat, malo potipkal po njem, ga podal njej in dejal: »No, poglej,
kako si lepa.« Dekle je fotografije ošinilo s pogledom in mu zabrusilo:

»Pojdi ti malo v kurac z \'lepo\'. Zbriši vse!«

»Ampak to je verjetno najboljša fotografija z Žal, ki jo je kdorkoli
napravil danes, mislim, kadarkoli, sem prepričan!« je spet dovolj
nebogljeno prosil Matjaž.

»Poslušaj, degen. Še enkrat -- ne bom reprezentirala dneva mrtvih,
razumeš?«

»Zakaj ne? Ne maraš mrtvih?«

»Dobro, pa reciva tako: ker maram ljudi samo v mrtvi obliki, nočem biti
v časopisu za žive.«

»Nisem noben promotor posmrtnega življenja, a obenem nimam niti enega
dokaza, da ti tvoji mrtvi ne berejo *Dela*.«

Temu se je nasmejala. Sprejela sta kompromis med živimi in mrtvimi ter
izbrala motiv, kjer njen obraz ni bil razpoznaven, se je pa dovolj dobro
videlo njenega Marxa ob grobu.

Tovrstni spravi je bilo treba nazdraviti. Kje bi bil boljši kraj kot
biljardnica, v kateri so se dobro znašli preganjani kadilci, ti živi
mrtveci. Matjaž je kmalu izvedel, da se dekle z Marxom na grobu imenuje
Brigita in študira ekonomijo. Na ekonomsko fakulteto se je vpisala zato,
da bi v okvirih te -- po njenem -- kvazi znanosti našla način za sodobno
implementacijo Marxa v svetu ekonomije.

Medtem ko je razvijala svoj prvi tovrstni poskus oživitve Marxa znotraj
sodobnih ekonomskih dogem, se je Matjaž posvečal njeni konstituciji:
opazil je, da ima majhne dlani tankih prstov, ki so se znova in znova
vračale k rdečim lasem, da bi jih navijale s prsti in jih izpustile iz
primeža samo tedaj, ko so morale poseči po tobaku. Ko je govorila
zavzeto, je lahko občudoval ustnice, ne prepolne, a ravno prav
zaobljene, da so njene besede zvenele sočno, njena prepričanja
prepričljivo in njen zanos avtentično. Žal mu je bilo, da pod njenim
razvlečenim črnim puloverjem ni mogel bolje detektirati oblin njene
postave, a po enem pogledu, ki ga je, medtem ko si je slačila usnjeni
plašč, lahko namenil njenim nogam, odetim v črne strgane kavbojke, je
bil prepričan, da ga njeno telesce tudi od blizu ne bi ravno razočaralo.

»Ti me sploh ne poslušaš,« je končno zaznala njegove poredne misli.

»Seveda ne. Veliko bolj kot mrtvi Marx me zanimaš živa ti.«

»To je največja neumnost, kar sem jih kdaj slišala! Samo zato, ker je
avtor mrtev, to ne pomeni, da njegova teorija ni živa.« Tu je napravila
precej dolg ekskurz k osnovnim marksističnim konceptom in dokazovala,
kako so povsem veljavni in uporabni tudi danes, kar je utemeljila na
konkretnih primerih več držav; še posebej pomemben se ji je zdel
podatek, kako se je razmerje med revnimi in bogatimi v zadnjih
tridesetih letih spremenilo, tako da je govor o »enem procentu«
privilegiranih povsem na mestu. Matjaž se ni mogel skoncentrirati na
teorijo in se je raje prepuščal zapeljivi podobi jeznorite lepotice. Ko
se je po svojem marksističnem monologu, ki je na koncu prešel v
novodobni manifest in v poziv k združevanju prekernih delavcev vseh
dežel, zavedela, da ji Matjaž ne sledi, je ponovno vzrojila.

»Ne, narobe me razumeš,« se je opravičeval Matjaž, »tudi sam sem
marksist, le da mene za razliko od tebe zanima živa marksistična
praksa.« Brigita ga je sumničavo pogledala izpod obrvi; očitno je bilo,
da ji ni všeč, kar namiguje njen sogovornik, kar pa Matjaža ni odvrnilo
od tega, da ne bi dodal z nagajivim nasmehom: »Zanimalo bi me na primer,
kako je v praksi poljubljati se z dekletom, ki ima preluknjano ustnico?«

»Te zanima, kako?« je mirno dejala rdečelaska.

»O, zelo,« jo je zapeljivo pogledal Matjaž.

»Te, ne?« je zvišala glas. »No, na meni se marksistične prakse že ne boš
naučil,« je rekla jezno in odvihrala ven. Matjaž je za njo zavpil, da se
je pripravljen zadovoljiti s teorijo, a ga ni več slišala. Na srečo se
je v biljardni kmalu zbrala znana druščina prijateljev: Aleksander,
Karla in Jernej.

»Ho ho ho, kaj pa ti tukaj, ali nisi v grobu?« je duhovičil Aleksander
in segel prijatelju v roke.

»Ah, ko bi bil vsaj \...« je začel Matjaž, medtem ko so njegovi
prijatelji prisedali k njemu.

»Zakaj?« je zaskrbelo Aleksandra, saj se je prestrašil, da njegov
prijatelj spet žaluje za svojim nekdanjim dekletom.

»Ah, spoznal sem zelo zelo lepo punco,« je povesil glavo Matjaž.

»In?« je bila radovedna Karla.

»Ja, potem sem jo pa precej hitro odgnal -- vidiš, tole pol prazno pivo
tukaj je njeno,« je nezadovoljen s sabo odkimal z glavo.

»Kako?« je še zanimalo Karlo.

»Rekel sem ji, da me zanima marksizem v praksi,« je odvrnil skesano.

»Kaj za vraga pa naj bi to pomenilo?« je dvignila glas Karla.

»Dolga zgodba,« je odgovoril Matjaž.

»Zalezovanje žensk ti ne gre najbolje od rok, kaj?« se je vmešal Jernej
in se zakrohotal. Matjaž ga je le grdo pogledal.

»To je zato, ker v resnici noče preboleti Sare,« je bila ostra Karla.

»Ne, tale mi je bila kar všeč, precej, precej všeč,« je potiho dejal
Matjaž.

»Resno?« se je zdaj zresnila tudi Karla.

»Ja \... Tako nenavadna je bila, tako neukročena. Takšnih res nisem
vajen,« je začel izlivati srce. Prekinil pa ga je Aleksandrov krohot, ki
ga je komaj umiril, da je izdavil: »Saj sploh nobenih nisi vajen!«

»Hvala, prijatelj. Res hvala. Tvoja tolažba je neprecenljiva. Ampak zdaj
je itak vseeno, ker je šla, zbežala, pravzaprav \...«

»Pretiravaš, stari!« je dejal Jernej, nezadovoljen z resnostjo debate.
Konec koncev je prišel sem na pivo in izmenjavo čisto lahkotnih,
nezahtevnih in neobremenjujočih puhlic.

»Se strinjam,« je presenetila Karla, »ta ti je všeč, ker ti je ušla.
Zdaj se lahko spet malo smiliš sam sebi in pritožuješ nad svojo kruto
usodo. Solit se pojdi!« se je razjezila.

»Prisežem, da bi napravil vse, da bi pri njej dobil še eno priložnost!«
jo je Matjaž poskušal pomiriti, ker mu ni bilo jasno, od kdaj Karlo tako
skrbi za njegovo intimno življenje.

»Ne prisegaj prehitro, ker se lahko ta priložnost še prehitro ponudi,«
je preroško napovedala.

In ni se motila. A prav tako ni pred novim izzivom pobegnil Matjaž.
Naslednjič je na mlado damo naletel že čez nekaj dni v Respectu, ko je
sedela v družbi sorodno slabo oblečenih in počesanih fantov in deklet.
Matjaž je pogledoval k njej prek glav svojih prijateljev. Sedel je v
podobni zasedbi kot zadnjič, le da sta se tokrat pijančevanju pridružili
še njegovi prijateljici Katja in Suzana, ki očitno podobno kot ostalo
omizje v desetih letih nista bili sposobni zbežati iz povsem
neproduktivnih petkovskih druženj v sorodno skupnost prijateljev ali
vsaj v kakšno ponesrečeno razmerje z moškim. Ni mogel slediti pogovorom
za svojim omizjem in ga tudi niso zanimali. Katjino večno pritoževanje
glede prezahtevne službe v piaru je že poznal in ga je ta večer
dolgočasilo tako kot vsak petek prej. Prav tako tokrat ni imel kaj
dodati k Suzanini analizi minulega političnega tedna pri nas, čeprav je
moral njej priznati vsaj to, da ima dovolj sočen jezik. Njena neprikrita
ostrina in občasna vulgarnost sta mu v težkih časih, ko se je soočal s
Sarino izgubo, pomagali prebroditi stiske. Dejstvo, da ne more dobiti
redne zaposlitve in svoje prihodke krpa z občasnim prevajanjem iz
angleščine in francoščine za RTV, mu je po razhodu prišlo prav, čeprav
je po drugi strani s ponočevanji ogrozil svojo službo. Prav s Suzano se
je namreč naučil pričakati sončni vzhod na Metelkovi, večkrat kot bi si
to želel. Od ostalih treh, ki jih je še pred dvema dnevoma srečal v
biljardnici, pa si tudi ni mogel kaj prida obetati -- poznal jih je do
obisti, vedel je, kaj mislijo, kaj pijejo, kako hitro bodo naročili novo
rundo, kaj bodo vprašali, kako se bodo odzvali na odgovor, katere vice
bodo ponovili in kako, kdaj in kdo od njih se bo zasmejal. Malo je bil
že sit te stalne družbe, obveznega pivskega repertoarja z obveznim
podaljškom na Metelkovi -- ne glede na letni čas, ne glede na vreme in
razpoloženje. Iz te perspektive je bil pogled na živahno Brigito, ki se
je znala ob prijateljih tudi sprostiti, edini lepi del večera.

»Kaj pa je s tabo danes?« je Katja vprašala Matjaža. »Zakaj si tako
zamišljen?«\
»Prav nič nisem zamišljen, samo ogledujem si najlepšo žensko v lokalu,«
je rekel in jo pomenljivo pogledal. To jo je rahlo zmedlo, zardela je,
si pogladila kratke temne lase in se namuznila: »Kdo pa je ta lepotica?«

»Brigita,« je skopo odvrnil Matjaž.

»Kdo?« je bleknila Katja, očitno nekoliko prizadeta, ker to ni bila ona.

»Kje, kje je Brigita?« se je oglasila radovedna Karla, za katero je bilo
to prav tako edina zanimiva točka povsem predvidljivega in že večkrat
preživelega večera.

»Pri tistem hipsterskem omizju sedi,« je z glavo subtilno namignil
Matjaž.

»To niso hipsterji,« je bila pametna Katja, »to so bolj metalci. Resda
jih danes ni več veliko, ampak to je čisto druga scena kot hipsterjada
\...« Dodala je, da se precej dobro spozna na mlade, kajti v službi se
intenzivno ukvarjajo s to ciljno skupino, tako da mora ostati na
tekočem.

Da tudi sama sodi v to kategorijo, ki jo vestno proučuje v službi, nihče
ni hotel komentirati, še Suzana, ki je veljala za njeno najboljšo in
najbolj kritično prijateljico, se je ob tem stavku samo nemočno prijela
za glavo.

Medtem si je Karla dovolj previdno ogledala Brigito in pokimala: »Zares
je zelo lepa.« Ta stavek je spodbodel Aleksandra, da si je še sam
ogledal Matjaževo izbranko, a je to napravil veliko bolj nediplomatsko
kot njegova žena. »Vau!« je dejal. In zdaj Brigita ni mogla več
spregledati pogledov članov Matjaževe družbe. Matjaž jo je opravičujoče
pogledal, ji ljubko pomahal, a je Brigita le zavila z očmi in se
posvetila svojim prijateljem.

»Meni se ne zdi pa čisto nič posebnega,« je rekla Katja.

»To govori ljubosumje v tebi,« jo je dovolj grobo utišala Suzana.
»Mislim, da se je Matjaž zagledal v povsem čedno dekle.«

»Škoda, da se ne zna bolje obleči,« je vztrajala Katja.

»Meni pa je prav to všeč, da ne da vedeti, da je lepa. Kot da se tega
niti ne zaveda,« je presenetil s svojo analizo Jernej. Doslej nihče ni
vedel, da opazi dekleta, kaj šele da je zmožen njihovega ocenjevanja.
»Kaj?« je prestregel zmedene poglede svojih prijateljev. »Če je pa res.«

»In kaj boš naredil?« se je k Matjažu obrnila Karla.

»Ne vem še. Razmišljam,« je rekel Matjaž in si prižgal še eno cigareto.

»Pojdi tja in se ji opraviči,« je predlagala Karla.

»Ne, to je preveč tvegano, tam je obdana s svojimi in ga bo zlahka
ukrotila,« je strateško razmišljala Suzana.

»Res je, moraš jo napasti iz zasede,« je dodal Aleksander, »na primer,
ko bo šla na WC. Tam jo prestrežeš in potem izliješ srce.«

»A počakaj, da tam opravi svoje, sicer zna biti razdražljiva,« je Jernej
delil svoje urološko znanje.

In tako je bilo. Matjaž je Brigiti sledil na stranišče in počakal, da je
prišla ven.

»Pozdravljena!« ji je rekel.

»Kaj delaš tu?« je osorno odvrnila.

»Čakam nate,« je brez dlake na jeziku dejal Matjaž.

»Ne vem, kaj dobrega bi to lahko prineslo,« se je poskušala odpraviti
stran.

»Ne bodi no taka avša!«

Ta stavek jo je ustavil: »A se ti ne zdi, da me boš težko omehčal z
žalitvami?«

»A misliš, da me boš omehčala s svojo hladno ignoranco?« se je Matjaž
zatekel v absurd.

»Mislim, da si že sedaj čisto dovolj mehak,« se ji je vendarle izvil
nasmeh na obraz.

Matjaž, ki ga je njen prijazen izraz ohrabril, je nadaljeval: »No, potem
pa te lahko nekaj vprašam.« Počutil se je kot najstnik.

»Lahko poskusiš,« je Brigita hlinila zadržanost, »če le ne boš ponovno
povpraševal po mojem nakitu.«

»Ne, se opravičujem za zadnjič. Sem dojel, da se o nakitu ne spodobi
govoriti na prvem zmenku.«

»Pa tudi na drugem ne,« ga je dopolnila Brigita.

»Potem sva dogovorjena?« se razveselil Matjaž. »Povej, kdaj in kje?«

Brigita se je morala ponovno malo zasmejati iznajdljivosti prosečega
fanta: »V redu, naj bo. Ti dam moj mejl, pa določiva detajle.«

»Zakaj mi ne daš raje svoje telefonske?«

»Telefonsko se daje na tretjem zmenku. Seveda le, če je bilo na drugem
lepo \...«

Matjaž se je ob ponujeni drobtinici počutil čisto solidno. V družbo se
je vrnil razigran in potem bolj živahno sodeloval pri govorih
prijateljev, a vmes ni pozabil pogledovati k najlepši ženski daleč
naokoli. Po dolgem času tudi ni imel občutka, da mora s Suzano pričakati
sončni vzhod na Metelkovi, in je šel po nekaj pivih raje domov spat.

Z Brigito sta se dobila čez nekaj dni na Prešernovem trgu, da bi se tam
odločila, kam naj se zares odpravita. Novembrski sredin večer je bil
hladen, a suh. Predlagala je, da gresta na čaj v Čajno hišo, a je Matjaž
priznal, da za soočenje z njo potrebuje malo bolj resna pomirjevala, kot
je kamilica. Ko mu je pojasnila, da imajo v čajnici tudi bolj čvrste
zvarke, je popustil, čeprav je moral njej in sebi priznati, da se stara.
Sprememba običajnih lokacij ga je nekoliko navdajala s tesnobo. Na poti
do čajnice je razgrnil celo teorijo o tem, kako težko človek najde svojo
družbo, a to ni v resnici nič v primerjavi s tem, kako najti svoj
idealen lokal. Ne gre le za prostor -- teh je ogromno --, ampak tudi za
kemijo, torej za to, da cela družba vzpostavi razmerje z natakaricami,
ki naenkrat vedo za vse želje vsakega člena kompanije, še preden jih
kdorkoli izreče, in se pustijo ljubeče žaliti ter ne zamerijo, če se
razigrani krog prijateljev ne pusti odgnati takoj, ko ga v nočnih urah
za to večkrat zaprosijo. Potem je Brigiti pojasnil, kako se je njegova
družba nekoč znašla pred preizkušnjo, ko je en njen del (če smo
natančni, Suzanine prijateljice) hotel Petkovška zamenjati za nekaj
novega. Po njihovi pobudi so se začeli dobivati v Trnovem. Tudi sam je
pod to nezamisljivo in netaktno prisilo kdaj zašel tja, a nikoli ni
razumel, zakaj bi moral človek spreminjati navade samo zato, ker neka
dekleta in fantje mislijo, da obstaja obljuba dogodivščine na drugem
koncu centra. Iz istega razloga je tudi nehal hoditi na Trnfest. Res je
tam nabor mladih deklet precejšen, a žrtev postavanja v gneči in
prerivanja do težko prisluženega piva, da o čakanju na stranišče niti ne
govori, je zanj z leti postala prehuda.

Matjaževa izpoved je očitno napravila vtis na Brigito, zato je, ko sta
prispela do cilja, predlagala, da je morda bolje, če se vendarle obrneta
proti Petkovšku, da ne bi Matjaž dobil dodatnih brazgotin na odprte rane
že na drugem zmenku. Za ta predlog ji je bil hvaležen, v čajnici bi se
namreč počutil kot alkoholik v čajnici. In sta šla mimo Ljubljanice
nazaj proti Matjaževemu barskemu idealu.

Na poti je Brigita razmišljala o svojih mestnih postojankah. V Mačku
zvečer pogosto pristane, če ima za seboj produktiven študijski dan v
Nuku. Sem se odpravi z družbo, ki si jo je ustvarila med študijem v
knjižnici. V resnici gre za precej neinspirativni nabor ekonomistov in
pravnikov, ki so priročni pri priporočanju bizarnih youtube posnetkov
ali novih televizijskih serij, pri filmih se njen okus že preveč razhaja
od njihovega, medtem ko jih ostale zadeve umetnosti sploh ne zanimajo.
Sama je kljub zavedanju, kako je umetnost vpeta v kapitalistične tokove
in odtujena od delavskih množic, vendarle ljubiteljica sodobnih
buržoaznih romanov, pa slikarske abstrakcije Maleviča in nekaterih
modernistov, kot sta Duchamp in Rothko. Uživa pa tudi v klasikih -- v
literaturi se vrača k Dostojevskemu, v arhitekturi pa jo zadovolji tudi
kakšen Robbov vodnjak, četudi je kopija, prav tako se ji zdi Plečnikovo
Tromostovje, vključno z veličastnim zamahom tržnic, prijetno za sprehod.
Ja, ob sobotah gre rada na trg s prijateljicami, čeprav še vedno živi
pri starših, ki do tovrstnih meščanskih obredov nimajo nikakršnega
odnosa. So pač izjemno religiozni murgelski malomeščani. A je hitro
dodala, da nerada govori o svoji družini, ki ji s konservativizmom in
neumnostjo povzroča preveč travm. Izjema je le sestra Sonja, ki je kot
»sapa svežega vetra«, le da se je zdaj preselila na svoje in živi ter
dela na drugem koncu Ljubljane, tako da ji ne more pomagati \...

Ob pivu v Petkovšku so pogovori postali bolj sproščeni. Matjaža je
zanimalo, kdo, če ne pravniške in medicinske pokveke iz Nuka, so njeni
prijatelji. »So to tisti neurejenci iz Respecta?«

»Kakšni neurejenci neki? Samo zato, ker oblačil ne kupujejo v Hugu
Bossu, to še ne pomeni, da nimajo stila,« se je uprla rdečelaska.

»Dobro, imajo stil, ampak zanič \...«

»Jaz se oblačim v istem stilu,« ga je spomnila.

»Dobro, a ti imaš pri tem stil,« se je reševal Matjaž.

Končno mu je le pojasnila, da so to njeni prijatelji iz otroških in
gimnazijskih let. Že leta se sestajajo ob petkih, večina njih študira na
filozofski fakulteti, vsi pa delijo sorodna politična prepričanja. No,
nekateri se imajo za anarhiste in z njimi se tudi najbolj krega. Po
njenem namreč anarhizem zelo ustreza idealom neoliberalizma, ki bi
državo izničil, ukinil točke regulacije za še bolj prosti pretok
kapitala. Na to temo se kregajo skoraj vsakič, ko se vidijo. A se imajo
mimo tega še vedno radi. Priznala je, da ima za redko koga toliko
potrpljenja -- morda samo še za sestro -- kot do teh nesrečnih
kropotkinovcev. Še nekaj besed je namenila temu, kako so se med
nekaterimi med njimi spletle ljubezenske vezi. To morda ni nenavadno, če
so ljudje veliko skupaj, je razmišljala. »Svet ni tako velik, kot se
pogosto zdi,« je razmišljala, »sploh če iščeš bližino.«

Matjaža je ta stavek čudno ganil, ona pa je, ne da bi to opazila,
razpredala dalje. Čas in bližina lahko naplavita čustva, ki jih nikoli
ni bilo, je zasanjano dodala. Matjaža je seveda zanimalo, kako med temi
očitno njej ljubimi ljudmi tudi ona ni spletla tovrstnih navez, a mu je
Brigita pojasnila, da se ni nikoli zbližala z nobenim od tistih fantov,
čeprav so ti na mnogih koncertih v Rogu dajali očitna znamenja, da so ji
naklonjeni. Znamenja so dajali tudi v Gromki in v Gali Hali, a se ji je
vselej, ko je prišlo do nevarnega približevanja, nekaj zazdelo preveč
ali premalo, preveč domače in preveč tuje hkrati.

In čeprav sta se lepo ujela in se zabavala, niti Matjaž niti Brigita
nista imela potrebe, da bi drug z drugim delila tisto, kar je bilo zanju
najbolj intimno. Sta pa potem, ko so ju vrgli ven iz Petkovška, nekaj
naredila za njuno lastno bližino. Brigita ga prijela za roko in dejala:
»No \...«

»No, kaj?« jo je lepo pogledal Matjaž.

»Morda je čas, da nekaj storiva glede mojega nakita, ki te tako zelo
intrigira.«

»Res, kaj pa?« se je nasmehnil Matjaž in pustil, da je rdečelasa Brigita
svoje ustnice pritisnila ob njegove. Poljub je tekel počasi in mu je
prijal, prijal tako zelo, da je Brigito povabil na kozarček viskija k
sebi domov.

»Kolikor me mika, mislim, da bi morala še na kakšno pivo, preden
preskočiva na viski.«

»Aha,« je dejal Matjaž nekoliko nezadovoljen, »ampak samo, če boš
naslednjič prinesla nakit s seboj.«

»Redko ga snamem!« ga je potolažila.

»Kako me trpinčiš!« je dejal, ko si jo je zamislil golo z njenimi
intimnimi dragulji in se mu je lepo zasmejala.

»Še nekaj si mi dolžna!«

»Kaj pa?«

»Telefonsko.«

»Ne, ta pride naslednjič,« je dejala prepričano, tako da Matjaž ni več
silil vanjo. Odšel je domov in ni pomislil, da čisto nič ne misli na
svoje sedemletno razmerje s Saro.

\*\*\*

»Zaljubljen si,« je Aleksander preiskujoče gledal obraz svojega
najboljšega prijatelja, ko je ravno stresal čips v posodo.

»Nisem zaljubljen, zintrigiran sem,« je odvrnil Matjaž in se udobno
namestil na svoj kavč pred televizijo, kjer so v nogometnem studiu
poznavalci že pametovali o španski ligi, o najmočnejših, o najdražjih
igralcih, o golih doma in v gosteh, pa o prednostih teh in onih, o
pomenu domačega terena in prave taktike pri gostovanju, spet je bil
pomemben faktor tudi, da je žoga okrogla oziroma da gre pri njej za
okroglo usnje, še bolj pa je prišlo do izraza neizpodbitno, četudi
nepisano nogometno pravilo, da ga namreč tisti, ki ga ne da, dobi.

»Zato, ker ni hotela na viski?« je Aleksander preusmeril njegovo
pozornost.

»Zato, ker ima stil, ker ima svoj način,« je Matjaž skrbno izbral
besede.

»Kakšna baraba si, joj,« se je zasmejal Aleksander, »zintrigiran \...
Seveda si zintrigiran, ampak ali te punca zanima bolj kot njen nakit,
kot temu butasto rečeš?«

»Tega pa še ne vem. Vtis je, da je precej zahtevna.«

»Katera ženska pa ni?«

»Vem, a v mojih letih mora moški dobro premisliti, preden se odloči, ali
je neka mlada dama vredna vsega tega truda.«\
»Ojoj, že vidim, da iz te moke ne bo kruha!«

»No, no, prijatelj, nikar tako pesimistično \... Saj se bo kmalu
pokazalo, kje smo. Dobiva se v petek in tedaj, če bo šlo tako lepo kot
prejšnjič, dobim njeno telefonsko \...«\
»Hočeš reči, da ti je še ni dala. Kako pa potem komunicirata?«\
»Gmail.«

»Tale pa si je res izbrala tempo.«\
»Ja, reče se mu andante,« se je nasmehnil Matjaž.

»Ni čudno, da si zintrigiran. A še vedno me skrbi, kaj bo potem, ko boš
enkrat dobil njen telefon.«\
»Potem, mi je obljubila, da bo mogoče prišla sem na viski.«

»Prosim, reci, da viski pomeni \...« je nepotrpežljivo izdihnil
Aleksander.

»Ja, to pomeni,« se je zasmejal Matjaž.

»Jebeni andante. Zdaj sem še sam nemiren.«

»Nikar ne bodi. Glede Brigite imam zelo zelo dober občutek,« ga je
poskušal pomiriti prijatelj.\
»Sam se ne bi tako zanašal na tvoje občutke. Spomni se le tvojih
pokeraških dni.«

»Ah to!« je Matjaž zamahnil z roko. »Saj sva še vedno tu, čila in
zdrava.«

Aleksander je samo pomenljivo zakašljal na te besede, segel po čipsu in
pivu ter pojačal glasnost na televiziji. Kaj je ženska v primerjavi z
*el classicom* Barcelona -- Real?

Naslednjič sta šla z Brigito v Kolosej. Film je bil zanič, a je dal
Brigiti dobro iztočnico, da se je razgovorila o problemih Hollywooda.
Včasih so tam, tudi pod pritiskom kopičenja dobička, še delali dobre
filme, zdaj jih ne znajo več. Matjaž ji je rekel, da zveni kot njegova
babica, na kar mu je ona odgovorila, da je njegova babica očitno zelo
pametna mlada dama. Matjaž je odvrnil, da se ne bi mogel strinjati; češ
da je morda res mlada, vsekakor pa nikoli ni bila dama. Brigita je
vztrajala, da je potlej zgolj pametna, a je Matjaž tudi tokrat
protestiral. Na Brigitino vprašanje, ali se sam ne strinja s tem, kar je
povedala o Hollywoodu, je diplomatsko odvrnil, da njegovim filmom
nikakor ne dela usluge Kolosej, ki je smrdeč, umazan, razdrapan in za
katerega se zdi, da se zna vsak hip sesuti kot hiša iz kart.

Nato je predlagal, da se gresta potolažit v lokal, ki je podobno smrdeč,
umazan in razdrapan -- v McDonalds, in na njegovo presenečenje je
Brigita z veseljem privolila, češ da slabi filmi pri njej zbudijo velik
apetit. Na vprašanje, ali je ne moti kapitalistični sloves te
megakorporacije, je odvrnila, da so tukaj antagonizmi vsaj vidni in na
planem.

Tako sta ob dveh malih cheeseburgerjih in enem velikem krompirčku sedela
še nekaj časa in razglabljala o vsakodnevnostih. Za nalogo sta si,
denimo, zadala, da na McDonaldsovem meniju najdeta ključne kulinarične
spodrsljaje in predlagata načine, kako ga v tem smislu nadgraditi.
Strinjala sta se na primer, da je za krompirček ključno, da gre v res
močno razgreto olje in iz njega direktno na krožnik, sicer izgubi
krhkost. A če je šlo tu za pripombo na samo proceduro izdelave hitre
hrane, je Brigita po drugi strani pokomentirala tudi nekaj vsebinskih
zadev: denimo, okus kečapa, ki da je preveč umeten. Tu sta se z Matjažem
dokončno sprla; po njegovem je namreč bistvo substance McDonaldsa prav
njegova umetnost, tj. njegova umetna narava. Izkazalo se je, da bi vsak
od njiju to podjetje reševal diametralno nasprotno (dejstvo, da gre
podjetju dobro brez njunih vmešavanj, seveda nobenega od njiju ni preveč
zmotilo): Brigita bi šla v smeri naturalizacije, torej uporabe čim bolj
kvalitetnih sestavin, Matjaž pa v smeri še večje kemikalizacije, tj.
zamenjave zdajšnjih umetnih snovi s še bolj umetnimi. Brigita je
sumničavo pospremila njegov ekspoze, Matjaž pa se ji je samo
opravičujoče nasmehnil.

Ko sta se nasitila reševanja sveta kuhe, sta pristala pri Brigitini
priljubljeni temi, umetnosti v kontekstu zgodovinskih okoliščin.
Povedala mu je, kako je Cia podpirala ameriške moderniste, tudi njenega
priljubljenega Pollocka, v petdesetih letih kot del hladnovojne
strategije in širjenja ameriškega vpliva po svetu. Zgodbo je začinila s
podatkom, da je ameriška obveščevalna služba kolebala med njim in njenim
prav tako priljubljenim Rothkom, a se je naposled odločila za prvega,
ker je bil bolj postaven in se je obnašal kot kavboj. Matjaž je pri tem
obžaloval, da obveščevalne službe nimajo interesa za njegovo
fotografijo. Brigito je malo zmotilo, da mu je vseeno, če bi njegovo
umetnost izrabili za širjenje določene politične propagande. Matjaž je
na to odvrnil, da umetnik nima vselej luksuza, da vztraja pri svojih
marksističnih idealih. Ko je videl Brigitin nekoliko žalosten izraz, je
rekel:

»Saj veš, da takšne stvari govorim zato, da bi te jezil.«

»Vem, ja. Ne razumem pa, v čem je vsa zabava,« se je pritožila.

»Mislim, da to izhaja iz tvoje naklonjenosti antagonizmom,« je poskušal
blago pojasniti.\
»Prosim?«

»Saj veš, ko opozarjaš na vse te svetovne antagonizme, si želim, da bi
bil lahko jaz v razmerju do tebe nekakšen antagonist.«

»Prosim?« se ni dala prepričati.

»Mislim, ali ni lepo, če sta dva skupaj en velik antagonizem? In potem
tvorita takšno lepo ljubezensko dialektiko,« se je zapletal Matjaž.

»Ne vem, morda je lepo, ampak je obenem tudi nadvse naporno.«

»Saj to se mi zdi, da si čisto premlada za vse te antagonizme.«

Strogo ga je pogledala: »Kako si lahko tako neobčutljiv? Se sploh
zavedaš, kaj so naredili Haitiju?«

»Nič dobrega?« se je namuznil.

»Ne, zadušili so eno najbolj avtentičnih revolucij v 19. stoletju, potem
pa so Francozi še po kolonialno terjali vračilo dolga, ker pač nekaj
let, ko je bila tam svoboda in samostojnost, od svoje podjarmljene
države niso dobili želenih dobrin.« Malo je postala, potem pa dodala: »S
tabo je antagonizem res naporen! Tako si neizobražen.«

»Potem me pa vzgoji,« jo je rotil.

»Ali nisi rekel, da sem premlada?« ga je izzvala.

»O, verjemi, da ne moreš biti mlajša kot jaz, in kot pravilno
ugotavljaš, me je treba resno izobraziti.«

»Ne zafrkavaj!«

»Zakaj pa ne?«

»Ker sem zelo občutljiva,« je dejala, tokrat brez šaljivega ali
nestrpnega tona. In pogled na čudaško in ranljivo razbojnico je tudi
Matjaža raznežil, zato se je sredi parkirišča ustavil in jo poljubil.

»O, ne tako, ne v javnosti \...« se je izvila iz poljuba in rdečih lic
pogledala v tla.

»Hočeš reči, da si zdaj zrela za tisti viski?«

»Ne še čisto,« se je namuznila. »Si si pa kljub nesramnim provokacijam
prislužil mojo telefonsko.«

\*\*\*\*

»Nič ne razumem, kaj pomenijo vsi ti vajini antagonizmi,« se je muzal
Aleksander in obešal perilo.

»Antagonizem je to, da ti tukaj gospodinjiš, medtem ko Karla pijančuje s
sodelavkami. To je antagonizem med spoloma.«

»Vem, ker me po obešanju posteljine danes bolijo že vsi sklepi,« je
pojamral Aleksander.

»Tako je, tudi bolečina v sklepih je antagonizem,« se je nasmehnil
Matjaž.

»In kaj narediš proti njej?«

»Kako naj jaz to vem, gospodinjim kar se da malo. Vprašaj ženo. Nekaj pa
tudi mora narediti zate.«

»Ne bodi krivičen, saj dobro veš, da mi včasih pomaga kuhati,« se je za
Karlo postavil Aleksander.

»Vrniva se raje k mojim problemom.«

»Reče se antagonizmom,« ga je popravil prijatelj.

»Kakorkoli, ne razumem, zakaj se tako izmika. Pride to točke bližine in
intimnega stika in potem se umakne.«

»V mojih časih smo temu rekli, da je dekle sramežljivo,« je pomodroval
Aleksander.

»Nikar me ne zafrkavaj. Se zdi tebi normalno, da noče piti viskija niti
po tretjem zmenku?«

»Meni se v zvezi z vama nič ne zdi normalno, a kako bi tudi bilo, če
dekleta iščeš po pokopališču,« se je malce razhudil.

»Aleksander, dobro veš, da je tam nisem iskal, ampak sem jo tam našel.«

»Ena in ista reč. Sicer pa ne vem, zakaj se živciraš. Dobil si njeno
telefonsko in v moji knjigi to pomeni, da je odprla vrata.«

»Misliš, odprla viski?«

\*\*\*\*

»V peto gre rado, ali je že šesto?« si je rekel, ko se je čedil za
naslednji zmenek z Brigito. Dobila sta se v Semu, kjer so kadilcem na
čast zunaj postavili grelce in odeje ter jih pred vetrovi zavarovali s
stolpičastim plastičnim šotorom.

Tokrat se mu je zdela nekoliko lepše oblečena in lepše naličena, kar je
v njem potrdilo sume, da bo to večer žganih pijač. Začela pa sta seveda
bolj nedolžno -- s pivom -- in precej besed namenila tej žlahtni pijači.

»Lani, ko sem imela hud gastritis in mi je bilo kljub čajem, nekajenju
in pazljivi dieti -- če o zdravilih niti ne govorim -- konstantno slabo,
me je rešilo pivo.«

»Vem, ko imaš mačka in \...«

»Ne, resno,« ga je prekinila, »to je bilo prvič po pol leta, ko sem
začutila veliko olajšanje, ko so se mi mrene razpršile, ko se je tema
dvignila \...«

»Si prepričana, da se je res dvignila?« je dvomeče pripomnil, gledajoč
njeno sicer lepo, a zelo črno opravo.

»Ti me sploh ne jemlješ resno!« se je pritožila.

»Neumnost. V tem trenutku nobene stvari ne jemljem tako resno kot tebe.«

»Res?« je dejala mehko.

Zavzeto je pokimal, kot da misli resno, saj je vedel, da bo le tako
iztržil malo miline."		Beletrina	2015.0	ne	da	88353.0	2030.0	
Leposlovje	Pregelj-Na_terasi_babilonskega_stolpa.txt	Pregelj-Na_terasi_babilonskega_stolpa	Na terasi babilonskega stolpa	Sebastjan Pregelj		"Na terasi Babilonskega stolpa je sedelo sedem angelov in pilo kapučino.
Osmi angel je stal ob strani. Skrbel je, da je bilo črno zrnje vedno
sveže spraženo in zmleto in da dišeče pijače nikoli ni zmanjkalo. Ker
kavarna že vrsto let ni delala, je moral skodelice in avtomat za
pripravo kapučina prinesti s seboj. Prinesel jih je v okovanem kovčku, z
notranje strani tapeciranim z najfinejšim žametom, prav takšnem, v
kakršnih je sedem angelov prineslo svoje zlate trobente, zaradi katerih
so jih imeli tisti, ki so jih srečali po poti, za glasbenike.

Medtem ko je sedem angelov pilo kapučino, je sonce na nebu postajalo vse
bolj črno in luna vse bolj krvava. Veter je najprej z zahoda in potem še
z vzhoda napihal težke oblake, ki so že v kratkem zakrili tretjino
zvezd, tretjino sonca in tretjino lune.

Preden je osmi angel zmlel novo merico kave, se je iz kavarne oglasil
zvonec. Ni bil telefon, pač pa alarm, ki je opozarjal, da je nekdo
obtičal v dvigalu. Zvonec je v presledkih zvonil že dlje časa. Tudi
tokrat se osmi angel ni zmenil zanj. Vedel je, da bosta ob letu, mesecu,
dnevu in uri dvigali spet delali. Ko bosta spet delali, se bodo lev,
jagnje in orel z enim dvigalom pripeljali gor, na teraso, angel, ki ima
ključ do brezna, pa z drugim v klet, da za malo časa s težke verige
spusti zmaja, staro kačo. Do takrat bo sedem angelov, ki so jih
zamenjali z glasbeniki, prav mirno pilo kapučino.

**\
**

1\. del:

**KAMENJANJE HUDIČA**

I.

Jakob je ležal v postelji. Bil je star in utrujen. Pravzaprav je bilo
staro in utrujeno telo, ki je ležalo v postelji. Jakob je dopolnil
stotretje leto, zato ni bilo nič nenavadnega, da so organi odpovedovali
in čutila pešala. Za razliko od organov in čutil pa je bil duh še vedno
jasen in iskriv.

Jakob je imel zaprte oči, vendar ni spal. Nasploh je zadnja leta bolj
malo spal. Star človek ne potrebuje dosti spanja, je govoril Brodskemu,
mislil pa si je, da si star človek ne more privoščiti spanja. To je
razkošje, ki ga imajo mladi, kot je razkošje, da gre človek sam na
sekret. Dokler te bolezen ne izmuči, si ne moreš niti predstavljati,
kako je to. Ko pa si enkrat obnemogel, imaš dve možnosti: lahko se
sprijazniš s tem, da mora nekdo s teboj tudi na sekret, lahko pa se
odločiš za plenice. Ne eno ne drugo ni bogve kaj. Jakob se je odločil za
prvo možnost. Dokler lahko izločanje nadzorujem, je rekel Brodskemu, me
boš nosil na sekret. Kmalu bo prišel čas, ko bo ta možnost odpadla.
Takrat me boš povijal v plenice. Potem ne bo dolgo, pa bom umrl. Ko bom
mrtev in me boš zadnjič preoblačil, me ne povij v plenice. Nočem, da me
pokopljejo v plenicah, ker ni potrebe. Tako kot je življenje prišlo, bo
tudi odšlo. Iz moči v nebogljenost, s kahle v plenice, iz dreka v
zemljo.

Jakob je Brodskemu že zdavnaj naročil vse, kar mora storiti po njegovi
smrti. Pomembno je, da narediš tako, kot ti bom rekel. Ničesar ne bova
prepustila naključju, razumeš? Naključje lahko vse pokvari, tega pa
nočem. Nobenih presenečenj, je odkimaval s skoraj golo glavo.

Brodski je bil dovolj zanesljiv, da mu je Jakob lahko zaupal. Sicer pa
koga drugega niti ni imel.

Brodski je bil pri Jakobu štiriintrideseto leto. Ko je prišel k njemu,
jih je imel Jakob devetinšestdeset, Brodski pa enainštirideset. Jakob je
bil zdrav in poln življenjske moči, zato si Brodski, ki se je odzval na
mali oglas, v katerem je prebral, da naročnik oglasa išče urejenega
moškega za pomoč na domu, ni mogel misliti, kakšno pomoč potrebuje, saj
je takoj videl, da Jakob dela še vse sam. Ker je iskal delo in je bil iz
več razlogov prepričan, da ga prav hitro ne bo dobil, je sprejel
ponudbo. Jakob je Brodskega imenoval za svojega tajnika. Brodskemu se je
sicer zdelo nenavadno, saj se ni javil na kadrovski oglas
uvozno-izvoznega podjetja, pač pa na mali oglas, ki ni premogel več od
skopega stavka, vendar še pomislil ni, da bi ugovarjal.

Jakob se je zbudil, ko je bilo zunaj še temno. Tako kot vsako jutro je z
zaprtimi očmi ležal čisto pri miru. Če bi takšnega videl kdo, ki ga ni
poznal, bi pomislil, da je starec mrtev, saj je dihal tako plitko, da so
se prsi komaj kaj dvigale. Za povrhu je imel obraz voščeno bel, roke, ki
so gledale izpod odeje, pa koščene, prepredene z žilicami, ki so pokale,
da je delala kri pod nabrano tenko kožo vijoličaste madeže, ki so
sčasoma potemneli. Nekoliko globlje so telo prepredale debele žile, ki
so zdaj, ko skoraj ni bilo mesa, ovijale kosti, kot bi se hotele
okleniti življenja, ki ga je bilo v telesu z vsakim izdihom manj*.*

Jakob je poslušal svoje dihanje. Bilo je plitko. Pljuča so ob vsakem
vdihu suho zaškripala in se ob izdihu grgrajoče sesedla. Zdelo se mu je,
da diha nenavadno glasno. Ko je nehal poslušati pljuča, je prisluhnil
srcu. Za razliko od pljuč, je srce udarjalo neverjetno šibko. Jakob se
je spomnil časov, ko mu je srce razbijalo s tolikšno močjo, da so ga
prsne mišice in žile komaj držale v telesu. Zdaj pa to! Slabo, slabo, je
pomislil. Pa je bil vseeno vesel. Vesel je bil zato, ker je čutil, da še
ni prišel njegov čas. Malo ga je še ostalo.

Jakob je Brodskemu iz dneva v dan tarnal, da si želi umreti, v resnici
pa je bil vsako jutro, ko se je zbudil brez občutka, ki bi mu prišepnil,
da je prišel dan, ko mora na pot, srečen in obenem hvaležen, da mu je
ostalo še nekaj časa, le da ni vedel, komu se ima zahvaliti. Sicer se pa
s tem, komu bi se moral zahvaliti, ni ubadal. Če se imam res komu
zahvaliti, bom že v kratkem stal pred njim, si je mislil. In če bo
tisti, pred katerim bom stal, pretehtal vse dobro in vse slabo, kar sem
storil v življenju, mi drdranje priprošenj v zadnjih dneh prav gotovo ne
more pomagati. Tisti, pred katerim bom stal, vidi v srce. Torej bi mi
molitve v zadnjih dneh na neki način lahko celo škodile, je bil
prepričan Jakob. Ker ne bi bile iskrene. Tisti, pred katerim bom stal,
bi mi mirno rekel: Besede so bile samo na tvojem jeziku, Jakob, Adamov
sin, v srcu pa ne vidim ničesar.

Jakob je spet prisluhnil srcu. Zdelo se mu je, da zdaj udarja še
počasneje in še šibkeje kot prej, ko se je zbudil. V zadnjih dneh je
opazil, da se upočasnjuje.

Medtem ko je premišljeval o mišici, ki bo v kratkem obmirovala, kot
obmiruje ura, ki je nihče ne navije, se je zunaj začelo svitati.
Svetlobo je začutil na vekah. Jakob je imel od vseh občutkov najraje
tistega, ki ga je prevzel, ko je zaznal jutranjo svetlobo. Ni odprl oči,
pač pa se je prepustil občutku varnega objema topline, ki ga je vsako
jutro ponesel daleč nazaj, v čase, ko je bilo telo mlado in močno, duh
pa zvedav in željan raziskovanj.

Jakob se je bal umreti, bal se je hlada, ki bo zavel v trenutku, ko se
bo duša dvignila iz telesa, zato je bil vesel jutranje zarje in prvih
žarkov, ki so se spustili na njegove veke kot krilati sel z dobro
novico. Preden se je podal daleč nazaj, je zalebdel v brezčasju. To je
razkošje, ki ga imamo stari. Samo zares stari ljudje znamo z zaprtimi
očmi pluti po morjih brezčasja; samo zares stari ljudje obračamo jadra
tako spretno, da z zaprtimi očmi dosežemo kraje in dogodke, za katere se
niti točno ne ve, če so sploh kdaj bili in če so se sploh kdaj zgodili.

Jakob je ravno razpel jadra, ko je mesto preletel helikopter. Vse v sobi
se je zatreslo. Jadro je padlo z jambora, čolnič se je nevarno zazibal.
Jakob je loveč ravnotežje zakrilil z rokami in odprl oči. Iz kuhinje se
je slišalo prekladanje loncev, zato je nekoliko nagnil glavo in pogledal
proti vratom. Pričakoval je Brodskega.

Brodski je prišel v sobo pozneje kot navadno. Za to ni bilo posebnega
razloga. Preden je vstopil, je s kazalcem desne privzdignil levi rokav
in pogledal na uro: pol osmih. Nalahko je potrkal in odrinil vrata. S
pogledom je ošinil Jakoba, ki je imel glavo obrnjeno proti vratom, in mu
prikimal *dobro jutro*. Stopil je k oknu in dvignil rolete, potem se je
zavrtel na peti in rekel: Lep dan se je naredil. Lep dan po tistem, kar
smo imeli včeraj.

S *kar smo imeli včeraj* je mislil neurje, ki je prejšnji dan zajelo
mesto. Že zjutraj je bilo soparno. Od betona je kar puhtelo. Okrog
poldneva je veter z vseh strani napihal težke oblake. Potem ni bilo
dolgo, ko so začele z oblakov švigati strele. Bliskalo se je in grmelo
kot ob sodnem dnevu. Dežne kaplje je kmalu zamenjala toča, debela kot
oreh. Dobrih deset minut je trajalo, preden se je umirilo. Pri poročilih
ob petih in kasneje ob sedmih in desetih so najprej spregovorili o
neurju in škodi, ki jo je povzročila opoldanska toča. Pokazali so nekaj
izruvanih dreves, razbitih streh in parkirišče, polno uničenih
avtomobilov.

Brodski je stopil k postelji, počepnil in izpod nje izvlekel copate.
Tega s copati ni razumel. Vsak večer jih je pustil ob postelji in vsako
jutro jih je moral izvleči izpod nje. Skoraj prepričan je bil, da Jakob
ponoči ne vstaja. Če bi ponoči vstajal, bi ga slišal. Če ne bi slišal
starca, bi slišal vodo na stranišču ali pa bi ga zbudila luč na hodniku.
Vendar ni bilo nobeno noč ne luči na hodniku ne vode na stranišču.
Kakorkoli, ko je izpod postelje izvlekel copate in jih pripravil, je
Jakoba z eno roko prijel pod lopaticama, mu z drugo podprl glavo in ga
počasi dvignil. Starec je imel odprta usta in oči, s katerimi je begal
levo in desno, kot bi se bal, da Brodskemu poide moč, preden ga spravi v
sedeči položaj, čeprav za kaj takšnega ni bilo strahu. Brodski resda ni
bil močan kot nekoč, a je tudi Jakob izgubljal kile. To se je videlo po
oblekah. Počasi mu je postajalo vse preveliko.

Ko je Jakob sedel, mu je Brodski nataknil copate in mu pomagal vstati.
Pospremil ga je do stranišča, kjer ga je spustil šele, ko je starec
sedel na školjki. Scalina odteka iz telesa vsak dan počasneje in bolj
boleče, je glasno rekel Brodskemu na drugi strani vrat. Slišiš? Slišim,
mu je pritrdil Brodski, ki je opazil, da ima Jakobov urin vsak dan
močnejšo barvo in ostrejši duh. To ne more biti dobro, si je mislil,
rekel pa ni nič. Končno, je vzdihnil Jakob. No, pridi, ga je poklical.
Končal sem. Brodski je odprl vrata in stopil noter. Starcu je pomagal
vstati, ogrnil ga je v kopalni plašč in potegnil vodo. Potem mu je podal
kozarec, v katerem je bila zobna proteza. Jakob jo je s tresočo roko
zgrabil, počakal, da se je z zob odcedila voda, in jo vtaknil v usta.
Dvakrat ali trikrat je moral protezo premakniti s prstom, potem je
Brodskemu prikimal, da je v redu.

Brodski je Jakobu nastavil desno roko, da se ga je oprijel. Odšla sta v
kuhinjo.

Ko je Jakob sedel za mizo, mu je Brodski v usta ponesel žlico jogurta,
ki ga je takoj zjutraj vzel iz hladilnika, da se je segrel na sobno
temperaturo. Ko je bil jogurtov lonček prazen, je iz košarice vzel
rogljič, ga prelomil in namočil v kavo. V levi je imel pripravljen
prtiček, s katerim je starca obrisal po bradi, ko je ugriznil. Preden je
Jakob pogoltnil prvi grižljaj, je odkimal, da ne more več. Dovolj imam,
je rekel s hripavim glasom. Brodski je zaskrbljeno nagubal čelo in
preostanek rogljiča odložil na krožnik. Hotel je prijeti skodelico, da
bi mu jo ponesel k ustom, a je Jakob odkimal, da ne naredi niti požirka.
Raje me obrij, je Brodskega pogledal z motnimi očmi. Obrijem? je bil
moški presenečen. Kaj takšnega! je starcu pomagal vstati. Hotel ga je
podpreti, da bi mu pomagal pri hoji, a ga je starec nalahko odrinil, da
zmore sam. Pojdi naprej in pripravi peno in britev.

Brodski je v kopalnici večkrat zmajal z glavo, da kaj takšnega že dolgo
ne. Jakob se je zadnja leta branil britja. Govoril mu je, da je čisto
vseeno, ali je obrit ali ne. Za v grob sem dober. Tako in tako pa
mrtvece brijejo. Ja? O ja, je odgovarjal samemu sebi, seveda jih
obrijejo. Samo tega ne vem, za koga? Se tebi kaj sanja? Ne?

Ko sta bila z britjem pri koncu, je Brodskemu naročil, naj mu prinese
sive hlače in modro srajco. Sive hlače in modro srajco? Brodski spet ni
mogel skriti presenečenja. Obisk dobiva, je bil Jakob kratek. Brodski ni
spraševal. Odšel je v Jakobovo sobo, odprl omaro in zgrabil obešalnik,
na katerem je visela skrbno zlikana srajca. V tistem je Nebotičnik spet
preletel helikopter. Vse se je zatreslo. Pa kaj se grejo? je stopil k
oknu in gledal za helikopterjem, ki je odletel tik nad strehami.

II.

Brodski je Jakoba pospremil do vrat kabineta, v katerega mu je že takoj
na začetku prepovedal vstop, a je prepoved kasneje omilil. Kljub temu
Brodski ni bil prav dostikrat v kabinetu. Samo kadar je bilo zares
nujno. Počakal je, da je starec odprl vrata, z desno poiskal stikalo,
prižgal luč in stopil noter, potem je odšel v svojo sobo. Stopil je k
oknu in pogledal dol. Na avtobusnem pasu pred vhodom v hotel Slon Best
Western je stalo policijsko vozilo, v katerem je sedel policist. Drugi
policist je bil ob taksiju, ki je stal nekaj metrov nazaj. Moža sta
krilila z rokami in široko odpirala usta, po čemer je Brodski sklepal,
da se prerekata. Avtobusi so se morali vključevati na drugi vozni pas.
Vozniki osebnih vozil so zaradi tega besno hupali in vklapljali dolge
luči.

Brodski bi še lep čas gledal prepir med policistom in taksistom, če se
ne bi odprlo okno v tretjem nadstropju, na katerem se je pojavila ženska
v rdeči usnjeni jakni. Takoj za tem se je odprlo še eno okno. Na njem se
je prikazala sobarica, ki se je nagnila ven in prižgala cigareto. Vsa
naslednja okna so bila zaprta in zagrnjena. Brodski je stopil k omari in
vzel ven daljnogled. Vrnil se je k oknu, daljnogled prislonil k očem in
izostril pogled. Daljnogled vedno prav pride, je zamomljal, še posebej,
če živiš nasproti hotela.

Brodski je dostikrat slonel na oknu in gledal v sobe na drugi strani.

Ženska v rdeči jakni je še lep čas slonela na oknu, sobarica pa je na
hitro skadila cigareto in jo v loku vrgla na cesto. Zaprla je okno in ga
zagrnila s težko zaveso. Verjetno se je vrnila k delu, je pomislil
Brodski in hotel odložiti daljnogled, ko je v levem vogalu poblisnilo.
Obrnil je daljnogled in zagledal moškega v temni obleki s črtasto
kravato, ki je k očem prislonil daljnogled in ga obrnil proti njemu.
Sranje, je Brodski skočil od okna. Prekleto sranje.

Malo je počakal, potem se je vrnil k oknu, s kazalcem in sredincem
previdno odgrnil zaveso in od daleč pogledal navzdol. Natančno si je
ogledal moža z daljnogledom. Bil je sveže obrit in skrbno počesan. Med
temno rjavimi lasmi je imel nekaj sivih, vendar ne toliko, da bi bilo
pri njegovih zgodnjih štiridesetih zaskrbljujoče. Imel je nekaj
kilogramov preveč, a ni bil debel. Debeli so bili samo prsti na rokah.
Bili so debeli in kosmati. Kravatni vozel je imel skrbno zategnjen, pod
njim pa odpet gumb. Srajca mu je bila nekoliko premajhna. Pravzaprav mu
ni bila premajhna. Rokavi so bili ravno prav dolgi in čez ramena in
hrbet mu je bila tudi prav. Edino ovratnik \... moški z daljnogledom je
imel pri srajcah vedno probleme z ovratniki. Vsi po vrsti so mu bili
preozki. Do pred kratkim mu je žena na vsaki novi srajci prešila zgornji
gumb nekoliko navzven, po novem pa nič več, ker ni pomagalo. Če je imel
gumb zapet, ga je dušilo in davilo. Ob najmanjšem fizičnem naporu se je
začela kri zadrževati v glavi, da je bil ves rdeč, vratne žile pa so
izstopile in grozeče utripale. Dokler se ni nekega dne onesvestil.
Zdravnik mu je rekel, da ni z njim nič narobe. Srce imate močno kot mlad
bik, je s svinčnikom udarjal po roza kartonu. Verjetno bo kravata, ga je
pogledal izpod košatih obrvi. Ampak moški je v službi moral nositi
kravato. Takšni so bili predpisi. Če je tako, mu je rekel zdravnik,
imejte pod kravato odpet gumb. Boste videli, da bo boljše. In je bilo
res boljše.

Moški je imel v notranjem desnem žepu denarnico. V njej je nosil
policijsko značko. Levi notranji žep je bil prazen in zapet z gumbom.
Moški na nobenem oblačilu ni uporabljal levega notranjega žepa. Tisto
mesto je bilo prosto zaradi pištole. Če bi imel žepe polne, bi se orožje
opazilo, poleg tega bi ga bilo težje izvleči iz toka. To se sicer ni
dogajalo pogosto, ampak dovolj je, da se zatakne enkrat. V zunanjem
levem žepu je imel prepognjen kos papirja.

Preden si je Brodski nehal ogledovati moža pri oknu, so se za njim
sunkovito odprla vrata, skozi katera je vstopil moški z gostimi, črnimi
brki. Tisti pri oknu je umaknil daljnogled od oči in se obrnil k njemu.
Izmenjala sta nekaj besed, potem je tisti s črnimi brki odšel. Moški je
odložil daljnogled, stopil k nočni omarici, sedel na posteljo, v naročje
vzel telefonski aparat in zavrtel številko.

Ni bilo dolgo, ko je vstopila sobarica. Moški ji je s prstom pokazal,
naj sede na stol. Ženska je sedla. Tudi moški je sedel. Z rokami se je
uprl v kolena, gledal žensko naravnost v oči in nekaj govoril. Ženska ga
je poslušala. Nič ni rekla. Čez čas je iz žepa vzela škatlo cigaret in
eno prižgala. Moški ji je podal pepelnik in govoril naprej.

Moškemu je bilo ime Boris, tistemu s črnimi brki Andrej, sobarici
Kristina, ženski v rdeči jakni pa Gaja.

Brodskemu ni bilo všeč, kar je videl.

Opazovalci ne bi smeli biti presenečenje. Jakob je Brodskega od samega
začetka pripravljal na trenutek, ko se bodo pojavili. Do takrat se ne bo
zgodilo nič, mu je govoril, ko pa se bodo enkrat pojavili, bova vedela,
da je prišel čas za na pot. Za nami ne sme ostati nič. Brodski si ni
želel na pot. Vedel je, kaj to pomeni. Z Jakobom sta že dolgo vadila
odhod. Sprva se je Brodskemu zdelo trapasto, a več ko je vedel, bolj je
razumel.

Jakob mu je povedal, da bo odhod naznanil angel. Brodskemu se je zdelo
čudno, da mu je vedno znova govoril o angelu. Vedel je, da Jakob ni
veren, vsaj ne na način, ki bi dopuščal obstoj angelov in drugih
božanskih bitij, ki preletavajo nebesni svod skupaj s pticami, čebelami,
hrošči, netopirji in mrčesom. Ampak kadar je Jakob izgovoril besedo
*angel*, si je Brodski predstavljal bodisi postavnega mladeniča v zlatem
oklepu, z belimi perutmi, trobento v eni in mečem v drugi roki, ali pa
otročiča s perutničkami in zlato plenico, povito čez rit, ki prekriva
njegovo brezspolnost. Tisti drugi angel je imel debele ročice in prstke,
s katerimi ni ničesar držal. Ročice niso bile ustvarjene za delo.

Na odhod je Brodski gledal kot na nekaj, kar je tako zelo daleč, da se
mogoče sploh nikoli ne bo zgodilo. Še celo na Jakobov stoti rojstni dan
je zvečer, preden je zaspal, pomislil, da se Jakob dobro drži. Za svoja
leta več kot dobro. Še dolgo ne bo treba na pot, se je nasmehnil. Rjuho
si je potegnil čez ramo, se pokrčil in hitro zaspal.

III.

Jakob je z desno poiskal stikalo, prižgal luč in stopil v kabinet. Notri
je bilo temno, saj so bile rolete vedno spuščene. Za seboj je zaprl
vrata in odstopical ob nizkem pultu vzdolž stene, kakršne imajo v
laboratorijih, dokler ni prišel do konca, kjer je stala steklena omara.
Skozi mlečen vzorec se je videlo obrise predmetov, ki so bili notri,
razločiti pa jih ni bilo mogoče. Jakob je s konicami prstov zdrsnil v
spodnji vogal vrat, nalahno pritisnil in odmaknil roko, da so se vrata
odprla. Na vratih je bila ključavnica, vendar je že dolgo ni uporabljal,
pa tudi če bi jo hotel, ni vedel, kje je ključ.

Ko so se vrata odprla, je iz omare bušknil močan vonj, ki ni bil niti
prijeten niti neprijeten, bil pa je izrazit, vsa leta nespremenjen in
zaradi tega Jakobu ljub. Stopil je čisto k omari in z obema rokama segel
vanjo, zgrabil stekleno posodo, jo stežka dvignil in vzel ven. Previdno
jo je postavil na mizo v kotu, sedel na stol in dvignil pokrov.

Prvi trenutek se ni nič zgodilo. Čez čas pa se je v posodi nekaj
zganilo. Rožnata gmota, ovita v črne nitaste izrastke, se je raztegnila
navzgor, proti odprtini, še preden pa jo je dosegla, se je spustila
nazaj dol, se razlezla po okroglem dnu, nekaj trenutkov mirovala in se
spet začela dvigati proti odprtini. To se je ponovilo tolikokrat, da je
dobila svojo obliko. Takrat se je v zgornjem delu odprlo temno oko, ki
se je nekaj časa obračalo po prostoru in se končno zastrmelo v Jakoba.
Nekoliko nižje so se odprla usta, na gosto prekrita s črnimi dlakami.
Trenutek zatem je iz posode prišel glas: Pozdravljen, moški iz knjige.
Jakob se je s konicami prstov dotaknil ustnic, jih poljubil in pritisnil
na steklo: Akbar.

Akbar je dopolnil sedemnajsto leto. Nihče ni vedel, na kateri dan točno
je bil rojen, sicer pa tega tudi nikoli nihče ni spraševal. Rojen je bil
v Bamu, starodavnem iranskem mestu, ki ga je pred leti zrušil uničujoč
potres. Starodavni del mesta v času potresa ni bil več naseljen.
Prebivalci so se izselili dosti let prej, saj je bilo mesto samo po sebi
nevarno. Nevarno je bilo, ker so kmetje fasade zapuščenih hiš oluščili
in z ometom iz blata in trave gnojili njive. Potem ni hiš nič več držalo
skupaj. Mesto je dolgo časa propadalo. Ko se je končno našel denar za
obnovo, je ta potekala počasi in negotovo. Dokler ni šestindvajsetega
decembra ob pol šestih zjutraj potres stresel tal do te mere, da se je
podrl tudi dobršen del modernega mesta, kjer hiš prav tako nič ni držalo
skupaj, ali pa vsaj dosti premalo, da bi lahko zdržale potresni sunek. V
mesto so v naslednjih dneh prispele reševalne skupine z vseh koncev
sveta. Eni so iskali preživele, drugi so postavljali taborišča, tretji
so delili hrano in odeje, saj je temperatura vsako noč padla pod ničlo.
V eni sami noči je umrlo več kot štirideset tisoč ljudi.

Akbar je bil rojen v starem delu mesta dosti let pred potresom. Njegovi
materi je bilo ime Farah, kar pomeni veselje, očetu pa Abbas, kar pomeni
lev. Abbas je vse dneve prečepel ob kupu rdeče ilovice, iz katere je z
lesenim okvirom izdeloval opeko, ki jo je sušil na žgočem soncu, mati pa
je skrbela za dom. Enkrat tedensko je odhajala v moderni del mesta po
živež. Iz starega dela mesta je vodila samo ena pot, ki so jo zapirala
velikanska železna vrata. Velikanska železna vrata je odpiral in zapiral
vratar Farid: ob devetih zjutraj jih je odklenil in cvileče odprl,
zvečer ob sedmih pa jih je glasno zaprl in zaklenil.

Abbasa in Farah so vsi poznali. Enim sta se zaradi svojega početja zdela
neumna, drugim modra. Nikoli ni prevladalo ne eno ne drugo. Ko je Farah
zanosila, se je začelo govoriti, da bo njun otrok nekaj posebnega.
Abbasa je nekaj noči pred porodom v snu obiskal angel Džibril, prav
tisti, ki je v votlini na gori Hira spregovoril Mohamedu. Angel je sicer
odpiral usta, vendar ga Abbas ni slišal, zato ni vedel, kaj mu govori.
Ko pa se je zjutraj zbudil, je občutil nenavadno moč. Tisti dan je
naredil dvakrat toliko opek kot sicer. Svoji ženi za sanje ni povedal.

Na dan poroda je bil Abbas od jutra nemiren. Babice, ki so prišle k
Farah, so ga poslale k ilovici, naj dela opeke. Ko bo čas, te bomo
poklicale, so mu rekle zamahujoč z rokami. Abbasu ni preostalo drugega,
kot da je odšel čepet h kupu ilovice, naredil pa ni dosti. Z mislimi je
bil ves čas pri svoji ženi in angelu, ki ga ni razumel.

Okrog poldneva so ga ženske poklicale v hišo. Po tišini, ki je vladala v
prostoru, je vedel, da nekaj ni v redu. Ob pogledu na otroka se je
prijel za glavo, zarjul, brcnil v umivalnik z vodo, da je špricnilo na
vse strani, in ženske nagnal iz hiše. V mestu se je hitro razvedelo, da
se je Abbasu ob pogledu na otroka zmešalo. Nič čudnega, so pripovedovale
babice, otrok je popolnoma spačen. Česa podobnega še nobena ni videla.
Bog pomagaj, so jecljale. Bog pomagaj.

Preden je naslednji dan vzšlo sonce, je bilo vse mesto na nogah. Na
stopnicah mestne bolnišnice je dežurni zdravnik našel dojenca, o katerem
so prejšnji dan govorile babice. O tem ni bilo nobenega dvoma. Bog se
usmili! Ljudje so takoj, ko se je razvedelo, odšli pred vrata, ki so
zapirala stari del mesta. Vratar Farid je še spal, a so ga zbudili.
Odpri vrata! so tulili nanj, kot bi bil česa kriv. Vratar se je hitro
oblekel, iz predala vzel velik ključ in odhitel k vratom. Večkrat je
pogledal na uro, češ da še ni čas. Zaradi vas lahko izgubim službo, je
momljal, vendar ga niso poslušali. Naj bo, je ključ vtaknil v
ključavnico, potem ko je presodil, da jih ne gre izzivati.

Ko so bila vrata odprta, so se ljudje pognali proti Abbasovi hiši. Moža
so našli na dvorišču. Klečal je in roke stegoval proti nebu. Momljal je
besede, ki jih niso razumeli. Eden izmed mož ga je večkrat stresel za
rame, a ni pomagalo. Abbasa ni bilo mogoče priklicati nazaj. Ta je na
mesecu, je rekel stari Ehsan. Poiščimo žensko. Raje poiščimo Farah!

Ljudje iz mesta so vse do večera iskali Farah, a je niso našli. Kot bi
se vdrla v tla!

Medtem ko je večina prebivalcev v starem delu mesta iskala Farah, je
Hamid, zdravnik, ki je našel dojenca, košarico z dečkom položil na
zadnji sedež svojega avtomobila in se odpeljal na sever, proti Kermanu.
Približno na pol poti je avto nekajkrat cuknil, potem pa obstal. Hamid
je odprl havbo, vendar se na motorje ni spoznal. Mogoče bi znal v
hladilnik doliti vode, vendar avto ni zakuhal. Ni mu preostalo drugega,
kot da je počepnil poleg avta in čakal, da se kdo pripelje mimo.

Ni bilo dolgo, ko se je na obzorju prikazal peščen oblak, ki je postajal
vse večji. V nasprotju s Hamidovimi pričakovanji ni bil tovornjak ali
avtobus, pač pa so bile kamele. Karavana se je ustavila pri avtu. Prišel
sem po otroka, je rekel jezdec, ki je skočil s prve kamele. Hamid si je
popravil očala, ki so mu zlezla dol po prepotenem nosu, in se nasmehnil:
Kakšnega otroka? Po dečka, ki ga imaš v košari, je odvrnil mož. Ti
misliš, da še nima imena, jaz pa ti povem, da je mali imel ime stoletja
pred rojstvom, je jezdec stopil k Hamidu in mu podal roko. Moje ime je
Nader. Malemu je ime Akbar. Moj gospodar, Farzad, pričakuje Akbarja, je
mož odprl zadnja vrata in iz avta vzel otroka. Vrni se v mesto, je rekel
Hamidu. Povej ljudem, da bo za malega dobro poskrbljeno. Ko bo prišel
njegov čas, se bo vrnil. Takrat ne bo mali, ampak veliki. Akbar! Akbar!
je jezdec podal otroka moškemu na peti kameli. Vrni se v mesto in jim
povej, kar sem ti rekel, je jezdec rekel zdravniku, skočil na svojo
kamelo in jo pognal. Karavana je v kratkem izginila.

Mladi zdravnik Hamid si je večkrat pomel oči. Ni vedel, ali je bil vse
skupaj privid ali kaj. Dvakrat je moral pogledati na zadnji sedež, da je
verjel očem. Košarice z otrokom ni bilo več tam. Zaprl je zadnja vrata
in sedel za volan. Obrnil je ključ. Motor je zaropotal in vžgal. To pa
je čudno, si je s kazalcem potisnil očala navzgor. Še malo prej avto ni
hotel vžgati, zdaj pa to! Nenavadno, je obrnil avto in se vrnil proti
Bamu.

Karavana je medtem prišla do trdnjave petdeset kilometrov pred mestom
Kerman. Nader je otroka predal Farzadu, ki je poslal po novorojenca po
tem, ko se mu je v sanjah prikazal angel in mu rekel: Rodil se je deček,
ki je majhen, pa vseeno velik. Njegov oče, ubogi Abbas, ne razume. Gluho
pamet ima. Misli, da ga je Bog s spačenim otrokom kaznoval. V resnici pa
je Akbar. Pošlji ponj. Takoj!

Naslednja štiri leta je Farzad skrbel za Akbarja, kot bi bil njegov sin.
Dokler se mu ni v sanjah ponovno prikazal angel Džibril in rekel: Svojo
nalogo si opravil, Farzad, Hasanov sin. Zdaj mora Akbar naprej, v Konyo.
Tako kot je bila Konya prvo mesto, ki je nastalo po vesoljnem potopu, bo
Akbar prvi, ki mu bodo prisluhnili *ljudje iz knjige*.

Ko so Akbarja pripeljali v Konyo, je imel štiri leta. Še vedno je bil
majhen kot dojenec in spačen do te mere, da se na prvi pogled ni vedelo,
kaj je roka in kaj noga, kaj hrbet in kaj trebuh. Imel je dvoje očes,
vendar se levo nikoli ni odprlo. Pri dveh letih so mu začeli rasti brki
in brada. Pri treh so brki prekrili usta, brada pa je bila daljša od
telesa. Do prihoda v Konyo je Akbar znal na pamet vse sure Korana.

Sedem modrecev, ki so tisti čas prebivali v mestu, je bilo noč in dan ob
Akbarju, ki je ležal na svileni preprogi, na kateri je pred skoraj
petsto leti sedel sultan Sulejman med obleganjem Dunaja. Vse, kar je
rekel, so zapisali.

Eden izmed modrecev, takrat triinšestdesetletni Adem, je nekaj mesecev
kasneje dobil nenavaden obisk. Večer se je ravno prevešal v noč, ko je
potrkalo na vratih. Preden je vstal z blazin, je v hišo stopil vojščak.
V eni roki je nosil svojo glavo, v drugi stekleno posodo. Posodo je
postavil pred Adema in rekel: To je darilo iz časov, ko se je izvedelo,
da prihaja. Moje ime je Deniz, se je vojščak priklonil in ritensko
stopil k vratom. V bitki pri Lepantu sem izgubil glavo, posode pa ne.
Zdaj lahko končno ležem. Utrujen sem. Zelo utrujen, je stopil ven in
izginil.

Adem je prihodnji dan modrecem povedal, kaj se je zgodilo. To je posoda,
ki mi jo je dal vojščak, je prednje postavil stekleno posodo in jih
vprašujoče pogledal. Možje so si gladili košate brade, gubali zgubana
čela in pihali skozi nosove, v katerih so imeli dlake tako goste, da so
jih morali spomladi in jeseni žgati s tlečim ogljem. Na koncu je
obveljalo, da bodo Akbarja položili v posodo. Edino tega, kdaj in kako,
niso vedeli.

Ko je sedem modrecev nekoliko kasneje posedlo okrog zelene preproge, je
Akbar odprl desno oko: V hiši je še ena hiša. Ko bo moja brada petkrat
daljša od telesa, boste vedeli, da je prišel čas. Takrat me dajte noter.
Vsak trenutek bom pripravljen za na pot.

Steklena posoda je potem dolga leta stala v niši. Akbarju so merili
brado ob vsakem enakonočju. Čeprav je brada počasi rasla, je čas minil,
kot bi trenil. Adem je imel dvainsedemdeset let, ko je bila Akbarjeva
brada petkrat daljša od telesa. Tisti dan ga je eden izmed mož previdno
prijel in spustil skozi široko grlo. Akbar mu je že nekaj dni prej
natančno razložil, kako bosta to naredila. V torek se bo minuto čez
enajsto zvečer Luna dotaknila Zemljine polsence. Dve uri kasneje se bo
začela faza popolnega mrka. Sonce bo osemintrideset minut mižalo na obe
očesi. V tem času bo moja lobanja dovolj mehka, da bo lahko zdrsnila
skozi grlo.

Ko je bil Akbar v posodi, jo je mož zaprl s pokrovom, na katerem so bile
tanke reže, in jo postavil na sredo preproge. Modreci so posedli okrog
nje in čakali, da se Akbar oglasi iz *hiše*, a se ni zgodilo. V Konyi ni
več spregovoril.

Naslednji dan je v mesto prišel mož, ki je vprašal po Ademu. Jaz sem
Adem, mu je rekel starec, ko je stal pred njim. Tujec, ki je v levi
nosil leseno stojalo za Koran, v desni pa pilotski kovček, se je
predstavil kot doktor Nusret iz Sarajeva, ki je prišel po dečka v
stekleni hiši. Adem ni okleval. Rekel je, naj mu sledi.

Ko je tujec zagledal stekleno posodo, se je spustil na kolena in se z
ustnicami dotaknil tal. Potem se je obrnil k starcu in rekel: Legenda o
dečku v stekleni hiši je starejša od mosta v Mostarju. Dvignil se je
nazaj na noge in si iz navade z dlanmi podrgnil po kolenih. Adem ga je
odpeljal v sobo za goste in vprašal, če potrebuje še kaj. Moški se je
nasmehnil in odkimal.

Zjutraj je bila soba za goste prazna. Doktor Nusret je vstal pred zoro.
Po molitvi je odšel v sobo, v kateri je bila steklena posoda. Previdno
jo je prestavil v pilotski kovček ter na mesto, kjer je stala, postavil
leseno stojalo za Koran. Zaprl je kovček in po prstih odšel ven. Pohitel
je čez dvorišče, počasi odprl kovinska vrata in stopil na ulico. Na
drugi strani je ob nizkem zidu zagledal starca z oslom, ki je imel glavo
spuščeno k tlom, da so mu dolga ušesa padala naprej in je izgledalo, kot
bi imel roge. Do letališča ni daleč, je starec pomahal doktorju, ampak
ne pusti vseh korakov v našem mestu!

Akbar je naslednja leta preživel v hiši doktorja Nusreta v Sarajevu.
Ljudje, ki so se zbirali okrog doktorja, ki je podnevi predaval na
univerzi, ponoči pa urejal liste, ki jih je popisal profesor Ibrahim, ki
je zabeležil vsako Akbarjevo besedo, so bili prepričani, da je prav
Sarajevo mesto, iz katerega bo Akbar spregovoril *ljudem iz knjige*.
Možje in fantje so si začeli puščati brade, ženske in dekleta so se
začela zakrivati z rutami. Prav zato so bili toliko bolj presenečeni, ko
jim je Akbar nekega dne rekel, da Sarajevo ni tisto mesto. Profesorju je
naročil, naj mu pripelje dečka po imenu Hilmi. Star je pet let. Našel ga
boš v hribih nad mestom.

Profesor se je naslednji dan odpeljal v hribe nad mestom. Ko se je cesta
končala, je pot nadaljeval peš. Čez čas je prišel do vasice, ki ni štela
več kot šest hiš. Pred prvo hišo je sedel starec in kadil. Profesor se
mu je predstavil in povedal, da išče dečka po imenu Hilmi. Nič lažjega,
se je starec z desno udaril po nogi in z glavo pomignil proti hišam
naprej. V zadnji živi deček s tem imenom. Nima ne očeta ne matere. Zanj
skrbita teta, ki je gluha, in stari stric, ki je slep. Staremu stricu je
ime Sefer, teti pa Hajra. Malemu nič ne manjka. To je zadnji srečni
otrok.

Profesor Ibrahim se je na pragu zadnje hiše sezul, sklonil glavo in
vstopil. Notri je zagledal nenavaden prizor. Na ležišču ob steni je
sedel moški, ki je v naročju držal knjigo in glasno bral. Sredi sobe je
stala kad, v kateri je čepel deček in kadil. Za njim je čepela ženska in
ga s krtačo drgnila po hrbtu. Ko je profesor vstopil, je mož utihnil,
ženski pa je iz roke zdrsnila krtača in izginila v umazani milnici.
Takrat je spregovoril mali: To je profesor Ibrahim. Z njim bom odšel v
mesto. Nikoli več se ne bomo videli, zato mi ljuba teta zdrgni hrbet do
konca, ti, dragi stric, pa povej poslednjo kitico pesmi dvakrat, da si
jo bom zapomnil.

Ko je mož končal s pesmijo, je mali vstal iz kadi, da ga je ženska
zavila v grobo brisačo in obrisala. S kazalcem in sredincem ji je
pomignil, naj mu prižge še en čik, in stopil iz kadi. Ženska je prižgala
cigareto in mu jo podala. Medtem ko ga je oblačila, je kadil. Kadil je
tudi, ko ga je česala. Ko je bil oblečen in počesan, je čik vrgel v kad,
stopil k stricu in ga z dlanmi pobožal po obrazu. Potem je stopil k teti
in jo poljubil na čelo. Greva, je prijel profesorja za roko in ga
potegnil skozi vrata.

Ibrahim in Hilmi sta prišla v mesto ob prvem mraku. Medtem so za dečka
pripravili sobo. Prihodnje jutro je Akbar naročil profesorju, naj
pripelje malega. Prinesi tudi nalivnik, črnilo in prazno knjigo,
najdebelejšo, kar se jih da dobiti. Ko je mali zagledal stekleno hišo,
je takoj počepnil k nji in se z nosom dotaknil stekla. Gledal je vanjo
in mežikal na obe očesi, kot bi hotel, da mu Akbar pomežikne nazaj. Na
veliko presenečenje doktorja Nusreta in profesorja Ibrahima se je to
tudi zgodilo. Potem ni bilo dolgo, ko je Akbar oba moža prosil, da
odideta iz sobe, dečku pa je naročil, naj vzame v naročje prazno knjigo,
jo odpre na prvi strani, vzame v roko nalivno pero in se s konico
dotakne papirja. Hilmi ni bil posebno spreten. Nalivnika sploh še nikoli
ni držal v roki, videl pa tudi ni več kot dve knjigi, Koran in tisto, iz
katere je izgledalo, da bere stari stric, vendar moški ni bral, saj je
bil slep, pač pa je znal pesmi, ki so bile v knjigi, na pamet. Najprej
je na vrhu strani nastal črn madež, saj je konico predolgo in premočno
pritiskal ob papir. Potem je roka nenadoma stekla z desne proti levi in
začela zapisovati imena.

V naslednjih mesecih je Hilmi popisal debeli knjigi. Ena je bila *Knjiga
živih*, druga *Knjiga mrtvih*. Ko je mali napisal zadnje ime, so v mestu
prvikrat zagrmele granate.

Nekaj tednov kasneje so pod okriljem različnih humanitarnih organizacij
oblegano mesto zapustili prvi konvoji z begunci. Profesor Ibrahim in
Hilmi sta dobila vsak svoj sedež na enem izmed avtobusov za Ljubljano.
Doktor Nusret se je odločil, da ostane v mestu. Preden so se odpravili
na trg, kjer so stali avtobusi, je Akbar rekel doktorju: Hilmi je
popisal obe knjigi. Od vseh imen manjka samo tvoje. Knjigi sta na
polici, črnilo pa v predalniku. Lahko se vpišeš sam. Odločitev je tvoja:
Lahko se vpišeš v Knjigo živih, lahko v Knjigo mrtvih. Kakor hočeš.
Lahko se tudi ne vpišeš. Če misliš, da se sam ne boš vpisal v Knjigo
mrtvih, ker tega nočeš, v Knjigo živih pa tudi ne, ker nimaš te pravice,
lahko ostane tako. Ampak tisti, ki ni ne v eni ne v drugi knjigi, ne
obstaja. Ne obstajati pomeni, da te nima nihče rad.

Po teh besedah so odšli. Ibrahim in Hilmi sta nosila vsak svojo torbo,
doktor Nusret pa letalski kovček. Profesorju ga je podal čisto na koncu,
ko so avtobusni motorji že brneli in so bili vsi potniki na svojih
sedežih. Na hitro se je poslovil. Profesorja je poljubil na levo lice,
dečka na desno.

Ibrahim, Hilmi in Akbar v letalskem kovčku so naslednji dan prispeli v
Ljubljano. Na obrobju mesta, kjer se začenja močvirje, so jih naselili v
nizke lesene barake, pripravljene za begunce iz Bosne.

IV.

Helikopter je vnovič preletel Nebotičnik. Brodski se je zdrznil.
Previdno je odgrnil"		Beletrina	2008.0	ne	da	64814.0	697.0	
Leposlovje	glavan-noc_v_evropi.txt	glavan-noc_v_evropi	Noč v Evropi	Polona Glavan	družba, ljubezen, potovanje, prijateljstvo, vlak, Evropa	"V sredo, je pomislila Andrinne. Umrla bom neke srede. Bila je sreda in nič ni bilo prav. V kampu so bili pozni. Avtobus je bil pozen. Podzemeljska je bila pozna. Vse je bilo pozno in onadva sta morala priti pravočasno. Morala je teči. Ni se ji ljubilo teči.
	""Kje sva?"" je zahropla v miren, razgret avgustovski večer.
	""Blizu,"" je navrgel Christian, ne da bi se ozrl. Pariz je kljub mraku, ki se je spustil čezenj, puhtel iz vsake razpoke v asfaltu. Ljudje so se premikali počasi, tako se je vsaj zdelo iz njune zadihane, bežeče perspektive. Andrinne je stisnila zobe in se zgrabila za debele naramnice nahrbtnika. Pot ji je lil po čelu in ji od obrvi pronical proti vekam. Izprožila je jezik. Zrak je imel slan, škripajoč okus. 
	""Koliko še?"" je zasopla in pomislila, prekleto, če spet reče za naslednjim vogalom, se ne premaknem niti koraka več. Natikače je imela mokre, slutila je žulje, ki jih bo preštevala v Amsterdamu. V Amsterdamu. Če sploh.
	Christian ni rekel ničesar. Njegov hrbet je ritmično poskakoval pred njo. Bil je vsega dva metra stran, vendar se je zdelo, da ga nikoli ne bo mogla doseči.
	""Jebemti, koliko še?"" je zavpila. ""A bi mi povedal, prosim?""
	""Tam sva, če ti rečem,"" je zarenčal Christian. ""Minutko, dve. Če misliš težiti, bova itak zamudila.""
	Andrinne je stisnila zobe.
	""A sploh morava v ta prekleti Amsterdam?"" je zaječala. ""Pa saj bi lahko še malo ostala tukaj. Tako ali tako imava čas.""
	Christian se je na kratko ozrl čez ramo.
	""Tako ali tako sva bila predolgo v tem zajebanem mestu,"" je zavpil. ""Dva dni več, kot sva mislila, če se še spomniš. In to na tvojo ekskluzivno željo. Mislim …""
	Zajel je sapo. Hiše so se počasi pomikale mimo. Prepočasi.
	""Mislim, kaj pa je sploh takega tukaj? Predrago, prevroče in prenatrpano. Japoncev, kot bi jih naklel. Arogantni domačini, pivo brez okusa, kamp pa nikakršen. Mislim, sanjsko.""
	Andrinne se mu je spačila za hrbtom.
	""Hvalabogu, da niso namesto Japoncev Norvežani,"" je siknila na robu zmogljivosti. ""V tem primeru bi se pa res rade volje spravila drugam.""
	Christian jo je s težavo preslišal in pogledal na uro. Še dve minuti do vlaka.
	""Kje je zdaj ta tvoja postaja?"" je zaječala Andrinne. ""Že sto let je za prvim vogalom.""
	""Daj, zaveži!"" je planil Christian. ""A sem jaz kriv, da podzemeljske zamujajo? Pritožuj se Chiracu, ne pa meni, ljubica.""
	Andrinne je odprla usta, vendar ji je vročina prilepila jezik nekam na nebo. Za to bo še čas. Celo noč, kjerkoli bo že ta minila. Če ne bo prej umrla, je pomislila. Pravzaprav jo je čudilo, da je zdržala do tu.
	Potem se je le prikazala Gare du Nord. Tiho je planila izza hiš, siva, ogromna, preluknjana s stekleno kupolo, v kateri so se bleščale luči uličnih svetilk. Christian je pograbil Andrinne za roko in stekla sta mimo nagnetenih avtomobilov, beračev, ki so postopali naokrog, in muslimank, ki so prevažale majhne temnooke otroke na vozičkih za prtljago. Vlak je stal na peronu in nanj so se vzpenjali zadnji potniki v kratkih hlačah in natikačih, skoraj brez izjeme otovorjeni z ogromnimi nahrbtniki. Tekla sta mimo peronov, še pol minute, petnajst sekund, Andrinne so klecale noge, po hrbtu ji je lezla vlaga in njeni gležnji so se zdeli kot kroglični ležaji, ki v ritmu na robu zmogljivosti ponavljajo zdrži, zdrži, zdrži. Sovražim Amsterdam, je še utegnila pomisliti in potem sta bila tam. Na srečo. Christian jo je porinil na vlak, ko se je ta že premikal, in se zadnji hip ujel za ograjo ob stopnicah.
	Andrinne se je zrušila na tla ob vratih in v velikih zamahih lovila sapo. Pljuča, je pomislila, kje zaboga sem izgubila pljuča. Srce ji je butalo ob rebra, kot da ji jih bo vsak hip zlomilo in se iztrgalo ter odfrčalo po hodniku med kupeji. Ukradli mi ga bodo, je pomislila in se uspela nasmehniti. Od stopal ji je v gležnje kljuvajoče pritisnila bolečina. Christian je sedel na nahrbtnik in z iztegnjenimi rokami omahnil nad stopala, ki so jih vklepale umazane bele all-starke. Steklenica, je pomislila, izgubil je steklenico. Roke so se ji zatresle v paniki. Gotovo je izgubil steklenico, enkrat med tekom mu je padla iz stranskega žepa in se zakotalila med cigaretne ogorke pod robnikom in voda je ostala tam, na pol izhlapela, onadva pa bosta umrla od žeje med vožnjo v prekleti Amsterdam. Pogledala je proti Christianu.
	""Steklenica,"" je zahropla. ""Voda.""
	Christian je napol dvignil glavo. Pokimal je. Zatipal je po stranskem žepu nahrbtnika, odpel zadrgo in iz nje potegnil skoraj polno steklenico Eviana. Andrinne mu jo je izpulila iz rok in se sama vase zarežala od olajšanja. Pila je v kratkih, še vedno zadihanih požirkih. Voda ji je kapljala z brade in ji zmočila majico v višini prsi. Odložila je steklenico in jo podala Christianu.
	""Vodo imava,"" je rekla in se poskusila nasmehniti. ""Bo že kako, ne?""
	
	Giordano je plosko prislonil lakti na steklo in povesil čelo med komolce, da se je mehko dotaknilo s prstnimi odtisi potiskane površine. Vlak iz Marseilla je bil prašen in poten, klimatizacija, kot da ni prodrla tja, kjer bi jo najbolj potrebovali, med puhteče, težko dihanje backpackerjev, trebušastih, premočenih starcev in njihovih zgubanih žena, ki so plašno stiskale plastične vrečke k nogam. Tukaj je bilo na srečo drugače. Pariška predmestja so bežeče osvetljevala topel mrak in daljava je kazala, da bo zdaj zdaj spet začela zbujati upanje. To je bila končno njena edina naloga. Upanje. Še pred urami je namesto tega ležal brezup, nepremičnost toge vročine, ki je za hišami, kamor se je izgubljala železnica, gradila zid, ki ga najbrž nikoli ne bo mogoče prebiti. Tam je Giordano zaprl oči in sklonil glavo, pred zidom, ki je bil prvi korak prisilne pozabe. Nekaj obrednega je bilo v tem, v temi, ki si jo je kljub belemu, razbarvanemu soncu poskušal zgostiti za vekami in iz katere so igrivo, skoraj otroško stopili Azrini ozki gležnji. Azra z ozkimi gležnji in ožganimi rameni. Za zidom. Tam nekje. Azurna, kot jo je prekrstil pri sebi, velika kot južno nebo in skrivnostna kot Sibirija, čeprav je nekaj o njej vedel, vsaj tisto najpomembnejše. Ne smeš, Gio. Ne smeva. Takrat je bil Marseille velika, žareča resničnost, za katero ni ležalo nič, resničnost, tlakovana z umazanim asfaltom, po katerem so drsali mornarji in se s privajeno vihravostjo ozirali za dekleti. Gio. Ne smeva. Ko je izrekla, ji je na dnu glasu zatrepetala bolečina, kradoma se je ozirala okrog sebe, okrog njiju, bolečina, ki jo je verjetno prinesla še od doma, iz majhne vasice v bosanskih planinah, ki je že tri leta ni bilo več. Za oknom je mrak drsel v jasno modro temo. Pariško modra, je pomislil Giordano, najbrž je to to. Zamolkli odtenki severa, ki skuša z resnobnostjo prevpiti radoživost juga, vonje, barve, azur. Azur. Stresel je z glavo. Diego bi se potrkal po čelu, če bi zinil samo besedico, in Simone bi na obraz dobil tisti pregovorno nejeverni izraz. Ljubezen … čakaj malo, platonska? Pa iz katerega časa si ušel, stari, iz srednjega veka? V Amsterdamu uživata ko bog, lahko si ju je predstavljal, iz postelje se prestavita naravnost v najbližji kofišop in od tam v Red Light District pritiskat nosove na debelo šipo, katerokoli, Diego je gotovo podrl polovico žensk v hostlu in Simone je šel pogledat hišo Anne Frank, iz dolžnosti, ker je bil njegov ded Žid. Pa ti, Gio, kaj si počel? Nič, gledal sem ladje. Aja, ladje. Zmeraj si bil malo čudaka, stari. In Azra bi se zasmejala, v svojem žalostnem, vijugastem jeziku bi se prijela za ramena, ožgana ramena, postavila bi predenj sedmi café au lait in on bi ji nagonsko poškilil proti izrezu in ona bi se zasmejala z rameni kot takrat, ko je potem rekel, pravzaprav sem tukaj zabil celo popoldne samo zato, ker bi se rad malo pogovarjal s tabo.
	Zbudil ga je zvok drsnih vrat, ki so tlesknila ob podboj. Giordano se je sunkovito ozrl, kot bi ga zalotili pri nečem prepovedanem. Kot bi ga zalotil on, je še utegnil pomisliti. Potem je pod stopali začutil resničnost. Bil je za zidom, na vlaku za Amsterdam. Dobil je družbo. Tako je vsaj kazalo.
	Pri vratih je stal svetlolas, kratko ostrižen par. Bila sta prepotena, obuta v opanke, pordelih, sonca očitno nevajenih obrazov. Nekje od zgoraj, je ocenil Giordano. Tudi če ne bi imela nahrbtnikov, ne bi mogla biti nič drugega kot študenta z nekaj potovalnimi čeki in interrailko v žepu.
	""Je prosto?"" je z oglatim naglasom vprašalo dekle. Bila je potegnjena in suhljata. Bela majica se ji je lepila po ramenih.
	Giordano je pogledal nahrbtnik, ki mu je gnezdil na polici nad glavo. Prikimal je. Punca se je nasmehnila, pri čemer so njene prosojno sive oči utrujeno poblisnile. Fant je pokimal proti Giordanu in sunil nahrbtnik z ramen. Giordano je ponovno prikimal, zatipal po žepu za cigaretami in stopil na hodnik. 

	Andrinne se je z zadovoljnim vzdihom razlezla po sedežu. Vlak je drvel po zatemnjeni ravnini že s polno hitrostjo in njegovo gibanje je dajalo varen, vibrirajoč vtis udobja. Pogledala je skozi vrata kupeja na hodnik. Nikogar ni bilo, niti zvoka. Glasno ameriško čebljanje in široka, raskava španska pesem sta ostala zaprta za vrati drugih kupejev. Andrinne je brcnila opanke z nog in raztegnila hrbet. Pogledala je proti Christianu, ki je natančno nameščal svoj nahrbtnik na polico. Mišice pod robom kratkih hlač je imel napete kot struna. Andrinne je začutila sunek ponosa, majhne nečimrnosti, ki ji je razlezla ustnice v nasmeh.
	""Pusti to,"" je rekla. ""Saj ne bo padel dol.""
	""Varnostni ukrepi,"" je razložil Christian, ne da bi snel pogled z nahrbtnika. ""Saj veš, kako je s tem. Nočni vlaki in to.""
	""Pa saj ti menda ne bo nihče ukradel enega navadnega nahrbtnika,"" je rekla Andrinne. ""Komu se pa da prenašati kaj takega naokrog. Vtakni si denarnico za pas, pa bo.""
	""Tukaj je drugače,"" je odvrnil Christian. ""Vse živo kradejo. Kar spomni se, kako je bilo s Kjetilom.""
	""Kjetil je idiot,"" je puhnila Andrinne. ""Slep kot krt. Po mojem so mu prekleto stvar sunili z ramen, pa je opazil šele naslednje jutro.""
	""Bolje preprečiti kot zdraviti,"" je rekel Christian, ne da bi prekinil z opravilom.
	""A to je tudi rekel Kjetil?""
	""Ne, Hipokrat. Ali kdo je že bil.""
	Andrinne se je zasmejala.
	""Saj sva dva,"" je rekla. ""Bova že kako. Če ti ukradejo nahrbtnik, boš pač nosil moje obleke. V Amsterdamu pa to ja ni nič takega, ne?""
	Christian se je nasmehnil, prvič, odkar sta zapustila kamp v Bulonjskem gozdu. Izpod čela je pogledal k Andrinne.
	""Tisto pikčasto kiklo ti sicer rad slačim,"" je rekel. ""Ampak oblekel je potem vseeno ne bi.""
	Andrinne se je žuboreče zasmejala.
	""Mi ne bi privoščil tega? Da ti jo enkrat še sama potegnem dol?""
	Christian je izpustil nahrbtnik, si obrisal dlani v hlače in sedel poleg nje. Objel jo je čez ramena. Mimo okna se je negibno pretakala noč.
	""Kdaj bova v Amsterdamu?"" je vprašal. ""Ob šestih, pol sedmih?""
	""Malo pozneje,"" je rekla Andrinne. ""Mislim, da okrog sedmih.""
	""Devet ur,"" je zamomljal Christian. ""Kar nekaj. Mogoče se bova pa lahko celo naspala.""
	Andrinne se je presedla po sedežu. S hrbtom roke je pobožala Christiana po licu.
	""Saj Pariz le ni bil tako slab, ne?"" je rekla z znižanim glasom. ""Konec koncev sva se imela zelo v redu."" 
	Upanje ji je na koncu malce privzdignilo glas.
	Christian je počasi prikimal.
	""Louvre je bil predrag,"" je rekel, ""in Eifflov stolp je definitivno precenjen. Latinska četrt je komercialna do amena. Ampak drugače je pa okej.""
	""Samo da je okej,"" je vzdihnila Andrinne. ""Sicer pa, kaj misliva početi v Amsterdamu?""
	""Najti prenočišče,"" je predlagal Christian. ""To bo še najteže od vsega.""
	""Ma, pusti to,"" ga je zavrnila Andrinne. ""Tehnika ne šteje. Mislim, potem – ko bova enkrat tam, zares tam.""
	""Poiskala bova trgovino in si kupila kaj za zajtrk,"" je rekel Christian. ""Lačen bom kot zmaj. Mogoče bi šla pa kar v najbližji McDonalds, kaj praviš? Na vsaki postaji imajo kakšnega.""
	""Ne zajebavaj,"" je rekla Andrinne. ""A si rinil v Amsterdam zato, da bi jedel?""
	Vrata kupeja so zacvilila. Giordano je vstopil obotavljivo, skoraj plašno. Andrinne in Christian sta se naenkrat ozrla proti njemu. Andrinne se je nagonsko nasmehnila. Giordano ji je vrnil nasmeh.
	Opazoval ju je s kotičkom očesa, kako pokončno sedita drug ob drugem. Trema in neudobnost ob prihodu tretjega, to bi vedel vsak, četudi ni nikoli študiral psihologije. Skandinavca, definitivno sta bila Skandinavca, Šveda, Danca, Norvežana. Njihovih smešnih, poskakujočih jezikov tako ali tako ni ločil. Pa saj tam zgoraj sploh ne govorijo, je enkrat rekla Lucia, nekje pred faksom ali katedralo ali kjerkoli je že bilo, poletje pred tem je bila na Švedskem in stalno je govorila o tem, ne govorijo, Gio, si predstavljaš, samo hodijo eden mimo drugega, njena roka s cigareto je ob tem po zraku narisala krog in v bližini je zatulila sirena, šestič tisto jutro, filozofinja Lucia z opletajočimi prsmi, dvodimenzionalna kot otroška risbica, a bi ti to zdržal, Gio, a bi, postrani, od spodaj je gledala proti njemu, zapeljevala je in premišljeval je, kako bi se ji izognil. Pogledal je par, ki je složno zijal skozi okno. Pa res ne govorijo, Lucia. Vsaj enkrat ti dam prav. Prvič se je spomnil nanjo, prvič po Marseillu, če že ne po Milanu. Ni ji povedal, da gre, in zakaj ji tudi bi. Saj je bila ona tista, ki je hotela na silo prevesti tisto noč pri Marcu v nekaj več. Ji je kdaj naravnost povedal, da ne gre, da naj si najde boljšega, da bi bil samo rad malo sam? Pobrskal je po spominu, vendar se mu je primer, če je sploh bil, vztrajno izmikal. Vzdihnil je sam pri sebi. Pankrt si, Gio, pankrt. No ja, in kaj je še novega?
	Sklonil se je k malemu nahrbtniku, v katerem je nosil priročne stvari, pobrskal med steklenico fante in nekaj pari nogavic, ki so se vzele od kdovekod, in izvlekel bel v spiralo vezan zvezek. Platnica je bila malo umazana. Popotni dnevnik je pisalo na njej in malo niže: Če si slučajno ravno ti srečni najditelj, prosim, vrni temu in temu na spodnji naslov zaradi čustvene vrednosti. Po eno pivo za vsako stran, častna. Spodnje je pripisal Diego, večer pred odhodom so šli vsi trije skupaj na pivo in Giordano mu je zadnji hip preprečil, da ni napisal še: Če si punca, se jau rajš men k ponujam več. Zdelo se je, da je bilo pred stoletji, vendar je prvi datum segal komaj slaba dva tedna nazaj. Ventimiglia je pisalo in še: Giordano gre v beli svet. Za njim je bil dan v Nici, potem Lyon in nekaj dni Avignona, kjer je ravno ujel festival. Preden je obrnil stran, mu je roka tesnobno zastala pod njenim robom. Ni hotel še enkrat zagledati imena, zagledati tako, kot ga je videl prvič. Marseille, z velikimi tiskanimi črkami, rahlo nagnjenimi v levo. Enajst petinpetdeset. Razgreta granitna kocka, lahka kot pero je bilo prvo in skoraj edino, kar je napisal. Patetično ko bog. Ampak takrat še najboljše, česar se je lahko spomnil. Sledilo je nekaj standardnih o tem, kako so mediteranske ulice zapletene, hostel pa po pravilu v tisti senčni, najbolj zakotni. In na koncu: Dovolj filozofiranja, gledat grem ladje. Po tistem so beločrtaste strani zijale prazno in prazno so zazijale svetlo prepleskane mizice iz bližine pristanišča, na njih ni bilo niti madeža niti odseva, samo belo sonce, ki se je praznično odbijalo od ladijskih trupov nad robom obrežja. Iz te beline je potem stopila ona, videl je njene boke, kako so se prizibali do njega, prizibali z zapeljivostjo, ki ni razkrivala naučenosti, in šele ko se je čez mizo sklonila proti njemu, ji je pogledal v obraz, v nasmeh, značilen za natakarice v poceni barčkih, tisti nasmeh, ki je rekel, Dan, želite? in se razprl čez niz močnih, belih zob. Nič posebnega ni bil, takrat. Šele čez ure in dneve se je v njem začel čedalje bolj jasno izrisovati svet.
	Nasproti njega sta se soseda zapletla v polglasen pogovor. Njune besede so samo v obrisih prodirale čez prehod. Giordano je nagonsko poškilil iznad zvezka. Punca je bila naslonjena na roko, nagnila se je proti fantu in mu nekaj dopovedovala. Fant je pogledal k Giordanu in nato nazaj k njej. Nenamerno, je sklenil Giordano. Spustil je pogled med platnice. Bi tukaj moralo kaj pisati? Čao, Giordano tukaj. Oglašam se z nočnega ekspresa Pariz–Amsterdam, vreme je lepo, kmalu bomo v Belgiji. Ne, pravzaprav nimam pojma, kje smo. Stresel je z glavo. Mogoče bi moral začeti tam, kjer je nazadnje prenehal, se pretvarjati, da vmes ni minila majhna večnost, stisnjena v petih dneh. Ljudje so v redu in ladje tudi. Nekoga sem srečal. Ime ji je Azra in pred tremi leti je prišla iz Bosne. Zanimiva je. Ne lepa, zanimiva. To je bil fosil iz časov, ko se je družil z ljudmi, ki so govorili o velikih stvareh in upirali oči v nebo, včasih v tla, nikoli pa prav vmes. Večere so presedeli v barčkih blizu faksa in razpravljali o Camusu in prvinskosti tretjega sveta, kot da bi si kdaj zares upali stopiti vanjo. Zanje so bile ženske zanimive. Lepota kot da ni obstajala, na nek način so jo izgnali kot pri Kunderi. Absolutnost, Giordano. Zaželel si je, da bi se izmed njih iztrgal prej, kot pa se je, po kakih dveh letih mu je začelo presedati in odločil se je odrasti, odrasti sam zase, brez pripadanja, odrasti okrog otroka, ki je nekje še utripal v njem in govoril, lep obraz lepe prsi lepi gležnji, lépo lépo lépo, grdo nebo, zamišljeno drevo, smešne besede. Pa potem, kaj? Datum naslednjega dne in še naslednjega, Azra pravi, da ne smeva. Ima nekoga in on skrbi zanjo. Azra pravi, da dela samo sezonsko in kdo jo bo preživljal potem. Njeni starši so mrtvi. Pravi Azra. Tako lepe gležnje ima in gledajo ji izpod roba obleke. Njene misli so azurne barve in moje drsijo v belo. V belo. Tudi takrat, ko je ob njej prvič pričakal noč, je z neba kapljala belina, debela, zlovoljna tridesetletnica, ki je delala v isti izmeni kot Azra, je zaklenila vrata, zasopla od mizic, ki jih je pred tem zlagala drugo vrh druge, in ga ošinila s preiskujočim pogledom, in Azra je prišla izza vogala, belega vogala, in si brisala roke v rob krila, bele roke v beli rob belega krila, njene oči so bile temne in ramena so ji zanihala, ko ga je zagledala na nizkem zidu. Živčno je pogledala na uro, ko jo je povabil ven, kar tako, ne da bi načrtoval, pogledala je vanj in spet na uro, beli mesec ji je kot aluminijasta plošča vzhajal nad glavo, bilo je deset in nekaj in rekla je, da jo čakajo. Pokimal je in se ji ponudil, da jo pospremi del poti. Zlagal se je, da tudi sam stanuje nekje tam, kamor je zamahnila z roko. Stopala sva skozi tišino mesta, ki nikoli ne utihne. Govorila mi je o vaseh, ki jih ni več. Pojma nimam, kako sem prišel nazaj. Azra pravi, da bo jutri mogoče imela čas. Ko je odklenila vrata, se je ozrla čez ramo, k njemu, ki je stal na pločniku in dvignil desno roko v zrak, in v njenem pogledu je visel nasmeh, nagajiv nasmeh, prvi znak spogledljivosti, ki ga je pri njej sploh opazil. Vedel je, da bo zjutraj tam, da bo tam zvečer, da bo vedno hotel biti tam, kjer je ona. Asfalt se še nikoli ni svetil tako nedolžno kot nocoj. 
	Soseda sta se pogovarjala čedalje bolj zavzeto. Punca se je presedla proti oknu in sklenila roke v naročju. Očitno je bila jezna. Fant je nekaj rekel in ona je hlastnila nazaj, že skoraj na glas. Rdečica na njenem obrazu se je začela mešati s tisto, ki ji jo je na kožo vtisnilo sonce. Videti je bilo, da bo zdaj zdaj zakričala.

	""Francija je dolgočasna,"" se je prvi oglasil Christian, potem ko sta nekaj časa gledala v temo. ""Sama ravnina. Pa hiše so povsod iste.""
	""Tega pa res ne moreš reči,"" je odvrnila Andrinne. ""Kar sva videla, je bila mogoče stotina cele države.""
	Christian je malo pomolčal. Z očmi je sledil lučem, ki so švigale mimo vlaka.
	""Ma, ne vem,"" je rekel. ""Kot da bi bilo povsod isto. Sploh si ne morem predstavljati, da so tukaj kakšne gore. Ali pa morje, tisto pravo, modro.""
	""Veš, da so,"" se je nasmehnila Andrinne. ""Azurna obala je spodaj, pa Pireneji in Vogezi. Pa vinogradi, vse to.""
	Sledila je njegovemu pogledu.
	""Kolikor mi je znano, tudi na Nizozemskem ni nobene vzpetine,"" je nadaljevala. ""Če je to tisto, kar bi rad.""
	""Ne, ne,"" je odkimal Christian. ""Samo …""
	""Kaj?"" je zlovoljno vprašala Andrinne.
	Christian jo je pogledal.
	""Samo … ne vem. Francija se mi je zamerila. Kar tako.""
	Andrinne je vzdihnila.
	""Pa saj greva stran,"" je rekla. ""Iz Francije. Ali pa sva mogoče zgrešila vlak in se peljeva kam v Provanso? Ali Šampanjo? A?""
	Christian je molčal. Na obraz je dobival nekaj kljubovalnega. Andrinne je poškilila proti sosedu, ki je zrl v prazno in očitno o nečem razmišljal. Pogledala je nazaj h Christianu. Njegove oči so se izmaknile njenim.
	""Chris?"" je poskusila Andrinne. ""A sem kaj takega rekla, Chris?""
	Christian ji ni odgovoril. Iztegnila je roko, da bi mu jo položila na ramo, vendar ji je obstala na pol poti.
	""Če misliš tisto o Amsterdamu …"" je nadaljevala. ""No, saj veš, da nisem mislila tako resno. Pravzaprav tudi jaz komaj čakam, da bova tam. Bilo je … no, v afektu, kaj pa vem. Sovražim hitenje, saj veš to.""
	Christian jo je na kratko pogledal. Odkimal je.
	Andrinne se je zmračil pogled.
	""Pa dobro, Chris, kaj je?"" je siknila.
	""Nič,"" je odvrnil Christian. ""Samo malo razmišljam, a je prav?""
	""Okej, okej,"" je rekla Andrinne. ""Ti kar. Dobro je za možgane, tako vsaj pravijo.""
	Christian je preslišal opazko.
	Andrinne se je na kratko ozrla naokrog. Njun sopotnik je gledal v zvezek z belimi platnicami. Ni bral, to se je videlo. Razmišljal je. Kot Christian. Ah, moški, je cinično pomislila Andrinne. Razmišljajoča bitja. Potem jo je prešinilo, da bi sosed utegnil prisluškovati. Na skrivaj ga je premerila. Skoraj bi dala roko v ogenj, da ni Skandinavec, ampak, no ja, nikoli ne veš. Stereotipi, je pomislila in se v mislih krcnila po čelu. Pusti to, punca. Na videz bi ga postavila bolj na jug, v Španijo, Italijo ali pa eno tistih novih držav, ki so zdaj tam, kjer je bila nekoč Jugoslavija. Saj če bi bil Norvežan, bi se verjetno že začel pogovarjati z nama, je pomislila in se takoj nato popravila, ja, pa kaj še. Norvežani da se s kom pogovarjajo? Še če bi sredi amazonske džungle srečala soseda iz bloka, bi ta najbrž samo pozdravil in rekel, tukaj pa je vroče, kaj? Ozrla se je po Christianu. Ni se premaknil. Očitno ga je nekaj mučilo. Moški, drugi del. Če te kaj muči, se zapri čimbolj vase. To ji je šlo na živce, tudi zato, ker je vedela, da bi jo zavrnil, če bi ga vprašala. Ampak bila sta skupaj in probleme je bilo treba reševati sproti. Christiana je poznala dovolj, da je vedela, kako dolgo lahko trajajo njegova tako imenovana razpoloženja. Ure, tudi dneve. Morala je nekaj storiti.
	""Chris?"" je polglasno poskusila. ""Je kaj narobe?""
	Ni se odzval.
	""Je kaj narobe, Chris?"" je ponovila. ""Lahko kaj storim zate? Pokličem palčka smejalčka, da te spravi v dobro voljo?""
	Palček smejalček so bili prsti, ki si jih v Christianovem primeru žgečkljivo zarinil pod rebra. V njenem si ciljal podpazduhe.
	""Ne,"" je rekel Christian in dodal: ""Prosim.""
	Andrinne je začutila, da mora biti precej hudo.
	""Oprosti, ker težim,"" je rekla. ""Ampak nisva v Oslu. Na poti sva, in tukaj je treba stvari urejati bolj kot sicer. Saj razumeš, da me skrbi zate, ne?""
	Christian je vzdihnil.
	""V Parizu …"" je začel.
	""Ja, kaj?""
	Christian ji je pogledal v oči.
	""Kar precej dobre družbe sva imela, se ti ne zdi?""
	Andrinne je goreče prikimala.
	""Ja, normalno. Tudi zato me čudi, da si zdaj na koncu tak.""
	""Kdo ti je bil pa najbolj všeč?""
	Andrinne je pogledala malo začudeno. Ne, zdaj raje ne, se je opomnila.
	""Rocco je bil v redu,"" je rekla. ""Pa tista Irka, Joyce. Pa James, on tudi.""
	""Iz Manchestra?""
	""Ja, on. A je bil še kak drug James? Ne spomnim se.""
	Christian jo je topo pogledal. Potem je umaknil pogled v tla.
	""James, praviš,"" je počasi rekel.
	Andrinne je začutila majhen sunek jeze.
	""Ja, in? James, ja.""
	""Blazno modre oči je imel, ne?""
	Andrinne je zajela sapo. Na dolgo je izdihnila.
	""Kaj pa vem,"" je rekla. ""Najbrž res. Glavno je bilo, da sem se mu narežala do amena. Oči niso bistvene. Ampak tisti vic o Vikingu, ki prinese kita domov, je bil pa za crknit, ne?""
	""Aha,"" je rekel Christian.
	Premolknil je.
	""A na kaj namiguješ, Chris?"" je vprašala Andrinne.
	""Ti in James …"" je začel Christian.
	""Ja, kaj?""
	""Enkrat sta bila skupaj pod tušem, ne?""
	Andrinne je zamežikala v nejeveri.
	""Prosim?"" je vzkliknila na robu glasnosti. ""Kaj sva?""
	""Ko si se šla tuširat, sem šel mimo,"" je hladno rekel Christian. ""In James je bil tam in slišal sem, kako se pogovarjata. Režala sta se kot zmaja. James si je slačil majico, če se prav spomnim.""
	""Ja, in?"" je skoraj zakričala Andrinne. ""Pa saj so bile kopalnice skupne. A je to kaj čudnega?""
	Christian je kljubovalno molčal.
	""In ko si šel že ravno mimo, bi šel lahko tudi noter,"" je nadaljevala Andrinne. V glas se ji je plazila sled histerije. ""In našel bi me v kabini. Samo."" 
	""Ampak slekla si se pa zunaj, ne?""
	""Do majice,"" je bevsknila Andrinne. ""Če se prav spomnim.""
	""Do majice,"" je rekel Christian. Gledal je v tla. ""A celo do majice.""
	Andrinne je vedela, da ji bo šlo kmalu na jok.
	""Pa kaj ti je kar naenkrat?"" je rekla s prisiljeno mirnostjo. ""Na stotine ljudi me je videlo v ubogi majici. Pa v kopalkah tudi, vsaj to. In ti, dragi moj, si videl na stotine drugih. V čem je nenadoma problem?""
	Christian je odprl usta, vendar ni rekel ničesar.
	""Če hodim s tabo, še ne pomeni, da se ne smem pogovarjati z nikomer drugim,"" je rekla Andrinne. ""Ali pa, če že vztrajaš, deliti kopalnice z drugimi. Zaradi mene lahko ti počneš isto, pa bom razumela. A ti to ni jasno, Chris? A ti ni?""
	""Ja,"" je polglasno zamomljal Christian.
	""Torej?""
	Christian se ni premaknil. Tudi Andrinne je sklenila molčati. Da bi se zamotila, je pobrskala po torbici, ki jo je nosila za pasom, in izvlekla interrailko. PARIZ–AMSTERDAM, je napisala na dno prvega listka, pod Hull, London, Dover in Pariz. 22.05. Christian je vpisal cilj samo, če so to od njega zahtevali na vlaku. Ona pa je dokumentirala vse, najraje bi zapisovala še imena postaj podzemeljske v Londonu, iz katerih je stopala in mežikala v slepeče sonce ali v dež, ki je bil tam prosojnejši kot drugje. Victoria–East Acton, 19.25. Dobro bi se slišalo. Nekaj čarobnega je bilo v tem, v dokončni prisvojitvi mest, ki jih je prej poznala samo z zemljevidov. Glejte, bila sem tam. Ne na Piccadillyju, pod pečinami in na Slavoloku zmage, ampak tam. Obstajala sem. Bolj živo je bilo kot fotografije, dopuščalo je več interpretacij. Interpretacij, a? Kaj ni tega včasih sovražila, v šoli in na faksu in končno pri ljudeh, ko je z leti prihajalo čedalje manj stvari, ki so bile točno take, kot se je zdelo? Bo že res, da se spoznaš na potovanju, je pomislila. Sebe in druge. Tudi to.
	""A se ti zdim dolgočasen?"" se je oglasil Christian.
	Andrinne se je zdrznila.
	""A? Kaj?""
	""Dolgočasen,"" je ponovil Christian. ""A se ti zdim tak?""
	Andrinne ga je na dolgo pogledala.
	""Ne, zakaj?""
	Christian je vzdihnil.
	""Mogoče bi bila pa raje s kom drugim,"" je počasi rekel. ""S kom bolj zabavnim.""
	""Chris,"" je grozeče rekla Andrinne.
	Christian je skomignil.
	""Kaj pa vem,"" je rekel. ""S takim, kot je James, na primer. A ne bi bilo fino? Celo pot bi si govorila vice, da bi vaju na koncu bolel trebuh od režanja. Ali pa z nekom, kot je Rudy. Saj on je tudi v redu, ne?""
	Andrinne je stisnilo v trebuhu.
	""Od kod si pa naenkrat potegnil Rudyja?"" je vprašala. ""A je bil on tudi v Parizu, ali kaj?""
	""Tako vesela si, ko te pokliče,"" je rekel Christian. Še vedno ni dvignil pogleda. ""Na pijačo hodita in potem govoriš, kako dobro sta se imela, ni res?""
	""Z Rudyjem si izmenjujeva zapiske,"" je vzdihnila Andrinne. ""Moj kolega s faksa je, nič več. Sploh pa ima punco.""
	""Tudi jaz sem jo imel,"" je pripomnil Christian.
	Andrinne je prikimala.
	""Ampak to ni isto,"" je rekla. ""Ti si mi bil všeč. Rudy ni moj tip.""
	""Bil, a?"" je zategnil Christian.
	""Oprosti,"" je odvrnila Andrinne. ""Ti si mi všeč. Tukaj in zdaj. Ampak očitno nisem blazno prepričljiva, kaj?""
	Christian je premolknil.
	""Nisem kaj preveč zabaven, ne?"" je rekel potem.
	Ne, zdajle res nisi, je pomislila Andrinne. Prekleto dolgočasen si, moram reči. In ko bi mi vsaj hotel povedati, zakaj.
	Zajela je sapo.
	""Poslušaj, Chris,"" je počasi začela. ""Zame si čisto dovolj zabaven. Poleg tega pa imaš odlične noge in krasno rit. Če me kaj muči, mi skuhaš čaj in poslušaš, kaj ti imam povedati. Tvoje lazanje so prva klasa. Zame si dovolj dober. Dovolj! Razumeš?""
	Christian jo je na kratko pogledal. Njegov obraz je bil nespremenjen.
	""In sploh,"" je nadaljevala Andrinne, ""če bi hotela samo nekoga, ki bi me od smeha metal po tleh, ne bi izbrala tebe. Ali pa vsaj ne bi bila s tabo tako dolgo, kot sem. In pozor, s tabo mislim tudi ostati. Če ti je všeč ali ne.""
	Upala je, da je zvenelo prepričljivo. Ni lagala, vendar so besede, iztrgane iz spontanosti, delovale malce prisiljeno. Bolj kot za pogajanja je bila razpoložena za kaj drugega, za ugibanje o tem, kakšna neki je pokrajina za mejo svetlobe, ali pa o načrtih za naprej. Ni bilo videti, da bo to kmalu mogoče. 
	""Ja,"" je rekel Christian in se poskusil nasmehniti.
	Andrinne si je oddahnila. Ni še mogla reči, da je vse v redu, vendar je vsaj kazalo, da nekoč bo. Presedla se je tako, da je prislonila ramo ob Christianovo roko. Ni se odmaknil. Doslej ni bil še nikoli tak, in … oh, potovanje. Seveda. Potovanje in vlak, ki v hitrem tempu niha skozi Francijo, mogoče Belgijo, in vžiga takšne majčkene napetosti. Pogledala je k sosedu, ki ga je nekako odmislila, in postalo jo je malo sram. Christian bi lahko pomislil vsaj na to, da nista sama. Vendar se sosed ni vznemirjal. Gledal je ven. V šipi sta se njuna pogleda skoraj križala.
	
	Ko je Giordano dvignil pogled od zvezka, je tema za oknom že zdrsnila v mirno, črno monotonost. Niso se še ustavili in tudi kart ni prišel pogledat nihče. Ekspres, drugi razred. Ni bogve kaj, ampak vsaj motili vas ne bomo. Prosimo, razmišljajte v miru. Res je bilo mirno, soseda sta bila tiho in po hodniku so le tu in tam odzveneli koraki, včasih pospremljeni s čebljanjem, ki je bilo predaleč, da bi ga Giordano lahko razbral. Besed je več vrst, je rekla Azra in s pogledom zamišljeno zaobjela zaliv. Bilo je tretjega večera, Azra je zares imela čas, malo časa, in ko sta sedela na terasi nad morjem, so besede drle iz nje kot močan studenec. Besede ene vrste. Ne posluša je, kdorkoli že je, je takrat pomislil Giordano, mogoče je samo zato privolila, ker delujem kot nekdo, ki sam ne govori veliko, in ker bom tako ali tako kmalu šel. Ničesar mi ne bo dolgovala, potem, odšel bom in jo rešil vseh obveznosti, ki jih prinese"		Beletrina	2001.0	ne	da	92202.0	1190.0	
Leposlovje	MAKS-L_000012.txt	MAKS-L_000012	Alica v nori deželi	Evald Flisar	domišlijski roman, najstnica, sodobna ekološka problematika, vzorci iz politično-ekonomskega sveta	"Nokturno

 

	Lep večer se dela.
	Tak kot le redkokdaj.
	Piš, ki je razvozlal oblake in jih zalizal prav k strženu obzornice, se je ulegel. Velike sape so se zavlekle v tolmune in gostirja, sapice so se potuhnile v krošnjah leske in jelševja. Še najneznatnejši dih je naposled našel svoj mir pod pomladnim listom ali latico. Prav iz skrivnosti, v kateri bo zdaj zdaj potonilo sonce, pa se dvigajo prhke večerne meglice in tkejo odejo za vse, kar si želi zaspati.
	Helgato pač ne bo spal.
	Ker že oddavnaj ne spi več.
	Čakal bo, da se naličje violine orosi. Na to mora počakati, kajti le tedaj strune zazvenijo drugače. Potem – potem samo še usloči lok in trkne z njim ob kobilico. Če se vrne povsem razločen odmev, pa ta njegov kev, ne splaši nobene premrle ptice, potem ve, da lahko zagosla, ne da bi bilo komurkoli v nadlego. V zasmeh pa to njegovo muziciranje tako in tako ne more biti nikomur, kajti človeške oči in ušesa so daleč.

	Tamle na levi, kjer je megla tačas najbolj visoka in zdaj že kot mleko gosta, tam leži Velika vejs. Pol ure hoda je do nje, še najmanj toliko pa je potem treba, da jo skoz in skoz prehodiš. A tudi, če bi bilo manj, tjakaj Halgato ne želi stopiti nikoli več.
	Tamle na desni – tam leži Lacki roma. Pol ure hoda je do nje, potem pa jo lahko v eni sapi premeriš. A tudi, če bi se še zmanjšala, če bi jo piš raznesel, kakor raznese pepel z ugaslega ognjišča, tjakaj Halgato ne bo stopil nikoli več.
	Ker: le tu, tu vmes, kjer le še šaš premaguje mrtvice, tu je zdaj njegovo vse.
	Ker: le tu lahko gosla, vedoč, da ga le Bog posluša. Bog pa že ve, da njegova pesem ne prosi in ne terja ničesar.

	Pravijo sicer, da ni vse v redu s tabo, če posebej lepo igraš ob polni luni. Če si ob njenem času poln samega sebe, kot je tudi ona polna sama sebe. Vendar, kaj je čistejšega, kot njen veliki obraz, ki te gleda, gleda, kot bi ti škilili pod prste. Res: le kako se mu ne bi zazdelo, da mu je tudi zdaj prisluhnila. Takega zamaknjenega poslušalca pač zlahka opaziš, pa naj bo to v čardi, na sejmu, ali – Bog nam oprosti – na nebu. In potem seveda ne moreš, da ne bi zapel najtanjše melodije, ki se je kdajkoli zganila v tebi. Posebej pa Halgato tega ne more zdaj, ko se je luna od vseh stvorov, ki gomazijo po tem svetu, obrnila ravno k njemu – k piškavemu Ciganu!
	Kaj bi torej, luna, kukavica – postoj! – ti, ki blodiš, tako kot je tudi Halgato včasih lazil. Ti, ki se, kot je videti, ne boš nikoli naveličala, tako kot se je Halgato že zdavnaj. Nič takega ti ne bo povedala njegova pesem, kar ne bi že in bolje vedela, a zdaj vendarle ne gre za to.
	Postoj, luna, in se imej lepo!
 


Srečanje
 

Res, čudno svetlikava je ta noč.
	Kot bi se lunína razlila čez rob.
	Ali, kot bi se že delal dan.
	Pa tudi to ga navdaja s čudnimi občutki, da je nekdo zašel v to pustoto in se mu, glej ga, kar naravnost bliža. Kajti, Halgato ne pomni, da bi ga kdo premotil tod – še posebej ne ponoči.Lovci, ki prežijo na velko divjad, bi tu zamanj čakali. Fazani in divje race lovijo podnevi. Cigani so tu že opustili krivi lov in raje kradejo gosi ter kokoši, ali pa se jim to več ne vzljubi. Kdo - torej?

	Zdaj je oni vendarle zastal.
	Ker je utihnila Halgatova violina.
	Toda, zdaj ga je že gotovo opazil.
	Da. Seveda.
	Samo za toloko je zastal, da si je zategnil kravato. Ali pa si jo je pač zrahljal. In pa, da si je odvihal hlačnice, otresel z njih roso in cvetne latice, si z dlanmi zlikal robove.
	Kaj – torej?
	Le kdo, ki je namenjen k piškavemu Ciganu, bi si tako skrbno popravljal obleko?

	Pišti!? ga prešine. Pišti! Krikne, seveda še zmeraj ves nejeveren.
	Halgato! mu odgovori oni.
	O Bog! si reče Halgato in mu stopi naproti. Besedo sem dal, da nikomur več ne sežem v roko – a tebi, dečko, še sežem! Zaklel sem se, da nikomur več ne pogledam v oči – a samo tebi, veliki dečko, še pogledam! O ti nesreča in muka ciganska, pa si re sti! mu ponudi roko. Pet, šest, sedem let se nisva videla. Dvakrat toliko let se nisva videla. Pa tudi zdaj ne vem, ali si živ ali pa delaš z mano kake druge račune!?
	Živ sem, Halgato, živ! se Pišti z obrazom dotakne njegovega obraza. In on mu za čudo verjame, čeprav je prišel ob tako čudnem času in je bolj od čudnega čuden. Lica so se mu namreč zožila, zgubala, kot da se nebi videla deset, dvajset, trideset let. Ves njegov dotik je hladen, kot da se mu pod kožo ne bi več pretakala ciganska kri. Oblečen pa je tako in tako, kot bi bil pri samem predsedniku sveta v službi. Hej! Hoj! zmajuje Halgato. Pa le kako naj mi gre v račun ta tvoja zlata gvantna igra, pa prstenje, veliko prstenje, pa – gledam jih in gledam – ti tvoji plastični zobje!?

	Molče sedeta na hlod in se še zmeraj gledata.
	Zakuril bi, pa nimam zagotovljenega dračja, reče Halgato. Ker: podžigam si samo še, ko sem lačen. Lačen pa sem zadnje čase le redkokdaj.
	Eh, ja! odmahne Pišti.
	In prav ta njegov ehja je prvo, kar Halgato zares prepozna. Le kako si se spomnil name? se zdaj že naravnost radosti. Le kako, kako si me našel! V Lacki romi ti zagotovo niso vedeli povedati?
	Nisem bil v Lacki romi, reče Pišti zamolklo.
	Nisi bil v Lacki romi? Kako? Kar naravnost si prišel? Od tam, kjer si pač vsa ta leta bil, si prišel naravnost sem?
	Ne, Halgato, se medlo nasmehne oni. Že dolgo sem tu. Že dolgo spet poslušam tvojo violino. Že vso pomlad. Že vso zimo. Že vso jesen jo poslušam – se ugrizne – eh, ja, ne ravno vso jesen. A ko je začel padati kostanj, sem bil zagotovo že tu.
	Halgato ne razume. Vstane. Mu položi dlan na ramo. Ga vščipne. Se mu zazre v oči. Kako? vpraša. Kako – v imenu Boga, ki se norčuje iz nas Ciganov? Prišel si že jeseni, pa nisi bil v Lacki romi? Poslušal si mojo muziko, pa se mi nisi javil? Hej! Niti mignil nisi, črni dečko, niti prdnil nisi na mojo muziko, ti klajfter dreka, ti!
	Zidal sem! reče Pišti. V dežju in v snegu sem zidal. In ponoči in podnevi sem zidal. Vseskozi sem zidal. Le proti jutru sem kdaj šel v šaš. In takrat, vidiš, mi je tvoja muzika dala moč, da sem lahko zjutraj spet zidal.
	Zidal, zidal, zidal! poskakuje Halgato. Kaj si zidal? In zakaj si zidal – ti ciganska figa!
	Vilo sem si napravil tam v Veliki vasi! povzdigne oni. Veliko vilo. Široko vilo. Visoko vilo. Strašno vilo.
	No! pljune Halgato. Zdaj mi je jasno! Zdaj mi je vse jasno! In naj me peklenski grom in peklenska strela raztreščita, zdaj, ko mi je vse jasno.

	Že vse jutro se drži nanj.
	Niti ustnice ne zgane, kaj šele, da bi mu namenil besedo.
	A Pišti kljub temu ves čas sedi ob njegovem ugaslem ognjišču. Sedi pokončno in vzravnano, kot je sedel vedno in povsod. In ve, da Halgato prav zdaj premišlja njegovo nelepo usodo. Da ga v mislih kolne. Kajti, kolne ga zmeraj, ko ga posebej sovraži, ali ko ga posebej ljubi. In danes je že tak dan, da ga gotovo sovraži in ljubi obenem.
	Jutro pa je veliko, vse večje.
	Nad obzorjem lebdi veliko sonce in čezenj letijo velike ptice.
	Čas je za reči, ki delajo velike sence.
 


Prva knjiga
 

	Nekoč je živel deček, ki je ljubil temo.
	A bolj ko je sanjal o veliki noči, ki bo Lacki romo enkrat za zmeraj spravila pod svojo perot, bolj je v njegov svet vdirala svetloba. Naposled mu je mati Tereza celo prepovedala, da bi podnevi mižal. Če ga je le zasačila za zaprtimi očmi, mu je navila obe ušesi hkrati; eno naprej in eno nazaj. Ali pa ga je tako besno zlasala, da so ga potem ves dan boleli lasje. Obenem pa je vrešče prosila Boga, naj mu končno odpre oči, kajti, le kdor hodi po svetu odprtih vek, lahko upa, da ne bo zašel.
	Deček te njene prošnje ne razumel, kajti ni se mu zdelo, da je kamorkoli namenjen.

	Potem so mu nekoč vzeli še noči.
	Oče Mariška, ki se je vračal zmeraj takrat, ko ga je deček že pozabil, se je spet prikazal in tokrat ostal. Mati Tereza mu je morala z žajftno vodo splahniti odrgnine in ureznine na prsih in trebuhu. Nato pa jih je na debelo namazala z ježevo mastjo in jih polepila s svežimi travami. A Mariška ji za tako skrb in nego ni bil posebno hvaležen, kajti neke nevidne rane so ga očitno še huje skelele. Baba Hotile mi je stokrat privoščila, da bi mi vzeli galavo – zdaj pa mi jo potem res bodo! je ponavljal. Prekleta, prekleta, prekleta, stokrat prekleta baba Hotile in njena nora pamet in njena nora glava! je besnel ležeč na pogradu. V gobec bi ji stopil, če bi ga še lahko odprla! Jermenje bi ji vlekel s hrbta, če bi ga še imela!
	Pusti babo! ga je prosila Tereza. Baba je mrtva. In mrtvi nikoli ne smejo biti ničesar krivi.
	Baba Hotile, pa pika! je tulil Mariška. Nikoli mi ni nobena druga baba napovedala smrti! Vse – vse babe na svetu so mi pravile, da bom gosposko hodil po zemlji in da bom gospod še na smrti, le babi Hotile to ni šlo nikoli v glavo! Prekleta, prekleta, prekleta, stokrat prekleta baba Hotile in njena nora pamet in njena nora glava – njej ni šlo v glavo, meni pa ne v življenje – tako je to – le ona je kriva!
	Bo že, da si nekaj strašnega zagrešil? je vse bolj obupavala tudi mati Tereza.
	Napravil, napravil, napravil, en drek sem napravil! je kričal Mariška. Naj le kdo s prstom pokaže – prst se mu bo posušil! Naj kdo le besedo zine – jezik mu bo otrpnil! Naj le pride pome – grom ga bo v makovo zrnje raztreščil! je vso noč bledel in sploh ni dovolil, da bi upihnili oljenko.

	Deček je ril pod plahto, a tudi tam nu bilo več teme, da bi se zasanjal vanjo. Preobračal in pepelil se je torej na robu sna in se zaman skušal izbrcati iz škrlatne svetlobe, ki ga je mrcvarila kakor živi ogenj. Nato se je skozi to vsiljivo svetlobo izbrisal še vsiljivi očetov obraz. Njegove štrleče kocine so ga požgečkale v nos, njegove suhe in raskave ustnice so mu zdrsele po čelu in se ga le na hipe toplo dotaknile. Kako si že rekla, da je malemu ime! se je oče Mariška med tem, dečku neprijetnim poljubljanjem, ozrl k materi.
	O! je vzdihnila. Križ in gora, tudi to si že spet pozabil, kako je malemu ime!?
Pozabil! Nič nisem pozabil! je vzrojil stari. Mali je pač Mali! Samo, zdaj bi rad vedel njegovo pravo, krstno ime. Bog ve, da ne želim umreti, predem ga ne slišim in si ga ne zapomnim.
	Šanji je, je naposled rekla Tereza.
	Šanji? se je začudil Mariška in se povsem obrnil k ženi. Ej, ej! Nora ženska pamet, nora ženska glava – le kako si lahko dala mojemu otroku tako ime! In se je nato spet nagnil nad dečka in ga je vprašal: Pa ka si res Šanji?
	Šanji, je šepnil deček, ki se je medtem povsem predramil.
	Šanji!? je ponovil stari. In potem še nekaj krat: Šanji! Šanji! Šanji! Šanji! Šanji? Ne – tako ni dobro! Tako že ne more biti dobro! Samo, si je nato pogrizljal noht – kje pa imam zdaj čas, da si izmislim drugo, pravo ime? Vsak čas lahko pridejo pome! Zdaj zdaj lahko stopijo skozi vrata – mrhovinarji!
	Mariška! ga je Tereza čez čas poklicala s tihim in spremenjenim glasom. Pa, kaj si ti res tako strašnega zagrešil, da te bodo zdaj res odpeljali in da boš moral umreti? Ali pa se ti je, Bog daj, samo pamet zmešala?
	Res, res, je zagodel mož. Oznaši so me dobili na piko! Potem je legel le za toliko, da se je izjokal in si nabral novih moči. Ti, ti moj Mali, je šepetal dečku. Nikoli nisem imel toliko časa, da bi vsaj mislil nate. Ali pa, da bi Boga prosil, naj namesto mene kdaj pogleda za tabo. Nikoli ti tudi nisem niti za pest dobrega prinesel, čeprav bi ti moral vsaj sladkorja pokazati, da bi poslej vedel, da so na tem svetu tudi sladke reči. Vidiš, zdaj, ko pa bi vse to tako rad storil, pa spet nimam časa! Oznaši bodo zdaj zdaj tu – vrag jih vzemi in se jim poserji na glavo! Pljunil je visoko v zrak in vstal, še preden je pljunek priletel nazaj.
	Ko je potem prevrnil svoj leseni kovček, je v njem votlo in slutljivo zaropotalo.
	Ko ga je odprl, je na dnu ležala le bela violina.


 

2.


Oče Mariška je sklenil, da bo Malega še pred prihodom oznašev naučil igrati violino.
	Tiščal mu jo je pod brado, jo vrtel in jo nameščal. Suval ga je z njo in ga tolkel po prsih, da je deček le pojecljal in škripal z zobmi. Prestavljal mu je dlani po kobilici in mu pomagal voditi lok, da so tudi strune le ječale in cvilile. Mati Tereza je to martrarijo nekaj časa molče opazovala, nato pa se ji je deček vendarle zasmilil in je jela staremu vrešče dopovedovati, naj otroka, vsaj zdaj, ponoči, pusti pri miru. Toda Mariška, ki je ves čas pogledoval k vhodu, kot da bodo oznaši zdaj zdaj pokukali skozi plahto, jo je le odrival in jo nekajkrat celo kresnil z violino. Tak, ves vročičen je sinu razlagal, kako s prsti pravilno prebiraš strune in kako z lokom izrabljaš najlepše glasove. Vmes ga je boleče božal po potnem čelu, a ga že naslednji hip spet suval in ščipal in ga klel kot žival.
	Če boš primaš, boš glavni in boš vsem poveljeval! mu je pravil. Če boš druga violina, bo samo eden nad tabo, ki ti bo lahko komandiral! mu je med njuno strašno muziko kričal v uho. Pa tudi, če boš le navaden goslar, ne bo vsak pometal s tabo – o, ne! Samo, na to moraš paziti, da boš imel zmeraj kaj denarja v skritem žepu! mu je žugal z lokom. Vsaj toliko ga moraš imeti zmerom, da si lahko nove gosli kupiš, če ti jih, vrag vedi, kdo raztrešči na glavi, ali pa se ti kaka pijana baba poščije vanje.
	Deček je prikimal in goslal in pojokaval.
	Komaj je namreč sredi tega viharja in lomasta, ki ga je delal vsega omotičnega in le še bolj lesenega, ujel kak očetov nasvet ali napev, že je stari vlekel lok drugače in mu pel drugo pesem. Le na hipe je Mariško kaka žalostinka tako zamamila, da mu je vzel glasbilo iz rok in zaigral sam. Takrat ja lahko deček vsaj za nekaj trenutkov zamižal in si pomel razbolele roke. Mati pa je lahko glasno vzdihnila, da se je staremu gotovo pamet zmešala s krvjo in da bo zato še najbolje, če ga kar vrag pobere.
	A Mariška se ji je zdaj le smejal in ji je pel.
	Oj, žena, žena, kaj boš storila, kaj boš storila, kaj boš storila, ji je zaigral tik ob ušesu, kaj boš storila, ker bom umrl, ker bom umrl, ji je nežno naslanjal gosli na ramo, ker bom umrl, ker bom umrl, pa nimam denarja, da bi ga pil, pa nimam denarja, da bi ga pil.

	Potem je mati Tereza jokala.
	Oče Mariška pa je grdo zaklel in je vprašal dečka: Ali vidiš, kako bela je moja violina? Kaj praviš, zakaj je ta violina tako bela?
	Mali je skomignil.
	Zato, da jo lahko najdeš, če jo kdaj kje ponoči zgubiš! ga je poučil stari in mu jo spet potisnil pod brado.

 

3.


	Škrgut v Mariškini baraki je slej ko prej predramil vso naselbino. Najprej so jeli pokašljevat starci. Nato so se vznemirili še dojenci. Njih matere so povzdignile glasove in jih nejevoljne tiščale nazaj v sen. Možje so godrnjali in kleli v polsnu, dokler jih ta snena jeza ni tako razgrela, da so se povsem predramili in obsedeli na pogradih. Skratka: v Lacki romi je zavrelo in zabrbotalo kakor v ciganskem kotlu. In to je bil vsekakor razlog za preplah. Razsanjeni so kar skozi tanke stene pletenic in cimprov spraševali sosede, kaj se dogaja. Kleli so Cigane, tarnali zaradi svoje skupne usode in ugibali, komu je reveža muka že spet izbila čep.
	Naposled je stari Čejč le privzdignil plahto na vratni odprtini in globoko sklonjen pokukal v notranjost. Pasje delo, Mariška! je zabevskal s šušljavim glasom. Pošteni svet spi, vi pa se derete, kot bi nore gobe jedli!
	Ob Čejčevi sivi glavi pa je zagagala še bolj siva glava njegove žene Marge, ki je pristavila: Kakšne nore gobe, Čejč! Tem Ciganom še kupljeni strupi ne pridejo do živega! Zadnji živec bodo potegnili iz nas, starcev, ki smo jim dali dušo in jih spravili na svet!
	Oče Mariška, ki ga je muzika povsem očarala, je spet pomislil na ozno. Sunkoma se je vzravnal, poskočil in trdno udaril s temenom v stropni tram. Zatulil je in se z obema rokama prijel za bolečino. Ob tem pa mu je odeja, v katero je bil ves čas zavit, zdrsnila s prsi in trebuha ter razgalila živo ramo.
	Hu! so sušknili obrazi pri vratih. Ob Čejču in Margi so se namreč tam gnetli že tudi drugi.
	Pasje delo, Mariška! je zopet zašušljal Čejč. Pa kaj se to sploh dogaja tukaj? Tako nesrečo imaš v hiši, mi pa spimo kot ovce in sploh ne slišimo, kako nas kličeš na pomaganje!
	Nič ne kličem in nikogar ne kličem! Je Mariška končno prišel do sape. Kaj bom klical, ko pa vem, da mi ni pomoči.
	Ej, človek, človek! si je Marga pomela dlani in si jih obrisala v krilo. Kaj pa bleješ – če so ti samo čreva ven pogledala, to ti že nezaj noter popravimo.
	Nič mi ni ven pogledalo, Marga, se je ranjenec prijel z dlanjo za krvavi trebuh – in potem se ta njegova rana res ni več zdela tako zelo strašna. Samo, se je otožno zazrl v obraze, ki jih je bilo zmeraj več, druge, veliko bolj čemerne reči so se mi spravile na grbo! Take reči, ljudje moji, da mi niti Bog niti vrag več ne moreta pomagati!
	Zbrani so staknili glave in brez diha čakali, da jim bo končno nanznanil to svojo nesrečo. Tudi mati Tereza in deček, ki mu je bela violina obležala v naročju, sta radovedno stegnila vratove. Za hip je v Lacki romi zavela slutljiva tišina. In v tej tišini, spričo katere se je zdelo, da je ves svet prisluhnil, je oče Mariška rekel samo: Oznaša sem zaklal!

Na skupnem ognjišču se je razgoreval veliki ogenj.
	Zbrani okoli njega so ugibali in tuhtali o begunčevi usodi.
	In čeprav jim je Mariška vseskozi ugovarjal, so bili možje nadvse odločni. Do slednjega so soglašali, da bodo na dohodih v Lacki romo postavili barikade in bodo svojega človeka branili do slednje kaplje moči. Naj le pridejo, naj samo probajo! je kričal Debeli Babič. Pa si bodo enkrat za zmeraj zapomnili, da smo tudi Cigani ljudje. Grintavi Fico pa je s črnim kamnom že brusil svoj dolgi lovski nož in si bril kocine na podlahti.
	Toda, potem je stari Čejč zasejal prvi dvom.
	Premislimo , ljudje, premislimo! je zašušljal. Nič ne rečem o vaših načrtih, samo dobro premislimo! Oznaši so partizani – in so še hujši kot partizani! Teh pa še Nemci niso mogli iztrebiti!
	Eee! je Grintavi Fico zavihtel nabrušen nož. Nemcev niso potolkli ne oznaši in ne partizani, temveč Rusi!« Zato vam povem: Oznaši so drek! Partizani so drek! Mi Cigani smo pa Rusi!
	Toda večina je zdaj vendarle zatajila poprejšnjo dodločitev. Mencali so in se spogledovali, dokler se jim ni zazdelo kar samo po sebi umevno, da bi bilo treba Mariško preprosto skriti. Tako, da, skriti! je končno prišel do besede tudi Plantavi Miška. Povem vam, pod našimi cimpri so take luknje – to vam lahko samo jaz povem, ki sem vam jih vse po vrsti skup zmazal – take luknje, da te v njih skritega ne najde ne Bog ne človek ne pes! Samo, potem je treba to čimprej napraviti, pa stene spet dobro dol zamazati!
	Pa napravimo! Je poskočil Debeli Babič.
	Potem jim pa lepo debelo figo pokažimo – potem pa naj kar iščejo človeka, ki se je v zemljo vdrl! je Grintavi Fico zasadil nož v tla,
	Dobro, ljudje, dobro! je spet zašušljal stari Čejč. Samo, povem vam – jaz vem, in vsi veste, ki ste preživeli veliko vojno – ti neznanci so nemalokrat zaradi enega samega skrivača célo hišo zažgali! Pa tudi to je res, da so nemalokrat zaradi enega skrivača célo vas skurili!
	Zdaj so možje spet utihnili.
	Deček je zaman čakal, da bo kateri ugovarjal.
	In ko se je potem ves negotov ozrl k očetu, se je ta le smehljal – potihem sicer in s čudno šobo, a smehljal se je vendarle. Ne norite možje, bodimo pametni! jim je rekel še zmeraj smeje se in blago. Stokrat sem vam že rekel, da vas nisem prišel prosit pomoči. Vam tudi nisem prišel delat sitnosti, je pomenljivo pomolčal. Le tako sem prišel – težko bi vam sedaj rekel, zakaj sem prišel!
	Mariška! Ja, kaj si pa misliš, Mariška!? sta v en glas vzkliknila Debeli Babič in Grintavi Fico. Mi, da bi te kar tako pustili na cedilu? je prvi udaril s pestjo v dlan. Mi, ki smo takole tukaj skup gor rasli? je drugi staknil sklenjena kazalca.
	Toda drugi so molčali.

 
4.


	Goslar Mariška je ob velikem ognju zaigral svoj zadnji halgato.
	Igral ga je za Debelega Babiča in Grintavega Fica, ki sta se edina do zadnjega potegovala zanj. Igral ga je za starega Čejča, ki je stresal svojo starčevo modrost, kakor je pač naneslo: nekomu v dobro, nekomu v slabo. Igral ga je za vse, ki so molčali, zato ker so pač zmeraj molčali. In za vse, si so tokrat molčali zato, ker so se ozne bali bolj kot umrli prednikov.
	Pa tudi za ženske in dekleta, ki so čepela v mraku, ali pa so kukala s podoken, je Mariška potegnil po najtanjši struni. In pa za otročad, ki še ni vedela, da je ta napev pomalem lega na dušo in da bodo mnogi do smrti živeli njegovo žalost.
	Potem je goslar odmaknil lok in je takole rekel: Kaj sem napravil? Nič nisem napravil! Niti drevesa nisem zasadil v življenju. Le tole pišče bo po vsem tem ostalo za mano, je pogladil dečka in mu položil violino v naročje. In Bog vas varji, Cigani, če bo kdaj kateri pozabil, da sem ga jaz krstil in da mu je odslej ime Halgato!

	Še pred svitom je potem Mariška odšel iz Lacki rome.
	Zaradi njegove nesrečne zvezde so še dolgo glasno kleli piškavo cigansko življenje in zaničevali neumno cigansko smrt. Dečku pa se je kljub temu zdelo, da oče ni umrl, temveč da je odšel le v temo.
 


5.


	Dan po moževem odhodu je Tereza pometla barako in skurila smeti. Potem se ni lotila nobenega opravka več. Pozabila je na lakoto, žejo, čistočo, otroka; ni je ganilo, če je Halgato vpričo nje na vso moč vlekel po strunah, niti da je ob tem spet mižal. Obraze, ki so ji iz soseske zaskrbljeni ali pa radovedni kukali preblizu, je odganjala z nemo kretnjo in jih sčasoma navadila, da so pogledovali v tla, tudi če so bili le slučajno namenjeni mimo.
	Tako so minevali tedni in tedni.
	Tako so dozorevali meseci.
	Ona pa je, po teh, na katerih se je lahko izogibala ženam, ki so jo še zmeraj pomilovale, in možem, ki so ji dajali vedeti, da je zdaj pač spet sama, vse pogosteje odhajala iz Lacki tome. Sprva so mislili, da tava po močvirju in poseda ob reki, toda potem so postajali njeni sprehodi vse daljši in daljši. Premnogokrat se je vrnila šele, ko je deček že obupal in jo je nehal čakati. Le enkrat samkrat med takim nepričakovanim prihodom, za čudo, ni gledala skozenj, temveč je sedla k njemu in se ga celo dotaknila. Ti, je vprašala – se ponoči dobro pokrivaš?
	Pokrivam, je skomignil.
	Kaj pa – se je ugriznila – hrano si tudi že vzameš?
	Vzamem, je spet skomignil.
	Pa je res najdeš dovolj? je pohitela.
	Dovolj, dovolj, se je zlagal. Ni je pač želel vznemiriti.
	Dobro, je pokimala. Dobro. Pa tudi drugo bo nekoč še vse dobro. Boš videl. Bog se nas bo usmilil. Ve on, da ne dela prav. Že vseskozi to ve, samo da ne najde pravega časa za naju. Ampak, nekoč, veš, nekoč pa bo to vse nadoknadil.
	Deček ji je želel verjeti. A porajalo se mu je preveč pomislekov. Dolgo, dolgo je od strani opazoval mater in tuhtal, ali naj jih izreče, ali ne. Nato se je le odločil. Ti! jo je dregnil. Mogoče pa Bog le ni ničesar kriv? Samo: Hudič je vseskozi v tebi, pa si mogoče Bog ne upa blizu!
	Kaj? se je ustrašila mati. Kdo ti je pa to povedal?
	Vsi, je zmignil Halgato.
	Vsi, je vzdihnila Tereza. Seveda: vsi!
	Pa tudi sam sem si ves ta čas same slabe reči mislil o tebi, je dodal.
	Tudi ti si si same slabe reči mislil, se je otožno nasmehnila – le kaj si si ti lahko mislil, pišče? Kaj si sploh kdo lahko misli in kaj koga briga, Cigani! je rekla in bila potem nekaj dolgih trenutkov spet tiha. Roke so ji mrtve obležale v naročju, brada se ji je zagozdila med kolena in oči so škileč zrle nekam skozi vratno odprtino – najverjetneje v oblake. Halgato je že pomislil, da jo je spet obsedlo in da je bil ta pomenek zgolj utrinek, med katerim je le po naključju stopila v ta svet. Toda potem je mati sunkoma vstala in rekla: Pravico imam – vso pravico! Ker: doslej ni bilo nikoli nič! Ker: Mariška se ni brigal za družino. Niti dinarja mi ni nikoli prinesel. Potem nama je pa še to napravil.
	Kaj – kaj je napravil? se je uprl Halgato.
	Kaj? je poblisknila z očmi. Pustil naju je!
	Če pa – je pojecljal – če pa je umrl.
	Seveda: umrl! je vzrojila. To je pač najlažje – umreti! In pustiti druge – kaj ga briga – naj stradajo, naj prosijo, naj tulijo!


	Ženske so si o takem njenem vedenju pravile marsikaj.
Menile so, da je z njo tako, ker moža ob prihodu ni več želela prijeti za surkalo. Bala se je namreč, da bi ji ga pregloboko vtaknil in ji pustil dete, za katerega bi, seveda, morala sama skrbeti. Celo stara Marga, ki je bila nadvse nejeverna in je vsakomur ugovarjala, je verjela, da ji je nesrečnik to vzel za slabo in da ji zato zdaj prihaja sedet na dušo. Toda obenem je tudi zatrjevala, da je Tereza ravnala edino prav, kajti tako da je preprečila še večjo nesrečo. Nad otrokom, ki pride na svet potem, ko moški, ki ga je bil zaplodil, že na onem svetu, imajo mrtvi posebno moč. Še preden prvič zajoka, mu namreč spustijo v uho grdobijo, ki je ne izžene več niti bajanja niti korobač.
Trdola je, da je v Lacji romi kar nekaj tako rojenih, a si nanje ni upala pokazati s prstom. Toda, Halgato je bil prepričan, da je med njimi tudi njen Čejč.
Potem je baba Fikale, ki ni bila prav nič mlajša in nič manj jezična od stare Marge, prinesla iz Velike vejsi strašne vesti o Mariškini martrniji.
Tu nekaj na široko in na globoko smrdi! je šepetala vsem, ki so hodili čepet k njenemu črnemu ognjišču. Roko dam v ogenj – res jo je potisnila v plamene – da se tu nekaj strašno smrdljivega meša z zrakom! Kajti, ta Mariška, ta, ki zdaj tam vsi govorijo o njem, to ni bil več pravi Mariška! Tako pravi Cizi Neni, ki ji je iz Mesta prinašal tobak za bago in ki ga je imela zaradi tega tako rada, da še nobena bela ni imela Cigana tako rada. Tako pravi odbornik Janči, ki mu je zmeraj, ko mu je zaigral na uho, poljubil violino in je rekel, da je takega Cigana več niti s svečo ne bo mogoče najti. Tako prvi tudi Veliki Pejpi Bači, ki mu je Mariška s svojo muziko štiri hčere omožil in bi mu zdaj še peto, če nebi prišlo to vmes. Skratka: sploh vsi tako pravijo, da se je v tam človeku tisto noč sam Lucifer naselil! je baba vražje obračala oči. Sam lucifer ali pa še kakšen večji vrag! je z dlanmi delala luknje v toplem dimu in skoznje škilila po"		Evald Flisar	2017.0	da	da	28642.0	28642.0	
Leposlovje	MAKS-L_000006.txt	MAKS-L_000006	Strah, da se bo ustavil čas: časopisnice	Feri Leinšček	medosebni odnosi, vsakdanje življenje, dnevna aktualna tematika	"DAN, KO BO PRIŠEL PESNIK, ZA ŽENSKE V KOTU NE BO NAVADEN DAN

Predsednica kulturnega društva bo že navsezgodaj naročila šopek, ki naj bo nekaj posebnega. Cvetličarka bo zanj urezala rdeče flamingovce, ki jih je vzgojila doma v dnevni sobi in jih sicer ni nameravala prodati. Frizerka bo poprosila taščo, ali ji lahko popoldne priskoči v salonu, saj jih je že toliko naročenih na frizuro, da bosta še dve komaj zmogli. Knjižničarka bo ugotovila, da je izposodila prav vse pesnikove knjige in da je zdaj res kot kovačeva kobila, saj je ravno ona tista, ki si pred večerom ne more osvežiti spomina. Učiteljica bo zaupala otrokom, da prihaja mož iz učbenika, ki ga je nazadnje srečala, ko je bila še brucka in seveda ni slutila, da je namenjen v zgodovino. Gimnazijka bo znova prebirala svoje pesmi in tehtala, ali so morda le dovolj dobre, da bi mu jih lahko pokazala. Županova žena se bo sporekla z možem, ki se mu zdijo pesniki sila dvomljiva sorta in mu je sploh sumljivo, da se je ravno tokrat namenila sama. Nališpale se bodo kajpada tudi tiste, ki bodo šle le zato, ker grejo druge in tako bo ta večer velika proročna dvorana v Kotu res skoraj nabito polna.
Pesnik bo seveda že na vratih zaznal mamljivi duh ženske parfumerije in prebujeni čutni spomin mu bo zanesljivo narekoval besede, ki zmorejo vzvaloviti dušo takega kolektivnega organizma. Začutil bo morda celo zopet trenutek, ko njegova poezija ni le mrtvi odtis na papirju in vse bolj privzdignjen se bo radostil ponovitve tega majhnega čudeža, ki dokazuje, da angeli vendarle niso še povsem zapustili našega sveta in izpuhteli v vesolje. Tako prevzet in navdahnjen bo kajpada s pravimi poudarki izgovoril vse tiste verze, ki čutečim damam zapirajo sapo in njegova izmišljena pesniška zgodba bo ta večer vsaj tako resnična, kot so resnične zgodbe žensk, ki so ga prišle poslušat. Na večerji, ki bo potem že potekala v bolj izbranem krogu, mu bodo zato zaupale kot ljubavnemu veteranu in izvedencu za vprašanja duše, njegovi nedokončni odgovori pa se jim bodo zdeli vznemirljivo obetavni. Dopustile mu bodo celo, da jih bo podučil o pogumu grešnih in vsaj skušale verjeti, da jim je šlo doslej v življenju marsikaj narobe le zato, ker niso zmogle dovolj tvegati.
	Njegovi vse bolj strmi pogledi v dekolteje se jim ob tem ne bodo zdeli niti malo nespodobni in v nehotenem dotikanju ne bodo čutile prav nič mesenega. Ko pa se bo naposled le preveč spozabil, bodo to pripisale pijači in izrazile z besedami, »da je po tako darežljivem nastopu gotovo na smrt utrujen in da ga nikakor ne smejo več nadlegovati.« To bo seveda pomenilo ljubeznivo in hvaležno poslavljanje, ki ga bo pesnik morda podaljšal z željo po še enem skupnem kozarcu. Sicer bodo nezadržno odšle v noč, ki bo zanje najverjetneje res prepolna občutkov lepega, on pa bo neizprosno ostal sam in samoten, kot je bil navsezadnje tudi ob prihodu. 
»Tako zdaj odhajajo ženske, za katere vsi vemo, da nosijo bele modrce,« bo zamrmral, ko se bo potem ob šanku spogledal z natakarjem, ki bo popisoval zalogo.
	Natakar, mož nekako njegovih let, se bo za nekaj dolgih trenutkov zazrl skozi pol prazno steklenico, ki jo bo ravno držal v rokah in skušal doumeti, zakaj mu te preproste besede to noč zvenijo tako pesniško. Nato jima bo natočil na svoj račun in dejal: »Če bi bil jaz na vašem mestu, gospod…«
	»Če bi bili vi na mojem mestu?« ga bo zabodeno ošinil pesnik. »Potem bi jim pač vi pisali pesmi, drugi bi jih pa kavsali.«


	

	
 
	
ZAGOTOVO TO JUTRO NI ZA VOLANOM BOLJ MRZOVOLJNEGA BITJA, KOT JE PISATELJ, KI JE MORAL VSTATI OB PETIH, DA BO LAHKO OB OSMIH NA ODDALJENI PODEŽELSKI ŠOLI BRAL OTROKOM IZ SVOJE NOVE KNJIGE 

	Vsi, ki se v koloni zdaj že počutijo, kakor blato v polenjenem črevesju, imajo po njegovem globokem prepričanju boljši razlog za jutranji napor in potrpežljivost. Sam pravzaprav sploh ne ve, čemu je ob telefonskem klicu nekoga, ki še bere knjige, spet podlegel miloglasnemu laskanju in končno privolil. Dejstvo je namreč, da se je kot šolar ob obiskih pisateljev na moč dolgočasil. Ni in ni mu bilo jasno, čemu tako hlastno razpredajo o svojih doživetjih, ko pa je na svetu vendar še toliko ljudi, ki so kaj doživeli, pa zaradi tega ne nakladajo po šolah. Kasneje pa, ko je po nekem ironičnem življenjskem naključju tudi sam postal pisatelj in so se mu vsaj nekaj časa zdeli taki obiski kratko malo nujni, se je lahko le prepričal, da ne mislijo današnji otroci o njem prav nič drugače.
	Le čemu jim gre torej spet težit?
	Honorar, ki ga bo dobil za nastop, je sicer res lahko otipljivi razlog. Če imajo spretno računovodkinjo in mu ga bo torej dala »na roko«, bo lahko domov grede napolnil tank in zamenjal dotrajana brisalca za vetrobransko steklo. Če pa bo moral – »Vpričo novih okoliščin,« bodo rekli - le podpisati pogodbo, potem mu bodo denar najverjetneje spet pozabili nakazati. Njega pa bo spet sram, da bi jih spomnil na dolg. Vsaj v tem primeru torej denar kot razlog odpade. Razen, seveda, če gre pri takem pisateljskem obisku pravzaprav za kak njegov dolg, le da mu tega nihče ne žili povedati v obraz?
	Ob tej nori misli, ki ga prestreli kot puščica, pisatelj nehote pritisne na zavoro. Nato pa vozniku v črnem mercedesu, ki zahupa za njim, preko rame pokaže iztegnjen sredinec. »Veš poet svoj dolg, jeli?« zareži nanj v vzvratno odgedalo. »To bi se šli vi z mano, prasci v državnih limuzinah, jeli!?!« zahlasta v besu. »Jaz naj sem temu ljudstvu kar naprej dolžan, jeli!? Vi boste pa vseskozi od njega pobirali le davek!« se strese in sunkoma zavira - saj napočil je najverjetneje trenutek obračuna, ki ga ni več mogoče odložiti.
	Črna limuzina besnega voznika k sreči zlahka prehiti in mu pokaže svojo bleščečo rit.
	Pisatelj zamudi na šolo le za dobrih deset minut. »Akademsko četrt« mu seveda zlahka oprostijo, čeravno ni akademik in najverjetneje tudi nikoli ne bo. 
Potem je vse tako kot je in mora biti. Ravnatelj je vesel pomembnega obiska in ga počasti z žganjem iz hišnikove domače žganjarne.Učiteljicam se zdi mož besede le za las starejši, kot je videti na fotografijah v učbenikih. Otroci poslušajo njegove zgodbe iz življenja in mu zastavijo prav vsa vprašanja, ki so si jih poprej skicirali na listkih. Torej: »Kje in kako ste preživeli otroštvo? Kdaj ste začeli pisati? Koliko knjig ste že napisali? Kdaj pišete – podnevi ali ponoči? Za koga raje pišete – za otroke ali odrasle? Kdaj nas boste razveselili s svojo naslednjo knjigo?«
	Pisatelj potrpežljivo odgovori na vsa zastavljena vprašanja in ob koncu pogovora, ki se bogmeda zavleče krepko čez predvideno šolsko uro, celo blagovoljno vpraša: »Ali je še kaj, na kar smo morda pozabili odgovoriti?«
	V tišini, ki z zadrego sporoča, da bi se bilo treba posloviti, se v zadnji vrsti zalesketajo zvedave otroške očke in rdečelasi deček pogumno dvigne dva prsta. Učiteljica obupana zaobrne z očmi, saj dobro ve, da deček iz zadnje vrste nima listka s pripravljenim vprašanjem, pa tudi sicer najverjetneje ne bo vprašal kaj pametnega. Toda pisatelj, ki bolj od vseh tu ljubi prav tako spontano radovednost, se zdaj celo sprehodi med otroke in z vidnim zanimanjem pričakuje vprašanje.
	»Kdaj ste umrli?« vpraša deček iz zadnje vrste.
	

 
STARI PISATELJ JE DOBIL PISMO V PLAVI OVOJNICI 

	Takih uradnih dopisov ga je bilo zadnje čase že pošteno strah, saj so mu v novih časih Pristojni po tej poti ponavadi sporočali, da je z njim nekaj hudo narobe. Na podlagi evidenc o obveznem zdravstvenem, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ugotavljamo, da še niste vložili spremembe tedenskega delovnega časa iz 42 na 40 ur, je tokrat pisalo v dopisu. Posebej vas moramo opozoriti na to, da morate glede na določbo novega Zakona o delovnih razmerjih, ki je začel veljati 1. 1. 2003, spremembno tedenskega delovnega časa urediti z dejanskim dnem, s katerim ste v vašem podjetju prešli na 40-urno tedensko delovno obveznost. Da bi se izognili postopkom pri sodniku za prekrške v skladu z 96. členom Zakona, vas prosimo, da spremembo čimprej opravite.
	Pisatelj seveda ni bil zaposlen v nobenem podjetju in tudi ni bil lastnik kakega podjetja, zato je bil sveto prepričan, da so ga vsaj tokrat klicali pomotoma. Grožnja s postopkom pri sodniku za prekrške mu potem vendarle ni dala miru, saj tam so ga že kar nekajkrat pošteno obrali, zato se je naposled le odpravil v Urad. No, mlada uradnica, ki je bila z njim sicer nadvse prijazna, mu je kmalu pojasnila, da ga vsa reč seveda še kako zadeva, zato mora zadevo tudi pri priči urediti. Poslala ga je v bližnjo trafiko po obrazce, ki da so za spremembo njegovega delavnika nujno potrebni in se ponudila, da mu jih bo še pred malico tudi pomagala izpolniti.
	Odhlačal je po dolgem hodniku in začel mrzlično računati. Bilo je seveda res, da doslej o svojem tedenskem delovnem času ni imel pojma, saj mu ga ni nikoli nihče določal, niti meril, zdaj pa je bilo nenadoma torej tudi to pomembno. Če je štirideset delil s pet, saj toliko je pač v tednu delovnih dnevov, potem je najverjetneje po novem moral pisati osem ur dnevno. Če pa je delil s sedem, saj to se mu je le zdelo bolj logično, kajti pisal je zmeraj tudi ob sobotah in nedeljah, potem bi moral na dan sedeti za pisalno mizo nekaj manj kot šest ur. Ob tako dobljenem razultatu si je sprva kar oddahnil, saj delal je pravzaprav veliko več in svoje obveznosti je torej zlahka izpolnjeval. Toda, to je obenem pomenilo tudi, da je že vsa ta dolga leta pravzaprav delal nadure, pa ni tega nikdar in nikjer nihče upošteval. To pa se mu je pač zdaj že zdelo tudi krivično.
	Mlada uradnica se je ob takem njegovem razmišljanju le smejala in mu zabičala, naj potrdila, ki jih je dobil pri njej le varno shrani, saj mu bodo na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prav na podlagi teh podatkov že kmalu izračunali tudi delovno dobo. Ubogemu pisatelju pa je bilo zdaj vse to samo še manj jasno, saj mu nikakor ni šlo v glavo, kako so mu lahko tudi delovno dobo določali kar tako pavšalno, ali pač po nekem zakonu, v katerem je bilo najverjetneje zapisano, da je pisateljevanje kratko malo služba kot vsaka druga. Toda, če je po tem takem zdaj res služba – pri kom je torej že ves čas v službi in komu služi? ga je še črvičilo. Včasih so sicer rekli, da služi domovini in narodu, a medtem so mu že velikokrat dopovedali, da temu zdaj ni več tako in s tem si zadeve pač ni mogel pojasniti. Še najbolj natančno bi bilo torej mogoče reči, da služi svojim bralcem, ali pa morda knjižničarkam in učiteljicam slovenščine, ki so ga kar naprej vabile na literarne nastope in ga razkazovale otrokom. Toda, teh pač ni niti malo zanimal njegov delovni čas. Bili so najverjetneje celo prepričani, da ga nima. Zdelo bi se jim gotovo bogokletno, če bi jim zdaj začel razlagati o svojem vestnem izpolnjevanju tedenske delovne obveznosti.
	Tako je torej tuhtal stari pisatelj in ni ta dan zapisal niti stavka. Zdelo se mu je prav pobalinsko, da je lahko zaluftal delovni dan, ne da bi to tisti, pri kom že je bil pač odslej v službi, sploh opazil. 


 
S. P.

	Ne smejte se mu, prosim, preveč naglas, a kar nekaj časa je mislil, da tisti s.p., ki ga je uradnik pripisal k njegovemu imenu, pomeni »samojstojni pisatelj«. Šele potem so mu blago pojasnili, da kratica za njih sicer pomeni »samostojni podjetnik«, zakrknjena svobodnjaška drža pa je seveda v ostalem lahko še naprej njegova zasebna zadeva. Priznati si je bil moral, da ga vsa reč ni posebej ganila, saj so se mu zdeli podjetniki navsezadnje povsem spodobna družba, miselna zmota, ki bi se je nemara še znameniti Sigmund z veseljem lotil, pa se mu je le nekako zlovešče zataknila.
Sam sebi je bil najboljša priča, da ni nikoli mislil, da je pisateljevanje kaj posebej posebnega. Zvedavim otrokom in drugim, ki so ga želeli poslušati, je sicer večkrat razlagal, da táko ustvarjanje po njegovem skromnem mnenju ni zgolj poklic, niti služba, temveč predvsem način življenja. Toda, to je bilo resnično vse in tako je bila zanj določena meja, onkraj katere svojega ljubega početja niti ni skušal vmeščati.
Stanovske razprave o spremenjeni družbeni vlogi pisateljev, so se mu zato zdele povsem nepomembne in so mirno šle mimo njega. Tudi famozno tržno logiko, ki je zdesetkala založništvo in uničila mnogo knjigarn, je sprejel kot pridelek neke skupne usode, ki pač ne more ali ne zna biti boljša. Vse to mu je namreč še zmeraj dopuščalo dobro pisateljsko počutje in le čemu bi se torej sekiral zaradi trenutnih razmerij in norm, ki so tod tako in tako spremenljive kot vreme v Bohinju?
	Potem je neko dopoldne na zazidalnem zemljišču sredi svojega majhnega mesta po naključju ugledal večjo skupino pražnje oblečenih, ki so nekaj počeli. Prizor je bil vsekakor dovolj neobičajen, ali pač surrealističen, da je lahko pritegnil njegovo pozornost: bili so to namreč župani, uradniki in drugi povabljenci, ki so polagali temeljni kamen za novo osrednjo knjižnico. Povsem nezavedno se je namenil, da bi pristopil, saj je začutil vzgib, ki ga vsekakor ne bi bilo, če bi šlo tam za temelje kake veleblagovnice, banke ali hotela. Prav tako mahinlano pa je nato tudi obstal, saj ga je zadržala neprijetna pomisel, da ga tja pravzaprav ni nihče povabil.
Pljunil je in si priznal - bil je to črv, ki mu ne bi smel pustiti do živega. Prepričan je bil tudi, da si ga ne bi vzredil, če se mu ne bi dogajalo tudi vse tisto poprej. Tako pa: »Kaj pa imamo pisatelji sploh s knjižnico?« ga je neprepričljivo zavrnil. »Tam vendar hranijo vaše knjige,« mu je neprizanesljivo odvrnil prišepetalec. »Knjige so tam zaradi bralcev, ne pa zaradi nas,« je vztrajal. »Če ne bi bilo pisateljev, ne bi bilo knjig in potemtakem tudi ne bralcev,« je črviček postajal otročji in s tem tolikaj bolj nadležen. »Če ne bi bilo politikov in uradnikov, pa ne bi bilo knjižnic,« se je pisatelj vse bolj zapletal. »Njih so vendar povabili, ti pa zdaj stojiš tu kot bi ti vrana kruh odnesla,« je bil črv že nesramen. »Prav nič mi ni nihče odnesel in mi tudi ne more,« se je vzravnal in se nadvse pokončno odpravil vstran. »Kaj pa tantieme za izposojo tvojih knjig v knjižnicah, ki jih nisi v tej državi še nikoli vdel? Pa vsa tvoja dela, ki jih brez pravega nadomestila vsevprek ponatiskujejo v berilih in učbenikih? Pa lutkovne in gledališke igrice, ki jih že leta in leta zastonj uprizarjajo po šolah, zavodih in društvih?« se je tedaj kar usulo iz njega. »Ali se ne bi moral in smel vsaj zaradi tega malo bolj postaviti zase?« 
In tako se je povsem nehote zalotil v razmišljanju o denarju, čeprav je bilo v srčiki njegovega slabo prikritega malodušja seveda nekaj povsem drugega. Razumel pa je zdaj tudi tisto svojo smešno miselno zmoto, ki mu je vsaj nekaj časa pomagala, da se mu ni bilo treba spogledati z dejanskim stanjem. Tisto, »samostojni pisatelj«, je namreč še zmeraj nekako obetalo, da mu bo njegov status vsaj kdaj pa kdaj priklical kako drobceno družbeno pozornost. »Samostojni podjetnik« pa je seveda pomenilo, da bo odslej s svojim delovnim peresom še bolj neenak med enakimi. 
	 	

 
DIJAKI SO PRIPRAVLJENI IN ŽELIJO VAS VIDETI
	
	Stari književnik se je že povsem sprijaznil z dejstvom, da ne bo dobil izjemne pokojnine. Socialni dodatek, ki mu je zdaj navsezadnje le pripadal, je nekako pač nadomestil vse tisto, za kar se mu je v trenutkih malodušja morda zdelo, da mu ta družba vendarle dolguje. Pa čeprav, tudi to je bilo res, da mu ta nova družba niti ni tako zelo dolgovala, saj je svoja najboljša dela ustvaril že v tisti prejšnji družbi, ki pa je tako in tako ni bilo več. 
Bil je navsezadnje lahko tudi vesel, da so njegova dela vsaj tu in tam še ponatisnili in se je tako, prav kot po nekem čudežu, izmuznil izpod gluhega pokrova časa, ki je medtem prekril že kar lepo število njegovih sodobnikov. Še bolj pa ga je na tihem radostilo, da mu je bilo najlepša leta vendarle dano preživeti v časih, ko je bilo literarno delo še družbeno veljavno, ali pač celo nacionalno pomembno, saj si je moral priznati, da se v novih okoliščinah ni več niti za silo znašel. Ali rečeno drugače: pokojnina, pa četudi prav piškava, ob njej pa potem še ta socialni dodatek, mu je navsezadnje prav slednji hip omogočila, da mu njegove rahločutne literature ni bilo treba ponujati brezčutnemu trgu. Tudi to pa, tako je pač menil, nikakor ni bilo malo in v njegovi hiški na robu mesta se je dan za dnevom naseljeval vse bolj spokojen mir. 
Potem pa ga je neko dopoldne iz telefonske slušalke nepričakovano nagovoril ženski glas, ki je zvenel prav uradniško, pa čeprav se je bila gospa predstavila kot ravnateljica in ga je pravzaprav vabila na obisk na šolo. Pojasnila mu je, da se je bila z Društvom že dogovorila za njegov nastop pred dijaki, ki da mu ga pravzaprav plača Ministrstvo, nato pa mu je že tudi jela naštevati datume, ko bi bilo na šoli to izvedljivo in terjati, da jih pač uskladita. 
Stari književnik se je sicer spomnil, da je pred časom pritrdilno odgovoril na okrožnico Društva slovenskih pisateljev, v kateri so ga spraševali, ali je voljan obiskati tudi otroke, toda vso reč si je očitno zamišljal drugače. Tudi v starih časih je sicer gostoval na številnih šolah, toda takrat so ga seveda vljudno vabili, njihova vabila so zvenela kot prošnja, druženja z otroki je doživljal skoraj kot praznik, kuharice v šolskih kuhinjah so takrat pripravile obogateno kosilo za ves učiteljski kolektiv in ravnatelj se mu je ponavadi zahvalil z buteljko najboljšega hišnikovega vina. Tole zdaj pa – saj je navsezadnje zvenelo prav kot ukaz in tisto z Ministrstvom, ki da »jim ga bo plačalo«, se mu je vse bolj zdelo kot sila sumljivo mešetarjenje. 
»Oprostite, gospa,« je naposled le izjecljal. »Ampak, morali mi boste dopustiti, da o tem vsaj v miru premislim.«
»Ne razumem?« se je zdaj za hip zmedel tudi glas v slušalki. »Ponudite nam sicer lahko tudi kak datum, ki vam morda bolj ustreza, toda, saj vendar veste, šola ima svoj program in to pač morava upoštevati...«
»Ne, ne,« ji je nehote segel v besedo. »Saj sploh ne gre za to,« se mu je zopet zataknilo, saj res ni natanko vedel, o čem vse to želi premisliti, le čutil je, da ne more kar tako privoliti in ji dopustiti, da kratko malo razpolaga z njim.
»Kaj pa?« je vprašala presenečena.
»Premisliti želim, ali res moram priti,« je izrekel.
»Ja, čakajte, čakajte?« je povzdignila glas. »Dijaki so pripravljali in želijo vas videti,« je bila očitno zaprepadena. »To ste navsezadnje tudi dolžni napraviti,« mu je prigovarjala in je nekje tam daleč, na drugem koncu države prisluškala, kako je molčal in krčevito tuhtal, kaj se mu pravzaprav dogaja in kaj naj navsezadnje napravi. No, njegova zagata, ki je seveda ni mogla razumeti, jo je zdaj očitno tudi že jezila. »Poslušajte, ampak jaz zdaj res več ne razumem, kaj se sploh greste?« mu je bila zabrusila. »Zakaj pa ste potem sploh dopustili, da so vas vključili v učni program, če zdaj nočete sodelovati?« 
»Pa saj nisem, gospa…« se je branil.
»Kaj niste?« je bila odrezava.
»Res nisem,« je zacepetal. »Saj še vedel nisem, da je kje vključeno…« 
»No, lepa reč,« je rekla zase, zdaj že nekje daleč od slušalke. »Če ni ta malo fuknjen ?« je povzdignila glas. »S čim vse to mi že danes futramo dijake!« je pravila nekomu, ki je bil seveda na njeni strani. 
Stari pisatelj pa je še dolgo samoten stal ob spuščeni slušalki in razmišljal o otrocih, ki ga morda res še želijo videti. 
	 

 
BIL JE EDEN TISTIH ZASANJANIH PA TUDI RAZVAJENIH PISATELJEV, KI GA VSAKDANJE IN PRAKTIČNE REČI NISO NIKOLI VZNEMIRJALE

	Vse do svojega petdesetega leta ni opravil niti vozniškega izpita. Na literarne večere ga je ponavadi vozila žena, med obiski na šolah so zanj poskrbele knjižničarke, za kako daljšo in pomembnejšo pot pa so mu partijski prijatelji uredili celo občinskega šoferja. No, potem pa je bilo kar na lepem konec socializma in njegovega lagodja. Žena se je zapletla s precej mlajšim prodajalcem knjig in ga zapustila, na šolah so bili veliko bolj zaželeni rokohitreci in glumači, občinskih avtomobilov pa so se polastili strankarski veljaki, med katerimi se pisatelj ni ravno znašel. Tako mu pač ni preostalo drugega, kot da je končno opravil vozniški izpit in si s slednjimi prihranki kupil avto.
	Kar nekaj let je potem sodil med tiste upočasnjene voznike, na katere se vsi pomalem jezijo in jim žugajo zaradi oviranja prometa. Toda, leta in izkušnje so naposled le prinesla svoje in pisatelj je bil s svojo samostojnostjo na cesti že povsem zadovoljen, tedaj pa ga je neko popoldne za ovinkom prav pred domom ustavila policijska patrulja. 
Bila je to povsem rutinska kontrola dokumentov in pregled obvezne opreme, pa tudi sam postopek je tekel kar korektno, dokler mladi policist ni povprašal voznika, kaj je po poklicu. Tedaj, nemreč, je pisatelja kar nekako všipnilo, saj se mu vprašanje nikakor ni zdelo na mestu. Po njegovem je bilo namreč mogoče samo dvoje: ali je policist v šoli povsem prešprical slovenščino in ga torej resnično ni spoznal, ali pa je seveda prav dobro vedel za njegove fotografije v učbenikih, pa se je zdaj le izživljal. Prvo ali drugo se mu je seveda zdelo nezaslišano, zato je naposled izrekel: »Pa kaj vi, mladenič, res niste hodili v nobeno šolo? Povsem brez razloga me tu zaustavite ravno, ko se mi najbolj mudi, potem pa sprašujete še reči, ki bi jih navsezadnje morali vedeti!«
	»Oprostite, gospod,« se vzravnal policist. »Vprašal sem vas samo, kaj ste po poklicu in to vprašanje sem zdaj ponovil!« je preteče povzdignil glas.
	»Dobro vendar veste, da sem pisatelj!« je zvišal glas tudi voznik.
	»Pisatelj?« je nezaupljivo ponovil mladi policist in se ozrl k sodelavcu.
	»Pisatelj, pač,« je skomignil drugi policist. »Ampak, potem bova morala opraviti tudi test alkoholiziranosti,« je navidez povsem zresnjen predlagal.
	Ubogi pisatelj je le izbuljil oči in je zamen skušal požreti suho slino. »Ja, prosim vas no, saj že lep čas nisem popil niti kozarčka,« je potem naposled"		Feri Leinšček	2006.0	ne	da	37170.0	606.0	
Leposlovje	STROJARSKA HISA.txt	STROJARSKA HISA	Strojarska hiša	Anna Wittula	zgodovinski roman, družinska tragedija	"V septembrskem soncu se je na Minoritskem trgu svetlo bleščal pozlačen Marijin steber. Petdesetletni zdravnik Neiss, izredno postaven gospod, je hodil med vrstami novozgrajenih hiš. Pred devetimi leti, leta 1805, je pu-
stošil tukaj velik požar in v nekaj urah je prišlo ob vse svoje imetje štiriindvajset družin.
Doktor se je spustil proti dravskemu obrežju. Roki je tiščal globo- ko v širokih žepih svojega steklenično zelenega suknjiča s škrici, pod roko pa je nosil sprehajalno palico.
Danes sploh ni bil dobre volje. Neissička, njegova žena, mu je šele po mnogih dobrikajočih besedah ponudila za prvo južino jere- bice, kajti bil je petek, torej zapovedan postni dan. Vendar mu sla- stna hrana ni dobro dela, kajti silno ga je jezilo, da ga je včeraj zvečer pri ‘Zlatem noju’ tako premagal njegov najboljši prijatelj, strojarski mojster Henrik Wundsam.
Ob omizju je bilo vedno živahno zaradi prepira o Napoleonu, ki si ga je doktor zapisal trdno v srce. Kako zelo glasno se je strojar ve- selil, da je obuti maček, kakor je rad imenoval Korzičana, sedaj zajet in nemočen na Elbi.
»Dejstvo je,« je zagodrnjal doktor, »kar boste že še videli, da bo cesar kmalu zopet prišel do časti.«
Pogledal je skozi rumeno pobarvano listje kostanjev dol k Dravi, katere valovi so se lesketali v soncu.
V tem trenutku je šla mimo majhna pohabljena ženska postava, ki se je boječe stisnila k zidu okroglega mestnega stolpa. Nosila je rdeč plet, ki je tudi spredaj samo pomanjkljivo pokrival skrivljeno postavo. Doktor se je obrnil ter jo pozorno pogledal. Z živahnimi koraki, ki jih sploh ne bi pričakovali od zajetnega moža, je stekel na drugo stran ceste. Zaradi kostanjevih vej mu je napoleonski klobu- ček, ki ga je nosil na ljubo svojemu junaku, skoraj padel na tla.
Naglo je dvignil ženički konček ogrnjene rute in ji začel urno nekaj razlagati s kretnjami rok.
 
To je bila grbasta Hanika, pomilovanja vredna osebica, ki je zaha- jala v meščanske hiše, da je tam šivala in krpala. Gluhonema je bila od rojstva.
Sedaj se je nepremično naslanjala na stolp mestnega obzidja in kukala skozi prste, s katerimi si je zastrla obraz, na razsrjenega dok- torja. Ta ji je potegnil roke narazen. Lepi plavi lasje so uokvirjali prav prijazen obrazek. Modre oči, sedaj polne solz, so gledale pred njo stoječega doktorja. Gube na čelu so se mu zgladile, vendar je pozabil, da je sirota gluhonema, zato je zavpil: »Pač se že vidi, da si zopet v drugem stanu? Si torej že spet pozabila, kako sem se zadnjič trudil, da sem ponovno pokrpal ta bedni telešček?«
Hanika je začela živahno zmigovati z rameni. Doktor je nejevolj- no majal z glavo. Nato je sočutno segel v žep, potegnil na dan zele- no biserno denarnico in potisnil Haniki v roke srebrnik. Ženička je dobremu darovalcu poskusila še poljubiti roko, kar je ta odbil z nejevoljnim zasukom, in nato urno odšel.
Doktor je zopet odhitel čez cesto. Tiho je stal in gledal na mnoge ravnice, ki so od tu poživljale osemdeset klafter široko reko Dravo.
Splavarji so spretno vozili skozi lesene prehode mostu, že od da- leč se je slišalo njihovo živahno kričanje.
Doktor je počasi vzel ščepec iz svoje okrogle koščene tobačnice.
Hanika mu ni hotela iz misli.
Pred tridesetimi leti je neka tuja vojaška baba pustila tega gluho- nemega pohabljenega otroka na Ptuju. Blage meščanke so poskrbele za deklico, dokler si ni znala sama zaslužiti svojega kruha. Stanovala je skrito in skromno za dvoriščem invalidske hiše. To mogočno poslopje je dala zgraditi velika cesarica Marija Terezija, da bi s tem izkazala dobroto zvestemu komornemu mestu, ki so ga prizadele mnoge nesreče.
Še nikoli niso videli grbaste Hanike v družbi moškega in vendar je že tretjič, da se je znašla v nosečem stanju, kar je doktorja tako zelo razjezilo.
 
Vsakokrat je rodila mrtvega otroka in je morala zelo trpeti.
Ni bilo nič čudnega, da je doktor zamišljeno gledal preko reke. Že sedaj ga je bilo groza negotovih ur, ki jih bo moral spet preživljati v Hanikini tesni izbici.
Končno se je odpravil naprej. Pri mesarskih mizah ob Dravi je bilo čisto tiho. Pobožni meščani danes niso potrebovali nobenega mesa.
Pod ropotajočim mostom so mesarji prali v reki krvavo drobo- vino in težko prenašali nadlegovanje neštetih brenčečih jesenskih muh.
Na Lesnem trgu je vladalo živahno življenje. Mnogi kmečki vo- zovi so se ustavljali tam, ker so prodajali na tedenski tržnici v mestu poljščine, zelenjavo, perutnino in sadje. Vsepovsod so se videle pi- sane naglavne rute Slovenk, okrogli klobuki kmetov in viničarjev. Z vseh strani so živahno kričali v svojem slovanskem narečju. Boječe so cvilili pujski, ko so jih kmetje spravljali iz vreč, da so jih kazali kupcem.
Skozi mitničarska vrata, ki jih je krasila visoka mansardna streha, so se neprestano valile cele trume. Mitničarji so imeli polne roke dela. Ravnokar je peljala v mesto preko mostu posebna pošta: posti- ljon je glasno zatrobil na rog.
Ko so zagledali doktorja, so ga uslužbenci, stoječi pred vrati, vlju- dno pozdravili.
Ni bil Ptujčan, vendar je tukaj oženil vdovo, gospodarico Noja. Še vedno se je ukvarjala z gostilniško hišo 'Pri zlatem noju' in sploh je bila postavna ženska. Doktor, ki je pri materah mestnih deklet veljal že za brezupnega, nepoboljšljivega samca, je takrat urno podal roko vdovi, kajti bal se je, da bi moral najboljšo kuharico mesta od- stopiti komu drugemu.
Nič mu ni pomenilo več kot dobra kuhinja, saj je znal pospraviti ogromne količine hrane. Nekoč je skoval dober rek: »Ptič puran je neroden prigrizek. Za enega jedca je kot malica prevelik, za dva
 
premajhen.«
Svojemu pastorku in pastorkama je bil nadvse popustljiv oče. Mnoge reveže je obravnaval brez plačila, poravnal jim je celo stroške za zdravila.
Sedaj je prišel v mirnejšo zgornjo Dravsko ulico. Tam je stala hiša strojarja Wundsama.
Doktor je stopil v vežo, izpod katere močnih obokov je viselo na stotine suhih kož, ki so razširjale močan smrad. Na sredi prostrane sobe je stala velika jedilna miza. Pokrita je bila z velikim lanenim prtom. Strojarka je z dvema deklama vlekla debelo testo za jabolčni zavitek.
Bila je velika, mršava ženska. Na vsaki strani glave je nosila dva kodra, navita na rumene usnjene navijače, ki jih je razpletla šele opoldne, ko se je uredila.
Nekoliko v zadregi si je, ko je opazila zdravnika, hitro obrisala moknate roke v širok predpasnik in zaklicala: »Najponižnejša slu- žabnica, gospod boter. Henrika ni doma, odpeljal se je v Haloze, da pogleda, kako je s slivami. Stopite gor v Rožno sobo.«
Nad doktorjem so se skoraj neopazno vzpenjale do pedantne či- stosti zdrgnjene stopnice, na katerih so puščali za seboj sledi njegovi prašni čevlji z zaponko.
Vodila ga je po lesenem hodniku, ki je obdajal četrtino hiše in katerega južno stran je zasenčevala trta.
Doktor je zastokal; strme stopnice mu niso bile ljube.
Strojarka je odklenila vrata; po treh lesenih stopnicah se je prišlo v Rožno sobo. Ah, kako ji je Neissička to sobo zavidala! Strop je bil pobarvan nebeško modro, v kotu so bili naslikani Amorčki, ki so držali kite cvetja. Na stenskih tapetah precej širokega prostora so bile velike vaze, v katerih so se bohotile skoraj ravno tako velike rože vseh barv. Na široki okenski polici je stala na prtičku s smešno ma- limi križnimi vbodi nekaka garnitura v najčistejšem rokokojskem stilu. Izvirala je od premožnih Wundsamovih staršev.
 
Žamet njihovih prevlek je bil travnato zelen in med njimi so vzbujali pozornost svileni rožnati trakovi. Stene so bile okrašene z zelo dobro naslikanimi oljnimi portreti in miniaturnimi slikami, po- snetki že davno preminulih družinskih članov.
Na mizo je bil pri podaljšku naslonjen redek majhen nožni špinet s črnimi tipkami, na katerem se je učila pri organistu mestne fare brenkati Tilli, najstarejša od sedmih deklet.
Strojar ni prav maral te sobe, ker je v njej njegova žena zapravila dosti časa s čiščenjem. Zaradi varčevanja je dala pozimi zakuriti lepo okrašeno peč samo redko. Zato jo je prezirljivo označeval kot ‘mrzlo razkošje’.
Doktor je stal pri vratih, odložil je klobuk in palico na naslanjač. Opazoval je čudovito lepo baročno mizo, katere plošča je razkazova- la vložene intarzije s podobo grškega junaka Parisa s tremi boginja- mi. Ljubeče je spustil roko, da mu je spolzela po umetniškem delu, rahlo vzdihujoč, kajti bil je strasten zbiralec starin in kos mu je bil všeč.
Strojarka je prinesla iz steklene omarice stekleničko doma pri- pravljenega višnjevca in napolnila porcelanasto košarico z nunskimi kroThi. Nato je povabila doktorja, naj se usede v enega od šestih orja- ških naslonjačev. Galantno ji je ponudil svojo tobačnico.
»Z njihovim dovoljenjem, « je ubogljivo odvrnila. Doktor je prav tako njuhal.
»Wundsam me je poslal sem. Včeraj mi je povedal pri ‘Zlatem noju’: Je mar res, da že zopet pričakujete potovanje v Rim?« je vpra- šal doktor.
»Da,« je odvrnila Wundsamka zardevajoč, »zelo rada bi prosila gospoda botra za bobrove kapljice, ki so mi tako dobro dele v prej- šnjih letih.«
Medtem ko je strojarka zopet nalila kozarček, je doktor pojedel že drugi krofek. Nato je vzel svoj medeninasti ščipalnik, ki je imel na sredini med stekelcema prečko in se je nenavadno dobro prilegal
 
njegovemu velikemu nosu.
Pozorno si je ogledal visoko postavo Wundsamke, iztegnil svojo skrbno negovano roko proti njej in zaklical:
»Gratuliram, tokrat bi lahko zopet dobili kakšno punco!«
»Kaj!« je zakričala zardela Wundsamka. »To ste mi že sedemkrat povedali.«
»No, seveda! In ali se to morda ni uresničilo?« Naštel je na prste:
»Tako imamo torej Tilli, Marjetko, Anko, Justinko, Rozalko, Lojzko in malo Marjanko!«
Strojarka je žalostno zrla v svoje naročje.
»Jezus, Marija! In Henrik bi tako zelo rad imel kakega dečka. Gospod boter,« ga je proseče pogledala, »ko bi vendar bil enkrat fan- tek! Iz prekomernega veselja bi jim mogla podariti tisto mizo s tremi grškimi ženskami!«
Poželjivo je pogledal k boginjam. Skomignil je z rameni, se dvignil ter ji rekel: »Gospa botra, samo naš Gospod Bog določa, ali bo poslal dobro orehovo leto ali ne. Kako rad bi vam ustregel in Wundsamu privoščil dečka. In – bobrovih kapljic sedaj ni treba jemati, noseč- nost se mora potrpežljivo prenašati!«
Doktor ji je še enkrat ponudil svojo tobačnico in stopil k vratom. Zunaj na hodniku, pri »Turškem nageljnu«, kot ga je strojarka imenovala, je še obstal, prisluškujoč morebitnim glasovom katere od sedmih rdečekitastih deklic. Bile so njegove ljubljenke in v svoji
torbi je imel zanje vedno lakrične palčke.
Doktor se je vračal po Ulici vseh svetnikov v Gosposko ulico. ‘Zlati noj’ je tu daleč nad ulico iztezal svoj izvesek iz kovanega žele- za. Na kosilo so prihajali uradniki in oficirji. Radi so se hranili v tej gostilni, kajti gospa Neiss je skrbno vodila svoje osebje. Vsi so bili vedno zaposleni, zato je bila za samega doktorja pogrnjena miza v zgornjem nadstropju v sobici poleg njegove študijske sobe.
Njegovi trije pastorki so jedli z materjo že ob enajsti uri v kuhinji; morali so zopet v popoldansko šolo.
 
Doktor si je privezal bel prtiček in nestrpno pričakoval vstopajo- čo deklo. Kar vrat je stegoval, da bi videl, kaj mu prinaša na velikem medeninastem pladnju. Za post je bila miza prav dobro pogrnjena. Izdatna skleda smetanove juhe z ocvrtimi cmokci, velika pečena šču- ka in mogočna skleda gobic z dvanajstimi jajci na oko. Sladokuscu je čudovito teknilo, tako da od orehovega pudinga z vaniljevo smetano ni pustil niti drobtinice. Njegova dnevna opoldanska pijača je bila merica starega vina.
V doktorjevo čast moramo povedati, da je poleg telesnih užitkov visoko cenil tudi duševne.
Na stolpu je udarila ura in vstopil je služabnik zakupnika gradu Gornji Ptuj. Slovesno mu je izročil paket knjig, ki jih je prinesel iz Gradca njegov gospodar, župan in poveljnik meščanske garde, go- spod Jožef Neumann.
Poln srčnega veselja jih je doktor sprejel. Iz bisernatega mošnjič- ka je dal prinašalcu ustrezno napitnino. Z nestrpnimi rokami je raz- vezal vrvico. Že po naslovu je spoznal pisavo svojega prijatelja, ki se je pisal doktor Matija Unger. Ta mu je poslal iz deželne prestolnice oba pravkar izšla dela Goethejeve »Dichtung and Wahrheit«; oblju- bil mu je čim prej poslati tudi tretji del. Pobožno je opazoval nepri- vlačna, v svetel papir zavita zvezka. Naslov je bil natisnjen črno in preprosto.
Koliko sončnih ur je doktorju že pripravil v Weimarju še živeči pesnik! Neiss je več kot preveč globoko spoznal vrednost te prave poezije. Vedno znova je segal po Goethejevem delu in se veselil ve- ličine njegovega duha.
In sedaj je položil biografijo, ki jo je napisal pesnik z lastnim pe- resom, predse, komaj je čakal prve proste urice, ko bo lahko bral.
Pravkar je stopila skozi vrata njegova žena Neissička. Lastnoročno je prinesla svojemu ljubljenemu soprogu popoldansko kavo, da bi uživala skupaj z njim vsaj eno urico dnevno.
Nosila je široko nošo in belo rokokojsko avbo, od katere se v času
 
svojega življenja ni več ločila, enako, kot se doktor ni ločil od svoje kitke, ki je ni bilo treba pudrati, vendar jo je moral dnevno skrbno povezovati s črno svileno pentljo na zatilju.
Sicer so na Ptuju nosili skoraj po navadi kratko ostrižene lase, dokler si niso začeli mladi modni gospodje na veliko jezo frizerske obrti puščati brčic.
Neissička je svojemu možu skrbno osladkala kavo, medtem ko si je ta prižgal fajfo. Z robcem je nejevoljno odpihnila tobačni oblak in z obžalovanjem pogledala svoje bele včeraj sveže obešene muslinaste zavese.
»No, Georg,« ga je nato vprašala, »ti je današnje kosilo teknilo?«
»Mhm,« je zamomljal doktor, katerega pipa ni hotela prav vleči,
»toda naslednjič je potrebno speči malo večjo ščuko, saj sem resnič- no še lačen.«
»Jezus, Marija in Jožef! Ščuka je vendar tehtala štiri funte.«
Osupla se je Neissička dotaknila njegovega pladnja in opazila knjižice, ki so kukale iz papirja.
»Si zopet dobil nove knjige?«
»Da, doktor Unger, veš, ki ima v Gradcu poleg cerkve Marije Pomočnice pisarno, mi jih je poslal preko gospoda župana. Od Goetheja so,« ji je odgovoril.
»Ali ni njegova tudi šaljiva igra ‘Nočna muza Nostradamusa’, pri kateri sem se morala zadnjič v gledališču tako zelo smejati?«
Sedaj je bila osuplost gospoda doktorja tolikšna, da je začel me- šati kavo. Polglasno je dejal:
»Človek se pač zmoti, ta igra je od gospoda Kotzebua. – Torej, kaj delajo otroci?«
»No, to me pač jezi. ZeTha ni hotela iti v popoldansko šolo, rekla je, da bo že kmalu demoiselle. Vendar ji bom to kaprico že izbila iz glave! Tonček je bil danes med enajsto in dvanajsto uro na travni- kih zunaj v Krčevini. Potem se je fant postavil z rokami za hrbtom: ‘Gospa mati, nekaj sem jim prinesel!’ Vsa naivna sem bila, da sem
 
rekla: Kaj neki, moje srčece? – Hudičev smrkavec je na dan potegnil mrtvo mačko. Hotela sem ga z brezovo šibo, vendar je takoj odnesel žival nazaj. Njegov telovnik od tega še sedaj smrdi in napravil je šobo, ker gospa mati ni pokazala zadovoljstva nad mrtvo mačko.«
»In Nančka?«
»Nančka? Ta je pridna. Ona me ne spravi v slabo voljo. Spet je končala lep nogavični obrobek v čisto novi mrežasti obliki – to se imenuje prijateljska kita. Ko bi le ne bilo fanta! Ježeš, raje deset punc kot enega fanta! Vendar, kaj je torej z Wundsamovima?«
Sedaj se je doktor spomnil svojih dopoldanskih doživetij ter neje- voljno dejal: »No, kaj! – Veselo pričakovanje pri obeh.«
»Pri obeh? Ja, katera torej še?« je vprašala Neissička presenečeno.
»Grbasta Hanika.«
»O, sveta nebesa, že spet? To bo spet muka, no, hvala lepa! Uboga Hanika – in se sedaj ve, od koga?«
Doktorjev odgovor se je izgubil v silnem kihu. Hotel je izvleči modri svileni žepni robec za nos. Osuplo je zrl v to, kar je privlekel iz žepa.
»No, tako,« je dejala Neissička, »zopet si zamenjal svoj robček za ne- kaj drugega. Poglej no! To je vendar kvačkani prtiček Wundsamovih z njihovega velikega naslonjača v Rožni sobi. Vendar, moj Bog, tega sploh nisi opazil. Vsakokrat pustiš svoje robčke nekje ležati in vta- kneš v žep kaj drugega. Torej tega sploh nisi opazil?«
»Ne,« je dejal doktor, »saj se vendar vsepovsod valjajo tako kvač- kane kot vezene stvari, da jih lahko imaš za robec.«
»Toda, prosim te! Zdi se, da tega sploh nimaš za zamenjavo. Kaj vse si že spravil domov! Včeraj je bila tukaj dekla trgovca Stieglerja: lepe pozdrave gospe materi in ali gospod doktor ni prinesel domov pletene krstne kapice, ker je njegov beli robec ostal tam. Toda krstne kapice pri nas že dolgo več ne rabimo – Ne, križ je z moškimi …«
Ko se je ozrla, je opazila, da je doktor s paketom knjig odšel v študijsko sobo. Vzdihujoč je začela pospravljati mizo.
 
Doktor si je oblekel dragoceno, z vijoličastimi cvetovi okrašeno hišno haljo, se ulegel na zofo, začel kaditi in brati.
Kmalu je bil v duhu daleč proč v kronskem mestu Frankfurtu in je spremljal ljubljenca bogov Wolfganga na njegovih prvih življenj- skih poteh.
Doktorja se sedaj ni nič več videlo. Gost tobačni oblak je zate- mnil sobano, v kateri so bile na visokih knjižnih policah na slepo nametane lepe starine.
Skozi okna so prodirali svetli jesenski sončni žarki in močno od- sevali v pozlačeni baročni zrcalni mizi, na katere marmorni plošči je stala umazana rimska grobna žara, ki jo je kmet s Hajdine našel pri oranju.



Za ptujske meščane je bila letos žalostna jesen. V prejšnji zimi je bil tako hud mraz, da je trta pozebla do korenin. Lastniki vinogradov so si lahko prihranili trud, da bi hodili na trgatev, saj niti ni bilo grozdja. V mestnih kleteh so stali prazni sodi in v tej jeseni je stal en štrtinjek vina dva tisoč goldinarjev.
Na božično noč je padla debela plast snega in po novem letu je nastopil močan mraz. Ob svetih treh kraljih je šla Neissička k rani maši v farno cerkev svetega Georga. Pobožne mestne gospe so zbra- no posedle v korne klopi, ki jih je leta 1446 umetniško izrezljal eden izmed ptujskih obrtnikov.
Ko je prišel mežnar s svileno pušico pobirat za novi glavni oltar, so rade vzele iz torbic večje in manjše srebrne kovance
Ko je bila maša končana, so šli cerkveni obiskovalci previdno čez zelo grbast, z mačjimi glavami tlakovan Glavni trg. Vedeli so, da si na njih lahko hitro zlomijo nogo.
Neissička je oddrobencljala z majhnimi koraki v debelih, s
 
suknom prevlečenih čevljih. Nad pozlačeno avbo je imela zaradi mraza zavezano še črno svileno ruto. Zmrzovala je kljub dolgemu krznenemu ovratniku iz kune zlatice in brezobličnemu mufu. To kr- zno je nosila že njena mati. Takrat se niso tako hitro odločali zavreči oblačil.
Wundsamka je na primer skrbno čuvala neki florentinski slamnik, ki si ga je naročila leta 1809 na Dunaju. Zares je mo- ral biti spleten v lepem mestu ob Arni in imel je pravo obliko à la Laetitia. Debel snop steklenih češenj je ležal med zelenimi žame- tnimi listi, krasili so ga koščki pristnih belin in široka, zelena svi- lena tančica, okrašena z zakritimi svilenimi češnjami. To je bila senzacija, ko se je Wundsamka prvič pojavila z njim! Vendar je bil potreben čas, da so se pogledu na to umetniško delo privadili. Kot mati županja in njen starejši sin, ki že davno nista bila več v sre- dišču svetovnega dogajanja, se je še vedno vsako poletno nedeljo po- stavljala z lepim klobukom v drugi klopi domače cerkve. Neissička je obstala pri gospe mojstra bakrarja. Izmenjali sta si nekaj besed o hudem mrazu, a se hitro poslovili, saj jima je sapa zmrzovala pred usti. Neissička se je povzpela po kamnitih stopnicah v zakonsko spalnico.
Pozdravila je doktorja, ki je nosil nočno avbo in po svoji stari navadi večerno haljo. Do prihoda brivca je bral Grazer Zeitung. Neissička si je previdno čez svojo lepo zlato avbo ogrnila ruto, da bi obvarovala lepo okroglo, z mnogimi sličicami okrašeno zglavje. Namotala jo je okoli sebe. Počasi je obesila rdečo in rjavo mavričasto prelivajočo se svileno obleko z napetimi rokavi v predalnik in se zne- bila ščitnikov iz ribje kosti. Med tednom je nosila tako imenovano pleteno krilo in tako pokazala zagonetno količino svojih oblek. Ko je prišel brivec in prav jezični krojač gospod Kandidus Krpica, je Neissička smuknila nazaj v svojo črno hišno obleko in naglo odšla, da bi prevzela oblast v kuhinji.
Krpica je prihajal vsak drugi dan, da je doktorja obril in mu negoval njegove dolge lase, iz katerih je bila spletena kita. Kot vsi
 
predstavniki svoje stroke, je rad govoril o politiki. Tu se je veliko- krat zelo vljudno hvalilo Napoleona, genija, ki je hotel postaviti tako evropsko kraljestvo, v katerem morata priti tudi znanost in umetnost do najvišjih cvetov. Pri svojih drugih strankah je gospod Krpica raz- kladal o majhnem korporalu ter o propadu Avstrije.
V mestecu je raznašal tudi novice.
»Imejte pač za zaupno, milost! Veste, gospod doktor, da je včeraj gospod von Schmelzer tu v ‘Zlatem noju’ popil veliko dobrega vina? Njihova milost je štrbunknila zatem v sneg in gotovo bi se jim na koncu naredile velike ozebline, če ne bi prišel mimo nočni čuvaj z laterno. Tako je tedaj zalajal psiček in čuvaj je moral čisto trdega go- spoda von Schmelzerja privesti k njegovi ženi, gospe teti. Hi hi hi, to sta morala biti pripravljena oba na hud sprejem, in ali je nočni čuvaj dobil kakšno po glavi, ni povedal. Toda od tega ima sedaj, kakor koli že, kot peščica veliko bunko.«
Takrat je brez trkanja planila noter stara Hudičevka, žena hišnika invalidskega doma, in zaklicala: »Križi božji, gospod doktor! Hanika leži zvita na tleh v svoji čumnati in je tako čudna. Pridite hitro – hi- tro! Najbrž bo Hanika dobila fačaka.« Nejevoljen je poslušal doktor
to sporočilo in rekel: »Da, da, že grem! Pojdi naprej in poskrbi za pošten ogenj v Hanikini čumnati.«
Ženska se je hitro odstranila. Gospod Krpica je kar planil v sneg, bil je hitrejši od nje, saj jo je izprašal o vseh nadrobnih okoliščinah, da bi v prihodnje s to novico postregel gospodu glavnemu mitničar- ju zakupniku.
Doktor se je kar najhitreje oblekel. Njegove misli so bile prav žalostne.
Adieu njegovi trije hrustljavi pečeni kopuni! Adieu valižanska solata, katere si je danes v počastitev Treh kraljev izprosil zvrhano skledo. Namesto tega veličastva mu bo skrbnica invalidskega doma najbrž postregla s kavo. Z zgroženostjo je premišljeval o raznih dru- gih pijačah, ki se jim bo moral odpovedati. Godrnjaje se je odpravil
 
doktor na pot h grbasti Haniki.
Vendar je moral v svojem življenju še pogosto misliti na ta dan Treh kraljev. V nasprotju s pričakovanjem je pomagal ubogemu po- habljenemu bitju pri porodu dobro raščenega knedelčka. Gluhonema se je spričo otročka od veselja obnašala kot blazna.
Zvečer je doktor prišel v vsem miru použit še svoje kopune in valižansko solato. Njegova žena mu je pripravila še posebno dober vinski punč. Obljubila je tudi, da bo lepo poskrbela za otročnico.
Dekla je morala z laterno posvetiti v čisto vrhnjo podstrešno so- bico. Tam je vzela v veliki hrastovi skrinji vse srajčice, majice, kapice in plenice, ki jih je tu hranila še od Nančike.
Kljub mraku in ledenemu mrazu je Neissička pohitela z de- klo, ki je nosila močno natovorjeno košaro iz šibja na glavi, preko Florjanskega trga k Ogrskim vratom. Morala je videti otročka.


V naslednjih dneh je držal doktor Hanikinega otročka pri krstu.
Po njem, svojem botru je dobil ime Georg.
Dekan in spoštovani stolni kanonik C. J. Kellner je le nerad vsta- vil v cerkveno matično knjigo namesto očetovega imena besedico
»nepoznan«. Nekoč pozneje je bil osebno pri grbasti Haniki. Hotel je izvedeti nekaj nadrobnosti o otrokovem očetu in nameraval tudi gluhonemi očitati njeno nekrščansko življenje. Vendar je ta samo proseče sklepala roke in zmajevala z glavo, češ da ne razume vpraša- nja. Pisati in brati reva tudi ni vedela, tako da je bilo sporazumevanje z njo izključeno. Gospod okrajni dekan je moral zopet oditi domov z neopravljeno zadevo.
Haniki ni bilo treba trpeti. Zlata srca ptujskih mestnih gospa, ka- kršna so imele že njihove prababice, so se vsa zavzela za otročka in otročnico.
 
Ob njegovem naslednjem obisku je Hanika doktorja silno prestrašila. Otroček je ležal mirno in sit v svoji košarici; gledal ga je z zadovolj- stvom. Hanika, ki je morala še vedno ležati v postelji, je skočila nena- doma s svojega ležišča, hitro odprla vrata in pohitela na pol oblečena na dvorišče, pokrito s snegom. Doktor je bil kakor paraliziran od strahu, sploh ni mogel takoj steči za njo.
Pa je zopet privihrala nazaj; njeni dvignjeni roki sta držali debel kamen. Za njo so tekle tri ženske ter kričale: »Na pomoč, na pomoč, Hanika bo ubila svojega otroka!« Z vsemi silami je gluhonema tre- snila kamen tik poleg otrokovega ležišča. Ta je začel bridko jokati. Uboga mati je pokleknila z neznansko kretnjo veselja poleg otroč- ka ter ga pokrila s poljubi. Z obrazom, ki se je razvlekel v smeh, je Hanika pokazala, da deček ni gluh. Solze radosti so padale iz njenih oči, pobožno je vila roke proti nebu. Tiho kot pri miški je bilo v topli sobici. Ženske so jokale, tudi doktor se ni mogel vzdržati ganjeno- sti. Kot na angelskih perutih je šla materina ljubezen po majhnem prostoru!


Na pustni torek istega leta, ko bi morala Wundsamka vzeti še zadnji krof iz masti, je morala leči v posteljo in poklicali so babico in dok- torja Neissa.
Običajno je prišla pri takšnih stvareh pomagat Neissička. Vendar 'Zlatega noja' danes ni mogla pustiti na cedilu. Na zadnji pustni dan je bil za meščane v veliki Redutni dvorani, ki so jo postavili Neissičkini starši, ples v maskah.
Zaripla od razburjenja se je s svojo avbo sukala po kuhinji in glasno ukazovala, medtem ko je moral doktor k strojarki. Komaj je utegnila svojemu možu naročiti pozdrave za prijateljico, je že spet glasno komandirala: »Marica, ti gos, kaj pa gledaš! Zavrti se hitreje
 
in namaži tu z maslom!«
V tedanjih časih mladina ni smela plesati sama, odrasli so v glav- nem prišli le na dober prigrizek. Neissički je bilo v največji ponos, ko se je po polnoči oblečena v črn svileni predpasnik pojavila zgoraj v dvorani ter pozdravila goste. Rada je videla, da so ji gospodje stisnili roko ter ji rekli muzajoče: »Delikatno, mati Neissička, delikatno! Tak kopunček se lahko dobi samo pri 'Zlatem noju'.«
Divji snežni vihar je pihal po vogalih, ko je doktor močno zavit v kočijaški plašč prišel v Wundsamovo hišo.
Tukaj ni mogel veliko pomagati. Strojarka je imela krepko telo in v tej hiši je bil bolj za moralno podporo prijatelju Wundsamu. Zadolžili so ga, da se je z otroki držal v bolj oddaljeni sobi, medtem ko sta oče in babica poslušala tožbe trpinke.
V sobano, v kateri je lončena peč oddajala blago toploto, je že padel somrak. Tiho so cvrčala pečena jabolka, ki jih je stara Leni položila v pečico za otroke. Ti so se gnetli tesno okoli gospoda botra. Vedeli so, da se v hiši dogaja nekaj posebnega, zato so bile živahne dečve danes čisto mirne. Marjanka je sedela v doktorjevem naročju, tesno se ga je oklepala s svojimi drobnimi ročicami. Razdelil jim je že vse svoje sladke palčke.
Iz sobe je prišel strojar in namignil prijatelju: »Pridi, Georg!
Mislim, da te bodo ženske kmalu potrebovale.«
Doktor je posadil Marjanko na širok otroški sedež in pohitel s strojarjem v otroško kamro. Ko so se vrata odprla, je zadonel na- proti prvi krič dojenčka. Babica je plosknila z rokami in zaklicala:
»Gospod Wundsam, gospod Wundsam, mislite si, deček je!« Strojar je onemel od veselja, solze so mu zdrsele po licih, ko se je nagnil nad bledi obraz svoje žene.
 

Neissička se je namestila v strojarski hiši, da bi pripravila vse za krstno pojedino. Dva dni in pol noči se je kuhalo, peklo in praži- lo. Tokrat je moral biti resničen praznik, ne tako kot pri Marjanki. Strojarka je tistikrat po krstu komaj lahko postregla s kavo, tako raz- očarana je bila nad sedmo deklico.
Velika lončena peč v Rožni sobi je bila nabasana z debelimi bu- kovimi poleni, da je ogenj skoraj bruhal iz špranj. Končno je segrela hladen prostor in Neissička je okrasila praznično mizo s svilenim damastnim prtom, ki je bil pogrnjen že pri krstu strojarske mate- re. Dvanajst prižganih luči v srebrnih laternah se je zrcalilo v starih blesteče čistih rožno kositrnih skledah, iz katerih so stregli. Prvič je bil v uporabi modri delftski jedilni servis, ki ga je strojar naročil iz Češke v prvem letu zakona. V sobi je stal bel in rdeč skrilast steklen pokal, polepšan z napisom ‘večno prijateljstvo’ in ‘tvoj do smrti’, ki se je zrcalil v posameznih steklenih kosih servisa, darilih prijateljev ali sorodnikov. Sredino mize je krasil prastari nastavek iz bele fajan- se. V njem je stal umetniško oblikovan noj iz cvetja, ki so ga izdelale Hanikine spretne roke.
Velike torte so ležale na lesketajočih se, čudovito poslikanih kro- žnikih. Star srebrni pribor, ki je bil v francoskih časih skrbno skrit na podstrešju, se je bleščal v motnem siju.
Wundsam je privlekel iz vinske kleti na svetlo stare sorte in veliko število shranjenih steklenic iz blagoslovljenega Bakhovega leta 1811. Bogati ptujski trgovci, katerih trgovina se je razširjala preko cele Avstrije, Italije prav do Orienta, gospodje Poskoschil, Stiegler in
Poschinger, so poslali v dar malvazijo, tokajec in južno sadje.
Prišla je celo sama mlajša sestra gospoda župana. Nadvse srečne- mu strojarju je zaupala svoje veselje nad tem, da se je končno pojavil naslednik. Bila je ljubka pojava in poleg nje sedeči doktor je vrgel nanjo marsikateri občudujoč pogled. Kmalu sta bila poglobljena v
 
živahen pogovor o umrlem pesniku Wielandu. S precejšnjim zani- manjem je poslušal Neiss dobro izobraženo damo. Pri tem je skoraj pozabil vzeti še tretjič od tolstih puranov, ki jih je strojarka za rojstni dan svojega moža redila z orehi, a so sedaj morali že za krst izgubiti življenje. Sama je pojedla le malenkost, kajti porodnica se je po teda- njem običaju morala osem dni zadovoljiti s kokošjo juho.
Povabljene mestne gospe so skoraj vse nosile pred kratkim spre- jeto nošo cesarstva. Svilene obleke mladenk so bile globoko izrezane in njihove razgaljene roke so se delno skrivale v pisanih mrežastih rokavicah. Počesane lase so si zvijale okoli želvovinastih glavnikov, na senceh so imele graciozne kratke kodre.
V frake oblečeni meščani so se živahno pogovarjali, večinoma so bili to resni, a vendar dobrodušni ljudje.
Nepretrgana vrsta dobrih jedi se je vila mimo požrešnežev, to so bile prave čudežne stvaritve izpod spretnih Neissičkinih rok.
Pred poobedkom je oče ponosno prinesel krščenca. Rdeči obra- zek je bil kislo nakremžen kot pri vseh otročičih po porodu.
S krstne odejice, ki je bila trdno spodvita prek rokic, so viseli rožnato rdeči trakci, na katere so bili pritrjeni krstni novci, ki jih je dobil od doktorja kot botrski dar. To so bili Georgov tolar, dukat iz Kremnitza z Materjo Božjo in solnograški dukat s svetim Rupertom. Dojenčka je krstil sam gospod okrožni dekan Kellner. Sedaj se je prvič dvignil s kozarcem plemenitega jeruzalemčana ter imel lepo pripravljen nagovor, ki se je začel z besedami: »Dober zakonski stan je nenavaden ulov.« Zaključili so s srčnim vivat, floreat, crescat za
malega Georga Wundsama.
Pogosto so trčili s kozarci in gostje so slišali nekaj zadržanih in nekaj objestnih govorov.
Neissička je v Rožni sobi ostajala le malo. Nenehno je letala noter in ven med kuhinjo in Rožno sobo. Rada je malo posedela pri prija- teljici in z njo občudovala malega Georga.
Jožica je medtem morala nadomeščati mater pri ‘Zlatem noju’.
 
Nančka in Tonček sta bila prav tako povabljena. Sedela sta z deco za tako imenovano otroško mizico v sosednji sobi. Otroci so zganjali strašanski hrup. Stara Leni je imela mnogo križev z Neissičkinim Tončkom.
Deček je popil"		Didakta	2011.0	ne	da	52652.0	1656.0	
Leposlovje	MAKS-L_000007.txt	MAKS-L_000007	Iskanje Eve	Damijan Šinigoj	najstniška pustolovščina, virtualno prijateljstvo	"Sedel je v kabini desetmetrske jadrnice in na mizici, kjer je bilo ravno dovolj prostora za velik pomorski zemljevid, s svinčnikom, šestilom in ravnilom risal pot. Na prenosnem računalniku na pokritem kuhinjskem umivalniku sta se v realnem času sicer risala rdeča črta prepotovane poti in njihov trenutni položaj, a je bil na svoje znanje določanja položaja tudi na »starinski« način, s pomočjo kompasa, merilnika hitrosti in ravnila, zelo ponosen. Človek nikoli ne more biti preveč previden, si je vedno ponavljal. Lahko izbruhne nova svetovna vojna in Američani enostavno ugasnejo svoje satelite, s pomočjo katerih pot izračunavajo sodobne navigacijske naprave, pa smo tam. Ja, soproga ga je zaradi te njegove pretirane skrbnosti velikokrat zbadala, a si tega ni jemal preveč k srcu. Človek mora enostavno biti pripravljen tudi na najslabše in konec debate! Dobro, res je, da v majhnem slovenskem morju zelo težko zaideš, pa tudi v malce večjem Jadranskem morju ni bojazni, da bi človek dneve in dneve vandral po brezmejnih morskih širjavah, a nič ni narobe, če si pripravljen. Še posebej, če imaš na krovu vso svojo družino!
Vstal je, stopil do stopnic, ki so vodile iz kajute, in pokukal v sončen dan. Za hip je počakal, da so se oči navadile na svetlobo, in potem s pogledom preletel ne preveliko jadrnico. Čez obraz mu je hušknil zadovoljen nasmešek. Soproga je ležala na kljunu in telo predajala blagodejnim zgodnjepoletnim sončnim žarkom. Pogledal je v drugo smer, proti krmi. Obraz se mu je še veliko bolj ko prej razširil v nasmeh, ko je za velikim krmilom zagledal svojo Aido. Z drobcenimi stopali je stala na lesenem podstavku, pa je vseeno komaj videla čez kabino v smer vožnje. Opazila je, da jo gleda, in se široko nasmejala, da so se razgalile njene brezzobe dlesni. No, ne brezzobe; mlečni so ji sicer odpadli že pred kratkim, a so stalni kukali iz mesa le za nekaj milimetrov in jih z oddaljenosti nekaj metrov sploh ni bilo opaziti. Ni si mogel kaj, pogled na njena škrbasta usta ga je še bolj nasmejal. Pomahala mu je z desnico, a le za hip, potem pa spet čvrsto zagrabila krmilo. Svojo nalogo je opravljala smrtno resno. Tudi nasmešek ji je izginil z obraza, ko se je spet skoncentrirala na vožnjo. 
»Vse v redu, pikica?« jo je nežno vprašal.
»Ja, oči,« mu je resno odvrnila in gledala nekam mimo njega proti obzorju.
»Kar tako naprej, skiper,« jo je spodbudil in spet pogledal v smer plovbe. Soproga si je z roko zastrla pogled, da ga je lahko videla proti soncu, in mu z znamenji pokazala, naj ne skrbi, da ima zadeve pod nadzorom, čeprav se sonči.
»Super ji gre, ne skrbi. Še malo, pa bo lahko šla delat izpit za skiperja,« se je nasmejala.
Nasmehnil se ji je, ji pokimal, poslal poljub in se vrnil k pomorski karti. Spet je vzel ravnilo in kotomer, da bi narisal načrt plovbe, a se z mislimi nekako ni mogel osredotočiti na ne prezahtevne izračune. Na obrazu mu je še vedno lebdel nasmešek. Hčer sta dobila razmeroma pozno. Oba sta se namreč posvečala karieri in na otroka dolgo časa sploh nista pomislila. No, seveda sta, saj so ju starši pravzaprav ves čas priganjali in vsi njuni prijatelji, znanci, nekdanji sošolci in sodelavci so že dobili naraščaj, a se jima čas nikoli ni zdel pravšnji. Oba sta bila v svojih službah uspešna in sta precej hitro napredovala, kar je pomenilo, da sta se domov zelo pogosto vračala pozno ter zelo veliko potovala. A leta so minevala in kar nenadoma sta se zavedela, da bosta na stara leta ostala sama, če bosta še dolgo odlašala. Če bi takrat vedel, kakšno srečo in veselje človeku prinese otrok, bi si ga »naročil« že takoj po poroki, kariera gor ali dol! Kako je le lahko dajal prednost službi pred otrokom, to mu je bilo zdaj popolnoma nerazumljivo. Letos bo šla Aida v šolo, in ker so bili to njeni zadnji meseci brezskrbnega otroštva brez vsakršnih obveznosti, sta se odločila, da Jadransko morje preplujejo po dolgem in počez. Da bodo skupaj. Da bodo res skupaj kot družina. 
Spet se je poskusil osredotočiti na zemljevid in je ravnilo postavil tako, da bi lahko nadaljeval črto, kjer jo je končal, ko je zaslišal, da ga Aida nekaj sprašuje. Oziroma mu nekaj razlaga. Ja, otroci, pri ničemer ne zdržijo dolgo, osredotočenost jim zelo hitro popusti. Seveda mu je bilo jasno, da zelo dolgo ne bo »šofirala« jadrnice, a je kljub vsemu upal, da bo zdržala malo dlje, kajti možnosti nalog in zadolžitev, ki ji jih je lahko dal na jadrnici, so bile omejene, in če bi hotel, da ji ne bi prehitro postalo dolgčas, bi morala pri vsaki od teh zdržati malce več časa.
Očetovsko rutinirano ji je nekaj zamomljal v odgovor, saj namreč sploh ni razumel, kaj ga je spraševala, in poskušal nadaljevati z risanjem poti, a hčerkica se tokrat ni pustila odpraviti z levo roko. Še kar mu je nekaj razlagala in očitno pričakovala odgovor. Zavzdihnil je. To je bila edina slaba plat tega, da sta se za otroka odločila bolj pozno – ni imel dovolj potrpežljivosti. Odložil je ravnilo in obrnil glavo proti odprtini na palubo.
»Kaj praviš, pikica?«
»Jaz bi tudi imela takšen čoln.«
Že je hotel spet le nekaj zamomljati v odgovor, ko ga je zadelo. Čoln? Aida na morju vidi čoln, ki ga prej, ko je pokukal ven, nikjer ni bilo videti? Skočil je proti izhodu iz kabine. Če je v smeri plovbe drugo plovilo, obstajajo pravila, kako se mu izogniti, in teh Aida pač ni poznala. »Šofirala« je lahko le tedaj, ko je bilo morje prazno in ni bilo nobene možnosti za nesrečo! Sonce ga je za hip zaslepilo, ko je skočil na palubo. Aida je resno stala za krmilom in z ročico kazala nekam na njihovo levo. Ko se je obračal v smer, v katero je kazala, je s pogledom ošvrknil še svojo soprogo, ki je na kljunu seveda utonila v globok sen. To ga je za hip vznejevoljilo, a se ni pustil zmesti, s tem se bo ukvarjal kasneje. O odgovornosti starejših in podobnem. Sledil je smeri, v katero je kazala Aida, in kmalu zagledal majhen rdeč napihljiv čoln. Turističen, kakršnega v bistvu uporabljajo otroci za igranje v zaprtih zalivih. Ni bil daljši od dveh metrov. V hipu si je oddahnil. Ni jih ogrožal in oni ga niso ogrožali. Ni bil povsem v smeri njihove plovbe. Šlo je za čoln, ki ga jadralci pogosto uporabljajo kot pomožno plovilo, da pridejo na kopno, če se zasidrajo ob kakšnem otoku in plitvina ne dovoljuje priveza na obalo. Opazoval je precej oddaljeno majceno napihljivo plovilo, ki ga je veter rahlo pozibaval na mirnem morju, in razmišljal, ali bi ga morda morali pobrati. V bistvu ni ogrožalo prometa, le v kakšen vijak bi se lahko zapletel, če bi ga kdo, recimo, povozil. A jadrnice so počasne in ga enostavno odrinejo. Hitrim motornim čolnom, ki ga morda ne bi opazili in bi ga povozili, pa bi lahko napravilo škodo. Skoraj zlobno se je zahehetal ob tej pomisli. Hitri in neobzirni motorni čolni, katerih večinoma nevzgojeni lastniki so izpit za upravljanje motornega vozila pogosto kar kupili na črnem trgu in niso poznali niti osnovnih pomorskih pravil, so mu šli na živce in bi jim takšno nesrečo celo privoščil. Pa ni bil takšen in je to zlobno misel nemudoma zavrgel. A ker je šlo za res majhen čoln, ki skoraj zagotovo ne bo ogrožal nikogar in bo prej ali slej potonil, in ker bi zahtevalo preveč manevriranja, da bi ga pobrali, se je že skoraj odločil, da to ni njihova težava, ko je njegovo pozornost pritegnila podrobnost na čolnu. Se mu samo zdi, ali z boka čolniča res binglja človeška roka? Vzel je daljnogled s strehe kabine in si pozorno ogledal oddaljeno plovilce. Zmrazilo ga je, z boka je res bingljala človeška roka! Sredi morja je nekdo ležal v orehovi lupinici!
Poklical je soprogo in skočil do vrvi, ki so držale glavno jadro. Ton njegovega glasu ji je povedal, da gre za resno zadevo, in v hipu je bila ob njem.
»Kaj pa je?« je zaskrbljeno vprašala.
Z roko je pokazal proti čolničku: »Nekdo leži v njem. Prižgi motor, prosim.«
Nemudoma je ubogala. Sam je popustil vrv ter spustil glavno jadro in čez minuto so s pomočjo motorja že pluli v smeri čolnička. Aido sta poslala v notranjost, da bi jo obvarovala pred morebitno neprijetno podobo, soproga pa je na kljunu dajala napotke, ko so se toliko približali plovilcu, da ga za krmilom ni več videl. S čakljo je čolniček potegnila k jadrnici. 
»Imam ga,« je zaklicala.
Prestavil je motor v prosti tek in z nestrpno radovednostjo pohitel na desni bok. Njegova soproga je zgroženo gledala v čolnič, in ko se ji je pridružil, je prav takšen pogled dobil tudi sam.
Na dnu napihljivega čolniča je ležal mlad fant, ne več kot petnajst let star, ki ni kazal znakov življenja. Ustnice je imel zaradi slane vode razpokane, obraz močno opečen od sonca, oblečen pa je bil v belo majico, na kateri je bila fotografija nasmejane deklice. Pod fotografijo je bil napis Looking for Eve … 
Načrt

Leon je pospravil sveže zlikano perilo v omaro in stopil korak nazaj. Zadovoljno si je pokimal. Res je bolje, če so stvari lepo zložene v omaro. Star je bil skoraj petnajst let in še ne dobro leto nazaj so se v hiši nenehno prepirali tudi zaradi oblačil. Ko je mama cunje oprala in zlikala, kar seveda pomeni določen trud, je moral kup svežih in zloženih oblačil odnesti v sobo in pospraviti v omaro. V primerjavi s pranjem, obešanjem na vrv za sušenje, likanjem in zlaganjem je bilo pospravljanje perila v omaro še najlažji del. Tako rekoč čisto brezzvezen, kar zadeva vložen trud. To mu je bilo popolnoma in kristalno jasno, a kljub temu še ne leto nazaj tega nikoli ni storil. Vedno je zložen kup iz dnevne sobe, kjer je njegova mama najraje likala, saj je lahko med tem opravilom gledala televizijo, prinesel v svojo sobo, tam pa ga je samo za kratek hip nekam odložil, preden bi ga pospravil v omaro. A tisti kratek hip se je vedno razvlekel v vsaj nekaj dni, saj ga je vmes vedno znova zmotilo kaj bolj pomembnega, da je pozabil na ta zadnji korak. Vsakič, ko je mama zaradi vloženega truda, ki je zaradi njegove malomarnosti izpuhtel v nič, znorela, ga je pekla vest in si je vedno znova obljubljal, da bo zadevo naslednjič zagotovo speljal do konca. A tega nikoli ni storil in je oprano in zlikano ter zloženo perilo, ki se je valjalo po vseh kotičkih njegove sobe, venomer znova opazil, šele ko ga je nanj opozorila mama. Najpogosteje s kričanjem …
Enkrat ji je zabrusil, zakaj ne naredi še tistega majcenega koraka in sama pospravi perilo v njegovo omaro, če se že tako muči in pere in obeša in suši in lika in zlaga. Saj mu je bilo takoj žal, ko je tako jezno in bojevito stal pred njo in čakal kakšno divjo reakcijo, vpitje, morda poskus klofute ali česa podobnega, mama pa je samo prebledela, ga žalostno pogledala, se obrnila in brez besed odšla iz njegove sobe. Menda se je takrat nekaj prelomilo v njem, ko je mamo prvič videl zares žalostno in prizadeto, in je začel zadeve pospravljati, kot je treba.
Popraskal se je po glavi in malo razmislil. Ne ne, se je razjezil sam nase. A naj sam sebi celo v mislih laže in se prepričuje v nekaj, kar enostavno ni res? Ja, bilo mu je hudo, ker je prizadel mamo in njeno delo popolnoma in totalno izničil, a to ga ne bi spremenilo, v to je bil prepričan! Mama mu je po tistem enostavno nehala težiti s perilom in omaro, oče pa tudi (verjetno sta se dogovorila), in se je v lastnem neredu skoraj zadušil. Nekega dne je enostavno ugotovil, da nima kaj obleči. Cunj je sicer bilo veliko, opranih in čistih, a bile so zmečkane, kakor da jih je nekje vmes prežvečila krava, saj so oblačila ležala po vseh kotičkih njegove sobe. In prijatelji so ga zafrkavali, kar mu je končno odprlo oči. 
Z roko je narahlo potegnil po zloženem perilu v omari in se nasmehnil. Pod nosom so mu začele poganjati dlake, glas je postajal nevzdržno visok, skoraj piskajoč, po obrazu, vratu in hrbtu pa so vsakodnevno rasli novi mozolji kakor vulkani iz morja. Popolnoma jasno mu je bilo, da so hormoni ponoreli in da je v puberteti, vse v njem je vrelo, in čeprav je punce še vedno rad dražil, se je zavedal, da je to zdaj drugače. Želel si je, da bi jim ugajal, in če jim je hotel ugajati, je moral biti lep. No, lep. Lepo oblečen. O. K., normalno oblečen, ne pa v neke zmečkane cunje!
Zaprl je omaro in samega sebe pohvalil, ker se je tako pošteno samoanaliziral. To je pomembno, si je rekel, ker samemu sebi nima smisla lagati!
Nenadoma je zaslišal zvonjenje. Skoraj je že segel v žep po telefon, ko se je zavedel, da zvoni računalnik. Nekdo ga je klical prek Skypa. Obraz se mu je razlezel v širok nasmešek. Nekdo? Nekdo??? Eva, seveda! Sedel je za mizo in z miško pritisnil na ikono, s katero je sprejel klic. Čez ves ekran ga je pozdravil nasmejan Evin obraz. 
»Hej, Švedek,« ga je zbodla in pokazala celo vrsto belih zob z dlesnimi vred.
»Hej, Balkanka, nekdo me je očitno vesel. Če ne bi mela ušes, bi ti šla usta okrog glave!«
»Balkanka? Baaalkaaanka?!« je bila zaigrano užaljena. 
»Sej nisi ti kriva, ne sekirej se,« se je nasmejal.
»Veš kaj, če je pa tako, pa pros kašno Ukrajinko, naj ti nardi prezentacijo Ukrajine, pa pejt tja na dopust!« je bila še vedno kakor užaljena.
Leon se je glasno zakrohotal. Prav tako Eva. Njen lepi obraz se je smejal čez ves ekran, v levem kotu se je v manjšem kvadratu smejal on. Malo se je premaknil, da je bil v sredini kvadrata. Pri Evi je bilo ravno obratno, tam je bil on čez ves ekran in ona le v kotičku.
»A si nardila?«
»Jap.«
»Pa si nardila tako, da fotr ne bo mel možnosti rečt ne?!«
»Itak da sem, še sošolke so mi pomagale. Tako dobro smo nardile, da bo na koncu še slovenska turistična organizacija hotla to predstavitev zase!«
»Ne vem ne vem, vaša turistična organizacija ma zihr nižje kriterije ko moj fotr. Prepričan je namreč, da so tm dol pr vas še vedno komunisti, pa to …«
Eva se je spet glasno zasmejala: »Ja, pa volkodlaki in vampirji in zombiji …«
»Ja, približn tako nekako … Sej veš, kašni so starci!«
»Itak da vem, povsod so isti. Moj stari misli, da so pr vas Rusi in pijanci …«
»Rusi? Rusi?!?« je bil Leon začuden. »A pa ga ne bi ti mal na Wikipedijo poslala al pa kej?«
»Pustmo to. Sej ni pomembno, kaj si on misl o Švedski, bol pomembno je, kaj si bo tvoj mislu o Sloveniji!«
»Jap, to maš pa prov,« se je strinjal Leon. »Ga bo torej prepričala?«
»Predstavitev je carska, boš vidu. S fotkami in filmi in vsem. Sej u bistvu Slovenija je res lepa za zjokat, če jo gledaš iz aviona, sam ljudje so mal zategnjeni. No, ne glih mal …« 
»A pa ti potem nisi ravno predstavnica Slovenije? Ker ti nisi zategnjena!«
»Počakej, da pridš sm, me boš spoznal takšno, kakršna sm u resnici, sam pol bo žal prepozno,« ga je zbodla Eva z nedolžnim glasom.
Leon je naredil prestrašen obraz in se za hip umaknil iz vidnega kota kamere, kakor da je zbežal od strahu.
»Sem ti poslala še tekst, ki ga boš prebral ob prezentaciji. Dej pejt malo čez, k sem slovenski tekst prevedla v angleščino kar z Googlovim prevajalnikom in potem sam malo popravla, verjetn je ful napač še noter.«
»Ko bom dal prevest u švedščino, bo verjetn čist nerazumljivo. Ampak, ja, se bom potrudu, sej veš. Je u mojem interesu, itak.«
»Ne vem ne vem, mal pa tud u mojem, se ne strinjaš?«
»A se ti kukr mal spogleduješ z mano?«
»Čist čist mal,« se je zasmejala. »Moram šibat. Če bo kej nejasnga, mi pa kar na FB pošl al pa na mail. Prov?«
»O. K., šibej, jaz grem pa takoj prezentacijo likat.«
»O. K., dijo.«
»Dijo.«
Zveza se je prekinila, a je Leon še nekaj časa kar sedel pred ekranom z nasmeškom na obrazu. Potem je odprl brskalnik in se prijavil v Gmail. Zadnja pošta je bila Evina. V sporočilu je bila samo povezava na DropBox, s pomočjo katerega deliš datoteke, prevelike za e-mail, spodaj pa njen podpis in čisto na dnu še poljubček. Ta ga je vedno razvedril, čeprav ni pomenil kaj dosti več od podpisa, saj ga je Eva namesto pozdrava vedno znova skoraj samodejno prilepila v vsak e-mail. A je vseeno s prstom narahlo potegnil po ekranu, kjer je bil poljubček, in šele nato kliknil na povezavo ter začel nalagati datoteko z naslovom Čudovita Slovenija. Grafična črta je kazala, da bo trajalo skoraj tri ure, da se bo datoteka prenesla. To ga je vedno znova presenečalo. Kar je Eva naložila v desetih minutah, je on vlekel dol nekaj ur, kar je on nalagal nekaj ur, je ona sprejela v minuti ali dveh. Ni mogel povsem razumeti, kako lahko imajo v tako majhni državi, ki je bila še ne tako dolgo nazaj socialistična, tako dobre povezave. O optiki, kakršno je imela Eva in po njenih besedah skoraj vsak Slovenec, so pri njih v Ystadu lahko samo sanjali …
Zavzdihnil je in si poskusil nevoščljivost izgnati iz glave. Kar je, je. Saj se bo tudi pri njih izboljšalo, konec koncev je Švedska mnogo večja in bogatejša država od neke Slovenije. Res pa je, da Švedska nima Eve … Stresel je z glavo, kakor da bo s fizičnim dejanjem lahko zaustavil tok misli. Odprl je datoteko O Sloveniji, ki mu jo je Eva pripravila za predstavitev. Prekopiral jo je in prilepil v Googlov prevajalnik, ki jo je iz angleškega jezika v sekundi prevedel v švedščino. Ja, čudovit je tale napredek, je pomislil, ko je začel popravljati prevod, enkrat vmes pa je deloma spremenil mnenje, ker je bilo kar nekaj stavkov popolnoma nesmiselnih. Preverjal je z izvirnikom in iskal ustrezne sopomenke in izraze, tudi v Wikipedijo je pokukal, malo preden je končal, pa je pred hišo zaslišal objestno hupanje. 
Nejevoljen je vstal, stopil do okna ter pokukal na dovoz pred hišo. In se razveselil kot že dolgo ne. Na dovoz je namreč zapeljal avtodom, za volanom pa je bil njegov oče, ki je razigrano pritiskal na hupo. 
Preden je stekel po stopnicah v pritličje, je še opazil, da so tudi sosedje občudovali očetovo novo pridobitev.

Avtodom

Na dovozu pred hišo je bil parkiran skoraj povsem nov Hymerjev avtodom. Bil je tako dolg, da je bil njegov zadek deloma še na cesti."		Založba Miš	2014.0	da	da	31477.0	731.0	
Leposlovje	MAKS-L_000013.txt	MAKS-L_000013	Pod svobodnim soncem	Fran S. Finžgarja	zgodovinski roman, prebujanje narodne zavesti, sožitje z naravo, pastirji	"Od vzhoda, severa in zapada so se zgrinjali vojščaki. Dan na dan so se vračali na znojnih konjičih sli v gradišče in naznanjali starosti Svarunu, da so dobro opravili. Potem so posedali po dvorišču in polegali krog ognjev. Hlapci so jim rezali kose pečenih koštrunov z ražnja; Ljubinica, staroste Svaruna lepa hči, jim je točila medu in obdarovala vsakega s kožuščkom iz bele jagnječevine. Sin Iztok pa je za slehernim poslancem odjezdil iz gradišča in hitel prihajajočim vojščakom naproti.
»Svetovit te je navdahnil, starešina, vile so vas pospremile, hrabri vojščaki, da ste pregazili močvirja, da ste preplezali gorska sedla in prišli do gradišča staroste – mojega očeta Svaruna, ki vas zahvaljuje in pozdravlja!«
Tako je nagovarjal mladi Iztok, Svarunov sin, čete Slovenov, ki so se zbirale v dolini krog gradišča. Vsak trenutek so se pobliskávala kopja iz hrastovega gozda, v poznem večeru so zagorevale plamenice – in Iztok se ni utrudil. Vsako četo je pozdravil v imenu staroste, vsakega starešino povedel v gradišče, kjer so dobili prigrizkov in počitka pa prijaznih besed in pozdravov veliko.
Dolina krog gradišča se je napolnila s šotori. Po ravnini je plapolalo ponoči jezero ognjev, donele so bojne pesmi, meketali ovni in ovce, mukali so junci, ko so jih gonili v zakol. Naokrog pa so porezgetavali konji in mulili usahlo travo. Zakaj v déžel je prišla pozna jesen.
V gradišču se je izprehajal po okopu Svarun, sivoglavi starosta Slovenov. Ljubinica mu je bila stkala iz belega lanu mehko haljo. Za okrog ledij mu je bila sešila gorkih jagnječevin, a stara pleča mu odela z najlepšo ovnovo kožo.
Ko se mu je oko potopilo v morje ognjev, so se zravnala široka, od let upognjena pleča. Dvignil je pest in zamahnil proti jugu.
»Hilbudij, Hilbudij – tat naše svobode! Ti moč Bizantincev, ti naša groza, oj, tale ogenj te požre, tale ogenj opali tvoje orle – Hilbudij, hlapec črnih besov! Svarun, siv in star in upognjen, stisne svoja ledja z jermenom od bivola in najtežji meč obesi nanj – pa pojde na vojsko zoper tebe, da zasije Slovenom zopet svobodno sonce!«
Obe pesti je dvignil starec, mišice na rokah so se vzvalovile, oko je odsevalo kakor ognji iz doline.
Počasi pa so se pesti razklenile, odprte roke so se dvignile še više; ozrl se je s pepelastim obrazom proti vzhodu in s tresočim se glasom vzdihnil:
»Svarog, usmili se nas! Perun, udari ga! Morana, prizanesi meni, prizanesi vojščakom! Groblje belih kosti mojih sinov leže od jastrebov raztrošene po deželi, koder hodi Hilbudij. Morana, usmili se, dosti imaš žrtev!«
Svarunu se je utrnila solza in kanila na belo brado, prva solza za prvega sina – in še druga in tretja – in deveta – za devetega sina, katere so mu poklali meči Hilbudijevih vojakov. Starosta se je stresel, koleno je klecnilo in v bridki žalosti je sédel na okope.
»Oče, ne jokaj! Poglej ognje! Prišli so mladi vojščaki, prinesli so loke, ki prožijo strelice kakor Perun z neba silne bliske. Oče, mi zmagamo! Perun je z nami!«
Iztok je dvignil očeta.
»Morda še ti, edini moj ...« Nemo sta odšla z okopov.
V dolini so ognji zamižali, hrup je potihnil, meketanje ovnov je umolknilo, na nebu so gorele mirne zvezde.
Razžarilo se je krasno jutro. Spomladi vstajajo take zore. Svarun se je dvignil z ležišča, ki je bilo pogrnjeno z mehkim krznom. Na njegovem obrazu se je svetilo nekaj jutrnjega, kakor bi legla vesela luč preko sivih skal. Veselo je pozdravil dan, veliko upanje se mu je zbudilo v srcu.
»Jeseni – pa tako jutro! Vse solzno od same rdeče radosti, kakor bi Devana hodila po pašnikih in mimo brstečega žita. Srečo oznanja tako jutro, ki je določeno daritvi.«
Starosta se je dvignil in krepko udaril z drobnim kijem po leseni steni.
Hipoma je stal pred njim mladec, močan, golih, rjavih prsi, dolgih, rdečkastih las. Ob pasu mu je visel na lanenem konopcu kozlovski rog.
»Krok, pozovi rogove, vedi jih na okope, glasno zatrobite, da se zbero vojščaki krog žrtvenika. Bogovi so se mi nasmehnili iz zarje. Hitimo z obetom!«
Krok je odšel; ni preteklo, da bi obrnil plug na ozárah in ga zastavil za novo brazdo, pa je zagrmelo in zabučalo krog in krog po okopu. Sunkoma kakor udarci so peli zakrivljeni kozlovski rogovi – vsa dolina je tonila v jeki; glasovi rogov so pluli do gorá po orumenelem hrastju in bukovju.
V dolini se je zganilo, kakor bi posijalo veselo sonce na neizmerno mravljišče. Izpod šotorov so se usipali vojščaki; pripenjali so si meče z debelimi jermeni, tule, natrcane s strelicami, so si obešali mladci na pleča, z levico so segali po lokih. Možje kakor hrasti, porasli po širokih prsih, so izdirali dolga kopja iz mehke zemljé in sulice so zableščale v soncu. Starešine so klicali svojce, rjave gruče na pol golih borcev so se zgrinjale krog vojvod. Vsaka gruča je bila pisana od kožuhovine, ki jim je visela ob ledjih in čez pleča. Beli jagnjiči, črni ovni, rjavi medvedje, lisice in risi, bobrovina in vidrna dlaka, pa tudi belo pražnje – vse se je družilo in valovalo.
Še enkrat so zadoneli rogovi z okopov, sto in sto vzklikov stoterih starešin jim je odgovorilo iz doline. Tedaj so se zdramile gruče, kakor bi na morje udaril vihar, in vsi ti pisani valovi so se zganili in zapluli proti majhni groblji, na kateri je otresala mogočna lipa rumeno listje z vej in ga stlala na žrtvenik, kjer je gorel ogenj.
Ukresala sta ga Iztok in Ljubinica. Njuni lici sta bili slovesni, roké sta držala prekrižane na prsih in zrla v plamene na oltarju. Ko je zahrumelo v dolini, ko so se zganile čete vojščakov, se je ozrl Iztok od ognja. Njegovo oko je kar žarelo od veselja. Ljubinica se je okrenila proti vzhodu; na njenem snežnobelem platnu so vztrepetali sončni žarki, ki so se ji usuli na bujne, z jesenskim cvetjem prepletene lasé. Pogledali so ji v oči, pa so vztrepetali od sramu. Zakaj odsvit teh oči je bil čistejši kakor samo višnje sonce. Njene ustnice so se premikale in prosile bogove za vrle vojščake.
Krok je zatrobil z visokim, slovesnim glasom. Vse glavé so se obrnile proti gradišču. Skozi močno zatvornico se je prikazal z okopov starosta Svarun. Bela halja se je lila po visoki postavi do tal. Ponosna in mogočna je bila ta postava. Hrbet ni bil upognjen, z dvignjeno glavo je stopal krepko pred zborom najstárejših starešin. Bili so brez mečev – svečeniki. Za trenutek je zašumelo in vzkliknilo med vojščaki, pa takoj vse umolknilo v globoki pobožnosti. Svarun, starešina in svečenik, se je bližal žrtveniku.
Vsi starešine so stopili okrog oltarja in podájali Svarunu obetov, da bi jih položil na ogenj.
Vsul je v plamene najlepše pšenice, na žerjavico je izlil dehtečega olja, ki so ga prinesli azijski trgovci izza Črnega morja; hlapci so zaklali belo jagnje, starešine so ga položili na grmado. Darove so objeli zublji, visoko se je dvigal ogenj, veje na lipi so se pripogibale, naokrog je zadišalo. Vsi so z velikim spoštovanjem odstopili od ognja. Samo Svarun je ostal: siva glava se mu je sklonila na prsi, da se je lice do malega skrilo v dolgo, belo brado. Molk ... Vsak list, ki je padel z lipe, se je slišal. Noben vojščak ni škrtnil z mečem, kopje ni udarilo ob kopje, tetiva na loku ni brenknila. Kakor vkopana je stala vojska krog groblje.
Tedaj je Svarun razprostrl roké. Visoko jih je dvignil; vojščaki so pripognili glave.
»Daždbog mogočni, ki odpiraš roko in seješ setve in polniš hrame, ki plodiš črede ovác in pitaš goved, usmili se nas! Ne daj, da bi bili prazni tvoji žrtveniki, ko bi nam sovražnik poteptal njive, ugrabil goved, odgnal ovcé. Usmili se nas! Veles, ki čuvaš pašnike, odvrni sovražno kopito od zelenih trat! Perun, sproži strelo in grom, ukroti bese, nadeni Morani vrv, da nam prizanese – dovolj ji bodi naših mrtvih sinov! Svetovit, ki gledaš z enim samim očesom po vsej zemlji, pokaži nam sovražnika, da ga uzro naše strelice, da ga zadene kopje in mu naše sekire razkoljejo glavo. Usmili se nas!«
Svarun je umolknil; roke so se mu tresle, s hrepenečo prošnjo mu je plulo oko proti soncu.
Kar potegne piš, lipa zašumi, listje se ospè na oltar, na svečenike. Vojska se zgane in vztrepeta. Kakor da se je zveselila vsa dolina in da hoče zavriskati. Zamolkel krik jekne iz množice. Svarun se veselo obrne proti vojski.
»Bogovi so nas čuli!«
Obrazi so se zjasnili, roké so se oklenile mečev in kopij, završalo in zašumelo je, kakor bi planil ogenj v suho goščavo.
»Bogovi so nas čuli! Z nami pojdejo, da nam pokažejo njega, ki je zaslonil pot rodu Slovenov; ki nam je obsenčil svobodno sonce in se usedel kakor ris na Donavo, da bi pil kri Slovenov. In pije jo že tri leta. Čez Donavo hodi predrzni Hilbudij in išče naše govedi in naših ovác, kolje naše svobodne sinove in jih vklepa. Požrešnemu Bizantincu diši naša zemlja. Toda veste, bratje, da smo Sloveni vajeni zemljé pridobivati, ne pa dajati. Zato prisezimo maščevanje sinovom in naši zemlji, maščevanje bogovom, ki jih Bizanc zaničuje. Dokler je kaj sonca, dokler je kaj kopij in strelic in mečev, se Sloven ne poda! Smrt Hilbudiju!«
Starec je umolknil, kakor bi mu gnev zadrgnil grlo. Vojska je molčala – pa samo trenutek. Nato je zagrmelo, kakor bi izbruhnil vulkan iz osrčja zemlje. Gozdi kopij so se dvignili, polni tuli so zarožljali, tetive na lokih so zabrnele; visoko nad glavami so se bliskali meči. Če bi mignil, bi se utrgala ta vojska kakor plaz. Gole prsi bi se postavile kakor zid, bizantinski oklepi bi ječali pod sunki kopij, ki jih prožijo te strašne mišice. Krik je donel do neba, vse se je gibalo, kakor bi trgala zver verigo in hlepela, da plane in zmendra vse, kar sreča. Svarunovo lice pa se je smehljalo, sončni žarki so veselo trepetali v njegovih belih kodrih.

Drugo poglavje

Donava se je lesketala v medli mesečini. Valila se je in plazila, kakor bi se vila velikanska svetloluskinasta žival skozi visoko trstje in bičevje. Neslišno je polzélo mogočno vodovje. Da ni včasih pljusknilo iz vodé, da se ni ob bregu pripogibalo jelševje in trstje, bi človek ne sodil, da je to živa voda.
Nekaj sto korakov od Donave se je dvigal na majhni višini mogočen četverovogelnik. Debeli hlodi so stali navpik, v njih podnožju je bila zemlja razkopana in nakopičena v visoke nasipe. Nad hlode so se dvigale mrtve sence, na vogalih večje, po sredi nasipov manjše, in segale daleč po razriti zemlji. Med temi mrtvimi sencami – bili so nizki stolpiči – so se premikale še manjše sence, nemirne, žive. Bližale so se druga drugi, ali preden so se srečale, so se neslišno obrnile in se zopet oddaljevale. In kadar so se zasukále, se je zableščalo z glave ali s prsi ali pa se je posvetilo nad glavo kakor iskra in trepetalo posrebreno od meseca, ko je šla senca po okopu.
Bizantinski vojaki so stražili Hilbudijev tabor. V tabor je gledala luna. Nič se ni ganilo v njem. Noben ogenj ni gorel, noben konj zahrzal; bilà je sama gosta množica čez kole in drogove napetih volovskih kož in debelih ponjáv. Vojaki so bili izmučeni, kakor bi bili prišli iz boja.
V zgodnjem jutru tistega dne so bile namreč zapele trombe. Vsakdo se je moral obložiti, kakor bi šel v dolgotrajen boj. Niso nosili samo mečev, sulic, ščita, vsak je imel lopato ali sekiro, vsak vrečo s pšenico in ječmenom, ki bi ga zadostovalo za dva tedna. Hilbudij je jezdil pred njimi na pohod, vedel jih je na hrib, zapodil v dolino, po močvirju, posekati so morali majhen gozd, hlode zvaliti na kup, nakopati zemlje in v najkrajšem času izvršiti mogočno pregrado. Ko so se vrnili na večer v tabor, si mnogi niti ječmena niso namleli, da bi kuhali večerjo. Popadali so kakor snopi po šotorih in zatisnili trudne oči.
Samo eden ni bil truden, tribun Hilbudij, poveljnik. Še usnjatega oklepa ni odložil. Na širokem jermenu, ki je bil okovan z bronastimi pločicami, mu je visel kratek meč ob boku. Za nekaj časa je legel na bivolovo kožo. Nato je malomarno povečerjal pšenični močnik, ki mu ga je v glinasti skodeli prinesel mlad Got. Ko pa je vse pospalo, trudno kakor pobiti vojaki na bojišču, je Hilbudij vstal in šel v jasno mesečino na okope, se naslonil ob stolpič, gledal preko Donave in razmišljal.
Preteklo je tretje leto, odkar ni slekel oklepa. Očistil je Trakijo in Mezijo divjih barbarov – močnih Slovenov in Antov. Usipali so se poprej čez Donavo kakor roji kobilic, ropali in zasužnjevali bizantinske podložnike, da se je tresel pred njimi sam Bizanc. Ali on jih je pregnal preko Donave, da so se poskrili po širokih poljanah v visoko travo in zlezli v doline in gozdove kakor pregnana zver. Koliko plena, volov in ovac, sužnjev, krepkih in postavnih, je že dal odgnati po cesti v Bizanc! Ali Bizanc je kakor morjé. Vse pogoltne, pa je vedno lačen, nikdar ne pravi dovolj, kakor peklensko brezno. Justinijan je deloven cesar, ali samogolten ko zmaj. Vendar, njegovo žrelo bi se še napolnilo, ko bi ne vladal ob njem še nekdo drug – Teodora!
Ko se je Hilbudij domislil imena cesarice, je stisnil pest in segel po ročniku meča.
Teodora, gizdalinka, prešuštnica, igralka v cirkusu – ha, taka cesarica! In tribun mora prednjo na kolena in ji poljubljati nogo, tisto nogo, ki je vredna, da bi jo živo odžagali, ker jo nosi na pota zločinov. Oj, ljubša mi je ječmenova kaša, ugodnejša bivolova koža na slami za ležišče, milejše so mi strelice Slovenov kakor en sam tako poniževalen poljub na nogo taki carici! Junake preganja, ker so pošteni, gizdaline, ki smrdé po dišavah, sprejema v razkošnih dvoranah in obsipa s častmi. Kje smo, kaj bo z nami?
Hilbudij je žalostno naslonil glavo ob lesen stebèr in gledal na valove Donave, ki so pluli mimo dalje.
Kaj je to?
Hilbudij je okrenil glavo, razmršeni kodri, ki so bili zlepljeni od potu, so se stresli.
Drugi signal – in še tretji in četrti.
Vse straže so se oglasile. Tabor je oživel. Završalo je, pred Hilbudijevim šotorom, sredi pretorija[1] so se zbrali stotniki.
Poveljnik je šel s trdim korakom, navajenim zmag, počasi in mirno do stražnika nad vrati. Stražnik mu je pokazal z roko, da se bliža četa jezdecev.
»Sli iz Bizanca. Zatrobi, da vojaki ležejo! Potem pojdi in odpri!«
Ob glasu trombe je tabor takoj umolknil, vsi stotniki so se umaknili izpred Hilbudijevega šotora. Sam pa je stopil po lestvi z okopa in se napotil skozi vrata čakat jezdecev. Niti plamenic ni ukazal prižgati. Zakaj noč je bila jasna, da so se spoznali obrazi pri mesečnem svitu.
Pred Hilbudijem je razjahal stotnik Azbad. Njegov oklep se je lesketal v zlatu, lahki šlem je bil okrašen s pisanimi kamenčki. Njegov žrebec je bil rejen, sedlo dragoceno, na uzdi so se svetile pozlačene zapone. Poznalo se mu je, da je iz cesarjevega hleva.
Azbad je pozdravil poveljnika Hilbudija s pravo dvorno uglajenostjo. Hilbudij pa mu je odzdravil krepko in kratko kakor vojak, ki mu je ljubša težka roka ko pokloni. Pospremil ga je do svojega šotora in mu rekel sesti na hrastov hlod, pred katerim je stal surovo obtesan ploh – miza. Nato je sam ukresal ogenj in prižgal lončeno svetilko, ki je visela sredi šotora, ter šel ven dajat povelja.
Azbad se je ozrl po šotoru. Meči, kopja, sulice, nekaj oklepov, ki so imeli na prsih vdrtine od sovražnih sulic; po nekaterih so bili še sledovi krvi. Azbad se je začudil. Krog ustnic mu je zaigral smeh. »Tak poveljnik!« si je mislil. »To je stanovanje za barbara, ne pa za bizantinskega vojskovodjo.«
Ko se je Hilbudij vrnil, je Azbad še stal sredi šotora.
»Sedi, stotnik! Truden si. Ukazal sem, da vam speko janjca za večerjo. Ali ste dolgo potovali?«
»Štirinajst dni!«
Hilbudij ni odgovoril. Pomenljivo ga je pogledal in si mislil: Če bi bilo to res, bi se tvoja oprava ne bleščala tako in žrebec bi ti bil zmedlèl!
»Prinašaš li važnih novic?«
»Jasnost njegovega veličanstva, gospod in cesar Justinijan, te, svojega hlapca, pozdravlja in ti izroča tole pismo.«
Hilbudij je takoj odprl cesarjev list in stopil prav pod leščerbo, da je videl brati. Njegov obraz se ni za pičico izpremenil. Azbadu se je zdelo neizmerno razžaljenje, da je poveljnik s takim hladom in mirom bral vrste iz cesarjeve pisarne. Ko je tribun pergament prebral, ga je položil na mizo in mirno sédel.
Azbad ni bil radoveden, ker mu je bilo znano, kaj želi cesar. Ali jezilo ga je, da Hilbudij ni črhnil besede.
»Kdaj se vrneš?«
»Jutri. Mudi se mi.«
»Še nocoj dobiš odgovor.«
Hilbudij ga je premotril z živimi očmi, kakor bi mu hotel reči: »Ne mudi se ti od tod! Ali slama in volovska koža ti ne prija. Ustaviš se rajši onkraj Hema, kjer lahko mogočno poveseljačiš v varnih mestih; doma pa poveš dvorjanom v cesarjevi palači, kako si stradal po barbarskih deželah.«
»Ne zameri, tribun, tako stanovanje je za poveljnika vendar preberaško – recimo prebarbarsko!«
»Aleksander je bil mogočen vojskovodja, pa je spal na golih tleh. Zame, ki me je poslal Bizanc, da kot pokoren hlapec pometem barbarske smeti z naše zemlje, je tako stanovanje še predobro. Žal mi je le, da ne morem tebi postreči z damaščanskimi preprogami in s perzijskimi dišavami. Sicer pa vedi, da je v ostrogu Hilbudiju veliko bolj všeč duh po česnu in čebuli, kakor pa smrad po azijskih dišavah!«
Stotnik se je vgriznil v ustnico.
»Razumem te; človek se navadi na to divje življenje. Kdor pa pride iz božanske carjeve palače, mu ni zameriti, če se ob prvem pogledu zavzame!«
Hilbudijev oproda je prinesel večerjo. Azbad se je lotil dehteče pečenke in jo pridno zalival z vinom, ki je stalo v vrču pred njim.
Med večerjo je napisal Hilbudij cesarju en sam stavek:
»Gospod in cesar, dobiš, kar zahtevaš, če ne padem v boju.«
Pergament je zvil, ga zapečatil s težkim bronastim prstanom, na katerem je bil vrezan velik križ s sulico, ter izročil pismo Azbadu.
Poslanca je silno jezilo, ker ni zvedel niti črke od Hilbudija.
Ali poveljnik se ni menil za njegove védečne poglede. Voščil mu je lahko noč in mu prepustil svoj šotor za stanovanje. Sam pa je odgrnil ponjavo v šotoru najbližjega častnika, legel k njemu in trdno zaspal.
Ko se je zgrnilo platno za Hilbudijem, se je Azbad zaničljivo nasmehnil.
»Bedak! Res te občuduje Bizanc, res te je imenoval cesar zadnjič stebèr cesarstva na severu, ali kljub temu si bedak. Če si vrl vojak, prav. Udari, zmagaj, potem pa pridi vendar v bleščeči Bizanc, se pozabavaj, napij in naužij in se zavleci nato zopet v ta pasji brlog. Ali tako – bedak! Niti žene nima s seboj in v vsem ostrogu nobenega dekleta. Bedak, hahaha ...«
Drugo jutro je Azbad ročno odjezdil, noseč drobno pismo s seboj.
Hilbudij je takoj po poslančevem odhodu ukazal vojakom, naj poostré skrhane meče, napolnijo za tri tedne malhe z žitom in vzamejo s seboj ves svinčeni želod za prače; brzostrelci naj si napolnijo tule s puščicami. Na večer jim je ukazal pripeti plavajoči most preko Donave, preiskati in popraviti mostnice, zabiti nove zagozde na oplene, kjer so se zrahljali, in biti nared – opolnoči.
Nihče ni zinil, nihče premišljeval. Vse se je zgodilo, kakor bi iz Hilbudijevega srca tekla ista kri v vse roke, ista misel v vsako glavo. Nihče ni radovedno izpregovoril in povprašal z besedico. Pogledali so na dvignjeno glavo poveljnika, na vzbokle prsi pod oklepom, na trdo zapeti jermen krog njegovega pasu – in vsak je vedel, da jih čaka hudo delo.

Tretje poglavje

Tisti dan po daritvi je Svarun ukazal, naj počivajo vsi bojevniki. Zaklati je velel pitanih volov in celo čredo ovac, da so se gostili in praznovali. Iz gradišča je privedla Ljubinica veselih deklet, ki so vojščakom stregle, jim točile medu v roženice in kozarce ter prepevale in plesale ves ljubi dan v velikem veselju.
Sredi taborišča je sedèl na hrastovem hlodu godec Radovan. Povsod je bil znan, doma nikjer. Potoval je od roda do roda Slovenov, bil na plunko in pel junaške pesmi, zlagal prigodnice in pripovedoval vesele zgodbe. Do Baltiškega morja je prišel, prezimil že trikrat v Bizancu in sedaj ga je vedla pot zopet v Bizanc. Zvedel je namreč po trgovcih, ki so prišli k Hunom po krzno in konje, da se pripravlja Carigrad to zimo na velike veselice. In ob takih časih so od vseh krajev vreli barbari v Bizanc. Bili so postopači, kruha in zabave lačni ljudje, ki so dobro vedeli, da so bogatim gospodom potrebni. Treba je bilo razglašati njih slavo po ulicah, vpiti v cirkusu, delati javno mnenje po beznicah in predmestnih gnezdih. Zato so tudi živeli kakor ptice, katerim potresa bogata roka obilnega zrnja iz visokega okna.
Radovan je sedèl torej sredi taborišča in udarjal na vesele strune. Zavit je bil v dolgo haljo in čez ledja prevezan z belim konopcem. Še nikoli mu jih ni stisnil jermen, da bi obesil nanj meč. Njegovo bogastvo je bila plunka, pa tudi njegovo orožje. Hvalil se je, da so ga Bizantinci že ujeli in ga zaprli, misleč, da je vohun. Celo cesar Upravda se je zanimal zanj in ga dal privesti predse.
»S plunko sem prišel,« je pripovedoval, »pred Upravdo. Povem vam, da Perun ni lepši od tega cesarja. Zableščalo se mi je, ko sem stopil predenj, in zvrtelo, kakor bi na pol pijan pogledal v sonce. Pa je rekel cesar:
‚Za koga vohuniš? Od kod je tvoj rod?‘
‚Pošten in pravičen sem in na Krista verujem!‘«
Mladci so se mu zasmejali.
»‚Na Krista verujem,‘ sem rekel in se prekrižal.
‚Tvoj rod, tvoj rod,‘ je zahteval Upravda.
‚Sloven sem, miroljuben in ponižen!‘
‚Sloven! Torej vohun tistih barbarov, ki plenijo po naši zemlji.‘
‚Nisem, na Krista, da nisem tisti Sloven. Od severnega morjá sem doma, na plunko godem, ljudi tolažim po svetu. — Še nikoli ni prijela za meč moja roka.‘
‚Udari na plunko!‘
In sem udaril. Upravdi se je raztajalo srce kakor koštrunova maščoba na ražnju. Pa mi je rekel: ‚Pošten si, kakor so poštene tvoje strune. Pojdi svojo pot!‘
Šel sem. Ali zvedel sem, da je slišala mojo plunko sama Teodora, carica, ki je takrat skrivaj odgrnila zagrinjalo in pogledala name. Sama pri sebi je rekla: Kako lep človek, ta Radovan!«
Ponosno je pogledal po dekletih, ki so stale krog njega. Ali te so se mu glasno zasmejale, Radovan pa je udaril na strune in začele so veseli raj.
Jutro nato, ko se je nehalo gostovanje, je razposlal Svarun spretne mladeniče na ogledi. Naročil jim je, naj se na večer vrnejo in povedo, kje bi se sledila Hilbudijeva vojska. Prepričan je bil, da bo prekoračil Bizantinec Donavo pred zimo, da si nabere plena za ostrog. Zato je sklenil pozvedeti za njegov pohod in ga zgrabiti iz zasede. Naročil je vsem, naj pobrusijo sekire, priostré kopja in meče. Strelci so se morali vaditi ves dan, da so prožili strelice na buče, ki so jih potaknili na kole.
Med mladci, ki so šli pozvedovat, je bil tudi najmlajši in edini še živi Svarunov sin Iztok. Nerad mu je dovolil oče. Slednjič se je vdal, ali mladec si je moral izbrati še tri tovariše. Vsi drugi so odšli peš po dolinah, gozdovih in planjavah. Samo Iztok in tovariši so zasedli iskre konjiče. Imeli so nalog, da prodro najdalje proti jugu, naravnost proti Donavi, kjer so vedeli, da je Hilbudijev tabor.
Kolikokrat je odjezdil mladi Iztok nad divjega merjasca, kajkrat se je plazil sam za medvedom, mnogokrat je zapihal ris nad njegovo glavo, ko je ležal opoldne pri čredi ovac, ali še nikoli mu ni utripalo srce tako kakor danes. Prvikrat v bojni službi! Ni mu rad dovolil Svarun; ko pa mu je poveril najvažnejšo službo, mu je odkazal pot naravnost proti sovragovemu gnezdu.
Ljubinica je izgubila že devet bratov – bala se je za Iztoka, a bilà je ponosna nanj. Poznala ga je, kako drzen je in lokav, kako izboren strelec, močan borec; vedela je, da se prime njegove roke sekira in meč, pastirski korobač in lok. Šla je zato veselo sama po risovo kožo, pogrnila z njo hrbet bratovemu konju in stopila na okope, ko je Iztok odhajal.
Z mladci je jezdil počasi skozi šotore. Ko so prihajali mimo zadnje gruče borcev, so konji prhnili: kakor bi se spustili štirje črni vrani v prostrano poljé, so planili jezdeci v daljavo in kmalu so se izgubile štiri črne lise in izginile v rjavih bilkah visoke trave.
Iztok je divje jezdil. Hrepenenje ga je priganjalo, drzen je bil, da bi bil planil skokoma pred samega Hilbudija, mu pomolil pest v lice ter zakričal: Stremo te! Prvikrat je čutil bojni pas krog ledij, prvikrat, da mu ni iskalo oko zverjadi, ampak hlepelo, da bi zagledalo bleščeče šleme Bizantincev. Burno mu je plalo srce v prsih, čutil je mogočno silo v rokah; stisnil je tu in tam povodce tako trdo, da je konj zasmrčal, ukrivil vrat in se pognal v divjem skoku po dolini. Zdelo se mu je, da tako prijazno, tako polno svobode še nikoli ni sijalo sonce. Ali to svobodno sonce bi rad zasenčil Hilbudij, krščenik, njemu in njegovemu rodu, ki prosto goni črede po daljnih stepah, ki svoboden išče plena, koder hoče. Iztok se je trdno nadejal, da bodo mladci, katere popelje v boj on, pomendrali Bizantince in pregnali oblak, ki se je obesil pred jasno sonce njegovih dedov.
Konji so se uznojili, sonce je stalo visoko. Majhen potok, ob katerem so jahali, se je izlil iz soteske, porasle z gostim gozdom. Pred Iztokom se je širila dolga planota, po kateri se je upogibala trudna jesenska trava.
Pridržal je konja in počakal spremljevalcev.
»Razjahati moramo! Če jezdimo po tej planoti, nas utegnejo zapaziti bizantinski ogleduhi. Potem je vse izgubljeno. Zato odvedimo konje v gozd, tam jih eden straži in napasi, drugi trijé pa se prerijemo po travi in grmovju do tistegale grička, ki se dviga iznad planote. Oče mi je rekel, da se vidi od ondod Donava in onkraj reke Hilbudijev ostrog.«
»Iztok, daleč je grič. Komaj če do noči prispemo do njega.«
»Moramo! Rado, ti čuvaj konje, dokler se ne vrnemo! Če nas še ne bo, ko leže noč, nam jahaj naproti; tuli ko volk, da se snidemo!«
Iztok je govoril kot poveljnik, ki ima oblast. Nihče mu ni ugovarjal. Poskakali so s konj. Rado je prijel za uzde in zavil z živalmi za grič, da bi jih skril in na varnem napasel.
»Ti greš na levo, ti na desno, jaz po sredi! Vrh griča se snidemo!«
Hitro so se ločili. Brez stezé in brez ceste je bila raván. Visoka trava jo je krila, tu in tam se je razpenjalo grmičevje. Nikjer ni bilo sledu konjskih kopit. Hilbudij že dolgo ni jahal tod. — Mladci so se zarili med travo in se plazili naprej, previdno in hitro kakor mladi lisjaki. Komaj so bili nekaj sto korakov oddaljeni, že bi ne bil nihče razločil, da lazijo po travi človeška bitja. Včasih so popolnoma izginili, včasih se je kakor v vetru zamajala visoka trava.
Iztok je ril silno hitro naprej. Pot mu je polzel po obrazu, pa se ni zmenil. Po plečih ga je često oprasnila bodeča veja; še začutil ni. Trgal je spotoma zelene bilke in sočne liste ter jih žvečil, da si je tolažil žejo. Dihal je globoko, nosnice so mu plale, kakor bi pihal mlad merjasec skozi dobravo.
Ustavil se je pri samotnem drevesu, ki ga je nalomil čez leto vihar. Zlezel je v njegove veje in sédel, da bi si za trenutek oddahnil. Oko mu je iskalo griča. Bil je že bliže, vendar je bilà ravnina še kakor morjé med njim in hribcem. Ali pogum mu ni upadel. Oči so se mu svetile kakor sokolu; predrl bi bil rad s pogledom grič in zazrl široko reko in za njo Hilbudijev tabor.
Kar se nekaj zablešči pod gričem. Kakor bi svetel plamen švignil in hitro ugasnil. Iztok se vzpne skozi veje, zasenči z roko oči in gleda v daljavo.
Zabliskalo se je vnovič in zopet in zopet. Ni dolgo gledal, da je natančno razločil tri jezdece, ki so jahali proti njemu. Lesketali so se oklepi, svetili se šlemi.
Iztok je zažvižgal kakor ptica ujeda, da je opozoril tovariša na nevarnost. Oglasila sta se mu. Pomudil se je še nekoliko v gostih vejah, jezdeci so se v hitrem diru gnali proti njemu. Srce mu je prvi trenutek vzplalo. Za pasom je imel samo kratek nož in pomislil je, kako ga razsekajo Bizantinci, če ga dobé. Dobro, ko je jesenska trava upognjena, da ne opazijo zlepa njegovega sledu. Legel je na trebuh in se kakor kača plazil po tleh proti gostemu robidovju. Veliko, nizko grmovje je ležalo kakor záplata sredi stepe. Zaril se je po vseh štirih v goščo. Do tja s konjem ne pride nihče.
Srce mu je tolklo od neučakljivega hrepenenja. Zamislil si je že, da mordà ugledajo njegovo sled, da razjahajo in ga poiščejo v skrivališču. Segel je za pas po nož in natančno preudaril, kako bo planil nad prvega in mu zarinil rezilo v goltanec; druga dva se preplašita, vtem pa bo on že pri konjih, enega zasede v skoku in odvihra preko stepe. Tako se je vživel v to misel, da je vzboknil hrbèt kakor mačka in hrepeneče čakal plena.
Že so se čula kopita. Zamolklo so donela po suhi ravnini. Vedno bliže so prihajali. Tu so! Iztok je videl skozi majhno liso v grmovju bleščečo opravo, zahotelo se mu je boja in komaj komaj, da se ni dvignil ter zakričal nanje.
Jezdeci pa so v lahnem diru šli kar mimo, čul je pogovor, razločil ime Hilbudij, sicer pa ni razumel ničesar, ker so govorili grški. Počasi so se oddaljevali udarci kopit. Iztok se je v grmu oprezno in neslišno dvigal, tako dolgo, da je prirasla njegova kodrasta glava skozenj, kakor bi se dvignila sončnica, in se ozrla za odhajajočim bleskom konjikov.
»Če zavijejo v gozd in dobé naše konje!«
Te misli se je prestrašil. Kakor kip je stal sredi grma in ni se mu rodila pametna misel. Ali polagoma se je umiril. Konjiki so krenili na desno k potoku. Napojili so konje, prebredli vodo in se spustili na drugem bregu počasi v klanec. Iztok se ni ganil, dokler niso izginili v goščo.
Lahko bi bil pozval sedaj tovariša, da bi se vrnili do konj in odšli naglo domov pravit, da bizantinska vojska ni daleč. Toda Iztoka je gnalo dalje. Morda za onim hribom tabori Hilbudij! Preštel bo njegove vrsté, se vrnil in naznanil važno poročilo o vojski.
Vil se je kakor mačka in se gnal po najvišji travi, se skrival za grmičevje, se plazil po vseh štirih, pa zopet ležal, kadar je bil dosti v zavetju.
Sonce je tonilo, ko je stal pred gričem – zmučen in truden, da so se mu tresle mišice na stegnih.
Ali sta tovariša prišla?
Zaskovikal je.
Oglasilo se je prav blizu na desni in levi prav tako skovikanje.
V kratkem jih je združila temna loza. Plezali so neslišno po strmi rebri in, še preden je izginilo sonce, so bili vrh griča. Poslušajo. Vse tiho. Nekaj ptičev se je splašilo z vej, daleč nekje je zakruncal divji prašič.
Uležejo se na zemljo in nastavijo uho na prst.
»Topot! Topot! Kopita!« Vsi hkrati so to izgovorili.
Iztok vstane in spleza na drevo.
»Donava!«
Vzkliknil je skoraj glasno.
Pred seboj je videl prostrano ravnino. Oklepal jo je v sonce žareč okvir – široka reka. Tam za ognjenim okvirom, prav na mestu, kjer je ležala čez vodo dolga črna proga – most – se je dvigal iz temne lise dim.
»Tabor vidim!«
Tovariša sta se razveselila; kakor divja mačka sta se oglasila in začudila.
Iztok se je oziral, od kod klopotanje kopit. Še enkrat so se vneli sončni žarki in žareča ploskev je izginila. Prav takrat je tudi Iztok zapazil troje lučk, ki so se bližale hribu. V silnem skoku so se vračali jezdeci pozvedovalci in se drevili krog hribca v ravnino, da bi čimprej dospeli v tabor.
Iztok je vesel in srečen zlezel z drevesa.
»Če so konjiki ovohali naše gradišče?«
»Strašno gonijo! Važna poročila neso. Vrnimo se!«
»Počakajmo še in odpočijmo se nekoliko! Mesec vzide, Rado nam privede konje naproti, mordà še kaj zaslišimo in zagledamo.«
Mladci so legli na mah, vgriznili v kose ovčjega sira, si poiskali sladkih koreninic in govorili tiho junaške besede.
Naglo je legal mrak na zemljo. Na vzhodu se je že dvigal mesec, še ves bled. Njegovo prepalo lice se je še balo sončnih žarkov, ki so jemali v rdečih plamenih slovo po nebu. Topot konj je že zdavnaj obmolknil.
»Pojdimo! Svarun je naročil, da se vrnimo z nočjo,« sta silila mladca.
Iztok pa ni hotel. Z mladeniško svojeglavnostjo se je veselil, da zapoveduje – prvikrat v življenju. Zato se ni zmenil za očetovo naročilo. Hrepenel je po slavi in še važnejših novic bi bil rad prinesel v tabor.
»Ne gremo še! Če pride Rado s konji, počakajte me, jaz pa pojezdim za onimi tremi prav do mosta.«
»Pomisli, Bizantinec ga straži! Ujamejo te.«
Iztok se je na glas zasmejal, da sta se tovariša ozrla.
»Morana ti prizanesi! Iztok, ne tvegaj! Stribog naj popihne tvoj prešerni smeh Hilbudiju na uho! Besi naj dvignejo volkodlake v šumi, pa nam zaskočijo pot in nas zvodijo!«
Tovariš, ki je tako govoril, je nehote segel z roko za vrat, kamor mu je obesila mati tri mogočne merjaščeve okle, da bi ga varovali urokov in besov.
Iztok se je prevalil vznak in na licu mu je obsvetila medla mesečina smeh, poln dvoma. »Morana – besi – volkodlaki,« so šepetale ustnice. Da bi mu ti mogli škodovati? Vera očetov ... pa vendàr ... Zakaj se jih ne boji Hilbudij? ... Zaklopil je oči, na čelo si je položil sklenjene roké in molil z vročim vzdihom k Svetovitu, naj ga potolaži on, ki hkrati zre na vse štiri vetrove, ki vidi v temni noči in gleda v jasno sonce, pa se mu ne skalijo oči ...
»Tra-tra-tra!«
Vsi trije planejo kvišku.
Vnovič: »Tri-tra-tri-tra ...«
Od daleč so se čule trombe.
Iztok je bil v trenutku vrh drevesa. Napenjal je sokolje oči, zapičil jih je v črno liso za Donavo, kjer je prej videl dim. Mesec je razžaril okolico. Zazrl je v motni luči, da se usipljejo s tistega vzvišenega prostora svetlikajoče se lučke. Vedno več jih je – proti reki se zibljejo.
»Hilbudij prihaja z vojsko!«
Iztok je planil z drevesa, v divjem teku so se zapodili po bregu in skokoma bežali naravnost proti griču, kjer so bili konji.
»Da bi prišel Rado!« je siknil Iztok in se pognal čez grm.
»Čuj, volk je zatulil!«
»Rado prihaja. Blizu je že! Hitro proti njemu!«
Vsi trije so se drevili s podvojeno silo v smeri, od koder so čuli volčje tuljenje. Oglasil se je zdaj pa zdaj kdo izmed njih, volk se jim je odzival, bliže in bliže so prihajali drug drugemu. Kmalu so začuli hrzanje konj in šum trave. Oddihali so se in šli korakoma. Od daleč so že videli črne sence, ki so se hitro gugale po ravnini.
Iztok se je ustavil.
»Tovariši! Ne skušajte se z mojim konjem. Veste, da je najboljši, kar jih je v taboru. Do jutra lahko prijezdite v gradišče, jaz pa moram biti prej tam, da se hitro dvignejo bojevniki in gremo nad Hilbudija!«
Komaj jim je to sporočil, že so zahrzali konji tik pred njimi. Iztok je planil kakor ptica na svojega vranca. Ta se je vzpel in obrnil na zadnjih nogah, ko je začutil gospodarjevo roko na brzdah. Zavihrala je griva in kakor misel sta zletela preko poljan. Nekaj krati je konjič ponehaval v skoku, kakor bi vpraševal, čemu ta pogon. Ali Iztok ga je stisnil s koleni, da je globoko zahropel, povodci so se nategnili in tedaj je žival razumela, da ta ježa ni šala, da je treba planiti na življenje in smrt.
Izborni konjič – očetu ga je bil podaril hunski poglavar – je povesil glavo, nozdrvi so se mu razširile, bela pena je letela v kosmih po zraku, drevesa so bežala mimo in tonila kakor bliskavica v daljavi. Na njegovem hrbtu pa je sedèl Iztok z naprej nagnjenim životom, kakor bi ležal na konjskem vratu. Nič se ni ganilo na njem. Kakor prirasel je tičal na konju, samo dolgi kodri so pluli v zraku in risovo krzno je veslalo z repom po konjskem hrbtu.
Iztoku se je zdelo, da se vleče pot še enkrat tako dolgo kakor podnevi. Ozrl se je včasih z boječim pogledom na zvezde, ali ni polnoč že minila. A zopet je stisnil konja, mu pošepetal v ušesa besedo, polno hvale in ljubezni – in šlo je skokoma čez drn in strn.
Dolgo je že jahal ob potoku v soteski. Zdaj zdaj je upal, da zagleda ognje – ali potok se je zasukal na levo in za ovinkom še vedno gluha šuma. Konj je začel pogosto hrzati in prhati. Iztok je čutil, da napenja zadnje sile. Kaj, če se zgrudi? Moral ga je ustaviti, da je šel korakoma dalje. Lákotnice so mu plale, vse kite so se tresle od napora, z globoko sklonjeno glavo je šel in hropel. Od trebuha se mu je cedil pot.
Iztok je skrbno meril okolico. Predivje je zjutraj jahal in se ni menil, kaj je krog njega. Zato se ni mogel domisliti nobenega drevesa, nobene kotanje, ki bi mu povedala, kako daleč je še do gradišča. Torej naprej!
Objel je konju vrat, mu pritisnil lice prav k ušesu in mu obljubil najlepšega žita, če se podviza in ga čimprej prinese v šotorišče.
Vranec je udaril dvakrat s kopitom prav silno ob tla, pa se zopet zleknil, iztegnil vrat in bežal kakor vihar.
Zopet ovinek. Iztok je zapazil nekaj ognjev v daljavi.
»Gradišče!« je vzkliknil. Stisnil je konja, tla so zabobnela, hrestale so suhe veje, ognji so se bližali.
Še kratka ravnica, soteska se je odprla na široko kotlino. Z besno divjostjo se je spustil konj, ves uznojèn in spenjen, kakor od snega opadel. Začuli so ga stražniki. Plamenice so se dvignile in premikale. Kakor bi pal iz oblaka, je treščil Iztok na sredo taborišča.
»Hilbudij! Hilbudij prihaja!«
Divje je zakričal, vsi šotori so se prebudili, završalo in zašumelo je med vojščaki, rogovi so zatrobili. Iztokov vranec pa je zatrepetal in se s krčevitimi utripi zgrudil ob ognju; iz nozdrvi mu je brizgnila vroča kri.

Četrto poglavje

Ko je Azbad odšel iz Hilbudijevega šotora, je bilo že vse vojaštvo na delu. Stotniki in častniki so nadzorovali posamezne gruče, Hilbudij si je sam ogledal vse težko in lahko oborožene pešce, konjici je veleval sam in presojal opremo; marsikateremu vojščaku je preskusil sulico in meč, je li dosti nabrušen.
Vsi so mislili, da odidejo opolnoči čez Donavo. Konji so bili nakrmljeni in osedlani, vojaki so z vsem orožjem sloneli na slami in rahlo dremáli.
Toda Hilbudij ni hotel na slepo udariti v deželo Slovenov. Razposlal je najhitrejše jezdece čez Donavo, da pozvedo, kje bi bil Svarun in njegove črede. Kajti za te mu je šlo.
Justinijan mu je bil sporočil, da vojskovodja Belizar zapored zmaguje Vandale, da je zasedel mesto Kartagino v Afriki, da zbira vandalski kralj Gelimer zadnje ostanke svoje vojske, ki jo bo vrli Belizar gotovo v kratkem porazil. Zato namerava koj po novem letu napraviti velikansko slavje v Bizancu in sprejeti vojskovodjo Belizarja v svečanem triumfu. V ta namen potrebuje denarja in živil. Hilbudij naj priskrbi – denarja ne more – pač pa zadosti drobnice in govedi, da pogosté na dan zmagoslavja vojaštvo in ljudstvo v Bizancu. Udari naj torej hitro na Slovene, jim pobere živino in jo upoti naglo po cesti v Bizanc. Podpisal se je cesar: Justinijan, zmagalec Alanov, Vandalov, vladar Afrike.
Hilbudija pismo ni razveselilo. Res je črtil barbare Slovene, pa je bil dosti plemenit, da se mu je zdel tak roparski pohod vse preponiževalen za pravega vojaka. Dokler je pokoril Slovene roparje, dokler je imel opravka z veliko vojsko, tako dolgo se je veselil bojnega viharja. Ali Sloveni so sedaj ukročeni. Mirno pasejo črede po svoji zemlji, čemu bi jih napadal, pastirje, on, vojak in vojskovodja.
Zaradi tega Hilbudij ni bil vesel pohoda. Pokorno je slušal carsko povelje, v srcu pa iskreno želel, da bi mu ne bilo treba klati pastirjev, marveč da bi naletel na mogočen odpor pri Slovenih.
Razposlal je torej prednje straže čez Donavo in čakal tisto noč in še drugi dan sporočil. Vojska je čákala v taboru in gledala temne sence na poveljnikovem čelu. Zvečer so se vrnili zadnji pozvedovalci. Nobeden prejšnjih ni našel sledu. Ali ti trije, ki so jezdili mimo Iztoka, so ujeli v hosti mladega Slovena. Dolgo jim ni hotel odgovarjati. Pa vojaki so ga pripeli za noge in za roke med dve drevesi, zanetili ogenj pod njegovim trebuhom in mu žgali ledja z žarečimi ogorki. V silnih bolečinah je Sloven razodel, da je za goro Svarunovo gradišče, da ima Svarun zbrane velike črede in da skriva v gradišču mnogo bogastva. Sloven ni hotel izdati, da so te črede vojščaki, vsi združeni Sloveni in Antje, ne pa črede ovac in krav. Upal je preslepiti Hilbudija, da bi v svoji drznosti ne povedel s seboj vsega tabora in bi ga Sloveni tem laže zmagali. Ko je na pol mrtvi Sloven Svaruna na videz izdal, mu je sunil Bizantinec meč v srce in ogledniki so odjahali v tabor.
Hilbudij se je razveselil novice. Odbral je oddelek najboljših pešcev, konjice pa je vzel le za silo s seboj, da bi v potrebi pohitela v tabor po ostalo vojsko.
Razveselil se je, ker je zvedel za gradišče, češ bo vsaj nekaj junaškega dela. Tudi po Svarunu, glavarju Slovenov se mu je zahotelo.
Šest stotnikov je takoj razporedilo čete. Hilbudij je šel v šotor in si pripasal težki meč; na glavo si je del najtežji in najlepši šlem. Treba je bilo glavo zavarovati pred kamni, ki bodo padali čez okope z gradišča. Šlem je bil razdeljen na pet polj, ki so bila posrebrena in ločena z zlatimi sponami. Na prednjem polju se je svetil križ, sestavljen iz dragih kamnov. Na levi strani je bil vrezan golobček z oljkovo vejico, na desni viseča krona. Pod križem sta se bleščali zlati črki alfa in omega.
Ko je prijezdil iz tabora, so že stale čete pred mostom. Zamahnil je z roko, vrste so se premaknile, plohi na mostu so votlo zabobneli.
Hilbudij je hotel dospeti ponoči preko ravnine do soteske, da bi ga Sloveni ne zapazili in ne odgnali čred v skrite šume, kjer bi jih bilo težko zaseči. Prepovedal je med potjo trombe, velel je paziti na ščite in meče, da bi se ne zadevali drug ob drugega in ne delali hrupa. Čete so z lahno nogo bredle visoko travo, ki se je drobila in mečkala pod njihovimi koraki. Bojevniki so tiho šepetali in si pripovedovali vesele vojne dogodke. Na vseh licih veselje in brezskrbnost, kakor bi šli v goste. Zakaj vérovali so v nepremagljivega Hilbudija, ki jih vodi že tri leta od zmage do zmage.
V taboru Slovenov so se zbrali takoj po prihodu Iztoka sredi noči vsi starešine s Svarunom v posvèt. Zborovali so dolgo. Niso se mogli zediniti. Nekateri so svétovali, naj se vsa vojska poskrije v gradišču, zažene vanj goved in drobnico, da bi imeli zadosti hrane, ostalo živino pa naj odženo daleč proč v skrivne gozdove in soteske, kamor Hilbudij ne pojde. Za to misel so se vnemali starešine Antov. Sloveni s Svarunom vred pa so zahtevali, naj se takoj dvignejo čete in hité po strmih potih Hilbudiju nasproti ter ga zajamejo iz zasede. Mnenja so si nasprotovala, čas je bežal.
Tedaj se dvigne starešina Radogost in izpregovori:
»Možje, zvezde bežijo na zaton, Hilbudij jaha nad nas mi pa besedujemo in čakamo bizantinskih mečev nad svoje črepinje. Svetujem vam, naj se pozove Iztok, plemeniti mladec, našega staroste Svaruna sin, s katerim so bogovi. Stopi naj sredi med nas, pa naj govori modro besedo. Svetovit mu je pokazal sovraga v nočni temi, Svetovit mu navdahne modro besedo in naše sive glavé se uklonijo žarki misli mladeniča, kateremu gori jasna luč v glavi.«
Začudili so se vsi, začudil sam Svarun. Da bi stopil mladec v zbor starešin – nikoli tegà! Spogledovali so se, pa se nihče ni dvignil, da bi ugovarjal, nihče, da bi prigovarjal.
In Radogost začne vnovič:
»Pa se čudite! In molčite! Ali rečem vam: Bogovi hočejo besedo Iztokovo!«
»Bogovi hočejo – – –« je završalo in zamrmralo v zboru. Radogost je odšel sam po Iztoka.
Skoro plah, s ponižno priklonjeno glavo je stopil Iztok v slovesni zbor. Svarun je povzel besedo:
»Sin moj, molče te je poklical zbor veljakov in izkušenih bojevnikov iz slavnega rodu Antov in takisto Slovenov – molče, pravim, ker nas je pretresel nasvet starešine Radogosta, da ti, mladec, ki imaš sulico krvavo samo od krvi merjascev in medvedov, da ti rečeš besedo, če ti jo vdahne Svetovit, kako naj sprejmemo Hilbudija.«
Iztok je sklenil roke in se globoko priklonil.
»Jahal sem kot vihar. Spremljevalcev še ni za menoj. Kdo mi je podpiral konja, če ne bogovi? Zakaj se mi je zgrudil doma in ne daleč v soteski, da bi naša vojska mirno spala in ne zvedela, kako se bliža bes vseh Slovenov, Hilbudij? Svetovit je prižgal mesec, da sem videl blesk vojske, Morana je zbežala v hosto, da ni zatela mojega konja – žrtvujem ji najlepšega ovna – in če ste me poklicali vi, mislim, da vas je nagnil sam Perun. In jaz vam pravim: Starešine in veljaki, hrabri bojevniki, udarimo z vso vojsko hitro proti Hilbudiju. Od štirih strani ga zgrabimo in dosti mora biti naših sekir, da razkoljejo vse ščite, dosti kopij, da prevrtajo oklepe, dosti mečev, da razsekajo šleme na glavah Bizantincev.«
»Ti si govoril, možje, govorite vi!«
Na ta Svarunov poziv se dvigne vojni svet v en glas:
»Nad Hilbudija! Iztok je velik!«
Vsi so se takoj razpršili po taboru. Vsak je zbral svoje borce. Vrhovno povelje je vodil Svarun. Ob njem so se zbrali najmočnejši junaki. Od pasa gori so bili vsi goli. Ne enega ni bilo, ki bi bil brez obrunka na širokih prsih. Vsi so se že često vojevali z veliko hrabrostjo. Ta zid slovenskih prsi je imel nalogo, da se napoti po dolini in udari Hilbudiju v lice ter mu zabrani pot do gradišča. Oboroženi so bili s težkimi kopji, ki so jih metali do trideset in več korakov s tako silo, da so predrla vsak ščit in prevrtala vsak oklep. Na debelih jermenih so jim viseli mogočni meči, mnogi so imeli tudi sekire. Le malo jih je nosilo majhne ščite. Vsi so hodili peš, samo starec Svarun je jezdil. Edino on je imel čez jagnječevino na prsih oklep iz konjskega roga – dar Hunov.
Najtežjo nalogo so poverili Iztoku. Prideljeni so mu bili vsi mladci, ki naj bi jih vodil hitro po stranskih stezàh, po bregovih in gostem lesu ter napadel Hilbudijevo vojsko s strelicami iz zasede. Mladež se je gnetla krog Iztoka. Imeli so polne tule puščic, poskušali so tetive na lokih in drhteli od poželenja po boju. Vsak je imel za pasom kratek nož, da bi ga rabil, če bi se spoprijel od blizu z bizantinskimi pračarji.
En oddelek je vodil Radogost, najvrlejši starešina. Ti so imeli za glavno orožje kij, bojno kladivo, ki je strašno gospodarilo po šlemih nasprotnikov. Kogar je zadel kij na glavo, vsak se je zgrudil, če ne mrtev, vsaj omamljen. Ti so imeli nalogo, udariti šele sredi boja, ko se prične zmešnjava in nastane gneča.
Drugo vojsko je vodil Krok: trobilce. Imeli so raznovrstno orožje pa veliko rogov. Niso bili prida vojščaki, pač pa predrzni izzivači, hlapci in pastirji, pretepači na poljanah, ki naj bi z nenadnim hrupom, tuljenjem in trobenjem zbegali sovražnika. Poverili so jim tudi zelo važno nalogo čuvajev. Zato so morali najzanesljivejši splezati na vse višine in stražiti, ali ne bo Hilbudij premenil smeri ter udaril preko hriba nad gradišče. Zakaj dobro so vedeli, da se Bizantinci ogibajo sotesk in da izpeljujejo celo ceste rajši čez gore kakor po ozkih dolinah, da so varni pred zasedami.
Ko so bile vse čete urejene, je opravil Svarun molitev; nato je dal znamenje in voji so se razkropili po šumah brez hrupa, brez krika in ropota, kakor bi jih pogoltnili temni gozdovi. Sam se je premaknil zadnji. Pa tudi njegova četa je lezla ob straneh, bredla po potoku, da ni puščala sledu za seboj. Svarun je bil po toliko vojskàh zelo previden. Dobro je vedel, da pošlje Hilbudij pred seboj pozvedovalce na hitrih konjih. Če bi ti izsledili izhojeno pot v travi, bi se Hilbudij takoj okrenil in jih kako prevaril ter iznenadil.
Ko je v jutro vstajala zarja, je šla Ljubinica iz gradišča in vse mladenke z njo; zbrale so se pod lipo ter darovale Perunu lepa jagnjeta za zmago očetov. Gradišče je čuvala majhna posadka, med njo godec Radovan, ki je čepel na okopih, stiskal plunko pod pázduho in strahoma poslušal, kaj bo. Bal se je krvi, vojni krik je »žalil njegovo pevsko uho«, kakor je sam trdil. Preudaril je natančno, kam pobegne z urnimi koraki, če pribežijo sli in naznanijo poraz Slovenov.

Peto poglavje

Hilbudij je prekoračil čez noč ravnino in se naslonil v jutro s svojimi vojaki ob pobočje hriba, ob katerem se je odpirala soteska do gradišča Slovenov. Vse čete so se poskrile v gosto hrastičje. Prepovedal je ukresati ogenj, da bi si varili vojaki ječmenovo juho. Zato so jedli mrzlo, nekateri suhe ribe, drugi prekajeno meso, in prigrizovali česen.
Hilbudij je sklenil počakati popoldneva, potem pa kreniti v sotesko, da bi mogel že v jutro zgrabiti gradišče Slovenov. Še malo ni mislil, da ne bo zmagal. Tudi zasede se ni bal. Bal se je samo za vojake. Vsakega se mu je zdelo škoda. Zakaj vsak teh utrjenih in izšolanih mož mu je zalegel za deset novincev.
Zategadelj je pozval predse vrlega jezdeca, nekega barbara – Tračana. Prišel se mu je pred letom ponujat v vojaško službo. Hilbudiju je ugajal; in res se je izuril, da mu ga ni bilo para.
Tega je poklical Hilbudij. Njegova polt je bila temna, lasje rdečkasti, postava velika, prav kakor kakega Slovena. Ukazal mu je, naj sleče opravo bizantinskega vojaka in natakne kratke prtene hlače, kakršne so nosili Sloveni. Takisto naj razsedla konja in naj jezdi kakor divji pastir oprezno po soteski. Razumel je precèj dobro jezik Slovenov. Naj vpraša, mu je rekel, če naleti na kakega Slovena, po ovcah ali konjih, češ da je poslanec azijskega trgovca, ki bi prišel na kupčijo. Ali oprezno naj gleda, so li v dolini sledovi po vojnih četah.
Tračan se je hitro prelevil iz bizantinskega konjika v barbarskega pastirja in malomarno odjezdil. Z glavo je gugal na levo in desno in pel pastirsko pesem. Vajeti je pustil, da so visele konju na vratu. Kakor bi se ne menil za ves svet, tako je jahal Tračan ogleduh. Ali njegove lisičje oči so opazile vsako sled v travi in predirale gosto grmovje po bregovih. Zapazil je konjsko sled. Skobalil se je s konja in trgal kislico, ki je rasla ob potoku. Žvečil je liste, brskal po travi, kakor bi iskal še drugih zelišč. Toda meril je le skoke, katere je delal preteklo noč Iztokov konj.
Leno je zlezel zopet na konja in jahal dalje. Včasih je pognal v dir, pa zopet prenehal in skrbno opazoval. Vsepovsod ta razkoračena, iztegnjena sled konja, ki se je drevil v divjih skokih. Čedalje bolj sumljivo se mu je zdelo, hitreje je gugal z glavo in še skrbneje so se mu svetile lisičje oči. Vendar ni mogel ničesar drugega izslediti. Vse grmovje je spalo, po gozdu se je tu in tam osulo listje, ko je sedla divja ptica na vejo. Kar pridrži konja. Pred njim leži v potoku mrtva žival. Zopet zleze na tla in stopi bliže.
Konj! Hitro je bil v vodi. Od vseh strani ga je pregledal, a nobenega sledu, da bi bil brzdan. To je divja mrha! Volcjé so jo preganjali pa je poginila in se zvalila v potok. Od tod tisti skoki!
Vesel je zlezel na konja; pogledal je še nekoliko dalje, pa veliki skoki so se izgubili. — Iztok je jezdil le-tam po vodi.
Pa se je varal Tračan. Ta konj je poginil enemu izmed Iztokovih tovarišev. Gnal se je za Iztokom, ali žival mu je opešala in se zgrudila. Zadavil jo je z jermenom, pobral s seboj brzde, zvalil konja v vodo, sam pa izginil v goščo in se plazil po lesu dalje. Druga dva tovariša nista šla za njim v sotesko, ampak sta krenila v hrib, da bi dospela preko gore v gradišče.
Tračan je vesel obrnil konja in odjahal v najhujšem diru, da bi sporočil poveljniku Hilbudiju, kar je našel: vse mirno, nobenih sovražnikov.
Toda sredi pota, kjer je dolina najožja, se dvigne pred njim iz trave človeška postava. Tračan je potegnil konja, da se je vzpel na zadnje noge. »Hoj, pastirček, kaj delaš?«
»Ovac iščem; sto ovac mojega očeta se je izgubilo. Tri dni jih iščem. Ali si jih videl? Od kod tvoja pot?«
»Hej, mladec, ovac iščem kakor ti. Ali jaz jih iščem za kupce iz Bizanca. Kožuhov bi radi, usnja potrebujejo, ali veš za moža med Sloveni, ki bi imel naprodaj teh reči?«
»Moj oče Svarun ima dan hodá od tod gradišče. V njem so grmade dragega krzna, gore bivolskih kož, žlahtnega kámenja mnogo. Rad bi prodal, pa ne more, ker leži za Donavo tisti pes, tisti Hilbudij, in ne utegnemo naprodaj z bogastvom. Pripelji trgovce, ej, skupili boste, da se vam ne sanja, če se potrudite semkaj!«
»Pastirček, hodi z Daždbogom, poišči ovcé, Veles s teboj in povej očetu, da pridejo bogati kupci. Dobro bodo plačali –«
Tračan je bliskoma odjezdil, za njim je zvedavo gledal pastir in mahal z dolgo šibo. Ko se je jezdec skril v daljavi za ovinkom, se je pastir glasno zasmejal, vrgel šibo proč, stisnil pest in zapretil: »Le pridite, besi, po krzno! Oderemo vas, da ponesete v Bizanc mehove iz lastne kože.«
Nato je planil v gozd kakor divja mačka. Bil je Iztok.
Ko je Svarun ukazal odhod, je prva izginila četa gibkih lokostrelcev z Iztokom na čelu. Popeli so se naravnost v reber. Vili so se med grmovjem kakor risi za plenom, plezali preko pečin, po strminah so lezli po vseh štirih kakor potuhnjena zverjad. Hodili so oprezno in varno, da suha veja ni počila; v nobenem tulu niso zarožljale strelice, niti hropli niso glasno, dasi jih je vodil poglavar hitro, kakor bi bežal mlad volk po lesu. Ko so dospeli na greben, so se na široko razpršili, potonili med visoko travo in robidovje ter v temi – mesec je zašel – gazili uspešno dalje. Ko se je zasvitalo, se je popel Iztok počasi na sivo skalo in zrl krog sebe. Vse tiho, kakor bi ne bilo nikogar v lesu. Le včasih je majceno zašumelo, kakor bi prhutnil divji jereb iz listja, le tu in tam se je potegnila senca preko jase, pa hitro zopet utonila v mraku drevja.
Iztok se je smehljal. Oko mu je žarelo ko sokolu, pritrdil si je jermen, na katerem je oprtiv nosil tul, zlezel s skale in šel dalje.
Pol jutra je že prevozilo sonce, ko se je ustavil mladi četnik in z jastrebjim piskom naznanil, da so prišli na določeno mesto. Stal je v gostem hrastovem gozdu na strmem pobočju, kjer je bila dolina najožja. Na pisk so prirasle iz tal postave tovarišev, iz vsakega grma, izza vsakega debla, iz trave, čez skale in iz kotanj, vsepovsod so se dvigali vrli mladci.
Iztok jih je brez besed vedel navzdol. Noben kamenček se ni sprožil, da bi se zakotalil v dolino. Tonili so neslišno po strmini in kmalu dospeli do mladega, gostega lesa. Od ondod je bila najboljša razdalja za strelice, ki bi jih prožili v dolino. Ukazal jim je, naj se raztegnejo v dolgi trojni vrsti po rebri in poležejo v travo in grmičevje. Vsi naj čakajo njegovega povelja. Dokler on ne sproži, se ne sme nihče ganiti.
Nato si je sam narezal vej, jih zataknil vrh mahovite skale, zlezel podnje in počenil v skrito opazovališče.
Od ondod je bil zagledal jezdeca, Hilbudijevega poslanca. Prvi hip je mislil, da je eden njegovih včerajšnjih spremljevalcev, in skoro bi se bil dvignil izza umetnega grma in ga poklical. Ali njegovo oko je spoznalo visokega konja, kakršne so imeli Bizantinci. Sloveni niso jezdili takih. Zbudila se mu je sumnja. Roka se je sama od sebe krivila, da bi segla za pleče po strelico in jo poslala tujcu za vrat. Pa se je premagal. Hitro je odpel jermen, tul mu je zdrknil s hrbta, poleg njega je položil lok, bojni nož je pa skril za kratke hlače iz jagnječevine. Vsi bojni znaki so izginili in Iztok je zdrsnil tiho po bregu. Na dnu si je odlomil šibo in čakal jezdeca.
Pričakal ga je in Tračana lokavo prepričal, da je Svarun v gradišču brez vojske. Upal je za trdno, da se Hilbudij napoti po soteski.
Ko se je Tračan vrnil do Hilbudija in mu sporočil, kar je videl, se poveljniku čelo ni zvedrilo. Nezadovoljen je bil, ker po imel bržkone premalo boja, a plenitev mu je bila zoprna.
»Ropanje po šegi barbarov, cesarju na ljubo, da napase nekaj lačnih tolp, ki se pridrvé čez zimo v mesto. Za neumni cirkus, za veselice se trošijo milijoni!«
Legel je jezen na travo. Vojaki so ga strahoma gledali in se pogovarjali samo šepetaje.
Sredi poldneva Hilbudij vstane in da povelje za odhod.
Težko oborožene čete – z velikimi ščiti, sulicami in meči, vse v železnih oklepih – so korakale spredaj. Za njimi je jahal Hilbudij, ob njem nekaj konjice, da bi ji dal hitra povelja, če bi bilo treba. Zadaj so šli lokostrelci in pračarji, ki so bili zelo nevarni v boju iz daljave. Na okroglih palicah so imeli pritrjene usnjate prače, s katerimi so nedosegljivo spretno metali podolgaste, na koncu priostrene svinčenice, imenovane »želode«; kogar je želod dobro zadel, ni več ganil v boju.
Vojska se je počasi premikala po globeli. Sonce se je nižalo in se z izredno gorkimi jesenskimi žarki upiralo četam v hrbet. Hilbudij je jahal zamišljen. Malomarno mu je visel šlem na rdečem jermenu po hrbtu. Tudi drugi jezdeci in mnogo pešcev je odpelo jermene in spustilo šleme. Le-ti so se veselo svetlikali in na kamenčkih Hilbudijevega križa so plesali pisani sončni trakovi.
Pod milim nebom grobna tihota. Vojaki so molče stopali drug ob drugem. Le šum korakov je donel po globeli in potok je enakomerno curljal.
Sonce se je polagoma bližalo zatonu. Dolina se je stisnila, sence so se zgrnile nad čete. Bližali so se tesni soteski.
V mladih Slovenih, ki so prežali na rebri, je kipela kri. Čuli so šum, včasih je zarožljal meč. Vsaka roka je segla po strelici in jo položila na lok, prsti so krčevito držali za škrto, ki je že sedela v tetivi. Kmalu so zapazili skozi presledke v grmih prve oddelke. Razburjenje je kipelo, treba je bilo velike sile, da se ni utrgal ta plaz mladih, boja in krvi žejnih Slovenov. Iztok je čepel na skali – okamenel. Mogočni lok je stal pokonci, najboljša strelica je sedela na tetivi, mišice na desnici so se vzvalovile, srce mu je plalo, da se je tresel jermen na prsih, ki je nosil tul. Težko oborožene čete so bile že pod njim. Lahko bi bil sprožil, ali oko mu je iskalo Hilbudija, iskalo ga je in zasledilo. Na ovinku se prikaže prvi jezdec v lepem oklepu s šlemom na hrbtu. Za njim jezdijo drugi po dva in dva.
Poveljnik! Hilbudij! Sam jezdi, brezskrbno in zamišljeno. Vedno bolj se bliža Iztoku. Še petdesetkrat stopi konj, vojskovodja bo pod njim.
Iztok prime trdneje za lok, tetiva se prične napenjati, lok se krivi – še deset korakov.
Iztok se dviga izza vej, lok je upognjen do skrajnosti. Drink, tetiva je zapela, po zraku je zasičala strelica, spodaj pa je kriknil s strašanskim glasom Hilbudij »Kyrie éleison!«, zakrilil z rokami po zraku, segel k sencu, kjer je tičala ost, pa omahnil in padel s konja. V tistem trenutku je zažvižgalo in zašumelo v bregu, oblak strelic se je utrgal in posul Bizantince. Razlegal se je krik, da je vztrepetala gora, Hilbudijevi vojaki so padali in z divjim krikom pulili strelice iz ran. Ali hipoma je bilo zmešnjavi konec. Stotniki so velevali, vojska se je strnila, ščiti so se nagnili kot streha nad četo, strelice so pokale in odletavale od bronastih nabuhov na ščitih. Kakor snežni plug se je obrnila vojska, vsa pokrita s ščiti, in nastavila svoj rilec proti napadalcem pa navalila vkreber. Pračarji in lokostrelci so se usuli čez potok na nasprotni breg; cepali so in padali; ker so strelice predirale lahke oklepe, ali drevili so se v hrib, da bi vrnili od ondod napadalcem s svinčenim želodom. Prvi ščiti so bili že blizu, dvajset korakov pod Iztokom, nobena strelica se ni več prijela, svinec je deževal od nasprotnega brega; marsikateri mladec je kriknil, lok mu je padel iz roke, sam se je zgrudil in zakotalil po bregu. Iztok je izprevidel, da morajo bežati. Ali tedaj zabučé divji rogovi na nasprotni strani.
»Krok,« pomisli Iztok.
Svinčeni dež je hipoma ponehal, razleglo se je rjovenje in kriki, trušč in ropot. Krok je kakor divji merjasec udaril z brega na pračarje in lokostrelce. Klin Bizantincev, ki je prodiral proti Iztoku, se je ustavil; spoznali so, da so obkoljeni. Krokova divja drhal se je spopadla z lahko oboroženimi, nastal je svitek, klobčiči človeških trupel so se kotalili po brdu, klali, grizli in bodli drug drugega, na dnu v potoku so se premetavali in davili, voda je rdela od krvi. Bizantinci so zatrobili, trobente so velevale umik. Vsa stisnjena se je težko oborožena četa obrnila – nad njo streha ščitov – in zbežala v dolino. A tam so se že prikazale mogočne postave Svarunove čete. Kopja so sviščala po zraku in vrtala luknje v železno streho ščitov. Začel se je boj moža proti možu. Sekire so treskale po ščitih in jih klale, meči so se pomakali v kri in bliskovito švigali po telesih Slovenov. Vsa dolga dolina je bila zamotana veriga besnečih vojakov, ki so se z grozno silo bili in klali. V sredo te gneče je pribesnel še Radogost. Kiji so se dvigali in strašno telebali po bronastih šlemih. Bil je hrup in krik, vzdihi in rjovenje, žvenket mečev, trušč lomečih se kopij.
Iztok je planil s strelci naprej po bregu. Konjica se je pravkar utrgala izmed gneče in hotela bežati. Posuli so konje s strelicami, da so se grudili pod jezdeci. Mladci pa so planili z nožmi za njimi, glava za glavo je padla pod urnim mečem izbornih konjikov, ali čez mrliče so tiščali drugi, podrli Bizantince na tla in jih zadušili s težo svojih trupel.
Noč je legla na zemljo. Po travi so tekle kaluže krvi, vzdihi so ječali do neba, Sloveni pa so peli divje davorije, da je donelo pod jasno svobodno nebo.

Šesto poglavje

Zmagovalci so zapalili ognje in se zbrali v velikih tolpah okrog njih. Z ogorki so iztikali potem po dolini in iskali svojcev, katerih so pogrešali.
Morana je strašno gospodarila. Potok se je na več krajih zajezil, toliko mrličev je ležalo v njem. Še mrtvi so se davili, stiskali nože v rokàh, tiščali v zobeh kose človeškega mesa, ki so jih odtrgali, ko so se bili zagrizli v sovražnika. Kroka so dobili v jarku, krog njega deset poklanih pračarjev. Eden je ležal na njem, v njegovem srcu je tičal Krokov nož. Velika žalost je obšla Svaruna, ko so prinesli na smrt ranjenega Radogosta. Preko prsi mu je zevala dolga rana, dvakrat je še dihnil pri ognju in ugasnil. Bil je najslovitejši starešina Antov.
Sloveni so zmagali, pa plačáli zmago s potoki krvi. Zakaj Hilbudijevi vojaki so se besno borili; bili so dobro oboroženi in zavárovani. Zlomila jih je samo mogočna sila Slovenov, sicer bi si bili presekali pot skozi čete in ušli.
»Vsi Bizantinci so padli!« Tako so sodili četniki in starešine. Svarun ni verjel. Trikrat je imel presekan oklep iz konjskega roga, zmučen je bil, pa ni miroval. Obhodil je vse mrliče, štel Bizantince in zmajeval z glavo.
»Več bi jih moralo biti, Hilbudij ima močnejšo vojsko! V taboru jih je pustil, če ne, so ubežali.«
Zato ljudem ni dal pokoja.
V gradišču so že zvedeli za zmago in hitro poslali številno konj, da bi povezáli ranjence nanje in jih prenesli domov.
Svarun je odbral dvajset dobro oboroženih vojščakov, jim ukazal na konje in jih še v noči pognal čez ravan proti mostu. Velel jim je, naj se poskrijejo in varno čuvajo most. Če zaloté potoma beguna, naj ga umoré, če bi hotel kdo proti mostu, naj ga takisto napadejo in hitro pokončajo. Če zve posadka v taboru o porazu Hilbudija, razdere most in vojska Slovenov bi ne mogla čez Donavo.
Nato so pobrali ranjence in jih odvedli na konjih v gradišče. Med njimi je bilo kakih petdeset še živih in onemoglih bizantinskih vojakov. Te so odgnali v sužnost.
Ko so bojevniki počivali, je slonel Svarun sam ob ognju in razmišljal. Jasno mu je bilo, da je treba osvojiti tabor. Toda tabor Hilbudijev! To je trdnjava, katero bi kupil samo z življenjem polovice vojske. Premišljeval je, čelo se mu je gubančilo, s prsti je brodil po beli bradi, ki je bila vsa oškropljena s krvjo. Tu in tam so se zakrohotali mladeniči ob ognju, tam so zapeli pesem, Svarun pa se je ključil bolj in bolj v dve gubé. Ni se mu rodila pametna zvijača, kako bi zasegel tabor, da bi ne žrtvoval preveč ljudi.
»Svetovit, vdahni mi modro ukano! Samo eno še pošlji v mojo sivo glavo, saj potem ležem počivat. Samo eno še ...« Glava mu je zlezla čisto nizko, da je čelo naslonil na ročnik meča, ki je bil zaboden pred njim v tla. Trudne oči so se zaklopile, po spanju je hrepenelo telo, ali duša je bila nemirna, polna skrbi. Bolj in bolj se je poizgubljal šum in krik okrog njega, ognji so ugašali, nebo se je na vzhodu žarilo v tanki, rdeči progi.
Kakor bi se utrgal žarek te luči z neba in šinil v glavo Svaruna. Od veselja je vzkliknil in hitro vstal.
Takoj so zapeli rogovi, vsa vojska se je dvignila in gnetla v gosto črto. Starešine so obkolile Svaruna.
»Bratje, starešine Slovenov, veljaki med Anti, vrli vojščaki,« je izpregovoril Svarun. »Bogovi so bili z nami, Perun je po pravici udaril oholega Hilbudija, tatu naše svobode, udaril njegovo vojsko, da trohné sedaj njihova trupla, v hrano jastrebov in lisic. Ali padlo je komaj pol njegove vojske. Udariti moramo na gnezdo za Donavo, razsuti moramo tabor, sicer pridejo drugi Hilbudiji in nas vnovič pokoljejo in oropajo. Toda Bizantinec sedi kakor zmaj v gnezdu. Poznate njegove okope, raztopljeno smolo, silna kopja in meče, urne kakor blisk. Več ko pol vojske si razbije glavo ob zakopih, pa jih še ne vzamemo.«
»Razderimo most in se vrnimo k čredam!« svétuje star Ant.
»Ne, brat! Most je naš. Ne smemo si odlomiti veje, na kateri stojimo. Po mostu pojdejo naši voji, da si povrnemo, kar so nam ugrabili. Zato moramo razsuti tabor!«
»Udarimo nanj! Izstradajmo vojsko Bizantincev! Sežgimo jih v gnezdu!«
Navdušenje se je oglasilo v zboru. Zadaj so dvigali vojščaki kopja in meče, s sekirami so mahali nad glavami.
»Da, v tabor udarimo, a naše glave bodo cele, Morana bo sedela in od daleč gledala zmago!«
Vsi so široko odprli oči, s hrepenečimi usti so strmeli v Svaruna. Vsa gneča se je še bolj stisnila in poslušala.
»Bratje, Svetovita zahvalite! Podaril je moji sivi glavi ukano!«
Vesel krik je šinil skozi množice.
»Hitro slecite vse bizantinske vojščake, nadenite sebi šleme in prnje, ščite obesite na roke, pa naprej nad tabor!«
Vsi so ostrmeli. Nihče si ni upal izpregovoriti. V tako nerodni opravi! Svarun je blazen! Usmili se ga, Svetovit!
Nihče se ni ganil z mesta. Ali Svarun zapove odločno še enkrat: »Šlemena na glavo, oblecite oklepe!«
Vsi borci so se razpršili in planili nad mrtva trupla Bizantincev. Snemali so jim šleme, odpenjali oklepe in odpasovali lepe, okovane jermene.
Iztok je poiskal Hilbudija. Ležal je vznak na travi, v roki je držal Iztokovo strelico, ki si jo je bil potegnil iz sencà – in umrl. Vrl junak je bil in Iztoku se je porodila iskrena želja, da bi tudi on in njegovi tovariši jezdili tako oboroženi, da bi ne bilo treba čakati v zasedi sovražnika, marveč bi ga zgrabili na široki poljani. O, drugačno bi bilo Iztokovo veselje, ko bi se sam, oborožen, takisto sešel s Hilbudijem na zelenem travniku. Pa bi se zaletela konja drug v drugega, dvoje kopij bi zapokalo in se polomilo, potem bi potegnila meče, pa udarec na udarec, da bi se iskre kresale. Obema bi curljal pot po čelu, oba bi krvavela, a nazadnje bi mu Iztok preklal šlem in Hilbudij bi se zvrnil na zemljo. Da, to bi bila zmaga!
Skoraj žalosten mu je snel oklep in si ga nadel krog prsi. Kaka moč v Hilbudiju! Silnejše prsi od Iztokovih! In ko je odpel oklep, je pogledal Hilbudiju pod prteno srajco. Kake brazgotine, vse križem razsekana koža! Bil je velik junak!
Iztok si je nadel opravo z globokim spoštovanjem do ubitega sovražnika. Truplo je zavlekel potem v grmovje in ga pokril čez in čez. Takega junaka ne smejo trgati zveri in ujede.
Ko se je vojska Slovenov prelevila, so opremili tudi prav toliko konj z bizantinskimi sedli in brzdami. Iztok je zasedel konja, vojska pa ga je veselo pozdravljala in se norčevala iz Hilbudija.
Ker je bilo za vse bojne oprave premalo, se je vzporedila četa v sredo. Tako se je glasilo povelje.
Svarun je ukazal, naj takoj odrinejo, ali kreniti morajo na desno, da jih zakrije hribec pred Donavo. Tam se odpočijejo in v mraku se napotijo čez most nad tabor.
V gradišče je poslal hitre sle, naj priženo za njimi ovnov in govedi ter prineso mehove medu in pšenice, da bi se dostojno gostili po zmagi.
Vojska je krenila po soteski. Smeh, krohot in divje šale so jo spremljale. Nerodno so se gibali Sloveni v težki bojni opravi. Šlemi so jim viseli po strani. Niti eden ni bil gladek. Vsi so imeli vdrtine, razklane spone, potrgane jermene. Oklepi so kazáli udarce, od kopij prevrtane luknje, vsi umazani od krvi in prsti. Neokretno so se gugali Sloveni po ravnini. Ko bi jih bil tedaj zalotil padli Hilbudij le z enim samim maniplom[2], bi bil požel neokretno vojsko do zadnjega moža.
Iztoku se je zdelo, da je vklenjen. Bil je izvrsten jezdec, toda težki ščit mu je prizadeval toliko neugodnosti, da bi ga bil pri prvem navalu vrgel na tla, sam pa telebnil iz sedla, katerega ni bil vajen.
Preden je vojska pregazila ravnino, se je mnogih polotila nejevolja. Snemali so šleme, nekateri so jih skrivaj metali v jarke, drugi so odpenjali oklepe, ki so jih do krvi žulili na golih telesih. Samo da bi si bil drznil ugleden starešina zakričati, bi bil vzbuknil upor, ustavili bi se bili, se uprli Svarunovemu povelju in pometali vso opravo v jarke in kaluže. Mnogi so se ozirali in zavidali lagodno hojo svobodnih vojakov, ki so se neprestano smejali omahujočim šlemom in godrnjajočim vojakom v oklepih.
Toda vselej so se ustrašili bliskovitega pogleda Svarunovega. Ponosno je jezdil v opravi konjika, poleg njega je nosil vojak Hilbudijev prapor, divjega merjasca na pozlačenem drogu. Ukrotili so divjo strast po svobodnih kretnjah, umolknili in teptali visoko travo; da bi čimprej dospeli do cilja in se osvobodili bremena. Zakaj vsi so bili prepričani, da je Svarun zaradi zmage od veselja ponorel, ker jih je tako obremenil. Dolga senca je ležala od griča po ravnini, ko je vojska dospela v podnožje. Brez reda, v divjih skokih, so se bojevniki zagnali v grmovje in polegli v rumeno listje in suho travo. Šleme so metali z glav, oklepe so s truščem butali ob tla. Smeh in krik se je razlegal pod gričem po vsej gošči. Bila je neurejena in nebrzdana četa svobodnih ljudi, pijanih od zmage.
Tedaj pridrvi na konju med starce Svarun. Namrgodeno čelo, kakor jeznega Peruna, oči vse v ognju. »Na noge! Oblecite oklepe, šleme na glavo! Ali ste vojaki? Tolpa zdivjana! Posluh Svarunu, starosti, sicer me vrzite s konja in prebodite me in srce mi izpulite pa ga obesite na vejo za vabo volku in lisici! Bolje bo očetnemu srcu v črevesu zveri ko v prsih, ki naj vodijo vojske s takimi ljudmi. Na bese, sramota nad vas!«
Iztok je planil med mladce in govoril Svarunovo povelje. Z dvignjeno roko je veleval, njegove besede so padale med Slovene kakor kladivo, pod katerim vse klone.
Vrvež je potihnil, trume so se dvigale. Zdelo se jim je, da jih davi sama Morana za glasne goltance. Svarun je bil kakor grozeč bog, ki utegne treščiti z ognjem mednje, in Iztok se jim je zdel za čevelj višji in njegova pleča so bila kakor hrib.
»Ko ugasne sonce – poglejte, sence so že podaljšane – tedaj se dvignemo in pojdemo do mosta, pa čez in nad tabor. Preden bo polnoč, boste zahvalili Svetovita, ki mi je vdahnil ukano!«
Vojščaki še zdaj niso razumeli, kaj misli. Mnogo upornih misli se je dvigalo, ko so povézovali šleme na glave in pripenjali oklepe. Z vprašujočimi očmi so buljili v starosto, ki jih je uvrščal v red prave bizantinske vojske.
Sence so se iztegnile, zatrepetale in izginile. Sonce je utonilo.
»Naprej!«
Iztok je jezdil prvi.
Molče je korakala četa za četo. Spredaj težko oboroženi, v sredini svobodni Sloveni, zadaj lokostrelci in pračarji. Bil je molk, pod nogámi je hrumela stepa. V sivem mraku so zagledali Donavo, širok, globok pas preko ravnine. Na pasu črna proga. Proti njej je obrnil Iztok konja.
»Pripravite kopja, sekire in meče!«
Iztok se je okrenil in sporočil povelje. Šlo je šepetaje od ust do ust. Jermeni so izpustili sekire, ročaji mečev so tičali v krčevito stisnjenih rokah, kopja so se povesila. V vojščakih se je zbudila strast, ukresal se je ogenj in želja po boju.
Za črno progo se je dvigal četverokot, iz katerega je puhtel dim. Iztok je zamahnil z mečem proti dimu. Vse oči so obvisele na taboru.
Zmračilo se je popolnoma. Siva megla, kot tančica, je priplula navzdol po Donavi. Sto korakov so bili še od mosta. Dve temni senci sta se premikali pred njim. »Straža,« pomisli Iztok. Sklone se na levo, sklone na desno in šepetaje naroča. Hitreje je nato stopil konj, vojščaki so pritiskali za njim.
Dojezdil je tik pred most. Meseca še ni bilo. Straža se je dostojno umaknila na desno in levo in pozdravila ‚Hilbudija‘. Ali že sta počila dva oklepa, mogočni sulici, zagnani z vso silo, sta predrli čuvajema prsi. Zgrudila sta se in kriknila. Toda krik je zaglušil hrup na mostu. Grmeli so plohi pod nogami vojske, ki je hitela čez reko.
Tedaj se veselo oglasijo trombe z okopov. V taboru se dvignejo plamenice, vrata se na stežaj odpro.
Takrat je v trenutku razumela vsa vojska Slovenov Svarunovo ukano. Bizantinci so mislili, da se vrača zmagoviti Hilbudij z ujetniki.
Sloveni so se zagnali divje na most, zakričali in zatulili, da je zaječalo ozračje, in udarili z groznim navalom na tabor.
Iztok je bil že med vrati. Straža je ostrmela. Vrgla je plamenice ob tla, najhrabrejši Sloveni so se zapodili skozi dveri. Udarile so sekire, pokali oklepi, tolkli in klali meči. Nastala je grozna zmešnjava. »Sklavenoj, Sklavenoj[3]!« je bučalo po taboru.
Na sredi pretorija pred Hilbudijevim šotorom je bila bliskoma zbrana četa. v taboru se je pojavil Hilbudijev duh. Hipoma so se dvignili meči, telesa so zakrili ščiti in nastala je nepredirna stena, ob katero je butalo valovje Slovenov. Svarun se je zmotil, ker je mislil, da bodo Bizantinci neoboroženi. Kadar koli je Hilbudij odjezdil na pohode, je morala biti posadka noč in dan pripravljena, da bi mu priskočila na pomoč, če bi bila sila. In zato se je razvnel tako grozen boj, kakor ga še ni doživel nihče izmed vseh vojščakov.
Ko so Sloveni zunaj tabora zaslišali krik in stok in lomljenje oščepov, so se zagnali na okope, lezli drug na drugega in se pehali preko lesenega zidu. Od vseh strani so se drevili v tabor in se valili na sredo v strašno živo kopo, ki je štrlela od sulic, se svetila od mečev – kri je brizgala, trupla so se grmadila na tleh. Spotikali so se in padali borci drug čez drugega v gorko mlako krvi. Mogočna stena bizantinskih vojakov je pokala, se preklala, se zopet strnila in grozno sekala z meči krog in krog. Vedno večji hudournik je treskal vanjo, stena se je začela umikati, nenadoma se nagne, Sloveni pritisnejo, stena pade. Toda v istem hipu se odpro vrata na zapadni strani tabora, skoznje vdre bizantinska konjica, ki jo je ščitila doslej živa stena. Zarezala se je v tolpo nagih Slovenov, meči so se pogrezali v živote, na levo in desno so padala trupla, konjica si je presekala pot in odvihrala proti jugu v nočno temino.
Stokanje, vzdihi, hropenje in grgranje se je razlegalo po taboru. Sloveni so drli čez okope in v divji gonji pehali drug drugega v jarke. Kdor še ni zasegel boja, je hrepenel po krvi, bil po mrtvih truplih in divjal v besni omotici.
Trobili so rogovi, starešine so klicali, gnali ljudi in jih tolkli. Vse je pobesnelo, vse zdivjalo in bati se je bilo, da se med seboj pokoljejo.
Svarun je velel zažgati plamenice. Tudi mesec se je počasi splazil na nebo. Na okopih je mrgolelo golih ljudi z dvignjenimi sulicami, z meči nad glavo, s kiji in sekirami v rokah. Sredi tabora pa je ležala strašna žrtev Morane, vzdihujoča in hropeča, polita s krvjo in posuta z zlomljenimi kopji in s skrhanimi meči. A na dnu žrtev je ležal junak, nada slovenske vojske, pokrit s trupli – Iztok.

Sedmo poglavje

Minila je polnoč, okoli Hilbudijevega tabora pa je rohnel vik in krik. Krog in krog so goreli ognji, ob njih je bučala vojska kakor na pol blazna. Tabor je bil čisto oropan. S šotorov so potrgali volovske kože in ponjave ter jih razvlekli po rávni. Razgrinjali so jih po tleh in se valjali po njih, se pretepali zanje, jih vlačili drug drugemu izpod telesa in jih trgali na kosce. Oplenili so žitnico in zalogo suhega mesa. Pulili so se za gnjati, raztresali žito, se preganjali od ognja do ognja in razgrajali vsi omoteni od slavne zmage.
Le modri starešine in stari vojščaki so sedeli resno ob Svarunovem ognju. Videli so, kaj počenjajo mladci, kako razgrajajo pastirji in ljudje, divji kakor volkovi, zavistni in nevoščljivi in pripravljeni na večno zabavljanje in pretep. Nihče se ni dvignil, da bi jih krotil in miril.
Poznali so dobro svoj zarod. Kakor mladi turi so rasli v gozdu pod svobodnim soncem. Komaj so se skolebali iz naročja materam, že so gonili jagnjeta v goščo in na pašnike ter nočevali pri njih in se bali samo težke roke starešine, katerega so spoštovali njihovi očetje, ker so ga sami izvolili in se prostovoljno podali njegovi oblasti.
Starešine niso pogrešali nobenega tovariša. Mladina je naskočila prva, pustili so ji krvavo delo in ostali izvečine zunaj tabora. Toda na njih licih je bilo vendar veliko in ponosno veselje nad zmago.
Samo Svarun je bil žalosten, tako žalosten, da se je sključil v dve gubé – ponosni starosta, zmagalec tako drzovitega Hilbudija. Edina opora njegova, Iztok, ki je dokazal v tej vojski, da bo vreden sin slavnega rodu Svarunov, ta sin je ležal kakor mrtev blizu ognja pod platnenim šotorom.
Ko je ponehal boj, oče ni miroval, dokler niso izvlekli izpod grmade mrličev sinovega trupla. Udrle so se mu solzé, ko so dvignili Iztoka, vsega v krvi. Svarun se je zgrudil nanj in se razjokal.
Nenadoma se je dvignil.
»Ni še mrtev! Srce je vztrepetalo!«
V očeh mu je zažarelo upanje.
Ponesli so mladca iz tabora, razpeli šotor in ga položili vanj. Svarun je poklical vrača, ki je bil mogočen v rodu Slovenov in čaščen pa spoštovan kot velik prerok, ki mu bogovi razodevajo skrivnosti.
Vrač je slekel Iztoku oklep, odpel šlem in skrbno umival okrvavljeno telo ter iskal rane. Pritiskal je uho na srce in zadovoljno kimal.
»Živi, Svarun, tvoj Iztok živi!«
Rane pa ni mogel zaslediti. »Udarjen? Omamljen?« je mrmral vrač.
Hilbudijev šlem, ki ga je imel Iztok, je bil presekan in zmlinčen.
»Omamljen je! Na glavo je udarjen s silno močjo. Iztok se zbudi, upaj, oče, in obljubi darov bogovom!«
Svarun je sklenil žrtvovati najlepšega junca, če se sin prebudi in ozdravi.
Vrač je velel očetu, naj gre iz šotora in ga pusti samega pri Iztoku.
Svarun je spoštljivo poslušal in se vrnil k starešinam ter čepel v mogočni bolesti nemo med možmi.
Trenutki so se mu vlekli in plazili brezkončno. Oziral se je na zvezde, gledal po mesecu, pa vse se mu je zdelo prikovano na nebo. Nič se ni ganilo. V strašnem dvomu in čakanju je mislil starec, da premine, preden sine jutro. Kadar se je kdo približal ognju, če je zadonel vesel vzklik, se je stresel, privzdignil glavo in se ozrl. Upal je, da prihaja vrač z veselim sporočilom. A ni ga bilo.
Starešine so polegli in pozaspali. Takisto se je raztegnilo na travo pol vojske, ognji so pogašali. Le bučanje mladine, divje pesmi, prepir in prerivanje se ni poleglo.
Svarun si je tiščal ušesa in trpel v usodnem čakanju. Lezel je čedalje bolj v dve gube, kakor bi se pogrezal hrib in izginjal v tla.
Pobledele so zvezde, ugašale in ginile na sivem nebu. Tedaj se dotakne Svaruna rahla roka.
Starec je vztrepetal.
Vrač ga je klical, na njegovem obrazu je bilo veliko veselje.
»Svarun, slavni starosta, tvoj rod ne umre, slava bogovom, Iztok pije vodo!«
Starosta je planil pokonci in odhitel v šotor. Iztok ga je veselo pogledal, krog ustnic mu je igral smeh. Oče je pokleknil k sinu in jecljal: »Iztoče, Iztoče, moj otrok ...«
Ko je priplulo sonce, so tudi mladci obnemogli. Najhujši razgrajači so pocepali. Nikogar niso prebudili sončni žarki, vsa raván je bila pokrita s spečimi telesi kakor z mrtveci. Edini Svarun je hodil pred Iztokovim šotorom, iztegal roké in hvalil Sonce ter šepetal molitve.
Proti poldnevu so se začela dvigati telesa, med vojščaki je zašumelo in trudne čete so zopet oživele. Od severa pa se je premikala proti Donavi dolga vrsta obloženih konj, črede ovac so meketale. Prihajali so iz gradišča z jedmi in pijačo.
Mnogo mladcev jim je šlo čez most naproti; kmalu so prignali konje in živino v tabor. Z njimi je prišlo mnogo deklet, sredi je jezdil ovenčanega konja Radovan s plunko v rokah in bil nanjo novo, zmagoslavno pesem, da so strune ječale.
Raztovorili so žito in med, pograbili ovne in jih začeli klati. Vse ležišče se je izpremenilo v velikansko slavnost. Povsod vrisk in smeh, petje in ples.
Radovan se je utaboril med dekleti, katerim so se pridružili mladi borci. Na starem parobku je sedel, godel, kar so dali prsti in strune, in pripovedoval vesele dogodke s svojega potovanja. Mladina se mu je smejala, da je zvenela dobrava od objestnega veselja.
»Hej, Radovane, zakaj si tičal v gradišču? Šel bi z nami, pa bi bil godel, ko smo kovali Bizantince!«
Krepak mladenič je podražil godca.
»Zahvali mater, da se nisi rodil deset let prej. Zakaj za to čeljustanje bi bil poveznil plunko, mojo dragoceno plunko na tvojo črepinjo, da bi ne ganil več z"		Wikivir	1951.0	da	da	139587.0	3441.0	
Leposlovje	Odbite1-1.txt	Odbite1-1	Odbite arktične zgodbe	Jørn Riel	pustolovski roman, lovci	Polarna noč Antona ni motila. Prehod s svetlobe v mrak je bil skoraj blagoslov, se mu je zdelo. Tempo se je upočasnil in uglasil z izginjajočo svetlobo, čas okrog božiča je bil čas počitka, ki so ga prekinjali le kratki ogledi nastavljenih pasti in dolgi, prijetni večeri v koči z Valfredom. Šele takrat, ko se je na jugu začenjalo rdečiti, je postajal nekam čuden. Zaradi blede opoldanske svetlobe je bil nemiren, obhajale so ga številne misli. Zaenkrat jih je držal zase, kajti Valfred je bil teslo, ki se ni spoznal na take reči. Res so bile tople in vzvišene misli, a dovolj čudne, da je bil tih in potrt. Zlahka so ga razburile malenkosti, grdo je preklinjal, če mu je pasti zamedel sneg, histerično je nadiral pse in razburjen plašil krokarje, ki so letali za sanmi, da bi žrli pasje iztrebke. Ko je Anton prvič zagledal rdeče, s soncem obsijane oblake na jugu, je vse skupaj postalo tako vražje, da bolj ne bi moglo biti. Novo leto je bilo staro nekaj tednov, ko je prvič vpregel pse in jo mahnil na jug, da bi ujel sonce. Preden je svetloba izginila, pa ni prišel dlje kot do otoka Ruther. Ko se je peljal nazaj, je imel polno glavo misli. Začutil je, da mu gre na jok, Anton pa ni bil tak, da bi ga zadrževal. Solze so mu polzele po bradi, od tam pa kot drobni, bistri biseri kapljale na led. Anton je mislil na sonce in na vse tisto, na kar je zdaj sijalo. Predvsem pa je mislil na ženske, kajti Anton je bil še precej mlad in ne posebej podkovan na tem področju. Ko se je vrnil do koče na Fımbulu, je izpregel pse in jih nahranil s posušenimi ribami. Nato je šel v hišo in se ulegel na pograd, se zastrmel v posteljo nad sabo in vedno bolj nejevoljno poslušal Valfredovo smrčanje. Valfred ga ni razumel. Kajti Valfred je bil vol, ki je znal izvrstno lenariti v temi. Nikdar pa ni zakoprnel po rdeči svetlobi na jugu. Srečen je bil, če je lahko nemoteno spal, žrl in spal. Valfred je pravzaprav ljubil temo. To je bil čas brez nadležnih obveznosti ali zahtev, ki bi prihajale od zunaj in ga plašile. Priplula ni nobena ladja, razen lisic ni bilo nobenih roparic, ki bi jih moral poloviti, pa tudi goste je dobival zelo redko. Če je imel hrano, bil zdrav in spal kot polh, mu je bila tema čisto pogodu. Enkrat samkrat v njegovem dolgem, arktičnem življenju so Valfreda nekoč v polarni noči obšle tesnobne slutnje. To je bilo pozimi, ko je imel težave z mehurjem. Nenehno ga je gnalo s pograda ven, da bi odtočil, in zaradi prepogostega prebujanja je postajal živčen in tečen. Ampak hvalabogu je imel tisto leto iznajdljivega partnerja. Ime mu je bilo Črni William, bil je potepuh z Norveške. William je izvrtal luknjo v steno ob Valfredovi postelji in vanjo vstavil debelo črevo tjulnja kučmarja. Valfred je vtaknil svojo pipico v črevo in spustil, da je teklo, kadar ga je prijelo. Tako je preživel zimo. William je bil izvrsten partner, ki se je sicer čez dan posvečal pastem. Poleg tega je znal speči neizmerno dober šarkelj. Zaradi njega ga je svoje dni Mads Madsen s Thompsonovega rta zvabil od Valfreda. Valfred se je prebudil, ko je Anton zaloputnil z vrati. Napol se je dvignil čez posteljo in pogledal dol. »Prezgodaj si šel ven, dragi Anton,« je rekel prijazno. »Prej ko v enem mesecu sonca gotovo ne bo. Potem ga pa lahko počakaš na Otočkih.« Anton je skomignil z rameni. Rekel ni ničesar. Bil je potrt in malce razdražen, vedel je, da je v tem stanju najpametneje, da ne odpira ust. Sicer pa je bil Valfred preneumen, da bi razumel njegovo koprnenje. Valfred je bil velik, trapast zaspanec, ki se ni zanimal za nič na svetu. Še sanjalo se mu ni, da so v življenju lepše in boljše stvari od zatohlega pograda v mrzli leseni kočuri. »He, he,« se je nasmehnil Valfred. »Ne splača se letati za sončno kroglo, dragi Anton. Taka je kot vse druge ženske, ni da bi računal nanje, he, he.« Pomel si je oči in se skoraj povsem predramil. »Nekoč sem poznal kuharja, ki je lovil veter. Od njega bi se ti lahko naučil marsikaj, ker je bil vztrajen poba.« Noge je zavihtel čez rob pograda. »Bil je napol ubrisan fantalin, rekli so mu Kitajski kuharček. Ampak bil je strašno imeniten možakar, igral je na mandolino, ti rečem. Po mojem je pri vseh, ki znajo igrati na mandolino, nekaj imenitnega. Kdor pa igra na bendžo in orglice, je podoben meni in Črnemu Williamu in Lodvigu. Ampak tale Kitajski kuharček je bil pa res imeniten fantalin. Posedal je za stransko lopo in pobrenkaval, da si na koncu tulil do onemoglosti.« Valfred se je odgnal in skočil na tla. Anton se je zazrl naravnost v njegove dolge, sivočrne spodnjice in se ulegel nazaj v posteljo, da jih ne bi več gledal. »A veš, da ne bi bilo slabo, če bi zbrskala kaj za pod zob,« je zamomljal Valfred, »je že tako, da se najboljše drema na poln želodec. Dragi Anton, a boš ti tudi kaj?« Anton je odkimal in rekel, da ne. Ni imel teka in bi bil najraje brez Valfredove družbe. Valfred je postavil na mizo kuhalnik in v posodico pod gorilnikom do vrha nalil petrolej. Ko ga je prižgal, je v zrak buhnil sajast oblak, da so črni kosmički zaplavali po izbi. Gorilnik se je ogrel in kuhalnik je dobrodušno zabrenčal. V ponev je dal malo mošusovega loja in odrezal kos bivoljega stegna, ki je viselo s trama. »He, he, ja, ja. Ta Kitajski kuharček, bil je salamenski lovec, lahko mi verjameš. Z njim bi moral prezimiti, Antonček. V dvoje bi kot hudič lahko tekla za vetrom in soncem. A razumeš, čeprav je igral na mandolino in pripovedoval grozljivo veliko stvari, ki jih nisi kapiral, je bilo vseeno lepo živeti z njim. Lovec sicer ni nikoli postal, ampak kuhati je pa znal, ta falot. In to je skoraj ravno tako pomembno kot loviti. Rojen je bil nekje tam na vzhodu, ker je njegov oče nekaj delal na poslaništvu, ali kaj vem kaj že. Zato so ga klicali Kitajski kuharček, ti rečem.« Valfred je obrnil meso. Iz hladilnika je vzel steklenico in izmeril vsebino s prsti. »Hm ... tole je pa videti hudo resno, Anton,« je rekel zaskrbljeno. »Samo še za tri prste ga je. Spet ga bova morala kuhati. Če pridejo Bjørkenboržani, bo hudič, če jim ne bova nič postregla.« V meso je potisnil debel kazalec. »Uf, tole bi bilo nekaj za Kitajčka. Še najbolj žilavo bivolje meso je pripravil tako, da se je nožu kar udrlo skozenj. Kako mu je to uspelo, me pa raje ne sprašuj.« Zrezek je vrgel na povoščen namizni prt in ugasnil kuhalnik. »Ja ja, brihten je pa bil ta poba. Ampak revček je imel tudi svoje probleme. Ja, lahko bi se tako reklo. Najprej je do onemoglosti skušal pogruntati, kako tjulenj pozimi pod ledom najde luknjo, da pride do zraka. S to rečjo se je Kitajček veliko dajal, saj tudi ni bilo nobenega drugega, ki bi to vedel. Šel je tako daleč, da se je sam spravil pod led in se šel tjulnja. Jasno, da z vrvjo okrog pasu in z bambusovo cevjo in vsem tem. Bilo je strašno napeto, napol znanstveno, bi se lahko reklo.« Valfred je s prstoma prijel zrezek in ga nesel v usta. »Sicer se pa spomnim, da sem ob tem času, ko sva se odpeljala zdoma, opazil, da se je toliko zdanilo, da si spet razločil pse. Odpeljala sva se do ustja Velasunda. Tam je stala ledena gora z nezamrznjeno vodo ob vznožju. Kitajčka je kar razganjalo. Že prej je zlezel v obleko iz povoščenega platna. Z vrvjo jo je močno privezal na rokah in nogah, da bi spodaj ostal kolikor toliko suh. Ob vsem tem početju sem bil, iskreno rečeno, rahlo zaskrbljen, ampak včasih se je pač treba žrtvovati, če se partnerju po arktično utrga.« Počasi in previdno je Valfred žvečil meso s tremi zobmi, ki so preživeli njegova arktična leta. Videti je bilo točno tako, kot da bi prežvekoval. Oblizoval si je prste in potegnil iz steklenice za prst pijače. »Ahhhhh ... ja ja, ti rečem, Anton. S Kitajčkom si se le težko kosal. Bil je iznajdljiv ko sam hudič. S sabo je prinesel dolgo bambusovo ribiško palico, ki je imela več luknjic, da je skoznje lahko dihal.« Valfred ga je srknil še za pol prsta. »A vidiš?! Pse sem postavil nekaj sto metrov od luknje, skozi katero se je hotel potopiti Kitajček. Čisto tako, zaradi varnosti. Nikoli se ne ve, kaj lahko mrcine prime, ko zagledajo privezanega Kitajčka v vodi. Potem sva spila po nekaj šnopcov, da bi kri hitreje stekla po žilah, ker je bil tako preklemansko mrzel dan, da se je iz luknje kar kadilo. In potem je Kitajček skočil v vodno kotanjo. Jaz sem mu popuščal vrvico in kmalu je popolnoma zginil v vodni črnjavi. Niti vodni mehurček ni pribrbotal za njim.« Valfred je na glas rignil in spet zakrbljeno pogledal steklenico. »Poslušaj, Anton, dobro bi bilo, če ga jutri spet skuhava. Prekleta reč.« Udobno se je naslonil na stol in zaspano mežikal. »A veš, dragi Anton, kaj se je zgodilo potem? Ne, saj ne morem kar tako zahtevati, da bi moral vedeti. Ja, lej, ko sem stal in nekaj časa buljil dol v vodo in se čudil, kam jo je Kitajček mahnil s svojim bambusom, so psi nenadoma zabevskali. In to je bila znana pesem. Bil je tiste sorte vročekrven lajež, ki ga vsak cepec razume prav tako dobro kot svoj materni jezik. Prestrašen sem se obrnil in videl, da se nisem zmotil. Kajti, dragi Anton, pasje mrcine so dirjale proti luknji, pred sabo pa gonile ogromnega medveda. In če rečem ogromnega, tudi mislim ogromnega. Moral bi ga videti. Bil je tako velik, da si moral stopiti nazaj, če si ga hotel videti celega. Če na primer vzameš čisto navadnega medveda, kot ga je jeseni ustrelil Herbert, ga pobarvaš malo na rumenkasto, pa še pomnožiš s tri, potem dobiš približno predstavo, kako velik je bil. Hudičeva mrcina, če povem po pravici. In kaj sem naredil jaz? He, he, ja, to se lahko vprašaš. Tukaj stojim jaz s Kitajčkom na vrvi, tam pa dirja sestradan hudičev medved z enajstimi psi za ritjo. Prekleta godlja!« Valfred je zaprl oči in se predal spominom. Ko se mu je brada skoraj dotaknila prsi, se je sunkovito predramil. »Ta medved,« je nadaljeval, »je bil prava tečnoba, ker ni šel prespat zime. In taki, fant moj, bi požrli vse, še postarane lovce, he, he. Po mojem so podobni ljudem. Če jaz ne prespim zime, sem tudi tečen in težek za prenašat. Najhujše, kar se lahko zgodi živalim in ljudem tukaj zgoraj, je, da pozimi ne morejo spati.« Vzel je steklenico in jo svaljkal med dlanmi. »No, strašno veliko časa tudi nisem imel, da bi naredil kakšen načrt. Vrv od Kitajčka sem ovil okoli ledenih plošč in se vrgel na stran. Medved pa s tem pač ni računal. Ali pa so ga premotile pasje mrcine, ki so se mu zaletavale v rit? Z vso silo se je odgnal in priletel na tla točno tam, kjer sem stal jaz, pozabil pa je potegniti za bremzo, he, he. Prav imenitno se je podričnil v luknjo od Kitajčka, ne boš verjel. Psi so se razkropili, kolikor so jim dovoljevale vrvi, nekaj pa se jih je nerodno pognalo v vodo in tam so čofotali in renčali za sovražnikom. Ko sem položil puško na stranico od sani in vanjo potisnil patron, sem otožno pomislil na Kitajčka. Čeprav je morda medtem pogruntal, kako tjulnji najdejo dihalno luknjo, verjetno ni prav velikih možnostih, da bi to še komu lahko povedal. Medveda je metek zadel točno za uho, tako da je končno odšel na zimsko spanje. Razmišljal sem še, koga naj najprej potegnem iz vode, medveda ali Kitajčka. Ker pa je bilo jasno kot beli dan, da je Kitajček že zdavnaj zapustil ta svet in zdaj leži spodaj z vodo v vampu, se mi je zdelo, da je najbolj pametno, da najprej rešim vse to fino meso. Torej sem vpregel pasje mrcine in izvlekel kosmatinca na suho. Kakšen medved, Anton! Videti bi ga moral. To je take sorte medved, da te zmeraj stisne v križu, če samo pomisliš, kako težek je bil.« Valfred se je spet zatopil v spomine. A še preden je zaspal, je nadaljeval: »Psom sem šape potisnil pod ovratnico, da se ne bi spozabili nad mesom, potem pa sem iz luknje potegnil še Kitajčka. To sem naredil s težkim srcem, saj razumeš, ker je bil imeniten človek in prijeten za družbo.« Valfred se je nasmehnil. »He, he, a boš verjel, kako mi je težko srce poskočilo, ko je pogledal iz vode. Bil je ves živahen, ti rečem, prhal je in sopihal in vpil. Ko je ležal na ledu z glavo na toplem medvedovem trebuhu, mi je skušal povedati, kaj vse se mu je zgodilo pod vodo. Ampak zobje so mu tako šklepetali, da nisem razumel niti besedice. Zdelo se mi je najbolj pametno, da mu potegnem zobovje iz ust in ga vtaknem v žep. Če zgubiš nadzor nad svojimi zobmi, utegne biti hudo nevarno, ti povem.« Z rahlim odkimavanjem je Valfred pogledal svojega mladega partnerja. Anton je buljil v posteljo nad sabo, ne da bi kakorkoli dal vedeti, da je poslušal Valfreda. »Med tabo in Kitajčkom je zelo velika razlika,« je rekel Valfred. »Kljub vsemu je bil trdoživ dečko, ki se ni vdal kar tako. Ko sva doma za mizo jedla medvedovo meso, mi je na dolgo in široko pripovedoval o črnih madežih pod ledom in o toku in kaj vem kaj še. In, a si moreš misliti, bambusovo cev je lepo potisnil skozi eno staro luknjo in med vsem lovom na medveda dihal skoznjo.« Valfred je s palcem odčepil steklenico in odpil pol zadnjega prsta. »Čuden tič je bil,« je rekel. »Zmeraj je bil poln zamisli. Samo pri ženskah se nekako ni znašel. In ker ni o njih nič vedel, je bil zaradi tega tako strašansko melanholičen. Tako kot ti, dragi Anton. Ti misliš, da se skrivajo v soncu, kaj? Ampak to je laž, prijateljček. To je točno to, kar jaz vseskozi trdim: preden pridete sem gor, pojdite hudiča na študijski obisk v eno pošteno kurbišče. Samo poglej, kako je bilo s Kitajčkom. Sčasoma je šlo z njim samo še navzdol. Posedal je in klempal po mandolini in zganjal tak direndaj, da še spati nisi več mogel. Narobe je bilo samo to, da ni dobil tistega, saj veš, in jaz sem prepričan, da res ni nikoli dobil. Če pa se na te reči dobro spoznaš, zlahka shajaš brez njih. Takrat kozarček žganja pač prav tako dobro dene. Če si pa tak sirotek kot on, pa fantaziraš pa fantaziraš in si zmišljuješ vse sorte stvari.« Valfred je odstavil kuhalnik. Pobrskal je po kredenci in našel konzervo sardin. »Tegale bo želodec vesel,« je rekel in preluknjal konzervo na dveh koncih. Uprl je pogled v sajast strop in posrkal olje. »Nekega dne,« je nadaljeval, »je bilo z dečkom hudo narobe. Zagrabil je mandolino in jo zabrisal na štedilnik. Plink! Plank! je reklo in do konca zime sva ostala brez glasbe. Ampak to je bila njegova stvar in v to se nisem hotel mešati. Potem pa je začel še tuliti kot kakšen mesečni lisjak, te glasbe pa jaz nisem prenašal. O hudiča! sem si rekel, zdaj se mu je pa res utrgalo. Potisnil sem ga na stol in mu govoril, tako kot prigovarjaš psici, ki ne more skotiti mladih, saj veš, take pomirljive stvari. Kaj naj naredim?, je tulil. Kaj naj naredim, Valfred? In tako naprej na isto vižo. No, in kaj hudiča narediš, če si več tisoč kilometrov stran od najbližje javne babnice? Lopnil sem revčka po ramenu in rekel, da ga bova že spravila v red. Sleci si hlače, sem rekel, potem pa piči na jugovzhod, kakor veš in znaš! Tako sem mu povedal, Anton, in to sem ponavljal in ponavljal, dokler nisem opazil, da se ga je prijelo. Kajti to je edino sredstvo, ki ga poznam, da pomaga pri takih stvareh. Na jugovzhod! sem rekel, pa bo minilo in ko se vrneš, boš fant od fare.« Valfred je spraznil steklenico. »Še enkrat bova morala kuhati tale jajca,« je rekel. »Take brozge ne moreva ponuditi gostom.« Zadnji požirkec mu je zacurljal čez trde dlesni. Blaženo je zavzdihnil. »Ja, ja, dragi Anton. Tako gre to. Eni morajo na jugovzhod, eni pa tečejo, da bi ulovili sonce. Potem smo pa še mi, ki se tolažimo s steklenico. Če pomaga, je čisto vseeno, kaj vzameš v roke. Kitajček je v vsakem primeru dobil recept in ga je znal tudi uporabljati. Slekel si je dolge, volnene gate in se pognal skozi vrata. Tistega dne je pihljal topli jugovzhodnik. Ko ga je začutil, se ni niti za hip več obiral, odrinil jo je po dolini, čez Pasji potok pa spet po Fımbulu navkreber. Neslo ga je, da sem mu v polmraku komaj sledil.« Potem ko je Valfred skrbno obrisal nož ob spodnjice, je odlo žil konzervo s sardinami na prejšnje mesto za pozneje in odpihnil saje z gorilnika. »He, he, kako je dirjal! Ucvrl jo je zdoma, da bi izgnal hudiča iz telesa. In ko se je vrnil, Anton, je bil kot nov. Jaz sem popravil mandolino in čeprav ni nikoli več pela kot prej, sva vendar za silo premuzicirala ostanek teme.« Valfred se je pretegnil in zaspano pogledal skozi okno. »Ježeš, kako hudičevo temno je zunaj! Če ne spiš kot polh, te taka reč hitro potre. Če gledaš ven, se ti v glavi zgodlja.« Obrnil se je in oddrsal do pograda. »In pihal je ves dan, rahli, prijetni jugovzhodnik, Anton.« Zavzdihnil je. »Ja, ja, dobro dene, če objameš štirinožno prijateljico in za lepoto predremuckaš nekaj uric.« Potem je zlezel v posteljo in vmes nekajkrat olajšano zavzdihnil. Skoraj je že zaspal, ko je zaslišal škripanje partnerjeve postelje. Ko je pogledal čez rob pograda, je videl, da si Anton slači hlače. Valfred je spal komaj četrt ure, ko se je Anton vrnil. To je bil molčeči in izmučeni Anton, ki si je spet natikal hlače in lezel v posteljo. Težko je dihal in zgubljeno buljil v Valfredove posteljne deske. »No, hmm,« je zabrundal Valfred, »a je pomagalo?« »Veter ... veter je potihnil,« je odgovoril Anton. Dušile so ga solze. Valfred se je obrnil na bok. »Take so ženske, dragi Anton, ni da bi računal nanje.« Nekajkrat je cmoknil od ugodja. »Vražja komedija!« Herbert je pogosto mislil na Aleksandra. Lahko je sedel ure in ure in tuhtal o tem, kako ga pogreša, osamljenost je čutil kot hudo tlako. Najhuje je bilo, kadar so ga silni zimski viharji zaprli v kočo. Takrat je poslušal zoprno zavijanje v zatrepu in se spominjal številnih lepih uric, ki sta jih preživela z Aleksandrom. Tedaj je napol v obupu zakoprnel po prijatelju. Aleksander je stopil v Herbertovo življenje nekega toplega avgustovskega dne. Zapustil ga je neko ledenohladno popoldansko februarsko uro. Preden sta se ločila, sta pol leta živela skupaj na lovski postaji Guess Grave. In to ni bilo prav običajno. Herbert namreč z nobenim partnerjem ni zdržal tako dolgo. Ali se je partner naveličal Herberta, čigar značaj je bil zapleten in občasno utrujajoč, ker mu je iz dneva v dan kar naprej nekaj trobil, ali pa je priseljenec zbežal zaradi koče, ki je bila prava prepišna luknja, okrožje Guess Grave pa daleč najubožnejše na obali. Postaja je bila stara in slabo vzdrževana. To dejstvo je bilo znano vsem. Kadar je zapihalo s severozahoda, je moral Herbert okrog sveč postaviti zavetje iz pločevink za piškote, da ne bi ugasnile. In če je veter prinesel s sabo še sneg, je bil večkrat na dan prisiljen odkidati snežne zamete s tal. Ampak Herbert je ljubil Guess Grave. Bil je namreč romantični moški z umetniško dušo. Videl je reči, ki jih drugi lovci še opazili niso, razveseljeval se je drobnarij, ki so jih imeli obalni lovci za samoumevne in se zato zanje niso niti zmenili. Lovska postaja Guess Grave je ležala na lepem mestu. Nobenega dvoma ni bilo, da je najlepša na vsej obali. Ležala je ob ustju Srebrnega fjorda, v mali globeli za široko reko. S hišnega okna se je odpiral prečudovit pogled po fjordu. Videlo se je po zaledenelem morju vse do previsnega skalovja, ki so mu rekli Svenssonova grba in se je vilo na sever kot zavetje pred prevladujočim vetrom. Herbert je veliko let živel sam. Nekajkrat je imel partnerje, ti pa so, kot že omenjeno, urno izginili na boljša lovišča in k manj zgovornim partnerjem. Ampak potem se je zgodilo, da je dobil Aleksandra. Lepega italijanskega petelina z debelo, ognjenordečo rožo, dvema poplesujočima repnima peresoma in z oranžnima obročkoma okrog oči. Aleksandra je pripeljala na arktiko ladja za lov na tjulnje Veslemari. Namenjen je bil kot spodbuda za valjenje jajc na poti do Vzhodne Grenlandije in za v jušni lonec na poti		Didakta	2007.0	ne	da	35054.0	742.0	
Leposlovje	mali princ z otoka.txt	mali princ z otoka	Mali princ z otoka	Mate Dolenc	otok, domačini, turisti	"Sonce je prilezlo izza hriba. Vsak dan prileze od tam, tudi kadar ga ne vidimo zaradi oblakov, megle, dežja. Včasih se zdi, da je grozno blizu. Zelo je veliko in zaspane rumene barve. Ko leze navzgor, se manjša, postaja normalno, kot ga potem vidimo čez dan – a
bolje, da ne gledamo naravnost vanj, lahko si pokvarimo vid. Če	
že gledamo v sonce, ga glejmo skozi sončna očala ali zatemnjeno steklo. Tako kot smo ga gledali, ko je bil mrk. Košček stekla smo podržali nad plamenom sveče, da so se saje prijele nanj, in potem smo lahko gledali skozenj v sonce, a tudi to ne predolgo.
A od tega, ko je bil mrk, je že dolgo. Naslednji mrk je napovedan čez sto deset let; tega ne bomo videli. Dobro, da smo videli prejšnjega. Človek je lahko vesel, da je videl nekaj, kar pride samo vsakih sto in nekaj let. In potem človek ve, kako majhen je v primerjavi s časom in vesoljem. Čeprav se mu včasih zdi, da se čas prepočasi vleče in da je vesolje premajhno. Pa ni premajhno, kvečjemu preveliko! Čas pa prekratek.
Sonce je posijalo na morje. Morje je bilo povsod okrog, ker smo bili na otoku.
Starega Siča in mladega Sičiča je našlo na terasi z razgledom na morje. Za mizo. Ime jima je bilo sicer drugače – stari je bil Forte, mladi pa Noni. Ampak vsi so jima rekli Sič in Sičič – to je pomenilo Vedro in Vedrce. Forte, to je Sič, je bil že dolgo na otoku – več deset let in zadnja leta ni šel nikoli na kopno (se mi ne splača več, je rekel), mali Noni, to je Sičič, pa je prihajal pred poletjem in ostal do jeseni, ko je moral v šolo, ki je na otoku ni bilo. Videti sta bila kot ded-nono in vnuk, čeprav si nista bila nič v sorodu. Starši so Nonija zaupali staremu Siču (in njegovi sosedi Veri, ki mu je kuhala, kadar ni jedel pri Živkotu in Nives), sami pa so bili drugje; oče je bil na ribiški ladji, mama pa je v mestu na kopnem prodajala modrčke in gate v majhni trgovinici. Poleti se je splačalo prodajati, ker so bili tam turisti. Na otoku pa ni bilo trgovine, samo turisti, in to samo do petih popoldne – takrat so jih
 



s čolni odpeljali na kopno. Modrcev in gat ne bi imela kam položiti, ni bilo primernega prostora, če pa bi prodajala na štantu, ne bi imela kam, kadar bi deževalo. Trgovine pač ni bilo – niti za mleko, kruh in konzerve ne. To so si morali domačini sami pripeljati s
 sosednjega, mnogo večjega otoka. Bile pa so tri krčme. Krčme so za otok tako pomembne, kot morje samo. Kam pa bi šli turisti na pivo in kokakolo, če ne bi bilo krčme? In kam na pečene sardelice in kalamare, tisti z denarjem pa na jastoge? In kje bi se zvečer zapijali, plesali in razgrajali? In kdo bi priredil teatrske predstave, kakršne so prirejali krčmarji, kadar so se zaradi konkurence skregali med seboj in so flaše frčale iz ene krčme v drugo, čez oslovsko stezo, ki je bila vmes med eno in drugo? Tretja krčma je bila na drugi strani otoka, do tja flaše niso mogle leteti, niti prileteti od tam – je bil vmes cel otok, kakšne tri milje širok. Flaše so flaše, kadar letijo po zraku, kadar stojijo na mizi, so steklenice. Zakaj je tako, ne sprašujte učiteljice za slovenščino, ker ne bo vedela. Vprašajte mene!
Sičičeva mama je prišla včasih čez vikend na otok in oče je kdaj pa kdaj pristal z ribiško ladjo v Portu, kadar je na tem področju lovil ribe.
Sič in Sičič sta si sedela nasproti pri mizi. Sičič je pil kozje mleko (koze so bile na otoku, krave pa ne in trgovine tudi ne, kot je bilo že rečeno), Sič pa je jedel jabolko. V nekem trenutku se je Sičiču zazdelo, da jabolko je Siča. V jabolku je namreč tičala zobna proteza, zgornji del.
»Kaj pa se ti je zgodilo?« je vprašal Sičič. Jabolko s protezo je bilo videti, kot da se smeje.
»Proteza mi je obtičala v jabolku,« je rekel Sič, »ko sem ugriznil vanj.«
»Ha ha ha,« je rekel Sičič.
»To se večkrat zgodi,« je rekel Sič, »jabolko je trdo, pa mi potegne zobe iz ust.«
»Pa ga razreži prej,« je rekel Sičič.
 



»Saj bi ga, pa nimam noža pri sebi.«
»A ti ga prinesem?« je vprašal Sičič.
»Ja,« je rekel Sič.
Sičič je vstal od mize in izginil skozi vrata v konobo.
Medtem je Sič izpulil zobe iz jabolka in si jih vtaknil nazaj v	
usta. Bilo je jasno, da ni hotel, da mali to vidi. Po drugi strani pa mu je bilo zmerom vseeno, če ga je kdo videl, ko ščije s pomola v morje. Kdorkoli, ne samo mali Sičič. V kopalke se je preoblekel, ne da bi se zakril – včasih kar na plaži ali v kotu terase od krčme. Ljudje so se hahljali ali pa se obrnili vstran. Enkrat ga je en moški napadel, Sičič je bil zraven: »A misliš, da moramo vsi gledat tvojo belo rit?« je rekel in gledal Siču od blizu v obraz.
»Če nočeš, ti je ni treba gledat,« je odgovoril Sič, »če si pa to posebno želiš, pa glej.«
Videti je bilo, da bo moški eksplodiral, a ga je natakar, ki je Siča že dolgo poznal, odgnal stran. Moški se je predstavljal kot znani igralec iz Hollywooda, sicer po izvoru z otoka, vendar ga še nihče ni videl v nobenem filmu. Imel je obrito glavo in uhan v ušesu – takšni so radi varnostniki, policaji in kriminalci in vsi drugi nasilneži.
Sičič je prišel z nožem nazaj in ga položil pred Siča na mizo. Stari ga je vzel v roke in z njim sproti rezal jabolko na rezine in si jih vtikal v usta. Sičič ga je gledal v pričakovanju, da se bo z zobmi zgodilo še kaj zanimivega. A so ostali v ustih in normalno žvečili jabolčne rezine. To je bilo prav dolgočasno.
»A greva na jutranje plavanje?« je zato rekel Sičič.
»Prezgodaj je,« je rekel Sič, »mene zebe. Počakaj, da zleze sonce malo višje.«
»Ampak voda je zdaj enako topla, kot bo potem,« je rekel Sičič.
»Prvič: to ni voda, ampak morje. Voda je v vodnjaku in voda teče iz pipe. Voda je v kozarcu. Morje pa ni voda, ampak morje.«
 



»Ampak vseeno je voda, samo da je slana,« je rekel Sičič.
»Je voda, ampak rečemo ji morje. Reče se: grem na morje, skočim v morje, plavam v morju. Ribe plavajo v morju. Ladje plujejo po morju. Nekdo je utonil v morju. Nekdo se je usral v morje.«
	»No, prav,«je rekel Sičič, »ampak jaz bi se šel kopat zdajle.«
»Drugič: mene že ne spraviš noter tako zgodaj,« je rekel Sič,
»še devet ni.«
»Ni, ker še ni 'proge'. Koliko pa je ura?« je rekel Sičič.
Sič je pogledal v nebo in malo v levo, kjer je bilo sonce tik nad hribom in se je že pomanjšalo.
»Osem,« je rekel, ne da bi pogledal na uro, ki je tako ali tako ni imel. Ni je imel na roki, ampak v predalu v sobi. Sičič je vprašal, zakaj nima ure na roki, ampak v predalu.
»Škoda jo je,« je rekel Sič, »na roki se obrablja.«
»Ampak saj v predalu tudi teče,« je rekel Sičič.
To je starega zelo presenetilo in je nagubal že tako nagubano čelo.
»Na to nisem pomislil,« je rekel čez nekaj časa in naredil zelo zaskrbljen obraz. Potem je vstal in šel v sobo, odprl predal in zaskrbljeno gledal uro.
»Res teče,« je rekel, »tudi v predalu teče.«
»In se obrablja,« je rekel Sičič.
Takile so ljudje, ko se postarajo. In Sič je bil že kar precej star. A je bil še zmerom za silo uporaben. Sičič ga je imel rad. Skupaj sta se učila pametnih, a tudi neumnih reči. Pogosto je to težko ločiti, posebno če je eden star, eden pa še zelo mlad, še otrok. Oba skupaj pa naredita zanimivo celoto. Nekaj med pametjo in neumnostjo.
»Moral bi jo ustaviti,« je rekel Sič.
»A je na vzmet ali na baterijo?« je vprašal Sičič.
»Na baterijo,« je rekel Sič.
»Potem se ne bo ustavila, dokler ne bo baterija fuč,« je rekel Sičič.
 



»Ko sem jo kupil, so mi v trgovini rekli, da baterija drži osem let,« je rekel Sič zamišljeno.
»In kdaj si jo kupil?«
»Pred tremi ali štirimi leti, ko sem bil nazadnje na kopnem.«
»Potem moraš počakati še pet let.«	
»To je dolgo. V petih letih se bo ura popolnoma obrabila.«
»Najbolje, da si jo daš na roko in jo nosiš, tako kot vsi drugi,« je rekel Sičič.
»Aja!« je vzkliknil Sič, »pa da se ji kaj zgodi, a? Da se zmoči?«
»Saj je waterproof,« je rekel Sičič.
»Kaj?«
»Vodotesna. Vse moderne ure so vodotesne.«
»Pa da kam udarim z njo? Da se zdrobi steklo?«
»Ne more se zdrobiti, je plastično,« je rekel Sičič.
»Ura, ki sem jo imel prej, se je tudi obrabila,« je nadaljeval Sič zamišljeno, »kar naenkrat se je ustavila in tudi ko sem jo navil, ker je bila še na navijanje, ni šla več.«
»Koliko je bila stara?« je vprašal Sičič.
»Težko rečem, imel jo je moj oče, ki jo je dobil od svojega očeta, kapitana na jadrnici.«
»Potem je bila stara kakšnih sto let,« je rekel Sičič.
»Najmanj.«
»Po sto letih se je pač obrabila,« se je zasmejal Sičič.
»Zato me pa skrbi za tole uro.«
»Tale ne bo šla nikoli sto let, crknila bo prej kot baterija,« je menil Sičič.
»In potem bom moral kupiti novo,« je rekel Sič, »vidiš, zakaj me skrbi.«
»A misliš, da boš živel sto let?« je rekel Sičič.
Stari Forte, po domače Sič, je utihnil in gledal v uro v predalu, ki je tekla. Ni bil videti dobre volje, ko je to gledal. Kajti v teku ure je zagledal čas, ki teče. In on je bil že precej star.
 



Sičič je bil sicer otrok, ampak je zaslutil, da je dregnil v občutljivo vprašanje. In je rekel:
»Kaj pa, če bi vzel baterijo ven?« Sič ga je pogledal z odobravanjem.
	»Res, vzemiva jo ven!«
Vzel je uro iz predala in šel z njo na teraso, kjer je na mizi ležal nožič, s katerim je prej rezal jabolko. Sedel je na stol in začel praskati z nožičem po zadnji strani ure, dokler mu ni uspelo odpreti pokrovčka, pod katerim je bila baterija. Baterija je bila čisto majcena in je takoj padla na tla, v travo.
Iskala sta jo pol ure in je nista našla.
Še večkrat sta jo iskala, a je ni bilo. No, bila je, po zakonu o neuničljivosti materije, samo našla je nista. Med peskom in travo je zdrknila nekam v središče Zemlje.
Zdi se, da s tem nista rešila vprašanja o potekanju časa. Čas poteka kar mimo ure – ura ga samo pokaže. Sičeva ura pa se ni več obrabljala – brez baterije je ležala v predalu in stari je imel dober občutek, da jo bo še dolgo imel, čeprav mu ne bo kazala časa, ali pa prav zato.



Bilo je opoldne, ko je Sič le pristal, da se gre okopat v morje. Oba sta vzela s seboj kopalke, Sičič pa še masko, šnorkel in plavuti.
Šla sta na pomol, ki je bil tik pod hišo. Pod hišami, kajti tam je bilo še nekaj hiš, ki so se ob poti, ki so ji rekli avenija, vile po hribu
navzgor. Vrata v konobe so imele odprte, škure oken pa zaprte, da	
ni sonce sijalo noter. Iz konob se je tu in tam kaj slišalo – tolčenje kladiva ali celo brnenje vrtalnega stroja. Domačini so zmerom nekaj delali, popravljali, zabijali, vrtali, brusili. Človek bi mislil, da lahko živijo lagodno, da posedajo okoli in pijejo bevando, ampak v resnici so zmerom nekaj brkljali. Vse so si znali narediti sami – ni bilo nobenih obrtnikov in rokodelcev, ki bi jih lahko poklicali, da postorijo to in ono. Vsak je bil, poleg ribiča in vinogradnika, tudi tesar, kovač, mehanik, zidar, električar. Ženske pa so bile gospodinje in šivilje – iz stare rjuhe so znale narediti srajco in iz dveh strganih hlač ene nestrgane. Na obali so našle penasto gumo, ki jo je prineslo morje, jo posušile na soncu, oblekle v blago in so imele nove blazine. Namesto zaves so imele na oknih obešene ribiške mreže. Znale so narediti celo sandale – iz avtomobilske gume in usnjenih trakov. No, kadar so šle v mesto na kopnem ali na sosednjem otoku, so obule prave čevlje, kupljene v trgovini, in prave obleke, srajce in krila. Ko so šle k maši ali na večerno promenado po rivi, so se oblekle, kar se je dalo lepo. Tudi moški – a na otoku je bilo vseeno, kaj so imeli na sebi. Samo da je bilo praktično. Kdo pa jih gleda, na otoku in v čolnu? Ribe in galebi? Za turiste jim je bilo malo mar. Ti so bili tam samo poleti, dva meseca, in so bili tudi sami preprosto oblečeni – kopalke, kratke hlače in majice. Domačini pa v zapacane in strgane delovne kombinezone plave barve. Ti kombinezoni so bili že dolgo narodna noša na vseh otokih. Prave narodne noše so oblekli samo za praznike, na dan Vele Gospe in Svetega Nikole.
Na pomolu je stal kandelaber z električno svetilko, ki se je prižgala, ko je padla noč. Tam so bili tudi kanistri za vino, prazne
 


kašete in ena na kup zložena mreža. S kljuni proti robu pomola je bilo privezanih nekaj ribiških čolnov. Krme so imeli privezane na vrvi, ki so bile pritrjene na plavajoče boje, te pa so bile privezane na dno na korpemorte, na betonske klade, na mrtva sidra, kot tudi
	rečemo. Boje niso bile nič drugega kot plastični kanistri, enaki kot za vino. Kdo pa bi kupoval drage boje v trgovini na kopnem!
Sič in Sičič sta se slekla. Sičič je imel spodaj že oblečene kopalke, Sič pa je slekel tudi gate in navlekel nase kopalke. Vmes je za pol minute pokazal svojo belo rit, a tukaj ni bilo nikogar, ki bi se zgražal ali se smejal. Sploh ni bilo nikogar. Domačini se opoldne skrijejo v svoje konobe in kužine, razen tistih, ki so še kje na morju.
Oba sta se spustila s pomola na ploščate skale, ki so bile ob njem in je bil z njih lahek dostop do morja. Sičič si je nataknil masko in plavuti in zdrsnil v morje, Sič pa je sedel na skalo in počasi lezel noter, kot rakovica. Tudi malo postrani. Pri tem je sopihal in zavijal z očmi.
»Saj ni mrzla!« je iz morja zavpil Sičič.
»Boš že videl, kako je mrzla, ko boš toliko star kot jaz!«je nazaj zaklical Sič.
Sičič je vtaknil glavo z masko in šnorklom v morje in takoj pozabil na starega.
Pogled pod morsko gladino ga je zmerom tako prevzel, da je pozabil na vse ostalo, kar je pustil za seboj na obali.
V bleščeči prozorni modrini so plavale majhne ribe, pa tudi na dnu, med skalami. Skale so bile nagrmadene druga na drugi in ob drugi in tudi med njimi so smukale ribice. Pirke, lumbraki, knezi, ušate. Stran od obale so skale izginile, tam je bil mulj in zaplate morske trave in morske klobase in zvezde in voleki. Pa tudi stare vrvi, betonski bloki in kakšna izgubljena kovinska piksna. Tudi avtomobilska guma, napol zakopana v mulj. In vrša, ki je že leta ni nihče pobral. Bila je preluknjana, tako da so ribe lahko plavale skoznjo.
 



Sičič se je prepognil v pasu in se potopil na dno. Lahko se je potopil do petih metrov globine. S prsti je popraskal po mulju in iz njega se je dvignil oblaček, kot dim iz dimnika.
Nad dečkom je na površini plaval stari in njegov trebuh se je povešal navzdol kot vreča, polna kamnov.	
Sičič je po dnu preplaval pet metrov in se dvignil na površino. Skozi šnorkel je spustil zrak, da se je slišalo, kot bi predrl žogo, in globoko vdihnil. To je bilo potapljanje! To je imel rad!
Še večkrat se je potopil, potem je počasi plaval ob obali in pogledoval v obalne razpoke. Na kamnih so bili pritrjeni prilepki, po ploščah so lezli polžki breženke in v vdolbinah so bile sluzaste morske vetrnice, podobne rdečim češpljam. Ko se je katere dotaknil s prstom, se je skrčila sama vase, da se je naredila čim manjšo. V plitvih bazenčkih so trzale prozorne kozice, kot kakšne pršice. Ko je bil pri miru, so ga pikale v noge.
V morju ni nikoli dolgčas. Ves čas se nekaj dogaja. In za to ni treba velikih morskih pošasti. Tu so drobne živalce nenavadnih oblik, kot kakšni marsovčki. Sončni žarki padajo postrani skozi morje proti dnu, in ko plavaš med njimi, jih razgrinjaš kot morske zavese. Kako bi si obesil na okno zavese iz sončnih žarkov?
Sič je bil že dolgo na pomolu, ko je prišel Sičič iz morja. Sedel je na bitvi za privezovanje čolnov in kadil čik. Okoli glave se mu je ovijal moder dim, ki ga ni odpihnilo, ker ni bilo vetra.
»A spet kadiš?« je rekel Sičič, ko je sedel zraven njega na tla.
»Zdaj lahko, ko nimam več žene, da bi mi prepovedala,« je rekel Sič.
»A ti je prepovedala?« je vprašal Sičič.
»To in še marsikaj drugega,« je rekel Sič.
»Zakaj?« je vprašal Sičič.
»Kaj, zakaj? Ženske so za to, da prepovedujejo,« je rekel Sič.
»Zakaj pa to delajo?« je rekel Sičič.
»Že dolgo sem na svetu, pa tega ne vem,« je rekel Sič.
 



»Kje pa je, tvoja žena?«
»Umrla je,« je rekel Sič.
»Zakaj je umrla?«
»Imela je raka na pljučih,« je rekel Sič.
	»A je kadila?«
»Ne,« je rekel Sič.
»Zakaj pa je potem ona umrla, ti pa ne?«
»To pa Boga vprašaj,« je rekel Sič.
»A Bog je?«
»Ona ga je imela, jaz pa ne,« je rekel Sič.
»Čuden Bog,« je zamišljeno rekel Sičič, »njo je vzel, čeprav ni kadila, tebe pa ne, čeprav kadiš.«
»Tak je on,« je rekel Sič in frcnil čik v morje.
V tistem trenutku se je z rta oglasil zvok motorja in izza njega se je prikazala ladjica, bela pasara s kabino.
»Nikica gre,« je rekel Sičič.
»No, bova videla, kaj se mu je zgodilo,« je rekel Sič.
»Po mreže je šel, kaj bi drugega,« je rekel Sičič.
»Ja, ampak njemu se zmerom kaj zgodi,« je rekel Sič.
Nikica je bil iz vasi, iz najbolj zgornje hiše. Njegov čoln je bil največji, imel je kabino in nadkabino s krmilnim kolesom.
Takoj ko je dal motor v prosti tek, da ni več tako ropotal, sta Sič in Sičič slišala, da Nikica govori. Izgovarjal je grde besede. To ribiči znajo zelo dobro.
»Razbojniki! To so razbojniki!« je vpil, med drugim.
Vrgel je vrv na pomol in Sič jo je ovil okrog bitve, na kateri je prej sedel, Nikica pa je zadaj privezal čoln na bojo, ki je bila na dnu pritrjena na betonski blok. Potem je potegnil premec k pomolu, vrgel nanj mrežo, ki je bila kot kup razcefranih mokrih vrvi, in skočil za njo na kopno. Nikica je bil srednjih let in je še lahko skakal.
»Razbojniki! Tatovi,« je govoril. Zdaj bi moral, kot vsak razburjen ribič, sesti na bitvo in prižgati cigareto; a Nikica ni kadil.
 



Sič in Sičič sta ga samo gledala.
»Delfini! Okradli so me in oropali!«
»So strgali mrežo?«je vprašal Sič. Ne bi bilo treba vprašati, saj je bilo jasno.
»Strgali, razparali, razcefrali. V Lengi. Štirje. Cela familija.	
Jebem jaz tako familijo!« To ni bilo lepo – ampak tako je rekel. Tako bi rekel še marsikdo drug.
»In ti delfini se uradno imenujejo dobri delfini,« je rekel Sič še kar sočutno, ampak malo je bilo zraven tudi privoščljivosti – človek ne bi verjel, kako znajo biti stari ribiči privoščljivi.
»Dobri, dobri! To so razbojniki, lopovi, tatovi, astimater.«
Potem je raztegnil mrežo čez ves pomol. V njej je bilo še nekaj rib, še več pa lukenj in potrganih vrvic.
»Na!« je rekel in vlekel sapo vase. »Na, traglje, menole. Pet komadov! Moralo bi jih biti petdeset.«
Tedaj je prišla po potki dol njegova žena Marija. V roki je imela steklenico z zeleno tekočino. Če je zeleno ali rumeno, je travarica. Šnops iz trav.
Nikica je takoj segel po njej in napravil požirek. Sič ga je željno gledal – Nikica mu je podal steklenico in Sič je malo odpil. Kateri stari dedec pa ne bi?
Dol je prišla še Nives, Živkotova žena. In še Vera, ena od sosed, ti dve sta bili malo starejši, že kar stari, no. Tukaj ni bilo nobenih mladih, razen kadar so prišle za konec tedna kakšne hčere in vnukinje.
Prišel je tudi Mičo. On je prišel zmerom, kadar je kdo prinesel ribe z morja – ponavadi so mu dali nekaj rib, ker sam ni lovil in tudi sicer ni delal nič. Tudi imel ni nič. Vsi so ga imeli za norca, ampak njemu je bilo lepo. Še najlepše od vseh.
Živko od Nives pa ni prišel dol, ampak je stal na terasi svoje hiše, ki je imela razgled na pomol, in se je režal.
»Vrag je vzel ribe in mrežo, a!« je zavpil od zgoraj.
 



»Dal bom jaz tebi tvojega vraga!« je zavpil Nikica nazaj.
Sič je segel z roko proti zeleni steklenici, ki jo je Nikica držal v svoji roki. Najprej mu jo je odtegnil, ko pa je Sič še zmerom stegoval roko za njo, mu jo je podal. Ko je Sič naredil požirek, mu
	jo je takoj spet vzel.
Takšni so ljudje na otoku. Ravnati morajo čim bolj razumno, ker je življenje na otoku težko; to pa pogosto vodi v neumnosti.


V zalivu Konfin je vladala čista tišina. To je v tem zalivu možno, ker vanj redko zaidejo turisti. Samo včasih se v njem zasidra kakšna jadrnica ali gliser. Takrat zarožlja sidrna veriga, nato se zasliši čofotanje turistov, ki se kopajo in kričijo v kokpitu ali na palubi.
Ne vemo, zakaj turisti toliko kričijo, namesto da bi poslušali tišino.	
Takšno tišino je drugje redko slišati, tukaj, kjer je zares na voljo, pa se ne zmenijo zanjo. Tudi na kopno redko pridejo, ponavadi niti ne gledajo, kje so – da bi si ogledali ribiško vasico in hrib, poln borovcev in agave in mogočno skalovje – ne, to jim še na pamet ne pade. Samo kričijo, čeprav so čisto blizu drug drugemu, navsezadnje so jadrnice samo kakšnih deset metrov dolge, gliserji pa še manj, in lahko bi se pogovarjali normalno; a oni kričijo. Včasih kakšen moški pride s kanistrom k Živkotu po vino. Takrat sedi tudi celo uro na njegovi terasi in poskuša travarico, lozovačo, rogačico in orehovec, dokler z jadrnice spet ne začnejo kričati, naj že pride nazaj in kaj tam tako dolgo dela. Ko se s polnim kanistrom vrača, je ves rdeč v obraz in včasih se spotakne in medtem kriči na jadrnico, da že prihaja. Ob pomolu ima privezan majhen gumijast čolniček, s katerim odvesla nazaj na barko, če slučajno nima na njem majhnega motorja. Potem iz čolnička podaja kanister na barko in včasih jim pade celo v morje – on, kanister, ali oba. Potem to rešujejo. In to ne gre brez kričanja.
Ta dan ni bil tak – nobene barke ni bilo. Vaščani so bili poskriti v svojih konobah in kužinah, sonce je pripekalo in še škržati so utihnili. Morje je rahlo plivkalo ob obalo, a to je tišino še povečalo. Kot z veliko ponjavo je bil Konfin prekrit s tišino.
Sič in Sičič sta sedela na terasi za mizo. Kje bi drugje? No, včasih sta sedela na stopnici med vrati v konobo in včasih na kamniti ograji. Ampak največkrat kar za mizo. Sič je imel na njej pločevinko s pivom. Zjutraj so mu s »progo« pripeljali bakso s pločevinkami piva. »Proga« je bila ladjica, ki je prišla vsako jutro na otok s sosednjega otoka in je pripeljala robo iz trgovine in ljudi,
 



ki so se večinoma odpeljali naprej, v večji zaliv za rtom, tja, kjer so gostilne. In plaža, na kateri so se kopali.
»Ti,« je rekel Sičič, »a si res podoben Hemingwayu?«
»Kdo je to rekel,« je rekel Sič.
	»Eni so rekli, ne vem, kdo,« je rekel Sičič.
»Ne vem, zakaj bi bil podoben Hemingwayu,« je rekel Sič.
»Kdo pa je sploh Hemingway?« je vprašal Sičič.
»Neki pisatelj,« je rekel Sič.
»Od kod pa je?«
»Iz Amerike,« je rekel Sič.
»Kaj pa je napisal?«
»Nekaj dolgočasnih knjig,« je rekel Sič, »no, razen ene.«
»Katere?«
»Starec in morje.«
»A si ti to bral?« je rekel Sičič.
»Ja, a že davno tega.«
»Kakšen je pa bil, da naj bi bil tebi podoben?« je vprašal Sičič.
»Star. In siv in brado je imel.«
»Saj ti si tak,« je menil Sičič.
»Vsi stari z bradami smo si podobni,« je odvrnil Sič.
Sičič je pomislil, da je to res. Včasih so takšni starci sedeli v krčmi in so si bili podobni. Ampak vseeno je bil vsak malo drugačen. Nekateri so imeli še lase, drugi so bili plešasti. A plešasti so imeli ponavadi kape na glavah. Sič je imel visoko čelo, plešast pa ni bil. Kapo je dal na glavo samo na čolnu.
»Kje je zdaj, ta pisatelj?« je po kratkem molku rekel Sičič.
»Že zdavnaj je umrl.«
»A od starosti?«
»Ne, ustrelil se je.«
»Zakaj?«
»Menda ni prenesel, da je postal star,« je rekel Sič.
»A ti to prenašaš?« je"		Didakta	2012.0	da	ne	41994.0	1110.0	
Leposlovje	MAKS-L_000005.txt	MAKS-L_000005	MISLICE: deset pravljic	Feri Leinšček	medosebni odnosi, ljubezen, ljudske pravljice	"Zalika in Gusti

Bilo je v davnih časih, ko so bile poti med reko Rabo in Muro poleti še prašne, jeseni blatne, pozimi pa komaj prehodne. Gospodje so po njih potovali s konji, kmetje s kravjimi vpregami, siromaki pa peš. Vsi pa so na njih srečevali goslarja Gustija in plesalko Zaliko, saj nista imela doma in sta bila zato ves čas na poti. Potovala sta od križišča do križišča, od vasi do vasi, od mesta do mesta, in prinašala med ljudi veselje. Ustavljala sta se na trgih in sploh vsepovsod, kjer so jima želeli prisluhniti. Prav od srca sta kdaj zaigrala in zaplesala tudi v samotni ravnici, kjer so se z njima poveselile le živali. Saj, vsak, ki je kdaj slišal in videl njuno umetnost, jima je želel znova prisluhniti.
Ljudje so imeli radi Gustijevo muziko, a še bolj jih zasvajal Zalikin lahkonogi ples. Ko se mu je namreč vsa predala, je bila res videti, kot da ne bi bila od tega sveta. Njene bose noge so poskakovale, kakor mladi zajčki v rosni travi, njeno telo se je zibalo, kakor vrbje v pomladnem vetru in njen obraz je sijal, kakor jutranje sonce nad ravnico. Bila je mlada in lepa, da ji ni bilo enake v deželi in njen srčni smeh je bil nalezljiv. Ko so ga že od daleč slišali, so ljudje na poljih odložili motike. V gostilnah pa so še najbolj lačni pozabili na žlice. Zdelo se jim je, kot da se je v njeni bližini za hip ustavil čas, v srce pa je smuknilo nekaj lepega in ga pogrelo.
Naneslo je neko pomlad, da je šel kraljevič iz Blatograda k reki Rabi lovit postrvi. Njegova razkošna kočija se je ustavila na vogalu, kjer se je zbralo že veliko ljudi. Stali so v krogu in zrli v godca in plesalko, ki sta jih zabavala s svojo redko veščino. Kraljevsko spremstvo je premamila radovednost in mladi kraljevič, ki je slišal Zalikin zvonki smeh, je po dolgem času stopil med ljudi. Kakor začaran je zrl v njeno vitko telo in iskre iz njenih črnih oči so mu razvnele srce. Ne da bi se tega sploh zavedal, se je primikal vse bliže in bliže, dokler se naposled ni dotaknil njenih vihrajočih oblačil in jo ujel za dlan.
»Nikoli še nisem videl ničesar lepšega, kot je bil tvoj ples,« je dejal kraljevič, ko je Gusti odložil svoje gosli. »Nikoli še nisem slišal ničesar bolj veselega, kot je tvoj smeh,« je objel Zaliko, ki je presenečena zastala. »Zato ti zdaj ponujam svojo kraljevsko roko in ti tu pred vsemi zagotavljam, da ne bom nikoli snedel besede.«
»Še z ničemer nisem bila tako počaščena in ganjena,« je odvrnila Zalika in mu poljubila kraljevsko roko. »Tvojega snubljenja pa žal le ne morem sprejeti, saj je moje srce že oddano Gustiju. Le zaradi najine ljubezni je v njem toliko sreče in veselja, da to lahko poklanjava tudi drugim.«
»Prelepa si in vse tvoje je preveč dragoceno, da bi lahko pripadalo potepuškemu Goslarju,« se je namrščil kraljevič. »Le jaz ti lahko v tej deželi ponudim dom, ki bo vreden tvojega imena,« je bil prepričan. »Imela boš resnično vse, kar boš želela in vsi moji služabniki ti bodo dan in noč na razpolago.«
»Ničesar drugega si ne želim kot le ta ravninski veter v laseh in Gustijevo roko, ki me varno vodi po še tako zaraščenih poteh,« mu je dopovedovala Zalika. »Kdajkoli si boš to zaželel, rada prideva na dvor in se poveseliva s tabo, a zdaj me prosim pusti z njim, ki ga imam najraje,« ga je skušala prepričati.
A le kraljevičeva beseda je bila seveda tista, ki jo je bilo v deželi treba spoštovati. Zaliko so služabniki odvedli v pozlačeno kraljevsko kočijo, Gusti pa je ostal sam na prašni poti. Potoval je od križišča do križišča, od vasi do vasi, iz mesta v mesto, kakor je potoval vsa ta leta, le da je bila njegova pesem zdaj žalostna. Pel je o svoji brezmejni bolečini, da so poslušalcem prišle solze v oči in jih je stiskalo pri srcu, a pomagati mu seveda ni mogel nihče. 
In tako so tekla leta.
Zaliko so namazilili z dišečimi olji, jo odeli v svilena oblačila in jo okronali za kraljico. Sedem strežnic je dan in noč skrbelo zanjo in sedem strežnikov ji je bilo ves čas na razpolago. Kraljevič je dal vsako jutro iz daljnih dežel pripeljati zanjo najboljšo jedačo in pijačo. Najboljši glasbeniki iz vse dežele so ji igrali budnice in najboljši plesalci so jo skušali zabavati ob večerih. Toda Zalika je ob tem le zapirala oči in se ves čas svojega bivanja na kraljevskem dvoru ni več nasmehnila. Tudi kraljevič, ki jo je imel iz vsega srca rad, in jo je na vse načine skušal osrečiti, je bil zaradi tega žalosten. Žalost se je naselila v Blatograd, da je še ni bilo take, saj se je niti stoletni starci niso spominjali in tudi njihovi dedje jim niso o njej pravili.
Tedaj sta šla kralj in kraljica neko nedeljo na trg na kravji semenj. Zanesla je prav po naključju tja pot tudi goslarja Gustija, ki je s svojo žalostjo obhodil že vso deželo. Ko je Zalika že od daleč zaslišala njegove gosli, je takoj prepoznala njih glas. Stopila je iz zlatih šolenčkov, stekla med ljudi in zaplesala na sredi trga, kot bi jo bil ponesel vrtinec. Njen srčni smeh se je razlegel naokoli, da so trgovci pozabili na kupčije in so kar raztresali denar. Kralja, ki je vse to videl in slišal, je stisnilo pri srcu in obšla ga je misel, ki se je ni mogel več otresti. Prišepnil je svojim služabnikom, naj poskrbijo, da popotni godec zvečer ne bo zapustil mesta. Nato sta se s kraljico vrnila na dvor.
Ponoči se je kralj skrivoma pritihotapil do Gustija, ki je prespal v hlevu za furmansko gostilnico. Prosil ga je, ali lahko samo za en dan zamenjata svoji opravi. Želel se je namreč preobleči v potujočega goslarja, saj je upal, da bo tako lahko razveselil kraljico in privabil na njen obraz smeh, ki si ga je tako zelo želel. Gusti je kljub vsej svoji silni žalosti ostal dobrega srca in nesrečni kralj se mu je zasmilil, zato je sprejel ponudbo. Slekel je svoja ponošena in razcapana oblačila in si oblekel pozlačeno kraljevsko opravo. Kralj pa se je oblekel v njegove cape in si obesil gosli čez ramo.
Gustija, ki mu je kraljevska oprava nadvse pristajala, so stražarji pospremili na dvor in po dolgih letih je preživel noč z Zaliko. Ko pa je zjutraj pred grajska vrata prišel potujoči godec, v njem niso prepoznali preoblečenega kralja in so ga nagnali. Gusti je tako postal kralj. Na kraljičin obraz se je vrnil nasmeh, ki se mu nihče ni mogel upreti. Kralj pa je do konca življenja potoval od križišča do križišča, od vasi do vasi, od mesta do mesta, in pripovedoval svojo čudno zgodbo, ki ji ni nikoli nihče verjel.
 
Zlati kraljevič

	Na bregu reke Rabe je v skromni hišici živelo dekle, ki ji je bilo ime Ilonka. Njen oče je že zdavnaj odšel po svetu za kruhom in se ni nikoli več vrnil. Z materjo sta nabirali zdravilne zeli, jih sušili na podstrešju in prodajali na mestni tržnici. Tako ste se nekako preživljali in sta čez leto zmeraj prihranili dovolj denarja, da sta lahko preživeli zimo.
V hudih časih jima je priskočil na pomoč tudi Kalman. Bil je to fant, ki je živel v skromni hišici na desnem bregu reke Rabe in se preživljal z ribolovom. Prinašal jima je postrvi, ki jih je lovil v svoje iz vrbja spletene košare. Včasih, ob nedeljah, pa ju je pogostil celo s potočnimi raki, ki jih je imela Ilonka najraje.
	Zgodilo se je potem, da je šlo dekle že ob svitu v poljano nabirat zeli in se ni vrnilo ob uri, ki ji je bila v navadi. Mati jo je iskala vse do poldneva in jo zaman klicala v širni ravnici. Nato so jo šli iskat tudi drugi. Obhodili so polja, prebredli močvirja in preiskali reko, a Ilonke ni bilo nikjer. Iskali so jo vso noč in še drugi dan, a še zmeraj je bilo vse tako, kot bi se bila v zemljo ugreznila. Nihče je ni več videl in nihče ni slišal ničesar, kar bi lahko njeno izginotje kakorkoli pojasnilo.
	Kalman je taval po gostirjih in lazih še tretji dan, ko so vsi drugi že pomalem obupali. Z Ilonko sta ob reki skupaj preživela otroštvo in tudi še sedaj sta se rada videla. Vedel je, da ne bi nikoli odšla brez slovesa, zato je bil prepričan, da se ji je zgodilo nekaj hudega. Napotil se je po edini poti, ki je vodila proti mestu in se zaklel, da jo bo našel, pa četudi bo moral obhoditi vso deželo in nato celi svet.
	Kmalu za prvo vasjo je naletel na Cigane, ki so zajemali prah s poti in ga presejali v posode, ki so jih tovorili na svojih majavih vozovih. Opravilo se mu je zdelo nadvse čudno in nekoristno, zato jih je nagovoril.
	»Pred tremi dnevi se je že navsezgodaj peljala tod mimo zlata kraljeva kočija z velikim spremstvom, ki je bilo prav tako pozlačeno,« mu je pojasnil stari Cigan. »Premnoga kolesa so se obrusila ob kamen in zlati prah, ki je za njimi ostal v pesku, nam pomeni pravo bogastvo. Že doslej smo ga zbrali toliko, da si lahko kupimo nove vozove. Če bomo pa z delom še nadaljevali, si bomo zagotovo lahko kupili hiše in se nam ne bo več treba klatiti po svetu.«
	Kalman je prosil Cigane, ali jim lahko zastonj pomaga presejati prah. Zaupal jim je, da je prav tisto jutro, ko so tod mimo drvele kraljeve kočije, izginila Ilonka. Zato je upravičeno upal, da ga bo zlata sled morda pripeljala do nje. Cigani so kajpada radi sprejeli delavca, ki je bil tako zagnan, da je delal tudi namesto njih. Ob kruhu in vodi je sedem dni in noči sejal cestni prah in nasejal toliko zlata, da bi lahko mirno in bogato živel vse do konca svojih dni. Zlata sled jih je iz slovenske dežele vodila daleč v Ogrsko in jih naposled privedla naravnost do Črnograda.
	Kalman se je Ciganom zahvalil za pomoč in jim pustil vso zlato, ki ga je pridelal s svojimi rokami. Stari Cigan je slekel svojo pokrpano srajco in klobuk s širokimi krajci ter mu predlagal, naj se preobleče v njegova oblačila. »Cigani smo kraljem zmeraj želeli samo dobro, zato smo na dvoru bolje zapisani kot navadni ljudje,« mu je pojasnil. »Le če ti bodo torej res verjeli, da si eden izmed nas, si lahko prepričan, da ti ne bo nihče skrivil lasu na glavi. Pa še kak kruhov krajec ti bodo rade volje odstopili, če boš morda lačen.«
	Ni mu torej preostalo drugega, kot da se je preoblekel in je Ciganom pustil še svoja oblačila, ki so bila skoraj nova. Nato se je odpravil preko trga in potrkal na z zlatom okovana grajska vrata.
	»Glej si ga glej!« se je široko zasmejal stražar. »Saj so že tudi Cigani zavohali, da se pripravljamo na gostijo!« je pomežiknil drugemu stražarju. »Potemtakem bo torej res že kmalu kaj iz tega,« je na široko odprl vrata in je spustil prišleka na grajsko dvorišče.
	Grad je bil večji in lepši, kot si je Kalman, ki ni bil še nikoli na kraljevem dvoru, zamišljal v sanjah. Taval"		Feri Leinšček	2014.0	da	da	18865.0	282.0	
Leposlovje	MAKS-L_000010.txt	MAKS-L_000010	Namesto koga roža cveti	Feri Leinšček	medosebni odnosi, družbeni roman, romi	"Nokturno



	Lep večer se dela.
	Tak kot le redkokdaj.
	Piš, ki je razvozlal oblake in jih zalizal prav k strženu obzornice, se je ulegel. Velike sape so se zavlekle v tolmune in gostirja, sapice so se potuhnile v krošnjah leske in jelševja. Še najneznatnejši dih je naposled našel svoj mir pod pomladnim listom ali latico. Prav iz skrivnosti, v kateri bo zdaj zdaj potonilo sonce, pa se dvigajo prhke večerne meglice in tkejo odejo za vse, kar si želi zaspati.
	Helgato pač ne bo spal.
	Ker že oddavnaj ne spi več.
	Čakal bo, da se naličje violine orosi. Na to mora počakati, kajti le tedaj strune zazvenijo drugače. Potem – potem samo še usloči lok in trkne z njim ob kobilico. Če se vrne povsem razločen odmev, pa ta njegov kev, ne splaši nobene premrle ptice, potem ve, da lahko zagosla, ne da bi bilo komurkoli v nadlego. V zasmeh pa to njegovo muziciranje tako in tako ne more biti nikomur, kajti človeške oči in ušesa so daleč.

	Tamle na levi, kjer je megla tačas najbolj visoka in zdaj že kot mleko gosta, tam leži Velika vejs. Pol ure hoda je do nje, še najmanj toliko pa je potem treba, da jo skoz in skoz prehodiš. A tudi, če bi bilo manj, tjakaj Halgato ne želi stopiti nikoli več.
	Tamle na desni – tam leži Lacki roma. Pol ure hoda je do nje, potem pa jo lahko v eni sapi premeriš. A tudi, če bi se še zmanjšala, če bi jo piš raznesel, kakor raznese pepel z ugaslega ognjišča, tjakaj Halgato ne bo stopil nikoli več.
	Ker: le tu, tu vmes, kjer le še šaš premaguje mrtvice, tu je zdaj njegovo vse.
	Ker: le tu lahko gosla, vedoč, da ga le Bog posluša. Bog pa že ve, da njegova pesem ne prosi in ne terja ničesar.

	Pravijo sicer, da ni vse v redu s tabo, če posebej lepo igraš ob polni luni. Če si ob njenem času poln samega sebe, kot je tudi ona polna sama sebe. Vendar, kaj je čistejšega, kot njen veliki obraz, ki te gleda, gleda, kot bi ti škilili pod prste. Res: le kako se mu ne bi zazdelo, da mu je tudi zdaj prisluhnila. Takega zamaknjenega poslušalca pač zlahka opaziš, pa naj bo to v čardi, na sejmu, ali – Bog nam oprosti – na nebu. In potem seveda ne moreš, da ne bi zapel najtanjše melodije, ki se je kdajkoli zganila v tebi. Posebej pa Halgato tega ne more zdaj, ko se je luna od vseh stvorov, ki gomazijo po tem svetu, obrnila ravno k njemu – k piškavemu Ciganu!
	Kaj bi torej, luna, kukavica – postoj! – ti, ki blodiš, tako kot je tudi Halgato včasih lazil. Ti, ki se, kot je videti, ne boš nikoli naveličala, tako kot se je Halgato že zdavnaj. Nič takega ti ne bo povedala njegova pesem, kar ne bi že in bolje vedela, a zdaj vendarle ne gre za to.
	Postoj, luna, in se imej lepo!



Srečanje


Res, čudno svetlikava je ta noč.
	Kot bi se lunína razlila čez rob.
	Ali, kot bi se že delal dan.
	Pa tudi to ga navdaja s čudnimi občutki, da je nekdo zašel v to pustoto in se mu, glej ga, kar naravnost bliža. Kajti, Halgato ne pomni, da bi ga kdo premotil tod – še posebej ne ponoči.Lovci, ki prežijo na velko divjad, bi tu zamanj čakali. Fazani in divje race lovijo podnevi. Cigani so tu že opustili krivi lov in raje kradejo gosi ter kokoši, ali pa se jim to več ne vzljubi. Kdo - torej?

	Zdaj je oni vendarle zastal.
	Ker je utihnila Halgatova violina.
	Toda, zdaj ga je že gotovo opazil.
	Da. Seveda.
	Samo za toloko je zastal, da si je zategnil kravato. Ali pa si jo je pač zrahljal. In pa, da si je odvihal hlačnice, otresel z njih roso in cvetne latice, si z dlanmi zlikal robove.
	Kaj – torej?
	Le kdo, ki je namenjen k piškavemu Ciganu, bi si tako skrbno popravljal obleko?

	Pišti!? ga prešine. Pišti! Krikne, seveda še zmeraj ves nejeveren.
	Halgato! mu odgovori oni.
	O Bog! si reče Halgato in mu stopi naproti. Besedo sem dal, da nikomur več ne sežem v roko – a tebi, dečko, še sežem! Zaklel sem se, da nikomur več ne pogledam v oči – a samo tebi, veliki dečko, še pogledam! O ti nesreča in muka ciganska, pa si re sti! mu ponudi roko. Pet, šest, sedem let se nisva videla. Dvakrat toliko let se nisva videla. Pa tudi zdaj ne vem, ali si živ ali pa delaš z mano kake druge račune!?
	Živ sem, Halgato, živ! se Pišti z obrazom dotakne njegovega obraza. In on mu za čudo verjame, čeprav je prišel ob tako čudnem času in je bolj od čudnega čuden. Lica so se mu namreč zožila, zgubala, kot da se nebi videla deset, dvajset, trideset let. Ves njegov dotik je hladen, kot da se mu pod kožo ne bi več pretakala ciganska kri. Oblečen pa je tako in tako, kot bi bil pri samem predsedniku sveta v službi. Hej! Hoj! zmajuje Halgato. Pa le kako naj mi gre v račun ta tvoja zlata gvantna igra, pa prstenje, veliko prstenje, pa – gledam jih in gledam – ti tvoji plastični zobje!?

	Molče sedeta na hlod in se še zmeraj gledata.
	Zakuril bi, pa nimam zagotovljenega dračja, reče Halgato. Ker: podžigam si samo še, ko sem lačen. Lačen pa sem zadnje čase le redkokdaj.
	Eh, ja! odmahne Pišti.
	In prav ta njegov ehja je prvo, kar Halgato zares prepozna. Le kako si se spomnil name? se zdaj že naravnost radosti. Le kako, kako si me našel! V Lacki romi ti zagotovo niso vedeli povedati?
	Nisem bil v Lacki romi, reče Pišti zamolklo.
	Nisi bil v Lacki romi? Kako? Kar naravnost si prišel? Od tam, kjer si pač vsa ta leta bil, si prišel naravnost sem?
	Ne, Halgato, se medlo nasmehne oni. Že dolgo sem tu. Že dolgo spet poslušam tvojo violino. Že vso pomlad. Že vso zimo. Že vso jesen jo poslušam – se ugrizne – eh, ja, ne ravno vso jesen. A ko je začel padati kostanj, sem bil zagotovo že tu.
	Halgato ne razume. Vstane. Mu položi dlan na ramo. Ga vščipne. Se mu zazre v oči. Kako? vpraša. Kako – v imenu Boga, ki se norčuje iz nas Ciganov? Prišel si že jeseni, pa nisi bil v Lacki romi? Poslušal si mojo muziko, pa se mi nisi javil? Hej! Niti mignil nisi, črni dečko, niti prdnil nisi na mojo muziko, ti klajfter dreka, ti!
	Zidal sem! reče Pišti. V dežju in v snegu sem zidal. In ponoči in podnevi sem zidal. Vseskozi sem zidal. Le proti jutru sem kdaj šel v šaš. In takrat, vidiš, mi je tvoja muzika dala moč, da sem lahko zjutraj spet zidal.
	Zidal, zidal, zidal! poskakuje Halgato. Kaj si zidal? In zakaj si zidal – ti ciganska figa!
	Vilo sem si napravil tam v Veliki vasi! povzdigne oni. Veliko vilo. Široko vilo. Visoko vilo. Strašno vilo.
	No! pljune Halgato. Zdaj mi je jasno! Zdaj mi je vse jasno! In naj me peklenski grom in peklenska strela raztreščita, zdaj, ko mi je vse jasno.

	Že vse jutro se drži nanj.
	Niti ustnice ne zgane, kaj šele, da bi mu namenil besedo.
	A Pišti kljub temu ves čas sedi ob njegovem ugaslem ognjišču. Sedi pokončno in vzravnano, kot je sedel vedno in povsod. In ve, da Halgato prav zdaj premišlja njegovo nelepo usodo. Da ga v mislih kolne. Kajti, kolne ga zmeraj, ko ga posebej sovraži, ali ko ga posebej ljubi. In danes je že tak dan, da ga gotovo sovraži in ljubi obenem.
	Jutro pa je veliko, vse večje.
	Nad obzorjem lebdi veliko sonce in čezenj letijo velike ptice.
	Čas je za reči, ki delajo velike sence.



Prva knjiga


	Nekoč je živel deček, ki je ljubil temo.
	A bolj ko je sanjal o veliki noči, ki bo Lacki romo enkrat za zmeraj spravila pod svojo perot, bolj je v njegov svet vdirala svetloba. Naposled mu je mati Tereza celo prepovedala, da bi podnevi mižal. Če ga je le zasačila za zaprtimi očmi, mu je navila obe ušesi hkrati; eno naprej in eno nazaj. Ali pa ga je tako besno zlasala, da so ga potem ves dan boleli lasje. Obenem pa je vrešče prosila Boga, naj mu končno odpre oči, kajti, le kdor hodi po svetu odprtih vek, lahko upa, da ne bo zašel.
	Deček te njene prošnje ne razumel, kajti ni se mu zdelo, da je kamorkoli namenjen.

	Potem so mu nekoč vzeli še noči.
	Oče Mariška, ki se je vračal zmeraj takrat, ko ga je deček že pozabil, se je spet prikazal in tokrat ostal. Mati Tereza mu je morala z žajftno vodo splahniti odrgnine in ureznine na prsih in trebuhu. Nato pa jih je na debelo namazala z ježevo mastjo in jih polepila s svežimi travami. A Mariška ji za tako skrb in nego ni bil posebno hvaležen, kajti neke nevidne rane so ga očitno še huje skelele. Baba Hotile mi je stokrat privoščila, da bi mi vzeli galavo – zdaj pa mi jo potem res bodo! je ponavljal. Prekleta, prekleta, prekleta, stokrat prekleta baba Hotile in njena nora pamet in njena nora glava! je besnel ležeč na pogradu. V gobec bi ji stopil, če bi ga še lahko odprla! Jermenje bi ji vlekel s hrbta, če bi ga še imela!
	Pusti babo! ga je prosila Tereza. Baba je mrtva. In mrtvi nikoli ne smejo biti ničesar krivi.
	Baba Hotile, pa pika! je tulil Mariška. Nikoli mi ni nobena druga baba napovedala smrti! Vse – vse babe na svetu so mi pravile, da bom gosposko hodil po zemlji in da bom gospod še na smrti, le babi Hotile to ni šlo nikoli v glavo! Prekleta, prekleta, prekleta, stokrat prekleta baba Hotile in njena nora pamet in njena nora glava – njej ni šlo v glavo, meni pa ne v življenje – tako je to – le ona je kriva!
	Bo že, da si nekaj strašnega zagrešil? je vse bolj obupavala tudi mati Tereza.
	Napravil, napravil, napravil, en drek sem napravil! je kričal Mariška. Naj le kdo s prstom pokaže – prst se mu bo posušil! Naj kdo le besedo zine – jezik mu bo otrpnil! Naj le pride pome – grom ga bo v makovo zrnje raztreščil! je vso noč bledel in sploh ni dovolil, da bi upihnili oljenko.

	Deček je ril pod plahto, a tudi tam nu bilo več teme, da bi se zasanjal vanjo. Preobračal in pepelil se je torej na robu sna in se zaman skušal izbrcati iz škrlatne svetlobe, ki ga je mrcvarila kakor živi ogenj. Nato se je skozi to vsiljivo svetlobo izbrisal še vsiljivi očetov obraz. Njegove štrleče kocine so ga požgečkale v nos, njegove suhe in raskave ustnice so mu zdrsele po čelu in se ga le na hipe toplo dotaknile. Kako si že rekla, da je malemu ime! se je oče Mariška med tem, dečku neprijetnim poljubljanjem, ozrl k materi.
	O! je vzdihnila. Križ in gora, tudi to si že spet pozabil, kako je malemu ime!?
Pozabil! Nič nisem pozabil! je vzrojil stari. Mali je pač Mali! Samo, zdaj bi rad vedel njegovo pravo, krstno ime. Bog ve, da ne želim umreti, predem ga ne slišim in si ga ne zapomnim.
	Šanji je, je naposled rekla Tereza.
	Šanji? se je začudil Mariška in se povsem obrnil k ženi. Ej, ej! Nora ženska pamet, nora ženska glava – le kako si lahko dala mojemu otroku tako ime! In se je nato spet nagnil nad dečka in ga je vprašal: Pa ka si res Šanji?
	Šanji, je šepnil deček, ki se je medtem povsem predramil.
	Šanji!? je ponovil stari. In potem še nekaj krat: Šanji! Šanji! Šanji! Šanji! Šanji? Ne – tako ni dobro! Tako že ne more biti dobro! Samo, si je nato pogrizljal noht – kje pa imam zdaj čas, da si izmislim drugo, pravo ime? Vsak čas lahko pridejo pome! Zdaj zdaj lahko stopijo skozi vrata – mrhovinarji!
	Mariška! ga je Tereza čez čas poklicala s tihim in spremenjenim glasom. Pa, kaj si ti res tako strašnega zagrešil, da te bodo zdaj res odpeljali in da boš moral umreti? Ali pa se ti je, Bog daj, samo pamet zmešala?
	Res, res, je zagodel mož. Oznaši so me dobili na piko! Potem je legel le za toliko, da se je izjokal in si nabral novih moči. Ti, ti moj Mali, je šepetal dečku. Nikoli nisem imel toliko časa, da bi vsaj mislil nate. Ali pa, da bi Boga prosil, naj namesto mene kdaj pogleda za tabo. Nikoli ti tudi nisem niti za pest dobrega prinesel, čeprav bi ti moral vsaj sladkorja pokazati, da bi poslej vedel, da so na tem svetu tudi sladke reči. Vidiš, zdaj, ko pa bi vse to tako rad storil, pa spet nimam časa! Oznaši bodo zdaj zdaj tu – vrag jih vzemi in se jim poserji na glavo! Pljunil je visoko v zrak in vstal, še preden je pljunek priletel nazaj.
	Ko je potem prevrnil svoj leseni kovček, je v njem votlo in slutljivo zaropotalo.
	Ko ga je odprl, je na dnu ležala le bela violina.




2.


Oče Mariška je sklenil, da bo Malega še pred prihodom oznašev naučil igrati violino.
	Tiščal mu jo je pod brado, jo vrtel in jo nameščal. Suval ga je z njo in ga tolkel po prsih, da je deček le pojecljal in škripal z zobmi. Prestavljal mu je dlani po kobilici in mu pomagal voditi lok, da so tudi strune le ječale in cvilile. Mati Tereza je to martrarijo nekaj časa molče opazovala, nato pa se ji je deček vendarle zasmilil in je jela staremu vrešče dopovedovati, naj otroka, vsaj zdaj, ponoči, pusti pri miru. Toda Mariška, ki je ves čas pogledoval k vhodu, kot da bodo oznaši zdaj zdaj pokukali skozi plahto, jo je le odrival in jo nekajkrat celo kresnil z violino. Tak, ves vročičen je sinu razlagal, kako s prsti pravilno prebiraš strune in kako z lokom izrabljaš najlepše glasove. Vmes ga je boleče božal po potnem čelu, a ga že naslednji hip spet suval in ščipal in ga klel kot žival.
	Če boš primaš, boš glavni in boš vsem poveljeval! mu je pravil. Če boš druga violina, bo samo eden nad tabo, ki ti bo lahko komandiral! mu je med njuno strašno muziko kričal v uho. Pa tudi, če boš le navaden goslar, ne bo vsak pometal s tabo – o, ne! Samo, na to moraš paziti, da boš imel zmeraj kaj denarja v skritem žepu! mu je žugal z lokom. Vsaj toliko ga moraš imeti zmerom, da si lahko nove gosli kupiš, če ti jih, vrag vedi, kdo raztrešči na glavi, ali pa se ti kaka pijana baba poščije vanje.
	Deček je prikimal in goslal in pojokaval.
	Komaj je namreč sredi tega viharja in lomasta, ki ga je delal vsega omotičnega in le še bolj lesenega, ujel kak očetov nasvet ali napev, že je stari vlekel lok drugače in mu pel drugo pesem. Le na hipe je Mariško kaka žalostinka tako zamamila, da mu je vzel glasbilo iz rok in zaigral sam. Takrat ja lahko deček vsaj za nekaj trenutkov zamižal in si pomel razbolele roke. Mati pa je lahko glasno vzdihnila, da se je staremu gotovo pamet zmešala s krvjo in da bo zato še najbolje, če ga kar vrag pobere.
	A Mariška se ji je zdaj le smejal in ji je pel.
	Oj, žena, žena, kaj boš storila, kaj boš storila, kaj boš storila, ji je zaigral tik ob ušesu, kaj boš storila, ker bom umrl, ker bom umrl, ji je nežno naslanjal gosli na ramo, ker bom umrl, ker bom umrl, pa nimam denarja, da bi ga pil, pa nimam denarja, da bi ga pil.

	Potem je mati Tereza jokala.
	Oče Mariška pa je grdo zaklel in je vprašal dečka: Ali vidiš, kako bela je moja violina? Kaj praviš, zakaj je ta violina tako bela?
	Mali je skomignil.
	Zato, da jo lahko najdeš, če jo kdaj kje ponoči zgubiš! ga je poučil stari in mu jo spet potisnil pod brado.



3.


	Škrgut v Mariškini baraki je slej ko prej predramil vso naselbino. Najprej so jeli pokašljevat starci. Nato so se vznemirili še dojenci. Njih matere so povzdignile glasove in jih nejevoljne tiščale nazaj v sen. Možje so godrnjali in kleli v polsnu, dokler jih ta snena jeza ni tako razgrela, da so se povsem predramili in obsedeli na pogradih. Skratka: v Lacki romi je zavrelo in zabrbotalo kakor v ciganskem kotlu. In to je bil vsekakor razlog za preplah. Razsanjeni so kar skozi tanke stene pletenic in cimprov spraševali sosede, kaj se dogaja. Kleli so Cigane, tarnali zaradi svoje skupne usode in ugibali, komu je reveža muka že spet izbila čep.
	Naposled je stari Čejč le privzdignil plahto na vratni odprtini in globoko sklonjen pokukal v notranjost. Pasje delo, Mariška! je zabevskal s šušljavim glasom. Pošteni svet spi, vi pa se derete, kot bi nore gobe jedli!
	Ob Čejčevi sivi glavi pa je zagagala še bolj siva glava njegove žene Marge, ki je pristavila: Kakšne nore gobe, Čejč! Tem Ciganom še kupljeni strupi ne pridejo do živega! Zadnji živec bodo potegnili iz nas, starcev, ki smo jim dali dušo in jih spravili na svet!
	Oče Mariška, ki ga je muzika povsem očarala, je spet pomislil na ozno. Sunkoma se je vzravnal, poskočil in trdno udaril s temenom v stropni tram. Zatulil je in se z obema rokama prijel za bolečino. Ob tem pa mu je odeja, v katero je bil ves čas zavit, zdrsnila s prsi in trebuha ter razgalila živo ramo.
	Hu! so sušknili obrazi pri vratih. Ob Čejču in Margi so se namreč tam gnetli že tudi drugi.
	Pasje delo, Mariška! je zopet zašušljal Čejč. Pa kaj se to sploh dogaja tukaj? Tako nesrečo imaš v hiši, mi pa spimo kot ovce in sploh ne slišimo, kako nas kličeš na pomaganje!
	Nič ne kličem in nikogar ne kličem! Je Mariška končno prišel do sape. Kaj bom klical, ko pa vem, da mi ni pomoči.
	Ej, človek, človek! si je Marga pomela dlani in si jih obrisala v krilo. Kaj pa bleješ – če so ti samo čreva ven pogledala, to ti že nezaj noter popravimo.
	Nič mi ni ven pogledalo, Marga, se je ranjenec prijel z dlanjo za krvavi trebuh – in potem se ta njegova rana res ni več zdela tako zelo strašna. Samo, se je otožno zazrl v obraze, ki jih je bilo zmeraj več, druge, veliko bolj čemerne reči so se mi spravile na grbo! Take reči, ljudje moji, da mi niti Bog niti vrag več ne moreta pomagati!
	Zbrani so staknili glave in brez diha čakali, da jim bo končno nanznanil to svojo nesrečo. Tudi mati Tereza in deček, ki mu je bela violina obležala v naročju, sta radovedno stegnila vratove. Za hip je v Lacki romi zavela slutljiva tišina. In v tej tišini, spričo katere se je zdelo, da je ves svet prisluhnil, je oče Mariška rekel samo: Oznaša sem zaklal!

Na skupnem ognjišču se je razgoreval veliki ogenj.
	Zbrani okoli njega so ugibali in tuhtali o begunčevi usodi.
	In čeprav jim je Mariška vseskozi ugovarjal, so bili možje nadvse odločni. Do slednjega so soglašali, da bodo na dohodih v Lacki romo postavili barikade in bodo svojega človeka branili do slednje kaplje moči. Naj le pridejo, naj samo probajo! je kričal Debeli Babič. Pa si bodo enkrat za zmeraj zapomnili, da smo tudi Cigani ljudje. Grintavi Fico pa je s črnim kamnom že brusil svoj dolgi lovski nož in si bril kocine na podlahti.
	Toda, potem je stari Čejč zasejal prvi dvom.
	Premislimo , ljudje, premislimo! je zašušljal. Nič ne rečem o vaših načrtih, samo dobro premislimo! Oznaši so partizani – in so še hujši kot partizani! Teh pa še Nemci niso mogli iztrebiti!
	Eee! je Grintavi Fico zavihtel nabrušen nož. Nemcev niso potolkli ne oznaši in ne partizani, temveč Rusi!« Zato vam povem: Oznaši so drek! Partizani so drek! Mi Cigani smo pa Rusi!
	Toda večina je zdaj vendarle zatajila poprejšnjo dodločitev. Mencali so in se spogledovali, dokler se jim ni zazdelo kar samo po sebi umevno, da bi bilo treba Mariško preprosto skriti. Tako, da, skriti! je končno prišel do besede tudi Plantavi Miška. Povem vam, pod našimi cimpri so take luknje – to vam lahko samo jaz povem, ki sem vam jih vse po vrsti skup zmazal – take luknje, da te v njih skritega ne najde ne Bog ne človek ne pes! Samo, potem je treba to čimprej napraviti, pa stene spet dobro dol zamazati!
	Pa napravimo! Je poskočil Debeli Babič.
	Potem jim pa lepo debelo figo pokažimo – potem pa naj kar iščejo človeka, ki se je v zemljo vdrl! je Grintavi Fico zasadil nož v tla,
	Dobro, ljudje, dobro! je spet zašušljal stari Čejč. Samo, povem vam – jaz vem, in vsi veste, ki ste preživeli veliko vojno – ti neznanci so nemalokrat zaradi enega samega skrivača célo hišo zažgali! Pa tudi to je res, da so nemalokrat zaradi enega skrivača célo vas skurili!
	Zdaj so možje spet utihnili.
	Deček je zaman čakal, da bo kateri ugovarjal.
	In ko se je potem ves negotov ozrl k očetu, se je ta le smehljal – potihem sicer in s čudno šobo, a smehljal se je vendarle. Ne norite možje, bodimo pametni! jim je rekel še zmeraj smeje se in blago. Stokrat sem vam že rekel, da vas nisem prišel prosit pomoči. Vam tudi nisem prišel delat sitnosti, je pomenljivo pomolčal. Le tako sem prišel – težko bi vam sedaj rekel, zakaj sem prišel!
	Mariška! Ja, kaj si pa misliš, Mariška!? sta v en glas vzkliknila Debeli Babič in Grintavi Fico. Mi, da bi te kar tako pustili na cedilu? je prvi udaril s pestjo v dlan. Mi, ki smo takole tukaj skup gor rasli? je drugi staknil sklenjena kazalca.
	Toda drugi so molčali.


4.


	Goslar Mariška je ob velikem ognju zaigral svoj zadnji halgato.
	Igral ga je za Debelega Babiča in Grintavega Fica, ki sta se edina do zadnjega potegovala zanj. Igral ga je za starega Čejča, ki je stresal svojo starčevo modrost, kakor je pač naneslo: nekomu v dobro, nekomu v slabo. Igral ga je za vse, ki so molčali, zato ker so pač zmeraj molčali. In za vse, si so tokrat molčali zato, ker so se ozne bali bolj kot umrli prednikov.
	Pa tudi za ženske in dekleta, ki so čepela v mraku, ali pa so kukala s podoken, je Mariška potegnil po najtanjši struni. In pa za otročad, ki še ni vedela, da je ta napev pomalem lega na dušo in da bodo mnogi do smrti živeli njegovo žalost.
	Potem je goslar odmaknil lok in je takole rekel: Kaj sem napravil? Nič nisem napravil! Niti drevesa nisem zasadil v življenju. Le tole pišče bo po vsem tem ostalo za mano, je pogladil dečka in mu položil violino v naročje. In Bog vas varji, Cigani, če bo kdaj kateri pozabil, da sem ga jaz krstil in da mu je odslej ime Halgato!

	Še pred svitom je potem Mariška odšel iz Lacki rome.
	Zaradi njegove nesrečne zvezde so še dolgo glasno kleli piškavo cigansko življenje in zaničevali neumno cigansko smrt. Dečku pa se je kljub temu zdelo, da oče ni umrl, temveč da je odšel le v temo.



5.


	Dan po moževem odhodu je Tereza pometla barako in skurila smeti. Potem se ni lotila nobenega opravka več. Pozabila je na lakoto, žejo, čistočo, otroka; ni je ganilo, če je Halgato vpričo nje na vso moč vlekel po strunah, niti da je ob tem spet mižal. Obraze, ki so ji iz soseske zaskrbljeni ali pa radovedni kukali preblizu, je odganjala z nemo kretnjo in jih sčasoma navadila, da so pogledovali v tla, tudi če so bili le slučajno namenjeni mimo.
	Tako so minevali tedni in tedni.
	Tako so dozorevali meseci.
	Ona pa je, po teh, na katerih se je lahko izogibala ženam, ki so jo še zmeraj pomilovale, in možem, ki so ji dajali vedeti, da je zdaj pač spet sama, vse pogosteje odhajala iz Lacki tome. Sprva so mislili, da tava po močvirju in poseda ob reki, toda potem so postajali njeni sprehodi vse daljši in daljši. Premnogokrat se je vrnila šele, ko je deček že obupal in jo je nehal čakati. Le enkrat samkrat med takim nepričakovanim prihodom, za čudo, ni gledala skozenj, temveč je sedla k njemu in se ga celo dotaknila. Ti, je vprašala – se ponoči dobro pokrivaš?
	Pokrivam, je skomignil.
	Kaj pa – se je ugriznila – hrano si tudi že vzameš?
	Vzamem, je spet skomignil.
	Pa je res najdeš dovolj? je pohitela.
	Dovolj, dovolj, se je zlagal. Ni je pač želel vznemiriti.
	Dobro, je pokimala. Dobro. Pa tudi drugo bo nekoč še vse dobro. Boš videl. Bog se nas bo usmilil. Ve on, da ne dela prav. Že vseskozi to ve, samo da ne najde pravega časa za naju. Ampak, nekoč, veš, nekoč pa bo to vse nadoknadil.
	Deček ji je želel verjeti. A porajalo se mu je preveč pomislekov. Dolgo, dolgo je od strani opazoval mater in tuhtal, ali naj jih izreče, ali ne. Nato se je le odločil. Ti! jo je dregnil. Mogoče pa Bog le ni ničesar kriv? Samo: Hudič je vseskozi v tebi, pa si mogoče Bog ne upa blizu!
	Kaj? se je ustrašila mati. Kdo ti je pa to povedal?
	Vsi, je zmignil Halgato.
	Vsi, je vzdihnila Tereza. Seveda: vsi!
	Pa tudi sam sem si ves ta čas same slabe reči mislil o tebi, je dodal.
	Tudi ti si si same slabe reči mislil, se je otožno nasmehnila – le kaj si si ti lahko mislil, pišče? Kaj si sploh kdo lahko misli in kaj koga briga, Cigani! je rekla in bila potem nekaj dolgih trenutkov spet tiha. Roke so ji mrtve obležale v naročju, brada se ji je zagozdila med kolena in oči so škileč zrle nekam skozi vratno odprtino – najverjetneje v oblake. Halgato je že pomislil, da jo je spet obsedlo in da je bil ta pomenek zgolj utrinek, med katerim je le po naključju stopila v ta svet. Toda potem je mati sunkoma vstala in rekla: Pravico imam – vso pravico! Ker: doslej ni bilo nikoli nič! Ker: Mariška se ni brigal za družino. Niti dinarja mi ni nikoli prinesel. Potem nama je pa še to napravil.
	Kaj – kaj je napravil? se je uprl Halgato.
	Kaj? je poblisknila z očmi. Pustil naju je!
	Če pa – je pojecljal – če pa je umrl.
	Seveda: umrl! je vzrojila. To je pač najlažje – umreti! In pustiti druge – kaj ga briga – naj stradajo, naj prosijo, naj tulijo!


	Ženske so si o takem njenem vedenju pravile marsikaj.
Menile so, da je z njo tako, ker moža ob prihodu ni več želela prijeti za surkalo. Bala se je namreč, da bi ji ga pregloboko vtaknil in ji pustil dete, za katerega bi, seveda, morala sama skrbeti. Celo stara Marga, ki je bila nadvse nejeverna in je vsakomur ugovarjala, je verjela, da ji je nesrečnik to vzel za slabo in da ji zato zdaj prihaja sedet na dušo. Toda obenem je tudi zatrjevala, da je Tereza ravnala edino prav, kajti tako da je preprečila še večjo nesrečo. Nad otrokom, ki pride na svet potem, ko moški, ki ga je bil zaplodil, že na onem svetu, imajo mrtvi posebno moč. Še preden prvič zajoka, mu namreč spustijo v uho grdobijo, ki je ne izžene več niti bajanja niti korobač.
Trdola je, da je v Lacji romi kar nekaj tako rojenih, a si nanje ni upala pokazati s prstom. Toda, Halgato je bil prepričan, da je med njimi tudi njen Čejč.
Potem je baba Fikale, ki ni bila prav nič mlajša in nič manj jezična od stare Marge, prinesla iz Velike vejsi strašne vesti o Mariškini martrniji.
Tu nekaj na široko in na globoko smrdi! je šepetala vsem, ki so hodili čepet k njenemu črnemu ognjišču. Roko dam v ogenj – res jo je potisnila v plamene – da se tu nekaj strašno smrdljivega meša z zrakom! Kajti, ta Mariška, ta, ki zdaj tam vsi govorijo o njem, to ni bil več pravi Mariška! Tako pravi Cizi Neni, ki ji je iz Mesta prinašal tobak za bago in ki ga je imela zaradi tega tako rada, da še nobena bela ni imela Cigana tako rada. Tako pravi odbornik Janči, ki mu je zmeraj, ko mu je zaigral na uho, poljubil violino in je rekel, da je takega Cigana več niti s svečo ne bo mogoče najti. Tako prvi tudi Veliki Pejpi Bači, ki mu je Mariška s svojo muziko štiri hčere omožil in bi mu zdaj še peto, če nebi prišlo to vmes. Skratka: sploh vsi tako pravijo, da se je v tam človeku tisto noč sam Lucifer naselil! je baba vražje obračala oči. Sam lucifer ali pa še kakšen večji vrag! je z dlanmi delala luknje v toplem dimu in skoznje škilila po"		Feri Leinšček	2002.0	da	da	47578.0	917.0	
Leposlovje	MAKS-L_000004.txt	MAKS-L_000004	Visoška kronika	Ivan Tavčar	zgodovinski roman, preganjanje čarovnic, preganjanje protestantov, domoljubje, vojna	"Rodil sem se leta 1664 na dan sv. Izidorja tu na Visokem. Oče je bil
Polikarp Khallan, lastnik dveh kmetij na Visokem, mati pa Barbara,
rojena na Suhi kot druga hči kmeta Volka Wulffinga. Ko so me krstili za
Izidorja, sem imel štiri moške in štiri ženske botre. Pri krstni
pojedini sta se dva skoraj do krvi stepla, zato so ženske govorile, da
ne bom imel sreče na svetu. Tako se je tudi izpolnilo.

Kdo in od kod je bil moj oče Polikarp? Bog ve! Občutil sem samo to, da
je bil trd in brezsrčen gospodar. Nadvse grdo je delal s svojo ženo, ki
mu je rodila mene in pet let mlajšega brata Jurija. Imeli smo več kot
drugi, a pod nobeno streho se ni tako malo molilo in toliko preklinjalo
kakor pod našo. Gospodar je hudiča klical tudi po nemško, laško in celo
po špansko.

Ko sem se začel zavedati življenja, je bil oče star že petdeset let. Bil
je močan kakor medved in neusmiljen do hlapcev in dekel, a je ponoči
tudi on stokal pod bremeni, ki so ga težila. Odar smo dobili Jurija, sva
otroka z materjo prenočevala zgoraj v hiši, oče pa si je uredil ležišče
v mračni, vlažni kleti. Ponoči se je od tam slišalo, kako je kričal v
spanju, kako je odganjal nekoga od postelje in hropel, kakor bi ga
stiskalo mlinsko kolo.

Pri dvanajstih me je mati prvič peljala v mesto. Pri Poljanskih vratih
je nekdo prodajal stare meče, puške in čelade, spomin na vojske, po
katerih so tudi pri nas ostala mnoga pokopališča in tovori orožja. Ob
pogledu na samokres s težkim okovanim kopitom, ki bi ga komaj mogel
nositi, sem vzdihnil: »Kupite mi ga!« Mati mi je položila roko na ramo:
»Ne morem, ker bi morala plačati beneški cekin!«

Kmalu nato je napočil zame trenutek, ki me je pozneje preganjal podnevi
in ponoči ... Ko sva prišla z materjo iz Loke, sva že od daleč slišala
očetovo vpitje. Mati se je skrila v svoji sobi, jaz pa sem obstal pri
kleti in takoj opazil, da so vrata priprta, kar se ni še nikoli zgodilo.
Gotovo me je sam satan proti volji moje bojazljive duše zvabil v mračni
prostor! Ko so se mi oči privadile mraka, sem na postelji opazil železen
zaboj, ki ga nisem mogel niti premakniti. Že sem hotel pobegniti, ko je
sončni žarek, ki je zasijal skozi okno, na tleh naredil svetlo liso.
Sredi lise je ležal rumen beneški cekin!

Sklonil sem se in že sem razmišljal, kako si bom kupil samokres, ko mi
je železna pest očeta, ki se je nenadoma vrnil v klet, tako stisnila
ročico, da sem čutil, kako mi cekin sili v kožo in meso.

»Diavolo! Vlačiš se okrog postelje očeta, ki ti daje jesti in piti!« je
kričal. »Krasti si hotel!«

Moj jok ga je še bolj razkačil. Po stopnicah me je zvlekel v gornjo
sobo, kjer mi je potisnil ročico k mizi, da so odnehali prstki in je
cekin odletel izpod njih.

Ihtel sem: »Oče, ne bom več!«

»Ne boš,« je kričal hripavo, »bom že poskrbel, da ne boš!« Pograbil je
ostro furlansko sekirico, zamahnil in mi odsekal polovico malega prsta,
da je kri v gostih kapljicah namočila mizo. Vse se je zavrtelo okrog
mene, in ko sem se zavedel, sem se zvijal na klopi in ročico stiskal med
noge; vse naokrog je bilo krvavo.

Oče je še vedno stal pri mizi s sekirico v roki. Predenj je brez strahu
stopil hlapec Lukež. Gledala sta se kakor dva gada.

»Polikarp,« je Lukež ostro ukazal, »daj jo iz rok! Če ne, se ti s silo
uprem! Bodi človek, ne živina, Polikarp!«

Ob teh besedah je oče odvrgel sekirico, grozno zakričal in zbežal iz
hiše. Kos mojega odsekanega prsta je mati naskrivaj zakopala na
pokopališču v Poljanah. Družina je molčala, a so se le razširile
govorice, da je nekdo na Visokem že pokopan, a še vendar hodi živ okrog.

Zbolel sem. Po več tednih bolečin me je rešila molitev, pomagalo pa je
tudi mazilo, ki ga je Lukež prinesel iz nemških vojsk. Bilo je skuhano
večinoma iz človeške masti, ki je med vojno ni bilo težko dobiti, vmes
pa se je kuhal bel las iz repa mlade črne mačke.

Ko sem se zavedel, mi je obvezana roka poklicala v spomin, kaj se je
zgodilo. Nad menoj se je sklanjala mati, zajokal sem in v bolečinah
zaklical: »Oče naj pride!«

»Tiho, ne govori o tem, o tem ...« Hotela je nekaj reči, a je samo
vzdihnila: »... o tem luteranu!«

Opazila je mojo grozo in zastokala: »Nič ti nisem povedala, nič!«

V meni je odmevalo: Oče -- luteran! Nikoli ne bo prišel v nebesa! Loški
glavar mu bo dal odsekati glavo! Bal sem se ga, a kadar je prekladal
hlode, ki jih dva človeka nista mogla, ali je krotil konja, ki je
vsakogar vrgel s sedla -- sem bil srečen, da imam takega očeta.

Oče je prišel. Gledal sem ga, kakor golobica pogleda jastreba. Predme je
položil usnjeno, z železom okovano vojaško rokavico in rekel: »Izidor,
vrzi mi jo v obraz!«

Nisem se ganil, zato je zavpil: »Vrzi!« V strahu sem prijel rokavico ter
jo zavihtel k obrazu, s katerim je oče silil proti meni. In res se je na
njem prikazalo nekaj krvi.

Polikarp je zaječal: »Pravično je, da me z zaničevanjem kaznuje lastni
otrok!«

S solzami v očeh sem spregovoril: »Oče, saj nisem več hud.«

Odšel je, moja levica pa je bila mokra od njegovih solz. Nekaj dni
pozneje je zjutraj na moji odeji ležal samokres z debelim, okovanim
kopitom.

II

Ko sem ozdravel, sem se šel učit h loškemu kovaču. Tri leta sem
obdeloval železo in se počasi učil govorice ljudi, ki so se iz nemških
dežel naselili med nami. V teh letih nisem bil doma niti takrat, ko je
umrla mati.

Mojster je skrbel, da nisem pohajkoval. Od njega sem prejel skoraj več
udarcev kot dobrih besed. Pri sorodniku Wohlgemuetu, kjer sem stanoval,
sem šel večkrat lačen spat. Bili pa so tudi prijetni dnevi na sejmih na
trgu in kadar so peli študenti ljubljanskih očetov jezuitov. Poslušat
smo jih šli vsi vajenci, čeprav nas je mojster pozneje poplačal s
palico.

Na grad nismo smeli, zato je ogromna stavba z mogočnim stolpom še bolj
burila mojo radovednost. Govorilo se je, kako gosposko stanuje gospod
grajski glavar, pa tudi o sobanah, v katerih prebiva gospod škof, kadar
je v Loki.

Pa sem tja le prišel! Ječarju Miholu Schwaiffstrigkhu sem nesel kladivo,
ki ga je naročil pri mojstru. Ko sem povedal, čigav sem, je veselo
vzkliknil: »Torej Polikarpov!« Odložil je predpasnik in dejal: »Prav si
naletel. Gospod glavar je v Ljubljani in lahko se malo razgledaš.
Pokažem ti, kakšna zdravila imamo na gradu proti vsaki pregrehi.
Ozdravljamo umore, uboje, tatvine in še vse drugo, o čemer ti še ne smeš
nič vedeti.«

Po stopnicah ob stolpu me je odpeljal v klet, kamor ne posije sonce
podnevi in ne zvezda ponoči. Prižgal je svetilko, a tudi pri luči so se
mi tresle noge.

»Sem pridejo največji grešniki! Tu dol,« je pokazal nekak vodnjak, »po
vrvi spustimo na smrt obsojenega hudodelca. Spodaj se ne more uleči in
sesti tudi ne, lahko pa se postavlja zdaj na eno, zdaj na drugo nogo,
dokler ga ne izročimo pravici, da ga obesi na Gavžniku.**\*** Le glej,
dečko, da mi ne prideš kdaj v roke!«

Pokazal mi je še druge luknje, kamor so metali jetnike. »Sem,« je odprl
še zadnja vratca, »privlečejo hudodelce, kadar jih gospod glavar
sprašuje med mučenjem. To je posel za rablja, ki ga pokličejo iz
Ljubljane. Nočem biti zraven, četudi bi smel, ker ne gledam rad človeka,
če mu drobijo prste ali noge.«

Nato je nadaljeval: »Zadnja je bila tukaj Lucija Muhličeva. Delala je
grižo in s hudičem sklepala poroke. Grozovito je tulila, nazadnje pa so
jo obesili in na grmadi sežgali. Mi smo namreč usmiljeni, ker bi jo
smeli sežgati tudi živo!« V gradu sem še videl, da ima milostljivi škof
mnogo pozlačene oprave, miz in mizic, stolov in stolčkov. Na stenah pa
podobe, ne samo svete, v okvirih, ki so morda več vredni od kmečke koče,
in prestol, na katerem sprejema cerkveno in posvetno gosposko.

Po tem, kar sem videl, sem si želel, da nikdar ne bi imel opraviti s to
hišo pokore. A želja se mi ni izpolnila, kajti imel sem še grenka pota
tja. Če mi Bog dovoli, bom vse natanko popisal. Pišem namreč težko, ker
sem na svet prišel v časih, ko v dolini nihče ni prebiral knjig, še manj
pa pisal s peresom. Jaz sem se tega naučil pri očetovem znancu, ki nas
je tepel in lasal, branje in pisanje pa nam je za silo le vtepel v
glave. Zdaj pišem prav spretno, berem pa bolj slabo, ker so mi opešale
oči.

1676

Po končanem uku sem doma začel delati na polju, v hlevu in kjer je bilo
treba. Dobil sem tudi vse orodje, ki ga potrebuje kovač, koval pa sem le
malo.

Jurij je šel v Ljubljano v šole k očetom jezuitom. Ostal je samo štiri
leta, ker ga niso več hoteli imeti. Oče ga je nekaj časa grdo gledal,
ker"		Založba Miš	2015.0	da	da	15392.0	365.0	
Leposlovje	SAŠENKA vlozek final ZO NOVEMBER 2009.txt	SAŠENKA vlozek final ZO NOVEMBER 2009	Sašenka	Simon Montefiore	politika, aristokrati, Rusija, cesarstvo, revolucija, zapor	"Bil je šele čas za čaj, a sonce je bilo že zašlo, ko so trije carjevi
žandarji zasedli svoja mesta pri vhodu v Smoljni, internat za plemiška
dekleta.

V najuglednejši dekliški šoli v Sankt Peterburgu je bil čas počitnic,
torej policisti tam pravzaprav niso imeli kaj iskati, vendar pa so se
postavili tjakaj v svojih nezgrešljivih, čednih mornarsko modrih
suknjičih z belimi obrobami, z bleščečimi sabljami in s čeladami,
prevlečenimi z jagnječjo kožo in z bodečimi konicami. Eden od njih je
živčno tleskal s prsti, drugi je odpiral in zapiral usnjeni tok svojega
mavzerja, tretji pa se je pokončno razkoračil in si palca zataknil za
pas. Za njimi je čakala vrsta vprežnih sani, na vratcih pa so se zlato
in škrlatno bleščali družinski grbi.

Videti je bilo tudi nekaj sijočih limuzin. Počasno, poševno naletavanje
snežink je bilo videti le v bleščeči svetlobi uličnih svetilk in v
jantarnem soju žarometov, ki so ga metali mimovozeči avtomobili.

Bila je tretja zima Velike vojne, in zdela se je najtemnejša in
najdaljša od vseh. Skozi črno ograjo je izza tlakovanega dovoza belo
sijala stavba stebrastega internata in se dvigovala iz zgodnjega mraka
kot oceanski parnik, ki je nasedel v megli. A celo ta internat, ki je
bil pod pokroviteljstvom same carice in v katerem se je trlo hčera
aristokratov in vojnih dobičkarjev, ni več zmogel prehraniti svojih
deklet niti ogrevati njihovih spalnic. Šolsko leto se je zaključilo
predčasno. Pomanjkanje je zajelo celo sloj bogatašev. Le redki so si še
lahko privoščili gorivo za svoje avtomobile -- konjske vprege so spet
prišle v modo.

Zimska tema medvojnega Sankt Peterburga je imela samosvoj, lepljivo
severnjaški pridih. Pernate snežinke so udušile zvoke konj in motorjev,
a v pritiskajočem mrazu so se izostrili vonji: petrolej, konjsko govno,
vodkast zadah iz ust smrčečih postiljonov, rezka kolonjska vodica in
cigarete voznikov v rdeče in rumeno obrobljenih uniformah ter cvetlična
sapa čakajočih dam.

Znotraj, v vinsko rdeče usnje oblečeni kabini elegantnega Delaunay-
Belevillea, je sedela resna mlada ženska s srčastim obrazom. Na kolenih
ji je počival angleški roman, notranjost pa je razsvetljevala
petrolejska svetilka. Audrey Lewis -- gospodično Lewis za njene
zaposlene in Lalo za njeno ljubljeno varovanko -- je pošteno zeblo.
Ogrnila se je s kodrasto jagnječjo kožo: dlani so ji prekrivale
rokavice, nosila je še kučmo iz volčjega kožuha in debel plašč. A še
vedno jo je treslo od mraza. Ni se zmenila za voznika, Pantameljona, ki
je splezal za krmilo in zagnal ogorek v sneg. Njene rjave oči se niso
niti za trenutek odvrnile od šolskih vrat.

»Pohiti, Sašenka!« si je Lala zamrmrala v angleščini. Preverila je
medeninasto uro, vstavljeno v stekleno pregrado, ki je ločevala voznika
od notranjosti. »Vsak čas bo!« Materinski žar pričakovanja ji je prevel
grudi: predstavljala si je Sašenkino dolgonogo postavo, ki teče k njej
po snegu. Le redke matere so osebno prišle po hčere v Smoljni, očetov pa
skoraj ni bilo. A Lala, guvernanta, je kot vedno prišla po Sašenko.

Le nekaj minut še, otrok moj, je pomislila; moja ljubljena, bistra,
resna punčka.

Laterne, ki so presevale skozi motna stekla avtomobila, prepredena z
umetelnimi ledenimi vzorci, so jo ponesle v otroštvo doma v Pegsdonu,
vasi v Hertfordshireu. Anglije ni videla že šest let in spraševala se
je, če bo še kdaj videla svojo družino. A če bi ostala tam, ne bi nikdar
spoznala svoje ljubljene Sašenke. Pred šestimi leti je sprejela službo v
gospodinjstvu barona in baronice Zeitlin ter novo življenje v ruski
prestolnici, Sankt Peterburgu. Pred šestimi leti jo je deklica v
mornarski oblekici pozdravila dokaj hladno, jo raziskujoče ogledovala in
nato Angležinji ponudila roko, kakor bi ji izročala šopek. Nova
guvernanta je zmogla kvečjemu nekaj ruskih besed, vendar pa je
pokleknila na eno koleno in z dlanmi objela tisto vročo ročico. Deklica
se je najprej obotavljivo, nato pa odločneje naslonila nanjo in naposled
položila glavo na Lalino ramo.

»Kup pozdravov velecenjeni gostji Lali! Poimenovali so me Sašenka,« je
odvrnila deklica v osupljivo čisti angleščini. In to je bilo to:
gospodična Lewis se je odtlej \'poimenovala\' Lala. Trenutek je bil
pravi. Vzljubili sta se na prvi pogled.

»Pet minut manjka do pete,« se je pločevinasto oglasil voznik po
govorilni cevi.

Guvernanta se je pomaknila naprej, snela z držala svojo lastno govorilno
cev in spregovorila v medeninasti lijak v odlični ruščini (čeprav z
angleškim naglasom): »Hvala, Pantameljon.« »Le kaj počnejo tukaj
faraoni?« je vprašal voznik. Za politično policijo, žandarmerijo, so vsi
uporabljali ta udomačeni izraz. Zahehljal se je. »Morda pa šolarke v
svojih plaščkih skrivajo nemške šifre?« Lala o teh stvareh ni bila
voljna razpravljati z voznikom. »Pantameljon, dol boš moral. Nesti ji bo
treba kovček,« je rekla strogo. A zakaj res so tukaj žandarji, se je
spraševala.

Dekleta so vselej prihajala ven pravočasno. Madame Buxhoeven,
ravnateljica, ki so jo dekleta imenoval Grand-maman, je vodila internat
kakor prusko kasarno -- vendar v francoščini. Lala je vedela, da je
Grand-maman ljubljenka carske vdove Marije Fjodorovne in vladajoče
carice Aleksandre.

Konjeniški častnik in truma dijakov in študentov v uniformah z zlatimi
gumbi so se zgnetli skozi vhod, da bi vsaj od daleč videli svoje
izvoljenke. V Rusiji so celo šolarji nosili uniforme. Ko so ugledali tri
žandarje, so se zdrznili, nato pa krenili naprej in se ozirali: kaj
politična policija počne v internatu za plemiška dekleta? Čakajoč na
hčere gospodarjev, ki jih je bilo treba prepeljati domov, so kočijaži v
do gležnjev segajočih plaščih z obrobami iz goste jagnječevine, rdečih
prepasnicah in polcilindrih topotali po zamrznjenih tleh in skrbeli za
konje. Tudi oni so opazili žandarje.

Bilo je ob petih. Dvojna vrata Smoljnega so se sunkovito odprla in po
stopnicah, ki so vodile nizdol do vhoda, se je razlil kanarčkasto rumen
trak svetlobe.

»Ah, vendarle!« Lala je odvrgla knjigo.

Vrh stopnišča se je v stožcu svetlobe prikazala madame Buxhoeven,
resnobna v svojem črnem ogrinjalu, obleki iz serža in z visoko belo
ovratnico -- kot kazalec umetelne švicarske ure, je pomislila Lala.

Grand-mamanino obilno oprsje, široko kakor nabrežje, je bilo vidno celo
s te razdalje -- in njen rezki sopran bi lahko zlomil ledno skorjo na
sto korakov daleč. Čeprav je zunaj zmrzovalo, je Lala potegnila oknico
nizdol in se z rastočim vznemirjenjem zastrmela ven. Pomislila je na
Sašenkin najljubši čaj, ki jo je čakal v njenem salonu, in na piškote,
ki jih je kupila posebej zanjo v English Shopu na Nabrežju. Pločevinka
Huntley&Palmersov je počivala ob njej na vinskordečem usnjenem sedežu.

Kočijaži so splezali na kozle svojih škripajočih vozil in se namestili z
bičem v roki. Pantameljon si je nadel ozaljšano čepico ter suknjič,
obrobljen s škrlatom in zlatom, si poravnal dobro povoskane brke in
pomežiknil Lali. Zakaj možje pričakujejo, da se bomo zaljubile vanje že
zato, ker znajo prižgati osebno vozilo, se je spraševala Lala, ko je
motor zaklenkal, zarohnel in se obudil v življenje.

Pantameljon se je nasmehnil in razkril dve vrsti nagnitih očnjakov.

Njegov zasopli glas je zadonel po govorilni cevi. »Kje je torej naša
lisička? Kmalu bom vozil kar dve lepotički!« Lala je zmajala z glavo.
»Pohiti že, Pantameljon. Kovček in potovalka, oboje znamke Aspreys iz
Londona. *Bistro*! Le brž!« Bila je zadnja šolska ura: šivanje za carja
in domovino. Sašenka se je trudila, da bi nekako pokrpala kakijasto
zadnjo plat tkanine, vendar pa se ni mogla zbrati in se je kar naprej
zbadala v palec. Vsak čas naj bi zazvonilo in skupaj z drugimi dekleti
se bo osvobodila iz te ječe osemnajstega stoletja s prepišnimi
spalnicami, odmevajočimi hodniki in alabastrnimi sobanami.

Sašenka se je odločila, da se bo prva poklonila učiteljici -- in se tako
tudi prva prebila iz učilnice. Vselej je hotela, da bi se razlikovala od
drugih: da bi bila ali prva ali pa zadnja, nikoli v sredini. Tako je
bila sedla povsem naprej, najbližje vratom.

Čutila je, da je prerasla Smoljni. Sašenka je razmišljala o resnejših
rečeh kot zaletave in frfrave sošolke v tem zavodu, ki ga je imenovala
internat za plemiške norice. Govorile niso o ničemer drugem kot o
korakih kakšnega čudaškega plesa, o kotiljonih, *pas d\'espagne*, *pas
de patineur*, o trinjonih in šikonih, o zadnjih ljubezenskih pisemcih
kakšnega Miša ali Nikolaše iz vrst gardistov, o najnovejši modi plesnih
oblek in seveda, kako bi čimbolj izpostavile svoj dekolte. O tem so v
neskončnost razpravljale s Sašenko, ko so pogasnili luči, saj je imela
prav ona najbolj jedre prsi v razredu. Govorile so, kako zelo da ji
zavidajo! Njihova plitkost je ni samo osupnila, pač pa se jih je tudi
sramovala, saj za razliko od njih ni imela niti najmanjše želje, da bi
razkazovala svoje prsi.

Sašenka je imela šestnajst let, in kot je sama sebe pogosto opomnila, ni
bila več punčara. Svojo šolsko uniformo je sovražila: nečedno belo
obleko iz bombaža in muslina z majhnim predpasničkom in s poudarjenimi
rameni, v kateri se je zdela mlada in nedolžna. Zdaj je vendar že
ženska, in to ženska s poslanstvom. A kljub svojim skrivnostim si ni
mogla pomagati, da ne bi hlepela po svoji ljubi Lali, ki jo je čakala
zunaj v očetovem vozu z angleškimi piškoti na zadnji klopi.

Predirno ploskanje \'Maman\' Sokolov (vse učenke so jo morale imenovati
Maman) jo je iztrgalo iz zamišljenosti. Nizka in zajetna, s pravo košaro
las, je Maman bobnela s svojim odmevajočim basom: »Gospice, čas je, da
zberete svoje šivanje! Upam, da ste se potrudile za naše pogumne vojake,
ki žrtvujejo svoja življenja za domovino in njegovo visočanstvo carja!«
Ta dan je šivanje za carja in domovino pomenilo pritrjevanje najnovejše
pogruntavščine -- zadrge -- na vojaške hlače ruskih trpinčenih kmečkih
mobilizirancev, ki so jih v tisočih klali pod poveljstvom Nikolaja II.
To opravilo je med šolarkami sprožalo salve pridušenega hihitanja.

»Bodite še posebej pozorne,« jih je opozorila maman Sokolov, »na to
občutljivo delo. Slabo prišita zadrga lahko že sama po sebi povzroči
dodatne tegobe pogumnemu ruskemu vojščaku, ki mu nevarnosti pretijo od
vsepovsod.« »Mar tukaj hranijo puške?« je Sašenka šepnila dekletu, ki je
sedelo poleg nje. Druge so jo slišale in se zasmejale. Nobena od njih se
s šivanjem ni posebno trudila.

Dan se je zdel neskončno razvlečen: od zajtrka v glavni obednici so
minile dolge, svinčene ure -- ob obveznem poklončku ogromnemu platnu, ki
je prikazovalo carjevo mater, ovdovelo carico Marijo Fjodorovno s
svojimi svedrastimi očmi in zlobnimi usti.

Potem ko so zbrale slabo sešite hlače, je maman Sokolov spet plosnila z
dlanmi. »Minuta do zvonca. Preden greste, *mes enfants*, želim videti
najlepši poklonček tega šolskega leta! In dober poklonček je samo ...«
»NIZEK poklonček!« so zavpila dekleta in se smejala.

»O da, moje drage damice. Kar zadeva poklončke, *mes enfants*, se
PLEMIŠKA DEKLETA kar ne morejo pokloniti dovolj nizko. Opazile boste, da
višje kot je dama uvrščena na Lestvici činov, s katero nas je obdaril
naš prvi car Peter Veliki, NIŽJE se pokloni, ko jo predstavijo njunim
carskim visočanstvom. Do tal!« Kadar je izrekla svoj \'nizko\', se je
glas maman Sokolov vselej spustil do še bolj brezdanjih globočin.

»Trgovske punčare naredijo majhne poklonček, *comme ca* -- « Maman
Sokolov je rahlo pokrčila kolena, pri čemer je Sašenka ujela poglede
deklet in skušala prikriti nasmeh -- »a DAME GREDO NIIIIZKOOO! S koleni
se dotaknite tal, dekleta, *comme ca* -- « in maman Sokolov se je
poklonila s presenetljivo živahnostjo, tako da so se njena staknjena
kolena skorajda dotaknila parketa. »Katera bo prva?« »Jaz!« Sašenka je
bila že vstala, držeč svojo vgravirano torbo iz telečjega usnja in
platneno vrečko s knjigami. Tako se ji je mudilo oditi, da je izvedla
najnižji in kar najbolj aristokratski poklonček, ki ji je uspel kdajkoli
dotlej -- bil je celo nižji od tistega, ki ga je namenila carski vdovi
na dan svete Katarine*. ≫Merci, maman*!« je rekla. Za seboj je slišala
dekleta, ki so presenečeno šepetala, saj je bila Sašenka ponavadi
trdovratna upornica. Vendar pa ji tega ni bilo več mar. Že od poletja
naprej ne. Skrivnosti tistih soparnih poletnih noči so pretresle vso
njeno zavest in ji svet obarvale v povsem novi luči.

Zvonec je zadonel in Sašenka se je v trenutku znašla na hodniku. Ozrla
se je po visokem obokanem stropu, bleščečem parketu in električnem soju
lestencev. Bila je skoraj sama.

Torbica -- na kateri je bilo z zlato nitjo izvezeno njeno polno ime,
baronesa Aleksandra Zeitlin -- ji je visela čez ramo, a svojo
najdragocenejšo lastnino je držala v rokah: grdo platneno vrečo s
knjigami si je pritiskala tesno na prsi. V njej so bili dragoceni zvezki
Zolajevih realističnih romanov, Nekrasovovi žalostni verzi ter strastni
uporniški stihi Majakovskega.

Pričela je teči po hodniku proti Grand-maman, katere obris so izrisali
žarometi limuzin, in proti guvernantam in voznikom, ki so v gneči čakali
na plemiška dekleta iz Smoljnega. A bila je prepozna.

Vrsta vrat po hodniku se je odsunila in nenadoma so prostor preplavila
nasmejana dekleta v belih oblekah z belimi čipkastimi predpasnički, v
belih nogavicah in mehkih belih čevljih. Kot plaz puhastega snega so
preplavile hodnik v smeri garderob. Z druge strani je prihajala truma
debelo oblečenih voznikov. Dolge brade jim je prekrivalo ivje, v plaščih
pa so prinašali mraz severnjaške noči. Prišli so, da bi dekletom ponesli
kovčke. V svoji brezhibni in razkošni uniformi je med njimi izstopal
Pantameljon ter strmel v Sašenko kakor uročen.

»Pantameljon!« »Oh Mademoiselle Zeitlin!« Stresel se je in zardel.

Zakaj neki je nerodno temu možaku, ki je lomil srca služabnic kakor
orehe, se je spraševala in se mu nasmehnila. »Da, jaz sem. Moj kovček in
torba sta v spalnici 12, ob oknu. Počakaj no -- je to nova uniforma?«
»Je, mademoiselle.« »Kdo jo je zasnoval?« »Vaša mati, baronica Zeitlin,«
je vzkliknil čez ramo, ko je hitel po stopnicah navzgor k spalnicam.

V kaj neki tako strmi, se je spraševala Sašenka: mar v njene grozne prsi
ali v preširoka usta? Nelagodno je krenila proti garderobi. A
navsezadnje, mar videz sploh kaj šteje? Ta dekliška preproščina! Videz
ne šteje nič v primeri z zgodovino, umetnostjo, napredkom in usodo.

Nasmehnila se je sama sebi in se ponorčevala iz materinega zlatega in
škrlatnega okusa: Pantameljonova žareča uniforma je pričala, da Zeitlini
pripadajo novopečenim bogatašem.

Sašenka je prva prišla v garderobo. Z brezštevilnimi svilnatimi
živalskimi kožuhi, rjavimi, zlatimi in belimi plašči, kučmami in
ovratnicami z glavami snežnih lisic in kun je prostor preveval duh
sibirskih gozdov. Nadela si je svoj kožuhovinasti plašč, si omotala
okrog vratu snežno lisičjo ovratnico, glavo pa si ovila v beli
orenburški šal ter že krenila proti vratom, ko so v garderobo pridrla
druga dekleta, prav tako namenjena domov, s sijočimi in nasmejanimi
lici. Odvrgle so čevlje in si natikale škorenjčke ter galoše, odpenjale
usnjene torbice in se zamotavale v krzno. Pri tem so ves čas klepetale
in klepetale.

»Stotnik de Pahlen se je vrnil s fronte. Obiskal bo mamo in papana, a
dobro vem, da si v resnici želi videti mene,« je drobna grofična Elena
razlagala dekletom, ki so kar zijala. »Poslal mi je pismo.« Sašenka je
bila že skoraj zunaj, ko je slišala nekaj tovarišic, ki so jo klicale.
Kam da gre, zakaj se ji tako mudi, jih res ne more počakati, kaj bo
počela pozneje? Če boš brala, mar ne bi mogli prebirati poezije skupaj?
Prosim, Sašenka! Truma ob zaključku šolskega leta se je že rinila in
prerivala skozi vrata. Ena od šolark je preklinjala preznojenega starega
kočijaža, ki ji je, opotekajoč se pod kovčkom, stopil na nogo. Kakor je
zunaj zmrzovalo, je bilo na hodniku neznansko vroče. A celo tam se je
Sašenka počutila nekaj posebnega, kot bi jo od drugih ločevala nevidna
pregrada, ki je nihče ne more prečkati. Vlekla je svojo platneno vrečko,
ki se je zatikala v bujni kožuh njenega plašča, in si jo nekako zadegala
čez ramo. Zdelo se ji je, da čuti posamezne knjige v vrečki --
antologijo Bloka in Balmonta, romane Anatolea Francea in Victorja
Hugoja.

»Mademoiselle Zeitlin! Uživajte na počitnicah!« je srčno vzkliknila
grand-maman, ki je napol zaslanjala široki vhod. Sašenka je uspela
izmomljati svoj *merci* in naredila poklonček (nad katerim maman Sokolov
ne bi bila tako navdušena). Naposled se je znašla zunaj.

Rezki zrak jo je osvežil in prečistil ter jo sladko žgal po pljučih,
snežinke pa so se ji zaletavale v razgreta lica. Žarometi avtomobilov in
svetilke vozov so ustvarili svetlobni stožec, ki je spominjal na
cirkuško areno, vendar pa ni segal višje kot šest metrov od tal. Višje
je lahko uzrla le črno, surovo petrograjsko nebo, posejano z belimi
madeži snežink.

»Landolet je tam čez!« je pokazal Pantameljon z Aspreyjevim potovalnim
kovčkom na rami in s potovalko iz krokodilje kože v roki.

Sašenka se je zrinila skozi gnečo k avtomobilu. Vedela je, pa naj se
zgodi karkoli -- vojna, revolucija ali konec sveta -- da jo bo njena
Lala čakala s svojimi piškoti Huntley&Palmers in morda celo z angleškim
ingverjevim kolačem. In kmalu bo videla tudi papana.

Ko je eden od postreščkov izpustil svoje torbe, se je pognala kar
čeznje, in ko je pot zaprl trobeči rolls z grbom velikega vojvode na
bleščeči pločevini, je Sašenka preprosto odprla vrata, se zrinila skozi
avtomobil in splezala ven pri nasprotnih vratih.

Motorji so kašljali in rohneli, troblje so donele, konji prhali in
tolkli s kopiti, služabniki pa so se opotekali pod piramidami kovčkov in
potovalk ter preklinjali kočijaže in voznike, ko so se skušali po
poledenelih tleh prebiti skozi gnečo. Bilo je, kakor bi vojska zapuščala
taborišče, vendar pa so tej vojski poveljevale generalice v belih
predpasničkih, činčilinih ovratnicah in kunjih plaščih.

»Sašenka! Semkaj!« je mrzlično mahala Lala, ki je stala na podvozju
avtomobila.

»Lala! Domov prihajam! Prosta sem!« Za trenutek je Sašenka pozabila, da
je resna mlada ženska s poslanstvom v življenju, ki nima časa za
drobnjakarstvo in sentimentalnost. Vrgla se je v Lalin objem in nato v
kabino, pri tem pa željno vdihovala domačni vonj po uležanem usnju in
Angležinjini rožni dišavi. »Kje imaš piškote?« »Na sedežu, dragica! Pa
si prestala še to šolsko leto!« je rekla Lala in jo tesno objela. »In
kako si zrasla! Kar ne morem strpeti, da prideva domov. Vse smo
pripravili v malem salonu: čajne kolačke, ingverjevo torto in čaj. Zdaj
pa si privošči piškote.« A prav ko je razprla objem, da bi izpustila
Sašenko, ji je čez obraz padla senca.

»Aleksandra Samuilovna Zeitlin?« Na obeh straneh avtomobila sta stala
žandarja.

»Da,« je rekla Sašenka. Nenadoma se je dekleta polotila rahla omotica.

»Pojdite z nami,« je rekel eden od žandarjev. Stal je tako blizu, da je
lahko videla pore v njegovi kozavi koži in dlake v smolnatih brkih.

»Takoj!« »Me bosta aretirala?« je počasi vprašala Sašenka in pogledovala
naokrog.

»Midva postavljava vprašanja, gospodična,« je odrezal drugi žandar, ki
je imel sirotkasto sapo in viličasto poincarsko bradico.

»Čakajte!« ju je rotila Lala. »Saj je šolarka. Kaj neki bi z njo? Gotovo
gre za pomoto, mar ne?« A moža sta že odvedla Sašenko k navadnim sanem,
ki so stale ob strani.

»*Njo* vprašajte, če vas res zanima,« je žandar vzkliknil čez ramo ter
tesno pridrževal Sašenko. »Daj, povej ji, ti cipica. Saj veš, zakaj.«
»Ne vem, Lala! Tako mi je žal! Povej papanu!« je kriknila Sašenka,
preden sta jo potisnila v zadnji del sani.

Voznik, prav tako v plašču, je počil z bičem. Žandarji so splezali za
dekletom in se namestili po klopeh.

Ko je guvernanta ni mogla več videti, se je obrnila k častniku z brado.
»Dolgo ste se obirali,« je rekla. »Že nekaj časa sem vas pričakovala.«
To izjavo si je bila pripravila za neizogibni trenutek, ko bi prišlo do
aretacije, vendar pa je na njeno nejevoljo policist ni hotel slišati.
Konja sta potegnila.

Sašenki je razbijalo srce, ko so sani poletele po snegu mimo palače
Tavrida in proti središču mesta. Zimske ulice so bile mirne, prekrival
jih je naletavajoči sneg. Stisnjena med podloženimi rameni žandarjev se
je naslonila nazaj, zaobjeta s toploto teh služabnikov avtokrata. Prišli
so do Nevskega prospekta, zatrpanega s sanmi in konji, redkimi
avtomobili in tramvaji, ki so šklopotali po sredini ceste.

Plinske ulične svetilke, ki so sredi zime gorele dan in noč, so rožnato
odsvitale padajoče snežinke. Pogledala je mimo častnikov: hotela je, da
bi jo videl kdo, ki jo pozna! Gotovo jo bo opazila katera od materinih
prijateljic, ki bo ravnokar prišla iz trgovin v arkadi Gostinjega dvora,
ali pa iz Trgovskega bazarja s tisto rusko folklorno kramo -- z ikonami,
babuškami in s samovarji.

Brleče laterne in električne žarnice v širokih pročeljih ministrstev, v
oker obarvane palače in bleščeče trgovine mesta carja Petra so brzele
mimo nje. Prišli so do Pasaže z materinimi najljubšimi trgovinami:
English Shop s Pearsovim milom in tvidastimi suknjiči, pa Druce\'s z
angleškim pohištvom in Brocard s francoskimi dišavami.

Igrive snežinke so poplesavale v majhnem vrtincu in Sašenka se je
oklenila z rokami. Živčna je, se je odločila, ne pa prestrašena. Prav
zaradi te pustolovščine vendar tlači to zemljo: bilo je njeno
poslanstvo.

Le kam me peljejo, se je spraševala. V policijsko načelstvo na Fontanki?
A nato so sani naglo zaobrnile v Vrtno ulico, mimo odbijajočega
Mihajlovskega dvorca, kjer so bili plemiči umorili norega carja Pavla.
Skozi mrak sta tedaj zrasla stolpa trdnjave Petra in Pavla. Jo bodo živo
pokopali v ječo Trubeckoj? A nato so krenili še čez Litejni most.

Reka je bila temna, luči so razsvetljevale le mostove in nekaj svetilk
je brlelo še na Nabrežju. Ko so prečkali reko, se je nagnila v levo,
tako da si je lahko ogledala svoj ljubljeni Sankt Peterburg, prav
kakršnega je dal zgraditi Peter Veliki: Zimsko palačo, admiraliteto,
palačo kneza Menšikova in nekje v mraku še Bronastega konjenika.

Rada te imam, Piter, je pomislila. Car je bil ravnokar spremenil ime
mesta v Petrograd, saj je Sankt Peterburg zvenel preveč nemško -- a za
domačine je bil vselej Sankt Peterburg ali pa zgolj Piter. Morda te
nikoli, nikoli več ne bom videla! Adieu, rodno mesto, adieu papa, adieu
Lala! Citirala je enega Ibsenovih junakov: *Vse ali nič!* To je bilo
njeno reklo -- in pri tem bo tudi ostalo.

In potem so prispeli: zlohotna, temno rdeča, opečnata ječa Kresti jih je
zasenčila in nato požrla vase. Pred trenutkom se je visoko obzidje še
nagibalo nad drobne sani, nakar so se odprla dvokrilna vhodna vrata in
se za njimi železno zadrlesknila.

To se ni zdela stavba, prej grobnica.

Delaunay-Belleville se je pomikal po Suvorovskem in Nevskem prospektu s
Patameljonom za krmilom ter se naposled zaustavil pred družinsko hišo
Zeitlinovih z okrastim gotskim pročeljem iz finskega granita na Večji
mornariški ulici. Ihte je Lala odprla vhodna vrata in stopila v vežo s
šahovničastimi ploščami. Skoraj bi se spotaknila čez tri dekleta, ki so
s krpami, privezanimi na dlani, na vseh štirih drgnile kamnita tla.

»Hej, škornje imaš umazane!« je zavpila Luda, hišna služkinja.

Lalini čevlji so na zloščenem tlaku puščali sled snežne brozge, vendar
pa se ni zmenila za to. »Je baron doma?« je vprašala. Ena od deklet je
kujavo pokimala. »In baronica?« Dekle je zavilo z očmi in ošinilo z
njimi stopnišče -- Lala se je pognala proti vratom delovnega kabineta in
se trudila, da ji ne bi spodrsnilo na vlažnem tlaku.

Od znotraj je prihajal nenavaden zvok, kakor bi sopla parna lokomotiva.

Delphine, namrgodena in neznansko stara francoska kuharica, je šla noter
po odobritev svojega jedilnika. Za takšne stvari so ponavadi skrbele
soproge -- a ne v tem napornem gospodinjstvu, česar se je Lala dobro
zavedala. Delphine, suha kot prekla, je stala v sobi z obrazom, belim
kot voščena sveča, na konici nosu pa se ji je kot vselej nabirala drobna
kaplja, ki je ponavadi preteče visela nad polnimi lonci. Lala se je
domislila, kako vzhičena je bila Sašenka nad tem prizorom. Kaj se bo
zgodilo, če ji pade v boršč, je spraševala, sive oči pa so ji hudomušno
pobliskavale.

»Hvala ti, Delphine,« je rekel baron Zeitlin. »Le naprej, gospodična
Lewis!« Kuharica je stala ravno kot breza, se ponosno namrdnila in
odvihrala mimo varuške, ne da bi ji privoščila pogled.

V baronovem kabinetu je lahko Lala tudi v solzah zaznala vonj po usnju
in cigarah. Soba je bila temna in obita z orehovino, prepolna dragocene
ropotije. Razsvetljevale so jo električne svetilke, ki so metale
zelenkasto svetlobo. Za palme se je zdelo, kakor da rastejo iz vsake
stene. Na verižicah, pritrjenih na strop, so viseli portreti in zrli na
izklesane glave znamenitih osebnosti, na drobcene figurice žensk v
razprostrtih haljah in v širokih klobukih ter na podpisane fotografije
carja in različnih velikih vojvod. Slonokoščene pahljače, kamele in
sloni so se na zelenkasti igralni mizi mešale z ovalnimi kamejami.

Baron Samuil Zeitlin je sedel v čudni pripravi, ki se je ritmično
pozibavala kakor vzpenjajoči se konj, ko je upravljal z njenimi
zloščenimi jeklenimi naslonili, z rokami na lesenih ročajih, rahlo
zardel v lice in s štrcljem cigare med zobmi. Opotekajoči se stol so
zasnovali zgolj zato, da bi po obrokih spodbujal baronova prebavila.

»Kaj pa je, gospodična Lewis? Kaj se je zgodilo?« Trudeč se, da ne bi
ihtela, mu je povedala, in pognal se je iz Opotekavca. Lala je opazila,
da se mu dlani lahno tresejo, ko si je ponovno prižgal cigaro, ki je ni
nikoli vzel iz ust. Izprašal jo je nadvse podrobno, ves posloven. Le
Zeitlin sam se je odločal, kdaj bodo njuni pogovori topli in kdaj
hladni. Ne prvič je Lala pomilovala otroke teh plemiških ljudi, ki niso
znali ljubiti kot preprostejše duše.

Nato je globoko zajela sapo in pogledala svojega delodajalca. Ujela je
njegov prodorni pogled, pogled tega vitkega, čednega moškega s svetlimi
brki in brado Edvarda VII., ter se zavedela, da če je sploh komu moč
zaupati, da bo Sašenko privedel domov, je moč zaupati baronu.

»Prosim, nehajte jokati, gospodična Lewis,« je rekel baron Zeitlin,
lastnik anglo-ruske banke Nafta-Oil iz Bakuja in Sankt Peterburga, ter
ji podal svileni robček iz žepa svoje domače halje. Hladnokrvnost in
zbranost v trenutkih krize zanj nista bila zgolj življenjska zahteva in
znamenje civiliziranosti, pač pa skorajda vera. »Z jokom je ne spravimo
domov.

Sedite zdaj. Zberite se.« Zeitlin je gledal Lalo, ki je globoko
vdihnila, se dotaknila las in si poravnala obleko. Sedla je, sklenila
dlani in se sključila, da bi se vsaj malo umirila.

»Ste to omenili še komu drugemu v hiši?« »Ne,« je odvrnila Lala. Njen
srčasti obraz se je zdel Zeitlinu neznosno privlačen, še posebno zdaj,
ko so ga oblivale kristalno čiste solze. Le njen visoki glas je kvaril
čudovito podobo. »A Pantameljon ve.« Zeitlin je spet obšel svojo mizo in
potegnil za žametasto vrvico, povezano z zvoncem. Pojavila se je
služkinja, lahkonoga kmečka deklina s prifrknjenim nosom, ki je pričal,
da izvira z družinske posesti v Ukrajini.

»Luda, reci Pantameljonu, naj odmasti Pierce-Arrowa v garaži,« je rekel
Zeitlin.

»Da, gospodar,« je rekla in se lahno naklonila od pasu navzgor; kmetje s
pravega podeželja se še vedno klanjajo gospodarjem, je pomislil Zeitlin,
a zadnje čase se tisti iz mesta zgolj še mrgodijo.

Ko je Luda zaprla vrata kabineta, se je Zeitlin potopil v svoj sedež z
visokim naslonilom, vzel svojo v zeleno usnje oblečeno cigarno škatlo z
zlatim monogramom in odsotno izvlekel cigaro. Potrkal je po zvitih
tobačnih listih, snel ovoj in poduhal cigaro, jo po vsej dolžini
potegnil pod nosom in brki, tako da se je dotikala ustnic. Nato se je
zableščal njegov manšetni gumb, ko je premaknil roko, izvlekel srebrni
nožič in odrezal konico. S počasnimi, vajenimi gibi je svaljkal cigaro
med palcem in kazalcem ter jo pričel vrteti v prstih, kot bi korakal na
čelu pihalne godbe in vrtel svojo palico. Nato je cigaro namestil v usta
in dvignil z biseri posejani srebrni vžigalnik v obliki puške (darilo
vojnega ministra, kateremu je priskrbeval zalogo puškinih kopit za rusko
pehoto). Kabinet je prežel vonj po kerozinu.

»*Calmez-vous*, gospodična Lewis,« je povedal Lali. »Vse je mogoče.

Le nekaj telefonskih klicev in že bo doma.« A pod to plastjo samozavesti
je Zeitlinovo srce divje tolklo: njegov edini otrok, njegova Sašenka,
ždi nekje v celici. Misleč na to, da se je dotika kak policist, ali, še
huje, kriminalec, celo morilec, ga je silovito žgala v prsih, čemur so
se pridružili še sram, pridih blamaže in kanček krivde -- vendar pa je
vse to v trenutku odrinil. Aretacija je bila ali napaka ali pa posledica
zarote katerega od ljubosumnih vojnih dobičkarjev -- a hladni, zdravi
razum, zavidanja vredne zveze in kakšna podkupnina lahko vse to kmalu
popravijo. Zmogel je že večje izzive od izpustitve nedolžne najstnice:
njegov vzpon iz globoke province do sedanjega ugleda v Sankt Peterburgu,
njegov položaj na Lestvici činov, pa cvetoče bogastvo, celo Sašenkino
šolanje v Smoljnem, vse to je pričevalo o jeklenem preračunavanju,
skrbni pripravi, obilni meri sreče in posledično o prisluženih zaslugah.

»Gospodična Lewis, veste še karkoli o tej aretaciji?« jo je nekoliko
ovčje vprašal. Mogočen v tolikerih ozirih je bil morda najbolj ranljiv
prav v okrilju svoje družine. »Če kaj veste, karkoli, kar bi lahko
pomagalo Sašenki ...« Lalin pogled se je srečal z njegovim v oblaku
sivkastega dima. »Morda bi lahko vprašali njenega strica?« »Mendla? A
saj je v izgnanstvu, mar ne?« »Morda res.« V njenem glasu je zaznal
podton, ki je zvenel, kot da bi pela uspavanko otroku, njegovemu otroku,
in zaslutil tudi sporočilo tega pogleda -- svojo hčerko le slabo pozna.

»A pred svojo zadnjo aretacijo,« je nadaljevala, »mi je povedal, da ta
hiša zanj ni več varna.« »Ni več varna ...« je zamrmral Zeitlin. Hotela
je reči, da njegovo hišo nadzira tajna policija. »Je torej Mendel
pobegnil iz Sibirije? In Sašenka je v stiku z njim? Ta ničvrednež! Zakaj
mi nihče ničesar ne pove?« Mendla, ženinega brata, Sašenkinega strica,
so pred kratkim spet aretirali in ga obsodili na pet let
administrativnega izgnanstva zaradi revolucionarne zarote. A zdaj je
pobegnil in nekako vpletel Sašenko v svoje nečedne posle.

Lala je vstala in zmajala z glavo.

»No, baron, vem, da to ni moja stvar ...« Poravnala si je svojo
cvetlično obleko, ki je le še poudarjala njene obline. Zeitlin jo je
opazoval in se poigraval s kroglicami na molilni verižici, edini neruski
stvari v sicer skrajno in dosledno ruskem kabinetu.

Za vrati se je zaslišal nekak direndaj.

»Šalom alejhem!« je zagrmel širokopleč, bradat možakar v plašču iz
soboljevine, z astrahansko kučmo in visokimi škornji -- spominjal je na
huzarja. »Ne sprašujte me po sinočnjem večeru! Ostal sem brez prebite
kopejke -- a komu navsezadnje mar?« Vrata v baronovo svetišče so se
sunkovito odprla in v kabinet je zavel vonj po Gideonu Zeitlinu --
kolonjska voda, vodka in živalski znoj.

Baron se je namrdnil, vedoč, da se njegov brat oglasi le, kadar ostane
praznih žepov.

»Sinočnja punčara me je stala lepo bogastvo,« je rekel Gideon.

»Najprej karte. Potem večerja pri Dohanu. Konjak v Evropi. Cigani pri
Medvedu. A se je splačalo. Raj na zemlji, kaj? Prosim oproščenja,
gospica Lewis!« Izvedel je teatralni poklon, velike črne oči so mu
hudomušno bliskale izpod košatih črnih obrvi. »A kaj v življenju sploh
šteje razen svežih ustnic in gladke kože. Jutrišnji dan naj gre k vragu!
Izborno se počutim!« Gideon Zeitlin se je dotaknil Lalinega vratu, tako
da je poskočila, nakar je poduhal še njene skrbno spete lase.
»Čudovito!« je zamrmral, ko je odkoračil okrog mize, da bi mokro cmoknil
svojega starejšega brata, dvakrat na lica in enkrat na ustnice.

Zagnal je svoj vlažni kožuh v kot, kjer se je ugnezdil kot mokra žival,
in se namestil na divan.

»Gideon, Sašenka je v težavah...« je previdno začel Zeitlin.

»Sem slišal, Samuilo. Ti idioooooti!« je robantil Gideon, ki je vse
zablode človeštva pripisoval zaroti imbecilov, med katere je štel vse
razen sebe. »Bil sem pri časopisu in prejel klic svojega vira. Od sinoči
še nisem spal. A vesel sem, da je mama že rajna -- vsaj to smo ji
prihranili. Si dobro Samuilo? Kako dela urica? Pa prebava? Pljuča?
Pokaži mi jezik?« »Bom že kos,« je odvrnil Zeitlin. »Pokaži mi svojega.«
Čeprav sta se brata po zunanjosti in značaju še tako razlikovala, sta
mlajši siromašni novinar in starejši oholi nabob delila svoje zelo
judovsko prepričanje, da jima kar naprej preti smrt ali zaradi angine
pektoris, oslabelih pljuč (z nagnjenostjo k jetiki), pokvarjene prebave
in želodčnih kamnov, kar naj bi pospremili še nevralgija, zaprtje in
hemoroidi. Najboljši peterburški zdravniki so se kosali s specialisti iz
Berlina, Londona in zdravilišč v Biarritzu, Bad Elmsu in Karlsbadu, da
bi spravili k sebi tadva bolehneža, katerih telesi sta medicincem
predstavljali živa rudnika zlata.

»Vsak čas me bo pobralo, najbrž takrat, ko se bom spet mečkal z
generalovo hčerko -- a k vragu še smrt! Pekel, džehena, Knjiga življenja
in vse to judovsko sranje naj gre k hudiču! Vse v življenju je tukaj in
zdaj.

Nič ni potem! Vrhovna poveljnica in njen generalni štab« -- mislil je na
svojo trpečo ženo Vero in njuni hčerki -- »me preklinjajo. Mene? Pa prav
mene od tolikih ljudi! No, se pač ne morem upreti. Dolgo dolgo te ne bom
več prosil, morda leta ne! Moj kvartaški dolg...« Šepnil je v bratovo
uho. »In zdaj mi izroči moje darilo za *micvo*, Samuilo: daj mi *mazumo*
in pot pod noge!« »Kam pa?« Zeitlin je odklenil leseno škatlo na svoji
mizi, in to s ključkom, ki mu je visel na zlati urni verižici. Podal mu
je dvesto rubljev, kar precejšnjo vsoto.

Zeitlin je govoril rusko kakor dvorni komornik, brez judovskega naglasa,
in menil je, da Gideon svojo govorico pači z jidišem in hebrejščino
zgolj zato, da bi ga dražil -- njegov mlajši brat je s seboj še vedno
nosil pridih očetovega dvorišča v Oddvojenem naselju, kjer so morali
živeti Judje v carskem imperiju.

Gledal je, kako je Gideon pograbil denar in ga razgrnil v pahljačo. »To
je nekaj zame. In zdaj daj še enkrat toliko, da podmažem tiste
idioooote.« Zeitlin, ki je le redko zavrnil Gideonove zahteve, saj se je
čutil krivega zaradi bratove nepremišljenosti, je še enkrat odklenil
svojo škatlo.

»Dobim si nekaj tistih londonskih sadnih kolačev iz English Shopa;
iztaknil bom Sašenko in zabrisal nekaj te tvoje *mazume* faraonom in
peropraskom -- naj me vrag, če je ne spravim ven. Pokliči v časopis, če
bo kaj novega. Gospica Lewis!« Še en nastopaški priklon -- in Gideona ni
bilo več, vrata pa so se s treskom zaloputnila.

Trenutek za tem so se spet odprla. »Saj veš, da se Mendel potika
naokrog? Ušel jim je iz luknje! Če mi ta *šmendrik* pride v prste, ga
mahnem, da mu bodo škornji leteli vse do Lenina! Ti boljševiki so
idioooti!« Vrata so se še enkrat zadrlesknila.

Zeitlin si je za nekaj trenutkov dvignil roke k obrazu in pozabil, da je
Lala še vedno tam. Nato je globoko vzdihnil, segel po pred kratkim
vgrajenem telefonu, usnjeni škatli s slušalom, obešenem ob strani.

Trikrat je pobobnal po pokrovu in revsnil v govorilni lijak: »Halo,
centrala? Povežite me z notranjim ministrom Protopopovom! Petrograd Da,
zdaj, prosim!« Zeitlin si je vnovič prižgal cigaro in čakal, da ga
povežejo z najnovejšim notranjim ministrom.

»Je baronica v hiši?« je vprašal. Lala je prikimala. »In stara dva,
potujoči cirkus?« To je bil njegov nadimek za tasta in taščo, ki sta
živela nad garažo. Lala je spet prikimala. »Prepustite baronico meni.
Hvala, gospodična Lewis.« Ko je Lala zaprla vrata, je vprašal predse:
»Kaj zaboga bi lahko Sašenka storila?« Trenutek zatem je spremenil glas:
»Ah, pozdravljeni, minister, tukaj Zeitlin. Ste si opomogli od tistega
pokra, kaj? Kličem vas zaradi občutljive družinske zadeve. Se spominjate
moje hčerke? Da, nje. No ...« V žandarmerijskem priporu znotraj rdečih
sten Krestija je Sašenka čakala, še vedno v svojem soboljevem plašču in
z ovratnico iz snežne lisice. Njeno obleko iz Smoljnega in predpasniček
so že pomazali mastni prstni odtisi in črn prah. Odvedli so jo v prostor
za pridržanje z betonskim tlakom in nagnitimi lesenimi oblogami.

Od vrat do klopi in k pultu se je po tleh vlekla razločna zglajena
proga, na pultu pa so bile rahle dolbine, kamor so se pridržanci
naslanjali s komolci, ko so jih popisovali. Prostor so obrabili tisočeri
osmoljenci -- vlačuge, vlomilci, morilci in revolucionarji so čakali
skupaj s Sašenko.

Najbolj so jo osupnile ženske: najbližja, prava svetlolasa mrožinja z
grobo rožnato kožo in v vojaškem plašču, ki je prekrival nekakšno
baletno krilce, je zaudarjala po žganju.

»Kaj bi rada, ti kuzla?« je revsnila. »Kaj pa tako buljiš?« Sašenka, vsa
zgrožena, se je nenadoma zbala, da jo bo ta pošast udarila. Namesto tega
pa se je ženska nagnila k njej, strašljivo blizu. »Izobražena ženska
sem, ne pa pocestnica, kakršna se morda zdim. Tisti prasec mi je to
naredil, me prebutal in ...« Poklicali so jo po imenu, a ženska je še
kar govorila, dokler ni žandar dvignil lopute, pristopil in jo odvlekel.
Ko so se za njo zaloputnila kovinska vrata, je še vedno kričala: »Vi
jebci, izobražena ženska sem, ta hudič me je nalomil ...« Sašenka si je
oddahnila, ko je ženska izginila, in postalo jo je sram, dokler se ni
opomnila, da stara cipa ni nikakršna proletarka, pač pa zgolj
degenerirana buržujka.

Na hodnikih pripora je vrvelo: moške in ženske so vodili v celice, jih
klicali na zaslišanja in jih odpravljali na dolgo pot v sibirsko
izgnanstvo.

Nekateri so hlipali, drugi spali; to je bilo življenje. Žandar za pultom
jo je kar naprej motril, kot da bi bila pav v svinjaku.

Sašenka je iz vrečke izvlekla svoje knjige s pesmimi. Pretvarjala se je,
da bere, a je zgolj listala po knjigi. Ko je naletela na košček
cigaretnega papirja, popisanega z drobno pisavo, se je široko nasmehnila
kateremu od policistov, ki si jo je bil ogledoval, papirček zmečkala in
si ga neopazno vtaknila v usta. Stric Mendel jo je bil poučil, kako mora
ravnati. Papirčki niso imeli tako nemogočega okusa in ni jih bilo
pretežko pogoltniti.

Do tedaj, ko bi morala k pultu tudi sama, ji je uspelo odstraniti vse
obremenilne dokaze. Prosila je za kozarec vode.

»Najbrž se šališ,« je odvrnil policist, ki je zapisal njeno ime, starost
in narodnost, vendar pa ji ni hotel povedati, česa jo obtožujejo. »To ni
hotel Evropa, punca.« Dvignila je k njemu svoje sive oči. »Prosim,« je
rekla.

Od nekod je izvlekel okrušen vrček z vodo, ga trdo postavil na pult in
se zakrohotal.

Ko je pila, je eden od žandarjev zaklical njeno ime. Drugi s šopom
ključev je odprl ojačana jeklena vrata in vstopila je v naslednji
prostor Krestija. Odkazali so ji sobico in jo prisilili, da se je
slekla, nakar jo je preiskala slonovska čuvarka v umazanem belem
predpasniku. Nihče razen drage Lale je še nikoli ni videl gole
(guvernanta ji je še vedno vsak večer pripravljala kopel), vendar pa si
je zabičala, da to ni pomembno.

Nič ni bilo pomembno, razen njenega poslanstva, njenega svetega grala,
in da je navsezadnje na kraju, kjer bi morali biti vsi dostojni ljudje.

Ženska ji je vrnila oblačila, a ji vzela plašč, ovratnico in vrečko s
knjigami. Sašenka je podpisala seznam odvzete lastnine in za to prejela
odrezek s potrdilom.

Nato so jo fotografirali. Čakala je v koloni žensk, ki so nenehno
praskale. Zaudarjalo je po znoju, urinu, menstrualni krvi. Fotograf,
starec v modri obleki in v kravati, brez zob in z očmi, ki so se zdele
kot luknje v izvotljeni buči, jo je nameščal pred trinožnikom z ogromnim
fotoaparatom, ki je spominjal na kromatično harmoniko. Izginil je pod
platnom in slišala je njegov udušeni glas: »Prav, od spredaj. Vstani.
Poglej levo, poglej desno. Punca iz Smoljnega, kaj, z bogatim očkom? Ne
boš dolgo tukaj. Bil sem eden prvih fotografov v Pitru. Delam tudi
družinske portrete, če me hočeš priporočiti očku ... No, pa sva!«
Sašenka se je zavedela, da je zdaj njena aretacija za vselej zaznamovana
-- in se široko nasmehnila, kar je še spodbudilo fotografovo zgovornost.

»Nasmeh! Kaj takega! Večina živinčet, ki jih privedejo semkaj, se niti
ne zmeni, kakšna so videti -- a ti boš čudovita. To ti lahko obljubim.«
Nato jo je rumenokožni čuvar, ne dosti starejši od Sašenke, povedel k
celici za pridržanje. Prav ko je nameravala vstopiti, se je od nikoder
pojavil uradnik v prepasani sivi uniformi. »Bo že v redu, dečko. Jaz jo
prevzamem.« Ta fičfirič z nekaj črticami na ramenskih našitkih je očitno
predstavljal oblast. Sašenka je bila razočarana: hotela je, da ravnajo z
njo kot z ostalimi, kot s kmeti ali delavci. Vendar pa si je smoljnsko
dekle v njej oddahnilo, ko jo je nežno prijel za roko. Mrzle kamnite
stene vsenaokrog so odmevale od vzklikov, rožljanja ključev, loputanja z
vrati in škrtanja ključavnic.

Nekdo je kričal: »Jebi se, jebi carja, vsi ste nemški vohuni!« A
predpostavljeni čuvar v svojem suknjiču in škornjih se za vse to ni
menil. Še vedno je pridrževal Sašenkin komolec in zelo hitro žužnjal:
»Imeli smo že nekaj študentk in šolark, a ti si prva iz Smoljnega.. No,
jaz imam rad \'politične\'. Ne kriminalcev, ti so zalega. A
\'politični\', ti so izobraženi, ob njih v svojem delu uživam. Morda te
bo presenetilo: nisem zgolj eden teh preprostih čuvarjev. Veliko berem
in prebral sem celo nekaj tvojega Marxa in Plehanova. Zares. Še dve
stvari: obožujem švicarsko čokolado in pa Brocardovo kolonjsko. Moj voh
je zelo občutljiv: ga vidiš?« Sašenka je uslužno dvignila pogled, ko je
razširil svoje ozke nosnice. »Imam čutnice kakšnega esteta, a poglej, v
kakšnem govnu delam. Ti imaš nekaj z baronom Zeitlinom? No, tukaj sva!
Le zapomni si, imenujem se Volkov, narednik S. P. Volkov.« »Zapomnila si
bom, narednik Volkov,« je odvrnila Sašenka in se trudila, da ne bi
zakašljala ob dušečem vonju njegove sivkine kolonjske.

»Nisem kar eden od čuvarjev, se ti ne zdi? Si presenečena?« »O da,
narednik, presenečate me.« »Vsi tako pravijo. Zdaj pa, mademoiselle
Zeitlin, tukaj je tvoja kamrica. Ne pozabi, narednik Volkov je tvoj
osebni prijatelj. Ne kak navaden čuvar!« »Nikakor navaden.« »Že po
minuti boš pogrešala mojo kolonjsko,« jo je opozoril.

Čuvar je odprl vrata celice in jo zrinil noter. Obrnila se je, da bi se
poslovila od glavnega čuvarja, hotela mu je celo podati roko, a ni ga
bilo več. Vonj po ženskah, stlačenih v omejen prostor, ji je zarezal v
nosnice.

To je resnična Rusija! si je rekla in začutila, kako se ji v obleko
zažira zadah po trohnobi.

Vrata celice so se zaloputnila za njo. Zavrtel se je ključ v
ključavnici.

Sašenka je stala s sključenimi rameni. Zaznala je, da v mračnem, tesnem
prostoru pred njo vrvi od življenja. Prdci, godrnjanje, kihanje, petje
in kašljanje, pomešano s šepetanjem in tleskanjem kart, vse to jo je kar
preplavilo.

Sašenka se je počasi obrnila, čuteč žaltavo sapo dvajsetih ali
tridesetih žensk, vroče in mrzlo, vroče in mrzlo, po vsem obrazu. Mrak
je osvetljevala ena sama kerozinska svetilka. Jetnice so se stiskale ob
steni ali pa poležavale na žimnicah na umazanih mrzlih tleh, spale,
igrale karte, nekatere celo ljubimkale. Dve napol goli matroni so si
pobirale uši iz mednožij kakor opici. Majhna pregrada je zaznamovala
stranišče, odkoder so prihajali stoki in pa izbruhi tekočine.

»Pohiti!« je zavpila naslednja v vrsti.

Debeluška s poševnimi vzhodnjaškimi očmi je ležala in prebirala
Tolstojeve Izpovedi, medtem ko je mrliško ženšče v moškem vojaškem
plašču, odetem čez kmečko nošo, glasno bralo iz pornografskega člančiča
o carici, Rasputinu in njuni skupni znanki, madame Virubovi.

»\'V troje je bolje kot sam,\' je rekel menih. \'Ana Virubova, tvoji
joški so sočni kot sibirski tjulnji -- a nič ne poseka hotljive
imperialne pičke, kakršna je tvoja, visočanstvo!\'« Slišati je bilo
smeh. Bralka se je ustavila.

»Kdo pa je to? Grofica Virubova, ki so jo prignali z dvora?« Stvor v
plašču se je dvignil na noge. Stopila je na spečo postavo, ki je
pritožujoče zavpila, in se pognala k Sašenki ter jo zgrabila za lase.
»Ti bogata kurbica, nikar me takole ne glej!« Sašenka se je prvikrat po
aretaciji zares ustrašila, strah jo je stisnil v želodcu in jo žgal po
žrelu. Še preden se je imela priložnost česarkoli domisliti, je prejela
udarec po ustih in padla, nakar jo je ženšče še neusmiljeno obdelovalo z
nogama. Borila se je, da bi prišla do sape.

V strahu, da bo umrla, je pomislila na Lalo, na grand-maman v šoli, na
svojega ponija na deželi ... A nenadoma je nekdo napadalko kar
pridvignil od tal in jo zagnal proč.

»Počasi, kuzla. Ne dotikaj se je. Se mi zdi, da bo ena od naših.« Nad
njo je stala debeluška z odprto Tolstojevo knjigo. »Sašenka? Vodja
celice te pozdravlja. Zjutraj se seznaniš s komitejem. Zdaj pa malce
zaspi.

Odstopim ti polovico žimnice. Sem tovarišica Nataša. Ne poznaš me, a
sama natančno vem, kdo si.« Žandarmerijski stotnik Sagan se je trdo
spustil v svoj najljubši naslonjač v Carskem jahtnem klubu na Večji
mornariški ulici in si je v dlesni pravkar vtiral plast kokaina, ko se
je med vrati pojavil njegov adjutant.

»Vaša ekscelenca, smem poročati?« Sagan je videl, kako se je pegavi
adjutant hitro ozrl po ogromnem, praznem prostoru z usnjenimi naslonjači
in časniki v angleščini, francoščini in ruščini. Za biljardno mizo so
viseli portreti odlikovanih klubskih odličnikov, v oddaljenem kotu
sobane, nad razžarjenim kaminom, v katerem je plamtel jablanov les, pa
so se v notranjost zazirale vodenomodre oči carja Nikolaja II. »Kar
izvoli, Ivanov.« »Vaša ekscelenca, aretirali smo nekaj terorističnih
revolucionarjev.

Našli dinamit, šaržerje, mavzerje, letake. Med njimi je tudi šolarka.

General pravi, da morate začeti z njo, preden jo njen bogatunski očka
spravi ven. Zunaj čaka kočija.« Stotnik Sagan se je spravil na noge in
zavzdihnil. »Bi pijačo, Ivanov, ali pa ščepec tegale?« Podržal je
srebrno škatlico. »Novi tonik doktorja Gempa -- dober je proti
utrujenosti in glavobolu.« »General je naročil, da morate pohiteti.«
»Utrujen sem,« je rekel Sagan, čeprav mu je srce divje tolklo. Bila je
tretja zima vojne in od prekomernega dela se je kar grudil. Ni bil le
žandar, bil je tudi eden višjih častnikov pri Ohrani, carjevi tajni
policiji.

»Nemški vohuni, boljševiki, socialistični revolucionarji, vseh sort
izdajalci. Kar ne moremo jih dovolj hitro obešati. In potem še Rasputin.

Sedi vsaj za trenutek.« »Prav. Konjak,« je rekel Ivanov, za spoznanje
preodbojno za Saganov okus.

»Konjak? Tvoj okus postaja dokaj drag, Ivanov.« Sagan je trknil v
srebrni zvonček. Natakar, dolg in ozek kakor flavta, je pijano prijadral
skozi vrata, kakor da bi stal na smučkah. »Dva konjaka, in pohiti,
človek,« je naročil Sagan, uživaje v vonju cigar, dišave in loščila za
škornje, tako značilnih za častniške klube križem carstva. Ko sta
kozarca prispela, sta moža vstala, nazdravila carju, zvrnila žganji in
pohitela v preddverje.

Nadela sta si svoja vojaška plašča in *šapki* ter stopila v rezki mraz.

Neurejene, brezoblične snežinke so plesale okrog njiju. Bila je že
polnoč, a v polni luni se je sveži sneg svetil s srhljivim modrikastim
leskom. Kokain, se je odločil Sagan, je idealen tonik za tajnega
policista, saj okrepi njegovo odločnost in izostri zaznavanje. Tam je
stala kočija, enojni voz s konjem, ki je puhal gejzirje vroče sape.
Voznik je kinkal kakor smrčeči kup obleke. Ivanov ga je nemilo sunil in
iz ovčjega kožuha se je prikazala plešasta glava, rožnata, bleščeča in
votlooka, kakor da bi se groteskni novorojenček pojavil iz maternice na
smrt pijan.

Sagan, ki mu je srce še vedno pospešeno tolklo, je premeril ulico.

Na levo se je nad hiše zlovešče nagibala zlata kupola katedrale svetega
Izaka, kakor bi jih hotela zdrobiti. Nizdol na desni je lahko videl vhod
v Zeitlinovo rezidenco. Preveril je svoje nadzorno osebje. Da, brkata
postava v zelenem plašču in melonastem klobuku je prežala na vogalu: to
je Batko, bivši kozak, ki je vlekel cigareto pri vhodu v stanovanja na
drugi strani ulice (kozaki so bili najboljši \'zunanji agentje\', ki so
izvajali nadzor). In tam, malce naprej po ulici, je bil tudi usnuli
izvošček: Sagan je upal, da ne spi tudi v resnici.

Mimo je z verigami na kolesih in z grbom Romanovih na vratih pripeljal
rolls-royce. Sagan je vedel, da pripada velikemu vojvodi Sergeju, ki se
najbrž vrača domov s katero svojih baletk, ki si jih je velikodušno
delil s svojim bratrancem, velikim vojvodo Andrejem.

Od Modrega mosta čez Mojko so prihajali oddaljeni klici, zamolkli zvok
udarcev in topot škornjev po zbitem snegu. Nekaj mornarjev iz baze v
Kronštatu se je borilo z vojaki -- temnomodri proti rjavim.

Potem, prav ko je Sagan položil stopalo na stopnico voza, je prihrumela
Bezova limuzina. Uniformirani voznik je izskočil in odprl vrata,
obložena z usnjem. Izstopila je prezrela, rdečelična postava v
kožuhovinastem plašču. Manuilov-Maneševič, vohun, vojni dobičkar,
Rasputinov prijatelj, rojen jud, ki se je spreobrnil v pravoslavje, se
je zrinil mimo Sagana in pohitel v Carski jahtni klub. Znotraj limuzine
je Sagan opazil pomečkano škrlatno satenasto obleko in kunjo ovratnico
na bledičnem vratu. Zadah po znoju in cigarnem dimu se mu je uprl.

Vstopil je v kočijo.

»Tako globoko je zabredlo carstvo,« je povedal Ivanov. »Judovski vohuni
in razni povzpetniki. Vsak dan kak škandal!« »Jaaaa!« je zavpil voznik
in švistnil z bičem nekoliko preblizu Saganovega nosu. Lahki voz se je
pognal naprej.

Sagan se je naslonil nazaj in zrl v luči Petrovega mesta, ki so brzele
mimo. Žganje je bilo kot naboj stopljenega zlata, ko se mu je razlivalo
po drobovju. Tu je bilo njegovo življenje, v prestolnici največjega
svetovnega imperija, ki so mu vladali največji bedaki sredi
najstrahotnejše vojne, ki jo je kdajkoli izkusilo človeštvo. Sagan si je
dopovedoval, kakšno srečo ima cesar, da sam s svojimi tovariši še vedno
verjame vanj in v njegovo pravico vladanja; srečo ima, da so tako vneti,
srečo, da se ne bodo ustavili pred ničimer, da bi rešili tega
carja-bedaka in njegovo histerično ženo, pa naj prijateljuje s komerkoli
že ... »Hočte vedet, kaj jaz mislim, barin?« je vprašal voznik, ki sta
ga potnika videla postrani in čigar rilčasti nos je osvetljevala
kočijina nihajoča svetilka. »Oves bo šel spet gor! Še enkrat nam
dvignejo cene, pa ne bomo mogli nahranit naših konjev. In ni še tako
dolgo, dobro se spomnim, ko je bil oves le po...« Oves, oves, oves, to
je bilo vse, kar je lahko Sagan slišal od teh voznikov kočij in sani.
Globoko je dihal, medtem ko mu je s kokainom prepojena kri tolkla v
sencih kot gorski potok.

»Kam pojdeš nocoj?« je Zeitlin vprašal svojo ženo.

»Ne vem,« je sanjavo zavzdihnila Ariadna Zeitlin. Naslanjala se je na
divan v svojem sveže prebarvanem budoarju, oblečena zgolj v nogavice in
kombinežo. Zaprla je oči, ko ji je njena spletična spenjala lase, da bi
bili čimbolj kodrasti. Njen glas je bil nizek in hlasten, besede so se
ji zlivale, kakor da bi bila že malce okajena. »Se popelješ z mano?«
»Pomembno je, draga moja.« Sedel je na stol tik ob divanu.

»No, morda k baronici Rozen na koktajl, nato na večerjo k Donanu, na kak
ples v Akvarium -- ta lokal mi je neznansko všeč, si že videl tiste
čudovite ribe, ki jih imajo ob vseh stenah? In nato, no, ne vem še ...
Ah, Njuna, poglejva, nocoj bi se mi podalo kaj brokata.« Iz njene
garderobe sta prišli dve dekli; Njuna je držala škatlo z nakitom, druga
dekla pa je čez roko nosila kup večernih oblek.

»Daj no, Ariadna. Vedeti moram, kam boš šla,« je revsnil Zeitlin.

Ariadna se je v trenutku zravnala. »Kaj pa je? Precej zaskrbljen si
videti. Se je zaletel Bourse ali...« In tedaj se mu je nežno nasmehnila,
poblisnila z belimi zobmi, »... ali pa te je naposled prijelo
ljubosumje? Nikoli ni prepozno, saj veš. Dekleta imamo rada, če nas
razvajajo.« Zeitlin je vdihnil dim svoje cigare. Njun zakon je zvodenel
v te površne izmenjave pripombic, preden sta se podala, ločeno, v
petrograjski večer, čeprav sta se večjih plesov in formalnih večerij še
vedno udeleževala skupaj. Ošinil je s pogledom nepostlano posteljo, kjer
je njegova soproga večino dneva prespala. Pogledal je k oblekam,
batistnim, brokatnim, svilenim, na stekleničke s pomadami in dišavami,
na napol pokajene cigarete, zdravilne kristale in na vse tiste druge
razkošne drobnarije; a najdlje se je zaziral v Ariadno z njeno
snežnobelo kožo, širokimi rameni in vijoličnimi očmi. Še vedno je bila
lepotica, čeprav so bile njene oči rdeče podplute in so ji na sencih
izstopale modrikaste vene.

Razprla je dlani in segla k njemu --tuberozina dišava se je čudovito
skladala z vonjem njene kože, vendar pa je bil preveč vznemirjen, da bi
se šel običajne igrice.

»Sašenko je aretirala žandarmerija,« ji je povedal. »Prav pred šolskimi
vrati. Za nocoj so jo zaprli v Kresti. Si lahko predstavljaš tamkajšnje
celice?« Ariadna je v nejeveri utripnila z očmi. Bled obraz ji je
prežela rahla senca namrščenosti. »Gotovo gre za nesporazum. Takšen
knjižni molj, težko si je predstavljati, da bi lahko naredila kakšno
neumnost.« Pogledala ga je. »Pa saj jo lahko spraviš ven še nocoj,
Samuil? Pokliči notranjega ministra. Mar ti ne dolguje čedne vsotice?«
»Pravkar sem govoril s Protopopovom in pravi, da je stvar resna.«
»Njuna?« Ariadna je pomignila spletični. »Zdi se mi, da bo kostanjeva
brokatna kar prava, z zlatim listom in z naborki madame Chanceau, in za
zraven biserni ovratnik in safirno broško...« Zeitlin je izgubljal
potrpljenje. »Nehaj že, Ariadna.« Preklopil je v jidiš, tako da ju
služkinje ne bi mogle razumeti. »Nehaj se afnati kot kakšna plesalka,
prekleto! Govoriva vendar o Sašenki.« Nato se je vrnil k ruščini in črno
pogledal po razmetani sobi: »Dekleta! Pustite naju sama!« Zeitlin je
vedel, da je njegova jeza redka, vendar strašljiva, in tudi dekleta si
niso prav nič pomišljala -- izpustila so obleke in nakit in navijalke in
jo ucvrle iz sobe.

»Je bilo to res potrebno?« je vprašala Ariadna s tresočim glasom, v črno
občrtanih očeh pa so se ji svetile solze.

A Zeitlin je bil ves pri stvari. »Se dobiš z Rasputinom?« »Ja, nocoj
pojdem k starešini Grigoriju. Po polnoči. In ne govori o njem s tem
posmehljivim tonom, Samuil. Ko me je v Hiši duhovnosti hipnotiziral
mongolski lama doktorja Badajeva, je rekel, da potrebujem duhovnega
učitelja. Imel je prav. Starešina Grigorij mi pomaga, duhovno me neguje.
Pravi, da sem nežno jagnje v kovinskem svetu in da me kot mož dušiš. Mar
misliš, da sem srečna v tej hiši?« »Pogovarjava se vendar o Sašenki,« se
je uprl, a Ariadnin glas je postajal vse višji.

»Spomni se, Samuil, ko sva še hodila v balet, so bila vsa kukala
usmerjena *vame*, ne pa na oder. \'Kaj neki nosi baronica Zeitlin?
Poglej njene oči, pa dragulje, čudovita ramena...\' Ko so me pogledovali
častniki, so pomislili, poglej vendar tole žrebico, čistokrvna do
zadnjega vlakna, zaradi te bi se izplačalo imeti slabo vest! Mar tedaj
nisi bil ponosen name, Samuil? In zdaj -- kar poglej me!« Zeitlin je
jezno vstal. »Tokrat ne gre zate, Ariadna. Skušaj se spomniti, da
govoriva o najinem otroku!« »Mi je prav žal. Poslušam ...« »Mendel se je
vrnil iz izgnanstva.« Videl je, kako je skomignila z rameni. »Oh, torej
si vedela? No, prav gotovo ima prste vmes pri hčerini sramoti.«
Pokleknil je ob divan in jo prijel za roko. »Glej, Protopopov nima
nobenega vpliva. Celo premier Sturmer ima zvezane roke -- vsak čas ga
bodo zamenjali. Vse niti držita carica in pa Rasputin. Tokrat torej
*želim*, da greš k njemu -- moraš iti tja! Srečen sem, da imaš dostop k
njemu, in ni mi mar, kako dolgo se pustiš mečkati temu svetemu kmetavzu.

Povej mu, da ga lahko nocoj osrečiš. Samo ti to zmoreš, Ariadna. Pojdi
vendar in jih po vrsti poprosi -- Rasputina, caričine prijatelje,
kogarkoli, da Sašenko vendarle izpustijo!« »Mi torej daješ nalogo?«
Ariadna se je stresla kot mačka, ki skuša otresti dežne kaplje.

»Da.« »Jaz s političnim poslanstvom? To mi je kar všeč.« Premolknila je
in Zeitlin je lahko skoraj slišal, kako se ji v glavi vrtijo kolesca, ko
se je naposled odločila. »Pokazala ti bom, kako dobra mama znam biti.«
Vstala je z divana in potegnila za vrv ob njem. »Dekleta -- spravite se
nazaj semkaj! Biti moram kar najlepša.« Spletične so se vrnile ter plaho
pogledovale Zeitlina. »In kaj boš počel ti, Samuil?« »Prijel se bom za
nos in skočil h knezu Andronikovu. Vsi bodo tam.« Ariadna je z rokama
zaobjela Zeitlinov obraz. Ob njeni ostri sapi so se mu oči začele
solziti.

»Ti in jaz s poslanstvom, Samuil.« Kljub grobosti njene kože --
posledici pijače in opija -- je bil njen obraz, se mu je zdelo, še vedno
veličasten: nabrekle ustnice, spodnja malce zamaknjena, zgornja
podaljšana: skrajna sebičnost in pohlep; ramena in noge še vedno
sijajna, čeprav se ji je že naredil trebušček. Kljub svojim
pomanjkljivostim se je Ariadna zdela kot ženska, ki moškega z lahkoto
spravi v ekstazo, da cepne prednjo kakor zrela breskev. Zdaj, ko so ji
solze razmazale ličilo, se je zdela kot drogirana Kleopatra. »Samuil,
lahko grem z russo-baltom?« »Zmenjeno,« je rekel Zeitlin, vesel, da bo
uporabila limuzino. Vstal je in jo poljubil.

Ariadna se je malce stresla od užitka, odprla pokrov svoje diamantne in
zlate ure, izvlekla egiptovsko cigareto iz skrivnega predelka in ga
pogledala z očmi, ki so se zdele globoke in prazne.

Pomislil je, kako se njegova žena vse bolj spreminja v izgubljenega
otroka, za kar je krivil sebe. Prižgal ji je cigareto in nato še sebi
ugasnjeno cigaro, ki jo je držal v roki.

»Pojdem torej,« je rekel in opazoval, kako je vdihnila dim in nato
razprla ustnice, da so modrikasti oblački poplesavali proti lestencu.

»Vso srečo, Samuil,« je zaklicala za njim.

Ni hotel zamuditi h knezu Andronikovu -- Sašenkina usoda je bila na
njegovih plečih -- vendar pa se je ustavil in se za trenutek ozrl,
preden je naposled zaprl vrata.

»Kako je videti tale? In tale? Poglej, premika se mi, ko hodim. Vidiš,
Galja?« Ariadna se je smejala, ko so spletične obletavale okrog nje. »Se
ti ne zdi, Njuna, da Worthove obleke zasenčijo vse druge? Kar strpeti ne
morem, da se bom v tejle pokazala v Akvariumu ...« Z upadlim srcem se je
Zeitlin zavedel, da bo v trenutku, ko bo njegova žena zapustila hišo,
pozabila tako nanj kot na Sašenko.

Ves preostanek noči se je Sašenka oklepala Natašine kitovske izbokline.

Postarna ženska je smrčala in ko se je obrnila, je Sašenko, ki se je
skoraj bala premakniti, zrinila z žimnice. Sašenka je obležala, njeni
kolki so nemilo pristali na ledenomrzlih tleh, vendar pa je bila
hvaležna, da sme vsaj ostati ob Nataši; tako se je počutila bolj varno.
Za ustnice, kamor jo je bila udarila tista spaka, se ji je zdelo, da so
se ji napihnile kot balon. Roke so se ji tresle. Še vedno se je bala, da
bo skupila še kak udarec -- ali pa se bo ženšče priplazilo sredi noči in
jo kar zabodlo? Gotovo imajo vse nože. Sašenka je strmela v poltemo v
preplet ženskih teles -- eno je bilo napol golo z golimi prsmi in z
bradavicami, ki so spominjale na steklenične zamaške. Čutila je
zadušljivo vročino, ki se je pomešana z zadahom po trohnobi širila
vsenaokrog. Molila je, da bi vendarle kdo prišel in jo rešil.

Zunaj celice so brlele svetilke. Čuvar je bil dvakrat zaklenil vrata
celice. Slišala je čistilko, ki je pomivala hodnik. Vonj po nafti in
čistilih je začasno prevladal nad smradom po scalini in govnu, a to ni
trajalo dolgo. Sašenka je ob vsakem stoku, škripanju in loputanju
pomislila, da se bliža odrešitev, vendar pa ni nihče prišel. Neskončna
noč se je raztezala pred njo -- zeblo jo je, prevevala sta jo strah in
občutek mržnje.

»Po celičnem telegrafu smo dobile sporočilo, da prihajaš,« je bila
Nataša šepnila Sašenki. »Skoraj v sorodu sva, ti in jaz. Sem namreč žena
tvojega strica Mendla. Spoznala sva se v izgnanstvu. Stavim, da nisi
vedela, da se je poročil z Jakutinjo? Ja, prava Sibirka sem. Oh, razumem
-- sploh nisi vedela, da se je poročil. No, tak je pač Mendel, rojen
zarotnik. Do danes sploh nisem vedela, da ima nečakinjo. Kakorkoli že,
tebi zaupa. Ne daj se: vselej se pojavi kakšna priložnost...« Zdaj je
Nataša momljala in se premetavala v spanju, govorila je nekaj v svojem
domačem jeziku. Sašenka se je spomnila, da Jakuti verujejo v šamane in
duhove. »Vrat ti prerežem!« je zavpila neka ženska. Druga je vekala:
»Izgubljena ... izgubljena ... izgubljena.« V sosednji moški celici je
prišlo do prerivanja; nekoga so ranili. Čuvarji so ga odvlekli,
stokajočega, in počistili za njim. Vrata so se odpirala in loputala.

Sašenka je poslušala jetično kašljanje in zvijanje črevesja, korakanje
čuvarjev in kruljenje v Natašinem trebuhu. Ni mogla prav verjeti, da se
ji vse to zares dogaja. Čeprav je bila Sašenka ponosna, da je tam, so jo
strah smrad in neskončna noč tiral v obup. A mar ji ni stric Mendel
povedal, da je ječa nekak uvajalni obred, preizkus? In kaj ji je šepnila
Jakutinja Nataša, tik preden je zaspala? Da: »Mendel ti zaupa!« Zaradi
Mendla je bila tukaj, zaradi njunega srečanja minulo poletje.

Družina je poletja prebijala v Zemblišinem, posestvu južno od mesta
blizu varšavske ceste. Judje niso smeli živeti v prestolnici ali imeti
posestev, če niso bili trgovski knezi kot baron Zeitlin. Sašenkin oče si
ni lastil le mestne vile, pač pa tudi podeželski dvorec z belimi stebri,
gozdovi in parkom. Sašenka je vedela, da njen oče ni edini judovski
bogataš v Sankt Peterburgu. Še en judovski baron, Poliakoff, železniški
kralj, je živel v stari opečnati palači kneza Menšikova, v prvi stavbi v
novem mestu Petra Velikega, na novem pomolu skoraj nasproti Zimski
palači.

Vsako poletje so Sašenko in Lalo prepustili same sebi na deželi, čeprav
ju je včasih Zeitlin prepričal, da sta igrali tenis ali se peljali s
kolesom. Njena mati, ponavadi sredi živčne krize, nedoumljivega,
vročičnega razpoloženja ali pa z zlomljenim srcem, je le redko zapustila
sobo -- in je vselej prav kmalu pohitela nazaj v mesto. Lala je po ves
dan nabirala gobe in robidnice ali pa jezdila kostanjevega konjiča
Almaza.

Sašenka je veliko brala; vselej je bila prav srečna, če so jo puščali
pri miru.

To poletje se je v podeželskem dvorcu nastanil tudi stric Mendel.

Droban, zverižen možiček z debelim ščipalnikom na velikem, krivem nosu
in z leseno nogo je po vso noč delal v knjižnici, si zvijal cigarete iz
domače *mahorke* in si kuhal svojo turško kavo, ki je vso zgradbo
prepojila s svojim sladkobnim, lešnikastim vonjem. Spal je nad skednjem,
preležal vse dopoldne in vstajal šele po kosilu. Zdelo se je, da se ni
zmožen prilagoditi poletju -- vselej je nosil isto nesnažno temno obleko
in pomečkano srajco z umazanim ovratnikom. V njegovih čevljih so bile
vselej luknje. Ob brezhibno urejenem očetu in z najnovejšo modo okinčani
materi se je res zdel kot tujec z drugega planeta. Če je Sašenka
kdajkoli ujela njegov pogled, je zamomljal in pogledal stran. Zdel se je
strašansko bolan, je bila menila, z bledo, nezdravo kožo in astmatičnim
krehanjem, sadom let, ki jih je prebil v ječah in v izgnanstvu v
Sibiriji.

Družina je Mendla prezirala. Celo Sašenkina lastna mati, Mendlova lastna
sestra, ga ni marala -- vendar pa mu je dovolila ostati. »Pravi posebnež
je, ubogo, nesrečno bitje,« je prezirljivo omenjala.

In tedaj neko noč Sašenka ni mogla zaspati. Bilo je ob treh zjutraj.

Poletje je bilo vroče in vročina se je v njeni podstrešni sobi zdela
neznosna. Zaželela si je limonade in tako je sestopila v pritličje, mimo
portreta grofa Orlova-Česmenskega, bivšega lastnika dvorca, in
petnajstih kristalnih pavov na polici, in stare angleške ure, ter se
znašla v osvežujoče hladnem preddverju s črnimi in belimi talnimi
ploščami v obliki šahovnice. Videla je, da luči v knjižnici še vedno
gorijo, zaduhala kavo in dim, ki sta se mešala v topli, cvetoči noči.

Mendel je odprl vrata knjižnice in Sašenka je stopila na stran v
garderobo, odkoder je opazovala strica, ki je šepal z leskom v podplutih
očeh, v krempljastih prstih pa oklepal šop očitno dragocenih papirjev.

Ujeta zagatnost celonočnega verižnega kajenja je vdrla v preddverje kot
strašljivi plimni val. Sašenka je počakala, da je odšel, nato pa šinila
v knjižnico, da bi si ogledale knjige, ki so ga tako uročile, da je
zanje prav rad šel v ječo. Miza je bila prazna.

»Radovedna, Sašenka?« Mendel je bil pri vratih, glas pa nenavadno globok
in bogat. Njegova obleka je bila kot v kljubovanju vsa razžrta od
moljev.

Poskočila je. »Samo zanimalo me je,« je rekla.

»Moje knjige?« »Da.« »Skrijem jih, kadar končam. Ne maram, da ljudje
vedo za moje stvari ali celo moje misli.« Okleval je. »A ti se mi zdiš
resna osebica.

Edina intelektualka v tej družini.« »Kako pa to veste, stric, saj me še
nikoli niste zares nagovorili?« Sašenka je bila vzhičena in presenečena.

»Drugi so zgolj kapitalistični dekadenti, naš družinski rabin pa prej
sodi v srednji vek. Sodim te po tem, kar bereš. Majakovskega.

Nekrasova. Bloka Jacka Londona.« »Ste me torej zalezovali?« Stekelci
Mendlovega ščipalnika sta bili tako zamaščeni, da se je skoznji komaj
kaj videlo. Odšepal je k angleški polici, k zbranim delom Dickensa,
vezanega v usnje in z Zeitlinovim grbom na platnici, ter izvlekel eno od
knjig. Z roko je segel v nastalo odprtino in ji podal precej zdelano
staro knjigo *Kaj storiti?* Napisal jo je Černiševski.

»Preberi jo. Ko končaš, boš našla tu za *Davidom Copperfieldom*
naslednjo knjigo. Razumela? Vzela jo bova od tam.« »Vzela kaj? Od kod?«
A Mendla ni bilo več in v knjižnici je ostala sama.

Tako se je začelo. Naslednjo noč je komaj pričakala, da so vsi
pozaspali, nakar se je odtihotapila v pritličje ter vdihovala vonja kave
in kiselkastega tobaka mahorke, ko se je približevala polici z
Dickensom.

»Pripravljena za naslednjo? Pa tvoja analiza knjige?« je vprašal Mendel,
ne da bi dvignil glavo .

»Rahmetov je najboljši junak, o katerem sem kdaj brala, je rekla in
vrnila knjigo. »Predan je do skrajnosti in nase sploh ne misli. Nič ga
ne more ustaviti na njegovi poti. Poseben človek je, ki ga je ustvarila
zgodovina. Rada bi bila kot on.« »Mi vsi bi to radi,« je odvrnil. »Mnogo
Rahmetovov poznam. Tudi sam sem najprej prebral prav to knjigo. A ne le
jaz, pač pa tudi Lenin!« »Povejte mi o Leninu. In kaj pomeni boljševik?
Sta vi boljševik, manjševik, Socialistični revolucionar, anarhist?«
Mendel jo je opazoval, kot bi bila kak zanimiv zoološki primerek, priprl
oči in vdihnil dim slabo zvite mahorke, ki se mu je ujel v grlo.

Zakašljal je, in še.

»Kaj pomeni tebi? Kaj misliš o današnji Rusiji, delavcih, kmetih,
vojni?« »Ne vem. Zdi se mi, kot da...« Ustavila se je, ko se je zavedela
njegovega prežečega pogleda.

»Nadaljuj. Govori.« »Vse je narobe. Tako krivično je. Delavci so kot
sužnji. Vojno izgubljamo. Vse je nagnito. Sem revolucionarka?
Boljševikinja?« Mendel si je zvil novo cigareto, brez naglice in s
presenetljivim občutkom, polizal papir in si jo prižgal. Vzplamtel je
oranžni zubelj in zamrl.

»Premalo še veš, da bi bila karkoli,« ji je povedal. »Vzeti si morava
čas. Zdaj si edina študentka v mojem poletnem tečaju. Tukaj je nova
knjiga.« Izročil ji je roman Victorja Hugoja o francoski revoluciji,
*1793*.

Naslednjo noč je bila še bolj vznemirjena.

»Pripravljena na več? Analiza?« »*Cimourdaina nihče nikoli ni videl
jokati*,« je navedla Hugov opis svojega junaka. »*Bil je nedostopen,
poln hladu. Pravičen, a obupen človek. Revolucionarni duhovnik ne sme
poznati polovičarstva -- biti mora odločen in nepriljubljen. Cimourdain
je bil vzvišen, odvračajoč, mračen, a vendarle in predvsem čist*.«
»Dobro. Če bi Cimourdain še živel, bi postal boljševik. Občutek imaš, in
čustva; zdaj potrebuješ še znanost. Preberi tole.« Podal ji je roman z
naslovom *Lady Cintija de Fortescue in ljubezen krutega polkovnika*. Na
naslovnici je stala dama s cinobrasto našminkanimi ustnicami in z lici,
kakor bi skušala trobentati, za njo pa je prežal vražje privlačen
častnik s povoskanimi brki.

»Kaj je to?« je vprašala.

»Le preberi, kar ti dajem.« Mendel se je vrnil za svojo mizo in začel
praskati s peresom.

V svoji spalnici, ko je knjigo odprla, je odkrila, da se v platnicah
skriva Marxov *Komunistični manifest*. Kmalu nato je prebirala še
Plehanova, Engelsa, Lasallea, še več Marxa, Lenina.

Nihče nikoli ni s Sašenko govoril tako kot Mendel. Mati je hotela, da bi
bila neumna punčara, ki bi se pripravljala na življenje nenehnih plesov,
nesrečnih zakonov in vročičnega prešuštvovanja. Očeta je oboževala,
vendar pa je komajda opažal svojo \'lisičko\' -- imel jo je za komajda
kaj več kot za plišasto živalco. In ljubljena Lala se je že pred časom
ustalila v svoje zamaknjeno življenje, prebirala kvečjemu romane, kot
*Lady Cintija de Fortescue in ljubezen krutega polkovnika*.

Kar zadeva strica Gideona, je bil degenerirani čutnež, ki se je hotel
spogledovati z njo in jo enkrat celo plosknil po zadnjici.

Pri obrokih in zabavah je Sašenka komaj kdaj spregovorila, tako prevzeta
je bila ob svojem kratkem tečaju marksizma; nadvse vneto pa je Mendlu
zastavljala nova in nova vprašanja. Z mislimi je bila pri njem v
zakajeni knjižnici, daleč od matere in očeta. Lala, ki jo je včasih
zalotila spečo ob prižgani svetilki in s katerim od pogrošnih romanov ob
njej, je postajala zaskrbljena, da dekle bere predolgo v noč. Mendel je
bil tisti, ki je Sašenki razkril groteskno nepravičnost kapitalistične
družbe, zatiranje delavcev in kmetov, pokazal ji je, kako Zeitlin -- da,
njen lastni oče -- izkorišča delovnega človeka.

Vendar pa je obstajala rešitev, je zvedela: razredni boj, ki bo skozi
točno določene stopnje naposled privedel do delavskega raja enakosti in
dostojanstva. Marksistična teorija je bila univerzalna in utopična in
vse človeško bivanje se je skladalo v čudoviti simetriji zgodovine in
pravičnosti. Ni mogla razumeti, zakaj delavci industrijskega sveta, še
posebno v Sankt Peterburgu in Moskvi, kmetje po ruskih in ukrajinskih
vaseh, lakaji in strežnice v očetovih hišah, še niso vstali in na mah
potolkli svojih gospodarjev. Zaljubila se je v ideje dialektičnega
materializma in v diktaturo proletariata.

Mendel je s Sašenko ravnal kot z odraslo; ne le z odraslo žensko, pač pa
kot z odraslim moškim, sozarotnikom v najbolj častnem tajnem gibanju
tega sveta. Kaj kmalu sta se sestajala skoraj kot ljubimca, v mraku, ob
zori in sredi noči, v hlevu, v brezovih gozdičih in ob robidovju, ob
nabiranju gob, šepetala sta si celo ponoči v jedilnici, vklenjeni v
svoje rumene svilene španske stene, prepojene z vonjem po nageljnih in
lilijah.

Da, je zdaj pomislila Sašenka, pot v to zaudarjajočo ječo v črni
peterburški zimi se je začela na očetovem pravljičnem posestvu v tistih
poletnih nočeh, ko so prepevali slavci in se je mrak obarval v rožnate
tone. A mar je res predstavljala takšno grožnjo carskemu prestolu, da jo
je bilo treba aretirati pri vhodu Smoljnega in jo vreči v ta pekel?
Ženska za Sašenko je vstala in se opotekla proti čebru za iztrebke.

Nekako se je spotaknila ob Sašenko in padla ter jo preklinjala. A tokrat
je Sašenka žensko zagrabila za mehki vrat, pripravljena na boj, vendar
se je ženska opravičila in Sašenka se je nenadoma zavedela, da ji ni
mar. Zdaj je okušala resnično bedo Rusije. Zdaj bi jim lahko povedala,
da ni izkusila le sveta dvorcev in limuzin. Zdaj je postala ženska,
odgovorna odrasla oseba, neodvisna od svoje družine.

Skušala je zaspati, a ji ni uspelo.

V greznici imperija se je prvikrat počutila zares živo.

Za svojo odpravo v peterburško noč se je Zeitlin opremil z novim trdim
ovratnikom in dolgim plaščem, na katerega je pripel red svetega
Vladimirja drugega razreda -- s tolikšno počastitvijo so se lahko
pohvalili le redki judovski podjetniki.

Ob vznožju stopnišča je za trenutek zastal in z roko podrsnil po
dragocenih turkiznih ploščicah nizozemske peči; odločil se je, da bi za
Sašenko vendarle moral povedati tudi tastu in tašči. Vedel je, da se
njegova žena s tem ne bo zamujala. Stopil je skozi prazni kabinet in
jedilnico, obloženo z rumeno damaščansko svilo, nato pa odprl rjava
vrata, ki so vodila v tako imenovani Črni prehod, v temačno drobovje
hiše. Vonj je bil tukaj precej drugačen -- zrak je bil nasičen z zadahom
po maslu, kuhanem zelju, masti in znoju. Spominjal je, je pomislil
Zeitlin, na neko starejšo Rusijo.

Spodaj sta živela kuharica in voznik, vendar pa ni bil namenjen k njima.
Namesto tega se je Zeitlin povzpel po Črnem prehodu. Napol poti se je
ustavil in se naslonil na leseni steber, izčrpan in omotičen. Je bilo
srce, prebava, začetek nevrastenije? Se bom morda zrušil mrtev? Se je
spraševal. Gideon je imel prav, najbolje bo, da spet pokliče doktorja
Gempa.

Njegove rame se je dotaknila roka in Zeitlin se je zdrznil. Bila je
njegova stara pestunja, Šifra, koščenobela pojava v oranžni hišni halji
in dlakastih copatih, ki je pred Lalinim prihodom skrbela tudi za
Sašenko.

»Boste vi odobrili jedilnik za jutri?« je zahreščala. V družini so se
pretvarjali, da stara Šifra še vedno skrbi za gospodinjstvo, čeprav je
kuhinjo že lep čas vodila Delphine. Šifro so upokojevali postopoma,
taktično, ne da bi ji to kdorkoli posebej povedal. »Posvetovala sem se z
višjo silo, dečko dragi,« je mehko dodala. »Pokukala sem v Knjigo
življenja. Vse bo v redu z njo. Bi želeli topel kakav, Samuilo? Kakor v
starih časih?« Zeitlin je pokimal ob jedilniku, ki mu ga je bila
pokazala že Delphine, kakav pa je zavrnil. Starka je odvršala kot
pajčevina v vetru, prav tako hitro, kot se je bila pojavila.

Ko je bil spet sam, se je presenečeno zavedel, da ima v očeh solze: bil
je tisti čustveni občutek podoživljanja želodca, ki se mu je širil iz
trebuha. Lastna hiša se mu je nenadoma dozdevala tuja, prevelika,
prepolna tujcev. Kje je njegova ljuba Sašenka? V nenadnem preblisku
panike se je zavedel, da je njegov otrok edino, kar zares šteje.

A nato ga je spet prepredlo tisočero niti svetovljanstva in bogastva.

Kako bi njemu, Zeitlinu, lahko spodletelo, da bi vse uredil, kot je
prav? Nihče si ne bo drznil grobo ravnati z njegovim dekletom: gotovo so
vsi vedeli za njegove zveze s carskima veličanstvoma? Njegov odvetnik
Flek je bil na poti; notranji minister je klical policijskega načelnika,
ki je poklical poveljnika posebnega oddelka žandarmerije, in ta bo nato
poklical vodjo varnostne službe pri Ohrani. Ni mogel prenesti misli, da
bo njegova Sašenka noč prebila na policijski postaji, kaj šele v
jetniški celici. A kaj bi lahko bila storila? Zdela se je tako
brezmadežna, tako neoporečna, skoraj preresna za svojo starost.

Strežnice in lakaji so živeli višje ob Črnem prehodu, vendar pa se je
ustavil v drugem nadstropju in odprl okovana vrata, ki so vodila v
stanovanje nad garažo. Tukaj so vonji postali še bolj tuji, pa vendar
Samuilu nekako domači: kokošja mast, *gefilte*, polnjena riba, mlad
pečen krompir *babke* in *višnjak*. Opazil je *mezuzo*, na novo pribito
na podboj vrat, nato pa vstopil v prostor, ki ga je imenoval \'potujoči
cirkus\'.

V veliki sobi, zvrhani s kupi knjig, svečniki, platnenimi torbami in
napol odprtimi škatlami, je pokončno stal visok starec v črnem *kaftanu*
in *jarmulki*, z belo brado in svedrastimi lasmi, se obračal k
Jeruzalemu in recitiral Osemnajst blagoslovov. Srebrni kazalnik, ki ga
je držal v roki, je uperil v mesto v *talmudu*, ki ga je ravnokar
prebiral. Knjiga je bila zavita v svilo, saj svete besede ni bilo mogoče
puščati nepokrite. Ta možak, rabin Abram Barmakid, ni bil Zeitlinov oče,
vendar pa je predstavljal še eno povezavo z njegovim otroštvom: to, je
zavistno pomislil Zeitlin, je svet, iz katerega izhajam.

Rabin Barmakid, nekoč slavni modrec iz Turbina s svojim lastnim dvorom
in privrženci, je bil zdaj obdan z žalostnimi preostanki srebrnine, ki
je nekoč krasila njegovo molilnico in zasebne prostore.

Videl je lahko Skrinjo zaveze s svojimi zvitki v žametnih ovojih in s
srebrnimi verižicami: zlate leve z očmi iz rdečih rubinov in grivo iz
modrega kamna, ki so zvesto stražili lastnika. Govorilo se je, da rabin
zmore narediti čudeže. Njegove ustnice so se hitro premikale, obraz pa
je v tem času nereda in propadanja odražal veselje in lepoto svetih
besed.

Pravkar je bil proslavil Jom Kipur in Dneve žalovanja, in to bivajoč v
tej brezbožni hiši -- edini srečni človek v hiši je bil prav on, ki je
bil izgubil vse razen svoje vere.

Leta 1915 je Veliki vojvoda Nikolaj Nikolajevič, vrhovni poveljnik,
proglasil vse Jude za potencialne nemške vohune in jih pregnal iz
njihovih naselbin. Dovolili so jim le nekaj ur, da so stoletja svojega
življenja naložili na vozičke. Zeitlin je rešil rabina in njegovo ženo
ter ju skrivaj privedel v Sankt Peterburg, saj nista imela dovolilnic. A
čeprav sta se odrekla svoji brezbožni hčeri Ariadni, sta se kljub vsemu
trudu še vedno ponašala z njeno poroko z Zeitlinom, možem z naftnimi
polji v Bakuju, ladjami v Odesi, gozdovi v Ukrajini... »Si to ti,
Samuil?« je zaklical grob glas. V kuhinjici, tesni kot večja omara, je
našel rabinovo ženo Miriam, v lasulji in svileni halji, ki je mešala po
kotlu juhe na starem plinskem kuhalniku z dvema obstranskima deskama,
kjer so nekako uspeli ločevati mlečne izdelke od mesa. Videl je tudi
nekaj napol pomite posode.

»Sašenko so aretirali,« je povedal Samuil, »O gorje,« je s svojim
globokim glasom potožila Miriam. »Pred svetlobo globlja tema! To je naša
kazen, naša lastna *džehena* na zemlji, za otroke, ki so se odvrnili od
Boga, apostati do slednjega od njih.

Umrli smo pred davnim časom in Bogu hvala, da lahko umreš samo enkrat.
Moj sin Mendel je brezbožni anarhist; Ariadna je izgubljena za Boga:
hčerka, ki, Bog jo obvaruj, se noč za nočjo napol gola vlači po mestu!
Moj najmlajši, Avigdor, že njegovo ime je zame mrtvo, naju je popolnoma
zapustil, že davno tega -- le kje je, še vedno v Londonu? In zdaj je v
težavah še naša draga *Silberkind*!« V otroštvu je bila Sašenka
svetlolasa, in stari starši so jo še vedno klicali Silberkind -- srebrni
otrok.

»No, ne smemo izgubljati časa.« Ženska je začela vlivati med v prazen
krožnik.

»Kaj pa kuhaš?« »Medene kolačke in kokošjo juho za Sašenko. V ječi.«
Očitno sta že vedela, Pantameljon očitno ni znal molčati. Zeitlin je
skoraj ihtel -- medtem ko je klical ministra, pa je stara rabinova žena
pripravljala medene kolačke za svojo vnukinjo. Komaj je verjel, da sta
to dejansko Ariadnina starša. Kako sta lahko vzgojila takšno tropsko
rožo na svoji judovski gredici? Stal je in opazoval Miriam, kakor je
nekoč opazoval lastno mater v družinski kuhinji v vasi z lesenimi kočami
v Naselitvenem pasu.

»Še tega ne vem, zakaj so jo aretirali,« je šepnil Zeitlin.

Bil je ponosen, da se v resnici nikoli ni spreobrnil v pravoslavje.

Ni mu bilo treba. Kot trgovec Prvega ceha je imel pravico živeti v Sankt
Peterburgu celo kot Jud -- in prav pred vojno so ga povzdignili v
položaj carjevega tajnega svetnika, kar je v Lestvici činov pomenilo
toliko kot generalporočnik. A kljub temu je bil še vedno Jud, diskreten
Jud, a vendarle Jud. Še vedno se je spominjal melodije *Kol nidre* -- in
vznemirjenja, ko je zastavil Štiri vprašanja ob prazniku osvoboditve iz
suženjstva.

»Bled si kot rjuha, Samuil!« mu je povedala Miriam. »Sedi! Na, popij
tole!« Podala mu je kozarec višnjaka in zvrnil ga je na dušek. Rahlo je
potresel z glavo, dvignil kozarec in ga vrnil tašči, nato pa brez besed
poljubil njeno dlan, prepredeno z modrimi venami, in pohitel navzdol.

Nadel si je plašč iz bobrovine, pri sprednjih vratih pa mu je
Pantameljon podal klobuk. Bil je pripravljen.

Površina zamrznjenega prekopa se je medlo svetlikala v mesečini, ko so
se sani stotnika Sagana zaustavile pred poveljstvom policijskega
načelstva na Fontanki 16.

Potem ko se je z dvigalom povzpel v vrhnje nadstropje, je Sagan prešel
dve nadzorni točki; na vsaki sta stala dva žandarja. Vstopil je v srce
carske skrivne vojne proti teroristom in izdajalcem: v carjev Varnostni
oddelek, Ohrano. Celo sredi noči je smetana varnostne službe neumorno
delala -- mladi uradniki s ščipalniki na nosu in v modrih uniformah so
razvrščali kartoteke (modre za boljševike, rdeče za socialistične
revolucionarje) in dodajali imena v zapletene sezname revolucionarnih
sekt in celic.

Sagan je sodil med vzpenjajoče se zvezdnike organizacije. Shemo
boljševiškega gibanja bi z Leninom v središču lahko izpisal celo v
spanju, tudi z najnovejšimi imeni in puščicami. Za trenutek je okleval
pred seznamom na steni, da bi užil svoj uspeh. Takšen je bil: ves
centralni komite aretiran, razen Lenina in Zinovjeva, in še šest članov
Dume -- vse skupaj so odpremili v sibirsko izgnanstvo in bili so preveč
na tleh, da bi lahko sprožili kakršenkoli poskus revolucije. Podobno je
bilo z manjševiki: kot skupino so jih kastrirali. In bojna organizacija
socialističnih revolucionarjev: zlomljena. Preostalo jim je le še nekaj
boljševiških celic, ki jih je bilo treba zdrobiti.

V pisarnah naprej po hodniku so se nad stolpce hieroglifov sklanjali
strokovnjaki za dešifriranje z mastnimi lasmi in nezdravo kožo skupaj s
provincialnimi častniki v škornjih in z brki, ki so se sklanjali nad
zemljevidom viborške strani in načrtovali racije. Varnostna služba
potrebuje vse vrste ljudi, si je rekel Sagan, ko je opazil kolega, ki je
bil revolucionar, a je pred kratkim zamenjal stran. Na drugi strani sobe
je zaznal bivšega vlomilca, ki je bil zdaj Ohranin specialist za
vdiranje v hiše, pozdravil pa je tudi homoseksualnega italijanskega
aristokrata, v resnici sina judovskega mlekarja iz Mariopola, ki se je
izuril v občutljivih zasliševanjih ... Kar zadeva mene, je pomislil
Sagan, imam tudi sam svojo posebno veščino: revolucionarje spreminjam v
dvojne agente. Še papeža bi lahko naščuval proti Bogu.

Ukazal je pisarju, naj mu prinese poročila o nocojšnjih aretacijah in
poročila agentov *filerijev* o gibanju Juda Mendla Barmakida ter njegove
nečakinje, Zeitlinove hčere.

Vonj po rožni vodi in odišavljenih svečah v salonu kneza Andronikova je
bil tako močan, da se je Zeitlinu v glavi zvrtelo, v prsih pa ga je
začelo boleti. Vzel je kozarec šampanjca in ga na dušek izpraznil:
potreboval je pogum. Začel se je ozirati po trumi, a se je zavedal, da
ne sme dajati vtisa, kako je prav na robu obupa. Mar res vsi vedo, zakaj
sem tukaj? Se je novica o Sašenki razširila? se je spraševal. Upal je,
da ne.

V sobi so se gnetli ugledneži v privihanih ovratnikih, lahnih plaščih in
z medaljami, poslovneži so vlekli svoje cigare, vendar pa je videl še
več razgaljenih ženskih ramen in pa rdečeličnih, rožnato našminkanih
mladenk v žametnih oblekah, ki so kadile odišavljene egipčanke prek
zlatih ustnikov.

Na stran ga je potegnil debeluhasti bivši minister Hvostov in začel:
»Samo vprašanje časa je še, pa bo cesar imenoval zares reprezentativno
ministrstvo -- tako ne more iti naprej, ni tako, Samuil?« »Zakaj ne? Že
tri stoletja gre tako. Morda ni vse idealno, a sistem je močnejši, kot
si mislimo.« Vse Zeitlinovo življenje mu je ne glede na to, kako so se
karte premešale, vselej uspevalo, da se je postavil na noge in položaj
izkoristil v svoj prid. To je bila njegova prihodnost, srečna
prihodnost, ki mu jo je zarisala in zapečatila Knjiga življenja. Vse bo
še dobro -- zanj in za Sašenko, se je prepričeval.

»Si že kaj slišal?« je vztrajal Hvostov in oklepal Zeitlinovo roko.
»Koga bo določil? Saj res ne more iti več takole, Samuil, kaj? Vem, da
se strinjaš z mano.

Zeitlin mu je odtegnil roko. »Kje je Andronikov?« »Tam zadaj ... tja se
ne boš pririnil. Prevelika gneča. In še nekaj...« Zeitlin mu je ušel in
se zrinil v množico. Vročina in parfumi so postajali neznosni. Mokre od
znoja so se roke moških vse pogosteje znašle na mehkih, okroglih
zadnjicah dam. Dim cigar je bil tako gost, da se je v prostoru naredila
kiselkasta megla, surova in preostra za njegove čute.

Ugledal je starega kneza Obolenskega, generalnega guvernerja, nekaj
visokih plemičev in pa Golicine: do kolen v dreku, je pomislil Zeitlin.

Lepotička, ki so si jo v smotrni trostranski konkubinaži delili
namestnik notranjega ministra, novi vojni minister in Veliki vojvoda
Sergej, je poljubljala Simnaviča, Rasputinovega tajnika, in to z
odprtimi usti ter kar pred vsemi. Zeitlin ob tem ni užil nikakršnega
zadovoljstva: domislil se je rabina in Miriam, njene besede so mu še
vedno odzvanjale v ušesih.

Tadva ne bi mogla verjeti, da se je dvor ruskega carstva nekako pritiral
tako daleč.

V nekakšnem predoru, ki se je ustvaril med prepletenimi udi in vratovi
te trume je Zeitlin zagledal drobno, izbuljeno oko s tako gostimi
trepalnicami, da so se zdele kot zlepljene skupaj. Prepričan je bil, da
tudi drugo oko in preostanek telesa pripadajo Manuilovu-Maneševiču,
nevarnemu koristolovcu, policijskemu vohljaču in po novem, Bogu bodi
potoženo, celo vodji personala premierja Sturmerja samega.

Zeitlin si je s komolci pomagal proti njemu, a majhni Manuilov-
Maneševič je ohranjal razdaljo in ni mu ga uspelo dohiteti. Namesto tega
se je znašel pri vratih, ki so vodila v nekakšno svetišče kneza
Andronikova, ki ga je na novo preuredil v slogu turškega harema -- sama
plahutajoča svila, vodomet, ki je žuborel iz zlate pipe, oblikovane v
obliki penisa pozlačenega Pana -- poleg je, še manj v kontekstu, videl
velikega zlatega Budo. Kristalni lestenec s stoterimi svečami, s katerih
se je cedil vosek, je občutek vročine še stopnjeval.

Najbrž sem tudi sam plačal za nekaj te krame, je pomislil Zeitlin, ko je
vstopil v sobico, natlačeno s prosilci, ki so si prizadevali za sprejem.

In tam, puhajoč iz svoje vodne pipe, je poljubljal vrat fanta v paževski
uniformi sam Andronikov, z notranjim ministrom pod roko. Zeitlinu se ni
bilo še nikoli treba pred nikomer ponižati: to je bila ena od prednosti
bogatašev. A zdaj ni bil čas za izkazovanje ponosa.

»Hej, razlil si mi pijačo! Kje imaš manire?« je zavpil eden od
prosilcev, ko ga je Zeitlin skušal odriniti.

»Se vam kam mudi, baron Zeitlin?« je odrezavo pripomnil drugi. A zdaj je
mislil le še na hčerko in se je molče rinil naprej.

Znašel se je napol v počepu ob Andronikovu in ministru.

»Ah, Zeitlin, dragec!« je rekel knez Andronikov, ki je komajda nosil vsa
svoja ličila in je spominjal na debelega kitajskega evnuha. »Ljubčka na
lička, breskvica moja!« Zeitlin je zaprl oči in poljubil Andronikova na
našminkane ustnice.

Vse za Sašenko, je pomislil. »Čudovita zabava, moj knez.« »Prevroče,
prevroče,« je resnobno rekel knez -- in dodal: »Vsaj prevroče za obleko,
ha?« mladcu, ki je stal ob njem in ki se je zahehetal.

Rdeče svilene stene so bile skoraj prekrite s podpisanimi fotografijami
ministrov in generalov in velikih vojvod: je sploh kdo, ki Andronikovu
ni dolgoval kakšne usluge? Temu vplivnemu komentatorju, zloglasnemu
žurnalistu, prijatelju mogočnikov in strupenemu sestavljalcu družabnih
kronik? Andronikov je visoko kotiral na borzi vpliva -- navsezadnje je
bil pravkar spodnesel vojnega ministra.

»Dragi knez, za mojo hčero gre...« je začel Zeitlin -- a prekinila ga je
nasilnejša prosilka, koščata pegasta rdečelaska z nojevim peresom, ki se
je dvigovalo z njenega svilenega turbana. Njen sin naj bi imel
obljubljeno službo pri pravosodnem ministrstvu, a so ga prav danes
spravili na vlak, ki pelje na galicijsko fronto. Protopopov, notranji
minister, je zaslutil svojo priložnost, s pogledom precenil nagrado, ki
se mu je izzivalno ponujala pred očmi, vstal in prijel damo za roko.
Zeitlin je nemudoma izkoristil priložnost in se vrgel na izpraznjeni
sedež ob Andronikovu, ki je nagnil glavo in potrepljal svoj slavni beli
kovček, kar je pomenilo: pa se pogajajva.

»Dragi knez, mojo hčer Sašenko...« Andronikov je zamahnil s spužvasto
dlanjo, okrancljano z nakitom.

»Vem ... tvoja hči iz Smoljnega ... aretirana to popoldne -- in po vseh
indicih absolutno kriva. No, ne vem. Kaj predlagaš?« »Spravili so jo v
pripor v Kresti, še zdaj je tam: bi jo lahko izvlekla še nocoj?« »Le
počasi, ljubček! Za nocoj je že malce pozno, srčece. Vendar pa bi bila
tri leta v Jenisejsku tam zgoraj pri polarnem krogu še veliko slabša,
kajne?« Zeitlin je težko požrl ob tej misli: njegova mila Sašenka tega
nikoli ne bi preživela! Andronikov se je potopil v odprta usta mladca,
ki je sedel na drugi strani. Ko je končno dvignil glavo, da bi zadihal,
še vedno z mokrimi ustnicami, je Zeitlin pokazal k stropu.

»Moj knez, prav rad bi kupil tvoj ... lestenec,« je predlagal. »Od
nekdaj ga občudujem...« »Zelo mi je prirasel k srcu, baron. Darilo same
carice.« »Zares? No, kaj pravite o tej ponudbi. Reciva najmanj...«
Ariadnina spremljevalka pri nočnem romanju od salona baronice Rozen in
naprej na večerjo je bila grofica Missy Loris, živahna svetlolaska,
rojena v Ameriki, ki pa se je bila poročila z Rusom. Missy je rotila
Ariadno, naj jo predstavi Rasputinu, ki je, tako se je govorilo,
pravzaprav sam vladal Rusiji.

Držeč Missyjino roko se je Ariadna izkrcala iz russo-balta in skozi
senčni podhod na Gorohovi 64 krenila čez asfaltno dvorišče in po
stopnicah v rdečo trinadstropno stavbo. Vrata so se odprla kot po
čarovniji. Vratar -- nedvomno bivši vojak, prav gotovo pa tudi agent
Ohrane -- se je priklonil. »Drugo nadstropje.« Ženski sta se povzpeli po
stopnicah proti odprtemu vhodu, obrobljenemu s škrlatno svilo.
Rdečelični možak v modrih hlačah iz serža in z naramnicami, očitno
policist, jima je odločno pokazal noter.

»Dami, kar tule!« Obilna kmečka ženska v cvetlični obleki je vzela njuna
plašča in jima namignila k sobi, kjer je brbotal in se kadil visok
srebrn samovar. Poleg je sedel Starešina Grigorij, znan kot Rasputin --
poigraval se je s svilo, činčilinim in soboljevim krznom, diamanti ter
čapljinimi peresi. Nosil je vijolično svileno srajco, zataknjeno v
cinobrasto prepasnico, progaste hlače in škornje iz jagnječjega usnja.
Njegov obraz je bil razoran, pegast in naguban, nos kozav, lase pa mu je
predeljevala sredinska preča -- na obeh krajih so v dveh koških mastno
moleli kvišku in na čelu ustvarjali umetelna oboka. Nosil je rdečerjavo
brado. Rumene oči so se zastrmele v Ariadno, ne da bi trenile, lesketave
zenice pa so begale sem in tja, kakor bi ne videle ničesar.

»Ah, čebelica moja,« je rekel. »Tukaj!« Iztegnil je roko. Ariadna je
nerodno padla na koleno in mu poljubila dlan, ki se je pomaknila še k
Missy. »Vem, zaradi česa prihajata. Pojdita v mojo sprejemnico. Moje
golobičke so vse tukaj, čebelica draga. Ti pa si nova.« Stisnil je Missy
okrog pasu. Požgečkalo jo je, da je vzkliknila. »Razkaži ji vse,
čebelica.« »Čebelica,« je Ariadna šepnila Missy, »je njegov vzdevek samo
zame. Vse imamo vzdevke.« »Ne pozabi mu omeniti Sašenke.« »Sašenka,
Sašenka. Saj se spominjam.« Krenili sta v glavno sobo, kjer je sedelo
kakšnih deset gostov, večinoma žensk. Posedle so bile okrog mize,
zvrhane z njihovimi darovi -- kupom črnega kaviarja iz belug, pol
jesetra v aspiku, košarica ingverjevih kolačkov, kuhana jajca, kavna
torta in steklenica Cahorsa.

Rasputin jima je tesno sledil. Položil je roko okrog Ariadninih bokov,
jo zavrtel naokrog in jo usmeril k stolu pri mizi. Začel jih je
predstavljati, čeprav so se poznale. »Divja golobica, tule je Čebelica,
pa Lepotička, Mirna...« Med ženskami je sedela zajetna okrogloglava
blondinka v pusti, slabo zlikani in površno sešiti bež obleki -- in z
ovratnico, na kateri so bili nanizani največji biseri, kar jih je
Ariadna kdaj videla. Ta svetlečelična pojava je bila Ana Virubova, in
prijetna temnolasa dama, ki je sedela ob njej v modni mornarski obleki
in s črno-belim klobukom je bila Julija \'Lili\' von Dehn: tedve, je
vedela Ariadna, sta bili caričini najboljši prijateljici. Poduhovljenost
vzdušja je visok položaj gostij še okrepil.

Ariadna se je pronicljivo zavedala, da zdaj, ko je car na fronti,
imperiju vlada carica prek ljudi, ki so bili v tej sobi. Vedela je, da
Missy zaenkrat ne šteje med Starešinove privrženke -- pravzaprav je
prišla samo zaradi zabave. Naveličana je bila ponižnega, pustega grofa
Lorisa, oboževala pa je vse, kar je bilo modno ali pa ekscesno -- in tu
je lahko užila oboje.

A za Ariadno je bilo drugače. Že opita in prešerno razpoložena se je v
tej sobi čutila očiščeno. Kdorkoli je že bila zunaj, naj se je doma
počutila še tako nesrečno in negotovo, naj so bila njena ljubezenska
razmerja še tako obupna in njeno iskanje smisla takšnega obstoja še tako
naključno, so stvari tukaj privzele umirjeno preprostost, ki je ni bila
našla nikoli poprej.

Rasputin je obšel mizo, tako da bi mu vsaka od gostij lahko poljubila
roko. Ko je našel prazen stol, je sedel in si v golo pest nadeval nekaj
jesetra. Začel je jesti, pri čemer si je hrano razmazal po bradi. Dame
so tiho opazovale, kako je zajemal torto, ribe, kaviar, ne da bi se vsaj
malo menil za druge; mlaskal je glasno in srčno, kakor da bi bil sam.

Ko je opravil, se je zastrmel v vsako od njih in nato z dlanmi prekril
Ariadnino dlan ter jo stisnil.

»Ti! Medena prijateljica, ti me nocoj najbolj potrebuješ, in tukaj sem!«
V Ariadninih prsih se je porodila žareča rdečica, se dvignila k vratu in
nato po vsem telesu, kakor bi čutila nekaj med najstniško
sramežljivostjo, versko zamaknjenostjo in čutnim vzburjenjem.

Izbuljene oči Virubove, mogočne, a zaupanja vredne, so ljubosumno
strmele vanjo. Kaj neki naš Prijatelj vidi v tej *židovki* nizkega
porekla, vlačugasti ženi judovskega bankirja? se je Ariadna zavedela, da
ženska ravnokar razmišlja -- čeprav je Virubova sama, in tudi carica,
užila kar nekaj plodov Zeitlinove velikodušnosti.

Ariadni ni bilo mar, četudi ji je zoprna rdečica prekrila vrat in tudi
gola ramena. Tukaj ni bila več *jideše dohte*, rojena Finkel Barmakid na
dvoru slavnega rabina iz Turbina, ali pa zagrenjena nevrasteničarka, ki
je komajda obvladala svoj tek. Tukaj je bila ženska, vredna ljubezni in
razvajanja -- celo med prijatelji samega carja. Rasputin je s caricami
in vlačugami govoril, kakor bi bile enakega stanu. V tem se je
izkazovala Starešinova genialnost -- svoje preplašene golobice je
sprevračal v ponosne levinje, svoje nevrastenične žrtve v čudovite
primadone.

Ta sveti kmet bi lahko odrešil Rusijo, carje, ves svet. Ariadni je sapa
sikajoče uhajala med zobmi, z jezikom si je jadrno obliznila suhe
ustnice. V sobi je bilo tiho, slišati je bilo le mrmranje Starešine in
pa brbranje samovarja iz sosednje sobe.

»Čebelica,« je rekel tiho s svojim preprostim podeželskim naglasom in jo
povedel okrog mize k zofi ob steni, kamor jo je posadil, pritegnil stol
in ji stisnil noge med svoje. Spreletel jo je drget. »Praznino imaš v
sebi.

Vselej nihaš med obupom in to praznino. Hebrejka si? Zapleten narod ste,
a storili so vam veliko krivic. Rešil te bom tvojih težav. Samo slediti
moraš moji sveti poti ljubezni. Ne poslušaj tistih popov in rabinov.

Skoraj vpil se je v njene oči, in to z enim samim pogledom. »Nihče od
njih ne pozna skrivnosti. Grehi so zato, da se lahko pokorimo, in pokora
prinese radost duši in moč telesu, razumeš?« »Razumemo, prav vse
razumemo,« je rekla Virubova glasno in hreščeče izza Rasputinovega
hrbta.

»Kako se počuti mož s svojimi zverskimi navadami, ko mu uspe splezati iz
brezna greha in zaživeti Bogu všečno življenje? O moja dragica, Čebelica
moja.« Njegov obraz je bil tako blizu njenemu, da je lahko Ariadna v
njegovi sapi zaduhala jesetra in vino z Madeire, parfum v njegovi bradi
in alkohol v znoju. »Greh je treba razumeti.

Brez greha ni življenja, ker ni pokore, in če ni pokore, tudi radosti
ni.

Kako gledaš name, Čebelica?« »Kot na svetnika, Oče. Grešila sem,« je
začela. »Umrla bi brez ljubezni. Niti trenutka ne morem strpeti brez
ljubezni.« »Žejna si, Čebelica.« Zelo počasi ji je poljubil ustnice. »Za
zdaj, Čebelica, pojdi z mano. Molila bova.« Pustil je vse druge ženske,
jo prijel za roko in jo odvedel za zaveso, v svetišče.

Sašenkina zora v ječi se je začela s slepečo svetlobo in zagatnimi
izparinami vso noč zadrževanega urina -- sleherna ženska v celici se je
izmenjala pri čebru in izpraznila mehur. Njen predpasniček iz Smoljnega
se je zmočil, na njem so bili krvavi madeži, bolelo jo je vsako vlakno v
telesu. Škornji po tlaku, obračanje ključev in škripanje ključavnic.
Vrata celice so se sunkovito odprla.

Na vratih se je ustavil moški. »Ughh! Ste pa zadišale,« je zamomljal in
nato pokazal na Sašenko. »Ta je tista. Odvedite jo.« Nataša ji je
stisnila podlaket, nakar sta se dva čuvarja prebila skozi natlačena
telesa in jo izvlekla iz celice. Povedla sta jo po sivih hodnikih in jo
odložila v sobi za zaslišanja s prazno mizo, kovinskim stolom in
stenami, ki so razpadale od vlage. Skozi vrata je slišala, kako v
sosednjem prostoru joče nek moški.

Žandar, poročnik s kvadratasto glavo, razen dolge oglate brade gladko
obrit, je odprl vrata, prikoračil do nje in udaril s pestjo po mizi.

»Povedala nam boš prav vsa imena,« je rekel, »in nikoli več se ne boš
tako zajebavala, prav?« Sašenka se je zdrznila, ko se je zavihtel na rob
mize in približal obraz tesno k njenemu. »Vse življenjske prednosti
imaš,« je zavpil. »Resda nisi prava Rusinja. *Židovka* si, ne plemkinja.

Tvoj judovski oče najbrž vsak večer slavi kaiserja...« »Moj oče je ruski
domoljub! Car mu je dal medaljo!« »Nikar mi takole ne odgovarjaj. Njegov
naslov ni ruski naslov. Vsi to vedo. Kupil si ga je z ukradenimi rublji
od kakšnega nemškega prinčka...« »Saksonski kralj ga je povzdignil v
barona.« Kakorkoli je Sašenka gledala na očetov razred in na
kapitalistični sistem, je bila še vedno njegova hčerka. »Trdo dela za to
državo.« »Utihni, če nočeš, da prisolim kakšno krepko. Enkrat *žid*, za
vselej *žid*. Dobičkarji, revolucionarji, špijoni. Tvoji Hebreji -- vsi
so enaki, ni tako? A ti si takšna miškica. Ja, prav dobra mrha si! Sveža
jagoda!« »Kako si drznete!« je rekla tiho, vselej negotova glede svojega
videza.

»Ne govorite tako z mano!« Sašenka od sinoči ni ne jedla ne pila. Po teh
trenutkih pogumnega kljubovanja se je počutila vse bolj medlo.
Potrebovala je hrano, prav kakor kotel lokomotive potrebuje premog, in
hlepela je po vroči kopeli.

Ko je tako poslušala tega nasilneža, ki je vpil nanjo, je pričela
izgubljati moč. Ni se bala njegovih drobnih rožnatih oči in tudi ne
modre uniforme degeneriranega sistema. Pršec njegove sline se je zdel
grotesken, vendar ga je bilo lahko obrisati.

Za trenutek je zaprla oči in se oddaljila od tega policijskega robavsa,
tega Deržimorde. Ne prvič si je skušala zamisliti, kako je njena
aretacija učinkovala doma. Moj dragi oče, le kje si v tem trenutku? se
je spraševala. Sem zate le še en problem, ki ga je treba rešiti? Kaj pa
Fanny Loris in dekleta iz šole? Kako rada bi danes poslušala njihovo
nedolžno žužnjanje. In moja draga Lala, prijazna, pozorna gospodična
Lewis, z glasom kot pri uspavanki. Ne ve, da dekle, ki jo tako obožuje,
ne obstaja več ... Kričanje je spet prihajalo bližje. Sašenka je čutila
omotico zaradi lakote in utrujenosti, ko je zasliševalec izpolnjeval
svoje obrazce s polpismenimi čačkami. Ime? Starost? Narodnost? Šolanje?
Starši? Višina? Posebne telesne značilnosti? Hotel je njene prstne
odtise: podala mu je desnico. Vsakega od prstov je pritisnil ob
blazinico s črnilom in nato na svoj obrazec.

»Obtožena boš po paragrafu 1, člen 126, ker si članica Ruske
socialdemokratske delavske partije, in po paragrafu 1, člen 102, ker si
članica militaristične organizacije. Da, punčka, tvoji prijatelji so
teroristi, morilci, fanatiki!« Sašenka je vedela, da je vse to zaradi
letakov, ki jih je bila razdeljevala za strica Mendla. Kdo jih je pisal?
Kje je bila tiskarna? Je spraševal moški, spet in spet.

»Si se pečala z \'rezanci\' in \'buldogi\'?« »Rezanci? Ne vem, kaj
mislite.« »Nikar ne igraj nedolžne dušice! Še predobro veš, da so
rezanci nabojniki s strelivom za strojnice, buldogi pa pištole,
mavzerjeve pištole.« Še ena prha slina.

»Slabo se počutim. Mislim, da bi morala jesti...« je šepnila.

Vstal je. »Prav, princeska, stvar bi rada obrnila v šalo, kajne? Kot
tista grofica v *Onjeginu*?« Odrinil je stol in jo grobo zgrabil za
komolec.

»Zdaj pojdeš k stotniku Saganu.« »Pozdravljeni, gospodična baronica,« je
rekel častnik na koncu hodnika v lični pisarni, ki jo je preveval vonj
po žagovini in cigarnem dimu.

»Sem stotnik Sagan. Peter Mihajlovič de Sagan. Opravičujem se za slabe
manire -- in zadah -- nekaterih mojih častnikov. Tukaj, sedite.« Vstal
je in pogledal svojo novo jetnico: vitko dekle z razkošnimi rjavimi
lasmi je stalo pred njim v pomečkani in pomazani obleki iz Smoljnega.
Opazil je, da so njene ustnice, v nasprotju z bledim obrazom z nekaj
modricami, temno rdeče in rahlo otečene. Stala je nerodno, roke je trdno
prižela k prsim in gledala v tla.

Sagan se je priklonil, čeden v svojem belo obrobljenem modrem suknjiču,
s petama skupaj, kot bi bila na kakšnem sprejemu, in ji nato ponudil
roko. Rad se je rokoval s svojimi jetniki. Na ta način je nekako
\'izmeril temperaturo\' in izkazal tisto, čemur je general rekel
»Saganova jeklenost pod plaščem šarma«. Opazil je, da se ji roke tresejo
in da se je dekleta navzel značilni smrad po celici. Je bila na njenem
predpasničku iz Smoljnega kri? Najbrž jo je napadla kakšna nora vešča iz
celice. No, navsezadnje to ni bil jahtni klub. Razvajene šolarke bi
morale pomisliti na takšne stvari, preden se spuščajo v zarote proti
carju.

Potisnil je k njej stol in ji pomagal, da je sedla."		Založba Obzorja	2008.0	ne	da	163551.0	2854.0	
Leposlovje	kralj-CE_DELAS_OMLETO.txt	kralj-CE_DELAS_OMLETO	Če delaš omleto	Lado Kralj	zgodovinski roman, biografski roman	"Na dvorišču Slavinčeve domačije stoji večja gruča ljudi. Največ jih je tukajšnjih, iz Vučje vasi, nekaj iz Ljutomera ali Murske Sobote; večinoma so kmetje, vmes tudi gospoda. Blizu vodnjaka stojita Helena in njen oče, sodnik Murkovič, pripeljala sta se iz Stročje vasi, kjer sta na obisku pri sorodnikih, sicer sta iz Ljubljane. Murkovič ni prišel na to dvorišče kot sodnik, še zdaleč ne, temveč kot gledalec, pa še to nerad, na vso moč je skušal pregovorit Heleno, naj ne hodita gledat »te packarije«; ampak punca ga je tako zelo prosila, Slavinčeva dva sta njena otroška prijatelja, hotela je videt na lastne oči, kaj jima bodo naredili. Starega je v dno duše sram, saj dražbe spadajo v sodno stroko in on meni, da so kot juridično sredstvo krivične, to bi bilo treba uredit drugače; seveda pa Prlekija ni več njegovo delovno področje, on zdaj dela v Ljubljani. Baje imajo v Rusiji to urejeno tako, zdaj ko so tam oblast prevzeli boljševiki, da kmetje združijo svoje grunte, takšno veliko posestvo se potem imenuje kolhoz. Ki ima svojega knjigovodjo, zato se ne more zgodit, da bi se kolhozniki zakalkulirali in si od banke sposodili več, kot morejo vrnit, torej tudi kolhoz ne bo nikoli prišel na boben, kolhoznikov banka ne more pognat na cesto. So pa baje še druge prednosti: zemljo obdelujejo s traktorji in kombajni, zato pridelajo več kot prej. Dobivajo mesečno plačo, da lahko kupijo, kar pač kdo hoče, na primer babi novo kiklo. Prehrano imajo organizirano tako, da hodijo jest v kolhozno menzo, zastonj. In nega dojenčkov in majhnih otrok? Za to poskrbijo v kolhoznem otroškem vrtcu, prav tako zastonj. O vsem tem je sodnik Murkovič kar dobro obveščen, saj prebira Kermaunerjeve članke v Zapiskih Delavsko-kmetske matice.
	Pes Sultan strahovito laja, tuli, hrope in se zaganja na verigi, še nikoli ni videl toliko tujih ljudi na dvorišču, Slavinčevi jih gotovo niso vabili sem. Pred vrati, ki z dvorišča vodijo v hišo, stoji žandar, mrk brkat dedec v uniformi sivkasto olivne barve in v visokih škornjih, na kapi ima kraljevsko kokardo z dvoglavim orlom. Puško drži ob nogi, z levico na kratko odganja ljudi, če se mu kdo preveč približa. Iz hiše se sliši kričanje, jok, robantenje in rjovenje, neke težke stvari padajo po tleh – človeška telesa, pohištvo? Sodnik Murkovič poišče Helenino roko in jo stisne, nato objame hčer okrog ramen, skuša jo pomirit. Helena silovito trpi zaradi vseh teh sovražnih zvokov in dogajanj, dušo ji stiskajo. Počuti se kot pes Sultan, tudi ona bi hotela tulit, hropst in se zaganjat sem in tja, kozlala bi, polulala bi se. To lepo, milo in domače dvorišče z urejenimi hlevi na dveh straneh ni bilo narejeno za to, da bi se na njem dogajale grozovitosti, prav obratno. Tukaj je doživela najlepše prizore svoje mladosti. Mlatitev! Od soseda Kolbla so že dan prej pripeljali lokomobilo, ki jo je mašinist futral z nafto, ob šestih zjutraj jo je pognal v tek in jo s pomočjo dolgega jermena spojil z mlatilnico, ki je takoj začela prijateljsko ropotat in šklepetat. Na dvorišče so se zgrinjale trume sosedov, skoraj vsa vas je prišla pomagat! Predvsem ta mladi, priložnost za druženje! Eni so prenašali pšenične snope, drugi so jih dvigovali na vrh mlatilnice, tretji so jih tlačili noter, Helena je stala ob šobi, ki je iz sebe brizgala zlato zrnje, podstavljala lesena vedra in po nalogu gospodarja Japeca vestno zapisovala v zvežčič, koliko jih je, potem so nekateri ta vedra odnašali v shrambo, vsi ostali pa so bili tukaj, da vskočijo, kadar je treba, ali da prodajajo zijala. Ampak najlepše je bilo, ko je nastopil čas južine. Posedli in polegli so po ogromnih kupih odpadne slame, ki jo je iz sebe izvrgla mlatilnica, in gospodinja Anika, danes že pokojna, jim je nosila velike lesene pladnje pogač. Ene so bile gibanice iz vlečenega testa, ki ga je namazala in nadevala s sirom, maslom in smetano, da se je kar cedilo. Druge so bile kvasenice, kakor pekovski lopar veliki, za tri prste debeli kolobarji iz kvašenega testa, prav tako pomazani in povrh še potreseni s tenko narezanimi jabolki. In potem še krapci, iz ajdove moke pečene pogače, pomočene v med. Za žejo so gospodinjine pomočnice nosile velike glinaste vrče tolkeca, jabolčne pijače brez alkohola. Gospodar Japec ni dovolil mošta, dokler traja mlatitev; ko pa bodo končali, ga bodo dobili, kolikor bodo hoteli, tudi vino bo prinesel.
	Srečni stari časi! Helena se mora hočeš nočeš iztrgat iz njih in se vrnit v sedanjost, k temu jo silijo zavijanje psa, peklenski ropot iz hiše in robantenje žandarjev tam notri, eden basira, drugi se dere v histeričnem falzetu. Skoz hišna vrata stopi na dvorišče dražbeni nadzornik, v roki ima šop papirjev. Usmeri se proti mizici, ki stoji na goli zemlji. Za njim pristopica pisar, nadzornik mu izroči papirje in ukaže, naj mu prinesejo stol. Takoj je vse postorjeno, čez nekaj trenutkov pisar že sedi in pridno piše. Iz hiše pride žandarski oficir, za pasom ima na desni strani tok s pištolo, na levi sabljo. Za njim dva žandarja, ampak v istem trenutku se hrup v hiši spet močno okrepi in oficir ju nažene nazaj. Zdaj dražbeni nadzornik vzame z mize nekaj papirjev, ošine ljudi s pogledom, da utihnejo, in začne brat: 
	»Sklep sreskega sodišča Ljutomer. V imenu njegovega veličanstva kralja Aleksandra I. Karađorđevića … Posestnik Jožef Slavinec, vulgo Južek Slavinec, iz Vučje vasi št. 17 si je od sreske poljedelske banke v Ljutomeru hipotekarno sposodil 200.000 dinarjev ... Ni redno odplačeval obrokov, potem jih je pred nekaj leti sploh nehal ... Banka mu je, kot narekuje njen poslovnik, začela zaračunavat kazenske obresti ... Ko je postalo očitno, da tega stanja ne bo mogoče uredit, je banka v skladu z zakonom zahtevala dražbo njegovega posestva … Hlev, živina, skedenj, poljedelsko orodje, njive, travniki in pašniki so bili že pretekli teden prodani zainteresiranim kupcem, na današnji dražbi pa so na vrsti naslednje nepremičnine: hiša, dvorišče in sadovnjak. Hiša in dvorišče sta nerazdeljiva.« Nadzornik skuša najprej prodat vse tri parcele skupaj, a ni zanimanja. Potem izkliče samo sadovnjak in po kratkem višanju ga proda, pridobil si ga je posestnik Krempl. »Zdaj je sosed končno pobasal ta sadovnjak, že zmeraj ga je hotel imet,« zašepeta sodnik Murkovič Heleni, ona pokima. Zdaj pride na vrsto hiša z dvoriščem. Dražbeni nadzornik pove, da je izklicna cena 30.000 dinarjev, da pa mora navzoče najprej seznanit z nekaterimi dodatnimi sklepi sodišča. Če dražba hiše uspe, bo družina Slavinec takoj zatem izseljena. Najstarejši član družine, Jakob Slavinec, vulgo Japec Slavinec, bo odpeljan v ljutomersko hiralnico. Gospodar Jožef Slavinec, vulgo Južek Slavinec, njegova soproga in štirje mladoletni otroci pa bodo preseljeni v kočo v Noršincih št. 31, ki je zdaj prazna. »Stari Gomboš, ki je v njej živel, je pred kratkim umrl,« se sodnik Murkovič spet skloni k Heleninemu ušesu. Izselitev je prisilna in brezpogojna, nadaljuje dražbeni nadzornik, izvršili jo bodo žandarji. Koča, kamor gredo, je opremljena, zato mora družina Slavinec vso tukajšnjo hišno opremo, vse pohištvo, posodje, pribor itd. pustit, kjer je. Omenjena koča je last sreza Ljutomer in Jožef Slavinec, vulgo Južek Slavinec, bo moral plačevat najemnino. Brž ko bo s plačevanjem zaostal za 4 mesce, bo družina deložirana na cesto. 
	Tako, zdaj pa hiša z dvoriščem. »Začetno ceno poznamo, 30.000 dinarjev. Kdo da več?« Spet se oglasi rdečelični možakar, ki je višal že pri prodaji sadovnjaka; to je le navidezen kupec, pove sodnik Murkovič Heleni, ta skrbi za to, da se ponudbe višajo. »Tukaj 31.000,« pravi rdečelični. Na koncu prodajo hišo za 40.500 dinarjev, pridobi si jo mršavi lendavski podjetnik Vereš z bledikastimi očmi in rumenimi trepalnicami; ta bo v njej odprl krčmo, se obrne k Heleni v črno ogrnjena ženska, ki stoji zraven nje. K Verešu se takoj pririne čokat in bradat možakar v plašču s kožuhovinastim ovratnikom, kakršne nosi gospoda, to je tisti Hiršl iz Murske Sobote, vleče podjetnika do hišnega vogala in mu kaže leseni kip Marije Pomočnice, ki je vzidan v vogalno vdolbino. Pred nosom mu maha s celim šopom stotakov, tega mora bit za kakšnih tisoč petsto, meni sodnik Murkovič. In že si udarita v roko in stotaki menjajo lastnika, da opazovalci kar zavzdihnejo od svete groze nad visoko ceno za takole reč, in Hiršl namigne nekemu škrbastemu, slabše oblečenemu državljanu in ta od nekod privleče kratko lestev, se povzpne do kipa in ga začne z močnim in velikim železnim pajserjem izrivat iz vdolbine. Kar dobro mu gre, kmalu drži kip Marije Pomočnice pod pazduho, pri tem nekaj ometa pade na tla. Jezus Kristus Marija, zajavka v črno ogrnjena ženska, bogoskrunstvo! Hiršl jadrno odnese pridobljeni predmet k svojemu koleslju in ga tam zaklene v prtljažnik.
	Iz hiše pripeljejo Južeka Slavinca, vklenjen je, za njim stopa žandar in ga drži za ramo, postavijo ga k vodnjaku, tam stoji in gleda v tla. Čez čas dvigne glavo, se zagleda v Heleno in govori, zdi se, kot da samo njej: »Nisem zapravljal, nisem zapil, nisem na kartah zašpilal, nisem kurbam dajal. Domačijo so požrli davki in kriza in tri slabe letine in bolezen goveje živine; in potem še kazenske obresti, ki me je z njimi banka udarila.« Potem spet povesi glavo. Helena ne ve, kaj naj mu odgovori, če sploh kaj – si ne upa, jo je sram? Dolgo je že tega, kar sta pohajkovala tam ob Muri in se poljubljala in vse tisto, Helena začuti, da ji po licih polzijo solze, gleda ga, odgovorit pa mu ne more. Zdaj na nosilih prinesejo starega Japeca Slavinca, pokrit je z oguljeno in zakrpano odejo, mogoče konjsko, odložijo ga na lojtrni voz, ki že čaka, stari Slavinec leži in žuga s pestjo v nebo. Iz hiše pride Lujzika, njegova snaha, pripelje štiri otroke, vsi so še majhni, najstarejša je deklica, ta ima kakšnih dvanajst let, s težavo nosi s sabo kolovrat. Pritovori ga do lojtrnega voza in ga skuša naložit poleg starega Slavinca, vendar dražbeni nadzornik zavpije Opremo odnašat prepovedano! Priskoči žandar in ji skuša kolovrat odvzet, pulita se zanj, tako da razpade na tri dele, ki jih žandar pobere in odnese nazaj v hišo. Lujzika nalaga svojo dečico na lojtrni voz in Heleni se trga srce, plane k svoji mladostni prijateljici in jo objame, Meni je tako žal zate in za tvojo družino, Lujzika! Oficir pogleda žandarja in pomigne z brado proti Heleni in žandar skoči tja in jo spodi od voza, Stran, nazaj, še pet korakov nazaj! Jo je Lujzika sploh videla? Oči ima čisto razprte, kot bi bila slepa. Pes Sultan na verigi povsem ponori, zaganja se proti tem predirljivo smrdečim tujcem, proti tem pošastim frdamanim, tuli tako zelo, da se ne da več pogovarjat. Poveljnik žandarjev se ustopi pred njega, mu pogleda v oči in zagrmi: »Kuš! Kuš, sem rekel!« Slabo je preračunal razdaljo, psu Sultanu se nekako posreči, da šavsne v krajec njegovega plašča, se zagrize vanj in začne vleč oficirja k sebi. Oficir ne okleva niti za hip, iz toka potegne pištolo, repetira in ustreli psa naravnost v glavo. Pes se zruši na tla, vendar ga še zmeraj pretresajo krči, tuli, kri škropi na vse strani. Oficir ustreli še enkrat, spet v glavo, čist strel, in zdaj se pobesnela žival umiri, na tleh je samo še skrotovičeno truplo. Na lojtrnem vozu je posajena vsa Slavinčeva družina, negibno, kot v jaslicah, pred vozom je vprežen konj, spredaj sedita voznik in žandar, vsak čas bo padla komanda, naj odpeljejo. »Ne joči, Helena,« spregovori ženski glas. Helenin pogled se nezmotljivo usmeri h koleslju tistega Hiršla in tam, seveda, je Marija Pomočnica pravkar zlezla iz zaklenjenega prtljažnika, sam bog ve, kako se ji je to posrečilo, in zdaj stoji ob koleslju in gleda njo, Heleno. »Ne joči, Helena, vse to je namenjeno.« Helena jo dobro vidi in sliši, drugi pa sploh ne, tako se zdi. Marija Pomočnica ima na glavi krono, v naročju drži Jezuščka, tudi ta ima krono. Njena bela obleka je v višini stegna okrvavljena, tam jo je tisti škrbasti dregnil s pajserjem, ko jo je ruval iz zidne vdolbine. »Oh, to,« pravi Marija Pomočnica, »to naj te ne skrbi. Takšno se mi je že zgodilo, bom že znala prestat.« Božja mati se odpravi proti mrtvemu psu Sultanu, vendar pravzaprav ne hodi, temveč drsi kakšen decimeter nad zemljo. Skloni se k truplu, se ga dotakne in reče: »Pojdi z menoj, zvesti služabnik.« Pes Sultan se spravi na noge, s težavo, klecajo mu, ampak vendarle čez nekaj časa nekako stoji in jo vdano gleda. »Greva,« reče Marija Pomočnica. In že zaplava po zraku, vodoravno, ena roka stegnjena naprej, noge nazaj, pes Sultan podobno: sprednje tace naprej, zadnje nazaj. Pes še zmeraj krvavi iz glave, vendar ne več toliko, da bi škropilo za njim. Dvakrat zaokrožita nad lojtrnim vozom, potem še dva kroga, višja, nad domačijo in potem vuššš, se oddaljujeta v smeri Slovenskih goric, ampak malo pa tudi navzgor, v višino.
	Začne padat dež, najprej samo nekaj kapelj, potem močneje. Žandarski poveljnik se zadere Odhod! Žandar, ki sedi tam spredaj na lojtrnem vozu, dregne voznika s komolcem, ta tleskne konja z vajetmi in reče Hija! in lojtrni voz se počasi odpelje z dvorišča, na njem vsa Slavinčeva družina, stari Japec žuga s pestjo, kmalu se jih ne da več videt, ker cesta zavije za vogal. Dražba je končana. Slavinčeve domačije nede više bilo. Nikada. 



2.
Korupcija starih


	Helena Murkovič stoji kar najbolj spredaj, tik ob ograji prenapolnjenega dijaškega stojišča. Ta prostor je po svoje dober – več vidiš kot zadaj –, po drugi strani pa bi jo lahko nagneteni gledalci tako zelo stisnili ob umetno kovano ograjo, da bi ji nazadnje še poškodovali kakšen notranji organ. Ampak to se ne bo zgodilo, ker jo čuva njen Vladimir Veble, s svojim telesom je ustvaril zaščitni zid, z eno roko na njeni levi in z eno na desni se opira ob ograjo in rine s hrbtom nazaj. Pri tem od napora sope. Smo v Ljubljani, na začetku gledališke sezone, v Narodnem gledališču, na prvi reprizi Golarjeve nove drame Zapeljivka, premiera je bila predvčerajšnjim. Nekateri obiskovalci so obveščeni, tako se zdi, da se bo zgodilo nekaj posebnega; kar brez vstopnic rinejo v dvorano skozi oba vhoda, biljeterja jih komaj zadržujeta, pri tem krilita z rokami, kljub temu se na notranji stani vrat nabira grozd radovednih vsiljivcev. Luči v dvorani počasi ugasnejo, zavesa se odpre, hrup obiskovalcev potihne. Gledamo notranjost kmečke gostilne na Gorenjskem, blizu Ljubljane. Ob mizi sedi Mirtov Pavle, premožen mlad kmet, zraven njega vaška mojškra Lenka, 26 let ima, močna je in zala, oblači se napol mestno, na prsih ima pripet šopek rožmarina. Očitno se tadva rada vidita, ona njega nagovarja, da bi se poročila, on pa se obotavlja, nekatere stvari ga motijo, na primer to, da ima Lenka zveze tudi z drugimi fanti, in kaj je prinesla iz Ljubljane, kjer je nekaj časa služila? Otroka! Zaupaj mi, ljubi moj, mu odgovarja Lenka, vsem drugim sem rekla adijo, otroka pa bi lahko dala v rejo. Pri sosednji mizi sedita dva kmeta, delujeta kot komentatorja v imenu rodne grude. Eden se oglasi: »Marsikatera pravi, da ima venec, pa le čebulnega v kuhinji!« Zdaj vsa košata v gostilno vstopi Jera, Pavletova mogočna teta, ki živi na njegovi kmetiji kot hišna gospodinja. Ona prav nič ne podpira te poroke, saj ve, da bi jo mlada spodila od hiše. Teta Jera takole pozdravi zaljubljeni parček: »Lenka, domov se spravi in sram te bodi, da se daš napajat od moških! Pavle, ali imaš toliko denarja, da ga zapravljaš z ničvrednimi ženskami?« In še tole pove o Lenki: »Takšne cafute da bi se bala!«
	Kaj si misli o tej predstavi Helena Murkovič, ki jo gleda, medtem ko jo varuje njen Vladimir Veble? No, ona je pač takšna, da jo najbolj zanima, kako se v moškem svetu postavijo ženske. In tukaj lahko spremlja dve močni ženski figuri, Lenko igra Polonca Juvanova, specialistka za ljudsko igro. Ampak dolgo Helena ne bo več gledala te predstave, to sama dobro ve. In res. Pri vratih v dvorano pride do prerivanja, skoz gnečo si izsilita pot dva mlada gospoda in z dolgimi koraki hitita proti odru. Tisti, ki hodi spredaj, je Srečko Kosovel, za njim hiti Ciril Debevec. Ob odrski rampi se ustavita in se obrneta k občinstvu. Kosovel je močno razvnet, razburjen, sunkovito premika glavo, da pobliskavajo stekelca njegovih očal. »Prekinjamo predstavo!« zavpije in v odgovor zatuli vsa dvorana, tisti na dijaškem stojišču in tisti ob vratih so za, tako je, prekinjamo predstavo, parter in lože pa ravno nasprotno, hočejo jo gledat, saj so navsezadnje plačali za vstopnice. V tem strašnem vpitju Kosovel odpira usta, glasu pa ne slišiš nobenega, samo od časa do časa kakšen drobec. »Bojkotiramo ... mi študentje zahtevamo ... plahta puhlih kvant ... skrunitev dostojanstva Narodnega gledališča ... s tem pa tudi slovenskega naroda ... nekulturno dejanje ... odstranit z repertoarja ... izpraznit gledališče ... navaden šund ... odvzet službo ravnatelju Golii!« Kadar se hrup nekoliko zmanjša, je mogoče razločit nekatere Kosovelove stavke v celoti: 
	»Čisto naravno je, da smo v tej dobi krivic, hlapčevske uslužnosti, stoterih ponižanj in gospodarskih kriz do razžaljivosti občutljivi napram naši umetnosti!« – »V imenu ponosa ponižanega človeka si ne pustimo škropit obrazov s pomijami!« – »Samo dvoje poti je za slovensko umetnost: da bo Jacinta ali pa javna ponuda, cafuta, ki fijakarje zabava!« 
	Nekateri gledalci so zaradi prekinitve predstave prav besni, glasno začnejo klicat: »To je nezaslišano! Policijo! Pokličite policijo!« In policisti res pridejo, dovolj kmalu. Dva se pririneta do Kosovela, ki še zmeraj stoji tam ob rampi, in ga odvedeta skozi gnečo, nič se ne brani. Pred gledališkim poslopjem čaka še eden, zdaj peljejo Kosovela na policijsko postajo, ki je tu blizu, za vogalom, na Šelenburgovi ulici, da ga bodo zaslišali. Kosovelovi privrženci, med njimi Vladimir Veble s Heleno, Fran Onič, Jernej Stante in Kristo Koblenc, se usujejo iz gledališča in hitijo za njimi v razdalji kakšnih pet metrov. Mladi ljudje so veseli in razposajeni, dogodek! Neki dolgin z debelim glasom zavpije: »Jacinta da, cafuta ne! Jacinta da, cafuta ne!« Vsi začnejo ponavljat za njim, zborovsko, z ritmičnim skandiranjem: »Jacinta da, cafuta ne!« Dolgin zdaj nekoliko spremeni geslo in množica ponavlja za njim s še večjim veseljem: »Jacinto hočemo, cafute nočemo!« In potem: »Jacinta je ljubezen, cafuta je bolezen!« Približajo se policijski postaji in takrat se med množico razširi novica: Še dva ali tri naše so odgnali noter! Katera dva, katere tri? Debevca in Košaka? Ali mogoče še Gspana? No, zaslišanje ne traja prav dolgo, kmalu jih vse spustijo, prekršek bodo prijavili sodišču. Množica jih sprejme zmagoslavno, vse se vrti okrog njih, počasi se premikajo prek Kongresnega do Dvornega trga. Tu Kosovel nagovori to nagneteno in razburjeno trumo, neko misel pove glasno in odmevno, da se sliši dol do Ljubljanice: »Če uprava gledališča ni sposobna, da goji umetnost, naj jo odstavijo! Saj je pri nas dovolj poštenih, značajnih in umetnostno visoko kvalificiranih mladih ljudi, ki jo bodo nadomestili.« Debevca ima v mislih, reče Vladimir Heleni, Cirila Debevca. Potem Kosovel konča udarno, da je kaj: »Korupcija starih je v sijajnem razcvetu, mi mladi jo bomo skušali razkrinkat! Dol s korupcijo starih!« Razpoložena množica mu takoj odgovori: »Jacinto hočemo, cafute nočemo!« Sčasoma se začnejo ljudje razhajat, mnogi smuknejo v Narodno kavarno, ki tako pripravno stoji tam na Dvornem trgu s svojimi velikimi okni, v njej se slavje nadaljuje. Helena izjavi, da ni razpoložena za posedanje po kavarnah, zato jo Vladimir pospremi do njenega doma na Bleiweisovi cesti, tam se poljubita in Vladimir se napoti v svojo sobico na Poljanah.
	Kakšna dva tedna pozneje jo Vladimir vpraša, ko sedita v kavarni Zvezda: »Greš jutri zvečer z mano v Činkole, ob sedmih? Moji prijatelji bodo tam, zanimivo bo.« 
	»Tvoji prijatelji? Sestanek Vebletove trojke?« 
	»No, bo prišel tudi še kdo drug. In veš kaj, Helena, Vebletova trojka – Oniču in Stantetu ne bo všeč, če te bosta slišala tako govorit. Rajši imamo nek drug naziv, ki ga nekateri uporabljajo za nas: zanesenjaki.« 
	»Daj no, Vladimir, saj vas je sam Kosovel tako imenoval, Vebletova trojka.« 
	»Kosovel – on mogoče zato govori tako, ker ga to spominja na komunistične trojke. Ampak mi to nismo. Zato ni treba ponavljat za Kosovelom, poleg tega jaz nisem noben voditelj te trojke, smo vsi trije enakovredni. Lahko bi bili tudi Stantetova ali pa Oničeva trojka. Res je samo, da smo mi trije že dolgo skupaj.«
	»Ja, ja, odkar ste se povezali s Podbevškom in nastopali v njegovih umetniških soarejah. Ne mi še enkrat pravit, poznam.«
	»Ampak smo se potem od njega tudi odcepili.«
	»S protestno izjavo v časopisu, v Slovenskem narodu, z vsem tem sem dobro seznanjena. Češ da Podbevška mnogo preveč zanima amerikanska reklama za njegovo lastno osebo.«
	»In pozneje še v nizu drugih člankov po revijah. So bile pa tudi stvari, ki jih nismo napisali za javno objavo, ker bi bilo nedostojno. Recimo da nas je komandiral, kot da smo njegovi ordonanci, pa čeprav ni bistveno starejši od nas, kakšna štiri leta. Imenoval nas je, prav sarkastično, naši umetniški rekruti! In norčeval se je iz naše umetnosti, javno je govoril, da so naše pesnitve eno navadno žaganje!«
	»Poglej, Vladimir, ravno to, kar se je dogajalo z vami tremi in s Podbevškom, je značilno za dinamičnega, razburkanega in celo kaotičnega duha najmodernejše umetnosti. Danes se neke tendence združijo, jutri se že spopadejo in odletijo narazen, nastajajo nove kombinacije. Ampak povezava s Podbevškom, čeprav kratkotrajna, je bila za vas tri gotovo plodna. V tem sodelovanju si ti dosegel enega svojih vrhov, uspešno si se oprl na Podbevškovo poetiko, to kažejo že naslovi tvojih pesmi iz tega časa, na primer ‚Žrtvenik ob slapu, ki koplje grob živim« ali pa »Krvnik, pojoč na črno zagrnjenem odru‛. Po razdoru s Podbevškom pa si se začel vse bolj usmerjat v levo in do neke mere preurejat svoje apokaliptične tone in zdaj je tvoj pesniški univerzum že povsem drugačen.«
	»Ja, to si lepo povedala, draga moja znanstvenica. Se dobro vidi, da ti študiraš literarno teorijo, jaz pa kemijo. Saj greš danes zvečer z mano v Činkole, kajne, ob sedmih? Se dobiva ob pol sedmih pred muzejem? Se bomo o vsem tem pogovorili še kaj več, predvsem pa o moralni zmagi, ki smo jo mladi dosegli s protestno demonstracijo v Narodnem gledališču! In o nadaljevanju te poti!«
	»Lahko pridem, ampak poglej, popoldne imam še nek drug opravek. Se ne bova nič dobivala pred muzejem, bom kar sama prišla v Činkole, s tramvajem. Moram ti pa povedat, da imam o tej protestni demonstraciji precej drugačno mnenje od vas. To se mi ne zdi takšna velika moralna zmaga kot vam, ob analizi tega primera ste povsem zanemarili neke vidike – za začetek bom rekla: položaj ženske v današnji družbi.«
	»Aha, žensko vprašanje? No, pa mi povej, kako potem ti gledaš na to!«
	»Ne zdaj,« se mu nasmehne Helena, »vam bom povedala zvečer, vsem skupaj.«
	»Prosim te, bodi usmiljena z nami,« se nasmehne tudi Vladimir. Ampak njegov nasmeh je nekoliko zategnjen.
	In potem je večer in Helena z ne preveliko zamudo res pride v Činkole in tam že sedijo vsi trije zanesenjaki, njen Vladimir Veble plus Fran Onič in Jernej Stante, zraven pa še Kristo Koblenc, svetlolas in modrih oči, študent medicine, prav tako pesnik, ampak objave nima še nobene. Razpoloženje je po vseh teh dnevih še zmeraj evforično: Jacinto hočemo, cafute nočemo! Kakšna zmaga, kajne, kakšen uspeh! Helena se vede zadržano; ko se nekoliko ogreje v lepo zakurjenem prostoru, pa jo Kristo Koblenc pogleda v oči in jo kar naravnost spodbudi: »No, Helena, kaj pa ti misliš o tem lepem dosežku slovenskega akademskega podmladka, o tem, kako smo začeli čistit Avgijev hlev?« Helena zajame sapo. »Najprej moram povsem na kratko orisat splošni okvir. Imamo srečo, da živimo v času, ko se po vsem svetu dogaja pohod nove miselnosti in je prodrl tudi do nas. Naš slovenski Sturm und Drang se je uspešno uveljavil v reviji Trije labodje, in nekateri tukaj navzoči kulturni delavci, znani kot zanesenjaki, so s svojimi pesmimi odločilno prispevali k uspehu, prava škoda, da je revija nehala izhajat, o tem se bo treba kdaj drugič še posebej pogovarjat. Skratka, gojim veliko spoštovanje do vaše poezije, dragi moji tovariši. In tudi do vaših idej, vsaj večinoma. Z nekaterimi vašimi akcijami pa se ne morem strinjat, in takšna je prav tale, uperjena proti Golarjevi drami Zapeljivka. Nekaterim se to zdi velik in pomemben podvig, Kosovel je o njem celo objavil članek v Mladini, kaj enega, dva članka! Meni pa se zdi, da je to navadno moralistično jadikovanje, ja, prav ste slišali, moralistično, čeprav Kosovel piše, da v tej zadevi sploh ne gre za moralo. Recimo geslo, ki ga tako navdušeno ponavljate, Jacinto hočemo, cafute nočemo. Vi torej hočete žensko, ki bi v vas vzbujala čisto, nežno in ne preveč predrzno erotično hrepenenje; no prav, je že v redu, vi ste res pridni in spodobni fantje.« 
	»Daj no, Helena, ne zafrkavaj,« jo z nasmehom skuša zaustavit Vladimir, ampak Helena se ne da. 
	»Po drugi strani se vam pa gravža tista cafuta, kajne, tista ničvredna ženska, tista javna ponuda. Pa čeprav je, kot navaja že gledališki list, mlada, močna in zala. Skratka, gre za vaško mojškro Lenko. Ampak da je Lenka cafuta, ponuda in ničvredna ženska, to misli in razglaša predvsem stara Jera, ker jo hoče očrnit pri svojem nečaku, Mirtovem Pavletu. Skratka: vi fantje imate enako prepričanje kot neka zavistna stara baba.« Zanesenjaki se začenjajo jezit, protestirajo, pomembno pogledujejo proti Vladimirju, ampak Helena vozi naprej kot parni valjar. »To pa še ni vse. Ta mlada mojškra ima v seksualnih zadevah nekoliko ohlapno moralo,« nadaljuje Helena, »z drugimi besedami, nič noče pazit na svoje dobro ime. Sestaja se z več fanti naenkrat, no, Mirtovemu Pavletu je obljubila, da bo s tem nehala, če se z njo poroči. In iz ene takšnih prejšnjih zvez ima celo majhnega otroka. Ampak dragi moji zanesenjaki,« odločno postavi Helena svojo tezo, »bi vi mogoče želeli – ali zahtevali – naj literatura opisuje samo en tip mlade ženske, namreč čisto devico? Se vam to ne zdi prenapeto? In predpotopno? Ali pa boste trdili, da takšnih mladih žensk, kot je Golarjeva mojškra Lenka, sploh ni? Mogoče pa takole: da jih v pobožnem slovenskem narodu sploh ni? In to boste trdili vi štirje, ki ste vsi socialisti, če ne celo filokomunisti?« Fantje jo zdaj gledajo že močno obupano. Pokvarila jim bo večer, to postaja enkrat ena, ne morejo pa je vreč iz gostilne, saj je Vladimirjeva zaročenka. Pa tudi: polemizira na način, ki mu je težko ugovarjat, če se nisi posebej pripravil. Helena pa še ni končala, sploh ne. »Ekstatični in apokaliptični prividi, dolg himnični verz, to je zelo moderna možnost literarnega oblikovanja in tudi meni je všeč, vendar ni edina. Literatura je lahko tudi bolj tradicionalna, lahko opisuje vsakdanje življenje. In to je Golar prav gotovo naredil: njegova mojškra Lenka je razpoznavna ženska oseba, ki se pojavlja na robu večjega mesta, v napol kmečkem okolju. Ne bom rekla, da je ta drama dobra, sploh ne – to je ne preveč uspel poskus ljudske igre. Ampak vi je ne obsojate zaradi oblikovne šibkosti, temveč zaradi lahkoživega značaja glavne ženske osebe. V tem je vaš problem! Poleg tega pozabljate, da Cvetko Golar ni kdorkoli, ni nekakšen cenen pohoten škribontar, ki bi na prežgani juhi priplaval. Cvetko Golar je bil prijatelj in sostanovalec Josipa Murna! In avtor priljubljene ljudske igre Vdova Rošlinka!« 
	Pobit molk, zatajevana jeza. »In za konec,« pravi Helena, »naj povem samo še tole: Kosovel je zahteval, naj Pavel Golia zgubi službo gledališkega ravnatelja, ker je dopustil takšno obsojanja vredno predstavo. Pa mi lahko poveste, ali je bilo kaj iz tega? Se mogoče pripravlja njegov odstop? Je predstava umaknjena s programa? Ali pa je bil vse skupaj samo vihar v kozarcu vode?« Pavza. Nihče ne spregovori. Torej se Helena odloči, da postavi še piko na i. »Ne bom trdila, da ste vsega krivi samo vi. Ampak zdi se mi, da ste izgubili občutek za to, kaj naj bo prava tarča protesta. Zahtevate odstop gledališkega ravnatelja, češ da ne obvlada svojega položaja, s podobnimi očitki o nesposobnosti zahtevate odstop urednika Ljubljanskega zvona in urednika Doma in sveta, v resnici pa jim srdito zamerite, da vas ne uprizarjajo in ne tiskajo. In da vam odgovarjajo, da vaša literatura za zdaj še ni dovolj zrela in da boste morali še nekaj časa objavljat v Mladini. Strinjam se s tabo, Jernej, da bi bilo bolj prav, ko bi v Narodnem gledališču namesto Golarjeve Zapeljivke uprizorili tvoj oratorij Zidanje Babilona. Ampak igrat Golarja, to še ni korupcija, to je samo drugačna repertoarna politika, mogoče tudi drugačen literarni okus. Vi fantje napadate Golio, Albrehta in Koblarja. Zdi se vam, da zadoščajo akcije proti visokim položajem v kulturi, ker to področje, kulturo, pač najboljše poznate. Ampak te vaše akcije imajo skromen cilj in še skromnejši učinek, zagotavljam vam; verjamem pa, da vam višajo samozavest. V Prlekiji, Prekmurju in na Dravskem polju pa gredo medtem druga za drugo na boben trdne slovenske kmetije, in to razlaščanje izvajajo oboroženi jugoslovanski žandarji, na kapah imajo kokarde s kraljevskim dvoglavim orlom. Čeprav ne poznam položaja v drugih slovenskih pokrajinah, sem prepričana, da je tam natanko tako. To, ta kmetijska politika, to je nekaj, proti čemur je treba protestirat! Na banovini, pri gospodu banu! Ali pa na kraljevini, pri kralju Aleksandru I. Karađorđeviću. Ali pa celo ubrat kakšne drugačne poti, učinkovitejše od protesta! Preden se vsi slovenski kmetje spremenijo v berače. Radi govorimo, da smo se osvobodili izpod jarma avstro-ogrske monarhije. Ampak novi jarem balkanske kraljevine je mnogo hujši, kaj tega nihče ne vidi?«
	Odgovori ji Onič, z glasom, ki kar trepeta od ogorčenja: »Ne dovoljujem ti, da bi moj oratorij Zidanje Babilona primerjala s tem zasvinjanim zmazkom, z Golarjevo Zapeljivko! Praviš, da igrat Golarja še ni korupcija, temveč samo drugačen literarni okus. Saj prav za to gre, ti presojaš z gnilim okusom buržoazije! Tebe visoke pokrajine duha sploh ne zanimajo, čeprav se pretvarjaš, da ti je naša literatura všeč!« »Moral mi boš dovolit,« mu bojevito odgovarja Helena, »da bom jaz sama presodila, kje so visoke pokrajine duha. Zapomni si tale ljudski pregovor: Lastna hvala se pod mizo valja!« Sledi dolga tišina. Preden se razidejo, se oglasi Kristo Koblenc: »Jaz mislim, da so Helenine ideje revolucionarne. Jaz sem za.« In potem še Vladimir, ki se nekoliko krčevito nasmehne Heleni: »Seveda, tudi jaz sem za.«



3.

Mojstrov kabinet


	Vladimir Veble čaka Heleno na klopci pred muzejem, tako mu je rekla, naj naredi. Poldan je, ravnokar je začelo zvonit z Nunske cerkve. Levo in desno se razprostira elegantna Bleiweisova cesta, po pločnikih košata drevesa v svežem pomladanskem zelenilu, po vrtovih podobno, ampak še bolj urejeno. Veliko ograj, narejene so iz litoželeznih sulic. Bivalna četrt srednjega do višjega meščanskega razreda. Srednji se je utaboril v uglednih najemniških hišah, višji v vilah, umaknjenih v vrtove. Najpomembnejši v tem okolišu pa je seveda Mestni dekliški licej, imenovan tudi Mladika, zgrajen po načrtih Maksa Fabianija, vzgojni zavod za dekleta iz boljših družin. Klavir, nemščina, francoščina, konverzacija, družabni plesi, ženski športi, takšni predmeti. Vladimir jih prav dobro sliši, učenke, kako kdaj pa kdaj prav radostno zavreščijo, očitno imajo odmor. Tudi vidi jih lahko, od daleč, skozi železno ograjo, kako se vrtijo v svojih sinjih uniformicah po licejskem dvorišču. V rokah drži Jutro, ta Helenin fant, pogled mu zamišljen počiva na mastnem naslovu na prvi strani, »Demisija klero-radikalne vlade«. Spet cirkus v Beogradu! Časopis se zamaje, pred njim stoji Helena. »Pa ravno časopis moraš čitat, medtem ko me čakaš,« mu reče, sicer veselo in podjetno, čisto malo pa tudi kritično. »Kaj bi pa moral počet?« jo pogleda Vladimir, prav tako z nasmehom. »Ja lahko bi nestrpno čakal in oprezal, kdaj bom prišla, in mi potem stekel naproti, ves iz sebe od sreče. Ali pa, možnost številka dve: lahko bi bral, ampak ne tega nesrečnega časopisa, temveč papanove pesmi, saj sem ti prav zato posodila tisto knjižico, bi bil bolj pripravljen na srečanje!« »Ja, nekaj sem jih prebral.« »No, in?« »No, in,« odgovarja Vladimir, »ti dobiš tole!« Krepko objame Heleno in jo poljubi. Helena sprejme tudi ta odgovor, zadovoljna je, počasi se napotita proti stanovanju družine Murkovič, dobesedno vizavi liceja je, le Bleiweisova cesta je vmes. Nad vrati, ki vodijo v hišo, gledajo na Bleiweisovo tri široka okna, Helena mu jih pokaže in pove: »Tale tri okna, to je naš salon.« »Impresivno,« odgovarja Vladimir, ni pa prav jasno, ali misli resno ali se norčuje. »To ni še nič,« pravi Helena, ga pozorno pogleda in sklene, da tudi ona ne bo pokazala vsega, kar čuti. »Glavno šele pride.« 
	Vstopita v hišo skozi težka hrastova vrata, v njihov zgornji del so vdelana barvasta stekelca. V veži so poštni nabiralniki; na enem, ki je nekaj večji od drugih, piše »Fran Murkovič«, potem niže, z nekoliko manjšimi črkami, »višji sodni svetnik« in potem v naslednji vrsti »referent Deželnega sodišča«. Iz prvega nadstropja je že slišat radostne glasove in veliko hihitanja. Po stopnicah navzdol prihiti najmlajša Helenina sestra, gospodična Marjana, se predstavi in že leti nazaj. Helena in Vladimir se povzpneta do vhoda v stanovanje, zdaj jima prileti naproti gospodična Vera, druga sestra, predstavi se tudi ona. Vse tri mlade gospodične, Helena, Vera in Marjana, so se šolale v slavni Mladiki, tamle čez cesto, k pouku so lahko prifrčale zadnji trenutek, tako so imele blizu. Zdaj Vladimir in Helena vstopita v veliko predsobo, iz kuhinje pride gospa Kamila, sodnikova soproga, vede se skromno, a kljub temu dostojanstveno, in sprejme Vladimirjev šopek. Tu sta tudi gospod Šešerko, zelo ljubezniv človek, vodja nekakšnega pevskega zbora nekje na Viču, in njegova soproga. Zdaj so vsi zbrani, gospa Kamila jih odpelje v jedilnico in jih razporedi po njihovih mestih. Niso se še dobro usedli, ko se energično odpreta obe krili vrat tam v oddaljeni steni, za njimi je najsvetejše, kabinet, in noter plane sam gospod višji sodni svetnik, nekoliko v letih, nekoliko trebušast, pa vendar ali prav zato – osebnost, da je kaj! Smehlja se na vse strani, maha z rokami, hitro stopa čez vso dolžino jedilnice in se usede – točno zraven Vladimirja. »Se ne bomo nič predstavljali, se ne bomo nič predstavljali, saj že vse vemo, kdo je kdo, kajne? To je samo prav, kajne, mladi gospod Vladimir, da dva pesnika skupaj sedita!« Vladimir Veble se brani: »Zelo mi laskate, gospod višji sodni svetnik, ampak primerjava je naravnost nemogoča. Saj še niti ene same pesniške zbirke nisem izdal, vi pa pet! Plus vse vaše ostale pesmi, objavljene in neobjavljene, ki za zdaj še niso zbrane v knjigah!« »Nikarte s polnim naslovom, dragi gospod Vladimir! Zadoščalo bo, če mi rečete gospod sodnik! Poglejte, dragi gospod Vladimir! Delam, delam, delam ves ljubi dan, komaj imam čas, da pritečem na kosilo! Delam v svoji osnovni stroki, juridični, in poleg tega tudi v kulturi in prosveti, v različnih, najmanj šestih vejah kulture in prosvete! Če človek dela, ne bo zapadel v obup in depresijo, to je enkrat ena! To povejte tistemu preroku žalosti in samomorilskih misli, tistemu Ludviku Mrzelu! Delat je treba, pa ga ne bo več grabila tesnoba, ne bo več imel občutka, da se je njegova generacija znašla pred zaprtimi vrati! Delo osvobaja! O tem sem celo napisal pesem, izšla je, mislim ... v tretji knjigi mojih Pesnitev, to je predlanskim, njen naslov je ‚Slavospev‛, na pamet vam jo lahko povem!«

Pozdravljeno veselje dela bodi!
Pozdravlja spev te in zanos srca:
Pot dela – pot edina je k svobodi,
In delo moč za novo delo da.

Odprta v delu je skrivnost življenja;
Le delu sladek je počitek znan,
Le v delu zmaga je skrbi trpljenja,
Brezdelje pust je, žitja prazen dan.

	Omizje zaploska, Helena posebej žarečih lic. »A vidite, a vidite, dragi gospod Vladimir,« se še nekoliko bolj razvname sodnik Murkovič, »pot dela – pot edina je k svobodi! Ampak saj vi to veste, kajne! Saj ste tudi vi delaven človek! Kaj je pravzaprav vaša osnovna stroka?« »Medicina in kemija, gospod sodnik,« odgovarja Vladimir. »Medicino sem študiral v Ljubljani, Zagrebu in v Gradcu, kemijo pa predvsem v Ljubljani.« »Ja, zelo interesantno. Medicina in kemija. Je to nekakšna specializacija?« »Natančno tako, gospod sodnik. Zdaj v kemičnem laboratoriju Ljubljanske univerze preučujem možnosti, kako bi rakasta obolenja zdravili s pomočjo kemije.« »Fantastično! Fantastično! Čeprav seveda precej utopično, prej teorija kot praksa, kajne? No, dragi gospod Vladimir, zdaj mi pa povejte, katera moja pesem vam je najbolj všeč, Helena mi je pravila, da ste jih kar nekaj prebrali!« »Ja,« odgovarja Vladimir, »med vašimi pesmimi so mi najbolj padle v oči tiste, ki opevajo naravo, poleg njih pa domoljubne. Med njimi –« »Domoljubne! Domoljubne! Eno domoljubno, imenuje se ‚Slavje‛, sem objavil že v svoji prvi knjigi pesmi, to je bilo še med grozovito svetovno vojno, založila jo je knjigarna Bonač, v Koslerjevi hiši. Stvar ni bila brez nevarnosti! Upoštevajte, dragi gospod Vladimir, da je bila avstro-ogrska cenzura neusmiljena! Moral sem torej napisat tako, da je bila bralcu domoljubna misel povsem jasna, cenzor pa je ni imel kje prijet. Le poslušajte, povedal vam jo bom, tudi njo znam na pamet!«

Zaveje veter, glej, in vetra sila
V zastavo vpira se krepkó.
In dviga ... dvigne jo ... trobojna krila
V vsem krasu svojem se razpnó.

Nazdravlja jo, zaori mlada četa,
Glave razkrije – v hip svečan,
Igrajo srca, ganjena, zavzeta,
In spev ubran doni glasan.

Vihraj, zastava, mila ti svetinja,
Ki vzorov svetih nosiš znak!
In ogenj svet, ki srca nam prešinja,
Domovju gori čist in jak!

	»Boste še malo juhe, gospod Vladimir?« skrbno vprašuje gospa Kamila. »Ne? Torej si izvolite postreč z dunajskimi zrezki! Krompir in prikuha prideta takoj! Izvoli tudi ti, Fran! Izvoli dunajske zrezke!« »Hvala ti, prisrčna hvala, Kamila, ti si vse to sijajno pripravila! Kaj pa bo za poobedek? Omleta?« »Ne, kaj pa misliš, Fran, omleta pač ne, bi bilo preveč krepke hrane. Jo bodo pa v kuhinji z veseljem pripravili za večerjo, hočeš? Saj to se hitro naredi. Nekaj jajc razbijemo, pa je. Za poobedek bo pa jabolčni štrudelj.« »No, saj to je sijajno, boljše ne bi moglo bit, za večerjo pa bomo že še videli, bomo že še videli,« odgovarja sodnik Murkovič. »Veste, mladi gospod kolega, jaz sem iz kmečke družine, iz Prlekije. In moja mati je bila bližnja sorodnica Stanka Vraza, si morete mislit, Stanka Vraza, na to sem zelo ponosen. Tako smo v moji družini kar trije pisatelji: Stanko Vraz, jaz in moja hči Helena, čeprav ona za zdaj piše samo za predal, ampak tudi njeni rokopisi bodo objavljeni, enkrat že, to vsi upamo! Poslušajte, zdaj vam bom pa povedal, kako je moje pesnitve ocenila literarna kritika. Zapisali so, da so name vplivali predvsem Koseski, Prešeren in Jenko. Za Prešerna in Jenka sem hvaležen, za Koseskega pa ne preveč – mislim, da mi hočejo s Koseskim pritisnit črno piko, čeprav se meni osebno zdi ta pesnik dovolj zanimiv: nobena mevža ni, temveč udari kakor s kladivom.« In tako sodnik Murkovič na zelo prijeten način vodi konverzacijo ves čas kosila, ko pa použije zadnji košček jabolčnega štrudlja, skoči pokonci in zakliče: »Oprostite mi, moje dame in gospodje, zdaj sledi 45 minut spanja na divanu tamle v kabinetu, strog ukaz mojega zdravnika, potem pa spet veselo na delo, saj tako je tudi treba, kajne?« In že odhiti, ni ga več, dvokrilna vrata se zaloputnejo za njim. Gospa Kamila šepetaje pove, da ta vrata slabo zadržujejo zvok, torej se ne bodo več mogli pogovarjat, bi motili gospoda sodnika pri počitku. Ja, je že tako, družbica se razide, drugega jim ne preostane. Vladimir bo spremljal Heleno, ki je namenjena v germanski seminar, tam se pripravlja na diplomo. Po poti se menita, ali je tenis primeren šport za ženske. In smučanje? Ko prideta do Deželnega dvorca, v njem je zdaj univerza, se spogledata, naredita majhen ovinek in pristaneta v Narodni kavarni, ki ima tako lepa velika okna, usedeta se k enemu od tistih, ki gledajo na Dvorni trg.
	Ona malinovec, on malo pivo. »Koseski, pa prav Koseski!« izbruhne Helena. »Da je prav on vplival na mojega očeta! Kakšna pritlehna zloba!« Vladimirja nekoliko peče vest, ker ne pove na glas, da čisto nasprotje Koseskega ta Murkovičeva poezija pravzaprav tudi ni. »Ja, omemba ni preveč prijazna.« »Odurna je,« odgovarja Helena, »včasih se mi zdi, da gre za takšno potuhnjeno slovensko zaroto, kot da bi se nekateri zmenili, da sodniku Murkoviču ne bodo priznali nobene zasluge.« »Kje pa je bilo to objavljeno, to o Koseskem?« vprašuje Vladimir. »V Slovanu,«"		Beletrina	2014.0	da	da	66056.0	399.0	
Leposlovje	Jetilek1.txt	Jetilek1	Jeti - resničnost in legenda	Reinhold Messner	potovanja, spomini, alpinizem	"Zgodba, ki mi jo je poleti 1997 v Karakorumu povedal baltijski
nosač Karim, je zvenela tako neverjetno, da ji sprva nisem pripisal
nikakršnega pomena:

""Že dolgo je tega, kar je neki dremo v Hušeju ugrabil neko deklico in
jo odpeljal v svojo votlino, jo tam skrival in hranil. Njeni bratje so
jo iskali, a je niso našli. Več let pozneje pa je pes te družine našel
votlino in izsledil deklico. Ko se je v vas vrnil z ogrlico, so le-to
prepoznali kot nakit pogrešane. Bratje so stekli za psom k votlini,
našli svojo sestro in jo hoteli odpeljati s sabo. Ampak z jetijem je
živela že šest ali sedem let, v tem času je dobila dva jetijska dojenčka
in je hotela ostati. Toda bratje so jo prisilili, morala je z njimi, s
seboj pa so vzeli tudi košaro z otrokoma. Ko so v bližini vasi prečili
ledeniško reko, so sredi mostu oba otroka vrgli v vodo. Dekle je bilo
obupano, jokalo je in hotelo nazaj v votlino. Toda niso je spustili.
Nekaj dni za tem je prišel neki dremo, očitno ponjo. Vaška skupnost ga
je ulovila in ustrelila. Kmalu zatem je deklica umrla.""

Povsem podobno zgodbo so pripovedovali Šerpe o jetiju, ki so ga tu,
v Karakorumu, imenovali dremo ali riš, iš ali balu.

""In kje je ta votlina?"" sem vprašal.

""Pol ure stran od vasi Huše.""

""Ali še živijo primerki te živali?"" sem hotel vedeti.

""Še, ob ledenikih Biafo, Hispar in Pagma, pa tudi v Jiliniju pri
Astorju in med jezerom Sapara in Ladakhom.""

""Res? Še danes?""

""Da.""

""In kaj jejo?""

""Vse: meso, travo, sadje, mlade sadike, korenine. Ubijajo celo jake in
koze. Tudi kozoroge.""

Nekaj dni pozneje mi je Karim v taboru na ledeniku Baltoro povedal še
eno zgodbo o dremu: ""Dva drema, mogočni pošasti, sta nekoč ležala v
neki votlini nekje v gorah in spala zimski spanec. Neki lovec si je
našel zavetje v njuni votlini; potem pa je votlino zasul plaz. Lovec je
eno izmed živali zabodel zaradi mesa, drugo pa pustil živeti. Pokril se
je s kožuhom mrtve živali in se celo zimo grel ob živem dremu. Spomladi
je dremo začel kopati tunel skozi sneg, da bi prišel iz votline. Pri tem
je lovcu vedno znova kazal, naj mu pomaga. Ko sta stopila na plano, je
dremo pobegnil v gore, lovec pa se je vrnil domov.""

Po dveh tednih hoda med ledeniki Baltora sem prišel nazaj v Huše. Hotel
sem videti votlino, v kateri naj bi bila skrita tista ženska. Medtem ko
sva se s Karimom vzpenjala, je občasno deževalo. Skale so bizarno
silile iznad megle v sivino neba. Na kraju, kjer se je dogajala omenjena
zgodba o dremu, sem našel vse kot v opisu: za sobo veliko votlino, reko,
most, vas. Če bi tu na zahodu Himalaje zdaj videl še žival, ki jo 2500
kilometrov vzhodneje imenujejo čemo, bi bila moja sestavljanka
dokončana.

V Baltistanu, ki je nekoč ležal na obrobju Tibeta, je lamaizem izginil
pred 700 leti. Muslimani so spreobrnili prebivalstvo in izbrisali vse
ostanke prejšnje kulture. Živo ohranjena sta ostala le jetijeva zgodba
in ep o Gezarju, v katerem se na kratko pojavi jeti: junak Gezar naj bi
se občasno spremenil v drema, da bi se ponorčeval iz ljudi.

Prebivalci Hušeja so znali odlomke iz epa recitirati na pamet.
Pozneje so predme pripeljali nekega starca, ki je bil zelo
iznakažen. Menda zaradi drema. Ob mojih vprašanjih je le strmel vame,
prestrašen, kot bi izgubil dar govora. Pokazal sem na svoj nos, svoje
oči in svoj obraz, češ, rad bi kaj vedel o videzu živali, ki ga je
napadla. Le zasmejal se je in segel v mojo brado. Nobenih oči, nobenega
obraza? Starec je zmajal z glavo in šel stran. Kot bi ga užalil.

Verjel sem ljudem in želel sem poiskati dreme tudi v Baltistanu, na
skrajnem zahodu Himalaje.

Ime jeti je bilo treba razumeti kot skupni pojem za vse te himalajske
pošasti. Snežnega človeka, ki je v naši domišljiji naseljeval Himalajo,
Sibirijo in gozdove južne Kitajske, v resnici ni bilo. Čemo ali dremo pa
je bil vsepovsod: najsi so še tako absurdne teorije jetija opredeljevale
kot ostanke prazgodovinske vrste človeka, ki je skrivoma preživela, pa
je jeti vsepovsod, kjer je obstajal živ, sovpadal z eno in isto vrsto
živali. Čeprav so nekateri menili, da bi jeti lahko bil odločujoči
vmesni člen v evoluciji človeške vrste, pa sem vedel, da jeti nima s tem
prav nič opraviti. Človek je s svojo domišljijo in s svojimi vizijami
ustvaril -- tako kot boga -- tudi pračloveka, divjega človeka in celo
nadčloveka, in to je bila zgodba zase; toda zgodba o jetiju je nastala
na drug način.

Za Evropejce, ki so živeli 8000 km stran od območij, s katerih je
izhajalo to bitje, so verjetno tudi moja spoznanja zvenela kot
fantaziranje. Vendar pa jeti ni izviral izključno iz domišljije ljudi.
Vedno znova so ga prevzemali (in ga še prevzemajo) iz narave. V
legendarni lik je mutiral šele pozneje, z ustnim izročilom. Jedro
dejstev je bilo ovito z najrazličnejšimi mitičnimi dodatki in
pripovedovalci so ga še dodatno okraševali.

Kaj pa 'snežni človek' iz azijskega visokogorja? Iz mojih
dotakratnih poizvedb je nesporno izhajalo, da tudi snežni človek
domačinov sovpada z rjavim medvedom (Ursus arctus). Nazadnje pa beseda
'jeti' v nekem starotibetanskem narečju pomeni tudi snežni medved,
ampak medvede smo mi, zahodnjaki, spremenili skorajda v živalce za
ljubkovanje, odkar se pri nas skoraj ne pojavljajo več. Vsekakor pa
nič ne bo spremenilo nesmrtnosti snežnega človeka kot pošasti naše
domišljije.

Moje iskanje jetija se je torej nadaljevalo, že zaradi tega, ker
navkljub vsem raziskovalnim potovanjem v dvanajstih letih še nisem imel
niti ene same slike živega drema. Živalim, ki jih je bilo težko
izslediti, sem moral priti pogosto čim"		Didakta	2007.0	da	da	9516.0	180.0	
Leposlovje	Tratnik-NOBEN_GLAS.txt	Tratnik-NOBEN_GLAS	Noben glas	Suzana Tratnik	smrt, odraščanje, umiranje, minljivost	"Pred izdihom

V hiši še nikoli ni bilo toliko tujih, vsiljivih vonjav po kolonjskih
vodicah (razredčenih z vodo), sivki, gnilih jajcih, kislem mleku ali
dobro popečenem špehu. Pri nas so bili obiski redki, in še te je vedno
nezmotljivo napovedala moja stara mama. Čim se je tako močno udarila v
komolec, da je skozenj stekla elektrika, je zaklela, z dlanjo podrgnila
skeleče mesto in skozi zobe rekla: »Uuuf, obisk bo!« Če je bila slabe
volje, pa takole: »Uuufuuuuf, kdo bo spet prismrdel na obisk?!«

Ta teden je prav res smrdelo po vsem mogočem, ne da bi stara mama
napovedala en sam obisk. Njeni komolci zadnje čase niso delali. Že ves
mesec je ležala v postelji, s katere je vstala največ trikrat dnevno, pa
še takrat ob pomoči starega očeta ali mojih staršev. Sama ni šla nikamor
več, zdaj so drugi hodili k njej domov. Najprej so šli naravnost v
spalnico starih staršev, kjer je ležala na veliki zakonski postelji, jo
prijeli za dlan in potrepljali po čelu, nato pa so se usedli na bližnji
kavč ter jo radovedno gledali in poslušali. Jaz sem čepela na zguljenem
fotelju in skozi velik šopek rož na okrogli mizi pritajeno spremljala
njen pogovor s trenutnim obiskom. Ljudje, ki so prišli na obisk, se
navadno niso zmenili zame. Nekaterih še poznala nisem, morda so bili
celo prvič pri nas. In vsi so skorajda nepremično opazovali bolnico. A
kot da je ne bi zares poslušali -- njeno tarnanje o bolečinah v trebuhu
ali glavobolu ali šibkih rokah so le na hitro odpravili z neumnimi
besedami, da vse slabo že enkrat mine. Zato pa so pozorno spremljali
vsak njen gib in dih. Stara mama je namreč umirala in sami bi bili lahko
priča trenutku njene smrti, česar nikakor niso hoteli zamuditi.

Obiskovalci, med katerimi so prednjačile ženske, so se po krajšem ogledu
bolnice na smrtni postelji prestavili v kuhinjo ter se še malo podružili
in se dali postreči živim in zdravim. Moja mama jim je po navadi
prinesla kavo, vino, šnops, narezano posušeno šunko in makovo potico,
čez pol ure pa še na plošči štedilnika popečene rezine belega kruha,
podrgnjene s strokom česna in na debelo namazane s svinjsko mastjo. In
potem so gostje s polnimi usti nergali, kako grda je ta smrt, saj rada
kosi premlade in predobre ljudi, stare in hudobne pa pušča živeti. Ko so
imeli polna usta domače šunke in mak v zobeh, niso več lagali, da bodo
vse bolečine stare mame minile, ampak so naravnost rekli, da bo minilo
le še njeno življenje.

»Še največ pol leta,« je rekel poštar Franek, ki se je imel za
družinskega prijatelja mnogih hiš, ki jim je dolga leta nosil pošto in
novice, sicer pa ga nihče ni zares poznal.

»Ne, ne, še par tednov, slaba je, slaba. A nisi videl, da ima že mrliške
lise na hrbtni strani dlani?« ga je popravila Joži, preddelavka v Muri,
ki je bila tik pred pokojem, a ker se kljub neštetim moškim znanstvom ni
nikoli poročila, je bila znana kot Frčafela. Ta nadimek ji je pristajal
tudi zato, ker si je rada sposojala denar za nepričakovano zaroko,
Červar, novo kolo, tečaj nemščine, materino protezo \..., ne da bi
sposojeno kdaj tudi vrnila. S staro mamo sta se spoznali na pokopališču,
ker je bil naš grob blizu svežega groba Frčafeline matere -- hči ji je
pred pokopom iz ust vzela novo protezo, a je zaradi ozke oblike ni mogla
zlahka prodati, potrebovala pa je denar za povratno vozovnico za vlak do
Hamburga, kjer je umiral njen mrzli stric. A Frčafela nikoli ni šla na
pot, ker je bil tisti stric v vseh ozirih mrzel že petnajst let, denarja
za pot pa stari mami tudi po treh letih še ni vrnila. Ker nista ničesar
podpisali in tudi prič ni bilo, ji ga mogoče ne bo treba nikoli vrniti.
Sploh če bi stara mama napol prisebna umrla v nekaj tednih, ko svojci še
ne bodo utegnili prevzeti vloge upnikov.

A poštar Franek je trdil drugače. On je spoznal več umirajočih in umrlih
iz raznih hiš. Imel je izkušnje s smrtjo. Ko je popil par kozarčkov
šnopsa in jih zalil z ustreznim številom kozarcev šmarnice, nam je
zaupno, skorajda šepetaje povedal, da so vsi, ki se jim je naglo bližala
smrt, nekaj tednov pred njenim prihodom prenehali dobivati pošto. Če so
jim pisali sorodniki ali prijatelji, so ta pisma izginila. Še sodnih
pozivov niso več dobili v roke. Moja stara mama pa je še prejšnji teden
dobila pismo od srbskih sorodnikov, pravzaprav nekakšno čestitko z živo
rdečimi tulipani, v kateri so ji pisali, da ves čas veliko veliko
mislijo nanjo in da bo zagotovo že zdrava, ko bo dobila to sporočilo
(no, saj pot z vlakom iz Srbije do našega kraja je bila dolga in draga).

»Smrt ji še ni ukradla nobenega pisma, zato bo živela še nekaj časa,« je
zatrdil poštar Franek in pogledal na uro, rekoč, da mora naprej delat.

»Ja, naprej pit,« je siknila Frčafela, ko je odšel, saj se ji je Franek,
ko sta bila oba mlada, zameril, ker ji nikoli ni hotel posoditi niti par
dinarjev za avtobus do njene vasi, kaj šele za kaj več. S škrtimi ljudmi
pa že ni marala imeti opravka. Rada je imela velikodušne in razgledane
ljudi odprtega duha, kakršna je bila naša stara mama -- je povedala z
jokavim glasom --, in zato jo je tudi obiskala, čim je slišala, da je na
smrtni ... da je pač obležala v postelji. Frčafela je zatrdila, da ni in
ni nikoli bila taka, da bi samo govorila, da ima nekoga srčno rada ali
kako zelo hudo ji je zanj, ampak ona to tudi pokaže.

Nisem več marala biti sama s staro mamo. Ko me je poklicala s svoje
bolniške postelje, sem se vse pogosteje delala, da je ne slišim, in za
vsak primer raje stekla ven, na dvorišče, preden bi jo slišal kdo drug
in me poslal k njej. Bilo me je strah. Vedela sem, da umira, in nisem
hotela biti zraven, ko bi smrt dejansko prišla po njeno življenje.
Hotela sem, da smrt in stara mama to opravita brez mene.

Teta Mara in njen naglušni mož Pišta Bači sta prišla zgodaj zjutraj z
delavskim avtobusom. Nista hodila v službo, ker sta imela kmetijo in
gozd, a na jutranjem delavskem avtobusu ju nihče ni vprašal za
vozovnico. Zato sta se odločila, da bosta moji bolni stari mami
posvetila kar največ časa, z nami pojedla kosilo in se v svojo vas
vrnila zgodaj popoldne, ravno tako z delavskim avtobusom.

Pri bolniški postelji sta se zadržala precej dlje kot drugi obiskovalci.
Bila sta potrpežljiva človeka. Stara mama jima je pred letom posodila
denar za kosilnico. Ker nikoli nista dobro prenašala, da bi kdaj tudi
sama dala denar od sebe, sta ji v zameno prinesla domače vino in
prekajeno meso, za jesen pa sta ji obljubila še dvanajst metrov suhih
mešanih drv. Ker je bila zdaj šele zgodnja pomlad, je obstajala možnost,
da stare mame do jeseni ne bo več in jima ne bo treba dati drv, saj sta
o tem govorila samo z njo. To dobro vem, ker sem bila takrat v bifeju na
avtobusni postaji, kjer so se vsi trije sestali, tudi sama zraven. Tako
sta bila zdaj zelo previdna, da predmet pogovora ne bi postali zima,
kurjava, les ali kaj podobnega. No, pazila je predvsem teta Mara, ki je
govorila kot dež, naglušni Pišta Bači pa je dela prosti dan raje
izkoristil za niz zaporednih kratkih, trzajočih dremavic, tako kot je
njegova žena nedelo vedno porabila za izražanje zlobe.

»Tako je to: danes si, jutri nisi,« je vzdihujoč rekla stara mama.

»Jejejej, tako je, tako je,« se je naglo predramil Pišta Bači.

»Saj bo bolje,« je rekla teta Mara. »Drug teden bo nehalo deževati.
Pravijo, da lepo vreme še mrtve spravi pokonci. Obeta pa se nam zelo
topla pomlad.«

Stara mama ni odvrnila nič, teta Mara pa se je smejala lastni domislici.

»Zato pa bo pozimi toliko bolj mrzlo,« sem rekla.

Marine oči, uprte v bolnico na postelji, so za trenutek postale zelo
pozorne, nakar so se počasi obrnile kot prozorne frnikole in se zavrtale
vame.

»Česa ne poveš, ti mala čundra?« Tu si je teta Mara nadela kratek,
prisiljen nasmešek. »Od kdaj pa se ti spoznaš na vreme?«

Za teto Maro so bili vsi mlajši od petdeset let navadni smrkolini;
čundre in čundraši, dobri samo za pometanje in ribanje pa da se jih
pošilja v trgovino in v tri krasne.

Vedela je, da *vem*. Namenila sem ji prijazen dekliški pogled, rekoč:
»Res bo ledena zima!« Zdaj me je teta Mara gledala brezizrazno, kot da
bi opazovala norico. Samo njene ličnice so drgetale od togote. »Ati je
rekel, da bo že septembra pritisnil polarni mraz,« sem nadaljevala,
čeprav moj oče nikoli ni govoril o vremenu. O polarnem mrazu na daljnem
severu sem slišala po televiziji. Vaška teta ni spremenila izraza, samo
na kratko je zaprhala skozi nos, kakor stara, vsega naveličana kobila.
Njen porog me je razjezil. Saj je bila vendar v naši hiši! Vstala sem in
se odpravila k vratom. Ko sem že prijela za kljuko, sem jo uporno
pogledala in rekla: »Zima bo tako dolga in mrzla, da ne bo zadostovalo
niti dvanajst metrov drv!«

Nisem počakala na zlohotni poblisk v njenih očeh. Stekla sem v kuhinjo
in se vrgla v naročje mami, ki je že rezala salamo in kumare za
obiskovalca, ki si nista zaslužila niti posušenih, črvivih orehov. Mama
me ni bila vajena tako pretresene. Obrisala sem si ihtave solze in ji
rekla, da sem žalostna, ker je stara mama od jutra še slabša kot po
navadi, in da mi je hudo zanjo -- kar je bilo navsezadnje res. Mama je
rekla, da mi za malico izjemoma ni treba jesti salame in bele žemlje.
Vsaj nekaj. Smela sem celo sedeti na leseni kišti, v kateri so bila
pozimi drva za kuhinjski štedilnik, jesti prazen rženi kruh in nesočne
pomarančne rezine namesto malice in kosila ter glasno zvoniti z nogami.

Teta Mara in Pišta Bači sta prišla iz spalnice šele uro pozneje. Ni ju
zanimala malica, ampak sta se nam hotela pridružiti pri kosilu. Bila sem
vesela, da mi ni bilo treba jesti z njima. Še naprej sem sedela na kišti
in bingljala z nogami. Gledala sem v tla ali pa v tri mačke, ki so
ležale na časopisnem papirju, razprostrtem prav zanje na divanu. Pogovor
odraslih se je sukal okoli hrane in umiranja. Saj ne, da bi bilo kdaj
bistveno drugače.

»Vaša mati so zelo slabi, ne bodo več dolgo,« je rekla teta Mara s
ponarejeno vljudnim, skorajda klečeplaznim tonom.

Moj oče je skomignil z rameni, saj se ob vremenu tudi o boleznih ni
nikoli pomenkoval, mama pa je rekla, da tega pač ne moremo zagotovo
vedeti, zato je bolje ne govoriti tako, kot da bi slepo verjeli v njeno
bolezen.

»Morate paziti na ubogo staro siroto,« je nadaljevala teta Mara, ki se
je odpovedala goveji juhi, a se toliko bolj mastila s pohanim bedrom in
pire krompirjem. »Z njenim šibkim srcem \...« Naredila je nekaj požirkov
belega špricerja. »Srce ji bo odpovedalo prej, kot jo bo požrl rak. Vsaj
jaz tako mislim. A če bi se ji pomagalo takoj, čim bi ji začelo
odpovedovati srce \...«

Glasneje sem pozvonila z nogami. Marino kramljanje z mastnimi usti mi je
paralo živce. Moja starša skorajda nista odgovarjala, le meni je mama po
tihem rekla: »Nehaj tako ropotati! Pogovarjamo se!«

Prisegla bi, da se je teta Mara pri sebi zadovoljno namuznila, ker sem
bila končno okregana. A ni se podrobneje ubadala z menoj, ampak je še
naprej pametovala: »Vaša mati je tako stara in bolna, da ne bi več smela
biti sama. Hočem reči, da bi nekdo moral biti stalno z njo, še zlasti
ponoči. Njen mož je večkrat v nočni izmeni, pa tudi sam ne sliši več
tako dobro \... Z njo bi moral biti nekdo, ki res dobro sliši in ne bo
mogel kar tako brezskrbno spati \...«

Teta Mara je premolknila, si na krožnik naložila tretji kos piščanca in
segla v košaro po velik kos kruha. »Tako da \...« je rekla s polnimi
usti in požugala s prstom ter tako nakazala, da bo zdaj zdaj prežvečila
in povedala do konca, česar se je iznenada domislila. »Zato bi s staro
materjo na bolniški postelji moral biti nekdo, ki bi zelo dobro slišal,
če bi ji, bognedaj, zastal dih. Na primer -- mala čundra. Pa naj potem
zvoni z nogami, kolikor hoče!«

Vaška teta me ni niti pogledala, se je pa zato z raztrganim piščančjim
bedrom v roki toliko bolj krohotala svoji domislici. Ni ji bilo treba,
da bi mi še pošiljala strupene poglede ali se kako drugače ukvarjala z
menoj. Od same grozljive, žive predstave, kako sedim na kavču v spalnici
in napeto poslušam dihanje stare mame in molim, da ne bi bila zraven, ko
ji bo smrt poleg pisem vzela še dih, planem s kište in stečem ven, na
dvorišče in naprej na ekonomsko njivo, na kateri je že začela poganjati
pšenica. Tečem in tečem, čeprav me po golenih in mečih reže in biča
mlado žito, a ne morem več zbežati dovolj daleč od smrtne postelje,
mrliških lis in strahote dihanja, ki lahko kadarkoli zastane.

\*\*\*

Moji mami so bile vedno všeč moderne stvari. Pravzaprav je vse, kar ji
je bilo zelo všeč, označila tudi za moderno. Ni marala zateglega,
žalobnega ljudskega petja v visokih tonih, ki je vedno slavilo
razhajanja, nesreče in umiranje, zato pa so bili zanjo ameriški pevci
frajerski in moderni. Moderno je bilo, da otroci jedo sadje. Zato sem
jaz jedla veliko sadja, tudi pozimi. Mami je bilo všeč, če so otroci
sedeli pri miru in se posvečali svojim opravkom, ne da bi odraslim
nekulturno segali v besedo in jih motili pri delu. Zato je bilo moderno,
da se otrok čim prej nauči brati knjige. Jaz sem kot otrok brala debele
knjige in stripe in ljubiče in časopise in pisma, pravzaprav sem brala
vse, kar je imelo črke -- vsaj eno črko. Včasih sem stala na cesti pred
hišo in opiti poštar Franek mi je izročil vsa pisma za našo ulico. Vedel
je, da znam prebrati naslove. Potem sem najmanj štirikrat prebrala
naslove naslovnikov in pošiljateljev, in če so bile zraven razglednice,
sem prebrala vse, kar je bilo vidno, in šele potem sem razdelila pošto.
A soseda s konca ulice je zagrozila Franeku, da je to hujše kot Udba, če
takole prepuščaš pošto nekemu čundrašu. Tista soseda mi ni bila nikoli
všeč; ni bila moderna.

In teta Mara mi ni bila več niti malo všeč. Mama je rekla, da je bila
vedno zaostala v času. Tega ni rekla meni, ampak očetu, ki ni maral ne
vere ne pobožnih ljudi. Mara je bila pobožna tako kot vse vrstnice in
vrstniki stare mame, ki so bili starokopitni. Svet pa mora naprej, je
vedno vztrajala moja mama. Tako kot v Nemčiji, kjer otrokom sploh ne
kažejo več mrličev, ker to sodi v pretekla stoletja. Zdaj, v času
tehnološkega napredka in vesoljskih poletov, pa otroci v zahodnih
državah za zajtrk pijejo jogurt in ne gledajo več mrličev na parah. To
so tisti simpatični otroci iz tujih televizijskih nadaljevank, ki so
vljudni in izobraženi, a tudi svojeglavi, in še preden se prvič
zaljubijo, vsi postanejo geniji. Teh malih genijev pač ne briga, kdaj na
smrt bolni prenehajo dihati. Ne vijejo svojih ročic v grozi, ali to
morda pomeni srčni zastoj ali pa kar gotovo smrt. Kajti vse to sodi v
bolnišnice in podobne, po možnosti odročne ustanove. Ne v spalnice in
dnevne sobe, nikakor pa ne za kuhinjsko mizo.

Moja mama je imela rada modernost, zato ji še na misel ni prišlo, da bi
jaz zares sedela dan in noč ob postelji stare mame in jo poslušala ter
sprožila preplah, če bi ji zastal dih. Še naprej sem spala v svoji
postelji v dnevni sobi, in če me je bilo strah, je mama prespala na
kavču blizu mene. To se ni spremenilo. Le stari mami se je vmes
poslabšalo stanje, tako da so jo za en teden vzeli v bolnišnico, in ko
se je vrnila, je bila videti bolje, in nemalokrat ko sem ji podnevi
brala kakšno ukrajinsko pravljico ali pa časopisno kroniko, se je
smejala in zvenela celo radostno. Včasih sem celo upala, da bo resnično
ozdravela.

Dokler se sredi neke noči nisem zbudila. Bila sem sama v svoji postelji
v dnevni sobi. Nekaj me je zdramilo in izstrelilo pokonci, da sem napeta
kot struna obsedela na postelji. Sprva sem prisluškovala zlovešči
tišini. A potem sem razločno slišala dihanje, čeprav v sobi razen mene
ni bilo nikogar. Dihanje se je slišalo iz sosednje sobe. Iz spalnice, v
kateri je spala stara mama. Vem, da je bila te noči sama, ker je stari
oče vozil nočno turo. Bila sem tako odrevenela, da se dolgo dolgo nisem
mogla premakniti iz sedečega položaja na postelji. Nisem si upala
postaviti nog na tla, kajti iz neznanega razloga sem bila prepričana, da
velik del groze na tem svetu pride prav izpod postelje. Nisem mogla niti
enakomerno dihati, kaj šele da bi zavpila in priklicala mamo. Pozorno
sem poslušala dihanje, ki se je slišalo iz spalnice starih staršev, in
ob vsakem še tako hipnem zastoju me je skrbelo, da naslednjega vdiha ne
bo več. Ne vem, koliko ur sem čepela na postelji in čuječ objemala svoja
kolena. Ko sem se zjutraj zbudila, sem ležala s pokrčenimi koleni pod
brado. Olajšano sem prisluhnila običajnemu jutranjemu ropotu skodelic,
posod, stolov za kuhinjsko mizo in besed ter pritajenemu smehu v hiši.

Po kosilu sem mamo prijela za roko in jo zarotniško odpeljala ven, za
drvarnico. Če sem ji morala povedati kaj, kar mi ni šlo zlahka z jezika,
sem to vedno opravila za drvarnico, ne daleč od hlevskega gnoja.

»Kaj si spet naštimala?« me je naveličano vprašala.

»Ponoči me je bilo strah,« sem rekla. »Zelo strah.«

»Saj si hotela spati sama v dnevni sobi.«

»Ni to. Slišim \... Slišala sem dihanje.«

Mama me je pozorno pogledala, morda tudi malce nejevoljno, tako kot
vsakič, kadar se ji je kaj zazdelo odveč.

»Slišala si dihanje. Dobro. Kdo pa je dihal? Ti sama?«

»Ne jaz. No, tudi jaz. Mislim \...« Bila sem zmedena. »Slišala sem
dihanje, ki ni bilo moje. Dihanje, ki ga ni bilo v sobi. Slišala sem
dihanje iz spalnice stare mame. In potem \... potem nisem mogla spati,
ker me je skrbelo, da bo nehala dihati.«

Mama se je nasmehnila: »Ne bi smela toliko poslušati fantazij starih
bab.«

Objela me je in me peljala nazaj v hišo, spotoma pa mi je lahkotno
pojasnila, da me je teta Mara očitno zelo prestrašila s svojim
neverjetnim predlogom, naj bi jaz poslušala dihanje stare mame, zato ga
zdaj slišim še skozi debele zidove, čeprav to *ni mogoče*.

Zato tega nisem več nikomur omenjala.

Po kosilu, ko smo bili vsi doma, vrata v spalnico stare mame pa so bila
odprta, sem rada sedela za okroglo mizo in ji glasno prebirala iz
knjige, ki sem jo trenutno sama brala. Ni je več zanimalo, ali sem
začela na začetku ali na sredini ali na koncu. Ni pozorno spremljala ne
zgodbe v knjigi ne mene, najbrž tudi zaradi močnih sredstev proti
bolečinam, ki jih je dobivala, odkar se ji je spet slabšalo. To smo
vedeli in zato o tem nismo več govorili. Zadnjih nekaj dni sem ji brala,
ona pa je imela zvečine zaprte oči in nikoli nisem vedela, ali spi ali
bedi. In če je bedela, je pogosto blodila. Zato mi je bilo precej
vseeno, kaj sem ji brala, tudi moji šolski spisi so bili primerni.
Nekega popoldneva sem pomislila, da bi se lotila še prebiranja uporabnih
nalog iz matematičnega delovnega zvezka, a stara mama se je iznenada
predramila, se celo nekoliko privzdignila in si začela drgniti komolec.

»Uuufuuuuf!«

Ni mi bilo jasno, ob kaj bi se lahko bila udarila, a si je še naprej
drgnila komolec in preklinjala.

»Uuuf, jebenti!«

Njena nekdanja sitnoba me je močno razveselila: »Stara mama, kdo bo spet
prismrdel na obisk?«

»Uuufuuuuf, le kdo bi še prišel, razen smrti?«

Nasmehnila se je svojim besedam, ki se meni niso zdele nič kaj zabavne,
nakar se je zamislila in slednjič zahtevala z jasnim glasom:

»Beri mi *Siroto iz Lowooda.* Knjiga je v kuhinji, v kredenci, zraven
globokih krožnikov.«

Odložila sem delovni zvezek in se odpravila v kuhinjo. Knjigo sem našla
med *Veliko narodno kuharico* in *Veliko sanjsko knjigo*. *Sirota iz
Lowooda* je bila edina leposlovna knjiga, ki jo je stara mama imela v
osebni lasti. Nekoč mi je ponosno povedala, da jo je prebrala večkrat
kot Sveto pismo.

Ko sem se vrnila k njej v spalnico in se hotela usesti za okroglo mizo,
mi je velela: »Ne, raje ne sedi tam!«

Zastala sem sredi sobe s knjigo v roki. Ona pa se je zasmejala, se celo
rahlo dvignila na postelji in mi pomignila:

»Pridi sedet na kavč, da te bom bolje slišala. Če mi sediš tam pri
nogah, si daleč in te ne slišim dobro. Beri mi tisti del o sirotah.
Odlomek, v katerem ima Jane Eyre bolno prijateljico v sirotišnici.«

Sovražila sem ta del o revščini, sirotišnici, nasilju in tifusu, ki ga
dobi Janina edina prijateljica Helen Burns. Bolna Helen prespi v
postelji z Jane, in ko se Jane zjutraj zbudi, ugotovi, da je
prijateljica mrtva.

Brala sem in šlo mi je na jok. Brala sem naprej in potem sem sovražila
to, da mi je zaradi tega odlomka v sirotišnici šlo na jok. Že stokrat
sem izvedela, da je Helen Burns zbolela in umrla, a mi to še nikoli ni
bilo tako neznosno. Nikoli nisem jokala vpričo bolnih, zato sem za hip
premolknila, požrla solze in počakala, da se mi tiste že nabrane v očeh
posušijo. Stara mama ni rekla nič. Samo pozorno je spremljala, kaj
berem, in zbrano čakala, da nadaljujem. Obsedela sem z odprto knjigo.
Pravzaprav sem otrpnila. Spet sem slišala dihanje. Tisto dihanje, ki sem
ga poslušala skoraj vsako noč, a tokrat prvič podnevi. To zagotovo ni
bilo moje dihanje, ki je od groze postalo plitvo in pritajeno. In ni
bilo dihanje stare mame, ki jo je še zadnjič v življenju tako zelo
razžalostila sirota iz Lowooda, da je nepremično ležala in poslušala s
široko odprtimi očmi. Nisem mogla določiti, od kod prihaja dihanje.
Zdelo se mi je, da je sredi sobe, v bližini okrogle mize z vazo, v
kateri so bile sveže nabrane marjetice, a ko sem nagnila glavo postrani
in pozorneje prisluhnila sredini sobe, je bilo enakomerne, globoke vdihe
in izdihe slišati iz omare. Pogledala sem na levo, k vratom, ki so bila
zdaj iz neznanega razloga zaprta. Sploh nisem zaznala, da bi jih bil kdo
zaprl.

Samo tri metre do vrat, vendar se mi je zdelo, da te razdalje ne morem
premagati, da ne morem skočiti do vrat, jih odpreti in zbežati. Zaprla
sem knjigo in zbirala pogum. Stara mama je še vedno z odprtimi očmi
strmela v svet, kot da bi čakala nadaljevanje. Bila je mrtva.

Nikoli nisem jokala ali vpila vpričo bolnih ali mrtvih ljudi.

Ne spomnim se, kako se mi je posrečilo vstati, planiti do vrat,
pograbiti kljuko, odpreti vrata in pobegniti. Vem le, da sem nenadoma
stala v kuhinji, s knjigo v roki, in vpila, da še vedno slišim dihanje.
Moji starši so se v grozi spogledali.

Na dan pogreba sem pospravila *Siroto* zraven globokih krožnikov v
kuhinjski kredenci. Nikoli več se je nisem dotaknila, zagotovo ne tega
izvoda. Jedla nisem ne kosila ne večerje in nisem šla več v spalnico
starih staršev, odkar tam že dva dni ni bilo stare mame. Ponoči sem se
zbujala in poslušala dihanje. Glavo sem zarila pod vzglavnik, a dih ni
pojenjal. Čim sem ga zaslišala, ni pojenjal, nikakor se ga ni dalo
utišati. In vedno se ga je slišalo z druge strani, čeprav je bil vedno
blizu. Nikomur nisem govorila o tem, samo čakala sem, da mine. Bila sem
prepričana, da se bodo moji prisluhi, če so to bili, nehali, ko bomo
pokopali staro mamo. Ali pa ko se bo zamenjal letni čas. Bližalo se je
poletje, menda tako vroče, da bi še mrtve obudilo iz otrplosti, kaj šele
bolne.

Pogreb je bil nekega deževnega pomladnega popoldneva. Ko smo se vsi
zbrali in stali okoli odprtega groba, so zapele ostarele pevke z
visokimi glasovi, ki so parali ušesa. Potem je duhovnik govoril o
ovčicah, gospodu in pastirju, ki mu nič ne manjka. Bilo je zelo
nemoderno. In pred sprevodom do groba smo si vsi ogledali truplo v
mrliški vežici. Med pokopom je poštar Franek v preveliki črni moški
obleki stal v ozadju in krepko vlekel cigareto. Brez svoje poštarske
torbe je bil videti neroden, kot slab šolar, ponavljalec, ki je obtičal
v nižjem razredu, v katerem so vsi mlajši in manjši od njega. Frčafela
si je brisala rdeč nos in nekomu razlagala, da ji ta »mrzla teta«, ki je
umrla nenadne smrti, ni ničesar zapustila, ker ni utegnila"		Beletrina	2016.0	ne	da	41301.0	565.0	
Leposlovje	Zajc-Agencija.txt	Zajc-Agencija	Agencija	Lenart Zajc	roman, psihološki roman, družbenokritični roman, družba, politika, gospodarstvo, kapitalizem, gospodarska kriza, angažirana literatura, družbena kritika	"Poleti zvečer, ko popusti maestral, se morje spremeni v negibno zrcalo,
posejano z rjavkastimi kopami. Otočje je otrplo v objemu brezčasnega
spokoja. Gliser -- Chris-Craft -- se leno, skoraj neopazno pozibava. Le
tu in tam voda med gliserjem in mandračem zaklokota, ker jo plastika
stisne ob kamnito steno. Nebo na zahodu je oranžno, na njem se lovijo
zlati zmaj, rdeča riba in razpadajoča lobanja. Kondenzacijske sledi
neslišnega letala postanejo ognjena kača. V zraku je vonj po pečenih
ribah. Od ne tako daleč stran se sliši blejanje ovac. Prihajajo k
napajališču. Med otoki privesla silhueta galeje ilirskih piratov.

Spet vonj po oglju in pečenih ribah. Blejanje ovac. Neskončen mir.
Blaža je prizor začaral. Večeri na Kornatu so bili vedno dovolj čarobni,
da je lahko pozabil na družbo vrstnikov. Leta 1972 je bil Blaž star
enajst let. Na Kornatu je bil na počitnicah v mali stari kamniti ribiški
hiši, ki jo je njegov oče kupil pred dvema letoma. Dobil jo je v zameno
za pet let staro žabo -- Citroen DS -- ter nov Gorenjev pralni stroj.
Pri prepisu hiše in zemlje z Dalmatinca na Slovenca je bilo nekaj
komplikacij, ampak ne dovolj velikih, da jih oče ne bi uredil. Blažev
oče je bil med vojno partizanski polkovnik, odlikovan s spomenico, po
vojni pa direktor pomembne naftne družbe. Bil je dovolj vpliven, da je
lahko dosegel karkoli.

Hiša je bila preprosta, od morja oddaljena slabih petnajst metrov. Po
tleh je bila steptana zemlja. Ko si vstopil, si stal v centralnem
prostoru, črni kuhinji z velikim ognjiščem, to je bilo namenjeno bolj
kuhi kot ogrevanju. Vhod je bil vir svetlobe. Ob kuhinji je bila
spalnica. Ta je bila po tleh tlakovana z deskami, imela je majhno
okence, brez stekel, ki se je zapiralo z leseno polknico. Čar hiše je
bil v njeni prvinskosti, v bližini morja in njeni samotnosti. Najbližji
sosed je bil več kot dve morski milji severneje. Blažev oče hiše ni
dosti spreminjal. Razen da je tlakoval tla, v spalnici vgradil pravo
okno, dal dozidati še en manjši prostor, ki je služil kot spalnica za
oba otroka, Blaža in njegovo starejšo sestro Agato, ter tlakoval teraso
pred hišo, ni spremenil nič. Na zunaj je hiša ostala skoraj povsem
takšna, kot je bila, ko jo je kupil.

Blaž se je zazrl v vodo. Opazil jo je, svojo sestro Agato. Stara je
sedemnajst let. Kakšnih trideset metrov od obale je bila, kakšne tri
metre pod vodo, čisto pri dnu, kot puščica je plavala proti pomolu. Bila
je naga, saj je bilo morje tako pregreto, da je imelo tudi pri dnu
triindvajset stopinj. Na nogah je nosila plavuti. Okrog pasu pripet pas
s svincem. V rokah podvodna puška. Teh trideset metrov je preplavala
hitro, izplavala in hotela poškropiti Blaža, pa jo je ta pravočasno
opazil, da je odskočil.

»Sem te videl, kako greš!« se ji je zasmejal.

»Eh, škoda, pa sem te hotela presenetit,« mu je rekla.

Sezula si je plavuti, jih položila na pomol. Po stari, zarjaveli
železni lestvi je še sama zlezla na betonsko ploščad. Platinasto svetli
kodrasti lasje so se ji od morja skoraj zravnani prilepili na hrbet.
Sicer ledeno sive oči so bile tople, ko je gledala njega. Bila je
neverjetno lepa.

Ujela je dve srednje veliki oradi, brancina in veliko škarpino.

»Spet ribe!« je zagodrnjal. 

»Si se jih naveličal?«

»Pri ušesih mi ven lezejo!«

»Tepček! Sicer pa te niso za nas, za Božota so, sem mu obljubila, da mu
bom nalovila ribe v zameno za jančka.«

Blaž je imel rad jančka pod peko. Sladkasto meso, zapečeno na vrhu,
navznoter pa napol kuhano, napol prepečeno. Ko ga zagrizeš, se ti v
ustih dobesedno stopi ob harmonični mavrici okusov. Zraven pa krompir,
ki se kuha v soku jagnjetine in zelenjave. Ob jagnjetini mu je oče vedno
pustil popiti kozarec vina, zaradi česar se je počutil večjega.

»Greš zaplavat z mano?« ga je povabila sestra.

Na glavo se je pognala v vodo, preplavala kakšnih pet metrov pod
gladino, izplavala na površje in mu pomahala, naj pride. Skočil je na
glavo za njo in skušal slediti njenemu zgledu. Skupaj sta plavala do
bližnjega rtiča in nazaj. Spet ga je spraševala o puncah v razredu,
katera mu je všeč, in povedal ji je. Agati je vedno povedal vse.

Ko sta se vračala, sta zaslišala enakomerni glas dizelskega motorja.

»Božo je!« je veselo vzkliknil Blaž, še preden ga je videl. Že od daleč
je prepoznal zvok dizla na Božovem levtu.

Božo je bil kornatski Robinzon Crusoe. Rojen je bil v devetnajstem
stoletju na Murterju, kjer je preživel otroška leta. Ko pa mu je bilo
deset let, ga je njegov oče za vrečo krompirja in pletenko olivnega olja
prodal nekemu bogatemu kmetu, da bi mu kot pastir čuval ovce na Kornatu.
Božo je Kornat zapustil le enkrat, ko se je šel borit za cesarja Franca
Jožefa med prvo svetovno vojno. Božove zgodbe so bile cela filozofska
šola in Agata jih je oboževala. Blaž je bolj kot zgodbe, ki jih ni
razumel, oboževal Boža. Kadar je bil primeren veter, ga je Božo jemal s
sabo na jadranje. Na starem levtu sta dvignila latinsko jadro in jadrala
med otočki.

Božov levt je pristal istočasno, kot sta Blaž in Agata splezala na
pomol. Agata se je ovila z brisačo, pred kornatskim starcem ji je bilo
goli nerodno, čeprav se je sicer zavedala erotične moči svojega golega
telesa in jo s pridom uporabljala. Blaž je hitro prijel vrv, ki mu jo je
podal Božo, in barko privezal s pravimi mornarskimi vozli. Blaž je bil
ponosen, da se je naučil, kako in kaj z barko. Božo ni imel navade
govoriti več, kot je bilo nujno. V znamenje odobravanja je fantu
pokimal. Blaž se je skromno nasmehnil. 

Ogledal si je Agatin ulov in ji pomignil proti čolnu: »Tamo ih stavi,«
ji je pokazal z roko. Kot mačka elegantno je skočila v čoln in ribe
nežno položila na krmo, medtem ko je Božo opazoval vsak njen gib.

»Da sam ti ja bia mlađi muškardin, ne bi ti nikad napuštala Kornat,
bila bi mi žena!«

»Živela bi tu in ves svet bi bil najin!« je tiho rekla ona, Božo pa ji
je prikimal.

No Kornatu ni bilo posebnih pravil oblačenja. Veljalo je pravilo
»delaj, kar hočeš«. Tako je bila Agata večinoma popolnoma naga, oče se
je slekel, kadar je šel v vodo, in se ovil z brisačo, ko je bil na
suhem, mama in Blaž pa sta večino časa preživela v kopalkah. Edino za
mizo je obveljalo mamino pravilo spodobnosti. Pri jedi so morali biti
vsi oblečeni. Tudi zdaj si je Agata oblekla sprane zelo visoko odrezane
kavbojke in belo prosojno srajco.

Ko so sedli za mizo, se je že nočilo.

Prižgali so petrolejki, na vsakem koncu mize po eno. Božo se je iz
vljudnosti upiral večerji, vendar je po krajšem prigovarjanju seveda
popustil.

»Triba si ih pravit na lešu, na gradilu ti ne valja puno,« je strokovno
rekel Blaževemu očetu. Pojasnil je, da riba izgubi vso maščobo in pravi
okus, če jo pečeš, sicer je dobra, vendar ne tako, kot bi bila, če bi jo
kuhal. V vodo bi moral dati nekaj vejic rožmarina, célo čebulo, nekaj
belega vina, da riba med kuho ne razpade, poper, korenje, peteršilj,
paradižnik, lahko tudi zeleno in seveda kak deci olivnega olja. Tako je
govoril, medtem ko je obiral salpo. Potem je še razlagal, kako bi jih
pripravil pod peko. Tu pa je sredi stavka obmolknil, spomnil se je
trgovine, ki jo je imel z Agato.

»Imam ja janje za tebe, kad češ ga zaklat?« jo je hudomušno vprašal.

»A kar jaz?« je nekoliko presenečeno rekla Agata, oči pa so se ji
navdušeno zasvetile.

»Ako je janje tvoje, ne može ga klat niko sim ti, ako ga koljem ja,
janje je moje, pa ču ga ja i pomanđat.«

Dogovorila sta se, da bosta opravila naslednji dan ob zori.

Za nekaj časa so vsi utihnili, nato pa je Božo, bolj tako, da je razbil
molk, rekel: »Lipo je i vama, a lipo je meni.«

Pravil jim je o času, ko ga je tisti kmet, ki ga je kupil od očeta,
odpeljal na Kornat. Na pomolu, kjer se je poslavljal od očeta in
družine, mu je oče skrušeno rekel, naj ne hodi, če ne želi, še vedno
lahko razdre kupčijo. Ampak Božo je že takrat vedel -- če je kupčija
sklenjena, je sklenjena, in če je beseda dana, je dana. In je šel in
ostal vse do danes.

Očeta je zanimalo, kako da se ni nikoli, tudi zdaj, ko bi se vendar
lahko, hotel vrniti nazaj med ljudi, v civilizacijo.

»Ti radiš cilu godinu, da lijetu dođeš na Kornat za jedan mijesec, i
taj mijesec ti je nagrada za godišnji rad. Jel tako?«

»Eto vidiš!« mu je odvrnil Božo, ko je oče z molkom pritrdil njegovim
besedam. Potem se je zresnil in dodal »Tako ti je sa mnom, ništa nimam
no svim svitu, a ništa i ne tribam, kad imam sav svit.«

Razgovor
--------

Poletje leta 2012. Vroč junijski dan. Petintrideset stopinj. Blaž stoji
ob oknu hodnika pred pisarno. Gleda na ulico in se skuša izogniti
pogledom ostalih v prostoru. Promet niti ni gost. Od začetka krize je
upadel. Zavzdihne, pogleda na uro: petnajst minut do dvanajstih.
Naročili so ga ob enajst trideset, ampak zamujajo. Sprašuje se, ali so
vsi ti ljudje naročeni takrat kot on. Če so, potem se bo zavleklo. V
žepu mu zazvoni telefon. Pogleda na zaslon: Andreja. Žena.

»Živjo, še čakam, s kupom drugih,« hitro reče. Misel, da bi se moral
pogovarjati pred vsemi temi ljudmi, se mu zdi nevzdržna.

»Oh, sem čisto pozabila, da imaš razgovor, pa sem ti hotela naročiti,
kar potrebujemo iz trgovine,« mu reče ona. »Upam, da tokrat bo! Rada te
imam,« zaključi in prekine zvezo.

Zavzdihne in pospravi sedem let staro nokio communicator v žep. Vse
stvari, ki jih ima in so imele nekoč kolikor toliko višjo vrednost, so
starejše od petih let. Avto -- mercedes, ki je ravno dopolnil deseto
leto, telefon, večina oblek, osebni predmeti. Pred petimi leti, ko je
udarila kriza, je šlo njegovo podjetje v stečaj in je izgubil službo.
Najprej je pričakoval, da bo to le kratko obdobje, in se vedel normalno,
kot da ni nič. Po enem letu je spoznal, da se bo stvar vlekla dlje. Ko
mu je presahnila pomoč za brezposelne, in so postali odvisni le od
ženine plače, je omejil svojo potrošnjo le na najnujnejše. Nakupi dragih
elektronskih igrač niso spadali med to, razen seveda če je šlo za hčer.
Njo sta želela obvarovati, kolikor je bilo mogoče. Obvarovati pred
občutkom, da jim gre za nohte. No, pa saj jim, roko na srce, v resnici
ni šlo za nohte, kot je šlo nekaterim drugim. Podedoval je kar nekaj
nepremičnin, hišo v Ljubljani, stanovanje v Dubrovniku, posest na
Kornatu. Od vsega tega jim je ostal Kornat. Stanovanje v Dubrovniku sta
morala prodati za pokritje dolgov njegovega podjetja, ampak to je bilo
še v času, ko je mislil, da ga bo lahko rešil, se pravi takrat, ko je
formalno še imel službo, le plače ni več dobival. Hišo v Ljubljani je
prodal kmalu zatem, saj se je zdelo, da je našel rešilno bilko za
podjetje. No, tudi to je bila napačna investicija. Namesto hiše so
kupili lepo štirisobno stanovanje na periferiji. Ni, da bi se zares
lahko pritoževali. Kljub temu pa sta z ženo sklenila, da ne bosta več
prodajala, raje se bosta potrudila in živela vzdržno, dokler se stvari
ne zasukajo na bolje. Ne nazadnje, stvari je veliko laže prodati kot pa
zaslužiti zanje.

Steklena vrata v stavbo se odprejo. Vstopi skodrana blondinka, prej
majhna kot velika. Neukrotljivi slapovi zlatih kodrov ji obdajajo obraz,
raven pravilen nosek, sočne, živordeče našminkane ustnice. Polne jedre
prsi, za njeno višino sorazmerno dolge noge. Ob vsej skoraj otroški
ljubkosti njenega obraza pa izstopajo njene oči. Ledeno sive so, brez
odseva kakršnihkoli emocij. Kot ledeni tipali, ki z ledeno ostrino
predreta človeško dušo. Pa ni bila njena ljubkost in niso bile njene oči
tisto, zaradi česar je Blažu zastal dih: ženska bi bila lahko Agatina
enojajčna dvojčica. Tako ji je podobna, da bi bila lahko kar Agata sama,
če ne bi bila Agata zadnjih petintrideset let mrtva. No, bolje rečeno
pogrešana, saj njenega trupla nikdar niso našli. Nekega dne pozno v
septembru 1977 se je odpravila na podvodni ribolov in se nikoli vrnila.

Blaž ne mara razmišljati o svoji sestri, saj mu spomini nanjo vedno
znova odprejo bolečo rano. Vse njene fotografije in vse stvari, ki bi ga
lahko spominjale nanjo, je zaprl v staro škatlo za čevlje, jo skrbno
oblepil in spravil za omaro, daleč od oči. Zdaj pa tale! Ves otrpel je,
ko jo gleda. Ona ga pogleda, nasmehne se, kot se nasmehneš človeku, ki
zija vate. Postane mu nerodno, povesi pogled. Ona stopi obenj, do okna,
odsotno se zazre ven. Iz žepa vzame telefon, iPhone. Igra spletno
igrico, v kateri mora prevzeti vodenje mesta San Angelo v Teksasu:
novinka v mestu je in šele vzpostavlja svoje politične povezave,
vzpostaviti mora skupino igralcev.

Blaž si ne more pomagati, da ne bi strmel vanjo. Možgani mu pravijo, da
ne more biti ona. Nemogoče. Gre za podobnost, neverjetno podobnost, to
je vse. Pa vendar mu razbija srce in v grlu ima kepo radosti. Kot da bi
v resnici našel svojo sestrico, svojo najboljšo prijateljico, zdaj, po
treh desetletjih in pol, točno táko, kot ga je zapustila takrat. Kot da
bi se vrnila iz zamrznjenega časa. Misli mu divjajo. Čustva mu stiskajo
vrat. Lahko bi jokal. Lahko bi kričal. Lahko bi jo vsaj vprašal, kdo je!
Pa ne more nič. Kar stoji tam, zre vanjo in ne vidi nič. Ne opazi, da se
vrata sejne sobe odpro, da vsi razen njega vstopajo. Kar stoji tam in
zre v prazno. Verjetno bi ostal tako otrpel še nekaj časa, ko se ne bi
njena topla dlan dotaknila njegove, ko ga ne bi njeni dolgi čvrsti nohti
nežno uščipnili v dlan in mu ne bi topel, znan glas šepnil: »No, greva,
ne, vsi so že notri!«

Zdrzne se in umakne roko. Smehlja se mu s širokim nasmeškom. Zobe ima
popolnoma pravilne, male domine z nekoliko izrazitejšimi podočniki.

»Saj ne bo nič hudega, obljubim,« mu reče. »Samo razgovor je, je pa v
tem momentu pomemben, pojdiva, no!«

Kot hipnotiziran ji sledi. Srce mu še vedno razbija premočno, prehitro.
Je prišla ponj? Je le privid? Sel smrti? Je prepričan, da je še živ?
Hitro se ozre po ostalih. Vsi sedijo za velikim omizjem, postavljenim v
obliki črke U. Devet ljudi. Na čelu mize sedi tip v obleki, vendar brez
kravate, nekoliko plešast je. Zraven sedi ljubka tajnica. Nekoliko
okrogla je. Blaž se zbudi iz transa.

Blondinka, podobna njegovi sestri, sedi na nasprotnem koncu mize. Ni
videti, da bi ga opazila. Zraven nje je debeluška z očali. Potem neki
tip v karirastem suknjiču, ta vsem razlaga o borznih manipulacijah.

»Če si tako dober, zakaj si potem tukaj,« šine skozi Blaževe možgane, pa
se v trenutku zave, da nima pravice soditi drugih. Ne nazadnje je pred
šestimi leti tudi sam zase mislil, da je dober. Zdaj ve, da nikoli ni
bil nič posebnega, imel je srečo, ki pa ga je zapustila, ko je nastopila
svetovna kriza. Stečaj, sedeminosemdeset brezposelnih. To je vse.

Spet pogleda blondinko. Blondinka gleda moškega, ki očitno vodi vso reč.
Moški nekaj govori. Blaž mu skuša slediti.

»\... izmed štiristo triindvajsetih prijav, ki smo jih prejeli na
razpisu za prosto delovno mesto zavarovalnega zastopnika, smo vas
izbrali sedem. Izmed vas sedmih bomo obdržali le tri. Eden od teh treh
bo Maj,« reče moški in se nasmehne mladeniču s frizuro iz tridesetih let
dvajsetega stoletja. Ob straneh je postrižen skoraj do kože, lase na
vrhu glave ima polizane nazaj, obraz ima ozek, ovalen, prijeten na
pogled, ima velike rjave oči, raven nos in pravilne ustnice. »Maj je z
nami že dolgo, do zdaj je delal v telefonskem studiu, zdaj se je pa
odločil za delo na terenu in odločili smo se, da mu damo možnost, da se
dokaže tudi tu. Čestitam, Maj!«

»Hvala, Marko,« se nasmehne Maj. Njegov glas je topel, globok, nekoliko
otožen.

»Verjetno ste si vsi na internetu ogledali dejavnost agencije. Smo edina
agencija, ki ima ekskluzivno zastopstvo zavarovalnice. Kaj to pomeni? To
pomeni, da vse produkte, ki jih zavarovalnica lansira na trg, dobimo pol
leta pred ostalimi agencijami in da so naše provizije višje kot kjerkoli
drugje. Za ta privilegij se moramo zahvaliti predvsem predanemu delu
vseh zaposlenih, tako tistih na terenu kot tistih v studiu \...«

»Ter mojemu očku,« doda blondinka in se presede, nogo spodvije podse
tako, da sedi na peti. Njena poza je ležerna. Preveč ležerna za poslovni
razgovor.

Marko utihne. Za trenutek se zmede. Nekaj hoče reči, pa ne ve, kaj, tako
da blondinka nadaljuje: »No, kaj, mogoče ni res?«

Marko nekoliko zardi. Videti je jezen. Prisiljeno se nasmehne: »Seveda,
brez besede vašega očeta ne bi šlo tako gladko.«

Blondinka je videti zadovoljna. Nasloni se nazaj in se spet poglobi v
zaslon iphona.

Marko nadaljuje: »\... naša prodaja je za približno štirideset odstotkov
višja kot pri konkurenčnih agencijah, pri čemer gre zahvala spet
predvsem zaposlenim \...«

Blaž zdaj ve, da sta od treh prostih mest dve oddani. Odločali se bodo
med njimi petimi. Roke se mu prično potiti. Saj ne, da bi zares hotel to
službo. Biti zavarovalni agent je zadnja stvar na svetu, ki bi si jo
želel. No ja, mogoče še manj politik, ti so še slabši. Pa vendar,
potreboval je to službo. Po šestih letih življenja samo z ženino plačo,
ki ni bila ne vem kakšna, so bile rezerve izčrpane. Nadaljevanje tega
stanja bi pomenilo prodajo posesti na Kornatu, če bi hoteli količkaj
ohranjati življenjski standard. Zares potrebuje to službo!

»\... bila sem računovodkinja pri Acroniju na Jesenicah, izkušenj na
terenu sicer nimam, pa vendar mislim, da bi mi to delo šlo \...«

»\... sem ekonomist z izpitom borznega posrednika. Žal so stvari šle
narobe in ostal sem brez službe. Mislim, da bi s svojim znanjem odlično
svetoval strankam pri finančnih naložbah \...«

»\... po izobrazbi sem ključavničar, vendar sem vse življenje delal na
terenu kot komercialist. Prodajal sem vijake, rezervne avtomobilske
dele. Tudi knjige \...«

»Sem magister sociologije. Diplomiral sem pred petimi leti, pa nisem
dobil službe, tako sem se odločil, da bom končal še magisterij, pa do
zdaj še nisem dobil službe \...«

»Sem lesni inženir. Kariero sem začel kot vodja nabave eksotičnega lesa
pri takrat največjem jugoslovanskem pohištvenem podjetju. Po razpadu
Jugoslavije sem prevzel tovarno pohištva v Sloveniji, jo vodil do leta
2007, ko jo je bilo treba zapreti, saj enostavno nismo zdržali pritiska
trgov s cenejšo delovno silo \...« govori Blaž. Niti zaveda se ne, da
govori. Govori nekdo v njem, ne on. Gleda blondinko.

»Ti boš,« mu reče in se nasmehne, pa se zave, da ga ni niti pogledala,
le umišljal si je. Živci.

»\... z ljudmi in trgovino imam bogate izkušnje. S prodajo, nabavo, s
komunikacijo, nič od tega se mi ne zdi problematično. Seveda se zavedam
razlike med delovanjem zavarovalne agencije in delovanjem lesne tovarne,
pa vendar se mi to ne zdijo nepremostljive razlike \...«

»Sem Maj, pri agenciji sem zadnjih šest let. Prej sem bil predebel za
med ljudi. V zadnjih dveh letih sem shujšal za 28 kilogramov, prišel na
svojo idealno telesno težo, tako da mislim, da mi vzpostavljanje stika v
živo ne bo predstavljalo težav \...«

»Moje ime je Muci, sem inženirka fizike. Na to delo sem prišla zato, ker
očka meni, da potrebujem to izkušnjo bolj kot MBA, če hočem postati
vrhunska menedžerka.«

Marko se trudi krotiti nervozo.

Blaževe roke so mokre od potu, težko diha. Bližina zdavnaj izginule
sestre stopnjuje pritisk.

Maj je miren.

Muci se ledeno smehlja, vsake toliko pogleda na iphone.

Ostali kandidati so resignirani.

»Torej. Delali boste v paru z izkušenim agentom,« nadaljuje Marko. Gleda
Muci. »Delo ne bo potekalo v paru samo zato, ker ste novinci, pač pa
tudi zato, ker izkušnje naše agencije kažejo veliko večje uspehe, če
stranko obiščeta dva zastopnika hkrati, kot če jo obišče posameznik. Gre
za to, da se lahko med seboj v ključnem momentu dopolnjujete, vskočite,
če kolega kaj izpusti. Zato seveda od izbranih pričakujem zmožnost
prilagajanja, timskega dela, kolegialnost in seveda predanost agenciji
na prvem mestu \...«

Muci igra igrico.

Blaž se še naprej poti.

Maj je še naprej miren.

Ostali kandidati ostajajo resignirani.

»\... vsaka izkušnja pri delu z ljudmi je za to delo neprecenljiva.
Seveda boste deležni posebnega usposabljanja, preden vas pošljemo na
teren. Tudi vaši izkušeni kolegi vam bodo pomagali pridobiti izkušnje,
popravljati začetne napake \...«

Muci zeha in igra igrico.

Blaž miži in vidi morje pred svojo hišo na Kornatu.

Maj pošilja telefonsko sporočilo.

Ostalih pravzaprav ni.

»\... v prihodnjih dneh pričakujte, da vas pokličemo in vam povemo o
našem dokončnem izboru. V primeru, da ne boste izbrani, to ne pomeni
dokončne izključitve, pač pa vas bomo povabili še enkrat oktobra, ko
bomo pripravili drugi krog širitve \...«

Muci dvigne pogled z igrice in se zagleda v Blaža. »Ti boš,« mu reče.

Njene ustnice so odrevenele v prijaznem nasmehu. Njen pogled ostaja
leden.

Stari novinec
-------------

Lokal, kjer se pred delovnim dnem običajno zbirajo zavarovalni agenti
agencije, se imenuje Bossa nova. Bossa nova je prepoznaven moment
lokala. Vedno ko si tu, lahko pričakuješ umirjeno brazilsko melodijo, ki
jo spremlja živahen ritem. Kljub temu ga večina rednih strank imenuje
enostavno »pri Albancu«. Lastnik lokala je Albanec s Kosova.

V kotu bifeja sedi starejši moški in sreba kavo. Sive lase ima počesane
nazaj. Nosi črna sončna očala. Maj pije kavo. Sivolasi moški ves čas zre
proti njemu. Maj se ga trudi ignorirati in bere časopis. Število
brezposelnih preseglo sto tisoč. Slovenija na pragu zdrsa pod prag
revščine. Sumljiva smrt odvetnika zadruge Zeleni dvor. Maj se posveti
članku: Triinpetdesetletnega odvetnika Matevža Zajca so našli mrtvega
doma v kopalni kadi. Smrt je nastopila zaradi udara elektrike, ker mu je
v kad padel radijski sprejemnik. Maj zavzdihne. Ves čas slabe novice.
Same slepe ulice. Živčno dvigne pogled in se sreča s pogledom sivolasega
moža. Brž povesi pogled nazaj k časopisu. S kotičkom očesa ošine
Albanca, ta počasi briše kozarce. Videti je odsoten. V Majevi aktovki
zazvoni telefon, hitro ga potegne ven, oči se mu zasvetijo, ko na
zaslonu prebere ime.

»Lubči!« reče.

»Ja, danes je prvi dan! Veš kako sem razburjen?« Oči se mu smejijo.

»Ne, ne sam, z Valerijo.«

»Menda ne samo v uvajalnem obdobju. Agencija ima novo politiko delovanja
v paru, zaradi doseganja boljših rezultatov.«

»Ja bomo videli. Kako je Tübingen?«

»Si v redu?«

»Prijazen profesor je dobra novica!«

»Pa saj bo kmalu konec in boš spet doma, zdrži še malo, no.«

»Ja, vem, da moraš! Se slišiva zvečer, da ti povem, kako je bilo?«

»Okej, Lubči, ob devetih na Skypu.«

»Tudi jaz imam tebe, čau, Lubči.«

Nasmehne se in pospravi telefon nazaj v torbico. Pogleda sivolasca, ki
še kar bolšči vanj. Skoraj nejevoljno umakne pogled, ko opazi ob
sivolaščevi mizi dolgo, tanko kovinsko palico. Slep je. Skoraj se glasno
zasmeji svoji živčnosti. Naroči vodo v steklenici.

Albanec odkima z glavo, ko postavi predenj vodo: »Pa ti veš, da je
ljubljanska voda enako dobra kot tale v flaški? Samo plastiko ti
prodajajo, poglej \...« hiti in odpira časopis, da bi mu pokazal
prispevek o kvaliteti ustekleničene vode.

»Vem, vem!« hiti Maj. »Ampak stekleničko rabim, da jo bom imel še
kasneje za vodo! Vroče je danes in cel popoldan na terenu \...«

»Pa počakaj!« ga prekine Albanec. »Ma jaz tebe poznam!«

»Ne vem,« nekoliko sprenevedavo reče Maj. Zlaže se: »Prvič sem pri vas.«

Neugodno mu je govoriti, da je bil, ko je bil tu nazadnje, pred dobrim
letom, za dvajset kil težji. Neprepoznavno debelejši.

»Ma ne! Jaz tebe poznam s tistega teve šova, s Talentov, no!«

Maju postane vroče v obraz. Ni se še odločil, ali mu je prepoznavnost
všeč ali ne. Poleti je s prijateljem nastopil na TV-šovu, na katerem so
izbirali talentirane ljudi. Ljudi z zelo različnimi talenti. Tam je bil
operni pevec, pa bilo je nekaj skupin plesalcev, pa bil je neki akrobat,
bil pa je recimo tudi debel mož z lovskim klobukom, ki je znal s
poprdevanjem odigrati Beethovnovo Odo radosti. Pa bila je bradata
ženska, ki si je na brado privezala petnajstkilogramsko utež in plesala
kankan. Maj in njegov prijatelj sta imela točko, v kateri sta odpela in
odplesala Fuegovo Misa Criolla Gloria. Izvrsten kanonsko odpet disko
hit iz tisočdevetstoenainosemdesetega, ki bi že zdavnaj utonil v pozabo,
če se ga ne bi spomnila Majeva mama. Majevi mami se je zdelo, da bi bila
to prava izbira za močni, zveneči sinov glas. Fantoma bi bilo sicer bolj
všeč kaj novejšega, vendar ju je mama prepričala, da je to to. Bolj kot
uspeh na sami prireditvi je mama hotela, da se Maj izvleče iz težavne
situacije, v kateri se je znašel. Pač, Maj je bil dobro leto po ločitvi
na psu. Žena ga je namreč pustila sedem mesecev po porodu, češ da je
nemogoč, zgubast, depresiven, mračnjak. Poslala ga je k psihiatru. Rekla
je, da bo njegova bližina, če bo tak, kot je zdaj, škodovala njuni
hčerki. No, in ostal je sam in edini tolažnik je bila hrana.

Pa je prišel Šov talentov.

Za mamo je predstavljal izziv, ki bi v njenega sina vrnil življenje,
morda celo ambicioznost, zaradi katere bi se vrnil k študiju in opustil
delo telefonista pri agenciji. Sledili so meseci priprav. Maj je moral
izgubiti kile. Moral se je naučiti pravilno gibati. S prijateljem sta
imela koreografinjo, ki ju je učila plesnih likov. Pevski mojster ju je
vadil v pravilnem petju. Meseci trdega dela so obrodili prvovrsten sad,
odličen pevsko-plesni duet. No, pa vseeno je bil rezultat na koncu zelo
drugačen, kot si je zamislila mama. Fanta sta bila sedma, kar niti ni
bilo slabo. Mami pa predvsem ni šlo v račun, da sta fanta v času vseh
teh priprav, vaj in trdega dela spoznala, da se neskončno ljubita. No,
da je imel Ljubo že prej raje fante, ni bila skrivnost, Maj pa je s
svojo novoodkrito ljubeznijo presenetil vse. Pač, da je bila Majeva
mračnost posledica krize identitete, na to mama ni računala. Da ne
govorimo o presenečenju, ko sta razkrila, da ne bosta nadaljevala pevske
kariere, pač pa bo Ljubo končal doktorski študij v Tübingenu, medtem ko
bo Maj poskusil dobiti službo kot zavarovalni agent, namesto da bi ostal
agencijski telefonist. Niti omenjal ni možnosti, da bi nadaljeval študij
prava, ki ga je opustil po drugem letniku. Vse to se nikakor ni skladalo
z maminimi načrti, pa čeprav je bil Maj srečnejši kot kdajkoli in je
imel skrbno negovano telo brez grama maščobe. Skrbelo jo je, da bo to za
vnukinjino psiho z dežja pod kap -- namesto enega depresivnega očeta je
punčka dobila dva vesela očka.

Torej, s tega šova bleščečih iluzij si je Albanec zapomnil Maja, pa
čeprav je bil le sedmi.

»Mater, se spomnim, s kakšnim žarom sta vidva tisto pela in kako sta
plesala! Sploh oči nisem mogel odlepit! Veš, jaz sem navijal za vaju,
skoz!« Potem se zaupno nagne naprej in nadaljuje: »Prvič in zadnjič sem
celo glasoval po telefonu. Za vaju!« Zadovoljno se nasmehne: »No, in
zdaj si tle, v mojem lokalu!«

Maj ne ve, kaj bi rekel, in se nasmehne: »Ja, s sodelavko sva se tukaj
zmenila, potem greva delat.«

Albančev pogled zdrsne na časopis, ki ga je Maj pustil odprtega: »Da
nisi ti tudi agent?«

»Danes začenjam.«

»Kdo te bo uvajal, tista črna, sisata?«

Maj se zasmeji: »Ja, Amanda.«

»Ma v redu ti je ona,« pomirjujoče reče Albanec, »Haris bi ti bil še
boljši, ker je tako umirjen, ampak tudi Amanda je okej. Vsi so okej,
edino tisti mulec mi gre na živce.«

»Rok?«

»Ta, ja. Ga poznaš?«

»Tri leta sem delal v agenciji v telefonskem studiu, vse jih še kar
poznam.«

Albanec se začudi: »Pa te nikoli nisem videl?«

»Telefonisti nismo hodili sem,« se zlaže Maj.

Albanec prikima.

»Si videl tole?« zdaj reče Albanec in pokaže na članek o mrtvem
odvetniku. »So ga pospravili, ker se je postavil na pot velekapitalu.«

»Prosim?« se začudi Maj, ki o mrtvem odvetniku ne ve dosti.

»Ma on ti je bil tisti, ki je tistim gradbincem dal možnost, da so
dobili nazaj za svoje plače pa vse tisto, še preden so banke vse
pobrale. Pol so jih banke tožile, ampak na prvi stopnji so izgubili. Jih
je prav on sesul, ti rečem, ta ti je bil pravi Robin Hood, ga je bilo
treba pospravit,« govori Albanec, ko ga prekine sivolasi slepec, ki mu
pomigne z denarnico.

Maj se vrne k časopisu, članek ga vse bolj zanima, ko se pred lokalom
ustavi mala rumena honda jazz. Iz nje izstopi elegantna ženska pri
štiridesetih. Goste črne lase ima postrižene na paža. Oblečena je v ozko
črno majico, ki poudarja njeno mogočno oprsje, ozke črne hlače in čevlje
s petnajstcentimetrsko peto. Nosi črna sončna očala. Črno jakno nosi čez
roko.

»Lepa je,« šine skozi Majevo glavo, medtem ko Amanda vstopa.

Nasmehne se ji in ji ponudi roko.

»Živjo, Maj,« mu reče Amanda. »Čestitam za novo delovno mesto.«

»Hvala,« se nasmehne Maj.

Albanec vstavi nov cede v radio. Bossa n\'Stones.

»Ko tole poslušam, se pa zmeraj spomnim nate, Amanda,« ji reče Albanec
ob umirjeni melodiji in živahnem ritmu.

»Name?«

»Nate. Te kar vidim, kako ti to plešeš pa mešaš z boki.«

»Ma nehaj, ne znam bossa nove!« s cvilečim glasom med smehom reče
Amanda. Vedno ji je všeč, če kdo flirta z njo, to ji daje občutek
zaželenosti.

»Te bom jaz naučil, sem bil jugoslovanski prvak v bossa novi! Kaj boš
popila?« jo vpraša Albanec.

»Nič.«

»Tega nimam.«

»Ma saj bi kaj, samo se nama mudi. Bom mogoče kaj zvečer, ko zaključiva.
Okej?«

»Ma ja, Amanda, hecam se. Dobro delajta, ajd,« jima pomaha Albanec, ko
zapuščata lokal, potem pa, kot da bi se spomnil zakliče: »Maj, pa
naslednjič mi boš dal en avtogramček, a prav?!«

Maj se zasmeji. Odloči se, da mu je slava všeč.

Harisova mora
-------------

Hrošč -- Volkswagen -- koplje v breg. Zadnja kolesa se skoraj do osi
vkopljejo v blato na gozdni poti. Motor zatuli, ko se kolesa nekajkrat
obrnejo v prazno, da v naslednjem trenutku potisnejo avtomobil iz blata
in naprej, navzgor po poti. Pot ni namenjena avtomobilom, blatna steza
je, strma lesna vlaka sredi gozdnega brega. Steza, ki vodi v boljši
svet, ki bi se moral pričeti tam zgoraj na vrhu gozda, tam, kjer se bo
strmina prelomila in kjer visoko drevje ne bo zastiralo pogleda v
svobodo in življenje.

Žile na rokah voznika izstopajo, roke so pordele, blazinice na prstih pa
skoraj bele, tako močno stiska volan. Dodaja plin, suka volan in mrmra:
»Ajmo bubice, ajmo bubice.« Dve besedi, komaj slišni skozi agonijo
motorja, se ponavljata kot mantra. Zaklinjanje Boga, naj že enkrat
posodi svoj prst in potisne avtomobil na tisti odrešilni rob. V mir, v
normalno življenje, stran od tistih dolgih, sivih mrtvaških rok, ki se
nevidne stegujejo za njimi iz doline. Ki skušajo potnike s silo težnosti
zvleči nazaj v pekel in ples smrti.

Ženska ga stiska k sebi. Potiho ponavlja: »Ne boj se, sine, ne boj se!«

Ima ga, da bi kričal! Točno ve, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku.
Nezgrešljivo, nezmotljivo, z gotovostjo, ki je ne premore prerok, ve,
kaj bo!

Sovoznik se obrne na sedežu in se nasmehne. V rokah drži tisto malo
angleško brzostrelko iz druge svetovne vojne -- Sten MK II. Njegovi
prsti se belijo na isti način kot voznikovi. Voznik se oklepa volana --
tanke niti, ki jih ohranja pri življenju, sovoznik se oklepa
brzostrelke, smešnega zagotovila varnosti, če jim kaj prekriža pot.
Mogočen človek je, skoraj kot medved. Nič se ne more zgoditi, dokler je
zraven. Deček je ponosen, da je to njegov oče. Mož dečka nežno poboža po
licu in reče ženski: »Ko pridemo na vrh, bom skočil ven in se po grebenu
vrnil v enoto, vi pa pojdite naprej v Split, od tu ni več daleč! Marija,
pazi mi na sina.«

Ve, kaj bo sledilo. Vsako besedo pozna in vse v njem hoče kričati, naj
bo tiho, kot da bi lahko to karkoli spremenilo.

»\... Marija, dobra ženska si \...« kar govori, deček pa ga skuša
ustaviti vendar mu mogočne Marijine prsi jemljejo dih, »Nijaz, ti si pa
zapomni, kaj ti govorim \...« Oh, da bi bil tiho! V naslednjem trenutku
se kolesa ponovno ugreznejo v zemljo, motor zarjove, on pa še kar
govori: »\... pelji ju v Split, ko boste na cilju, te bo čakal moj tast
in ti vse to poplačal. Meco boš lahko kupil namesto te stare bubice, če
mi sina pripelješ na varno \...«

»\... ajde, bubice, ajde, bubice \...« mu odgovarja neskončna mantra.

»Ni ti to vprašanje bubice, ampak vprašanje vo\...« Voznika, je hotel
reči, ko je agonijo motorja presekal oglušujoč pok.

Haris odpre oči in zahlasta za zrakom. Tema okrog njega izginja v
jutranji svetlobi. Na ulici se sliši moped raznašalca časopisov. Manja
spi. Z obraza ji odmakne plave kodre in jo nežno poljubi na usta. Nežno
kot metulj, da je ne zbudi. Mala spi v stajici ob postelji. Osem mesecev
je stara. Vstane, stopi do njene postelje, nasmehne se ob njeni
ljubkosti. Potiho vzame kavbojke, ki jih je zvečer poravnal čez
naslonjalo stola, iz žepa vzame cigarete in vžigalnik, stopi skozi
kuhinjsko nišo na balkon in eno prižge. Jutra ima rad. Mirna so.
Svetloba prežene temo -- vitez ubije zmaja. Krempljasti prsti mrliča se
skrčijo nazaj v jamo. Sanje končno zbledijo. Saj ne, da bi izginile,
vedno znova se vračajo, ampak dobro je, ko zbledijo. Z užitkom potegne
dim globoko vase, ga zadrži in počasi izdihne skozi nos. Manja pravi, da
bi moral nehati kaditi. Ona je nehala, takoj ko je zanosila. On ne more,
trudil se je in se še trudi, ampak ne gre. Dan začne in zaključi s
cigareto. Je pa res, da ne kadi več v stanovanju, odkar imata otroka. Na
mrazu in na vročini kadi na balkonu, da znotraj ne smrdi in se dim ne
useda na Almina nežna pljuča. Deklica je dobila ime po prababici.

Prababica Alma se je iz Gradca v Avstriji v Sarajevo preselila leta
1911, ko je bila stara dvanajst let. Njen oče Herman, stotnik v
avstro-ogrski vojski, je prišel v Sarajevo po službeni dolžnosti, skupaj
z ženo Andrejo. Andreja je bila Slovenka, ampak ni bila Almina prava
mama, ta je bila Čehinja. Umrla je pri porodu. Alma se je kasneje
poročila s Sretenom, srbskim kapetanom, ki je po vojni služil v
Sarajevu. Imela sta hči Petro, ime je dobila po kralju Petru. Sretena so
kasneje, med vojno, zaklali ustaši, ki so ga zajeli na Kozari. Po vojni
je šla Petra v Slovenijo študirat in je spoznala Martina. Martin je kot
nekdanji partizan ostal oficir v JLA. Zaljubila sta se in se poročila.
Kmalu zatem pa je Martin dobil prekomando v Bosno, v samo srce
Socialistične federativne republike Jugoslavije -- v Jajce. In tukaj se
jima je rodila Harisova mama -- Tadeja. Prva v dolgem nizu žensk njegove
družine, ki se ni poročila z oficirjem, pač pa s Harisovim babom --
Jasminom, ki je bil učitelj športne vzgoje, dokler se ni z Bosno
zgodilo, kakor se je zgodilo, in je tudi sam končal junaške smrti. Če
sploh junaške. Če je sploh končal. Od tiste vožnje po gozdni vlaki s
hroščem se Haris ne spomni, kako in kaj je bilo z njim, le ni ga bilo
več.

Haris je zavarovalni zastopnik, ima hči Almo in ženo Manjo. Slovenko.
Prijatelji ga običajno kličejo kar Bosanc, pa čeprav bi ga bilo
genealoško težko nacionalno opredelili. Je pa res, da se čuti bolj
Bosanca kot Slovenca; čeprav je v Bosni preživel samo enajst let, v
Sloveniji pa dvaindvajset, ga je tistih prvih enajst let zaznamovalo
bolj kot preostanek življenja.

Obvladač
--------

Rok se po britju zazre v svoje oči. Nekaj časa se opazuje. Obraz ima
skoraj otrpel, potem si nenadoma pokaže jezik in se glasno zareži: »Rok,
ti si car,« si zadovoljno reče in stopi pod tuš. Zmeraj se tušira s tako
vročo vodo, da mu koža pordi. Zapre vodo in se namili. Počasi utira vase
dišeče moško milo in uživa, ko s prsti tipa lastne mišice. Z roko seže
do svojega uda, potegne kožico proti sebi in ga pošteno namili. Mili ga
do te mere, da mu rahlo nabrekne. Spet odpre vodo in spere milo s sebe.

Moker stopi na sredo kopalnice, vzame svežo brisačo in se pošteno
sfrotira. Nato iz omarice vzame silk-epil in si obrije dlačice po
telesu. Gol se vrne pred ogledalo, se še enkrat zadovoljno nasmehne
samemu sebi in se odišavi. Obleče si spodnje perilo in stopi v kuhinjo.
Zajtrk: trdo kuhano jajce, tanek kos rženega kruha, jogurt in jabolko.
Ko pozajtrkuje, si gre umit zobe in se obleč. Kavbojke Gucci, oprijeta
črna majica, rahlo svetleč se, eleganten siv suknjič in lahki črni
čevlji. Čevlji so zloščeni, da bi se lahko gledal v njih. Vzame aktovko,
ključe avtomobila in steče po stopnicah družinske hiše.

»Dobro jutro, oči,« pozdravi, ko steče mimo očeta, ki je ravno stopil iz
svojega stanovanja. Včasih je bila to enostanovanjska hiša, ampak ko je
Rok odrasel, so ji dvignili ostrešje in mu naredili lastno stanovanje.
Starši imajo ob misli, da bo sin na stara leta z njimi, boljši občutek,
Roku pa sta prav tako ljuba vedno poln hladilnik in kot iz škatlice
pospravljeno stanovanje, ne da bi mu bilo treba pomisliti, kako do
obojega pride.

»Dobro jutro, sine,« mu odzdravi oče in se sam pri sebi zadovoljno
nasmehne, ko vidi elastično, športno hojo in pokončno držo svojega sina.

Rok sede v avto -- Seat Ibiza z dizelskim motorjem --, vklopi garmin ter
pogleda na zaslon pametnega telefona, odpre elektronsko pošto in poišče
naslove strank, ki so mu jih poslali za ta dan. Jože Urkar, Zgornja
Brezovica, Dob pri Domžalah. Ta je prvi. Starost 71 let.

»Zlata jesen -- trideset evrov bo šlo,« si zamrmra Rok, medtem ko zažene
motor.

Tudi Rok je zavarovalni agent. Nekakšna legenda med agenti svoje
podružnične agencije.

»Pri Roku ne obstaja ne!« govorijo.

»Rok proda vse!« gre od ust do ust o njem.

»Za Roka ni slabe stranke!« direktor poučuje vse tiste, ki jim prodaja
ne gre in se izgovarjajo na neustreznost po telefonu naročenih strank.

Pač, Rok točno ve, kaj hoče. Načrtuje, da bo s tem tempom dobil
zastopstvo za vso svojo regijo, in ko se bo izšlo to, potem korak dalje!
Vedno naprej in vedno samo navzgor! Naravnost proti cilju. Cilju, ki se
tudi njemu samemu zdi tako fantastičen, da o njem ne govori z nikomer.

Dizel prijetno zamrmra, ko spelje. S hišnega dovoza na ulico. Na eni
strani so lepe družinske hiše, na drugi strani je polje. Nebo je modro,
naznanja vroč dan. Na koncu ulice sta cerkev z vaškim pokopališčem in
glavna cesta, ki vodi čez travnike, med njivami, skozi boršt na
avtocesto.

Rok vzame v roke prenosni telefon -- Samsung --, pobrska po zadnjih
klicih, in že kliče.

»Stari, si pa zgoden!« se mu zasmeji prijatelj.

»Res je, res. Še sam ne vem, kdaj sem bil nazadnje tako zgodaj pokonci.
Ravno zato te tudi kličem, dobil sem dopoldanske termine, ker popoldne
uvajam eno novo.«

»A potem ne bo nič s tenisom?«

»Ne, stari, bo! Poglej, zdajle imam štiri termine, to meni vzame vsega
kakšne 2--3 ure, potem sem prost skoraj do štirih.«

»Ob dvanajstih?«

»To bo sigurno šlo.«

»Uro in pol, potem kosilo?«

»Okej. Zguba časti.«

»Krasno! Rad šparam na tebi!«

Rok hoče še nekaj reči, pa za sabo opazi policijski avtomobil in
prekine. Kmalu zapelje z avtoceste, in mine še pet minut, pa ga garmin
pripelje natančno na želeni naslov.

Vzame aktovko z zavarovalniškimi papirji.

Na nosu si popravi sončna očala.

Počasi izstopi iz avtomobila in se skoraj kot v počasnem posnetku napoti
proti hiši. Njegova hoja izraža, da je obvladač, ki ima svet spravljen v
žepu.

Pozvoni.

Po nekaj trenutkih mu odpre starejši možakar.

»Dober dan, sem Dogal, Rok Dogal,« z rogermoorovsko resnobnostjo ponudi
roko starcu, ki kar stoji tam in ga gleda s pogledom, ki pravi »Kaj pa
je tebe treba bilo?«.

Rok se nasmehne s širokim nasmehom, ki razkrije dve vrsti pravilnih
belih zob: »Z zavarovalnice so klicali. Ne?«

Preden doda ta »Ne?«, trenutek počaka, tako da dobi »ne« nekako grozeč
prizvok, ki bi lahko pravil tudi: »Dobro vem, da so klicali, in raje se
ne igraj z mano, stari, sicer ti bo žal.« Učinek dodanega »ne« je prav
takšen. Starec stopi korak nazaj, se nasmehne. Prej ofenzivna drža
branitelja hiše se spremeni v gostoljubno zadrego. Žal mu je, da ni bil
že na samem začetku prijaznejši.

»E-e, ja, ja, so klicali,« reče starec. »E-e, kar naprej stopite, v
kuhinjo!«

Rok stopi pred gospodarjem in se počasi, sproščeno napoti v kuhinjo.
Niti vpraša ne, ali naj bi se sezul, saj ima vtis, da so njegovi čevlji
bistveno čistejši od tal. Sede na gospodarjevo mesto, odpre aktovko in
vzame ven mapo z napisom »Zlata jesen«. Na njej je fotografija prijetne
babice, ki se z vnukom vzpenja na letalo. V ozadju Alpe.

»Tole sem vam prinesel, gospod Jože.«

Starec se zdrzne, presenečen je, da Rok pozna njegovo ime. Od trenutka,
ko je Rok vstopil v njegovo hišo, se je v njegovih očeh iz nebodigatreba
zavarovalnega agenta spremenil v superiornega obvladača. Starec se čuti
nemočnega pred tem športnim mladeničem. Hipnotiziranega kot miš pred
kačo.

»E-e \... tako, a ste?« reče starec in vzame mapo v roke. »Ampak tole
jaz že imam \... e-e \... zakaj bi pa imel dve?«

Rok hlini presenečenje in dvigne obrv. Njegov glas je močan, izraža
samozavest: »Imate? No, to je pa imenitno. A jo lahko pogledava?«

»E-e \... kaj bova pa pogledala?« se zmede starec.

»Ja vašo zavarovalno polico, a ne!« reče Rok in se široko nasmehne.

Starec skoraj skrušeno pogleda k svojim nogam: »Ja ko pa ne vem, kje je.
E-e \... sin spravlja te stvari.«

Rok globoko zavzdihne. Njegov obraz se v trenutku zresni in pomrači:
»Poslušajte, Jože. To so pomembne stvari, s katerimi se ne moreva
igrati. To je resna zadeva. Če hočeva karkoli narediti, potrebujeva vašo
polico! A kar takoj pokličeva sina in ga vprašava, zakaj nama ni
pripravil police, če je pa vedel, da imava sestanek?!«

Starcu postane nerodno. Skoraj zardi v obraz, saj je sinu pozabil
povedati o tako pomembnem obisku. Pač, telefonistka mu je prigovarjala,
da bo prišel neki fant in mu bo nekaj povedal. Nič takega. Sploh ni
pričakoval pomembnega obiska, od katerega so odvisne življenjske zadeve.

»E-e-e-e \... zdajle ga ne bova dobila, sin dela v skladišču in zdajle
ne bo imel časa za telefone, ampak a se ne moreva pomeniti brez moje
police?«

Rok zavzdihne, nekaj trenutkov bobna s prsti po mapi in premišljuje,
potem se zazre starcu v oči z resnim pogledom, kakršnega starec ni bil
deležen vse od zgodnejših dni osnovne šole, kadar je pozabil na domačo
nalogo. Starec se počuti natanko tako: nebogljen je kot šolarček.

»Koliko pa plačujete?« vpraša Rok.

»E-e, za kaj?«

»Ja za polico, ali govoriva o čem drugem?« nestrpno zagrmi Rok.

»Aja, aja \... e-e-e \... za polico! Poglejva, imam urejeno s
trajnikom,« starec brž izgine v sobi in se vrne z bančnimi izpiski.
Zadovoljen je, ker je prinesel nekakšen dokument, ki učiteljici
dokazuje, da je v resnici naredil domačo nalogo, le doma jo je pozabil.

Rok se zazre v papir. Zavzdihne in odkimava z glavo, potem še globlje
zavzdihne in skoraj z gnusom odrine papir od sebe: »Tukaj vidim, da
plačujete petnajst evrov premije.«

»E-e-e-e-e \... tako je,« odvrne starec in napeto gleda v Roka. Sprašuje
se, ali se je izmazal ali ne.

Rok zmaje z glavo: »Premalo, čisto premalo.«

»Premalo?« je obupan starec, ker se je ponovno znašel v nebogljenem
položaju.

»Kaj pa! To je tako, kot če bi imeli zavarovano samo eno stran avta,
druge pa ne! Bi bilo to v redu?«

»E-e \... nimam avta,« poskusi starec.

»No, pa če bi ga imeli! Bi vam kaj pomagalo, če bi dobili povrnjeno samo
škodo na eni strani, na drugi pa ne, če bi razbili cel avto?« se
razburja Rok. »Ne bi! Nič ne bi pomagalo!« za trenutek obmolkne in
mirneje nadaljuje. »Poglejte, Jože. Reciva bobu bob. Vi nimate Zlate
jeseni, ker bi varčevali za potovanje, a je tako?«

»E-e-e, ja, bo držalo,« prikima starec.

»Vi varčujete, ker bi radi poskrbeli zase v primeru smrti, namesto da
ste v breme sinu. A imam prav?«

»E-e imate, imate prav \...«

»Se pravi, po tej polici,, ki jo plačujete petnajst evrov na mesec ste
sicer zavarovani za 1.500 evrov v primeru smrti. Pa je to dovolj?
Pomislite, koliko stane pokop, pa osmrtnica, pa koliko stane sedmina,
pomislite na vse to, in boste videli, da bi moral sin še kar krepko
doplačati, če bi vas hotel spodobno pokopati. In verjetno hočemo vsi
otroci spodobno pokopati svoje starše. A ni tako?«

»Ja, je \... e-e-e \... seveda je tako, ampak \... e-e-e \...«

»Saj ne rečem,« mu Rok ne pusti artikulirati misli do konca, »vaša
polica je varna, ena najboljših na trgu, ampak ni dovolj!«

»Ja, že \...«

Rok dvigne roko. Gesta odseka starčev stavek: »\... zato bova midva
sklenila še eno, prav takšno Zlato jesen, le da za trideset evrov, in
boste spodobno zavarovan!«

»E-e-e-e-e \... še trideset evrov? Ampak moja pokojnina \...«

»No, boste kar prinesel davčno in osebno?«

Zdaj je starec popolnoma zmeden: »E-e davčno, osebno \... zakaj?«

»Saj vam pravim, da skleneva tole polico, za katero sva se zmenila!«

»Saj se nisva \...«

»No, saj vam pravim, s to polico bo imel vaš sin zagotovljena vsa
sredstva za vaš pogreb, osmrtnico, pogrebščino, sedmino, in še kaj mu bo
ostalo. To, da ste se odločil za dodatno polico, je ena najpametnejših
odločitev, kar ste jih sprejeli zadnje čase!«

»E-e-e \... a da je?«

»Saj vam pravim \... samo osebno in davčno, pa imate vse urejeno.
Poskrbeli boste zase, pa še za vse tiste, ki jih imate radi! No, dajva,
vi mi prinesite osebno in davčno, jaz bom pa tole kar spisal.«

»E-e \...« začne starec.

»No, le pohitite, prej ko imate tole urejeno, varnejši ste!« reče Rok in
začne izpolnjevati formular zavarovalne police. Starec še nekaj časa
menca ob štedilniku, potem pa se le odpravi v hišo, kot pravi dnevni
sobi, in se čez nekaj minut vrne z dokumenti. Rok je tačas že vse
pripravil. Vpiše še številke dokumentov, pokaže starcu, kje naj podpiše.
Ko je to urejeno, mu ponudi roko: »Čestitam, gospod Jože! Pametno ste se
odločili! Če pa boste kaj potrebovali, me le pokličite!« mu reče in
pusti svojo vizitko.

»E-e \...« reče starec, vendar Rok že zapre vhodna vrata za sabo in
starec kmalu sliši le še zvok oddaljujočega se avtomobila.

Po uspešnem dopoldnevu se Rokov dan prevesi v seštevek neprijetnosti. Na
tenisu mu ne gre in ne gre. Naj se še tako trudi, žoge mu ne grejo prav.
Izgublja, in izgubljanje od nekdaj slabo prenaša. Zelo slabo. Kasneje,
kot da to ne bi zadoščalo, šele pod tušem ugotovi, da je pozabil svoje
milo doma, in si ga mora izposoditi od prijatelja. Patetični axe: ja, še
angeli bodo padali \... cepali bodo kot zapipsane muhe. Se pravi se
neprijetnega vonja in slabe volje s prijateljem odpravi v restavracijo.
Restavracija je seveda po prijateljevi izbiri, saj je bil on zmagovalec.
Niti dejstvo, da je v garderobi med oblačenjem ponovno opazil, da ima
občutno daljšega kot prijatelj, ne prežene Rokove slabe volje.

Vstopita v prijetno klimatiziran prostor. Po steni, okrašeni s
keramičnim mozaikom, žubori voda. Pristopi natakar. Roku se zdi čeden,
vendar osladen. Natakar ju povpraša po rezervaciji. Rok hoče reči, da je
nimata, pa ga prijatelj prehiti in pove svoj priimek, nato se obrne k
Roku:

»Veš, sem rezerviral, kar vedel sem, da jo boš danes pokadil,« se
butasto zahihita in Rok zavije z očmi. Izraz pokadil gre Roku še posebej
na živce. Natakar ju pelje k mizi. Lepi mizi, nekoliko odmaknjeni od
ostalih, nameščeni na skali, po kateri žubori slapek vode, ki se steka v
manjši ribnik z zlatimi ribicami. Skozi veličastno okno ob mizi je
razgled na reko Savo.

»Imenitno, ne?« reče prijatelj.

»Skrajno,« odvrne Rok in se sprašuje, koliko ga bo to stalo.

Ampak kot da vse to še ni bilo dovolj, se od nekod vzameta punci, ki ju
do zdaj ni opazil. Dolgonogi, trenirani, solarizirani, v krasnih kratkih
oblekah, ki ne zakrivajo bog ve koliko. Prijatelj se nasmehne. Videti je
kot maček, ki se sonči.

»To sta Žana in Šana,« reče, »upam, da ti njuna družba ne bo odveč?«

Rok spet požre slino, seveda mu ne bo odveč, ampak koliko ga bo to
stalo?! Vse to bo moral plačati, kar verjetno ne bo malo, nakar bo moral
spet na delo, uvajat neko bedasto novinko, prijatelj pa bo ostal tule z
ljubko črnolaso Žano in krasno rdečelaso Šano. Ali pa je ravno obratno
in ima rdeče lase Žana? Kot da bi bilo važno! Prijatelj mu je pravil o
njiju, mu obljubljal srečanje z njima! Vse to je lepo in prav, ampak
potem ti ju pa zmene pripelje ravno na kosilo, ko bo on moral delat!

Prijatelj opazi Rokov podaljšani nos in mu tiho reče: »Poslušaj, stari,
saj vem, zmenjena sva bila, da častiš kosilo za naju, če ti je preveč za
vse štiri, pusti, bom jaz plačal, pa boš ti drugič.«

Seveda sta slišali. Morda samo bežno, ker tega ne pokažeta, ampak Rok bi
lahko stavil, da sta slišali. Prvič, prijateljev govor še zdaleč ni bil
dovolj tih, drugič, ko je zaključil, sta se pomenljivo zahihitali.
Slišali sta, to je bilo gotovo. Rok izbriše kislost: »Ni govora, stari,
kakor sva zmenjena, sva zmenjena, če sem rekel, da plačam, plačam.«

Prijatelj se nasmehne puncama: »Rok je izgubil partijo tenisa in časti.«

Sol na odprto rano! Rok skoraj zaječi.

»Oh, se zgodi,« reče Žana, lahko pa, da tudi Šana.

»Saj boš naslednjič zmagal,« reče druga.

Oh, empatija do zgube! Kako žgoče boleče!

»Ha, bo zmagal, ja, v lastnem fantazijskem spisu!« je duhovit prijatelj,
za katerega je zdaj Rok gotov, da postaja bivši prijatelj. Kot da ne bi
prav do tega prekletega dne Rok vedno zmagal. Vedno! Če je zares
razmislil, je morda v zadnjih dveh letih izgubil vsega trikrat. Od vsaj
petdesetih partij. In ravno danes ti nesnaga pripelje tile dve, sanjsko
Žano in popolno Šano, ali pa ravno obratno, in ravno danes, ko Rok nima
časa!

Seveda naročata stvari, kot je škampova solata za predjed, pa potem
losos na rukoli za glavno jed, pa za sladico neko čokoladno kremo,
katere imena Rok ne zna niti ponoviti. Da ne govorimo o pijači. Reci in
piši, Roka ves obrok za vse štiri stane nekaj manj kot dvesto evrov. In
Rok je pil le vodo. Saj ne, da bi ga denar bolel, ampak boli ga pa, da
bo moral kmalu oditi, in delati bo moral z neko novinko, ko pa bi ga
lahko čakalo še kako drugačno popoldne!

»Rok je zavarovalni agent,« se tako rekoč bivši prijatelj čuti
poklicanega pojasnjevati, ko Rok omeni nujnost odhoda in zahteva račun.

»Oh, a ti dava kaj zraven?« s sadistično empatijo vpraša Žana ali pa
morda Šana.

»Finančno-zavarovalni svetovalec, in ne zavarovalni agent. In pa, če sem
rekel, da je danes kosilo na meni, je na meni,« ga popravi Rok in
prijatelja sovražno pogleda.

»Seveda, izgubil si in za kosilo sta igrala!« se zahihita Šana, lahko
pa, da je ravno druga.

Rok plača in vstane od mize. Žana, lahko pa, da tudi druga, ga zadrži in
položi dlan na njegovo dlan.

»Verjetno bi se lahko še videla?« se mu nasmehne.

Rok je vajen, da ga punce osvajajo. To enostavno morajo početi. Jesti,
piti, dihati in osvajati Roka je del ženskega življenjskega cikla.
Včasih mu gre to celo na živce, pa vendar potrpi. Rok se zaveda, da je
priljubljenost pri lepih ženskah pomemben del življenjske uspešnosti.

»Zakaj pa ne,« ji reče Rok. Potem pogleda tako rekoč bivšega prijatelja:
»Stari, daj ji mojo telefonsko, jaz res letim!«

Rok je srečen, ko zasliši umirjeni klokot varčnega dizla. Zadrega in
sram sta ostala zadaj. Počuti se nekoliko načetega, njegova samozavest
je vsaj pet stopnic niže kot običajno, ampak bo v redu, to popoldne bo
uvajal novinko, se pravi prodaja ne bo v prvem planu, pač pa podajanje
znanja in izkušenj. To rad počne.

Ko se vozi, se sprašuje, kakšna bo.

Zavarovalne agentke imajo običajno preveliko sedalo, so nevpadljivo
oblečene in namazane, običajno so prijetne, privlačne na oko, vendar
nikakor nič ubijalsko lepega v smislu Žane in Šane. Ker ga je direktor
opozoril, da gre"		Beletrina	2015.0	ne	da	78405.0	1734.0	
Leposlovje	Groznovilca.txt	Groznovilca	Groznovilca v Hudi hosti	Jana Bauer		"Groznovilca pride v Hudo hosto

Tiste oblačne sobote je proti Hudi hosti letelo nekaj čudnega. Zares čudnega. »Bomba,« je dahnila veverica, ko je pogledala vnebo. »K nam jo nese.« Oddirjala je naravnost k sovi. »Bomba!« je razburjeno kričala.»Kako?« je vprašal medved, ki je pri sovi ravno srkalčaj. »Bomba,« je veverica vsa iz sebe s krempeljcem zamahnila proti nebu. »Konec je! Zbogom Huda hosta.« Sova se je začudeno ozrla kvišku: »Kaj neki bi to lahkobilo?«»Ptica ni,« je modroval medved, ki je strmel v nebo. »Žaba, miš ali krt pa tudi ne.« »Čudaško,« je kimala sova. »Saj pravim, da je bomba!« je zacvilila veverica. »In bombe imajo danes prav trapaste navade. R-a-z-n-es-e-j-o t-e! « Veverica jo je ucvrla stran. »Meni se zdi bolj podobno hruški,« je menil medved. »Hruški, ki nosi ježa.« »Čeprav,« je ugovarjala sova, »ali so hruške tako pisane in ježi tako ... tako ...« »Podobni čajnikom?« ji je pomagal medved. »Balon je,« sta vzkliknila, ko se je leteča reč približala. »Majhen, zakrpan balon z majhnim pločevinastim čajnikom namesto košare.« Začel je pristajati. Čajnik je zadel ob gozdna tla. TUMP! Južni veter ga je vlekel čez korenine, ki so štrlele iz zemlje. BUMF! BUMF! BAMF! Prav grdo ga je mikastil. Nekdo v čajniku je začel glasno preklinjati. Medved in sova sta lahko razločno slišala jezen glasek: »Auuu, to boli. Presneti južni veter! Ustavi me že!« Balon se je zapletel v trnove robide in čajnik je obtičal. Njegov pokrov se je s treskom odprl. Ven je prilezlo majhno bitje. Namrščeno. Strašansko besno. V poletni oblekici in s čepico, iz katere sta rasli nekakšni rogovili. »Hudoba napihnjena!« je mala stisnila roko v pest in zažugala proti krošnjam, kjer se je gugal veter. »Srečo imaš, da sem bila v čajniku jaz in ne moja prababica, da veš. Stavim, da si nje ne bi upal takole nabunkati. Presneto! Zgrabila bi te za rep in ti odvezala vse vozle.« Mala si je poravnala oblekico in potipala rogovile na glavi. Pomislila je na prababico in njene porcelanaste skodelice z robovi, tankimi kot papir, in s sliko kraljičine glave na dnu. »Natančno tako je storila s severnim vetrom. Da boš vedel! In to samo zato, ker ji je iz pipe odpihnil malo tobaka. Si slišal? M-a-l-o t-o-b-a-k-a.« Sova in medved sta molče opazovala razjarjeno bitje. »Ena tistih groznovilc je,« je čez čas pripomnila sova. »Ne spomnim se natančno, a nekaj imajo z vetrovi.« Mala je iz čajnika privlekla culo s pisano kramo, izbrskala zlatnik, poiskala najbližjo praprot in pod njo začela kopati luknjo. »Kaj počne?« je vprašal medved. »Zlatnik zakopava,« je pojasnila sova. »Groznovilce svoj zlatnik kar naprej premeščajo po gozdu.« »Jo greva pozdravit?« je zanimalo medveda. »Ne bo ostala,« je zahukala sova in zletela v nebo, »groznovilce ne zdržijo dolgo brez svojih tet in sestričen, sester in prababic.« Medved je skomignil in odlomastil. Groznovilca se še dolgo ni pomirila. Grozila je vetru, jezno pljuvala na tla in dvakrat brcnila v čajnik. Ustavila se je šele, ko je na bukvi zagledala prazno duplino. Pobrala je težko culo in splezala po deblu navzgor. »Tole si bom uredila po svoje,« je zamomljala, odložila culo na vejo in vstopila. »Tukaj ni prostora za vse,« je odločno povedala lešnikom in jih lepo po vrsti zmetala ven. Zadovoljno je stopila po svoje stvari. Toda izza debla se je pripodil južni veter in odpihnil njeno culo dol, h koreninam. Cula se je razvezala in krama se je razletela po gozdu. Modri gumb se je zakotalil pod hrast in ogledalca so pristala pod smreko. »Veteeerrrr!« je kriknila groznovilca. Bila je besna kot strela, pokljala je s členki, škrtala z zobmi, vmes pa tulila in na vse grlo vreščala. Mimo se je priklatil jež. »Kdo spet zganja tak kraval,« je momljal, že vnaprej siten. »Hej,« je vzkliknil, ko si je ogledoval prevrnjeni čajnik. »Je kdo tu?« Ko je groznovilca zagledala ježa, je bila v trenutku pri njem. »Danes se sploh še nisem počesala,« je rekla, zgrabila ježa in si z njim naježila lase. Jež je sprva molčal, potem pa vzrojil. »Malo olike ti ne bi škodilo, punca!« jo je nadrl. »Jež sem, ne krtača za tvoje svedre.« Groznovilca se je zadovoljno opazovala v ogledalcih. Kako njena pričeska zdaj bode v oči! »Pa prosim in hvala,« je še naprej nergal jež. »Tega te mama ni naučila, kajne?« »Moja prababica,« je odgovorila mala, »ima v predalu sedemnajst živih ježev. Za vsak dan v mesecu po enega. Veš, da se ji še nobeden nikoli ni zahvalil? Grozno nevljudni so. Mogoče zato, ker jih pita samo s suhimi slivami. Slišala sem, da suhe slive povzročajo nevljudnost.« Jež je razmišljal, ali ima mesec natanko sedemnajst dni, pa tej zadevi ni prišel do dna. »Ampak jaz že nisem takšna, suhih sliv sploh ne jem,« je nadaljevala groznovilca. »Hvala, če se lahko vsak večer s tabo počešem, zato pridi k moji duplini, ko pade mrak. In nobenega zamujanja, prosim!« Jež je ostal brez besed. Da nekdo tako ravna z odraslim ježem! Česa takega v Hudi hosti še ni doživel. Razmišljal je, ali naj groznovilco zbode ali naj jo gre raje zatožit sovi. Besen se je pobral. Groznovilca se je odklatila globlje v gozd. Svoje stvari je pustila ležati naokoli. Kar naj jih malo izuči, si je mislila. Gozd je bil lep in tih. Na poti je naletela na imenitne luže. Ob mesečini jih pridem preizkusit, si je rekla. Vrnila se je k bukvi. Okoli nje si je izdelala stopnice iz dračja. Posadila je nekaj divjih buč. Nekaj okrasnih mušnic. Obesila je gugalnico. Z veliko težavo je iz čajnika privlekla naslanjač, ki ga je izmaknila prababici, in se utrujeno ugreznila vanj. Vzela je svinčnik in hotela zapisati v dnevnik: Dragi dnevnik, končno sem našla nov dom. Tukaj imajo sitne ježe in imenitne luže. Ampak dnevnika ni bilo nikjer! Pretaknila je duplino, prečesala okolico. Nikjer ga ni bilo. Spet je začela razsajati, noreti, besneti, tuliti. Pokala je s členki in škrtala z zobmi. Prva je priletela sova. »Kaj pa kričiš?« jo je vprašala. »Nekdo mi je ukradel dnevnik!« je zavpila groznovilca. »Niti slučajno,« jo je zavrnil močerad, ki je čepel v bližini. »Ne pride v poštev,« se je oglasil deževnik, ki je ravno lezel mimo. »V Hudi hosti ne krademo,« je pojasnil medved, ki se je primajal izza smreke. »Ukraden je,« je trdila groznovilca. »Preiskala sem vsak centimeter. Zaman. Pogledala pod vsak storž. Ni ga. Torej?« Sova je razmišljala. »Prejle se je prišel pritožit jež,« je"		Jana Bauer	2011.0	da	ne	10619.0	12.0	
Leposlovje	ferrari_inside.txt	ferrari_inside	Skrivnostni ferrari	Gerit Kopietz in Jörg Sommer	mladinski roman	"Danes je prvi resnično topel dan v letu. Po tednih snega, dežja in arktičnih temperatur se v tebi spet prebujajo nove življenjske moči. Šolsko dopoldne preživiš brez večjih katastrof. S strahom pričakovani matematični test na srečo odpade. Hitro poješ kosilo, kajti že ob dveh si s prijatelji dogovorjen na košarkarskem igrišču.
Ko vstaneš od mize, pogledaš na uro. Ravno dovolj časa imaš za prijeten sprehod. Sicer pa ne pozabi, da imaš pod posteljo tudi rolerje.


Zgrabiš jih, preden jih načne rja, in se odpraviš na prvi letošnji izlet. 

Odpraviš se peš. Košarkarska tekma bo popolnoma zadovoljila tvoje današnje potrebe po športu. Pretiravati res ni dobro. 


Dobra stara babica Schnur te pričaka prešerno nasmejana. Ko prideš bliže, začne brskati po svoji torbici. Že slutiš najhujše. In res, na dan privleče eno svojih strašljivih daril – majhno, lepljivo, nemogoče pekočo stvarco. Položi ti jo v dlan in te potreplja po licu: »Izvoli, dobro vem, da imaš še posebno rad moje mentolove bonbone.«
Na obraz skušaš pričarati hvaležen nasmešek. Lepljivi zdrizek vtakneš v žep. 

Med nove predmete na pustolovski karti vpiši mentolov bonbon.


Nato vljudno vprašaš: »Lahko kaj storim za vas, draga gospa Schnur?«
Ta vneto prikima: »Seveda, otrok moj. Jutri dobim nov kavč.«
»Kako lepo. Zagotovo je še posebno udoben.« Babica se nasmehne in prikima: »O, seveda, saj je tudi precej večji od prejšnjega.« Presenečeno pogledaš. Še večji? Že prejšnji je imel dimenzije oklepnega vozila. 
Babica Schnur se prijazno nasmehne: »No, mislila sem, da bi mi danes popoldan s prijatelji pomagal odnesti stari kavč na dvorišče, tako da bom imela prostor za novega.«
O, ne, pomisliš, zadeva zagotovo ni samo velika kot tank, tudi tehta toliko. Toda ustrežljiv, kot si, zaslišiš iz svojih ust popolnoma druge besede: »Seveda, gospa Schnur, z veseljem vam bomo pomagali!«
Babica Schnur se olajšano nasmehne: »Saj sem vedela, da me ne boste pustili na cedilu.«
Potem se s širokim mahanjem rok poslovi.


Odpraviš se dalje in počasi začneš razmišljati, kako navdušeni bodo ostali KLIK-ovci nad novo delovno akcijo, ki si jo pravkar zakuhal. 

KLIK – najuspešnejšo in najbolj neizprosno detektivsko ekipo vseh časov – sestavlja pet profijev:


Kaj Krenzer

Je sicer čisto povprečen šolar, toda kot detektiv je ena A. Nič čudnega – saj zna vse velike detektivske romane na pamet. Kadar Kaj nekaj posumi, ni pred njim in njegovim super računalnikom z imenom Napoleon, ki ga je sam izpopolnil, varen noben lopov. Poln optimizma skupaj s svojimi prijatelji – Jonom, Brino, Smartyjem in Sherlockom – mrzlično pričakuje vsak velik detektivski primer. 


Jonatan Henken, 
imenovan Jon

Je Kajev sošolec in najboljši rolkar na šoli. Sicer je za glavo manjši od svojih prijateljev, ampak zato za svetlobna leta hitrejši. Na smrt prisega na pečene pistacije in niti najmanj na šolo. 
Sabrina Henken,
imenovana Brina

Je natanko deset mesecev in pol mlajša od svojega brata Jona in hodi v isti razred (kajti veliki brat je lansko leto pogrnil). Je pravi knjižni molj – najraje prebira romane o konjih. Lasten poni bi uresničil njene sanje, do takrat pa bi se rada na pamet naučila vse o konjih. V šoli ima najboljše ocene in vsi učitelji mislijo, da je zelo pridna in prilagodljiva punca, v resnici pa je precej navihana.

Martin Connely, 
imenovan Smarty 

Ima nemško mamo in ameriškega očeta. Cele noči surfa po internetu in staršem tako vsak mesec podari astronomski račun za telefon. Ima kroničen odpor do vsega, kar smrdi po športu. Njegov najboljši prijatelj je njegova podgana.

Dr. Čuden 

Je bele barve, hiter kot strela in nabrit, kot se za podgano spodobi. Stalno prebivališče: Smartyjeva majica s kapuco. Smartyjevi prijatelji so tudi njegovi prijatelji. Kdor pa ni Smartyjev prijatelj, ima strašansko smolo.


Sherlock

To si TI, dragi bralec. Si najpomembnejši član detektivske tolpe Kaj & Co. Nadimek si dobil po najslavnejšem detektivu vseh časov, Sherlocku Holmesu. Kajti takrat, ko nihče ne ve, kako naprej, je vse odvisno od tebe – takrat odločaš ti. Če hočeš ali ne.


Glavni policijski 
komisar Kuckelmann 

Sicer veliko ve, toda vsega pa spet ne. Njegovo življenje bi bilo mnogo bolj prijetno, če ne bi bilo detektivskega podmladka, ki je vedno nekaj korakov pred njim. Že brez vas ima kot policijski komisar dovolj dela. Zato ne more igrati še varuške.
Brat Jakob

Stanuje v opuščenem poslopju nekdanje železniške postaje. Nekoč je bil župnik, danes pa živi kot puščavnik, pomirjen sam s sabo in celim svetom. Je velik prijatelj otrok, nadvse rad kuha in z odprtim srcem in dragocenimi nasveti stoji ob strani ljudem, ki potrebujejo pomoč.


Babica Schnur
 
Stanuje v isti hiši kot Jon in Brina Henken in je malce čudaška. Je rahlo naglušna, zato svojo najljubšo glasbo navija na ves glas. Na veliko žalost svojih sosedov prisega stara dama izključno na rock. Zelo rada in zelo dobro pripoveduje zgodbice, obožuje vse otroke in ob vsaki priložnosti deli 'strašansko okusne' mentolove bonbone.
Dr. Gerold Stein
 
Je Kajev razrednik. Kot učitelj ima res čudežne metode, žal pa tudi neprijetno lastnost, da vedno ve več, kot bi pravzaprav smel.


Jana Riedel 

Je prodajalka v novi mestni knjigarni in ve skorajda vse. Če pa česa ne ve, ve vsaj, v katero knjigo mora pogledati. Je Kajeva velika sestrična, ki otrokom vedno znova pomaga s pravimi podatki - in ti so, kot vemo, za detektive zlata vredni. Je zelo pogumna; kadar je treba stopiti v akcijo, si upa tudi sama v levjo votlino …
Tako, zdaj poznaš najpomembnejše KLIK-ove osebe. Nekaj več pa jih boš v tej pustolovščini še spoznal. 


Zdaj pa poskrbi, da ne boš zadnji na igrišču, sicer boš danes tekal za žogami, ki bodo letele ven z igrišča. Saj veš, takšno je pač eno od železnih KLIK-ovih pravil. 


Z obema rokama zgrabiš rešilni žleb in se ga oprimeš z jeklenim prijemom. Tvoje noge z rolerji vred še nekaj stotink sekunde švigajo dalje, nato pa se dvignejo s tal. Nekaj časa skorajda vodoravno lebdiš v zraku, takoj zatem jo nemilostno priletiš na trd asfalt.
Pri pristanku si krepko odrgneš komolec – au, kako boli! Toda še vedno se ne daš. Primeš se za komolec in se skušaš skobacati na noge, ko iz nizkega avtomobila izstopi voznik in zaskrbljeno priteče na pomoč:
»Sveta nebesa, le kako se je to zgodilo? Menda ja nisi poškodovan?« Bradat moški s smešnimi očali poklekne poleg in se začne na vse kriplje opravičevati: »Oprosti, nisem hotel, verjemi. Samo zelo se mi je mudilo.« »Že dobro,« odvrneš, »saj ni nič.«
Možakar te presenečeno pogleda: »Si prepričan?«
Hrabro prikimaš in s tem voznika očitno pomiriš, kajti seže v torbo in ti pod nos pomoli tisoč tolarjev: »Izvoli, za majhno odškodnino.«
Zahvališ se in spraviš denar.


K premoženju na pustolovski karti prištej tisoč tolarjev.


Nato še prijazno pomahaš možakarju, ki sede v avto in se hitro odpelje proč.


Namuzneš se in se odpraviš dalje. 


Začelo se je. Z Jonom in Brino bi lahko bili sanjsko moštvo, če se ne bi brat in sestra po vsaki izgubljeni žogi na smrt sprla. Nemočno zavijaš z očmi in si hkrati prisegaš, da ne boš nikoli več igral z OBEMA hkrati. Z veliko muko vam uspe v prvi četrtini zmagati s 15:12.
Toda potem se zgodi presenečenje. Karolina se je očitno šele zdaj dobro ogrela. Skoraj vsak njen met je zadetek v polno! Kot bi mignil ste v zaostanku. Jon začne preklinjati: »To je čarovnija!« Žal vam ni pomoči, nasprotniki vas neusmiljeno prekašajo. Potem ko v drugi četrtini krepko izgubite, se začneš rahlo zaskrbljeno ozirati naokrog. Karolina pa se le tiho muza.
V tretji četrtini daste vse od sebe. Boriš se kot lev – četudi ne vedno najbolj pošteno. Pod košem pride zaradi borbene vneme celo do rahlo grobega prerivanja. Karolina vrže. Postaviš se v dober položaj za sprejem odbite žoge. S hrbtom odrivaš proč nekoga, ki pa se nenadoma umakne stran. Izgubiš ravnotežje, stopiš dva koraka nazaj, zakriliš z rokami … 


… in s hrbtom telebneš na tla. 

 
Stisneš zobe in se poženeš skozi vrata. Prvih nekaj metrov je rahlo mučnih, toda kmalu zarjaveli sklepi spet stečejo, kot je treba. O.K., čevelj te rahlo tišči, toda občutek je božanski. Elegantno se izogneš nekaj pešcem, pomahaš babici Schnur na drugi strani ceste in se v mislih že veseliš vroče tekme pod košarkarskim košem.


Naenkrat iz stranskega dvorišča predte plane majhen avto. 


Dobrih deset minut kasneje se drenjate skozi vrata knjigarne. Ker ni pretirane gneče, Jano takoj zagledate. Ravnokar pregleduje ducat knjig iz nove pošiljke. Ko vas opazi, se zareži: »Bi tudi vi radi novega Sherlocka. Ravno danes smo ga dobili.« Kaj se nasmehne in odkima: »Najlepša hvala, naša življenja so že sama po sebi dovolj napeta. Toda Brina bi rada neko knjigo.«
 Jana se obrne proti Brini, ki pa se nenadoma presenečeno zazre skozi okno: 


»Kaj pa je to?« 


Prednost tvojih rolerjev je, da zavora odlično prime. Na asfaltu"		Didakta	2001.0	da	da	15638.0	511.0	
Leposlovje	kracmanove pravljice 2-1.txt	kracmanove pravljice 2-1	Kračmanove pravljice II. del	Ilja Popit	pravljice, povesti	"V gozdovih blizu Vokel, vasi na Gorenjskem pod Šent Jurjem, je bil pred
nekaj leti peslajnar. Pravijo, da je kradel ovce in teleta, in jih je
daleč v temnih gozdovih kuhal po brlogih. Nekateri pa čenčajo, da jih je
kar surove jedel.

Z Voklega in bližnje okolice že niso hoteli več goniti ovc in telet na
pašo, da jim živinčet ne bi pokradel, da ne bi padle v pest peslajnarju,
ali pa zgolj iz strahu, da mu celo sami ne bi prišli v pest. Nekdaj se
je zbralo več možakov, da bi peslajnarja spravili izpod nog. Šli so ga
streljat. A so dejali, da se ga krogla ne prime. Mislim, da so že bili
preveč vajeni streljanja, pa ga zadeli niso. Da

bi se izvlekli iz sramote, so govorili, bi rekel, da se ga krogla ne
prime.

Birič v Kranju je bil takrat Rada, debel, širok, močan, močan mož. Rada
je tudi srečal v tistih gmajnah ali gozdovih tega peslajnarja. Toda mu
je bil zagomec, torej mu je bil kos.

Peslajnar je nekajkrat zalajal vanj in nerazumljivo reče:

»Tem snedel, tem snedel, če se mi ne sprauš!«

Rada pa ga s puško nekajkrat udari čez rebra, da se peslajnar zvali.
Uklene ga in ga pelje v Kranj. Sto palic so mu našteli in moral je biti
vojak. Tisti peslajnar je bil namreč uhajnik in se je ogibal služenju
vojske. Zato, da bi se mogel lažje skrivati, se je oblekel kot
peslajnar. Ukradel je namreč pasjo kožo in se napravil po peslajnarsko.

Velikokrat sem že slišal takšne homatije o peslajnarjih, pa mi ne
pridejo vse na misel.

V nedeljo popoldne po krščanskem nauku je bilo. Jernej in Mina sta
sedela na klopi pred hišo. Njuna otroka, Tinček, čvrst fantek, in
Ančika, njegova sestrica, sta sedela v sredi.

Pogovarjali so se, kar so gospod duhoven učili popoldne pri nauku,
namreč o usmiljenju do ubogih. Zdaj je Mina kaj povedala, zdaj pa Jernej
kaj razlagal in priporočal sinčku in hčerki. Ta dva sta ga pa voljno in
natanko poslušala. Česar nista prav ali popolnoma razumela, pa sta
prosila, da se jima še enkrat razloži.

Med takimi pogovori je šlo zlato sonce za gore, vrhu gora pa je ugasnil
tudi zadnji žarek zlate luči. Prihajalo je temneje in temneje. Že je
hotela ta pobožna družinica zapustiti klop, in se podati v hišo, kar
pride doli po stezi po berglah hrom, kruljev človek.

»O revež! Kako težko mora biti, če ni moč drugače hoditi, kot opiraje se
na bergle,« je vzdihnila Ančica, ko je zagledala hromca.

»Revež je,« reče tudi Tonček »revež, in usmiljenja vreden.«

Medtem se siromak približa in milo prosi, da bi se mu podelil božji dar
v imenu svetih petih krvavih Kristusovih ran. »Mati, ljuba mati!« je
zdaj zaprosila Ančica in uprla svoje nedolžne oči v materine. »Revež je.
Smili se mi. Naj mu dam nekaj denarcev, ki ste mi ga dali za štruco. Ne
potrebujem ga tako zelo, njemu bi pa utegnil priti prav, ker je revež,
in si ne more sam zadosti prislužiti.«

Mati pa so rekli: »Ljubika moja, ali res veš, da bo prišel dar v dobre
roke? Gospod fajmošter so dejali, da ni prav, če se da prav vsakemu
beraču. Nekateri beračijo le zato, ker se jim ne da delati in je torej
celo greh vbogajme dajati takim lenuhom, ker jih s tem samo podpiramo
v lenobi.«

»Mamka! Mamka! Ta ni potepuh. Na obrazu se mu vidi, da ni,« reče spet
Ančika. »Torej, naj mu dam? Naj, kajne mati, da ne branite?«

Mati veselo objame hčerko ter ji dovoli prošnjo. Ančica urno vstane in

teče v hišo. Ravno tako tudi Tinček. Kmalu prideta nazaj. Prineseta
vsak svojo hranilnico in dasta revežu polovico prihranjenega denarja,
katerega so jima oče in mati vsako nedeljo zavoljo pridnosti dajali za
štruco. Jernej in Mina pa sta mu tudi pomolila vsak nekaj.

»Bog vam povrni jezero krat, dobri ljudje!« se je zdaj zahvalil
siromak. In solze veselja so mu prišle iz srca.

Ni se mogel ločiti od te pobožne družine. Obrnil se je k Ančki in
Tinčku rekoč:

»Vama, dobra otroka -- če bosta tudi v prihodnje tako pobožna, kakor
zdaj -- bo dal Bog, ki je sama pravica, dolga leta veselih in srečnih,
srečnih dni.«

Ko je sklenil zahvalo, je prosil Jerneja in Mino, da bi mu ne odrekla
nocoj prenočiti pod njuno streho. »Storila se je že noč. Dalje hoditi
v temi je hromemu človeku težavno.«

Dovolita mu in mu rečeta iti v hišo, kamor so se podali vsi.

»Vem, da ste lačni,« reče Jernej, ko je Mina večerjo prinesla. »Nimam
veliko družine, in kjer se štirje pri mizi nasitijo, se lahko včasih
tudi peti.« In je dejal siromaku, naj se primakne za mizo.

Preden so se usedli, je Tinček molil naprej, drugi pa so narekvali.
Med jedjo so se menili razne reči. Ko so povečerjali, pa je molila
Ančika. Jernej je bil uredil tako, da je molil Tinček vselej pred
jedjo, Ančika pa po jedi.

Med drugim je Jernej po večerji vprašal revnega človeka, zakaj da je
hrom. Ta pa je odgovoril:

»Svoje prigodbe nisem povedal še nikomur. Vam pa jo razodenem, ker ste
mi tako dobri in ker bi utegnila biti sinčku in hčerki v poduk, kako
se, kolikor je moč, ogibati hudobnih tovarišev in malopridne
druščine.«

In je jel pripovedovati takole:

»Ime mi je Miha. Sem sin pobožnih in še precej premožnih staršev, ki
so živeli na Gorenjskem. Rajnki oče, Bog mu daj nebesa, so odločili,
da bo dom dobil moj brat. Mene pa so dali v šolo. Začetne tri razrede
sem bil vselej eden prvih. Ker mi je šel uk od rok, so me po dobro
izdelanih začetnih razredih dali v Ljubljano. V dvanajstem letu sem
prišel v prvi latinski razred. Brž sem prekosil vse svoje učence. Tako
tudi v drugem letu. Vsi učitelji so bili z menoj zelo zadovoljni.

V prvega pol leta tretjega razreda pa so mi umrli oče. V ušesih mi še
done besede, ki so mi jih govorili na smrtni postelji. O, ko bi jih
bil le ubogal. Dejali so -- naj povem, da slišita sinček in hčerka --
dejali so:

'Ljubi moj sin! Še vselej si me ubogal. Vem, da ne boš preslišal niti
mojih slednjih besed, ki jih govorim v tvoj prihodnji prid, v tvojo
večno srečo. Nič novega ti ne bom povedal. Kar sem ti bil že večkrat
priporočal, bom ponovil še enkrat. Bog naj ti bo vedno v mislih. Njega
nikar nikoli ne pozabi, da tudi on tebe ne pozabi. Mater in učenike
rad, zvesto in vselej ubogaj. S hudobnimi tovariši se ne druži. V
spridene druščine ne zahajaj, zakaj pregovor je: Po slabi tovarišiji
rada glava boli. In ta pregovor je gola resnica. Ne da se povedati,
koliko jih je že slaba druščina zapeljala, jih pogubila časno in
večno. Torej, pri živem Bogu te zarotim, pri vsem, kar ti je ljubo in
drago, pri tvoji lastni časni in večni sreči, pri ljubezni do tvojega
očeta, ki ga bo kmalu mrtvaški pot obdajal: posebno se ogibaj hudobnih
tovarišev! Glej, da ohraniš nedolžno srce! Zmeraj rad moli, in srečen
boš.'

Tako so oče govorili in kmalu potem so v miru zaspali, zaspali za
vekomaj.

Zdaj sem bil še bolj priden kot poprej in trdneje sem se prijel učenja.
A to ni bilo dolgo. Drugo polovico leta sem bil sicer še zmerom pridni
Miha. Prihodnje leto pa sem se ves preobrnil. Iz istega razreda smo
stanovali trije skupaj, jaz in še dva druga. Onadva pa sta bila poredna,
malopridna in umna vsake zvijače. Sam sem bil do tedaj večji del rad le
doma pri knjigah. Tovariša pa sta se malokdaj učila. Klatila sta se
okrog in skušala tudi mene spraviti na svojo stran. Kar prehitro sem se
jima dal zapeljati. Pregovorila sta me in kmalu sem hodil z njima na
prepovedane kraje.

Kmalu sta me pripravila, da sem zahajal v krčme. Sprva podnevi, potem pa
tudi ponoči. Včasih sem se sicer spomnil očetovih besed. Sčasoma pa sem
jih pozabil. Šele ko sem zabredel v nesrečo, so se mi spet vtisnile v
glavo, da jih ne bom pozabil do konca svojih dni. Šolske reči sem začel
zanemarjati. Ker pa sem imel bistro glavo, mi je šlo v šoli še vse po
godu.

Naslednje leto pa sem se popolnoma spridil. Ostajati sem začel zunaj
šole. Vedno sem tičal v krčmah, naposled sta me tovariša navadila še
igrati. Sprva se igre nisem hotel oprijeti, toda tovariši so me
zasmehovali. Ko so izvedeli, da ne znam igrati, so rekli: 'Sram te bodi,
Miha! V peti šoli si že, in še tega ne znaš'. Zbodlo me je v srce, da so
me tovariši zasmehovali. In prej, kot sem mislil, sem znal igrati. Sprva
mi je šla igra srečno od rok. Večidel sem dobival. Sčasoma pa sem začel
tudi izgubljati. In upanje, da bi zaigrano spet priigral, se ni dalo
pogasiti, ampak bolj in bolj se je vnemalo. Denar, ki so mi ga dajali
mati, sem hitro zapil in zaigral. In zapravil sem ga veliko, zraven sem
pa še dolgove delal. Mater pa sem vselej znal nalagati, da so jih
plačali. Po krčmah smo navadno sedeli čez polnoč. In tam sem se navzel
vsega slabega.

Bilo je v šestem razredu. In zgodilo se je, da so nas zalezli med šolo
pri igri. Neki osleduh in skrivni tožnik nas je bil izdal. In spodili so
nas iz šole. Nič ni pomagalo: ne prošnje ne jok, vse je bilo zaman. Niso
nas hoteli nazaj. Ko so mati to izvedeli, so se tako ustrašili, da jih
je zadel mrtvoud, božji žlak ali kap, in kmalu so umrli.«

Ob tem se mu vlijejo solze po licih. Jokal je na glas, čez nekaj časa pa
je spet začel pripovedovati takole:

»Ko sem izvedel za smrt matere, sem se milo zjokal in trdno sklenil, da
se poboljšam. A kako dolgo je trajalo? Nič dlje, da sem se izjokal. Spet
sem bil stari, hudobni Miha, in še hudobnejši kot dotlej.

Sprva nisem vedel, kaj bi počel. V šolo me niso hoteli, doma pa ni bilo
nič mojega. Spomnil sem se in sem s tovariši, ki smo bili skupaj izgnani
iz šole, šel na Gorenjsko v gore. In bili smo, o groza, razbojniki ali
roparji! Jaz sem bil njihov starešina, oni pa so bili moji podložni. Čez
dan smo prebivali v hosti po brlogih in v sklanih votlinah. Ponoči pa
smo kradli in ropali. Toda to ni trajalo dolgo. Kmalu nas je gosposka
zasledila. A tudi sami smo izvedeli, da nas zalezujejo, in še o pravem
času smo se umaknili. Pobasali smo jo čez mejo, in šli na Koroško. Tam
smo se dolgo vlačili sem ter tja od kraja do kraja in ropali popotnike
in posamezno stoječe hiše.

Toda vse na svetu se spremeni in vsega je enkrat konec. Ne da bi se bili
nadejali, so nas pri nekem ropanju zasačili vojaki. Ker smo se raje
branili, kakor podali, so vojaki začeli streljati. Takrat so vsi moji
tovariši žalostno poginili. Mene pa so ujeli živega, me uklenili in
gnali v Celovec. Tam so me obsodili na okovanje v težko železje in na
dolgo, dolgo ječo. Meni pa je bilo v ječi težko, neizrečeno težko. Čez
nekaj tednov mi je železje noge grdo ožulilo. Noge so mi tako otekle, da
je jetniški zdravnik na mojo prošnjo ukazal, da mi železje vzamejo z nog
za tako dolgo, da mi noge popolnoma ozdravijo. Komaj pa so bile napol
zdrave, me je želja po prostosti tako prevzela, da sem skočil skozi okno
iz ječe. Toda tla, na katera sem padel, so bila tako trda, da sem si
zlomil nogo. Ker tedaj nisem mogel zbežati, so me drugo jutro spet
zaprli. In ravno včeraj je bilo deset let, kar sem iz ječe. Noga se mi
ni več zacelila. Moral sem poskrbeti za bergle, in še zdaj jih nosim. Ne
bi mi jih bilo treba, ko bi bil ubogal očeta in se ogibal hudobnih
tovarišev.«

Tako je sklenil siromak svoje besede. Ko sta Jernej in Mina svojima
otrokoma iz tega dala nekaj naukov, so pokleknili in molili navadne
večerne molitve. Potem so legli vsak na svoje mesto, in kmalu v miru
zaspali.

Drugi dan se je berač s solzami v očeh ločil od milosrčnih ljudi.
Jernej in Mina sta potem svoja otroka večkrat spomnila na ubogega
siromaka. Sčasoma se je pokazalo, da jima je to prišlo prav. Tinček,
ki je potem hodil v šolo, se je pridno učil in se ni dal tovarišem
zapeljati. Zdaj pa je vreden duhoven, in dobro se mu godi. Ančka pa si
je med svojimi rojaki izbrala pridnega, pobožnega moža. Dokler je
živela, se ji je dobro godilo. Zdaj pa uživa plačilo v nebesih, katere
čaka vse bogaboječe.

Z gora zdričajo seno šele po snegu. Zvežejo ga v vlake. Vlake pa so
takšne: Položi se trta, srobot: podolgem ena, počez pa več. Nato se
nanje dene pol sena. V sredo se vtakne hrastova ali drugačna veja, in to
spet zadela s senom, tako da ven moli le vejino deblo. Tej veji pravijo
duša. Potem to seno povežejo s trtami. Ta sveženj se imenuje vlaka, ki
pa ji v Bledu pravijo danka.

Pripovedujejo, da je pozimi v nedeljo nekemu Gojžanu zmanjkalo sena za
živino. Torej naroči svojima sinovoma, naj gresta v goro po vlake.

Ko prideta do vlak, se v vrhu gore utrga plaz, in oba sinova podsuje.
Ko je oče izvedel za nesrečo, je menda vzdihnil:

»Čej (kje, op. ur.) sta moja edina, čej sta?«

In zato se tista senožet še dandanašnji imenuje Edini dol. Leži pa med
dolinama Povíco in Gašperko.

Záplata je precej visoka gora na Gorenjskem. Lep kos gore je s travo
obraščen in razdeljen v senožeti. Kmetje jeseni travo pokose. Ko se
posuši, jo spravijo z gore, ali takoj ali pa jo puste v senožetih v
stogih spravljeno do zime. Če jo z gore vlačijo po snegu, se je
potemtakem manj pogubi, ker je grmovje, ki je pozimi pokrito s snegom,
ne vzame toliko, kot bi jo, če bi se jo spravljalo takoj.

Bil je lep zimski dan, da je takih malo v tem času. Bilo je jasno.
Sonce, ki se dva meseca skoraj nikoli ni prikazalo skozi oblake, s
katerimi je bilo nebo vedno prepreženo, je prijetno sijalo.

Torej je graščak -- tako pripovedujejo stari ljudje -- zavoljo
pomanjkanja klaje podložnim kmetom brž napovedal tlako. Prišli so
skoraj vsi, katerim je bilo rečeno. Senarili so že precej časa, kar je
spodaj po cerkvah zazvonilo poldne. Ker se je zvonjenje slišalo tudi v
goro, so nekateri dejali:

»Poldne zvoni, tovariši! Moramo moliti angelsko češčenje in očenaš ali
še kaj povrhu, da se nam ne primeri kakšna nesreča.«

Odkrili so se in nehali delati ter so molili. Molili so vsi, le trije
ne, ki so delali še naprej, rekoč:

»Ni časa, da bi zdaj molili. Kdo bi se mudil že pri vsaki mali
stvarci. Prej ko bomo končali delo, toliko prej bomo iz mraza. Le
dajmo urno naprej brez prenehanja.«

Če delo res tako sili, da ne trpi nobenega odloga, in če res misliš
molitev opraviti takoj po opravljenem delu, in jo potem tudi opraviš,
ti Bog tega gotovo ne vzame za zlo. Če pa nimaš tako strašno silnega
dela, pa moli o pravem času, že zato, da ne boš dajal pohujšanja.

Omenjeni trije delavci pa so povrhu o molitvi govorili zaničljivo. In
kaj se zgodi?

Komaj so izgovorili, se utrga nad njimi plaz snega, ki ga je sonce
ogrelo. In zasul je vse tri. Tam so revno poginili, ne da bi se bilo
izvedelo, kam so prešla njihova trupla. Najbrž so jih pojedli volkovi
ali druge zveri.

Kadar slišiš zvoniti angelsko češčenje, se odkrij. Tega se ti ni treba
sramovati. Ne odlašaj z molitvijo. Ne reci: 'ta se ne odkrije in ne
moli, oni tudi ne, za kaj bi potem jaz'. Ne glej drugih! Če so drugi
tako malo bogaboječi, kar se žal zlasti pogosto vidi po velikih
mestih, misliš, da moraš biti tudi ti tak. Tega nikar!

Živela je revna mati, ki je imela sina. Nekoč jo je trla huda zima, in
rekla je sinu:

»Ljubi sinko. Pojdi v gozd in naberi nekaj drv, sicer bova zmrznila.«

Sin odide hitro v gozd iskat drva. Ta gozd pa je zelo velik in siromak
v njem zaide, tako da ni mogel priti ven. Taval je po gozdu in prišel
do nekega razbojnika, ki je delal pokoro. Ta razbojnik ni smel pet let
videti krščanske duše in je stanoval v votli bukvi. Ko je zdaj
zagledal dečka, je zaklical:

»Krščanska duša! Zakaj si prišel k meni? Tukaj delam pokoro in pet let
ne smem videti krščanske duše.«

Deček ga poprosi, naj ga vzame k sebi, ter mu pove, kako je prišel
semkaj. Tolovaj mu odgovori:

»Prekrstil te bom v mojo vero in potem boš moral ostati pri meni.«

Razbojnik mu je dal ime: Izgubljenec, in fant je bil zdaj pri njem.
Smel je hoditi po vsem gozdu, le k onemu ribniku, ki je bil sredi
gozda, mu je razbojnik prepovedal iti. Nekaj časa ga je fant ubogal in
ni nikdar šel do ribnika. A nekega dne, ko je spet hodil po gozdu, ga
je zelo zamikalo, da bi si ogledal ribnik. In fant res gre do njega.
Ko je stopil na breg ribnika, je zagledal, da so tri gosi, bele kakor
sneg, letele proti njemu. Usedle so se na breg, snele svoje peruti in
postale tri lepe ženske ter se šle kopat v ribnik.

Izgubljenec je bil nekoč že slišal razbojnika pripovedovati, da kdor
more vzeti tako pero in z njim uiti domov, dobi tisto dekle za ženo.
Mladenič je vzel eno od peres in je začel teči. Žena pa ga je hitro
ulovila, vzela mu je pero in ga udarila s perutjo po glavi. Zaradi
tega udarca se je hipoma spremenil v jelena z velikim rogovjem, tako
da je komaj mogel hoditi po goščavi in dolgo se je rinil domov.

Ker fanta dolgo časa ni bilo domov, ga je šel razbojnik iskat. Našel
ga je zapletenega v trnje. Hudo ga ošteje, ker je lahkomiselno
prelomil svojo obljubo. Jelen pa ga je začel lepo prositi, naj ga reši
te nesreče in naj ga spremeni nazaj v človeka, kakor je bil prej,
kajti če bi ga zalezli lovci, bi ga ubili.

Razbojnik se ga je usmilil, spremenil ga je v človeka, a mu zagrozil,
da ga je tokrat rešil zadnjikrat, zatorej naj se ribnika varuje.

Mladenič je bil dolgo časa pameten in se je ribnika ogibal. Naenkrat
pa mu pride nekaj čudnega v glavo in spet gre k ribniku, kjer je
zagledal isto, kot je bil prvič.

Žene so odložile svoje perje. Mladenič pa je vzel eno od peres ter z
njim zbežal in bežal. Toda za njim je hitro prišla žena in ga udarila
s perutnico in tisti trenutek se je spremenil v velik hrast. Revež je
mislil, da v vsem gozdu ni tolikšnega hrasta, kakor je on, in zato ga
bodo drvarji, ko bodo prišli cepit drva, prvega posekali in tako bo
kmalu umrl.

Razbojnik ga je tudi tokrat šel iskat ter ga je našel v podobi
velikega hrasta. Hudo ga je zmerjal, ker ni držal svoje obljube.
Naposled se je mož dal preprositi in ga je rešil, tako da ga je
spremenil v človeka. Nato je mladeniča še enkrat posvaril ter mu
zažugal, da se mora, kolikor se le da, ribnika ogibati. Mladenič se mu
je zarotil, da ne bo šel nikdar več tja.

Vendar se dolgo ni mogel premagovati in kmalu je znova prišel k
ribniku, kjer je, kakor prvikrat, spet opazil tiste snežno bele goske.
Kakor bi trenil, je pobral pero in zbežal. Žena skoči za njim, a
tokrat ga ni mogla ujeti. Bila mu je že za petama, da ga udari s
perutnico, a v tem hipu mladenič že šine v razbojnikovo stanovanje.
Žena zdaj ni imela več moči nad njim. Zato je morala takoj postati
njegova žena, razbojnik pa ju je poročil.

Nato gre mladenič z ženo iskat svojo mater. Po dolgem iskanju je mamo
vendar srečno našel. Mama se je zelo razveselila, ko je zagledala
sina. Moral ji je povedati vse, kar je doživel. Dal ji je spraviti
tudi peruti in ji ostro zabičal, naj jih hrani v torbi in naj jih ne
da nikomur.

Čez čas se je sin odpravil na lov, da bi ustrelil nekaj divjačine.
Medtem je snaha delala tašči kratek čas in ji prepevala čudovite
pesmi. S petjem je mater tako očarala, da bi ji rada izpolnila katero
koli željo. Snaha jo je poprosila za peruti, ki so bile v torbi, in
mati ji jih je takoj dala. Snaha je vzela peruti, materi pa naročila,
naj sinu pove, da je odšla v zlati grad na stekleno goro.

Ko je sin prišel z lova domov, je mater takoj vprašal, kje je njegova
žena. Mama mu je vsa prestrašena povedala, da je ženi dala peruti ter da
je žena rekla, da gre v zlati grad na stekleno goro.

Mož je vzel puško in odšel na pot. Na poti je srečal volčjega pastirja
in ga vprašal, ali kateri izmed njegovih volkov ve za stekleno goro in
za zlati grad. Volčji pastir je zatrobil v rog in takoj je prišlo volkov
kot listja in trave. Od teh volkov pa ni nihče znal odgovoriti. Naenkrat
je zagledal šepavega volka, ki se je počasi približeval. Vpraša ga, od
kod prihaja. Volk mu je odgovoril, da prav zdaj prihaja s steklene gore
in z zlatega gradu in je zato postal šepav. Nato je Izgubljenec začel
volka prositi, naj gre z njim na stekleno goro. Volk mu je obljubil, da
gre z njim, vendar naj prej volčjega pastirja prosi za čarovno kapo. Če
bo to kapo dal na glavo, ga ne bo nihče videl. Volčji pastir mu je dal
kapo in z volkom se odpravita na pot ter prideta na stekleno goro in
zlati grad.

Izgubljenec se je zdaj zahvalil volku ter ga poslal nazaj, odkoder je
prišel. Sam pa si je na glavo dal kapo in stopil v zlati grad. Prišel je
v sobo, kjer je zagledal tri lepe žene, ki pa ga niso mogle videti, ker
je imel na glavi čarovno kapo.

Te žene so se, kakor ponavadi, hodile kopat v oni ribnik. Ko so se šle
tudi zdaj kopat, je mož zlezel v spalnico svoje žene. Tam je pokrit s
čarovno kapico čakal, dokler se niso vrnile, se odpravile spat in trdno
zaspale. Tedaj se mož odkrije in čaka jutra.

Ko se je njegova žena prebudila, je v sobi zagledala svojega moža. Zelo
se je začudila, kako je njen mož mogel prehoditi tako dolgo pot. Nato ji
je mož povedal, da ga je semkaj privedel šepavi volk.

Siromak pa se v tem gradu ni počutil varno. Bal se je, da ga drugi dve
ženi ne bi raztrgali, ter je svoji ženi rekel, naj onidve vpraša, ali
sme biti pri hiši kakšna krščanska duša. Ženi mu dovolita, in tako je
mogel brez skrbi in strahu ostati v gradu. Kadar so se šle žene kopat,
so mu vselej dale ključe od gradu ter mu rekle, da sme pregledati vsako
sobo, samo zadnje ne.

Mož si je radoveden ogledoval sobo za sobo. Naposled pa ga je zamikalo
izvedeti, kaj je tudi v zadnji, in pogledal je noter. Toda strah in
groza! Notri je zagledal zmaja, pripetega na treh verigah. Mož se
prestraši in hoče zbežati, pozoj pa mu reče:

»Nič se ne boj! Nič ti ne bom storil. Prosim pa te: daj mi hlebec
kruha!«

Mož mu je dal hlebec, in ko ga je zmaj požrl, je ena od verig počila.
Nato mu je dal mož še drugi in še tretji hleb. Tedaj sta popokali tudi
drugi dve verigi in pozoj je bil prost.

Medtem so priletele žene domov. Kakor hitro so odložile peruti, je zmaj
pograbil njegovo ženo in šel z njo orat. Mož je jokajoč hodil za ženo in
prosil zmaja, naj mu jo pusti. Zmaj ga je uslišal in dejal:

»Naj bo. Tudi ti si meni storil dobro.«

Vendar pa mu je zmaj ženo kmalu spet ugrabil in šel z njo orat. Mož je
tudi tokrat pritekel za zmajem in ga tako dolgo prosil, naj mu pusti
ženo, dokler ga pozoj ni uslišal.

Zmaj je ženo ugrabil še tretjič in jo odvedel s seboj, pa tudi tedaj se
je moža usmilil in mu je ženo vrnil.

Ko je zmaj ženo ugrabil četrtič, in šel z njo orat, pa ni pomagala ne
prošnja ne jok. Mož je prosil zmaja, naj mu ženo pusti, a zmaj mu
odvrne:

»Ti si meni pomagal trikrat in tudi jaz tebi trikrat. Zdaj sva si
bot.« Ko je to izrekel, je zmaj zgrabil moža ter ga zdrobil v sončni
prah.

Pripetilo pa se je, da je imel škrjanec na senožeti mlade. Kosci so
prišli kosit in so škrjancu gnezdo z mladiči pokosili. Drugič si je
škrjanec prostor za gnezdo poiskal na njivi. Ljudje pa so prišli tudi
semkaj in škrjancu podorali gnezdo. Škrjanček si je moral znova iskati
kraj, kjer bi lahko imel mlade. Tedaj je v grmu opazil Izgubljenčevo
glavo ter si v njej napravil gnezdo.

Ko so se škrjančevi mladiči izvalili in zrasli, jim škrjanček pove,
kaj se je zgodilo s tem nesrečnikom. Škrjanci se ga usmilijo in
prosijo Boga, naj Izgubljenca oživi. In Bog ga je res oživil.

Izgubljenec se je takoj odpravil na pot iskat svojo ženo. Na svojem
dolgem potovanju pa žene ni mogel nikjer najti niti izvedeti česa o
njej. Nazadnje je prišel domov, kjer je od velike žalosti za ženo
umrl. Za njim je žalovala mati, dokler tudi sama ni umrla.

Nekoč je bil neki mož, ki si je šel iskat službo. Prišel je k
razbojnikom. In takoj so ga vzeli v službo ter mu rekli, da bo delal
to, kar delajo sami. Zjutraj so razbojniki vstali, in odšel je z njimi
ropat.

Naslednje jutro so razbojniki vstali, mož pa tega ni slišal, in ko se
je zbudil, je videl, da so odšli. Razmišljal je, da bodo, če bo ostal,
z njim delali hudo. Premišlja, ali naj s seboj vzame denar ali
govedino. Če bi vzel denar, je premišljal, bi ga razbojniki morebiti
ujeli in ubili. Zato je vzel dva kosa govedine.

Dolgo je šel po gozdu, dokler ni prišel do nekega potoka. Na mostu sta
stražila dva psa, eden z ene, drugi z druge strani. Vsakemu je dal kos
mesa in tako šel preko in prišel do nekega gradu. Takoj je šel noter.
Ko je prišel v prvo sobo, je zagledal lepega svetlega konja. Šel je v
drugo sobo. Tu je videl dolgo srajco, v tretji sobi je videl sabljo, v
četrti sobi pa je zagledal nekega starca, ki je ležal na postelji. To
pa je bil v resnici Bog. Mož ga je takoj prosil za službo, in starec
mu jo je dal. Tam je služil deset let. Starec ga je vprašal, kaj hoče
za plačilo. Mož mu je odgovoril, da tisto, kar mu bo sam dal.

In starec mu je dal tistega konja, sabljo in srajco. Mož je odjezdil
in prišel do nekega carja. Cesar je moža takoj vzel za naslednika, da
bo carjeval namesto njega in da se bo poročil z njegovo hčerjo.
Carična pa je takoj pisala svojemu ljubčku, drugemu, mlademu carju,
naj prične boj. Stari car pa je vprašal moža, koliko vojakov hoče. Mož
mu je rekel, da jih potrebuje petinštirideset. Stari car mu jih je
dal. Ko so se srečali, je mož s svojo sabljo prekrižal vojake mladega
carja in vsi so padli, moževi pa ostali.

Tako se je zgodilo tudi drugič in še tretjič.

Nato je mladi car pisal svoji ljubici, naj možu vzame sabljo in
srajco. Tako je tudi storila. Ko je šel mož znova v boj, pa je mladi
car prekrižal moževe vojake, in vsi moževi vojaki so padli. Tako je
bilo tudi drugič, in tretjič. Četrtič pa je mladi car na majhne koščke
razsekal tudi moža, nato je koščke dal v rjuho in zavezal rjuho konju
na vrat. Konj pa ga je takoj odnesel k onemu starcu. Starec je iz
koščkov spet zložil moža in ga ozmerjal, zakaj se pogovarja z dekleti.

Potem je mož odšel nazaj k staremu carju. Mladi car pa se je že oženil
s cesarično. Mladi car je kupil moževega konja za petsto goldinarjev.
Nato se je začel ženi hvaliti, kako lepega konja je kupil. Žena pa je
rekla, da konj zelo smrdi in da mu mora odsekati glavo.

Nekemu dekletu se je konj zelo smilil in ga je ves čas hodilo gledat.
Konj ji reče, da bi mu lahko pomagala, če bi tedaj, ko mu bodo sekali
glavo, držala razprostrt predpasnik. Res je napravila tako. Ko je na
predpasnik kanila kaplja krvi, je zakopala predpasnik pod okna. Drugo
jutro je iz tistega predpasnika zraslo lepo, visoko, dišeče drevo.
Cesarica je takoj rekla svojemu mlademu carju, da mora drevo posekati,
ker da smrdi, kakor je smrdel tisti, ki bi moral biti njen mož.

Tistemu dekletu se je drevo smililo. Drevo ji je reklo, naj drži
razprostrt predpasnik, ko bodo sekali. Ko pa ji bo pri tem na predpasnik
skočila iver, naj vrže iver v vodo, da bo iver postala zlata raca. Ko je
iver res postala zlata raca, je dekle pokazalo raco mlademu carju. Car
je šel raco streljat. Ustrelil jo je, raca pa se je začela pretvarjati,
da je mrtva. Car je slekel s sebe tisto dolgo srajco in skočil v vodo.
Nato se je raca spremenila v konja. Konj je planil iz vode, tedaj pa je
bil tam že tudi mož. Mož je vzel srajco ter sabljo, sedel na konja,
odsekal mlademu carju glavo in se poročil s cesarico.

Nekoč je bilo neko zelo lepo dekle, kakršnega skoraj ni bilo na vsem
svetu. Temu dekletu je bilo ime Nasta. Celo Sonce se je zelo zaljubilo
vanjo, ko jo je bilo videlo. Tako je nekoč na tistem kraju, koder je
bilo dekle, Sonce stalo poldrugi dan.

Ko je prišlo Sonce domov, ga je Sončeva mati vprašala:

»Ljubi moj otrok, kje si bil tako dolgo?«

Sonce ji je povedalo, da je videlo neko zelo lepo dekle, in da se je
močno zaljubilo vanjo. Mati ga je ozmerjala, kako se more zaljubiti v
neko zemeljsko dekle, ker je to velik greh.

Sonce ji je znova reklo, da ne more živeti brez dekleta. Ko je mati
videla, da Sonce hoče dekle, mu je rekla:

»Ljubi moj otrok! Ali veš, kako boš najlažje dobil to dekle? V njeno
vas spusti zlato gugalnico.

Ko bo sedla nanjo, da bi nihala, pa ti samo povleci gugalnico gor.«

Sonce je tako, kot mu je bila rekla mama, tudi storilo. Spustilo je
zlato gugalnico v njeno vas. Ko so ljudje v tej vasi opazili gugalnico,
so se vsi poskusili gugati. Ko je sedlo nanjo tisto dekle, je Sonce
potegnilo gugalnico gor in je tako dobilo dekle.

Ko je dekle nenadoma opazilo, da je gori, se je zelo razjezilo na Sonce,
zakaj jo je tako ukanilo. Zato se je naredila, da je nema in da ne zna
nič govoriti. Opravljala pa je vsa dela, kar koli so ji rekli.

Soncu se je zelo smilila, vendar pa dekle nikakor ni hotelo
spregovoriti. Zato se je Sonce nanjo razjezilo. Reklo je materi, naj jo
pošlje k teti Mori, ki naj jo ubije.

Mama ga je ubogala in je rekla dekletu:

»Pojdi, ljubi moj otrok! Teci k Mori, pa mi od nje prinesi sito, ki ga
zelo potrebujem.«

Dekle je odšlo in zaprosilo teto, naj ji da sito. Teta je odšla v neko
sobo, da bi si nabrusila zobe, da bi jo pokončala. Tega dekle ni vedelo
in je kar čakalo. Tedaj pa je pritekla majhna miška in ji povedala, naj
takoj beži, ker je teta Mora odšla brusit zobe. Prej pa naj vzame Morin
glavnik in vpletnik, lasni trak. In ko bo teta Mora tekla za njo, naj
prednjo najprej vrže glavnik in bo nastal gozd. Ko pa jo bo teta
prignala skozi gozd, naj vrže prednjo še trak in bo nastala voda.

Dekle se je zahvalilo miši, in začne bežati. Ko pa se je ozrla, je
videla, da teče za njo teta Mora. Zato je vrgla prednjo njen glavnik in
nastal je gozd. Teta pa jo je kmalu dohitela. Dekle je prednjo vrglo še
njen vpletnik. In nastala je voda in tako teta ni več mogla za njo.

Ko je prišlo dekle domov k Soncu, je opazilo, da je bilo na Sončevem
dvoru že drugo dekle, ki je tam prepevalo.

In ji reče: »Oh, dekle! Prezgodaj si začela peti!«

Ko je Sonce zaslišalo, da je dekle spregovorilo, se je zelo
razveselilo in se ji je začelo dobrikati.

Vendar mu je dekle pobegnilo in se skrilo v neki kot.

Sonce pa se je razjezilo in ji reklo:

»Odslej nisi več Nasta, ampak si lasta!« In tako je dekle postalo
lastovica.

Nekoč je bil neki kačji kralj, ki se je vsak dan hodil igrat na neko
ledino. Cesar pa je vsak dan prijahal, se prišel sprehajat mimo njega na
konju. Cesarju je bila kačja krona zelo všeč, pa je premišljal, kako bi
jo kačcu mogel vzeti.

Cesar je ukazal, naj zidarji in tesarji ter kovači pri njegovi hiši
napravijo devet železnih vrat.

Napravili so jih.

Nato se je šel cesar sprehajat na konju. Kačji kralj pa je tedaj zaspal
in cesar mu je vzel zlato krono in hitro odjezdil. Kačec pa za njim in
je cesarja dohitel pri njegovi hiši. Cesar je šel skozi devet vrat,
kačec pa je razbil osem

železnih vrat, a na devetih vratih se je ubil.

V nekem mestu so bile kače in so imele svoje prebivališče. Imele so tudi
kačca, ki je imel na glavi zlato krono, ki so jo bile napravile kače.

Nekoč je po svetu potoval neki vojak in je prišel do teh kač. Šel je
trikrat okrog njih. Ko pa je šel četrtič, je tisto krono nataknil na
sabljo in odjahal.

Vse kače so se pognale za njim in sikale. Vojak pa je močno gnal konja
ter jim ušel. Tisto krono pa je odnesel carju.

Nekoč je bil neki cesar, ki je imel tri sinove. Pred njegovim gradom
je rasla zlata jablana, ki je ponoči zacvetela in so na njej še isto
noč dozorela jabolka. Toda še tisto noč jih je nekdo ukradel, ne da bi
mogli videti, kdo.

Nekoč se je cesar srečal s svojimi sinovi in jim rekel:

»Le kam izginjajo sadeži z naše jablane?« Nato je rekel najstarejši
sin:

»Nocoj bom stražil jablano, da bom videl, kdo nam trga jabolka.«

Ko se je zmračilo, je šel pod jablano, legel pod njo, da bi jo čuval.
Vendar je zaspal, ko so jabolka začela zoreti. Ko pa se je ob zori
zbudil, je bila jablana že obrana. Nato je šel k očetu in mu po
pravici povedal, kako je bilo.

Potem je obljubil srednji sin, da bo šel stražit drevo. Zgodilo pa se
mu je tako kot prvemu.

Zaspal je pod jablano, in ko ga je prebudila zora, je bilo drevo
obrano.

Zdaj je prišla vrsta na najmlajšega. Pripravil se je, šel pod jablano,
si pripravil ležišče pod njo in legel spat. Bilo je pred polnočjo.
Tedaj se je nenadoma zbudil in pogledal na drevo. Sadeži so ravnokar
začeli zoreti. Ves grad je žarel v njihovem zlatem siju. Tisti hip je
priletelo devet zlatih pavic. Osem se jih je spustilo na drevo, deveta
pa je priletela mladeniču na posteljo. In ko se je dotaknila postelje,
se je spremenila v dekle, kakršnega ni bilo v vsem cesarstvu. Tako sta
se ta dva poljubljala in objemala do polnoči. Tedaj je dekle vstalo,
se mu zahvalilo za jabolka in hotelo oditi. Fant pa jo je zelo lepo
prosil, da bi mu pustila vsaj eno jabolko. Dala mu je dve. Eno zanj,
drugo pa, da bi jo mogel dati svojemu očetu. Nato se je dekle spet
spremenilo v pavico in odletelo skupaj z drugimi.

Zjutraj je cesarjevič vstal in obe jabolki dal svojemu očetu. Oče se
je tega zelo razveselil in je zelo pohvalil svojega najmlajšega sina.

Drugi večer je cesarjevič, tako kot večer poprej, spet pripravil
ležišče in stražil jablano. Zgodilo se mu je znova tako, in je svojemu
očetu spet prinesel dve zlati jabolki. Ko je tako delal nekaj noči,
sta mu brata začela zavidati, saj se njima ni posrečilo obvarovati
jablane.

Medtem pa se je našla brezbožna stara vlačuga, ki je obljubila, da bo
prisluškovala kraljeviču in izvedela, kako obvaruje jablano. Ko je
prišel večer, se je stara vlačuga prikradla pod drevo, se splazila pod
posteljo in se tam skrila.

Ko je pozneje prišel tudi cesarjevič, je kot običajno šel počivat.
Bilo je okrog polnoči, ko je tja priletelo tudi devet pavic. Osem jih
je zletelo na drevo, deveta pa na posteljo ter se je spremenila v
dekle. Tedaj je stara počasi zgrabila dekletovo kito in ji jo
odrezala. Dekle je naglo skočilo z ležišča, se spremenilo v pavico in
odletelo. Prav tako pa so odletele tudi pavice z jablane in izginile.

Cesarjevič je planil kvišku, in zaklical:

»Kaj je to?«

Ozrl se je in zagledal babnico pod posteljo. Zgrabil jo je, potegnil
ven. Naslednji dan pa je prišel ukaz, da so jo privezali na konjske
repe in jo raztrgali.

A pavice niso nikoli več priletele na jablano. Cesarjevič je
neprestano tožil in žaloval. Nazadnje je sklenil, da bo šel po svetu
iskat svojo pavico. Iskal jo bo, dokler je ne bo našel. Poiskal je
svojega očeta in mu povedal, kaj namerava. Oče ga je skušal odvrniti
od tega in mu rekel, da bi mogel izgubiti glavo. Hotel mu je najti
drugo dekle, saj je zagotovo kakšna v cesarstvu. Govoril pa je gluhim
ušesom in cesarjevič se je kmalu odpravil na pot s svojim služabnikom,
da bi poiskal svojo pavico.

Dolgo je potoval po svetu in nekega dne pripotoval do nekega jezera. Ob
njem je zagledal velik in bogat grad. V njem je našel staro cesarico in
njeno hčerko cesarično.

Vprašal je cesarico:

»Za božjo voljo, mamica! Ali veste kaj o devetih pavicah?« In starka
mu je rekla:

»O, sinko, lahko ti povem. Vsak dan se pridejo opolnoči kopat v to
jezero. Toda ne meni se za pavice. Moja hčerka je krasno dekle in
neprecenljiv zaklad. Lahko jo dobiš.«

Toda cesarjevič je hrepenel po pavici in ni hotel slišati ponudb starke
niti se ogreti za njeno hčerko. Ko se je zdanilo, je cesarjevič vstal in
šel, da bi pri jezeru pričakal pavico. Medtem pa je starka podkupila
cesarjevičevega služabnika. Dala mu je meh, s katerim se razpihuje
ogenj, in mu rekla:

»Vidiš ta meh? Ko bosta pri jezeru, mu z mehom skrivaj pihni malo v
vrat. Potem bo trdno zaspal in ne bo mogel govoriti s pavico.«

In nesrečni služabnik jo je ubogal. Ko sta bila pri jezeru, je služabnik
izrabil priložnost. Z mehom je pihnil svojega gospoda v vrat, nakar se
je nesrečni cesarjevič pogreznil v tako trden spanec, kot da bi umrl. A
takoj, ko je zaspal, je prišlo devet pavic. Osem se jih je spustilo v
jezero, deveta pa je zletela k cesarjeviču in ga začela objemati in
buditi:

»Zbudi se, moje življenje! Zbudi se, moj srček! Zbudi se, moja duša!«
Cesarjevič pa se ni ganil, bil je kakor mrtev.

Ko so se pavice okopale, so vse odletele. Tedaj se je cesarjevič
zbudil in vprašal služabnika:

»Kaj se je zgodilo? Ali so bile tu?«

Zdaj je služabnik povedal, da je priletelo devet pavic. Osem se jih je
bilo spustilo na jezero, deveta pa k cesarjeviču na konja.

»Objela te je in budila.«

Ob teh besedah se je ubogi carjevič skoraj hotel ubiti.

Drugi dan se je s služabnikom znova oblekel, zajahal svojega konja in se
počasi odpravil na jezersko obalo. Služabnik je znova dobil priložnost,
da mu je z mehom pihnil v vrat. Nato se je cesarjevič spet pogreznil v
globok spanec. Takoj, ko je zaspal, je priletelo devet pavic. Osem se
jih je spustilo na jezero, deveta pa k njemu na konja, ga začela
objemati in buditi:

»Zbudi se, moje življenje! Zbudi se, moj srček! Zbudi se, moja duša!«

Toda nič ni pomagalo. Spal je še naprej, kot bi bil mrtev. Nato je
dekle reklo služabniku:

»Povej svojemu gospodu, da nas bo mogel tu dočakati samo še jutri. Sicer
nas tu ne bo ugledal nikdar več.«

Potem so znova odletele. Komaj so odšle, se je carjevič zbudil ter
vprašal služabnika:

»Je bila tu?« Služabnik je odvrnil:

»Seveda je bila. Naročila mi je, naj ti povem, da jo moreš tu dočakati
samo še jutri. Nato pa na ta kraj ne bo prišla nikdar več.«

Ko je ubogi cesarjevič to zaslišal, je postal nemiren. Od žalosti in
bolečine si je pulil lase. Tretjega dne zjutraj se je odpravil k jezeru.
Zajahal je konja in odšel proti jezeru. Tokrat ni jezdil počasi, ampak v
najhitrejšem diru, da ga ne bi premagal spanec. Toda tudi tokrat se je
služabniku nekako posrečilo, da mu je z mehom pihnil v vrat. Nato je
cesarjevič hipoma legel na konjev hrbet in zaspal.

Takoj ko je zaspal, je tja že priletelo devet pavic. Osem se jih je
spustilo na jezero, deveta pa k njemu na konja. Začela ga je objemati
in buditi:

»Zbudi se, moje življenje! Zbudi se, moj srček! Zbudi se, moja duša!«
Toda bilo je vse zaman. Spal je kot ubit. Nato je pavica rekla
služabniku:

»Ko se bo gospod zbudil, mu reci, naj gornji klin nasadi na spodnjega,
potem me bo mogel najti.«

Ob teh besedah so pavice odletele. Ko so odletele, se je cesarjevič
prebudil in vprašal služabnika:

»Ali so bile tu?« Služabnik je odgovoril:

»Bile. Tista, ki je sedla k tebi na konja, mi je naročila, naj ti
povem, da moraš gornji klin posaditi na spodnjega, in da jo boš potem
našel.«

Ko je cesarjevič to zaslišal, je izdrl meč in služabniku odsekal
glavo. Nato je šel sam po svetu. Po dolgem, dolgem potovanju je prišel
v gore, koder je prenočil pri nekem puščavniku. Vprašal ga je, če mu
je bil kdaj kdo naznanil, ali če je slišal za devet pavic. Puščavnik
je dejal:

»O, sinko! Srečo imaš. Sam Bog te je prav napotil. Od tu do njih je
nekaj več kot pol dneva hoda. Iti moraš kar naravnost. Prišel boš do
velikih vrat. Tam zavij na desno in prišel boš naravnost v mesto,
koder stoji njihov grad.«

Ob zori je cesarjevič vstal, se oblekel in poslovil od puščavnika ter
se napotil v tisto smer. Tako je potoval dalje in prispel do velikih
vrat. Šel je skoznje in okrog poldneva zagledal bleščeče mesto. Ob tem
mu je zaigralo srce v prsih. V mestu je povprašal za grad z zlatimi
pavicami. Pred grajskimi vrati ga je ustavila straža. Vprašala ga je,
kdo je in od kod je. In ko je povedal, je šla straža gor, da bi ga
naznanila pri cesarici.

Ko je cesarica izvedela, da je prišel, mu je stekla ven naproti,
seveda v človeški podobi, mu dala roko in ga odvedla v grad. V dvorane
je prišlo veliko veselje in po nekaj dneh sta se poročila. In odslej
je ostal pri svoji ljubi ženi.

A nekoč je cesarica odšla od doma, cesar pa je ostal v gradu. Ob
slovesu mu je izročila ključe dvanajstih sob v pritličju rekoč:

»Iti smeš v vse sobe. Nikakor pa ne smeš v dvanajsto. Tudi odpiraj je
ne, če nočeš zapraviti svoje glave.«

Ko je to povedala, je odšla.

Cesarjevič je ostal sam. Vrnil se je v grad in začel razmišljati:

»Kaj neki bi moglo biti v dvanajsti sobi.«

Potem je sobe drugo za drugo odpiral. Ko je prišel do dvanajste sobe, se
jo je sprva obotavljal odpreti, a ni mu dalo miru.

»Kaj neki more biti notri?«

Nazadnje je sklenil odpreti sobo in pogledati vanjo. Sredi sobe je stal
velik sod nabit z železnimi obroči. Iz soda pa se je zaslišal glas:

»Za božjo voljo, brat! Rotim te! Daj mi kozarec vode!«

Cesarjevič je vzel kozarec in vodo vlil v sod. Kakor hitro je to storil,
je počil eden od obročev na sodu. Nato je iz soda znova zaslišal glas:

»Za božjo voljo, brat! Umiram od žeje. Daj mi kozarec vode!«

Cesarjevič je vlil še en kozarec vode v sod, nakar je na sodu počil še
drugi obroč. Iz soda se je tretjič zaslišal glas:

»Za božjo voljo, brat! Umiram od žeje. Daj mi še en kozarec vode!«

Cesarjevič je vlil noter še en kozarec vode. Tedaj pa je počil še tretji
obroč. Sod se je razletel in ven je zletel zmaj. Zletel je proti
cesarici, jo zgrabil in jo odnesel. Pozneje je prišla služabnica in
povedala, kaj se je zgodilo. Ubogi cesarjevič od žalosti ni vedel, kaj
naj bi storil.

Nazadnje se je odločil, da jo bo šel znova iskat po svetu. Tako je dolgo
potoval po svetu in prišel do vode, koder je na bregu v neki luži
zagledal ribico, ki se je premetavala. Ko je ribica zagledala
cesarjeviča, ga je milo zaprosila:

»Za božjo voljo, pomagaj mi! Vrzi me nazaj v vodo. Nekoč ti bom še zelo
koristila. Izruj lusko iz mene. Kadar pa boš potreboval mojo pomoč,
lusko samo malo podrgni.«

Cesarjevič je ribo pobral, izruval lusko, ribo vrgel nazaj v vodo,
lusko pa je spravil v žep.

Ko je tako hodil po svetu, je čez čas srečal lisico, ki se je bila ujela
v past. Ko ga je lisica zagledala, mu je zaklicala:

»Za božjo voljo, brat! Reši me iz pasti! Koristila ti bom. Vzemi mi eno
dlako, kadar pa boš potreboval mojo pomoč, dlako samo malo podrgni.«

Spustil je lisico in vzel dlako. Ko je šel nato čez gore, je srečal
volka. Ko ga je volk zagledal, mu je tudi volk rekel:

»Za božjo voljo, brat, reši me! Če boš v težavah in stiski, ti bom
pomagal. Samo eno dlako spuli iz mene, in če boš potreboval mojo pomoč,
jo samo malo podrgni.«

Tudi volku je izpulil eno dlako in ga spustil. Nato je dolgo potoval in
srečal nekega moža, ki ga je carjevič vprašal:

»Za božjo voljo, brat, si kdaj slišal, kje so gradovi zmajevega
carja?«

Mož mu je rade volje razložil in mu povedal, kdaj je pravi čas priti
tja. Cesarjevič se mu je nato zahvalil, šel dalje in po hudem trudu
prispel na zmajev grad. Tam je našel svojo ljubo in oba sta bila silno
srečna, ko sta se srečala.

Zdaj sta se pogovarjala, kako bi najlažje ušla. Nazadnje sta se
dogovorila. Naglo sta se pripravila na pot in zajahala konja, da bi
zbežala.

Komaj sta zapustila grajska vrata, je zmaj že prijahal nazaj. Šel je v
grad, toda cesarica je izginila. Zdaj je rekel svojemu konju:

»Kaj ju bova zdaj ujela? Ali bova prej še jedla in pila ali pa morava
pohiteti za bežečima?« Konj odvrne: »Jej in pij, ju bova že še
dohitela. To naj te ne skrbi.«

Ko je pojedel, je zmaj zajahal konja, se pognal za njima in ju v hipu
ujel. Ko ju je dohitel, je cesarico ugrabil carjeviču, rekoč:

»Pojdi z bogom! Zdaj te še spustim, ker si mi v kleti dal vodo. Toda ne
hodi več nazaj, če ti je življenje drago.« Ubogi cesarjevič je sprva
odšel nekoliko naprej. Toda ni se mogel upirati klicu svojega srca.
Obrnil se je in naslednji dan znova šel nazaj v zmajski grad. Tam je
našel cesarico samo. Utapljala se je v solzah. Ko sta se znova
zagledala, sta se pogovarjala, kako bi spet ušla. Cesarjevič ji je
svetoval:

»Ko bo zmaj prišel domov, ga vprašaj, kje je dobil konja. Potem mi
povej, da bom tudi sam poiskal takega, da bova potem lahko ušla.«

To je rekel in odšel.

Ko je prišel zmaj domov, se mu je cesarica dobrikala in prilizovala,
ga spraševala vse mogoče, nazadnje pa rekla:

»Prav zares. Res imaš urnega konja. Daj, no! Povej, od kje je!« Dejal
je:

»Od tam, kjer je, ni lahko dobiti drugega. Visoko v gorah živi stara
baba, ki ima dvanajst konj, enega lepšega od drugih. Ta je stal pri
jaslih. V kotu pa je tudi stal konj, ki pa je bil videti garjav. Zdel
se je slabši, vendar je najboljši in je brat mojega. Kdor bi imel
tistega, bi lahko dosegel tudi nebo. Kdor pa bi hotel od stare babe
dobiti tistega konja, bi ji moral služiti tri dni. Baba ima kobilo z
žrebičem. To kobilo z žrebetom je treba čuvati tri noči. Kdor to
opravi, si sme izbrati izmed njenih konj katerega koli. Kdor pa pride
služit in se mu ne posreči prepasti kobile in žrebeta, izgubi glavo.«

Naslednji dan, ko zmaja ni bilo doma, je prišel cesarjevič, da bi
slišal, kaj je cesarica zvedela od zmaja. Nato se je odpravil v tiste
gore k babi, in ko je prišel, ji je rekel:

»Bog te blagoslovi, mamica!« Baba mu je odgovorila:

»Bog daj, moj sinko! Kaj dobrega te je prineslo sem?« Rekel je: »Rad
bi služil pri tebi.«

»Dobro, sinko. Če boš tri dni pasel kobilo z žrebetom, si lahko
izbereš katerega koli konja.

Če pa ju ne boš privedel nazaj, mi boš dal svojo glavo.«

Potem ga je peljala na hišno dvorišče, koder so bili krog in krog
postavljeni stebri. Na vsakem stebru je bila posajena človeška glava,
samo eden je bil prazen. In ta drog je neprestano klical:

»Stara, posadi gor glavo!« Baba je vse to pokazala cesar-

jeviču, rekoč:

»Poglej! Vsi so prišli služit k meni, pa nihče ni prignal kobile.«

Toda to ni prestrašilo cesarjeviča. Ostal je pri babi, da bi ji
služil.

Ko se je zmračilo, je zajahal kobilo in odjezdil na polje. Žrebe pa je
tekalo okrog

kobile. Tako je neprestano sedel na kobili, toda okrog polnoči je na
njej zadremal. Ko se je prebudil, je z nogama oklepal leseno klado in
trdno sedel na njej, v rokah pa je krepko stiskal povodec. Ko je to
opazil, se je močno prestrašil, skočil na noge in šel iskat kobilo.

Hodil je okrog in prišel do neke vode. Tedaj se je nenadoma spomnil
ribe, ki jo je bil vrgel iz plitvine v vodo. Zdaj je iz žepa vzel njeno
lusko in jo malo podrgnil med prsti. Nato se je iz vode oglasila riba:

»Bratska duša, kaj bi rada?«

Rekel je: »Babina kobila mi je ušla in je ne morem najti.« In ribica
je odgovorila:

»Zdaj biva med nami. Kobila se je spremenila v ribo, žrebe pa v ribico.
Udari s konjskim oglavnikom po vodi, in reci: 'Naj oživi babina
kobila!'«

Zdaj je s povodcem udaril po vodi in rekel:

»Naj oživi babina kobila!«

In kobila je spet bila kobila in prišla je z žrebetom na breg. Zdaj ji
je spet nadel oglavnik, jo zajahal in privedel nazaj domov. Žrebe pa je
tekalo okrog kobile. Ko je prišel domov, mu je baba dala jesti, kobilo
pa je odgnala v hlev ter jo pretepla z burklami:

»Si šla med ribe, ti prasica?«

Kobila je odgovorila: »Seveda sem bila med ribami. Toda ribe so mu bile
naklonjene, in so me izdale.«

Nato je rekla baba: »Zdaj te bom pomešala med lisice.«

Preden se je zvečerilo, je cesarjevič zajahal kobilo in jo gnal ven na
polje. Žrebe pa je tekalo okrog nje. Neprenehoma je tako sedel na
kobili, toda okrog polnoči je zadremal na njenem hrbtu. Ko pa se je
zbudil, je z nogama oklepal leseno klado, trdno sedel na njej in v rokah
trdo držal povodec.

Ko je to opazil, se je zelo prestrašil. Skočil je na noge, da bi poiskal
kobilo. Spomnil se je, kaj je bil slišal babo govoriti kobili. Nato je
iz žepa vzel lisičino dlako, jo malo podrgnil med prstoma, nakar se je
pred njim znašla lisica in ga vprašala:

»Bratska duša, kaj bi rada?«

Povedal je: »Ušla mi je babina kobila. Ne vem, kje naj jo iščem.«

Lisica je rekla: »Med nami biva. Spremenila se je v lisico, žrebe pa v
lisičico. S povodcem samo udari po zemlji in reci: 'Naj oživi babina
kobila'.«

Res je udaril s povodcem po zemlji in rekel:

»Naj oživi babina kobila!«

In kobila je spet postala kobila in se je z žrebetom znašla pred njim,
kot bi prišla iz tal. Zdaj ji je nadel povodec, sedel nanjo in jahal
domov, žrebe pa je lepo teklo ob njej. Ko so prišli domov, mu je baba
dala jesti, kobilo pa je takoj odgnala v hlev, koder jo je pretepla z
burklami in zmerjala:

»Med lisice sem te poslala, ti vlačuga!«

Kobila odvrne: »Saj sem res šla med lisice. Toda lisice so mu bile
hvaležne in so me izdale.« Baba je rekla: »Pomešala te bom med
volkove.«

Ko je prišel večer, je cesarjevič sedel na kobilo in jo je gnal na
polje, žrebe pa je skakalo okrog kobile. Tako je neprestano sedel na
kobili. Ko pa je bilo blizu polnoči, je zaspal. In ko se je zbudil, je
opazil, da z nogama oklepa lesen čok, sedi na njem in v rokah drži
povodec. Ko je to opazil, je skočil na noge in šel iskat kobilo. Ob tem
se je spomnil, kaj je bil slišal babo govoriti kobili. Zato je takoj
vzel iz žepa volkovo dlako, jo podrgnil med prstoma, in volk je bil
takoj pri njem.

»Bratska duša, kaj bi rada?«

Reče mu: »Ušla mi je babina kobila. Ne vem, kje je.« Volk pravi:

»Tu je, med nami. Kobila se je spremenila v volčico, žrebe pa v
volčiča. S povodcem samo udari po tleh, in reci: 'Naj oživi babina
kobila!'«

Potem je cesarjevič udaril s povodcem po zemlji in rekel:

»Naj oživi babina kobila!«

Nato se je pred njim takoj pojavila kobila, taka kot je bila prej, ob
njej pa žrebe. Zdaj je cesarjevič vrgel nanjo oglavnik, jo zajahal in
jezdil nazaj domov. Žrebe pa je lepo teklo zraven.

Ko je prišel domov, mu je baba dala jesti, kobilo pa je odvedla v
hlev, jo pretepla z burklami in jo ozmerjala:

»Zakaj se nisi skrila med volkove?« Kobila je dejala:

»Bila sem med volkovi. Toda volkovi ga imajo radi, in so me izdali.«
Nato se je baba vrnila in cesarjevič ji je rekel:

»Slišiš, baba! Zvesto in dobro sem ti služil. Daj mi obljubljeno
plačilo!« Stara je odvrnila:

»Sinko moj! Kar sem obljubila, bom zagotovo izpolnila. Izmed konj si
lahko izbereš enega, ki ti je najbolj všeč.«

Cesarjevič pravi:

»Oh, kaj naj bi izbiral. Kar tistega mi daj, ki stoji v kotu. Tistega
garjavega bi rad, ne lepih.« Stara mu je začela govoriti:

»Kaj ti pride na misel, da bi izbral garjavega, ko pa je tu toliko
krasnih konj?« On pa se ni hotel premisliti, in je rekel:

»Daj mi tistega, ki ga želim, kakor sva se dogovorila!«

Baba ni mogla drugače in mu je dala garjavega konja. Nato se je
cesarjevič od nje poslovil in odšel s konjem na povodcu.

Ko je prišel v neki gozd, je konja očistil in počesal. In njegova
dlaka se je zasvetila kot čisto zlato. Nato ga je zajezdil in pognal.
Konj je letel lahkotno kot ptiček in ga je v hipu prinesel do
zmajevega gradu.

Brž ko je cesarjevič vstopil v grad, je rekel cesarici:

»Pripravi se za na pot, kakor hitro moreš!«

Hitro sta bila pripravljena, zajahala sta konja. Zdaj je šlo potovanje
z božjo pomočjo. Ko je čez čas zmaj prišel domov, ni več dobil
cesarice, in je rekel svojemu konju:

»Ali naj zdaj jeva in pijeva ali pa naj ju greva lovit?« Konj mu
odgovori:

»Jej ali ne jej. Pij ali ne pij. Lovi jo ali ne lovi, dohitel je ne
boš nikdar več.«

Ko je zmaj to slišal, je takoj sedel na konja in se pognal za njima.
Ko sta ta dva zagledala zmaja, ki je hitel za njima, sta se zelo
prestrašila. Cesarjevič je spodbodel konja, da bi tekel hitreje, toda
konj je dejal:

»Nič se ne boj! Ni treba dirjati.«

Čez čas, ko je bil zmaj že blizu, je zmajev konj zaklical cesarjeviču:

»Za božjo voljo, brat! Počakaj no malo, sicer bom poginil, če te bom
še naprej lovil.«

Ta pa je dejal:

»Kakšen norec pa si, da nosiš na sebi to vražjo nesnago. Ritni in ga
zvrni na skale, pa pridi k meni!«

Ko je zmajev konj to zaslišal, je z vso močjo upognil glavo, ritnil in
zmaja vrgel po skalah.

Zmaj se je razletel na drobne kose, njegov konj pa se je pridružil
bežečima.

Zdaj je cesarica zajahala zmajevega konja in sta s cesarjevičem srečno
prišla v njuno cesarstvo.

Tam sta vladala do konca življenja.

Nekoč je živel neki starec. Živel je na bregu neke vode ter je bil
brodnik. Imel je hčer. Ker pa sam ni mogel biti s hčerjo, je vzel nekega
fanta, ki mu je bilo ime Peter. Starčeva hči je bila zelo lepa. Za to je
izvedel grofov sin in je nekoč hotel iti z njo. Rano zjutraj se je skril
za neki grm, in ko je videl, da je šel oče s fantom v gozd sekat drva,
je poklical:

»Hej! Naj me pride kdo prepeljat!«

V hiši se ni nihče oglasil. Dekle se namreč ni upalo oglasiti, zato ker
ji je bil oče rekel, da ne sme iti iz hiše, če njega ni doma. Drugič je
grof še glasneje zakričal. Potem jo je postajalo strah in je počasi šla
ven. Ko je prišla ven, ni hotela takoj prevažati čez vodo. Zato je grof
še enkrat zakričal, nato pa je šla prevažat. Ko sta prišla preko, sta se
že precej spoznala. In grof jo je vprašal, zakaj je vselej zaprta v
hiši:

»Raje bi prišla k meni v grad!«

Ko sta se tako pogovarjala, zaslišita naenkrat iz vode prepevanje.
Gledata, a dolgo nista videla drugega kot meglo. Potem sta se z grofom
razšla. Očetu ni hotela povedati, kaj se je bilo zgodilo.

Hči tega starca pa bi morala že od sedmega leta biti vila, a je oče ni
pustil. Tako je bila zdaj stara že sedemnajst let. Nekoč je bil oče zelo
bolan in si je mislil:

»Povedal ji bom, da je obljubljena vilam.«

Ko ji je to povedal, je bila hčerka zelo žalostna. Oče je ozdravel ter
je nekoč šel sekat drva v gozd. Peter je ostal doma pred vrati, sedel je
na klopi in čez čas zaspal. Marica pa je odšla spat ven k bregu. Ležala
je tam in v spanju videla, kako gredo čeznjo megle, in je naenkrat
zaslišala glas:

»Marica!«

»Tukaj sem,« je rekla.

Mislila je, da je oče, a ni bil. Nekdo jo je poklical tudi drugič, in se
je oglasila. Tudi tretjič, toda zdaj je bil oče in je zakričal.

Marica je poskočila in je hotela iti čez vodo po očeta.

»Ne hodi ti,« pravi oče, »pač pa pojdi po Petra!«

A ni poslušala, ker je Peter spal. In je šla sama čez vodo po očeta. Ko
pa je prišla na sredo vode, jo je že nekdo ubil. Kmalu je priplaval sam
čoln k očetu, v njem pa je bila mrtva Marica.

Odtlej je bil oče vselej zelo žalosten. Vsak dan in vsak večer je hodil
k bregu poslušat. Ko je poslušal, je bil najbolj vesel, in ko je prišel
domov, je rekel:

»Ej, slišal sem prepevati mojo Marico!«

Tako je minilo deset let, odkar so Marico ubile vile, in tedaj je oče
prešel s tega sveta.

Nekoč je živel siromašen oče, ki je imel veliko otrok, ni pa imel
živeža, da bi jih hranil. Nato je bila žena noseča, in se je razjezil
ter odšel od doma. Mislil je vse zapustiti in oditi po svetu.

Ko je tako žalosten hodil, je prišel na neko križpotje. Nenadoma je
prišel k njemu vrag in ga vprašal, kam gre. Mož mu je povedal, da
namerava zapustiti ženo in otroke ter oditi po širnem svetu, ker jih
nima s čim hraniti. Vrag mu na to reče:

»Veš kaj! Daj mi tistega otroka, ki ga je tvoja žena prav zdaj rodila.
Dal ti bom toliko denarja, kolikor ga boš mogel nesti.«

In mož res privoli v to in se vrne domov. Otroka vzame s seboj, na
prsi mu da krstni list in molitvenik in odide z denarjem domov. No,
zdaj vrag nad otrokom ni imel oblasti in je samo hodil daleč okrog
otroka. Nato je priletel neki orel, otroka dal pod peresa in ga
odnesel s seboj. Z njim je priletel k neki lepi gorski vili, ki ji je
bilo ime Mlada gorska gospa.

Vili je bil otrok zelo všeč in dala mu je sesati svoje mleko in ga je
vzgojila. Ko je otrok zrasel, je bil neznansko lep. In vila je
sklenila, da ga bo vzela za svojega moža in se je z njim zaročila.
Kmalu po tistem so v nekem gradu izbirali dekleta. Tja so prišle
najrazličnejše kraljične. Mladenič je prosil svojo zaročenko, vilo, da
bi šel tudi sam gledat tja. Vila mu je dovolila, rekla pa mu je, da
tam ne sme nič govoriti o njej.

Ko je mladenič prišel v tisti grad, je rekel tamkajšnji gospodi:

»To ni nič, v primerjavi z mojo zaročenko. V primerjavi s temi dekleti
je ona kot sonce.«

S tem je užalil gospodo, in rekli so mu, da bo izgubil glavo, če svoje
zaročenke ne bo privedel tja. In je šel ponjo. Vila se je pripeljala v
svoji kočiji. In ko je stopila iz kočije, se je tam vse razsvetlilo od
njenih oblačil, in vsi so uprli oči vanjo. Ko pa je hodila, ni šla po
goli zemlji, ampak je pred njo nastajal baržun, in vsi so se čudili
njeni lepoti.

Nato je sedla nazaj v kočijo. Tudi mladenič je hotel iti k njej,
vendar mu je rekla:

»Nikdar več me ne boš videl!«

In za njo se je pokadila megla ter je izginila. Mladenič pa je ostal
tam pod gradom.

Žalostil se je in sklenil jo je iti iskat, kamor koli je že odšla.
Toda nikjer je ni mogel najti. Ko je hodil že zelo dolgo, je nazadnje
prišel na neki hrib, koder je srečal štiri može, ki so kurili ogenj.
Možje so bili štirje vetrovi. Mladenič se jim je lepo priklonil, in
oni so se priklonili njemu in mu rekli:

»Krščanska duša, kaj te je prineslo prav sem?«

Nato jim je povedal vse. Rekel je, da išče svojo ženo, gorsko vilo,
vendar je ne more najti nikjer. Prosil je, ali vedo zanjo, da bi ga
kdo peljal tja.

Nato so se začeli vetrovi pogovarjati, kam bo kateri šel pihat. Zgorec
je rekel, da ga ne more vzeti s seboj:

»Pihal bom namreč po gorah in stenah, pa bi se mogel fant tam ubiti.
Toda ti, Jug, bi ga lahko nesel, saj boš pihal po ravnini. Lahko ga
boš nesel čez vode. Prav tebi je vila tudi naročila, da moraš pihati,
ker bo prala perilo in ga boš ti sušil.«

In Jug je mladeniča vzel s seboj in ga odnesel k vili v hišo. In tako
zelo je pihal takrat, da ji je odneslo doli vse cunje, in ko jih je
pobirala, je rekla sama pri sebi:

»Ah, kar žal mi je za mojega ljubega. Le zakaj sem ga pustila tam?«
Nato se je mladenič oglasil v hiši: »Tukaj sem, tu,« in pride k njej.

Potem od veselja ni vedela, kaj bi delala. In vprašala ga je, kako je
prišel tako daleč. Povedal ji je vse, kako se je bilo zgodilo, in da
ga je Jug prinesel sem.

Nato je rekla:

»Zato je Jug tako pihal, da mi je vse perilo pometal doli, ker je tebe
nesel.« In vila je bila nato vesela.

Neki grof je imel nosečo ženo in brejo kobilo. Isto noč, ko je rodila
grofica, je povrgla tudi kobila. Tedaj je grof dejal:

»Ta mladi žrebiček ne bo od nikogar drugega kot od tega fantka, ki se
je rodil.«

Dečkova mama je po porodu umrla. Grof se je oženil z drugo in konja dal
malčku. Konj pa je vedel vse, kaj so se pogovarjali v hiši.

Zdaj se mlada grofica naredi bolno. Grof je bil žalosten in jo je
vprašal, kaj ji je. Grofica je dejala, da ne bo prej ozdravela, preden
ne bo jedla jeter tega konja.

Zjutraj pride deček v hlev. Konj mu žalosten pove, kaj je rekla dečkova
mačeha, namreč da ne bo prej ozdravela, preden ne bo jedla njegovih,
konjevih jeter. Konj je rekel dečku, naj prosi očeta, da ga ne zakolje.
Deček je šel ter prosil očeta, oče pa mu je rekel, da konja ne bo
zaklal.

Toda grofica je znova rekla, da ne more ozdraveti prej, preden ne bo
jedla konjevih jeter, ali pa naj fant odide od tod.

Zjutraj pride mali v hlev in pove konju, kaj je rekla mačeha, konj pa
mu reče:

»Nič zato. Dajo naj ti sončevo oblačilo. Reci jim, da prej ne boš
odšel.«

Grof je dal oblačilo takoj naročiti in fant je res dobil sončevo opravo.
Fant se je oblekel, sedel na konja, trikrat objezdil hišo in hipoma
odšel v zrak. Zdaj sta prijahala do nekega gradu. Tam mu konj reče:

»Razjezdi in pojdi tu v grad ter prosi službo. Tu imaš uzdo. Kadar me
boš potreboval, samo potresi z uzdo in nato bom prišel.«

Zdaj gre fant v grad in pri grofu je dobil službo vrtnarskega
pomočnika.

Neko nedeljo so šli vsi v cerkev, samo mladenič je ostal z najmlajšo
hčerjo doma. Zdaj se je mladenič spomnil svojega konja in na svoje
oblačilo ter je potresel z uzdo. Konj je prišel, mladenič obleče sončevo
opravo. To je videla mlada grofična. Dala je mladeniča poklicati gor v
grad in mu naročila, naj ji prinese češenj. Mladenič si je hitro slekel
opravo, se oblekel običajno, pride gor in ji je prinesel češenj. Češnje
ji je hotel dati kar k vratom, grofična pa ni hotela, ampak mu je rekla,
naj jih prinese noter. Prinesel jih je v sobo, ona pa se je vanj
zaljubila. Zelo je hrepenela po njem, tako da je zbolela.

Grof je dal poklicati doktorje in doktorji so rekli, da je dekle
zaljubljeno. Sama pa je rekla, da noče vzeti nikogar drugega kot tega
vrtnarskega pomočnika. Grof je bil zelo jezen. Ko sta se poročila, je
dal grof zapreti v kurnik njo in njega.

Zdaj je prišel čas, da je moral grof na vojsko. Vsi gospodje so se
povzpeli na konje. Tedaj je mati grofične vprašala:

»Kaj ne boste vzeli s seboj tudi zeta?«

In mladeniču so dali na pot konja, tako suhega, da ni mogel jezditi za
njimi. Grofičnin mož pa gre in pride do neke krčme ter reče:

»Tega konja morate dobro hraniti. Ko se vrnem, mora biti lepo debel in
plačal vam bom krmo zanj.«

Nato je mladenič potresel z uzdo in prišel je njegov konj, sam pa je
oblekel svojo opravo. Grofovi so mislili, da ga nikdar več ne bo za
njimi ter da je nekje ostal. Zdaj pa je prišel v boj in ko je prišel
tja, je začel tako sijati, da je sovražnik ves zgorel.

Tedaj pa je neki sovražnik ustrelil grofa v roko. Mladenič je tedaj
prišel dol in grofu zavezal roko s tisto ruto, ki jo je bil dobil na
poroki. Nato je mladenič znova odšel žaret tako dolgo, dokler ni bil
mir. Zdaj gredo grofovi nazaj in opazijo mladeniča, kako je doli od
krčme jezdil onega starega konja.

In pravijo: »Kje neki je vzel tako lepega konja? Najbrž ga je
ukradel.« Ko so prišli domov, so povedali, da so v vojski zmagali.

Zdaj je mladenič rekel: »Tudi jaz sem bil v taboru, v vojski.«

»Kje neki! Kje bi ti, brezroga ovca, bil drugje kot v svojem kurniku?«
Mladenič odvrne:

»Jaz sem bil tisti, ki je tako žarel, da so se morali sovražniki
predati.«

»Ti garjavec, kaj bi bil ti,« je rekel grof.

»Jaz sem bil tisti, ki vam je z ono ruto, ki sem jo dobil na poroki,
zavezal rano.«

Zdaj se je zet oblekel v sončevo opravo ter jezdil na svojem čudovitem
konju. Grof pa je priznal, da je zet res večji gospod, kot je sam.

In so ga vzeli iz kurnika ter privedli grofu v hišo in odtlej so dobro
živeli.

Nekdaj sta šla Bog in sveti Peter po svetu. Prišla sta do gradu nekega
kralja ter kralja prosila, naj jima da prostor, kjer bosta prespala
čez noč. Kralj pa jima reče:

»Pojdita kam drugam. Pri meni ni krčme.«

Gresta naprej in prideta k revnemu pastirju. Ta jima odpre vrata in
reče:

»Draga moja, rad bi vaju sprejel, toda moja žena rojeva.«

Bog mu pravi, da nič zato, da se bosta že stisnila v kakšen kot, le
malo slame naj jima da. Kar sta hotela, to jima je pastir hitro in rad
dal, in Bog in sveti Peter ležeta spat.

Naenkrat pa je začela pastirjeva žena stokati in sveti Peter je prosil
Boga, naj da ženi poroditi, da ne bo toliko trpela. Nato reče Bog
Petru, naj gre gledat, kaj bo videl na nebu, in sveti Peter odide ven.
Ko se je vrnil, pove Bogu, kaj je videl:

»Na nebu sem videl dve veliki ribi, ki sta se tako bojevali, da je
voda pljuskala čez breg.«

»Vidiš,« odgovori Bog, »če bi žena zdajle porodila, bi se dete
utopilo.«

Čez nekaj časa jame žena zopet stokati in sveti Peter prosi Boga, naj
da ženi poroditi. Bog ga zopet pošlje iz hiše gledat na nebo. Ko pride
sveti Peter nazaj, pove, da je na nebu videl dva vojaka, kako sta se
bojevala s sabljama, tako da je kri tekla od njiju. Nato mu reče Bog:

»Vidiš, če bi žena rodila zdajle, bi otrok postal vojak in bi umrl v
vojski.« Nato začne žena še tretjič stokati in sveti Peter reče Bogu:

»Pusti tej siroti, da bo rodila, saj vidiš, kako trpi.«

In Bog ga je zopet poslal gledat, kaj bo videl na nebu. Peter je tedaj
videl, kako se na nebu dva goloba lepo, lepo poljubljata. Zdaj šele je
Bog dal, da je ženska porodila. In rodila je dečka. Zjutraj sta se Bog
in sveti Peter zahvalila pastirju in sta šla dalje.

Ko je dete tistega pastirja zraslo v zalega fanta, je začel hoditi v
isto šolo, v katero je hodila tudi hči onega kralja, ki ni bil hotel
prenočiti Boga in svetega Petra. Otroci so skupaj hodili v šolo in iz
šole, se med seboj prav lepo obnašali in se igraje poljubljali. Tudi
kraljeva hčerka se je pridružila otrokom in bila zelo prijazna prav z
revnim pastirjevim fantom.

Ko pa je kralj nekega dne izvedel, da se njegova hčerka najraje igra s
sinom revnega pastirja, pokliče starega pastirja k sebi ter mu reče, da
bo dal pastirjevega sina ubiti, če sin ne bo pustil kraljeve hčerke pri
miru. Pastir je prišel ves prestrašen domov in pove svojemu fantu, kaj
je slišal. Sinko pa odvrne očetu:

»Dragi atek! Nič hudega ne delava. Nočem se nehati igrati z njo, četudi
me da kralj razsekati na drobne kosce.«

Kakor je bilo dotlej, tako je ostalo tudi za naprej. Če je šel kateri
otrok prej v šolo, je čakal na drugega, potem sta šla skupaj in se med
seboj igrala. Domov grede iz šole pa je pastirjev sin vsakokrat
spremljal kraljevo hčerko do grajskega zidu. Zato pa mu je ona, kadar je
mogla, prinesla košček kolača ali kakšno jabolko ali hruško.

Ko je kralj to opazil in videl, da se pastirjev fant ne meni za njegova
svarila in žuganje, ga je dal uloviti in ukazal, naj ga ustrele. Bog pa
je varoval nedolžnega otroka, tako da mu kralj ni mogel storiti ničesar.
Pastirjev sin je ostal živ in zrasel v lepega mladeniča. Tedaj pa mu je
kralj, ko je bil dobre volje, dejal, da mu bo dal svojo hčer za ženo, če
mu bo mladenič prinesel tri peresa pulitanskega kralja.

Mladenič se hitro odpravi na pot in pride do nekega kralja, ki je imel
na svojem vrtu hruško, ki je vsako leto obilno rodila, zdaj pa je
nenadoma usahnila. Kralj ga vpraša, kam gre, in mladenič mu pove, kako
je bilo. Ko pa je že hotel oditi, ga kralj poprosi, naj povpraša, zakaj
njegova hruška nič ne rodi. Mladenič mu obljubi in po dolgem potovanju
pride do pulitanskega kralja. Kralja pa prav tedaj ni bilo doma in je
doma našel le njegovo ženo. Mladenič jo je lepo pozdravil in ji povedal,
zakaj je prišel. Žena pa mu takoj nato odgovori:

»Dragi moj sinko! Če bi moj mož vedel, da si tukaj, bi te zdrobil v
sončni prah.«

Zato ga je skrila pod posteljo pod korito. Kralj je zvečer prišel domov
in ko je bil čas iti spat, gresta kralj in žena v posteljo. Čez nekaj
časa začne žena kakor v sanjah mrmrati in se premetavati sem in tja. Mož
jo zbudi in vpraša, zakaj spi tako nemirno. Žena pa mu reče:

»Še nikdar, kar sem živa, nisem sanjala kaj takega. Sanjalo se mi je, da
neki kralj nikakor ne da svoje hčere sinu nekega siromašnega črednika.«

Nato ji reče kralj: »O, saj bi mu jo dal, če bi mladenič prinesel tri
moja peresa.«

Potlej žena znova leže in zaspi. Čez nekaj časa pa se začne premetavati
in kakor v sanjah mrmrati. Kralj jo zbudi in vpraša, kaj ji je, da ne
more mirno spati.

»Oh, take sanje me niso še nikdar obhajale, kakor nocoj. Sanjalo se mi
je, da ima neki kralj hruško, ki je bila vedno polna, zdaj pa je
naenkrat presahnila.«

Kralj pa reče: »Če bi le izkopali tisti zaklad, ki je pod njo, pa bi
rodila.«

Nato šele je žena res zaspala. Po polnoči, ko pa je kralj zaspal, se
žena zbudi, kralju izpuli tri peresa, jih da mladeniču rekoč:

»Brž odidi, da boš že daleč, ko se bo kralj zbudil.«

Mladenič se ji je lepo zahvalil in odšel. Na poti pride do onega kralja
s hruško ter mu pove, zakaj hruška ne rodi. Za to mu je dal kralj veliko
denarja. In ko je s tem denarjem in s peresi prišel pred prvega kralja,
je ta ravno obedoval. Ko je zagledal mladeniča, se je zgrudil mrtev na
zemljo.

Mladenič pa je dobil za ženo deklico in z njo vse tisto kraljestvo.

Vile jezdijo tudi na konjih. In se tudi pozna, na katerih jahajo, ker
vsakemu takemu konju spletejo grivo. Grive ne sme nihče razplesti, ker
bi sicer moral umreti. Če na konju jahajo vile, konju nič ne manjka,
vendar na mršavem nočejo jahati, ampak le na debelem.

Če bi kdo videl, da vila jaha konja, ne sme reči ničesar, ker bi takoj
umrl. Ni pa dano vsakemu, da bi mogel to videti.

Nekoč je neki konjar, to je tak, ki pase konje, spal v hlevu. Nekako
okrog polnoči so prišle vile in so fantu odvezale enega od konj in ga
hotele odgnati ven. Ob tem se je konjar prebudil, skočil in zgrabil
konja za oglavnik. Nenadoma pa se je konjar zgrudil in umrl. Vile so
kljub temu konja odvedle in nato privedle nazaj.

Konjarjev gospodar je bil vedel, da konja jahajo vile in je večkrat to
pripovedoval dečku konjarju in drugi družini. Fant pa tega ni verjel,
in tudi družina ne. Drugače namreč ne bi vedeli, da je fant umrl od
tega. Videli pa so, da ima konj nakodrano dlako, in so po tem vedeli,
da ga jahajo vile.

Nekoč je bil oče, ki je imel tri sinove, dva sta bila pametna, enega
pa so imeli za bedaka. Kar koli so delali, sta to storila samo
pametna, neumnega nista pustila niti blizu. Oče je imel na vrtu
srebrno hruško, ki je vsako noč odcvetela in dozorela. Te hruške pa so
vile vsak dan odnesle.

»Kaj bo iz tega,« si mislita najstarejši in srednji brat. Rečeta, da
gresta hruško čuvat, neumnemu pa rečeta, da je za to preneumen. Brata
si prineseta pod hruško vzglavje in blazini, pa zaspita.

Vile pridejo in odnesejo hruške, brata pa sta se zbudila šele potem,
ko so že odšle. Ko prideta domov, povesta, kako je bilo. Tedaj reče
neumni brat, da bo šel tudi sam. In res, gre, ter si prinese šibja in
zaspi na njem. Ko so prišle vile, stopi ena od njih k njemu na šibje.
Najmlajši brat se prebudi in prime vilo za las. Vila zbeži, zlati las
pa je ostal fantu v roki.

Ko je prišel domov, je povedal, kaj se mu je zgodilo, ter reče, da gre
vilo iskat. Brata pa mu tega ne dovolita in sta jo šla rajši iskat
sama. Med potjo prideta do Meseca. Stopita noter in vprašata neko
babo, če je tu vila. Baba jima pove, da je vila pri Soncu. Pokaže jima
tudi nekega pajka, ki jima lahko sprede vrv do sonca. Pajek sprede vrv
in privežejo jo za ključavnico pri Sončevem domu. Brata gresta, a vrv
se utrga, kajti Sonce je prišlo domov in odprlo vrata. Brata sta padla
na zemljo njunega botra in tako sta prišla domov, kjer sta povedala,
kaj se jima je zgodilo.

Zdaj je neumni brat dejal, da bo šel sam iskat vilo. Gre in pride do
neke stare babure in jo prosi, naj mu pove, kako bi prišel do Meseca.
Baba mu pove in mu tudi da korito s perutnicami. Sede naj v korito in
prišel bo do Meseca. Na Mesecu stopi noter, pove kako in kaj, ter
reče, da mora tu živeti neka vila. Baba pa mu odgovori, da je ni tu,
ampak da je pri Soncu. Brat gre dalje in pride srečno do Sonca. Korito
je postavil v klet, koder je hladnejše, da se vosek ne raztopi.

Ko pride Sonce domov, hitro vpraša fanta, kaj želi.

»Vilo bi rad,« odgovori mladenič.

Sonce mu jo da, fant z vilo sede v korito in odide. Nenadoma pa pride
Sonce iz hiše gledat, kako fant odhaja. In tedaj je tako peklo, da so
se peruti na koritu raztopile. Korito z vilo in mladeničem prileti do
Zemlje in obvisi na velikem hrastu.

Kaj naj storita? S hrasta ne moreta, ker je bil pod njim neki
čarovnik, ki je čistil svoj klobuk, ki je bil poln človeških las. Zato
stopi dol najprej vila ter zaziblje starca v sen. Nato stopi z drevesa
tudi fant in skupaj gresta domov.

Ljudje pa vile sploh niso videli, in brat je sam pripovedoval, kako je
bilo. Tedaj pa se začne vila jokati in vsi so takoj rekli, da mora
biti vila tukaj nekje blizu. Nazadnje je prišel tudi oni starec izpod
hrasta, in ko je rekel vili: »Dober dan!« je vila hipoma postala lepa
deklica.

Zdaj sta mladenič in vila postala mož in žena.

V gosteh je bil tudi tisti starec. Z menoj je jedel in pil. Skupaj sva
se veselila in s sladkim zagorskim vincem tako močila grlo, da imava,
moj dedek in jaz, še zdaj moker jezik.

Neki fant je pasel krave. Vsak dan pa mu jih je prišla molst neka kot
sneg bela ženska, ki je fant ni poznal.

Doma so ga vsak večer zmerjali, kaj da dela s kravami, da nimajo nič
mleka. Potem se mu je zdelo tega že dovolj, da ga doma zmerjajo. Zato je
vzel s seboj pištolo. Ko je prišla tista ženska molst, jo je zagledal in
ji je rekel:

»Veš kaj! Zdaj mi plačaj mleko, ki si ga pomolzla. Če pa nočeš
plačati, te bom ustrelil.« Nato mu je rekla:

»Dragi moj sinko! Če bi ti vedel, kdo sem jaz, mi tega ne bi bil rekel,
pa tudi ne bi pomislil streljati name. Vendar ti ne veš, kdo sem, pa še
vsak večer te zmerjajo za mleko. Zato ti oprostim. In veš, mleko ti bom
plačala.«

Nato mu je dala klobčič niti ter mu rekla:

»Na, tu imaš klobčič, pa si odvijaj z njega. Dokler boš živ, boš lahko
imel vso obleko iz te niti. Vendar pa ne smeš tega nikdar nikomur
povedati. Če pa boš povedal, se bo klobka takoj iztekla, in niti ne boš
imel več. Jaz pa ti povem, da sem Vila, česar ne smeš nikomur povedati.«

In res ni do smrti nikdar povedal. Po smrti pa so na njegov pogreb
prišle vse Vile z zelenimi venci, on pa je bil zveličan.

Bilo je neko dekle, ki je paslo svinje. Imelo je neko svinjo, ki se ni
hotela nikdar pasti, toda sita je bila vedno. Dekle je to povedalo doma.
Ljudje pa so ji rekli:

»Vzemi dolgo vrvico, pa jo prasici priveži na nogo. Kamor bo šla
svinja, pojdi za njo.«

Dekle je napravilo tako. Nenadoma je svinja odšla, dekle pa za njo.
Dekle je šlo ves čas za svinjo in je prišlo do nekih vrat. Svinja je
samo sunila z rilcem v vrata, neka vila ji je odprla vrata, in že je
imela svinja v koritu pripravljeno krmo. Svinja je jedla, dekle pa je
stalo za njo. Tedaj pa vile zagledajo dekle, jo zgrabijo in vzamejo k
sebi. Svinja pa je odšla nazaj.

Kadar je odtlej prišla svinja do vrat, se ji niso nikdar več odprla.
Tistega dekleta pa še dandanašnji ni nazaj.

Nekoč so bili trije bratje, ki so potovali po svetu. Prišli so do neke
cerkve in so šli k maši. Ko je maša minila, so zagledali neko dekle, ki
jim je bilo všeč, in pravijo:

»Gremo za njo, da bomo izvedeli, kje je doma.«

Gredo in pridejo do tiste hiše ter gredo noter in prosijo, da bi tisto
dekle dali enemu izmed njih. Mati jim reče:

»Vidim, da ste vsi lepi. No, vsem je ne morem dati, ampak le enemu, in
to tistemu, ki bo prinesel zlato jabolko.« Zdaj so ti trije odšli in
pridejo do nekega gozda. Tam je najstarejši brat rekel:

»Zdaj se bomo razšli. Morda bo kdo našel zlato jabolko.«

Najmlajši brat je odšel po najgostejšem gozdu in se srečal z volkom.
Volk ga je vprašal:

»Kam pa greš?«

Najmlajši mu ni hotel nič povedati in je šel kar mimo njega. Gre
naprej in sreča medveda. Tudi medved ga je vprašal, kam gre. Mladenič
spet ni odgovoril ničesar, ampak je šel dalje. Prišel je na neko lepo
polje. Tam je sedel in premišljeval, kam naj gre zdaj. Nikjer ni videl
ničesar razen nekega zakletega gradu. Nenadoma pride neka čudovito
lepa vila, pa ga vpraša, kaj dela tu. Reče mu, da bi mu ona pomagala,
če je pošten. Potem je vila z glave snela svojo ruto in fant je
zagledal čudovito lepe lase. Vila mu reče, da naj, če bo kaj
potreboval, samo vzame ruto v desno dlan. Potem je vila izginila. Fant
je vzel ruto in odšel. Ko je nekaj časa hodil, je zaslišal čudovito
lepo petje in igranje, tako da ga je kar ganilo pri srcu.

Šel je k tistemu gradu in zagledal, kako se kraljična igra z zlatim
jabolkom. Zdaj je odšel v tisti grad in zaprosil za službo. Kralj mu
je odgovoril.

»Nobenega služabnika ne potrebujem. Pri meni bo le tisti, ki hoče
poročiti mojo hčer.« Nato je mladenič dejal:

»Bom pa jaz delal vse tisto, kar bodo rekli, samo da bom dobil dekle.«

Zdaj je kralj rekel, da mora fant skočiti čez grad. Če ne bo skočil,
ga bo ubil.

Fant je vzel v desno roko svojo ruto in skočil še dvanajst sežnjev
višje, kot je bil visok grad. Nato mu je kralj rekel, da mora skočiti
čez najvišji stolp in mu z vrha prinesti zgornji križec. Fant je
skočil kar dvesto sežnjev čez stolp in snel križec. Potem je kralj
sklenil, da bo ženitovanje. Fant pa je rekel, da še noče iti, da mora
najprej iti po svoje starše, da bo potem gostovanje. Za dokaz pa mu
naj dajo zlato jabolko. Dobil je zlato jabolko in odšel.

Spet je prišel na tisto polje in slišal čudovito lepo prepevanje,
igranje in plesanje. Tudi sam je bil zelo vesel. Nenadoma je prišla
vila in dal ji je ruto ter se ji zahvalil. Vila pa mu je rekla, da ne
sme nikdar nikomur povedati, kaj je slišal in videl; še svoji ženi ne
in sploh nikomur.

Nato je šel k svojemu dekletu in prinesel jabolko. Sklenili so, da
gredo k poroki. Bilo je gostovanje.

Tudi jaz sem bil na gostovanju. Zelo sem pil. Zato imam še dandanašnji
moker jezik.

Onadva brata pa sta še kar potovala. S komer koli sta se srečala, sta
mu pripovedovala, kaj iščeta. Iz obeh so se norčevali. Najmlajši pa ni
hotel nikomur povedati, razen svoji vili, in zato je bil srečen do
smrti.

Neki princ je imel hčer. Nato je razglasil, da bo tistemu - ki bo tako
pasel njegove svinje, da mu nobena ne bo zmanjkala - dal hčer za ženo.
Neki mož pa je imel tri sinove. Najstarejši sin je rekel svoji mami:

»Mama, specite mi kruh! Šel bom past svinje in bom potem dobil
prinčevo hčer.«

Mama mu je spekla. Sin je odšel in prišel v neki gozd. Tam je začel
jesti kruh. K njemu je prišla neka ženska, bela kot sneg. Bila je
vila. Pa ga je zaprosila, naj ji da malo kruha. On pa ji je rekel:

»Le počakaj, ti, potepuška! Kaj misliš, da sem tebi prinesel kruh, da
boš ti jedla! Če ne odideš, ti bom dal s palico po plečih.« Nato je
vila odšla. Fant pa je šel dalje in prišel k tistemu princu. Nato je
šel past svinje in jih je pasel ves dan. Zvečer je prignal svinje
domov, princ pa jih je šel štet. Ena mu je manjkala. Nato je princ
rekel fantu:

»Ne, tebi je ne dam, ker nisi prignal vseh svinj s paše.«

Nato je odšel tudi drugi brat. Tudi on je prav tako prišel v gozd ter
jedel. Tudi k njemu je prišla vila in ga prosila, da bi ji dal jesti. A
ji ni dal. In tudi njemu se je dogodilo prav tako, kakor se je bilo
prvemu: pasel je svinje. Ena mu je manjkala, in tudi njemu princ ni dal
svoje hčere.

Nato je šel najmlajši brat, in je rekel svoji mami:

»Mama! Specite mi kruh. Zdaj grem jaz past svinje. Morebiti pa bo hčer
dal meni.« Mama pa mu je rekla:

»Daj, no daj, lumpek! Ravno ti bi jo dobil. Še ta dva je nista, pa bi
jo ti.« Pa je spet rekel materi: »No, dajte, dajte, specite!«

Mama je rekla: »Nimam moke, da bi ti spekla. Če pa hočeš, ti bom spekla
iz otrobov in iz tropin.«

»Le dajte!« ji je rekel.

Nato mu je spekla, in je odšel. Tudi on je prišel v gozd. Sedel je,
začel gledati kruh ter si mislil:

»O bog! Kdo bi ga jedel.«

Nato je prišla vila in mu je rekla: »Slišiš, ti! Daj mi malo kruha!«
Fant pa ji je rekel:

»Oh, ljuba moja! Kako naj ti ga dam, saj vidiš, da ga še sam ne morem
jesti, kaj šele, da bi ga mogla ti.«

Ona pa mu je rekla: »Le daj mi, daj!«

Nato ji je dal kruh. Jedla ga je. Ko se je najedla, pa mu je rekla:

»Vem, kam greš. K princu greš past svinje. Dobro poslušaj! Ko boš prišel
tja, se takole pogodi: vsak dan naj ti da hleb kruha, tri sire in devet
vrčev žganja.«

Res se je tako pogodil ter je odšel s svinjami na pašo. Ko je pasel, je
prišel k njemu zmaj z dvema glavama, pa mu je rekel:

»Pojedel te bom.«

Fant mu je nato odvrnil:

»A, ne boš me pojedel, ne! Imam veliko sira, kruha in žganja.«

Pozoj pa mu je dejal: »O to bi bilo pa dobro zame. Tega že dolgo nisem
jedel.«

Nato mu je fant dal jesti in piti. Zmaj se je tako napil, da je bil
pijan, in je zaspal. Nato si je dečko mislil:

»Oh, moj bog! Kaj naj zdaj naredim? Zaklal ga bom.«

In si je nabrusil pipec, mu razparal trebuh in notri našel bakren
ključ.

Drugi dan je prišel k njemu drugi pozoj s tremi glavami. Tudi z njim je
napravil tako kakor s prvim. V zmajevem trebuhu pa je našel srebrn
ključ.

In tako je tretji dan prišel še tretji zmaj s šestimi glavami. Tudi ta
zmaj se je napil in zaspal.

Tudi njemu je fant s pipcem raztrgal trebuh ter v trebuhu našel zlat
ključ.

Nato je šel tretji dan domov. Princ je prišel štet svinje, in bile so
vse. Nato je šel fant četrti dan na pašo. Okrog neke pečine je nekaj
iskal in je našel bakrena vrata. Odprl jih je z bakrenim ključem in
zagledal srebrna vrata. Odprl jih je s srebrnim ključem in zagledal še
zlata vrata. Odprl jih je z zlatim ključem. Zadaj pa je bila soba in v
sobi miza, na mizi pa palica. Nato je s tisto palico udaril po mizi.
Kakor hitro je udaril, takoj sta prišla dva in sta ga vprašala: »Gospod,
kaj ukazujete?«

Fant potem ni vedel, kaj bi rekel, pa je rekel: »Na vrt bi šel rad.«

Potem je odšel na vrt in si je utrgal dve rožici: zlato in srebrno.
Nato pa je odšel domov. Predenj je prišla prinčeva hčerka in mu rekla:

»Poslušaj, dragi! Daj mi ti dve rožici!« Dal ji je, ona pa mu je
rekla:

»Veš kaj! Zjutraj bodo prišli k nam vsakovrstni gospodje. Tisti, ki bo
čez naš grad skočil s konjem, tisti bo moj mož.«

Fant ji je rekel: »Naj kar skačejo. Jaz ne bom skakal.«

Drugi dan je šel fant past svinje. Šel je k pečini v tisto sobico in
udaril po mizi. Nato sta prišla onadva in sta ga vprašala:

»Gospod, kaj ukazujete?«

»Preskrbita in privedita mi srebrnega konja!«

Preskrbela sta mu ga. Fant je zajahal in odšel h gradu. Tam je samo
skočil čez grad ter ji z roke vzel prstan. Nato pa je odšel nazaj k
svinjam in vrnil konja. Proti večeru"		Didakta	2007.0	da	ne	148612.0	3688.0	
Leposlovje	Netopir_kd-edit.txt	Netopir_kd-edit	Netopir	Jo Nesbø	kriminalni roman, detektivski roman	"Nekaj je bilo narobe.

Uslužbenka pri okencu za kontrolo potnih listov se mu je najprej široko
nasmehnila: »Kako ste kaj?«

»V redu sem,« se je zlagal Harry Hole. Že več kot trideset ur je minilo,
odkar je poletel iz Osla prek Londona in Bahrajna, kjer je prestopil na
drugo letalo in ves čas sedel na istem prekletem sedežu ob zasilnem
izhodu. Iz varnostnih razlogov je bilo mogoče naslonjalo le neznatno
zvrniti nazaj, in ko so prispeli v Singapur, je imel že čisto polomljen
križ.

In zdaj se ženska za pultom nenadoma ni več smehljala.

Z vidnim zanimanjem je preučevala njegov potni list. Težko bi bilo reči,
ali jo je malo prej v dobro voljo spravila njegova fotografija ali
priimek.

»Poslovno?«

Harry Hole je domneval, da kontrolorji potnih listov po vsem svetu
nagovarjajo potnike z 'gospod', vendar je nekje prebral, da tovrstno
uradno naslavljanje v Avstraliji ni posebej razširjeno. Sicer pa to ni
bilo zares pomembno. Harry ni bil vajen potovanj v tujino, pa tudi snob
ni bil -- vse, kar si je želel, je bilo čim prej priti v hotelsko sobo
in v posteljo.

»Ja,« je odvrnil in bobnal s prsti po pultu.

In takrat so se njene ustnice našobile, izgubile svojo očarljivost in z
zoprnim glasom vprašale: »Zakaj v vašem potnem listu ni vizuma, gospod?«

Prevzela ga je žalost, kot vedno, kadar se je napovedovala katastrofa.
Morda so izraz gospod uporabljali le, kadar je postalo kritično.

»Oprostite, pozabil sem,« je zamomljal Harry in mrzlično pretipal
notranje žepe. Zakaj ne morejo posebnega vizuma pripeti v notranjost
potnega lista, kot naredijo z običajnimi vizumi? V vrsti za seboj je
zaslišal pritajeno brnenje vokmana in se zavedel, da gre za njegovega
soseda z letala. Ves čas poleta je poslušal isto kaseto. Zakaj, hudiča,
si ne more nikdar zapomniti, v kateri žep vtakne stvari? Vroče je bilo
kot v peklu, čeprav se je ura bližala deseti zvečer. Harry je začutil,
da ga začenja srbeti na temenu.

Nazadnje je našel dokument in ga z velikim olajšanjem položil na pult.

»Ste policist?«

Kontrolorka je dvignila pogled z vizuma in ga preučevala, šoba pa je
izginila.

»Upam, da ni bila umorjena kaka plavolasa Norvežanka?«

Zahihitala se je in energično pritisnila žig na posebni vizum.

»Hja, samo ena,« je odvrnil Harry Hole.

V terminalu za prihode je mrgolelo predstavnikov turističnih agencij in
voznikov limuzin, ki so moleli svoje napise kvišku, a priimka Hole ni
bilo videti. Skoraj je že vzel taksi, ko si je skozi gnečo napisov proti
njemu utrl pot temnopolt moški, nenavadno širokega nosu, kodrastih las,
oblečen v sprane kavbojke in havajsko srajco.

»Gospod Holy, domnevam!« je zmagoslavno vzkliknil.

Harry Hole je tehtal svoje možnosti. Odločil se je, da bo v prvih dneh v
Avstraliji popravljal izgovorjavo svojega priimka, da ga ne bi zamešali
z luknjami in odprtinami. Toda različica 'gospod Hou-li' oziroma
'gospod Svetnik' se mu je zdela precej sprejemljivejša.

»Jaz sem Andrew Kensington, kako si kej?« se je zarežal moški in mu
ponudil ogromno dlan.

Kot bi vtaknil roko v stiskalnico za grozdje.

»Dobrodošel v Sydneyju. Upam, da si imel prijeten let,« je z iskrenostjo
v glasu rekel tujec, kar se je slišalo kot odmev stevardesine izjave
izpred dvajsetih minut. Zgrabil je Harryjev zdelani kovček in se napotil
proti izhodu, ne da bi se ozrl nazaj. Harry je hodil tik za njim.

»Delaš za sydneyjsko policijo?« je začel.

»Seveda, kolega. Pazi!«

Nihajna vrata so udarila Harryja v obraz, prav v kumaro, da so se mu
zasolzile oči. Še ponesrečeni skeč iz burleske se ne bi tako slabo
začel. Podrgnil se je po nosu in zaklel v norveščini. Kensington ga je
sočutno pogledal.

»Vražja vrata, a ne?« je rekel.

Harry ni odgovoril. Ni vedel, kako naj se odziva na tovrstne avstralske
pripombe.

Na parkirišču je Kensington odklenil prtljažnik majhne, precej zdelane
toyote in zabrisal kovček noter. »A boš ti vozil?« je začudeno vprašal.

Harryju se je posvetilo, da sedi na voznikovem sedežu. Seveda, v
Avstraliji vozijo po prekleti levi strani. Kakorkoli, sovoznikov sedež
je bil tako natrpan s papirji, kasetami in drugo kramo, da se je Harry
raje stlačil zadaj.

»Ti si gotovo Aborigin,« je rekel, ko sta zavila na hitro cesto.

»Tebi pa nič ne uide, inšpektor,« je rekel Kensington in ga ošinil s
pogledom v vzvratnem ogledalu.

»Na Norveškem vam rečemo australneger -- avstralski črnci.«

Kensington ni umaknil pogleda z ogledala. »Res?«

Harryju je postalo nelagodno. »Mhm, s tem mislim, da vaši dedje očitno
niso bili iz vrst angleških kaznjencev, ki so jih sem poslali pred
dvesto leti.« Skušal je pokazati, da ima vsaj malo pojma o zgodovini
dežele.

»Tako je, Holy. Moji predniki so bili tukaj že malo pred njimi.
Štirideset tisoč let, če smo natančni.«

Kensington se je zarežal v vzvratno ogledalo. Harry se je zaobljubil, da
bo nekaj časa raje držal jezik za zobmi. »Razumem. Lahko me kličeš
Harry.«

»Prav, Harry. Jaz pa sem Andrew.«

Preostali čas vožnje je pogovor vodil Andrew. Odpeljal ga je v King's
Cross in ves čas govoričil: »Ta predel je sydneyjska rdeča četrt in
središče trgovine z drogo, pa tudi drugih nelegalnih poslov v mestu.
Menda je bil vsak drugi škandal povezan s kakim hotelom ali slačiklubom
na območju tega kvadratnega kilometra.«

»Tukaj sva,« je nenadoma rekel Andrew. Zapeljal je na pločnik, skočil
ven in vzel Harryjev kovček iz prtljažnika.

»Se vidiva jutri,« je rekel Andrew in izginil skupaj z avtom. S togim
hrbtom in napovedujočo se utrujenostjo zaradi časovne razlike je Harry s
svojim kovčkom obstal na pločniku mesta, katerega prebivalstvo je bilo
številčno približno enako prebivalstvu celotne Norveške, pred prekrasnim
hotelom Crescent. Ime hotela je bilo natisnjeno na vratih poleg treh
zvezdic. Načelnik oselske policije glede nastanitve svojih zaposlenih ni
bil posebej darežljiv. Morda pa ta hotel kljub vsemu ne bo tako zelo
slab. Verjetno so ponujali popust za državne uradnike, kar je najbrž
pomenilo, da bo dobil najmanjšo sobo v hotelu, je pomislil Harry.

In jo tudi je.

Harry je oprezno potrkal na vrata šefa oddelka za kazniva dejanja
okrožja Surry Hills.

»Naprej,« je zabučalo od znotraj.

Visok, širokopleč moški, z impresivno izbočenim trebuhom, je stal ob
oknu za hrastovo pisalno mizo. Izpod razredčene grive so štrlele sive,
goste obrvi, gube okoli njegovih oči pa so se smehljale.

»Harry Holy iz Osla, Norveška, sir.«

»Sedi, Holy. Prekleto spočit si videti za tole zgodnjo uro. Upam, da
nisi že obiskal fantov na oddelku za narkotike ali pač?« Neil McCormack
se je gromko zakrohotal.

»Časovna razlika me je zdelala. Od štirih zjutraj nisem več zatisnil
očesa, sir.«

»Razumem. Samo interna šala. Pred nekaj leti smo namreč imeli precej
velik primer notranje korupcije. Deset policistov je bilo obsojenih, med
drugim tudi zato, ker so prodajali drogo -- drug drugemu. Posumili smo,
ker so bili štiriindvajset ur na dan tako budni in prisebni. V bistvu ni
šala.« Zadovoljno se je hahljal, si nadel očala in prelistal dokumente,
ki jih je imel pred seboj.

»Torej so te poslali, da bi sodeloval v preiskavi umora Inger Holter,
Norvežanke z delovnim dovoljenjem v Avstraliji. Plavolaska, lepa punca,
po fotografijah sodeč. Triindvajset let, kajne?«

Harry je prikimal. McCormack se je zresnil.

»Našli so jo ribiči na obali zaliva Watson -- natančneje v parku Gap.
Napol golo. Odrgnine pričajo, da je bila najprej posiljena in nato
zadavljena, vendar sledi sperme niso našli. Potem so jo sredi noči
pripeljali v park, kjer so jo vrgli s pečine.«

Skremžil se je.

»Če bi bilo vreme slabše, bi jo valovi zagotovo odnesli na odprto morje,
tako pa je ležala med skalami, dokler ni nekdo naletel na truplo. Kot
sem rekel, sperme niso našli, to pa zato, ker je bila njena vagina
narezana kot filirana riba, morska voda pa je dekle tudi temeljito
umila. Tako nimamo tudi nobenih prstnih odtisov, imamo pa okvirni čas
smrti ...«

McCormack si je snel očala in si pomel obraz. »Nimamo pa morilca. In
kaj, zaboga, misliš narediti v zvezi s tem, mister Holy?«

Harry je že skoraj odgovoril, a ga je prekinil plaz besed.

»Naredil boš to, da nas boš pozorno opazoval, medtem ko bomo lovili tega
prasca, norveškemu tisku pa boš povedal, kako dobro smo sodelovali -- in
pri tem pazil, da ne užalimo nikogar na norveškem veleposlaništvu ali
svojcev --, sicer pa užival v počitnicah in poslal razglednico ali dve
svoji predragi šefinji. Kako se kaj drži, mimogrede?«

»V redu, kolikor vem.«

»Super baba, res. Saj ti je povedala, kaj se pričakuje od tebe, kajne?«

»Delno že. Sodeloval naj bi v preisk--«

»Super. Vse to pozabi. Tukaj so nova pravila. Prvič: od zdaj poslušaš
mene in samo mene. Drugič: ne sodeluješ pri ničemer, razen če dobiš
izrecen ukaz. In tretjič: samo za centimeter prestopi mejo, pa boš na
naslednjem letalu za domov.«

Vse to je povedal z nasmeškom, a sporočilo je bilo jasno: tace stran,
lahko si samo opazovalec. Prav lahko bi s seboj prinesel plavalno opremo
in fotoaparat.

»Menda je bila Inger Holter na Norveškem televizijska zvezdnica?«

»Manjša zvezdnica, sir. Pred nekaj leti je vodila otroški program.
Predvidevam, da je že tonila v pozabo, preden se je to zgodilo.«

»Ja, slišim, da vaši mediji zganjajo veliko hrupa okoli tega umora.
Nekaj novinarjev so že poslali k nam. Povedali smo jim, kar vemo, in to
ni bogve kaj, zato se bodo kmalu začeli dolgočasiti in se pobrali domov.
Novinarji ne vedo, da si tukaj. Svoje varuške imamo, zato se ti ne bo
treba ukvarjati z njimi.«

»Hvala za to, sir,« je rekel Harry in to je resno mislil. Sopihajoči
norveški novinarji, ki bi mu gledali čez ramo, niso bili posebej
dobrodošla stvar.

»Prav, Holy, odkrit bom s tabo in ti povedal, kako stojijo stvari. Šef
mi je jasno in glasno povedal, da si nekateri občinski svetniki v
Sydneyju želijo, da se ta primer razreši čim prej. Kot navadno gre samo
za politiko in keš.«

»Keš?«

»Hja, brezposelnost v Sydneyju bo po naših ocenah letos narasla za več
kot deset odstotkov, zato mora mesto od turistov iztisniti vse do
zadnjega centa. Olimpijske igre leta 2000 so tik pred vrati, turizem iz
skandinavskih dežel pa je v porastu. Umor, še posebej nerazrešen, ni
ravno dobra reklama za mesto, zato se trudimo po najboljših močeh. S
primerom se ukvarjajo štirje preiskovalci, imamo pa tudi prednostni
dostop do policijskih sredstev in pripomočkov, torej računalnikov,
forenzičnega osebja, laborantov. In tako naprej.«

McCormack je izvlekel list papirja in ga namrščeno preučeval.

»Pravzaprav bi moral delati z Wadkinsom, a če si posebej zaprosil za
sodelovanje s Kensingtonom, ne vidim razloga, da bi te zavrnil.«

»Sir, kolikor vem, nisem --«

»Kensington je v redu poba. Ni veliko policistov iz vrst Aboriginov, ki
bi se vzpeli tako visoko kot on.«

»Da ne?«

McCormack je skomignil. »Tako pač je. Prav, Holy, če je še kaj, veš, kje
me najdeš. Kakšno vprašanje?«

»Ehm, zgolj formalnost, sir. Sprašujem se, ali je naziv 'sir'
pravilno poimenovanje nadrejenega policista v tej državi ali je malce
preveč ...«

»Uradno? Zadrgnjeno? Ja, najbrž je res. Ampak meni je všeč. Spomni me,
da sem dejansko šef tega oddelka.« McCormack je bruhnil v krohot in
sklenil srečanje s kostolomskim stiskom roke.

»Januarja je v Avstraliji višek turistične sezone,« je pojasnil Andrew,
ko sta se po polžje pomikala skozi promet po pristanišču Circular Quay.

»Vsi pridejo pogledat sydneyjsko opero, se odpravijo na izlet z ladjico
po pristanišču in občudujejo dekleta na plaži Bondi Beach. Škoda, da
moraš delati.«

Harry je zmajal z glavo. »Saj je vseeno. Ob teh turističnih pasteh me
oblije mrzel pot.«

Prišla sta na New South Head Road, kjer je toyota pospešila vzhodno
proti zalivu Watson.

»Vzhodni del Sydneyja ni ravno podoben londonskemu East Endu,« je
pojasnil Andrew, ko sta drsela mimo ene moderne stavbe za drugo. »Ta
četrt se imenuje Double Bay. Rečemo pa ji Double Pay.«

»Kje pa je živela Inger Holter?«

»Nekaj časa je s fantom živela v Newtownu, potem pa sta se razšla in
preselila se je v majhno enosobno stanovanje v sosesko Glebe.«

»S fantom?«

Andrew je skomignil. »Avstralec, inženir računalništva. Spoznala sta se
pred dvema letoma, ko je prišla sem na počitnice. Za noč zločina ima
alibi in ni ravno prototip morilca. Vendar nikoli ne veš, a ne?«

Parkirala sta pod parkom Gap, eno od mnogih sydneyjskih zelenih površin.
Strme kamnite stopnice so se vzpenjale do prepišnega parka, ki je ležal
visoko nad zalivom Watson na severu in Tihim oceanom na vzhodu. Ko sta
odprla vrata avtomobila, je vanju butnila vročina. Ko si je Andrew nadel
ogromna sončna očala, je Harryja spomnil na nekega norveškega
pornozvezdnika. Iz neznanega razloga je ta dan njegov avstralski kolega
nosil oprijeto obleko in Harryju se je zdel širokopleči, črni mož rahlo
smešen, ko se je pognal navkreber proti razgledišču.

Harry se je ozrl naokoli. Na zahodu je videl mestno središče z mostom
Harbor, na severu plažo in jahte v zalivu Watson, še dalje za njim pa
zeleneči Manly, predmestje na severni strani zaliva. Na vzhodu se je
obzorje ukrivljalo v spekter različnih odtenkov modrine. Pod njima so se
strmo spuščale pečine in valovi ocena so med skalami zaključevali svojo
dolgo popotovanje s hrumečim crescendom.

»Okej, Harry, zdaj stojiš na tleh z bogato zgodovino. Angleži so leta
1788 v Avstralijo poslali prvo ladjo kaznjencev. Naselili naj bi se v
zalivu Botany nekaj deset kilometrov južneje, vendar je pametni kapitan
Phillip ugotovil, da je pokrajina naravnost odurna in poslal manjši čoln
mož v izvidnico proti severu, da bi našli kaj primernejšega. Obpluli so
rt, na katerem stojiva, in našli najboljše možno pristanišče. Malo zatem
je kapitan Phillip vplul sem s preostankom svoje flote; 11 ladij, 750
kaznjencev, žensk in moških, 400 mornarjev, štiri enote vojne mornarice
in za dve leti zalog. Vendar je na tej zemlji težje preživeti, kot je
videti, in Angleži naravnih virov niso znali izkoriščati, kakor so se
jih naučili Aborigini. Ko je poltretje leto kasneje prispela naslednja
ladja z zalogami živeža, so Angleži pravzaprav že umirali od lakote.«

»Lahko bi rekli, da so se stvari sčasoma uredile.« Harry je z glavo
pomignil proti zelenim sydneyjskim gričem in začutil, da mu med
lopaticami polzi potoček potu. Kar kurjo polt je imel od te vročine.

»Za Angleže že mogoče,« se je strinjal Andrew in mastno pljunil z roba
pečine. S pogledom sta spremljala padanje pljunka, dokler ga ni razpršil
veter.

»Še dobro, da ni bila več živa, ko je padla,« je rekel Andrew. »Najbrž
je med padanjem večkrat udarila ob skale; ko so truplo našli, je bilo
polno globokih raztrganin.«

»Koliko časa je bila mrtva, preden so jo našli?«

Andrew se je namrgodil. »Po besedah mrliškega oglednika oseminštirideset
ur. Ampak on ...«

Palec je upognil proti ustom. Harry je prikimal. Doktor je bil torej
žejne sorte.

»In kadar so številke preveč okrogle, začneš dvomiti?«

»Našli so jo v petek zjutraj, zato recimo, da je umrla v sredo ponoči.«

»So tukaj kakšne sledi?«

»Kot vidiš, lahko avto parkiraš spodaj, območje ponoči ni razsvetljeno
in je precej opustelo. Nobenih pričevanj naključnih očividcev nismo
dobili in, odkrito povedano, jih tudi ne pričakujemo.«

»In kaj bova zdaj?«

»To, kar mi je naročil šef. Šla bova v restavracijo in zapravila nekaj
policijskega denarja za reprezentanco. Konec koncev si najvišji
predstavnik norveške policije v krogu dva tisoč kilometrov. Najmanj.«

Harry in Andrew sta sedla za mizo, pogrnjeno z belim prtom. Restavracija
z morsko hrano Pri Doylovih je stala na skrajnem koncu zaliva Watson in
od morja jo je ločeval le ozek pas mivke.

»Smešno lepo, kajne?« je rekel Andrew.

»Kot na razglednici.« Deček in deklica pred njima sta zidala gradove iz
peska, v ozadju se je raztezala modra morska gladina, nad njo pa so v
daljavi buhteli bujno zeleneči griči in obrisi sydneyjskih nebotičnikov.

Harry je naročil pokrovače in tasmansko postrv, Andrew pa avstralskega
lista, za katerega, razumljivo, Harry ni še nikoli slišal. Andrew je
naročil steklenico vina Chardonnay Rosemount, »ki sicer ne gre ravno
najbolje s to hrano, je pa belo in prijetno drago,« in bil videti rahlo
presenečen, ko je Harry povedal, da ne pije.

»Si kveker?«

»Ne, nič takega,« je odvrnil Harry.

Pri Doylovih je stara družinska restavracija in velja za eno
najimenitnejših v Sydneyju, je Harryja poučil Andrew. Bil je vrhunec
sezone in restavracija je bila zasedena do zadnjega kotička. Harry je
domneval, da je najbrž zato tako težko vzpostaviti očesni stik z
natakarji.

»Tukajšnji natakarji so kot planet Pluton,« je pojasnjeval Andrew.
»Krožijo po orbiti, pojavijo se samo vsakih dvajset let in še takrat jih
je nemogoče zaznati s prostim očesom.«

Harry ni zmogel pokazati kakega pretiranega ogorčenja in se je samo
naslonil nazaj z zadovoljnim vzdihom. »Imajo pa odlično hrano,« je
rekel. »Zato torej obleka.«

»Ja in ne. Kot vidiš, tukaj niso pretirano formalni. Ampak zame je
bolje, da na takšne kraje ne hodim v kavbojkah in majici. Potruditi se
moram zaradi svoje zunanjosti.«

»Kaj misliš s tem?«

Andrew se je zastrmel v Harryja. »Najbrž si že opazil, da Aborigini v
tej državi niso pretirano cenjeni. Pred leti so Angleži domov pisali, da
so domorodci nagnjeni k alkoholu in h kraji.«

Harry je z zanimanjem poslušal.

»Mislili so, da imamo to v genih. Vse, kar res znajo, je ustvarjanje
nevzdržnega hrupa, ko pihajo skozi izvotljene palice, ki jim rečejo
didžeriduji, je nekdo zapisal. No, ta država se hvali z dejstvom, da je
uspela več kultur združiti v medsebojno povezano družbo. Vendar povezano
za koga? Težava ali pa prednost, kakor vzameš, je v tem, da se
domorodcev pravzaprav ne vidi.

Aborigini so skoraj popolnoma izključeni iz družbenega življenja v
Avstraliji, razen seveda iz političnih razprav o interesih in kulturi
staroselcev. Avstralci jih sicer navidezno podpirajo tako, da
aboriginske umetnine obešajo po stenah svojih hiš. Kakorkoli, mi,
črnčki, smo precej številčni predstavniki v čakalnih vrstah za socialno
podporo, v statistiki samomorov in v zaporih. Če si Aborigin, imaš
šestindvajsetkrat več možnosti, da boš pristal v zaporu kot drugi
Avstralci. Premisli malo o tem, Harry Holy.«

Andrew je izpil preostanek svojega vina, medtem ko je Harry premišljeval
o tem. In o dejstvu, da je pravkar pojedel najbrž najboljši ribji obrok
v vseh dvaintridesetih letih, odkar je bil na svetu.

»Pa vendar Avstralija ni nič bolj rasistična kot katera koli druga
država. Konec koncev smo večkulturni narod, saj tukaj živijo ljudje z
vsega sveta. Gre le za to, da se splača obleči obleko, ko greš v
restavracijo.«

Harry je ponovno prikimal. Nič ni imel dodati.

»Inger Holter je delala v baru, kajne?«

»Res je. V baru Albury na Oxford Streetu v Paddingtonu. Mislil sem, da
bi se lahko zvečer sprehodila do tja.«

»Zakaj ne kar zdaj?« Harry je ob vsej tej lagodnosti postajal nestrpen.

»Ker morava najprej pozdraviti njenega stanodajalca.«

Pluton se je sam od sebe pojavil na zvezdnatem nebu.

Glebe Point Road se je izkazala za domačno, ne pretirano živahno ulico,
kjer so se druga ob drugi gnetle majhne, preproste in večinoma etno
restavracije z raznih koncev sveta.

»To je bila nekoč sydneyjska boemska četrt,« je pojasnil Andrew. »Tukaj
sem v sedemdesetih živel kot študent. Še vedno lahko najdeš tipične
vegetarijanske restavracije za fanatične ekologe in druge z
alternativnim življenjskim slogom, lezbične knjigarne in tako naprej.
Ampak starih hipijev in narkomanov ni več. Ko je Glebe postal
priljubljena lokacija, so najemnine poskočile -- dvomim, da bi zdaj
lahko živel tu, čeprav prejemam policijsko plačo.«

Zavila sta desno po Hereford Streetu in skozi dvoriščni vhod stopila do
številke 54. Nasproti jima je prišla majhna, kosmata, črna žival, ki je
bevskala in kazala majhne, ostre zobe. Mala pošast je bila videti
resnično jezna in je bila kar preveč podobna fotografiji na turistični
zgibanki o tasmanskem vragu. Žival je napadalna in precej neugodno je,
če vam visi z vratu, je pisalo. Vrsta naj bi bila skoraj popolnoma
iztrebljena in Harry je iskreno upal, da je res. Ko se je primerek vrgel
nanj s široko razprtimi čeljustmi, je Andrew dvignil nogo in žival med
letom brcnil, da je cvileč pristala v grmovju ob ograji.

Mož z velikim trebuhom, ki je bil videti, kot da se je pravkar prebudil,
je s kislim obrazom stal pri vratih, ko sta se po stopnicah vzpenjala
proti njemu.

»Kaj pa je s psom?«

»Občuduje rožne grme,« ga je z nasmehom obvestil Andrew. »S policije
sva. Oddelek za nasilna dejanja. Gospod Robertson?«

»Ja, ja. Kaj bi spet radi? Povedal sem vam, da sem vam povedal vse, kar
vem.«

»In zdaj ste nama povedali, da ste nam povedali, da ste nam povedali
...« Nastopila je dolga tišina. Andrew se je še naprej smehljal, Harry
pa se je prestopil z ene noge na drugo.

»Se opravičujeva, gospod Robertson, ampak tole je brat Inger Holter, in
če vam ni odveč, bi si rada ogledala njeno sobo.«

Robertson je korenito spremenil svoj pristop.

»Oprostita, nisem vedel ... Kar naprej!« Odprl je vrata in se pred
njima vzpel po stopnicah.

»Ja, saj v bistvu nisem vedel niti, da je imela Inger brata. Zdaj, ko
sta mi povedala, pa seveda vidim družinsko podobnost.«

Harry se je za njegovim hrbtom obrnil k Andrewu in zavil z očmi.

Videti je bilo, da se še nihče ni lotil pospravljanja Ingerine sobe.
Povsod so ležali obleke, revije, polni pepelniki in vinske steklenice.

»Ehm, policaji so mi rekli, naj se zaenkrat ne dotikam ničesar.«

»Razumeva.«

»Neke noči se ni vrnila domov. Kar poniknila je.«

»Hvala, gospod Robertson, prebrala sva vašo izjavo.«

»Pa sem ji govoril, naj ne hodi po Bridge Roadu in ribji tržnici, ko se
ponoči vrača domov. Temno je, pa še polno črnih in rumenih je tam ...«
Prestrašeno je pogledal Andrewa Kensingtona. »Oprostite, nisem hotel
...«

»Je že v redu. Zdaj lahko greste, gospod Robertson.«

Robertson je odkorakal navzdol po stopnicah, potem pa sta iz kuhinje
zaslišala žvenketanje steklenic.

V sobi je bila postelja, nekaj knjižnih polic in pisalna miza. Harry se
je ozrl po prostoru in skušal pri sebi sestaviti podobo Inger Holter.
Viktimologija: postaviš se v žrtvino kožo. Zelo megleno se je spominjal
blago hudomušnega dekleta s televizije, njene dobronamernosti, mladostne
zagnanosti in nedolžno modrih oči.

Prav gotovo je bila ena tistih, ki dlje časa zdržijo pod vodo kot doma.
Na stenah ni bilo nobenih slik, samo plakat filma Pogumno srce z Melom
Gibsonom -- ki se ga je Harry spominjal, ker je iz nekega nerazumljivega
razloga dobil oskarja za najboljši film. Slab okus, vsaj za filme, je
pomislil. In moške. Harry je bil eden tistih, ki so se čutili osebno
izdane, ko je Pobesneli Max izstrelil Gibsona med hollywoodske
zvezdnike.

Na fotografiji je Inger sedela na klopi pred vrsto barvitih hiš, ki bi
jih lahko postavil v vestern, v družbi dolgolasih in bradatih
mladeničev. Nosila je ohlapno, vijolično obleko. Plavi lasje so ji
padali ob bledem, resnem obrazu. Mladenič, ki ga je držala za roko, je v
naročju držal dojenčka.

Na polici je bila vrečka tobaka. Nekaj astroloških knjig in grobo
izrezljana lesena maska z dolgim, kot kljun upognjenim nosom. Harry jo
je obrnil. Na etiketi je pisalo Made in Papua New Guinea.

Oblačila, ki niso ležala na postelji ali na tleh, so visela v majhni
garderobni omari. Ni jih bilo prav veliko. Nekaj bombažnih bluz,
obrabljen plašč in širok slamnik na polici.

Andrew je iz predala pisalne mize izvlekel paket cigaretnih papirčkov.

»King Size Smoking Slim. Precej velike cigarete si je zvijala.«

»Ste tukaj našli kaj drog?« je vprašal Harry. Andrew je odkimal in
pokazal na papirčke.

»Ampak stavit grem, da bi našli sledi kanabisa, če pa bi malo prečesali
pepelnike.«

»In zakaj jih niste? A forenziki niso prišli sem?«

»Prvič, ni razloga, da bi to sobo obravnavali kot prizorišče umora.
Drugič, zadevanje s travo ni nič posebnega. V Novem Južnem Walesu imamo
bolj pragmatičen odnos do marihuane kot v nekaterih drugih avstralskih
državah. Sicer ne bi izključil možnosti, da je umor povezan z drogami,
vendar se mi kak občasen džojnt ali dva v tem kontekstu res ne zdi
pomemben. Ne moremo pa zagotovo vedeti, ali je uživala tudi druge droge.
V Alburyju so sicer na pohodu kokain in dizajnerske droge, ampak nihče
od zaslišanih ni omenjal ničesar v zvezi s tem in krvna preiskava ni
pokazala nobenih sledi. V vsakem primeru ni bila na čem resnem. Nobenih
sledi vbodov, poleg tega pa imamo precej dober pregled nad odvisniki od
trdih drog.«

Harry ga je pogledal. Andrew se je odhrkal.

»Kakorkoli, to je uradna različica. Je pa še nekaj, pri čemer so
mislili, da nam boš lahko pomagal.«

Bilo je pismo v norveščini. Začelo se je z Draga Elisabeth, a ga Inger
očitno ni končala. Harry ga je preletel.

No, čisto dobro mi gre. Še bolj pomembno pa je, da sem zaljubljena!
Seveda je postaven kot grški bog, ima dolge skodrane rjave lase, napeto
ritko in oči, ki ti govorijo, kar ti je pravkar že zašepetal: Hočem te
takoj -- v tem hipu --, za najbližjo steno, na stranišču, na mizi, na
tleh, kjerkoli. Ime mu je Evans, ima 32 let, bil je poročen (kako
nenavadno, kajne?) in ima ljubkega sinčka, starega 18 mesecev, ki mu je
ime Tom-Tom. Trenutno nima redne službe, znajde se tako, da počne vse
sorte. In ja, vem, da slutiš težave, ampak obljubim ti, da se ne bom
pustila. Vsaj zaenkrat ne.

Dovolj o Evansu. Še vedno delam v Alburyju. 'Mr. Bean' me je nehal
vabiti ven, potem ko se je v baru nekega večera prikazal Evans. Vsaj na
tem področju je napredek. Še vedno pa mi sledi s svojimi sluzavimi očmi.
Bljak! Počasi sem že sita te službe, vendar bom morala vzdržati vsaj še
toliko, da mi podaljšajo dovoljenje za bivanje. Govorila sem z ljudmi s
televizije NRK -- s serijo nameravajo nadaljevati prihodnjo jesen, tako
da lahko nadaljujem sodelovanje, če želim. Odločitve, odločitve!

Tu se je pismo končalo.

Harry se je zahvalil Robertsonu in mu ob slovesu stisnil roko, Robertson
mu je izrekel sožalje, se poklonil in povedal, da je bila Inger prikupno
dekle in fantastična podnajemnica -- z eno besedo: celi hiši in najbrž
vsej soseski je bila izključno v ponos. Smrdel je po pivu in malo se mu
je že zapletalo. Ko sta izstopila iz veže, sta iz rožnih grmov zaslišala
cvilež. Spremljal ju je par prestrašenih oči.

Sedla sta za mizo v ozki vietnamski restavraciji v Darling Harbourju.
Gostje so bili pravzaprav sami Azijci in očitno so bili stalni gostje,
saj so se pogovarjali z natakarjem v nerazumljivem jeziku, njihova
intonacija pa je izmenično naraščala in padala, brez kakršnegakoli ritma
ali smisla.

»Kot da divje vdihavajo helij in imajo potem glas kot Racman Jaka,« je
pripomnil Harry.

»Ne maraš Azijcev?« je vprašal Andrew.

Harry je skomignil.

»Mah ... Saj nobenega ne poznam. V bistvu nimam razloga, da jih ne bi
maral ... Zdijo se pošteni in delovni ljudje. Kaj pa ti?«

»Veliko Azijcev se hoče priseliti v Avstralijo in mnenja o tem se močno
razhajajo. Osebno nimam nič proti. Naj pridejo, kaj pa vem.«

Harryju zdelo, da je med vrsticami slišal nekaj v smislu 'v vsakem
primeru je prepozno, moji ljudje so to zemljo že izgubili'.

»Pred nekaj leti Azijec praktično ni mogel pridobiti dovoljenje za
bivanje v Avstraliji. Politika se je trudila ohraniti državo čim bolj
belo. Pod pretvezo, da se hočejo izogniti velikim medkulturnim sporom,
ker se poskusi vključevanja Aboriginov v družbo niso izkazali za
pretirano uspešne. In to je blago rečeno. Ampak ko so Japonci Avstraliji
ponudili velike finančne injekcije, je bila to čisto druga pesem.
Nenadoma je bilo treba paziti, da se ne bi preveč osamili, se zavedati,
da so Azijci naši najbližji sosedje in da so poslovne vezi z državami,
kot je Japonska, zaželene. Tako je obseg poslovanja z Japonsko počasi
presegel tistega z Evropo in ZDA. Japonskim verigam so dovolili gradnjo
hotelskih kompleksov na Zlati obali proti Brisbanu in posledično
zaposlovanje japonskih poslovodij, kuharjev in receptorjev, medtem ko so
Avstralci zasedli delovna mesta sobaric in čistilk. Prej ali slej bi se
ljudje odzvali na to. Nihče ni navdušen nad tem, da čisti sekrete v
svoji domovini.«

»Tudi tvoje ljudstvo ne, si predstavljam?«

Andrew mu je odgovoril s kislim nasmeškom.

»Evropejci Aboriginov niso nikoli prosili za dovoljenje za bivanje.«

Harry je pogledal na uro. Ostalo je še nekaj ur do odprtja Alburyja,
kjer je delala Inger Holter.

»Bi šel rad prej še malo domov?« je vprašal Andrewa, ki je odkimal.

»Tam zdajle ne bom srečal drugega kot sebe.«

»Zdajle?«

»Jah, zadnjih deset let. Ločen sem. Žena živi v Newcastlu s puncama.
Skušam ju obiskovati, kolikor pogosto morem, vendar je kar daleč in moji
punci sta že toliko stari, da se sami odločata, kaj bosta počeli za
vikend. In zelo kmalu se bom moral sprijazniti z dejstvom, da nisem več
edini moški v njunem življenju. Ljubka vražička sta, veš. Štirinajst in
petnajst let. Pizda, vse mulce, ki bodo prišli na vrata, bi najraje s
kolom nagnal.«

Andrew se je široko nasmehnil. Harry si ni mogel kaj, da mu ta čudni
pojav v obliki novega sodelavca ne bi bil všeč.

»Kaj češ, tako pač je.«

»Res je, prijatelj moj. Kaj pa ti?«

»Hja, nimam žene. Ne otroka. Ne psa ... Imam samo šefa, očeta in gručo
tipov, ki jim še vedno rečem prijatelji, čeprav med njihovimi klici mine
vse več let. Ali pa mojimi.«

»V tem zaporedju?«

»V tem zaporedju.« Bruhnila sta v smeh in še nekaj trenutkov opazovala,
kako se je začel razvijati vrvež ob konici. Andrew si je naročil še eno
pivo Victoria Bitter. Preplavili so trgovine in banke: sivolasi Grki z
orlovskimi nosovi, Azijci z očali v temnih oblekah, Nizozemci in
rdečelasci z velikimi nosovi, nedvomno britanskih korenin. Z drobnimi
koraki so hiteli, da ujamejo avtobus proti mestnemu središču Paramatta
ali pa podzemno proti postaji Bondi Junction. Poslovneži v bermuda
hlačah -- avstralska značilnost, je pojasnil Andrew -- so se spuščali k
bregu, da bi se vkrcali na trajekt proti predmestjem na severu zaliva
Port Jackson.

»Kam greva zdaj?« je vprašal Harry.

»V cirkus! Prijatelju sem obljubil, da se bom te dni oglasil pri njemu.
In danes je ta dan, ne?«

V muzeju Powerhouse je manjša cirkuška skupina že pričela s predstavo za
maloštevilno, a navdušeno občinstvo. Po Andrewevih besedah je bila
stavba nekoč elektrarna in hangar za tramvaje, ko so po Sydneyju še
vozili tramvaji. Zdaj pa je bil v njej nekakšen sodobni muzej. Dve
postavni dekleti sta ravno zaključili ne posebej navdihujočo točko na
trapezu, a sta kljub temu poželi prisrčen aplavz.

V prostor so pripeljali ogromno giljotino in na oder je stopil klovn.
Nosil je uniformo svetlih barv in črtast klobuk, očitno se je navdihoval
pri modi iz časov francoske revolucije. Opotekal se je in izvajal
najrazličnejše potegavščine, ob čemer so se otroci neizmerno zabavali.
Potem je na oder prišel še en klovn z belo lasuljo in Harryju se je
počasi posvetilo, da upodablja Ludvika XVI.

»Soglasno obsojen na smrt,« je razglasil klovn s črtastim klobukom.

Obsojenca so kmalu odvedli na morišče, kjer je -- še vedno na veliko
veselje otrok -- po izdatnem kričanju in vpitju položil glavo na tnalo
pod rezilom. Sledilo je kratko bobnanje, rezilo je šinilo navzdol in na
začudenje vseh -- tudi Harryjevo -- odsekalo vladarjevo glavo z zvokom,
ki je spominjal na udarec sekire v gozdu v jasnem zimskem jutru. Glava,
ki se je je še vedno držala lasulja, je padla in se zakotalila v košaro.
Luči so ugasnile, in ko so se ponovno prižgale, je obglavljeni kralj
stal v soju žarometa z glavo pod roko. Tokrat je bilo otroško vzklikanje
brezmejno. Luči so ponovno ugasnile, in ko so se drugič prižgale, je na
odru stala vsa skupina. Priklonili so se in s tem naznanili konec
predstave.

Ljudje so drli proti izhodu, Andrew in Harry pa sta šla v zaodrje. V
improvizirani garderobi so si nastopajoči že slačili kostume in
odstranjevali ličila.

»Otto, naj ti predstavim prijatelja iz Norveške,« je zaklical Andrew.

Obraz se je zasukal. Ludvik XVI. je bil z razmazanim ličilom in brez
lasulje videti precej manj veličasten. »O, živjo. Če ni to Indijanec
Tuka!«

»Harry, to je Otto Rechtnagel.«

Otto mu je elegantno ponudil roko, jo rahlo upognil v zapestju in bil
prav užaljen, ko mu jo je Harry, nekoliko zbegan, samo narahlo stisnil.

»Nič poljubčka, lepotec?«

»Otto se ima za žensko. Žensko plemenite krvi,« je pojasnil Andrew.

»Neumnost, Tuka. Otto zelo dobro ve, da je moški. Nekam zmeden si
videti, lepotec. Bi rad sam pogledal?« Otto se je vreščavo zahihital.

Harry je začutil, da mu ušesne mečice začenjajo žareti. Dva niza umetnih
trepalnic sta obtožujoče zaprhutala proti Andrewu.

»Pa ta tvoj prijatelj kaj govori?«

»Oprosti, jaz sem Harry ... em ... Holy. Super točka. Dobri kostumi.
Zelo ... pristno. In nenavadno.«

»Točka Ludvika Šestnajstega? Nenavadna? Nasprotno. To je stara klasika.
Prvič so jo uprizorili klovni družine Jandaschewsky zgolj dva tedna po
resnični usmrtitvi, januarja 1793. Občinstvo je bilo navdušeno. Ljudem
so bile javne usmrtitve od nekdaj všeč. Veš, koliko ponovitev atentata
na Kennedyja vsako leto predvajajo ameriške televizije?«

Harry je odkimal.

Otto je premišljujoče pogledal v strop. »Precej.«

»Otto se ima za naslednika velikega Jandyja Jandaschewskyja,« je dodal
Andrew.

»A tako?« Harry se nikdar ni pretirano zanimal za slovite klovnske
družine.

»Mislim, da nama tvoj prijatelj ne sledi najbolje, Tuka. Družina
Jandaschewsky je bila skupina potujočih glasbenih klovnov, ki so prišli
v Avstralijo v začetku dvajsetega stoletja in se nastanili tu. Cirkus so
ohranjali do Jandyjeve smrti, leta 1971. Prvič sem ga videl, ko sem imel
šest let. Od tistega trenutka naprej sem vedel, kaj hočem postati. In
zdaj to sem.«

Otto se je skozi ličilo nasmehnil kot žalosten klovn.

»Od kod se poznata?« je vprašal Harry. Andrew in Otto sta se spogledala.
Harry je opazil, da so jima ustnice začele trzati, in se zavedel, da je
ustrelil kozla.

»Mislim ... Policist in klovn ... To ni ravno ...«

»Dolga zgodba,« je rekel Andrew. »Recimo, da sva skupaj odraščala. Otto
bi prodal svojo mater, da bi mu jaz nastavil rit, ampak že v rani
mladosti sem čutil neko nenavadno privlačnost do punc in drugih bednih
heteroseksualnih neumnosti. Najbrž je bilo nekaj v zvezi z geni in
okoljem. Kaj misliš, Otto?«

Andrew se je hihitaje izmaknil Ottovi klofuti.

»Nobenega sloga nimaš, niti denarja in tvoja rit je precenjena,« je
zacvilil Otto. Harry se je ozrl po drugih cirkusantih, ki se niso prav
nič vznemirjali zaradi tega nastopa. Ena od postavnih akrobatk na
trapezu mu je spodbudno pomežiknila.

»S Harryjem greva zvečer v Albury. Bi se nama pridružil?«

»Dobro veš, da ne hodim več tja, Tuka.«

»To bi moral že preboleti, Otto. Življenje teče dalje, veš.«

»Življenje vseh drugih teče dalje, si hotel reči. Moje se je na tej
točki končalo. Ko umre ljubezen, umrem tudi jaz.« Z ljubko teatralno
gesto si je k čelu prislonil hrbet dlani.

»Kakor hočeš.«

»Poleg tega moram domov, da nahranim Waldorfa. Kar pojdita, morda pridem
kasneje.«

»Se vidimo,« je rekel Harry in ubogljivo prislonil ustnice k Ottovi
iztegnjeni roki.

»Se že veselim, lepi Harry.«

Sonce je zahajalo, ko sta skozi sosesko Paddington prodirala po Oxford
Streetu in parkirala poleg manjšega parka. Na znaku je sicer pisalo
'Green Park', vendar je bila trava rjavo ožgana in edina zelena stvar
je bil kiosk sredi parka. Na travi med drevjem je ležal moški, ki mu je
po žilah tekla aboriginska kri. Oblačila je imel popolnoma razcapana in
bil je tako umazan, da je bil videti bolj siv kot črn. Ko je zagledal
Andrewa, je dvignil roko v nekakšen pozdrav, vendar se slednji ni zmenil
zanj.

Albury je bil tako nabito poln, da sta se morala skozi steklena vrata
preriniti noter. Harry je nekaj trenutkov postal, da si je ogledal
prizor. Gostje so bili zelo pisana druščina, ki so jo večinoma
sestavljali mladi moški: rokerji v spranem jeansu, polizani japiji v
oblekah, umetniški tipi s kozjimi bradicami in šampanjcem, plavolasi in
postavni deskarji s pobeljenimi nasmeški in motoristi -- oziroma
bikies[^3], kot jim je rekel Andrew -- v črnem usnju. V sredini
prostora, prav ob točilnem pultu, so predstavo, ki je bila v polnem
razmahu, vodile dolgonoge, napol gole mladenke v škrlatnih topih z
globokim izrezom. Skakljale so naokoli in z rdeče našminkanimi ustnicami
navidezno prepevale I will survive Glorie Gaynor. Dekleta so se
izmenjevala tako, da so tiste, ki niso nastopale, stregle gostom, jim
mežikale in jih brez kančka sramu zapeljevale.

Harry si je s komolci utrl pot do točilnega pulta in naročil.

»Takoj pridem, blondi,« je z globokim glasom in nagajivim nasmeškom
rekla natakarica s čelado rimskega vojaka na glavi.

»Povej, sva midva edina hetero tipa v tem mestu?« je vprašal Harry, ko
se je vrnil s pivom in kozarcem soka.

»Sydney ima največ gejevskega prebivalstva na svetu, takoj za San
Franciscom,« je odvrnil Andrew. »Avstralsko podeželje ne slovi ravno po
strpnosti do drugače spolno usmerjenih, zato ni nič čudnega, da vsi
homoseksualni kmetiči v Avstraliji rinejo v Sydney. Pa ne samo iz
Avstralije, mimogrede, v naše mesto vsak dan derejo geji z vsega sveta.«

Šla sta do drugega točilnega pulta v zadnjem delu prostora, kjer je
Andrew poklical dekle izza pulta. S hrbtom je bila obrnjena proti njima
in imela je najbolj rdeče lase, kar jih je Harry kdaj videl. Segali so
ji do žepov na ozkih kavbojkah, a niso uspeli zakriti prožnega hrbta in
ljubko zaobljenih bokov. Obrnila se je in biserno beli zobje so se
zableščali v nasmehu sredi suhljatega, žarečega obraza z modrimi očmi in
neštetimi pegami. Kakšna škoda, če to ni ženska, je pomislil Harry.

»Se me spomniš?« je zakričal Andrew, da je preglasil disko glasbo
sedemdesetih. »Zadnjič sem spraševal o Inger, se lahko pomenimo?«

Rdečelaska se je zresnila. Pokimala je, nekaj rekla svoji kolegici in ju
odpeljala v majhno kadilnico za kuhinjo.

»Kaj novega?« je vprašala, in to je bilo vse, kar je Harry moral
slišati, da je bil prepričan, da dekle veliko bolje govori švedsko kot
angleško.

»Nekoč sem srečal starca,« je v norveščini začel Harry. Presenečeno ga
je pogledala. »Bil je kapitan ladje na Amazonki. Po treh besedah, ki jih
je povedal v portugalščini, sem vedel, da je Šved. Tam je živel že
trideset let. In portugalsko ne znam niti besede.«

Rdečelaska je bila sprva videti zbegana, potem pa se je zasmejala. Njen
žvrgoleči smeh je Harryja spominjal na petje redke gozdne ptice.

»Je res tako očitno?« je vprašala v švedščini. Imela je globok, miren
glas in mehko vibrirajoče r-je.

»Intonacija,« je rekel Harry. »Intonacije se nikdar popolnoma ne
znebiš.«

»Se poznata?« ju je sumničavo proučeval Andrew.

Harry je pogledal rdečelasko.

»Nak,« je odvrnila.

In to je res škoda, je pri sebi pomislil Harry.

Rdečelaski je bilo ime Birgitta Enquist. V Avstraliji je živela štiri
leta in od tega eno leto delala v Alburyju.

»Seveda sva poklepetali med delovnim časom, ampak z Inger nisem imela
prav tesnih stikov. Nekaj nas hodi skupaj ven in občasno se nam je
prilepila, vendar je nisem preveč dobro poznala. Preden je začela delati
tukaj, se je ravno razšla z nekim tipom iz Newtowna. Vem samo -- in to
je najintimnejša podrobnost o njej, kar jih poznam --, da ji je odnos
dolgoročno postajal prenaporen. Domnevam, da je potrebovala nov
začetek.«

»Mogoče veš, s kom se je družila?« je vprašal Andrew.

»Ne zares. Kot sem rekla, govorili sicer sva, ampak nikdar mi ni
povedala vsega o svojem življenju. Saj je tudi nisem kaj dosti
spraševala. Oktobra je šla v Queensland, kjer je spoznala družbo iz
Sydneyja in tudi kasneje ohranila stik z njo. Mislim, da je tam spoznala
fanta -- nekega večera se je oglasil tu. Ampak to sem vam že povedala,
kajne?« je rekla in ga vprašujoče pogledala.

»Vem, draga gospodična Enquist, hotel sem samo, da iz prve roke sliši
tudi moj norveški kolega in da vidi, kje je Inger delala. Harry Holy
konec koncev velja za najboljšega norveškega detektiva in lahko opozori
na stvari, ki smo jih pri sydneyjski policiji spregledali.«

Harryja je na lepem popadel kašelj.

»Kdo je Mister Bean?« je vprašal s čudnim, zadrgnjenim glasom.

»Mister Bean?« ju je začudeno pogledala Birgitta.

»Nekdo, ki je podoben angleškemu komiku ... em ... Rowan Atkinson, a
mu ni tako ime?«

»Ah, on!« je rekla Birgitta s smehom gozdne ptice.

Všeč mi je, je pomislil Harry. Še.

»To je Alex, lastnik bara. On pride šele kasneje.«

»Upravičeno domnevamo, da ga je Inger zanimala.«

»Inger je bila Alexu všeč, res je. Pa ne samo Inger, skoraj vse tukaj
zaposlene punce so bile kdaj tarče njegovih obupanih poskusov. Rečemo mu
tudi morski goslaš. Mister Beana se je domislila Inger. Res mu ni lahko,
ubožčku. Čez trideset jih ima, pa še vedno živi doma pri mami in ne zdi
se, da se kam premika. Vendar je odličen kot šef. In precej neškodljiv,
če ste to mislili.«

»Kako veš?«

Birgitta se je potapkala po nosu. »Tega preprosto nima v sebi.«

Harry se je pretvarjal, da si zapisuje v beležko.

»Pa veš, ali je poznala ali srečala koga, ki je to ... em ... imel v
sebi?«

»Hja, sem prihaja toliko različnih ljudi. Niso vsi geji in veliko jih je
opazilo Inger -- tako privlačna je. Bila. Vendar se takole iz glave ne
morem nikogar domisliti. Bil je ...«

»Ja?«

»Ne, nič.«

»V poročilu sem bral, da je Inger delala tukaj na večer, ko domnevamo,
da je bila umorjena. Morda veš, ali je šla naravnost domov ali še kam
drugam?«

»Vzela je nekaj ostankov iz kuhinje in rekla, da so za nekega cucka.
Vedela sem, da nima psa, zato sem jo vprašala, kam gre. Rekla je, da
domov. To je vse, kar vem.«

»Tasmanski vrag,« je zamrmral Harry. Zvedavo ga je pogledala. »Njen
stanodajalec ima psa,« je rekel. »Najbrž ga je morala podkupiti, da je
sploh cela prišla v hišo.«

Harry se ji je zahvalil za pogovor. Ko sta odhajala, je Birgitta rekla:
»Dogodek je zelo prizadel vse v Alburyju. Kako pa se držita starša?«

»Bojim se, da ne preveč dobro,« je rekel Harry. »Pretresena sta, seveda.
In krivita se, da sta ji pustila oditi sem. Krsto bodo jutri poslali na
Norveško. Lahko ti priskrbim naslov, če boste hoteli poslati cvetje na
pogreb.«

»Hvala, zelo prijazno od tebe.«

Harry je bil tik pred tem, da vpraša še nekaj drugega, vendar si takoj
po pogovoru o smrti in pogrebih tega ni mogel privoščiti. Ko sta že
odhajala ven, mu je njen nasmešek v slovo še kar žarel na očesni
mrežnici. Vedel je, da se ga še nekaj časa ne bo znebil.

»Sranje,« je zamrmral pri sebi. »Ali naj ali ne?«

V klubu so vsi transvestiti in veliko število drugih gostov posnemali
skupino Katrina&the Waves. Iz zvočnikov je donela Walking on Sunshine.

»V prostorih, kot je Albury, ni veliko časa za žalovanje in premislek,«
je pripomnil Andrew.

»Najbrž tako mora biti,« je rekel Harry. »Življenje gre naprej.« Prosil
je Andrewa, naj ga počaka, se vrnil v bar in pomahal Birgitti.

»Oprosti, še eno, zadnje vprašanje.«

»Ja?«

Harry je globoko vdihnil. Svojo odločitev je že obžaloval, vendar je
bilo prepozno. »Poznaš kakšno dobro tajsko restavracijo v mestu?«

Birgitta je pomislila. »Mm, ena je na ulici Bent v središču mesta. Veš,
kje je to? Ta naj bi bila precej dobra, pravijo.«

»Dovolj dobra, da bi šla z mano?«

Tole se ni slišalo prav, je pomislil Harry. Poleg tega sploh ni bilo
profesionalno. Zelo neprofesionalno, pravzaprav. Birgitta je obupano
vzdihnila, vendar ne tako obupano, da Harry ne bi videl kančka upanja.
Kakorkoli, nasmeh je bil še vedno tu.

»Ali s to frazo pogosto loviš dekleta, policist?«

»Dokaj pogosto.«

»Pa deluje?«

»Statistično gledano? Ne zares.«

Zasmejala se je, nagnila glavo vstran in z zanimanjem preučevala
Harryja. Potem je skomignila.

»Zakaj pa ne? Ob sredah sem prosta. Jutri ob devetih. In ti plačaš,
kifeljc.«

3. poglavje

Škof, boksar in meduza

Ura je bila šele štiri zjutraj, ko je Harry odprl oči. Skušal je zaspati
nazaj, vendar sta ga misel na neznanega morilca Inger Holter in časovna
razlika -- v Oslu je bilo osem zvečer -- držali budnega. Poleg tega se
mu je vseskozi prikazoval pegasti obrazek, s katerim je govoril samo dve
minuti, vedel pa se je izjemno butasto.

»Netaktno, Hole,« je zamrmral v mraku hotelske sobe in se preklel.

Ob šestih se mu je zdelo, da bi že lahko vstal. Po osvežilni prhi je
stopil ven pod svetlomodro nebo in neučinkovito sonce ter začel iskati
primeren kraj za zajtrk. Iz mestnega središča je že prihajalo vrvenje,
vendar jutranja konica še ni zajela tukajšnjih rdečih luči in pretirano
črno naličenih oči. King's Cross je imel nekakšen zanikrn čar, neko
sebi lastno lepoto, ki ga je med hojo silila v brundajoče popevanje.
Razen redkih, rahlo nadelanih nočnih ptičev, para, ki je spal pod
preprogo na stopnicah, in bledikave, prosojno oblečene prostitutke iz
jutranje izmene so bile ulice zaenkrat prazne.

Pred neko kavarnico je lastnik s cevjo čistil svoj del pločnika in Harry
je z nasmehom pozdravil svoj zgodnji zajtrk. Ko je jedel opečenec in
slanino, mu je nagajivi vetrc skušal odpihniti prtiček.

»Zgoden kot petelin, Holy,« je rekel McCormack. »To je dobro. Možgani
najbolje delujejo med pol sedmo in enajsto dopoldne. Potem je, če mene
vprašaš, vse brez smisla. Zjutraj je tudi zelo tiho. Med vrvežem, ki
nastopi po deveti uri, komaj še seštejem dve in dve. Pa ti? Moj sine
pravi, da mora stereo igrati na ves glas, če hoče delati domačo nalogo.
Tako prekleto ga moti tišina. Ti to kapiraš?«

»Hm.«

»Kakorkoli, včeraj mi je bilo dovolj, stopil sem v sobo in izključil
preklemano mašino. 'Razmišljati moram!' se je drl fant. Rekel sem mu,
da bo moral brati kot navadni ljudje. 'Ljudje so drugačni, očka,' je
rekel, ves razburjen. Ja, zdaj je v teh letih, veš.«

McCormack je premolknil in se zagledal v fotografijo na pisalni mizi.

»Imaš kaj otrok, Holy? Ne? Včasih se vprašam, kaj hudiča sem naredil. V
kakšno mišjo luknjo so te pa stlačili, mimogrede?«

»Hotel Crescent v King's Crossu, sir.«

»King's Cross, okej. Nisi prvi Norvežan, ki so ga nastanili tam. Pred
nekaj leti je na uradni obisk prišel norveški škof ali nekaj takega, ne
spomnim se imena. Kakorkoli, osebje iz Osla mu je najelo sobo v hotelu
King's Cross. Morda se jim je zdelo, da ima ime hotela kak stranski
svetopisemski pomen ali kaj takega. Ko je škof s svojim spremstvom
prispel, je ena od zdelanih ostarelih prostitutk opazila duhovniški
ovratnik in ga napadla z nekaj sočnimi namigi. Mislim, da se je škof
odjavil iz hotela, še preden so mu odnesli kovčke gor ...«

McCormack se je nakrohotal do solz.

»Hja, tako je, Holy, kaj lahko danes storimo zate?«

»Mislil sem si ogledati truplo Inger Holter, preden ga pošljejo na
Norveško, sir.«

»Kensington te lahko pelje v mrtvašnico, ko pride. Ampak saj si dobil
kopijo obdukcijskega poročila, ne?«

»Sem, sir, ampak ...«

»Ampak?«

»Bolje razmišljam, če imam truplo pred sabo, sir.«

McCormack se je obrnil k oknu in zamomljal nekaj, kar si je Harry
prevedel kot 'prav'.

V kletnih prostorih južnosydneyjske mrtvašnice je bilo osem stopinj,
zunaj pa osemindvajset.

»Ti je zdaj kaj več jasno?« je vprašal Andrew. Drgetal je in se tesneje
zavil v suknjič.

»Ne kaj dosti več,« je rekel Harry, ki si je ogledoval posmrtne ostanke
Inger Holter. Njen obraz je padec razmeroma dobro preživel. Na eni
strani je bila nosnica razparana in ličnica globoko vdrta, vendar je
voščeni obraz brez dvoma pripadal dekletu žarečega nasmeha s fotografije
v policijskem poročilu. Okoli vratu je imela črne madeže. Preostanek
trupla so prekrivale brazgotine, rane in še nekaj globokih, res globokih
ureznin. Skozi eno od njih se je videlo belo kost.

»Starši so hoteli videti fotografijo. Norveški veleposlanik je sicer
rekel, da jim tega ne priporoča, vendar je njihov odvetnik vztrajal.
Nobena mama ne bi smela videti svoje hčerke v takem stanju,« je
odkimaval Andrew.

Harry je s povečevalnim steklom preučeval madeže na vratu.

»Kdorkoli jo je davil, jo je z golimi rokami. Na ta način zelo težko
ubiješ človeka. Morilec je zelo močan ali pa je bil zelo motiviran.«

»Ali pa je to že večkrat počel.«

Harry je pogledal Andrewa.

»Kaj misliš s tem?«

»Pod nohti nima delcev kože, na njej nismo našli nobene morilčeve dlake,
tudi členkov nima odrgnjenih. Ubil jo je tako hitro in učinkovito, da se
ni utegnila upirati.«

»Te to spominja na kaj, kar si že videl?«

Andrew je skomignil. »Ko dovolj dolgo delaš tukaj, te vsi umori
spominjajo na nekaj, kar si že videl.«

Ne, je pomislil Harry. Prav nasprotno. Če delaš dovolj dolgo, opaziš
komaj zaznavne razlike med umori, malenkosti, ki en umor razlikujejo od
vseh drugih in ga delajo edinstvenega.

Andrew je ošinil uro. »Jutranji sestanek se začne čez pol ure. Raje
pojdiva.«

Vodja preiskovalne enote je bil Larry Wadkins, detektiv s pravno
izobrazbo, ki se je bliskovito vzpenjal proti višjim položajem v
policiji. Imel je ozke ustnice in lase, ki so se opazno redčili. Govoril
je hitro in učinkovito, brez intonacije in brez nepotrebnih pridevnikov.

»Dobro razvite družbene tipalke ima,« je rekel Andrew brez dlake na
jeziku. »Zelo sposoben preiskovalec, vendar ni tip, ki bi mu naročil,
naj pokliče starše, da so njihovo hči našli mrtvo. Pa še preklinjati
začne, kadar je pod stresom,« je pristavil.

Wadkinsova desna roka je bil Sergej Lebie, lepo oblečeni plešasti
Jugoslovan s črno kozjo bradico, zaradi katere je bil videti kot Mefisto
v obleki. Andrew je rekel, da je načeloma skeptičen do moških, ki
svojemu videzu posvečajo toliko pozornosti.

»Ampak Lebie ni važič, samo zelo pikolovski je. Med drugim ima navado,
da si preučuje nohte, ko govoriš z njim, ampak ne zato, ker bi bil
ošaben. Tudi čevlje si očisti po malici. Ne pričakuj, da bo kaj dosti
povedal, niti o sebi niti o čemer koli drugem.«

Najmlajši član skupine je bil Yong Sue, majhen, suhljat in prijazen
fant, ki mu je na obrazu nad ptičjim vratom nenehno igral nasmešek.
Njegova družina je v Avstralijo prišla iz Kitajske pred tridesetimi
leti. Pred desetimi leti, ko je imel Yong Sue devetnajst let, so njegovi
starši odpotovali na Kitajsko obiskat sorodnike. Potem se je za njimi
izgubila vsaka sled. Dedek je sicer menil, da je bil njegov sin vpleten
v 'nekaj političnega', vendar ni kopal globlje. Yong Sue nikoli ni
izvedel, kaj se je zgodilo. Skrbel je za svoje stare starše in dve
mlajši sestri, delal po dvanajst ur na dan in se jih od teh ur vsaj
deset smehljal. »Če imaš slabo šalo, jo povej Yongu. On se res smeji
čisto vsemu,« je Andrew zaupal Harryju. Vsa skupina se je zbrala v
majhni, ozki sobi, kjer je hrupni ventilator v kotu obetal, da bo vsaj
malo premešal zrak. Wadkins je stal ob tabli pred njimi in predstavil
Harryja.

»Naš norveški kolega je prevedel pismo, ki smo ga našli v Ingerini sobi.
Nam lahko o njem poveš kaj zanimivega, Hole?«

»Hou-li.«

»Oprosti, Holy.«

»Očitno je ravno začela hoditi z nekom po imenu Evans. Po vsebini pisma
sodeč, je zelo verjetno, da je to moški, ki ga na fotografiji nad
pisalno mizo drži za roko.«

»Preverili smo,« je rekel Lebie. »Mislimo, da gre za nekega Evansa
Whita.«

»A ja?« Wadkins je dvignil svojo tenko obrv.

»Nimamo kaj dosti o njem. Starši so se konec šestdesetih priselili iz
ZDA in dobili dovoljenje za bivanje. Takrat to ni bilo težko,« je
razlagal Lebie. »Kakorkoli, potovala sta po deželi s volkswagnovim
kombijem, verjetno ob vegetarijanski hrani, marihuani in LSD-ju, kar je
bilo v tistih časih nekaj običajnega. Dobila sta otroka, se ločila, in
ko je imel Evans osemnajst let, se je oče vrnil v ZDA. Mama se zdaj bavi
z zdravilstvom, s scientologijo in z vsemi mogočimi duhovnimi
misticizmi. Trenutno vodi nekakšen center po imenu Kristalna palača na
ranču blizu letovišč na Zlati obali. Tam turistom in raznim iskalcem
duše prodaja karmične kamne in kramo, uvoženo iz Tajske. Ko je Evans
dopolnil osemnajst let, se je odločil, da bo počel tisto, kar počne vse
več mladih Avstralcev,« je rekel in se obrnil k Harryju. »Nič.«

Andrew se je nagnil naprej in potihoma zamomljal: »Avstralija je idealna
dežela za tiste, ki bi radi malo potovali, deskali in uživali življenje
na račun davkoplačevalcev. Odlična socialna oskrba in prijazno podnebje.
Živimo v sanjski deželi.« Naslonil se je nazaj.

»Trenutno nima stalnega bivališča,« je nadaljeval Lebie, »vendar
mislimo, da je do nedavnega živel v predmestni baraki s sydneyjsko belo
sodrgo. Ljudje, s katerimi smo tam govorili, so rekli, da ga že nekaj
časa niso videli. Nikoli ni bil aretiran. Zato imamo žal samo
fotografijo, ko je bil star trinajst let in je dobil potni list.«

»Očaran sem,« je priznal Harry. »Kako vam je v tako kratkem času uspelo
najti tipa brez policijske kartoteke, na podlagi ene fotografije in
imena brez priimka? In to v državi z osemnajstimi milijoni prebivalcev?«

Lebie je z glavo pomignil proti Andrewu.

»Andrew je prepoznal mesto s fotografije. Kopijo smo po faksu poslali
lokalni policijski postaji in izbrskali so to ime. Pravijo, da ima
pomembno vlogo v lokalni skupnosti. V prevodu to pomeni, da je kralj
trave.«

»Potem mora biti mesto precej majhno,« je rekel Harry.

»Nimbin, nekaj več kot tisoč prebivalcev,« je vskočil Andrew. »V
preteklosti so živeli od proizvodnje mleka, dokler si niso v avstralski
študentski organizaciji zapičili v glavo, da bodo leta 1973 tam
organizirali festival Aquarius.«

Policisti okoli mize so se zahahljali.

»Pri festivalu je šlo za idealizem, drugačen življenjski slog, nazaj k
naravi in podobno. Časopisi pa so poročali samo o mladini, ki se
prepušča drogam in razuzdanemu seksu. Festival je trajal malo več kot
deset dni in za nekatere se ni nikoli končal. Nimbin ima dobre pogoje za
rast in gojenje. Česarkoli. Naj povem takole: dvomim, da so mlečni
izdelki še naprej glavni posel tega kraja. Na osrednji ulici, petdeset
metrov od policijske postaje, boš našel najbolj odprt trg z marihuano v
Avstraliji. In žal tudi tržnico z LSD-jem.«

»V vsakem primeru,« je rekel Lebie, »so ga, kot pravi policija, pred
kratkim videli v Nimbinu.«

»Pravzaprav bo tam premier države Novi Južni Wales začel s kampanjo
proti drogam,« je vmes posegel Wadkins. »Zvezna vlada očitno pritiska
nanj zaradi cvetoče trgovine z narkotiki.«

»Res je,« je rekel Lebie. »Policija z izvidniškimi letali in
helikopterji fotografira polja, kjer gojijo konopljo.«

»Okej,« je rekel Wadkins. »Tega tipa moramo ujeti. Kensington, ti se
očitno spoznaš na te kraje, tebi, Holy, pa domnevam, tudi ne bo odveč,
če boš spoznal še kak kotiček Avstralije. McCormacku bom naročil, naj
pokliče v Nimbin, da bodo vedeli, da prihajata.«

»Yong, ti nadaljuj s tipkanjem na svoj stroj in opazuj, kaj bo prišlo
ven. Potrudimo se in dobro opravimo!«

»Zdaj pa malica,« je rekel Andrew.

Pomešala sta se med turiste in se z enotirno železnico odpeljala v
Darling Harbour, sestopila pri nakupovalnem središču Harbourside in
našla mizo na prostem, od koder sta imela pogled na pristanišče.

Par dolgih nog v visokih petkah je šel mimo. Andrew je zavil z očmi in
zelo politično nekorektno zažvižgal. Nekateri gostje restavracije so se
obrnili in ju ogorčeno pogledali. Harry je zmajal z glavo.

»Kako je tvoj prijatelj Otto?«

»Hja, čisto strt je. Fant ga je zapustil zaradi ženske. Če so njihovi
ljubimci biseksualni, vedno končajo z žensko, pravi. Vendar bo tudi
tokrat preživel.«

Harry je presenečeno začutil dežne kaplje, in res, s severovzhoda se je
nadnju prikradel siv oblak.

»Kako si prepoznal ta Nimbin, ko pa je bilo na fotografiji samo pročelje
neke hiše?«

»Nimbin? Sem ti pozabil povedati, da sem stari hipi?« Andrew se je
zarežal. »Pravijo, da kdor se spomni festivala Aquarius, ni bil zares
tam. Jaz se spomnim vsaj hiš na glavni ulici. Videti je bilo kot
razbojniško mesto iz povprečnega vesterna s psihedelično rumeno in
vijolično popleskanimi hišami. V bistvu sem takrat mislil, da sem rumeno
in vijolično videl zaradi določenih substanc. Dokler nisem videl slike v
Ingerini sobi.«

Ko sta se vrnila z malice, je Wadkins sklical nov sestanek. Yong Sue je
s svojim računalnikom izkopal nekaj zanimivih primerov.

»Pregledal sem vse nerešene umore v Novem Južnem Walesu zadnjih deset
let in našel štiri primere, ki so podobni temu. Trupla so našli na
odročnih krajih, dve na odlagališču odpadkov, eno na cesti ob robu
gozda, eno pa je plavalo po reki Darling. Verjetno so ženske spolno
zlorabili in ubili drugje, pa jih potem odvrgli. In -- najbolj pomembno
-- vse so bile zadavljene tako, da so imele na vratu modrice od prstov.«
Yong Sue je žarel.

Wadkins se je odhrkal. »Ustavimo malo konje. Konec koncev davljenje ni
tako zelo nenavaden način uboja po posilstvu. Kakšna pa je zemljepisna
razpršenost, Yong Sue? Reka Darling je v prekleti goščavi, več kot tisoč
kilometrov od Sydneyja.«

»Precej razpršeno, res je, sir. Nobenega zemljepisnega vzorca nisem
našel.« Yongu se je na obrazu zrcalilo iskreno obžalovanje.

»Štiri zadavljene ženske, raztresene po vsej državi v obdobju desetih
let, to ni ravno --«

»Še nekaj, sir. Vse ženske so bile plavolase. Niso imele samo svetlih
las, ampak skoraj bele.«

Lebie je tiho zažvižgal. Omizje je utihnilo.

Wadkins še vedno ni bil videti prepričan. »Si lahko bolj sistematičen,
Yong? Naredi statistično analizo in ugotovi, ali je verjetnost v
razumnih okvirih, preden zaženemo lažen preplah. Iz varnostnih razlogov
najprej preveri celotno Avstralijo. In vključi nerešena posilstva. Morda
bomo kaj našli.«

»To bo malce trajalo, vendar se bom potrudil, sir.« Yong se je znova
nasmehnil.

»Okej, Kensington in Holy, zakaj nista na poti v Nimbin?«

»Jutri zgodaj zjutraj greva tja, sir,« je rekel Andrew. »Pred kratkim
je prišlo do posilstva v Lithgowu, ki bi ga rad najprej preučil. Občutek
imam, da sta primera povezana. Zdaj greva tja.«

Wadkins se je namrščil. »Lithgow? Delamo kot ekipa, Kensington. To
pomeni, da se obveščamo in pogovorimo, ne pa na svojo roko pohajkujemo
naokoli. Kolikor vem, nismo govorili o nobenem primeru posilstva v
Lithgowu.«

»Samo občutek, sir.«

Wadkins je zavzdihnil. »McCormack očitno verjame, da imaš neke vrste
šesti čut.«

»Mi, črnčki, imamo pristnejši stik z duhovnim svetom kot vi, belčki,
veste.«

»Na mojem oddelku policijskega dela ne izvajamo na podlagi občutkov,
Kensington.«

»Samo šala. Seveda imam nekaj več od tega, sir.«

Wadkins je zmajal z glavo. »Samo glejta, da bosta jutri zgodaj zjutraj
na letalu, prav?«

Po avtocesti sta se odpravila iz Sydneyja. Lithgow je industrijsko mesto
z deset do dvanajst tisoč prebivalci, vendar je Harryja prej spominjalo
na malo večjo vas. Pred policijsko postajo je bila na vrh droga
pritrjena utripajoča modra luč.

Načelnik ju je toplo sprejel. Bil je debelušen, družaben tip z dvojnim
podbradkom in pisal se je Larsen. Daljni sorodniki na Norveškem.

»Poznaš kake Larsene na Norveškem, kolega?«

»Hja, kar nekaj jih je,« je odvrnil Harry.

»Ja, spomnim se, da je babi rekla, da imamo tam veliko sorodnikov.«

»Bo že držalo.«

Larsen se je brez težav spomnil primera posilstva.

»K sreči se nam to v Lithgowu ne dogaja prav pogosto. Bilo je v začetku
novembra. Napadel jo je v neki stranski ulici, ko se je po nočni izmeni
vračala iz tovarne, kjer je delala. Zvlekel jo je v avto in odpeljal.
Grozil ji je z velikim nožem in zapeljal na samotno gozdno cesto ob
vznožju Blue Mountains, kjer jo je na zadnjem sedežu posilil.
Posiljevalec jo je držal za vrat in jo davil, ko je za njima potrobil
avto. Voznik je bil na poti v svojo podeželsko kočo in je mislil, da je
presenetil par med seksom na samotni gozdni cesti, zato sploh ni
izstopil iz avta. Ko se je posiljevalec presedel na prednji sedež, da bi
umaknil avto, se je ženski posrečilo splaziti se skozi zadnja vrata in
stekla je k drugemu avtu. Posiljevalec je ugotovil, da je igre konec,
pohodil je plin in jo popihal.«

»Je kdo od njiju videl registrsko številko?«

»Ne. Temno je bilo in vse se je odvilo prehitro.«

»Si je ženska vsaj dobro ogledala moškega? Ste dobili opis?«

»Seveda. No, nekako. Kot sem rekel, je bilo temno.«

»Prinesla sva fotografijo. Imate naslov te ženske?«

Larsen je stopil do omare z dosjeji in začel brskati. Sopel je.

»Mimogrede,« je začel Harry, »je bila blondinka?«

»Blondinka?«

»Ja, plavolaska, izrazito svetlih las.«

Larsenov dvojni podbradek se je pričel tresti in še globlje je zasopel.
Harry je sprevidel, da se v bistvu smeji.

»Dvomim, kolega. Ona je koori.«

Harry je pogledal Andrewa.

Andrew je pogledal v strop. »Črna je,« je rekel.

»Kot oglje,« je dodal Larsen.

»Koori je torej ime plemenske skupnosti, kajne?« je vprašal Harry, ko
sta zapeljala s parkirišča pred policijsko postajo.

»Ne čisto,« je rekel Andrew.

»Ne čisto?«

»Dolga zgodba, a ko so belci prišli v Avstralijo, je bilo 750.000
avtohtonih prebivalcev razdeljenih na več plemen. Govorili so dvesto
petdeset jezikov, mnogo si jih je bilo enako različnih, kot sta si
angleščina in kitajščina. Veliko plemen je zdaj že izumrlo. Ko se je
tradicionalna plemenska zgradba sesula, so domorodci za svoje skupnosti
začeli uporabljati splošnejše izraze. Aboriginske skupnosti, ki živijo
tukaj, na jugovzhodu, se imenujejo Koori.«

»Zakaj, zaboga, pa nisi najprej preveril, ali je blondinka?«

»Po nesreči. Najbrž sem narobe prebral. A na Norveškem računalniški
zasloni ne migotajo?«

»Sranje, Andrew, nimava dovolj časa, da bi ga zapravljala za takšne
neumnosti.«

»Ja, pa ga imava. In imava ga tudi za nekaj, kar te bo spravilo v boljšo
voljo,« je rekel Andrew in nenadoma zavil na desno.

»Kam pa greva?«

»Na avstralski kmečki sejem, prava stvar.«

»Kmečki sejem? Zvečer imam zmenek, Andrew.«

»A ja? Z miss Švedske, domnevam. Pomiri se, ne bova dolgo. Mimogrede,
verjamem, da se kot uradni predstavnik izvršne oblasti zavedaš posledic,
ki jih prinese zasebni odnos z morebitno pričo v postopku.«

»Nocojšnja večerja je del preiskave. To se razume samo po sebi.
Postavljal bom pomembna vprašanja.«

»Seveda.«

Sejmišče je bilo na velikem zemljišču, okoli katerega je bilo samo nekaj
raztresenih industrijskih objektov in garaž. Dirka s traktorji se je
ravno zaključila, in ko sta parkirala pred velikim šotorom, se je nad
poljem še vedno vlekla gosta megla izpušnih plinov. Na sejmu je vrvelo,
od stojnic so se razlegali vzkliki in kriki, zdelo se je, da imajo vsi
kozarec piva v roki in nasmeh na obrazu.

»Čudovit splet zabave in trgovine,« je rekel Andrew. »Domnevam, da na
Norveškem nimate podobnih stvari.«

»Hja, imamo tržnice. Rečemo jim martnad.«

»Maar ...« je poizkusil Andrew.

»Pusti.«

Poleg sejemskega šotora so bili veliki plakati, ki so z velikimi rdečimi
črkami oznanjali nastop boksarske skupine Jima Chiversa. Pod napisom so
bile fotografije desetih boksarjev, očitno članov skupine. Pripisani so
bili še ime, starost, kraj rojstva in teža. Na dnu pa je pisalo: Izziv.
Si upate?

V šotoru se je prvi boksar že ogreval v ringu. Svetleči, po meri
ukrojeni boksarski plašč je plahutal okoli njega, ko je v bledi svetlobi
z vrha šotora boksal v prazno. Starejši debelušni možakar, oblečen v
rahlo zdelan smoking, se je vzpel v ring in pospremil ga je gromek
aplavz. Očitno ni bil prvič tukaj, saj je občinstvo skandiralo njegovo
ime: 'Terr-y, Terr-y'!

Z ukazovalnim gibom roke je ustavil vzklikanje in zgrabil mikrofon, ki
je visel s stropa: »Dame in gospodje! Kdo si bo nadel rokavice?«

Bučen aplavz. Sledil je nagovor, ki je bolj spominjal na obredje, ki
poveličuje 'plemenito veščino samoobrambe', čast in ugled, ki jo ta
prinaša, ter črti trmasti odnos oblasti do boksa, ki ga kot športno
disciplino vse bolj grajajo in potiskajo na rob. Ob zaključku zaprisege
je ponovil vprašanje: »Kdo si bo nadel rokavice?«

Več ljudi je dvignilo roke in Terry jim je pomignil, naj pristopijo.

Mladeniči so se postavili v vrsto ob mizi, kjer so morali očitno nekaj
podpisati.

»Kaj se dogaja?« je vprašal Harry.»To so lokalni mladeniči, ki se bodo
pomerili z Jimmyjevimi boksarji. Če jih premagajo, jih čakajo lepe
nagrade, še bolj pomembni pa sta krajevna čast in slava. Zdaj
podpisujejo izjavo, da so čili in zdravi in da organizator ne odgovarja
za morebitno poslabšanje njihovega telesnega stanja,« je pojasnil
Andrew.

»Uh, a je to sploh zakonito?«»Nja ...« Andrew je omahoval. »Leta 1971
so jih nekako prepovedali, zato so morali spremeniti postopek. Izvirni
Jim Chivers je po drugi svetovni vojni vodil boksarsko skupino na shode
in sejme po vsej državi. Mnogo kasnejših boksarskih prvakov se je kalilo
v Jimmyjevi skupini. Vedno so prihajali iz različnih držav -- Kitajci,
Italijani, Grki. Pa tudi Aborigini. V tistih časih so prostovoljci lahko
izbirali nasprotnika. Tako si, na primer, kot antisemit za nasprotnika
lahko izbral Juda. Čeprav je bilo precej možno, da te bo ta Jud dobro
premlatil.«

Harry se je zahehetal. »A ni to samo podžigalo rasizem?«

Andrew se je popraskal po bradi. »Mogoče. Mogoče pa tudi ne. Avstralci
so navajeni živeti v sožitju z različnimi kulturami in rasami, vendar je
vedno nekaj trenja. In vseeno je bolje, da se stepeš v ringu kot na
ulici. Aboriginski fant iz Jimmyjeve skupine je bil za svoje ljudi
junak, ne glede na to, od kod je bil. Ob vsem ponižanju je ustvarjal
vsaj malo občutka složnosti in časti. Ne zdi se mi, da je to poglabljalo
prepad med rasami. Če je belca namlatil črn fant, je to vzbudilo prej
spoštovanje kot sovraštvo. Avstralci imajo do tega precej športen
odnos.«

»Zveniš kot zaprisežen kmetavzar.«

Andrew se je zasmejal. »Skoraj. Jaz sem ocker. Neotesanec z
avstralskega podeželja.«

»Ne, pa nisi.«

Andrew se je zasmejal še glasneje.

Začela se je prva runda. Nizek, čokat rdečelasec z lastnimi rokavicami
in družbo navijačev proti precej manjšemu moškemu iz Chiversove skupine.

»Irec proti Ircu,« je rekel Andrew s poznavalskim izrazom na obrazu.

»Tvoj šesti čut?« je vprašal Harry.

»Moji dve očesi. Rdeči lasje, tako zelo irsko. Žilavi dedci. To bo težka
borba.«

»Go, Johnny, go-go-go!« so peli navijači.

Uspeli so zapeti še dva refrena, preden se je borba končala. Do takrat
jih je Johnny že trikrat dobil po nosu in ni hotel več nadaljevati.

»Tudi Irci niso več, kar so bili,« je vzdihnil Andrew.

Začele so padati stave za drugo borbo, vsem na očeh. Ljudje so se
zbirali okoli dveh moških s širokokrajnima usnjenima klobukoma, ki sta
bila očitno pobiralca stav. Vsi so govorili drug čez drugega, medtem ko
so značilni avstralski dolarji, nezmečkljivi, potovali iz roke v roko.
Ustne dogovore so sklepali nadvse hitro, ničesar niso zapisali, za
potrditev stave je zadostovalo že to, da je pobiralec stav pokimal.

»Kako že gre tisto staro pravilo pri stavah?« je zamrmral Andrew in
zaklical tri besede, ki jih Harry ni uspel razumeti.

»Kaj si naredil?«

»Stavil sem sto dolarjev, da bo predstavnik ekipe Chivers premagal
nasprotnika pred koncem druge runde.«

»A se ne bojiš, da tisti ljudje spredaj v vsem tem kravalu niso slišali,
kaj si rekel?«

Andrew je bruhnil v smeh. Očitno je bilo, da kar uživa v vlogi učitelja.

»Nisi videl, da je pobiralec stav dvignil obrv? To se imenuje
večopravilnost, Harry. Delno prirojena, delno naučena. Sposobnost, da
slišiš več stvari hkrati, postaviš odvečen hrup na stran in izluščiš
samo tisto, kar je pomembno.«

»Slišiš?«

»Tudi slišiš. Si že poskusil, Harry? V glavnem je zelo praktično.«

Zvočniki so zahreščali in napovedovalec je napovedal naslednja borca.
Prvi je bil Robin 'Murri' Toowoomba iz Chiversove ekipe, drugi pa
Bobby 'Lobby' Pain, lokalni velikan, ki je preskočil vrvi in rjoveč
pristal v ringu. Slekel si je majico in razkril kosmate prsi ter napete
bicepse. Ženska v belem je skakala gor in dol ob ringu. Bobby ji je
poslal poljub, potem pa sta mu pomočnika zavezala boksarski rokavici na
roki. V šotoru je završalo, ko je v ring med vrvmi zdrsnil Toowoomba.
Bil je pokončen, nenavadno črn in lep moški.

»Murri?« je vprašal Harry.

»Aborigin iz Queenslanda.«

Johnnyjeva skupina je oživela, ko so se njeni člani zavedli, da lahko
zdaj v svojem refrenu uporabljajo 'Bobby'. Gong je zadonel in boksarja
sta se približala drug drugemu. Belec je bil večji, skoraj glavo višji
od svojega nasprotnika, vendar je tudi neizkušeno oko hitro opazilo, da
se ni gibal tako lahkotno in elegantno kot Murri.

Bobby se je pognal naprej in izstrelil udarec proti Toowoombi, ki se je
zazibal nazaj, da se mu je izognil. Občinstvo je zastokalo in ženska v
belem je spodbudno zakričala. Bobby je še nekajkrat zamahnil v prazno,
potem pa je Toowoomba zdrsnil naprej in Bobbyju zadal natančen desni
kroše. Bobby se je opotekel in naredil dva koraka nazaj. Zdelo se je že,
da je zgodba zanj končana.

»Dvesto bi moral staviti nanj,« je pripomnil Andrew.

Toowoomba se je vrtel okoli Bobbyja, ga nekajkrat dregnil in se z enako
lahkotnostjo umaknil nazaj, medtem ko je Bobby mahal s svojimi
kladastimi rokami. Bobby je sopihal in jezno kričal, za Toowoombo pa se
je zdelo, da v nobenem trenutku ni na istem mestu, kjer je bil hip
poprej. Občinstvo je pričelo žvižgati. Toowoomba je dvignil roko v
pozdrav in jo zakopal v Bobbyjev trebuh. Ta se je zvil v dve gubi in se
zatekel v kot ringa. Toowoomba je naredil nekaj korakov nazaj in bil
videti zaskrbljen.

»Pokončaj ga, ti črni pankrt!« je kričal Andrew. Toowoomba se je
presenečeno obrnil, se nasmehnil, dvignil roko nad glavo in pomahal.

»Ne stoj tam in se ne reži, ampak dokončaj svoje delo, ti butelj! Za moj
denar gre.«

Toowoomba se je obrnil, da bi dokončal dvoboj, vendar je pred milostnim
udarcem zadonel gong. Boksarja sta odšla vsak v svoj kot, moderator pa
je vzel mikrofon. Ženska v belem je bila že v Bobbyjevem kotu in mu
nekaj šepetala na uho, medtem ko mu je eden od pomočnikov podal
steklenico piva.

Andrew je bil jezen. »Ta bučman Robin noče poškodovati belčka. Ampak ta
baraba nekoristna bi morala spoštovati vsaj to, da sem stavil nanj.«

»Ga poznaš?«

»Ja, poznam Robina Toowoombo,« je rekel Andrew.

Gong je zazvenel in tokrat je Bobby stal v kotu in čakal na Toowoombo,
ki se mu je bližal z odločnim korakom. Bobby je držal roke visoko, da si
je ščitil glavo, Toowoomba pa je izstrelil kroše v trebuh. Bobby se je
opotekel nazaj in se naslonil na vrv. Toowoomba je proseče pogledal
moderatorja, ki je bil hkrati tudi neke vrste sodnik, naj vendar že
prekine borbo.

Andrew je spet zakričal, vendar prepozno.

Bobbyjev udarec je Toowoombo izstrelil v loku, da je zamolklo udaril ob
tla. Preden se je ves omotičen lahko postavil nazaj na noge, je bil
Bobby na njem kot hurikan. Boksal je direktno in natančno, da je
Toowoombovo glavo metalo sem in tja kot žogico za namizni tenis. Iz ene
nosnice se je pocedil tenak curek krvi.

»Pizda! Slepar!« se je zadrl Andrew.

»Slepar?«

Naš kolega Bobby je hlinil amaterja. To je stara zvijača. Chiversove
fante prelisičiš, da ne boksajo zares in da se odprejo. Ta tip je najbrž
krajevni prvak.

»Sranje, Robin, ta te pa je nategnil.«

Toowoomba je dvignil roke pred obraz in se umikal, Bobby pa mu je
sledil. Bobbyjeva leva roka je švigala noter in ven, z desne strani pa
so padali močni krošeji in aperkati. Občinstvo je bilo v ekstazi. Ženska
v belem je bila spet na nogah in kriče izgovarjala prvi zlog njegovega
imena tako, da je samoglasnik razvlekla v dolg, predirljiv ton: »Booo
...«

Moderator Terry je zmajeval z glavo, navijači pa so brž predstavili svoj
novi refren: »Go, Bobby, go, go, Bobby-be-good!«

»To je to. Konec je,« je rekel Andrew, potrt.

»Bo Toowoomba izgubil?«

»Si znorel?« ga je osuplo pogledal Andrew. »Toowoomba ga bo ubil. Upal
sem samo, da danes ne bo preveč grdo.«

Harry se je osredotočil in skušal videti, kar je videl Andrew. Toowoomba
je padel nazaj na vrvi; videti je bil skoraj sproščen, Bobby pa je s
pestmi tolkel po njegovem trebuhu. Harryju se je za hip zazdelo, da bo
Toowoomba zaspal. Ženska v belem je potegnila za vrvi, ki so držale
Murrija. Bobby je spremenil taktiko in se lotil glave, vendar se je
Toowoomba izogibal udarcem tako, da je s telesom počasi, komaj opazno
drsel naprej in nazaj. Kot tista kača naočarka, je pomislil Harry, kot
...

Kobra!

Bobby je okamnel sredi udarca. Glavo mu je zasukalo v levo, kot da se je
nečesa spomnil, oči so se mu zavrtele nazaj, ščitnik za zobe mu je
zdrsnil ven in kri mu je v tankem, enakomernem curku brizgnila iz majhne
luknjice na nosu, kjer mu je počil hrustanec. Toowoomba je počakal, da
je Bobby padel naprej, potem pa ga je usekal še enkrat. Šotor je onemel
in Harry je ob ponovnem udarcu v Bobbyjev nos zaslišal grozljivi zvok
lomljenja kosti ter žensko v belem, ki je odvreščala še zadnji del
njegovega imena: »... byyy!«

Pršec svetlo rdeče krvi in znoja iz Bobbyjeve glave je oškropil kot
boksarskega ringa.

Vskočil je moderator in nekako brez potrebe naznanil, da je dvoboj
končan. V šotoru je vse potihnilo, slišati je bilo samo topotanje
čevljev ženske v belem, ki je po prehodu med klopmi stekla ven. Obleko
je imela spredaj poškropljeno s krvjo, na obrazu pa enako osupel izraz
kot Bobby.

Toowoomba je hotel Bobbyju pomagati na noge, vendar sta mu pomočnika
nakazala, naj se umakne. Zaslišalo se je ploskanje redkih posameznikov,
a je hitro utihnilo. Ko je moderator dvignil Toowoombovo roko, so
prostor napolnili žvižgi občinstva. Andrew je zmajal z glavo.

»Najbrž je nekaj fantičev danes stavilo"		Didakta		ne	da	109256.0	2711.0	
Leposlovje	Kozmokozmicne.txt	Kozmokozmicne	Kozmokomične	Italo Calvino	znanstvena fantastika, iskanje ljubezni	"Nekoč, pravi sir George H. Darwin, je bila Luna zelo blizu Zemlje.
Zaradi plimovanj se je počasi oddaljila: zaradi plimovanj, ki jih ta
ista Luna povroča na Zemljinih vodah in v katerih Zemlja počasi izgublja
energijo.

""Kako dobro to vem!"" , *je vzkliknil stari Qfwfq ,* ""vi se tega ne
spominjate, jaz pa se. Vedno smo jo imeli na vratu, to Luno, vso
neizmerno: kadar je bil ščip -- noči svetle, kot bi bilo podnevi, vendar
masleno svetle barve -- se je zdelo, da nas bo zmečkala; ob mlaju se je
vrtela po nebu kot črn dežnik, ki ga nosi veter; in ob prvem krajcu sta
se njena roglja bližala tako nizko, da se je zdelo, da bo zdaj zdaj
nabodla vrh kake vzpetine in ostala zasidrana na njem. Toda ves
mehanizem men je deloval drugače kot danes: zato ker so bile razdalje do
Sonca drugačne, pa tirnice in inklinacije ne spominjam se več česa; in
mrki šele, pri takole zlepljeni Zemlji in Luni, te smo imeli kar naprej:
seveda sta mrhi iznašli način, da sta nenehno mračili druga drugo.

Tirnica? Eliptična, se razume, eliptična: malce bolj sploščena in malce
podaljšana. Plime -- kadar je bila Luna nizko, so narasle, da jih ni
mogel nihče več zadržati. Bile so noči polne Lune, ko je bila ta tako
nizko in plima tako visoka, da je za las manjkalo, pa bi se namočila v
morju; recimo nekaj metrov. Če smo kdaj poskušali skočiti nanjo? Kako da
ne? Dovolj je bilo, da si se s čolnom ustavil tik pod njo, naslonil
nanjo klinasto lestev in zlezel gor.

Točka, kjer se je Luna najbolj približala, je bila na odprtem morju pred
Cinkovimi čermi. Vozili smo se s čolnički na vesla, ki so bili v rabi
takrat, okrogli z ravnim dnom, iz plutovine. Kar precej nas je šlo v
enega: jaz, kapitan Vhd Vhd, njegova žena, moji bratranec Gluhi, včasih
pa tudi mala Xlthlx, ki je morala takrat imeti kakih dvanajst let. V
tistih nočeh je bila voda mirna, srebrnkasta, kot bi bila iz živega
srebra, ribe v njej pa vijoličaste; niso se mogle upirati privlačnosti
Lune in so priplavale na površino, prav tako kot hobotnice in meduze
žafranaste barve. Po zraku so vedno letale drobne živalice -- majhne
rakovice, lignji in tudi alge, lahkotne in prosojne, in koralnice -- ki
jih je potegnilo iz morja, da so pristale na Luni ter bingljale z
apnenčastega stropa ali pa ostale kar v zraku, v fosforescentnih rojih,
ki smo jih odganjali z listi bananovca.

Takole smo delali: na čolničku smo imeli klinasto lestev: eden jo je
držal, drugi je zlezel na vrh, eden pa je priveslal tik pod Luno; zato
nas je moralo biti veliko (omenil sem samo glavne). Tisti na vrhu lestve
je medtem, ko se je čoln bližal Luni, prestrašeno kričal: ""Stoj! Stoj!
Dobil jo bom v glavo!"" Takšna se je zdela, ko si jo tako neznansko videl
nad sabo, tako razbrazdana z ostrimi štrlinami ter okrušenimi in
nazobčanimi robovi. Zdaj je mogoče drugače, toda takrat je bila Luna,
ali bolje njeno dno, njen trebuh, skratka tisti del, ki se je najbolj
približal Zemlji in jo skoraj obdrsal, prekrita s koničastimi luskami.
Še najbolj je spominjala na ribji trebuh, in kolikor se spomnim, je tudi
dišala, če ne ravno po ribah, pa nekoliko nežneje, kakor po prekajenem
lososu.

Če si se zravnal, loveč ravnotežje na zadnjem klinu vrh lestve, in
stegnil roke, si se je v resnici komaj dotaknil. Dobro smo izmerili
razdaljo (takrat še nismo slutili, da se oddaljuje); edino, na kar si
moral zelo paziti, je bilo, kam se boš prijel. Izbral sem lusko, ki se
mi je zdela trdna (na vrsto smo prišli vsi, v skupinah po pet ali šest),
jo zgrabil z eno in nato še z drugo roko in takoj začutil, da mi lestev
in čoln drsita izpod nog ter da me Lunino gibanje vleče iz območja
Zemljine privlačnosti. Da, Luna je imela tolikšno moč, da te je
iztrgala, to si opazil v trenutku, ko si bil na prehodu med eno in
drugo: sunkovito si se moral potegniti navzgor, kot v nekakšnem saltu,
se oprijeti luske, zavihteti noge navzgor in potem si pristal stoje na
Luninih tleh. Če so te gledali z Zemlje, se je zdelo, da visiš z glavo
navzdol, zate pa je bil to normalen položaj; nenavadno je bilo samo to,
da si dvignil pogled in zagledal nad glavo lesketajoči se morski obok s
čolnom in tovariši, ki so viseli obrnjeni na glavo kakor grozd z rozge.

V teh skokih je pokazal največ nadarjenosti moj bratranec Gluhi. Njegove
hrapave roke so takoj, ko so se dotaknile Lunine površine (vedno je prvi
skočil z lestve), nenadoma postale mehke in vešče. Takoj so našle pravo
mesto, kamor se je bilo treba prijeti in se potegniti navzgor; zdelo se
je, da se že s samim dotikom dlani prilepi na skorjo satelita. Nekoč se
mi je celo zazdelo, da se mu je Luna približala, ko je k njej stegnil
roke.

Enako spreten je bil pri sestopanju na Zemljo, opravilu, ki je bilo še
težje. Mi drugi smo morali skočiti kar se da visoko v zrak, z
dvignjenimi rokami (če si jih gledal z Lune, kajti ob pogledu z Zemlje
je bilo vse skupaj bolj podobno skoku na glavo ali potapljanju v globine
z rokami pred sabo), skratka identično skoku z Zemlje, samo da tokrat
nismo imeli lestve, ker je na Luni ne bi mogli nikamor nasloniti. Moj
bratranec pa, namesto da bi se vrgel z rokami naprej, se je sklonil k
površju Lune, kot bi hotel narediti kozolec, in se odgnal z rokami. Nam
v čolnu se je zdelo, da zravnan podpira neznansko Lunino oblo, ki
poskakuje pod udarci njegovih dlani, dokler ni z nogami prišel v naš
doseg in smo ga lahko zgrabili za gležnje ter potegnili na krov.

In zdaj me boste vprašali, kaj vraga smo iskali na Luni, in takoj vam
bom razložil. Tja smo hodili nabirat mleko, z veliko žlico in škafom.
Lunino mleko je bilo zelo gosto, kot nekakšna skuta. Nastajalo je v
presledkih med luskami zaradi fermentiranja različnih teles in snovi
zemeljskega izvora, ki so prileteli tja s travnikov in gozdov in lagun,
čez katere je plaval naš satelit. Sestavljeno je bilo v glavnem iz:
rastlinskih sokov, žabjih paglavcev, bitumna, leče, čebeljega medu,
škrobnih kristalov, jesetrovih iker, plesni, cvetnega prahu,
želatinastih snovi, črvov, smol, popra, mineralnih soli, goriv. Samo
žlico si potisnil pod luske, ki so pokrivale tla, in jo izvlekel polno
tega dragocenega mulja. Seveda ne v čisti obliki; veliko je bilo
jalovine: pri fermentaciji (ko je Luna plula prek širjav vročega zraka
nad puščavami) se niso stalili vsi delci; nekaj jih je ostalo
zataknjenih pod luskami: nohti in hrustanci, žeblji, morski konjički,
pečke in peclji, črepinje posode, ribiški trnki, tu in tam tudi kakšen
glavnik. Ta pire smo morali nato posneti in pretlačiti skozi cedilo.
Vendar težava ni bila v tem: najteže ga je bilo spraviti na Zemljo. To
je šlo takole: z obema rokama si prijel žlico kot nekakšen katapult in
njeno vsebino vsakokrat vrgel v zrak. Skuta je odletela in če je bil
strel dovolj močan, se je prilepila na strop, pravzaprav na morsko
površino. Ker je plavala na površini, je iz čolna ni bilo težko pobrati.
Tudi pri teh strelih je moj bratranec Gluhi pokazal izjemno spretnost;
imel je dobra zapestja in dobro je meril; z odločnim metom je zadel
čeber, ki smo mu ga držali na čolnu. Jaz pa sem včasih odpovedal;
zalogaj ni zmogel premagati Lunine privlačnosti in mi je padel nazaj v
oko.

Nisem vam še povedal vsega o spretnostih, v katerih se je odlikoval moj
bratranec. Stiskanje Luninega mleka iz lusk je bila zanj nekakšna igra:
namesto žlice je včasih potisnil pod luske golo dlan ali samo prst. Ni
delal po kakem zaporedju, temveč tu in tam, poskakujoč z enega mesta do
drugega, kot bi jo hotel zagosti Luni, jo presenetiti ali jo celo
požgečkati. Tam, kamor je on položil roko, je mleko brizgnilo kakor iz
kozjega vimena. Nam ni preostalo drugega, kot da mu sledimo in z žlicami
pobiramo snov, ki je pricurljala na njegove pritiske tu in tam; toda
vedno kakor po naključju, kajti njegovo tavanje ni imelo nobenega
očitnega praktičnega namena. Bila so mesta, ki se jih je na primer
dotikal samo zaradi užitka ob dotikanju: reže med posameznimi luskami,
gole in nežne gube lunarnega mesa. Včasih je pritisnil nanje ne z roko,
temveč -- z dobro preračunanim gibom med skokom -- z nožnim palcem (na
Luno je šel vedno bos); po cvilečem glasu, ki ga je spustil iz grla, in
po novih skokih, ki so mu sledili, se je zdelo, da je to zanj vrhunec
zabave.

Lunina tla niso bila enakomerna prekrita z luskami, temveč so tu in tam
kazala neenakomerne gole lise spolzke blede gline. Gluhemu se je ob teh
mehkih mestih sproščala domišljija, da je skakal in letel skoraj kakor
ptica, kot bi se hotel z vsem svojim bitjem vtisniti v lunarno testo.
Pri tem se je tako oddaljil, da smo ga čez nekaj časa izgubili iz vida.
Na Luni so se raztezale pokrajine, ki nas niso nikoli dovolj privlačile
ali zanimale, da bi jih raziskali, in ravno tja je izginil bratranec;
meni se je dozdevalo, da so vsi ti kozolci in dotikanja, ki jih
uprizarja pred našimi očmi, samo priprava, preludij k nečemu
skrivnostnemu, kar se dogaja na skritih območjih.

V tistih nočeh na odprtem morju pred Cinkovimi čermi smo bili čisto
posebne volje; vesele, pa tudi nekoliko lebdeče, kot bi imeli v lobanji
namesto možganov ribo, ki jo privlači Luna. Med plovbo smo igrali in
peli. Kapitanova žena je igrala na harfo; imela je zelo dolge roke, ki
so bile v tistih nočeh srebrnkaste kakor jegulje, ter temne pazduhe,
skrivnostne kot morski ježki. In zvok harfe je bil tako nežen in oster,
nežen in oster, da ga skoraj ni bilo moč prenesti in smo bili prisiljeni
kričati, ne toliko v spremljavo glasbi, kot zato, da smo si zavarovali
sluh.

Prosojne meduze so prihajale na morsko površje, nekoliko podrhtele in
valujoč odletele proti Luni. Mala Xlthlx se je zabavala s tem, da jih je
lovila v zraku, vendar ni bilo lahko. Nekoč je stegnila ročice, da bi
zgrabila eno izmed njih, poskočila in se še sama znašla v breztežnosti.
Bila je mršava, manjkalo ji je nekaj dekagramov, da bi z lastno težo
premagala Lunino privlačnost in se vrnila na Zemljo: in tako je letela
med meduzami, lebdečimi nad morjem. Takoj se je ustrašila in zajokala,
nato se je zasmejala, nato pa se je začela igrati in v letu loviti rakce
in ribice ter nekatere celo ponesla v usta in jih ugriznila. Mi smo
veslali za njo: Luna se je oddaljevala po svoji elipsi in vlekla za sabo
po nebu roj morskega živalstva in vlečko iz dolgih obročkastih alg z
deklico na sredi. Xlthlx je imela tanki kitki, ki sta se zdeli, da
plujeta po svoje, stegnjeni proti Luni; mala je medtem ritala in z meči
brcala v zrak, kot bi se hotela upreti vplivu, in nogavičke -- med letom
je izgubila sandale --so se ji sezule in so visele v smeri zemeljske
težnosti. Mi na lestvi smo jih poskušali ujeti.

To, da je začela jesti živalce, lebdeče v zraku, je bila dobra zamisel;
težja ko je postajala, bolj se je spuščala proti Zemlji; še več, ker je
imelo njeno telo med vsemi lebdečimi telesi največjo maso, so se
mehkužci in alge in plankton usmerili proti njej in deklica je bila
kmalu prekrita z drobnimi kremenčastimi lupinami, hitinastimi plašči,
oklepi in vlakni morskih rastlin. In čim bolj se je izgubljala v tem
klobčiču, tem bolj se je osvobajala Luninega vpliva, dokler se ni končno
dotaknila morske površine in se potopila vanjo.

Hitro smo priveslali, jo rešili in ji pomagali: njeno telo je ostalo
namagneteno, zato smo se kar namučili, preden smo jo rešili vsega, kar
se je bilo prilepilo nanjo. Nežne korale so ji ovijale glavo, ob vsakem
potegu z glavnikom so iz las deževali sardine in rakci; oči so bile
zlepljene z lupinami latvic, ki so se ji s priseski oprijele vek; sipine
lovke so bile ovite okoli rok in vratu; oblekica pa je bila na pogled
prepredena z algami in spužvami. V grobem smo jo očistili in sama si je
še tedne odstranjevala plavuti in školjke; na koži pa, ki so jo popikale
najdrobnejše diatomeje, ji je ostal za vedno nekakšen -- vsaj v očeh
tistih, ki je niso dobro pogledali -- tanek lisast poprh.

Tako močan je bil učinek obeh enakovrednih vplivov na ozki prehod med
Zemljo in Luno. Še več: telo, ki se je vračalo s satelita na Zemljo, je
bilo nekaj časa še nabito z lunarno močjo in je odklanjalo privlačnost
našega sveta. Tudi jaz, pa čeprav sem bil velik in močan, sem vsakokrat,
ko sem bil zgoraj, imel nekaj časa težave s prilagajanjem zemeljskemu
zgoraj in spodaj in tovariši v zibajočem se čolnu so se morali kot grozd
obesiti name in me s silo zadrževati, ker sem z glavo navzdol še vedno
tiščal noge proti nebu.

""Drži se! Močno se drži!"" so mi vpili in jaz sem med tem grabljenjem
včasih zgrabil dojko gospe Vhd Vhd, bile so okrogle in čvrste, in dotik
je bil prijeten in varen, vzbudil je privlačnost, ki je bila enakovredna
ali celo močnejša od Lunine, še zlasti, če sem med postavljanjem na
glavo z drugo roko uspel objeti njene boke; tako sem spet prešel na ta
svet in telebnil na dno čolna, kapitan Vhd Vhd pa me je oživil s tem, da
mi je zlil na glavo vedro vode.

Tako se je začela zgodba o moji zaljubljenosti v kapitanovo ženo in o
mojem trpljenju. Ni dolgo trajalo, da sem opazil, komu so namenjeni
najtrdovratnejši gospejini pogledi: kadar so se roke mojega bratranca
čvrsto oprijele satelita, sem strmel vanjo in v njenem pogledu sem
razbral misli, ki jih je v njej vzbujala zaupljivost med Gluhim in Luno;
kadar je Gluhi izginil na svoja lunarna raziskovanja, sem videl, da se
je vznemirila in bila kot na trnih, in vse mi je postalo jasno: gospa
Vhd Vhd je postajala ljubosumna na Luno, jaz pa na svojega bratranca. Ta
gospa Vhd Vhd je imela diamantne oči; kadar je gledala Luno, so se
bliskale, kot bi jo hotela izzvati, kot bi ji govorila: ""Ne boš ga
dobila!"". In jaz sem se čutil izključenega.

Najmanj vsega tega je dojel gluhec. Kadar smo mu pomagali nazaj in ga
vlekli -- kakor sem že razložil -- na noge, je gospa Vhd Vhd izgubila
vso zadržanost, velikodušno se je obešala nanj s celim telesom in ga
ovijala z dolgimi srebrnkastimi rokami; meni se je stiskalo srce
(takrat, ko sem se jaz oklepal nje, je bilo njeno telo krotko in
prijazno, ne pa vzneseno kot pri mojem bratrancu), on pa je ostal
brezbrižen, še vedno ujet v lunarno zamaknjenost.

Gledal sem kapitana in se spraševal, ali je tudi on opazil vedenje svoje
žene; toda njegovega obraza, razjedenega od soli in razbrazdanega z
zakatranjenimi gubami, ni nikoli preletel noben izraz. Ker se je gluhec
vedno zadnji spustil z Lune, je bila njegova vrnitev znamenje za odhod
čolnov. Takrat je Vhd Vhd z nenavadno nežnim gibom dvignil harfo z dna
čolna in jo podal ženi. Morala jo je sprejeti in malo pobrenkati po
njej. Nič je ni moglo bolj ločiti od gluhca kot zvok harfe. Jaz sem
zapel tisto otožno pesem, ki pravi: ""Vse bleščeče ribe so na površini,
so na površini, in vse temne ribe so na dnu, so na dnu ..."" in vsi razen
bratranca so mi v zboru pritegnili.

Kakor hitro se je vsak mesece satelit oddaljil, se je gluhec umaknil v
svojo osamljeno ravnodušnost do zemeljskih stvari; predramil ga je šele
bližajoči se ščip. Takrat sem uredil tako, da nisem bil v izmeni, ki je
šla na Luno, da bi ostal v čolnu pri kapitanovi ženi. A kaj, takoj ko je
bratranec splezal na lestev, je gospa Vhd Vhd izjavila: ""Danes grem tudi
jaz tja gor!""

Nikoli poprej se ni zgodilo, da bi kapitanova žena zlezla na Luno. Toda
Vhd Vhd ni nasprotoval, nasprotno, skoraj potisnil jo je proti lestvi in
vzkliknil: ""Pa pojdi!""; vsi smo ji priskočili na pomoč in jaz sem jo
držal od zadaj in čutil njeno okroglost in mehkobo na svojih rokah,
tiščal sem vanjo z dlanmi in obrazom in ko sem začutil, da se je
dvignila na Lunino oblo, me je obšlo tolikšno koprnenje po izgubljenem
dotiku, da sem se pognal za njo in rekel: ""Gor grem, da bom še malo
pomagal!""

Zadržal me je pravi primež. ""Ti ostaneš tu, tu je dovolj dela zate,"" mi
je ukazal kapitan Vhd Vhd, ne da bi povzdignil glas.

Že v tistem trenutku so bile jasne namere vsakega posameznika. Toda jaz
se nisem mogel zbrati in še zdaj nisem prepričan, da sem vse pravilno
pretolmačil. Seveda je v kapitanovi ženi že dolgo tlela želja, da bi
bila tam zgoraj na samem z mojim bratrancem (ali vsaj, da ne bi bil
gluhec na samem z Luno), vendar pa je imel njen načrt verjetno še
zahtevnejši cilj in ga je lahko skovala samo v dogovoru z mutcem: da se
bosta tam zgoraj skrila in ostala na Luni ves mesec. Možno je, da moj
bratranec, gluh kot je bil, sploh ni razumel, kaj mu želi razložiti, ali
pa se sploh ni zavedal, da je predmet gospejinega poželenja. In kapitan?
Ta je komaj čakal, da bi se znebil žene, kajti kakor hitro se je znašla
tam zgoraj, smo opazili, da se je prepustil svojim nizkotnim nagibom in
se vrgel v pregrehe, in takrat smo razumeli, zakaj ni storil ničesar, da
bi jo zadržal. Toda mar je že od začetka vedel, da se Lunina tirnica
širi?

Tega ni mogel slutiti nihče izmed nas. Gluhec, nemara samo gluhec: v
svojem ličinkastem poznavanju stvari je zaslutil, da se bo moral tisto
noč posloviti od Lune. Zato se je skril v svojih tajnih krajih in se je
pojavil šele, ko se je bilo treba vrniti na čoln. In kapitanova žena se
je namučila, ko ga je iskala: videli smo, da je večkrat po dolgem in
počez prehodila luskasto ravan, potem pa se je nenadoma ustavila in se
zagledala v nas na čolnu, kot bi nas hotela vprašati, ali smo ga videli.

Tista noč je bila res nenavadna. Površina morja, ki je bila ob vsakem
ščipu napeta, skoraj vzbočena proti nebu, se je zdela zrahljana,
mlahava, kot da Lunina privlačnost ne deluje s polno močjo. Celo
svetloba ni bila takšna kot ob drugih polnih lunah, kot da so se nočne
sence zgostile. Tudi tovariši tam zgoraj so morali kmalu ugotoviti, kaj
se dogaja, ker so preplašeno dvignili poglede proti nam. In iz njihovih
ust in hkrati tudi naših se je v istem trenutku utrgal krik: ""Luna se
oddaljuje!""

Komaj je krik zamrl, se je na Luni v diru prikazal moj bratranec. Ni se
nam zdel prestrašen, niti osupel ne: dlani je položil na tla kot vedno v
pripravi na svoj kozolec in se odgnal v zrak, toda tokrat je obvisel v
zraku, kot se je zgodilo mali Xlthlx, omahoval za trenutek med Luno in
Zemljo, se prekucnil in se nato z močnimi zamahi rok, kakor tisti, ki
plava proti toku, nenavadno počasi usmeril proti našemu planetu.

Drugi mornarji na Luni so mu hitro sledili. Nikomur ni prišlo na misel,
da bi spravil na čolne nabrano Lunino mleko, in tudi kapitan jih zaradi
tega ni okaral. Že tako so predolgo čakali, razdalje zdaj ni bilo več
lahko prečkati; naj so se še tako trudili in posnemali letenje ali
plavanje mojega bratranca, so krileč z rokami obviseli sredi neba.
""Stisnite se! Tepci! Stisnite se!"" je zarjovel kapitan. Na njegov ukaz
so se mornarji zbrali v skupino, da bi povečali svojo maso in vsi skupaj
dosegli območje zemeljske privlačnosti: nenadoma se je z velikim
pljuskom vsul v morje slap teles.

Čolni so že veslali ponje. ""Počakajte! Gospe ni!"" sem zakričal. Tudi
kapitanova žena je poskusila skočiti, a je ostala v zraku nekaj metrov
nad Luno in je mehko zamahovala s srebrnkastimi rokami. Povzpel sem se
na lestev in ji v jalovem poskusu, da bi ji dal nekaj za oprijem,
pomolil njeno harfo. ""Ne dosežem! Ponjo moram!"" sem vzkliknil in se,
vihteč harfo, hotel odgnati. Neznanska Lunina obla nad menoj že ni bila
več takšna kot poprej, zmanjšala se je, še več, vedno bolj se je krčila,
kot bi jo odganjal moj pogled, izpraznjeno nebo se je odpiralo kot
brezno, v katerem so se množile zvezde, in noč je usmerila name reko
praznine ter me zalila z grozo in vrtoglavico.

""Strah me je!"" sem pomislil. ""Preveč me je strah, da bi se odgnal!
Slabič sem!"", in v tistem trenutku sem se odgnal. Divje sem plaval po
nebu in stegoval harfo proti njej, ona pa, namesto da bi mi prišla
nasproti, se je sukala okrog sebe in mi kazala zdaj ravnodušni obraz,
zdaj hrbet.

""Primiva se"", se zakričal, že sem jo dosegel, jo zgrabil za pas in
prepletel svoje ude z njenimi. ""Primiva se in se skupaj spustiva!"", in z
vsemi močmi sem se trudil, da bi se kar najbolj tesno privil k njej, in
z vsemi čuti užival v popolnosti tega objema. Zato sem se prepozno
zavedel, da jo sicer res vlečem iz stanja breztežnosti, da pa bova padla
na Luno. Se nisem zavedal? Ali pa je bil to že od samega začetka moj
namen? Misel se mi še ni do konca izoblikovala, ko se mi je iz grla že
iztrgal krik: ""Jaz bom ostal en mesec s tabo! -- še več -- na tebi!"",
sem vpil v svoji razvnetosti: ""Jaz na tebi ves mesec!"", in v tistem
trenutku se je s padcem na lunarna tla najin objem pretrgal, vrglo naju
je vsaksebi med hladne luske.

Tako kot vedno, kadar sem se dotaknil Lunine skorje, sem dvignil pogled,
prepričan, da bom nad sabo zagledal brezkončni strop domačega morja, in
ga zagledal, da, tudi tokrat sem ga zagledal, toda koliko više in kako
omejenega z obrisi obal in čeri in rtov, in kako majceni so bili čolni
in nerazpoznavni obrazi v njih in medli njihovi glasovi! Iz bližine sem
zaslišal zvok: gospa Vhd Vhd je našla svojo harfo in jo je božala,
ponavljajoč otožen akord, podoben joku.

Začel se je dolg mesec. Luna je počasi krožila okoli Zemlje. Na viseči
obli nisva več videla domače obale, temveč so si mimo naju sledili
globoki oceani z brezni in puščave z razbeljenimi kamni in ledene celine
in gozdovi, po katerih so švigali plazilci, in skalne stene gorskih
verig, razrezane z britvijo hudournih rek, in mesta v močvirjih in
nekropole iz tufa in imperiji iz ilovice in blata. Oddaljenost je vse
premazala z isto barvo: zaradi nenavadnih perspektiv so postale vse
podobe nenavadne; trume slonov in roji kobilic so se premikali po tako
enako širnih in gostih in stisnjenih pokrajinah, da ni bilo nobene
razlike med njimi.

Rad bi bil srečen: kot v sanjah sem bil sam z njo, intimnost z Luno, ki
sem jo tolikokrat zavidal bratrancu, in z gospo Vhd Vhd sta bili samo
moja pravica, pred nama se je raztezal neprekinjen mesec lunarnih dni in
noči, satelitova skorja naju je hranila z mlekom kiselkastega in znanega
okusa, najin pogled se je dvigal k svetu, na katerem sva se rodila in
katerega sva si zdaj ogledovala v vsej njegovi mnogooblični obširnosti,
raziskovala pokrajine, ki jih ni še nikoli videl noben Zemljan, ali pa
opazovala zvezde z one strani Lune, debele kakor svetlobni sadeži, ki so
dozorevali na ukrivljenih vejah neba, in vse je prekašalo najsijajnejša
pričakovanja, pa vendar -- pa vendar -- pa vendar sva bila v izgnanstvu.

Mislil sem samo na Zemljo. Zemlja je povzročila, da je bil vsak svoj
pravi jaz in ne kdo drug; tam zgoraj, v iztrganosti od Zemlje, je bilo,
kot da jaz nisem več tisti jaz in ona zame ne več tista ona. Nestrpno
sem čakal, da se bom vrnil na Zemljo, trpetal sem od strahu, da sem jo
morda izgubil. Izpolnitev mojih sanj je trajala samo tisti trenutek, ko
sva se združila v sukanju med Zemljo in Luno; moja zaljubljenost je brez
zemeljskega terena poznala samo mučno hrepenenje po tistem, česar ni
bilo: po kje, okoli, prej, potem.

Tako sem občutil jaz. Pa ona? Kadar koli sem se vprašal, so me mučili
strahovi. Kajti če je tudi ona mislila samo na Zemljo, je bilo to dobro
znamenje, da se končno razumeva, lahko pa bi bilo tudi znamenje, da je
bilo vse zaman, da so njena"		Didakta	1965.0	ne	da	40043.0	463.0	
Leposlovje	Zobec-Vsi_drugi.txt	Zobec-Vsi_drugi	Vsi drugi se imenujejo ljubezen	Peter Zobec; Marcel Štefančič, jr.	ljubezen, vojna, vsakdanje življenje, Ljubljana, avtobiografija, Beograd, kinematografija, Rogaška Slatina, spremna beseda	"1. avgusta 2011. Ne pomnim, da bi se kdaj počutil tako bedno kot danes!
Skrhan, brezvoljen in zaspan. Brez upanja in želje po boljšem občutju.

Pogosto sem bil brez denarja, pa me to ni pritisnilo ob zid kot sedaj.
Nisem obupan, le prazen sem, kepa mesa in kosti brez uma.

Opazujem ljudi vseh starosti in socialnih variacij, kako glasno
pripovedujejo o morskih radosti, ki so za njimi ali pred njimi. In jaz?
Pred menoj sta sponzorirano morje in sponzoriran svež istrski zrak --
pri Matiji.

Počutim se kot odpad preteklosti.

Ko sva s prijateljem Metodom Pevcem pred leti za takratni Radio
Ljubljana pripravljala literarni večer Živojina Pavlovića, sva se mučila
s prevodom srbske besede »zavičaj«. Spraševala sva vsepovsod in
nadlegovala vse od peresarjev in jezičnikov do vrhunskih filologov in
uglednih pisateljev -- a zaman. Besede, ki bi ustrezala zavičaju, v
slovenščini kratko malo ni.

Zavičaj? Zame je bilo že od najstniških let skoraj nerešljivo vprašanje,
kje je moj zavičaj. In tudi: sta lahko dva zavičaja? Je to enako večna
uganka kakor tista, ali lahko obstajata dve ljubezni? Hkrati? Kako je z
ljubeznimi, se ne sprašujem več. Nekoč sem si menda že odgovoril.
Odgovor je bil duhovit in neuresničen.

Kaj pa če zavičaja sploh ni? Kaj če je to le ljubezen do tega ali onega
kraja? Še posebej, če si se, ko si bil še otrok, selil iz mesta v mesto
ali pa vsaj enkrat spremenil dom?

Ubi bene, ibi patria?

Ljubljana ali Beograd?

Spominjam se ljubljanskega otroštva -- obiskov gledališč, sanjskih
Petrčkovih poslednjih sanj, prirejanja predstav z lastnim ansamblom,
zaljubljenosti v krhko igralko na odru ljubljanske Drame, sprehodov mimo
debelega, brkatega, prijaznega orožnika na Bleiweisovi (»Kako je,
Petrček, si kaj priden, ubogaš mamico?«), kratkih obiskov pri teti Santi
v Kreditni banki, obiskov pri nonici, odhodov na počitnice, opojnega
pogleda na morje in žalosti, ko sem ob odhodu nabiral lorber in rožmarin
ter v slovo objemal »svoj« kamenček, ki se je bohotil iz morja.

In spominjam se Beograda -- toplih spomladanskih in bleščečih poletnih
juter, od listov pozlačenih in od korakov šumečih jesenskih ulic, vonja
pomladnih lip in skrivnostnega loputanja polken, ko se je košava
stegnila v mesto. Nikoli ga nisem hotel zapustiti. Grozo in hrepenenje
odraščanja sem tiščal v sebi ter ju nosil skozi čase, ki so se
spreminjali.

Za Ljubljano nisem žaloval. Bila je le moje rojstno mesto, v katero sem
vsako poletje prihajal na počitnice. Kljub domači govorici in
nadnacionalni vzgoji sem bil prepričan, da je Beograd moj zavičaj. Neki
beograjski novinar mi je kasneje celo rekel: »Vi me podsećate na onaj
Beograd koga više nema!«


Na začetku je bil nemi film.

Na obeh slikah, ki ju v spominu vidim pred seboj, sta mama in morje.

Na eni sem tudi sam -- star dve leti in pol. Vidim se, kako me mama nosi
v naročju čez leseni mostič, čez brv, ki je povezovala kopno z ladjo.
Vpijem in kličem nonico, da bi me rešila pred tem orjaškim breznom
vodnega prostranstva.

Na drugi, ki je bila vedno prva, pa je le mama v rožnati obleki s
sončnikom, ki ga krasijo enaki cvetovi kot obleko. Nedaleč stran se
pasejo koze, pod skalnato jasico pa je sinje morje. Slane vonjave in
opojne dišave vročega lesa kabin ter šumenje kopaliških radosti sem si
domislil pozneje.

Ko sem sedel pred prazen list računalniškega »papirja«, sem bil
prepričan, da se bo začela pred menoj brez težav nizati zgodba mojih
nekdaj mladih, manj mladih in ne več mladih let, toda namesto zgodbe so
se začeli utrinjati dogodki kot gibljive slike, ali kot pravimo
filmarji, miniaturne, med seboj nepovezane sekvence. Zaslišal sem tudi
posamezne glasove in začutil vonjave.

Angleži pravijo, da so spomini literarna zvrst, v kateri se lahko
najbolj debelo laže. Nekdo je moral biti prvi, ki je to rekel. Kdo, se
ne spominjam, mogoče pa tega nikoli niti nisem vedel. S tem izumiteljem
se sicer ne bi strinjal, res pa je, da včasih ne vem, ali sem, ko sem
bil otrok, res doživel vse tisto, kar imam živo v spominu, ali sem si
podobo ustvaril le po pripovedovanju odraslih in jo potem videl v vsej
barvitosti ali sivini.

Menim pa, da znam razlikovati resničnost od fantazijskega pletenja zgodb
in doživljajev. Izmišljujem si ne, le včasih se mi zameštra vrstni red
dogodkov in morebiti dodam še kakšno osebo v drugem planu. Včasih si
kakšen detajl, zgolj detajl, tudi prisanjam.



Slika na skali je prvi dan mojega ustvarjanja sveta. Zgodila se ni v
mojem rojstnem kraju, temveč na poti, v Novem Vinodolskem, ljubem kraju
mojih otroških morskih počitnic.

Nekaj let pozneje, bilo je zadnje predšolsko poletje, prvo leto mojega
beograjskega življenja, na predvečer druge svetovne vojne, sem v
noničinem ljubljanskem stanovanju zaslišal materin glas. »Peter, vstani,
gremo na morje!« Tokrat v Malinsko. Bila je še noč, a zbudil sem se
naspan.

S starši sem stopil v vijoličasto svetlobo prazne Gosposvetske, na
kateri sta se svetila lesk tramvajskih šin in poslikana kulisa
cerkvenega zvonika. Blago mamino budnico v ugašajoči noči slišim vsakič,
ko zjutraj odhajam na pot.

Veliko je slik v pokrajinah mojega otroštva, a najbarvitejše, polne
luči, nagajivosti in tudi nežne otožnosti, so prav slike s poti. Morda
zato, ker sem vedno rad odhajal in se vračal. Omamljali so me vonj
ladijskega dima, sopihanje lokomotive, leteče iskre v noči, valovanje
telegrafskih žic ob progi, žlobudravi odmev glasov v dremežu,
ustavljanje vlaka in sprevodnikovo vokaliziranje, ko je napovedoval novo
postajo. Vznemirjala sta me plahi nemir pred potovanjem in zadrega pred
novimi ali ponovnimi srečanji, ko se je vlak približeval naši končni
postaji.

Veliko mojih otroških iger se je odvrtelo prav na umišljenih ladjah,
vlakih in kočijah. Otroške stolčke in mizice v noničini slaščičarni sem
obrnil na glavo, vanje posadil sestrični in se potem z njima -- v
največji sobi, polni gostov, ki so bili željni mirnega uživanja slaščic
-- s kočijo peljal na Brezje. Zagnal sem vik in krik, če se ubogi
deklici nista tresli, kot se to na kočiji spodobi, tako da sta do konca
potovanja poskakovali bolj zaradi strahu pred mojimi povelji kot pa
zaradi domišljijske predanosti igri. Stoli so se sčasoma spremenili v
bojna letala, pri katerih pa me je bolj kot pravila novih bojnih iger
vznemirjalo samo potovanje.

Ko je mama iz zimskega prebivališča privlekla svoje in očetove kopalne
kostume, moje kopalne hlačke in kapice, pa tudi mojo otroško kopalno
haljo, sem takoj začutil dih morja. To vznemirjenost pred odhodom na
morske počitnice začutim še dandanes, toda nemir se je vendarle nekoliko
unesel, saj sem nenehoma odhajal na snemanja, ki so potekala ob morju.
Potovanja v daljna zamorja zdaj zatrepetajo drugače.

Ko sem bil otrok, sem, vsaj za tiste čase, kar veliko rajžal. Vlak do
Beograda je vozil celo dolgo noč in lepo je bilo zdrsniti v spanec ob
svetlobnih sunkih postajnih svetilk, veselega žvižga lokomotive in
nabreklega šumenja pare pri kratkih postankih. Nekaj glasov živčnih
potnikov, ki so se v temi kobacali na vlak, sprevodnikov gromki
recitativ -- in vlakovodja je spet potegnil ročico.

Rad sem imel ceremonijo spremljanja na postajo in paradno pričakovanje
ob prihodu, kar je bilo takrat v navadi, toda ko sem prišel v puberteto,
sem začel takšne običaje psovati ter jih označevati za malomeščansko
puhlost. Starši in sorodniki so rekli le: »Se je že začelo.«

Potovanja na morje so bila pot okoli pol sveta. Odrasli so godrnjali,
jaz pa sem žarel. Od Ljubljane do Zagreba, od Zagreba do Sušaka, od
Sušaka z ladjo »na morje«. Ali pa: od Zagreba do mesteca Plaški, kjer se
je prvič na tej poti videlo morje, od tam pa verjetno z avtobusom do
Novega, pod murvova drevesa šjore Kate ali na dišeče vrtove gospe
Mažuranić, vnukinje ali snahe slavnega pisca, ki smo ji, ne vem, zakaj,
rekli »ta stara gospa Slavulj«.

Pred tem so nam navadno na italijanskem konzulatu, ki sem ga videl iz
naše ljubljanske kuhinje, v potne liste, izdane »po milosti božji in
volji Njegovega Veličanstva kralja Aleksandra I. Karađorđevića«, vpisali
vizume, s čimer smo si skrajšali dolgo pot. Mejo smo prečkali dvakrat,
pri Rakeku in Reki (Fiume), ter se na Sušaku vrnili na jugoslovanska
tla. Dvakratni prehod meje v enem dnevu je bila za ljubljanskega
popotnika pustolovščina, še posebej, ker so italijanski karabinjerji,
obsedeni z mussolinijevsko preganjavico, pregledovali prtljago do
zadnjega robčka, mamo zasliševali kot moja najradovednejša teta in jo
poveličevali v slovensko Mato Hari, ki ji je bil otrok le pretkana
krinka za vohunske predrznosti. Ko je to izvedel oče, ki je odraščal v
romantiki slovanskega Trsta, so se naši odhodi na morje vrnili na krožni
tir.

Ko sem bil otrok, nisem sanjal in hrepenel po daljnih deželah. Svet
maškarade in teatra sem si ustvarjal kar doma, čeprav sem bil blažen, ko
sem zaslišal, da bomo šli na pot -- kamorkoli: v Rogaško, Radovljico,
Mokronog. Ko pa je zadišalo po nivei, me je obžarila toplota -- vedel
sem, da gremo na morje.

Šele v prvih gimnazijskih letih sem začutil »klic daljave«: Rusija! Moj
prvi potovalni privid! Kamorkoli v ta prostranstva, najraje kam ob
Volgi! A takoj! Za Rusijo je v mojem »zgodnjem glasbenem obdobju« prišla
Praga. Želel sem si, da bi na Karlovem mostu vrelo poljubil dekle. Pri
trinajstih, ko sem se zelo hitro naučil angleško, pa sem bil prepričan,
da bom študiral v Oxfordu ali Cambridgeu.



Minilo je več kot dvajset let, odkar je izginila fotografija nasmejanega
dojenčka, ki se vzpenja iz velikega otroškega vozička in zvedavo strmi v
reklamne fotose pred kinom v Rogaški Slatini. Fotografu (kdorkoli je že
bil) se je motiv v hipu zazdel zanimiv in slika je dolga leta
razveseljevala albumske radovedneže, hkrati pa je bila edini dokaz, da
se je otroče že pri sedmih mesecih zaljubilo v film.

In že dolgo je ni več. Mislim, da od časa snemanja filma Draga moja Iza.
Sodelavci smo večkrat prinesli na snemanja kaj od doma, ko smo začutili,
da bi ta ali oni predmet, ki smo ga imeli, kot nalašč dal »piko na i«
likovni obogatitvi prizora. Ob gledanju filma se je tako zablisnil del
domačega interierja, včasih tudi spomina. Tako smo pri Izi, kot smo med
snemanjem po domače skrajšali naslov, potrebovali fotografije dečka,
rojenega pred drugo svetovno vojno. Z veseljem sem se oglasil in že
naslednje jutro prinesel na snemanje nekaj fotografij iz otroštva. Med
njimi tudi sliko, ko vzhičeno gledam filmske utrinke, reklamne fotose.
Posneli smo jih kar nekaj in bile so na varnem. Po ogledani projekciji
sem fotografije vzel, in ko sem jih hotel vrniti v album, sem opazil, da
sem jih bogvedi kje pozabil. Ob takšnih in podobnih primerih skušam
ostati miren, narediti križ čez izgubljeno, in to sem tudi storil. Niti
ne spominjam se jih več, razen slike pred rogaškim kinematografom.

Živo pred menoj je filmska podoba, nastala okoli mojega tretjega leta.
Filmska tema, ki jo je v hipu, nepričakovano osvetlil žarek biljeterjeve
baterije v temni kinodvorani. V navadi je namreč bilo, da so še nekaj
minut po začetku filma lično uniformirani gospodje spremljali zapoznele
obiskovalce do njihovega sedeža. Ko sva z mamo hodila med vrstami, sem
na platnu videl igralko z velikim klobukom in moškim glasom. Ta slika se
mi je zarezala v spomin, predvsem pa glas, ki se mi, otroku, ni zlil z
obrazom. To je bil moj prvi filmski spomin.

Že kmalu zatem sem prepeval tedaj pogosto čivkajočo melodijo »Du bist
meine Greta Garbo, du bist die schöenste Frau der Welt«, ne da bi vedel,
da je imenovana gospa tista, ki se mi je prva prikazala s filmske
beline.

Moj prvi »beograjski film« po preselitvi v Beograd je bil Heidi s
slovito Shirley Temple v naslovni vlogi, ki je bila ena od številnih
ljubezni mojega najzgodnejšega donjuanstva. Takoj za njo sem se zaljubil
v igralko Marije Antoinette in prav posebej me je prevzel prizor, ko
nesrečna kraljica teče skozi nočne dvorske vrtove po slovo k svoji
ljubezni, švedskemu diplomatu, ki je moral zapustiti Pariz. V otroštvu
sem veliko hodil v kino, sprva s starši, v nedeljo popoldan, saj se je
na »gospodov dan« večkrat družinsko hodilo na filmske predstave.

V pozni jeseni 1938 smo se starši, naša Mici in jaz odpravili na sprehod
na Kalemegdan. Nasproti nam je prihajal gospod Hribar, sin ljubljanskega
župana, ki je v kraljevini tako kot moj oče služboval v Beogradu. Z njim
je bila gospa Blanka, mamina mladostna prijateljica. Ko smo jima
povedali, kam smo namenjeni, je začel Hribar protestirati. Nemudoma, da
moramo v kino, dogaja se nekaj senzacionalnega: predvajajo risani film,
ves film je risan, in to v barvah. V barvah, je enoglasno ponovil naš
kvartet? Ja, v barvah! Z vso naglico smo se napotili v kino Luksor, kjer
so se gnetle množice, da je morala posredovati policija. Kako je oče
prišel do vstopnic, ne vem. Zamaknjeno sem gledal to čarovnijo. Walt
Disney: Sneguljčica. Moj prvi barvni film.

Pri osmih, devetih letih pa sem v kino zahajal že sam. Zabaval sem se ob
komedijah s Hansom Moserjem in Theom Lingenom, prepeval popevke Marike
Rökk, občudoval lažnivega kljukca Münchhausna, predvsem njegovo pot na
Luno, kjer so me očarale dekliške glave na rastlinah. Leta 1943, ko sva
z mamo po dolgem čakanju in cincanju oblastnikov dobila kar štiri
vizume, da sva lahko šla na obisk v Ljubljano, sem bil pa kuhan in pečen
v elitnem kinu Matica.

Pri vsem tem mi nikoli ni prišlo na misel, da bi karkoli počel pri
filmu. Do trenutka, ko sem trinajstleten prebral romansiran življenjepis
Čajkovskega. Filmsko sem ga videl, kako v mrzli ruski zimi odhaja z
moskovskega konservatorija. S tem naj bi se začel film o njem, ki bi bil
posnet v mojih velikih filmskih studiih. Preblisk, ko sem se videl v
vlogi filmskega producenta, je bil zelo kratek.

Oktobra 1944 je bil Beograd še v ruševinah, toda za nas, ki smo živeli
tam, se je vojna že končala. Le tisti, ki jo doživi, pozna
blagoslovljeni občutek njenega konca. Spet sem se znašel pred kinom
Luksor, ki so ga prekrstili v 20. oktobar. Spet je bila pozna jesen in
spet se je pred kinom gnetla množica. O vstopnicah ne duha ne sluha,
toda oče je dal nekaj denarja biljeterju in znašla sva se v mrzli
dvorani. Mark Donski -- Mavrica. Iz dvorane sem prišel razgret. Očetu
sem z vso resnostjo in otroško zagnanostjo dejal, da bom šel med
prostovoljce, na bojišče. Tako me je, dvanajstletnika, omamila
mojstrovina velikega Ukrajinca.

Navdušenje je sicer skopnelo, a kmalu po tem se je v slovenskem društvu
Franceta Rozmana začel tečaj ruskega jezika. Na veliko veselje staršev
sem bil med prvimi, ki so se prijavili, saj je bil pouk v šoli predvsem
zaradi pomanjkanja goriva v mrzlih zimskih dneh zelo nereden. K pouku
ruščine sem veselo hodil, bil sem najmanjši in najmlajši dijak, nalog
nismo dobivali, doma pa sem po benjaminsko očaran lično prepisoval vse,
kar smo si zapisovali med učno uro.

Zelo zgodaj sem začel varnost doma zamenjavati za zatohlost meščanske
prisile in iskati pota, po katerih bi smuknil v neovirana hrepenenja. In
spet je v moje življenje stopil Mark Donski. S filmsko poemo o Maksimu
Gorkem. Prisvajal sem si njegova žalostna popotovanja brez vzgojne
navlake. Sprostitev odraščajočega telesa, ki nam jo je, grozeč s
peklenskimi mukami, zatiral učitelj verouka, bi lahko našel v toplem
zavetrju izbe, kamor bi se skril, ko bi me zalotila noč na svobodnih
ruskih poljanah ob Volgi. Sanjarije so postajale tako resnične, da je
malo manjkalo, pa bi jo popihal od doma.

V to rusko fantazmagorijo pa se je vtihotapljala tudi pravljica o deželi
sovjetov, ki sem jo poslušal na vsakem koraku. Razen doma. Oče -- star
liberalec in častilec angleškega parlamenta kot edino zveličavnega
templja Pravičnosti -- je začel po osvoboditvi ločevati med svojo
zasvojenostjo z ruskim narodom in odporom do ruske oblasti. Zaradi tega
sva se včasih sporekla, saj sta se v moji glavi sovjetizem in Rusija
spletla v eno. A k sreči le za hip.

Nekaterim sošolcem, pa tudi meni so kaj hitro začele presedati oblastne
samohvale, zato smo se od obljubljene sovjetske legende začeli vse bolj
ozirati proti Zahodu in njegovi omiki. Ruščino je zadušila angleščina;
ruski literaturi pa nisem skočil čez plot, čeprav je nekaj let mirovala
v knjižni omari. Začeli smo potovati, se srečavati z ljudmi, hodili smo
v goste, gostili goste, Rusija pa je za nekaj časa utonila v pozabo, le
od časa do časa je silovito bruhnila na dan. In spet zamrla.

Sovjeti nam niso pošiljali le Donskega, Dovženka, Eisensteina in
Pudovkina ter glasbenih imenitnikov. Naša gledališča so bila
preplavljena tudi s slaboumnimi komedijami, kinodvorane so bile polne
zveličavnih parol, naši zaslužni analfabeti pa so golčali po koncertih.
Parolam nismo verjeli, saj »človek« res ne more »zveneti tako ponosno«,
kot so nas učili, ideja pa ne more biti tako zveličavna in brezmadežno
deviška. Imel sem komaj sedemnajst let, nad menoj pa se je kotalilo že
toliko mogočnikov, ki so bili poklicani samo za to, da bi mi ponudili
vse lepotije sveta. Do grla sem bil sit teh dobrotnikov vseh časov in
prostorov, ki jih zgodba o Narcisu in njegovem žalostnem koncu ni prav
nič naučila.

Pozimi leta 1949 je pred kinom Luksor množica spet pognala kot osat:
Ples na vodi. Harry James, Xavier Cugat z orkestrom, smešni Red Skelton
in lepa dolgonoga Esther Williams. Glasba in blišč sta nam omajala
pamet. Plesno-glasbena veseloigra iz Hollywooda kot prvi znanilec nekega
drugega sveta. Gledali so jo vsi, tudi sošolci, ki so na dijaških plesih
skriti zapisovali v beležnice navdušene plesalce trokinga, takrat
grešnega »imperialističnega« plesa. Ples na vodi si je po dolžnosti
ogledal celo starejši sošolec in tako ga je navdušil, da nas ni več
zalezoval po plesih in o tem vneto poročal po tajnih sestankih. Jaz pa
sem bil v razredu črna ovca: film sem gledal le sedemkrat.

Film Ples na vodi nam je res zmešal štrene: iz revščine smo se hoteli
kar čez noč zapoditi v ameriški blišč. Sla po daljavah je bila vse
silovitejša. Moje štiri prošnje, da bi v prvih študentskih letih šel kot
gost mamine dunajske prijateljice v Salzburg na festival in poletni
germanistični seminar, so zavrnili. In ko mi je salzburški sen splaval
po vodi, sem skoraj obupal. Pa ne za dolgo.

Ko so se, hvala bogu, začele počasi odpirati obmejne duri, sem se začel
z nekaj prijatelji resno pripravljati na ekspedicijo v južnoameriške
divjine, Atlantik pa naj bi prepluli kot tedaj popularni kontikijevci.
Priprav smo se lotili resno, saj si je sleherni član odprave -- z nami
je drugoval tudi že takrat znani in zelo cenjeni literat Zoran Gluščević
-- izbral področje raziskav. Jaz naj bi proučeval glasbo tamkajšnjih
plemen.

Enoletna prizadevanja so se začela krhati, ko sta jo dva sosanjača
kratko malo popihala čez mejo, slavni pisatelj se je začel vse resneje
ukvarjati s Thomasom Mannom, saj je z eseji švignil v vrh tedanje
beograjske in pozneje tudi evropske germanistike, meni pa se je
zasvetila štipendija za študijsko filmsko-gledališko potovanje v Berlin.

Razen v obdobju hormonskih nebuloz, ko sem se videl v pelerinah in
pokrivalih oxfordskih študentov, me Anglija kljub precejšnji navezanosti
na njeno literaturo ni mamila, česar nisem nikoli dobro razumel, saj je
bil London že v mojem otroštvu skrivnostno navzoč -- starši in sosedje
so med vojno naslanjali ušesa na radijske sprejemnike, ves čas pa se je
tudi govorilo o nekakšni londonski jugoslovanski vladi.

Radovedno sem vlekel na ušesa pogovore o nemških letečih bombah, ki so
rušile London, in o angleški obrambi, ki sem si jo v otroški slikariji
predstavljal kot slikanico: razpete balone nad Londonom, ki ščitijo
mesto pred ubijalskimi in razdiralnimi raketami.

Za očeta so, kljub njegovi ljubezni do stare Rusije, govorili, da je
anglofil, kar je pomenilo, da odklanja novo plebejsko državo, ki je
takrat še nismo marali. Angleško gentlemanstvo se nam je zdelo skrito za
zaprtimi vrati in zato toliko bolj mamljivo, saj smo dunajsko aritmetiko
dobrega takta odklanjali kot zaprašeno in pajčevinasto.

Predvsem se mi je zasidrala v spomin predvojna razglednica Picadilly
Circusa z botrino lično pisavo. »London je norišnica,« se je glasil
kratek pozdrav. Te tri besedice in sepijasto rjava fotografija so v hipu
porinile na stranski tir še najpretresljivejše dogodke iz pravljičnega
sveta -- v mojo otroško domišljijo se je naselil sen o čarobnem
direndaju velikih mest.

++++++++++++++++++++++

++++++++++++++++++++++

**PRVO POGLAVJE**

Rodil sem se v Ljubljani. In česa se do šestega leta, ko smo odšli v
Beograd, spominjam? Kaj so bili zvezdni trenutki mojega otroštva? Mož v
temni pelerini, ki je med snežinkami na Bleiweisovi -- danes Prešernovi
-- prižigal plinske svetilke, nonica, potovanja na posestva tet in
prijateljevanje z njunimi psi, topla sla ob dotiku služkinje v nočeh, ko
so šli starši plesat -- trepetal sem že v somraku, ko se je oče prelevil
v frak in mama v slovesno plesno obleko.

Pri šestih sem zbolel za tedaj smrtno difterijo. Živeli smo v karanteni:
v stanovanju smo bili le mama, naša Mici in jaz. Oče je spal pri nonici,
pomahal sem mu lahko le skozi zaprto okno. Dobrote iz trgovin in s trga
nam je prinašala sosedova hišna pomočnica. Pustila jih je pred vrati,
pozvonila in izginila.

Rusovi, lastniki hiše, v kateri smo stanovali, so bili naši dragi
sosedi. Zelo rad sem hodil k njim. Imeli so dve hčerki, Jelko (pozneje
poročeno z znamenitim zdravnikom in univerzitetnim profesorjem Stanetom
Stergarjem) in Majdo (poročeno Pavlič), ki sta bili precej starejši od
mene, z nami pa se je igral tudi njun bratranec Ličo.

Ker sem dvajset let preživel v Beogradu, sem do temelja spoznal še eno
mentaliteto, še eno kulturo -- in očarljivo neprištevni balkanski way of
life. Predvsem pa sem spoznal srbsko pravoslavje, ki mi je bilo vedno
bližje kot naša katoliška kič in blišč. Vse, kar je bilo dobrega v
katoliškem krščanstvu, so mojstrsko izničili njegovi klerikalni
hipokriti.

Značilna slovenska dvojnost, ki je bila -- in še vedno je -- bacil
nesreče našega naroda, se je zalezla tudi v mamino družino.

Nonica je bila verna, hodila je k maši, toda duhovniška hinavščina ji je
bila tuja. Spoštovala je le pokončne in svojemu (po)klicu predane
duhovnike. Ko je bratranec, sin tete Rise, imenovan Puci, takrat še
otrok, razlagal, da bo duhovnik, je nonica dejala, da bo to preprečila,
saj je bila prepričana, da ne bo držal obljube, ki jo bo dal Bogu.

Nonica, vzgojena v habsburškem duhu, se je znala prilagoditi novi
kraljevini. Iskreno je čutila svoje slovanstvo. To je bil morda vpliv
njenega slovaškega moža, mojega deda, a dvomim. Doma se je še vedno
govorilo nemško, čeprav niso bili nemčurji.

Drugače je bilo na drugem koncu Ljubljane, na Friškovcu, v družini
maminega brata Teodorja -- Tibija. Njegova žena, teta Zinka, je bila
kljub nekajletni zunajzakonski zvezi, v kateri se je rodil bratranec
Teo, kar je po katoliških normativih veljalo za greh brez primere,
cerkvi bolj površno kot globoko vdana. Od jutra do večera je molila,
hodila k vsem verskim obredom in oboževala nekaj znanih častnih sester,
ki so bile sploh glavna tema njenih pogovorov. A kljub verski
psevdomaniji in navidezni »čistosti« je naravnost briljirala v
»prenašanju pošt«, kot so nekoč rekli obrekovanju.

V družini ni bila priljubljena, zagovarjala jo je edinole moja mama, češ
da si je morala Zinka, ki je zgodaj ostala brez staršev, ljubezen
prihliniti od redovnic. Tako sta bila tudi v mamini družini dva tabora:
liberalni, bolj človeški (okoli nonice), in klerikalni, dvolični (okoli
tete Zinke).

Sam pa sem oboževal sestrični dvojčici, Anico in Tejo, ki sta se rodili
že v legalnem zakonu strica Tibija in tete Zinke. Prijateljstvo z njima
je bilo eden od lepših darov ljubljanskega otroštva.

Teja, ki je diplomirala iz anglistike in germanistike ter teorije
književnosti (pri velikem in spoštovanem Antonu Ocvirku), je kmalu odšla
za učiteljico, najdlje pa se je zadržala v Trbovljah, kjer je vzgojila
nekaj generacij dijakov, ki so govorili odlično angleščino. Zaradi
izjemnega znanja so ji dodelili tudi štipendijo za Anglijo in jo
premestili v Ljubljano -- za lektorico na Ekonomski fakulteti.

A je kmalu zaprosila za premestitev na srednjo šolo, ker ji je bil
srednješolski pouk bližji kot univerzitetni. Poleg tega je imela svojo
metodo učenja angleščine na domu. Poročila se je z velikim, izredno
simpatičnim zgodovinarjem, dr. Jožetom Šornom, rekel sem mu »polsvak«, a
je že čez nekaj let ovdovela. Njo je kmalu zatem umoril zahrbtni rak.

Z njuno hčerko, mojo ljubo Mojco, prizadevno in nadarjeno zgodovinarko,
doktorico znanosti, se večkrat vidiva (lahko bi se še večkrat!), pogosto
pa se vračam k njeni knjigi Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno
vojno, izredni spojitvi zgodovinske znanosti in mikavnega branja.

Anica je bila manj samozavestna od Teje, zato ni nikoli diplomirala, pa
četudi je bila odlična študentka geografije. Poročila se je z večno
mladostnim umetnostim zgodovinarjem Mirkom Kambičem, nekdanjim teologom
in duhovnikom. Anico, ki ni bila ravno najsrečnejše bitje, je prav tako
pokopal rak. Zapustila je svoja dva mlada Kambiča, oba uspešna v
poklicu. Starejši Marko se je posvetil univerzitetnemu poučevanju
rimskega prava, Miran, diplomirani arhitekt, pa je postal svetovno znan
fotograf arhitekturnih spomenikov.

»Punčki« sta mi že, ko sta odrasli, veliko pripovedovali o Nadici.
Nadici? Ja, o Nadici! To je bila Teova zunajzakonska hčerka. Rodila naj
bi se mu bila štirinajstletnemu, njena mama pa je bila pestrna mojih
sestričen. O tej deklici, Nadici, ni govoril nihče v družini.

Pomanjševalnice je v družino Novotnih prinesla teta Zinka. In vse te
pomanjševalnice -- trgovinica, kosilce, krompirček, stanovanjček,
romanček, stolček intakonaprejček (ja, tudi Teo ni bil Teo, temveč
Teoček) -- so mi šle vedno na živce. V sebi so skrivale neko sladkobno,
pocukrano dvojnost, tako značilno za prenekaterega obiskovalčka cerkvic.

Zato sem si Nadico predstavljal kot ubogo revše, kot stereotip iz
socialne literature med obema vojnama. Sestrična Ani si je želela, da jo
spoznam. Dogovorili smo se, da bomo šli nekega 1. novembra skupaj na
pokopališče. Ves živčen sem pričakoval taksi, v katerem naj bi se
peljala tudi Nadica, to od ljudi in Boga pozabljeno bitjece. Ko pa sem
se prerinil v avto, sem začuden zagledal prav elegantno gospo. In ko smo
izmenjali prve besede, sem začutil njeno komunikativnost, ki je še
zlasti prišla do izraza ob stojnicah z medico. V hipu sem jo prekrstil v
Nadjo, Nadico pa prepustil pozabi.

Nadja je bila dolgoletna uradnica v Litostroju, pokojnino pa je dočakala
v Zavarovalnici Triglav. Bila je vneta bralka lepe literature, ki ji je
po smrti njenega Bertlna in odhodu sina Igorja v Ameriko blažila samotne
trenutke. Sleherno srečanje z Nadjo me je obogatilo, saj niti
zdravstvene težave in osamelost, ki so jo včasih zapeljale v depresijo,
niso bile kos njeni življenjski radosti. Razumevanje za sočloveka pa je
bila tako in tako njena sveta lastnost.

Teo se je kasneje komaj dvajsetleten poročil s starejšo gospodično, s
katero je imel dve hčerki. Obe sta končali srednjo šolo in že zdavnaj
imata svoji družini. Teo je bil priden slaščičar, čeprav bi si lahko
izbral tudi akademski poklic, saj bi nonica poskrbela za njegovo
univerzitetno šolanje. A je bil tako kot njegov oče, mamin brat, preveč
vdan alkoholu, tej nesrečni omami, ki je tudi mene pogosto potegnila v
svoj vrtinec. Mamo je potolažil primarij doktor Vončina, ko jo je
prepričal, da se ji ne bom vdal, ker je klic umetnosti v meni močnejši
od trenutnega bega v varljivo resničnost alkohola.

Pred nekaj leti sem zbolel za nevarnim pankreatitisom. K sreči se je
prvi napad oglasil, ko sem zaradi nekih testov ležal na Kliniki za
pulmologijo. Ko je doktor Turel zaznal napad, sta me s sestro takoj
odpeljala na urgentni oddelek, tam pa so po hitrih preiskavah ugotovili
nevarno vnetje slinavke. Od tedaj živim z »nadrealistično« dieto. Brez
alkohola, ta je popolnoma prepovedan. Te popolne abstinence sem se
iskreno bal. Bal sem se, da bo nevzdržna, tako kot je bila tobačna, a to
sem k sreči premagal, toda čeprav sem bivši nikotinski grešnik,
prijateljem ne težim, naj se odvadijo uživanja tega strupa. Včasih jim
celo malo zavidam. Cigareta je znala biti prijazna tolažnica, predvsem
ob ljubezenskih polomih. Hvala ji za to!

Z alkoholom pa je drugače. Iz glave sem ga izpisal. Ne potrebujem ga
več. Hodim na zabave, žure in sprejeme, kjer -- po nasvetu prijateljice
Marine Urbanc -- iz lepih kozarcev pijem vodo. Z užitkom! Če me včasih
le malce zamika, se spomnim beograjskih mladostnih prijateljev, ki so se
ob mojem veseljačenju vedno čudili: »Što ti uopšte piješ, pa ti si pijan
i kad si trezan!« Pa verjetno je še res!



Ko sem se pred desetletji z istrskega morja prek Ljubljane vračal v
Beograd, da bi obiskal starše, sem začutil meglena ljubljanska jutra in
čarovnijo, ki jih spremeni v sončen dan.

Ostal sem tukaj.

Za vedno.

Mesto, ki ni bilo več pokrajina mojega otroštva, sem doživljal kot staro
razglednico. Kot sliko iz albuma, kot prosojen spomin. Nič se ni
spremenilo. Vsaj tako se mi je zdelo. Spremenil sem se jaz. Mi pa
Ljubljana ni bila tuja. Hitro sem se vživel v njena blodišča, toda nanjo
se nisem navadil, prepričan, da je moj zavičaj Beograd.

V dnevnik sem 26. septembra 1965 zapisal: Včeraj sem Ljubljano doživel v
hipu -- kakor nekoč Beograd. Šel sem iz Savskega naselja proti domu --
ob uri, ko se kaplja dneva počasi spušča v večer, ko vsi prelivi
izgubljajo smisel in ko se ljudje breztežnostno razpenjajo nad ulicami.
In tedaj sem zagledal to mesto: na obzorju cerkvena kupola in nad njo
grad, vtkana v rdečino večernih oblakov in zlomljena v barvi megle.
Začutil sem, da je to mesto moje -- Jelenino in moje. Je to moje zadnje
slovo od tebe, ljubezen moja? Ne, za naju so še vsa mesta na tem svetu.

Kje si, Jelena?

Jelena se ni nikoli vrnila, mesto pa je ostalo. Kot zavičaj ali kot dom,
v katerega se vedno rad vračam? Kot pribežališče?

Ko včasih spletam niti življenja in premišljujem o svoji
brezkrajevnosti, se sprašujem, zakaj sem se vedno vračal v Ljubljano,
četudi so me v tujih deželah vabili, naj tam ostanem. Je to strah pred
presajanjem samega sebe ali nezmožnost, da bi se iztrgal?



Pred drugo svetovno vojno je v Ljubljani vsakega 23. decembra brbotalo
kot v panju. Tudi leta 1932. Vsi so hiteli, se spotikali in zaletavali,
polnili trgovine in nakupovali -- v nedogled. Tudi reveži, ki jih ni
bilo malo, so iz nogavičke vzeli svoj vbogajme, da bi kupili kaj malega
za »pod drevešček«. Roke so se stegovale po zgornjih policah shramb,
kjer so jaslice spale dolgi enajstmesečni sen.

Brbotalo pa je tudi pri Novotnih, v slaščičarni moje bodoče nonice.
Natakarice, ki so bile hkrati prodajalke, so ponujale gostom slastne
izdelke mojstrov, ki so jih ti čarali v najmodernejši, z Dunaja
pripeljani slaščičarski peči. Izurjeni kreatorji slaščic so komaj
dohitevali želje kupcev, prodajalke pa so kar tekmovale v maratonskem
predbožičnem vijuganju skozi slaščičarno. Na pomoč jim je prišla tudi
moja bodoča mama, »ta mlada gospa«, kot so ji pravili.

Ko so se trgovine počasi zapirale, je po mojo bodočo mamo prišel moj
bodoči oče. Zakorakala sta v belo Ljubljano. Živela sta v lepem
stanovanju na tedanji Bleiweisovi, nasproti sedeža Dravske banovine,
sedanje slovenske vlade. Ko sta prišla do doma, se je oče poslovil in
skočil do »Sokola«, enega izmed večernih »sedežev« novinarjev in
literatov.

Toda oštirju in prijateljem ni še niti nazdravil, ko se je pri vratih
prikazala naša Zofka, moja bodoča Ota: Gospod naj takoj pridejo domov!
Gospa so ravnokar dobili popadke!

A že? Mar niso zdravniki napovedovali, da se bom rodil šele nekje v
drugi polovici januarja? Kam se mi je pa tako mudilo?

Kako sta z mamo po zasneženem mestu prišla do Leonišča, ne vem. Morda s
fijakarjem? Ko sta prišla, so takoj poklicali doktorja Lea Šavnika,
znamenitega ginekologa. Kazalo je, da se bom hitro prikazal, toda mamin
boj za prihod novega zemljana je potem trajal kar 24 ur. Ko se je
zdravnik trudil, da bi trmoglavca spravil na svet, so hodile sestre
poročat, da ga otroci doma že čakajo ob dreveščku in jaslicah.

In ko sem se mame končno usmilil in se ji zahvalil za nežno gostoljubje,
sem ostal brez glasu. Obnemela sta tudi mama in zdravnik. A se je hitro
znašla babica in me nekajkrat usekala po riti, tako da se je v tihotnem
sanatoriju razlegel moj fortissimo. V kasnejšem poklicu mi je prišel
zelo prav.

Doktor Šavnik je bil moj prvi zdravnik. Nikoli več ga nisem videl. Ob
koncu šestdesetih letih sem v dnevnem časopisju zagledal reportažo o
velikem pogrebu velikega zdravnika. Ta časopisna novica je bila obenem
tudi moje slovo od mojega prvega zdravnika.

Na dan mojega rojstva je bilo nebo polno zvezd. In še isti večer so naju
prišli pozdravit nonica, oče in njegova sestra, teta Santa. Oče je
pokleknil pred mamo in ji poljubil roko. Sam bi v takem primeru verjetno
naredil enako, le s kančkom prirojene teatralnosti.

Če reinkarnacija obstaja, sem bil v prejšnjem življenju Rus. Od dneva,
ko sem se rodil, pa do dneva, ko naj bi desetdneven zapustil nekdanje
Leonišče, da bi me odnesli v sosednjo cerkev, je bilo dogovorjeno, da me
bodo krstili za Fedorja. Odločitev družinskega konzilija je v zadnjem
hipu preklicala nonica, ko je izvedela, da je Fedor le slovanska
različica Teodorja, imena, ki je preplavilo mamino družino: deda,
strica, bratranca, sestrično. »Peter, naj bo, če je za kralja dobro, bo
tudi za vas,« je enciklopedično grmadenje vseh mogočih imen prekinila
nonica. Dokaj upravičenemu ukazu sicer blage gospe se je z nelahkim
srcem priklonila vsa družina. Kot je duhovito rekel moj mladostni
prijatelj: »Svoji mami še na sveti večer nisi dal miru!«

Sem se pa vedno ponašal, da sem rojen na isti dan kot Kristus in prelepa
igralka Ava Gardner. Nikoli nisem občutil, da bi bil božji sin, še
posebej ne, ko sem v resni knjigi prebral, da so ga za takega razglasili
kardinali na enem izmed prvih koncilov. A se v spomin nanj -- kot
sinonim za vesolje -- vedno prekrižam, preden zaspim.

Ko sem Phyllis Marie Lehman, znano astrologinjo, soprogo ameriškega
režiserja Arthurja Marksa, s katerim sem leta 1969 kot predstavnik
jugoslovanske režije sodeloval pri snemanju Ljubimkanja, vprašal, kako
je mogoča dvojnost asketskega Kristusa in hedonistične Ave Gardner, mi
je rekla, da je tudi moje življenje popolnoma v sozvočju s tem: ko
delam, sem asket kot Kristus, ko pa ne delam, ga lomim kot Ava Gardner.



Oče se je rodil v avstro-ogrskem Splitu, odraščal v Celovcu in Trstu,
študiral pravo na Dunaju in postal novinar, kasneje pa tudi književni
prevajalec. Prevajal je iz slovenščine v nemščino, predvsem našo lepo
sodobno poezijo.

Njegov oče, Anton Zobec, je bil doma iz okolice Ribnice. Mislim, da je
bil kmečki sin, ki pa se je šolal le do sedmega razreda gimnazije.
Gimnazijski uk je opustil, ker so ga doma silili, da bi šel za
»gospoda«. Za duhovnika! Govoril je več jezikov, rusko, angleško, nemško
in italijansko, in to perfektno, kot so pripovedovali. Bil je prevajalec
pri avstrijskih železnicah. Umrl je v Trstu, že pred prvo svetovno
vojno. Huda tržaška burja ga je na poti v službo vrgla ob pločnik in mu
poškodovala rame, tako da je umrl za kostno tuberkulozo.

Menda je bil zaveden Slovenec. V neki knjigi o slovenskem ljudskem blagu
ga omenjajo tudi kot zbiralca slovenskih ljudskih pesmi.

Toda to ni motilo avstrijskih oblasti, ki so njegovega najmlajšega sina
Pavla, mojega strica Pavčija, šolale na krakovski srednji vojaški šoli
in dunajski elitni vojaški akademiji -- njegov oče je pač umrl na poti v
avstrijsko državno službo. Stric Pavči je oficirsko kariero začel v
generalštabu Kraljevine Jugoslavije. Ko so se pripravljali veliki
manevri, ki naj bi jih vodil tudi on, je temu nasprotoval general iz
znane srbske družine, toda stric je bil neomajen, zaradi česar so ga
kazensko premestili v Črno goro, pozneje pa za dolga leta v Mostar.
Medtem se je poročil z zaročenko, Gorenjko, s katero sta imela sina
Uroša, ki se je kasneje v Ameriki izšolal za medicinskega kontrolorja
vojaških pilotov.

Stric Pavči se po življenju na Dunaju in svetovljanski akademiji ni
mogel znajti v hercegovski provinci. Spominjam se ga, ko je prišel na
obisk v Ljubljano. Takoj sem ga vzljubil: bil je prisrčen in nadvse
ljubezniv.

Med drugo svetovno vojno je oficirsko službo nadaljeval pri hrvaških
domobrancih, a je bil v nenehnem stiku s partizanskimi odredi, tako da
je rešil nič koliko privržencev osvobodilnega boja. Osvoboditelji so ga
po vojni brez sojenja poslali v zapor in tam je čez nekaj mesecev umrl.
Naredil naj bi bil samomor, toda teta in bratranec, ki se je pred koncem
vojne pridružil partizanom, sta izvedela, da so ga ubili. Smrt mojega
najmlajšega strica je tako za vedno ostala nepojasnjena uganka.

Teta Santa je bila edina sestra treh Zobčevih bratov. Končala je licej v
Trstu, a po očetovi smrti ni nadaljevala študija na Dunaju. Po prvi
svetovni vojni se je preselila v Ljubljano in bila nekaj časa višja
bančna uradnica, kar je bil v tistih časih zavidanja vreden poklic.

Stara mama, Ljudmila Flesch, je bila hčerka pokristjanjenega madžarskega
Žida, Moisesa Flescha. V katolištvo so ga sprejeli, ko je bil v
avstrijski vojski -- nadeli so mu ime Joseph. O prababici ne vem
ničesar. Kako je ta Moises Joseph Flesch priromal do Ribnice, pa tudi ne
vem.

Stara mama Flesch, Zobčeva, je imela več bratov in sestra. Poznal sem
starega strica Ludvika, ki se ga spominjam kot meščanskega veljaka. In
to je tudi vse. Precej bolje sta mi v spominu ostala njen najmlajši
brat, stric Albin, in njegova druga žena, šarmantna koroška Nemka, ki
smo jo klicali teta Ljuba. Imela je slovansko ime, ker sta morala
prestopiti v pravoslavno vero, če sta se hotela poročiti, saj se
katoličani niso smeli dvakrat poročati, pa tudi ločevati ne. Stric Albin
se je v socialistični Jugoslaviji iz Flescha preimenoval v Fleša, postal
je vnet pokojninski funkcionar, vse po vrsti je tikal in imenoval za
tovariše, toda to začetniško navdušenje ga je kmalu minilo, tako da je
sčasoma spet postal uglajen, vedno negovan avstro-ogrski podložnik.

Še vedno hranim lepo otroško knjigo, ki mi jo je teta Ljuba poslala za
moj četrti božič. Posvetilo se glasi: »Petrčku od Jezuček iz Celovec.«
Očarljivo. Rad sem jo imel, pa četudi nisem nikoli izvedel, kako ji je v
resnici sploh ime.

Oče je imel še enega, leto starejšega brata, strica Mirka, elegantnega
gospoda, ki pa je naredil le bolj skromno uradniško kariero. Poročen je
bil s teto Vito, dalmatinsko Zagrebčanko iz znamenite družine
Vorkapićev, ki so živeli v avstrijskem Trstu, kjer jo je oče spoznal
celo prej kot stric Mirko. Ko sta se vendarle spoznala, je vzklila
ljubezen in kmalu je bil na poti Branko, a je umrl še, ko je bil
dojenček.

Kmalu zatem se je rodila sestrična Ljudmila, ki so jo mnogi, predvsem
sorodniki, klicali Beba. Ko je dopolnila trideset let, se je prekrstila
v Milo. Bila je izjemno lepa in nadvse elegantna. Spominjala je na
najlepše filmske zvezde tistega časa. Želela je postati operetna diva, a
je dal dokaj konservativni stric Mirko drugačno komando.

Že pri devetnajstih se je poročila z elegantnim, bogatim Židom, ki jo je
imel zelo rad, a sta se kmalu ločila, tako da je največjo ljubezen
doživela s prikupnim fantom, s katerim pa se ni poročila, kar je strica
Mirka spravljalo v obup. Po razpadli ljubezni se je poročila s tretjim,
vendar tudi ta zakon ni trajal. Čez čas je spoznala gospoda, s katerim
je urejala neke stanovanjske zamenjave, ter se potem poročila z njim.
Živela sta srečno, domnevam.

Stric Mirko in teta Vita sta me imela zelo rada. Živela sta v Beogradu,
kjer je stric služboval pri Borzi dela. Ko ni bil v službi, je zame
zbiral znamke in jih urejal po albumih. Filatelija me ni prav zanimala,
a so me zanimale dežele, iz katerih so znamke prihajale. Po zaslugi
strica Mirka sem bil že pri šestih letih čudežni deček geografije. Morda
mi je prav on vsadil strast do odkrivanja novih dežel in ahasverska
hrepenenja.

Njegova ljubljenka je bila psička Lilika. Po službi jo je vedno
sprehajal, ob nedeljah pa je v njenem spremstvu prihajal pome ter me
vozil na sprehode po mestu in lepih beograjskih parkih. Stric Mirko je
umrl leta 1942, star dobrih petdeset let. Teta Vita je nekaj časa živela
pri nas, a se je kmalu preselila v Zagreb k Bebi. Umrla je nekaj let
kasneje.

S teto Vito se je k nam preselila tudi Lilika. Njena »gardedama« sem bil
jaz. Tedanji šintarji, ki so odstranjevali trupla živali, preverjali pa
so tudi pasje obeske z datumi plačane takse in imenom živalice, so bili
neusmiljeni: če taksa ni bila pravočasno plačana, so kužka grobo vrgli v
kletko in ga odpeljali v okrutno smrt. Med vojno pa se je taksa
trikratno povečala, tako da je nismo mogli plačevati. Na pomoč je prišel
italijanski poštni šef. Napisal je potrdilo, da je pes, ki se odziva na
ime Lilika, last italijanske pošte in »da ga šinter ne sme dirati«.

Lilika se je starala, vse težje je hodila po stopnicah, v stanovanju
puščala čudno obarvan urin, ves čas pa tudi kazala zobe in renčala.
Čutil sem, da me je sovražila, ko sem odhajal na počitnice k nonici v
Ljubljano. Bilo mi je zelo hudo. Kako sta ji oče in Marička, naša hišna
pomočnica in tedaj že praktično družinska članica, lajšala zadnje dneve,
nisem nikoli spraševal, čeprav sem imel slabo vest, ko sem jo zapuščal.
Danes vem, da je bila to nagonska samoobramba pred žalostjo.

Mamin oče, Theodor Novotny, je bil Slovak, doma iz Miškolca, kjer so
imeli veliko vrtnarijo. Novotny naj bi bili po rodu Neumanni, Židje iz
podkarpatske Rusije. Z nonico sta se spoznala na plesu, ko je v
Ljubljani služil vojsko. Imela sta šest otrok. Najstarejši je bil
Theodor, alias Tibi, za njim se je rodila teta Risa, dva dečka za njo
sta umrla, ko sta bila še dojenčka, potem je prišel stric Pepi in na
koncu, na začetku novega stoletja, Ana Marija, moja mama. Klicali so jo
Ani, pisali Anny, Anica pa je uradno postala šele v Beogradu, a je ni
nihče tako klical.

Pepi je bil nadarjen fant, ukvarjal se je s fotografijo, po srednji šoli
se je hotel vpisati na agronomijo v Innsbrucku, a ga je
enaindvajsetletnega prehitela smrt. Strica Tibija so poslali v München
in Würzburg, kjer se je izučil za dentista. Postal bi drugi
zobozdravilec v Ljubljani, če ne bi moral po očetovi smrti nadaljevati
slaščičarske obrti. Izdeloval je fantazijske torte. Najbolj znana je
bila »sladki Narodni dom«. Danes bi ji rekli »sladka Narodna galerija«.

Ko sem v otroštvu vstopil v slaščičarno, sem vedno na ves glas zakričal:
»Kruheka, prosim!« Ta nenavadni pozdrav ob vstopu v slaščičarno je
nastal, ko je mama opazila, da me nonica in prodajalke skrivaj razvajajo
s slaščicami. Da to ne bi prešlo v razvado, mi je sladice prepovedala,
tako da so bile dovoljene le ob praznikih. Nekaj časa sem tarnal, potem
pa je kruh postal moja najslajša jed. Če se ozrem na vojna leta, sem
mami lahko hvaležen. In še danes je črni kruh moja najljubša jed.
Poslastica!



Rad sem hodil v gledališče. S poklekom sem sedel na prvem sedežu v
novinarski loži in nemalokrat na ves glas sodeloval v dramskem
dogajanju. Gledalci me pri tem niso ovirali, le spremljevalec, kdorkoli
je pač že bil, me je krotil, da mi ne bi »dramska igra« nemara prišla v
razvado. Teta Santa je rada pripovedovala o neki moji »intervenciji«. Na
odru je potekal hud spopad med igralcema, jaz pa sem se glasno vmešal:
»Udari ga že enkrat! Kaj čakaš?!« Nagrajen sem bil s smehom in aplavzom
občinstva.

Najbolj sta mi v spominu ostali predstavi Sneguljčica in Petrčkove
poslednje sanje. V Sanjah sem še posebej začutil magičnost odrske
umetnosti, ko se na odru v hipu vse spremeni in se dete znajde v
nebesih. Dolgo sem dajal gledališču prednost pred filmom. Tam so
nastopali živi, ne le fotografirani ljudje. Ko pa sem se posvetil sedmi
umetnosti, sem začutil, da še tako dobri igralci, tudi najboljši med
najboljšimi, zaživijo šele v montaži. Tridimenzionalni film je le modna
muha. Igralca se pri gledanju vrhunsko zmontiranega filma lahko
dotaknem, v nezmontirani tridimenzionalnosti pa ne!

Mama je z menoj govorila nemško, pa ne z željo, da bi vame prenesla
svojo materinščino, temveč z namenom, da bi že v otroštvu lahko čebljal
v dveh jezikih. Sploh je zastopala mnenje, da več jezikov znaš, več
veljaš. Z očetom sva govorila slovensko, z nonico pa več slovensko kot
nemško. Z našo Zofko, ki sem jo takrat klical še Ota, sem seveda govoril
slovensko, toda na skupnih počitnicah v Rogaški se je zaljubila. Ženin
Nace je bil s slovensko-hrvaške meje. Zapuščala nas je s težkim srcem, a
smo ostali v stiku. Obiskovali smo jo na novem domu, ona pa nas v
Rogaški. Zdaj je že dolgo ni več.

Počitnic v Rogaški Slatini se spominjam po vožnji z vlakom in po obvezni
malici med vožnjo, ki je vedno vključevala pohane piške, najboljše na
svetu. V Grobelnem smo presedli na lokalni vlak, v tem škripajočem
počasnetu pa sem začutil oster vonj. Po šmarnici diši, so rekli. Saj
rožica šmarnica diši, sem si mislil, toda takrat še nisem vedel, da se
tako imenuje tudi nevarna pijača. Ko smo prispeli v Rogaško, je zadišalo
drugače: blago. Ta vonj nas je spremljal vse do hiše, kjer je zadišala
jabuka. Bolj kot vonj pa me je vznemirjal pogled skozi okno, predvsem po
somračnem poletnem dežju.

Pri treh letih se mi je nemščina uprla in mami to ni bilo všeč. Prek
svoje posredovalnice za gostinske službe je skušala najti pomočnico, ki
bi znala le nemško, a jo je prehitela nonica in stopila v zvezo s
Kočevarji ter jih pozvala, naj najdejo dekle, ki obvlada visoko
nemščino, ne pa tudi slovenščine. Našli so jo. Tudi njo sem bojkotiral.
Lisi se ni nikoli naučila slovensko, le očeta je morala pozdravljati v
našem jeziku.

Toda moja molčanje in trma nista dolgo trajala. Nekega dne sem le
spregovoril: »Lisi, erzähl mir ein Märchen!« In tako se je začelo. Po
Lisi, ki se je tudi kmalu poročila, je prišla Fani, s katero pa sem že
brbljal po nemško. Ko sem nemško že obvladal, me je začela francosko
učiti gospodična Friedrich, materina učiteljica francoščine, ki je imela
za otroke posebno metodo učenja. Toda z mojo francoščino ni bilo nič.
Tudi Fani se je poročila. Za njo je prišla Mici in z nami odšla v
Beograd -- ter se hitro poročila.

V noničini slaščičarni se je vsako leto oglasil Miklavž in obdaroval vse
otroke, ki so prišli mimo. Zelo rad sem poslušal njegove govorance,
motilo me je le, da govori kot noničina prijazna prodajalka Pepca.
Odrasle sem prosil, naj mi berejo iz knjige Miklavževa noč, ki jo je
napisal Josip Ribičič, oče Mitje Ribičiča, nekdanjega predsednika
jugoslovanskega izvršnega sveta, nekoč priljubljenega, danes
osovraženega. Čudne so te simpatije narodov.

Tudi Jezušček je bil dobrodošel. Kar na lepem pa se je prikazal še
Božiček, ki je v pomanjšani izdaji krasil noničino božično izložbo s
čokoladnimi slaščicami. Veliko pozneje, ko sem se tudi sam lotil
urejanja te izložbe, sem razočaran ugotovil, da so bile izložbene
»čokolade« iz lesa.



Besedo radovljica sem prvič slišal, ko mi je bilo tri leta in pol ali pa
morda celo štiri in pol. Kaj pomeni, nisem vedel vse do trenutka, ko so
rekli, da bomo v kratkem šli v Radovljico -- z vlakom. Aha, sem si
mislil, to je nekaj takega kot morje, kot Ježica (do tja se je takrat
tudi šlo z vlakom), kot Rogaška ali pa kot Priča nad Mokronogom. Ker sta
začela teta Santa in stric France v Radovljici zidati hišo, smo
odpotovali tja.

In moja prva Radovljica je bila prav njuna prelepa hiša. Bila je brez
stopnic, v prvo nadstropje pa smo prišli po širokih deskah, ki so me
spominjale na ladijski mostiček, tako da so mi obudile čarobni dogodek z
morja. Ko smo prišli v velike prazne sobe, smo sedli na okno. Spodaj je
ostal le stric France s fotoaparatom v rokah. Bil je vnet fotograf. Kot
moja mama.

Nekaj dni kasneje smo obiskali drugo mamino sestro, teto Riso, zanimivo
družabno pripovedovalko, ki je slovela po radovednosti. Naravnost
mavrično se je bočila od literature, glasbe in gledališča pa od osebnih
dramatičnih in liričnih zgodbic ter pripetljajev iz takratnega
ljubljanskega vsakdanjika. Še dobro nisem zaprl vrat, me je že vprašala,
kako smo se imeli v Radovljici in kako mi je bila všeč hiša tete Sante.
Zelo dobro se spominjam, da sem izstrelil: »Zelo je lepa, toda vsa je
podrta!« Nepogrešljiva otroška logika: hiša je bila pod streho -- in to
je bilo do takrat vse.

Zakaj prav Radovljica? Stara mama, očetova mama, ki me ni dočakala, je
imela slabo srce, zato je na počitnice hodila v Radovljico, kjer je --
vsaj tako so govorili -- najmilejši zrak za srčne bolnike. Teta Santa jo
je obiskovala in Radovljica se ji je tako priljubila, da sta se s
stricem odločila, da bo tam njun drugi dom.

Radovljiški spomini, ki so se končali z začetkom druge svetovne vojne,
so bili sončnice mojega otroštva. Sobotni popoldnevi in nedelje, vsi
veliki prazniki, poletja in zime, kopanje, sankanje in drsanje, izleti
in sprehodi so bili radovljiški. Zobčevi -- mama, oče in jaz -- smo
spali v svetlo zeleni sobi, ki je dišala po lesu. Ta vonj me spremlja še
danes, le da se bolj redko zapahljači mimo mene.

Ob sobotah in nedeljah je Ljubljana zaživela, slaščičarne in kavarne so
bile polne, cvetela je promenada na Aleksandrovi, danes Cankarjevi,
Ljubljanica, Sava in kopališče Ilirija so bili ljubljansko morje,
hribohodci in alpinisti so se posvečali goram, manj gorniško vročekrvni
pa so zvesto hodili na Dobeno ali Katarino, tako da se je njihova
zvestoba kmalu božjepotniško razcepila na dva tabora -- na katarinarje
in dobenarje.

Rad se spominjam tistih poletnih dni, čeprav se mi včasih zazdijo kot
zgodbe nekega drugega otroka. Pred Radovljico sem jih doživljal na
ježiškem posestvu tete Rise, v čarodejni hiši stare mame v Rogaški
Slatini, na morju, malo pred začetkom svetovne morije pa tudi v botrovi
hiši nad Mokronogom.

V Radovljico smo hodili vse leto, a zame sta bila samo dva letna časa:
poletje in zima. O prebujajoči se pomladi in jesenskih barvah sem slišal
le od starejših. V otroštvu sem dan, ko so mi starši dovolili, da si
nataknem dokolenke, vedno začutil kot veliko slavje, kot svoboden, žareč
pozdrav toplemu soncu. Bil sem gospodar sveta in svet se mi je moral
podrejati.

Radovljiško kopališče je bilo le streljaj od tetine hiše. Kopalcev ni
bilo veliko, toda ravno prav, da je bilo živahno. V tem bazenu so me
učili plavati. Glavni učitelj je bil oče. Iskreno sem mu zaupal, saj ni
bil le odličen plavalec, ampak tudi odličen skakalec v vodo. S treh
metrov -- v slogu lastovke. Živo se spominjam svojega »izpita«. Bazen
sem moral v globoki vodi preplavati po širini, oče pa je hodil ob robu
in opazoval vsak moj gib. Naj se ne bojim, če bi se mi začelo sredi
proge zatikati, je rekel. V mislih sem ga videl, kako skače v vodo in mi
pomaga priplavati do konca. In ko me je tako spremljal, me je prvič v
življenju prešinil občutek varnosti.

Mama in sorodniki so me po uspešno opravljeni nalogi pričakali z
aplavzom, za nagrado pa sem dobil kepico sladoleda. Ko se je sonce
vzpenjalo v zenit, se je bazen začel prazniti. Vedeli smo, da prihaja
obred. Po lestvi je začel na stolp lesti moški. Ko je prišel na vrh, je
za hip zastal, se približal robu, naredil stojo in se -- ko so hip zatem
zvonovi odbili poldan -- prevesil v vodo. Popolna demonstracija lepote
in zmogljivosti telesa. To je bil Branko Ziherl, naš veliki skakalec v
vodo, ki je začel vsakodnevni trening.

Radovljiški bazen je bil zelo priljubljen. Vladimir Pogačnik Šime, pred
drugo svetovno vojno znamenit nogometaš in skakalec v vodo, kasneje pa
moj filmski kolega, mi je pripovedoval, da so skakalni navdušenci
večkrat sedli na kolesa, se odpeljali v Radovljico na trening in se
potem še isti večer vračali v Ljubljano. Kje sta danes znamenita stolpa
ljubljanske Ilirije in radovljiškega bazena?

Radovljiški večeri so bili podobni ljubljanskim -- spat sem odhajal pred
odraslimi. Hiša je bila pogosto polna gostov. Spominjam se vzvišenega, a
ne domišljavega beograjskega vojvode, prijatelja princa Đorđa
Karađorđevića, pa stričevih poslovnih prijateljev iz Zagreba in njihove
hčerkice Libuše, moje vrstnice, ki sem ji nežno dvoril, ona pa je moje
poklone sprejemala s koketno izurjenostjo »zagrebačke frajlice«. Tu so
bili še nadučitelj Kobenter, stric Tone in teta Jelka, njun sin Tonček,
Jakob Špicar, pisec ljudskih iger, ki je Miklovo Zalo prepesnil za oder,
tetina prijateljica Vera Kačič, polna humorja, ki ga je prilagodila
našim otroškim rajanjem, bratranec, ki je s starši živel v Mostarju,
stričev celovški nečak Franci, družina mojega botra ter moja nesojena
otroška nevesta Jasna z očetom in mamo, tedanjo smučarsko prvakinjo in
sestro Stanka Bloudka.

V popoldanskih urah smo se pogosto sprehodili do bližnjega griča, ki smo
mu rekli Zeleni hrib, saj se mi je takrat zdel visok in oddaljen. Ko je
prišla v goste stara mama, smo se s fijakarjem ali pa sanmi -- ob
sprepletenih zvokih konjskega rezgeta, topota, kraguljčkov in voznikovih
povelj -- peljali na Brezje.

Nasproti bazena je bilo teniško igrišče. Ko se je temperatura spustila
pod ničlo, so ga polili z vodo in spremenili v drsalno ploskev. Tudi na
led sem prvič stopil v Radovljici, kamor sem se rad vozil z vlakom, toda
potovanja z vlakom so se razlikovala. Peljali smo se bodisi s potniškim
vlakom ali pa z »brzcem«, ki je peljal do postaje Lesce Bled, kjer se je
ustavil le za pol minute. Spraševal sem se, zakaj ta hitri vlak švigne
mimo Radovljice in se ustavlja le na naslednji postaji, ki je bila zame
povsem nepomembna. Pa so mi povedali, da je prav ta postaja nadvse
pomembna, ker se na njej ustavlja dvorni vlak -- na njej kralja in
njegovo spremstvo pričakajo deželni veljaki in jih potem z avtomobili
odpeljejo na Bled. Rad sem se peljal s tem vlakom, ker smo šli vedno
tudi v jedilni vagon.

Nazaj do Radovljice smo se potem peljali s fijakarjem, pozimi pa s
sanmi. Oče je sčasoma nehal migljati s pedagoškim kažiprstom, tako da
smo se do Lesc peljali le še ob velikih praznikih.

Stric Franci je čez čas kupil avto. Potovanja z avtom so me radostila,
ker nas je v Radovljici ves iz sebe pričakal moj prijatelj, najlepši
izmed vseh psov, bokser Rovi. Ko smo zavili v Kopališko ulico, se je od
veselja zaganjal po cesti gor in dol ter potem vse to virtuozno in
ognjevito ponavljal, dokler mu ni nazadnje le pošla sapa.

V tetini hiši, ki ji je akademski slikar Čoro Škodlar dodal še fresko
svetega Jurija z zmajem, je stanovala družina Otovic. Gospod je bil
radovljiški poštar, hkrati pa sta z gospo pazila na hišo in urejala vrt.
Še danes slišim nenavadno, a žmohtno govorico, ko so se Otovičevi
pogovarjali s stricem, saj so bili tako kot stric Korošci, ki so se po
plebiscitu naselili na Slovenskem. Še posebej mi je bilo všeč, ker so se
z »gospodarjem« tikali. Kako se ne bi, ko pa so se »tam pri izaru«
igrali, ko so bili še otroci.

Otovičeva sta imela hčerko in sina, ki sta bila precej starejša od mene.
Hčerka je kmalu odšla v visoke šole. Uka željna je na cesti pred
Brezjami ustavila avto s kraljico Marijo in prestolonaslednikom Petrom
II. ter potožila, da ji starši ne morejo omogočiti študija. In kraljica
mati, kot smo jo imenovali, jo je vzela med svoje gojenke.

Kot je v navadi pri večini otrok, tudi mene ni bilo lahko spraviti v
posteljo, čeprav sem od zaspanosti le še blodil po vrtu ali po meni
najljubšem prostoru, prijazni kmečki sobi, polni topline in žlahtnosti.
Odrasli so šli včasih plesat v blejski Kazino, ki je slovel po gibljivi
strehi. V razkošnih zvezdnih nočeh se je streha razprla in pari so se ob
blagi glasbi prepuščali plesnim sanjarijam. Odrasli so se o tem tako
živo pogovarjali, da se mi je zdelo, kot da so me vzeli s seboj.

To se mi je tako zarezalo v spomin, da sem kasneje na predmaturitetnem
žuru v Beogradu, pri nas doma, ob pomoči sošolca Roka Goloba, ki je bil
vešč tehničnih iznajdb, in tedaj priljubljene melodije Stardust, ki jo
je pel Frank Sintra, uprizoril »ples pod zvezdami«, ki so v temi počasi
zažarele s stropa. Sošolci te moje začetniške režijske domislice, na
katero sem še danes ponosen, niso nikoli pozabili.

Teta in stric sta se na cvetno nedeljo leta 1941, ko je razjarjeni
Hitler napadel Jugoslavijo, znašla v Sarajevu. Stric, Maistrov borec, se
ni hotel vrniti v okupirano Ljubljano, tako da sta kar precej časa
preživela pri znancih v hrvaškem primorju, del vojne pa tudi v Zagrebu.

Hišo v Radovljici so zasedli nemški oficirji. Sosedje so dali Rovija v
rejo kmetu iz oddaljene vasi, a se je pogosto vračal pred radovljiški
dom in z donečim laježem klical domače. Nekega dne je začel pijanemu
Germanu presedati -- zgrabil je pištolo in ga ustrelil. Tako je ljuba
žival mojega otroštva za zvestobo in žalovanje za nami plačala z
življenjem.

Stric in teta sta se prve dni po vojni vrnila v Ljubljano. Takoj sta
odšla tudi v Radovljico, toda hiša je bila razdejana. Nekdaj negovani
dom je zdrsnil v razsulo. Hiša, po kateri so se sprehajale živali, je
bila polna od večnih bojev utrujenih osvoboditeljev in neznancev z
jugoslovanskega juga. Stricu, ki je veljal za preudarnega veletrgovca,
se je potrpljenje začuda izmuznilo iz rok -- našel je kupca in hišo
takoj prodal.

Kako sem se vedno veselil zadnjega šolskega dne pred poletnimi
počitnicami! Spričevala smo dobili opoldan, že zvečer pa sem sedel na
vlaku, ki je iz Beograda odpeljal proti Ljubljani. Veseli pisk
lokomotive, iskre v noči, zamolklo žebranje sopotnikov iz sosednjih
kupejev, Zidani Most. In ko je vlak zadrdral čez dvojni most (še danes
ne vem, kje točno je to), sem začutil, da se bo treba dokončno prebuditi
iz potovalnega spanca, kajti prišli smo v Ljubljano, epicenter počitnic.

Tako je bilo tudi leta 1945. Teta in stric sta me takoj odpeljala v
Radovljico, toda tokrat žal ne na počitnice. Hiši se nismo niti
približali, ampak smo šli na obisk k stricu Tonetu in teti Jelki, ki sta
stanovala v šoli, glavni namen naše poti pa je bila predstava Prodane
neveste, ki jo je ljubljanska Opera izvedla na amfiteatrskem travniku
pri Radovljici. To naj bi bil začetek opernega festivala.

Vreme je bilo slabo. Kazalo je na dež, toda nebo se ni in ni moglo
odločiti. Čakali smo napovedano uro. Počasi so se začeli zbirati
glasbeniki. V prvo vrsto so pospremili mamo slovite primadone Valerije
Heybalove, ki je pela naslovno vlogo. Zaslišali smo dobrodošlico, ki jo
je zapel oktet strica Toneta. Potem je končno zadonela uvertura k
Prodani nevesti. Navdušenje med občinstvom je prekinilo nebo, ki je z
dežjem počakalo do sklepnega akorda, toda vedrega razpoloženja niso
skalili niti bučno razhajanje občinstva, tekanja med klopmi in po
klopeh, padanje, trki, kričanje in smeh, odpiranje dežnikov ter
pokrivanje s plašči in suknjiči. To je bil bis. Akustika je bila
odlična, toda z radovljiškim opernim festivalom ni bilo nič. Od gore, ki
se je tresla, ni ostala niti miš.

++++++++++++++++++++++++++

++++++++++++++++++++++++++

**DRUGO POGLAVJE**

Še pred svojo boleznijo sem izvedel, da se bomo preselili v Beograd,
mesto, v katerem živi kralj. Toda na Ljubljano nisem bil tako navezan,
da bi me odhod v daljne kraje razžalostil. Veliko bolj so mi bili pri
srcu kraji mojih počitnic: Rogaška, Radovljica, Mokronog in predvsem
Novi Vinodolski, morje in samo morje, moja večna ljubezen. Prepričan sem
bil, da me ne bi nikoli izdalo. Tudi če bi se utapljal, bi me v zadnjem
hipu rešil kak val.

Od očeta sem se poslovil z mahanjem skozi okenske šipe, saj doktor Anton
Korošec, jugoslovanski notranji minister in nekaj časa predsednik vlade,
ni imel razumevanja za mojo bolezen. Oče, ki je bil dopisnik Centralnega
presbiroja vlade, se je moral podrediti Koroščevi strahovladi, če ni
hotel izgubiti službe. Prosil ga je sicer, naj premestitev preloži vsaj
do moje ozdravitve, toda v Korošcu je zmagal politik.

Doktor Korošec je rad pozabljal, da je dušni pastir, in je v zasebnem
življenju dajal prednost uživaškemu hedonizmu, kar je uradna cerkev
obsojala, privilegirancem in izvoljencem, med katerimi so bili -- poleg
Korošca -- tudi nekateri sveti očetje v samem Vatikanu, pa je pogledala
skozi prste.

Oče mi je po Rusovi hišni pomočnici poslal knjižico o Sneguljčici in
Pepelki. Bil sem je iskreno vesel, saj sem jo začutil kot začasno slovo
od »očka«, ki je moral v Beograd, kar je po navadi veljalo za
napredovanje v službi. A pri njem je bilo ravno nasprotno.

Veliko pozneje mi je, že odraslemu, pripovedoval, da mu je doktor
Korošec ob nekem slovenskem zborovanju telefonsko sporočil, da bodo
vihrale samo slovenske zastave, in mu hkrati ukazal, da, čeprav je bil
vladni dopisnik, o tem ne sme poročati v Beograd. Oče, predan takratnemu
liberalnemu žurnalizmu, mu je odgovoril, da bo poročal tako, kot bo! In
res so plapolale samo slovenske zastave.

Temu je takoj sledila premestitev v Beograd. Jezni katoliški politik je
hotel imeti očeta pod neposrednim nadzorom, s tem pa ga je oropal tudi
honorarnega dopisništva pri dveh časopisih, praškem in graškem. Poleg
tega niti selitev s kompletnim pohištvom ni bila ravno poceni.

In da bi bila naša premestitev še grotesknejša, se je oče, ko so mu
sporočili, da je premeščen, izredno razveselil. Pred tem je bilo že
dogovorjeno, da gremo v Prago, kjer bi bil -- tako kot v Ljubljani --
dopisnik Centralnega presbiroja. K sreči nismo šli, saj jo je kmalu
zasedel Hitler. Ob naši preselitvi v Beograd je minister Albert Kramar,
lastnik Jutra, očetu še naprej gentlemansko pošiljal pol plače, ki jo je
dobival, ker je bil honorarni urednik Jutra.

Oče te ponudbe ni hotel sprejeti, toda minister Kramar ga je le
prepričal. In da bi mu olajšal vest, mu je občasno naročil poročanje z
zanimivih športnih dogodkov v prestolnici. »Saj veste, da je minister
Korošec premestitev zahteval zaradi vaše pripadnosti liberalnemu
svetovnemu nazoru,« mu je rekel minister Kramar. Oče ni bil član nobene
stranke, a po duši je bil liberalec. Tako kot minister Kramar.

Tako je odšel v Beograd, še preden sem popolnoma okreval, kmalu za njim
pa tudi mama, saj sta morala poiskati primerno stanovanje. Ostal sem pri
teti Santi in stricu Francetu, vsak dan pa sem, kot je bilo že v navadi,
obiskoval nonico. Starše so že v Ljubljani opozorili, naj se ne
prenaglijo, saj tudi v velikih beograjskih palačah kraljujejo stenice.
Kasneje sem v beograjskem časopisu iz tistega časa našel tale oglas:
»Stenice čisti z garancijo s cijanovim plinom podjetje Dezinfektor,
nagrajeno s Prvo nagrado Grand Prix v Parizu. Kralja Milana 8/I, Telefon
24-133.«

Po kar dolgem iskanju sta vendarle našla brezstenično stanovanje v
Zahodnem Vračarju, zelo lepem delu Beograda, ki je bil poleg slovitega
Dedinja glavno središče tujih diplomatskih predstavništev. Gospodarica,
dedinja stare srbske družine, je bila zelo pikolovska pri izbiri
stanovalcev, toda očetovo svetovljanstvo in mamina milina sta jo v hipu
očarala, pa tudi Slovenci smo bili v Beogradu sploh na dobrem glasu.

Mama in Mici sta kar hitro uredili stanovanje. Kmalu zatem je pome
prišel oče. V Beogradu naju je pričakala Mici, ki je potem z
vzdržljivostjo dvigovalca uteži nosila očetovo in mojo prtljago. Z
vojaško hojo je tlačila beograjski asfalt, kot da bi se na njem rodila.
Ko smo zavili mimo palače zunanjega ministrstva, sem presenečen obstal,
na očeta pa sem postal v hipu otroško ponosen, ko mi je za vogalom
pokazal palačo svojega službovanja.

Stanovanje me je navdušilo: tri velike sobe, kabinet, alias »devojačka
soba«, kot železniški peron dolga kopalnica in dva balkona. V Ljubljani
ni bilo niti enega. Ljubljane nisem zapuščal s težkim srcem, saj je bilo
pričakovanje novega močnejše od domotožja po rojstnem mestu.

Hiša, v kateri smo stanovali, je bila mednarodno naseljena: slovenski
družini pa italijanska, nemška, srbska in češko-srbska ter prijazna
hišnica Katica z neprijaznim možem. Kmalu je pripotoval tudi oblazinjeni
vagon z ljubljanskim pohištvom. Stric Mirko si je vzel dopust, da je
lahko vodil našo selitev na ulico Vojvode Milenka 41, toda ta selitev je
bila dogodek.

Beograjske selitve so bile namreč drugačne: celo premožnejši so se
selili s konjsko vprego, na voz pa so nametali vse od nočnih posod do
perila in dragocenih slik. Dodajte še kočijaževo psovanje, topotanje
konjskih kopit in pokanje biča, pa dobite pravo umetniško instalacijo.

Naše prve sosede so bile slovenske sestre, frančiškanke, priljubljene v
vsej ulici. Mama jih je imela zelo rada, ker »niso bile nič farške«, kot
je rekla. In res niso bile. Pri nas doma smo jim rekli kar »naše nune«,
Srbi pa so jim pravili »častne«. Niso poučevale, ampak so se ukvarjale s
poklici, za katere so bile izučene. Marcelina je bila sestra prednica,
Amanda sestra provincialka, Kornelija glasbenica, Perpetua kuharica,
Flavijana šivilja, Agatona pa je skrbela za njihov prelepi zelenjavni
vrt.

Tu so stanovali tudi Jovanka Živadinov, znamenita srbska fizičarka,
gospa Schumann, nekdanja dvorna dama avstrijske cesarice (z madžarsko
hišno pomočnico) in nekaj študentk, med katerimi je izstopala Saša,
študentka medicine, ki je po diplomi odšla med usmiljene sestre in
postala zdravnica redovnica, celo vodja oddelka na prištinski kliniki,
zelo priljubljena med muslimani.

Na naši strani ulice je bila moderna osnovna šola (Njegoš), na začetku
ulice je imel majhno delavnico šuster Jova, takoj za vogalom pa Užičan
Vlasta bife, v katerem je redno zasedal očetov parlament: minister
Rajaković, šuster Jova, pekar Toma ter inženirja Borisavljević in
Glušćević. Slednji si je izmišljeval, da je diplomiral tudi iz prava in
violine, res pa je, da je načrtoval neki most, ki se je na srečo zrušil,
še preden je čezenj stekel promet.

Vlasta jim je postregel z užiškim pršutom in odlično prepečenico, ki je
oče ni mogel prehvaliti, mene pa je očetov zadah po močnem žganju
spravljal v obup. Ni bil pijan, a kljub temu sem ob tem vonju začutil
neko slabost. Oče je bil svetovljan, zelo komunikativen, s smislom za
humor, večna uganka pa so mi ostajali njegovi »tihi tedni«. Kar na lepem
se je začel zavijati v molk. Z mamo nisva vedela, zakaj.

Z mamo sva se takoj prepustila Beogradu. Prehodila sva ga po dolgem in
počez, od Dedinj in Topčidera do živalskega vrta, ki me je tako prevzel,
da smo postali njegovi redni obiskovalci. Imel sem rad živalice, pa tudi
one so se rade pogovarjale z mano. Njihova veličastna pokroviteljica je
bila kraljica Marija. Tako so vsaj rekli.

Od vseh živali so me najbolj navduševali beli medvedi, ki so jim
dobavljali ledeno mrzlo vodo, lenobni večstokilogramski nilski konj Buca
in sloni s svojo zabavno »surlasto« koreografijo. Živali je bilo
prepovedano hraniti, kar je bilo razumljivo, saj bi jih pretirano srbsko
gostoljubje prav hitro ugonobilo. Posladek si lahko namenil le slonom.
Pred njihovim vrtom.

Fantje so prodajali dževreke, okusne prepečene preste. In medtem ko sem
crkljal slone, je oče vrtel dževrek sem in tja, tako da mu uboga žival
ni mogla slediti. Naslednjo nedeljo je hotel igro ponoviti, toda pametni
slon mu jo je preprečil: ko ga je zagledal, je rilec vsrknil v usta, si
nabral sline in ga z vso močjo poškropil.

Slonovskemu spominu so se s ploskanjem poklonili vsi prisotni
obiskovalci, ploskal pa je tudi oče in se s tem opravičil živalskemu
modrecu. Očetovo ploskanje se mi je vtisnilo v spomin: za napako se
moraš znati opravičiti, me je podučil.

Kmalu sta nas obiskala teta Risa in stric Emil, a se nista dolgo
zadržala, predvsem pa sem se razveselil obiska štiriinsedemdesetletne
nonice. Da je pripotovala tako daleč, je bil za gospo njenih let za
tiste čase senzacionalen podvig. Mala Ljubljana je z navdušenjem
komentirala pustolovstvo svoje ugledne meščanke. Zelo rad se spominjam
skupnega obiska živalskega vrta in noničinih neustrašnih dialogov z
divjimi živalmi. Kar na lepem je iz torbice potegnila nekaj kosov kruha
in jih ljubeznivo ponudila medvedu, čigar šapa je bila večja od nje.
Medved je bil presrečen, jaz sem tulil, mama jo je svarila, a ni nič
pomagalo -- nonica je zatrjevala, da se z živalmi dobro razume. In ker
je bila ljubezniva slaščičarka, je tudi divjemu orlu ponudila kos
slastne dobrote.

K sreči nas ni opazil nobeden od paznikov, saj bi nas pri priči zapodil
iz beograjskega živalskega doma, ali pa tudi ne: pri Srbih se nikoli ne
ve, vse je odvisno od tega, s katero nogo so vstali. Pri slonih je bilo
lažje, saj si je nonica nakupila košarico okusnih dževrekov in potem z
njimi nahranila slona, mamo in mene, pa še paznika, ki se ji je globoko
priklonil in ljubeznivo zahvalil: »Hvala vam gospođo, često ja sa njima
mezetim.«

Radovednost pa ji ni dala miru. Na vsak način si je hotela ogledati
dvorec kraljice Marije na Dedinju. Tja smo se odpravili kar peš, mimo
velikega stadiona, od koder je oče bralce Jutra občasno obveščal o
zanimivih nogometnih tekmah. Pred dvorom je bilo malo sprehajalcev, sem
in tja se je prikazal eleganten gospod in bral časopis. Mama je rekla,
da so to detektivi, ki se le pretvarjajo, da berejo časopis. Toda nonica
se ni pustila motiti. Kljub letom je strumno odkorakala proti
zastraženemu dvorcu. Vlekel sem jo za krilo nazaj, ona pa mi je
zatrjevala, da hoče le pozdraviti kraljico. Stražarji so ji s prijaznim
nasmehom zaželeli dobrodošlico, toda blizu nas vendarle niso spustili.

Če bi se kraljica mati tedaj znašla kje na vrtu, bi nonico zanesljivo
sprejela. Nekdanja princesa nemško-romunskega rodu je bila pri ljudstvu
zaradi prijaznosti zelo priljubljena, naši kraljeviči, tako se je vsaj
govorilo, pa naj bi bili tako ali tako otroci njenega kultiviranega
adjutanta, Slovenca.

Najraje pa je meine liebe Noni hodila na Cvetni trg, saj jo je očaral z
razkošno raznobarvnostjo. Noničin beograjski obisk sodi med najbolj
žareče trenutke mojega otroštva. Še danes čutim sleherni trenutek.
Pokazali smo ji vse, kar jo je zanimalo, in tudi vse, za kar smo
slutili, da bi jo lahko.



Šolsko leto se je v kraljevini začelo 6. septembra, na rojstni dan
prestolonaslednika, kraljeviča Petra, našega Petrčka, kot smo ga
imenovali Slovenci. Prvo šolsko leto sem bil še analfabet. V vrtec nisem
hodil, brati pa me tudi niso naučili. Mama je pritrjevala teoriji, da
mora otrok priti v šolo nepismen. Črke naj bi bile novo pustolovstvo,
pot v neznano. Mislim, da je imela prav.

Hodila je le v nemške šole, tako da ji je bila cirilica tuja. Njena prva
učiteljica srbskega abecedarija je bila naša Mici, ki se je že učila v
novi jugoslovanski šoli. Mici je imela posebno metodo -- mamo je učila
kar na ulici. Črkovala ji je napise ulic in prodajaln, ki jih je bil
Beograd poln.

Specialko pa je mama naredila, ko se je učila z menoj. Učila sva se na
našem vrtnem balkonu. Mučili so nas z učenjem poezije »naizust«, toda
mama mi je učenje olajšala s svojo metodo. Če sem se pesmico zvečer
naučil na pamet, sem jo po prespani noči zdrdral v enem dahu, to pa mami
ni bilo všeč. Vedno mi je skušala pojasniti smisel napisanega, obenem pa
me je mojstrila v smiselnem deklamiranju, brez nepotrebnega domoljubnega
tuljenja, ki je bilo tedaj v modi. Včasih so izbruhnili hudi spopadi, še
zlasti pri pisani črki k, ki je nikakor nisem znal napisati.

Učiteljica, gospa Ružica Matejić, stara in stroga, me je posadila v
tretjo klop ob oknu, poleg Glišića, preprostega, a simpatičnega dečka, s
katerim sem se občasno družil do dvanajstega, trinajstega leta, ko sva
začela skupaj spoznavati vznemirljive čare prehoda v deštvo. Potem je na
lepem izginil. Govorili so, da je utonil med kopanjem na Savi. To me je
zelo potrlo, toda nikoli nisem izvedel, kaj se je zares zgodilo. Kratko
malo je izginil.

V šoli se je prikazala neka gospa, menda ruska emigrantka. Predstavila
se je kot Madame, ponujala pa je učenje francoščine. Starši so
privolili, tako da je po gospodični Friedrichovi postala moja druga
učiteljica francoščine, jezika, ki mi je vedno prijetno zvončkljal v
ušesih ter se lepo prilegal mojemu -- na srečo kratkemu -- obdobju
afektiranosti.

V življenju sem imel kar nekaj napadov učenja francoščine. Menjal sem
učitelje in učiteljice, v času ljubezni do Ines Godet sem bil samouk, ko
pa si je Sergej za glavni predmet na fakulteti izbral francoščino, sem
začel pri skoraj šestdesetih obiskovati redni tečaj francoskega jezika
in celo opravil prvi izpit. Nikoli pa se nisem ničesar naučil.

V Parizu sem se trudil naročati kavo, a so bistri natakarji konverzacijo
hitro preusmerili v angleščino, čeprav to sicer ni priljubljena
francoska navada. Kljub perfektnemu obvladanju nemščine, kar znosnemu
žlobudranju angleščine in ruščine, se francoščine nisem nikoli naučil,
tako da jo prekaša celo moja ponterossovska italijanščina. Prijatelji,
ki verujejo v večkratna življenja, mi zatrjujejo, da sem v enem izmed
prejšnjih življenj v Franciji doživel nekaj strašnega, zato imam do tega
lepega jezika love-hate odnos.

Če smo na uro francoščine zamudili le nekaj sekund, nas je Madame s šibo
po dlaneh. Udarci s šibo so bili priljubljen pripomoček pri tedanji
šolski vzgoji, ki jo je malodane sadistično posnemal tudi oče, ko ga je
prijela »ta huda«. In tam pri trinajstih sem to kar mazohistično
prenašal, saj sem se počutil kot genialni glasbenik, ki ga kakor vse
velike umetnike ugonabljajo temne sile.

Vrbica je v Srbiji velik cerkveni praznik, praznuje pa se na soboto pred
pravoslavno cvetno nedeljo, v srbščini imenovano cveti. Vrbica ali
Lazarjev praznik je spomin na dan, ko je Kristus mrtvega Lazarja obudil
v življenje. Predvsem so ga praznovali šolarji. Oblekli naj bi najlepše,
kar so imeli. Otrokom so po navadi prav za to slavje kupili nove obleke.

Pri nas doma seveda nismo vedeli, kaj ta praznik pomeni. Na Lazarjevo
soboto je k nam navsezgodaj prišla teta Vita, da bi mamo opozorila na ta
slavnostni dan. Imel sem dovolj oblačil za vse priložnosti, za to pa ne.
Teta je vztrajala, češ da zdaj živim v Beogradu in sem dijak srbske
šole. Prišli bodo vsi sošolci, jaz pa naj bi doma sameval. Mama je znala
v takih primerih energično stopiti v akcijo. Odšla sva v mesto in v
pičli uri sem bil kostumografsko pripravljen za dijaški sprevod.

Otroke so navadno oblekli v otroška »marinarska« oblačila, saj so bila
takšna oblačila simbol premožnejšega družbenega sloja. Mami je bila ta
modna malomeščanska forma tuja, pa tudi uniformiranosti ni marala, a je
kljub temu izbrala elegantno oblačilno kombinacijo. Sijal sem od
veselja, ko sem šel v sprevodu skozi vse mesto, mimo njegove svetosti
srbskega patriarha Gavrila. Mahali smo z oljčnimi vejicami, on nas je
blagoslavljal, sam pa sem se celo po pravoslavno prekrižal.

Proti koncu šolskega leta je v razred prišla učiteljica telovadbe -- v
spremstvu upravitelja. Tedaj še ni bilo osnovnošolskih direktorjev.
Rekla je, da bodo izbrali nekaj učencev, ki naj bi nastopili na
zaključni šolski predstavi. Med njimi sem bil tudi jaz. Potem so nas
vprašali, ali bomo šli na počitnice. Tega vprašanja nisem razumel,
spominjam pa se ga kot svoje prve prave dileme. Tega pogoja nisem
razumel. Ali to pomeni, da počitnikovalci ne bodo mogli sodelovati pri
predstavi? Prva paranoja? Potuhnil sem se in zanikal počitnice, toda
začutil sem, da mi niso čisto verjeli. Ta prva zavestna laž se mi je
močno zarezala v spomin, pa četudi z njo nisem nikogar prizadel.

V šoli sem bil priden in miren. Tako je vsaj učiteljica govorila
staršem. Doma pa sem razgrajal, prepeval in predvsem plesal. Moj
najljubši prijatelj je bil Reinfried, prvi sosed, pravi Nemec. Mama je
bila Nemka iz naše Vuzenice, a ni znala slovensko. Oče, geolog, je
služboval v nemških rudnikih v Srbiji, nekaj časa pa je bil zaposlen
tudi v nemškem informativnem biroju, propagandno-vohunskem uradu,
Deutsches Nachrichtenbüro, s sedežem v središču Beograda.

Reinfried je hodil v nemško šolo, a je bil, čeprav pravi rajhovec,
nabrit in simpatičen beograjski pobalin, ki se je navdušeno poigraval s
srbskimi kletvicami. Nekega dne je njihova pomočnica Lojzka naši Mici
pripovedovala, kako so njihov gospod zaverovani v svojega očeta. Ko
pridejo domov, vsaj pol ure, če ne še več, stojijo pred njegovo sliko in
ga gledajo z globokim spoštovanjem. Naša Mici pa ji je zabrusila:
»Trapa, saj to sploh ni njegov oče, ampak Hitler!«

Ja, dobri gospod Boecher je, tako kot večina Nemcev, zaverovano častil
svojega führerja. Gospa je bila bolj diskretna, Reinfried pa se je raje
podil z menoj po dvorišču, kjer sva pobirala čike vnete kadilke iz
pritličja, temperamentne italijanske stanovalke, tobak zavijala v
časopisni papir ali pa ga tlačila v doma najdene pipe in kadila, a so
naju hitro ujeli, tako kot tudi pri otroških nudističnih igricah.
Starši, ki na srečo niso bili tirani, so nama mirno pojasnili, da se ne
prvo ne drugo ne počne. In ko je bila radovednost enkrat potešena, je
bil do pubertete v glavnem mir.

Bil sem dober učenec, tudi ubogljiv in »lepo vzgojen«, kot je rekla
učiteljica očetu. Bil pa sem tudi večno prehlajen, zato so me od okna
premestili v srednjo vrsto, poleg Dušana Dragojevića. Z njim me je
vezalo dolgoletno prijateljstvo, vse do odhoda v Ljubljano. V časopisu
sem bral, da je nekje v Skandinaviji naredil lepo kariero kot kirurg za
dojenčke. V Beogradu sem večkrat spraševal po njem, a mi nihče ni znal
povedati, kam točno ga je odneslo. Tudi na obletnice mature ga ni bilo.

Sredi prvega šolskega leta so nam iz Ljubljane sporočili, da je umrl
mamin brat, stric Tibi, oče mojih punčk. Ker sem bil dober učenec, so me
pred zimskimi počitnicami, ki so se začenjale 22. decembra in trajale
globoko v januar, pustili na pogreb. Z nami je šla tudi teta Vita.

Nonice v mrzlem zimskem popoldnevu niso pustili na Žale. V mojem
spremstvu je šla le do frančiškanske cerkve. Ko so se v mirni in tihi
Ljubljani zaslišali zvonovi z Žal, je zašepetala le: »Mein viertes
Kind.« Začutil sem njeno nemo bolečino.



Po pogrebnih slovesnostih so nas botrčkovi povabili na Pričo: povsod
svetlikajoči se beli sneg. Kot v šolskih čitankah. Samo botrčkov sin je
smučal, midva z Omo (Salomo), nekaj let mlajšo Samovo sestro, pa sva se
sankala. Prav lepo smo proslavljali moj rojstni dan. Na Priči je bilo
tudi nekaj poslovnih gostov iz Zagreba, ki sem jih zabaval in moril z
dnevnimi novicami -- sestavljala jih je Oma, bral pa sem jih s kmečke
peči, s čimer sem mazilil svojo željo po nastopanju.

In medtem ko sem užival na Priči, so se mi zasmilili sošolci, ki so
morali še teden ali dva drgniti šolske klopi. Botrica me je pohvalila,
ker sem sočustvoval s prijatelji. Ko sem bil še otrok, sem to znal.
Pozneje, ko so se začele v meni bojevati protislovne sile, pa sem
pogosto obsojal druge, sebe pa samopomilovalno razglašal za žrtev. Ta
črnina mojega značaja je sčasoma vendarle splahnela, čeprav včasih spet
butne na dan, a jo v hipu zatrem -- ne s čustvi, ampak s pametjo. In ko
mi to uspe, jo odženem še s čustvi, kar potem -- precej diletantsko --
označim za katarzo.

Silvestrovo na Priči je bilo še posebej slovesno. Prišla je tudi gospa
Žerjav, čarobna vdova s svojim tedanjim spremljevalcem, ki je znala
prerokovati iz žarečega svinca, vrženega v vodo, kar je bil prastari
ljudski običaj. Tudi meni je prerokovala: v življenju bom zelo uspel,
toda le, če bom poslušal starše. Za vse večne čase sem si zapomnil prvi
del prerokbe, drugega pa sem razumel le kot prijazno pedagoško svarilo.

Ko se je stric nekega dne vrnil iz svoje tovarne, je odrasle presenetil
z novico, da je umrl doktor Korošec. Dobro se spominjam očetove
reakcije: jedel je juho -- in žlica mu je padla iz rok. »Korošec je umrl
... bila sva na nasprotnih bregovih ... a sem ga vseeno spoštoval ...
bil je velik človek ... in imel je svoj prav.«

Omizje se je zazrlo v očeta. Brez besed. Bregove sem si tedaj
predstavljal še precej po svoje, toda očetovo slovo od nasprotnika sem
si zapomnil za vse življenje: v človeku moraš videti le človeka. Oče mi
je pozneje s svojo življenjsko držo to tudi dokazal. In njegove zglede
sem posnemal tako dolgo, dokler se mi niso zlili v ožilje in postali del
mene.

Iz Beograda je v Mokronog prišel glas, da je bil pri našem oknu viden
neki moški. Stric Mirko ga je bežno poznal, zato ga je prepoznal -- bil
je Micin dragi Dragi. Starši so se sicer razburili, jaz pa sem Mici
popolnoma razumel. Kaj je lepšega, kot svojega ljubega sprejeti v lepem
in negovanem stanovanju. Toda oče je še pred nama odpotoval v Beograd,
poiskal Micinega ljubimca, ga prosil, naj mu izroči ključe našega
stanovanja, Mici pa odpovedal službo.

Nonica se je v svojem uradu za posredovanje gostinskih služb takoj
znašla in nam kmalu poslala novo moč -- Bronislavo, Bronko. Bronka,
nagnjena k pustolovstvu, čisto nasprotje tihe in ubogljive Mici, je bila
fleten hudiček iz Ljubljane. Nemška okupacija je ni prizadela -- v tem
je videla nekaj zanimivega in novega, zato je kar rada flirtala z
nemškimi vojaki. In ko so Nemci razpisali tovarniška delovna mesta v
Nemčiji, se je prijavila med prvimi. Starši niso imeli nič proti, saj je
vse kazalo, da bodo očetovi zaslužki komaj zadostovali za golo
preživetje nas treh. A so Bronko kljub temu opozorili, naj raje
premisli, saj je že začela besneti vojna, ki ni obetala nič dobrega.

Toda Bronka je navdušeno odšla novi avanturi naproti. Oglasila se nam je
le enkrat -- z razgledniškimi pozdravi. Menda se je strastno zaljubila v
nekega Nemca in se z njim tudi poročila. Ko so zahodni zavezniki začeli
bombardirati nemška mesta, je bila menda še živa. To pa je tudi zadnje,
kar vem o njej.

Mici sem še videl. Nekaj dni po osvoboditvi Beograda nas je obiskala s
komaj enoletno hčerkico. Prišla se je opravičit za tisto vselitev
zaročenca, pozneje moža, obenem pa se je staršem tudi zahvalila za vse,
kar so dobrega storili zanjo. Mene je ljubeče objela. Vse skupaj nas je
povabila na bogato kosilo. In meni je bilo všeč, da sta se oba gospoda,
moj oče in njen mož, vedla kot stara znanca. Nista pestovala zamere,
temveč sta živahno debatirala, oče pa je celo ugotovil, da je Dragi
socialdemokrat. Stare zamere le hromijo odnose med ljudmi.

Mici nas je obiskovala vse do naše preselitve v Ljubljano. Njena
hčerkica si je želela postati balerina. Rad bi ju še kdaj videl.



Ko smo bili na Priči, je oče spet -- kdo ve, zakaj -- obnemel, predvsem
v komunikaciji z mamo. Da ni govoril z menoj, mi je včasih prišlo celo
prav, iskreno pa sem trpel, ko je hrbet obrnil mami. Štel sem dneve
molka. Bolj ko sem odraščal, bolj so se tihi tedni podaljševali v tihe
mesece. Ko pa je potem nepričakovano spregovoril, njegove očarljivosti
in duhovitosti ni bilo ne konca ne kraja. Toda njegovega molčanja nisem
razumel.

Dojel sem ga šele kasneje, ko mi je mama obzirno razkrila resnico teh
»tihih« dni. Oče je bil zaljubljen v svojo tajnico, ločenko iz
beograjske generalske družine, ki sem je celo spoznal. Gospa, znamenita
beograjska »raspuštenica«, je slovela po uspešni seksualni napadalnosti
in virtuoznem obvladovanju posteljnih veščin. Življenjski moto
beograjskih deklet je bil: »Nevina u brak, a ako ne ide kako treba, tada
tek nastane moje carstvo ljubavi na sve strane.« Iz pisem, ki sem jih
bral, je bilo čutiti obojestransko zaljubljenost, a tudi očetovo veliko
krizo, saj bi težko zapustil ženo in otroka. Razumel sem njegovo
zaljubljenost, saj sem tudi sam že vse od osmega leta neprekinjeno
zaljubljen.

»Raspuštenica« mi je podarila celo dve bojni letali, a sta potem hitro
izginili. Mama mi je rekla, da ju je vrgla skozi okno, češ da bojna
letala niso primerne igrače. Nisem bil žalosten, saj mi je naredila
letala iz papirja, ki so vsaj res letela.

Z mamo sva šla potem na počitnice v Rogaško. Oče je prišel za nama. Ko
pa je odšel na sprehod v središče toplic (»na Slatino«), je mama gospoda
Lesjaka, ki je z družino v naši odsotnosti pazil na hišo, prosila, naj
naroči edini taksi v Rogaški. Sedla sva vanj ter se po mrki noči
ustavila pred stanovanjem tete Sante v Ljubljani. Pot me je zabavala,
čeprav nisem imel pojma, kaj pomeni ta nenavadni nočni manever.

Kasneje, ko sem izvedel, kaj se je dogajalo, sem dal mami prav, očetu pa
sem zavidal, toda obema sem bil globoko hvaležen, da z očetovim
pustolovstvom nista obremenjevala moje otroške duše in da sta mi, ko sem
bil že dovolj zrel in tudi sam razpet med ljubezenske Scile in Karibde,
to vendarle povedala. Danes vem, da je oče mamo spoštoval, da pa jo je
ljubil manj kot ona njega. Morda je bila prav zaradi tega zmožna
odpuščati.

Ko so se očetu spomladi vnele glasilke, mu je zdravnik predpisal obvezno
okrevanje na morju. Zame je bilo morje sinonim za poletje, zato sem se
čudil, da so mu sredi pomladi predlagali prav morski zrak. Šel je na
otok Krk, v Omišalj. Na Krku pa je imela vilo tudi družina tiste ločenke
iz Presbiroja. In ko sem kasneje prebiral očetova pisma, sem razbral, da
je na tem koščku Jadrana doživel vrhunec svoje skrivnostne romance.

Toda odnos z ločenko iz Presbiroja ga je obenem pripeljal do roba, ki ga
je sunil pred dokončno dilemo: ali življenje z njo ali pa z menoj in
mamo. Njegov notranji boj se še ni kmalu umiril. Ob prebiranju pisem pa
mi je postalo jasno, zakaj tisto poletje nismo šli na počitnice v Novi
kot vedno dotlej, temveč v Malinsko, ki je bila le streljaj od Omišlja
in kjer so počitnikovali Eckerjevi, teta Risa z bratrancem in sestrično.
Zaradi tega naj ne bi šli v Novi, so mi povedali.

Na morju je bil odnos med očetom in mamo ljubezniv, brez nemih
trenutkov. Prav vesel sem bil, da sta se tako dobro razumela. Toda
mamina pisma teti Viti govorijo drugače. Tik preden se je ladja ustavila
v Omišlju, sem postal menda lačen, zato me je mama odpeljala v
podpalubno restavracijo in z velikim tekom sem pojedel.

Oče naj bi bil mami rekel, naj v Omišlju ne hodi na palubo, da se ne bi
vznemirjala. Je imel zmenek, za katerega je mama vedela? Kakšna igra je
bila to, da sta v njej sodelovali tudi mama in njena sestra z odraslima
otrokoma? Saj so vsi vedeli, da je naša družina pred polomom.

Oče -- strogi, nemi, gospodovalni oče! -- naj bi se bil potem med
peklenskim bojem s samim seboj razjokal pred svakinjo in nečakinjo. Mama
se mu je hotela približati, a njene nežnosti ni sprejel. Vsaj tako sem
kasneje razbral iz maminih -- literarno pretresljivih -- pisem teti
Viti. Oče in mama sta si bila tujca, jaz pa sem bil srečen, ker sem
mislil, da se dobro razumeta.

Na Malinsko imam lepe spomine: tam sem prvič po Radovljici sam zaplaval,
občudoval pa sem tudi očetove skoke v vodo. Med otročaji, ki jih je bilo
kar veliko, sem se še posebej veliko družil z Andreasom, prijaznim
vrstnikom iz Stuttgarta, ki pa je potem nenadoma izginil. Iskal sem ga
po vsej plaži, a zaman. Oče mi je povedal, da sta Andreas in njegova
mama odšla, ker se je v njuni domovini začela vojna. Bogvedi, kam je
življenjska pot zanesla tega mojega morskega prijateljčka.

Na kopališču je bilo vse manj ljudi. Čeprav nisem točno vedel, kaj naj
bi to pomenilo, me je preplavila zla slutnja. Po novici o nemškem napadu
na Poljsko je živžav na plaži povsem zamrl.

++++++++++++++++++++++++

++++++++++++++++++++++++

**TRETJE POGLAVJE**

S prvimi sončnimi žarki je 27. marca 1941 v naši spokojni beograjski
ulici zadonelo množično in ritmično kričanje.

»Bolje rat nego pakt! Bolje rat nego pakt! Bolje grob nego rob!«

Pogledali smo skozi okno: na ulici se je zagozdila nepregledna množica
ljudi, ki se je po polžje pomikala naprej. Nekaj vzdignjenih rok je
držalo slike mladega kraljeviča, ki so ga noč prej razglasili za kralja
Petra II. Karađorđevića. Kmalu zatem je pozvonilo. Sluga Presbiroja je
prišel po očeta in ta je takoj zdrvel v Presbiro, tam poslušal nemške
radijske postaje, pripravil poročilo in ga poslal na dvor.

V socialističnih šolah so nas učili, da so komunisti pripravili množične
demonstracije, vendar to verjetno ne bo držalo. Komunistom so kvečjemu
koristile, saj so se tudi oni vključili v vsesplošni ljudski upor proti
paktu, ki ga je Dragiša Cvetković 25. marca na Dunaju podpisal z nemškim
rajhom.

Zame je bilo vse to nenavadno, čeprav si nisem predstavljal, da bi lahko
to razdivjalo Hitlerja, za katerega sem vedel, da je nemški poglavar.
Vodja! Reinfried je imel namreč prijatelja, zagrizenega Nemca, in kadar
sva šla k njemu na obisk, smo se pod njegovo taktirko učili marširanja z
nemškimi komandami. Vedno naju je vročekrvno pozdravljal: »Heil Hitler!«
Reinfried mu je precej stoično odgovoril s »Heil Hitler«, jaz, ki sem
vendarle vedel, da gre za sovražni pozdrav, pa sem mu odgovoril po
sokolsko: »Zdravo!«

Ko se je prvi val demonstrantov le premaknil, se je ulica pogreznila v
molk, demonstracije pa so preplavile središče mesta. Predaprilske dneve
leta 1941 je dušila zlovešča slutnja. Nemška družina mojega prijatelja,
soseda Reinfrieda, je morala po nalogu njihovega veleposlanika čez noč
zapustiti Beograd. Očetov brat, stric Mirko, in teta Vita sta še
pogosteje prihajala k nam. Nisem vedel, čemu vsi tisti skrivnostni
pogovori, slutil pa sem, da se je v naš dom ugnezdil nemir.

Potem sem zbolel za mumpsom, takrat zelo nevarno boleznijo. Dr. Švabić,
prijazni zdravnik, ki mi je pomagal preboleti otroške bolezni, me je
obiskal v uniformi. Dovolil je, da me je mama enkrat na dan pripeljala
do okna, da sem vsaj za hip pogledal našo tiho ulico, ki je Reinfriedu
in meni večkrat ponujala zavetje za otroške igre.

Ulični mir je od časa do časa zmotil samoten vojak, bolj skrivnosten v
moji domišljiji, kot če bi se po ulici valile čete uniformiranih mož.
Živahneje je bilo le na vogalu, kjer so v neveliko, staro razkošno
družinsko hišo, zdaj policijo, imenovano »kvart«, ves čas vstopali in iz
nje odhajali žandarji. Za oknom, ki ga po zdravnikovem navodilu nismo
smeli odpreti, so se njihovi živčni in hitri koraki risali kot neme
sanje. Kot mora, iz katere se težko prebudiš.

Kljub skrbni negi in pogostim zdravnikovim obiskom se bolezen ni hotela
umiriti, vročina pa se je približevala usodnemu robu. Teta Vita in stric
Mirko sta prihajala skoraj vsak dan, njuni tihi pogovori s starši pa so
v meni zbujali strah pred neznanim. Slišal sem tudi, kako je gospod
Tanasijević, soprog mamine ljubljanske sošolke Milene, očetu obljubil,
da se bo pobrigal za mamo in zame, če se bo moral ob morebitnem izbruhu
vojne kot uradni prevajalec pridružiti vladi. Vzel naju naj bi na kmete,
od koder je bil doma. Oče je bil pomirjen.

Svojih otroških bolezni in visoke vročine se ne spominjam z grozo. Čudno
lepo sem se počutil v vrelih nočeh, prepojenih z vonjem smrekovega olja,
ko sem tonil v spanec, ki je -- kot sta mi pozneje pripovedovala oče in
mati -- prehajal v vročične blodnje. Po taki noči, ki so ji odrasli
pravili kriza, je jutro prineslo odrešitev. Zbudil sem se med svežimi
rjuhami, ki so dišale po vetru.

Tako je bilo tisto noč, ki se je že premaknila v 6. april in je staršem
ostala uganka do konca življenja. Razbeljen od vročine sem se pognal iz
postelje in začel silovito kričati: »Vojna bo! Rusi prihajajo!« Vpil
sem, dokler se nisem utrudil v njunem objemu.

Tudi tisto sončno cvetno nedeljo sem se zbudil med svežimi rjuhami, le
da se je zemlja tresla, šipe so pokale, ulico pa je zatemnil črn prah.

Začela se je vojna.

Hitler je brez vojne napovedi napadel Jugoslavijo. Ko smo zaslišali
brnenje letal in ko se je v naši bližini raztreščila prva bomba, je oče
rekel: »So že tukaj!« Takoj zatem je odšel.

Mama ga je ob odhodu pokrižala, mene pa sta z Bronko odnesli v klet. Ko
smo stali v hišnikovi sprejemnici, se je vse treslo, bombe so majale
tla, ubijalsko spuščanje letal je rezalo zrak. Premaknili smo se v
spalnico z manjšimi okni. Nekaj časa je še gorela luč, a ko se je
zatresel strop, sem začutil, kako se je mama ulegla name, da bi me
zaščitila pred koščki razbitega stekla, ki so se razpršili po prostoru.

Ko sem že mislil, da je vsega konec, je tla stresel še en val
peklenskega bobnenja, nato pa prešel v molk in temo. Čeprav sem bil še
otrok, sem začutil posmrtni konec sveta -- trenutek, ko se zaveš, da si
še živ. Ne vriskaš od veselja, ker je šlo vse skupaj mimo tebe, začutiš
le nirvanski mir, ki ga grize drget obstoja.

Ko se je vse nekoliko umirilo in ko ni bilo več slišati smrtonosnih
letal, ampak le še oddaljeno streljanje protiletalske obrambe, je mojo
ulico pogoltnil popoln molk. Mimo okna je pribrzel moški in dajal
nekakšne svetlobne signale. Petokolonaš, so rekli odrasli. Nemci so
imeli odlično organizirano peto kolono, ki je med drugim s svetlobnimi
signali vodila letala. Vsaj tako so šušljali ljudje.

Od daleč se je zaslišalo hrumenje in kmalu sem skozi kletna okna
zagledal množice, ki so se valile proti beograjskim predmestjem. Čim
dlje od železniške postaje, čim dlje od središča mesta. Mama in Bronka
sta odšli v stanovanje, ki je bilo od silovitega bombnega pritiska
povsem razdejano. Mama je na vratih pustila sporočilo, da smo šli k
družinskim prijateljem in sorodnikom, Prijateljevim in Tanasijevićevim,
ki so živeli na robu Beograda. Za nami sta prišla tudi stric Mirko in
teta Vita z Liliko.

Ko smo prišli do Karađorđevega parka, ki so ga obkolili policisti, smo
zagledali zasilno zaklonišče, v katero je treščila bomba in razmesarila
vse, ki so v njem poiskali zavetje.

Ustavili smo se pri družini Prijatelj in potem skupaj nadaljevali do
Tanasijevićevih. Dana, posvojenka gospe Prijatelj, izurjena sokolska
telovadka, si me je posadila na ramena, saj sem se -- še vedno bolan in
precej obnemogel -- komaj premikal.

Gospod Tanasijević nam je ponudil varno zavetje v svoji hiši, sam pa je
z družino odšel v domačo vas v Šumadiji. Čudno se mi je zdelo le, da
naju ni povabil s seboj, saj sem bil zraven, ko je očetu sveto
obljubljal, da naju bo, če izbruhne vojna, vzel s seboj na deželo.
Najprej je pač moral poskrbeti za svojo družino -- in v avto, ki je
pripeljal, so se že Tanasijevićevi komaj stlačili. Gospod nama je le še
pomahal.

Naslednji dan smo spet zaslišali sirene, bobnenje letal in grmenje
protiletalske obrambe, v temni noči pa je nebo prekrila žgoča rdečina:
Beograd je gorel. Spraševal sem, kdaj se bo vrnil očka, obenem pa me je
grabila tresavica, ker sem bil prepričan, da gori tudi naš dom. Nebo je
bilo iz trenutka v trenutek vse bolj razžarjeno, vse bolj pa smo čutili
tudi dim. Grenil nam je usta in nas silil na kašelj. Še danes, po toliko
letih, mi slavnostni ognjemeti, pa najsi bodo še tako očarljivi, zbujajo
spomine na peklensko beograjsko noč, ko sem prvič začutil, da sva z mamo
sama. Kje je oče?

Na veliko nedeljo, 13. aprila 1941, so se Nemci zmagoslavno polastili
Beograda. Hišo mamine prijateljice smo zapustili, tako da je v njej
ostal le še podnajemnik, ruski emigrant, menda Stalinov sošolec. Ne
nujno: ruski emigranti so si tedaj preteklost večinoma izmišljali.

Tudi meni pa je bilo jasno, da se je kraljeva vojska razsula, saj smo že
v velikonočnem tednu videvali večje in manjše skupine višjih
jugoslovanskih »branilcev« in njihovih skromnejših ter izmučenih
spremljevalcev, ki so blodili po beograjskem predmestju. Videti je bilo,
da iščejo zavetje. Kakršnokoli. Samo da se skrijejo pred oholim
zavojevalcem.

Množice beguncev so se medtem vračale na domove, ki jih morda ni bilo
več.



Dvor jo je popihal v London, Kairo in še kam. Referenti vlade, med
katere je sodil tudi oče, pa so se morali znajti po svoje; 6. aprila je
bil Sarajevu. In ko je tako taval, sta iz hotela Evropa stopila njegova
sestra, teta Santa, in njen mož, stric France, lesni trgovec. Vlaki iz
Sarajeva niso vozili, tako da se je moral oče pretolči do neke postaje
onkraj Romanije. Nevajen pohodništva in spomladansko oblečen se je
mukoma prerival po zasneženem hribu. Tam nekje se je vendarle ustavil
vlak, ki naj bi peljal proti okupirani prestolnici. Očetu se je uspelo
preriniti do kupeja, toda vlak se je tako napolnil, da se potem do
stranišča sploh ni mogel prebiti. Vzeli so prazno konzervo in starejšo
sopotnico prosili, naj zatisne oči, ko so gospodje opravili svoje.

A vse to so bile le malenkosti. So naju dotolkle bombe? Kaj je z mojo
boleznijo? Ko je stopil na beograjska tla, se je sesedel in komaj zbral
toliko moči, da se je odpravil proti domu. Naša hiša je bila skoraj
nedotaknjena. Le nekaj šip in lestencev je bilo razbitih. Imel je ključ,
prebral mamino sporočilo, da smo bodisi pri Prijateljevih ali pri mamini
prijateljici Mileni, in se napotil proti Prijateljevim.

Ko je pozvonilo, se je Jože, s katerim sva na terasi igrala »človek ne
jezi se«, nagnil čez ograjo in naglo izginil v stanovanje. Ozrl sem se
za njim in na balkonu stanovanja Prijateljevih zagledal očeta -- v
dežnem plašču strica Franceta. Vedel sem, da bo prišel. Vedel sem, da se
bo vrnil s službenega potovanja.



Ko sta mama in Bronka za silo uredili stanovanje, smo se vrnili domov.
Okoli hiše je bilo veliko razdejanje. V Češkem domu, zbirališču čeških
državljanov, ki so živeli v Beogradu, je bilo kar precej mrtvih. De
Sartijevi so že prej odšli, v njihovo stanovanje pa se je vselila
družina Popović, s katero so se starši lepo razumeli, še zlasti s
sedemdesetletno fräulein Marie iz Avstrije, ki je bila vzgojiteljica
gospe Popović, ko se je še pisala Jovanović. Gospa Popović je bila hči
znanega politika in diplomata, predsednika Srpske zemljoradničke
stranke, ki je bil tudi ambasador v Londonu, Parizu in še kje. Bila je
svetovljanka, vedno elegantna, zelo prijazna in priljubljena dama. In ko
je fräulein Marie zadela možganska kap, jo je z vso ljubeznijo negovala.
Njen mož je bil bolj redkobeseden, med vojno pa so živeli od zlatnine in
draguljev.

Boecherjevi so se kmalu vrnili. Reinfried je bil hitlerjugendovec, toda
njegovo prijateljstvo do mene se ni spremenilo, pa tudi do drugih
beograjskih prijateljev se je vedel kot tipično srbsko mangupče. Vrnili
so se tudi Wolfovi, Šistkovih, ki so stanovali nasproti njih, pa ni bilo
več. Gospod se je pobratil z Nemci in postal direktor znane beograjske
pivovarne Weifert, tako da se je družina preselila v vilo poleg
pivovarne. Z Mimico, hčerko gospoda Šistka, ki je bila leto ali dve
mlajša od mene, sva se igrala doktorje in paciente.

Vanjo nisem bil zaljubljen, rad pa sem božal njeno gladko kožo in jo
gledal popolnoma slečeno. Uživala je v mojem ogledovalnem oboževanju,
toda ko je gospa nekega dne odkrila, da si je Mimica čudno nataknila
spodnje hlačke, so mi jasno povedali, da sem nezaželen. Umaknil sem se.

Mimice potem dolgo nisem videl. Njena mama, prej gospa z razkošno
garderobo, je bila po vojni skromno oblečena, preživljala pa se je kot
učiteljica telovadbe. Kaj je bilo z gospodom, ne vem. Izginil je. Za
Mimico so govorili, da bo velika skladateljica, toda ko sem jo gledal na
nekem koncertu, je delovala kot junakinja kakega sovjetskega romana.
Njene dišeče kože nisem več čutil.

Njihovo nekdanje stanovanje so nemški okupatorji odstopili zaveznikom
Italijanom, ti pa so ga spremenili v italijansko pošto. Spominjam se
Renata in Ilaria, ki sta nas zabavala s kitarskimi melodijami, hkrati pa
dvorila deklicam s sosednjega dvorišča.

Moji nogometaši so se odselili še pred začetkom vojne, v njihovo
stanovanje pa se je vselila znana srbska družina. Tudi hišnik je bil
nov. Hišnikovi, ki so imeli sina in hčerko, so bili zelo prijazni, radi
so kramljali s sosedi in ob večerih sem pogosto prihajal k njim. Kar
tako. Sedel sem v kotu in poslušal njihovo pojočo vojvodinsko govorico.
In ko sem nekega večera otožno gledal v svet, so me vprašali, ali me kaj
muči. Odgovoril sem, da sem se spomnil strica, ki je nedavno umrl.
»Vidi, kako je osećajan,« je rekla gospa. Nikogar pa si nisem upal
vprašati, kaj to pomeni.

Šolo smo končali takoj po kapitulaciji. Veljale naj bi ocene do 6.
aprila. V obe osnovnošolski stavbi so naselili nemške vojake. Pred
glavni vhod so postavili stražarnico s smrtno resnim stražarjem. Vojaki
so bili kar glasni, posebej ob kondicijskih vajah, pravo orgiastično
veselico s pitjem piva, trkanjem pivskih vrčev, skakanjem po šolskih
klopeh in tuljenjem vojaških poskočnic pa so uprizorili 1. maja. Da bo
čez nekaj let prav 1. maj postal moj pijanski, razgrajaški in tudi
žalostni dan, si nisem mogel niti predstavljati.

Uradnega konca šolskega leta in veselja pred počitnicami ni bilo, toda
zasijalo je vroče poletje. Ženske so se izogibale visokim petam, saj bi
pri taki vročini potonile v zmehčane pločnike. Začutil sem, da to
poletje ne bom videl ne nonice ne punčk, svojih sestričen, ne svojega
kamenčka na morju. Nič! Toda vročino smo kljub vsemu lažje prenašali kot
tuljenje siren. Mama in gospa Prijateljeva sta hodili na deželo,
praznili omare z doto in jo zamenjavali za mast, krompir, koruzo,
čebulo.

Z mamo sva obiskovala teto Vito in strica Mirka, ob sobotah zvečer pa
sta onadva prihajala k nam, tako kot pred vojno. Odrasli kvartet je
strastno igral bodisi »človek ne jezi se« ali igro s paličicami, ki se
je uradno imenovala maroko, pri nas pa kar »mrdnulo«. Vržene paličice
različnih barv in različnih vrednosti je bilo treba izvleči iz kupčka,
ne da bi se druge premaknile, no, »mrdnule«. Toliko kričanja ni bilo
slišati niti pri naših otroških igrah. Nekoč sem imel vsega dosti in sem
šel kar sam od sebe spat pod pisalno mizo. Kar na lepem pa sem zaslišal
mamin krik: »Samo otrok bo ostal pri meni!« Vstal sem, se stisnil k teti
Viti in spraševal, kaj se dogaja. »A ništa, dušo, samo debatiramo!«

Kmalu po okupaciji se je Beograd, vsaj na videz, umiril. Ni bilo siren.
Niti bomb. V tretji razred gimnazije sem že hodil v šolo, ki je bila
nekoliko dlje od prejšnje. Imenovala se je po srbskem srednjeveškem
carju Urošu. Kult starega srbstva ni bil samo dovoljen, temveč celo
zaželen, Jugoslavije, jugoslovanstva, monarhije in dvora, ki je pod
patronatom Združenega kraljestva živel v Londonu, pa ni bilo dobro
omenjati.

V tej novi šoli sem se prvič resnično zaljubil. Saj mi je bila že prej
kaka deklica všeč, iz prvega razreda se spominjam Emilije in Brankice,
toda Ljubica Otašević, leto ali dve mlajša od mene, je bila moja prva
resnična ljubezen. 19. januarja, na pravoslavni praznik bogojavljanje,
je bil v Beogradu običaj, da so v ledeno Savo vrgli velik leden križ. Na
mostu so čakali ljudje in potem v kopalkah skočili za njim. Tistemu, ki
je križ prinesel na obalo, so podarili tisoč kraljevih dinarjev, kar je
bilo zelo veliko. Sošolcu Mijatu sem rekel, da bi tudi jaz skočil v
Savo, če bi me Ljubica potem imela rada. In skočil bi brezplačno. Mijat
se je le nasmehnil: »E, budalo, zbog žene da se smrzneš!«

Ljubica je bila lepa in privlačna črnolaska. V višjih razredih gimnazije
je veljala že za precej »svobodno«, toda moje zaljubljenosti je bilo
tedaj že"		Beletrina	2015.0	ne	da	169042.0	2336.0	
Leposlovje	Odresenik-za prelom.txt	Odresenik-za prelom	Odrešenik	Jo Nesbø	kriminalni roman	"1. poglavje
Avgust 1991. Zvezde

Stara je bila štirinajst let in bila je prepričana, da bo, če bo trdno stiskala oči, skozi streho videla zvezde.
Okoli nje so dihale ženske. Enakomerno, globoko nočno dihanje. Ena je smrčala, in to je bila teta Sara, ki ji je pripadla žimnica pod odprtim oknom.
Zaprla je oči in se trudila dihati, kot druge. Težko je bilo spati, še posebej, ker je bilo vse okoli nje tako novo in drugačno. Zvoki noči in gozda za oknom v Østgårdu so bili drugačni. Ljudje, ki jih je poznala z zborovanj v katedrali in s poletnih taborov, nekako niso bili več isti. Tudi ona ni bila več ista. Obraz in telo, ki ju je letos poleti gledala v ogledalu, sta bila nova. In njena čustva, ti čudni vroči in mrzli tokovi, ki so stekli skoznjo, kadar so jo fantje gledali, oziroma kadar jo je pogledal neki čisto določen fant. Robert. Tudi on je bil letos drugačen.
Spet je odprla oči in se zastrmela predse. Vedela je, da je bog močan. Če bi hotel, bi ji dovolil, da skozi streho vidi zvezde. Če bi bila takšna njegova volja.
Dan je bil dolg in poln dogodkov. Topel poletni veter je šumel v klasju na poljih in listje je vročično poplesavalo, da se je na zbrane na travniku vsipala trepetava svetloba. Poslušali so nekega kadeta s šole za častnike Vojske odrešitve, ki je govoril o svoji pridigarski dejavnosti na Ferskih otokih. Bil je simpatičen in govoril je z velikim žarom. Toda ona je bila bolj zaposlena s podenjem čmrlja, ki ji je brenčal okoli glave, ko pa je ta na lepem izginil, je zaradi vročine postala zaspana. Ko je kadet končal, so se vsi pogledi obrnili k poveljniku Davidu Eckhoffu, ki jih je pobožal s svojim mladostnim in nasmejanim pogledom, čeprav je imel že več kot petdeset let. Blagoslovil je njihovo vojsko in z desnico na rami ter s kazalcem, uprtim v nebeško kraljestvo, zavpil gromovit Aleluja! Zatem je blagoslovil delo kadeta med ubožnimi in izključenimi, na koncu pa jih spomnil, kaj piše v evangeliju po svetem Mateju: da je Kristus Odrešenik hodil med nami kot tujec po ulici, morda kot zakrknjen zločinec, brez hrane in brez obleke. In da bodo pravičniki, tisti, ki bodo pomagali najšibkejšim, na dan poslednje sodbe prejeli večno življenje. Kazalo je, da bo govor dolg, a potem je nekdo nekaj zašepetal, poveljnik se je nasmehnil in rekel, ja, zdaj sledi četrt ure za mlade in danes je na vrsti Rikard Nilsen.
Slišala je, kako se je Rikard poveljniku zahvalil z globljim glasom kot sicer. Kot po navadi je Rikard najprej napisal, kar je nameraval povedati, potem pa se je to še naučil na pamet. Zdaj je recitiral svoje besedilo o boju, ki bi mu želel posvetiti svoje življenje, Jezusovem boju za božje kraljestvo. Živčno, pa vseeno monotono, uspavalno. Njegov mrki, introvertirani pogled se je pogosto ustavil na njej. Utripala je z vekami in opazovala, kako se njegova zgornja ustnica kopa v znoju, medtem ko se premika, da bi izoblikovala dobro znane, banalne in dolgočasne stavke. Tako se ni odzvala, ko se je neka roka dotaknila njenega hrbta. Dokler ji niso konice prstov zdrsnile po hrbtenici in še nižje, da jo je zaščemelo pod tanko poletno obleko.
Obrnila se je in se zazrla v Robertove rjave, nasmejane oči. Rada bi bila tako temne polti kot on, da ne bi videl, kako je zardela.
»Pšt,« je siknil Jon.
Robert in Jon sta bila brata. Čeprav je bil Jon leto dni starejši, ju je mnogo ljudi imelo za dvojčke, ko sta bila mlajša. Toda Robert je bil zdaj star sedemnajst let, in čeprav sta si bila še vedno podobna, je bila razlika izrazitejša. Robert je bil veder, brezskrben, rad se je šalil in je dobro igral kitaro, a je večkrat manjkal pri maši in njegove šale so šle včasih malo predaleč, še posebej, če je opazil, da spravlja druge v smeh. V takšnih trenutkih se je pogosto vmešal Jon. Jon je bil pošten in marljiv fant in večina je mislila – ne da bi to povedali naglas –, da bo šel v častniško šolo in si poiskal dekle v Vojski. Slednje pri Robertu ni bilo tako zanesljivo. Jon je meril dva centimetra več kot Robert, ki pa so ga – prav presenetljivo – ljudje imeli za višjega. To je izhajalo iz dejstva, da se je Jon že pri dvanajstih letih začel kriviti, kot bi na ramah nosil vso težo sveta. Oba sta bila temne polti, čedna in pravilnih potez, toda Robert je imel nekaj, česar Jon ni imel. Nekaj je bilo v njegovih očeh, nekaj črnega in igrivega, kar je želela raziskati, obenem pa se je tega bala.
Med tem, ko je Rikard govoril, so njene oči odplavale čez morje zbranih znanih obrazov. Nekega dne se bo poročila s fantom iz Vojske odrešitve in morda ju bodo premestili v drug kraj ali celo na drugi konec države. Toda vedno se bosta vračala v Østgård, ki ga je Vojska pravkar kupila z namenom, da postane njihovo poletno zbirališče.
Na robu množice je na stopnicah pred hišo sedel svetlolas fant in božal mačko, ki mu je ležala v naročju. Vedela je, da jo je opazoval, čeprav je pogledal stran, preden so se nujne oči srečale. Bil je edini, ki ga ni poznala, vedela pa je, da mu je ime Mads Gilstrup, da je vnuk prejšnjih lastnikov Østgårda, da je nekaj let starejši od nje in da je družina Gilstrup premožna. Pravzaprav je bil privlačen, čeprav je bilo na njem nekaj osamljenega. In kaj je sploh počel tukaj? Tudi prejšnji večer je prišel, sprehajal se je in se jezno mrščil. Z nikomer ni govoril. Nekajkrat je začutila njegove oči na sebi. Letos so jo vsi gledali. Tudi to je bilo novo.
Iz teh misli se je zbudila, ko jo je Robert prijel za roko, ji nekaj položil v dlan in rekel: »Ko bo bodoči general končal svoj govor, pridi v skedenj. Nekaj ti moram pokazati.«
Potem je vstal in odšel proč, ona pa je pogledala dol v svojo dlan in skoraj zakričala. Z drugo dlanjo si je zakrila usta in tisto vrgla v travo. Še vedno se je premikalo, čeprav ni imelo nog in kril.
Nazadnje je Rikard le utihnil, ona pa je sedela in opazovala svoje ter Robertove in Jonove starše, ki so se napotili k mizam s kavo. Tako enih kot tudi drugih se je držal sloves 'trdne družine', kakor so to imenovali ljudje iz Vojske v Oslu, in vedela je, da ves čas budno pazijo nanjo.
Napotila se je proti straniščem na prostem. Ko je zavila okoli vogala in je niso mogli več videti, je pohitela proti skednju.
»A veš, kaj je to?« je rekel Robert z nasmehom v očeh in globokim glasom, ki ga prejšnje poletje še ni imel.
Ležal je na hrbtu v senu in z žepnim nožem, ki ga je vedno nosil za pasom, rezljal korenino drevesa.
Potem jo je podržal kvišku in videla je, kaj je. Videla je že slike. Upala je, da je pretemno, da bi videl, da je znova zardela.
»Ne,« se je zlagala in se usedla zraven njega v seno.
In potem jo je on zafrkljivo pogledal, kot bi o njej vedel nekaj, česar še sama ni vedela. Vračala mu je pogled in se naslonila nazaj na komolce.
»Njegovo mesto je tukaj,« je rekel in že v naslednjem trenutku se ji je njegova dlan splazila pod obleko. Trdo korenino je začutila na notranji strani stegen, in še preden ji je uspelo stisniti noge, se je že dotikala njenih hlačk. Njegova vroča sapa jo je žgala v vrat.
»Ne, Robert,« je šepnila.
»Ampak to sem naredil zate,« je zasopel v odgovor.
»Nehaj. Nočem.«
»A me boš zavrnila? Mene?«
Zadržala je dih in ni mogla niti odgovoriti niti zakričati, saj je v tistem trenutku od vrat skednja zaslišala Jonov glas: »Robert! Ne, Robert!« Čutila je, da se je sprostil in popustil prijem, da je drevesna korenina ostala med njenimi stisnjenimi nogami, on pa je umaknil dlan.
»Pridi sem!« je rekel Jon, kot bi govoril z neposlušnim psom.
Robert je hehetaje vstal, ji pomežiknil in stekel ven na sonce k bratu.
Usedla se je in stepla seno s sebe; počutila se je olajšano in osramočeno obenem. Olajšano, ker je Jon prekinil njuno prismojeno igrico. Osramočeno, ker se je zdelo, da on misli, da je več kot igra.
Pozneje, med blagoslovom pred večerjo, je pogledala naravnost v Robertove rjave oči in videla, kako je z ustnicami izoblikoval eno besedo. Ni vedela, kaj je, a se je vseeno začela hihitati. Saj je nor! Pa ona? Kaj je potem ona? Nora, tako kot on. In zaljubljena? Ja, zaljubljena, natanko to. In to ne tako, kot je bila, ko je bila stara dvanajst ali trinajst let. Zdaj je imela štirinajst let in to je bilo resnejše. Pomembnejše. Bolj vznemirljivo.
Ko je tako ležala tam in skušala videti zvezde skozi streho, je čutila, kako v njej vstaja smeh.
Tetka Sara pod oknom je zagodrnjala in nehala smrčati. Nekaj je zavreščalo. Sova?
Morala je na stranišče.
Ni se ji dalo ven, a je morala iti. Morala bo hoditi čez vlažno travo mimo skednja, ki je sredi noči temen in čisto drugačen. Zaprla je oči, a ni pomagalo. Skobacala se je iz spalne vreče, si nataknila sandale in se po prstih splazila do vrat.
Na nebu je bilo malo zvezd in še te bodo kmalu izginile, ko se bo na vzhodu čez kako uro začelo daniti. Hladen zrak jo je božal po koži, ko je hitela in prisluškovala neznanim zvokom noči. Žuželke, ki so bile podnevi tiho. Živali na lovu. Rikard je rekel, da je v neki oddaljeni hosti videl lisice. Ali pa so bile morda iste živali kot podnevi, le da so se zdaj oglašale drugače. Spremenile so se. Si slekle svojo dnevno kožo.
Stranišče je stalo na majhni grbini za skednjem. Približevala se je in gledala, kako postaja vedno večje. Čudna, skrivljena koliba je bila zgrajena iz neobdelanih lesenih desk, ki so se zvile, razpokale in posivele. Brez okna, s srcem na vratih. Najhujše pa je bilo to, da nikoli nisi vedel, ali je že kdo notri.
In imela je občutek, da je nekdo tam.
Zakašljala je, da bi tisti, ki je bil tam, lahko nakazal, da je zasedeno.
Z veje na robu gozda je zletela sraka, sicer pa je bilo vse tiho in negibno.
Stopila je na kamnito ploščo pred vrati. Prijela leseno grčo, ki je bila namesto kljuke. Potegnila. Pred njo je zazeval črn prostor.
Izdihnila je. Zraven straniščnega sedeža je bila baterija, a je ni bilo treba prižgati. Dvignila je pokrov, nato pa zaprla vrata in pričvrstila zapah. Potem si je privzdignila spalno srajco, potegnila hlačke dol in se usedla. V tišini, ki je sledila, se ji je zazdelo, da nekaj sliši. Nekaj, kar ni bilo niti sraka niti žuželka, ki se levi. Nekaj, kar se je hitro premikalo skozi visoko travo za straniščem. Potem se je zaslišal curek in zvok je ugasnil. Toda srce ji je že razbijalo.
Ko je končala, si je hitro potegnil hlačke gor, obsedela v temi in prisluškovala. A slišala je le oddaljeno šumenje v vrhovih dreves in bučanje krvi v svojih ušesih. Počakala je, da ji je srce začelo normalno bíti, snela zatič in odprla vrata. Temna postava je zapolnila skoraj ves okvir vrat. Moral je stati zunaj, v tišini in nepremično, in čakati. V naslednjem trenutku je bila že na straniščnem sedežu, on pa je stal nad njo in zaprl vrata.
»Ti?« je rekla.
»Jaz,« je rekel s tujim, omahujočim, hripavim glasom.
In potem je bil na njej. Oči so se mu svetile v temi, ko jo je grizel v spodnjo ustnico, dokler ni pritekla kri, ena dlan pa je našla pot pod njeno spalno srajco in ji strgala hlačke dol. Ohromljena od strahu pred nožem, ki jo je bodel v kožo na vratu, je ležala, on pa je z ledji suval vanjo, še preden si je slekel hlače, kot kakšen ponorel pes, ki se goni.
»Samo besedico, pa te bom razrezal na koščke,« je zašepetal.
Nobena beseda ni prišla iz njenih ust. Ker je imela štirinajst let in je bila prepričana, da bo skozi streho zagledala zvezde, če bo le dovolj trdno zatiskala oči. Bog ima moč, da počne takšne stvari. Če je takšna Njegova volja.

2. poglavje
Nedelja, 13. december 2003. Obisk

Preučeval je svoj odsev v oknu vlaka. Poskušal ugotoviti, kaj je tisto, v čem je skrivnost. A videl ni ničesar posebnega, razen rdeče ovratne rute, samo brezizrazen obraz in oči in lase, ki so bili črni kot večna noč métroja, medtem ko se je vlak približeval predoru med Courcelles in Ternes. V naročju mu je ležal Le Monde in napovedoval sneg, čeprav so bile pariške ulice nad njim še vedno gole, hladne in zapuščene pod nepredirnim, nizko visečim oblačnim pokrovom. Nosnice so se mu razširile in vdihnil je šibak, toda razločen vonj po vlažnem cementu, vroči kovini, kolonjski vodi, tobaku, premočeni volni in žolču, smrad, ki ga nikoli niso mogli sprati iz sedežev na vlaku ali ga pregnati z zračenjem.
Okna so zavibrirala pod pritiskom, ki ga je ustvarjal vlak, ki se je bližal iz nasprotne smeri, in temo so začasno pregnali bledi pravokotniki svetlobe, ki so šinili mimo. Potegnil je rokav plašča gor in pogledal na uro Seiko SQ50, ki jo je dobil za plačilo od nekega naročnika. Stekelce je bilo že opraskano, zato ni bil prepričan, da je pristna. Četrt čez sedem. Bila je nedelja zvečer in vagon je bil samo napol zaseden. Ozrl se je okoli sebe. Ljudje so spali; na metroju so vedno spali. Sploh med tednom. Izklopili so se, zaprli oči in pustili, da se je dnevno potovanje spremenilo v interval niča brez sanj med rdečimi in modrimi linijami na zemljevidu metroja, kot nema povezava med službo in svobodo. Bral je o moškem, ki je tako sedel ves dan, z zaprtimi očmi, in se vozil od ene do druge končne postaje; šele ko so ob koncu dneva prišli očistit vagon, so odkrili, da je mrtev. Morda se je v katakombe spustil prav s tem namenom, da bi v bledo rumeni krsti nemoteno potegnil modro povezovalno linijo med življenjem in onstranstvom.
On pa je, prav nasprotno, vlekel črto v drugo smer. Nazaj v življenje. Čakal ga je nocojšnji posel in potem še oni drugi v Oslu. Zadnji. Potem bo za vedno prost katakomb.
Razglašen signal je najavil zapiranje vrat v Ternesu. Vlak je pospešil.
Zaprl je oči in si skušal predstavljati tisti drugi smrad. Vonj po tabletah za pisoarje in po svežem, vročem urinu. Vonj svobode. Njegova mama, učiteljica, je imela mogoče prav. Da človeški možgani lahko poustvarijo podrobne podobe vsega, kar si videl ali slišal, vonjev pa si ne morejo priklicati, niti tistih najosnovnejših.
Vonj. Po notranji strani vek so mu začele plesati slike. Takrat je imel petnajst let, sedel je na hodniku bolnišnice v Vukovarju, poslušal mamo, ki je momljaje molila k apostolu Tomažu, svetniku zaščitniku gradbenih delavcev, naj bog prizanese njenemu možu. Slišal je hrumenje srbskega topništva, ki je streljalo od reke, in krike tistih, ki so jih operirali na porodnem oddelku, kjer ni bilo več novorojenčkov, ker so ženske nehale rojevati, ko se je začelo obleganje mesta. V bolnišnici je delal kot kurir in naučil se je izklopiti njene zvoke, kričanje in topništvo. Toda ne vonjav. In en vonj ga je zasledoval bolj vztrajno kot vsi drugi. Kirurgi, ki so izvajali amputacije, so morali najprej zarezati skozi meso do kosti, potem pa, da pacient ne bi izkrvavel, so uporabili nekakšen spajkalnik, s katerim so zasmodili žile, da so se zaprle. Smrad po zažganem mesu in krvi je bil nekaj posebnega.
Na hodnik je prišel neki zdravnik in pomahal njemu in mami, naj vstopita. Ko je hodil proti postelji, se ni upal pogledati očeta; osredotočil se je na veliko rjavo dlan, ki je grabila za žimnico, kot bi jo hotela raztrgati na dvoje. Lahko bi ji uspelo, kajti njegov oče je imel najmočnejše roke v mestu. Bil je železokrivec – človek, ki je prišel na gradbišče, ko so zidarji opravili, ovil velike dlani okoli štrlečega železa, s katerim so utrjevali beton, in z enim samim izurjenim gibom ukrivil konce jeklenih palic in jih zvezal skupaj. Videl je očeta pri delu; bilo je, kot bi ožemal cunjo. Še nihče ni izumil stroja, ki bi učinkovitejše opravljal to delo.
Zatisnil je oči, ko je zaslišal, kako je oče zakričal od bolečine in muke: »Odpeljite ga ven!«
»Ampak prosil je.«
»Ven!«
Zdravnikov glas: »Krvavitev se je ustavila. Lotimo se dela!«
Nekdo ga je prijel pod pazduhami in ga dvignil. Skušal se mu je izviti, toda bil je premajhen in prelahek. In takrat se je zavedel smradu. Osmojeno meso in kri.
Zadnje, kar je slišal, je bil zdravnikov glas:
»Žago, prosim.«
Vrata za njim so se zaloputnila, padel je na kolena in nadaljeval molitev tam, kjer je mama nehala. Reši ga. Pohabi ga, toda reši ga. Bog ima moč, da počne takšne stvari. Če je takšna Njegova volja.
Začutil je, da ga nekdo gleda, odprl oči in znova je bil na metroju. Na sedežu nasproti njega je sedela ženska z napetimi čeljustnimi mišicami in naveličanim, oddaljenim pogledom, ki ga je hitro umaknila, ko se je križal z njegovim. Sekundni kazalec na njegovi uri se je odsekano premikal naprej, medtem ko si je ponavljal naslov. Potipal si je pulz. Normalen. Glavo je imel lahko, a ne prelahko. Ni mu bilo niti vroče niti mraz, ni čutil niti strahu niti užitka, niti zadovoljstva niti nezadovoljstva. Vlak je zaviral. Charles de Gaulle-Étoile. Še zadnjič je pogledal žensko. Gledala ga je, a če bi ga še kdaj srečala, pa čeprav nocoj, ga ne bi prepoznala.
Vstal je in se postavil k vratom. Zavore so zamolklo zaječale. Tablete za pisoar in urin. In svoboda. Tako nemogoča, kot je nemogoče spomniti se vonja. Vrata so zdrsela narazen.

Harry je stopil na peron in vdihnil topli podzemni zrak, medtem ko je bral naslov s koščka papirja. Slišal je, kako so se vrata zaprla, in začutil piš zraka na hrbtu, ko je vlak speljal. Potem je odšel proti izhodu. Reklamni pano nad dvigalom je oznanjal, da obstajajo načini, da se človek izogne prehladu. »Raje crknem,« je zakašljal, stlačil dlan globoko v žep volnenega plašča in poiskal škatlico cigaret pod čutaro in pločevinasto škatlo pastil za grlo.
Cigareta mu je poskakovala v ustih, ko je zakorakal skozi steklena vrata na prosto in zapustil ostro, nenaravno toploto oselske podzemne železnice, ter stekel po stopnicah v oselsko ultranaravno temo in temperature globoko pod ničlo. Harry se je instinktivno sključil. Egertorget. Na ta majhni, odprti trg v osrčju Osla so se stekale ulice za pešce; če je bilo sploh mogoče trditi, da ima mesto v tem letnem času srce. Trgovine so bile to nedeljo odprte, saj je bil predzadnji konec tedna pred božičem, in na trgu je mrgolelo ljudi, ki so hiteli sem in tja v rumeni svetlobi izložb skromnih, trinadstropnih trgovin, ki so obdajale trg. Harry je videl vrečke zavitih daril in si v mislih zabeležil, da mora nekaj kupiti za Bjarneja Møllerja, ki bo jutri še zadnjikrat prišel v službo na policijsko centralo. Harryjev šef in dolga leta njegov glavni zaščitnik je končno začel uresničevati načrt krčenja delovnih obveznosti in bo od naslednjega tedna naprej opravljal naloge tako imenovanega višjega posebnega preiskovalca na policijski postaji Bergen, kar je v resnici pomenilo, da lahko Bjarne Møller do upokojitve počne, kar se mu zljubi. Prijetna službica – ampak Bergen? Dež in vlažni hribi. In Møller sploh ni bil iz Bergna. Harry je imel Bjarneja Møllerja od nekdaj rad, čeprav ga ni vedno cenil.
Mimo njega je priracal moški, ki je bil od glave do peta oblečen v puhovko in smučarske hlače, kot kakšen astronavt, iz okroglega, rdečeličnega obraza so se mu dvigali oblački zmrznjene sape. Povešena ramena in zaprti zimski obrazi. Harry je opazil bledo žensko v tanki črni usnjeni jakni z luknjami na komolcih, ki je stala pred draguljarno, se prestopala z noge na nogo in z očmi prečesavala množico v upanju, da se bo njen dobavitelj kmalu prikazal. Klošar, ves zaraščen in neobrit, a zahomotan v topla, moderna oblačila, je sedel v joga položaju, se naslanjal na drog ulične svetilke in sklanjal glavo, kot bi meditiral, pred njim na tleh pa je stal rjav papirnat lonček za kavo. Harry je v zadnjih letih videval vse več klošarjev in v oči mu je padlo, da so si vsi podobni. Še enake papirnate lončke so imeli, kot bi šlo za kako tajno bratovščino. Mogoče so bila bitja iz vesolja, ki so tiho prevzemala nadzor nad njegovim mestom, njegovimi ulicami. Brez skrbi. Počuti se svobodnega.
Harry je vstopil v draguljarno.
»Lahko to popravite?« je vprašal mladeniča za pultom in mu pomolil dedkovo uro. Dobil jo je še kot otrok, v Åndalsnesu, na dan, ko so pokopali njegovo mamo. Skoraj prestrašen je bil, toda dedek ga je potolažil, da so ure tiste vrste reči, ki se predajajo iz roda v rod, in mu naročil, naj je nikar ne pozabi podariti naprej. »Preden bo prepozno.«
Harry je na uro čisto pozabil, dokler ga ni v njegovem stanovanju na Sofies gati obiskal Oleg, ki je srebrno uro našel v predalu, ko je iskal Harryjevega gameboya. Oleg, ki je imel deset let, a je že zdavnaj ugotovil, da s Harryjem delita strast do precej zastarele računalniške igrice tetris, je pozabil na dvoboj, ki se ga je veselil; namesto tega se je usedel in skušal spraviti uro v pogon.
»Pokvarjena je,« je rekel Harry.
»Ufff,« se je oglasil Oleg. »Vse se da popraviti.«
Harry je srčno upal, da ta trditev drži, toda bili so dnevi, ko je močno dvomil o tem. Kljub vsemu se je nedoločno spraševal, ali naj Olega seznani z Jokke in Valentinerne in njihovim albumom z naslovom Everything can be repaired. Po premisleku je sklenil, da Olegova mama Rakel najverjetneje ne bi bila navdušena nad tem, da bi njen nekdanji ljubimec in alkoholik njenega sina seznanil s pesmimi o alkoholizmu, ki jih je napisal in pel umrli džanki.
»Jo lahko popravite?« je vprašal mladeniča za pultom. Namesto odgovora so hitre, spretne roke odprle uro.
»Ne splača se.«
»Ne splača se?«
»Če greste v starinarnico, boste dobili enako uro, ki bo delovala boljše in stala manj, kot vas bo prišlo popravilo te.«
»Vseeno jo popravite,« je rekel Harry.
»Okej,« je rekel mladenič, ki je že začel pregledovati urin mehanizem in je bil pravzaprav videti precej zadovoljen s Harryjevo odločitvijo. »Vrnite se naslednji torek.«
Ko je Harry odhajal od draguljarja, je zaslišal omahujoč zvok ene same kitarske strune, ki je priplaval iz ojačevalca. Zvok je postal glasnejši, ko je kitarist, fant zmršene brade in v rokavicah brez prstov, privil enega od navijalcev. Bil je čas za enega od tradicionalnih predbožičnih koncertov, ko so na Egertorgetu znani umetniki nastopali za Vojsko odrešitve. Ljudje so se že začeli zbirati pred bendom, ki je zavzel položaj za črnim božičnim kotlom Vojske odrešitve, obešenem sredi trga.
»Si to ti?«
Harry se je obrnil. Bila je ženska z zadetimi očmi.
»Ti si, a ne? Si prišel namesto Snoopyja? Fiks potrebujem, takoj. Že …«
»Oprosti,« jo je prekinil Harry. »Nisem tisti, ki ga iščeš.«
Zastrmela se je vanj. Glavo je nagnila na stran, priprla oči, kot bi skušala oceniti, ali ji laže. »Jap, nekje sem te že videla.«
»Policaj sem.«
Premolknila je. Harry je vdihnil. Odziv je bil zapoznel, kot bi sporočilo moralo delati ovinke okoli zoglenelih nevronov in uničenih sinaps. Potem se je v njenih očeh prižgal medel soj sovraštva, ki ga je čakal Harry.
»Kifeljc?«
»A se nismo zmenili, da boste ostali na Plati,« je rekel in gledal mimo nje v pevca.
»Ha,« je rekla ženska, ki je stala naravnost pred Harryjem. »Nisi od Narkotikov. Tisti s televizije si, ki je ubil …«
»Oddelek za nasilna dejanja.« Harry jo je prijel za roko. »Poslušaj, na Plati boš dobila, kar potrebuješ. Ne sili me, da te odvlečem na postajo.«
»Ne morem.« Začela se mu je izvijati.
Harry je takoj odnehal in dvignil obe dlani. »Obljubi, da tukaj ne boš nič kupovala, pa bom šel. Okej?«
Dvignila je glavo. Tanke, anemične ustnice so se čisto narahlo stisnile. Kazalo je, da se ji zdi položaj zabaven. »Hočeš, da ti povem, zakaj ne morem na Plato?«
Harry je čakal.
»Ker je tam moj sin.«
Začutil je, kako se mu dviga želodec.
»Nočem, da me vidi tako. A štekaš, kifeljc?«
Harry je gledal v njen kljubovalni obraz in se trudil oblikovati stavek.
»Vesel božič,« je rekel in ji obrnil hrbet.
Harry je zabrisal čik v poteptan, rjav sneg in odkorakal. Hotel se je znebiti svoje službe. Ni videl ljudi, ki so mu prihajali nasproti, pa tudi oni, zazrti dol v moder led, kot da bi imeli slabo vest, niso videli njega. Kot da bi jih bilo sram, njih, državljane najbolj velikodušne socialne demokracije na svetu. »Ker je tam moj sin.«
V Fredensborgveinu, zraven oselske javne knjižnice, se je Harry ustavil pred številko, načečkano na ovojnico, ki jo je nosil. Nagnil se je nazaj in pogledal gor. Fasada je bila siva in črna in je bila pred nedavnim prepleskana. Na nekaterih oknih so že viseli božični okraski, obrisi na rumeni svetlobi stanovanj, ki so dajala vtis toplih, varnih domov. Mogoče so pa res, se je Harry silil verjeti. Silil, ker ne moreš dvanajst let delati pri policiji, ne da bi se okužil s prezirom do človeštva, ki je sestavni del službe. A treba mu je bilo priznati, da se je temu upiral z vsemi štirimi.
Našel je ime ob zvoncu, zaprl oči in iskal prave besede. Ni pomagalo. Njen glas mu je bil še vedno napoti.
»Nočem, da me vidi tako …«
Harry se je vdal. A obstaja pravi način, da poveš nemogoče?
S palcem je pritisnil na hladen kovinski gumb in nekje v bloku je zazvonilo.

Stotnik Jon Karlsen je odmaknil prst z zvonca, odložil težko plastično vrečko na pločnik in pogledal gor po fasadi. Stanovanjski blok je bil videti, kot bi prestal obleganje lahkega topništva. Veliki kosi ometa so odpadli in okna pogorelega stanovanja v prvem nadstropju so bila zabita z deskami. Najprej je odkorakal mimo Fredriksenove modre hiše; zdelo se je, da je mraz posesal vso barvo s hiš in vse fasade na Hausmanns gate so bile videti enake. Šele ko je na steni skvota zagledal napis Vestbredden, Zahodna banka, je ugotovil, da je šel predaleč. Razpoka v steklu vhodnih vrat je bila v obliki črke V. V kot victory, zmaga.
Jon je vzdrgetal v svoji vetrovki in bil je vesel, da je uniforma Vojske odrešitve, ki jo je nosil spodaj, izdelana iz čiste volne. Ko je šel po zaključku častniške šole iskat novo uniformo, mu nobena konfekcijska številka ni bila prav, zato so mu izdali blago in ga poslali h krojaču, ki mu je puhal dim v obraz in mimogrede pripomnil, da zavrača Jezusa kot svojega osebnega odrešenika. Kakor koli, krojač je dobro opravil svoje delo in Jon se mu je toplo zahvalil; ni bil vajen, da mu obleke pristajajo. Govorili so mu, da je to zaradi njegove zgrbljene drže. Tisti, ki so ga tega popoldneva videli prihajati po Hausmanns gate, bi zlahka pomislili, da se je sključil zato, da bi se skril ledeno mrzlemu decembrskemu vetru, ki je po pločnikih raznašal ledene sveče in pomrznjene odpadke, medtem ko se je mimo valil gost promet. Toda tisti, ki so ga poznali, bi rekli, da se Jon Karlsen drži sključeno, da ne bi bil videti tako visok. In da bi bil bližje nižjim od sebe. Kot zdaj, ko se je sklonil, da bi vrgel kovanec za dvajset kron v rjav papirnat lonček, ki ga je držala umazana, tresoča dlan zraven praga.
»Kako gre?« je Jon vprašal človeški sveženj, ki je v snežnem metežu prekrižanih nog sedel na kosu kartona na pločniku.
»Čakam na vrsto za metadonsko zdravljenje,« je rekel usmiljenja vredni stvor, z negotovim, monotonim glasom, kot bi izgovarjal slabo naučeno litanijo, medtem ko je strmel v Jonova črna uniformirana kolena.
»V Svetilnik pojdi, v našo kavarno v Urtegati,« je rekel Jon. »Pogrel se boš in dobil kaj za pod zob in …«
Preostanek je utonil v hrumenju prometa, ko je na semaforju za njima zasvetila zelena luč.
»Nimam časa,« je odvrnil sveženj. »A imaš mogoče petdesetaka?« Neomajna osredotočenost odvisnikov je Jona vedno znova presenetila. Vzdihnil je in v lonček potisnil bankovec za sto kron.
»Vsaj poglej, če boš našel kaj toplega za obleč v Fretexu. Če ne, imamo v Svetilniku nekaj novih zimskih bund. Še zmrznil boš v tej tanki kavbojski jakni.«
Sprijaznil se je, da bo šla njegova miloščina za nakup droge. Pa kaj potem? Vedno isti refren, samo še eden v vrsti nerešljivih moralnih precepov, ki so polnili njegove dni.
Jon je še enkrat pritisnil na zvonec. V umazani izložbi zraven vhodnih vrat je zagledal svoj odsev. Thea je rekla, da je velik moški. Pa sploh ni velik. Majhen je. Majhen vojak. Toda ko bo končal, bo mali vojak zdirjal dol po Møllerveinu, čez Akerselvo, kjer se začenjata vzhodni Oslo in Grünerløkka, pa skozi park Sofijenberg v blok na Gøteborggati 4, ki ga je imela v lasti Vojska in ga je oddajala svojim uslužbencem, odklenil bo vrata vhoda B, rekel živjo enemu od drugih najemnikov in upal, da bo ta sklepal, da je namenjen v svoje stanovanje v tretjem nadstropju. Potem se bo z dvigalom odpeljal v četrto nadstropje, skozi galerijo stopil v stavbo A, se prepričal, da ni nikogar, in se napotil k Theinim vratom in potrkal na dogovorjeni način. Ona mu bo odprla in lahko se bo zavlekel v njen objem in se pogrel.
Nekaj se je treslo.
Najprej je mislil, da so tla, mesto, temelji. Odložil je vrečo in zakopal roko v žep. Mobilnik mu je vibriral v dlani. Na zaslonu je bila Ragnhildina številka. Tretjič danes. Vedel je, da ne more več odlašati; moral ji bo povedati. Da se bosta on in Thea zaročila. Ko bo našel prave besede. Telefon je vrnil v žep in se izognil svojemu odsevu. Vendar se je odločil. Ne bo več strahopetec. Odkrit bo. Velik vojak bo. Za Theo na Gøteborggati. Za svojega očeta na Tajskem. Za Gospoda tam zgoraj.
»Ja,« se je zaslišalo vpitje iz domofona nad zvonci.
»O, živjo. Jon tukaj.«
»Kdo?«
»Jon iz Vojske odrešitve.«
Jon je čakal.
»Kaj hočeš?« je zahreščal glas.
»Hrano sem vam prinesel. Mislil sem, da morda potrebujete …«
»A imaš kaj cigaret?«
Jon je požrl slino in se prestopil v snegu. »Ne, tokrat sem imel denarja samo za hrano.«
»Sranje.«
Spet je bilo vse tiho.
»Halo?« je zavpil Jon.
»Ja, ja. Razmišljam.«
»Če hočete, bom prišel pozneje.«
Mehanizem je zabrnel in Jon je hitro odrinil vrata.
Na stopnišču so bili časopisi, prazne steklenice in zmrznjene luže rumenega urina. Po zaslugi mraza Jonu ni bilo treba vdihovati rezkega, grenko-sladkega vonja, ki je polnil hodnik v toplejših dneh.
Trudil se je, da med hojo ne bi povzročal hrupa, toda njegovi koraki so vseeno odmevali po stopnicah. Ženska, ki je stala na pragu in ga čakala, se je pričakujoče zastrmela v vrečke. Da ji ne bi bilo treba pogledati mu v oči, je pomislil Jon. Imela je zabuhel obraz, ki so ga prinesla dolga leta odvisnosti, bila je predebela, pod domačo haljo je nosila umazano belo majico. Skozi vrata je prihajal vonj po postanem in zatohlem.
Jon se je ustavil na podestu in odložil vrečke. »Je vaš mož doma?«

»Ja, tukaj je,« je rekla v blagozvočni francoščini.
Bila je čedna. Visoke ličnice in velike, mandljaste oči. Ozke, blede ustnice. In lepo oblečena. Vsaj tisti del nje, ki ga je videl skozi špranjo med vrati, je bil lepo oblečen.
Nagonsko si je popravil ovratno ruto.
Varnostna ključavnica med njima je bila iz trde medenine in pritrjena na težka hrastova vrata brez ploščice s priimkom. Ko je stal pred blokom na aveniji Carnot in čakal, da mu hišnica odpre vrata, je opazil, da je vse videti novo in drago, okovje na vratih, zvonci, cilindrične ključavnice. In dejstvo, da so bile bledo rumena fasada in bela polkna, prekriti z grdo, umazano plastjo črnega smoga, je samo še poudarjalo uglednost tega pariškega okrožja. Na hodniku so visela originalna olja na platnu.
»Kaj hočete?«
Oči in ton glasu niso bili niti prijazni niti neprijazni, a v njih je bil morda kanec dvoma zaradi njegove grozne francoske izgovarjave.
»Sporočilo imam, madame.«
Obotavljala se je. A na koncu je ravnala, kot je bilo pričakovati.
»Prav. Lahko počakate tukaj, da ga grem iskat?«
Zaprla je vrata in ključavnica se je zaskočila z dobro naoljenim klikom. Udaril je z nogo ob tla. Moral bi se naučiti boljše govoriti francosko. Mama ga je ob večerih pitala z angleščino, ampak njegova francoščina je bila brezupna. Nič ni pomagalo. Zastrmel se je v vrata. Francoski balkon. Francoski obisk. Čedna.
Pomislil je na Gorana. Goran z belim nasmehom je bil eno leto starejši od njega, torej je imel zdaj osemindvajset let. Je bil še vedno tako čeden? Svetlolas, droben in ljubek kot deklica? V Gorana je bil zaljubljen, brez predsodkov in brezpogojno, kot so lahko zaljubljeni samo otroci.
Zaslišal je korake iz notranjosti. Moške korake. Nekdo si je dal opravka s ključavnico. Modra povezovalna linija med službo in svobodo, od tod do mila in urina. Kmalu bo sneg. Pripravil se je.

Med vrati se je prikazal moški obraz.
»Kaj klinca hočeš?«
Jon je dvignil plastične vrečke in poskusil z nasmehom. »Svež kruh sem prinesel. Lepo diši, kajne?«
Fredriksen je položil veliko rjavo dlan ženski na ramo in jo odrinil. »Nič drugega ne voham kot tvojo krščansko kri …« Izgovorjeno je bilo z jasno, trezno dikcijo, toda razširjene zenice v bradatem obrazu so pripovedovale drugo zgodbo. Oči so se skušale osredotočiti na nakupovalne vrečke. Videti je bil kot velik, močan moški, ki se je od znotraj skrčil. Njegovo okostje in celo njegova lobanja so postali manjši v koži, ki se je povesila, tri številke prevelika, z zlonamernega obraza. Fredriksen si je z umazanim prstom podrgnil sveže ureznine na korenu nosu.
»Saj nama ne boš pridigal, ne?«
»Ne, pravzaprav sem hotel …«
»Daj no, vojak. Gotovo hočeš kaj v zameno. Mojo dušo, na primer.«
Jon je vzdrgetal v svoji uniformi. »Jaz se ne ukvarjam z dušami, Fredriksen. Lahko pa skrbim za hrano, zato …«
»Oh, gotovo lahko najprej poskrbiš še za pridigo.«
»Kot sem rekel …«
»Pridigaj!«
Jon je obstal in se zastrmel v Fredriksna.
»Pridigaj s tem svojim umazanim gobcem!« je vpil Fredriksen. »Pridigaj, da bova lahko jedla čiste vesti, ti vzvišeni krščanski pankrt. Daj že enkrat. Kaj nama danes sporoča bog?«
Jon je odprl usta, pa jih zaprl. Požrl slino. Spet poskusil in tokrat so ga glasilke ubogale. »Sporoča, da je njegov edini sin umrl … za naše grehe.«
»Lažeš!«

»Ne, bojim se, da nisem,« je rekel Harry, opazujoč prestrašeni obraz moškega med vrati pred seboj. V zraku je bil vonj po kosilu, iz ozadja je prihajal žvenket pribora. Družinski človek. Oče. Do sedaj. Moški se je popraskal po podlakti in strmel v točko nad Harryjevo glavo, kot bi bil kdo tam. Praskanje je povzročalo neprijeten, rezek zvok.
Žvenket pribora je ponehal. Za moškim so se ustavile drsajoče stopinje in majhna dlan je legla na njegovo ramo. Prikazal se je ženski obraz z velikimi, rdeče obrobljenimi očmi.
»Kaj je, Birger?«
»Ta policist nama je prišel nekaj povedat,« je rekel Birger z brezizraznim glasom.
»Kaj?« je vprašala ženska in gledala v Harryja. »Gre za najinega sina? Za Pera?«
»Da, fru Holmen,« je rekel Harry in videl, kako se ji je strah prikradel v oči. Iskal je nemogoče besede. »Pred dvema urama smo ga našli. Vaš sin je mrtev.«
Moral je pogledati proč.
»Ampak … on … kje …?« Njene oči so s Harryja preskočile na moža, ki se je še naprej praskal po roki.
Do krvi se bo, je pomislil Harry in se odkrehal. »V zabojniku v pristanišču. Tako kot smo se bali. Že nekaj časa je bil mrtev.«
Zdelo se je, da je Birger Holmen izgubil ravnotežje, opotekel se je nazaj v napol osvetljeno vežo in se prijel za stojalo za klobuke. Ženska je stopila naprej in Harry je videl, da je moški za njo padel na kolena.
Harry je vdihnil in potisnil dlan pod plašč. Kovinska čutara je bila ledeno hladna pod njegovimi prsti. Našel je, kar je iskal, in izvlekel ovojnico. Pisma ni prebral, a je še predobro poznal vsebino. Kratko uradno sporočilo o smrti, brez ene same odvečne besede. Obvestilo o smrti kot birokratsko dejanje.
»Žal mi je, toda moja naloga je, da vama izročim tole.«

»Kaj je vaša naloga?« je vprašal majhen moški srednjih let v svetovljanski francoščini, ki ni bila značilna za višje razrede, temveč za tiste, ki hočejo dajati vtis, da jim pripadajo. Obiskovalec ga je preučeval. Vse se je ujemalo s fotografijo v ovojnici, celo obupen vozel kravate in ohlapen rdeč domač suknjič.
Ni vedel, kaj je ta moški storil grdega. Dvomil je, da je bilo kaj fizičnega, kajti kljub razdraženemu izrazu je bila govorica njegovega telesa defenzivna, skoraj tesnobna, celo na vratih lastnega doma. Je kradel denar, poneverjal? Lahko bi bil tip, ki dela s številkami. Toda ne z velikimi zneski. Čeprav je imel privlačno ženo, je bil podoben nekomu, ki si tu in tam rad privošči malo spremembe. Mogoče ji je bil nezvest, mogoče je spal z ženo napačnega moškega. Ne. Majhni moški z nadpovprečnimi sredstvi in ženami, ki so veliko privlačnejše od njih, se praviloma več ubadajo z njeno nezvestobo. Moški mu je šel na živce. Dlan je potisnil v žep.
»To,« je rekel in na napeto medeninasto verigo postavil cev Llama Minimaxa, ki ga je kupil za samo tristo dolarjev, »je moja naloga.«
Nameril je dušilec. To je bil raven kovinski tul, ki ga je izdelal puškar v Zagrebu, privit na cev pištole. Spoj je bil izoliran z navadnim črnim lepilnim trakom. Seveda bi lahko kupil tako imenovan kakovostni dušilec za več kot sto evrov, toda čemu? Nič ne more zadušiti zvoka krogle, ki predre zvočni zid, eksplozije vročega plina, ko se sreča s hladnim zrakom, in mehanskih delov, ki udarjajo drug ob drugega. Pištole z dušilci, ki zvenijo kot pokovka pod pokrovom, so navadna hollywoodska izmišljotina.
Eksplozija je bila kot pok biča. Pritisnil je obraz na ozko režo.
Moža s fotografije ni bilo več; s truščem je omahnil nazaj. Veža je bila temačna, toda v stenskem ogledalu je videl sled svetlobe od vrat in svoje povečano oko v zlatem okviru. Mrtvi moški je ležal na debeli preprogi. Perzijska? Navsezadnje je le imel denar.
Zdaj je imel majhno luknjo v čelu.
Pogledal je gor in srečal ženine oči. Če je bila njegova žena. Stala je na pragu druge sobe. Za njo velika rumena orientalska svetilka. Dlan si je držala pred usti in strmela vanj. Na kratko ji je pokimal. Potem je previdno zaprl vrata, spravil pištolo v ramenski tok in se začel spuščati po stopnicah. Nikoli ni uporabljal dvigala, kadar je bežal. Ali si sposojal avtomobilov ali motorjev ali česar koli, kar bi se lahko pokvarilo. In nikoli ni tekel. Ni govoril ali kričal; po glasu te lahko prepoznajo.
Pobeg je bil najnevarnejši del posla, pa tudi del, ki ga je imel najraje. Kot bi letel skozi nič brez sanj.
Iz stanovanja v pritličju je stopila hišnica in ga zaprepadeno opazovala. Zašepetal je Au revoir, madame, a je samo v tišini bolščala vanj. Ko jo bo čez kako uro zaslišala policija, jo bodo prosili, naj ga opiše. In ustregla jim bo. Moški, povprečne zunanjosti, srednje višine. Dvajset let. Mogoče pa trideset. Kakor koli, ne štirideset, bo pomislila.
Stopil je na ulico. Zamolklo hrumenje Pariza, kot grmenje, ki se nikoli ne približa, a tudi nikoli ne poneha. Llamo Minimax je odvrgel v jašek, ki ga je že prej izbral za to. V Zagrebu sta ga čakali dve novi, nikoli rabljeni pištoli istega proizvajalca. Popust na količino.
Ko je letališki avtobus čez eno uro zapeljal mimo Porte de la Chapelle, na avtocesti med Parizom in Charlesom de Gaullom, je bil zrak poln snežink. Sedale so na posušene, bledo rumene travne bilke, ki so štrlele v sivo nebo.
Po tem, ko se je prijavil za let in šel skozi varnostno kontrolo, se je odpravil naravnost na moško stranišče. Obstal je na koncu vrste belih pisoarjev, se odpel in poškropil bele tablete na dnu pisoarja. Zaprl je oči in se osredotočil na sladki vonj paradadiklorbenzena in limonove dišave znamke J & J Chemicals. Na modri liniji do svobode ga je čakal samo še en postanek. Povaljal je ime po jeziku. Oslo.

3. poglavje
Nedelja, 13. december. Ugriz
V rdeči coni v šestem nadstropju policijske centrale, stolpnici iz betona in stekla z največjo gostoto policije na Norveškem, se je Harry naslonil nazaj v svojem stolu v sobi 605. To je bila pisarna, ki jo je Halvorsen – mladi policist, s katerim je Harry delil deset kvadratnih metrov – imenoval »klirinška hiša«, po skrivnostni obveščevalni službi Evropske unije, in ki jo je Harry, ko je bilo treba Halvorsna prizemljiti za stopničko ali dve, imenoval »vrtec«.
Toda v tem trenutku je bil Harry sam, strmel je v steno, kjer bi bilo morda okno, če bi obveščevalna služba imela okna.
Bila je nedelja; poročilo je napisal in lahko bi odšel domov. Zakaj torej ni? Skozi namišljeno okno je videl ograjeno pristanišče v Bjørviki, kjer je svež sneg kot konfeti ležal na zelenih, rdečih in modrih zabojnikih. Primer je bil rešen. Per Holmen, mlad heroinski odvisnik, je imel dovolj življenja in si je v nekem zabojniku dal še zadnji šus. Iz pištole. Nobenih zunanjih znakov nasilja; pištola je ležala ob njem. Kolikor so vedeli fantje, ki so delali pod krinko, Per Holmen nikomur ni bil dolžan. Ko dilerji usmrtijo džankije z dolgovi, tega po navadi ne skušajo zakamuflirati. Prav nasprotno. Jasen primer samomora. Čemu bi torej zapravil večer s stikanjem po turobnem, prepišnem pristaniškem terminalu, kjer bo našel samo še več gorja in bridkosti?
Harry je pogledal svoj volneni plašč, ki je visel na stoječem obešalniku. Mala čutara v notranjem žepu je bila polna. In nedotaknjena, odkar je oktobra odšel v vinmonopolet , kupil steklenico svojega največjega sovražnika, Jima Beama, napolnil čutaro, preostanek pa izlil v odtok. Odtlej je strup ves čas nosil s sabo, podobno kot nacisti, ki so tablete cianida hranili v podplatih svojih čevljev. Čemu ta bedasta zamisel? Ni vedel. Ni mu bilo treba vedeti. A se je obneslo.
Harry je pogledal na uro. Kmalu bo enajst. Doma je imel zelo iztrošen aparat za espresso in DVD, ki si ga je kupil prav za take večere. Vse o Evi, Mankiewiczeva mojstrovina iz 1950 z Bette Davis in Georgeem Sandersom.
Tehtal je. In vedel, da bo zmagalo pristanišče.
Harry je privihal zavihke plašča in stal s hrbtom proti severnemu vetru, ki je pihal skozi visoko ograjo pred njim in delal zamete okoli zabojnikov notri. Območje pristanišča s prostranimi praznimi prostori je bilo videti kot puščava ponoči.
Ograjeni terminal z zabojniki je bil razsvetljen, toda drogovi svetilk so se zibali v sunkih vetra in kovinski zabojniki, naloženi po dva ali trije, so metali sence po prehodih. Tisti, ki ga je vzel na piko Harry, je bil rdeče barve, ki se je tepla z oranžno barvo policijskega traku. To je bilo krasno zatočišče za decembrsko noč v Oslu, s skoraj enako stopnjo udobja, kot so jo ponujale celice na oddelku za pridržanje na policijski centrali.
V poročilu forenzičnega oddelka – pravzaprav bi mu težko rekli oddelek, saj je štel enega detektiva in enega tehnika – je pisalo, da je bil zabojnik že nekaj časa prazen. Nezaklenjen. Čuvaj je pojasnil, da zabojnikov ne zaklepajo preveč vestno, saj je območje ograjeno, poleg tega pa tudi nadzorovano. Kljub vsemu je odvisniku uspelo priti noter. Per Holmen, tako je predvideval, je bil eden od množice tistih, ki so postavali okoli Bjørvike, ki je bila le lučaj stran od »narkosupermarketa« na Plati. Je čuvaj mogoče zamižal na eno oko in se pretvarjal, da ne vidi, da zabojnike uporabljajo za bivanje? Je mogoče vedel, da na ta način tu in tam reši kako življenje?
Zabojnik ni imel ključavnice, na vratih ograje pa je bila velika, debela žabica. Harryju je bilo žal, da ni poklical s policijske centrale in se napovedal. Če so bili tukaj kakšni čuvaji, on ni videl nobenega.
Harry je pogledal na uro. Preudarjal je in si ogledoval vrh ograje. Bil je v dobri formi. V tako dobri že dolgo ni bil. Alkohola se ni dotaknil že vse od tiste katastrofe lani poleti, redno je telovadil. Več kot redno. Preden je zapadel sneg, je podrl stari rekord Toma Waalerja v teku čez ovire v Økernu. Nekaj dni zatem ga je Halvorsen previdno vprašal, ali ima ves ta trening kaj opraviti z Rakel. Dobil je namreč vtis, da se ne videvata več. Harry je mlademu policistu odrezavo, toda vljudno pojasnil, da si res delita pisarno, zasebnega življenja pa ne. Halvorsen je skomignil, vprašal, s kom se Harry še pogovarja, in dobil potrditev svojih domnev, ko je Harry vstal in odkorakal iz sobe 605.
Tri metre. Brez bodeče žice. Preprosto. Harry se je prijel ograje tako visoko, kot je mogel, postavil stopala na steber in se vzravnal. Premaknil je desnico višje, nato še levico in obvisel, dokler ni s stopalom našel opore. Premikaj se kot gosenica. Zavihtel se je čez na drugo stran.
Dvignil je zapah in odprl vrata zabojnika, vzel ven težko, črno vojaško baterijo, se sklonil pod policijski trak in stopil noter.
Notri je vladala zlovešča tišina; zdelo se je, da je tudi zvok zamrznil.
Harry je prižgal baterijo in posvetil po zabojniku. V svetlobnem snopu je videl s kredo narisan obris na tleh, kjer so našli Holmna. Beate Lønn, šefica forenzikov v novi stavbi v Brynsalleenu, mu je pokazala slike. Holmen je sedel s hrbtom, naslonjen na steno, na desnem sencu je imel luknjo, pištolo je držal v desni roki. Zelo malo krvi. To je bila dobra stran strelov v glavo. Edina dobra stran. Pištola je izstrelila kroglo skromnega kalibra, tako da je bila vhodna rana majhna, izhodne pa ni bilo. Forenziki bodo kroglo našli v lobanji, kjer se je odbijala naokoli kot kroglica v fliperju in naredila kašo iz tistega, s čimer je Per Holmen nekoč razmišljal, sprejemal odločitve in na koncu ukazal svojim prstom, naj potegnejo za petelina.
»Nepojmljivo,« so radi pripomnili njegovi kolegi, ko so govorili o mladih ljudeh, ki so se odločili, da si vzamejo življenje. Harry je domneval, da to govorijo, da bi se zaščitili, da bi odbili že samo misel na to. Če ni bilo tako, potem ni razumel, kaj hočejo povedati z besedo nepojmljivo.
Vseeno pa je bila to beseda, ki jo je uporabil danes popoldne, ko je stal na vhodu in gledal v vežo, kjer je klečal Holmnov oče, zgrbljen in tresoč se od hlipanja. In ker Harry ni imel besed tolažbe, ki bi jih izrekel ob smrti, bog, odrešitev, življenje po življenju ali smisel, je samo šibko zamomljal: »Nepojmljivo …«
Harry je ugasnil baterijo in jo vtaknil v žep plašča; zagrnila ga je tema.
Pomislil je na svojega očeta. Olav Hole, upokojeni učitelj in vdovec, ki je živel v hiši v Oppsalu. Na to, kako so mu zasijale oči, ko sta ga enkrat na mesec obiskala Harry ali Søs, in kako je sij počasi bledel, ko so pili kavo in govorili o nepomembnih stvareh. Vse, kar mu je kaj pomenilo, je bilo na fotografiji na častnem mestu na klavirju, ki ga je nekoč igrala ona. Olav Hole ni počel skoraj ničesar. Bral je svoje knjige. O deželah in cesarstvih, ki jih nikoli ne bo videl in si jih ni več želel videti, saj ona ni mogla več z njim. »Največja izguba od vseh,« je rekel ob redkih priložnostih, ko so se pogovarjali o njej. In zdaj je Harry razmišljal, katere besede bi uporabil Olav Hole tistega dne, ko bi mu prišli povedat, da je njegov sin mrtev.
Harry je odšel iz zabojnika in odkorakal proti ograji. Se zagrabil z obema rokama. Potem je nastopil eden tistih čudnih trenutkov nenadne popolne tišine, ko veter zajema sapo, kot bi razmišljal, ali naj zapiha in v katero smer, in v zimski temi slišiš samo pomirjajoče hrumenje mesta. To in zvok časopisa, ki ga je veter nosil po zraku in je drsal po makadamu. Toda veter se je unesel. Ni bil časopis, bile so stopinje. Hitre, lahke stopinje. Lažje od korakov.
Šape.
Harryjevo srce je podivjalo in obrnjen k ograji je bliskovito hitro upognil kolena. In se vzravnal. Šele pozneje se mu je posvetilo, kaj ga je tako prestrašilo. To je bila tišina in dejstvo, da v tej tišini ni slišal ničesar, nobenega renčanja, nobenih znakov napada. Kot da ga tisto, kar je bilo v temi, ne bi hotelo prestrašiti. Prav nasprotno. Zalezovalo ga je. Če bi se Harry kaj spoznal na pse, bi morda vedel, da obstaja pasma psov, ki nikoli ne renčijo, niti, kadar so prestrašeni, niti, kadar napadejo: samec pasme črni metzner. Harry je stegnil roko gor in se znova oprl s koleni, ko je zaslišal spremembo ritma in potem tišino, in vedel, da se je žival pognala v skok. Odrinil se je navzgor.
Trditev, da ne čutiš bolečine, kadar ti strah požene adrenalin po krvi, je v najboljšem primeru nenatančna. Harry je zakričal, ko so se mu zobje velikega, slokega psa zasadili v meso desne noge in se zadirali globlje in globlje, dokler niso pritisnili na občutljivo tkivo pokostnice. Žičnata ograja se je upogibala, težnost je oba vlekla navzdol, toda Harryju je v golem obupu uspelo, da se je zadržal. V normalnih okoliščinah bi bil zdaj že na varnem. Kajti vsak drug pes, ki tehta toliko kot odrasel črni metzner, bi ga že zdavnaj izpustil. Toda črni metzner ima zobe in čeljustne mišice, ki lahko zdrobijo kost, od tod tudi domnevni sloves, da je sorodnik kosti goltajoče lisaste hijene. Tako je torej obvisel tam, pribit na Harryjevo nogo z dvema podočnikoma, zamaknjenima nazaj v zgornji čeljusti, in enim v spodnji čeljusti, ki je stabiliziral ugriz. Drugi podočnik v spodnji čeljusti si je zlomil na jekleni protezi, ko je bil star komaj tri mesece.
Harryju je uspelo položiti levi komolec čez rob ograje in potem poskušal oba potegniti gor, toda pes se je z eno taco zataknil v žico. Z desno dlanjo je tipal po žepu plašča, našel, kar je iskal, in zgrabil gumirani ročaj baterije. Pogledal je dol in prvič videl žival. Črne oči v enako črnem obrazu so se zamolklo bleščale. Harry je zavihtel baterijo. Psa je zadela v glavo med ušesa in tako močno, da je zaslišal škrtanje. Dvignil je baterijo in spet udaril. Zadel občutljivi smrček. V obupu zamahnil proti očem, ki še vedno niso pomežiknile. Izgubil prijem okoli ročaja, da je baterija padla na tla. Pes mu je še vedno visel z noge. Harry kmalu ne bo imel več moči, da bi se še držal ograje. Ni hotel razmišljati o tem, kaj bi utegnilo slediti, a se ni mogel zaustaviti.
»Na pomoč!«
Harryjev šibki krik je odnesel veter, ki se je spet okrepil. Preprijel se je in na lepem ga je prijelo, da bi se zasmejal. Saj se vendar ne more tako končati? Da ga bodo našli na pristaniškem terminalu z raztrganim vratom kot žrtev pobesnelega psa čuvaja? Harry je globoko vdihnil. Ostri robovi mrežaste ograje so se mu zadirali v pazduhe; izgubljal je moč v prstih. Še nekaj sekund, pa se bo izpustil. Ko bi vsaj imel orožje. Ko bi imel namesto čutare steklenico, bi jo lahko razbil in potem psa zabodel.
Čutara!
Harry je z zadnjimi močmi segel za plašč in izvlekel čutaro. Zamašek si je stlačil v usta, zasadil zobe v kovinski vršiček in zavrtel. Zamašek se je zrahljal, držal ga je med zobmi, medtem ko mu je tekočina napolnila usta. Skozi telo mu je stekel šok. Jezus. Pritisnil je obraz na ograjo, na silo zaprl oči, da so oddaljene luči hotela Plaza in Opere postale bele proge v temi. Z desnico je spuščal čutaro, dokler ni bila tik nad rdečimi pasjimi čeljustmi. Potem je izpljunil zamašek in viski, zamomljal skål in izpraznil čutaro. Pasji očesi sta v popolni osuplosti dve dolgi sekundi strmeli gor v Harryja, medtem ko je rjavkasta tekočina žuborela in klokotala po Harryjevi nogi naravnost med odprte čeljusti. Žival je zrahljala prijem. Harry je zaslišal plosk živega mesa ob makadam. Sledilo mu je nekakšno predsmrtno hropenje in zateglo cviljenje, potem pa še praskanje šap in psa je požrla tema, iz katere se je prikazal.
Harry je zavihtel noge čez ograjo. Zavihal si je hlačnico. Tudi brez baterije je vedel, da bo večer preživel pri dežurnem zdravniku in ne ob gledanju filma Vse o Evi.

Jon je ležal z glavo v Theinem naročju in zaprtih oči užival v enakomernem brnenju televizije. Na sporedu je bila ena od serij, ki jih je Thea oboževala. Kralj Bronxa. Mogoče pa Kralj Queensa?
»Si vprašal brata, ali bo prevzel tvojo izmeno na Egertorgetu?« je vprašala Thea.
Položila mu je dlan na oči. Duhal je sladki vonj njene kože, ki mu je povedal, da si je pred kratkim vbrizgala inzulin.
»Katero izmeno?« je vprašal Jon.
Sunkovito je odmaknila dlan in se nejeverno zastrmela vanj.
Jon se je zasmejal. »Pomiri se. Že zdavnaj sem govoril z Robertom. Pristal je.«
Pomirjeno je zagodrnjala. Jon je zgrabil njeno dlan in si jo položil nazaj čez oči.
»Nisem mu povedal, da je tvoj rojstni dan,« je rekel. »Nisem prepričan, da bi pristal, če bi vedel.«
»Zakaj ne?«
»Ker je čisto nor nate, in ti to veš.«
»Tako praviš ti.«
»Ampak on tebi ni všeč.«
»To ni res!«
»Zakaj pa potem vedno zakrkneš, ko omenim njegovo ime?«
Naglas se je zasmejala. Gotovo je bilo kaj v Bronxu. Ali v Queensu.
»Si dobil mizo v restavraciji?« je vprašala.
»Ja.«
Nasmehnila se je in mu stisnila roko. Potem je namrščila obrvi. »Razmišljala sem. Lahko bi naju kdo videl.«
»Iz Vojske? Ne pride v poštev.«
»In če bi naju videli?«
Jon ni odgovoril.
»Mogoče je čas, da se nehava skrivati,« je rekla.
»Ne vem,« je rekel. »A ne bi bilo boljše, da počakava, dokler ne bova popolnoma prepričana, da …«
»A nisi prepričan, Jon?«
Jon je premaknil dlan in se osuplo zazrl vanjo: »Thea, prosim te. Dobro veš, da te ljubim bolj kot vse na svetu. Ne gre za to.«
»Za kaj pa potem?«
Jon je vzdihnil in se usedel zraven nje. »Ne poznaš Roberta, Thea.«
Suho se je nasmehnila. »Poznam ga, odkar smo bili otroci, Jon.«
Jon se je nemirno presedel. »Ja, ampak so stvari, ki jih ne veš. Ne veš, kako zelo se zna razjeziti. To ima po očetu. Lahko je nevaren, Thea.«
Naslonila se je na steno in se zastrmela v zrak.
»Predlagam, da še malo počakava.« Jon si je stiskal dlani. »Tudi iz obzirnosti do tvojega brata.«
»Rikarda?« je presenečeno rekla.
»Ja. Kaj bi rekel, če bi njegova lastna sestra prav zdaj objavila, da je zaročena z manoj?«
»Aha, že vidim, kaj hočeš reči. Ker se oba potegujeta za mesto vodje administracije?«
»Saj veš, da visoki svet od uglednih častnikov pričakuje, da se bodo poročili s spodobno častnico. Če bi oznanil svojo zaroko s Theo Nilsen, hčerko Franka Nilsna, desne roke poveljnika, bi bilo taktično odlično. Ne vem pa, če bi bilo prav tudi z moralnega vidika.«
Thea si je grizla spodnjo ustnico. »Zakaj je ta služba tako pomembna zate in za Rikarda?«
Jon je skomignil. »Vojska nama je plačala častniško šolo in štiri leta dodiplomskega študija ekonomije. Mislim, da Rikard razmišlja tako kot jaz. Če Vojska odrešitve išče tvoj profil, je tvoja dolžnost, da se prijaviš.«
»Mogoče ne ti ne on ne bosta dobila službe. Oče pravi, da za vodjo administracije še nikoli niso imenovali mlajšega od petintrideset let.«
»Vem.« Jon je vzdihnil. »Ne povej nikomur, ampak v resnici bi mi odleglo, če bi službo dobil Rikard.«
»Odleglo?« je ponovila Thea. »Tebi? Pa saj si že več kot eno leto odgovoren za vse nepremičnine v Oslu, ki jih oddajamo.«
»Res je, ampak vodja administracije ima pod seboj vso Norveško, Islandijo in Ferske otoke. A veš, da ima Vojska samo na Norveškem v lasti več kot 250 parcel s tristo stavbami?« Jon se je potrepljal po trebuhu in se zastrmel v strop z znanim zaskrbljenim izrazom. »Danes sem videl svoj odsev v neki izložbi in prešinilo me je, kako majhen sem.«
Zdelo se je, da ga Thea ni slišala. »Nekdo je povedal Rikardu, da bo tisti, ki bo dobil to službo, postal naslednji poveljnik.«
Jon se je naglas zasmejal. »Tega si pa res ne želim.«
»Ne zafrkavaj se, Jon.«
»Ne zafrkavam se, Thea. Midva sva pomembnejša. Povem ti, da me služba vodje administracije ne zanima, zato objaviva najino zaroko. Lahko si poiščem kakšno drugo delo. Tudi korporacije potrebujejo ekonomiste.«
»Ne, Jon,« je rekla Thea, zgrožena. »Boljšega od tebe nimamo. Moramo te uporabiti tam, kjer te najbolj potrebujemo. Rikard je moj brat, vendar ni tako … inteligenten, kot ti. Počakajva, da bo odločitev sprejeta, potem pa jim bova povedala za zaroko.«
Jon je skomignil.
Thea je pogledala na uro. »Nocoj boš moral oditi pred dvanajsto. Včeraj mi je Emma v dvigalu rekla, da jo je skrbelo zame, ko je slišala, da so se moja vrata sredi noči odprla in zaprla.«
Jon je zavihtel noge na tla. »Ne razumem, zakaj sploh še živiva tukaj.«
Grajajoče ga je pogledala. »Zato, da paziva drug na drugega.«
»Prav,« je vzdihnil. »Paziva drug na drugega. Potem pa lahko noč.«
Zrinila se je k njemu in mu z roko smuknila pod srajco; presenečen je začutil, da je njena dlan potna, kot bi stiskala pest ali se oklepala nečesa. Privila se je obenj in njeno dihanje je postalo hitrejše.
»Thea,« je rekel. »Ne smeva …«
Otrpnila je. Potem je vzdihnila in odmaknila dlan.
Jon je bil začuden. Doslej ga Thea nikoli ni zapeljevala, prej nasprotno. Zdelo se je, da se boji telesnega stika. In to sramežljivost je cenil. Zdela se je pomirjena, ko je po njunem prvem zmenku citiral božje zakone in rekel: »Za Vojsko odrešitve je vzdržnost pred poroko krščanski ideal.« Čeprav so mnogi menili, da je razlika med 'idealom' in 'zapovedjo', ki so jih v božjih zakonih uporabljali v zvezi s tobakom in alkoholom, ni videl razloga, da bi zaradi pomenskega odtenka prelomil zaobljubo bogu.
Objel jo je, vstal in odšel na stranišče. Zaklenil je vrata za seboj in odprl pipo. Pustil, da mu je voda tekla čez dlani, medtem ko je zrl v gladko površino iz stopljenega peska, iz katere je odseval obraz osebe, ki bi po vseh zunanjih merilih morala biti srečna. Mora poklicati Ragnhild. Opraviti s tem. Jon je naredil globok vdih. Srečen je. Samo nekateri dnevi so težji od drugih, to je vse.
Osušil si je obraz in se vrnil k njej.

Čakalnica oselske urgence na Storgati 40 se je kopala v ostri, beli svetlobi. Tam je vladal za ta čas dneva običajen človeški zverinjak. Tresoči se odvisnik je vstal in odšel dvajset minut pred Harryjevim prihodom. Praviloma niso mogli sedeti pri miru dlje kot deset minut. To je Harry zlahka razumel. V ustih je še vedno čutil okus viskija; ta je zdramil njegove stare sovražnike, ki so zdaj v globinah energično žvenketali z verigami. Noga ga je hudičevo bolela. In izlet v pristanišče je obrodil – tako kot devetdeset odstotkov vsega policijskega dela – eno veliko figo. Obljubil si je, da naslednjič ne bo izpustil zmenka z Bette Davis.
»Harry Hole?«
Harry je pogledal gor v moškega v beli halji.
»Ja?«
»Stopite z mano, prosim.«
»Hvala, toda mislim, da je ona na vrsti,« je rekel Harry in pokimal proti dekletu v vrsti stolov nasproti njega, ki si je z rokami podpirala glavo.
Moški se je sklonil naprej. »Nocoj je že drugič tukaj. Preživela bo.«
Harry je odkrevsal po hodniku za zdravnikovo belo haljo in v ozko sobo za kirurške posege z mizo in navadno knjižno polico. Nobenih osebnih stvari ni videl.
»Mislil sem, da imate policaji svoje zdravnike,« je rekla halja.
»Pa še kaj. Po navadi nas niti ne spustijo naprej v vrsti. Kako pa veste, da sem policaj?«
»Opravičujem se. Jaz sem Mathias. Na poti skozi čakalnico sem vas opazil.«
Zdravnik se je nasmehnil in iztegnil roko. Pravilne zobe ima, je opazil Harry. Tako pravilne, da bi lahko posumil, da so umetni, če ne bi bil tudi preostanek obraza tako simetričen, čist in oglat. Oči so bile modre, obkrožene z drobnimi smejalnimi gubicami, stisk roke pa krepak in suh. Naravnost iz doktor romana, je pomislil Harry. Zdravnik s toplimi rokami.
»Mathias Lund-Helgesen,« je rekel moški, stiskajoč Harryjevo dlan.
»Očitno se vam zdi logično, da vem, kdo ste,« je rekel Harry.
»Srečala sva se že. Lani poleti, na vrtni zabavi pri Rakel.«
Harry je otrpnil ob zvoku njenega imena na ustnicah nekoga drugega.
»Res?«
»To sem jaz,« je tiho zažlobudral Mathias Lund-Helgesen.
»Mhm.« Harry je počasi prikimal. »Krvavim.«
»Razumem.« Obraz zdravnika Lund-Helgesna se je zgubal v resnobnem sočutju.
Harry si je potegnil hlačnico gor. »Tukaj.«
»Aha.« Lund-Helgesen si je nadel nasmešek, kot da se zabava. »Kaj pa se je zgodilo?«
»Pes me je ugriznil. Lahko popravite?«
»Ni veliko za popravit. Krvavitev se bo ustavila. Rano bom očistil in jo povil.« Sklonil se je. »Tri rane vidim, sodeč po odtisih zob. Pa injekcijo proti tetanusu vam priporočam.«
»Ugriznil me je do kosti in čez.«
»Ja, pogosto imamo takšen občutek.«
»Ne razumete, njegovi zobje so šli …«
Harry se je ustavil in izdihnil skozi nos. Pravkar se mu je posvetilo, da Mathias Lund-Helgesen misli, da je pijan. In to upravičeno? Policist s strganim plaščem, pasjim ugrizom, slabim slovesom in z zadahom po alkoholu. Bo tako predstavil stvari, ko bo Rakel povedal, da je njen bivši spet začel piti?
»… skoz in skoz,« je končal Harry.

4. poglavje
Ponedeljek, 14. december. Odhod
»TRKA!«
Sunkovito se je usedel na postelji, ko je zaslišal, kako njegov glas odmeva od golih hotelskih sten. Zazvonil je telefon na nočni omarici. Zgrabil je slušalko.
»This is your wake-up call …«
»Hvala,« se je zahvalil, čeprav je vedel, da je glas posnet.
Bil je v Zagrebu. Danes potuje v Oslo. Da opravi najpomembnejši posel. Zadnji posel.
Zaprl je oči. Spet je sanjal. Ne o Parizu, ne o drugih poslih; nikoli ni sanjal o njih. Sanje so bile vedno o Vukovarju, vedno o jeseni, o obleganju.
Sinoči je sanjal o teku. Kot po navadi je tekel po dežju in kot po navadi je bil večer, ko so njegovemu očetu odžagali roko na porodniškem oddelku. Štiri ure zatem je bil njegov oče mrtev, čeprav je zdravnik operacijo proglasil za uspešno. Rekli so, da mu je srce enostavno nehalo bíti. In potem je stekel stran od matere, v temo in dež, dol ob reki z očetovo pištolo v roki, do srbskih položajev, in oni so izstrelili svetlobne rakete in streljali nanj in njemu ni bilo mar, ko je slišal pokanje nabojev ob tla, ki so mu izginila izpod nog, da je padel v velikanski bombni krater. Voda ga je pogoltnila, požrla je vse zvoke in bilo je mirno in on je še kar tekel pod vodo, a ni nikamor prišel. Ko je začutil, da mu drevenijo udi in da postaja zaspan, je videl, kako se je v vsej tisti temi premaknilo nekaj rdečega, kot ptič, ki prhuta s krili v počasnem posnetku. Ko je prišel k sebi, je bil zavit v volneno odejo in gola žarnica se je zibala sem in tja, medtem ko je srbsko topništvo tolklo po njih, in majhne grude zemlje in ometa so mu padale v oči in usta. Pljunil je in nekdo se je sklonil nadenj in mu povedal, da mu je stotnik Bobo osebno rešil življenje, ko ga je potegnil iz z vodo napolnjenega kraterja. In pokazal na plešastega moškega, ki je stal ob stopnicah v bunker. Nosil je uniformo, okoli vratu je imel zavezano rdečo ruto.
Spet je odprl oči in pogledal na termometer, ki ga je položil na nočno omarico. Temperatura v sobi se že od novembra ni dvignila nad šestnajst stopinj, čeprav so na recepciji zatrjevali, da je gretje v polnem pogonu. Vstal je. Moral je pohiteti; čez pol ure bo letališki avtobus pred hotelom.
Zastrmel se je v ogledalo nad umivalnikom in si skušal pred oči priklicati Bobov obraz. A bilo je kot severni sij; podoba je polagoma bledela. Spet je zazvonil telefon.
»Da, majka.«
Obril se je, se obrisal in se v naglici oblekel. Vzel je eno od dveh kovinskih škatel, ki ju je hranil v sefu, in jo odprl. Llama Minimax Sub Compact, v katero je šlo sedem nabojev – šest v nabojnik in ena v cev. Razstavil je orožje in dele razdelil v štiri majhna, namensko izdelana skrivališča pod utrjenimi vogali kovčka. Če bi ga cariniki ustavili in pregledali ročni kovček, bi utrjeni kovinski deli skrili dele pištole. Preden je odšel, se je prepričal, da ima potni list in kuverto z vozovnico, ki mu jo je dala ona, fotografijo tarče in informacije, kdaj in kje. Zgodilo naj bi se jutri zvečer ob sedmih na javnem mestu. Povedala mu je, da je naloga bolj tvegana, kot je bila prejšnja. Kljub temu se ni bal. Tu in tam se je vprašal, ali ni tiste noči, ko so očetu amputirali roko, izgubil strahu. Bobo je rekel, da ne moreš dolgo preživeti, če te ni strah.
Zunaj se je Zagreb ravno zbujal, brez snega, siv od megle, onemoglega in upadlega obraza. Stal je pred vhodom v hotel in razmišljal, da bosta kmalu odšla na Jadran, v majhen kraj z majhnim hotelom in malo sonca. In pogovarjala se bosta o novi hiši.
Letališki avtobus bi moral že prispeti. Zastrmel se je v meglo. Tako kot se je tiste jeseni, ko je čepel zraven Boba in se zaman trudil, da bi kaj videl skozi beli dim. Njegova naloga je bila prenašati sporočila, ki si jih niso upali pošiljati prek radijske zveze, saj so Srbi odkrili njihovo frekvenco in jim ni nič ušlo. In ker je bil tako majhen, je lahko dirjal po jarkih, ne da bi se mu bilo treba sklanjati. Bobu je povedal, da hoče ubijati tanke. Bobo je odkimal. »Kurir si. Ta sporočila so pomembna, sine. Za tanke bodo poskrbeli drugi.«
»Ampak oni se bojijo. Jaz se ne.«
Bobo je dvignil obrv. »Saj si še otrok.«
»Ne bom se postaral, pa če me krogla zadene tukaj ali pa tam zunaj. In sam si rekel, da bodo zavzeli mesto, če ne bomo zaustavili tankov.«
Bobo ga je preiskujoče pogledal.
»Premislil bom,« je rekel na koncu. Tako sta sedela v tišini in z očmi motrila belo zaveso, ne da bi razločila med jesensko meglo in dimom iz ruševin gorečega mesta. Potem se je Bobo odkrehal: »Sinoči sem poslal Franja in Mirka v vrzel v nasipu, skozi katero prihajajo tanki. Skrila naj bi se in podstavila mine pod tanke, ko bi se valili mimo. Veš, kako sta končala?«
Znova je prikimal. Trupli Franja in Mirka je videl skozi daljnogled.
»Če bi bila manjša, bi se morda lahko skrila v luknje v tleh,« je rekel Bobo.
Deček si je z dlanjo obrisal smrkelj izpod nosa. »Kako pa pritrdim mine na tanke?«
Ob prvem svitu naslednjega dne se je premražen in blaten priplazil nazaj k svojim linijam. Za njim sta na nasipu ostala uničena srbska tanka, iz odprtih loput se je valil dim. Bobo ga je zvlekel dol v jarek in zmagoslavno zavpil: »Rodil se nam je mali odrešenik!«
In taistega dne, ko je Bobo narekoval sporočilo, ki naj bi ga po radijski zvezi poslali policijski centrali v mestu, so mu nadeli ime, ki mu bo ostalo vse do dne, ko bodo Srbi zavzeli njegovo mesto in ga razdejali do tal, ubili Boba, poklali zdravnike in paciente v bolnišnici, zajeli in mučili vse, ki se bodo kakor koli upirali. Ime je bilo bridek paradoks. Dal mu ga je edini človek, ki ga ni mogel rešiti. Mali spasitelj. Mali odrešenik.
Iz morja megle se je prikazal rdeč avtobus.




V sejni sobi rdeče cone v šestem nadstropju je brnelo od tihih pogovorov in pridušenega smeha, in ko se je Harry približal, je videl, da je dobro načrtoval čas svojega prihoda. Prepozno za druženje, prigrizek in izmenjavanje vicev in zbadljivk, h katerim se zatečejo ljudje, ko se poslavljajo od nekoga, ki ga cenijo. Pravi čas za darila in govore, preobložene s slovesnimi besedami, ki si jih ljudje upajo uporabiti, ko nastopajo pred občinstvom in ne v zasebnosti.
Harry je z očmi preletel množico in našel tri obraze, na katere se je zanesel, da bodo prijateljski. Bjarne Møller, njegov šef v odhodu. Policist Halvorsen. In Beate Lønn, mlada vodja forenzikov. Z nikomer ni vzpostavil očesnega stika in nihče tega ni poskušal z njim. Harry si ni delal utvar glede priljubljenosti na oddelku za nasilna dejanja. Møller je nekoč rekel, da je samo še ena stvar, do katere ljudje čutijo večji odpor, kot do zagrenjenega alkoholika, in to je visok zagrenjen alkoholik. Harry je bil meter dvaindevetdeset centimetrov visok zagrenjen alkoholik in dejstvo, da je sijajen detektiv, je komaj kaj pomagalo. Vsi so vedeli, da bi Harryja že pred leti vrgli iz policije, če ga Bjarne Møller ne bi vzel pod svoje okrilje. In zdaj, ko je Møller odhajal, so tudi vsi vedeli, da živine na položajih samo čakajo, da bo prestopil mejo. Paradoksalno ga je zdaj ščitilo prav to, kar ga je zaznamovalo za večnega odpadnika: dejstvo, da je v past ujel enega od njihovih. Princa. Toma Waalerja, kriminalističnega inšpektorja, enega od mož, ki so zadnjih osem let iz ozadja vlekli vrvice obsežnega posla preprodaje orožja v Oslu. Tom Waaler je končal svoje dni v luži krvi v kleti stanovanjske stolpnice v Kampnu. Med kratko slovesnostjo v kantini tri tedne pozneje je šef oddelka za nasilna dejanja skozi stisnjene zobe priznal Harryjev prispevek k čiščenju njihovih lastnih vrst. In Harry se mu je zahvalil.
»Hvala,« je rekel in z očmi preletel zbrane policiste, da bi videl, ali mu bo kdo vrnil pogled. Pravzaprav je nameraval svoj govor omejiti na eno samo besedo, toda ob pogledu na stran obrnjene obraze in cinične nasmeške ga je preplavil bes in nadaljeval je: »To bo najbrž prekrižalo načrte tistim, ki se me hočejo znebiti. Novinarji bi utegnili pomisliti, da tako ravnajo iz strahu, da jih bom razkrinkal.«
In potem so ga vsi pogledali. Kljub temu je nadaljeval.
»Nič ne zevajte, fantje. Tom Waaler je bil inšpektor na oddelku za nasilna dejanja in deloval je v skladu s svojimi pooblastili in položajem. Klical se je Princ, in kot veste …« Tukaj je Harry premolknil, njegov pogled pa se je premikal z obraza na obraz in se nazadnje ustavil na načelniku. »Kjer je princ, je po navadi tudi kralj.«
»Živjo, stari. Si se zamislil?«
Harry je pogledal gor. Bil je Halvorsen.
»Razmišljal sem o kraljih,« je zamomljal Harry in vzel skodelico kave, ki mu jo je podal mladi detektiv.
»No, tamle lahko vidiš novega,« je rekel Halvorsen in pokazal.
Ob mizi z darili je stal moški v modri obleki in se pogovarjal s poveljnikom in z Bjarnejem Møllerjem.
»Je to Gunnar Hagen?« je rekel Harry s kavo v ustih. »Novi PAS?« 
»Ne reče se jim več Politiavdelingssjef, Harry.«
»Ne?«
»POB. Politioverbetjent, višji policijski inšpektor. Imena činov so spremenili pred več kot štirimi meseci.«
»Ne me basat? Tisti dan sem zagotovo manjkal. Pa ti, si še vedno policaj?«
Halvorsen se je nasmehnil.
Novi POB je bil videti živahen in mlajši od petintrideset let, kot je pisalo v okrožnici. Bolj srednje visok kot visok, je opazil Harry. In vitek. Mreža izrazitih mišic na obrazu, okoli čeljusti in po vratu je kazala na asketski način življenja. Imel je ravna, trda usta in brada mu je štrlela z obraza, da si jo lahko opisal bodisi kot energično ali trmasto. Tistih malo las, ki jih je Hagen imel, je bilo črnih in so se v obliki nekakšnega polovičnega venca vili po obodu njegove buče; toda bili so tako gosti in trdi, da bi človeku morda odpustili, če bi rekel, da ima novi POB precej ekscentrično frizuro. Kakor koli, gromozanske, mefistovske obrvi so dajale slutiti, da dlake na njegovem telesu uživajo ugodne razmere za rast.
»Naravnost z obrambnega ministrstva,« je rekel Harry. »Mogoče bo uvedel budnico s trobento.«
»Pravijo, da je bil kar dober policaj, preden je zamenjal jasli.«
»Sodiš po tem, kar je o sebi napisal v okrožnici?«
»Lepo, da si tako pozitiven, Harry.«
»Jaz? Novim ljudem sem vedno pripravljen dati pošteno možnost.«
»Možnost, s poudarkom na ednini,« je rekla Beate, ki se jima je pridružila. Kratke svetle lase si je popravila na stran. »Ko si vstopil, se mi je zdelo, da šepaš, Harry?«
»Včeraj zvečer sem spodaj na pristaniškem terminalu srečal pretirano razburjenega psa čuvaja.«
»In kaj si počel tam?«
Harry je nekaj trenutkov preučeval Beate, preden je odgovoril. Služba vodje v Brynsalleenu ji je dobro dela. Pa tudi forenzičnemu oddelku je koristilo. Beate je bila velika strokovnjakinja, toda Harry si je moral priznati, da v plahi mladi ženski, ki je takoj po višji policijski šoli prišla na oddelek za vlome, ni slutil vodilnih sposobnosti.
»Hotel sem si ogledati zabojnik, kjer so našli Pera Holmna. Povej mi, kako je sploh prišel na terminal.«
»S kleščami za žico je prerezal ključavnico. Zraven njega so ležale. Pa ti? Kako si prišel noter?«
»Kaj ste še našli?«
»Harry, nič ne kaže, da bi bil to …«
»Saj ne pravim, da je. Kaj še?«
»Kaj misliš? Službeni pribor, doza heroina in plastična vrečka s tobakom. Saj veš, tobak zbezajo iz ogorkov, ki jih pobirajo. In seveda niti krone.«
»Pa Beretta?«
»Serijska številka je bila izbrisana, toda sledovi brisanja so znani. Pištola je iz Prinčevih časov.«
Harry je že opazil, da Beate noče izgovoriti imena Toma Waalerja.
»Mhm. So rezultati krvnih testov že prispeli?«
»Jap,« je rekla. »Presenetljivo čisti, nekaj časa pred smrtjo se ni zadel. Torej je bil priseben in sposoben samomora. Zakaj sprašuješ?«
»Doletel me je blagoslov, da sem smel novico sporočiti njegovim staršem.«
»Ooooh,« sta v en glas rekla Lønnova in Halvorsen. To se je dogajalo vedno pogosteje, čeprav sta bila skupaj komaj dve leti.
Poveljnik je zakašljal in zbrani so se obrnili k mizi z darili, pogovori so zamrli.
»Bjarne je prosil za dovoljenje, da nam pove besedo ali dve,« je rekel poveljnik, pozibavajoč se na petah in premolknil, da bi ustvaril napetost. »In dobil ga je.«
Vsi so se zahehetali. Harry je opazil, kako se je Bjarne Møller negotovo nasmehnil svojemu nadrejenemu.
»Hvala, Torleif. In hvala tebi in načelniku za poslovilno darilo. Še posebej hvala vsem vam za čudovito sliko, ki ste mi jo dali.«
Pokazal je na mizo.
»Vsi?« je Harry šepnil Beate.
»Ja. Skarre in še nekaj drugih so zbirali denar.«
»Nič nisem slišal.«
»Mogoče so te pozabili prositi za prispevek.«
»Zdaj pa bom še jaz razdelil nekaj daril,« je rekel Møller. »Iz pokojnikove zapuščine, če lahko tako"		Didakta	2014.0	da	da	125638.0	3440.0	
Leposlovje	Razred_DOC-1.txt	Razred_DOC-1	Razred	Nika Matanović	razred, osnovnašola, dijaki	"Lepo sončno jutro je prebudilo bodoče prvošolce. Skozi okna njihovih
sobic je posijalo sonce in jih s svojimi žarki pobožalo po ličkih.
Odprli so krmežljave očke in pogumno vstali. Danes je pomemben dan. Dan,
ki jih bo zaznamoval za celo življenje, dan, ki bo predstavljal začetek
novega obdobja. Že stojijo pred šolsko stavbo. Počesani, lepo oblečeni,
tako majhni in prestrašeni. Še sreča, da jih za ročice držijo starši, ki
so pred mnogimi leti sami šli skozi vse to. Kmalu jih pozdravi
ravnateljica, učiteljice pa jim že zavezujejo rumene rutke. Primejo se
za roke, pomahajo staršem in že izginejo v sivo stavbo, v katero bodo
zahajali še naslednjih devet let.

1. september. Spet je tu. Ta, za druge morda še en običajen dan, za
novodobne šolarje pa izjemno pomemben. Dan, ko nas kruto iztrgajo iz
brezskrbnega brezdelja počitnic. Dan, ko se končajo radosti kopanja,
poležavanja v senci in občutka neizmerne lahkotnosti, kot da smo iz
vate. Potem pa kar naenkrat naredi PUF! in hudobni kremplji učiteljev
nas grobo potegnejo nazaj v monotonost spraševanja, kontrolk, zaprašenih
učbenikov in učne snovi, ki, kakor koli jo obrneš, nima smisla. Spet je
na vrsti gledanje mrkih frisov učiteljev, frisov razrednih barbik
(opomba: prepoznaš jih po pandasto obrobljenih očeh in do pikice
natančno pokrtačenih laseh), frisov otročjih fantov, ki so od igranja
računalniških igric prešli na stopnjo ocenjujočih pogledov proti
dekliškim zadnjicam. Zbudila sem se, kakor hitro mi je sončna svetloba
posijala na veke. No, to težko rečem, saj so na oknih rolete, skozi
katere pronicajo čisto tanki trakci sončnih žarkov. Stežka sem odprla
oči in se ob spoznanju, da sta cela dva meseca brez barbik in idiotov
mimo, pokrila čez glavo ter trdno zaprla oči. Če bom zaspala, se bom
morda zbudila šele ob pol enih, takrat pa me mami le ne bo mogla
spraviti v šolo. Supermodeli in zombiji bodo gnili med poslušanjem
življenjskih modrosti, ki ti jih natresejo (m)učitelji, jaz pa bom
poležavala v tej prijetni, samotni temi. »No, vidim, da si že pokonci!«
O, ne! Čudovito, črno temo je nenadoma pregnala luč in pokazala se je
senca moje mami. Mame so res nemogoče. Tudi če ne pisneš, so ti za
petami in trznejo na vsak tvoj šum. To, ali pa imam pogoste napade
preganjavice.

Mami sede na posteljo in me poboža po laseh. Ne maram, da to počne!
Sovražim svoje lase! Tako dolgi in trapasti so! Če ne bi vsak dan nosila
prevelike bluze, baretke in strganih kavbojk (ki sem jih, mimogrede,
sama porisala), me ne bi razlikovali od barbik. »Maamii ...« »Ja?«
»Bolna sem! V trebuhu mi skačejo sloni in glava tehta eno tono!« »Ne
bodi smešna! Samo nervozna si!« Blaženo zavzdihne in se z bebavim
nasmeškom zastrmi v steno. »Samo pomisli, kakšno srečo imaš, ljubica.
Spet boš videla prijatelje, spet se boš imela lepo! Kako si želim biti
ti!« »Ja, ker ni nič lepšega kot gniti v šolski klopi, poslušati
nesmiselno razlago bednih starcev, obenem pa še poslušati reven besedni
zaklad barbik in idiotov!« »Morda se ti zdaj zdi težko, ampak raje
počakaj, da boš začela hoditi v službo, imela boš moža in otroke, ki jim
boš na voljo noč in dan! V primerjavi s tem je šola kot počitnice!«
»Pretiravaš!« Zavije z očmi. Sledi zamenjava teme pogovora. Kako tipično
zanjo! »Morda bi po šoli lahko kaj počeli skupaj. Kaj praviš na to, da
končno preurediva tvojo sobo?« Moja soba ni tipična soba trinajstletnega
dekleta. Ko sem bila mlajša, sem imela tapete s poniji, ki sem jih na
nekaj mestih potrgala, ponekod pa še ležijo obledeli spomini na moje
otroštvo. Stene so namesto s posterji pevcev in igralcev polepljene z
greenpeaceovimi slogani, slikami ogroženih živali in lačnih otrok s
celega sveta, pa tudi nekaj atijevih fotografj se najde. Da ne bo
pomote, to niso fotografje, na katerih je moj ati, to so fotografje, ki
jih je ati POSNEL. Fotograf je in dela za *National Geographic*.
Pogrešam ga. Drugi otroci mojih let vidijo svoje atije vsak dan, jaz pa
le za praznike in rojstne dneve. Saj ne rečem, da je z mami kaj narobe,
ampak včasih imam pač dovolj njenih klišejskih metod vzgoje, ko me
poskuša spremeniti v eno izmed tipičnih trinajstletnic. Na srečo pridejo
tudi dnevi, ko si ati odpočije od vseh mogočih staroselcev, eksotičnih
rastlin in barvitih živali. Za nekaj dni pride domov pozdravit mamo,
brata in mene, z letališča pa prinese moje najljubše čokoladice
Toblerone. Naslednji dan si privoščimo kino, pohod po trgovinah,
McDonalds, in če je lepo vreme, tudi izlet. Glede na to, da smo običajno
kar nekaj celin narazen, se nad naju z bratom zgrnejo vprašanja: »Kako
je v šoli?« »Prebrala kakšno dobro knjigo?« (Namenjeno predvsem meni,
moj brat ne premore niti trohice spoštovanja do pisane besede.) »Kako
kaj nogomet?« (Namenjeno mojemu bratu, saj jaz ne premorem niti trohice
spoštovanja do športa.) »Kakšna nova simpatija?« (Sicer namenjeno obema,
vendar če vprašate mene, se bolj nagiba k mojemu bratu, ker se meni
fantje naravnost GNUSIJO.) »Kako kaj stvari z mamo?« (To vprašanje je
namenjeno predvsem meni; zastavi se v trenutku, ko mame ni blizu, brat
pa je zatopljen v igranje GTA.) Vsak ima v svojem življenju zaupnika.
Nekoga, ki se mu lahko izpoveš vsak trenutek. Nekoga, ki te ne bo
obsojal. Nekoga, ki bo vedno na tvoji strani. Večina deklic mojih let
ima po navadi najboljšo prijateljico, s katero obenem načrtujeta skupno
življenje kot zvezdnici na Beverly Hillsu. Pri meni pa vlogo zaupnika
igra ati. Nama čas vedno prehitro mine. Čisto nobene teme ne izpustiva,
saj ko obdelava flme, knjige in življenje v tujih deželah, si poveva še
kaj o resnejših stvareh. Na primer o dejstvu, da v šoli nekako odstopam,
o pregledovanju mojih risb, spustiva pa se tudi v pogovor o mami. Moja
mami. O njej lahko povem predvsem to, da je topla oseba, ljubezniva in
polna energije. To, kar ji manjka, pa je razumevanje. Že ko sem bila še
čisto majhna in sem še risala z voščenkami - če bi me kdo takrat
vprašal, kaj je puberteta, bi mislila, da je to zagotovo vesoljska ladja
-, se je ona trdo pripravljala na »nerodna leta«, »tista leta, ko jih
meče«, adolescenco oziroma puberteto.

Prebrala je prav vse priročnike o vzgoji. Doma jih imamo toliko, da bi
lahko napolnili knjižnico. Našteti zna čisto vse spremembe v telesu
najstnice in -- še pomembneje -- opisati zna tudi čisto vsako psihološko
spremembo. Pripravljena je na vsak izziv: prve nočne izhode, prve fante,
najboljše prijateljice ... Pravzaprav je komaj čakala, da vse to doleti
tudi njeno punčko. Na žalost pa sem jo na tem področju razočarala. Ob
petkih zvečer doma berem knjige ali gledam z oskarji nagrajene flme,
fantje me gledajo, kot bi bila E. T., o potencialnih najboljših
prijateljicah (ki jih NI) pa raje ne bi niti začenjala. Ampak saj vendar
ne morem biti kriva, ker sem pač malce drugačna od vseh tistih
punčkastih, vreščečih in rožnatih najstniških deklet, kajne? Samo zato,
ker v neki butasti knjigi tako piše, še ne pomeni, da se moramo vse
obnašati po istem kopitu. Grem stavit, da se nekje, morda v sosednji
ulici, morda na drugem koncu sveta, v svoji sobi kuja deklica mojih let,
ki zagrenjeno skriva svojo edinstvenost in jo duši v pustih barvah
drugih ljudi. No, jaz sem se sicer sprijaznila s tem, da ne morem biti
enaka vsem na Zemlji, a kdaj pa kdaj se tudi vame potihoma prikrade
kljuvajoč občutek majhne samozavesti. »Ati, te lahko nekaj vprašam?«
»Reci.« »Sem normalna?« »Ljubica, še bolje. Ti si povsem abnormalna in
to je na tebi najboljše.«

Prestopil sem prag učilnice osmega c. Takoj me je prevzel vonj po
zguljenih učbenikih, prastarih žvečilnih (zalepljenih na mize) in mokri
tabli. Defnitivno konec svežega vonja po poletju.

Verjetno ste opazili, da ne govorim kot fantje mojih let. Poznajo bolj
malo besed, tiste, ki jih imajo kar naprej na jeziku, pa so šit, stari
in kul. To je jezik mojih prijateljev, in ker se pač družim z njimi, je
popolnoma logično, da prevzamem njihov način govorjenja in način
oblačenja. Živimo pač v času, ko je biti drugačen absolutno nekul in
naravnost grozljivo ter enako družbenemu samomoru. Če ne pripadaš
večini, nisi nič. Piflar. Luzer. *Epic fail*. Torej, kakor hitro sem
stopil v učilnico, sem znova opazil izredno pomembno lastnost našega
razreda in verjetno vsakega razreda vsake osnovne šole v Sloveniji. Med
počitnicami smo večinoma povsem individualistični, vsak svet zase. A ob
mrki enoličnosti šole se vsak razred vsake osnovne šole v Sloveniji deli
na tri ločine: na barbike, frajerje in odstopajoče. Odstopajočih ni
težko najti. To so tiste tihe miške, ki si med poukom niti roke ne upajo
dvigniti, kaj šele, da bi spregovorile med odmorom. Vsi jih imajo za
čudne in se jim v velikem loku izogibajo. Če vprašate mene, so sicer
popolnoma normalni in nam ne bi prav nič škodilo, če bi jih sprejeli v
našo družbo, morda bi se celo počutili bolj samozavestne. Ampak ko sem
to omenil najboljšemu prijatelju Luki, sem dobil jasen odgovor: »Stari,
ne hodi mi s takimi! Saj vem, da nisi najbolj brihten, kar se tiče takih
manj piflarskih stvari, ampak takšno zabitost bi prej pričakoval pri
Aleksu kot pri tebi. Kaj ti manjka, če smo samo mi in par bab? Zakaj za
vraga potrebuješ tiste psihote? Čisto brez slabe vesti se jih lahko
izogibamo, zato pusti stvari takšne, kot so, in ostani neveden.« Luka in
jaz se druživa že od nekdaj. Sva tista mulca, ki ju učitelji razsedajo,
pošiljajo na hodnik, jima grozijo z obvestili za starše. Ni še dolgo od
takrat, ko sva bila pegasta pobalina, ki sta po pouku brcala žogo in se
igrala s plastičnimi vojački. Za vas imam »peterpanovski« nasvet: NE
ODRASTITE. Napnite čisto vse atome moči, ki jih premorete, da obdržite
otroštvo, ta brezskrbni čas brez razmišljanja o čemer koli. Svet, ki ga
poznaš, ne sega dlje od mehke trave in blatnih tenisk. Samo ti, tvoji
prijatelji in čudovit svet brez razmišljanja.

Potem pa narava naenkrat zahteva, da zapustiš vso to čarobnost, saj te
kruto odvržejo v svet sprememb. Če so bili tvoji možgani prej povsem
preprosti in osnovni, napoči čas razmišljanja, zaradi česar si velik
korak bliže svetu odraslosti. Kar naenkrat je v glavi toliko misli, da
se ti zdi, da boš počil. »Sem ji všeč?« »Joj, le koliko bom pisal
matematiko?« »Bom mevža, če ne bom poskusil kaditi?« »Zakaj mi starši ne
dajo miru, kaj nimajo svojega življenja?« Tvoje najboljše prijatelje, za
katere si mislil, da jih poznaš bolj kot sebe, naenkrat zanimajo povsem
druge stvari. Tu so punce, pa mozolji, da o prvih nočnih izhodih sploh
ne govorimo. Tako postanejo tisti čudoviti brezskrbni dnevi le bežen,
vedno bolj meglen spomin. Vse se je spremenilo. Nikjer ni bilo zapisano,
da bova vedno brezskrbna fantka, ki se cele dneve lovita in ju še
deževniki na vrtu zanimajo bolj od punc. Ločina frajerjev je v bistvu
klapa skoraj enakih tipov, ki jim je čisto vseeno. Vseeno za šolo.
Vseeno za družino. Vseeno za prihodnost. Ali pa se takšne samo delajo.
Jaz nisem tak. Meni ni vseeno. Nimam pojma, zakaj se sploh družim z
njimi. Morda si podzavestno še vedno želim podoživeti dneve brez skrbi.
Brez njih bi verjetno bil dolgočasen samotar, čudak, ki se mu vsi
izogibajo. Pa pustimo moje samopomilovalne izbruhe. Raje bom kar
nadaljeval. Barbike in frajerji gredo nekako skupaj. Vitke deklice s
pobarvanimi lasmi, v oprijetih oblačilih in z močno naličenimi očmi se
večinoma kot sekundno lepilo prilepijo na fante, kot je Luka. Tako je
ubogi fant kar naprej obkrožen z grozljivim osladnim vonjem po kakšnem
punčkastem deodorantu! Pa ne da bi se pritoževal. Ravno nasprotno! Mulec
uživa v pozornosti! Saj mu ni treba početi drugega kot to, da dvigne
levo obrv, se nasmehne s kotičkom ust in rahlo pomežikne, pa se ženske
že stopijo! To je čisto drugačen osvajalski pristop, kot ga imajo drugi
frajerji. Ti s svojimi potnimi rokami skoraj požrešno zgrabijo kakšno
punco za zadnjico. Te sicer v gnusu zacvilijo, pa vendar jim to za nekaj
odstotkov dvigne samopodobo. Tudi danes je med barbikami prevladala
potreba po zbiranju v gruči. Že osmo leto isti kotiček z istimi obrazi:
Katja, Manja, Pia, Sara in Ema stojijo pri oknu, si popravljajo lase, se
slikajo s telefoni in kritizirajo stil oblačenja vsakega mimoidočega.
Seveda pa se kmalu zavejo Lukove prisotnosti in začnejo navdušeno
vreščati. »Čao, Luka!« »Kako kaj bend, Luka?« »Ful ti paše nova čupa,
Luka!« In že ga oblegajo kot roj čebel. Vendar se safrno modre oči
zastrmijo tudi vame. Dvignem pogled, Sara pa mi nameni droben nasmeh.
Hitro ji pokimam, v znak pozdrava, in že odmaknem oči. Ni vredno omembe.
Včasih se vprašam, ali še obstajajo normalne punce ali pa je vse
pokvarila kozmetična industrija. A če je na svetu še kakšna, ki ni
okupirana in ožigosana, jo defnitivno poznam. Spet leva klop v drugi
vrsti. Čisto sama sedi in drugi stol uporablja za svoj oguljeni
nahrbtnik vojaško zelene barve z našitki. Dolgi kostanjevi lasje ji
nenehno uhajajo izpod temno vijolične baretke na tiste črne oči. Ona se
prav gotovo ne uvršča med barbike. Medtem ko si one v nedogled likajo
lase in paradirajo v dizajnerskih cunjah, je njej popolnoma vseeno, pa
če bi nosila vrečo za krompir, na glavi pa bi uši vzgajale družino.
Medtem ko je njim edina prostočasna dejavnost čilanje na facebooku, ona
riše. Riše in riše in riše, dokler njen čarobni svinčnik ne napolni
toliko kilometrov papirja, da bi jih bilo dovolj za rimsko cesto. Dvigne
pogled, svetloba, ki prihaja skozi okno, pa se odbije od njenih zenic. S
tistim zamišljenim pogledom se sprehodi po razredu in se popolnoma
zasanja. Morda pa jo je spreletela kolegialnost, saj nahrbtnik pristane
na tleh, kar naredi drugi stol čudovito prost. Zaigra mi srce, pot mi v
litrih teče z rok, v glavi pa Vanessa Mae špila violino. To je to! Šansa
se mi kar ponuja! Na videz brezbrižno bi prisedel k njej, jo naravnost
frajersko pozdravil in -- kdo ve? Morda bi se kmalu zapletla v pogovor!
Grem v akcijo! A kakor hitro naredim prvi korak, se mi v možganih
sprožijo bremze. Kaj pa Luka? Saj že stoji pri najini klopi v zadnji
vrsti in krili z rokami. »Hej, stari! Privleci svojo rit sem! Tu se da
pod čudovitim kotom zafrkavat Mišičko!«

Moje oči plešejo med dvema točkama: prostim stolom pri njej in prostim
stolom pri Luki. Ta pa postaja rahlo neučakan. »Pa kaj si taka baba!
Zdevaj se že sem!« Preden bi utegnil sprejeti to pomembno odločitev, se
v učilnici prikaže temna senca. Mišička vstopi v razred s svojim kultnim
videzom Frankensteinove neveste. Njene nosnice zaplapolajo, oči pa za
debelimi naočniki plešejo po razredu. Ustavijo se na meni. »No, gospodič
Novakovič,« vprašujoče zarjove, »se boš usedel ali pa bomo morali
spoštovanega gospodiča posebej prositi?« Medtem ko se razred družno
zahihita, jaz nagonsko sedem v najbližjo klop. K njej. Luka razjarjeno
krili z rokami, preostali frajerji pa začnejo kruliti, češ tale dva sta
pa zaljubljena. »Če bo gospod Hočevar zdaj nehal kazati znake, bi
preostale gospodiče in gospodične prosila, da pokažejo vsaj trohico
spoštovanja in me pozdravijo!« Mišička resnično govori, kot da je iz
kakega starega slovenskega flma. Gospodiči in gospodične! Je slučajno
zgrešila stoletje? Medtem ko jo ravnodušno pozdravimo, ona poči svojo
tazadnjo na kateder, ganjeno zaploska in nam nameni topel, materinski
pogled. »Tajm for her spič,« oznani Luka v svoji ubogi angleščini.
»Joj,« skoraj zahlipa Mišička, »poglejte se! Kako ste zrasli čez
poletje! Pravi mladi gospodiči in gospodične! Zdaj pa to ni več kar tako
- osmi razred namreč. Zdaj bo treba pokazati malo več lepega obnašanja
in dela, kot ste ga nekateri lani. Kajne, Luka?« »Dober dan,
učiteljica,« hladno reče Luka in uporabi svoj frajerski pogled. »Danes
je pa lepo vreme, kajne?« »Oh, prav gotovo, Luka,« mu odgovori. »Kako si
pa preživel poletje? Glede na to, da to željno razlagaš gospodiču
Gorjupu poleg sebe, bi lahko delil še s preostankom razreda, kajne?«
Luka lenobno vstane in razred premeri s pogledom. Kratko poči s členki
in začne se njegovih pet minut slave. »Ma, nič posebnega. Šel na turnejo
z bendom, se ga malo napil, prodal nekaj robe in podrl par bejb.« Razred
se zahahlja, Mišička pa se, ne zavedajoč se, da jo samo zafrkava, drži
za glavo.

»Joj, prejoj, ta današnja mladina! Saj vas čisto razumem, veste. Zdaj
ste v teh pubertetniških letih, ko odkrivate popolnoma nov svet, gradi
se vaša osebnost, postavljajo se vam mnoga vprašanja. Če se kdaj najde
takšno, na katero vam mamica in ati ne moreta odgovoriti, lahko mirne
duše vprašate mene.« »Jaz imam eno, učiteljica!« zakliče Rok. »A lahko
opišete celoten postopek delanja otrok?« Razred se začne režati kot kup
opic, letijo pa tudi navdušeni vzkliki: »Maš to, Rok!« »No, verjamem, da
boste to razjasnili pri biologiji,« mu hladnokrvno pojasni Mišička. »Ti,
gospodič Kovačič, pa se malce sprehodi do ravnateljičine pisarne, medtem
ko bomo mi nadaljevali!« In že nam odpira možgane, da bi do danes prazne
in skoraj odmrle sive celice napolnila z življenjskimi modrostmi.
Utrujeno si podprem glavo in preverjam potek svojega življenja, da
vidim, s čim sem si to zaslužil. To bo en doooolg dan.

Ravno smo šli skozi letošnji urnik, ko so se vrata učilnice odprla malo
več kot za špranjo. Mišičkine nosnice so vnovič jezno zavibrirale, roke
pa je uprla v boke in rahlo stegnila vrat, da bi videla, kdo je zmotil
njeno predavanje. Če Mišičko prekineš sredi stavka, ti bo odtrgala
glavo, pa četudi si sam predsednik. Oseba za vrati pa ni bila ne
predsednik ne šolska tajnica, ki bi oddala kakšno obvestilo. Bila je
vitka deklica nizke postave, oblečena v kavbojke in pisano majico, na
ramah pa je imela povsem običajno šolsko torbo. Njena koža je bila
temnejša, dolgi, ebenovinasti lasje pa spleteni v tisoč kitk. »Živijo,«
je sramežljivo rekla, se rahlo nasmehnila in pokazala zobe kot iz
reklame za zobno pasto. »Se opravičujem za zamudo.« »Tale je pa zgrešila
celino,« je malo preglasno šepnil Luka. Tokrat je s svojo rasistično
pripombo sprožil le rahlo kisel smeh nekaterih svojih podanikov.
Deklica, v katero je bila že tako ali tako uprta množica radovednih oči,
pa je še bolj sramežljivo pogledala v tla in začela z nogo risati
vzorce.

»V redu, ljubica,« ji je odvrnila Mišička, Luki pa namenila svoj
potem-se-morava-pogovoriti-gospodič pogled. »Danes še ni take sile, saj
je šele prvi dan. Izberi si klop in le glej, da se to ne bo več
pripetilo.« Obrnila se je k razredu. »Gospodične in gospodiči, spoznajte
svojo novo sošolko! Ime ji je ... Kako se napiše, dragica?« Spet se je
razred zastrmel v deklico, ki si je medtem izbrala klop v tretji vrsti.
Postalo ji je še bolj neprijetno, saj je cel razred zadrževal dih v
pričakovanju neverjetnega imena iz tuje dežele. »Ime mi je Nonto, pišem
se Diop, napiše pa se tako, kot se izgovori,« je izjecljala in plaho
uprla pogled v klop, kot da se hoče na pamet naučiti čečkarije, ki jih
je pustil prejšnji lastnik. »No, tako torej,« je vsa rdeča v obraz
izdavila Mišička. »No, jaz moram urediti nekaj papirjev v zbornici, vi
pa izkoristite ta čas za klepet s svojo novo sošolko.« Preden je odšla
skozi vrata, je dodala še: »Upam, da me ne boste razočarali in ne boste
naredili galame že prvi dan,« gledala pa je Luko, ki ji je šarmersko
pomahal. Okoli Nontine mize se je kmalu nabrala gručica čvekajočih
deklet in rjovečih fantov. »Si morda iz Amerike?« »Budalo! A ne vidiš,
da je iz Afrike?« »Te smem obvestiti, da so tudi v Ameriki črnci?« »In
od kod misliš, da so prišli tja?« »Nehajta se prepirati! Raje nam ti
povej, Noni ali kaj si že, če so v Afriki opice!« »A res govorite hakuna
matata?« »Kako to, da znaš slovensko?« »A znaš povedati kaj po afriško?«
Moja soseda se seveda ni pridružila gruči pri Nontini mizi. Obsedela je
na stolu in zmajala z glavo, da so ji lasje rahlo poplesavali okoli
vratu. Ko je opazila, da jo gledam, mi je pomežiknila s svojim črnim
očesom. Mrzlično sem premišljeval, kako naj odreagiram, in prijateljski
nasmeh se mi je zdel še najbolj primeren. Morda sem bil videti kot
serijski morilec ali pa sem imel kaj med zobmi, v vsakem primeru se je
rahlo nasmehnila.

Hvala bogu oziroma pametnemu človeku, ki si je izmislil šolski zvonec.
Trenutek, napovedan z zvonjenjem, zaradi katerega vsi lažje zadihamo.
Tako smo se jaz in klapa kot vsakič po šoli dobili v lokalu mladinskega
centra. Vsaka dobra klapa ima svoje zbirališče. *Prijatelji* imajo
»Central Perk«, klapa iz *How I met your mother* ima »Maclaren's«, mi pa
imamo bar Greznica. Mladinski center je prastara siva zgradba v središču
mesta, ne prav daleč od šole. Omet, porisan z grafti, odpada, nihajna
vrata se komaj držijo tečajev, prostori pa so potrebni prenove. Prostori
se razdelijo na štiri krila. Predavalnica (kamor nas prfoksi vsakih
nekaj mesecev peljejo na pripovedke o ljudeh z rokami, razmesarjenimi od
petard, in žilami, polnimi heroina), plesno krilo (kjer se organizirajo
večji žuri), bar Greznica (ki se nekako povezuje s plesnim krilom) in
športno krilo s telovadnico (kamor dvakrat na teden odkolovratimo na
treninge košarke) in bazenom (ki ga celo leto uporabljajo udeleženci
vodne aerobike za starejše občane). Med nami, mladimi, velja, da bi
moral v mladinski center hoditi vsak, ki se ima za carja. Tako smo s
klapo spet zasedli naš separe v kotu, spet naročili tiste naše kokakole
in cedevite in Luko je natakar že spet zavrnil, ko ga je ta vprašal, ali
v svojo kokakolo lahko dobi še malo ruma. Srkali smo mehurčke skozi
raznobarvne slamice in se kot kup pijancev v srednjih letih smilili sami
sebi. »Stari,« je zastokal Luka, »dva ušiva meseca dobimo za počitnice!
Preden se zaveš, ne gledaš več bejb v bikinijih na bazenu, temveč si
razbijaš glavo z matematiko in drugimi fntami, s katerimi se ti celo
življenje ni treba ubadati.« Naredil je krajšo pavzo za požirek
kokakole, potem pa naprej jamral: »Pa kaj si ti mučitelji mislijo? Kaj
jim ni dovolj, da mi garamo kot norci, oni pa mastno služijo? Zdaj me
bodo spet zasuli z referati, testi, spraševanjem, prostimi spisi ... A
jim še zdaj ni jasno, da se poleg benda, prodajanja robe, osvajanja bejb
in čilanja s frendi ne morem ukvarjati še z vsem tem? Luka daznt hev
tajm, bejbi!« Lukov »bend« je v bistvu lepša beseda zanj in še dva druga
fanta iz klape, ki se dvakrat na teden dobijo v garaži enega izmed njih,
trdno odločeni, da se bodo naučili vsaj osnovne akorde, vendar se na
koncu samo pogovarjajo o bedarijah. »In zato, prijatelj moj,« se je
oglasil Leon, »grem jaz po osnovni direktno v Avstralijo. Tako je,
obiskal bom naše zahodne sosede in zaslužil mastne denarce!« Leon je
ponosno dvignil svoj pegasti obraz, saj je že videl sliko očetovega
podjetja, ki ga bo nekega dne prevzel. »Mislim, da si spet zamenjal
Avstralijo in Avstrijo, ki je naša SEVERNA soseda,« je odvrnil Aleks,
druga polovica brihtnih pripadnikov klape (ne da bi se hvalil, vendar
prva polovica sem jaz). Aleks se je zadovoljno naslonil nazaj in si
popravil očala na nosu. Pri tem se je skoraj prevrnil s stola, saj je
bil znan po svoji nerodnosti. V bistvu je bil še pred kakim letom le
bledi mulček, ki je obupano capljal za Luko, dokler ga ni ta vzel pod
svoje okrilje, saj se je fantiček izkazal pri kraji v bližnjem
supermarketu. Vedno je nosil preveliko jopico, ki je bila najbrž
izdelana z namenom, da vanjo skrijejo vse možne drobnarije. »Vau, glejte
piflarčka,« je prhnil Rok, ki se mu je skoraj zaletel požirek fante.
»Zdaj je pa car, ker ve, kje so Avstrijci doma! Še sreča, da jaz ne
rabim šole, ko pa bom naslednji Hugh Hefner!« Rok je bil ta čudaški
obsedenec s seksom, znan po svoji zbirki Playboyev, s katero je naredil
pravi mali biznis. Vsi, ki so si želeli ogledati bajne slike v teh
revijah, so mu namreč plačali po dva evra na stran. A ker je Rok
vendarle dobrega srca, lahko njegovi prijatelji berejo Playboy kar
zastonj. On je tudi veliki stvaritelj slavne igre *zgrabi punco za rit
in se izogni klofuti.* »Boš ti Hugh Hefner, ja,« se je sarkastično
posmehnil Črt, »ko boš ti Hugh Hefner, bom jaz angleška kraljica!« Črt
je bil znan po svojih sarkastičnih pripombah, s katerimi se je rešil
marsikaterega spraševanja, četudi je potem končal pri ravnateljici.
Slovel pa je še po svoji gromozanski postavi, bil je kot Mount Everest,
saj je kljub trinajstim letom v višino meril 192 centimetrov. Zanemarjal
pa ni niti svoje širine, saj ga je mami vsak dan polnila z enostavnimi
ogljikovimi hidrati, ki jih je potem pokuril pri dvigovanju uteži. Zato
je bil Črt prvi, ki si ga poklical, če si se zapletel v pretep.

»Fantje,« je vlogo posrednika odigral Luka. »Namesto da se kregamo, raje
preidimo na prijetnejše teme. Kaj pravite na naše punce? So bile poleti
pridne?« Družno smo zažvižgali. »Stari, pri meni bodo spet padale kot
domine!« je bil važen Rok. »Nobena se ne more upreti Rokovemu šarmu!
Tako kot se jaz ne morem upreti Emini košarici C.« Pri tem je zelo
nazorno pokazal obseg ženskih prsi. »A ste videli Manjine noge?« je
zasanjano prežvekoval slamico Leon. »Stari, da bi se sprehodile po meni
...« Ko je Leon prispel v prostor med nebesi in vesoljem, smo se začeli
družno krohotati. »Pri tem ti lahko pomaga kar naš Gregec,« me je Luka
lopnil po ramenu. »On ima izkušnje z določeno Manjino prijateljico ...«
Moj obraz se je spremenil v zaboj s paradižniki. Klapa je začela
spuščati zvoke poljubljanja, barbike pa so ravnokar zavzele separe ob
vratih. »Kako kaj Sara, Grega?« je vprašal Rok, oči petih fantov pa so
se zapičile vame. Zavzdihnil sem. Sara je modrooka lepotica z dolgimi
zlatimi lasmi in z vsem na pravem mestu. Najina očeta sta se poznala še
iz srednje šole, zato sva se s Saro družila že od vrtca. Ne vem, kaj se
je zgodilo, a lani mi je prišlo na uho, da sem ji všeč, jaz pa nisem
vedel, kaj naj storim, zato sem stisnil rep med noge in se ji izogibal
celo poletje. Zdaj ko smo spet v šoli, je to težje, ampak kaj mi sploh
preostane? Zatopljen v svoje misli, sem sprevidel, da fantje že malce
nestrpno čakajo na moj odgovor. »Kako naj vem?« sem zamrmral. »Saj nisva
poročena!« »Mislim, da ona meni drugače, stari,« je Luka stišal glas.
»Že celo poletje je svojim frendicam tvezila, da hodita!« Spreletel me
je mrzel pot. Pogledal sem Saro, ki ji je Katja vneto nekaj
prišepetavala. Sara si je pramen las popravila za uho in mi pomahala,
jaz pa sem hitro umaknil pogled. Pa kaj je s temi babami? Zdaj si
izbirajo fante že brez naše vednosti?! Ubogi nesrečnik, ki se bo poročil
s Saro! Da ne bom to slučajno jaz, pa še vedel ne bom.

»Stari, pa to je sranje,« sem butnil z glavo ob mizo. »Kaj naj naredim?«
»Pa kaj je s tabo?« je bil prizanesljiv Luka in me frcnil po glavi. »Kaj
ti si nov tukaj? Če ti gre baba na jetra, jo preprosto pustiš! Preprosto
kot pasulj!« »Ja, pa res. Pustim naj punco, ki nikoli ni hodila z mano!«
»Vau, stari, pa si res v zosu,« se je muzal Luka. »Hodil sem že z veliko
puncami, pa sem to vedno vedel!« Klapa se je krohotala, Luka pa je
nadaljeval: »Glej, ne pravim ti, da jo javno osramotiš. Saj te razumem,
jaz sem enak. V obraz naj ji povem? Pa kje ste še to slišali! Uporabi
dobri stari SMS!« Luka je naročil še eno kokakolo, jaz pa sem se
namrščil. »Naj jo pustim kar po SMS-u? A ni to malo kruto?« »Kako boš pa
vedel?« je Luka skomignil z rameni. »Saj je ne boš videl v obraz! Tako
se boš izognil marsikateremu nezaželenemu udarcu!« Ta ideja s SMS-om se
mi sploh ni zdela več tako slaba in že sem izvlekel telefon.

Vedno sem bila debel otrok. Rumeni kitki, povezani z raznobarvnima
trakcema, sta mi turobno uokvirjali lunast obrazek s podbradkom. Pod
pisanimi majčkami so se predobro poznali rešilni obroči, ki so me želeli
»ščititi« tudi na kopnem. Vedno sem jih morala vsaj za silo potegniti
noter, ko sem prek zamaščenih, prašičjih nogic vlekla rožnata krilca.
Moja mami nikoli in nikdar ni zamudila priložnosti, da mi to posebej
poudari. Večina mojih vrstnikov se spominja otroštva po slastnih
čokoladicah, sladkih bombonih, božanskih piškotih in bajnih
rojstnodnevnih tortah. No, jaz sem bila prepolna brokolija, solate,
cvetače, zelja in druge zelene packarije, ki je še gosenice ne bi jedle.
Mami je požrla celo tono pomirjeval in antidepresivov, tako sem jo
spravljala ob živce vsakič, ko je tehtnica pokazala večjo številko. Še
danes je naša hiša podobna lekarni, strani v revijah pa vedno »po
naključju« ostanejo odprte pri reklamah za vsemogoče shujševalne
tabletke in sirupe, ki prikazujejo brhke, koščene manekenke, preponosne
na to, da jim je s pomočjo od boga poslanih tabletk uspelo shujšati.
Mame mojih sošolcev imajo raznolike hobije. Nekatere vrtnarijo, druge
preživljajo čas po zgledu Jamieja Oliverja. Nekatere popoldne klepetajo
na jogi ali pilatesu, včasih pa se sprostijo ob dobri knjigi. No, če na
svetu ne bi bilo diet, moja mami ne bi imela prav nobenega hobija. Moja
mama je visoka, dolgonoga in vitka ženska bele polti. Dolge pobeljene
lase si spenja v strogo fgo, ki ji togo zateguje vrat. Na tanke,
mišičaste noge natika bele pajkice, na ozki, vilinski trup pa obeša bele
krznene plašče. Njena podoba ledene kraljice se ujema z ledeno steno, ki
obdaja njeno srce. Vendar ni bilo vedno tako. Bili so časi, ko mama ni
bila tako bela v obraz, ko se je še smejala. Maruša je bila poglavitni
razlog za to. Počasi bom začela misliti, da je kaznivo še kdaj v tem
življenju omeniti mojo sestro. Očka jo je tako ali tako že nekam
potlačil, mama pa še vedno na skrivaj joče v kopalnici. Kako ne bi!
Maruša je bila pravi angel. Dolgi medeni lasje, ki jih je podedovala po
mami, so se na konicah rahlo svedrali in ji ljubko obkrožali srčast
obraz, na katerem so se bleščale modre, frnikolaste oči. Bila je
resnično popolna v vsem, česar se je lotila. Plavanje, tenis, slikanje,
manekenstvo. In ravno to zadnje je povzročilo, da je izginila z obličja
Zemlje. Saj poznate manekenke, ki jih prikazujejo reklame za kozmetične
izdelke in katalogi z oblačili in ki se sprehajajo po modnih pistah? No,
moja mami je tista, ki jih spravi tja, tista, ki jih »trenira«, tista,
ki jih dobesedno ustvari. In da ji to uspe, je ustanovila modno agencijo
Karmen.

Agencija je znana vsepovsod. Že ko je nastala, so bile dvorane polne
nadobudnih manekenk, ki so kasneje zmagovale na vseh mogočih izborih za
miss ne vem česa in se sprehajale po tisočih modnih pistah kot
obešalniki za obleke. Mama si je seveda želela, da bi tudi njeni hčerki
postali del »fenomena«, zato sva v agenciji preživeli skoraj celo
življenje. Maruša je blestela. Znala je hoditi, znala se je smejati z
očmi, znala je pozirati ... Pa vendar je obstajalo načelo bolj je suho,
lepše je. Maruša je postajala vse bolj suha in suha. Že prej je imela
popolno postavo, vendar vseeno ne dovolj popolne za manekenko. Tako se
je njen pas ožil in ožil, okončine so se tanjšale, prsi so postajale vse
manjše bunkice. Postajala je vse bolj podobna okostnjaku, podobna duhu.
In kakšni so duhovi? Popolnoma prozorni. In takšna je bila videti ona,
preden je zapustila naš svet in se dvignila v nebo, kot da gravitacija
zaradi njenega bornega števila kilogramov nanjo ni več vplivala. Nikoli
ne bom taka kot ona. Jaz sem se vrgla po očetu. Sicer sem res visoka,
vendar je moj obraz popolnoma površno »izdelan«, saj so oči, nos in usta
kakor nametani brez pravega reda. Lasje so nekje med medeno in mišje
rjavo (bolj se nagibajo k mišje rjavi), na celi glavi pa ni niti sledu o
kodrih. Pa tudi puberteta je naredila svoje, saj bi moje prsi lahko
primerjali z vsako vrsto sadja, ki jo najdete na tržnici, da o zadnjici
in bokih sploh ne govorimo. Vedno ko ljudje slišijo, da sem Marušina
sestra, me premerijo od glave do peta, oči pa jim skoraj skočijo iz
jamic. Mama pa bi najverjetneje rada samo zavrtela čas nazaj do tistega
dne, ko sta si z očetom zaželela še enega otroka, pa tega ni preprečila.
Tudi če bi na koncu ostala čisto brez otrok, ji vsaj ne bi bilo treba
živeti s slabšo verzijo njene popolne hčerke.

Počnem to, kar mi gre najbolje od rok. Sedim na postelji, se kujam in
smilim sama sebi. Na bledo rožnatem pregrinjalu leži prazna vrečka
piškotov, ki so mi pustili čokoladen obroček okrog ust. O šit, če vrečke
čim prej ne skrijem, me bo mama vrgla iz hiše!

Na ekranu mojega telefona še vedno utripa zelen oblaček z besedilom, v
zgornjem desnem kotu pa je izpisano moje najljubše ime. Prav ob vsaki
besedi je bilo, kot bi me ustrelili. »Mislim, da bi bilo dobro, če greva
narazen.« Osem strelov naravnost v srce. Sicer mi še vedno ni jasno,
zakaj. Zakaj bi prekinil z mano, če pa nikoli nisva hodila? Že celo leto
se me izogiba. Sploh se ne spomnim, kdaj sva nazadnje spregovorila!
Dajal mi je vse znake, ki so govorili, da sem zadnja oseba, za katero bi
imel oči. Počutim se kot kup dreka. Kot igrača, s katero so osrečili
majhnega otroka, ta pa jo je že po desetih minutah igranja odvrgel v
temen kot. Kot da bi bilo vse v meni prazno in izsušeno, ostala pa je le
pusta lupina. Slana solza se tiho odkotali po obrazu kot zadnje, kar je
ostalo od moje notranjosti. Masivna vhodna vrata se zaloputnejo, slišati
je elegantne korake drobnih vilinskih nožic, spravljenih v salonarje
številka 38. Jaz lahko samo sanjam o njih s svojo klovnovsko številko 41
in zamaščenimi gležnji. »Sara!« me pokliče elegantno prefnjen visok
glas. To je znak, da sedem h »kosilu«. Stečem po stopnicah v sterilno
belo jedilnico in sedem za stekleno mizo, ki jo je hišna pomočnica tako
zdrgnila, da vidim odsev svojega spačenega obraza. Nasproti mene
vzravnano sedi mama in čaka, da bom naredila prvi grižljaj. Hišna
pomočnica predme postavi krožnik, ki je videti ogromen v primerjavi s
količino, ki je na njem. Kuhano jajce z ohrovtom in zeleno. Z vilicami
šarim po krožniku, mama pa me, ne da bi umaknila pogled z neke revije,
odsotno vpraša: »Kako je bilo v šoli?« To je seveda šifra za: »Bolje
zate, da nisi pojedla kaj mastnega/ sladkega/preveč kaloričnega.« Da bi
zaigrala vlogo vedre popolne hčerkice, odvrnem: »Sploh ne tako slabo.
Katja se je vrnila iz Turčije. Veš, kako je porjavela? In Pia si prek
facebooka dopisuje z nekim noro lepim fantom. Veš, da se bosta dobila v
kinu? Manja in Ema pa sta bili prejšnji vikend v šopingu in sta nakupili
taaaka lepa oblačila. Joj, ne morem ti povedati, kako sem pogrešala
frendice! Šola bi bila popoln dolgčas brez njih.«

Med mojim čebljanjem samo pokimava, pogled pa dvigne samo toliko, da
preveri, ali sem pojedla »kosilo«. Žalost, ki teče skozme, mi še vedno
ne da miru. Občutek ničvrednosti mi utripa v možganskih celicah,
ponavlja pa se vsaka beseda v SMS-u. »Mami,« rečem s težo na srcu,
»Grega me je pustil.« Oblak teže me vse bolj duši in stiska, kot bi mi
verige ovijale srce. Mama dvigne svoje prazne oči, njen obraz pod
plastjo ličil je popolnoma brezizrazen. »Kaj pa si pričakovala?« spravi
iz sebe s hripavim glasom. »Jaz na tvojem mestu ne bi bila presenečena.
Samo poglej se! Pri takem nažiranju bi še Heidi Klum postala
nesimpatična za moške oči. Kaj me zdaj gledaš tako pošastno? Saj si me
sama prosila za mnenje. Ljubica draga, dandanes je pač tako, da mora
ženska imeti pravi videz. Pamet, karakter in ostale traparije, ki jih
moški še povohajo ne, niso vredne počenega groša, če ženska ne izgleda
dobro. Saj menda ne misliš, da sem tvojega očeta dobila z osebnostjo in
pametjo? Pravim ti, če ne zaradi drugega, shujšaj, da ne boš končala
sama. Kdo pa te bo maral, če bodo okoli tvojega pasu obroči, polni
napolitank! Če boš tako nadaljevala, boš še bolj debela.« S temi
besedami konča, saj se mora oglasiti na telefon, meni pa v spominu
ostane samo ena beseda. Beseda, ki me označuje in zaznamuje.

Poskušal sem odriniti misel, da Sara zdaj nekje bere moj SMS, ker jaz
nisem imel dovolj jajc, da bi ji kaj rekel v obraz. Na to ne misliti pa
sploh ni bilo težko, saj sem kmalu odpahnil domača vrtna vrata. Lenobno
oddrsam skozi zadnja vrata, ki vodijo naravnost v kuhinjo, kjer se že
riše značilno popoldne v naši družini. Mami v popackanem predpasniku in
z Leno v naročju skače od štedilnika do hladilnika in pripravlja kosilo,
pri tem pa vzdihuje nad očetom, saj je gospodu današnji časopis veliko
pomembnejši od pomoči svoji ženi. »O, srček, pa ti si že doma!« vzklikne
mami, rdeči kodri pa poplesujejo okrog njenega veselega obraza z lahnimi
smejalnimi gubicami. Vedno ko očka pripoveduje že tisočkrat slišano
zgodbo »In tako sem spoznal vašo mami«, ne pozabi omeniti, da je bila
njena rdeča griva prva stvar, ki jo je opazil. Kakopak, saj je mami kot
modrooka boginja z rdečimi lasmi, ki sem jih na žalost podedoval tudi
jaz, izgledam pa kot Ron Weasley. Spravim se na delo, saj ko prvi moški
v družini zataji, sem na vrsti jaz, rezerva. »Kako je bilo v šoli,
Gregec?« zamrmra očka, ki še vedno ne umakne pogleda s črne kronike.
Očka nas je vzgojil s knjigami. Kot literarni kritik jih ima za celo
omaro, v njej so se našle tudi naše najljubše pravljice. Čeprav se mami
strašno jezi, ker mu branje vzame preveč časa, hišna opravila pa
premalo, se on vedno brani, da so knjige nič manj kot temelj našega uma.
Sploh ne utegnem odgovoriti na vprašanje, saj se s stopnic sliši slonji
topot in dekliško vreščanje v stilu: »Mami, oči, zlasala me je!« »No,
no, kaj smo rekli?« odvrne oči v odgovor. »Ne bom plačeval popravila
stopnic samo zato, ker imam doma dva podivjana šimpanza. Raje izrabita
energijo v dobre namene in pomagajta mami.« »Ne morem,« zajavka Iva,
»čez en mesec pišemo tri teste, očka, pa še referat o naravnih
značilnostih Grenlandije me čaka!« Iva je eno leto starejša od mene, in
če sem jaz Ron Weasley, je ona s tistimi okroglimi naočniki Harry Poter.
Zanjo ni lepšega kot učenje in branje do nezavesti. Sicer jaz rad vzamem
dobro knjigo v roke, pa tudi moje ocene niso slabe, vendar lahko to
dvoje v prekomernih količinah vodi v Ivino podobo z okroglimi naočniki,
plisiranimi krili in slamnatimi lasmi, nerodno spetimi na temenu. »Saj
pride vse to na vrsto,« jo je miril očka. »Do takrat pa se, lepo prosim,
obnašaj letom primerno, pusti sestro na miru in pomagaj mami pri
kuhanju. Potem ko bo hrana na mizi in bomo pojedli kot normalni ljudje,
pa se lahko do mile volje matraš z Grenlandijo po dolgem in počez.« »Ko
smo že pri šoli,« je začela mami, čeprav jo je Lena prekinila z
nečloveškimi kriki (res ne vem, od kod dojenčkom vsa energija, ki polni
njihova pljuča), »Anica, imaš ti kaj za nalogo?« Anica hodi v sedmi
razred in pod soncem ni bolj otročjega bitja od nje. Punce, naj vas
nekaj vprašam! Kdaj ste odvrgle barbike, ponije in plišaste živali? V
četrtem, petem razredu? No, Anica bo svoje barbike, ponije, plišaste
igrače peljala v študentski dom. Vse njene nadležne sošolke so že
pozabile nanje, saj samevajo v temačnih kotih podstrešja, pri Anici pa
se to zdi celo večnost stran. Ampak mala gospodična je zvita. Vedno ko
ima na obisku svoje vreščeče prijateljice, gredo barbike/poniji/plišaste
igračke na ekskurzijo pod posteljo. »Mamica,« je zatulila, »Iva je moji
novi barbiki porezala lase!« Začela se je kujati, kot da bi Iva
uprizorila pravi pokol barbik. »Samo zato, ker je po mojih zapiskih
posula bleščice!« se je branila Iva. Spet je nastal »ljubek« sestrski
prepirček, ki ga je seveda rešil očka: »Hej! Vesta kako sproščamo
napetost v tej družini? S pomočjo naši ljubi mamici, ki je naredila
toliko nepotrebnih stvari v vajinem razvajenem življenju. Hop na delo!«
»Oči,« je čivknila Anica, »Mini pa ni treba delati.« Mina je moja
najstarejša sestra, ki hodi v drugi letnik gimnazije. Še pred nekaj
leti, v osnovni šoli, je bila Ivina kopija. Ampak kakor hitro je do
tedaj pridna Mina stopila skozi vrata gimnazije, je pozabila na
učbenike, knjige in drugo šolsko sranje. Rdečkasto pšenične lase si je
začela vztrajno barvati na črno, plisirana krila so nekje na dnu omare,
saj so jih zamenjale oprijete pajkice, oči pa si obroblja s črno
barvico. Z gimnazijo pa so prišle tudi divje zabave, popivanje in čudni
črnolasci na motorjih, ki jih občasno pripelje domov na oglede. Če
vprašate mene, pripada nekemu kultu. »No, ljubica,« ji je odgovorila
mami, »saj veš, kako je zaposlena tvoja sestrica, ko pa imajo gimnazijci
toliko dela.« Moja mami še vedno živi v prepričanju, da je njena
prvorojenka pridna kot čebelica. »Ne verjamem, da zahteva veliko truda,
da nekemu zadrogiranemu motoristu tiščiš jezik v grlo,« je zamomljala
Iva, mami pa jo je nejevoljno krcnila po tilniku. »Otroci, pomirite se
zdaj,« je red (kot po navadi) napravil očka. »Zdaj bomo pojedli kosilo,
potem pa zaradi mene lahko skačete skozi okno, če vam je to pri srcu.«

Po ultra napornem kosilu in poslušanju vreščanja mojih sester sem se kot
živi mrtvec odvlekel v sobo. Ah, pogled nanjo je naravnost prekrasen!
Sicer jo je treba pobeliti, sestaviti police in razpakirati nekaj
škatel, pa kljub temu je to bolje kot deliti sobo z mlajšo sestro.
Najprej sva si delila sobo jaz in Iva, vendar je gospodična potožila, da
jo že s svojo prisotnostjo hudo motim pri učenju fzikalnih formul. In
ker je Iva seveda očijeva in mamina ljubljenka, se je k njej preselila
Mina (ki jo težko pri čem moti, saj je komaj kaj doma), jaz, ubožec, pa
sem spoznal radosti življenja v Aničini sobi. To je bilo poletje, polno
muk - zame in za Anico. Pozno v noč sem poslušal čebljanje in hihitanje
barbik, ko pa je Luka ali kdo drug od prijateljev prišel k meni, sem bil
v zadregi, saj ga nisem imel namena popeljati v rožnato dekliško sobo.
Zato sva oba z Anico pri starših izsilila naslednjo delitev: Mina in Iva
ostaneta tam, kjer sta, jaz grem v Minino bivšo sobo, k Anici pa bo
prišla Lena, ko bo dovolj stara. Najbolj všeč pri moji novi sobi (poleg
zasebnosti in prostornosti) mi je veliko okno. Okno, ki ga odprem, da
slišim petje ptic. Da se nadiham svežega zraka. Da se zagledam v modro
nebo. Poleg naše hiše seveda stoji še ena. Hiša s sobo, ki ima prav tako
veliko okno, obrnjeno proti mojemu. Lenobno se naslonim na okensko
polico in čakam, da me bo moja sogovornica opazila in odprla okno. Sedi
za pisalno mizo in spet nekaj riše. Vneto si popravlja lase za uho, da
je ne bi motili pri zbranosti. Namrščeno strmi v list in nekaj poradira.
Nazadnje zavzdihne, zmečka list, dvigne pogled in me opazi. Nasmehne se
in odpre svoje okno. »Kaj si pa tako poklapan?« vedro vpraša. »Družinsko
kosilo,« zavzdihnem. »A, tako torej. Ja, sem slišala, da so pri vas kar
burna.« »Burna je premila beseda. Si že kdaj poskusila živeti s štirimi
sestrami?« »Ne. Imam pa brata, ki se obnaša, kot da sem iz zraka. Kar
naprej se zapira v sobo in tam nekaj programira z računalnikom, če pa ga
z mamo zmotiva, popeni. Ko sem bila majhna, me je to hudo motilo, zdaj
pa sem se že navadila.« »Srečo imaš, da se ne zmeni zate. Kaj bi dal, da
bi bil edinec!« Začne se smejati. Kot bi slišal vile plesati. Očitno
stvari na okenski polici funkcionirajo nekoliko drugače kot v učilnici.
Za to je preprosta razlaga: kot smo že povedali, je delitev na ločine
vsaj v naših očeh stroga in brezkompromisna. Ločina ti je tako rekoč
določena na začetku osnovnošolske izobrazbe in vsem je kratko malo
vseeno, če ti v njej ni všeč. Primoran si se družiti z ljudmi v njej
(razen pri frajerjih in barbikah, ti živijo v »sožitju«) in prestopiti
nevidno mejo med ločinami je skoraj smrtno nevarno. Ne vemo, zakaj, pač
izmišljotina, tako kot petek trinajsti, ali črne mačke. Imamo pa srečo,
da nevidnih meja ni zunaj šole. V zasebnem življenju se lahko brez slabe
vesti družiš s komer koli. Zato mi je prav malo mar, če cela ulica ve,
da se dva osmošolca, ki se v šoli drug drugemu izogibata, doma veselo
pogovarjata, sedeč na okenskih policah. Dokler Luka ne izve, sva varna.
Vsaj jaz. Špela se tega sploh ne zaveda, čeprav v razredu ne da kaj
preveč na komunikacijo s sošolci, razen pri ta odstopajočih, med
katerimi velja za najglasnejšo in najbolj samozavestno. »Torej
predvidevam, da si navdušena nad začetkom šolskega leta?« Zavije z očmi.
»Konec dvomesečnega poležavanja, branja in risanja! Navdušena je res
prava beseda! Razmišljam, da bi potovala nazaj v času in Mariji Tereziji
preprečila, da bi izvedla šolsko reformo.« »Nekdo pa je res razkurjen!«
»Kaj pa mi preostane! Tako se počutim ne samo zaradi učenja in
mučiteljev, ampak tudi zato, ker nam težko rečeš razred.« »Kako to
misliš?« »No, jaz si predstavljam razred kot skupino otrok oziroma
mladostnikov, ki jim je zapovedano, da se devet let učijo v isti
skupnosti. Če vprašaš mene, to pomeni tudi, da se kolikor toliko
razumejo in so prijatelji in držijo skupaj, pri tem pa jih ne ovirajo
nobeni predsodki. Potem pa poglej nas! Delimo se na tri ločine, ker smo
ali preveč preplašeni ali pa prefni, da bi se vsaj razumeli med sabo.
No, saj ne pravim, da se moraš spoprijateljiti z vsemi, a če ti kdo ni
všeč, ga lahko tudi preprosto pustiš pri miru, ne da bi ga nadlegoval in
izpostavljal zaradi njegovih napak, pa naj so vizualne (kar večinoma so)
ali ne.« »Točno tako je moje mnenje!« Obraz ji zažari, takrat pa se iz
hiše zasliši glas, ki jo kliče. »Moram iti,« zavije z očmi. »Mama je pri
telefonu z eno od tisoč prijaznih tetk iz družinskega drevesa, ki bi mi
rada zaželela uspešno šolsko leto!« Tudi potem ko je zaprla okno in
odšla, sem kot omamljen sedel na svoji okenski polici in opazoval
vrabce, ki so se zbirali na električni žici.

Telefon sem prijela, kot bi bil z Marsa. Nejevoljno sem ga prislonila k
ušesu in zamrmrala: »Halo?« »Ja, Špelca, zdravo!« zažgoli teta Metka,
mamina teta, zvončkljanje njenih prstanov se sliši celo skozi slušalko.
»Slišim, da si že tako velika punca! Kateri razred pa si? Šesti, sedmi?«
»Osmi.« »A tako. Pa saj si že prava gospodična! Stavim, da imaš ogromno
prijateljic!« »Mhm.« »Kaj pa fantje? Taka lepa punca si! Zagotovo jih je
vsaj tristo okoli tebe!« »...« »Kako pa kaj ženske zadeve? Ti je mamica
že kupila modrček? Že imaš mesečno perilo?« Če sem prej odgovarjala, kot
da sem tik pred smrtjo, me je zadnje vprašanje defnitivno vzdramilo.
»Teta, kako pa kaj menopavza?« kljubovalno zakričim v slušalko, na
kateri se za spremembo pojavi tišina. Pa saj tako ali tako prekinem. Res
ne vem, zakaj dajo toliko na te zadeve. Osmi razred. Pa kaj! Edina dobra
stvar pri tem je to, da me le dve leti ločita od gimnazije. Potem pa
samo še adijo, barbike!

Iz tega, kako ti učitelj odzdravi, lahko marsikaj razbereš o njegovi
osebnosti. To so vendar bitja, ki jih srečuješ vsak dan, zato je prav,
da poznaš vsaj njihove osnovne značilnosti. Nekateri so mrki, drugi
vedri. Nekateri popustljivi, pri drugih pa nas pri srcu stisne vsakič,
ko se starši zglasijo na pogovorni uri. Nekateri se kot siva megla
vlečejo po hodnikih, z drugimi pa se da kar prijetno klepetati. Čas je
za drugi šolski dan, ki je vedno bolj »na izi«. Na dan privlečemo na
novo zavite bleščeče zvezke, čeprav jih ne bomo potrebovali; že čez
mesec bodo pokracani z oslarijami. Premikamo se iz učilnice v učilnico,
kjer učitelji zdolgočaseno grulijo o pričujočem šolskem letu, mi pa
večino časa naslanjamo glave na mize in kinkamo. Matematika. Čas za
Močvirnika. V pusti sivini matematične učilnice, v kateri bo kaj kmalu
plaval Močvirnikov žabji vonj, se zberemo ob pol devetih. Barbike se
hihitaje objemajo, kot da se niso videle sto let, odstopajoči se tiho
pogovarjajo ali kot duševni bolniki strmijo v bele stene, frajerji z
Luko na čelu pa smo zelo zaposleni z risanjem brkov po matematičnem
učbeniku. »Stari,« bolj za šalo kot zares reče Luka, »Močvirnika imamo
za matko! Jaz se grem ubit. Samo še to mi fali, da bom dihal isti žabji
zrak kot on. Tip me ima na piki, tako da letos pri matki ne bo neke
dobre ocene!« Ravno ko smo se dodobra sprostili, je vstopil Močvirnik
oziroma učitelj Mlakar, kot ga moramo klicati. Nenadoma se vsi, ki smo
bili prej glasni, kot nedolžne ovčke posedemo v kar najbolj oddaljeno
klop, da ja ne bo najprej uzrl nas, ko bo čas spraševanja. Popraska se
po skoraj osivelem lasišču in nas nejeverno gleda. Suknjič žabje zelene
barve je najbrž oblekel prav za to priložnost. »No, no,« začne stavek,
ki ga bo verjetno vlekel ves teden, »kar pridite tisti iz, em, zadnje
vrste. Saj ne, em, grizem, otroci. Samo da niste kot vaš prijatelj Luka,
potem se pa že, em, grdo gledamo.« Luka si nadene nasmešek olimpijskega
prvaka in zmagoslavno pomaha učitelju. »Živijo, em, učitelj!« ga
zafrkava Črt. »Kako ste pa vi, em, preživeli poletje?« Razred se
pridušeno hihita. »Čeprav bi izjemno rad poklepetal s teboj, em, Črt,
nas čakajo, em, resnejše teme. Če pa si že glasen, se lahko, em,
posvetiš deljenju učbenikov.« Črt zgrabi kup učbenikov, pridruži pa se
mu tudi Aleks, ki s svojimi nevidnimi mišicami zagrabi kar dva kupa
dvestostranskih knjig. Revček se pod težo spotakne in pri tem izzove
salve smeha. Črt medtem meče učbenike po mizah, da se sliši v sosednji
razred, ena izmed barbik pa ga skoraj dobi v glavo. »No, no,« spet začne
Močvirnik, »Črt, rekel sem, da, em, RAZDELIŠ učbenike, ne pa da jih bomo
zmečkane brisali s sten.« Začne se smejati, saj se mu pred očmi odvija
bleščeča kariera komika.

Ko sprevidi, da v širnem območju šole ni niti enega samega osebka, ki bi
se smejal, nadaljuje resneje z običajnimi matematičnimi zadevami, ki
trenutno ne zanimajo nikogar izmed nas.

Petričeva se bi vsakemu zasmilila. Po hodnikih hodi kot škotski živi
mrtvec, saj je vsak dan oblečena v kariraste vzorce. To ubogo revše je
hudo zgrešilo poklic. Čisto sveža je, s fakultete, in s takimi učitelji
se Luka in njegovi kloni najbolje pozabavajo, saj vedo, da si še
čivkniti ne bo upala. Saj se že, ko nam kaj razlaga, trese kot šiba na
vodi, da samo čakamo, kdaj se bo zrušila. Takrat Luka najraje izusti
kakšno »Joj, učiteljica, pa vi ste tako bledi!«, da jo zamoti, medtem ko
Rok in Leon okupirata njen računalnik in iščeta neprimerne stvari, ki
niso za javnost. Pa tudi če se še tako trudijo, jih Petričeva niti
zapisala ne bo. Zanjo bodo vedno nebogljeni otročički, ki so »skrenili s
svoje moralne poti«, kot bi rekla moja mami med gledanjem kakšnega
dokumentarca o najstniških džankijih. V učilnici, opremljeni s plakati o
človeškem telesu, sem zavzela klop ob oknu in že pripravila svojo
skicirko, da bi se pred biologijo malce kratkočasila. Nadme pa je v tem
trenutku padla silhueta z vonjem po pudru in žvečilnih gumijih. »Tu
sedim jaz,« napadalno revskne Katja, kraljica naših preljubih barbik z
IQ-jem, nižjim od temperature v hladilniku. Okoli nje je kot po navadi
zbrana celotna banda njenih klonov s polikanimi lasmi in oboroženih z
maskarami. Ženska že spet misli, da je stavek »Last Katje Uršič«
odtisnjen na vsakem stolu. Zato ji kot običajno odgovorim: »Pokaži mi
potrdilo o lastnini, pa se umaknem.« Ključ pri ravnanju z barbikami je,
da uporabljaš besede izven njihovega besedišča.

»Če se ne boš premaknila, te bom sama,« hladno odvrne, dvigne obrvi ter
doda še: »Kaj pa imaš na čelu, Špela? Morda nov mozolj?« Skupaj s
»frendicami« se zasmejejo, kot da jim bodo počili od bulimije uničeni
želodci. »Prav rada bi videla, kako me boš premaknila,« še hladneje
odgovorim. »Zakaj mi ne pokažeš?« Tega ne bi smela reči. Čeprav je Katja
manjša od mene, ima defnitivno več mišic, medtem ko so moje kakor bobi
palčke, za povrh pa sem še nerodna. Zgrabi moj stol, me potisne z njega,
jaz pa pristanem na zadnjici. Seveda se cel razred začne režati kot
horda debilov, jaz pa se z dvignjeno glavo preselim na drug stol. »Te
kaj boli ritka, Špela?« vpraša tisti perverznež Rok in zelo nazorno
pokaže obliko ženske zadnjice. Najraje bi se zakadila vanj in mu
pokazala, kaj res boli. K sreči se prikaže Petričeva v vinsko rdečem
kiltu z razmršenim čopom na glavi. Blaženo nas pogleda, kot bi se
ravnokar vrnila iz nebes. Njen odziv na našo vrnitev v šolo je tak, kot
bi si ga doma prej zapisala in se naučila na pamet. »Zdravo, učenci!
Moje ime že poznate, saj smo se videli lani, pri urah naravoslovja.
Letos se bomo srečevali pri biologiji, preden pa poglobimo svoje znanje,
je čas za kratek kviz o vsem, kar ste izvedeli pri naravoslovju lani.
Vso srečo pri reševanju!« Vsi družno zastokamo. Test na prvi dan! Kdo za
vraga bi to naredil? »Učiteljica,« zakliče Luka čez cel razred, »tri
četrt stvari v tem testu ne znam!« Petričeva ga ignorira in si nekaj
zapisuje v dnevnik, Luka pa se hipoma presede k Aleksu in Gregi, da bi
prepisal njune odgovore. »Kako tele si ti, Aleks!« zakriči Luka po celem
razredu. »Pa kako ne ločiš smreke in jelke? Pa saj si moten!« Aleks se
živčno zareži kot hijena. »Jezus Kristus, Grega! Pa kaj je s tabo vse v
redu? Bi rad fasal batine? Ti tudi ne veš, kaj je smreka pa kaj je
jelka? Pa ravno ko vaju rabim, zatajita!« Medtem ko Luka nadaljuje s
svojo predstavo, Nonto odda prva.

Cel razred jo pogleda, kot bi bila ona motena, Nonto pa zardi še bolj
kot včeraj. »Je že v redu,« ji vljudno pojasni v brezhibni slovenščini
brez naglasa. »Saj govorim slovensko, moja mami je iz Maribora!« Zdaj je
Petričeva rdeča. Vznemirjeno se začne opravičevati, kot bi storila
smrtni greh. Če vprašate mene, se bo to letos pogosto dogajalo!

Če smo se pri Petričevi in Močvirniku obnašali kot podivjani najstniki z
dodatnimi hormoni, si tega še Luka ne bi upal početi pri Božični jelki.
Naj vas ime ne zavede, saj ji ga nismo nadeli, ker bi bila še posebej
božično razpoložena. To je zajetna ženska z obličjem bodibilderja,
najraje pa se oblači v črtaste božične puloverje, take, kot jih nosijo
Američani na božičnih voščilnicah. Opravo dopolni z uhani v kričečih
barvah v velikosti božičnih krogel, njen mogočni vrat pa je okrancljan z
zlatimi verižicami s prav tako božičnimi okraski v obliki zvezd. Na prvi
pogled je nihče ne bi jemal resno; še moj očka se je namreč začel na
glas smejati, ko jo je videl na pogovornih urah. Ampak pri njej si
človek še dihati ne upa preveč na glas! Etika že tako ali tako ni
najbolj priljubljen predmet, ko pa imaš za učiteljico še zmaja, ki ti
diha za vrat, to niti najmanj ne pripomore k njeni priljubljenosti. Pri
njej smo sanje vsakega učitelja, ki ljubi red in disciplino. Že med
odmorom se mirno in tiho posedemo ter pripravimo stvari in vsak upa, da
se pogled te Meduze ne bo ustavil na njegovem nedolžnem mozoljastem
obrazu.

Kot nevihtni oblak je prilomastila v učilnico in treščila dnevnik na
mizo. Iz njenih nosnic je prihajala para, že pri dihanju pa so ji okrog
vratu poplesovali božični okraski. »NO?« zarjove, da bi še medveda
prebudila iz zimskega spanja, »VAS MORAM POSEBEJ PROSITI ZA POZDRAV?!«
Zamomljamo ubog in preplašen »Zdravo«, ki je v bistvu šifra za »*Please,
don't kill me.*« Zgrabi kredo in začne pisati po tabli, kot da bo jo bo
zdaj zdaj ubila. Štiri besede, pa je tabla že polna udrtin.
»DRŽAVLJANSKA KULTURA IN ETIKA,« zakriči. »PRI TEM PREDMETU SE BOMO
SREČEVALI TAKO KOT LANI. ČE SE SPOMNITE, PA TAKRAT NISEM BILA NAJBOLJ
ZADOVOLJNA Z VAŠIM OBNAŠANJEM. UPAM, DA BO LETOS JASNEJE, DA PRIČAKUJEM
RED IN DISCIPLINO!!!« O čem pa govori?! Lani si še prdniti nismo upali,
saj bi bila kazen gotova smrt. Medtem ko Božična jelka v transu
nadaljuje o etiki, mi pa jo navidezno poslušamo, naredi Leon usodno
napako. Peresnica mu pade na tla. Vse oči so uprte vanj bodisi zato, ker
mu privoščijo, bodisi zato, ker ga pomilujejo. Božična jelka namreč
pristopi k njegovi mizi, ga pol minute nepremično gleda, potem pa
zarjove z ledenim glasom: »KDO PA MISLIŠ, DA SI, DA ME LAHKO TAKO
PREKINJAŠ???« Leon seveda ni nor, da bi odgovoril. »MISLIŠ, DA SI GENIJ,
KO MI PREPREČUJEŠ, DA BI NORMALNO OPRAVLJALA SVOJE DELO?!« Tišina na
Leonovi strani. »TI"		Založba Pivec	2018.0	da	da	93919.0	179.0	
Leposlovje	Stoparski vodnik po galaksiji 4-45.txt	Stoparski vodnik po galaksiji 4-45	Štoparski vodnik po galaksiji	Douglas Adams	znanstveno fantastični roman, vesolje, vesoljska ladja, iskanje planetov	"Hiša je stala na majhni vzpetini ob robu vasi. Stala je sama zase in
zrla na širok pas polj. Nič posebnega ni bila - stara kakih trideset let, nekam čokata in oglata, opečnata, s štirimi okni na prednji strani in skoraj natanko takih razmerij, da ni bila prav nič čedna na pogled.

Edini človek, ki mu je hiša kaj pomenila, je bil Arthur Dent, zato pač,
ker je v njej prebival. Pred dobrimi tremi leti se je priselil iz
Londona, ker se v mestu ni mogel otresti stalne živčnosti in razdraž
ljivosti. Tudi on je imel blizu trideset let, bil je visok, temnolas in
nikoli povsem sproščen. Najbolj ga je grizlo, da so ga ljudje venomer
spraševali, zaradi česa neki se tako grize. Delal je na krajevnem radiu,
kar je bilo, tako je zagotavljal prijateljem, mnogo zanimivejše, kot bi
si mislili. Saj je tudi bilo -- večina njegovih prijateljev se je namreč
ukvarjala z reklamo. V sredo zvečer je močno deževalo, vaška pot je bila
blatna in polna luž, v četrtek zjutraj pa se je zjasnilo in na hišo
Arthurja Denta je posijalo sonce -- kot se bo pokazalo, zadnjikrat.

Arthurju še ni prišlo do živega, da mu hoče krajevni svet hišo
porušiti, ker naj bi tam speljali obvoznico.

V četrtek ob osmih zjutraj se Arthur sploh ni počutil dobro. Ves
krmežljav se je zbudil, vstal, se krmežljavo opotekel po sobi, odprl
okno, zagledal buldožer, si našel copate in oddrsal v kopalnico.

Zobno pasto na krtačko -- tako. Gor, dol, gor, dol.

Ogledalo za britje -- obrnjeno v strop. Nastavil ga je. Za hipec se
je v njem skoz kopalnično okno prikazal drugi

buldožer, takoj nato kocine Arthurja Denta. Obril jih je, se umil,
osušil in odcapljal v kuhinjo, da bi si našel kaj prijaznega za pod zob.

Ročka, hladilnik, mleko, kava. Aaahh.

Beseda buldožer mu je zaplavala skozi misli in iskala mesto, kamor
bi se lahko zasidrala.

Buldožer pred kuhinjskim oknom je bil kar velik.

Strmel je vanj.

»Rumen,« je pomislil in odcapljal nazaj v spalnico, da se obleče.

Med potjo se je ustavil v kopalnici in spil velik kozarec vode; pa še
enega. Začel je sumiti, da ima mačka. Toda odkod? Je mar pil? Pa že. V
brivskem ogledalu je ujel odsev. »Rumen,« je pomislil in odtaval v
spalnico. Ustavil se je in tuhtal. V pivnici, ga je spreletelo. Seveda,
v pivnici. Medlo se je spomnil, da je bil jezen, jezen zaradi nečesa
važnega. Nekaj je dopovedoval ljudem, na dolgo jim je razlagal, kajpak:
še naj jasneje od vsega se je spominjal obrazov in steklenih pogledov na
njih. Nekaj o novi obvoznici, sam je zvedel malo prej. Že mesece se je
šušljalo, le da nihče ni vedel nič določnega. Smešno. Znova si je
natočil vode in jo izpil. Se bo že pokazalo, je sklenil, nihče noče
obvoznice in krajevni svet nima nobene pravice. Se bo že pokazalo.

O bog, kakšen maček! Pogledal se je v velikem ogledalu. »Rumen,« je
pomislil. Beseda rumen mu je zaplavala

skozi misli in iskala mesto, kamor bi se lahko zasidrala.

Čez petnajst sekund je bil že zunaj, vlegel se je pred velik rumen
buldožer, ki je bil zložno prilomastil po vrtni stezi.

Tudi gospod L. Prosser je bil samo človek, kot se reče. To se pravi, bil
je dvonoga, na ogljiku zasnovana oblika življenja, izhajajoča iz opic.
Ali natančneje: debel, zanikrn štiridesetletnik v službi pri krajevnem
svetu. Prav presenetljivo, bil je tudi, ne da bi vedel, Džingiskanov
potomec v neposredni moški liniji, vendar so vmesne generacije in
mešanje ras tako prerešetali njegove gene, da ni imel opaznih
mongoloidnih značilnosti in sta mu od dediščine mogočnega prednika
ostala le precej zajeten život in nagnjenje do majhnih krznenih čepic.

Predvsem ni ostalo nič velikega bojevnika: v resnici je bil živčen
zagrenjenec. Tega dne je bil še posebej živčen in zagrenjen, ker se mu
je resno zataknilo pri delu -- do večera bi moral počistiti s hišo
Arthurja Denta.

»Dajte no, gospod Dent,« je rekel, »saj veste, da ne more obveljati
vaša. Večno ne boste mogli ležati pred buldožerjem.« Poskusil je besno
poblisniti z očmi, pa ga niso ubogale. Arthur je ležal v blatu in se ni
pustil. »Jaz grem do konca,« je zagrozil, »bomo videli, koga bo prej
požrla rja.«

»Bojim se, da se boste morali sprijazniti z zadevo,« je rekel g.
Prosser, mečkal svojo krzneno čepico in si jo vrtel po glavi, »obvoznica
mora biti in tudi bo!«

»Prvič slišim,« je odvrnil Arthur. »Zakaj pa bi morala biti?«

Gospod Prosser mu je skoraj požugal, a si je premislil in spravil
prst.

»Kaj se to pravi, zakaj bi morala biti?« se je zavzel. »Obvoznica pač.
Obvoznice je treba graditi.« Obvoznice so iznajdbe, ki omogočajo
nekaterim, da zelo hitro šinejo iz kraja A v kraj B, in drugim, da se
zelo hitro zapodijo iz kraja B v kraj A. Ljudje iz kraja C, ki leži na
sredi poti, si belijo glavo s vprašanjem, v čem je kraj A tako poseben,
da se ljudem iz B tako mudi tja, in kaj je tako imenitno v kraju B, da
se toliko ljudi iz A žene tja. Želijo si, da bi se vsi ti ljudje končno
odločili, kje bi radi bili.

Gospod Prosser bi bil najrajši v točki D. Ta točka ni natančno določena,
lahko je katerakoli primerna točka dovolj daleč od točk A, B in C. V
točki D bi imel ljubko majhno kočo s sekirami nad vrati, zraven pa bi
preživljal prijetne urice v točki E, kjer bi bila točki D najbližja
gostilna. Njegova žena bi sicer hotela vrtnico plezalko, vendar se je
odločil za sekire. Ne bi mogel reči, zakaj -- sekire so mu bile pač pri
srcu. Zavedel se je posmehljivih pogledov bageristov in temno zardel.

Prestopil se je z noge na nogo, pa je bilo enako neudobno. Očitno nekdo
ni bil opravil svojega dela in g. Prosser je molil, da to nazadnje ne bi
obveljalo tudi zanj.

Rekel je: »Saj ste imeli vso pravico do pripomb ali pritožb, ampak do
predvidenega roka, veste.« »Do predvidenega roka?« je zatulil Arthur.
»Predvidenega roka? Za vse to sem zvedel šele od delavca, ki ste ga
včeraj poslali sem. Vprašal sem ga, ali je prišel pomit okna, pa je
rekel, da ne, da je prišel podret hišo. In še tega ni povedal naravnost.
Kje pa. Najprej je obrisal nekaj oken in mi zaračunal petaka. Šele potem
mi je povedal.« »Ampak gospod Dent, načrti so bili devet mesecev na
ogled v krajevni pisarni.«

»Oh seveda, brž ko sem zvedel, sem šel naravnost v pisarno, takoj včeraj
popoldne. Niste se ravno pretegnili z obveščanjem, kaj? Recimo da bi
komu kaj povedali?«

»Bili so razstavljeni ... «

»Razstavljeni! Na koncu sem moral v klet, da bi jih videl.«

»Tam je pač razstavni oddelek.«

»Z baklo!«

»Ah, najbrž so spet izginile žarnice.«

»In stopnice tudi.«

»Ampak obvestilo ste dobili.«

»Ja,« je rekel Arthur, »ja, sem. Bilo je na dnu zaklenjene omare za
spise v kotu opuščenega stranišča, kjer piše na

vratih Pozor, hud leopard .«

Sonce je zakril oblak. Senca je zdrsnila čez Arthurja Denta, ki si je,
ležeč v blatu, podpiral glavo. Senca je zdrsnila tudi čez Dentovo hišo.
Gospod Prosser se je zmrdnil proti njej.

»Če bi bila vsaj hiša, kot se reče,« je zinil.

»Mi je prav žal, ampak jaz jo imam rad.«

»Tudi obvoznica vam bo všeč.«

»Oh, nehajte že,« se je zadrl Arthur Dent. »Nehajte in se spravite proč,
s to prekleto obvoznico vred. Prav nobene pravice nimate in to dobro
veste.«

Gospod Prosser je nekajkrat odprl in zaprl usta. V duhu je zagledal
strašen, a neizrekljivo prijeten prizor: hiša Arthurja Denta izginja v
plamenih, Arthur skuša tuleč ubežati pogoltnemu ognju, iz hrbta pa mu
štrlijo vsaj trije ročaji mogočnih sulic. Prividi te vrste so gospoda
Prosserja vznemirjali kar pogosto, zaradi njih je bil tako živčen. Malo
je zajecljal, a se je zbral.

»Gospod Dent,« je rekel.

»Oh, vi? Ja?«

»V informacijo: si predstavljate, koliko škode bi utrpel tale
buldožer, če bi naročil, naj zapelje čez vas?« »Koliko?« je vprašal
Arthur.

»Prav nič,« je rekel gospod Prosser in živčno oddivjal; ni mogel
razumeti, odkod v njegovi glavi tisočglava horda kosmatih konjenikov, ki
tulijo nanj.

Po čudnem naključju je tudi odgovor na vprašanje, koliko je potomec
opic, Arthur Dent, sumil, da eden njegovih najožjih prijateljev ni
opičjega porekla in da prihaja z majhnega planeta v bližini Betelgeze,
ne pa iz Guildforda, kot je večinoma trdil.

Arthur Dent ni posumil niti v sanjah.

Prijatelj je prispel na Zemljo pred kakimi petnajstimi zemeljskimi leti
in je sprva hudo garal, da se je vključil v zemljansko družbo -- vendar
kar uspešno, to je treba priznati. Vsa ta leta je na primer preživel pod
krinko brezposelnega igralca, kar je bilo dovolj umevno.

V nečem pa ga je le krepko polomil in to zato, ker je prešprical
poglavje v pripravah. Iz zbranega gradiva je namreč sklepal, da bo z
imenom »Ford Prefect« ravno prav neopazen.

Bil je primerno visok, čeden, a ne preopazno lep. Lase je imel nekam
žimnate in ingveraste, česal se je nazaj. Koža se mu je od nosu
napenjala nekam navzad. Nekaj na njem je učinkovalo malce čudno, težko
pa je bilo reči, kaj. Nemara to, da ni dovolj pogosto zamežiknil, in če
ste se z njim pogovarjali dlje časa, so se vam nehote zasolzile oči na
njegov račun. Mogoče se je tudi nekoliko preširoko smejal in so imeli
ljudje neprijeten občutek, da jih bo zdaj zdaj popadel za vrat.

Večina prijateljev, ki si jih je bil pridobil na Zemlji, ga je imela za
posebneža neškodljive sorte, za nezmernega pivca z nekaj čudaškimi
navadami. Strašno rad je na primer vdiral na vseučiliške zabave, se
napil in se začel norčevati iz prisotnih astrofzikov, če jih je le
našel, da so ga nazadnje morali vreči ven.

Včasih ga je popadla čudna raztresenost in takrat je kot hipnotiziran
strmel v nebo, dokler ga kdo ni vprašal, kaj počenja. V zadregi se je
zdrznil, a se je takoj zbral in se zarežal.

»Oh, samo leteče krožnike iščem,« se je pošalil in vsi so se smejali in
hoteli vedeti, kakšne. »Zelene!« se je zvito odrezal, se spet divje
zarežal in zdrvel v najbližjo pivnico, kjer je plačal velikansko rundo
pijače.

Ti večeri so se običajno slabo končali. Ford se je napil žganja, si
našel punco in se zavlekel z njo v kot, kjer ji je z zapletajočim
jezikom razlagal, da barva letečih krožnikov sploh ni važna.

Nazadnje se je odmajal po cesti in spraševal policaje, če vedo, kod se
pride do Betelgeze. Odgovarjali so mu nekaj takšnega kot: »Ali ne bi šli
raje domov, gospod?«

»Saj poskušam, ljubček, saj poskušam,« jim je zagotavljal Ford.

Tisto, kar je v resnici iskal, kadar je odsotno strmel v nebo, so bili
leteči krožniki kakršnekoli vrste ali barve. Zelene je omenjal le zato,
ker je to tradicionalna barva betelgeških trgovskih izvidnikov.

Ford Prefect jih je že zelo težko čakal, kajti za brodolomca je petnajst
let dolga doba, še zlasti na tako duhamorno dolgočasnem kraju, kot je
Zemlja.

Težko jih je čakal, ker je vedel, kako jih je treba priklicati, da
pristanejo in te vzamejo s seboj. Vedel je, kako si je mogoče »ogledati
čuda Galaksije za manj kot trideset altairskih dolarjev na dan«.

V resnici je bil Ford Prefect leteči dopisnik tiste neznansko pomembne
knjige Štoparski vodnik po Galaksiji .

Človeška bitja so zelo prilagodljiva in do kosila se je življenje v
okolici Arthurjeve hiše popolnoma ustalilo. Arthur se je vživel v vlogo
ležečega v blatu, od časa do časa je izrazil zahtevo, naj mu pokličejo
odvetnika, obvestijo mater ali preskrbijo dobro knjigo; gospod Prosser
se je sprijaznil z vlogo, v kateri je bezal v Arthurja z novimi
domislicami, kot na primer »zaradi splošnega blagra ... «, »v imenu
neustavljivega napredka ... « ali celo »veste, tudi meni so nekoč podrli
hišo, pa se še ozrl nisem ... « ter podobnimi prepričevanji in
grožnjami; bageristi pa so privzeli vloge posedajočih, pili so kavo in
premlevali pravila svojega sindikata, da bi videli, ali je mogoče iz
nastalega položaja skovati dobiček.

Zemlja je počasi lezla po svoji dnevni poti.

Blato, v katerem je ležal Arthur, se je že skoraj posušilo.

Na Arthurjev obraz je legla senca.

»Zdravo, Arthur,« je rekla.

Arthur je"		Založba Pivec	1981.0	ne	da	20155.0	571.0	
Leposlovje	Kovacic-Zrele reci.txt	Kovacic-Zrele reci	Zrele reči	Lojze Kovačič	biografski roman, dnevnik, biografija, avtobiografski roman, družina, odraščanje, Ljubljana, otroštvo, spomini, avtobiografija	"Sam sebi sem skrivnost. Še zmeraj ali celo bolj kot poprej, čeprav sem
vselej mislil, da se imam na špagi. Svoje kosti, salo, drobovje že
čutim, to je res, ampak tako čuti tudi posoda na svojih stenah, kadar
kuham svoje kosilo: vodo za makarone in krompir, včasih pa še tega ne.
In kadar se pogledam v ogledalo, zagledam svoje oči, zelene, žalostne,
kratkovidne, se zavem, koliko sem te žepke v dušo streniral v življenju;
posebej v obdobju, ko nisem obvladoval ne razumel jezika, in torej tudi
realnosti ne, sem si sčasoma ustvaril lestvico občutenj, simpatij,
odporov in nevtralnih občutenj. In zdaj sem presenečen: tak kaos v meni,
obtožbe, oči pa tako samotne in lepe, da tega ne razumem povsem. Ampak
isto je, ko v zrcalu zagledam svojo neobrito gofljo, šobo, usta brez
zob, krivo čeljust, dlakav podbradek, tedaj se ravno tako upre v meni:
le kako tak odbijajoč izgled, ko ravno najbolj rahločutno, najbolj
uravnoteženo čutim, odbijajoč vsakršno sebičnost in pristranost,
razmišljam o sebi in življenju? Spet in spet sem presenečen - ker se ne
morem fiksirati za vse čase in stanja naprej, se imam za skrivnost, za
nekaj, česar ne morem dojeti in vanj vstopiti. Torej je v meni nekaj, o
čemer nekaj vem, hudo narobe in bo treba ustvariti vse, najti drugačno,
še neizrabljeno občutje v tem kristalnem telesu, ustvariti vero v novo
estetiko, a predvsem etiko, kajti predolgo že živimo ali hočemo živeti
po jasnini starogrške misli. Odvzeto nam je vse orožje, s katerim
ilegalno razpolagamo, če smo vse življenje uporabljali samo eno; večno
bomo ranljivi in prebodeni in nekateri se bojo ubili, ker niso ostali
zvesti starodavnemu orožju in geslom, vrezanim vanj. Z umetnostjo si ne
morem pomagati, ne z znanostjo, ne zanimata me več, ena je preplitva,
druga preozka. Religija pa še najmanj: toliko smislov, mesa smo iskali
za različnimi pomeni in izjavami, pravih napotil, kako živeti šestnajst
ur čez dan, ko smo budni, da smo pozabili na milijarde ton živcev, let
itd., da je ost naše osti, s katero smo mešali po njej, že otopela, se
stajala. Ali religije druge strani sveta, na bruhanje mi gre ob tej
pisani sladkorni peni: razni budizmi, zenizmi; razni ljudje jih
prinašajo v našo polovico sveta kot resnico, po kateri se da živeti in
po kateri na oni polobli sploh ne živijo; in pri tem prinašajo zraven
svoje neodzivne obraze asketov oziroma se ves čas smejijo od ušes do
ušes, da bi nas odobrovoljili, kot da ne čutijo bolečine ustnih mišic,
ki jim delajo silo. Tudi religija odpade, z vsemi svojimi priljudnimi
navodili, še bolj pa s svojimi pravili in cilji kramarjev. Vse to
zapuščamo? Kaj vse se je nabralo na naši halji, ki jo vlečemo po tem
polju, na naši koži, za življenje toliko odvečnega in nebistvenega samo
zato, ker predolgo traja in je predolgočasno, ali pa, ker smo razumeli
življenje kot kletko, v kateri velja družbeni in religiozni zakon. Ja,
moram reči, da se me je malokaj dotaknilo, s čimer se ne hvalim, a
tisto, kar se me je, mi je bilo odveč oziroma v breme, in če sem
izvrševal v popolnosti njihove nazore ali jih zatajil ali jih prekršil,
vse to ni za hvaljenje in ponos, stvar je v tem, da se mi ne ljubi niti
misliti več o tem, kaj šele pisati, kajti pisanje in branje je neke
vrste analfabetizem, namreč, treba je tako verno prednašati vsako reč,
da jo čitatelj predela v sebi, da bi padla na plodno prst, na kateri
potem zraste cela džungla: torej biti štirioglat, da bi v drugem lahko
prečesal džunglo. A jaz bi rad naredil narobe: pokazal džunglo v sebi,
da bi v drugem pognal njegovo do razcveta. Pisanje zahteva pozornost;
tudi če pišeš o raznovrstnosti in kaosu, moraš biti koncertriran, biti
koncentriran pa se mi nikakor ne da več za papirjem. Namreč, če to
primerjam z resničnostjo: kolikor resničneje kaj doživljam, kakšen
roman, traktat, je to potres v realnosti, na primer v svetu, ko
razmišljam o svojih občutjih, v tišini, ki stalno šumi kakor krošnje in
listje nad mojo glavo, ob dnevih, ki gredo mimo v kvadratu, ker pač
sedim pri oknu v šestem nadstropju, in kako potekajo brez dela in
občutljivosti za vse, kar se dogaja v njih, politične rošade, ničnost
pravih genijev, borcev v dnevnih obratih, vse gre mimo kakor jadra, od
katerih vidiš samo vrh jambora ali vse platno, popisano z imeni, nazivi,
dogajanji. Vse je res, dokler ni napisano, vse je pesem, dokler je ne
napišeš, vse je roman, najbolj kratkočasen in lep ali odbijajoč, dokler
ga ne napišeš, vse je kot obdarovanje za božič in veliko noč, dokler
tega ne opišeš, vse je smrt, dokler je ne opišeš, življenje, dokler ga
ne označiš. Mogoče bi film rešil to stanje, si misliš, a videl si, da
ne. Če bi združil vse medije in tudi vsa občutja, ki sploh še nimajo
svojih izraznih sredstev, bi se mogoče, mogoče dalo nekaj storiti. V
bistvu se pa ne da nič, temeljna igra človekovega bivanja ostaja
neuprizorljiva. In če pogledaš izza vrat človeka, ko misli, da ga ne
vidiš, ga morda zagledaš, ne pa, ko se npr. pogovarjaš ali objemaš z
njim. Nekdo ne vrže pogleda niti na tvoje skrivnosti, čeprav mu jih
ponudiš napisane na papirjih, ko si zraven, ampak čez čas, ko te ni
zraven, vidiš, ko stoji zraven mize, jih kradoma pregleduje in lista po
njih: torej človek mora biti sam, če hoče kaj izvedeti o tebi za sebe
oziroma o sebi skozi tebe. Torej nobena umetnost ne medij tega ne more.
Človeka ne zanima, kako si napravljen in počesan zanj, zanima ga, kako
si se oblačil in česal zanj, ko si bil sam. In če si sam, ali kaj veš o
sebi? Če se obtožuješ, se najpoprej obtožuješ na podlagi primarnih
resnic sveta, njegove filozofije in religije, kje si jih preskočil, kjer
ne bi smel itd., a o sebi iz sebe, koliko? Rabiš knjigo, pismo, neko
izjavo, ki si jo slišal čez dan in se ti je zataknila v spomin, da skozi
branje, obdelavo, razmišljanje o njej občutiš v razbitosti svoje štiri
vogale, vogal za vogalom, včasih samo enega, za katerega nisi vedel, da
obstaja, ker ti ga je dotik potegnil iz dna, ali temeljni kamen, za
katerega si vedel, da ga imaš, a je drugi spregovoril o njem, in sedaj
te navdaja ljubosumnost in zavist, da ga ti doslej nisi potegnil na
svetlo. Tako zvečer, v postelji, ves pikčast in okužen od mračnosti,
zaspiš sam, osebek iz dvetretjinskega časa dneva v nočni brezličnosti.

**14. november 1990**

Če mi ne bi bilo treba misliti, čutiti v glavi. Najmanj pol človeštva, s
svojo glavo v posteljni blazini, si želi, da bi si vsaj za nekaj dni
odvrtelo glavo z vratu. Sneli iz njenega položaja zaradi nekega
storjenega greha ali prestopka, in če se celo telo zbudi, strezni, in
leva noga čez desno in desna čez levo, dve prekoračeni bitji, se
prekladata in se ne sporazumeta (človek je res iz dveh ras), razen v
enem: da si grešil. In potem zadoni po glavi greh in prestopek kakor
odcep razlitega asfalta v prenesenem smislu -- odtis v konkretnosti, v
kateri sem kaj zagrešil. Pred temi vrati, odprtimi v smrt, rojstvo, mora
biti tako, kako se bomo prevalili čez njen prag: se da še kaj narediti
za odrešitev, da bo laže in tam ne boš živel v svoji grozoviti, vlažni,
skalnati krajini. Pa četudi ne bi bival nikjer za kazen, že zato, ker je
edina svetloba dan, da je edina priložnost za kesanje ca. 16 ur od 24 ur
in da nato sledi tema, ki ima oni pridih teme onstran, je treba narediti
vse v tem svetlem ringu, da si izbojuješ še neko zmago nad sabo.
Razkriti sebe, vse prestopke do kraja, do kosti, z neznansko močjo, ki
je skoraj iracionalna: dobro, pripravljen sem na to, oziroma pripravljam
se, najprej, kako bom to razkril -- to je važno za to, da se s pravim
orodjem dokopljem do bistva svojega prestopka -- potem pripravljen na
sodbo javnosti in ljudi, naprej na sodbo občinstva, ki sedi na promociji
tega razkritja, potem na sodbo ljudi v pogledih na cesti in v avtobusu,
nato pod najvišjo in najhujšo sodbo, na odnose z ljudmi v tej stolpnici,
v liftu, pri sosedih levo in desno mojih vrat, ki bi jih čutil vsak dan
z njihovo nesramnostjo, da bojo ropotali do jutra v stropu nad mojo
sobo, urinirali po mojem oknu z vrha, mi kazali gole zadnjice, govorili
na glas in odkrito o svojih hudobnih namerah in zarotah, kajti pred mano
se je treba sramovati kot pred kupom gnoja, kamor bi se normalno
zatekel, kadar bi kovali svoje naklepe. No, prav: pričakujem to, vzamem
to scela nase, na svoj pukelj, in najbrž bo treba živčno vzdržati in
reši me lahko samo razkritje še večje grehote od moje ipd. Če se
pripravljam, da bom to dvoje prekoračil, korajžno premagal samega sebe
in vzdržal pred areno ljudi, dočakal tretje, dokončno, tisto
najvažnejše, kar mora priti kot nasledek teh dveh dejanj; kaj se bo
zgodilo v meni, kakšno stanje nedolžnosti ali vsaj jasnine bom dosegel
pravzaprav, kdo bom jaz potem? Bom imel sploh lahko še karkoli v sebi,
okrog sebe in na sebi? Bom sploh v svojih očeh še bitje, oseba,
osebnost, bom sploh čutil svojo težo, razkrinkal svoja dejanja, ne bom
nekakšen iznenada zakrnel organski preostanek bitja? Ali bom zdaj lažje
umrl, brez prevelikega strahu pred onstranstvom, bo moje dejanje
pomenilo tako razkošno luč, da bo vsaj delno osvetlilo tudi najbolj
oddaljene, mračne reči mojega življenja? Ali ne bom uprizoril največjega
in najhujšega razkola človeškega bitja, ki je bil sploh kdaj možen tudi
v najbolj svobodnem ravnanju človeka s seboj in drugimi? Ne bo to
dejanje po svojem učinku enako stvarjenju človeka, zato skorajda
skrunitveno konkuriranje z naravo, kozmosom, Bogom, s hidrogenskim
jajcem, polnim substance racio --iracio? Ne bo to trenutek, da bi
človeka doletela najhujša kazen, a ne samo mene, ki sem razdrl tako
imenovano božje stvarstvo, ampak tudi druge, ki bi bili zgolj priče in
bi le zaslutili to kot možnost izhoda iz svoje ječe? To je to: kakor me
moti, da bi takole zapečatenje prestopkov brez redefiniranja pravil
odprlo vrata, me moti tudi ta zadnji region mojega početja. Seveda velja
poskusiti, vsaj v majhni, a odločni drži, da bi videl, koliko luči ali
drugačnosti bi pridobil, izgubil, vse prej je zgolj naklepanje. Spomnim
se na Tomota Česna, alpinista, ki je zadnjič na televiziji dejal:
\""Bojim se premagati samega sebe do kraja, ker potem ne bi imel ničesar
več.\"" Ne bi imel več svojih skušnjav, svojih slabosti, ki imajo vsaj
eno dobro plat, da v posebnih barvah barvajo tvoja občutja o življenju
in te stalno spominjajo, da še nisi razburkal svoje črne vode v svoji
notranji temni coni.

**15. november 1990**

Ne glede, kaj bom lahko še naredil na svetlobi, se bom zvrnil skozi
jašek v svojo temo in tam bom, naj sem opravil ali ne, začel bivati na
svojem skalovitem, močvirnatem, ostudnem kupu sredi brezzvezdne noči, po
kateri se bom spotikal, počival, ždel, sedel, stal negiben v
gromozanskem, neprekinjenem času, ki bo najbrž dobil vzdevek Čas, in
nobene zore ne bo več, v kateri bi zagledal svoje roke in noge, nobenega
prikupnega ptičjega ščebeta, skratka, nikoli več ne bo nobene svetlobe
onstran, ob kateri bi pozabil na noč. Nobene spremembe ne bo več in malo
bom drgetal od mraza, da bom čutil kosti ko late v ograji, ampak najbrž
kakšnih sprememb telesne temperature sploh ne bo. Kar zamišljam si
lahko, da se bom premikal in hodil po tem kupu, dokler bom še dvomil in
pričakoval spremembe, potem bom zlagoma med skalami, šoto in reso otrdel
v negibnost in postal sam skala, ena zaplesnjena črna skala več, ne da
bi seveda izgubil sposobnost, da čutim čakanje na ramah. Ali je ta
skalovita goličava namenjena še komu, ki se bo priklatil nanjo, ali so
granitne skale dali meni oni, ki so pred menoj okamneli, sicer ne vem,
vem le, da je ta mala gora z ostrimi razvali namenjena meni in da muka,
ki je bila prej kot dolgočasje razpotegnjena čez vse življenje, obstaja
tukaj kot neprekinjeno kratkočasje. Do tod vem: tukaj sem torej čakal do
okamnelosti, ampak kaj bo od tod naprej, pa nič ne vem in si tudi
predstavljati ne morem. Da se bo prikazal kakšen sij v temi, da bom
srečal slično bitje tu gori, to si lahko zdaj zamišljam, kakor si bom to
od trenutka, ko se bom znašel med temi platami, ampak bolj jasno mi je,
da se ne bo nič takega, kar si bom zamišljal tam, tudi zgodilo. Dosti
bo, ko se bo sprožilo kakšno kamenje pod nogami.

Sprva, tako se mi zdi, bom imel še v zavesti zadnje bele dneve življenja
onstran, najbrž bo to, zmerjeno s tem časom tule, trajalo toliko časa ko
živ spomin name pri živih. Vse bo zlagoma zamiralo med belim in črnim
dnevom tu, pri meni bo naenkrat konec, ostal bom na svojem črnem
premogovem hribu brez kakršnegakoli delca spomina na svetlobo in ljudi v
njej, kot da sem bil od vekomaj samo tukaj.

Da res gre h koncu, mi pripovedujejo moji občutki, ki so neposredni in
živi kot v otroštvu. Na primer, ko se obrnem na desno stran v postelji,
dobim pred oči plakat svoje gledališke predstave: ogromne, z belimi in
črnimi pegami špricane črke naslova RESNIČNOST. Te pege so se
izoblikovale na R in S v dva negovana moška obraza z v sredinsko prečo
včesanimi črnimi, naoljenimi lasmi, kakršni so bili včasih naslikani ali
nalepljeni na izložbenem steklu brivnic in kakršni so se mi zdeli nekoč
lepi in se mi zdijo tudi zdaj. Ko sta se začela luščiti iz peg, oba v
polprofilu, tako razločno, da ju še danes vidim, v meni pobrca kakor pri
otroku: če enkrat tako jasno zagledaš taki sfrizirani faci z istim
občutkom kakor nekoč kot otrok pred frizerijo in ju imaš za lepi, kot
vzorec za svoj idealni obraz za bodočnost, potem imaš vse kot na
pladnju, starost in smrt! Še en občutek iz polsna ali poldremeža: stopim
v svojo sobo kot tujo, zagledam med vrati in kavčem kvadratni meter
praznega, neizkoriščenega parketa, podobnega tistim neizkoriščenim
prostorom v starih hišah, in vem, da sem vstopil v sobo tujega človeka,
čeprav natanko vem, da je to moja soba in prebivalec v tej sobi sem jaz,
vem, da je ta, ki sem jaz, prav tako odurno star, čemur se ne da
oporekati, in ta soba je prebivališče starca. Ni to tisto kakor
razpolovitev, da se razdvojiš na dva, ne, podobno je, kot da samega sebe
nekam pelješ, kot sem hotel v srednjih letih Lojzeta še enkrat vpisati v
ugledno gimnazijo in mu priskrbeti sobo v mestu, da bo v miru študiral,
in ga potem poslati na univerzo, da bo iz njega nekaj postalo v
življenju.

**16. november 1990**

Skozi okno vidim, kako se sredi ceste pred mostom obrača mestni avtobus
krpan in zapelje pod drevesa med trafiko in straniščem avtobusarjev,
kjer se ustavi. Izpod krošenj se nato usujejo ljudje, majhne postavice,
prebivalci tega naselja blokov in stolpnic; iz službe, z nakupov polnih
vrečk, šolarji. Čutim se varnega, ker imam pri sebi kupljeno mesečno
vozovnico. Lahko se odpeljem kadarkoli s to kasarno mestnega vozila,
lahko prestopim na katerokoli številko in progo v ožjem in širšem
območju. Samo povlečem karto v polivinilastem ovitku iz žepa in sedem k
oknu na levi. Koliko ljudi, takih, kot sem jaz, je že mrtvih in koliko
se jih še mora naprezati po različnih službah za mesečno plačo, medtem
ko se jaz brez vzroka vozim za dvotretjinsko ceno in nimam nikjer pred
sabo nobenih portalov, pod katerimi bi moral stopati v službo, nikjer
nobenega portirja, ki me bo označil v vpisno knjigo, in ure štoparice,
nobenih zoprnih kolegov, ki te morijo, ker vse gledajo samo skozi
pragmatične oči svoje službe. Prava svoboda in vseenost je pred menoj,
kakor orjaško darilo brez ornatov, zavarovano s škatlo, prazno do dna.
To dejstvo je pravi blagoslov za moje telo, ki hodi še pokončno po svetu
med drugimi pokončnimi, živimi telesi, ta prostost je dar, ki ga noben
človek ne zasluži, najmanj pa ga zaslužim jaz sam, si mislim. Naj bo to
vedenje pravično ali ne, vendar moram zmeraj, kar za druge mogoče
pomeni, da se devam v nič, počistiti sebe do golega dna, da čutim, kadar
pade vanj kaka -- plump - prijaznost, nasmeh, ki me ogreje, kak grd
pogled, beseda podcenjevanja, surov človek, da z vso paro zakuham svoj
bes nad nadštevilnim človeštvom ali oficialno človečnostjo, ki so jo
ustvarili s svojimi predsodki, s svojimi galerijami, trgovinami,
garažami. Zmeraj počistim svoj lonec v sebi do dna, da je hladen in
čist, da vem, kdaj in kaj bo padlo vanj; nočem s svojimi vnaprej
vpeljanimi odnosi v svet, če se le da, če le morem zdržati. Vsako
potovanje, tudi teh šest, sedem postaj do mesta, je zame znanost,
potovanje k samemu sebi. Včasih se vračam pobit iz mesta -- le zakaj sem
šel v ta podvig -- kdajkrat vznesen, zmeraj seveda solidariziran z od
človeku ustvarjeno uradno stvarnostjo (poklici, znanji, naslovi,
priznanji itd.). Kako naj to razložim? Včasih, ob kakem priznanju, se mi
je približala ta od ljudi ustvarjena realnost -- stvari in dejstva - da
bi se mi podvrgla, me oklicala za gospodarja. Drugič, in to se je
zgodilo seveda večkrat, ob sramotitvi, kazni, na zaslišanju, v kehi
itd., pa se je vsa ta stvarnost približala, da bi me podjarmila in se
oklicala za gospodarja nad menoj. Nikoli, ne v enem ne v drugem primeru,
ni sodelovala pri tem narava: drevesa, travnik, gozd, polje, voda, hribi
v daljavi, oblaki, nebo, ozračje -- ta je bila zmeraj ravnodušno
nevtralna, stanovitna, ozka, starokopitna, večna ... je pa kakšen njen
pridodani element sodeloval skupaj s civilizirano stvarnostjo, denimo
ograja okoli drevesa, travnik, razne poti, spremenjene v asfalt,
regulirana rečna struga, hiša na hribu, avion v zraku, krajevni drogovi
itd. Nikoli me ni potlačila ali kaznovala narava, kolikorkoli kruta je
že bila, tudi me ni nikoli presenečala z lepoto ali ličnostjo, kajti
bilo je brez presenečenja pričakovati, da ima narava v zalogi vse mogoče
nepričakovane reči. Kaznovalo, potlačilo, povzdignilo, kolikor me je, me
je zmeraj samo človeštvo s svojimi postavami in stvarnostjo, mišmašem,
izmišljijami, podcenjevanjem, ker menda samo sebe predobro pozna. Tole
je zelo jasen obrazec in najbrž zato docela ne velja, tega sem si v
svesti, so pa normalni prijaznost, bes itd., v kolikor so v skladu z
egoistično, preudarno, ekstravagantno, naivno itd. človeško naravo,
nekaj drugega, ker so prebujeni po neposrednem vzgibu in jim zakoni,
birokracija, predsodki še niso odsekali glave. Takrat se spoprimejo:
človek proti človeku, instinkt proti instinktu, normalni rasist proti
normalnemu rasistu, dokler se narava spet ne pokaže in umiri. Približno
s takim zreliščem v kosteh se odpeljem v mesto v prenabiti kasarni,
gledam skozi okno, ko se vozim ob Ljubljanskem polju: njive, steze,
vrtičkarji, plotovi, vrane in jerebice po polju, strniščih, rožah. To je
še kar lep del poti. Ko se bližamo mestu, začne vstopati mesto s svojimi
prebivalci in že postajam hudoben in bi najraje primaknil vžigalnik na
bombo, da bi vse zletelo v zrak.

**18. november 1990**

Mesto iz zračne perspektive sem že videl na posnetku: gozdnati hrib v
sredini z obzidanim grajskim dvoriščem v obliki peterokotnika in oglatim
stolpom z nazobčanim nadzidkom, med drevesi se vidijo serpentine, a
tesno ob pobočju ko razmetane škatle zidane hiše do mestne reke, ki
obkroža hrib kot veriga s petimi belimi mostovi in dvema skrajnima na
severu in jugu, tik na drugi strani reke spet kamnite kocke hiš med
cestami, trgom in kvadratnim parkom mladih dreves, ki se še kar naprej
nižajo od pobočja, dokler ne dosegajo hiš, zgrajenih v zamestju do
vojne. Tam bi se morale razprostirati njive in polja do hribov in Alp,
ampak iznad teh zadnjih pritličnih hiš se dvigajo bloki in stolpnice
kakor roboti, ogromne baterije, ogolele, brez nalepk, da vidiš v
interier žic, leč in pleha. Vse to je postavljeno po vojni in ti zidani
roboti zamegljujejo pogled na polje, reko, hribe, gozdove, medtem ko bi
se s horizontalnimi zgradbami mesto lepo izteklo v ravan, da bi videl
drevesa do korenin in rečni tok pri dnu. To je na severni in zahodni
strani, pred licem, za hrbtom grajskega stolpa na jugu pa je barjanska
ravan do gričev, pritlične kocke hiš med redkim drevjem, zmeraj vse v
čadu izpuhtlin, morostarskih meglic in v izparinah, ki delajo nekakšno
naravno neprozornost med grmičevjem in drevesi, med melioriranimi jarki
in nemelioriranimi strugami mestne reke. Ne vem, iz katere substance so
narejeni prebivalci tega mesta, iz mehkih barjanskih izparin ali iz
krivogledih skal na severu? Poznam prenekatere hiše v tej
barjansko-alpski prestolnici, kjer prebivalci, ki tičijo v njih, v
salonih z zasebno biblioteko knjig do stropa, v modernih dnevnih sobah z
osvetljenimi barometri nad lavaboji, v kamrah s samimi sakralnimi kipci,
baročnimi angelčki, s pobarvanimi lesenimi panjskimi končnicami, v
obokanih sobicah starih vladnih hiš, v predvojnih meščanskih vilah,
pločevinastih blokovnih naseljih z enakimi stanovanji, v predvojnih in
povojnih naseljih, pisanih trgovinah, gledališčih, samopostrežnih
restavracijah, cerkvenih dvorcih in pritličnih hišicah iz industrijskega
predela ... poznam na kupe ljudi, same silhuete in nekaj povsem od blizu
v detajlih, po očeh, rokah, obrazih, notranjih položajih ... poznam
intenziteto njihovih doživljajev, analiz in brezumnih sintez, ki se ne
posrečijo, poznam njihovo plitvost, bledoto, vseenost, grobost,
nerazumevanje občutkov, poznam jih od glave do nog, mlade, ki sanjajo še
kot rosni gaj zjutraj, samomorilce, agresivneže srednjih let, zoprne,
smrdljive starce, užaljene metuzaleme, nebogljene postave, modre dedke
... in še danes ne vem, ne morem razvozlati, od kod vsa ta njihova
mračnost, ki nikoli prav ne potemni, njihovo zanikovanje vsega, kar se
dogaja v tem koliščarskem- barjanskem-alpskem mestu v kotlini ... v vseh
teh skladih hiš, v katerih se potijo ali zmrzujejo ... ne vem niti za
enega pravega meščana, enega pravega kmeta, enega pravega mračnjaka,
enega pravega veseljaka ... Zaprti v škatlah secesijskih hiš s turni in
balkoni ali v blokih, kjer se na pokritih balkonih suši perilo na vrveh
od okna do okna, ni enega, ki bi se ga razveselil ali razžalostil, vse
je enako sivo, nadaljuje se od vogala do vogala kakor ulice ... so prave
pustinje v nekaterih predelih ... nihče nič ne ve, če ga v veži
povprašam, kje je ta ali ona ulica, kje stanuje ta ali oni, neprijazno
te gledajo, ko sprašuješ, kot da boš potegnil opeko iz zidu in se bodo
tisti hip sesuli, nihče nič ne ve o nikomer, ki stanuje zraven, a vsak
ima svoje mnenje o vsakem, kakor da ga noč in dan opazuje in ve o njem
tudi najbolj skrivne skrivnosti ... vsak iz svojega občutja o sebi, iz
poslušanja lastne smrti, kar mu ta pripoveduje in razlaga, govori z
drugim, kot da je samo del neke lavinske substance, ki teče mimo njegove
duše ... Vsi vse vedo, ne da bi videli ali slišali \... časopis zjutraj
in buljenje v televizijo mu povesta v njegovi spalnici, kako je njegov
sosed na levi in desni, in tako ve in je obveščen ... v dvigalu, ko
nekoga iščeš v bloku, se obrnejo z obrazom k steni ... in če so po
naključju prijazni, ta prijaznost štrli na ustnicah kot prilepljen
bonbon in tedaj veš, da je za vsem tem pekel, preračunljiv laboratorij,
za tistim, ki ti kaže hrbet, mogoče nedotakljivost, celo polje tulipanov
ali slamoreznica, ki te razreže, drobi na koščke, kot da si sovražnik iz
njegove službe. Vsi mislijo, da je drugi isti kot on ali nasproten, kot
njegov smrtonosni sovražnik, vsi se podcenjujejo, ker mislijo, da se
poznajo do obisti. To je mračno mesto, z lepo, včasih celo veselo
silhueto, v katerem pa vsi kujejo sanje, predstave in naklepe o
mračnosti drugih; včasih navezujejo tudi prijazne stike med seboj,
brezobvezne, plitve, površne, ker vedo, da se pod vsem tem nahaja mrak,
ponavljanje istih situacij iz generacije v generacijo, po obrazcih večno
tekoče substance, katera smo mi vsi, eni in drugi, v kateri se
utapljamo, odrivamo, požiramo, zaletavamo. Človeštvo je jezno na
človeštvo, ker se ne more izgubiti iz njega. Iz vsake hiše, zidu, okna
izseva dvom v kakršnokoli metamorfozo, okornost v izrekanju, mehanične
kratke sodbe o nesprejemljivosti danosti, zanikanje vsakršne pobude ali
posrečenega rezultata, ukleščenost v verske paradigme, stereotipe
nacionalnosti, negativnega ali pozitivnega posploševanja.

**20. november 1990**

Vem, vsak narod misli o sebi podobno - da je obdan s kulisami oziroma
zidovi svojega naroda, da je onemogočen v svojem okolju in da je drugje
bolje, zato mogoče vidijo v Aziji izhod iz brezizhodnosti v
eksistencializmu in v Evropi rešilno stezo v zenu in v lepoti haiku
poezije kot drugačni praksi stvarnega življenja in drugačne iluzije ter
slutnje, ki obdajajo človeka zvečer v postelji. Človek se mora sestaviti
iz več drugih ljudi in se pustiti vplivati od drugih, drugače skorajda
ne more več preživeti do kraja in pričakati svojega konca. Iz žive
radovednosti je stalno na sledi za drugimi oblikami, verami, travmami,
ki bi ga odrešile neznosne teže njegovega notranjega sveta. Ne najde več
sebe v eni obliki sveta. Najprej ga raziskuje in pritrjujejo mu, kadar
kaj slabega ali dobrega najde v njem, predvsem slabega. Potem vidi, da
je povsod tako, v vseh prekatih sveta; nekje so nekemu obremenjena
pleča, zato ima prazno glavo, drugje ima polno glavo in prost hrbet, in
kamorkoli gre ali se bo obrnil, nekje bo na del njegove eksistence
pritiskala teža velikega človeškega nezadovoljstva, ki bo kmalu postala
mrhovinar njegovega stržena. Samo menjaš prostor na sebi, ki bo nosil
poglavitno breme, osvobodiš en del, da se spočije drugi, enkrat na
glavi, drugič na hrbtu, ramenu, pod roko, kakor nekdo, ki gre peš in se
opoteka s težko skrinjo na dolgi poti in izrablja različne možnosti
prebitja skozi življenje: enkrat so mu bližje, drugič bolj tuje. Nevroni
pa motrijo stvarnost, polnijo se z njo, prebavljajo, se ustavijo,
zakinkajo in se spet zbudijo, recimo ob bledem soju starosti, ko spoznaš
samo, da si prišel do konca svojih vitalnih sposobnosti in boš umrl, pa
spoznaš, da bi moral živeti drugače (in če bi, bi se ponovilo isto),
kajti etape in dekade v njem je treba zmeraj znova prebijati z istim
strahom in interesom kakor prej, intenziteta pri tej zaposlenosti te
okupira tako, da ne pomisliš na svoj stržen, potem ko je končno čas, da
se ozreš nazaj, imaš samo še ogrizek. Ne mislim, da je življenje
preizkušnja duha in delovanja, večnost po smrti pa kazen ali nagrada za
naše ponašanje. Mislim, da je življenje večnost v raznolikosti in smrt
samo ponavljanje nekega stanja, enoličnega brez konca in kraja, stanja,
v katerem si bil zatečen. No, mislim samo danes, ta hip, v torek, jutri
mi bojo nevroni pokazali še drugo cev, skozi katero se bom splavil. Vmes
se bom še razveselil vnukice, pegaste deklice, ki ima svež nasmeh, se
nasmejal šali, se s kom ljubeznivo pogovarjal, z obojestransko
simpatijo, na kakem vogalu, se zamaknil v lepoto svoje hčere, kako
zvečer sloni med vrati dnevne sobe v kuhinjo, žene, kako pripravlja iz
mesa in zelenjave kosilo, njeno lepo telo, prijazni nasmeh, njene
spomine ... veliko takih zvončkov in brstičev je, ko padaš v jamo, pri
kateri se lahko za hip ustaviš ali le pogledaš, da je padec v prepad
prijaznejši, stvarnejši, ustreznejši, lahkotnejši.

**21. november 1990**[^2]

Ko izstopim v parku Zvezda, sem tako rekoč sredi mesta, pred obličjem
grajskega hriba. Cesta in ulice zevajo proti trgu med univerzo, cerkvijo
in filharmonijo. Vse, kar sem prej doživel na tem trgu ali v parku --
demonstracije študentov pred vojno, molitev za mir med vojno, razstavo
odprtih rakev s kmeti in otroki, ki so jih ubili partizani na koncu
vojne, masovne demonstracije in manifestacije po vojni, zbore delovnih
brigad, čakanje na zmenke z dekleti - zdaj sploh ne obstaja več.

Zvečer v postelji se moram potrkati po glavi, če hočem pomisliti na
razne doživljaje tule na trgu. Na okna založbe pod rdečimi arkadami, na
spomenik kralja sredi parka, na kostanje, na restavracijo pri godbenem
paviljonu, na snemanje in dviganje italijanske zastave z balkona Kazine
-- vse to je del prostora in časa nekdaj doživljenega sveta in moje
starosti. Nič ne naredi pročelij teh secesijskih in baročnih hiš domačih
ali tujih, naj sem bil v njih v različnih časih -- tale hiša, v kateri
je bila med vojno stara knjižnica, potem pisarna, v kateri sem se ljubil
z neko žensko na tleh, in je zdaj veletrgovina s preprogami, zraven
hiša, v kateri je zdaj knjižnica, Filharmonija itd. - nič ne deluje
name, kot znano. Grem po teh potkah parka proti Filharmoniji - v njej
sem gledal filme, pel s pevskim zborom pred visokim komisarjem in
narodnim svetom med vojno, poslušal koncerte, o katerih sem pisal,
gledal, ko so 1942. leta vdrli fašisti med predstavo v dvorano, da bi
aretirali gledalce, na odru pred platnom prejel najvišje nacionalno
priznanje, streljal v gasi med Delikateso in Filharmonijo s pištolo v
zrak, ko sem se trinajstleten zaljubil v dvanajstletno punco -- ničesar
ni ostalo tule od prej, nobenega atoma v zraku ali na tleh, mrzlega ali
vročega ozračja nad tli, po katerih hodim zdaj in sem nekoč postaval
tedaj. So kdaj, ja, znane postave v glavi, ko mastne lise v možganih, in
postavajo tamle pri košu za smeti ali pri stebru pred stopnicami, a nič
več, so nekakšne napake v glavi, ko napake v steblu na kozarcu, to je
običajno, ampak tukaj nisem udomačen, pod pločnikom ne čutim ognja, ne
tedaj, ko grem čezenj, ne redkokdaj, kadar se jih spomnim v postelji.
Kako sem se pred štiridesetimi leti bal, ko sem šel v službo v Ljudsko
knjižnico v Moste, da se bo izza pritličnih hišic na vogalih pojavila
pisana banda otrok in barab, s katerimi sem se tepel, ali da bom
zagledal pred ograjo vojaške bolnice sebe, ko čakam, da bi kupil komis
od pacientov -- komaj tri dni sem bil tam, nič se ni zgodilo, nič ni
bilo ne strašno, ne odbijajoče, ne prijazno, ne domače, vse samo pusto,
kot je bila tale industrijska občina zmeraj. In potem, ko sem dobesedno
požiral kilometre in kilometre -- polja ob Šmartinski cesti, Sava,
Aerodrom, Stadion, Trnovski pristan, Rakovnik, izhodno predmestje Viča
-- povsod samo zidovi in vogali, zaprte stene. Pred Pošto sem leta 1939
občutil prave svetlobne kopeli iz tramvajev, danes komaj razpoznam
postave ljudi, ki čakajo na avtobuse. Koliko sem bil takrat star? Enajst
let. Takrat je bila električna razsvetljava veliko močnejša, kot je
sedaj. Svetloba, ki je razsvetljevala vse, je izhajala iz vas. Zdaj ni
več nobene svetlobe, oči so se mi skrčile v reflektor in iz mene izhaja
komaj za lučko žepne baterije. Tudi v gledališčih na odru, v filmih,
sredi najbolj jasnega, sončnega, poletnega dne. Vse je bolj temno, ker
ne premorem več luči v sebi.

Židovska steza s turni okrog sodnije. Grem skrčen kot v tujem, poznanem
mestu, srečujem ljudi v novi modi, mogoče tudi drugačnih razpoloženj v
svoji mladosti, kakršen sem bil sam v svoji, čeprav sem mogoče pozabil
nanjo. Pravzaprav, iskreno povedano, prav nič drugačnega občutka nisem
imel, ko sem obiskal druga mesta -- Basel, ko sem drugič prišel tja, New
York, Amsterdam, Praga. V Pragi se mi je obračal želodec ob tonah
razbitega jekla na spomenikih, ob vsej tej množici kipov na zvonikih,
monumentalnih fasadah -- preprosto ne prenesem napihnjenosti, ne
prenesem zgodovinskih spomenikov, ne prenesem novogradenj v stilu
prekooceanskih žerjavov, ne prenesem gas ne širokih cest, ne prenesem
vogalov, križišč, ne prenesem niti imen na nagrobnikih, čeprav je na
pokopališču najboljši zrak, ne prenesem, da so mrtvi tako blizu mesta in
da lahko živi brez sramu kažejo s prstom pred seboj nanje, da jih lahko
opravljajo, govorijo o njih, jih predstavljajo, razdirajo šale na njihov
račun, pokažejo nanje: \""Ta je naredil samomor!\"" ali \""Ta je bil moj
zasledovalec, prava svinja\"" (zdaj, ko je nemočen), ne prenesem, da je
okoliš mrtvih tako blizu dnevne politike, vsakodnevnega prebavljanja
novic in škandalov, raznih parabol, brezobzirnosti in neustrašenosti
živih, manipuliranja z mrtvaškimi kostmi, z njihovim življenjem, ki
spada v življenje. Naj jih pustijo pri miru, naj jih ne pritegujejo v
svoj mlin, v svoje prebavljanje in izločanje, v svoje veselice in
ceremoniale. Ljudje, ki živijo v teh okrašenih zidanih grmadah kot v
nekakšnih nagrobnikih, so s svojim vegetiranjem veliko bolj mrtvi kot
oni, oficialno negibnejši, z dolžnostjo veliko bolj privezani na prostor
kakor pes ali mrtvec, veliko nesposobnejši od tehle tule, ki popotujejo
in premagujejo ovire -- oni ne morejo več rezati obrazov in razdirati
šal v tej bleščeči svetlobi skromnega dneva. Mraz me spreletava ob teh
hišah, stavbah, zgodovini; ne morem več prebijati življenja v modelu teh
epoh in življenj nekdanjih generacij, ves ta konglomerat stilov, ki naj
bi govoril o raznoterosti osebnosti, oponašanje kot specifičnost, vse to
so sami živi nagrobniki brez ljudi, v glavo me tolče, da bobni v njej
... Sem pa tja so kakšni majhni dotiki: stopim ob zidu pri rečici in
vidim, kako po gladini plava čez vso širino odpadlo listje, rjavo in
rumeno. To me spomni na otroštvo, na vsak pogled, ki sem ga vrgel v
prekop: to listje, ki se počasi, počasi premika po skoraj negibni vodi,
spominja na množico ljudi, na večnost, na naravo, ki se s svojo smrtjo
vmešava v življenje. To je tisto pravo, ko začutiš domačnost zemlje v
svojem neveselem oficialnem človeškem okolišu. To je pravo pretakanje
časa, prava ura, prava žalost in veselje, pravo razodetje, da se
milimeter pod zemljo že začenja pekel in milimeter nad njo nebo: nič ni
pregloboko, nič previsoko.

**22. november 1990**

Čustva in občutenja napolnjujejo človeka, globoka in žlahtna v
odklanjanju življenja in vsega, kar najdeš v njem, šibka in nizkotna v
svoji industrijski obdelavi, ko ga v posamičnih trenutkih sprejemaš in
ga celo malo proslavljaš. A vselej je pristno, ko se občutenja takole
hranijo in istijo v tebi ko poza. Vse je pomešano, telesno in duhovno.
Ampak ko se lotiš, da bi v svoji obrti -- pri meni je ta pisateljska -
ujel ali prikrival, udariš mimo. Kot da bi namesto vranice operiral nogo
in zarezal vanjo. Vse je življenje, zaradi mene tudi poezija, dokler ga
nočeš obdelati. S to nesrečo so se ukvarjali vsi, tisti, ki se jim je v
očeh ljudi posrečilo, kot tisti, katerim se ni. Sami brodolomi, okamneli
porazi, patetični spomeniki in sočutja vredna skromna znamenja. Prav,
prav. Sopel si bom naprej v plašč, držal roke v žepu in šel po teh
ulicah proti stolpu in mestni hiši, misleč, da se mi bo v nekem trenutku
posrečilo, če bom pazil ali ne, in bom postavil nogo na vrat te
izparine, ki se kuha in vali v meni. Šel bom sključen in upognjen kot
ribiška palica, da ujamem to zver. Bog, tu ne gre za to, da bi ujel
smisel življenja ali podobno pragmatično neumnost. Tu gre samo za
občutenja. Vem, da je za vsako ponesrečeno fasado, za vsakim medaljonom
pod oknom, v vsaki sliki, simpatični ali antipatični, za vsakim
motorjem, namiznim, elektronskim, za vsakim navojem to koprnenje, ki se
mu ni posrečilo izraziti. Za vsako knjigo mojih mrtvih prijateljev, npr.
Gregorja Strniše, je v bistvu ta ponesrečena gesta, naj mislijo o njej,
da se je tudi posrečila; ni se, ker vem zanj, kako je to kuhal in varil,
dokler se ni utrudil na smrt; človek zmeraj misli, kadar se utrudi, da
je dosegel magično mejo. Lahko sem ganjen nad tem, kot sem po drugi
strani ogorčen nad kičem; ampak samo to sem lahko, ganjen ali jezen, nič
več. Lahko sem nezadovoljen nad izreki, čustvi, aforizmi v njih, učinki,
a več ne morem biti kot to. Zaposluje me torej totalna presoja. Za
vsakega, ki je v tej odurni jami pri sv. Križu, vem, da se je trudil.
Vem, koliko se jih sploh ni, ki so za tem ali onim nagrobnim spomenikom.
Vem, koliko mladosti je zakopano tule, ki se ni utegnila razočarati ali
demantirati v starosti svojo mladost. Vem, kateri politični morilec leži
pod tole blesavo ploščo. Vem, koliko ljudi na fotografijah v kravati in
klobuku na nagrobnem kamnu je hotelo biti samo spodobnih v življenju,
ker je bila biologija edini medij in sredstvo, ki sta jim bila dana na
razpolago. Vem, da svoje čečkarije zdaj komaj razpoznavam. Vem, da topel
val, ki mi je zajel nevrone, pomeni besedo, ki je drugačna in nasprotna.

Vem, da se zdajle, ko grem po Salendrovi ulici gor, kjer je med vojno
živel moj sošolec s kmetov s starši in tremi sestricami, ki so zbežali
pred partizani in so njegove sestrice, preden so odprle težka vrata,
prej pogledale, kdo trka, da ne bi bil vosovec, ki jih bo ubil v
stanovanju... vem torej, ko grem po klancu gor, da si hočem zapomniti
postave ljudi na ulici, kakor malo prej postave v Zvezdi, da bi jih prav
zabeležil, si jih zapomnil, prenesel občutek, videz, njihovo barvo na
papir. Trudim se, da bi zagotovil jamstvo resničnosti svojih besed,
vrstnemu redu, ki bo do zamenjave slično ujel občutek. Vem, da se bo
raztreščilo. Da ne bo ostalo kot koščica v enem od režnjev možganov.
Vendar upam tisti hip, ko gledam in mislim, da se mi bo posrečilo, da iz
tega ne bo nastala zgolj standardna figura na obzorju: hočem žive ljudi,
njihovo tekočo čustveno razrvanost in svojo ob njej. Hočem, da se
posreči, ne meni po mojih željah, ampak po neki, recimo temu volji, da
pade zrel sadež. Tudi jaz hočem priti pod pokroviteljstvo milosti, tudi
pri zanikovanju je potrebna. Nobenih napačnih potez si človek ne bi smel
več privoščiti, prefinjenosti zaradi prefinjenosti, ker se potem povsem
oddalji od svojih kosti, od srca, od občutkov, od narave, od cele svoje
teže, s katero hodi po tej teži sveta. Pnem se naprej po ulici. Prej sem
govoril, da pred Filharmonijo ne začutim ničesar, ne začutim posameznih
krhljev, doživljajev, da bi jih razvrstil, ampak vse naenkrat, lahko
rečem, v obliki pomaranče; čez ta široki pločnik grem, kot bi šel skozi
ogenj, plast vročega zraka, kajti drugače se ne bi tako nerodno
zaletaval v ljudi pred to zgradbo ali s takim rešpektom, s tako nabito
polnim uvodom v spomin, obdrsnil z očmi filharmonikov, ki tam med
odmorom postavajo in malicajo sendviče, ne bi se s takim neskončno
svetim občutkom nedotakljivosti ozrl na majhno izložbeno okno koncertne
poslovalnice, na katero je zmeraj nalepljen kak plakat s koncerti ali so
razstavljene note. V nobeni cerkvi se mi to ne more zgoditi, ne v tisti,
v kateri sem se spovedoval, ne v oni, v kateri sem bil obhajan, ne v
stolnici, v kateri sem bil birman, v Marijini, kjer sem ministriral, pa
sv. Jakobu, kamor sem hodil v času največje vernosti; takega občutka
nimam do nobene ikone, oltarne mize, spovednice, razen pred tole hišo,
pa ono na Starem trgu 21, na Bohoričevi ali bi ga imel v Novih Jaršah,
ko bi tista plava hiša še stala. Cerkev je spričo njih najbolj mrzla
institucija, ni pa to šentpetrsko župnišče, domovanje duhovnika, po
katerega sem šel, ko je oče umrl, in ta šentpetrska duhovnija, v kateri
sem se pripravljal na obhajilo, ni to župnijska hiša v Trnovem, kjer je
bil sedež kongregacije. Samo tam torej, kjer si res živel »z vsemi
štirimi«, čutiš delovanje, spoštovanje, strah, udobnost itd., nikoli ne
pred okoliši, v katerih si živel samo napol, na četrt. Cerkev je celo
manj učinkovita od šole. Torej je institucionalizirana religija manj
vredna od katerekoli kasarne ... neskončno daleč in više je vsaka jasa v
gozdu ali kót v sobi, v kateri si molil z vsem bistvom.

Ko minem Filharmonijo, se oddahnem, a ne povsem, v meni še pometajo
zublji, žarnice ... vendar ni treba daleč, da znova zagori, mogoče
šibkeje, ko se bližam ustju Židovske steze, te ozke, getu podobne
ulčice. Tudi tu so moji doživljaji, tudi tu, bi rekel, se poznajo na
šipah lise mojega daha, ko sem hodil, živel tod kot otrok, ne da se
izbrisati moja takratna veličina, ko sem buljil v izložbo, podboje,
umazane od mojih rok, in roke, umazane od njih, sopihov iz kanala, ne
dajo se zredčiti zrnasto lepljive niti, ki se me oprijemajo in jih moram
trgati, ko grem po stezi. Celo današnji ljudje, novodobni po modi, ki se
zaletavajo vame, ki so pravzaprav vdiralci v ta svet, ki jih brišem iz
glave, likvidiram z očmi ali jih vidim kot motilce ali jih sploh ne
opazim, so nekakšne pisane priče, ki so padle kot dež izpod neba sem;
lastna zadruga z usnjenimi izdelki v oknu, pasovi, tošelni, in enostavna
torbarska trgovina, to je trgovina z živo zapečateno smrtjo preteklosti,
to je arhiv na dnevni svetlobi. Niso to steze, zakopane globoko v kleteh
pod zemljo, to je pravi živžav, doživljaji so močnejši od mene, so
produkti čebel, močnejši od čebel. Seveda je kdaj ta uličica povsem
prazna tesen. In ko pridem na Breg, ravno tako. Stopim k zidu nad vodo,
pod katero sem zagledal tisto uvelo listje, nasproti so na novo ometane
hiše z galerijami in butiki -- ravno tam, kjer je bil stari Gnezda, ki
je prodajal stare žeblje in likalnike na oglje, ki sem mu nekoč, ko smo
se šli otroške vojne, razbil izložbeno okno -- tam ni ne duha ne sluha o
starinarnicah na nabrežju, same na novo obarvane, pastelne hiše, tudi
tule ni več protiletalskega zaklonišča, ni peska pod kostanji, ampak
asfalt itd. Ne morem reči, da žalujem za nekdanjim okoljem, ker bi mi
bilo takšno, kakršno je bilo, najbrž neprijetno, tudi me prenovljeni del
postavlja v drugačno perspektivo, ne jezi me in ne boli, počutim se pač
v tem starem kraju kot v novi interpretaciji, stilni tehniki, ki me ne
ogreva, ne ohlaja, ki je nimam ne za napredek, ne za razvoj, ne za
vztrajanje pri starem, ne za nazadovanje. Tukaj si in ne moreš, skratka,
napraviti ničesar osebnega. Ne moreš streljati z lokom, ne moreš gojiti
užaljenosti gospodarja, tega ne moreš imeti za izrezan teritorij svojega
doživljanja. Grem ob tem ko ob tujih hišah, tujih obokih, tujem kraju --
kaj me briga. Podobno je v poču ob zidu nasproti nekdanjega lokala stare
modistke, s katere sinovoma sem prijateljeval med vojno ...Tudi tam
stoji ista hiša, prepleskana, da stoji kot prazen prostor. In deset
korakov na levo ona stoletna vrba, ogromna, s premerom najmanj sedem
metrov, ki se s koncem svoje ogromne krošnje dotika gladine in zakriva
za seboj zid, kakor kača iz vej. Tu pa tam so stale včasih priklenjene
cize in vozički branjevcev in malih trgovcev. Itd., itd..

Podobno je na pokopališču. Vsak teden grem dvakrat čezenj v mesto. Tja
sem hodil včasih iz mnogih razlogov: da se učim, bojim, pokesam,
izenačim, rešim, pozabim. Zdaj grem skozenj med platami in kamni ob
zidu, ploščami in strehami ko majhne kapele z zlatimi imeni, kot po
bazenu javnega šolskega kopališča, v katero bom moral sam z milom in
brisačo. Strese me. Podoben občutek sem imel, ko sem sinova vpisoval v
šolo. Šolsko poslopje s svojimi okni, vrati, avlo, vonjem me je navdalo
z neizrekljivim sovraštvom in odporom, s puhlim življenja gnusom. Ali ko
sem imel hčerkico v otroškem vrtcu. Sama javna poslopja, postaje
reguliranega življenja, institucije, ogabnejše skoraj od sodišč in
kaznilnic. Podobno je z vojašnico s stražarjem v uti pred vhodom. Nikoli
ne morem pozabiti, da sem ta in ta letnik, ki se mora zbrati tam in tam
in na istem zbirališču spoznaš brezštevilne dublerje, ki so se rodili v
istem letu kot ti; ne moreš skriti razočaranja in besa v tej nadštevilni
množici štancanih dvojnikov; kot da so ti vzeli nekaj specifično
tvojega, bistveni del telesa ali duše. Zmeraj se pojavljati pred nekim
vhodom ali ograjo s svojo generacijo: v vrtec, šolo, vojsko,
gerontologijo, pokoj, smrt. Ko pridem ven, sedem v gaju mrtvih na klop
pod kapelico sv. Krištofa in si prižgem cigareto. Ta gaj mrtvih z vsemi
temi kapelicami, odri, slavolokom sem nekoč doživljal kot otrok ob
očetovi smrti kot teritorij na nebu. Bal sem se stopati po njem, se
naravno gibati. Visoka živa meja je bila okrog in okrog. Stekel sem čez
zamrznjen travnik na kup hlodov sredi tega teritorija, samo da se ne bi
dotikal s katerimkoli udom svojega telesa stvari v tem kraju -- klopi,
ograj, stebrov, vogalov, dreves. Pravo zapleteno mestece smrti, v
katerem sem gostoval. Danes je vse to opuščeno, živica je nizka in
redka, pol gaja je zavzela moderna cerkev z odprtim zvonikom, v katerem
še ni zvona. Zadnja, ki je ležala v tem mestu na parah, je bila Vida,
moja prva žena (1979). Nič več žoltih obrazov, sveč, črnine s
posrebrenimi okrasi, črnih zastav. Latinski napis pod mojimi nogami pred
hišico, v kateri je pred šestinštiridesetimi leti ležal oče, nima
nobenega odmeva več v meni. Vrabci, ki se spreletavajo tod -- koliko
vedenja sem jim pripisoval pred skoraj pol stoletja, pa golobi, ki so
premikali dračje, ko so stopicali po pesku pa letali s svetilke na
svetilko. Strašna utrujenost me grabi. Na poti skozi pokopališče moram
počivati dvakrat: na začetku in potem pred vojaško grobnico. Vstanem in
grem po pesku proti avtobusni postaji (izogibam se asfalta). Ja, ta
cestni zavoj med polji in parcelami vrtičkarjev je tudi svojega denarja
vreden. Lačen do kraja, da je vsaka rjava barva imela barvo kruha, sem
šel po njej iz šole, v šolo. Ogabna katoliška dežela z majhnimi moškimi
v črnih klobukih in debelimi, širokimi babnicami v ruti in, kot
nasprotje, odurna, liberalna krama, ki je imela približno toliko misliti
in odločati kakor puding v skledici. Ne bom pozabil odbijajoče stilne
tehnike, v kateri se je manifestirala ta dežela (vem, da zdajle
razmišljam z drobovjem, z ritjo), a bojim se, da bo zdaj, zdaj znova
vstala kot po dolgem počitku iz svojega groba in se znova manifestirala
črno-belo, ki po svoji naravi še barvi nista, ker nimata barve. Prav
fabulativno je, da vstaja ob mojem kavču iz groba ista dežela, kakor se
mi je prikazala na začetku, v otroštvu, kot mlada, rdečelična nevesta
brez okusa. Tukaj nekaj ljudi sedi in čaka na avtobus -- stare ženske z
lopaticami, cvetličnimi lončki v cekarjih in polivinilastih vrečkah --
kot otroku se mi je zdelo, da se prihajajo na pokopališče pogovarjat s
svojimi mrtvimi, zdaj vem, da je to stoodstotno res. Pogovarjaš se s tem
peskom, ozvočuješ tišino z branjem imen in napisov, kuješ sociologijo iz
vrste poklicev, pri katerih se poteguje za važnost v družbi, spet
pesnik, namesto strojevodja, čeprav so vsi enaki, delaš iz letnic
rojstva in smrti zgodovino, epohe, zgodovinske letnice, širiš krog
svojcev tistih, ki naključno nosijo tvoje ime, razpostavljaš imena
trgovcev, zdravnikov, gostilničarjev, ki so nekoč stala na vratih, ki so
dekorirala tvoje otroštvo. Zdaj torej vem, da je zares, kar se mi je
nekoč samo zdelo, ko sem imel pokopališče samo za podaljšek
profano-sakralne cerkvene institucije in obiskovanje grobov kot obrede
maš in krasitev oltarjev pred prazniki. Zdaj me nihče več ne more
prepričati, da je neprestopna meja med življenjem in smrtjo, da je neka
komaj omembe vredna motna ograja med njima. Ko si mrtev, si pomiloščen.
Nisi več zločinec. Ko vstaneš od mrtvih in se vrneš, si spet stara
svinja. Najbrž zato nihče ne more ubiti človeka v spanju, ker je videti
tako nedolžen kakor pes, ki je v resnici volk. Zato poklicni kilerji
zbudijo spečega, da pokaže svojo odbijajočo živost, in ga šele tako
zbujenega pobijejo. No, lahko ga tudi spečega zakoljejo, da ni potem
nobene razlike med spečim in mrtvim. Samo zamah z nožem mora biti
bliskovit. Nato je videti, kot da ti ni treba sprejeti zločina nase, ker
ni nastala nobena sprememba s tvojim dejanjem. Vendar te začne gristi:
ubil si nenevarnega, nekrivega, polnega nedolžnih sanj. Ubil si otroka,
v katerega se je spremenil odrasli. Zato je treba žrtev zbuditi, da
začutiš zadah iz ust, zaslišiš njegovo kolcanje, zagledaš njegove
sprijene oči, zagledaš vse to življenje, na katero si besen, in ga
naposled le pokončaš.

**24. november 1990 (zvečer)**

Ko se znoči, me prevzame puščoba in krivda za minulim dnevom. Prav dobro
vidim lise v zraku, ki se gostijo, kot da se črnijo posamični zračni
tokovi, majhni ko majhni svežnji dračja, vem seveda, da je to optična
prevara, mogoče samo moja; namesto senc pod drevesi nastajajo sence brez
fizičnega telesa kar v ozračju. Vem, ko nastopa noč, imam pred sabo spet
eno onemelost in negibnost in mi je žal, da se čez dan ni zgodilo nič
takega, da bi zdrav legel in zaspal. Kjerkoli je to, tudi na počitnicah,
v hiški ob jezeru, na morju, na ulici. V črn plašč se bo ogrnila
eksistenca, hiše, nebotičnik, polje zunaj, da bo vse postalo podobno
tisti moji čeri, na kateri bo moja bit na oni strani življenja. Čeprav
imam noč, temo rad. Ker je nasprotje dneva, tega strašnega, svetlega
monstruma, ker se stvari, ki podnevi izžarevajo luč, prikazujejo v temi,
kakršne so v resnici. Poleg noči bi navedel še tole, kar imam rad: dež,
mrak, travnik, golobe, otroke, vodo, goloto, kruh, posteljo, okno. Vem,
da bom preživel preveč časa. Zato grem zadnji spat, po poslednji reklami
na TV, s pravim veseljem šele, če stoji stolpnica v soseščini v temi, v
njej in v moji ni nobenega osvetljenega okna. Takrat šele z velikim
veseljem prižgem luč pri postelji, jem grozdje in berem knjige, tj. z
očmi bežim čez plahte potiskanih strani, da se nekje ujamem za lok
velike začetnice sredi gostega odstavka, pravo besedno pašo, ki mi kaj
pove, in od tam spet nazaj, dokler spet ne listam, listam, s tako težavo
obračam te velike liste, kot da so nekakšne uniforme ali pretikači na
aparatu, da bi se z očmi spet ujel za zanko neke besede, ki bi me s
svojo vrstico naravnost popeljala ali postavila na sredo paše, ki kaj
pove ... ne maram tistih dolgih priprav in otopelih razpoloženj, preden
se prikaže na obronku nenavaden pogled v dolino ali neznanski pripetljaj
... to te naučijo reklame, ti 30-sekundni močni filmi ... pri tem lovim
z levim očesom, ker na desnega mižim, potem začne knjiga s 300, 500
stranmi polzeti iz rok ... začnem odmirati. Splošni zdravnik za vse
bolezni, spanec, prihaja ... samo na levem boku ne smem zaspati, kajti
drugače me, kot sinoči, prebudi močno trkanje na vrata moje sobe in
zbudim se, ker mi je srce obstalo ... Tudi časopise berem v postelji,
zjutraj, s pravo lakoto gladovalcev ... če bi bila dejstva popisana kot
v anekdotah ali malih oglasih, bi šlo, ampak opisana so kot športni
dosežki, s pogrošno emocijo, zoprnim očitanjem, poceni obrambo ... Ti
časopisi so zrcalna podoba politikov, ki ne poznajo stvarnosti, ki ne
upoštevajo stvarnosti, vehemenco želja zdaj zamenjujejo za vehementnost,
recimo nekdanjih poljedelcev, ki so se spoznali na svoje delo... Ves ta
papirnati teater, v katerem se grejo intelektualci ideje iz 44
ideoloških šol, kot da jim buri seksualnost 44 bab, tako da nimajo več
občutka, kje se njihov čutni center sploh nahaja, namesto da bi jih
ribalo kakih 13 ali 7 realnih okoliščin. Z veseljem, kot da bi prešel na
aktualno branje, se lotim Pisateljevega dnevnika Dostojevskega izpred
114 let (iz aprila1876). To je sveže čtivo o dejstvih in dogodkih. Res
so neizmerne dolžine, veliko dračja o panslavizmu, ženskih pravicah,
zaščiti družine, vendar se je v teh več ko 100 letih usedlo nanj manj
plesni, kot se zvečer usede na dnevnik, ki si ga kupil zjutraj. O, ne
zato, ker se je nekoč dogajalo manj, mogoče se je dogajalo celo več,
ampak ker je bil tisti idiot, ki je hotel razložiti pojave, bolj zraven,
kot so danes izvedenci in specialisti, bolj nad njimi, človeške
neumnosti in zaverovanosti pa se tako in tako nadaljujejo vseskozi ...
Najbrž bi bila današnja znanost manjša, ko bi bila vsaj ena vojna vmes.
Vojne so potrebne. Potrebne so, da eno vojno v življenju doživiš kot
otrok in drugo kot odrasel, da v njej zaradi mene tudi padeš. ...
Dostojevski, kostumiran v paradoksalnosti, je istih misli. Vojna je
koristna in neobhodna v vsakem pogledu ... Ne, ni vojna samo zato, da se
ubijajo, čeprav je osnovno odvzeti človeško življenje, ampak iz interesa
in potrebe, da človeštvo živi tudi od reklamnih idej. Človeštvo ljubi
vojno, ker nihče med vojno ni malodušen. Vsi so korajžni, vsi
razpoloženi, ni sledu navadne apatije in dolgočasja kot v mirnem času.
In ko vojna mine, kako se ljudje radi spominjajo vojne, tudi če so
poraženi. Tudi če govorijo med vojno: \""Kakšna vojna! Kaj smo
dočakali.\"" To je samo spodobnost, v resnici so srečni -- zdaj je lahko
vsak odkrito zver, konzervativec, morilec, a ljudje se bojijo na tak
način hvaliti vojno. Očlovečenja, velikodušnosti je veliko več v vojni
kakor v dolgotrajnem obdobju mira: v miru se pojavljajo cinizem,
ravnodušnost, roganje, prazne zabave. Mir ljudi naredi surove. Socialna
premoč prehaja ves čas na stran tistih, ki so grobi in zli. Čast,
humanizem, samopožrtvovalnost se sprostijo in cenijo šele takoj po
vojni, a čim dlje traja mir, vse te velikodušne ideje kopnijo, venejo,
umirajo, a bogastvo in pohlep enih se veča. Naposled preostaja samo
licemernost časti, samožrtvovanje po dolžnosti, te forme bodo seveda
spoštovane tudi v miru. Mir izziva apatijo, morbidne misli, razvrat,
otopi občutke, užitki ne postajajo bolj raznovrstni, ampak bolj grobi.
Umetnosti, znanosti se zmeraj razvijajo takoj po vojni. Vojna jih
osvežuje, obnavlja, vzbuja, očvrsti misel in daje pobudo ... V miru tega
ni ... lažna čast, nedoživljalskost, samoljubje odkritja, če dobiš za to
razloge, tekma za efektom, namišljene strasti, prefriganost, groba
varianta tekmovalnosti, samo doživljanje občutkov in strasti ... Če ne
bi bilo vojne, bi umetnost umolknila. Religija priznava vojno, moč. Mir
je slabši od vojne. Nemoralno ga je podpirati, ničesar ni, kar bi
spoštoval, sploh ni ničesar, kar bi bilo sramotno in banalno v človeku.
Strahopetnost in brezobzirnost v vojni sta zdravilo. V njiju se razvija
bratska ljubezen in povezava narodov, ker se na fronti šele začne
spoštovanje drug drugega. Vojna enači ljudi, humanizem se razvija na
bojišču. Dejstvo je, da vojna manj jezi ljudi kakor mir. Celo težijo
skupaj, eden drugega sprašuje, kaj misli on o njegovi hrabrosti, in ta,
kaj misli o njegovi. Kljub temu so se dobro tepli. Viteško. Po vojni se
gospodarstvo postavi na noge kot njiva, ki jo je namočilo deževje. V
miru pustijo drug drugega umreti od lakote. A ljudstvo, ki trpi med
vojno? Več dobi od vojne, kot pa je izgubilo. Pusti mu najboljše in
najbolj pozitivne posledice. Vojna izenači socialno podobo. Dviga
vznesenost naroda, njegovo dostojanstvo, njegovo kolektivnost. Narod
hoče v vojni aktivno izpostaviti velikodušnost svojih občutij. Mu lahko
to v miru uspe, ne da bi naletel na prezir, če je kdo poražen? Profesor
in dijak sta si v vojni bliže kot v osemnajstih letih šolanja. Narod o
vojni piše pesmi, kuje legende, brez vojne bi propadel, spremenil bi se
v nekakšno sluz ... Evo, to so te sanje, to so te resnice. Vojna je
boljša od miru. V njej se zavedamo, kaj imamo in smo imeli in bi radi
spet imeli. Zdrava občutja. Poraz blesavih strašil in blesave cerkve.

**25. november 1990**

Včeraj popoldne sem v hrastovem gozdičku blizu stanovanjskega naselja
zagledal tri ljudi, katerih glav oziroma obrazov nisem videl. Ostal sem
brez strahu, brez običajnih solidnih potez na sebi kot ob drugih
priložnostih, kadar bi mi prišli nasproti ljudje v nenaseljenem kraju.
Niso me motili v moji samoti, ne vzbujali strahu. Torej samo glav in
obrazov ti ni treba videti, pa nimaš nobenih občutkov. Ko mi je senca
izginila iz oči, sem videl, da so to ženske, ki so se tesno stisnile
skupaj od strahu, ko so me zagledale. Šele dvajset korakov dalje so se
začele pogovarjati med sabo. Istočasno je po paralelni stezi iz gozdička
v drncu pritekel zakonski par, in ko sta me zagledala, tričetrt
obrnjenega proti gozdu in četrt proti polju, je on upočasnil tek, da mu
je žena stopila tik za hrbet in sta tako zlagoma odšla mimo. Tudi psi,
ki so na sprehodu, se kdaj lajajoč zaženejo proti meni, razne vrste
psov, tudi majhni, ki znajo komaj polizati z jezikom. Tule, med njivami
ob hitri cesti na špici, včasih gospodar odklepa ulična vrata v hišo, ko
se pes utrga in se zažene čez cesto med avtomobili vame; ko ležim na
stopnicah ob škarpi pri jezu med prekopom in mestno reko, se zgodi, da
se pes pojavi zgoraj na poti, renči ali laja vame, zleze po škarpi in se
po srednji stopnici, na kateri sem, renče zaleti vame. Če ne bi bilo
gospodarja, ki zavpije nanj, bi me najbrž popadel, mogoče pa tudi ne,
ker se pes vedno ustavi dva metra pred menoj kot nenavadno postavo, in
če laja ali ne, me osuplo in s strahom gleda. Ni dvoma, vse tisto, kar
občutim in se kuha v meni, se pozna na moji postavi, drži, v izrazu
obraza, mogoče ljudje in živali čutijo to kot nevarno tendenco, zelo
izrazito misel in namero; to me spravlja v jezo, kot da bi bil
razkrinkan, po drugi strani pa me podpira v prepričanju, da so moja
občutja tako stvarna in zunaj običajne morale, da so postala na zunaj
resnična in oddvojena od drugih pojavov. Zoprno je, da ne morem nikogar
opehariti in se na meni vse pozna. Moja iskrenost ali odkritosrčnost, v
resnici pa nevednost, je postala taka super zver, da me drži v šahu in
se mi brez njenega vmešavanja sploh le malokaj posreči, razen običajnih
form vljudnosti. Ta mi diktira, med štirimi stenami in zunaj, da se ne
delam in si ne natikam drugačnih obrazov, ker mi tudi uspelo ne bi.
Edina tolažba je, da je to, kar razsaja v meni, resnično in moja jeza na
to je zgolj tehnične vrste: zakaj mi tega ne uspe zakriti. V gozd, na
polju, po špici ob prekopu grem, da bi se nadihal svežega zraka, spustil
v to omaro pljuč, ki me pri vsakem kašlju ali močnejšem vdihu ali izdihu
zaboli do reber, nekoliko sapic, da je ne bi več čutil tako vsajene vame
kot tujka. Od gneče v avtobusu, od obiskov tistih dveh, treh knjigarn,
neznosnega iskanja knjig v knjižnici, ki zaudarja po starem papirju in
živalskem kleju, mi je tako vroče, da mi znoj valovi skozi srajco,
pulover, prevleko na zunanjo stran plašča. S totalno premočeno srajco na
sebi in ovratnikom, ki je od znoja in mraza trd, ko da se me tišči okrog
vratu kot pasja ovratnica, pridem na polje, pokopališče ali na špico pri
prekopu, da bi se ohladil ob čedalje globljem hladu vode. Zmeraj sem na
tej levi strani brega, kjer je senca, na drugi strani, kjer je sonce,
sedijo ženske, ki pletejo ali kvačkajo, zgoraj na rtiču je tudi nekakšna
baraka za zaljubljence - moram reči, da me tudi ti gledajo čez vodo, kot
da sem nekakšen neobičajen fenomen. Razpolaganje s časom naredi to,
zaposlenost ni zmožna tega. Jaz znam strmeti v neko točko ure dolgo,
včasih mečem tudi kamenje ali krmim race, ki imajo med dračjem pod žago
onstran prekopa svoje gnezdo. Kadim ali ližem bonbon proti kašlju.
Nikomur ne morem pasti v oči ko šilo, vendar očitno padem z vsemi rečmi
v sebi naravnost v ljudi, v bazene njihovih oči. O, saj jih tudi jaz
zapazim. Tam je neki starec v jopi ko pisan mesarski pes, ki spi na
klopi na špici ob izlivu, zdaj par mladih sedi na stopnicah, nepremično,
z očmi uprtimi v vodo ali na drugo stran, na kateri ni ničesar razen
zrele trave in grmičevja, na škarpi pa pritlikave hiše Žabjaka. Take
postave te spomnijo na mlade samomorilce, ki jih je polno to mesto, v
desetih dneh jih naredi samomor več, kot je dni, včasih tudi štirinajst.
To je občutek potlačenosti tega naroda. Da nič, kar naredijo, nima svoje
cene, ne doživi spodbude ali spoštovanja, medtem ko se s pompom slavi
slabo sestavljen leksikon ali tuj film, dviga v nebo skromen dosežek
imenitnega strokovnjaka. Narod, ki se ne ceni, ker misli, da se predobro
pozna. Ker nedorasli učitelji, ki niso dosegli satisfakcije, mučijo
svoje študente, da izgubljajo leta svojega življenja. Ker se osem
odstotkov preostalih kmetov ne spozna več na polje, dvaindevetdeset
odstotkov ljudi, ki izhajajo iz njih, se ne spozna skoraj na nič. Ker je
vse življenje brezizhodno in zamejeno. Tukaj je čas obstal kot kavni
sesedek, čeprav gre skokovito naprej. Tukaj se izgubljajo s
samouničevanjem in zato ne priznajo nobenega orla, ki bi izšel iz
njihovih vrst. Vsi letijo k dvema, trem XY na univerzitetni stolici, ki
spreminjajo segmente svojega mišljenja v skladu z menjavo miselnosti v
Parizu, čez travico in rože v Tivoliju naravnost v predavalnico. Rekel
sem, da bi rad fiksiral svoja in tuja občutja, kakor se v trenutku
odvijajo. Ne gre, in kadar se zgodijo, se zgodijo naključno. Tu so
fotografije iz epohe mojega otroštva -- hiše, ceste, ljudje: imam veliko
monografsko knjigo o starem delu mesta, o nekdanjih zabaviščih, o
vpeljavi cestne železnice. To zdaj zvečer, sredi noči, ob dveh zjutraj,
ko grem v posteljo, gledam pri svetilki na stolu. Velike, povečane,
zrnaste fotografije. Tu sta dve postavi, ki mi kažeta hrbet. Prečkata
cesto pred Filipovim dvorcem. Prva je ženska, mati. Za roko drži otroka
v robatem plašču, pleteni kapi. Približno tako velik sem bil sam in
istih let. Torej to identificiram s seboj. To sem jaz. Ista generacija.
Iste pojave in miti za skupno opazovanje iz enega zornega kota. V tem
otroku, ki ga drži mama za orokavičeno roko -- zima je, to se vidi po
zapahnjenih oknih verandnih stolpičev na stavbi dvorca, po deskah, s
katerimi je zavarovan vodnjak, po megli na koncu ulice, ki se izteka na
trg pred mestno hišo -- a po tej otroški postavi, ki mi kaže hrbet,
čutim, kako raznobarvno živi v črepinjah ves svet, ki je še cel, a ga
jemlješ v svojo skromno zalogo izkušenj s tega ali onega konca in iz
njega sestavljaš fantastično žival, ki ima glavo od laboda, rep od kače,
trup od slona itd. Po tej sliki spoznavaš, da nisi na svetu samo objekt,
skupaj s posnetkom hiš in prostora, in da je v tej vsakodnevni
kuliseriji vse mogoče pomešano in zbrano, da se vrača duša brez smeri in
cilja. Malo naprej je velika slika čez dve strani: trg s tramvajem pred
mestno hišo in ljudje, ženske v avbah, konjski izvoščki, natrpane
izložbe; to je iz časa, ki je že zdavnaj zakopan pod zemljo in ki je bil
v času tvojega otroštva že davno umrli svet pod prostornimi nagrobnimi
ploščami. Zanimivo je videti kretnje, drže, spontane geste -- vse se
seveda ponavlja in davne generacije služijo samo za primerjave -- prav
zlahka ugotoviš, da ti, katerih grobovi in družinski kamni so že zdavnaj
izginili s starega dela pokopališča, niso bili nikakršne zvečane
starodavne figure, ampak zelo uboge postave skromnih ljudi. Škoda je, da
je čas pometel z nekdanjo tehniko, ki si jo doživljal -- recimo kočije,
stari poštni nabiralniki, štirioglate telefonske celice, lepo izdelani
drogovi na tramvajskih postajališčih, jeklene litoželezne table
stadionov, plot okrog kolodvora in gosti kostanji ob njem. Malo drugače
je že na ozki ulici, kjer so izkopavali zemljo za tirnice: grušč, zemlja
in skale, ki ležijo ob izkopanih jarkih, v katerih so delavci nosili
cevi za podtalno električno napeljavo, so jih že zdavnaj pokrili kot
prst njihovih jam pri Sv. Križu. Na razkopanem pločniku je trgovina s
kuvertami in pisalnimi potrebščinami, kjer sem kupoval šolske stvari,
črnilo in zvezke. Kakšen posrečen napis na tabli pri vhodu, kjer si
tiščal glavo kot otrok, pa črke pri zadnji, sprednji vrstici. Pa ljudje,
ki grejo od pošte do Zvezde po ozkem pločniku mimo restavracije pod
izveski, med njimi je izvesek zobozdravnika, ki sem ga poznal. In na
zidu kazinskega poslopja vitrine kinematografa: Balet na Marsu, Ninočka.
Dve ženski v nagubanih plaščih in čeladastih klobukih iz tridesetih let,
pa delavec, ki se drži zidu, moški, ki si ogleduje vitrino, množica
nerazločnih teles, za njimi visoka ženska, ki ji ravno v trebuh in med
noge sije močan odblesk sončne luči, pravzaprav navadna ženska po
merilih srednjih let, ampak kakšno spolno bujenje je povzročila ta
kariatida v meni, ko sem bil še pob. Pa nekdo, ki si briše nos, ko
prečka cesto. Gneča eleganov iz tistega časa, v plaščih, klobukih z
visoko štulo in črtastih hlačah -- to so bili ljudje, ki so bili na
oblasti in so obvladovali življenje v mestu. Eden vozi tricikel. Drugi
potiska voziček čez most. Tule, ali ni to stara Greta Garbo z dvema
torbama, sešitima iz cvetličnega blaga, polnima časopisov. Pa dva
Dalmatinca, krošnjarja z odprtim zabojčkom njune robe. Pa nekdo, ki
poriva pred seboj dvokapno leseno hišico. Je šintar? Par intelektualcev,
ki se grede čez most intenzivno pogovarjata med sabo. Dve ženski, od
katerih ima ena črn plašč in klobuk. Konjska vprega. Do vrha napolnjen
seneni voz sredi klanca. Človek, ki z nekoliko pridvignjeno nogo stoji
pred papirnico. Je bil to tisti nekoliko nori Johan, o katerem sem si
vse mogoče predstavljal, ali nekdo, ki se je le delal gospoda? Tu je
deček, štirinajstleten, najbrž dijak, ki stoji med trgovinama. Šestdeset
let nazaj. Čutim, kako se mi nabirajo solze v očeh. Vsi ti - tudi moža,
ki gresta na levi in desni ob starcu v odpeti suknji -- so že mrtvi. Že
zdavnaj umrli, prekopani, brez kosti, brez spomina nase, razen na tej
sliki uprave cestnih železnic, slikani opoldne, ker so pločniki polni in
se vsem nekam mudi: iz trgovine, domov, lačni, zaposleni, v najbolj
dejavnem trenutku delavnika, ko se je na obrazih zajedlo vse, kar so
doživeli, ko je v očeh izmera zadnjih nestrpnih metrov, ko bojo
prestopili prag doma, ko so lačni, imajo noge bolj razkoračene, ker
delajo večje in hitrejše korake kot sicer. Ves ta opoldan, s sencami
okrog nog, pod hišami in platnenimi strehami, z bleskom plinske lampe na
železnem drogu, z visečimi cilindri cestnih luči, visečih druga za
drugo, vse to je izginilo in minilo, skupaj z vedri in trugami gramoza,
kladami iz kamna, orodjem, razmetanim po tleh. V očeh čutim solze, ko
polne malhe na obrazu. To je tisto, ko nekaj realnega, z arhitekturo,
ljudmi različnih starosti, združenimi na cesti, izgine, kakor pravi
trenutek življenja, nepomemben in ločen, v tla, da nad zdajšnjim obokom
več ne obstaja niti atom v zraku.

**26. november 1990**

Rekel sem že: noč se pričenja, vidim črne lise v zraku in po tleh, kjer
so in niso, zagrinjajo konkretnost hiš, ki so podnevi izžarevale
svetlobo, zdaj šele se bojo v temi prikazale take, kot so - črne. Zadnji
koščki svetlega neba nad drevesi, med stolpnicami zgoraj, skoraj
žalujem, kot za zadnjo priložnostjo na svetu ... tolikokrat sem zadnji
dve leti treniral večer in nočitev, da sem izvežban za smrt, kot tisti,
ki se je s premikanjem kamenčkov pripravljal, da premakne goro. Zraven
sem izgubil normalno vcepljeni občutek za čas, v katerem sem vseskozi
živel: ob treh se zbudim, navijem uro in vem, enkrat sem to že naredil
pred kratkim ter se spomnim: včeraj, na Tromostovju, pod uro na
Smoletovi hiši ob 15^h^. In med 15. sinoči in 3. uro zjutraj se ni prav
nič zgodilo, zgodilo se je tako malo, da če bi položil ravnilo med
popoldansko in jutranjo uro, bi bilo celo to odveč. In vendar se je v
vsaki uri, kot med odseki centimetrov na ravnilu, zgodilo nekaj, kar je
bilo drugače od tistega za tem ali pred tem. Preživel sem cel
temperaturni list razpoloženj, ki so si nasprotovala ali se žrla med
sabo, me pomikala nazaj za tri, štiri stoletja v mrak časa, me pognala
spet naprej za nekaj epoh, da sem prosto lebdel, me pustila
priklenjenega v tla tega trenutka in trenutnih tal, kot da so zame edina
zveličavna. Ta avtobus, ki je pripeljal in na katerega sem se rinil, ti
sedeži, gneča, drogovi, milimetrska borba za zrak in prostor, dokler
nisem prišel do ograje, na katero sem obesil svoje komolce in svojo
težo. Nahrbtniki, ki so me grebli in suvali v obraz, udarci rok po
ramenih, ko se je ob sunku premika ali ustavljanja nekdo zagugal, torba,
ki ti obdrsne nos, dežnik, ki ti hoče iztakniti oči -- nikjer drugje
kakor v mestnem avtobusu, tem zbirališču ljudi za nekaj minut, se ljudje
ne vedejo do teles drugih, kakor da so zanikrni vogali ali zidovi, ki
ničesar ne čutijo; nikjer ni toliko protestov, kletvic, odkritega
sovraštva do tebe kot v teh premikajočih se mestnih kasarnah; če na njem
srečaš znanca ali prijatelja, sta, kot da bi bila samo vidva človeški
bitji. Včasih, kadar se avtobus pripelje v posebnem kotu okrog ovinka,
osvetljen, brez pokvarjenih žarnic, z lučjo na čelu, je kot nekako za
božič in kljub drenju, prerivanju, kričanju, psovanju vstopim vanj ko v
domačo sobo in ostajam v idealnem razpoloženju v njem do zadnje postaje.
A pustimo to: jaz pač ne hodim v gledališče, na prireditve, koncerte
itd, kjer se taisti ljudje iz avtobusa obnašajo uglajeno, se drug
drugemu umikajo s poti, se rokujejo, si izrekajo fraze. Vožnja z
avtobusom je moj edini tesni stik z ljudmi in ta stik seveda ni
salonski. Nekdo skoči v avtobus za nekaj postaj in hoče s svojim telesom
zagospodariti v tvojem življenju. Čez tvoje truplo, kolikor se le da. Te
vožnje so prave prispodobe, če bi hotel pretiravati, kajti samo tuji
fizični pritiski te spomnijo na to, koliko \""padalcev\"" je v življenju
vskočilo v tvoje življenje in ga pretreslo: policistov, vojakov,
oficirjev, uradnikov, funkcionarjev, souslužbencev, koliko psov je že
skočilo med tvoje keglje, koliko situacij je bilo, ki so se vzpostavile
zate kot večnost, od profesorjev, ki so zaradi manjvrednostnega
predmeta, katerega so predavali, dvignili visoke zahteve pri
izpraševanju, samo da bi, ne glede na krvave izide in hude spremembe v
življenju svojih varovancev, postali pomembna pregrada do cilja ... vse
do sodnikov, ki so te hladnokrvno obsodili na mesec, leto zapora zavoljo
besede, ki je ne bi smel izgovoriti. In domači terorizem: mož, žena,
oče, mati, otroci, bratje, sestre, sorodstvo. Prezir in popolna nejevera
v to, da bi bila tvoja žena ali tvoj mož vredna več od piškavega oreha.
Terorizem je povsod, sla po uničenju zaradi želje po \""čistih odnosih\""
je v vsakem, zmeraj ima eden v paru v najbolj srečnem času cvetenja
ljubezni prednost pred drugim, zmeraj je eden podrejen drugemu.
Prijateljstvo je borba za dušo: ali bo prijateljeva duša naklonjena samo
tebi ali bo drugi močnejši. To se dogaja sproti. Nedolžneža ni. Nedolžen
je le tisti, ki ne gre več z doma ali ne gre več iz svoje sobe, ki živi
v svojem svetu kot v grobu, če že rabi uslugo, jo preplačuje in s tem
postavi še en zid med sabo in drugim. Večna želja uiti. Večna želja po
tem, da ne bi niti za trenutek na obisku, pri omizju, pri skupnem delu
občutil pozornega pogleda na sebi, kajti tega se potem nekaj časa ne boš
več mogel znebiti v sebi. Večno kesanje nad tem, da v neki družbi nisi
na vprašanje odgovoril precizno ali da si se razkril v odkritosrčnosti,
izrezal iz sebe del živega mesa, ki te potem boli ko odprta rana. Ali
sam nekomu zadaš udarec, zavestno ali ne da bi vedel, ker ne poznaš
njegovega trpljenja. Samo ljudje smo na svetu, ki drug na drugega
vplivamo, ustvarjamo, večamo pletež strašnosti, tega ne počenja nobena
žival, nobeno drevo, gora, nobena klima itd. Treba se je rešiti v zadnjo
sobo.

Noč je tukaj za pregled dnevne zgodovine. Ni vzpodbudna. Če nisi bil med
ljudmi, je tako, kot da bi imel za sabo štirindvajseturno etapo bolezni.
Nisi bil z golo kožo v stiku. Če si bil, imaš celo škatlo gomazečih
črvov. Sem pa tja oddih: prijazen pogled, ki te je zadel, simpatija, ki
si jo začutil do nekoga. Med to protoplazmo so to prave človeške oči.
Vendar sem hotel govoriti o noči, tej veliki cirkuški plahti negibnosti,
odmrlosti, s katero pričakujemo v temi in tišini plaz življenja, ki se
bo vzvratno ozrl na nas, da ne moremo spati. Sam vem natanko za dve
svoji krivdi, dva zločina, ki me zasledujeta in bi moral spregovoriti o
njiju (je še več manjših, ki se kot žužki držijo krokodila, o teh ni
vredno spregovoriti vpričo njiju). Preciziral sem ju. Jasno stojita pred
mano ti krivdi za ti dve dejanji. Tako jasno, da sem celo formo, jezik,
v katerem ju bom pošteno razkril, že našel. To dvoje mi ne da spati
zaradi nekih prirojenih svaril. Vprašanje je samo stanje za tem ex
posto, ko bo izgovorjeno ali zapisano. Vem, da bom izgubil tako
imenovano \""čast\"", in drugo, da se bom izpraznil. Vendar me zanima samo
moj jaz: kako bom kot lupina brez jedra sploh še vegetiral? Bo življenje
izgubilo svojo intenziteto, močno barvo, gostoto razpoloženj v zameno za
lahkost in čistost? Nočni grehi postajajo podnevi manjši, kot da
pripadajo drugi rasi, dnevni so ponoči veliki, da jih skoraj ni mogoče
speljati do svita, ko se zmanjšajo in izpuhtijo. Če bi imel vsaj mirno,
neprekinjeno spanje, bi se zavoljo tega splačalo! Občutek čistosti in
triumfa vesti, občutek, da nisi živel ali delal zaman, samoobrambni
mehanizmi tudi močno delujejo. Čemu se izpovedati? Komu na čast? Da bi
drugi spoznali svojo grehoto in bi drugim z jasnostjo skritega odvzel
njihovo breme? Da bi se le olajšal in bi lahko spal? Tukaj se mi vse
razmaže, spaca, prekriža: možnosti imam, da skočim, možnosti, da stojim
na mestu. Poleg tega imam komaj omembe vredne energije in sposobnosti,
da bi se česa takega podstopil ustrezno. Kam bi zašel, v kaj bi se
zadel, ko bi se mi kljub premočrtnosti ceste iznenada zameglilo pred
očmi in potem bi nadaljeval počasi, obupno, skozi to meglo, šibje,
neurje, in bi se z vsako piko požiral in izgubljal tudi sam? Če gledam v
vertikalo med stolpnicami to pokvečeno režo neba, modro, z belimi
oblaki, modrikastimi, čokatimi, dvema, tremi branami in potem sledim
sivemu oblačju vse do vrha stolpnic iz svojega okna, vem, da bom še
zmeraj ostal zapečaten, tih, gluh napram svetu. Da mi bo popoldne ostala
pot čez polje, pokopališče, ki ga poznam skoraj kot svoj žep, pa
knjigarna in papirnica, kjer bom brskal, pot nazaj do Tromostovja v
avtobusu, potem zvečer politični žurnal na TV, reklame, filmi, grozdje,
cigarete in ob pol dveh noč, dolga ko dvorana, ki sem jo malo skrajšal,
ampak v tej črni hali se bom zbujal vsako uro, in ker ne morem v zadnjem
času več brati, si bom prislonil glavo na levo roko in tako kdaj tudi
zaspal; in potem se spet zbudim z ohromelo roko, da me zaboli do
podpazduhe, ko spet ležem.

**10. december 1990**

Prebral sem. Vidim, da vsi živimo v stekleni krogli, v kateri nas je
preveč, da bi bili lahko še svobodni. Pred dvajsetimi, tridesetimi leti,
če sem v avtobusu pogledal v časopis, ki ga je bral eden potnikov pred
menoj, me je njegov pogled do smrti prebodel, kajti to je bil njegov
časopis, ki ga je kupil s svojim denarjem, in če sem ga bral izza
njegovega hrbta ali stoje z rokami na drogu, je bilo, kot da použivam
zajtrk z mize pred njim; zložil je časopis in ga vtaknil v žep. To jaz
danes počnem sam, v avtobusu ali na vlaku, ampak ne zaradi tega, ker je
časopis moj, ampak ker prebira tisti članek, natanko tisti čudaški esej
ali, kar je najbolj nerodno, pesem, ki jo prebiram sam, in tako kakor
neke vrste duhovni vigilant spozna, kaj me privlači, katera reč me
koncentrira, razgali mojo dušo in jo potem tako rekoč drži golo v rokah
ko ribo; temu se upiram in na to trzam, tega ne maram, da bi bilo komu
moje notranje stanje znano, kot da ga gleda izza mojega hrbta pred seboj
na ekranu. V pisanju lahko povem vse o sebi, kot bi govoril na glas v
prazni sobi, ampak konkretnost, vsak dan zunaj je še zmeraj fronta,
bojišče, na katerem moraš prekrivati sebe in svoje vezje. Zadržanost,
hlad, ostati zase. O, saj so še tu in tam za razliko od zahodne Evrope,
ko ti kdo iz množice, posebno otroci, vrne nasmešek, ampak okoli njega
je toliko drvenih, mrtvih obrazov, od katerih prihaja val odpora. V
stolpnici nihče nikogar ne pozna, prost človek se znajde sredi anonimne,
nedefinirane mase, v kateri izgubljeno živi, ne more pomagati. Uglajeno
je, ne poznati človeka za sosednjimi vrati. In v stolpnici, v kateri
stanujem, živi toliko južnjakov, da je podobna vertikalni vasi -- vrata
in okna so odprta, z balkona na balkon vpijejo, otroci se skupaj igrajo
spodaj pred stolpnico in zraven na nadzidku ob večerih, kot sredi vasi,
sedijo njihovi starši, pletejo, kadijo, pijejo pivo. Kmalu se bo ta
sproščenost potopila v splošni apatiji. Učijo jih, da bi nam postali
podobni, kot je Robinzon učil Petka, da bi postal angleški lakaj,
namesto da bi se, kot se Robinzon ni, od Petka učil življenja v naravi.
Vsi so to, kar je bil na začetku Robinson, junak samote na zapuščenem
otoku, ki pa je seveda preveč obljuden, in ker vsi enako živijo,
srečujejo drug drugega kakor dvojčka. Ne bo mogoče več vzdržati, ker
nihče ni več vreden od drugega. Kobilice v prenaseljenem kobilišču
postajajo nevrotične, ker minuto za minuto na svojih poteh srečujejo
kobilice. To je vzrok, da se nekega dne dvignejo v zrak kot oblak in
odletijo v druge kraje, da bi požrle letino s polj; ko se en roj dvigne,
prevzame ta akcija drugi roj, tretji roj se nabere in naenkrat je na
nebu cela masa. V resnici se ne marajo in letijo ko črn oblak, orjaški
uničevalni stroj, v nove kraje. Nervoza, nesproščenost jih je spravila v
to ... Kaj velja tukaj posameznik, koliko teže ima njegova steklena
krogla.

**30. december 1990**

Čas ujeti. Spoznati, kaj je čas. Ga držati v roki. Ga spustiti in
čutiti, kako se izteka v pesti ko kakšen hrošč ali metulj -- brezčasen
sredi časnosti. To se zgodi med pisanjem. To se zgodi med pisanjem ali
razglabljanjem, ko se ti \""odpre\"", ali od trenutka, ko ti je
ljubezensko zapeljevanje uspelo, do trenutka, ko ona vstane s kavča in
si prične slačiti obleko, kos za kosom v mraku sobe ali v sončnem
dopoldnevu svoje ali tvoje sobe, ko nobena ura, ne meteorološka ne
mehanična, ne zna izmeriti niti sekunde in čas obstane, postane hip,
zid, pohištvo, prostor in zatem mogoče začne teči ko droben plaz peska.
Seveda se čas vnovič ustavi, ko se nagneš nad njo in se je ne upaš
dotakniti, kot da leži zraven tebe neviden angel ali hudič v postelji,
katerega lahko zdrobiš v neviden drobir. Ustaviti čas ali narediti
luknjo vanj za svoboden dih, lahko naredi samo misel ali strast,
ljubezen ali delo, nikoli se ne moreš dokopati do tega vršaca z voljo in
zavestjo.

Leta 1947 sem poskusil. Bil sem terenski dopisnik Mladine in neko
popoldne sem ostal sam v uredništvu. Uredništvo je bilo v prvem
nadstropju Kleinmayr-Bambergove hiše v znamenitem verandnem salonu nad
vhodom in opremljeno s črnim pohištvom: velikimi pisalnimi mizami,
stoli, omarami z roloji in z lepo svetilko na stropu, s črnim
kolobarjem, v katerega so bile potaknjene navadne žarnice, ne svečaste.
Tišina je bila povsod, v hiši in na cesti. Na lepem sem čutil, kako me
tišina obdaja in se pritiska obme ko kaka šelesteča obroba. Naenkrat
nisem več vzdržal. Zadrlesnil sem predal v mizo, da je počilo. Vstal sem
in začel hoditi s korakom vojaka, ki gre v napad proti sovražniku, ki
preži v goščavi tišine. Miza je bila spolirana, široka ko ladijska
paluba. Tišino sem imel za nedosegljivi zaustavljeni čas in vršanje
zraka na obrazu in okrog ramen za čas, ki se je začel oglašati vseokrog
mene, zadaj in naposled od strani prav tako kot od spredaj. Šel sem v
natančni elipsi okrog mize. Enkrat, dvakrat, desetkrat, dvajsetkrat,
petdesetkrat, šestdesetkrat, sedemdesetkrat ... Stopal in stopal sem.
Dobil sem odblesk dnevne svetlobe na mizni plošči vsake toliko v oči. Na
dihu sem čutil, da sem ujel šum zraka, časa od maloprej, kot da hodim za
sabo. Čutil sem pihljaje. Naredil sem zev v tišino oziroma čas. Ali sem
samega sebe goljufal? Včasih sem zaprl oči na določenih odsekih. Ali
lovim ali sproti uničujem čas? Ni mi bilo jasno. Hotel sem se prepustiti
zamaknjenosti, da bi ušel v tisto gladino, kjer čas resnično stoji in
naredi vse, telo in nato še živce, neranljivo. Čas je imel nekakšno
sivo, trdno osrčje sredi šelestenja, ki je naraščalo in upadalo. Tik
pred tem, ko bi se lahko zvalil po bregu navzdol, podoben zvitemu
tepihu, sem s truščem odprl predal in ga s sunkom porinil vanj. Je bilo
to merjenje, postavljanje ovir, zatvornice? Nič se ni zgodilo, ni bilo
padca, krožil sem naprej v brezumnost. Krožil sem okrog mize, ki se je
spremenila v hišo, v park, v lokomotivo, klavir in potem v nekaj čisto
neopredeljenega, v novo učinkovito reč, ne v kakšno skrpucalo ali oholi
perpetuum mobile ampak v resnično, pravkar izmišljeno, brez uporabnosti,
vendar neomejeno funkcionalno. Čas v glavi se je spremenil v nekakšno
muzikalno jamo, kajti nisem več čutil rok, nog, organov, ampak
ohromelost, gosto in močno, kakor ogromno stisnjeno pest. Ni bilo ne
enega, ne drugega, ne telesa, ne mize, ne mene, ki kroži okrog nje,
ampak samo dolg, astmatičen dih. Bil je poskus, ki je postajal nevaren,
vendar nisem hotel sprejeti nobene pripombe v zavest. Mračilo se je ...
mogoče ... postajal sem temen, tudi miza, čeprav se nisem ozrl po
njej... sem postal prikazen, nedotaknjen kot drevo, posajeno s
koreninami in plodovi! Sem postajal to, kar sem bil v resnici? Mogoče
sem postal čas sam ... mrzel, hladen, objektiven, zaradi česar ga tisti,
ki ga molijo in hitijo po katedralah z njegovimi urami, koledarji,
letnimi časi, varajo. V nekem trenutku sem hotel vstopiti ... nekaj
odločno zasukati ... hitro sem sedel na stol ... edini živi! ... odprl
in zadrlesnil predal ... ne, ni bilo prekinitve, počitka, vzvratnega
učinka ... moje trdo telo, zloženo v mehkem bukovem stolu, ni našlo
gnezda ... vstal sem in spet šel ko prej, brez spremembe, vpliva, vtisa
... znova ... znova ... Kdaj sem nehal, se ne spomnim. Mogoče, ko se je
prižgala luč na stopnicah in se je zaslišalo škripanje lambarjev
snažilk, ki so prihajale v pisarno ... s kakšno muko sem se najbrž
ustavil pred navalom časa, ki je vladal zunaj in gospodaril nad ljudmi,
nad osebami, nad domoljubi, pred vdorom tega ogromnega vala sem mu
zagotovo ustregel, da sem prižgal luč in nisem nudil ženskam pogleda,
kot da so pravkar zasačile sovražnika ali špijona pri njegovem delu. To,
kar se je dogajalo tule, je od zunaj spadalo pod lupo v pačenje gest,
mimike, telesne plastike, zdravja.

Čas ne poteka hitro. Edino, če ga opazujemo. Čuti se pod stražo. Vendar
izrablja našo raztresenost. Najbrž globalno obstajata samo dva časa:
eden, ki ga opazujemo, in drugi, ki nas spreminja.

**2. zvezek**

**30. december 1990 do 20. januar 1991**

**31. december 1990**

V jami bom brez spominov na življenje. Razen na začetke živega razvoja.
To je moje celodnevno buljenje v televizor, nekakšne pisane pakete
sveta, plavajoče megle nad hribi Ljubljanskega polja, ki sem jih gledal
z balkona, vlažni, sočni gozdovi na hribih, po katerih se vlečejo
meglice z oblaki. V jami je drugače vse tako kot v kakšni kletni sobi,
ne da bi lahko dognal, ali imajo stene kakšna okna ali vrata, ker jih ne
pogrešaš, ker je veliko zraka v rahli prsti in med grobljem, svetloba je
nekakšen prijeten somrak, lahko je tudi zelo svetlo, vendar ne kričeče,
skratka, somrak,"		Beletrina	2009.0	ne	da	133461.0	321.0	
Leposlovje	nikoli-vec-spati.txt	nikoli-vec-spati	Nikoli več spati	Willem Frederik Hermans	roman, popotni roman, popotovanje	"1
Vratar je invalid.

Sedi za hrastovo pisalno mizo, na kateri razen telefona ni ničesar, in skozi cenena sončna očala nepremično strmi predse. Levi uhelj mu je najverjetneje odtrgalo med eksplozijo, ki ga je pohabila, ali pa mu je zgorel, ko je strmoglavil z letalom. Kar je od ušesa še ostalo, je podobno napol ovenelemu popku, kamor si ne more več zatakniti očal.
»Profesorja Nummedala, please. Dogovorjen sem z njim.«
»Goodday, sir. Ne vem, če je profesor Nummedal v pisarni.«
»Včeraj sem se z njegovo tajnico po telefonu dogovoril za sestanek, za danes ob pol enajstih.«
Nehote pogledam na zapestno uro, ki sem jo včeraj ob prihodu v Oslo nastavil na norveški poletni čas. Pol enajstih.

Šele zdaj nad vratarjevo glavo opazim električno uro, ki prav tako kaže pol enajstih.
Kot bi pohabljenemu možu na vsak način hotel dokazati, da ga ne zavajam, na plano potegnem pismo, ki mi ga je v Amsterdamu dal profesor Sibbelee, in rečem: »Pravzaprav je bil datum določen že prej.«
V rokah držim Nummedalovo pismo Sibbeleeju, v katerem je današnji dan, 15. junij, določil kot primeren datum za moj obisk. Vašemu učencu želim srečno pot v Oslo. Podpis: Ørnulf Nummedal.

Razgrnjeno pismo obrnem proti vratarju, a mož ga niti ne pogleda. Šele takrat opazim njegove roke. Na levici sploh nima prstov, na desni roki pa ima le nekaj štrcljev brez nohtov ter palec. Toda slednji je popolnoma nepoškodovan in noht na njem je čist ter skrbno negovan. Skoraj je videti, kot ne bi bil njegov. Na obeh rokah mu namreč ni ostal niti en prst, na katerem bi lahko nosil poročni prstan.
Zapestno uro ima pokrito s kovinskim pokrovčkom, ki ga privzdigne z nohtom palca. Na številčnici ni stekelca.
Vratar nato s štrcljem brez nohta potipa kazalce in pripomni: »Mogoče je profesor Nummedal v svojem kabinetu. Drugo nadstropje, druga vrata desno.«
Z odprtimi usti pismo osuplo spravim nazaj v žep.
»Thank you.«

Ne vem, zakaj sem se mu sploh zahvalil. Prekleto! Do mene se je vendar obnašal, kot bi bil naključen obiskovalec, ne pa kot nekdo, ki se je že davno prej domenil za sestanek.
A se kmalu pomirim. Pripravljen sem ga sprejeti z ravno toliko sočutja kot njegov šef, ki ga očitno prenaša, čeprav niti ljudi ne zna sprejemati. Verjetno se do vseh obnaša enako – kot bi mu bilo za cel svet prav malo mar.
Medtem sem že preštel stopnice. Od pritličja do prvega nadstropja, pa tudi od prvega nadstropja do drugega, jih je osemindvajset. Prek podesta v prvem nadstropju je osem korakov. V drugem nadstropju pa je od zadnje stopnice do drugih vrat na desni strani hodnika petnajst korakov.

Potrkam. Iz sobe nekdo zakliče nekaj nerazumljivega. Skozi stisnjene ustnice momljaje ponavljam, kaj bom rekel, in odprem vrata. Are you professor Nummedal? ... Have I the pleasure ... I am ...

 ... Where are you, professor Nummedal?

Njegova pisarna je v resnici ogromna dvorana, vsa v hrastovem lesu. S pogledom begam po sobi in iščem profesorja. Končno ga zagledam v najbolj oddaljenem kotu, za pisalno mizo. Pogumno stopim med dvema mizama, ki ju prekrivajo napol zviti zemljevidi. Poleg sključene, majhne, sive postave stoji bela risalna deska.
»Are you professor Nummedal?«
»Yes?«
Poskuša vstati, a se ne trudi preveč.
Sončna svetloba mu navpično pada prek očal s tako debelimi stekli, da so ta skorajda neprozorna. Nato dvigne roko in odmakne zgornja stekelca, z vijaki pritrjena na očala. Proti meni so nenadoma usmerjena štiri okrogla ogledalca.
Stopim k robu pisalne mize in v angleščini zdrdram, da sem včeraj govoril z njegovo tajnico, ki mi je rekla, naj se oglasim danes ob pol enajstih.
»Moja tajnica?«
Njegovo angleščino le s težavo ločim od norveščine, ki je ne razumem, in njegov glas je tako star, kot je lahko star le glas, ki je že vse povedal: »Ne spomnim se, da bi mi tajnica karkoli omenila, ampak mogoče je pozabila. Where does you come from?«
»Iz Nizozemske. Študent profesorja Sibbeleeja sem. V Finnmark grem, z vašima učencema Arnejem Jordalom in Qvigstadom.«
Roka mi zdrsne v notranji žep jopiča in na plano spet potegnem pismo, ki ga je Nummedal pisal Sibbeleeju.
Zdi se mi primerno, da sam razgrnem pismo, tako kot sem to storil pri vratarju.
»Well, well. You is a Nedherlander, you is ...«
Nasmehnem se, da bi mu pritrdil, pa tudi da bi mu pokazal, kako me je razveselil s tem, ko je besedo Nedherlander izgovoril kot nizozemsko besedo Nederlander. In to skoraj pravilno. 
»Nizozemci!« nadaljuje v angleščini, »to so pametni ljudje. Zelo pametni ljudje. Mi lahko sledite? Ali bi vam bilo ljubše, če bi govoril nemško?«
»To ... vseeno mi je,« rečem v angleščini.
»Nizozemci,« mi reče po nemško, »to so posebej inteligentni ljudje, ki znajo vse jezike. Profesor Sibbelee mi piše pisma v mešanici norveščine, danščine in švedščine. Imenujemo jo skandinavščina. Vzemite si stol.«
Angleško rečem: »Hvala.«
A on nadaljuje v nemščini.
»Profesorja Sibbeleeja poznam že dolgo. Kdaj sem ga prvič srečal? Gotovo še pred vojno. Ja, na kongresu v Tokiu. Tisto leto, ko sem prvič predstavil danes, če lahko tako rečem, klasične poglede na milonitne cone v Värmlandu in dotedanje raziskave teh območij, ki so bile opravljene na Norveškem. Vielleicht kennen Sie die kleine Arbeit!«
Nato premolkne, a le za trenutek, tako da mi ni treba priznati, da omenjenega dela ne poznam. Zbrano nadaljuje svojo pripoved.
»Sibbelee me je takrat na predavanju izzval in vnela se je burna debata. V nobenem pogledu se ni mogel strinjati z mojimi nazori. Si lahko predstavljate?! Kakšen prizor! Sibbelee je najmanj trideset let mlajši od mene in takrat je bil še zelo zelo mlad. Kakšno mladostno navdušenje!«
Nummedal izbruhne v krohot. Tudi ko se smeji, se mu gube na obrazu navpično zarezujejo v preohlapno kožo.
Še sam se nasmehnem, čeprav mi ni všeč, da vpričo mene obuja spomine na moža, ki me je poslal k njemu.
Mi na obrazu prebere, kaj si mislim?
»Das sind jetzt natürlich alles alte Sachen! Sibbelee je počasi vendarle spremenil mnenje. Tedaj je nekaj časa celo delal tukaj, na mojem inštitutu. Tudi slučajno ne bi več natančno vedel, kaj je raziskoval. Človek si ne more vsega zapomniti. V vsakem primeru je bil tukaj kar dolgo. A kolikor vem, ni prišel do ravno pomembnih rezultatov.«

Pa je s Sibbeleejem konec. Čutim, kako me propad mojega učitelja prizadene. Ne bi bilo bolje, če bi se poslovil? Toda – kaj pa aeroposnetki?

»Štiriinosemdeset let mi je,« nadaljuje Nummedal. »Videl sem že veliko nesmiselnega znanstvenega dela. Prebral sem nešteto strokovnih revij, polnih člankov, ki nikogar več ne zanimajo, dokler jih zaradi pomanjkanja prostora dokončno ne nehajo objavljati. Teorije sem videl prihajati in odhajati kot divje gosi ali lastovke. Ste že kdaj jedli pečenega škrjančka? V Oslu imamo tudi restavracijo, kjer lahko dobite gravlaks. Ste že slišali zanj? To je neke vrste losos, a nima takšnega okusa kot prekajen losos, no, mogoče čisto malo, ampak vseeno je bolj fin, bolj nežen. Gravlaks je uležan surov losos, ki ga za nekaj časa zakopljejo v prst.«
Njegov glas je medtem postal mehkejši, skorajda neslišen. Vrat mu visi v prevelikem ovratniku kot težka draperija in v trenutkih, ko zamišljeno stisne usta, je videti, kot bi se mu navpične kožne gube raztegovale od vratu, mimo brade, vse do temena.
Tišina.
Na njegovi pisalni mizi vsevprek ležijo papirji in med njimi dva velika kamna ter nekaj porcelanastih skodelic, polnih manjših kamenčkov, ki jih sem ter tja prekriva cigaretni pepel. Prek papirjev leži lupa, velika kot ponev.

»Profesor Sibbelee mi je naročil, naj vas lepo pozdravim.«
»Hvala, hvala.«

Spet tišina.

S konico jezika v globokem, črnem breznu brskam za besedami, ki bi pogovor napeljale k bistvu mojega obiska. Nič ustreznega mi ne pade na pamet. Potem tvegam divji skok: »Kako pa ... Kako pa je z aeroposnetki?« 
»Aeroposnetki? Kako to mislite, aeroposnetki? No, seveda imamo pri nas tudi aeroposnetke. A mogoče jih kdo trenutno potrebuje. Pa tudi zelo veliko jih imamo, veste.«

Sploh ne ve, o čem govorim! Je pozabil, kaj je obljubil Sibbeleeju? Dal naj bi mi aeroposnetke območja, ki bi ga rad raziskal! Naj ga spomnim na to? Dvomim, da bi s tem kaj dosegel, a kaj naj bi sicer storil? Ne morem vendar oditi, ne da bi vsaj poskusil.
»Ja, profesor, aeroposnetki ...«
»Bi radi videli našo zbirko?«
»Dogovorili ... Dogovorjeno je bilo ...«
Med koleni v levici le s težavo zadržujem desno roko, stisnjeno v pest, medtem ko komolce z vso silo pritiskam ob boke.
»Dogovorjeno je bilo, da bom pri vas dobil serijo aeroposnetkov, s katerimi bi si lahko pomagal v Finnmarku.«
Ne vem, ali sem vse povedal v pravilni nemščini, a težko si predstavljam, da me Nummedal res ni razumel. Jecljal nisem, pa tudi vse besede sem izgovoril razločno.
Globoko zavzdihne in reče: »Qvigstada in Jordala lahko štejem za najboljša študenta, kar sem jih kdaj imel, in lahko mi verjamete, da sem jih imel zelo veliko. Finnmark poznata, kot bi bila tam doma.«
»Seveda. Qvigstada sicer komaj poznam, od Arneja pa se gotovo lahko veliko naučim, zato si štejem v čast, da bo šel z mano.«
»V čast, gospod! Zagotovo! Geologija je veda, ki je tesno povezana z geografskimi razmerami. Da bi prišli do presenetljivih, osupljivih rezultatov, moramo raziskovati območja, kjer je moč še kaj najti. A ravno to je največja težava. Precej mladih geologov poznam, ki so šli na območja, katerim so se drugi raziskovalci raje ognili, ker so vedeli, da tam ne bodo našli ničesar ... In verjemite – mladi geologi so tam našli še manj!«
»Vam lahko zaupam skrivnost?« nadaljuje. »Pravi geolog se nikoli ne odreče starim sanjam iskalcev zlata. Mogoče se mi boste zaradi tega mnenja posmehovali. Ampak star sem. Zato imam pravico do romantike.«
»Ne, ne, zelo dobro vas razumem!«
»Kaj res? A kot Nizozemcu se vam to gotovo zdi neumno. Vaša dežela, ki je izjemno majhna, je že dolga stoletja nenavadno gosto poseljena in ima znanstveni standard, ki ga v svetu priznavajo za enega izmed najvišjih. Kar predstavljam si, kako pri vas geologi drug drugemu stopajo po prstih in se brcajo, semtertja pa padejo celo v skušnjavo, da bi pohojen palec svojega kolega razglasili za podočnik jamskega medveda!«
»Že res, da je naša dežela majhna, a tla so izjemno pestra.«
»Ja, to bi si mislil vsak, ki obišče Nizozemsko in na slehernem kvadratnem metru naleti na geologa z mikroskopom. A to še ne spremeni dejstva, da nimate gora. Pa tudi planot, ledenikov in slapov ne! Močvirja, blato in glina; to je Nizozemska! Pri vas bo prišlo še tako daleč, da boste začeli preštevati zrna peska. To zame ni geologija. Temu jaz pravim drobnjakarstvo, knjigovodstvo. Verfallene Wissenschaft pravim temu, verfallene Wissenschaft!«
Moj smeh je spontan in razposajen.
»Oh, profesor, saj so našli tudi premog, sol, olje in zemeljski plin.«
»Pa véliki problemi, dragi gospod?! Véliki problemi! Od kod prihaja naš planet? Kakšna bo njegova prihodnost? Se bližamo novi ledeni dobi ali bodo na južnem tečaju nekoč rasli dateljni? Véliki problemi, ki znanost delajo veličastno, ki uresničujejo pravo funkcijo znanosti!«
Z obema rokama se opre na škripajočo pisalno mizo in vstane. 
»Resnična funkcija znanosti! Razumete? Premog, s katerim zakurimo v peči, plin, s katerim si za zajtrk skuhamo jajček, sol, ki jo potresemo po njem – temu jaz pravim hrana!
Kaj pa je znanost? Znanost je titanski poskus človeškega intelekta, da se z razumevanjem iztrga iz kozmične izolacije!«
2
Nummedal stopi okoli pisalne mize, pri čemer s konicami prstov ves čas drsi po njenem robu.
»Predlagam, da vam danes malce razkažem okolico Osla. Kje so karte ...«
Počasi odide do dolgih miz, na katerih ležijo zemljevidi.
»Z veseljem,« rečem.

To sem rekel kar tako, ne da bi kaj pomislil.
Kaj pa, če bi izjavil, da moram že danes odpotovati naprej proti severu?
Dvignjena stekelca spet povezne prek očal in karto podrži tik pred očmi. Kaj, če bi mu odkrito povedal, da sem prišel samo po aeroposnetke, ki mi jih je obljubil?
Odpre usta.
Ali če bi mu rekel, da sem že rezerviral sedež na letalu za Trondheim? Da moram čez četrt ure na pot?
Stopim korak bliže in obstanem zraven njega. Zemljevid, ki ga drži v rokah, je bil verjetno dolgo časa zvit, saj se na vogalih trdovratno viha navznoter. Nummedal se skloni, da bi ga razgrnil po mizi in pomagam mu ga zravnati. Svetlotisk je. Gre mogoče za neobjavljen zemljevid, s katerim mi hoče narediti posebno veselje?
Ne, nič drugega ni kot popolnoma običajna geološka karta območja Osla, in Nummedal pripomni: »Nekje imam še boljšo karto, barvno.«
Premakne se za nekaj korakov vzdolž mize, pri čemer prevrne cel kup papirjev, ki se razletijo po tleh. Hitro se sklonim, da bi jih pobral.
»Oh! Pustite vendar!« 
Ozrem se k njemu. V rokah ima že drugo karto, ki je prilepljena na platno. S polnim naročjem papirjev se spet zravnam. Nummedal se ne zmeni za to.
»Jo že imam. Pridite, hitro!«
Papirje odložim na mizo in mu sledim iz kabineta.

O kakšni karti govori? Ko mu pridržim vrata, vidim, da gre za povsem enako geološko karto Osla, čeprav je barvna. Res ne razume, zakaj sem prišel?
»Ta je sicer prilepljena na platno, toda na napačen način. Ne da se je zložiti,« še zamomlja in mi karto potisne v roke.

Hodnik. Počasi stopava do stopnišča. Jaz na njegovi levi, z zvitim zemljevidom pod roko.
»Pred vojno sem bil v Amsterdamu,« pripoveduje Nummedal. »Videl sem Geološki inštitut. Lepa stavba. Zelo bogate zbirke iz Indonezije imajo.«
Z desnico ves čas drsi po zidu.
»Izguba kolonij je morala biti hud udarec za vašo geološko znanost.«
»Tako se zdi le na prvi pogled. Na srečo obstaja dovolj možnosti za raziskovanje v drugih deželah.«
»V drugih deželah? Ah, gospod, ne delajte si utvar! Druge dežele imajo vendar svoje geologe. Če morate Nizozemci nenehno iskati svojo prihodnost v tujini, vam to dolgoročno lahko prinese samo težave.«

Trinajsta stopnica.
»Mogoče,« rečem, »ampak v dobi, ko meje vedno bolj izginjajo, s pomočjo številnih mednarodnih organizacij 
in ...«
»To se sicer lepo sliši. A kako naj človek uvidi in prepozna vélike probleme, če do znanja pride v deželi iz blata in gline, ki je popolnoma ravna in nima niti ene samcate gore?«
Še sreča, da na to vprašanje ne pričakuje odgovora. 
»Priznali boste,« nadaljuje, ne da bi ga kaj vprašal, »da je tektonika tisto področje geologije, pri katerem je več možnosti za genialne zamisli kot kjerkoli drugje. Obstaja kaj bolj vzvišenega od raziskovanja notranje strukture Alp ali Skandinavskega ščita in to na podlagi le nekaj meritev in opazovanj?«

Še vedno sva na stopnišču, ko profesor nenadoma ob- stane.
»Kaj je prvo, kar vidiš v deželi, kot je Nizozemska, kjer ne moreš nikoli stopiti na trdna tla? Kontrolni stolp na letališču, vrh katerega piše: Aerodrome level thirteen feet below sea level. Dobrodošel, tujec!«
Nasmejan prehodi še zadnjih nekaj stopnic, spodaj pa se znova ustavi.
»Poplava iz devetnajststo triinpetdesetega bi vam ven- dar morala biti v poduk! Drugi narodi bi jo hitro popihali stran, v gore, kjer jih morje ne more doseči! Nizozemci pa ne! Čeprav, kam pa naj bi pravzaprav šli?
Gospod! Povem vam, če se je cel narod dolga stoletja prilagajal življenju na kosu zemlje, ki v bistvu pripada ribam, na območju, ki pravzaprav ni namenjeno ljudem, potem tak narod sčasoma razvije filozofijo, v kateri ni ničesar človeškega! Filozofijo, ki temelji izključno na samo- ohranitvi. Svetovni nazor, ki je usmerjen le v odpravljanje zoprnega občutka nenehne vlage! In vprašam vas: kako naj bi bila takšna filozofija vsesplošno veljavna in kaj se v takem primeru zgodi z vélikimi problemi?«

Po glavi se mi podijo raztrgane misli: je s splošno veljavno filozofijo že kdo kdaj kaj dosegel, kateri so pravzaprav tisti véliki problemi, mar samoohranitev ni velik problem v svetu, polnem nevarnosti ... A pogum, da bi vse to povedal v nemščini, mi vedno bolj upada.

Ura v veži kaže pet čez dvanajst in vratarja ni več.
Nummedal stopi k pisalni mizi, se ob njej pritipa do zidne omare, ki jo odpre.
Iz nje vzame sprehajalno palico in klobuk. Palica je bele barve, tik pod ročajem pa ima rdečo črto.

Slepi šef slepega vratarja.
3
Na ulici se počutim kot ljubeč vnuk, ki je svojega deda odpeljal na sprehod, ker tako lepo sije sonce.
A je on tisti, ki me vodi proti restavraciji.

Restavracija je velika in veličastna. Vsaj nekdaj je bila. Mize so brez prtov, okoli njih so rožnati plastični stoli. Drugo pohištvo je iz tikovine ali obloženo s formico, polno lukenj, zidovi pa so prevlečeni s furnirjem pastelnih barv.
Natakarjev ni, med mizami hodijo le dekleta, ki po- spravljajo umazane krožnike in pribor.
Glasba v ozadju: Skating in Central Park v izvedbi The Modern Jazz Quarteta.
Nummedala previdno popeljem med mizami in stoli do dolgega pulta.
Pladnja iz tikovine položim enega poleg drugega na kromirane palice vzdolž pulta. Nummedal stoji zraven mene. S pokrčene roke mu visi bela palica. Ko od časa do časa zamahne z roko, da bi pritegnil pozornost osebja za pultom, palica švigne tik mimo mojega obraza. Na drugi strani pulta sem ter tja hiti četica svetlolasih deklic z zelenimi lanenimi diademčki v laseh.
Z Nummedalom stojiva v vrsti skupaj z drugimi se- stradanci, ki s pulta v ritmu jemljejo krožnike in se počasi pomikajo naprej. A Nummedal je tako zaposlen, da kdaj pozabi na to in vrsta obstane. Od časa do časa zakliče: »Frøken! Frøken!«
A niti ena frøken se ne zmeni zanj. Preveč dela imajo z razvrščanjem skodelic. Frøkene pri predjedeh se ne menijo zanj, frøkene pri kruhu tudi ne in prav tako pri juhah ter mesu.
Sploh pa – kaj Nummedal pravzaprav hoče?
Saj mu hrane vendar ni treba naročiti. Saj jo menda lahko vzame kar sam? Če ne vidi, kaj je v skodelicah, pa lahko prosi mene, naj mu pomagam, ni res?
Ah, moj ubogi, otročji dedek, ki za vsako reč zažene celega hudiča. 'Ni-mi-dal, Ni-mi-dal!' Ne bi Nummedal lahko pomenilo tudi Nimidal?!
Kdaj pa kdaj s svojim pladnjem narahlo potisnem naprej tudi njegovega. Že sva pri razdelku s sladicami, pa še vedno nisva ničesar izbrala. Še malo in morala bova nazaj, spet bova morala čakati v vrsti ter se še enkrat vleči ob celem pultu. Tudi sam si nisem upal z ničimer postreči. Niti kozarca, noža, vilice ali papirnatega prtička si nisem vzel.
Končno se Nummedal tako trmasto ustavi, da pred njim v vrsti nastane vrzel. Naj zato, da bom vsaj nekaj storil, vzamem skodelico ananasa s smetano? Ljudje, ki so bili na vrsti pred Nummedalom, so zdaj že mimo blagajne. Prestrašeno se ozrem, prepričan, da so lakotniki, ki jih zadržujeva, pošteno besni. A nobenega pritoževanja, nobenega vzdihovanja ne slišim. Neomajni vikingi! Plemenita rasa velikanov, ki se jim nikamor ne mudi! Nummedal še naprej tuli nerazumljive zloge.
Zdaj se mi končno posveti, kaj vpije: gravlaks!

Tudi gospodični pri ananasih s smetano se je posvetilo. Nagne se k Nummedalu, odkima, se nato zravna in pokliče dekleta, mimo katerih sva že šla.
Beseda je vznemirila tudi lačno stran pulta. Vsi ljudje začnejo iskati gravlaks; v roke že jemljejo skodelice, si jih podrobno ogledujejo, jih ovohavajo, dokler beseda gravlaks, ki preskakuje z diadema na diadem, ne pride nazaj do smetanove frøken. Zdi se mi, da je odgovor negativen.
Nummedal še vedno kriči. Zdaj se kriče zahvaljuje ljudem, da so razumeli njegovo vprašanje in se pravtako kriče opravičuje dekletom za nemogoče naročilo.
»No gravlaks in this place!«
»I understand. It's not important.«
»Entschuldigen Sie daß ich englisch gesprochen habe. Kein Gravlachs hier!«
»Ich verstehe. Ich verstehe.«
Hitro zgrabim krožnik s pudingom in ga postavim na pladenj. Nedaleč od blagajne zagledam skodelice z vročo kavo. Nummedal svoj pladenj pusti na palicah in s seboj vzame le kavo. Nato vse skupaj plača, ne da bi se zmenil za drobiž.
Iz vrste pristopi k meni neki moški. Glavo ima kvadratno, stekla njegovih očal pa so popolnoma okrogla. Pomigne proti zemljevidu, ki ga zvitega držim pod roko. Nasmehne se mi in se čisto narahlo prikloni.
»I understand you are a stranger here ... To je zelo slaba restavracija, veste. Nimajo gravlaksa. V Oslu tujec nikoli ne najde tistega, kar išče! Resnično, sramujem se svojega rojstnega mesta! V Londonu ste najbrž vajeni 
boljšega. Ampak vidim, da imate karto. Je to zemljevid mesta? Ga lahko za trenutek vidim?«
Z desnico primem zemljevid in ga dam moškemu, zraven pa pazim, da pri tem ne bi preveč nagnil pladnja, ki ga držim v levi roki. Neznanec bo moral spet na konec vrste in to samo zato, ker mi je hotel pomagati.
Razgrne zemljevid.
»Gravlaks lahko dobite samo v eni restavraciji. Pokazal vam bom, kje je.«
»Na tem zemljevidu mi boste bolj težko.« 
Skoraj bi mu tudi razložil, da gre za geološko karto. Le kaj si bo mislil, ko bo zagledal zemljevid, poln rdečih, zelenih in rumenih pack, mesto na njem pa ni večje od prerezanega krompirja?
S prstom išče po zemljevidu. Karta se mu nenehno zvija. Hočem mu pomagati, pladenj v moji levici se nagne.
In se prekucne. Vrela kava pljuskne po možakarju, puding se v kepah lepi na njegovo obleko, glinena skodelica se raztrešči po tleh, pladenj pa mi v zadnjem trenutku še uspe ujeti. Mož je roki v hipu stegnil nad glavo in karto drži visoko v zraku. Obrnem se, da bi videl, kje je ostal Nummedal. Mirno sedi pri eni izmed miz in meša kavo.
»Vse je v redu! Vse je v redu!« vzklika moški, ki mi je hotel pomagati in mi maha s popolnoma suhim in nepoškodovanim zemljevidom.
Vzamem mu ga iz rok. Med naju prihitita natakarici, ki se z gobo in brisačo lotita gospodove obleke.
Takoj zatem prihitijo še drugi uslužni Norvežani.
Eden mi je šel iskat puding, drugi kavo, tretji pa mi prinese solato s kosi rožnatega ribjega mesa.
»Laks, laks, laks, laks!« ritmično vzklika. »But no gravlaks! Too bad!!«
Sprašujem jih, koliko vse skupaj stane, gledam zdaj enega zdaj drugega, a nihče mi ne odgovori. Poskusim znova, a tako zajecljam, da se jim še bolj zasmilim. Nobenega jezika ne zna, si mislijo, in prišel je od bogvekod, samo zato, da bi jedel gravlaks.
Potihem upam, da ne bodo šli za mano, jim obrnem hrbet in s polnim pladnjem odidem k mizi, za katero sedi Nummedal.

Tam, kjer sem stresel puding, kleči neka frøken in drgne tla.
Nummedal me vpraša: »Haben Sie die Karte?«
Zemljevid razgrnem po mizici in zaradi novih muk, ki me čakajo, začnem globoko sopsti.
Nummedal si očala potisne na čelo in izpod jopiča potegne črno vrvico, na kateri visi povečevalno steklo. Podrži ga tako blizu zemljevida, kot bi iskal bolho. Skloni se in vrat iztegne daleč naprej, še malo in glava mu bo odpadla ter se skotalila prek mize. Mrmraje z eno roko tik nad zemljevidom premika povečevalno steklo, medtem ko mi z drugo poskuša nekaj pokazati. Toda karta se kar naprej nadležno viha navznoter. Končno na vogale zemljevida postavim pepelnik, kavno skodelico in dva krožnička, a Nummedala ne poslušam.
Če bi celo življenje imel samo privatne učne ure, bi ostal analfabet. Kadar mi je kdo poskušal karkoli razložiti na štiri oči, nikoli nisem ničesar razumel.
Ste kdaj videli srce živali, ki so ji živi z nožem razparali trebuh? Pa tisto kruto črpalko uboge priklenjene pošasti? 
Tako jaz pred sabo vidim utripanje časa v praznem prostoru, kadar moram poslušati nekoga, ki mi nekaj razlaga na štiri oči. Skoraj brez sape šepetam: ja, ja. Nepremično sedeti! To od mene zahteva strašen napor in me utrudi bolj, kot če bi tri dni neprestano hodil.
Nummedal pa mi pripoveduje o zanimivostih Osla, čeprav ga nisem prosil za to. Njegove aeroposnetke potrebujem, ne pa njegove nečimrnosti!
Kapljice potu mi polzijo po prsih, oči mi nemirno begajo po jamicah, kot bi se hotele odkotaliti iz njih. Vse vidim in vse slišim, a ne dojemam ničesar.
Za pultom stojijo majske kraljice z gorečimi svečami v laseh. 
Frøken z drzno globokim dekoltejem še vedno drgne tla, ki sem jih umazal. Njeni medeni hribčki, njeni panji. 
Ustnice mukoma odlepim od zob ter začnem usta počasi odpirati in zapirati.
Nummedal je na karti našel kraj, za katerega meni, da je izjemno pomemben zame.
Lupo položi na zemljevid, sname očala, iz hlač povleče bel robec in začne čistiti vsa štiri stekelca. Medtem razlaga: »V bistvu se območje Osla razteza od Langsundsfjorda na jugu, ki ga na karti ne morete videti, do jezera Mjøsa na severu ...«
Tektonika ...
Premikanje v spodnjem permu ... Drammen ... Kaledonidi ... arhaična podlaga ... dve sinklinali ... slojevita struktura ... skrilavci ...
Polglasno momljam, se nagnem naprej, z očmi sem preblizu zemljevida, da bi lahko razločil eno samo črto ali črko in ponavljam: »Ja, ja.« 
Semtertja vzkliknem: »Seveda!«
Sam pri sebi pa kričim od obupa, ker si od Nummedalovega predavanja ne bom zapomnil niti toliko, da bi se lahko kasneje, ko mi bo vse te reči pokazal na terenu, vsaj strinjal z njim.
Zato, da bi si o meni ustvaril boljše mnenje kot o mojem učitelju Sibbeleeju ... Zato, da bi mi končno dal aeroposnetke – edino, kar hočem od njega.
»Vse to mi nameravate pokazati? Vam res ni odveč?«
»Da bi bili v Oslu in se ne bi razgledali po njegovi okolici!!«
»Zelo sem vam hvaležen, da ...«
»Joa, joa, schön! Tako pravijo vsi mladi ljudje! Greva? Kavo sem že spil.«

Jaz je nisem. Iz hlinjenega spoštovanja se svoje hrane nisem upal niti dotakniti. V usta zbašem lososa in Nummedalu podam palico. On medtem vstane in odkoraka stran, karto pa pusti na mizi, saj je samo po sebi umevno, da jo bom nosil jaz.
Pri izhodu k meni priteče možakar, ki mi je hotel pomagati.
»Gravlaks!« zakriči. »Samo v eni restavraciji ga lahko dobite, pa še ta je v juniju zaprta. No gravlaks in the whole city! Res se vam opravičujem. V Londonu je seveda drugače. Ali pa prihajate iz New Yorka? To je tipično norveško! V tej deželi ni nič tako, kot bi moralo biti! Kaj takega se vam v Parizu gotovo ne bi zgodilo. I'm sorry! I'm sorry! No alcohol in restaurants. No striptease either! Good luck to you, sir!«

4
Asfaltirana cesta se narahlo dviguje in spušča. Malo avtomobilov vozi po mestu in vzdolž pločnikov ležijo valovite travnate bankine.
V daljavi palača z belimi stebri, v kateri biva kralj.
Navzdol po stopnišču. Podzemna postaja. Električni vlak.
Gotovo je to eden najstarejših električnih vlakov na svetu, saj so vagoni še iz pravih hrastovih desk, skrbno spojenih z bakrenimi, polakiranimi vijaki.

Z Nummedalom sediva ob oknu, drug nasproti drugemu. Podzemna vožnja je kratka, zdaj smo spet na prostem. Proga je speljana med skalami. Vlak glasno piskajoč vijuga navkreber.
Mesto že leži pod nama.
Nummedal molči in jaz se na vse kriplje poskušam domisliti, kaj bi lahko rekel.
A vse, česar se domislim, je neizgovorljivo: ... kako je mogoče, da pri svojih štiriinosemdesetih še vedno kraljujete v univerzitetnem laboratoriju ... videti ste eden tistih, ki nimajo nikoli dovolj ... najmanj deset let, morda celo dvajset, imate že pravico do upokojitve ... gotovo se tudi na Norveškem lahko upokojiš pri petinšestdesetih, mogoče že pri šestdesetih, socialisti so tukaj že dolgo na oblasti ... ampak vi ostajate, zvesti svojemu poklicu, nenadomestljivi ... posebne izgovore si morajo izmisliti, da je kaj takega sploh mogoče ... neprimerljivi Nummedal! ... Koliko časa je že slep? ... častni doktorati na Irskem, v Kentuckyju, na Novi Zelandiji, v Liberiji, Liechtenstei- nu, Tilburgu. Nagrajena, neutrudljiva starost, res vredna občudovanja ... ali pa ga doma morda čaka žena, ki je tako strašna, da bi bil pripravljen premakniti tudi gore, samo da mu pošteno zasluženega pokoja ne bi bilo treba uživati z njo ... ali pa morda sitna gospodinja ...
Ogledam si njegove obleke – stare so, a čiste. Stari ljudje razpadajo hitreje kot njihove obleke. Le zakaj? Obut je v nekakšne polvisoke čevlje, ki jih ni več mogoče kupiti v trgovini. Lepo so oskrbovani. Mož, ki pazi na takšne stvari.
Očala z dvojnimi stekelci si je po mojem omislil sam, izdelati pa jih je seveda dal v univerzitetno delavnico inštrumentov. V hipu me obide strašno sočutje do njega ... s solzami v očeh bi mu najraje rekel: Dobro me poslušaj, Ørnulf Nummedal. Dobro vem, kaj si misliš, a se motiš. Večnega Možička, takega, ki naj bi bil še starejši od tebe, takega, ki naj bi imel enake častne doktorate in načela kot ti, obenem pa bi bil še vsemogočen, ni! Posmrtnega življenja ni! Ko boš stopil v večno noč, ki lahko nastopi vsak trenutek, ko bo na primer v tvojih izrabljenih možganskih žilah s krvavimi bliski izbruhnila kap, takrat k tebi ne bo prišel Možiček, ki bi ti rekel: »Dan, Ørnulf. Ves ta čas sem z radostjo opazoval, kako si vsak dan odhajal na univerzo, medtem ko bi lahko poležaval doma v svojem naslanjaču. Vesel sem bil, ko si študenta, ki je iz tujine prišel k vam na obisk, sprejel z mešanico ponosa, posmeha in dobrodušnosti. Nato si ga odpeljal v gore, da bi mu pokazal, česa si še sposoben in da bi on kasneje doma govoril: 'Stari Nummedal je še pri sebi! Od njega se lahko mlad človek še veliko nauči!'«
Nummedal prekriža nogi. Roke, polne rjavih peg, naslanja na palico, da se skupaj z vlakom ves čas narahlo gugajo sem ter tja.
»Kmalu,« reče ta Adenauer geologije, »bomo šli mimo predela, kjer se zelo lepo vidi silur. Pazite. Če boste pozorni, ga boste sami opazili. Poglejte tjale!«
Pokaže sicer na leseno steno, a ko pogledam skozi okno, zares opazim silur.
Misli mi spet odtavajo. Kaj sploh hočem? Hočem, da mi da aeroposnetke ... A kako naj naredim vtis na starega moža, ki se mu ni treba nikogar več bati?

Pravzaprav je vsega kriv Sibbelee. Več bi mu moral povedati o meni. Moral bi reči ... Ja, kaj? Moral bi ga prositi, da posnetke pošlje na Nizozemsko! Ampak Sibbelee ni vedel, kateri aeroposnetki obstajajo s terena, o katerem moram napisati doktorsko dizertacijo. In konec koncev se tudi spodobi, da jih pridem iskat osebno.
Naenkrat se mi posveti, kaj je narobe!
Takoj, ko sem vstopil v Nummedalov kabinet, bi moral pasti predenj. Skromni, a nenadomestljivi! Pomagajte mi, bi moral zakričati, nasitite me z učenostjo! Deset znanstvenih člankov bom napisal in obljubim vam, da bom v vsakem izmed njih najmanj stokrat omenil vaše ime! Omenjal vas bom v vsem, kar bom kdaj objavil, pa čeprav z vami ali z vašimi nepogrešljivimi raziskavami ne bo imelo niti najmanjše zveze. Znance z viteškim redom imam ... s častnimi doktorati ... nekrologijami ...
Nekrologijami?!

A zdaj je prepozno ... Zamudil sem pravi trenutek za napad, obkoljen sem. Nepreklicno sem potisnjen v kot, zavrt kot zvita ost v zlomljeni osi.
Nisem več sposoben hitrih obratov.
5
Nummedal hodi brez najmanjših težav.
Zdi se mi, da zunaj, na soncu, tudi bolje vidi.
Vzpenjava se vedno više in Nummedal, če le more, seka serpentine ter jo mahne po stranskih stezicah z naklonom okoli trideset stopinj. Stopa enakomerno in precej hitro, a kljub temu ni upehan. Še huje; obenem lahko drži tudi čisto pravo geološko predavanje.
Ob primernih trenutkih izdahnem odobravajoče eno- zložnice. Po intonaciji njegovega glasu vem, kdaj moram reči 'Seveda!', 'Ja, ja' ali 'Gotovo ne', in celo to, kdaj je na mestu 'Ha, ha!'
Zemljevid še vedno nosim zvit pod pazduho zdaj desne zdaj leve roke. Roki se hitro utrudita. Da zemljevida ne bi zmečkal, ju namreč ne upam stisniti k telesu. Semtertja vzamem karto spod pazduhe, jo s palcem in kazalcem trd- no primem za rob, a potem moram roko pokrčiti, saj bi se zemljevid sicer vlekel po tleh. Za korak zaostanem za Num- medalom in pogledam skozi zvitek kot skozi daljnogled. Zadrževati se moram, da ne zatulim vanj kot v megafon. 
'O, Bog! Kakšen obup!' bi zakričal.
Končno prideva do majhne planote, kjer z visokega stolpa kot dolg jezik visi lesena drča. Vstopiva, se povzpneva po neštetih stopnicah in končno prispeva na krožni balkon, kjer starši z otroki visijo prek ograje in občudujejo lep razgled.
Stolp se dviga skoraj tik nad fjordom. Na levi se vidijo hiše mesta, na desni temni gozdovi.
»Und geben Sie mir jetzt die Karte!«
Razvijem zemljevid. Nummedal dvigne zgornja stekelca in s prstom vleče po karti. Zgornja stekelca potisne spet navzdol. Nekaj mi razlaga in zraven s topim koncem svinčnika udarja po zemljevidu. Nato pokaže nekam v daljavo. Predava brez prestanka. Morda s svojimi študenti že šestdeset let hodi semkaj in jim pripoveduje vedno ene in iste stvari. 
Nenadoma mi spomin preblisne zanimiva francoska fraza: ne vedeti, s katero nogo plesati.
Jaz v tem hipu še tega ne vem, na kateri nogi naj stojim.
Misli se mi nenehno izmikajo, kot ptiči odfrfotajo iz kletke, ki jo je nekdo malomarno pustil odprto, in zletijo prek pokrajine.
Divje modra voda fjorda in sramežljivo modro nebo, ki si tako daleč na severu skorajda ne upa biti zares modro. Koščene gore, igračkaste hiše v mestu. Svetovno znana panorama. To videti in nato umreti – zdrsniti navzdol po drči iz lesenih desk, ki se nad okroglim jezerom nenadno neha. Pozimi so deske seveda prekrite s snegom in jezero je zamrznjeno. Vsake toliko zatrepetam ob misli, da bi se vrgel navzdol, brez smuči, brez snega, ki bi me ustavil spodaj. Nummedal še vedno vztrajno predava. Ko bi mi že dal aeroposnetke! Kako si želim, da mi ga zdajle ne bi bilo treba poslušati, s kakšnim užitkom bi se ognil razgledovanju po tej prekrasni pokrajini!

Šele po koncu predavanja zaprepaden ugotovim, da je ves čas gledal v narobe obrnjen zemljevid.

6
Vrneva se z istim vlakom. Čeprav sem z Nummedalom preživel celo popoldne, se ni poskušal pobratiti z mano. Navadno začnejo profesorji na takšnih izletih ali ekskurzijah pripovedovati šale, opravljati svoje kolege, klepetati o svojih psih, mačkah, otrocih.
On pa ne. S svojo lupo pogleduje na uro in se nezadovoljno kremži. Tema pogovora je izčrpana, on pa se me še vedno ne more znebiti.
Zunaj se nikakor noče zvečeriti.
Na končni postaji se povzpneva po stopnicah in se spet znajdeva sredi Osla.
Tedaj spusti zgornja stekelca.
Očitno se bo poslovil, ker je nenadoma obstal.
Zahvalim se mu za ves trud in za prijeten izlet.
A videti je, da mu je bilo v pravo veselje.
To mu rad verjamem.
»Gospod profesor!«
Besede moram izkašljati iz grla, kot bi se mi na glasilke usedel debel prah in bi se mi zaletelo: »Gospod profesor, oprostite, da vas spet nadlegujem s tem ... Ampak, ali bi se lahko zdaj dogovorila glede aeroposnetkov?«
»Aeroposnetkov?«
»Ja, aeroposnetkov Finnmarka. Razumem, da jih ne morete kar takole pričarati. A če bi se pri vas oglasil jutri dopoldne, bi mi vaša tajnica mogoče ...«
»Hočete aeroposnetke?! Aeroposnetke?! Na inštitutu jih seveda imamo. Ampak, da bi jih vi uporabljali na terenu?! Kaj si pa mislite! Saj jih vendar ne delamo sami.«
»Toda profesor Sibbelee ...«
»Profesor Sibbelee ne ve nič! Kako lahko nekaj obljubi v mojem imenu? Če hočete aeroposnetke, morate ponje tja, kjer jih izdelujejo. Pojdite v Trondheim, na Geološki zavod. Če greste na sever, boste šli tako ali tako mimo. Oglasite se na Geološkem zavodu! Østmarkneset, Trondheim. Vprašajte po direktørju Hvalbiffu! Z veseljem vas bo sprejel. Ravnokar so se preselili v krasno, novo stavbo, na katero je strašno ponosen. Z največjim veseljem vas bo popeljal naokoli in vam vse razkazal! Hvalbiff je mož, ki ga potrebujete. Takoj ga bom poklical, tako bo pripravljen na vaš prihod.«
Nummedal odločno stegne roko in zaključi: »Pozdrav, gospod, veliko uspeha vam želim. Pozdravite Arneja in Qvigstada! In vsekakor me obiščite na poti nazaj, ko boste končali v Finnmarku. Ne boste pozabili?«
Zgornja stekelca spet potisne navzgor.
»Zemljevid pa mi le vrnite. Pozdrav!«

Nato stopi na rob pločnika. Z dvema stekelcema na čelu in dvema pred očmi je videti, kot bi mu sredi glave mežikale štiri strašne luči.
Svojo belo palico za slepe iztegne naravnost v reko avtomobilov, ki brzijo mimo, in promet se v hipu ustavi. Mirno prečka cesto in takoj ko pride na drugo stran, se zazdi, da se je ulica za njim zaprla.
Kaj naj zdaj?
Verjetno bi bilo čudno, če Sibbeleeju ne bi poslal razglednice.
S kovinskega vrtljivega stojala izberem barvno fotografijo stolpa. Primem jo za enega izmed vogalov in maham z njo sem ter tja po zraku, medtem ko stopam proti hotelu ter zraven razmišljam, kaj mu bom napisal. Nič pametnega se ne domislim, saj bi mu najraje napisal tisto, kar tudi res mislim: »Vaše priporočilo mi pri profesorju Nummedalu ni prav dosti pomagalo. Star mož je, skorajda slep in ne ve več, kaj se od njega pričakuje. Celo popoldne mi je predaval o geoloških posebnostih Osla, še prej pa sem lahko jasno občutil, da do Nizozemske ne goji nobenega spoštovanja.
Pa tudi vas, dragi profesor, nima preveč v čislih. Če sem prav razumel, ste mu nekoč v mladih letih oporekali in zato bi se vam, menim, še vedno rad maščeval. Potem ko se je s sicer izbranimi besedami ponorčeval iz vaših znanstvenih dosežkov, me je prijel pod roko in se na vsa usta hvalil s svojimi. Vse to z mojim obiskom nima nikakršne zveze, a kljub temu sem ga potrpežljivo poslušal. Do konca se je obnašal, kot bi prišel k njemu samo zato, da bi ga lahko občudoval. Dobro je vedel, da sem ga obiskal izključno zaradi aeroposnetkov. Zato ...«

Kje neki je moj hotel? Zdaj bi vendar moral biti že blizu! A četrt, po kateri hodim, mi je popolnoma neznana. V bližini ne vidim nobene stavbe, ki bi bila vsaj malo podobna mojemu hotelu. Tudi trgovine ni nobene. Ta del mesta je malodane opuščen in dvomim, da bi tukaj kdo zgradil hotel. Iz notranjega žepa potegnem majhen zemljevid, ki sem ga včeraj našel v hotelski sobi.
V povsem napačno smer sem šel! Vedno in povsod se zgubim! Kako pogosto se mi je v tujih mestih to že zgodilo!

Ko čez kako uro vendarle pridem v hotel, se še vedno ni zvečerilo. Po telefonu si v sobo naročim viski. Sorry sir, tega vam ne moremo prinesti. Tako se prisilim in spijem velik kozarec vode. Nato sedem k mali pisalni mizi, in medtem ko se mi usta odpirajo ter zapirajo kot ribi na suhem, na zadnjo stran razglednice nakracam: »Velespoštovani profesor Sibbelee, lep pozdrav s Severa, čeprav še ne skrajnega. Danes zjutraj sem obiskal profesorja Nummedala, ki vas lepo pozdravlja. 
Zelo sem vam hvaležen za koristno priporočilo. Profesor Nummedal me je sprejel izjemno toplo in celo toliko časa si je vzel, da me je popeljal na poučen izlet po okolici Osla!
Kar zadeva aeroposnetke, me je napotil na Geološki zavod v Trondheim.
Alfred I.«

Samo v levem spodnjem kotu je še nekaj prostora, kamor se lahko podpišem. Dobrohotni usodi sem hvaležen, da je zmanjkalo prostora za celo ime.

7
Severne dežele imajo številne posebnosti, zaradi katerih jih cenijo po vsem svetu in ena izmed njih so gotovo kakovostne sanitetne napeljave.
Na Norveškem je prha tako močna, da je v resnici prava vodna krtača. Celo večnost stojim pod vodnim curkom, kot da bi z njim lahko s sebe zdrgnil ves ta nesmiseln dan. Kot da bi potem lahko začel povsem znova. A ko končno zaprem pipi, pomislim: Je bil dan res tako nesmiseln? Mogoče je Nummedal hotel samo dobro. Morda je res napravil vse, kar je v njegovi moči, da bi mi priskrbel aeroposnetke. A ker mu to ni uspelo, je vtis skušal popraviti z izletom in njegov nasvet, naj grem v Trondheim, je mogoče najboljša rešitev. Njegov hladni nastop je bil lahko tudi posledica zadrege, ker ni mogel izpolniti obljube, ki jo je dal Sibbeleeju.

Popolnoma moker grem v spalnico in prižgem svoj prenosni radio. Neverjetno, a res lovim Hilversum. Prisluhnem. Pri mikrofonu je napovedovalec.
Pravzaprav je profesor fizike, ki vodi oddajo Zanimivosti iz sveta znanosti in tehnike. Fizikalne probleme razlaga na tako preprost način, da jih lahko razume vsak laik.
Pri igranju na flavto je začetna hitrost zraka sto petindvajset kilometrov na uro.

Kaj? Sto petindvajset kilometrov na uro?! To je vendar hitrost vetrov v orkanu! Takšne stvari vem na pamet – mlad, obetajoč naravoslovec, kakršen sem.

Da iz flavte privabiš zvok, moraš vanjo pihniti tako močno, da zračni sunek doseže hitrost sto petindvajset kilometrov na uro.
Na koliko flavt sem igral od sedmega do štirinajstega leta, pa na to nisem niti pomislil!
Najprej so mi kupili blokflavto, plastično. Nanjo sem se naučil zapiskati ljudsko pesmico. Potem pa sem nekega dne hotel ugotoviti, ali bi se vnela, če bi ob njej držal povečevalno steklo. Res se je vnela, vrgel sem jo na tla, ogenj je ugasnil, mama pa se je pošteno prestrašila. Nato mi je podarila blokflavto iz ebenovine. Toda kmalu zatem sem izvedel, da v simfoničnih orkestrih igrajo na prečne flavte. Mama mi je rekla, da so zelo drage, predrage, oče pa je že tako pred leti umrl. Toda ded je še živel in dal mi je svojo flavto, na katero je igral kot otrok. To je bila velika prečna flavta s šestimi luknjicami in osmimi zaklopkami, ki se je razstavila na štiri dele. Na mestih, kjer so se deli spajali, je bila prevlečena s slonovino.
Najprej se moraš sam naučiti igrati nanjo, šele potem se bom odločila, če greš lahko v glasbeno šolo.
Hotel sem postati flavtist, poklicni flavtist v velikem orkestru. Mama mi te želje sicer ni hotela odreči, a z mojo izbiro poklica ni bila preveč zadovoljna.
Pol leta je trajalo, preden sem znal iz velike prečne flavte izvabiti en sam ton. Na trgu sem kupil star zvezek z etudami za flavto. Ko mi je bilo štirinajst let, sem že prav lepo igral, a takrat sem tudi prišel do usodnega spoznanja. Flavte, na katere so takrat igrali v orkestrih, so bile namreč povsem drugačne od moje. Šlo je za tako imenovane böhmove flavte, ki jih je razvil neki Theobald Böhm in še zdaleč niso imele le šest lukenj in osem zaklopk. Tudi način igranja nanje je bil popolnoma drugačen. Z mojo flavto me ne bi sprejeli niti v šolski orkester. Mamo, ki mi je le redko kaj odrekla, sem prosil za pravo flavto, za böhmovo. A mi je rekla: »Saj veš, da moraš potem začeti čisto od začetka, kajne? In zavedati se moraš, da flavtist nikoli ne postane svetovno znan. Violinisti, pianisti, ti že. Flavtist pa je navadno le član velikega orkestra. Se sploh zavedaš, da kot flavtist v najboljšem primeru ne počneš nič drugega, kot preigravaš, kar so si izmislili drugi?«
Ta argument je padel na plodna tla. Začel sem zbirati kamne, saj biolog, kot je bil moj oče, nisem hotel postati. Še bolj kot flavtist sem si želel postati učenjak.
Toda v vseh teh letih, ko sem igral flavto, nisem niti enkrat pomislil, da ima zrak v flavti kako hitrost, kaj šele, da bi se vprašal, kako je to hitrost mogoče izmeriti.
Z vodo v ušesih, z brisačo prek roke stojim sredi sobe in sram me je. Raziskovati pomeni meriti.

Celo štetje korakov mi je prišlo v navado, tako kot Buysu Ballotu, ki je razvil Buys-Ballotovo pravilo. (Če ti na severni polobli veter piha v hrbet, je območje nizkega tlaka na tvoji levi.)
Veter ... A nekdo drug se je domislil, da bi izmeril hitrost zraka v flavti. Jaz ne.

Ravno ko hočem radio naravnati na drugo postajo, profesor pove, da je hitrost zračnega toka v flavti izmeril Christiaan Huygens – pred tristo leti!

Ugasnem radio in ležem v posteljo. Ne morem zaspati. Tako daleč na severu v tem letnem času sonce ne"		Didakta	2001.0	ne	da	70978.0	1650.0	
Leposlovje	snezak prelom2_kd-edit-2.txt	snezak prelom2_kd-edit-2	Snežak	Jo Nesbø		"Zgodilo se je tistega dne, ko je začelo snežiti. Ob enajstih dopoldne so debeli snežni kosmi brez opozorila padali z brezbarvnega 
neba in si kot vojska iz vesolja podrejali polja, vrtove in travnike 
v Romeriku. Ob dveh so šli plugi že v akcijo v Lillestrømu, in ko 
je Sara Kvinesland ob pol treh počasi in previdno vozila toyoto 
corollo SR5 med vilami na Kolloveinu, je novembrski sneg ležal 
na valoviti pokrajini kot puhasta odeja. V dnevni svetlobi so se ji hiše zdele drugačne. Tako drugačne, 
da je skoraj zapeljala mimo garaže. Ko je zavrla, je avto zaneslo 
in z zadnjega sedeža je zastokalo. V ogledalu je videla sinov nezadovoljni obraz. »Ne bo več dolgo, ljubček,« je obljubila. Pred garažo je bila v vsej tej belini velika zaplata črnega asfalta. 
Najbrž je tam parkiral selitveni tovornjak. V grlu se ji je naredil 
cmok. Da le ni prišla prepozno! »Kdo živi tukaj?« se je oglasilo z zadnjega sedeža. »En znanec,« je odvrnila Sara in si v ogledalu avtomatično 
popravila lase. »Deset minut, ljubček. Ključ bom pustila notri, da 
boš lahko poslušal radio.« Izstopila je, ne da bi počakala na odgovor, po gladkih podplatih 
oddrobencljala proti vratom, skozi katera je tolikokrat vstopala in 
odhajala, vendar nikoli tako, ne sredi dneva, na očeh vseh radovednih prebivalcev premožnega naselja. Saj ne, da bi bil obisk pozno zvečer kaj bolj nedolžen, a vseeno se ji je zdelo nekako primerneje, da se je po teh opravkih odpravila šele po mraku. Zvonec je brenčal kot čmrlj v kozarcu marmelade. Ko je čakala in jo je obhajal obup, je pogledovala proti sosednjim oknom. Nič niso razkrivala, vračala so ji le zrcalne podobe črnih, golih jablan, sivega neba in mlečnobele pokrajine. Končno je zaslišala korake, olajšano je izdahnila. V naslednjem hipu je bila že v njegovem objemu. »Ne odhajaj, dragi!« ga je prosila. Glasilke so se ji tresle in šlo 
ji je na jok. »Moram,« ji je odvrnil tako, kot da bi ponavljal zdolgočasen refren. Roke so iskale po znanih poteh, poteh, ki se jih nista nikoli naveličala. »Ne, ni ti treba,« mu je zašepetala v uho. »Ampak hočeš. Ne upaš si več.« »To nima z nama nič.« Slišala je, da je razjezen, a močna, pa obenem nežna roka mu 
je drsela za krilo in hlačne nogavice. Bila sta kot usklajen plesni par, ki pozna vsak najmanjši partnerjev gib, korake, dihanje, ritem. Najprej sladko ljubezen, potem pa bridko bolečino. Roka je božala plašč, pod debelim blagom iskala bradavičke. Vedno znova so ga mikale, vedno se je vračal k njim. Mogoče zato, ker jih sam ni imel. »A si parkirala pred garažo?« je vprašal in jo močno stisnil. Prikimala je. Bolečina se ji je kot nasladna puščica pognala v glavo. Naročje se ji je že odpiralo, prsti bodo vsak čas tam. »Sinko čaka v avtu.« Roka se je ustavila. »Nič ne ve,« je zastokala, ko je začutila, da okleva. »Kje pa je mož?« 



 »Kaj misliš? V službi, seveda.« Zdaj se je razjezila ona, ker je v pogovor vpletel njenega moža. 
Težko je kar koli povedala o njem, ne da bi se ujezila. Pa tudi zato, 
ker ga je njeno telo zdaj nujno zahtevalo. Odpela mu je zadrgo. »Ne …,« je začel in jo prijel za zapestje. Z drugo roko ga je 
močno klofnila. Osuplo jo je gledal, medtem ko se mu je rdeč 
madež širil po licu. Nasmehnila se je, ga zgrabila za goste, črne 
lase in pritisnila njegov obraz na svojega. »Kar pojdi!« je siknila. »Ampak najprej me boš pofukal. A je 
to jasno?« Na obrazu je čutila njegovo vročo sapo. Spet ga je klofnila, 
medtem ko ji je tič v drugi roki trdel. Porival je, vsakič malo močneje, ampak zdaj jo je minilo. Telo je 
otrpnilo, ves čar je izginil, napetost je popustila, ostal ji je le obup. 
Izgublja ga. Zdaj, ko leži z njim, ga izgublja. Vsa leta hrepenenja, 
vse pretočene solze, vsa dejanja iz obupa, v katera jo je silil. V 
zameno ni dobila nič. Čisto nič. Stopil je k postelji in jo vzel miže. Sara je strmela v njegove prsi. 
Sprva se ji je zdelo čudno, sčasoma pa je vzljubila pogled na to 
gladko, belo kožo nad prsnimi mišicami. Spominjalo jo je na stare 
kipe brez bradavic, da se javnost ob pogledu nanje ne bi pohujševala. Stokal je vedno glasneje. Vedela je, da mu bo vsak hip prišlo 
in da bo zakričal. To je imela rada. Vedno presenetljivi, ekstatični, 
napol boleči izraz na obrazu, kot da bi orgazem vsakič presegel 
njegovo najbolj divje pričakovanje. Zdaj je čakala na zadnji krik, 
na gromko slovo v njegovi hladni spalnici, oropani slik, zaves in 
preprog. Oblekel se bo in odpotoval na drug konec države, ker je 
tam menda dobil delo, ki ga ne more zavrniti. Njunim srečanjem se 
pa lahko odreče. Njunim srečanjem. Pa vendar bo kričal od ugodja. Zamižala je. Vendar krika ni bilo od nikjer. Otrpnil je. »Kaj pa je?« je vprašala in odprla oči. Obraz je imel spačen. 
Ampak ne od ugodja. 



 »Obraz!« je zašepetal. Zdrznila se je. »Kje?« »Pred oknom.« Okno je bilo ob posteljni končnici, tik nad njeno glavo. Obrnila 
se je, začutila je, da je zdrsel iz nje, že mlahav. Okno je bilo previsoko, da bi videla skozenj. In previsoko, da bi lahko kdo od zunaj 
gledal skozenj. Zaradi že pojemajoče dnevne svetlobe je videla le 
dvojno zrcalno sliko stropne svetilke. »Sam sebe si videl,« je rekla napol proseče. »Tudi jaz sem najprej pomislil.« Še vedno je strmel v okno. Sara je pokleknila, se dvignila in pogledala na vrt. In tam, tam 
je zagledala obraz. Od olajšanja se je zasmejala. Na belem obrazu so bile oči in 
usta iz črnih kamenčkov. Najbrž s potke pred hišo. Roke pa črne 
veje od jablane. »O ljubi bog!« je zavzdihnila. »Pa saj to je samo snežak!« Smeh je prešel v jok, nemočno je hlipala, dokler je ni objel. »Zdaj pa moram iti.« »Ostani še malo!« jo je prosil. Ostala je še malo. Ko je odhajala proti garaži, je ugotovila, da je bila pri njem 
skoraj štirideset minut. Obljubil ji je, da jo bo od časa do časa poklical. Vedno ji je lagal 
in enkrat za spremembo ji je bilo to všeč. Še preden je prišla do avta, 
je zagledala bled fantkov obraz, ki je strmel vanjo z zadnjega sedeža. 
Potegnila je za kljuko in se začudila, ker so bila vrata zaklenjena. 
Pogledala ga je skozi zarošene šipe. Šele ko je potrkala, ji je odprl. Usedla se je za volan. Radio je bil nem, v avtu pa ledeno mrzlo. 
Ključ je ležal na sovoznikovem sedežu. Zasukala se je k sinu, bil 
je bled in spodnja ustnica se mu je tresla. »A je kaj narobe?« »Ja. Videl sem ga.« 



 V njegovem glasu je bil tanek, predirljiv podton strahu, ki ga 
je zadnjič slišala, ko je bil še majhen, sedel je med njima na kavču 
pred televizijo in si pokrival oči. Zdaj že mutira, nič več je ne objema, ko odhaja spat, zanimajo ga motorji in punce. Nekega dne11 
se bo z eno usedel v avto in jo bo tudi on zapustil. »Koga si videl?« Vtaknila je ključ in ga obrnila. »Snežaka …« Motor ni vžgal in zgrabila jo je panika. Česa točno se boji, ni 
vedela. Strmela je skozi šipo in še enkrat zavrtela ključ. Pa ne, da 
je crknila baterija?! »Kako pa je izgledal?« je vprašala, pritisnila na plin in v obupu 
tako trdo zavrtela ključ, da je imela občutek, da ga bo zlomila. 
Odgovoril ji je, ampak odgovor je udušil hrup motorja. Prestavila je in spustila sklopko, kot da bi se ji nenadoma strašno mudilo od tod. Kolesa so se vrtela v mehkem, sveže zapadlem 
snegu. Še bolj je dodala plin, vendar se nista premaknila, le zadnji 
del avta je odnašalo. Potem so se gume le prigrizle do asfalta in 
odneslo ju je na cesto. »Očka naju čaka,« je rekla. »Pohiteti morava.« Prižgala je radio in ga močno privila, da bi hladno vozilo napolnila še z drugimi glasovi. Napovedovalec na poročilih je danes 
že stotič povedal, da je Ronald Reagan ponoči premagal Jimmyja 
Carterja na ameriških predsedniških volitvah. Poba je spet nekaj rekel in Sara je pogledala v ogledalo. »Kaj si rekel?« ga je vprašala naglas. Ponovil je, pa ga še vedno ni slišala. Utišala je radio, ko je peljala proti glavni cesti in reki, ki sta se kot črna žalna trakova vlekli 
po pokrajini. Spreletel jo je srh, ko je opazila, da se je sin nagnil 
naprej. Suho ji je zašepetal v uho. Kot da bi bilo pomembno, da 
ju nihče ne sliši. »Umrla bova.« 

Harry Hole se je zdrznil in odprl oči. V pravi ledenici ga je prebudil 
glas, ki je razglašal, da bo ameriško ljudstvo danes odločalo, ali bo 
njegov predsednik tudi v naslednjih štirih letih George Walker Bush. 
November. Pomislil je, da Američane zanesljivo čaka mračnjaštvo. 
Odgrnil je pernico in stopil na tla. Linolej je bil tako mrzel, da ga 
je zapeklo. Poslušal je novice in odšel v kopalnico. Pogledal se je 
v ogledalo. Tudi tam november: dolgočasen, sivo bled in oblačen. 
Oči, kot po navadi, krvave, pore na nosu pa velike, kot črni kraterji. 
Podočnjaki in svetlomodre, alkoholno sprane zenice bodo izginile, 
ko si bo obraz umil s toplo vodo, ga otrl z brisačo in zajtrkoval. Vsaj 
tako je upal. Ni bil povsem prepričan, kako se bo obraz držal čez 
dan, zdaj ko je star štirideset let. Se mu bodo gube zgladile, obraz 
po številnih morastih nočeh umiril? Se pravi, po skoraj vsaki noči. 
Ogledalu se je namreč izogibal, potem ko je iz špartansko opremljenega stanovanjca na Sofies gati odšel za višjega inšpektorja na 
oddelek za nasilna dejanja policijske centrale v Oslu. Tam je strmel 
v druge obraze, da bi v njih odkril njihovo bolečino in njihovo 
ahilovo peto, njihove môre, motive in razloge za samoprevaro, 
vmes pa poslušal utrujajoče laži in skušal osmisliti svoje početje: 
zapirati ljudi, ki so se zdavnaj zaprli že sami. V zapor sovraštva in 
samozaničevanja, ki ga sam še predobro pozna. Z roko si je potegnil 



skozi ježka točno 193 centimetrov nad mrzlimi stopali. Ključnice 
so mu izstopale kot obešalnik. Od zadnjega primera je močno 
treniral. Prav zasvojeno, so trdili nekateri. Ni samo kolesaril, začel 
je še dvigati uteži v policijski kletni telovadnici. Bolečino je imel
rad, ker ga je žgala in izganjala misli. Pa vendar je samo shujšal. 
Maščevje je izginjalo, mišice pa so mu polzele med kosti in kožo. 
Prej je imel široka ramena – Rakel je temu rekla naravno atletsko 
telo –, zdaj pa postaja podoben odrtemu severnemu medvedu. 
Nekoč je videl sliko te mišičaste, a pretresljivo suhe zveri. Preprosto 
izginja in se zato ne sekira preveč. Zavzdihnil je. November. Še 
bolj se bo stemnilo. Odšel je v kuhinjo, spil kozarec vode, da ga ne bi bolela glava, in 
začudeno strmel skozi okno. Bela streha na drugi strani Sofies gate 
je odbijala tako ostro svetlobo, da je bodla v oči. Ponoči je padel 
prvi sneg. Pomislil je na pismo. Včasih je dobival takšna pisma, 
ampak tole je bilo posebno. Omenjalo je Tuvumba. Na radiu se je začela naravoslovna oddaja in razvnet glas je 
pripovedoval o tjulnjih. »Vsako poletje se v Beringovem prelivu 
zberejo berghausnovi tjulnji, da bi se parili. Ker je samcev več, je 
tekmovanje za samice tako hudo, da si samec, ki pride do samice, 
trudi, da bi jo obdržal ves čas parjenja. Zanjo bo skrbel, dokler ne 
skoti mladička in se ta ne osamosvoji. Ne iz ljubezni do samice, 
ampak iz ljubezni do lastnih genov. Po darvinistični teoriji to pomeni, da je tjulenj v naravnem izboru monogamen zato, da preživi, 
ne pa zaradi morale.« No, kaj takega! je pomislil Harry. Radijski glas se je od navdušenja skoraj prelomil: »Preden pa 
tjulnji odplavajo iz Beringovega preliva iskat hrano na odprtem 
morju, poskuša samec samico ubiti. Zakaj? Ker se samica noče 
dvakrat pariti z istim samcem! To namreč zanjo pomeni biološko 
tveganje za širjenje dednega materiala, tako kot na delniškem 
trgu. Zanjo je promiskuiteta biološko razumna in samec to ve. 



Če jo ubije, prepreči, da bi mladiči drugih samcev tekmovali z 
njegovimi potomci.« »Tudi mi smo del darvinistične teorije, zakaj potem tudi mi ne 
razmišljamo kot tjulnji?« je vprašal drug glas. »Ampak saj razmišljamo tako! Naša družba sploh ni tako monogamna, kot se zdi, in je takšna vedno tudi bila. Švedska raziskava 
je pred kratkim pokazala, da ima od petnajst do dvajset odstotkov 
otrok drugega očeta, kot si misli. In isto velja za toliko odstotkov 
teh očetov. Dvajset odstotkov! Vsak peti otrok torej živi v laži. In 
skrbi za biološko raznolikost.« Harry je vrtel gumb in iskal kolikor toliko znosno glasbo. Ustavil 
se je pri penzionerski verziji Desperada Johnnyja Casha. Na vratih je močno potrkalo. Odšel je v spalnico, si nataknil kavbojke, se vrnil v vežo in odprl. »Harry Hole?« Možakar je imel na sebi modrega pajaca in gledal 
Harryja skozi debela očala, prodorno kot kak otrok. Harry je pokimal. »A imate glivice?« Možakar ob vprašanju ni niti trznil. Dolg 
pramen las se mu je povprek lepil na čelo. Pod roko je držal plastificirano pisno podlogo s ščipalko, ki je držala gosto popisan list. Harry je čakal na dodatno pojasnilo, vendar ga ni bilo od nikjer. 
Le ta jasni, neposredni pogled. »To je v bistvu zasebna zadeva.« Možakar se je nasmehnil, kot da je slišal že stokrat prežvečen 
štos. »Glivice, plesen, hišno gobo.« »Komajda verjamem,« se je branil Harry. »V tem je štos te plesni. Zlepa ne verjameš, da si jo fasal.« 
Možakar je zavzdihnil in se zazibal na petah. »In?« je končno izdavil Harry. »In evo jo!« »Zakaj mislite, da jo imam?« »Ker jo ima tudi sosed.« 



 »Aja? In po vašem se je razširila?« »Plesen se ne širi. Širi se hišna goba.« »Torej …?« »Gre za konstrukcijsko napako na ventilaciji ob stenah. Goba 
ima odlične pogoje za rast. A lahko pogledam v kuhinjo?« Harry je stopil na stran. Možakarja je neslo v kuhinjo, na steno 
je pritisnil oranžen aparat, podoben sušilcu za lase. Dvakrat je 
zažvižgalo. »Merilec vlage,« je pojasnil možakar in ga odčital. »Točno tako, 
kot sem mislil. Prepričani, da niste videli ali vohali česa sumljivega?« Harryju se niti sanjalo ni, kaj ga sprašuje obiskovalec. »Obloge kot na starem kruhu? Vonj po gnilobi?« Harry je odkimal. »So se vam kdaj vnele oči? Ste utrujeni? Vas boli glava?« Harry je skomignil. »Seveda. Odkar pomnim.« »Mislite, odkar živite tukaj?« »Mogoče. Poslušajte …« Ampak možakar ni poslušal, izza pasu je potegnil nož. Harryju 
je vzelo sapo, strmel je v orožje, ki se je dvignilo in z vso močjo 
zasekalo v steno. Slišalo se je kot stok, ko je rezilo predrlo mavčno 
ploščo pod tapeto. Možakar je nož izdrl, ga spet zabodel in izvrtal na 
pol zdrobljen kos mavca, tako da je v steni ostala črna luknja. Vanjo 
je posvetil z baterijo. Med predimenzionirana očalna stekelca se mu 
je zarisala globoka guba. Potem je vtaknil nos v luknjo in poduhal. »Točno to,« je vzkliknil. »Živijo banda!« »Katera banda?« je vprašal Harry in se približal. »Aspergillus,« je odvrnil možakar. »Ena plesniva družina. Obstaja tristo, štiristo vrst in pogosto jo težko prepoznamo, ker raste 
tako na tenko na teh trdih površinah, da je tako rekoč nevidna. 
Ampak vonj jo izda.« »In v tem je težava?« je vprašal Harry in se skušal spomniti, 
koliko mu je ostalo na bančnem računu, potem ko sta z očetom 



 podarila Søs, sestrici, ki ima po njenih besedah ščepec Downovega sindroma, potovanje v Španijo. »To ni prava hišna goba, hiša se zato ne bo sesula,« je zajamčil možakar. »Lahko se pa vi.« »Jaz?« »Če ste k temu nagnjeni. Nekateri zbolijo, ker vdihavajo isti zrak kot plesen. Leta in leta bolehajo, seveda jih imajo drugi za hipohondre, ker nihče nič ne ugotovi, drugi, ki živijo tam, so pa zdravi. In ta grdoba požre še tapete in mavčne plošče.« »Hm. Kaj predlagate?« »Da tej gnilobi naredim konec, seveda.« »In mi izpraznite žep?« »Stroške krije zavarovalnica, tako da vas ne bo stalo niti krone. Jaz potrebujem v naslednjih dneh le prost vstop v stanovanje.« Harry je v kuhinjskem predalu poiskal rezervni ključ in mu ga izročil. »Samo jaz bom prihajal,« je zatrdil možakar. »Samo toliko, da boste vedeli. Danes se dogaja vse mogoče.« »Aja?« Harry se je žalostno nasmehnil in pogledal skozi okno. »Kaj?« »Nič,« je odvrnil Harry. »Tukaj tako ali tako ni kaj za pokrast. Zdaj pa moram ven.« 

 Nizko jutranje sonce se je svetlikalo v stekleni policijski centrali, glavnem štabu oselskega policijskega okrožja, ki že skoraj trideset let stoji na vzpetini ob Grønlandsleiru. Od tod ima policija – čeprav ne nalašč – le korak do najbolj kriminalnih četrti na vzhodni strani središča, za najbližjega soseda pa Bayern, oselski zapor. Policijsko centralo je obdajal park z rjavo, venečo travo in javori in lipami, ki jih je čez noč prekrila tanka plast sivobelega snega, tako da je bil park podoben okrašenim mrliškim vežicam. 



 Harry je šel po črnem asfaltu proti glavnemu vhodu in stopil v 
preddverje. Tekoča voda je na porcelanski stenski dekoraciji Kari 
Christensen šepetala svoje večne skrivnosti. Pokimal je varnostniku na recepciji in se z dvigalom odpeljal na oddelek za nasilna 
dejanja v peto nadstropje. Čeprav je imel že skoraj pol leta svojo 
pisarno v rdeči coni, ga je večkrat skoraj zaneslo v tesno sobico 
brez oken, ki jo je delil s policistom Jackom Halvorsnom. Zdaj se 
je vanjo vselil policist Magnus Skarre, Jack Halvorsen pa leži na 
pokopališču v Zahodnem Akerju. Njegovi starši so najprej želeli, 
da bi ga pokopali doma v Steinkjeru, ker z Beate Lønn, vodjo 
kriminalističnotehničnega oddelka, pač nista bila poročena, še 
živela nista skupaj. Ko pa so izvedeli, da je Beate noseča in da bo 
rodila Jackovega otroka poleti, so se strinjali, naj sin počiva v Oslu. Harry je stopil v novo pisarno. Zanj bo vedno nova, tako kot 
se petdeset let staro igrišče nogometnega kluba Barcelona v katalonščini še vedno imenuje Camp Nou, novi stadion. Počil se je 
na stol in prižgal radio, vmes pa pozdravljal slike na polici. Ellen 
Gjelten in Jacka Halvorsna in Bjarneja Møllerja. Tako so stale, v 
časovnem zaporedju. Nekoč v daljni prihodnosti, ko se bo spomnil 
in kupil žeblje, bo fotografije sodelavcev obesil na steno. Društvo 
mrtvih policistov. Na radiu so se norveški politiki in sociologi izrekali o ameriških predsedniških volitvah. Harry je prepoznal glas Arveja Støpa, 
lastnika uspešne revije Liberalec, znanega tudi kot enega najbolj 
sposobnega, nadutega in zabavnega oblikovalca javnega mnenja 
v državi. Zvišal je glas, tako da so glasovi odmevali od sten, in 
zgrabil lisice znamke peerless , ki so ležale na novi pisalni mizi. 
Bliskovito vklepanje je vadil na nogi od mize. Bila je že zdelana 
od te razvade, ki se je je naučil na tečaju FBI-ja v Čikagu in jo še 
izmojstril v samotnih večerih v razdrapani sobici v Cabrina Greenu 
ob glasno prepirljivih sosedih in zgolj v družbi z Jim Beamom. 
Bistvo je v tem, da lisice vržeš razbojniku okrog zapestja, in če tja 



priletijo natančno in ravno prav močno, s preprostim gibom roke 
prikleneš lopova nase, še preden se ta sploh zave. Harry v službi 
tega ni še nikoli uporabil in med drugim se je tudi naučil, kako 
ujeti serijskega morilca. Lisice so škrtnile okrog noge, medtem ko 
je iz radia brenčalo: »Na čem, po vašem, temelji ta norveški dvom v Georgea Busha, 
gospod Støp?« »Mi smo prezaščitena država, ki se v bistvu ni nikoli bojevala v 
kateri koli vojni, smo pa veseli, da so namesto nas to počeli drugi. 
Anglija, Sovjetska zveza in ZDA, ja, vse od Napoleonovih vojn 
smo se skrivali velikim bratom za hrbet. Norveška gradi svojo 
varnost na prepričanju, da bodo vskočili drugi, ko bo šlo na tesno. 
To traja že tako dolgo, da smo izgubili vsak občutek za realnost in 
da verjamemo, da na Zemlji živijo ljudje, ki nam – najbogatejši 
državi na svetu – želijo samo dobro. Norveška je blebetava, avšasta 
blondinka, ki se je izgubila v neki stranski uličici v Bronxu, in je 
zdaj ogorčena, ker njeni telesni čuvaji tako brutalno obračunavajo 
z napadalci.« Poklical je Rakel. Razen sestrine številke je znal na pamet samo 
še njeno. Ko je bil še mlad in neizkušen, je verjel, da je slab spomin 
za kriminalista cokla. Zdaj si misli svoje. »In telesna čuvaja sta zdaj Bush in ZDA?« je vprašal voditelj. »Ja. Lyndon B. Johnson je nekoč povedal, da to ni bila njihova 
odločitev, so pa videli, da drugega ni, in imel je prav. Naš čuvaj je 
spreobrnjeni kristjan z očetovskim kompleksom, ki ima težave z 
alkoholom in je omejene pameti, in ki nima niti toliko jajc, da bi 
pošteno odslužil vojsko. Skratka tip, ki bo danes ponovno izvoljen 
za ameriškega predsednika, in takega se lahko le veselimo.« »Po mojem ste malce ujedljivi?« »Sploh ne. Tako šibek predsednik uboga svoje svetovalce in 
Bela hiša ima najboljše, verjemite mi. Čeprav lahko ob tej butasti 
televizijski oddaji o pisarni z ovalno mizo dobiš vtis, da imajo 



demokrati monopol nad pametjo, je pa vendarle osupljivo, da 
so najbolj brihtni na skrajnem desnem krilu pri republikancih. 
Varnost Norveške je v najboljših rokah.« »Ena prijateljica od ene prijateljice je seksala s teboj.« »A daj no?« je bleknil. »Ne s teboj,« se je popravila Rakel. »Govorim o drugem. O 
tistem Støpu.« »Sorry!« Stišal je radio. »Po predavanju v Trondheimu. Povabil jo je k sebi. Zamikalo 
jo je, ga je pa opozorila, da je brez ene dojke. Rekel ji je, da bo 
premislil, in odšel v bar. Vrnil se je in jo odpeljal domov.« »Hm. Upam, da so se pričakovanja uresničila.« »Pričakovanja se ne uresničijo.« »Drži!« Harry se je strinjal in se spraševal, o čem se sploh 
pogovarjata. »Kako pa kaj kaže za zvečer?« je vprašala Rakel. »Ob osmih v Palace Grillu bo v redu. Ne vem pa, kaj se grejo, 
da ne moreš rezervirati mize.« »Da so videti bolj ekskluzivno, domnevam.« Dogovorila sta se, da se dobita v sosednjem baru. Ko sta odložila, je Harry obsedel in tuhtal. Po glasu sodeč je bila dobre volje. 
Spraševal se je, ali se tudi on lahko veseli, ker je ženska, ki jo tako 
zelo ljubi, zdaj srečna z drugim. Z Rakel sta svoje doživela, imel 
je možnosti in jih zapravil. Zakaj se torej ne bi veselil, da se ima 
lepo, zakaj se ne bi otresel misli, da bi se vse skupaj lahko izteklo 
drugače, in ali ni čas, da naredi korak naprej. Obljubil si je, da se 
bo bolj potrudil. 

Jutranjega sestanka je bilo hitro konec. Gunnar Hagen – višji inšpektor in šef oddelka za nasilna dejanja – je obdelal aktualne zadeve. Vse skupaj ni nič posebnega, ker trenutno pač ne preiskujejo 
nobenega novega umora, umor je pa edino, kar poživi oddelek. 



Thomas Helle, policist iz skupine za pogrešane, je poročal o ženski, 
ki jo doma pogrešajo že eno leto. Nobene sledi nasilja, nobene sledi 
za storilcem in nobene sledi za njo. Gospodinjo so zadnjič videli 
v otroškem vrtcu, kamor je zjutraj pripeljala sina in hčer. Mož in 
vsi iz njenega ožjega kroga imajo alibi, zato so jih črtali kot osumljence. Strinjali so se, da se mora zadeve lotiti oddelek za nasilna 
dejanja. Magnus Skarre je prenesel pozdrave Ståleja Auneja, stalnega 
psihologa na oddelku za nasilna dejanja. Obiskal ga je v ullevålski 
bolnišnici. Harryja je obšla slaba vest. Ståle Aune mu ni samo 
svetoval v zločinskih zadevah, ampak ga je tudi osebno podpiral 
v boju proti alkoholu, poleg tega pa je bil tudi edini, ki bi ga lahko 
imel za prijatelja. Pred dobrim tednom so ga odpeljali v bolnico z 
nejasno diagnozo, ampak Harry še vedno ni premagal odpora do 
bolnišnic. V sredo ga grem pogledat, je razmišljal. Ali v četrtek. »Dobili smo novo policistko,« je oznanil Gunnar Hagen. »Katrine Bratt.« Mlada, zelo lepa ženska v prvi vrsti je vstala sama od sebe, 
nasmehnila se jim pa ni. Lepa, pa tega ne poudarja, je pomislil 
Harry. Tanki, skoraj štrenasti lasje so ji mrtvi padali ob bledem 
obrazu s tako resnimi, skoraj utrujenimi potezami, kakršne je Harry 
videval pri prekrasnih ženskah, ki so tako navajene pogledov, da 
se več ne ukvarjajo s tem, ali jim je to všeč ali ne. Katrine Bratt 
je nosila moder kostim, ki je poudarjal njeno ženskost, a debele, 
črne nogavice in praktični polškornji so ovrgli vsak sum, da bi se 
utegnila z njo poigravati. Z očmi je drsela po zbranih, kot da bi 
vstala zato, da bi jih ona pogledala, ne pa oni nje. Harry bi stavil, 
da je obleko in ta mali nastop na prvi delovni dan na policijski 
centrali načrtovala. »Katrine je štiri leta delala na policiji v Bergnu, tam se je v 
glavnem ukvarjala s prekrški reda in miru, nekaj časa pa tudi na 
oddelku za nasilna dejanja,« je nadaljeval Hagen in gledal v list 



papirja, po Harryjevem mnenju v njen življenjepis. »Pravosodni 
izpit na univerzi v Bergnu 1999, policijska visoka šola in zdaj policistka pri nas. Za zdaj še nima otrok, je pa poročena.« Katrine Bratt je skoraj neopazno privzdignila obrvi, Hagen 
pa je, ker je to opazil ali ker je pogruntal, da je bil zadnji podatek 
odveč, hitro dodal: »Za tiste, ki bi jih morda mikalo …« V zagatni in zelo izpovedni tišini je očitno spoznal, da ga je še 
bolj polomil, zato se je dvakrat odkrehnil in rekel, naj tisti, ki se še 
niso prijavili na božično praznovanje, to storijo do srede. V stolih je zaškripalo in Harry je bil že na hodniku, ko je za 
seboj zaslišal glas: »Jaz najbrž sodim k vam.« Zasukal se je in se zazrl v njen obraz. Prešinilo ga je, kako bi 
bila še lepša, če bi dala kaj več nase. »Ali pa vi k meni,« se je popravila in pokazala lepe zobe, ne 
da bi se ji zasmehljale tudi oči. »Kakor se vzame.« Pogrkavala je v 
zmerni bergenščini, zaradi česar je Harry tuhtal, ali je iz Fane ali 
Kalfareta ali iz kake druge solidne meščanske soseske. Hitel je naprej po hodniku in Katrine je hitela ob njem. »Kaže, 
da vas je policijski komisar pozabil obvestiti.« Rahlo pretirano je poudarila vse zloge uradnega naziva Gunnarja Hagna. »Razkazati mi morate hišo in se mi v naslednjih dneh posvetiti. 
Dokler se ne osamosvojim. A vam bo uspelo, kaj mislite?« Harryju so se usta razlezla v nasmeh. Do zdaj mu je bila všeč, 
seveda pa se lahko kadar koli premisli. Rade volje dopusti, da ljudje 
pristanejo na črnem seznamu. »Ne vem,« je rekel in se ustavil ob kavomatu. »Začniva tukaj!« »Ne pijem kave.« »Vseeno. Razume se samo po sebi. Kot večina drugega tukaj. 
Kaj menite o tistem izginotju?« 



 Pritisnil je na gumb za americano, kavo, ki je v tem primeru tako ameriška kot na norveških trajektih. »Kaj točno?« »Mislite, da je še živa?« Poskušal jo je vprašati čim bolj nevtralno, da ne bi pogruntala, da jo preskuša. »A mislite, da sem neumna?« Neprikrito ogorčeno je gledala v avtomat, ki je kašljal in pljuval črnino v bel plastični lonček. »Niste slišali Hagna, da sem štiri leta delala na oddelku za javni red in mir.« »Mhm,« je rekel Harry. »Mrtva?« »Kot kamen!« ni pomišljala Katrine Bratt. Harry je dvignil beli lonček. Zaslutil je možnost, da je pravkar spoznal obetavno sodelavko. 

 Ko je šel popoldne domov, je sneg že zginil s pločnikov in cest. Drobne, lahne snežinke, ki so se vrtinčile po zraku, je takoj, ko so se dotaknile tal, snedel mokri asfalt. Stopil je v svojo prodajalno plošč na Akersgati in kupil zadnjo ploščo Neila Younga, čeprav je sumil, da ni nič kaj prida. Ko je prišel domov, je opazil, da je v stanovanju nekaj drugače. Drugačen zven? Ali pa morda vonj? Ustavil se je na kuhinjskem pragu. Manjkala je ena cela stena. Se pravi tam, kjer so bile še zjutraj svetle, cvetlične tapete in mavčne plošče, je zdaj zagledal rjasto rdečo steno, sivo malto in sivorumene luknje od žebljev. Na tleh je ležal gobarjev zaboj z orodjem, na mizi pa listek s sporočilom, da se bo zjutraj spet vrnil. Odšel je v dnevno sobo, vtaknil v predvajalnik Youngov cede, ga čez četrt ure žalosten vzel ven in ga zamenjal z Ryanom Adamsom. Misel na pijačo se je vzela iz nič. Zamižal je in strmel v plešoči vzorec krvi in črne slepote. Spet je pomislil na pismo. Prvi sneg. Tuvumba. Telefonski signal je presekal Adamsovo skladbo Shakedown Street na dvoje. 



 Ženska se je predstavila kot Oda in rekla, da kliče iz Bossejevega 
uredništva, in se zahvalila za zadnji pogovor. Harry se je ni spomnil, 
spomnil pa se je televizijske oddaje. Spomladi so ga prosili, naj kaj 
pove o serijskih morilcih. Ker je kot edini norveški policist bil pri 
FBI-ju in se je na tem področju specializiral, poleg tega pa je ulovil 
tudi pravega serijskega morilca. Bil je dovolj neumen, da je privolil. 
Dopovedoval si je, da to počne zato, da bi javnosti povedal kaj pomembnega, in kolikor toliko strokovno spregovoril o morilcih, ne 
pa zato, da bi nastopil v najbolj priljubljenem talk showu v državi. 
Pozneje o tem ni bil več tako zelo prepričan. To pa ni bilo najhujše. 
Najhujše je bilo, da je pred oddajo enega zvrnil. No, bil je prepričan, da je zvrnil enega. Med oddajo pa se je zdelo, kot da jih je pet. 
Govoril je sicer razločno, kot vedno. Gledal pa je motno, z analizo 
se je zaplezal, s sklepnimi ugotovitvami pa se je obiral, dokler ni 
vodja oddaje poklical v oddajo gosta, novopečenega evropskega 
mojstra v floristiki. Harry ni rekel nič, telesna govorica pa je jasno 
pokazala, kaj si misli o tej cvetlični debati. Ko ga je vodja napol 
smehljaje vprašal, kakšen odnos ima kot kriminalist do norveške 
floristike, mu je odgovoril, da venci na norveških pogrebih vsekakor 
dosegajo visoke mednarodne standarde. Mogoče je bil prav njegov 
rahlo motni, brezbrižni slog kriv, da je požel aplavz med občinstvom 
v studiu, po oddaji pa so ga televizijci zadovoljni trepljali po rami. 
Bobu ste rekli bob, so ga hvalili. Z manjšo skupino je potem odšel 
v Hišo umetnikov in tam so ga na veliko častili. Ko se je naslednji 
dan zbudil, je vsako vlakno v telesu kričalo, zahtevalo, hotelo še več. 
Bila je sobota in popival je do nedelje zvečer. V Schrøderju je vpil in 
naročal pivo, ko so že ugašali luči, in točajka Rita mu je lepo povedala, 
da mu bodo zaprli vrata, če se takoj ne pobere spat. Naslednje jutro 
je prišel v službo točno ob osmih. Neuporaben kriminalist bruha 
po jutranjem sestanku v umivalnik, se oklepa pisarniškega stola, 
se naceja s kavo, kadi in spet bruha, tokrat v školjko. Od takrat ga 
ni več zaneslo, od aprila ni pokusil niti kapljice alkohola. 



 In zdaj bi ga spet radi videli na televiziji. Ženska mu je pojasnjevala, da je tokratna tema terorizem v arabskih državah in kaj je razlog, da se izobraženi ljudje iz srednjega razreda spremenijo v ubijalske stroje. Prekinil jo je: »Ne!« »Ampak mi bi vas bili zelo veseli, ker ste tako … tako … rock'n'roll!« Zasmejala se je tako navdušeno, da se ni mogel odločiti, ali je navdušenje iskreno ali zlagano, ampak tokrat je prepoznal njen glas. Tudi ona je tistega večera odšla v Hišo umetnikov. Bila je mladostno dolgočasno lepa in ga tako požirala z očmi, kot da se ne more odločiti, ali ni ta eksotična jed le preveč eksotična. »Pokličite drugega!« ji je svetoval in odložil. Potem je zamižal in prisluhnil Adamsovemu vprašanju: »Oh, baby, why do I miss you like I do? « 

 Fant je pogledal moškega, ki je stal ob njem pri kredenci. Svetloba z zasneženega vrta je padala očetu na veliko, plešasto glavo. Mama je rekla, da ima oče zato tako veliko, ker so ga sami možgani. Vprašal jo je, zakaj je rekla, da so ga sami možgani, ne pa, da ima možgane. Zasmejala se je, ga pobožala po čelu in mu razložila, da so profesorji fizike pač takšni. V tem trenutku so ti možgani prali krompir pod pipo in ga zlagali v ponev. »A ga ne boš olupil, oči? Mami ga vedno …« »Jonas, mame danes ni. Zato bova zdaj delala po moje.« Čeprav glasu ni dvignil, je vseeno vzrojil, zato se je Jonas naježil in obmolknil. Nikoli ni povsem razumel, kaj očeta tako razjezi. Včasih ni niti vedel, ali je jezen. Dokler ni opazil, da mami drhtijo ustnice, kar je očeta očitno še bolj razdražilo. Upal je, da se bo kmalu vrnila. »Teh talarjev ne uporabljamo, oči!« Oče je zaloputnil kredenco in Jonas se je ugriznil v ustnico. Očetov obraz se je spustil k njegovemu. V tankih, štirioglatih očalih se je svetlikalo. 



 »Ne reče se talarjev, ampak krožnikov,« ga je popravil oče. 
»Kolikokrat naj ti še povem, Jonas?« »Ampak mami pravi …« »Mami ne govori prav. A razumeš? Mami prihaja iz kraja in 
družine, kjer jim ni mar za pravilno norveščino.« Očetu je sapa 
dišala po slani, gnili morski travi. Odprla so se glavna vrata. »Živijo!« je zapelo iz veže. Jonas je hotel steči k njej, vendar ga 
je oče prijel za rame in pokazal na nepogrnjeno mizo. »Kako sta pridna!« Jonas je slišal nasmeh v maminem zasoplem glasu, stala je za 
njim na pragu, medtem ko je ihtavo postavljal na mizo pribor in 
skodelice. »Pa kako velikega in lepega sneženega moža sta naredila!« Jonas se je zvedavo obrnil proti mami, ki si je medtem odpela 
plašč. Bila je tako lepa. Temnopolta in temnolasa, tako kot on, in 
skoraj vedno mehkega pogleda. Skoraj. Zdaj sicer ni več tako vitka 
kot na poročnih slikah z očetom, pa vendar je opazil, da se moški 
obračajo za njo, kadar grejo v mesto na lepše. »Midva že ne,« je rekel Jonas. »Da ne?« Mama se je namrščila, medtem ko je odvijala dolg, 
rožnat šal, ki ji ga je podaril za božič. Oče je stopil do okna. »Najbrž so ga sosedovi pobje,« je sklepal. Jonas je stopil na stol in pogledal skozi okno. Na trati pred 
hišo je res stal snežak. Velik, kot je rekla mama. Oči in usta je imel 
narejene iz kamenčkov, nos iz korenčka. Snežak ni nosil klobuka, 
čepice ali šala, imel je samo eno roko, tanko vejo, Jonas bi stavil, da 
je iz žive meje. Ampak nekaj na njem se ni ujemalo. Stal je narobe. 
Jonas ni vedel, zakaj, ampak moral bi gledati na cesto, v odprt 
prostor. »Zakaj …« je začel, vendar ga je oče prekinil. »Govoril bom z njimi.« 



 »Zakaj pa?« se je oglasila mama iz veže. Jonas je slišal, kako odpenja zadrgo na visokih, črnih usnjenih škornjih. »Saj ni nič takega.« »Ne bom dovolil, da nam takole skačejo po vrtu. Lotil se jih bom, ko se vrnem.« Zakaj ne gleda na drugo stran?« je vprašal Jonas. Mama je v veži zavzdihnila. »In kdaj se vrneš, dragi?« »Jutri enkrat.« »Kdaj?« »Zakaj bi rada vedela? A imaš zmenek?« Oče jo je vprašal tako neposredno, da je Jonasa zmrazilo. »Da bom skuhala kosilo.« Stopila je v kuhinjo, odšla do štedilnika, pogledala v piskre in privila dve plošči. »Ti ga kar daj!« je rekel oče in se obrnil proti kupu časopisov na kredenci. »Enkrat zvečer bom nazaj.« »Prav.« Mama je stopila do očeta in se mu prižela ob hrbet. »Pa moraš res že danes v Bergen?« »Predavanje imam ob osmih,« ji je odvrnil. »Od letališča do univerze je eno uro, tako da mi ne bi uspelo, tudi če bi odletel s prvim letalom.« Jonas je po očetovih mišicah v zatilju videl, da se je sprostil, da 
je mama spet izbrala prave besede. »Zakaj gleda snežak v našo hišo?« je spet vprašal Jonas. »Pojdi si umit roke!« je ukazala mama. 

 Jedli so molče, tišino so prekinjala le mamina vprašanja, kako je šlo v šoli, in Jonasovi kratki, medli odgovori. Vedel je, da bi preveč podrobni odgovori pri očetu sprožili neprijetna vprašanja o tem, kaj se učijo – ali ne učijo –, na tej »žalostni šoli«. Ali pa hitro zaslišanje, s katerimi sošolci se igra, kaj delajo njihovi starši in od kod prihajajo. Nanja tako ne bi znal zadovoljivo odgovoriti, to bi pa očeta spet razdražilo. 



 Ko je ležal v postelji, je slišal, kako se oče spodaj poslavlja od 
mame, kako je zaprl vrata, vžgal avto in se odpeljal. Ostala sta 
sama. Mama je prižgala televizor. Spomnil se je, ko ga je enkrat 
vprašala, zakaj skoraj nikoli več ne pripelje domov sošolcev. Ni 
vedel, kaj naj ji odgovori, ni je hotel užalostiti. Zato pa je zdaj 
žalosten on. Ugriznil se je v lice, prijetna bolečina mu je zažarela 
v ušesih, strmel je v lebdeče kovinske cevi pod stropom. Vstal je 
in oddrsal do okna. Sneg na vrtu je bil dovolj svetel, da je videl snežaka. Tako osamljen se mu je zdel. Moral bi imeti čepico in šal. Pa mogoče še 
metlo, da bi se imel ob kaj upreti. V tistem se je izza oblaka prikazala 
luna in osvetlila črne zobe. In oči. Jonas je avtomatično zajel sapo 
in stopil dva koraka nazaj. V gruščnatih očeh se je šibko svetlikalo. 
In niso strmele samo v hišo. Gledale so vanj. Zagrnil je zavese in 
zlezel nazaj v posteljo. 



28 

3. poglavje 

Prvi dan. Košenilja 

Harry je sedel na barskem stolčku v Palace Grillu in bral tablice 
z dobrohotnimi pozivi obiskovalcem, naj ne prosijo za kredit, ne 
streljajo v pianista in Be Good or Be Gone. Večer je bil še zgoden, 
v baru so sedeli le dve punci, ki sta se igrali z mobilnikom, in dva 
fanta, ki sta igrala pikado. Prefinjeno naštudirano sta ciljala, toda 
s klavrnim rezultatom. Iz zvočnikov je z južnjaškim akcentom 
nosljala Dolly Parton, očitno se je spet priljubila zapriseženim 
ljubiteljem kantrija. Harry je spet pogledal na uro in šel stavit, 
da se bo Rakel Fauke prikazala na vratih sedem minut čez osmo. 
Iskrivo napet je bil kot vedno, kadar jo je pričakoval. Dopovedoval 
si je, da je to le pogojna reakcija, tako kot se Pavlovi psi začnejo 
sliniti, ko zaslišijo signal za hrano, čeprav hrane sploh še niso 
dobili. Onadva pa naj bi večerjala. Se pravi: samo večerjala. In 
klepetala o tem, kako živita zdaj. Oziroma pravilneje: o njenem 
trenutnem življenju. Pa o sinu Olegu, ki ga je dobila z nekdanjim 
ruskim možem, ko je delala na norveški ambasadi v Moskvi. O 
zadržanem, vase potegnjenem fantku, ki se mu je Harry približal 
in z njim vzpostavil vez, v marsikaterem pogledu močnejšo, kot 
jo ima z očetom. Ko je Rakel na koncu obupala in odšla, ni vedel, 
katera izguba je hujša. Zdaj pa ve. Kajti ko se je sedem minut čez 
osmo pokazala na vratih, vzravnana, a pozibavajoča v bokih, ki jih 



je občutil v rokah, in z visokimi ličnicami, katerih vročico je občutil 
na obrazu. Upal je, da ne bo izgledala tako dobro. Tako srečna. Stopila je do njega. Objela sta se, pri čemer je zelo pazil, da jo 
je prvi izpustil. »Kaj pa gledaš?« ga je vprašala in si odpenjala plašč. »Saj veš,« ji je odvrnil. Očital si je, da se prej ni odkašljal. Potihoma se je zasmejala. Smeh je imel enak učinek kot prvi 
požirek Jim Beama. Ogrel ga je in sprostil. »Ne vem.« Presneto dobro je vedel, kaj pomeni ta njen ne. Ne začenjaj, 
ne otežuj še bolj, poti nazaj ni več! Čeprav je bil njen ne skoraj 
neslišen, se je vendar slišalo kot oglušujoča klofuta. »Shujšal si.« »Pravijo.« »Miza …?« »Natakar naju bo odpeljal.« Usedla se je na stolček in naročila aperitiv. Campari, seveda. 
Harry jo je včasih klical Košenilja, po naravnem pigmentu, ki daje 
aromatičnemu sladkemu vinu značilno barvo. Ker se rada oblači v 
živo rdečo. Rakel sama je trdila, da to barvo uporablja kot svarilo, 
tako kot nekatere živali uporabljajo močne barve, da bi druge 
opozarjale, naj se jim ne približujejo. Naročil je še eno kokakolo. »Zakaj si pa tako shujšal?« »Zaradi gobe.« »Kaj?« »Očitno me požirajo. Možgane, oči, pljuča, koncentracijo. Izsesavajo barve in spomin. Goba raste, jaz izginjam. Goba se levi 
v mene, jaz v gobo.« »O čem pa blebetaš?« je vzkliknila in se nakremžila, a Harry je 
videl v njenih očeh smehljaj. Rada ga posluša, čeprav le klobasa. 
Povedal ji je, da mu je stanovanje napadla goba. 



 »Kako pa kaj vidva?« jo je vprašal. »V redu. Jaz se imam dobro, pa Oleg tudi. Te pa pogreša.« »A to, da je rekel?« »Saj veš, da je. Lahko bi se mu malo več posvečal, a veš!« »Jaz?« Harry jo je osuplo pogledal. »To ni bila moja odločitev.« »Pa kaj?« je rekla in vzela pijačo natakarju iz rok. »Če midva ne 
živiva skupaj, še ne pomeni, da to pomeni isto za vaju. Nobeden od vaju se zlepa ne naveže na drugega, zato bi se morala toliko 
bolj oklepati tistih, ki ju imata.« Harry je srknil kokakolo. »Kako pa se razumeta Oleg in tvoj 
zdravnik?« »Ime mu je Mathias,« je zavzdihnila Rakel. »Trudita se. Zelo sta … različna. Mathias bi rad, ampak Oleg mu stvari ravno ne olajšuje.« Harryja je obšlo sladko zadovoljstvo. »Mathias tudi veliko dela.« »Sem pa mislil, da ne maraš, da bi tvoji moški garali,« je bleknil 
in v istem hipu obžaloval izrečene besede. Namesto da bi vzrojila, 
je žalostno zavzdihnila: »Harry, ne gre za to, da delaš, ampak za to, da si z delom obseden. Ti si delo. Pri tem te pa ne žene ljubezen ali odgovornost. Ali solidarnost. Tudi osebne ambicije ne. To je bes. In maščevalnost. In to ni prav, Harry, tako ne gre. Saj veš, kaj se je zgodilo.« Ja, je pomislil. To bolezen sem spustil tudi v tvojo hišo. Odkašljal se je. »Tvojega dohtarja pa ženejo … prave stvari, kaj?« »Mathias še naprej dežura na nočni urgenci. Prostovoljno. Razen tega pa stalno predava na anatomskem inštitutu.« »Pa še krvodajalec je in član Amnesty International.« Zavzdihnila je. »B minus je redka krvna skupina, Harry. Jaz pa 
tudi vem, da podpiraš Amnesty.« Vrtela je kozarec z oranžno palčko s konjičkom na vrhu. Rdeča 
tekočina se je vrtinčila okrog ledenih kock. Košenilja. 



 »Harry?« Zaradi načina, kako ga je poklicala, se je zdrznil. »Mathias se bo preselil k meni. Za božič.« »Tako hitro?« Z jezikom je potegnil po nebu, da bi si ga ovlažil. 
»Saj se poznata komaj več kot leto!« »Leto pa pol. Poleti načrtujeva poroko.« 

Magnus Skarre je opazoval toplo vodo, ki mu je tekla po rokah in 
naprej v umivalnik. Kam izginja? Ne. Nič ne izginja, samo drugam 
se seli. Tako kot ljudje, o katerih je v zadnjih tednih zbral toliko 
podatkov, ker ga je prosil Harry. Ker mu je povedal, da se tam 
lahko kaj skriva. In da hoče njegovo poročilo do konca tedna. Kar 
pomeni, da bo moral delati nadure. Čeprav ve, da jim Harry daje 
takšne naloge samo zato, da bi migali v teh pišmeuhovskih časih. 
Tričlanska skupinica za pogrešane namreč noče kopati po starih 
zadevah, več kot dovolj dela imajo z novimi. Ko se je vračal po praznem hodniku v svojo pisarno, je opazil, 
da so vrata odškrnjena. Vedel je, da jih je zaprl, ura gre pa tudi že 
čez deveto, tako da so jo čistilke že zdavnaj počistile. Pred dvema 
letoma so imeli težave zaradi kraj iz pisarn. Magnus Skarre je 
močno odsunil vrata. Katrine Bratt je stala sredi prostora, obrnila se je in ga s privzdignjenimi obrvmi pogledala, kot da bi on vdrl v njeno pisarno. 
Spet mu je pokazala hrbet. »Samo gledam,« je rekla in si ogledovala stene. »Kaj pa?« Skarre je pogledal naokrog. Njegova pisarna je bila 
kot vse druge, edina razlika je bila v tem, da ni imela oken. »To je bila njegova pisarna. Drži?« Skarre je nagrbančil čelo. »Kaj misliš s tem?« »Holejeva. Vsa leta je bila to njegova pisarna. Tudi, ko je preiskoval serijske umore v Avstraliji?« Skarre je skomignil. »Mislim, da. Zakaj pa?« 



 Katrine Bratt je z roko potegnila po mizi. »Zakaj je zamenjal pisarno?« Magnus jo je obšel in se počil na stol. »Brez oken je. Pa še višji inšpektor je postal.« »Pa delil jo je najprej z Ellen Gjelten, potem pa še z Jackom Halvorsnom,« je rekla Katrine Bratt. »In oba so ubili.« Magnus Skarre je dal roke na zatilje. Nova policistka je zvezda. Ligo ali dve nad njim. Stavil bi, da je njen mož šef že česa in mu ne manjka denarja. Njena obleka je bila videti draga. Če pa jo natančneje pogledaš, dobiš občutek, kot da se nekje nekaj ne ujema. Lepotna napaka, ki je ne zna prepoznati. »Misliš, da je slišal njun glas in se je zato preselil?« je vprašala in si ogledovala zemljevid Norveške, na katerem je Skarre obkrožil vse pogrešane osebe v Østlandu od leta 1980. Skarre se je zasmejal, odgovoril pa ni. V pasu je bila ozka. Vedel 
je, da ve, da jo gleda. »Kakšen pa je pravzaprav?« »Zakaj te pa to zanima?« »Zato, ker najbrž vse, ki dobijo novega šefa.« Imela je prav. Stvar je le ta, da ni nikoli razmišljal o Harryju Holeju kot šefu, ne na takšen način. Okej, daje jim naloge in vodi preiskave, sicer pa od njih zahteva, da mu niso v napoto. »Kot najbrž veš, je precej na slabem glasu,« je pojasnil Skarre. Skomignila je. »Ja, slišala sem to štorijo o alkoholu. In da je ovajal sodelavce. Da bi ga vsak šef rad brcnil v rit, da pa ga ščiti prejšnji višji inšpektor.« »Ime mu je Bjarne Møller,« je rekel Skarre in pogledal na zemljevid, na krog okrog Bergna. Tam so Møllerja zadnjič videli, preden je izginil. »In da ljudje v tej hiši ne marajo, da so ga mediji naredili za nekakšno popzvezdo.« 



 Skarre je sesal spodnjo ustnico. »Harry je preklemansko dober 
kriminalist. Meni je to najbolj pomembno.« »Ga imaš rad?« Skarre se je zarežal. Obrnila se je in ga pogledala naravnost v oči. »Kaj se pravi rad? Ne bom rekel ne enega ne drugega.« Odmaknil je stol, dal noge na mizo, se pretegnil in se delal, kot 
da se mu zija. »Kaj pa ti tukaj tako pozno zvečer?« To je bil poskus, da bi spet prevzel vajeti. Ne nazadnje je le 
samo policistka. Pa še novinka za povrhu. Ampak Katrine Bratt se je zgolj nasmehnila, kot da ji je povedal 
nekaj špasnega, in izginila skozi vrata. Izginila. Točno to. Skarre je zaklel, se lepo usedel in spet prižgal 
računalnik. 

Harry se je prebudil in strmel v strop. Kako dolgo je spal? Obrnil 
se je in pogledal uro na nočni omarici. Tričetrt na štiri. Večerja 
je bilo eno samo trpljenje. Gledal je Rakel, jedla je, pila vino, žve čila in požirala meso, medtem ko mu je pripovedovala, da bosta 
z Mathiasom odšla za nekaj let v Bocvano. Tamkajšnja vlada je 
zagnala dober program za boj proti HIV-u, manjka pa jim zdravnikov. Vprašala ga je, ali se bo spet s kom srečal. Odgovoril ji je, da 
s prijateljema iz otroštva, Øysteinom in Coklo. Prvi je zapit taksist 
in računalniški obsedenec, drugi pa zapit kockar, ki bi postal svetovni prvak v pokru, če bi znal obdržati tako pokeraško faco, kot 
jo zna prebrati z obrazov tekmecev. Začel ji je celo pripovedovati o 
Coklovem usodnem kiksu na svetovnem prvenstvu v Las Vegasu, 
ko se je spomnil, da ji je to že povedal. In ni res, da ju je srečal. 
Srečal ni nikogar. Natakar je ob sosednji mizi v kozarce nalival žganje. Z blaznim 
pogledom mu ga je skoraj iztrgal iz rok in ga nesel k ustom. Lahko 
bi Olega odpeljal na koncert, poba je tako moledoval, da bi ga 
spustila tja. Harry ji ni povedal, na kakšno skupino ji bo odpeljal 



 sina, vse odkar ni sam videl Slipknotov. Čeprav se mu je zdel bend z obveznim rjovenjem, satanskimi simboli in brzinskim basovskim bobnenjem običajno smešen, so bili Slipknoti v bistvu kar zanimivi. Odgrnil je pernico in odšel v kuhinjo, odprl vodo in jo pustil, dokler ni pritekla mrzla, jo zajel v dlani in pil. Ni boljšega, če jo piješ iz lastnih dlani, z lastne kože. Potem je dlani hitro razprl, voda 
je stekla v umivalnik, zazrl se je v črno steno. Je nekaj videl? Se je nekaj premikalo? Ne, nič se ni, šlo je le za gibanje samo po sebi, kot nevidni val pod vodo, ki boža morsko travo. Čez mrtve žice, komaj vidni prsti, sledi, ki se dvignejo ob najmanjšem migotanju zraka, se presedlajo in tam zasesajo in zažrejo. Prižgal je radio. Volivci so odločili. George W. Bush je dobil nov mandat v Beli hiši. Vrnil se je v posteljo in povlekel pernico čez glavo. 

 Jonasa je prebudil šum, pernico je odmaknil z obraza. Vsaj zdelo se mu je, da nekega nedeljskega jutra med tihotnimi vilami sliši pod škornji škripanje snega. Najbrž je sanjal. A tudi, če zamiži, ne more zaspati nazaj. Sanje se mu vračajo po drobcih. Oče negiben in tih stoji pred njim. Zaradi iskrivih stekelc se je zdelo, kot da očala pokriva neprepustna, zaledenela plast. Gotovo ga je tlačila mora, ker ga je strah. Spet je odprl oči in videl, da se kovinske cevi na stropu premikajo. Skočil je iz postelje, odprl vrata in stekel po veži. V temi se je pognal po stopnicah v pritličje in se ustavil šele pred vrati starševske spalnice. Neskončno previdno je pritiskal na kljuko. Potem se je spomnil, da je oče odpotoval, mamo bo pa vseeno zbudil. Vtihotapil se je v sobo. Po tleh pa do postlane zakonske postelje se je širila štirikotna mesečina. Vanj so svetile številke na budilki. 01:11. Jonas je nekaj časa stal, zmeden. Vrnil se je v vežo. Stopal proti stopnicam. Na stopnicah ga je čakala tema kot velik, zevajoč goltanec. Spodaj ni slišal nobenega glasu. 



 »Mami!« Obžaloval je isti hip, ko je zaslišal lastni strah v kratkem, trdem 
odmevu. Kajti zdaj je vedela tudi ona. Tema. Nobenega odgovora. Jonas je požrl slino. Spustil se je po stopnicah. Na tretji stopnici je pod nogo začutil nekaj mokrega. Pa na 
šesti. In osmi. Kot da bi kdo hodil po stopnicah z mokrimi čevlji. 
Ali mokrimi nogami. V dnevni sobi je gorela luč, a mame ni bilo. Stopil je do okna, 
da bi pogledal k Bendiksnovim. Mama je včasih obiskala Ebbo. 
Ampak vsa okna so bila temna. Odšel je v kuhinjo do telefona, uspelo mu je, da ni mislil na 
nič, da je pozabil na temo. Poklical je mamin mobilnik. In začutil 
srečo, ko je zaslišal njen mehki glas. A sledilo je le sporočilo, naj 
pove svojo številko, in potem mu je mama zaželela lep dan. Pa ni bil dan, bila je noč. V vetrolovu je vtaknil noge v velike očetove čevlje, si čez pižamo oblekel puhovko in odšel ven. Mama je rekla, da bo sneg 
zjutraj skopnel, vendar je bilo še vedno hladno in lahen veter je 
šepetal in momljal v hrastu ob vratih. Do Bendiksnovih ni več 
kot sto metrov in na srečo vmes gorita dve cestni svetilki. Gotovo 
je pri sosedih. Pogledal je na levo in desno, da bi se prepričal, da 
ga nihče ne bo ustavil. Takrat je zagledal snežaka. Stal je tam kot 
prej, negiben, obrnjen proti hiši, kopal se je v hladni mesečini. Pa 
vendar se je nekako spremenil, postal je človeški, znan. Jonas je 
pogledal k Bendiksnovim. Odločil se je, da bo stekel, ampak ni. 
Kar stal je in čutil, kako ga prepihava sramežljiv, ledeno hladen 
veter. Spet se je zasukal proti snežaku. Zdaj je namreč ugotovil, 
zakaj se mu zdi tako znan. Dobil je šal. Rožnati šal. Šal, ki ga je 
Jonas podaril mami za božič. 



36 

 4. poglavje 

 Drugi dan. Izginotje 

 Sredi dneva se je sneg v središču Osla stopil. V Hoffu pa so še ležale zaplate na vrtovih in to na obeh straneh ceste, po kateri sta se peljala Harry Hole in Katrine Bratt. Na radiu je Michael Stipe pel, da ve, kaj se bo zgodilo, da se je nekaj zalomilo, in o otroku v vodnjaku. Sredi tihega naselja vil na še tišji cesti je Harry pokazal proti srebrnkasti toyoti corolli, parkirani ob ograji. »Skarrejev avto. Parkiraj za njim!« Vila je bila velika in rumena. Prevelika za tričlansko družino, je pomislil Harry, ko sta šla po gruščnati poti. Naokrog je kapljalo in curljalo. Na vrtu je stal snežak, nagibal se je že, njegova prihodnost 
je bila klavrna. Ko je Skarre odprl, se je Harry sklonil in si ogledoval ključavnico. »Nikjer nobenega sledu vloma,« je rekel Skarre. Odpeljal ju je v dnevno sobo. Na tleh je sedel fantič in gledal program z risankami, obračal jim je hrbet. S kavča se je dvignila ženska, dala Harryju roko in se predstavila kot Ebba Bendiksen, soseda. »Birte ni še nikoli naredila česa takšnega,« je začela. »Vsaj odkar jo poznam.« »In kako dolgo je to?« je vprašal Harry in se razgledoval. Pred televizorjem je stalo veliko, težko usnjeno pohištvo in osmerokotna 



salonska mizica iz dimljenega stekla. Stoli iz jeklenih cevi okrog 
svetle jedilne mize so bili lahki in elegantni. Vedel je, da ima Rakel 
takšne rada. Na stenah sta viseli dve sliki, na obeh sta bila bančniku podobna možakarja in zviška strmela nanj strašno resno in 
pokroviteljsko. Ob njima pa modernistična, abstraktna umetnost 
tiste sorte, ki je še pred kratkim postala nemoderna, potem pa čez 
noč spet strašno moderna. »Deset let,« je rekla Ebba Bendiksen. »V hišo čez cesto smo se 
vselili, ravno ko se je rodil Jonas.« Pokimala je proti fantku, ki je 
še vedno negiben strmel v cestnega dirkača in besnečega kojota. »In vi ste ponoči poklicali policijo?« »Ja.« »Fantek je pozvonil okrog četrt čez eno,« je rekel Skarre in 
pogledal v zapiske. »Na policiji so prejeli klic ob pol dveh.« »Z možem in Jonasom smo se najprej vrnili v hišo in jo preiskali,« je pojasnila Ebba Bendiksen. »Kje ste iskali?« je vprašal Harry. »V kleti. V kopalnicah. V garaži. Povsod. Čudno je, da bi jo 
kdo kar tako pobrisal.« »Pobrisal?« »Izginil. Odšel. Policist, s katerim sem govorila po telefonu, 
je vprašal, če bi lahko poskrbela za Jonasa, in nama naročil, naj 
pokličeva vse ljudi, pri katerih bi utegnila biti Birte. Sicer pa, naj 
počakava do jutra, ko bova videla, če je prišla v službo. Razložil 
mi je, da se v osmih od desetih takšnih primerov pogrešani vrne 
čez nekaj ur. Poskušala sva dobiti Filipa …« »Moža,« je vskočil Skarre. »Odšel je v Bergen predavat. Profesor 
je, pa ne vem česa.« »Fizike.« Ebba Bendiksen se je nasmehnila. »Ampak telefon je 
imel izključen. In nisva vedela, v katerem hotelu stanuje.« »Davi smo ga poklicali v Bergen,« je rekel Skarre. »Kmalu bo 
prišel.« 



 »Ja, hvala bogu!« je vzkliknila Ebba. »In ko sva zjutraj poklicala 
v službo in izvedela, da Birte ni, sva poklicala vas.« Skarre je pritrdilno pokimal. Harry mu je namignil, naj nadaljuje pogovor z Ebbo Bendiksen, odšel je k televiziji in se usedel 
k fantku na tla. Na ekranu je kojot prižigal zažigalno vrvico na 
dinamitni palici. »Živijo, Jonas, jaz sem Harry. A ti je policist povedal, da se 
takšne zgodbe skoraj vedno končajo dobro? Da se tisti, ki izginejo, 
spet sami pojavijo?« Fantek je odkimal. »Ampak je res,« je vztrajal Harry. »Če bi ugibal, kaj misliš, kje 
je zdaj tvoja mami?« Fantek je skomignil. »Ne vem, kje je.« »Vem, da ne veš, Jonas, za zdaj noben od nas ne ve. Ampak, kaj 
ti najprej pride na misel, kje bi lahko bila, če ne doma ali v službi? 
Ne misli na to, če to drži ali ne!« Fantek ni odgovoril, samo strmel je v kojota, ki si je zaman 
prizadeval, da bi odvrgel dinamitno palico, ki se mu je prilepila 
na taco. »A je v vikendu ali kje drugje, kamor radi zahajate?« Jonas je odkimal. »Kakšen poseben kraj, kamor odhaja, če bi bila rada sama.« »Mami noče biti sama,« je pojasnil Jonas. »Rada bi bila z mano.« »Samo s teboj?« Fantek se je obrnil in pogledal Harryja. Jonas je imel rjave 
oči, tako kot Oleg. V njih je Harry videl strah, ki ga je pričakoval, 
ampak tudi bes, ki ga ni. »Zakaj izginejo?« je vprašal fantek. »Tisti, ki se vrnejo?« Enake oči, je pomislil Harry. Enaka vprašanja. Pomembna. »Razlogov je veliko,« mu je odvrnil Harry. »Eni se izgubijo. 
Izgubiš se pa lahko na različne načine. Drugi pa preprosto rabijo 
odmor in se nekam skrijejo, da si odpočijejo.« 



 Odprla so se vrata in Harry je opazil, da se je fantek zdrznil. V tistem je dinamit v kojotovi taci razneslo in nekdo je stopil 
v dnevno sobo. »Dober dan!« je rekel glas za njima. Oster in obenem obvladan. 
»Kakšna je situacija?« Harry se je pravočasno obrnil, da je ujel moškega okrog petdesetih let v suknjiču. Stopil je k salonski mizici, vzel daljinca in 
v naslednjem trenutku je televizijska slika uplahnila v belo piko, 
medtem ko je televizor uporniško zaječal. »Saj veš, Jonas, kaj sva rekla o televiziji sredi dneva?« je rekel 
žalostno, kot da bi hkrati drugim v sobi hotel povedati, kako brezupno je dandanes vzgajati otroke. Harry je vstal in predstavil sebe, Magnusa Skarreja in Katrine 
Bratt, ki sta doslej samo stala ob vratih in opazovala. »Filip Becker!« je rekel moški in si po nepotrebnem popravil 
očala. Harry ga je skušal ujeti z očmi in si ustvariti prvi pomemben 
vtis o morebitnem osumljencu, če bi šlo res za zločin. Ampak oči 
so se skrivale za odsevom očalnih stekelc. »Poklical sem vse tiste, ki bi jih utegnila kontaktirati, ampak 
noben ne ve nič,« je rekel Filip Becker. »Kaj pa vi?« »Nič,« je odvrnil Harry. »Najprej nam pa lahko poveste, če so 
izginili kovčki, nahrbtniki ali obleke, da si ustvarimo prvi vtis.« 
Harry je opazoval Beckerja in nadaljeval: »Če je izginila spontano 
ali načrtovano.« Becker je Harryja ocenjujoče pogledal, potem pa pokimal in 
odšel v prvo nadstropje. Harry je počepnil k Jonasu, ki je še kar strmel v črni ekran. »A imaš rad cestnega dirkača?« Fantek je odkimal. »Zakaj pa ne?« Jonas je komaj slišno šepetal: Kojot Vili se mi smili.« 



 Čez pet minut se je Becker vrnil in povedal, da ni nič izginilo, 
niti potovalke niti oblačila, razen plašča, škornjev in šala, ki jih je imela na sebi, ko je odšla. »Mhm.« Harry se je popraskal po neobriti bradi in ošinil Ebbo Bendiksen. »Gospod Becker, a greva v kuhinjo?« Becker je pokazal pot, Harry pa namignil Katrine, naj gre z njima. V kuhinji je profesor takoj stresel kavo v papirni filter in 
vodo v kavnik. Katrine je obstala na pragu, medtem ko je Harry gledal skozi okno. Snežaku se je glava poveznila na ramena. »Kdaj ste sinoči odšli zdoma in s katerim letalom ste odleteli 
v Bergen?« »Odpeljal sem se okrog pol desetih,« se Becker ni obiral. »Odletel pa pet čez enajst.« »Ste se potem z Birte še kaj slišala?« »Ne.« »Kaj mislite, da se je zgodilo?« »Pojma nimam, gospod inšpektor. Resnično nimam pojma.« »Mhm.« Harry je pogledal na cesto. Odkar so prišli, ni slišal enega samega avtomobila. Res mirna soseska. Že sama tišina na 
tem koncu mesta je najbrž stala nekaj milijonov kron. »Kakšen zakon imata z ženo?« Filip Becker je prenehal s kuho. »To sprašujem, ker jo zakonci 
včasih pač enostavno pobrišejo.« Filip Becker se je odkašljal. »Lahko vam zagotovim, da se z ženo odlično ujemava.« »Pa ste vendar kdaj pomislili, da bi imela kako drugo razmerje?« »To je izključeno.« »Izključeno je močna beseda, gospod Becker. Zunajzakonska razmerja pa dokaj običajna.« Filip Becker se je kislo nasmehnil. »Nisem naiven, gospod inšpektor. Birte je privlačna ženska in precej mlajša od mene. Prihaja 
tudi iz dokaj frivolne družine, to moram povedati. Ampak ona ni 



takšna. In jaz imam precej dober pregled nad tem, kaj počne in 
česa ne, če smem tako reči.« V kavniku je svareče zabrbotalo, ko je Harry odprl usta, da bi 
še bolj povrtal. Premislil si je. »A ste pri ženi opazili kakršno koli spremembo razpoloženja?« »Birte ni depresivna, gospod inšpektor. Ni se odšla obesit v 
gozd ali skočit v morje. Zunaj nekje je in živa je. Prebral sem, da 
ljudje izginjajo ves čas in se spet pojavljajo, in razlaga je naravna 
in čisto banalna. Mar ni res?« Harry je počasi pokimal. »A imate kaj proti, če bi malo pogledal po hiši?« »Zakaj pa to?« Ob ostrem Beckerjevem vprašanju je Harry pomislil, da je 
najbrž navajen držati vse vajeti v svojih rokah in da je o vsem na 
tekočem. In da to govori proti temu, da bi žena odšla zdoma brez 
besed. To možnost je tako že zavrgel. Prilagojena in dobro situirana, zdrava mama ne zapusti desetletnega otroka sredi noči. Pa 
še druge stvari so. Po navadi v tako zgodnji fazi izginotja policija 
uporabi minimalna sredstva, razen če okoliščine ne kažejo v zločinsko ali kako drugo dramatično smer. Zaradi tega drugega se je 
sam odpeljal v Hoff. »Včasih ne vemo, kaj iščemo, dokler tega ne najdemo,« je odgovoril Harry. »To je ena od delovnih metod.« Zdaj je ujel Beckerjev pogled za očali. V nasprotju s sinovimi 
je imel prodorno svetlomodre. »Vsekakor,« se je strinjal Becker. »Kar izvolite!« 

Spalnica je bila hladna, čista in pospravljena. Na zakonski postelji 
je ležala kvačkana odeja. Na eni nočni omarici je stala slika starejše 
ženske. Po podobnosti je Harry domneval, da je to Beckerjeva stran. 
Na drugi strani je stala Jonasova slika. V omari z ženskimi oblačili 
je šibko dišalo po parfumu. Harry je ugotovil, da so obešalniki 



 enako drug od drugega, kar pomeni, da tako mirno visijo že nekaj časa. Črne obleke z zadrgo, kratki puloverji z rožnatimi motivi in bleščicami. Na dnu omare so bili predali. Izvlekel je zgornjega. Spodnje perilo. Črno in rdeče. Naslednji predal. Pasovi za nogavice in nogavice. Tretji predal. Nakit na živo rdečem filcu. Opazil je velik in bahav prstan s svetlikajočimi se žlahtnimi kamni. Vse je malce spominjalo na Las Vegas. Ves filc je bil zapolnjen. Iz spalnice so vodila vrata v prenovljeno kopalnico s parno prho in dvema umivalnikoma iz plemenitega jekla. V Jonasovi sobi se je usedel na stolček ob mizici. Na njej je ležal računalnik s celo vrsto naprednih matematičnih funkcij, očitno nov in še ne uporabljen. Nad mizico je visel plakat s sedmimi delfini v morskem valu in celoletni koledar. Del datumov je bil obkrožen in opremljen s kratkimi opombami. Harry je razbral mamin in dedkov rojstni dan, počitnice na Danskem, zobozdravnik jutri ob desetih in dva julijska dneva s pripisom »doktor«. Ni pa opazil nobenih nogometnih tekem, kina ali rojstnodnevnih zabav. Na postelji je ležal rožnat šal. Noben poba Jonasovih let ga ne bi nosil. Harry ga je dvignil. Bil je vlažen, a kljub temu je jasno zaduhal kožo, lase in ženski parfum. Isti parfum kot v omari. Vrnil se je dol, se ustavil pred kuhinjo in poslušal Skarreja, ki je predaval, kako se po navadi lotevajo izginotij. Kavne skodelice so žvenketale. Kavč v dnevni sobi se je zdel ogromen, mogoče zaradi tanke pojave, ki je sedela na njem in gledala v knjigo. Harry je stopil bližje in zagledal Charlesa Chaplina v polni opremi. Prisedel je. »A si vedel, da je bil Chaplin angleški vitez?« je vprašal. »Sir Charles.« Jonas je pokimal. »Ampak iz ZDA so ga izgnali.« Jonas je listal. »A si bil poleti bolan, Jonas?« »Ne.« »Ampak bil si pri zdravniku. Dvakrat.« 



 »Mami je hotela, da me pregleda. Mami …« Glas mu je nenadoma odpovedal. »Boš videl, da bo kmalu nazaj.« Harry mu je položil roko na 
ozko ramo. »Če ni vzela s seboj šala. Rožnatega, ki leži v tvoji sobi.« »Nekdo ga je obesil snežaku okrog vratu,« je rekel Jonas. »Prinesel sem ga noter.« »Mami najbrž ni hotela, da bi ga zeblo.« »Mami mu ne bi nikoli dala najljubšega šala.« »Ga je pa očka.« »Ne, to je naredil nekdo, ko se je očka že odpeljal. Ponoči. Tisti, 
ki je vzel mami.« Harry je počasi pokimal. »Kdo je naredil tega moža, Jonas?« »Ne vem.« Harry je pogledal skozi okno na vrt. Zato je tudi prišel. Zazdelo 
se mu je, kot da je skozi steno in sobo potegnil leden prepih. 

S Katrine sta se peljala po Sørkedalsveinu proti Majorstui. »Kaj ti je najprej prišlo na misel, ko sva vstopila?« jo je vprašal. »Da stanovalca nista ravno sorodni duši,« mu je odvrnila in zapeljala skozi cestninsko postajo, ne da bi zmanjšala hitrost. »Da gre 
mogoče za ponesrečen zakon. In da v tem primeru najbolj trpi ona.« »Mhm. Kaj te napeljuje na to misel?« »Saj je ja očitno,« se je nasmehnila Katrine in pogledala v ogledalo. »Trk okusov.« »Razloži!« »A nisi videl nagravžnega kavča in salonske mizice? Tipičen 
slog iz devetdesetih let, ki ga kupujejo moški deset let prepozno. 
Ona pa je izbrala jedilno mizo iz belo presojne hrastovine z aluminijastim podstavkom. Pa Vitra.« »Vitra?« »Stoli. Švicarski. Dragi. Tako dragi, da bi lahko opremila ves ta 
usrani salon na novo, če bi kupila cenejše kopije.« 



 Harry je začutil, da se »usran« iz Katrininih ustih ne sliši priskutno, ampak prej kot jezikovni kontrapunkt, ki le poudarja njeno razredno pripadnost. »Kar pomeni?« »Težava pri tej hudi hiši na tem oselskem naslovu ni denar. Preprosto ne sme zamenjati njegovega kavča in njegove mizice. Če pa moški brez okusa in pravega občutka za notranjo opremo stanovanje vseeno opremlja, mi to vse pove, kdo obvladuje koga.« Harry je pokimal, v glavnem sebi. Prvi vtis ni napačen. Katrine Bratt se je izkazala. »Zdaj mi pa ti povej, kaj ti misliš! Tukaj sem, da bi se jaz kaj naučila od tebe.« Harry je gledal skozi okno staro, tradicionalno, a nikoli prav ugledno gostilno Lepsvik. »Po mojem Birte ni zapustila hiše prostovoljno.« »Zakaj ne? Saj ni nobenega sledu nasilja.« »Ker je bilo dobro načrtovano.« »In kdo je kriv? Mož? Vedno je kriv mož, a ne?« »Drži.« Harryju je v glavi mlelo. »Vedno je kriv mož.« »Ta pa se je odpeljal v Bergen.« »Tako kaže.« »Z zadnjim letalom, tako da je nemogoče, da bi se vrnil nazaj, 
potem pa vseeno še ujel prvo predavanje.« Katrine je pritisnila na 
plin in pri oranžni šinila skozi majorstujsko križišče. »Če bi bil Filip Becker kriv, bi tudi šavsnil po tvoji vabi.« »Vabi?« »Ja. Tisto, da ji je nihalo razpoloženje. Beckerju si namignil, da sumiš, da gre za samomor.« »In?« Naglas se je zasmejala. »Daj, no, Harry. Vsi, vključno z Beckerjem, vedo, da policija uporablja omejena sredstva za zadeve, ki 
kažejo na samomor. Skratka, omogočil si mu, da verjame v teorijo, 



da bi se izvlekel iz težav, če bi se izkazalo, da je kriv. Ampak odgovoril je nasprotno, namreč, da je bila žena vesela kot škrjanček.« »Mhm. Torej je bilo po tvoje moje vprašanje nekakšen test?« »Harry, ti ljudi ves čas testiraš. Med drugim tudi mene.«
 Ni ji odgovoril, vse dokler se nista pripeljala že daleč po 
Bogstadveinu. »Ljudje so velikokrat brihtnejši, kot si misliš,« je rekel, potem 
pa vse do parkirne hiše na policijski centrali nič. »Ostanek dneva moram delati sam.« To je rekel zato, ker je mislil na rožnati šal. Sklenil je tole: mudi 
se s pregledom Skarrejevih materialov o izginulih osebah, mudi 
se s potrditvijo glodajočega suma. In če drži, česar se boji, mora 
s pismom stopiti do samega Gunnarja Hagna. S tem prekletim 
pismom. 



46 

 5. poglavje 

 Četrti november 1992. Totem 

 Ko je 19. avgusta 1946 v mestecu Hope v Arkansasu prišel na svet William Jefferson Blythe III., je minilo točno tri mesece, odkar se 
je njegov oče ubil v prometni nesreči. Čez štiri leta se je Williamova mama spet omožila in William je prevzel priimek novega očeta. Tiste novembrske noči šestinštirideset let pozneje, leta 1992 torej, so z neba, kot sneg, padali po ulicah v Hopeu beli konfeti, mestece 
je praznovalo, ker je bil njihov up in otrok mesta, William – ali tudi samo Bill – Clinton, izvoljen za dvainštiridesetega predsednika ZDA. Sneg, ki je iste noči padal na Bergen, kot po navadi ni priletel na tla, ker se je prej spremenil v dež, ta pa je pral mesto tako, kot ga je že vse od sredine septembra. Ko pa se je zdanilo, je na vrhu sedmih hribov, ki bdijo nad tem lepim mestom, le obležalo nekaj snežnih kosmov in spominjalo na sladkorno moko. Na najvišjem, Ulriknu, je čakal policist Gert Rafto. Ihtavo je vdihaval gorski zrak in privzdigoval ramena k široki glavi. Obraz je imel tako naguban kot preluknjan balon. Rumena nihalka, ki je njega in še tri sodelavce iz kriminalističnotehničnega oddelka na bergenski policiji pripeljala 642 metre nad mesto, se je lahno pozibavala na močnih jeklenicah. Nihalko so ustavili takoj, ko je policija dobila sporočilo prvih turistov, ki so zjutraj prišli na ta priljubljeni vrh. 



 »U, ti mater!« je vzkliknil eden od kriminalističnih tehnikov. Izraz so uporabljali kot parodijo na bergenščino, čeprav ga 
večina Bergenčanov skoraj ni uporabljala več. Ampak v situacijah, 
ko zavladata strah in trepet, se svojevrstno, a odlično obnese. »Ja, mater ti!« je sarkastično obnovil vzklik Rafto, medtem ko 
so se mu oči svetile iz palačinkastih gub. Žensko truplo, ki je ležalo pred njimi v snegu, je bilo tako 
razkosano, da so spol ugotovili samo po eni goli dojki. Ostalo je 
Raftoja spominjalo v glavnem na prometno nesrečo leto prej v 
Eidsvågnesetu, ko so s tovornjaka v ostrem ovinku zleteli aluminijasti profili in dobesedno presekali nasprotni avto. »Morilec jo je ubil in razkosal tukaj,« je rekel eden od tehnikov. Ta podatek se je Raftoju zdel dokaj odveč, ker je bil sneg okrog 
trupla okrvavljen in ker so podolgovate krvave sledi nakazovale, 
da je bila prerezana najmanj ena arterija, medtem ko je srce še 
bílo. Zapisal si je, da mora ugotoviti, kdaj je ponoči nehalo snežiti. 
Zadnja nihalka je odpeljala ob petih popoldne. Seveda bi žrtev in 
morilec lahko prišla na vrh po stezi, ki se je vila pod jeklenicami. 
Ali pa sta se najprej odpeljala z nihalko na sosednji vrh Fjelltoppen, 
od tam pa peš prišla sem. Ampak ti sprehajalni poti sta dolgi, zato 
se je nagibal v prid nihalke. V snegu so bile sledi dveh oseb. Manjše so bile brez dvoma 
žrtvine, čeprav obutve niso videli, večje pa brez dvoma morilčeve. 
Vodile so proti stezi. »Veliki čevlji,« je ugotavljal mladi tehnik z upadlimi lici, trlica 
z otoka Sotra. »Najmanj 48. Sigurno orjak.« »Ne nujno,« se je uprl Rafto in poduhal zrak. »Odtisi so neenakomerni celo tukaj na ravnem. To pomeni, da ima tip manjše 
noge od čevljev. Mogoče nas je hotel zavesti.« Rafto je začutil poglede. Vedel je, kaj si mislijo. Da poskuša 
spet malo zablesteti, ta nekdanja zvezda, on, ki ga časopisi ljubijo, 
velika usta, markanten obraz, odločen in temeljit. Skratka, kot 



 ustvarjen za medije. Ampak na neki točki jih je prerasel, vse,"		Didakta	2014.0	da	da	115897.0	6963.0	
Leposlovje	trte prelom za tisk str2.txt	trte prelom za tisk str2	Trte umirajo stoje	Bogdan Novak	zgodovinski roman, ljubezen, kmetovanje	"Ana Sadar je ropotaje porinila v pečico lončeno skledo s praženim
krompirjem, zabeljenim z ocvirki. »Le kje hodi?« je jezno zagodrnjala.
Čakala je na moža, Mihaela Sadarja, konjarja v hotelu Osterberger, ki pa
so ga stari ljudje še vedno imenovali Pri zlatem noju. Že zdavnaj bi se
moral oglasiti na kosilo. Kumare v solati, ki jih je pripravila poleg
krompirja, so bile močno ovenele. Najrajši bi vse skupaj prijela in
vrgla v pomije, vendar se ni upala. Porabila je zadnje krompirje. Danes
bi moral Miha prinesti domov tedensko plačo, nekaj goldinarjev. Skrajni
čas, kajti pri hiši je že vsega zmanjkovalo. Živela sta iz rok v usta,
iz tedna v teden, od plače do plače. Ničesar nista mogla prihraniti.
Morala sta plačati kletno sobo v hiši na Gosposki ulici, točno nasproti
hotela. Drugo je šlo za hrano. Vzdihnila je in se usedla za vegasto
mizo. Naslonila je komolca na mizo in si pokrila obraz z dlanmi. Oh,
kako je bilo vse drugače še pred letom dni, ko sta se z Mihaelom vzela!
Bila je vsa srečna, da je lahko odšla iz kočarske družine Zalarjevih, ki
je životarila na Hinčevem hribu pri Krčevini blizu Ptuja. Njen oče Franc
Zalar je bil dninar pri okoliških vinogradnikih, mama Rozalija je
skrbela za tri otroke in ohišnico. Včasih, kadar ni bilo posebnega dela
doma, je šla pomagat očetu, da je bil kakšen krajcar več pri hiši. Potem
je na Jurjevem sejmu, ki je bil pri glavni ptujski cerkvi, posvečeni
svetemu Juriju, spoznala Mihaela. Čez leto dni, pred pustom, sta se že
vzela. Mislila je, da bo zdaj rešena revščine, vendar se je zmotila.
Miha je delal kot konjski hlapec pri bogatem hotelirju Francu
Osterbergerju, le opoldan je pritekel na kosilo, takoj nato se je
odpravil nazaj na delo. Vse dni je samevala v kletni sobi in čakala
nanj, da se je vrnil z dela pozno zvečer. Saj, sprva je bilo lepo, ko
sta bila vsa razžarjena od ljubezni in čisto na svojem. Ljubezen je še
kar trajala, ni mogla reči, da je Miha kaj manj pozoren do nje kot prve
dni, a vse se je sprevrglo v tako enolično in prazno življenje. In
takšno je bilo na petek in na svetek, kajti konjar pri Osterbergerju ni
imel prostega dne. Vedno je moral skrbeti za konja v štali za hotelom,
da sta bila čista, nahranjena in napojena, in kadar se je gospod
Osterberger kam podal, je moral Miha zapreči konje v koleselj ali v
tovorni voz, kar je pač potreboval, in mu biti še za kočijaža. Iz veže
je zaslišala ropot. Ker ni ponehal, je odprla vrata in pokukala na
temačen hodnik. Na lesenih stopnicah, ki so vodile v klet, je majavo
stal njen Miha. Z eno roko se je držal za steno, skušal se je skloniti,
da bi s prosto roko pobral svojo kapo s ščitnikom. Nevarno se je nagnil
naprej. Kazalo je že, da bo znova zgrmel po stopnicah, a se je rajši
usedel na stopnico. Zgrabil je kapo in si jo ogledoval v polmraku.
Nenadoma se je zahihital in si rekel: »Le kdo sploh potrebuje takšno
pomečkano in oguljeno kapo? Proč s teboj! Za bogatina nisi več dobra!« V
loku je zamahnil z roko in kapa je poletela navzdol. Pogledal je za njo
in opazil Ano med vrati. »Ljubica!« je zavpil. »Ljubica, kaj ti povem!«
Ana je zaloputnila vrata. Stekla je do postelje v kotu, se vrgla nanjo
in zajokala. Mihael se je ta čas ropotaje spustil po stopnicah in v temi
tipal za vrati. Ko jih je našel, je slišala drsanje rok, ki so iskale
kljuko. Vrata so se škripaje odprla. »Ljubica!« je zavpil Mihael. Obstal
je, ko je videl, da leži na postelji in joče. »Kaj ti pa je?« jo je
začudeno vprašal. »Danes pač ni dan za jok, ampak za veselje.« Usedla se
je in oprla roke v bok. Pisano ga je gledala, kako stoji pri vratih, se
maje na nogah in se ji smehlja kot bedak, ki se mu je prikazala Marija.
»Za veselje?« je zavpila nanj. »V kakšno veselje mi naj bo, da si prišel
domov pijan? Miha, še nikoli se ga nisi tako napil! A sem se s pijancem
poročila? Že tako sva brez ficka, zdaj boš pa vse za pijačo pognal!«
Mihael je odkimaval, vzdignil je roko, iztegnil kazalec in z njim nihal
sem ter tja pred obrazom. »Aa-aa! Nisva brez ficka, ljubica.« Globoko je
vzdihnil in zajel sapo, a preden je lahko nadaljeval, je Ana že spet
hlipala vanj: »Zadnje krompirje sem ti skuhala, pa se ti ni zdelo vredno
priti na kosilo! Niti krajcarja nimava več! Ti pa zapravljaš za pijačo!«
»Zdaj bo vse drugače,« je slovesno rekel Mihael in naredil nekaj
opotekajočih se korakov proti njej. »Zdaj ne bova več štela v
krajcarjih. Aa-aa! Samo še v goldinarjih. V srebrnih kronah in
goldinarjih, ljubica! In poleg krompirja bova lahko vsak dan jedla
meso.« Ana se je dvignila s postelje. Spravljivo je rekla: »A boš
jedel?« Ko je odkimal, je dostavila: »Potem pa pojdi spat in prespi do
jutra, ko boš moral spet na delo. Tole popoldansko pijančevanje ti bo
gospod Osterberger zagotovo odbil od plače!« Znova je planila v jok.
Mihael je spet odkimaval: »Aa-aa! Zjutraj ne grem več na delo. Sem
gospodarju odpovedal službo in se pustil izplačati, kar mi je bil še
plače dolžan. Zdaj ni gospod samo Osterberger, ampak sem tudi jaz gospod
Sadar. In to večji gospod kot Osterberger. Lahko že jutri kupim njegov
hotel, pa bom še sedel na lepem kupu denarja.« Ana je vila roke: »Ljubi
bog, čisto se ti je zmešalo! Službo si odpovedal? Od česa pa bomo
živeli? In kaj bledeš o bogastvu, ko še krajcarja ni pri hiši? Spat se
spravi!« »Poslušaj, ljubica,« ji je rekel Mihael in segel po njeni roki.
Iztrgala mu jo je. »Pusti me, pijandura!« je kriknila. »Šššš, Anica
moja,« ji je rekel in se sesedel na stol za mizo. »Viš, zdaj si tudi ti
gospa, večja gospa kot je Konstanca Osterbergerjeva.« »Blazniš!« je
šepnila Ana. »Čisto se ti je zmešalo od pijače.« »Od veselja se mi je
zmešalo,« se je smejal Mihael in vlekel iz žepa zmečkan časnik. Dal ga
je na mizo in skušal polikati z rokami izvod Pettauer Zeitunga. »Vidiš?«
jo je vprašal. »Vidiš to številko?« Iz notranjega žepa je izvlekel
listek cesarsko-kraljeve loterije in ga postavil na časopis. »In vidiš
to številko?« je spet ponovil Mihael. »Jezus, tudi za loterijo
zapravljaš?« se je zgrozila Ana. »Ja, nekaj kron sem ti utajil pri
prejšnji plači,« je pokimal Mihael, »da sem kupil srečko. Hvala bogu!«
Ana ga je gledala s stisnjenimi ustnicami in si brisala solze. Mihael ji
je pomigal z roko, naj pride zraven. Skozi solze je videla številke v
časopisu in številke na srečki. Spreleteli so jo mravljinci. Bile so
povsem enake. »Vidiš?« je trmoglavil Mihael. »Številke na moji srečki so
enake številkam v časopisu. In kaj piše nad temi številkami v Pettauer
Zeitungu? Glavni zadetek loterije habsburške monarhije! In tu spodaj:
vrednost dobitka je dvesto petdeset tisoč goldinarjev. Gospa Anica in
gospod Mihael Sadar sta lastnika dvesto petdeset tisoč goldinarjev! Pol
milijona kron! Ana, Gospod Bog naju je pogledal skozi veliko okno! Jutri
se bova peljala v Gradec po dobitek.« Ana je zajokala še huje. Zdaj je
jokala od presenečenja. Da sta takšna bogatina? Pol milijona kron?
Koliko je to denarja, si ni znala predstavljati. Za takšen denar si
lahko kupiš skoraj ves svet. Ljubi Bog, da ni to kakšna Mihetova
potegavščina? Ali pa je v časopisu pomota. Kako ji že rečejo? Tiskarski
škrat, menda. V naslednji številki bodo objavili, da je prišlo do napake
pri tiskanju poročila o loteriji, pa bosta že spet na beraški palici.
Miha se je od mize opotekel k postelji v kotu in se zviška zvrnil nanjo.
Tako je obležal in v hipu zasmrčal z blaženim smehljajem na obrazu. Ana
pa je obsedela za mizo in ga gledala z loterijskim listkom v roki.
Vendar jo je tesnoba minila, ko so si v ptujski mestni hranilnici in
posojilnici ogledali dobitno srečko, jo primerjali z objavljenimi
številkami v Štajercu in Mihaelu takoj posodili sto kron oziroma
petdeset goldinarjev. Podpisati je moral le pogodbo, da bo vsaj tretjino
svojega dobitka hranil v ptujski posojilnici in hranilnici. Sprva so
hoteli, da bi hranil pri njih celoten dobitek, a Mihael jim je pojasnil,
da pameten kmet nima vseh njiv na enem koncu vasi, ampak na več krajih,
ki jih vreme in ujme različno prizadenejo ali blagoslovijo, kakor že je.
Zato je sklenil, da bo imel tretjino denarja naloženega v Gradcu,
tretjino v Mariboru in preostanek na Ptuju. »Vidim, da boste znali umno
ravnati z denarjem,« se je kislo nasmehnil ravnatelj ptujske hranilnice
dr. Franc Jurtela, ki je osebno sprejel srečnega novopečenega bogatina.
»Veseli pa me, da ste prišli najprej v slovensko posojilnico in
hranilnico. Slovenci si bomo gospodarsko opomogli samo, če bomo imeli
lastne bančne ustanove in močan kapital v slovenskih rokah.« Pettauer
Zeitung je že objavil novico, da je glavni dobitek avstroogrske loterije
zadel gospod Mihael Sadar, doslej konjar pri hotelirju Osterbergerju.
Novico so povzeli drugi časopisi po monarhiji in novinarji s fotografi
so pridrli na Ptuj, ki je bil zanje zakotno štajersko mestece. A ko so
prispeli, sta se Ana in Mihael, oblečena v pražnjo obleko, že odpeljala
z vlakom proti Mariboru in naprej v Gradec. Na graški podružnici državne
loterije so ju sprejeli kot največja gospoda. Sam direktor podružnice ju
je prišel pozdravit. Povabil ju je v svojo pisarno, kjer jima je
postregel z belo kavo in rogljički, nato je prevzel dobitno srečko in
jima izdal o tem potrdilo. »Trajalo bo kakšen teden, da vama bo loterija
nakazala denar,« jima je pojasnil, »saj moram vajino zahtevo za
izplačilo poslati na dunajsko centralo loterije. Tule imate obrazec, ki
ga morate izpolniti, gospod Sadar.« Ko je videl njegove grčave roke in
obupan pogled, je hitro dostavil: »Seveda vam bom pomagal. Glejte,
navesti morate račun, na katerega vam nakažemo. Predlagam vam, da
vpišemo graško štajersko hranilnico in posojilnico. Še danes pri njej
odprite račun in mi sporočite njegovo številko. Ko bo denar na računu,
pa ga prenakažite, kamor želite. Tako bo najpreprostejše.« Vpisal je
podatke, vmes kaj vprašal, nato je obrazec porinil po mizi pred Mihaela.
»Samo še podpišite, gospod, in zadeva bo tekla naprej kar sama od sebe
po ustaljenih poteh. V tednu dni boste imeli denar.« Mihael se je
podpisal z okorno pisavo. Nato sta se z Ano odpravila v štajersko
hranilnico, kjer sta odprla račun, na katerega sta morala položiti
goldinar. Odnesla sta številko računa v podružnico loterije. Odšla sta
še v hotel in najela sobo za teden dni. Ana je gledala razkošno hotelsko
sobo, pobožala je mehko odejo na postelji in šepnila: »Še vedno ne morem
verjeti, da je to res. Kaj, če nama bodo čez teden dni rekli, da je bila
le pomota? Kako bova vrnila sto kron ptujski hranilnici?« »Če bi bila
pomota, se nama ne bi povsod klanjali,« se je nasmehnil Miha. »A ni ta
soba predraga za naju?« je podvomila Ana. »Krono na dan! Po osebi! Pa
takšno razkošje! A ne bi najela kaj skromnejšega?« Mihael se je samo
brezskrbno smejal. On se je takoj vživel v njuno bogastvo. »Za bogatina
ni krona na dan nič, a razumeš? Jasno, da denarja ne bova razmetavala po
nepotrebnem, a marsikaj si lahko privoščiva, ne da bi se nama kaj
poznalo. Pojdi, peljem te v mesto. Privoščila si bova najboljšo telečjo
pečenko!« Še istega dne so ju odkrili novinarji. Fotografirali so ju in
naslednji dan sta bila na naslovnici časopisa. Fotografijo so povzeli
časniki po vsej državi. Še pred koncem tedna je začela v njun hotel
prihajati pošta na njuno ime. Z vseh koncev monarhije so jima pisali
ljudje, ki so ju prosili za nekaj goldinarjev, nekateri so ju prosili za
manjša in večja posojila. Vmes so bila pisma, katerih pošiljatelji so
jima ponujali vrtoglave dobičke, ki bi jih dobila, če bi podprla njihove
investicije. Iz Salzburga jima je pisal nekdo, ki je trdil, da je izumil
perpetuum mobile, stroj, ki se vrti brez prestanka, ne da bi za to
potreboval kakšno energijo. Za njegovo izdelavo je hotel postaviti
tovarno in predlagal je Mihaelu, naj postane njegov družabnik z zajetno
vsoto sto tisoč goldinarjev. Takšnih pisem izumiteljev in predlogov sta
prejela kar nekaj. Mihael se je smejal, ji na glas prebiral pisma, nato
jih je metal v koš. Ana je bila dobrega srca in je predlagala, da bi
morda vseeno največjim revežem med prosilci poslala nekaj kron. Miha se
je samo smejal: »Tako lahko v enem dnevu razdeliva vse, kar sva dobila.
Ana, naju, samo naju je Bog pogledal skozi veliko okno. Če bova komu
pomagala, so tu najprej najini starši, najini družini. Predvsem pa bova
uživala sama.« »Miha,« je oklevala Ana. »Kaj?« »A me boš vedno ljubil?
Čeprav sva zdaj bogata?« Mihael jo je resno pogledal. Vzel je v roke
njen obraz in jo poljubil. »Vedno te bom ljubil,« ji je slovesno rekel.
»Ančka, saj sva si vendar prisegla pred Bogom, da bova ostala skupaj v
revščini ali bogastvu, v zdravju in v bolezni. Zato sem te tudi izbral,
ker sem verjel in še vedno verjamem, da me iskreno ljubiš zaradi mene
samega in da bi me zvesto ljubila tudi, če bi ostal še naprej Ostermanov
konjar. Ločita naju lahko samo kramp in lopata, kakor pravijo stari
ljudje, samo smrt naju lahko spravi narazen, a upam, da je do tega še
daleč, da bi nama kopali s krampom in lopato zadnje prebivališče.«
»Pšššt!« mu je Ana položila prst na usta. »Ne govori tako samopašno, da
te ne bo slišala usoda.« Ves teden sta pohajkovala po mestu. Kupila sta
si obleke po zadnji modi. Komaj jo je prepričal, da si je po pomerjanju
tudi katero kupila, ker se je vedno izgovarjala, da ima eno boljšo
obleko dovolj za vse življenje. Jedla sta po najboljših gostilnah,
zvečer sta plesala v gostiščih in si privoščila kakšno kupico vinca.
Zadihana sta se vračala v hotel, kjer sta se na snežno belih, vsak dan
zamenjanih rjuhah vroče ljubila. Ob koncu tedna sta se odpravila v
hranilnico, in kakor jima je bil obljubil ravnatelj loterijske
podružnice, je bil denar na računu Mihaela Sadarja. Vsoto so mu vpisali
k že vplačanemu goldinarju, nato so jo zapisali še v Mihaelovo hranilno
knjižico. Iz banke sta šla v bližnje gostišče in si na vrtu naročila
pivo. Kar nista se mogla nagledati hranilne knjižice, v kateri je bila
najprej s številko, nato še z besedami zapisana vrtoglava vsota dvesto
petdeset tisoč in en goldinar. Pol milijona in dve kroni. »Saj sanjava!«
je še vedno dvomeče vzdihnila Ana. »Vsekakor bova zdaj sanjala lepe
sanje do konca življenja,« se je nasmehnil Miha, spravil knjižico v
notranji žep suknjiča in se skrbno pogladil po prsih, da je pod prsti v
blagu začutil, kje knjižica varno počiva. Z jutranjim vlakom sta se
odpeljala do Maribora, kjer sta v hranilnico naložila tretjino vsote.
Enako sta storila v ptujski posojilnici in hranilnici. Mihael je hkrati
vrnil posojilo, ki ga je bil vzel za potovanje v Gradec. Oblečena v
elegantne graške obleke in vsak s svojo natlačeno potovalko v roki sta
odšla po Gosposki ulici do svoje kletne čumnate. Po tistih lepih
hotelskih sobah v Gradcu se je Ani njeno bivališče zazdelo skrajno
zanemarjeno in ubogo. »Čimprej se bova morala preseliti,« je vzdihnila.
»Le kam?« »To prepusti meni,« ji je rekel Mihael. »Razgledal se bom po
Ptuju in okolici. Našel nama bom primerno posestvo in hišo. Živela bova
na svojem.« Ni ji dosti govoril o svojih načrtih, a Ana se zato ni
vznemirjala, saj mu je zaupala. Vsako jutro se je po zajtrku odpravil v
mesto. Lepega dopoldneva se je pripeljal pred hišo s kolesljem, v
katerega je bil zaprežen močan delovni konj pincgavske pasme. Vrgel je
vajeti v roke fantu, ki je postaval pred hišo. Stisnil mu je v roke
tretjaka in mu zabičal, naj popazi na voz in konja. Stekel je v klet in
zavpil Ani: »Pridi, Ana, greva na svoj novi dom! Pospravi, kar je vredno
vzeti s seboj, drugo bova pustila tukaj.« Izkazalo se je, da je bila Ana
že skoraj pripravljena, kot da bi slutila, kaj ju čaka v naslednjih
dneh. Podala mu je torbi z oblekami, da ju je odnesel na voz. Ko se je
vrnil, mu je že tiščala v roke vrečo iz jutovine, v kateri je žvenketala
posoda, kar sta je imela. Sama si je zavezala culo iz rjuhe, v katero je
zavezala skromno posteljnino. Odšla sta po stopnicah v prostorno vežo
hiše na Gosposki in po njej na cesto. Vrgla sta vsak svoj zavitek na
zadnji del koleslja. Okoli voza se je že nabralo nekaj radovednežev.
Razpirala so se tudi polkna na oknih sosednjih hiš in na ulico so
pogledala zijala. Še gospod Franc Osterberger je prišel pred svoje
gostišče. Pristopil je in stresel Mihaelu roko: »Gospod Sadar,« je
slovesno rekel svojemu nekdanjemu konjarju, »vso srečo vam želim na
vašem novem domu. Naj vaju Bog blagoslovi. A ne pozabite kdaj priti tudi
na požirek vina v naš hotel.« Dvignil je klobuk in se priklonil še Ani.
»Gospa!« ji je rekel. Ana in Mihael sta zlezla na kozla, Miha je vzel
vajeti iz dečkovih rok in tlesknil z njimi po konjskem hrbtu, da se je
žival premaknila. Kočijaž je sedel na kozlu vzravnano, Ana je imela ob
njem rosne oči. Voz je zadrdral po mestnem tlaku. Tik preden sta zavila
z Gosposke na levo po klancu navzdol proti Dravi, se je ozrla. Ljudje so
še stali na ulici in jima mahali. Tudi sama je vzdignila roko in jim z
oklevanjem pomahala. Tam zadaj je ostajal brlog, v katerem sta živela
človeka skoraj nevredno življenje v bedi in revščini, mračna čumnata v
kleti skoraj brez dnevne svetlobe. Kot krta sta bila zakopana pod ulico
in pod bremenom pomanjkanja. Zdaj sta se peljala raju naproti. Ljudje so
jima z ulice in oken mahali. Zavistno, a nič škodoželjno, so razmišljali
o srečnem paru, ki se je iz revščine peljal v blagostanje. Vsak bi si
želel biti na njunem mestu. Še bogati Osterberger bi zamenjal z njima,
kajti tolikšnega bogastva le ni imel. Koleselj je zavil na levo in jim
izginil izpred oči. Ana je pogledala spet naprej in vzdihnila od
vznemirjenja. Mihael se ni niti enkrat ozrl. Vse tisto je želel čim
hitreje pustiti za seboj kot moraste sanje, ki jih je treba pozabiti.
Živel je le še za prihodnost. Zato je ošvrknil konja z bičem, ko sta
prišla na ravno cesto ob Dravi, in kriknil: »Naaa, Ruuufuuus!«, da se je
pognal v lahen dir proti Vičavi. »Sem mislila, da greva k mojim,« je
pripomnila Ana, ko sta v Vičavi namesto proti Krčevini zavila na desno
proti Štukom. »Pri tvojih se bova oglasila drugič,« je zagodrnjal Miha.
»Ne boj se, tudi zanje bova poskrbela, kot se spodobi, da otroci
spoštujejo starše. A to kdaj pozneje. Najprej bova uredila svoj dom.« O
svojih starših ni rekel besede. Saj jih tudi ni poznal. Njegova mati ga
je zapustila kot novorojenčka pri križniških sestrah na pristavi
križniškega reda v Muretincih, kjer je bila sirotišnica. Nekaj časa so
zanj skrbele nune, potem so ga dale za hlapčka pri Osterbergerju, kjer
je odrasel. Očeta verjetno še mati ni poznala. Rufus je vlekel koleselj
skozi Štuke proti Mestnemu Vrhu, ki so mu Ptujčani rekli tudi Stadtberg
ali po domače kar Štotperk. Tam ga je Miha usmeril proti Mogili na
Mestnem Vrhu. Pot je zavila navkreber v kopast hribček, ki je bil
porasel s propadlim vinogradom. Kdaj pa kdaj je cesta zavijugala, da je
laže premagovala strmino. Kmalu sta bila na vrhu, kjer je bila prijetna
planotica. Na njenem dnu je stala precej gosposka hiša, štok, kot so
domačini rekli zidanici, vinogradniški hiši, ki je bila vselej zidana v
nadstropju, na štok. Pred njim je Miha ustavil voz in skočil s kozla.
Izpregel je Rufusa in ga privezal k velikanskemu kostanju na dolgo vrv,
da se je lahko pasel po travi, ki je preraščala okolico. Vrnil se je k
Ani, ki je še kar sedela na vozu in strmela okoli sebe. »Ta lepa
gosposka hiša? Jezus! Ta štok je najin?« se je čudila. »In zemlja okoli
hiše?« Miha ji je ponudil roko, da je lažje zlezla z voza. Popeljal jo
je na rob planotice levo od hiše in ji pokazal zanemarjen vinograd.
»Vidiš, moja ljuba, ves ta vinograd do dna hriba je najin.« Vlekel jo je
na čelno stran planote, po kateri sta se pripeljala. Tam se je ostanek
vinograda nadaljeval. »Tule, vse do vznožja hriba, je vse najino.«
Smejal se je, bil je prešerne volje, ko jo je vlekel še na desno: »Tudi
ti vinogradi do dna hriba so najini.« Za hišo pa ni bilo trt, ampak se
je na trati po bregu širil sadovnjak. »Vidiš, kraljica najinega doma,
tale sadovnjak do vznožja hriba je ves najin. Cel hrib, ki se imenuje
Mogila, je najin, vsega devet hektarjev. Sem ga že prepisal v zemljiški
knjigi na najino ime. Zdaj bova vinogradnika in pridelovala bova
najboljše vino na Ptujskem. Vinogradi so na odlični, južni, jugovzhodni
in jugozahodni legi in bodo dajali najboljše grozdje, ko jih bova
obnovila. Poslej se bo temu hribu reklo Sadarjeva Mogila.« »Ne morem
verjeti,« je vzdihnila Ana. »Takšno bogastvo! Toliko zemlje! Koliko
denarja bo šlo šele v obnovo vinogradov.« »Najprej bova obnovila in
povečala štok,« je rekel Miha. »Ne bova tako kot gospoda, ki živi v
mestu in ima v vinogradu samo štok, gosposko hišo za ob koncu tedna ali
ob večjih delih. Živela bova, kjer bova delala vsak dan. Potem bova
tamle pod kostanji v hrib izkopala prostor za vinsko klet. V njej bova
imela sode in največjo prešo na Ptujskem. Poleg kleti bosta hlev za
konja in kravico, zraven kolnica, svinjak in drvarnica. Ko bo vse to
končano, bova šele začela z obnovo vinogradov. Ne boj se, cel hrib sem
dobil za borih triindvajset tisoč goldinarjev, zato imava denarja še
dovolj. Prejšnji lastnik je odšel v Ameriko že pred leti in je prodajal
posestvo dolga leta prek svojega odvetnika. Trtna uš mu je uničila vse
trte, denarja za obnovo ni imel in zato je povezal culo ter odšel čez
morje. Hrib je dolga leta sameval. Prav na naju je počakal.« »Pa saj
tega sploh nisva potrebovala,« se je čudila Ana. »Nisva,« ji je
prikimal. »Lahko bi do smrti živela samo od obresti. A denar lahko vedno
propade. Zemlja ostane. In človek mora živeti od svojega dela, ne od
obresti. Je že v Svetem pismu zapisano, da moramo živeti v potu svojega
obraza. V brezdelju se vse spridi.« »To je res,« se je strinjala. »Tako
govoriš kot naš župnik Jurčec.« Peljal jo je še v hišo. Spodaj je bila
velika vinska klet z nekaj raz- padajočimi sodi. V nadstropju dve sobi
in kuhinja. »Zgoraj bova živela, medtem ko nama bodo preurejali štok,«
je povedal Miha. »Sem že naročil mojstre z delavci za prihodnji teden.
Sedanjo vinsko klet bodo preuredili v veliko kuhinjo, dnevno sobo,
kopalnico in izbo. Na zahodni strani bodo prizidali še veliko sobo.
Zgoraj bodo uredili nadstropje enako, da bodo imeli prostor tudi najini
otroci.« Peljal jo je spet pred hišo in ji kazal, kje bodo dozidali
hišo. »Vse to bo za naju preveliko,« je vzdihovala Ana. »Iz kletne
čumnate pa v takšno pretiravanje.« »Nič ne bo preveliko, saj se bo
družina razmnožila,« ji je prigovarjal. »Bog naju bo blagoslovil z
otroki. Bodo vsaj imeli kje biti. Ne bomo se stiskali. Vidiš, tele tri
vitke smreke bodo pustili, da bodo rasle pred hišo. In tudi divje
kostanje. Drevje je še mlado in poleti bo z južne strani dolgo dajalo
hlad hiši.« »Kakor rečeš, povsem ti zaupam,« je rekla in ga ljubeče
prijela pod roko. Vzel je izpod sedeža na koleslju cekar in jo povabil k
veliki mizi pod osrednjim divjim kostanjem, ki je bil najstarejši, zato
tudi najbolj košat. »Pridi,« ji je rekel. »Spotoma sem se oskrbel s
prigrizkom, da ne bova že prvi dan stradala.« Na mizo je zložil hlebec
kruha, steklenico belega vina, suho domačo salamo, kos mesa iz tunke in
lonček zabele. »Samo po kozarca, krožnike in nož stečem,« mu je rekla in
pohitela k vozu. Pobrskala je po jutovinastem žaklju in iz časopisnega
papirja odvila kozarca, krožnika, od nekod je pričarala leseno desko in
velik nož. Zasopihana je prihitela k mizi in postavljala nanjo posodje.
»Koliko zapravljaš,« mu je ljubeče očitala in zmajala z glavo. »Saj bi
bila dovolj samo zabela.« »Ljuba Ana, navadi se že tega, da si gospa, ki
ji ni treba gledati na vsak krajcar!« »Ne morem, dolgo bo trajalo, da se
bom pogospodila,« je vzdihnila. Potem je nepričakovano skrila roke v
obraz in zahlipala. »Še zdaj ne morem verjeti, da je vse to res,« je
ihtela. »Da je vse tole najino in še več. Ljubi Bog, ne igraj se z
nama!« Objel jo je okoli ramen in jo stisnil k sebi. »Ššš, ššš!« ji je
prigovarjal. »Nikar ne joči, no, saj niso takšne sanje, kot misliš. Bova
morala v vinogradu trdo delati. Daj, prigrizni malo, da boš pri moči za
delo.« Nasmehnila se mu je skozi solze. Vzela je kos kruha, si ga
namazala z zabelo in čeznjo položila dve tenki rezini mesa iz tunke.
Nalil ji je kupico vina, laškega rizlinga. Ko sta trčila s kozarcema, ji
je slovesno rekel: »Na najino zdravje, na zdravje najinih otrok, ki še
niso rojeni, in da bi nama poslej bilo življenje samo lepo. Da bi trte
bogato rodile in bi pridelovala najboljše vino!« »Na najino srečo!« je
šepnila in si s hrbtno stranjo roke obrisala solze. Izpila sta kupici do
dna. Jedla sta in on ji je s polnimi usti razkladal, kakšne načrte ima.
»Obnovila bova hišo. Medtem bom tvojima staršema dokupil zemljo in
vinograd, da bosta lahko živela od svojega. Že imam nekaj ogledanega.
Potem bova zidala klet in obnavljala vinograd. Veliko dela bo. A ko bo
to urejeno, bova že lahko imela otroke. Poslala jih bova v najboljše
šole. Zato denar ne sme ležati v banki. Ravnatelj mi e rekel in strinjam
se z njim, da mora denar delati zate. Na Ptuju bom kupoval hiše in
stanovanja in jih dajal v najem, tako tudi v Mariboru in Gradcu. Boš
videla, to je šele začetek najine sreče.« »Samo če me boš vedno ljubil,
Mihael,« mu je rekla z resnobo v glasu. Objel jo je in poljubil. »Zato
sem te vzel pred Bogom in pred ljudmi, da te bom ljubil, dokler naju ne
ločita kramp in lopata,« je šegavo dejal. »Saj sva si prisegla pred
oltarjem.« »Hvala bogu,« je zamišljeno rekla, »da se ljubezni, dima in
kašlja ne da skriti.« Sonce je sijalo, vendar ju ni doseglo pod debelim
in košatim kostanjem. Črički so prepevali vsenaokrog v siceršnji tihoti.
Zdelo se jima je, da sta v raju.

3 Naslednji teden je prišel zidarski mojster Zidanšek. Dolgo si je
ogledoval hišo, spraševal je Ano in Mihaela, kaj bi rada kje imela,
potem se je usedel za mizo in začel risati skice. Najprej načrte
spodnjih prostorov, potem je dorisal še prizidek. Dimnik obeh kuhinj je
speljal tako, da je bil na podstrešju še prostor za dimnico, v kateri
bodo sušili meso, gnjati, salame in klobase. Potem si je ogledal
prostor, kjer naj bi postavil novo vinsko klet in hlev s kolnico in
svinjakom. Tudi za to stavbo je narisal grobo skico. »Večjo klet hočem,«
je pripomnil Mihael, ko je začel mojster pisati mere. »Še enkrat večjo.
V njej bo ena največjih stiskalnic za grozdje v tem koncu dežele. In ob
stenah bodo velikanski sodi po šest, sedem tisoč litrov, morda še večji.
In police za steklenice, polnilnica. Prostor z veliko mizo, pri kateri
bomo okušali vina. Po vsej hiši nova okna in nova vrata, tudi podboji in
novi podi.« »Jutri pridem z delavci,« je pokimal mojster Zidanšek, ko je
bilo vse domenjeno. »Najprej s kopači, da bodo izkopali gradbeno jamo za
prizidek, potem bodo šli kopat jamo za vinsko klet. In nekaj zidarjev
bom pripeljal, da bodo začeli podirati stene v spodnjem delu štoka.
Zjutraj bom imel narejen grob predračun, in če vam bo prav, bomo
pljunili v roke.« Tako se je tudi zgodilo. Ko si je Miha zjutraj ogledal
predračun, je pljunil v desnico in jo pomolil mojstru Zidanšku. Tudi on
se je naredil, kakor da si pljuva na dlan, in stisnila sta si roki.
Delavci so se lotili dela. Miha je popravil ročno črpalko, ki je bila
nad vodnjakom pod starim kostanjem. Treba je bilo zamenjati usnjeno
tesnilo, potem je na pritiskanje kovinske ročice spet pritekla voda,
hladna studenčnica. Ana se je razveselila: »Samo da je voda pri hiši.
Brez nje bi nama bilo težko.« Potem se je Mihael s kolesljem odpeljal na
Ptuj z listkom, ki mu ga je dala Ana. Na njem je pisalo, kaj vse
potrebujeta za gospodinjstvo: moko, sladkor, praženo ječmenovo kavo,
mast, začimbe, sol, koruzni

zdrob, suho meso, fižol, krompir in še na desetine drugih stvari, ki
sodijo v shrambo skrbne gospodinje. Treba je bilo vsak dan kuhati za
njiju in za delavce, ki so bili zaposleni pri gradnji hiše in vinske
kleti. Peči kruh in pogače. Postreči z vinom in slatino iz Rogaške.
Delavci so bili zadovoljni. Povedali so mojstru Zidanšku, da še pri
nobeni hiši niso jedli tako obilno in dobro. »Tako je pri bogatinovi
mizi,« je pokimal mojster Zidanšek. »Še od drobtin, ki padejo z mize, se
lahko do sitega naješ.« Minevali so dnevi in tedni. Spodnji del štoka je
bil že preurejen in ometan s finim ometom. Tudi prizidek je bil narejen
do slemena in zdaj so tesarji pripravljali zanj ostrešje. Prebili so
tudi prehod iz štoka v novi del hiše in vzidali vrata. Medtem je Mihael
vse dneve garal v zanemarjenem vinogradu. Od jutra do večera je
izkopaval zanemarjene trte in jih metal na kup tik pod vrhom. »S tem se
bom igračkal pozimi, ko ni drugega dela,« je pojasnil Ani. »Debelejše
konce bom razsekal za drva, manjše veje za dračje, ki ga bom povezal v
butare. Leta bova lahko kurila samo s trto. Trtin les je imeniten tudi
za prekajevanje mesa in klobas, ker tako prijetno diši.« Vsak dan ji je
vseeno nasekal nekaj trt, da je imela sproti drva za v peč. »Saj bi ti
pomagala,« se je opravičevala Ana, »pa imam toliko dela s kuhanjem za
delavce. Veš, da sem vajena dela v vinogradu.« »Nič se ne opravičuj,
Ana,« ji je odvrnil Miha. »Vsak naj naredi svoje, kar je najbolj
potrebno.« »Koliko trt je,« je pripomnila Ana neko nedeljsko popoldne,
ko ni bilo delavcev pri hiši zaradi gospodovega dne. »Kakšni kupi so
nastali pod vrhom.« »Ja, je bila trta zelo gosto posajena, kakšnih šest
tisoč trsov na hektar. Sam jih bom posadil manj, največ tri tisoč. Velik
pridelek daje slabo vino. Če je manj trt, je več prostora med njimi, da
pride sonce vmes. In vsaka trta ima več zemlje, iz katere črpa. Pri
zeleni rezi bom kar odločen, naj bo manj grozdov, ki bodo zato močnejši
in slajši. Tudi vršičkal bom trto

odločno. Tudi obrezoval kar dosti, dokler bo trta mlada, medtem ko pri
starejših trtah ne bom več ostro rezal, da bo boljši pridelek.« »Koliko
trt pa bova potem sploh imela?« se je začudila Ana. »Zemlje za vinograd
je šest hektarjev in pol,« je vedel Miha. »Kakšnih devetnajst do dvajset
tisoč trt bom zasadil, pol manj, kot jih je sedaj.« »Ljubi bog! Tolikšno
bogastvo?« je ostrmela Ana. »Oče ima komaj dvesto trsov.« »Ja, bo tudi
precej stalo,« je prikimal Miha. »Sadike in kolje kakšnih dva tisoč
goldinarjev. Celo premoženje. A potem bo samo raslo in se bo grozdni sok
točil v sode ter spreminjal v vince, ki ga bova prodajala po vsej
Štajerski, morda celo po Avstriji. Tako se nama bo denar z leti povrnil.
Kakor bo vince teklo v sode, tako bo denar žvenketal v najino mošnjo.
Tudi za svojega očeta se ne boj. Dokupila mu bova zemljo za vinograd, da
bo imel vsaj tisoč trsov. Lahko bo preživljal družino z vinom. Če bo
hotel, mu lahko vsako leto odkupim grozdje, ki ga bo pridelal. In lahko
bo kletaril pri meni za pošteno plačilo.« »Ja, na vinograd in na vino se
zares spozna,« je prikimala Ana, ki je kar zažarela ob misli, da bo
preskrbljena tudi njena družina. Na začetku poletja je bil štok že
prezidan v veliko gosposko hišo s prostornim stanovanjem v pritličju in
v nadstropju. Mihael in Ana sta si že prej narisala v zvezek
razporeditev sob in v načrt posamezne kose pohištva. Do jeseni je mizar
Nograšek obljubil, da bo vse narejeno: omare, postelje, mize, stoli,
omarice, skrinje, vse, kar sta želela v novi hiši. Proti koncu jeseni je
bilo vse trsje izkopano. Mihael je vpregel Rufusa v plug in začel orati
vinograd od spodaj. Z vsako naslednjo brazdo se je bolj približeval
vrhu. Ves teden je oral. Tako konj kot on sta bila na koncu vsa
izčrpana. Izpregel ga je in potrepljal po hrbtu: »No, Rufus, končala
sva. Zdaj ti bom dal merico ovsa za priboljšek in vedro vina, pomešanega
z vodo in nadrobljenim kruhom, da prideš do novih moči. K sreči imaš že
tudi hlev pod streho. Vsi smo prišli do svojega doma!«

Tudi vinska klet je bila dokončana, zraven sta zrasla hlev za konja in
krave, kolnica, na drugi strani pa še hlev za tri prašiče, svinjska
kuhinja in dimnica, ki sta jo sprva načrtovala v hiši, a sta se potem
premislila. Toda naslednji dan sta bila spet pri oranju: Rufus pred
plugom, Miha za njim. Ana ga je prosila, da ji je za hišo, na severni
strani tik pod vrhom, zoral precejšnjo njivo za ohišnico. Potem je bilo
glavno delo opravljeno. Njiva bo čez zimo v prahi in spomladi si bo na
njej uredila zelenjavni vrt. Dan pozneje je mizar Nograšek pripeljal
pohištvo. Vse je bilo iz češnjevega in orehovega lesa. Spalnice in
dnevne sobe v češnji, vse drugo, kar je moralo biti trpežnejše, iz
oreha. Novo se je svetlikalo od pološčenosti. Nograšek je s pomočnikoma
nosil z dveh vozov omaro za omaro, omarico za omarico, skrinjo za
skrinjo, posteljo za posteljo, mize in druge večje kose je sestavljal v
sobah. Razporejal jih je, kakor mu je ukazala Ana. Na podstrešje so po
širokih stopnicah odnesli skrinje za moko in zrnje. Vse staro pohištvo
so znesli pred drvarnico, ki je bila poleg kolnice, da ga bo pozimi Miha
razsekal za v peč. Tisti večer sta se ljubila v novih posteljah, ki niso
niti enkrat zaškripale. Ko sta se nehala ljubiti, se je stisnila k njemu
in mu šepnila: »Naj najina sreča traja večno, Miha. Kar ne znajdem se,
ko vse tako hitro poteka in se spreminja. Spomladi sva bila še na
beraški palici, zdaj sva v tem razkošju dva bogatina. Ljubi bog, da se
le ne bi kaj sfižilo!« »Bog nama je že naklonil največ, kar nama je
lahko,« je zastokal Miha. »Vse drugo je odvisno od naju. Treba bo trdo
delati, a tega se ne bojim.« »In do smrti se morava ljubiti,« je tiho
dodala Ana. Bila mu je hvaležna, ker jo je nežno stisnil k sebi in
zaspal kar v njeni postelji, ne da bi jo nehal objemati.

4 V soboto je Ana vstala že zgodaj in zakurila v veliki kmečki peči, ki
je iz kuhinje segala v njuno spalnico. Nato je na deski začela mesiti
kruh. Običajno je zamesila dva hlebca iz ržene moke, da sta imela kruh
za štirinajst dni, tokrat je naredila tri. Pa še testo za makovo in
orehovo potico. Ko je dala kruh in potici že drugič vzhajati, je
zamesila še hlebček jajčnega testa za jušne rezance. Vse, kar je
potrebovala, ji je prejšnji dan pripeljal Miha s Ptuja. Tako je ves dan
pekla. Najprej kruh, potem potici. Testo za rezance je razvaljala čim
tanjše in ga razrezala na trakove, ki jih je narezala v rezance, kot las
tenke. Razgrnila jih je po pladnjih, ki jih je zvečer, preden sta šla
spat, porinila sušit v že skoraj ohlajeno, a še toplo krušno peč. Hlebci
kruha in potici, vse to je bilo že na varnem v hladni shrambi na severni
strani hiše. Prihodnji dan je spet vstala zgodaj in zakurila v velikem
zidanem štedilniku, ki je stal poleg odprtine krušne peči. Na ploščo je
pristavila velik lonec, v katerem je iz stare kokoši in zelenjave kuhala
juho. Mladega piščanca je razkosala in ga povaljala v moki, jajcu in
drobtinah, da je bil pripravljen za pohanje. V pečico na desni pod
kotličkom za toplo vodo je porinila pekač, v katerem je pekla velik kos
svinjskega hrbta. Prav prijala ji je toplota od peči, kajti zunaj je bil
že mrzel oktober. Vse je dišalo po snegu in prahi v vinogradu ter za
hišo sta počivali. Tudi Miha je vstal zgodaj. Po zajtrku, ko je
pogoltnil umešana jajca in zagozdo kruha, si je dal nekaj opraviti okoli
vinske kleti, vrgel je konju otep sena, potem je postopal po kolnici in
se sprehajal v mrazu, odet v debelo zimsko suknjo, ki mu je segala do
srede stegen. Klobuk si je gizdavo potisnil čisto nazaj. Še dobro, da ni
bilo vetra, ki bi mu ga takoj odpihnil, važiču, je šegavo pomislila, ko
ga je za hip opazovala skozi okno. Malo pred poldnevom ji je prinesel v
kuhinjo še naročaj drv in jih zložil v odprtino za kurjavo, ki je bila
desno od štedilnika, pod pečico.

»Zdaj torej grem!« je pribil in pokimal. »Pazi nase!« mu je rekla in ga
poljubila na lice v slovo. Iz kolnice je za rudo privlekel koleselj,
pogrnil čez dva sedeža odeji, nato je zapregel Rufusa, sedel na sprednjo
klop, tlesknil z bičem in se odpeljal po peščeni poti v dolino. Namenjen
je bil na Hinčev hrib pri Krčevini, kjer je na voz naložil Anino mamo
Rozalijo, očeta Franca ter Aninega brata Frančeka in sestro Marico. Oba
sta bila mlajša od Ane. Franček je bil potegnjen, suhljat
šestnajstletnik, Marica jih je imela deset. Na Hinčevem hribu so ga že
čakali. Bili so pražnje oblečeni, saj jih je hči Ana z možem Mihaelom
prvič povabila na njun novi dom na Sadarjevi Mogili. Vseeno je njihova
pražnja obleka delovala nekako oguljeno in obnošeno poleg Mihaelove nove
graške obleke po zadnji modi. Oče Franc je prisedel k Mihaelu na
sprednji sedež, mati Roza je sedla na drugi sedež skupaj z Marico in
Frančekom. Konj jih je odpeljal nazaj. »Ja, zdaj si velik gospod, Miha,«
mu je rekel tast Franc med vožnjo. »In naša Ana gospa. Je imela srečo,
da te je vzela.« »A si vsak mesec kupoval srečke?« je hotel vedeti
Franček. »Nak, samo enkrat sem jo kupil in takoj zadel premijo,« se je
nasmehnil Mihael. »Kar nekaj mi je reklo, da bom zadel. Kot bi mi angel
za hrbtom prišepnil, naj grem po srečko. Dotlej sem vedno gledal gospoda
Osterbergerja in drugo ptujsko gospodo, pa sem razmišljal o tem, kako
krivičen je svet, da se eni vozijo okoli s koleslji, drugi moramo peš
ali pa smo za kočijaža v gosposkem koleslju. Eni štejejo cekine v svojih
mošnjah, drugi bakrene vinarje. Eni se odevajo v gosposke obleke in
spijo v pernicah, drugi nosimo raševinaste cunje in spimo na slamaricah.
Angel pa mi je kar prišepetaval, naj si grem kupit srečko, da bom lahko
tudi sam postal gospod. No, niti v sanjah nisem pričakoval glavne
premije; bil bi zadovoljen že z manjšim bogastvom. Da bi si le lahko
kupil svoj vinograd, kakšnih tisoč trsekov, sem si mislil, pa bi prijel
srečo za brado. Da nama ne bi bilo treba z Ano takšne revščine tolči od
jutra do večera, od večera do jutra.«

»Eh, tebi je uspelo,« je vzdihnil Franc, čeprav nič zavistno. Bila je le
ugotovitev. V zadregi se je z desnico pogladil po kratkih brkih. »Drugi
pa bomo še naprej spali na slami in hodili peš ter bosonogi.« »Mogoče se
bo pa tudi za vas spremenilo življenje,« je dvoumno rekel Miha, vendar
ni hotel nadaljevati tega pogovora, zato je ošvrknil konja, da je
hitreje potegnil. »Le, vleci, Rufus, dobro potegni, kajti Ana nas že
težko pričakuje s kosilom.« »Si zadovoljen z njeno kuho?« se je
nasmehnil Franc. »Ne samo z njeno kuho, tudi drugače je skrbna in
delovna, poštena žena. Komaj čakam, da bova dobila kakšnega otroka, saj
bo dobra mati,« je kimal Mihael. »Zaradi Ane sem še posebej vesel, da
sva prišla na zeleno vejo, saj si zasluži boljše življenje. Vedno me je
bilo sram, ker ji doslej nisem mogel ponuditi več od močnika in
slamarice, čeprav sem, bog i bogme, garal od jutra do večera pri gospodu
Ostermanu.« »Kuhanja se je naučila pri meni,« je zadovoljno rekla
Rozalija. »Tudi poštenja smo jo učili in delavnosti, čeprav je nikoli ni
bilo treba kaj posebej priganjati, saj je vedno rada prijela za vsako
delo. Še odrivala me je od njega. \'Kar pustite, mati, bom jaz
postorila\', mi je vedno pulila delo iz rok.« »No, zdaj smo že blizu,«
je rekel Mihael in zardel od ponosa. Z bičevnikom je pokazal na desno:
»Tistile hrib se zdaj imenuje Sadarjeva Mogila. Cel hrib sem kupil.«
Molče so si ga ogledovali. Prvi je zajel sapo Franc. »Bog i bogme, to je
bogastvo v zemlji,« je rekel čisto tiho, da so ga komaj slišali. »Vidim,
da si že počistil stare trte in zemljo preoral, da boš lahko spomladi
nasadil novo trsje. In tista graščina na vrhu? Je vajina? Ali sta celo
dve?« »Ja, zadaj je prezidan in malo razširjen štok,« je ponosno pokimal
Mihael. »Na levi stoji vinska klet, ki je vkopana v zemljo. Ob njej so
štala za konja in krave, svinjak, drvarnica in kolnica. Na zadnji strani
hriba je sadovnjak, tega se ne vidi s te strani.« »Koliko grunta je?« je
vprašal Franc.

»Šest hektarjev in pol vinogradov, dva hektarja in pol sadovnjaka in
posestva na vrhu. No, del sadovnjaka na vrhu sem preoral, da bo imela
Ana za ozimnico in za rože.« »Šest hektarjev in pol vinograda?« je
nejeverno ponovil Franc. »Človek božji, to je prostora za štirideset
tisoč trsov, če ne še več! Toliko jih še gospod Bog nima v svojem
vinogradu!« »Nikar ne omenjaj Gospodovega imena po nemarnem,« ga je
Rozalija ošvrknila z jezikom. »Sploh pa govoriš neumnosti, kajti vsi
vinogradi na tej Zemlji so v božjih rokah. Spomni se tega, ko bo spet
toča tolkla po grozdju!« »No, no, ženska, pomiri se,« je zagodrnjal
Franc. »To se samo tako reče. Ljubi Jezušček, saj boš dal za sadike in
za kolje več, kot stane večji vinograd!« »Ja, lepe denarce bom štel,« je
pokimal Mihael. »Vendar ne bom sadil tako na gosto, kot si prej omenil.
Pol manj, največ dvajset tisoč trsov, da bo boljši pridelek.« »To si se
dobro odločil,« je zadovoljno pokimal Franc. »Povem ti kot star
vinogradnik in kletar, da si dobro uganil. Mi, reveži, moramo trte na
gosto saditi, da kaj iztisnemo iz svojega majhnega vinograda. Zato
pijemo potem slabo vino, ker se tisto, kar trta iz zemlje potegne,
razdeli na vse grozde. Več jih je, manj je dobrega v grozdih. Pridelal
boš lahko najboljše vino v tem okolišu, da ti ga bodo še na cesarjevem
dvoru odkupovali. Bog i bogme, tudi lego imaš prvovrstno, cel vinograd
na južno stran obrnjen in na pravih tleh za bela vina.« Zapeljali so že
v breg proti vrhu Mogile. Franc si je ogledoval preorano zemljo in
kimal. »Ja, prodnat kremenčev pesek in laporasta glina, vse pomešano. To
je na našem koncu najboljša zemlja za vinograd. Rumenkaste, skoraj temno
zlate barve, kot je tudi rujno vince, ko se leskeče v čaši.« Pripeljali
so se na vrh. Kakor hitro je Ana zaslišala drobljenje koles po
kremenčevi poti, že je pritekla na plan s pladnjem v roki. »Bog vas
sprimi, ljubi starši in bratec in sestrica! Bog sprimi vso našo
družino!«

Ponujala jim je koščke kruha, sol, žganjico v gosposkih okrašenih
štamperlih iz tenkega temno zelenega stekla, ki jih je prinesla skrbno
zavite v časopisni papir iz Gradca, za otroka pa malinovec. A je tudi
Franček raje segel po štamperlu kot po kozarcu s sokom. Oče Franc in
mama Rozalija sta objela hčerko. Oče je vzel košček kruha, ga pomočil v
sol in dvignil kvišku. »Bog naj blagoslovi družino mojega zeta in moje
hčerke Ane,« je rekel slovesno. Žvečil je kruh, ki ga je poplaknil z
žganjem. Potem se je ozrl. »Najprej bova z zetom pogledala posestvo. Ne
vidiš takega vsak dan!« Vsi drugi so šli z Ano v hišo, kjer jim je
razkazovala prostore in pohištvo. Franček je izpregel konja in ga
odpeljal v hlev, ki mu ga je pokazal stric Mihael. Vrgel je konju otep
sena, nato se je pred mrazom zatekel v hišo. Franc je šel z Mihaelom po
obrobju vrha. S priznanjem je pokimal pred kupi izkopanih trsov. »Boš
imel kaj sekati čez zimo,« je rekel. »Je bil res zanemarjen vinograd,
vidim po lesu. Si bil pa delaven, ni kaj. V dobrega pol leta si postavil
dve hiši, izkopal trte in zoral za pomladno saditev. Se ti je moralo
nabrati žuljev na rokah. A kolje si že naročil? Ga bo veliko treba.«
»Sem,« je potrdil Miha. »Pri več ljudeh. Samo akacijevo kolje. Do
pomladi mi bodo navozili dvajset tisoč kolov, mogoče kakšnega več.« »To
si dobro naročil,« se je strinjal Franc. »Samo akacija je dobra za
kolje.« Štalo, svinjak, kolnico in drvarnico si je površno ogledal, tudi
na svisli zgoraj ni zlezel, pač pa ga je zanimala klet. Odprl je levo
polovico velikih dveri in se po stopnicah napotil navzdol. Vrata sta
pustila odprta, da jima je nekaj svetlobe osvetlilo pot. Spodaj je bilo
dovolj svetlo zaradi podolgovatih oken pod stropom. Od zunaj so bila
okna tik nad tlemi, saj je bila klet vsa vkopana v zemljo. »Tule sem
naročil prešo,« je Mihael pokazal na desno stran velikanske sobane.
»Nograšek mi jo dela. Rimljanko, na sleme. Sestavil jo bo v kleti, ker
bo tako velikanska. Okoli šest metrov v dolžino in

skoraj tri v širino bo imelo korito. Segala bo čisto pod strop. Utežni
kamen bo imel več kot tono.« »Bog i bogme, saj boš potreboval tako
veliko prešo za tolikšen pridelek,« se je strinjal Franc. »A sodi bodo v
prostoru na levi?« »Ja, tudi te bom naročil pri sodarjih, a se še ne
mudi, saj je do prvega pridelka še nekaj let,« je priznal Mihael. »Iz
slavonskega hrasta bi rad doge. Računam, da bo vina kakšnih tristo
hektolitrov na leto in še malo čez. Za vsak primer bom naročil štiri
velike sode po pet tisoč litrov, deset večjih sodov četrtinjakov po
osemsto do tisoč litrov in nekaj manjših četrtinjakov po petsto do
šeststo litrov pa še manjše, polovične frtljake, sodčke za žganjico iz
sadovnjaka.« »Sam ne boš zmogel,« je Franc zmajal z glavo. »Pomoč boš
moral plačevati. Veliko delavcev boš živel.« Mihael je samo pokimal.
Skozi vhod na vrhu stopnic se je kriče oglasila Marica: »Ata, stric!
Kosilo je na mizi, nas Anica kliče.« »Pa pojdiva,« je predlagal Franc.
»Me je vse tole pošteno ulačnilo.« Odšla sta v hišo, odložila suknjo in
pokrivalo in sedla za mizo v veliki izbi. Miza je bila za deset ljudi,
če bi se stisnili, bi jih lahko sedelo za njo ducat. Tako so imeli zares
dovolj prostora. Ana je bila ponosna. Ni se jim bilo treba stiskati kot
za domačo mizo na Hinčevem hribu. Postregla je najprej slastno kurjo
juho, v katero je zakuhala kot las tenke domače rezance. Pridno so
segali tudi po rženem kruhu. Potem sta priromali na mizo skledi s
pohanim picekom in z zarebrnicami pečenega svinjskega hrbta, zraven
pretlačen krompir in solata. Na koncu kompot iz krhljev, makova in
orehova potica. Za Marico je bil na mizi malinovec, ki si ga je po želji
redčila z vodo, drugi so pili kupljen laški rizling. Med jedjo so veselo
kramljali. Mati Rozalija je bila navdušena nad velikim štedilnikom in
gosposko krušno pečjo in nad novim pohištvom. Sama je imela v bajti na
Hinčevem hribu še črno kuhinjo.

Oče Franc se je z zetom pogovarjal o vinogradništvu. Marica je zvedavo
prisluškovala s široko razprtimi očmi. Franček je kdaj pa kdaj pripomnil
kakšno modro, vsaj njemu se je tako zdelo, a je opazil, da ga nihče ne
posluša, zelenca. »Spomladi bova začela rediti še nekaj kokoši in rac,
da bomo sproti imeli jajca in piceke in račke za meso,« je povedala Ana.
»Mogoče tudi nekaj gosi za perje in par puranov za pečenko. Pa kravico
si bova kupila, da bo mleko vsak dan pri hiši. Ne bo treba zaradi mleka
letati okoli po kmetijah. Toliko trave se že nakosi v sadovnjaku, da bo
za krmo, za čez zimo morava tako ali tako kupovati seno tudi zaradi
konja.« Pospravila je posodo z mize, pustila je le pogače. Od štedilnika
je omamno zadišalo po pravi turški kavi. Ko jo je Ana vsem nalila v
skodelice in ponudila še sladkornico, je odraslim nalila v štamperle
konjak. »Hm, tole je pa nekam slovesen trenutek,« je zinil Franc in si
ogledoval konjak, ki ga ni pil še nikoli v življenju. Povohal ga je. »Pa
prava turška kava. Se vidi, Ana, da si postala gospa, ko ti ni treba več
piti kave iz praženega ječmena.« Mihael se je dvignil in vzel iz
kredence rumeno kuverto. Vrnil se je k mizi in nekako v zadregi začel:
»Draga starša! Sam nisem poznal svojih staršev, zato sta od poroke
naprej ne le Anina, ampak tudi moja starša. Ne smeta misliti, da sva z
Ano pozabila na vas. Le časa ni bilo takoj, ker sva imela veliko dela,
da sva si uredila bivališče pred zimo. Povabila sva vas na obisk zdaj,
ko je vsaj ta del dokončan, da vidita, kakšno gnezdo sva si spletla z
božjo pomočjo in z malce sreče, ki nama jo je naklonila božja
previdnost.« Umolknil je v zadregi, se odhrkal in zvrnil konjak. Potem
si je obrisal ustnice s hrbtom desnice in planil: »Ne znam rožic saditi,
no! Bom kar naravnost povedal. Iz hvaležnosti, ker sta tako lepo
poskrbela za Ano in sprejela tudi mene v svojo družino, bi rada, da bi
bila koščka najine sreče deležna tudi vidva, Franc in Roza! Zato sva
vama kupila na Hinjem vrhu hektar vinograda poleg vašega. Horvatovega,
ki se odpravlja v Ameriko. Franc, vse je že napisano na tvoje ime, moraš

le še v zemljiški knjigi podpisati. Izvoli, tule so listine in pogodba o
nakupu na tvoje ime, Franc. Pazi, notri je še hranilna knjižica ptujske
mestne hranilnice in posojilnice, na katero sva za vaju naložila tisoč
goldinarjev, da bosta imela za sproti. Zdaj boste lahko živeli od
svojega vinograda, vam ne bo treba več hoditi v dnino.« Franc je še
vedno držal v zraku kozarec s konjakom. Roka se mu je bila ustavila
sredi poti z mize do brkov, ko je zaslišal besede 'zato sva vama kupila
\...'. Čisto narahlo se mu je zatresla. Ko je Mihael utihnil, mu je roka
že močno drhtela. Moral jo je zgrabiti z levico, da ni polil pijače.
Hitro jo je z obema rokama nesel k ustom in na dušek zvrnil konjak.
Odložil je kozarec na mizo, da je zažvenketalo. Prijel se je za prsi.
Samo majal je z glavo. Potem so mu iz oči čez brke začele curljati
solze. Samo solze so mu lile, sicer ni izpustil glasu od sebe. Končno je
globoko vzdihnil, smrknil in si z velikim robcem obrisal nos. »Ljubi bog
nebeški!« je zakričal. »Moja otroka! Anica! Miha! Tega pa res nisem niti
v sanjah pričakoval. To sem že mislil, da se bomo kakšno nedeljo pri
vaju gosposko najedli,« je iskreno priznal. »Ampak vinograd! Pa tisoč
goldinarjev. Kot praviš, za sproti! A ti veš, Miha, da si me s tem iz
bajtarja naredil za gospoda z lastnim vinogradom! Seveda veš, saj si
revščino okusil na lastni koži, seveda veš \...« Potem ni mogel več
govoriti, ker so ga spet zalile solze. Vstal je in objel Mihaela. Močno
si ga je pritiskal na prsi. Vmes je golčal besede, ki so zvenele nekako
tako kot hvala, hvala, moj sin. Objel je še Ano, ki jo je ugrabil iz
naročja Rozalije, ki je ves čas samo ponavljala: »Saj se vama je
zmešalo! Saj se vama je zmešalo! Če se pa vama ni, se bo nama! Ljuba
otroka, lepo, da nista pozabila na starše, a kar je preveč, je preveč.«
Ko so se malo pomirili, so posedli za mizo. Franc je porinil štamperle
proti Ani: »Daj mi, ljuba hčerka, še kanček tega imenitnega konjaka,
menda je dober za srce, da me ne bo izdalo od prevelike sreče.«

»Še nekaj sem mislil,« je rekel Mihael. »Jezušček, kaj ni dovolj?« je
hripnil Franc, ki je bil ves zaripel od vznemirjenja. »Mislil sem te
prositi za pomoč, Franc,« je rekel Miha. »Na vinogradništvo in
kletarstvo se ne spoznam ravno dosti, zato sem mislil, če bi bil voljan
postati kletar v naši kleti. Svetoval bi mi in negoval vino, ker vem, da
si za to najboljši daleč naokoli. Seveda bi ti plačala, kakor se spodobi
za takšno delo.« »To pa res,« je pomembno pokimal Franc. »Kletariti znam
in na vinograd se spoznam. Prav rad vama bom pomagal. Saj vendar ne
morem odkloniti te pomoči, ko me kar zasipata z bogastvom.« »Potem imamo
kletarja,« je zadovoljno ugotovil Miha. S tastom sta začela živahno
razpravljati o tem, kakšno sorto bi spomladi zasadil. Franc je predlagal
laški rizling, morda renskega. Na koncu sta se odločila za laškega. A
Franc mu je predlagal, naj pol vinograda zasadi z muškatnim silvancem,
ki mu imenitnejše rečejo sauvignon. »Ja, pol laškega rizlinga in pol
muškatnega silvanca,« je kimal Franc. »Rizling daje v takšnem
neobremenjenem vinogradu, kot ga boš zasadil ti, odlično vino. Srednje
težko je, polnega okusa, kislina in sladkor v njem se imenitno ujameta.
S to sorto si lahko privoščiš celo pozno trgatev. Občutljiv je le na
hudo sušo. Muškatni silvanec ima trto, ki je odporna zoper pozebo. Zelo
pozno dozori, kar je dobro, da ti ne bo treba hkrati obirati rizlinga in
silvanca. Silvanec se odlično meša z drugimi vini, ker je lahek in
polnega okusa, malce diši po muškatu in po travi.« Tako so klepetali v
pozno popoldne in Mihael je moral po dolgem objemanju, poslavljanju in
točenju novih solza sreče odpeljati goste domov, ko je bilo že temno.
Zvečer se je Ana stisnila pod odejo k Mihaelu. Šepnila mu je na uho:
»Ljubi, tako sem srečna, da sva osrečila starše. Kakšno veselje sva jima
naredila!«

»Saj si zaslužita,« je zamrmral Miha, ki ga je vleklo že proti spancu.
»Tudi njuno pomoč bova potrebovala. Za toliko trsov in takšno količino
vina morava imeti strokovnjaka.« »To se mu je še posebej dobro zdelo, da
vse skupaj ni izpadlo kot miloščina,« je rekla Ana. »Da ga potrebujeva
in prosiva za pomoč. Mislim, da mu je bilo to več vredno kot vinograd.«
Stisnila se je k njemu in ga objela.

5 Ko sta se zjutraj zbudila, je že snežilo v velikih kosmih. Miha je
poskrbel za konja, potem se je vrnil v hišo. »Naj me konj brcne,« se je
pridušal, »če ne bo zvečer vsaj pol metra snega.« Po zajtrku je začel
vlačiti z roba planote h kolnici izkopane trte. Ko jih je navlekel
dovolj, je slekel debelo suknjo, stresel z nje sneg in jo obesil na
žebelj, ki je bil zabit v lesen podporni steber. Na tnalu je začel
razsekavati suhe trte. Tanjše veje je sekal na laket dolge kose, ki jih
je metal na kup. Debelejši les, ki je bil še v sredini svež, je sekal na
kose. Večje je metal na poseben kup, da bodo za v kmečko peč, krajše
posebej, da bodo za v štedilnik. Tako je delal ves dan. Vmes se je
ustavil le, ko ga je Ana poklicala na kosilo. »Saj ti ni treba vsega
opraviti v enem dnevu,« mu je očitala preveliko vnemo. »Ah, kaj, človek
se lepo ogreje pri delu,« se je nasmehnil. Po kosilu je nadaljeval z
enako vnemo. Ko je sonce izginilo za obronki Slovenskih goric, je vedel,
da bo kmalu mrak. Zasadil je sekiro v tnalo in znosil nasekana drva v
drvarnico. Daljša je zlagal ob desno steno, krajša ob levo. Butare
dračja bodo prišle na sredo. Hitro je opravil. Oblekel si je suknjo,
vzel v roke lopato za odmetavanje snega in odšel do hiše. Lopato je
prislonil na steno ob vhodu, da bo zjutraj pri roki, kajti zdaj je bilo
res že skoraj pol metra snega. Prihodnji dan si bo moral odmetati pot do
trsja in do drvarnice. Ana je za mizo v kuhinji pri petrolejki brala
Mohorjev koledar. V kmečki peči je plapolal ogenj. Pustila je odprto
ognjišče, da je bila poleg spalnice, v katero je segala peč, ogreta tudi
kuhinja. Bila je vesela, da se ji je pridružil. Zdaj, pozimi, je imela
tako malo dela. Za dva ni bilo veliko kuhanja, tudi pospravljanja ne.
»Komaj čakam na pomlad, da bom imela perutnino na skrbi,« je rekla. »In
na njivi bom sadila in sejala, pozneje plela, ne bo mi manjkalo
zaposlitve.«

Pripravila jima je lipov čaj. Njemu je curnila v skodelico malce
žganjice, da se okrepi po celodnevnem garanju. »Nič se ne boj, da bi ti
zmanjkalo dela,« se je nasmehnil. »Spomladi bo treba tudi vsak dan
dvakrat pomolsti kravico. Pujceke bo treba nakrmiti. Ko pa bodo v hiši
še otročaji, ne boš več vedela, kje imaš glavo, kam bi se najprej
obrnila.« »Rada bi najprej dečka,« je priznala. »Potem pa hčerkico.«
»Kakor nama bo Bog naklonil,« je rekel vdano. »Veliko pridnih rok bomo
potrebovali za vinograd.« Dela zares ni primanjkovalo. Vso zimo je
Mihael kidal sneg z dvorišča, saj je naletaval skoraj vsak teden. Potem
je vlačil izkopane trse do kolnice, jih razsekaval in drva zlagal v
drvarnico, dokler ni bila do vrha napolnjena s kurivom. Drobne veje je
povezoval v butare, ki jih je najprej nameraval zložiti v drvarnico, a
je kmalu uvidel, da bo prostora premalo, zato jih je zlagal ob zunanjo
steno vinske kleti na sončni strani. V vetru, dežju in soncu so se še
hitreje sušile, da so še raje prasketaje zagorele v peči. Enkrat
tedensko je zapregel Rufusa v koleselj in se odpeljal na Ptuj, kjer je
nakupil v trgovini živila, petrolej in kar mu je naročila Ana. Spotoma
se je januarja 1904 oglasil tudi v trsnici v Krčevini pri Ptuju, da se
je domenil za nakup sadik laškega rizlinga, ki so bile cepljene na
ameriški podlagi, odporni zoper trtno uš in pepel. Za tri hektarje in
pol vinograda si je zaaral enajst tisoč sadik. Sadike za muškatni
silvanec je našel v trsnici na Bregu pri Ptuju, teh si je izgovoril
devet tisoč. Imel je še druge opravke. Konec januarja sta z Ano
odpotovala na Ptuj, kjer sta se usedla na vlak do Ljubljane. Tam je Ano
zapustil, da se je lahko sama posvetila razgledovanju in nakupovanju po
trgovinah. Miha je pri Figovcu najel jahalnega konja in odjahal proti
Savi in naprej do Trzina, kjer so bili znani sodarji. Kar postopal je od
enega do drugega, preden se je odločil za Breznika, ki se mu je zdelo,
da dela najlepše sode in ni pretirano požrešen pri ceni. Povedal mu je,
da bi rad štiri pettisočlitrskih, deset tisočlitrskih, deset
petstolitrskih in deset

stolitrskih sodov. Vse naj bo iz najboljšega slavonskega hrasta. Samo iz
hrastove beljave, bogvaruj, da bi bila kakšna doga iz črnjave, ki začne
prehitro trohneti. Tudi grč ne sme imeti les, to se ve. Na čelno stran
naj vreže običajne podobe z debelim otroškim Bakhusom, trto, grozdjem in
litražo, na vrhu pa začetnice M + A + S, Miha in Ana Sadar. Ko je sodar
Breznik videl, za kolikšno število sodov gre, se je začudil: »Kaj jih
boste prodajali po Štajerskem?« »Ne, to bo za vino iz mojega vinograda
in za žganje iz mojega sadovnjaka,« je ponosno pribil Miha. »Potem ste
velik gospodar,« je z občudovanjem pokimal Breznik. »Tako veliko
naročilo dobim redko, zato vam bom priznal še poseben popust na
količino.« Breznik ga je skušal prepričati, da bi mu največje sode
naredil iz cenejših kostanjevih ali iz akacijevih dog, a Miha je
vztrajal pri hrastu, saj mu ni bilo treba gledati na denar. Tako sta
napisala kratko pogodbo, v kateri sta določila število in prostornino
sodov in njihovo ceno. Miha je dal vnaprej sto goldinarjev. Drugo se je
obvezal, da bo poplačal, ko mu bo gospod Breznik pripeljal sode na
Mogilo sredi Mestnega Vrha pri Ptuju. To naj bi bilo čez leto dni.
Mihaelu je bilo prav, saj bo vinograd šele zasadil in trta obrodi šele
tretje ali četrto leto po zasaditvi. Časa je bilo na pretek. Le za male,
stolitrske sode se je domenil, da mu jih pripeljejo že jeseni, ker jih
bo potreboval za žganjico. Zadovoljen je Miha pojezdil nazaj v belo
Ljubljano. Pri Figovcu je vrnil konja v hlev, nato je poiskal Ano, s
katero je bil dogovorjen, da ga bo počakala v gostišču pri Figovcu. Bila
je že tam. »Umiram od lakote,« mu je potarnala. Ob sebi je na klopi
imela kar nekaj zavitkov. Nakupila je nekaj oblek zase, darila za
domače, medtem ko se zanj ni upala nakupovati. »Rada bi, da bi si kupil
lepo kmašno obleko in nove škornje, a moraš sam pomeriti,« ga je
nagovarjala. Strinjal se je z njo. Škornji, ki jih je imel na nogah, so
bili že precej zdelani, čeprav jih je redno mazal z mastjo in biksal.
Naročila sta konjski

golaž in kruh, zraven polič belega vina, ki pa je bil pinot s
Primorskega in jima ni prijal tako kot štajerski rizling, ki sta ga bila
vajena. Po tem poznem obedu sta šla v središče mesta in v hotelu
Elephant najela sobo. Ana je pustila zavitke v sobi, nato sta šla
kupovat še k Lukiču blizu Rotovža. Izbrala sta lepo sukno za obleko s
telovnikom. Miha je sklenil, da si jo bo dal delati pri katerem od
ptujskih krojačev, ki so zagotovo cenejši kot ljubljanski. Tudi škornje
po meri je našel v trgovini z obutvijo v Wolfovi ulici. Ob Zvezdi sta se
napotila nazaj proti Bleiweisovi cesti. Mihael jo je prečkal, ko je
zagledal na drugi strani knjigoveštvo Bonač. Kupil si je debel, v trde
platnice vezan črtni zvezek. »Vanj si bom zapisoval vse o vinogradu,« je
izjavil Ani. »Koliko je stala zemlja, koliko trt bom posadil, koliko
bodo stale, koliko kolja in po kakšni ceni bom porabil, koliko bodo
stali sodi in potem tako naprej vse stroške z vinogradom. To bodo
izdatki, ki jih bom pisal na levi strani zvezka. Na desni pa bom, upam
že čez nekaj let, začel zapisovati pridelek in koliko bom iztržil zanj.
Da bom vedel, kdaj se bo začel v najin vinograd stekati tudi dobiček.« V
hotel Elephant sta se vrnila pozno zvečer. V restavraciji sta pojedla
telečjo pečenko in spila polič renskega rizlinga. Spala sta kot
angelčka, kot je zjutraj priznala Ana. Na hitro sta se umila, pograbila
zavitke z nakupljenim in pohitela v preddverje, kjer je Miha poravnal
račun za nočitev. Hitela sta naprej do kolodvora, da sta ujela
mariborčana, s katerega sta v Pragerskem prestopila na vlak do domačega
Ptuja. V hlevu bližnjega gostišča ob Dravi sta prevzela Rufusa in svoj
koleselj, da sta se lahko odpeljala domov na Mogilo.

6 Tako je teklo življenje skozi belo zimo vse do marca, ko je začel sneg
na južnih pobočjih kopneti. Koranti kot plužarji in orači so pregnali
oslabelo starko Zimo s Ptujskega polja in na koncu tudi z bregov.
Prikazale so se trobentice, zvončki in telohi, mačice so zabrstele.
Drava je tisto leto močno poplavljala. V začetku aprila je pobralo sneg
tudi na severnih pobočjih gričevja nad Ptujem. Miha je drevje v
sadovnjaku pošteno obrezal, da so bile krošnje spet zračne, saj je bilo
močno zanemarjeno v teh letih. Jabolka so bila večinoma kosmači, nekaj
renet, precej je bilo sliv, hruške so bile tepke in nekaj dunajčank
vmes. Tudi velikanska češnja hrustavka je bila tik pod vrhom, blizu nje
košata oreha. Orehi bodo za potice, češnje za povalnike, boljše hruške
in jabolka bodo pojedli sproti sveže ali v pogačah, nekaj jih bodo
posušili za krhlje. Vse drugo bodo spravljali v sode in prevreli za
žganje. Kar bo nagnitega, bodo dobili prašiči. Nič ne bo"		Didakta	2012.0	ne	da	106087.0	235.0	
Leposlovje	Lisa-Julijan.txt	Lisa-Julijan	Lisa@Julijan.com	Jörg Hagemann	ljubezenski roman, virtualna ljubezen	"Ob pol treh ponoči je zagrmelo. Grom je tako stresel nebo, kot bi se
zgodil sam veliki pok. Julijan je prestrašeno planil pokonci. Skozi
zavese je posvetil oster blisk in obarval sobo v oslepljujočo belino.
Julijan je zatisnil oči. Ko jih je odprl, je bila okoli njega zopet
noč. Le votlo odmevanje grmenja mu je dalo vedeti, da nad mestom divja
nevihta.

»Ah, ja!« je zaspano zamrmral. Ko se je ravno hotel zlekniti nazaj na
blazino, je zaslišal škrebljanje dežja, ki se je kot vesoljni potop
razlilo čez mestne strehe.

»Sranje!« je zagodrnjal in z muko vstal iz postelje. Spomnil se je
namreč, da je eno okno pustil odprto. S počasnimi koraki se je tipaje
odmajal skozi temen prostor. Odgrnil je zaveso, zaprl okno in obrnil
kljuko. Z mislimi je bil že napol v postelji, ko se je ves utrujen zazrl ven. Neštetokrat je že pogledal skozi to okno, toda to noč
je bilo vse drugače. Nenadoma je bil popolnoma buden.

Lise nevihta ni mogla zbuditi, kajti bila je že budna. Tudi to noč ni
mogla spati. Odkar so se s starši preselili sem, ni več dobro spala. V
tem

zatohlem mestu, kjer se vrata tiščijo vrat, stanovanje stanovanja in
hiša hiše, je težko dihala.

Izgubljeno se je zazrla skozi okno. Voda je lila čez strehe in se
prelivala v žlebove. Toda Lisa je komajda kaj zaznavala. Videla je le
sivo pročelje, ki se je v ozki ulici vzpenjalo v temno nočno nebo.

Videla je le to, kar je gledala vsako noč, ko ni mogla spati. Okno
zraven okna, same temne luknje, v katerih so živeli ljudje, ki jih ni
poznala.

Nato je strašno zagrmelo. Lisa je negibno obnemela. Močan blisk je
osvetlil nočno nebo in zeleno obarval ceste.

Nato je bila zopet tema. Lisa se je s svojega okna zazrla ven. Bilo je
edino, v katerem je ob tej uri še gorela luč.

Julijan si je pomel oči in pogledal na uro. Bilo je nekaj minut čez
pol tretjo zjutraj. Hitro, kot bi se bal, da bi prejšnji prizor
izginil, je spet pogledal ven.

Toda še vedno je videl isto. Še je bila tam!

V stanovanjski hiši na drugi strani ceste je bilo eno od oken močno
razsvetljeno. Ob njem je stala nežna postava, oblečena v belo majico
in zrla ven v deževno noč.

Najprej je pomislil, da morda gleda njega. Kot v sanjah je dvignil
roko in ji pomahal. Toda hitro si je premislil. To ne bo držalo!
Zagotovo ga ne more videti, kajti v njegovi sobi ni bilo luči. Z druge
strani je bila njegova soba videti kot vse druge sobe, ki so se
skrivale za temnimi okni: kot črna nepredirna luknja, v katero ni
mogel vdreti noben pogled.

Le v njeni sobi je še gorela luč. Le njo je bilo videti.

Ne da bi bil sam viden!

Julijan je začutil, da so ga po hrbtu spreleteli mravljinci. Niti malo
ni pomislil na to, da ga naslednji dan čaka matematična kontrolka in
da bi se moral naspati.

Njegov pogled se je sprehajal gor in dol po njeni postavi. Napetost v
njem je rasla, pa čeprav je komajda kaj lahko videl. Hm, morda pa je
bil ravno v tem čar?

Lisa si je pogladila dolge svetle lase z obraza. Nato se je obrnila
proč od okna in začela hoditi gor in dol po svoji sobi.

»Ležanje v postelji tako in tako ne bo pomagalo,« je pomislila. Nekaj
v njeni glavi se je vedno prebudilo ravno takrat, ko je hotela
zaspati. In ker se je bala temnih misli, ki so jo ponoči zalezovale,
je rajši tako dolgo hodila sem ter tja, dokler ni mogla več stati na
nogah. Toda ta trenutek še ni prišel, to je dobro vedela.

Zakaj se ne da glave preprosto izklopiti? Vsaj ponoči. Ali ni dovolj,
da ji že podnevi povzroča preglavice? Včasih je svojo glavo prav
sovražila. Sploh odkar so se preselili v mesto.

Tako je nemirno korakala po sobi. Šest korakov od okna do vrat, šest
korakov nazaj. Sem ter tja, kot zapornik v svoji celici. Najraje bi
tekla, skakala, plesala, pela, rjovela in kričala.

Toda bila je noč in ura je bila pol treh zjutraj.

Ob tej uri se ne pleše. Sicer pa tukaj itak nihče ne pleše. S svojimi
prijateljicami je veliko plesala, toda tukaj v mestu je bilo s plesom
konec.

Vsaj zanjo. Kajti kaj so počeli drugi, kadar niso bili v šoli, tega
pač ni vedela.

Morda so plesali -- samo brez nje.

Njene misli so se začele vrteti v krogu. Tega ni mogla več prenašati!

Julijan je zadržal dih.

Postava se je odmaknila od okna. Kot začaran je zasledoval vsak korak,
ki ga je naredila. Če jo je

na začetku videl le do popka, je lahko zdaj z vsakim njenim korakom, s
katerim se je odmikala od okna, videl več. Njena bela majica je bila
kratka. Mehko je padala čez hrbet in se komajda dotikala zadnjice.

Stopila je korak proč od okna.

Kot v hitro bežečih slikah je Julijan videl vedno več; njena vitka,
svetla stegna, njene tesne spodnje hlačke, ki so rahlo napete obliko
zadnjice prej poudarjale kot skrivale.

Naredila je še en korak. Zdaj je prišla do vrat.

Julijan je široko odprl oči, kot da bi se bal, da bo z enim samim
trepetom vek zamudil nekaj, kar je na vsak način hotel videti.

Obrnila se je. Za trenutek je izpod kratke majice pokukal popek.
Predstavljal si je, kako se majica pne čez njene prsi in hotel je
videti, kako se premikajo ob vsakem koraku.

Skorajda je že prišla do okna. Hitro je skušal kaj razločiti. Nista
bili tam pod majico dve temni okrogli točki? Sta bili veliki ali
majhni? Toda zopet se je obrnila in igra se je začela znova.

Julijan je stal ob oknu in kot začaran strmel ven.

Nenadoma se je ustavila pred velikim ogledalom na omari. Še enkrat si je
odmaknila lase z obraza. Z eno roko jih je prijela v čop, da so kot
konjski rep padli čez hrbet.

Njen obraz je bil videti žalosten. Sovražila je, kadar je bil njen
obraz žalosten. Potem so se ji njene oči zdele premajhne in usta
prevelika, njena lica pa še bolj bleda kot običajno.

Poskusila se je nasmehniti. Toda ponoči, ob pol treh, se ni dobro
smejati.

»Trapa!« je ozmerjala svojo podobo v ogledalu, spustila lase iz čopa
in si jih z rokami počesala čez obraz. Zdaj so kot zavesa prekrivali
tisto, česar ni hotela videti.

»Dobro je,« je pomislila.

Mirno, kot da bi okamenela, je obstala na mestu, z upadlimi rameni in
spuščeno glavo. V ozadju je tiktakala ura. Lisa iz svojega omotičnega
telesa ni mogla izvabiti nobenega giba. Trajalo je nekaj trenutkov, da
je spustila roke čez lase, prsi, trebuh in boke, dokler niso onemoglo
kot roke zavržene marionete obvisele tesno ob telesu.

Začutila je, da utrujenost vendarle prihaja. Kot vedno, kadar se je
razburila, se je potem počutila šibko in izpraznjeno.

Bo to noč vendarle ujela nekaj uric spanja?

Julijan je nekaj časa opazoval, kako je hodila sem ter tja. Vsakič se
mu je zazdelo, da je videl nov delček njenega telesa: na primer tanke
dlačice, ki so včasih pokukale izpod njene pazduhe. Kadar se je obrnila
proti njemu in je svetloba od zadaj prodrla skozi rahlo razprta
stegna, je kot začaran strmel v točko, kjer sta se stikali.

Toda ob vsem tem, kar je videl, ni več natančno vedel, kaj je res
videl in kaj je bilo le plod njegove domišljije. Nenadoma pa je
obstala. Bočno se je obrnila proti njemu in se zazrla v steno.

»Ogledalo!« je prešinilo Julijana. Toda še preden je prežvečil to
misel, je že očarano drhtel nad prizorom, ki ga je videl oziroma za
katerega je bil vsaj prepričan, da ga vidi.

Zaradi luči, ki je svetila v zadnjem delu sobe, je svetloba mehko
padala na postavo, ki je skoraj negibno stala pred ogledalom.

Julijanov pogled se je bojeval s prosojno majico in skušal prodreti
skoznjo. Za kratek trenutek med dvema trepetoma vek se je zdelo, da se
mu je posrečilo. Domišljal si je okrogli oblini njenih prsi, ki so
nejasno izstopale izpod tankega blaga. In medtem ko so njegove oči
iskale konice njenih prsi, ki jih je sedaj domišljavo pogladila z
dlanmi, mu je nekaj postalo popolnoma jasno: to dekle bo zanj vedno
nedosegljivo.

Počasi kot mesečnica se je Lisa obrnila proč od ogledala in odprla
vrata omare. Ven je potegnila čisto, lepo zloženo oblačilo. Kot da bi
se hotela

prepričati, da je sveže oprano, je potisnila nos v spalno srajco, ki
jo je nameravala obleči.

Zaprla je vrata omare in pridržala srajco z nogami. Tanko majico, ki
jo je imela na sebi v tem toplem poletnem večeru, je potegnila čez
glavo, jo zmečkala in vrgla v kot. Nato je za trenutek kar tako stala
na mestu in gledala skozi okno. Je zunaj kaj opazila? V istem trenutku
je skomignila z rameni. »Nikar zopet ne začni tuhtati,« je pomislila.
»Hitro srajco nase in brž v posteljo!«

Že je smuknila v dolgo srajco, ki ji je segala do kolen. Ravno je
hotela stopiti do stikala za luč, ko se je spomnila, da ima na sebi še
vedno spodnje hlačke. Privzdignila je srajco do bokov, s hitrim gibom
slekla hlačke in jih vrgla k majici v kot. Nato je končno ugasnila
luč.

Tipaje je odtavala do postelje, zlezla pod odejo in nato še dolgo časa
sedela pokonci. Gledala je skozi okno. Zaves ni zagrnila. Nikoli jih
ni zagrnila, drugače bi se v tej luknji počutila še bolj utesnjeno kot
sicer.

»Samo ne začni razmišljati o tem,« si je zamrmrala in se pogreznila v
blazino.

glave.

Julijan je vse videl.

Ko je luč v njeni sobi ugasnila, ko je končno odšel nazaj v posteljo,
slike niso in niso hotele iz

Vedno znova si je priklical v spomin, kako si je slačila majico, kako
je le stala ob oknu in gledala v noč, kot da bi se mu hotela prikazati
v vsej svoji nečimrnosti.

Tega, kar mu je pokazala, še nekaj noči ne bo pozabil.

Nemirno se je valjal po postelji sem ter tja. Spati ni mogel več.

Lisa je imela srečo.

O ničemer več ni razmišljala. Njena glava je bila prazna.

Pogreznila se je v kratek, globok spanec. In medtem ko je zunaj počasi
pojenjala nevihta, ko je dež le še rosil in grmenje odmevalo vedno
bolj oddaljeno, je nekaj postajalo popolnoma jasno -- njenih skrbi ne
bo kar tako konec. Vedno bodo tu. Jutri bo prišla nova noč, v kateri
kdo ve kako dolgo ne bo mogla zaspati, v kateri bo nemirno hodila po
sobi sem ter tja, gledala skozi okno in upala, da se kmalu zdani.

Sredi matematične kontrolke je Julijan nenadoma planil pokonci. Si je
sploh zapomnil njen obraz? Je pravzaprav sploh vedel, kakšna je

videti? Bi jo spoznal, če bi jo srečal na ulici?

Vrtel se je v začaranem krogu.

»Sranje, pa takšne nulte točke!« je pomislil in se prazno zazrl
predse. Kakšen je že njen obraz?

Poskušal si ga je predstavljati, toda brezuspešno. Največ, kar se je
spomnil, so bili njeni lasje. Bili so svetli in dolgi. Bili so mehko
skodrani in so ji padali čez ramena. Bila je bleda. Vsaj zdelo se mu
je tako, kajti vzrok bi lahko bila tudi luč v sobi.

»Zberi se, človek!« si je govoril. Ukaz seveda ni bil povezan z
matematično kontrolko. To bo itak zamočil.

»No, torej? Kakšna je bila videti?« se je spraševal. Toda slike v
njegovi glavi ni in ni bilo. Njen nos, usta, oči

-- ničesar si ni mogel več predstavljati. Še manj pa njene celotne
podobe. »Če bom moral kdaj narisati fotorobota,« si je mislil, »si z
mano ne bodo mogli kaj prida pomagati!«

Grizljal je svinčnik. Nekaj v njegovem spominu ni delovalo. Potem mu
je postalo jasno, kaj. Ni šlo za to, da si načeloma ne bi mogel
zapomniti obrazov. Problem je bil v tem, da je bil ves čas osredotočen
le na njeno postavo, da bi lahko ujel vsaj drobec njenih prsi, nog,
zadnjice.

Ko je tako sedel v tem turobnem razredu, se mu je prejšnja noč
nenadoma zazdela tako neresnična in oddaljena, kot da bi tisto, kar je
vendarle videl, le sanjal. Istočasno pa ga je obšlo mučno spoznanje,
da je kot pohotna žaba buljil v vse drugo, le v njen obraz ne.
Nenadoma se mu je zazdelo, da lahko vsi sošolci berejo njegove misli,
in postalo mu je zelo vroče. Začutil je rdečico na licih in se začel
potiti.

»No, Julijan!« je iz daljave zaslišal globok glas. »Ti je vroče, kaj?«

Glas je pripadal učitelju Meierju. Ta je prežal nanj izza roba knjige,
ki jo je bral med testom. Z izrazom globokega dvoma na obrazu je
natančno povedal, kaj si je mislil o Julijanovih matematičnih
sposobnostih -- nič, absoluten in popoln nič.

Julijan je potreboval nekaj sekund, da se je z mislimi vrnil nazaj v
razred. Torej, pravkar pišejo matematiko in na papir ni spravil niti
ene same rešitve. Poleg tega mu je bilo vroče, imel je popolnoma druge
težave in trenutno niti najmanjše želje do izračunavanja ničelnih
točk, ulomkov in siceršnje matematične šare.

Odločno je zaprl kontrolno polo.

»Nasprotno!« je rekel. »Pravzaprav sem že končal.«

Vstal je in vrgel gospodu Meierju test na mizo.

Potem je šel ven iz razreda.

Gospod Meier je nejeverno strmel za njim.

Ko je odprl polo, je nagubal čelo. Julijan ni rešil niti ene same
naloge.

Julijan je kot omamljen stopal po hodniku. Počasi je podrsaval mimo
drugih razredov do avle in od tam ven na šolsko dvorišče. Čutil je, da
potrebuje svež zrak. Morda se bo njegova glava po sprehodu zbistrila.
Časa je imel navsezadnje dovolj. Prve ure je bilo pravkar konec in
matematični test bo trajal še nadaljnji dve uri.

Popolnoma drugače pa se je počutil, ko je pomislil, da je pravkar
zbral nič točk. Naslednjič bo moral dobiti vsaj trojko, če bo hotel
priti na zeleno vejo. Jezno je stopil z nogo v lužo, da je umazana
mlakuža v loku špricnila na njegove svetle hlače.

»No, odlično!« je zaklel. Toda to se je nekako ujemalo z današnjim
dnevom. Cvek pri matematiki in posvinjane hlače. Slabše ne bi moglo
biti.

Nato jo je zagledal.

Bila je pozna. Zvonilo je že k drugi šolski uri. S kolesom se je
pripeljala na dvorišče, sredi vožnje skočila s sedeža in kolo
preprosto naslonila na korito z rožami, ne da bi ga zaklenila.

S prtljažnika je vzela torbo in stekla v šolo. Julijan ni imel dosti
časa za razmišljanje.

To je bila ona!

Ali pač ne?

Vseeno, za njo!

Pot nazaj do avle je bila dolga. V dveh lužah si je še do konca uničil
hlače. Nato se je ustavil.

Lahko je še videl, kako so se zaprla nihajna vrata"		Didakta	2003.0	ne	da	25040.0	872.0	
Leposlovje	MAKS-L_000042.txt	MAKS-L_000042	Mrtvi kot	Dušan Šarotar	zgodbe sestavljene iz dogodkov s popotovanja	"Senca športnega letala je drsela čez zeleno vodovje, ki je prekrivalo nepregledno in pusto prostranstvo. Vse je bilo negibno in potopljeno v vlažne večerne meglice, nad katere so se dvigali oblaki nadležne mrčesi. Naglo se je temnilo, rdeče sonce je ležalo nizko nad horizontom, ob njem je naglo rasla veličastna luna, večja od sveta, nad katerim je vstajala. Razločno je bilo videti njena kamnita morja in kraterje, ki so v sebi varovali globoko tišino, ki je ni moglo zmotiti niti brnenje starega propelerja. Potem je mastno zeleno ločje zagrnila noč. 
Srebrnkaste meglice so se zalesketale v ostri mesečini. Daleč na obzornici je kopnel zadnji rožnati oblak, nad njim je sijalo južno nebo. Milje daleč spodaj je pod orjaškimi drevesi počasi zamiralo neznosno kričanje in tuljenje tisočerih živali, ki so iskale nočno skrivališče ali domače gnezdo. Roparice in ujede so se potuhnile in potrpežljivo prežale na trenutek, da zaključijo prehranjevalno verigo. Navidezni mir in spokoj, ki so ju krasili le občasni zvoki tropskih ptičev in lesketanje rdečih oči, ki so v strahu oprezale v toplo noč, je bil zlovešč. Srce džungle nikoli ne počiva.
 Takrat so se zganili tudi nevidni lovci, ki so bili tukaj, ko je bilo sonce še na drugem koncu sveta, zdaj so ga zakopali v morje in se počasi ter neslišno tihotapili skozi skrivne prehode med ločjem. Njihove koščene noge, ki so ves dan nepremično stale v nizkih drevakih, s katerimi so lovili, so klecale od otrplosti. P¬red lovci je bila še dolga pot domov, kjer bodo ob ognjih, ki so že vznikali v daljavi, razdelili plen. Nekateri bodo tukaj ostali, vse dokler se ne vrne bela svetloba. Velike noge bodo brodile v globokem črnem močvirju, z visoko dvignjeno sulico v koščeni roki, vendar tega ne bo nihče opazil. Kar je skrito, bo tako tudi ostalo. V zraku sta bila že nekaj ur, stara letalna naprava je hropla in sekala vlažen ekvatorialni zrak. Še vedno ni bilo videti nobenega človeškega bivališča ali luči, ki bi se utrnila nad močvirno puščavo. Mežikale so le drobne lučke na plastičnem božičnem dreveščku, ki je viselo nad kokpitom. To drobno drevesce je bilo edino znamenje, ki je priklicevalo skrivnost stvarjenja. Temno, z drobnimi svetlobnimi telesi obžarjeno nebo se mu je v tistem trenutku zdelo še mogočnejše. Zatisnil je oči, vedel je, da jih spremljajo mnogi z rastlinjem zakriti pogledi, letalo je tukaj delovalo kot popoln tujek, ki je s hrupom vdrl v prividno ravnovesje. Čutil je, da je spodaj življenje, ki mu ne bo nikoli dostopno. Postalo mu je slabo, presušeno in ranjeno grlo je zalil s požirkom cenenega viskija, jedko tekočino je takoj izbruhal. Otrplo glavo je potisnil proti polomljenemu okencu. Topel in zvrtinčen zrak mu je v hipu posušil lice. Pokrajina spodaj je valovala, odnašalo ga je, topa bolečina v glavi se je mešala z utrujenostjo in občutkom neskončnosti. Potem je vanj iz daljave vdrlo prasketanje radia, pilot, ki je bil še pred časom kapitan majhne rečne ladje, si je zaželel domače glasbe. Tudi njemu so se verjetno zapirale oči po slabem viskiju. Radijska postaja, ki se je v presledkih bučno oglašala, ga je držala pri zavesti. 
Tukaj sem že bil, vse mi je poznano, je udarjalo v Antonijevo zavest. Res sem že bil tukaj, toda ni vedel, ali sanja ali blede. Videl je črno reko, pred njegovimi očmi se je razlivala daleč v neprehodne gozdove, kamor človeška noga še ni stopila. V tišini je odmevalo obredno vpitje črnih lovcev, kot bi bil za vsakim drevesom skrit divji obraz, nato spet grobna tišina in globoko dihanje, na koncu pa je sledilo le še ritmično ploskanje po votlih deblih, ki jih je zalila voda. 
Antonio ni spal, gledal je mesec, kakršnega še ni videl. Z roko je segel k fotoaparatu, vendar si je premislil, tega ne moreš slikati, si je rekel. Iz žepa je potegnil beležnico in svinčnik, ga oslinil, zdelo se mu je, da se to tako počne. Nikoli ni imel izrazitega risarskega daru, zdaj pa ga je prijelo, da je v poltemi in med tresenjem narisal krog, ki to niti ni bil, in vanj še dva manjša. V spodnji rob beležnice je nekaj neberljivo pripisal. Zmotil ga je glas, ki se je zaslišal iz aparata, zdelo se mu je, da je med nerazumljivimi besedami ujel - Manaus.
Nad ekvatorjem se je v zvezdnem metežu zaprasketala nova zvezda, česar ni Antonio še nikoli videl; o tem je le bral nekaj poljudnih člankov, ki so izhajali v njihovem časniku. Vedno si je želel, da bi lahko pisal o vesolju, imel je občutek, da bi zmogel o njem govoriti dovolj privlačno in z ustreznimi metaforami, vendar ni imel nobene ustrezne kvalifikacije, da bi bilo njegovo pisanje verodostojno. Ob prijetne misli na neskončnost, ki ga obdaja, se je vrinila zoprna slutnja, da bo za vedno obsojen zgolj na tipkanje v kulturniško rubriko, ki je bila povrh še slabo brana. Izjema so bile le mesečne reportaže, nekakšni potopisi s pridihom skrivnostnosti, ki so jih sestavljali njegovi starejši kolegi ali pa zunanji sodelavci, katerim je še posebej zavidal, da so se podajali v nevarne in oddaljene konce sveta. Zdaj je bil tudi Antonio na prvem pravem terenu, četudi naloga ni bila kaj prida ugledna, pa vendar. Poročat je šel iz prednovoletnega opernega festivala, na katerem naj bi prvič nastopili tudi lovci iz osrčja Amazonke, ki so jih za to priložnost naučili zapeti nekaj božičnih pesmic in popularnih arij. Na otvoritveni ceremonial, ki naj bi se pričel čez nekaj minut, je že zamudil, toda tukaj bo ostal še vsaj en večer, mogoče se bo lahko po telefonu dogovoril še za kakšen dan odloga, če mu bo uspelo odposlati članek. Zavedal se je odgovornosti in urednikovih pričakovanj, da bo iz poti naredil nekaj uporabnega. Tako daleč bi namreč šli mnogi.
Avion je zdrsnil še niže nad gosto poraslo in temno zemljo, iz katere so se dvigali številni kresovi, okoli katerih so se vrtela tiha in v plamene zatopljena telesa. Antonio je spet pomislil na zvezdo, ki se je pravkar rodila nekje v prostranem vesolju. Njena svetloba bo mogoče nekoč obsijala njegovo že davno temno in tiho telo, tako kot ogenj duše teh skrivnostnih lovcev, ki jih ne bo nikoli spoznal. Vedel je, da mu tega ni bilo dano razumeti, vendar še nikoli prej ni bil tako prepričan kot zdaj, da je odgovor bliže, kot je mislil. Slutil je, da pot do zvezd le ni tako dolga.

Na levi so v nočni sopari zatrepetale mestne luči, radio je bil vse glasnejši, med hreščanjem in mešanico angleščine in rodnega jezika, je Antonio razbral, da se približujejo cilju. Kapitan je vpil v mikrofon proceduro in hkrati klel in se šalil, tukaj so se vsi poznali. Med smehom je pogledoval nazaj proti edinemu potniku, ki ga je moral nocoj odložiti v mestu sredi nepregledne džungle. Z levico je stiskal pilotsko ročico ter med manevrom z drugo roko kazal čez kokpit proti soju luči. Drevešček je poskakoval in butal ob strop in šipo. Antonio se je trudil pokazati nekaj navdušenja, tukaj mu je bilo na nek čuden način prijetno. Želel je, da bi polet še trajal. 
Naglo sta se spuščala, vendar piste ni bilo videti. Med lučmi ni mogel opaziti nobenega reda, nikjer ni bilo glavne ulice ali stolpnice, ki bi služila kot orientir. V naslednjem hipu sta spet izgubila svetlobno sled, v kabino je vdrl hladen in vlažen zrak, luči so svetile le še na otoku daleč spredaj. Antonio je stegnil vrat proti oknu, čutil je, da svet pod njim odteka proti velikemu črnemu žrelu, nad katerim so sijale zvezde. Reka, ga je prešinilo. Amazonka.
Spust je bil trd, letalo je udarjalo in poskakovalo na grobem asfaltu, ustavila sta se daleč od letališke zgradbe, ki ni po ničemer izstopala od hiš, ki so stale v ozadju. Kapitan je odsunil vrata in pokazal s prstom, da naj stopi za njim. Antonio je pograbil boršo in se s težavo zvlekel ven čez pilotski sedež. Torbo je vrgel na pisto, stopil na avionsko krilo in končno odskočil na vroč asfalt. V hipu ga je oblila vročica, bil je omotičen, vlaga ga je dušila. Čutil je, da ga zmanjkuje, sklonil se je k torbi in občepel. Kapitan se je krohotal in si prižigal čik.
- Pivo, ha!? je odločno vprašal. 
- Ja, ja, je odvrnil Antonio. Pivo me bo osvežilo, se je potolažil. Propeler se je ustavil, trenutek tišine ga je postavil na noge. Hitela sta proti letališki stavbi, ko so vlažno in pregreto ozračje počasi napolnjevali novi, neznani glasovi.
Pod visokim obokanim stropom nekdanjega glavnega poštnega urada je visel razkošen lestenec, okrašen z debelima kristalnima kroglama in poldragimi barvnimi kamni. V polmraku je bilo videti, da sta ga že dolgo načela prah in cigaretni dim, ki sta se neusmiljeno nalagala na porumenelo okrasje. V hladnem, očitno pretirano hlajenem prostoru je bilo nenavadno malo ljudi. Ob vratih sta stala vojaka, zavaljeni in zadihani telesi sta imela ovešeni s polno bojno opremo, ki ju je pribila ob zid. V temnih kotih je spalo nekaj bosih in opitih Indijancev. Vse v slavo Gospodovo, je pomislil Antonio. Ob pogledu na otrpla in na granit zvaljena telesa si je spet oblekel vetrovko. Ledeni zrak je bruhal iz ropotajoče klime in se mu zavlekel med kosti. Nemi in voščeni obrazi so se ob pogledu nanj razlezli v nasmeh. Kapitan je že pognal prvo flašo in se zapletel v glasen prepir s kolegom, ki je s palcem kazal nekam pod strop. Antonio mu je nehote sledil. Šele sedaj je opazil, da visi stari lestenec pod veliko stekleno kupolo. Skozi umazana in razbita okna je za hip videl zvezde. Kapitan je spet povzdignil glas, in ne da bi pogledal gor, odločno mahal z roko v nasprotno smer. Navigacija, je pomislil Antonio, in še, mogoče napovedujeta smer Sinovega prihoda, zdaj se je tiho nasmehnil tudi on, več iz razvnetega pogovora ni mogel ujeti. Nanj je kapitan gotovo že pozabil. Vseeno je stopil do bifeja, ki je bil še edini obljudeni prostor; to je bil očitno zadnji nočni polet. Nikjer ni bilo nobenega voznega reda niti najave poletov, kar pa Antonia takrat ni začudilo. Vse prej je pričalo, da tukaj že dolgo ni nihče letel. Naročil je zase in za amaterska astronoma. Napravil je dolg požirek in se v isti sapi pobral proti izhodu, ki sta ga stražila obglavljena vojaka. 

Nad mestom, potopljenim v soparo, je lebdela glasba, prihajala je iz vseh koncev in udarjala ob stare pločevinaste strehe. Čeprav je gorelo tisoče žarnic in je rumenkasta svetloba uhajala iz vsake luknje, je bilo na ulici temno. Antonio je nekaj trenutkov stal na zadnji stopnici in vročičen opazoval gručo glasnih in razgretih mož, ki so stali ob velikem zamrzovalniku in si podajali steklenico. Okoli razbitega rdečega neonskega napisa se je kotalil oblak rjavkastega dima. Najmlajši med njimi je pokašljeval. Potem je spontani smeh v druščini za hip zamrl. Debelušen možakar, ki je pravkar potegnil gost in smrdeč dim iz pipice, je pokazal s prstom čez cesto, Antonio je slutil, da je pozornost namenjena njemu. Instinktivno je stopil stopnico više, hotel se je umakniti nazaj v stavbo, naglo se je obrnil in obstal kot vkopan. Pred njim so stala stara in z deskami zabita vrata. Okna so bila temna in razbita. Iz kupole zgoraj je zevala velika črna luknja, ki jo je videl celo v temi. Znova se je obrnil proti ljudem, ki so se pomaknili proti vhodu v bar. Čemeli so ob zidu, si podajali pipico in zrli v privid. Antonio je pograbil torbo in se opotekaje pognal po ulici navzdol. Za njim je vstajal glasen in nekontroliran smeh. 
Ritem je bil vse ostrejši, vzklikanje in odmevanje bobnov mu je drobilo glavo. Ulica je bila vedno bolj polna, sredi ceste se je valila množica Indijancev z velikimi perjanicami, nebo so parale goreče puščice, glaževina je pokala in se drobila pod njegovimi hitrimi koraki. Zrak je bil napolnjen s pečenimi ribami, kure so visele na dolgi žici, raztegnjeni čez cesto. Otroci so ga oblegali in mu hoteli sneti boršo, vendar jo je zdaj dvignil nad glavo in se z rokami kvišku tolkel skozi množico. Tega si je želel, da bi bil del festivala, vendar se je zdaj počutil izgubljen. Ničesar ni mislil, hotel je le, da bi bil čimprej zunaj. 
Nenadoma, ko je že mislil, da ga bo kaos, v katerega se je zapredel, požrl, se je od nekod daleč oglašalo nekaj, kar je počasi vse preglasilo. Zdelo se mu je, da hrup in grmenje zaznava le on, množica je plesala naprej. Bilo je vse bližje in močnejše, lučke in stojnice so se tresle, kot bi vstajal potres, vznesene množice so pričele poskakovati in mahati proti nebu, potem je neznosno žvižganje reaktivnih motorjev preglasilo vse. Veliko potniško letalo je zgrmelo tik nad mestom proti letališču. Antonio je še tiščal glavo med rameni, ko je svet že pel naprej. Hrup je počasi zamiral. Letalo se je varno spustilo na drugem koncu mesta. Antonio se je začudil, jaz sem pristal drugje.

 Previdno je odsunil vrata in stopil na razmajan balkon, obešen na pločevinast nadstrešek. Težak, vlažen zrak, ki se je dvigal iz teme na desni, je raztopil vonj po plesnobi. Deske pod nogami so preteče pokljale. Bobni in vpitje je le še zamolklo udarjalo na drugi strani nevidne stene. Mesto se je umirjalo, glasove je odnašala velika črna reka. Goreče molitve in grleno petje je še dolgo lebdelo nad vodovjem in se vse do jutra razgubljalo v neštetih rokavih in kanalih. Nepregledna in nedostopna močvirja, poseljena s ptiči, mrčesom in velikimi dvoživkami, so prisluškovala pozabljenim pesmim. Antonio je slutil, da mora biti tudi tam kakšno čuječe uho, ki še zmore prisluhniti tej neubrani in razpuščeni pesnitvi. Mogoče tihi lovec v čolnu, ki nocoj ni prižgal plamena. Čaka. Sam pod zvezdami.
Samevala je tudi luč nad prazno cesto, kot bi jo nekdo pozabil ugasniti. Ostal je le kamen, na katerem je sedel risar. Zdaj je bil mogoče že daleč na drugi strani reke, kamor je odveslal s svojim premladim dekletom. Ali pa se lačna in zaskrbljena skrivata v katerem od temnih kotov. Tudi onadva čakata pesem, ki bo prišla iz njenega zrelega trebuha.
Bila sta prva človeka, s katerima je tukaj spregovoril. Čeprav so si namenili le nekaj besed, je Antonio sedel na risarjev kamen in se dal portretirati. Risba na prašnem in pomečkanem papirju je zdaj zvita ležala na zglavniku v sobi Hotela Don Joan. Antonio je dolgo nepremično sedel na kamnu, obsijan s slabo lučjo, vendar se je počutil pomirjenega. Pozabil je, da je pristal nekje daleč, v mestu sredi džungle, ter da ga čaka delo. Gledal je risarjevo spretno roko, ki je počasi vlekla poteze z barvnimi svinčniki po papirju, razprtem na kolenih. Portreta ni videl; ko je bilo delo končano in je vlekel iz žepov bankovec, ga je dekle skrbno zvilo in povezalo z barvnim koncem. Izročil je denar moškemu, mogoče celo preveč, in od dekleta dobil zvitek. Šele takrat je videl, da je še skoraj otrok. V temnih očeh, ki so se za hip zalesketale kot odblesk na reki, je videl, da je ponosna. Ne na kupčijo. Ko je odhajal s portretom v rokah, se je za hip še obrnil, kot bi želel, da se ne vidijo zadnjič.

Še malo in bo vzšlo, je pomislil Antonio, v to je verjel. Za umazanimi in strganimi zavesami je vstajalo jutro. Temen in blaten rečni veletok se je kopal v mlečni svetlobi. Na visokih drevesih, ki so obraščala peščeno obrežje, so se oglašali ptiči, frfotanje širokih kril in šumenje listja je zapolnilo nočno praznino. Strah in napetost, ki sta se skrivala za spokojem in snom, sta nenadoma popustila. Sonce je počasi prihajalo po reki navzgor. Svetloba se bo vsak hip razlila čez vodovje in ga obarvala škrlatno. Samo še en zasuk čez rečni preliv in jutro bo oplazilo mesto. Takrat je Antonio pomislil na smrt. Bil je nenaden preblisk kot dotik prvega sončnega žarka, ki se je že dotaknil počenega ogledala nad umivalnikom. Žarelo je, temna sta ostala le dva počrnjena madeža, ki ju je v ogledalu odtisnil čas. Zaprl je oči. Madeža sta ostala.
Nepremično je ležal. Noge in trup je imel iztegnjene. Premikal je le veke. Nastavljal se je soncu, ki je sijalo med gostimi zastori. Zeblo ga je in znojil se je. Vročica ga je oblivala. Ob njem je ležal portret, ki ga še ni odvil. Spomnil se je dekletovih oči – kot bi ga gledale iz starega ogledala. Dvignil se je, ko je zaslišal težke lesene korake, ki so v kratkih presledkih udarjali po stopnicah. Na zgornjem hodniku so se ustavili, kot bi potrebovali predah, potem pa so počasi lezli proti njegovim vratom. Odločna pest je udarila po vratih, prah, ki ga je bilo povsod veliko, je zaplaval v žarkih. Bil je na nogah in hitel odpret. Preden je napravil dva koraka do izhoda, so se koraki v istem ritmu že oddaljili. Budnica, se je nasmehnil. Očitno sem edini gost.
Odgrnil je težko in mastno zaveso, ki je zastirala okno in še del zidu ob njem. V kotu je na pol zakrita visela Pietà, na istem žeblju je bila obešena še ogrlica s posušeno ribjo čeljustjo in okrašena s pisanim perjem. Nocoj je sveta noč, mene pa čaka delo. Odločno je stopil do plehnatega umivalnika, voda je tekla le po kapljicah in ropotaje odtekala v smrdljiv odtok. Utrujenega in neobritega lica v črnem ogledalu niti ni opazil. Spakiral si je le majhno ročno torbico s pisalnim priborom in fotoaparatom, ostalo prtljago pa potisnil pod posteljo. Trenutek je še razmišljal, kje bi pustil portret. Vzel ga je v roke in stopil k oknu. Nastavil si ga je na oko kot daljnogled. Videl je le nekaj senc, potem je oko usmeril proti koncu papirnatega tunela, prvič je videl črno reko, na kateri je plavalo jutro. Slike ni odmotal.

Spodaj ni bilo nikogar, močan in odločen glas je prihajal iz zadnjega dela hiše; ona me je zbudila, je bil prepričan Antonio. V kotu poleg edinega okna sta bili postavljeni mizi in nekaj stolov, na tisti tik ob oknu je ležal krožnik z ocvrtim jajcem in velik kozarec sadnega soka. Antonio se je razveselil zajtrka. Nazadnje je jedel, preden se je vkrcal na letalo. Sedel je za mizo in jedel z žlico. Jajce je bilo mrzlo, vendar mu je teknilo. Poplaknil ga je s sokom. Še vedno ni bilo nikogar. Postajalo je soparno. Vrata so bila odprta, vendar pokrita s pisanimi trakovi, tako da je v prostor prišlo le malo svetlobe in zraka. Ko je pojedel, si je prižgal še cigareto in potegnil iz torbe beležnico; hotel je napisati nekaj stavkov, potem pa oditi do pošte in poklicati v uredništvo. Javiti bi se moral že včeraj, vendar se bo zlahka izgovoril na pozno uro, si je mislil. Komaj je začel s pisanjem, ko je zaslišal znane korake. Debelušna gospa z mogočno črno kito na hrbtu je počasi vstopila ter momljaje pozdravila, Antonio je glasno odzdravil in se trudil pokazati dobro voljo, vendar je gospa le pobrala z mize krožnik in znova izginila v ozadje. Ostal bom še eno noč, je skoraj zavpil za njo, še preden so se njeni koraki dokončno razgubili v notranjosti. Potem se je vključil ventilator pod stropom, kar je bil edini dokaz, da ga je sploh opazila. Velika polomljena krila so mlatila po zraku. Star motor je škripal in se tresel, kot bi hotel dvigniti streho. Vrtinčil in lomil se je le cigaretni dim.
Ni mogel pisati, grem, si je rekel, bom že kje dokončal.

Ulica je bila prazna, risarjev kamen na drugi strani je še sameval. Znova se je spomnil dekletovih oči. Čutil je,"		Beletrina	2002.0	ne	da	32447.0	271.0	
Leposlovje	MAKS-L_000057.txt	MAKS-L_000057	Veverica Mica in druge pravljice iz zelenega gozda	Cvetka Bevc	živalske zgodbice	"Nekoč je živela veverica, ki ji je bilo ime Mica Micon. Bila je nagajiva, potepušna, požerušna in igriva, kot so pač vse veverice, le da je bila bela. Ko jo je gozdni zdravnik Jazbec Jazbič prvič zagledal, je zmajal z glavo in dejal: »Kakšna strahotna napaka narave! Bela veverica se rodi le enkrat na pet tisoč let!« 
Napaka gor ali dol, beli kožušček je Mici povzročal veliko težav. Zlasti tedaj, kadar se je z vevericama Bibo in Bajo igrala skrivalnice. Nekega dne se je prav zaradi tega Baja pošteno razjezila: »Pojdi se veveričit, Mica! Jaz se ne bom igrala s tabo!« Do vrha ušes je bila sita tega, da je vedno izgubila, kadar se je skupaj z Mico potuhnila za drevo. Zaradi njenega izdajalskega kožuščka jo je vsak takoj opazil. Dovolj! Sploh pa je Baja hotela na nogometno tekmo!

Kako si je Mica šele tja želela! Mogoče bi tudi njo kakšen veveričjak povabil na sladko roso ali pa bi ji celo kapetan nogometnega moštva pomežiknil, kot se je to zadnjič zgodilo srečnici Biji. Toda o tem veverici niti slišati nista hoteli! Tole belo smrkljo, da bi vodili s sabo?! Pa še kaj!
Mica bi gotovo začela točiti solze, če ne bi zdajci zaslišala veselega žvižganja in brenčanja. In še preden se je potegnila za veveričji brk, sta se vanjo zastrmela potepuški veveričjak Jon in njegova skoraj udomačena muha Frika. Ta je še posebej debelo buljila v Mico in divje brenčala.
Pa kaj, če še nikoli ni videla bele veverice! Na srečo je bil Jon bolj prijazen. Kmalu je ugotovil, da belina Mici hudo greni življenje.
In ker je bil veveričjak, kot se spodobi, ji je nemudoma predlagal: »Ho! Napake se dajo odpraviti in problemi rešiti! Probleme veveric vendar rešuje Veveričji kralj!«

Veveričji kralj je prebival v najtemnejšem delu gozda. Vsak dan je uradoval natanko od treh do šestih in vsako uro je rešil natanko dvajset težav. Ko se je Mica vrgla na tačke pred njegovim prestolom, je dejal: »No, kakšen je tvoj problem na takšen dan, ki je še ob treh ves oblačen in zaspan? Brž, brž, z besedo na plan!« In že je Mica zdrdrala: »Jaz sem Mica. In moj problem je ta, da bi rada imela rjav kožušček. Ali pa rdeč. No, rdečerjav pa zagotovo!«
Ena, dva, tri in Veveričji kralj je po beli veverici potresel tri vreče prahu. Mica je kašljala in kihala in kihala in kašljala in na koncu postala rdečerjava. Cmoknila je Veveričjega kralja na njegov kraljevski smrček in zavriskala: »Hura! To bo Jon pogledal! In kako šele Biba in Baja! Pa saj grem zdaj lahko naravnost na nogometno tekmo in ju presenetim!«
Toda še preden je naredila dvajset poskokov, je pričelo deževati. Njen kožušček je postajal vedno bolj moker. Novopobarvana veverica je vsa prestrašena skočila pod bližnji grm.
Kakšna sreča! Tam sta ravno vedrila muha Frika in veveričjak Jon ter si pripovedovala strašljive zgodbe.
»Zzzz, kakšna pa si? Dež ti je razmazal barvo. Saj si prava veveričja prašička!
Prašička! Prašička!« se je zadrla Frika. Jon je sicer divje zamahnil proti muhi, da bi ji zaprl nesramno klepetalo, toda Mici so se ulile solze, čeprav jo je Frika nemudoma odkurila in je res dolgo ni bilo na spregled.
Veverica se je za silo potolažila šele, ko jo je Jon povabil na ples v dežju in ji je ta prostovoljna kopel očedila kožušček, da je bil spet tak kot prej. Se pravi bel.
Toda Jon se je domislil nečesa novega. Z Mico se je pretihotapil do Veveričje vile. Ko se je ob polnoči kopala v Srebrnem tolmunu, ji je ukradel pajčolan. Vila je bila v strašni zadregi; skrivala se je za skalo in zardevala.
Če je hotela dobiti pajčolan nazaj, je morala tatinskemu veveričjaku izpolniti željo!
Kaj bi si Jon drugega zaželel kot to, da Mica ne bi bila več bela veverica. In res! Veveričja vila je rekla abrakadabra-abrararadi, zamahnila proti nebu in zemlji, iztrgala Jonu pajčolan in v hipu izginila. Bržkone od sramu, ker jo je nekdo videl brez pajčolana! In kakšna je bila zdaj začarana Mica?
Rdeča? Rjava? Rdečerjava? Šmentana veverica, kljub čaranju ni spremenila barve.
Namesto tega pa so ji na glavi zrastli trije čopki. O, gorje, to je bilo maščevanje veveričje vile!
Ko je Mica to odkrila, se je zapodila proti Jonu in zarjula: »Nočem te več videti!
Poberi se! V zemljo se pogrezni, trap veveričjakov!« In še preden ji je ta povedal, da je kljub trem čopkom na glavi najbolj ljubka veverica, kar jih pozna, je Mica oddirjala proti domačemu gnezdu. Kako je jokala! Še kamnu bi se zasmilila. Le Frika ji je kar nekam privoščila. Ni bila še čisto udomačena, zato pa je bila pošteno ljubosumna na Mico. Komaj je čakala, da ji kakšno zagode. In ker je dobro vedela, da veverice verjamejo v čarobne napoje, je obupani Mici s tremi čopki priliznjeno svetovala: »Ta svoj ‘afroluk’ in bledičnost vendar lahko odpraviš s čarobnim napojem! Izdeluje jih sicer divja mačka Ušnatan, a delujejo stoprocentno!«

Mica se je zgrozila že ob sami besedi »divja mačka», toda čarobni napoj je čarobni napoj. In se je odločila. Mahnila jo je proti robidovju!
O, kako je bilo Mico strah; o, kako samotno ji je bilo pri srcu; o, kako ji je veveričilo srce! Ko jo je pred prvim robidovim grmom ogovoril neznani glas, je skoraj umrla od strahu. Glas je čisto prijazno poprosil: »O, nikar ne pohodi robide. Tale tukaj je popolnoma zrela. Jaz sem čisto usekana nanje!«

Potem se je zaslišalo mlaskanje in cmokanje in nazadnje je ljubiteljica robid Mico povabila na čaj in se – oh, da, oprostite – končno predstavila: »Jaz sem divja mačka Ušnatan!« Mica se je od groze potegnila za enega od treh belih čopkov in bi gotovo naredila še kaj bolj trapastega, če je Ušnatan ne bi pomirila: »Toda, ljubica, divje mačke smo si različne. Nekatere bi se prodale za pečeno veverico, druge pa za lonček robid.
Jaz sem ona druga. Jaz sem namreč vegetarijanka.« In potem je Mica pri Ušnatan popila skodelico čaja. Zaradi vsega, kar je tiste dni prestala, ga je res potrebovala.
»Presneta Frika. To me je naplahtala!« se je v mislih jezila na muho. Kajti o kakšnih zvarkih in čarobnih napitkih v votlini divje mačke Ušnatan ni bilo nobenega sledu.
Zato pa je bilo vsepovsod polno knjig. Kajti Ušnatan je bila zelo pametna mačka. In ko ji je Mica potožila o svoji nesreči, se je Ušnatan zasmejala: »Mjav, pa saj to ni nobena napaka narave. To je vendar dar narave. Kakšna gracioznost je v tebi, kakšna eleganca! Živali se ti gotovo do tal priklanjajo. Saj si prava veveričja princesa!«
Pri tem se je Ušnatan držala zelo resno in prijazno gladila Mico po tački. Tedaj pa se je zaslišal huronski krik: »Pokončal te bom! Uničil te bom, če pri tej priči ne izpustiš moje prijateljice!«
Bil je potepuški veveričjak"		Didakta	2009.0	da	ne	11295.0	224.0	
Leposlovje	MAKS-L_000043.txt	MAKS-L_000043	Strah za metulje v nevihti	Feri Leinšček	roman o ljubezni, vojna za Slovenijo, vojak	"Ljubil sem Ljiljano to poletje, joj, kako sem jo ljubil! 
Z besedami se tega ni dalo povedati, ne s pesmijo, molitvijo ali kletvijo, še manj z romanom, ki ga takrat seveda ne bi znal niti napisati. Bilo je to, kar sem čutil ob njej, povsod v meni in me je celega prežemalo. Obhajalo me je, grelo in opijanjalo, tako da sem se moral kdaj ščipati. A tudi to ni zares pomagalo. Dogajalo se je z mano nekaj, česar nisem še doživel in nisem imel s čim primerjati. Bilo je, se mi je zdelo, iz take snovi kot sanje in ni se dalo zmeraj kar tako prebuditi v resničnosti. Bolj je zaleglo, ko sem začel verjeti, da sem poslej dojemljiv za razumevanje sveta v nekaki četrti dimenziji, o kateri vsi ti pritlehni ljudje okoli mene, razen seveda Ljilje, niso imeli pojma.
Ljubil sem jo torej brezmejno. 
A kako je tudi ne bi?
Bilo je dekle iz deških sanj, za kakršne dotlej nisem verjel, da v resnici obstajajo. Še manj sem lahko upal, da me bo, če jo bom kdaj po kakem čudežnem naključju vendarle srečal, sploh pogledala. Ona pa je kar stala tam na tistem zlizanem stopnišču stare zemunske gimnazije in me je gledala, gledala, gledala in me je za čuda gledala, gledala, gledala tudi še, ko me je že spreletaval srh. Doumeval sem, da je prav ona tista, ki je običajno v življenju nikoli ne srečaš, če pa ti že prekriža pot, je edino odrešujoče, da se čim prej obrneš vstran in si niti slučajno ničesar ne obetaš. Vlekel sem glavo med ramena in se s podrsavajočimi koraki vzpenjal proti vhodnim vratom, ki so bila, hvala bogu, na stežaj odprta. Bil sem z vsako pohojeno stopnico vse bolj mimo nje in torej tudi iz območja, kjer bi me lahko kako prazno upanje še premamilo, a povsem vstran se kljub vsej krčevitosti nisem zmogel več obrniti.
Še zmeraj je stala tam in me gledala, gledala, gledala.
Njene velike oči so bile modre, kot je bilo v tistih dneh vedro nebo nad sremskimi ravnicami in Fruško goro. Toda tukajšnje široko nebo, najsi je bilo še tako čisto, je bilo le osončena nebeška praznina, njene oči pa so bile polne veliko bolj skrivnostne lepote. Kako, za božjo voljo, sem si na tihem pravil, lahko vidiš v teh očeh nekaj, kar zagotovo ni tebi namenjeno? Kaj natanko je bilo to, kar me je begalo, pa si seveda tudi še nisem znal pojasniti. Zdelo se mi je, da je lahko tak le srčni smeh. Ali morda povsem nedolžno otroško veselje. Toda pod gladino njenih iskrih oči se je potem zganilo še nekaj, kar me je dokončno zmedlo in zaustavilo. Zaželela si je, da ne bi šel mimo, se najverjetneje celo ustrašila, da se ji bom izmuznil, me je na lepem prešinilo ...
»Zdravo,« sem torej rekel. »Mi lahko pomagaš?« sem v en dah tudi vprašal. »Do tovariša ravnatelja moram.«
»Kaj pa,« je pritrdila. »Starega pač na tej šoli ni težko najti,« se je namrdnila. »Je zmeraj in povsod tam, kjer ne bi smel biti.«
»Ne vem, če razumem,« sem kar priznal.
»Saj ni kaj razumeti,« se je nasmehnila. »Domišlja si, da je tu njegov dom, pa da ima lahko vse pod nadzorom,« mi je pojasnila.
»Ah, to,« sem nekako napol prikimal.
»To, to,« je povzdignila glas. »Ampak nima,« je zmignila. »Bogme, da nima,« se je posmehnila. »Naj mu pes mater!«
»Naj mu pes mater?« sem zamrmral in obmolknil.
Tega pač nisem pričakoval iz njenih ust in učinkovalo je nadvse neobičajno. Bil sem že dobra dva meseca tu in tudi najhujše vojaške kvante mi niso več mogle do živega, ta pa me je zdaj kar zasačila. Ni bilo videti, da bi ga res sovražila, in ni bilo slišati, da bi mu to res želela, pa vendar je bil cenjeni tovariš, h kateremu me je poslal zastavnik, da bi se dogovoril za sodelovanje dijakov na kasarniških prireditvah, zame odtlej pokveka. 
»Uf,« je kar pihnila. »Oprosti,« se je raznežila. »Res sem koza,« se je karajoč se skesala. »Lahko bi pomislila, da si mogoče prišel sem iz krajev, kjer ženske ne prdijo.«
»Ne, ne,« sem ves odkimal.
»Kaj – ne?« je smeje se vprašala. 
»Pravzaprav ja,« sem takoj tudi obrnil.
»Kaj – ja?« se je še bolj smejala.
»Saj veš,« sem še iztisnil in zopet potihnil.
Doumel sem, da je pravzaprav le prepolna radoživosti in navdiha, ki mu sam takrat nisem bil dorasel, zato sem se moral umakniti. No, zapravil sem s tem, hvala bogu, le prvo priložnost in moja olesenelost ni bila usodna. Saj že tedaj, v tistih naslednjih, kratkih, res bliskovitih trenutkih, ko sem se vzpenjal za njo po notranjih stopnicah do ravnateljeve pisarne, sem bil še bolj prepričan, da grem za dekletom, ki me neubranljivo zasvaja. 
Resnično, bilo je na njej nekaj čarobnega. 
Bila je z drugega sveta in očitno tudi iz drugačnega testa.
Njeni bežeči koraki, s katerimi se je poganjala navzgor in vmes preskakovala tudi po dve stopnici, so izpod rožnatega krila izrisovali take noge in ritnice, da bi z njimi zlahka prišla na naslovnice vseh moških revij tega sveta. A saj tja bi gotovo lahko prišla tudi zaradi ozkega, ribjega hrbta, dvignjenih ramen in res polnih prsi. Obenem pa pri vseh njenih čarih najverjetneje sploh ni šlo za to. Skrivnost je bila v neki posebni skladnosti ali pač nečem, kar jo je napravilo res samosvojo. Kaj natanko je to bilo, mi takrat seveda še ni uspelo zgruntati. Zvrstilo se je vse to pred menoj z naglico, ki me je zopet puščala ob strani. Počutil sem se kot polž ob splošnem umikanju na Noetovo barko. Vendar sem preživel, tako kot so navsezadnje tudi polži preživeli vesoljni potop.
Ostal sem že naslednji hip sam pred vrati ravnateljeve pisarne, si dolgo popravljal uniformo in se skušal spomniti, kaj vse mi je predpostavljeni pravzaprav naročil. Čeprav sem še malo prej prihajal s strahom in se mi je zdelo povsem neodgovorno, da je tako pomembno nalogo prepustil navadnemu vojaku, sem bil zdaj za čuda prepričan, da tokrat ne bom zamočil. Bil sem odslej nekdo, ki ga je Ljiljana opazila, tovariš tu notri pa je bil zgolj stremuh, ki se mu je na glavo podelal ptič. 
*

Vem, da ste se zdaj že zagledali v mojo Ljiljo in vas najina usodna ljubezen najbolj zanima, a pojdimo raje od začetka. 
Novica, da bom moral zaradi težav s študijem in izgubljenega študentskega statusa že kmalu v Jugoslovansko ljudsko armado, na obvezno služenje vojaškega roka, je v našo hišo udarila kot vodéna strela. Medtem ko so se v tistih časih v mnogih družinah te fantovske iniciacije celo veselili ali pa so jo vsaj sprejemali kot sveti dolg do domovine, so se moji starši vedli, kot da bi mi bila z vpoklicem izrečena nekaka huda kazen. Pa tudi preostanka rodbine, se mi zdi, to neodložljivo dejstvo ni najbolj osrečilo, saj je bilo ob vseh poslovilnih obredjih in veseljačenjih naše poslavljanje videti kot sedmina. 
Zakaj je bilo tako, nisem vedel in si sprva niti nisem znal z ničimer pojasniti. Bili smo navzven povsem krotka družina, mama, ki je bila vzgojiteljica, je bila celo v partiji, pa tudi naše družinsko deblo ni imelo nobenih sumljivih ali zatajenih korenin. Ni bilo torej pomisliti, da bi me lahko tam za obzidjem vojašnice kdo vzel na piko zaradi česa, česar nisem sam zagrešil. Dopolnil sem tudi že enaindvajset let in gotovo je bilo upati, da se bom med rekruti, ki so bili večinoma osemnajstletniki, lahko bolje znašel. Moralo je torej res biti kaj tretjega, kar je zgoščalo malodušje in porajalo zaskrbljenost. A spraševati o tem nisem želel. Pravzaprav sem vse skupaj celo nekako potlačil in mirno prepustil drugim, da so namesto mene odštevali dneve do odhoda. No, čas je seveda medtem tekel in naposled prisilil molčavce, da so se začeli kar sami odpirati.
Prvi je spregovoril oče.
»Veš, saj ne vem, kako naj ti povem,« je dejal s spremenjenim glasom, ki je naznanjal, da gre zdaj zares. »Ampak nekaj zanesljivo vem,« je še pripravljal nagovor. »Vsaka vojska je vojska,« je nato izrekel.
Vsaka vojska je vojska, sem ponovil v sebi in prikimal. Ni bila ravno neka velika misel, a dalo se je po svoje razumeti.
Oče, ki je večino svojih dni prebil ob lesni stružnici, ni nikdar leporečil in posebej razpredal. Zanj je bila klada klada, iver pa iver, vojska pa je bila pač vojska. Imela je svoj ustroj, pravila in hierarhijo – in tu se ni dalo nič spremeniti. O njenem namenu, pripravljenosti in moči pa bi se sicer dalo razpravljati, a to zagotovo ni bilo tisto, zaradi česar me je zdaj nagovoril.
»Sam sem sicer služil še v kraljevini Jugoslaviji,« je po premolku nadaljeval. »Prisegel sem tudi kralju Petru, ko so ga pučisti razglasili za polnoletnega,« je spet podaljšal uvod. »Tam so nas prekleti oficirji še lahko tepli,« je nato iztisnil skozi zobe. »Vsak bedak z epoletami te je lahko za prazen nič švrknil s sabljo po goli riti,« me je ošinil. »Ampak dobro, tega zdaj več ne smejo,« je nato le odmahnil in se zazrl vstran.
»Seveda ne smejo,« sem končno spregovoril.
»Veš, da ne smejo,« je pritrdil. »Ampak oficirji so še zmeraj oficirji.« 
No? sem zinil vase. S tem pa mi je zdaj že res nekaj namignil. 
Ko je na mojem obrazu zaznal, da nisem več tako nadvse prostodušen, je zaupljivo pristopil in me prijel za laket. »Poslušaj,« me je povlekel k sebi. »Veliko ti lahko to zdaj pove o ljudeh v uniformah,« je zašepetal. »Zaklinjali so se tam, da so nam kot očetje in bratje. Šopirili so se in petelinili, kot bi imeli zlato pero v riti. Zagotavljali so nam, da bomo skupaj, z ramo ob rami, ubranili domovino pred Hitlerjem, ko pa so začele v Beogradu padati prve bombe, so nas pustili same v rovih,« je še stiskal zobe. »Razumeš?« me je prestrelil s pogledom. »Samo obrnil si se, pa že spet enega nepremagljivega oficirja ni bilo več,« je stresal z rameni. »Verjemi, kako usrani ljudje so bili to, res,« je zatrdil. »Pobralo jih je kot kafro, uboge vojake pa so pustili tam brez ukazov in hrane, da smo kar nekaj dni blodili naokoli in blejali v daljave kot ovce.«
»Pa potem?« sem ga le ustavil.
»Potem?« je skomignil. »Kaj pa bi lahko še bilo po tem, ko je vsa tista brezglava vojska razpadla?« se je namrdnil. »Šli smo lahko le vsak po svoje, kamor je kdo vedel in znal,« je pojasnil. »Štirinajst dni sem se v tisti zmešnjavi kot prestrašen zajec prebijal do doma in se, bogme da, preobjedel trave, saj se je drugo že težko našlo …«
»Dobro, bili so pač taki časi,« sem nekako tudi razumel.
»Časi gor ali dol,« je pomahal s kazalcem.
»Zdaj ne bo vojne,« sem ga skušal pomiriti.
»Vojne ne bo,« je pritrdil. »Jugoslavija pa je še Jugoslavija.«
»Čakaj,« se mi je zataknilo. »To pa ne bo ravno držalo,« sem mu moral ugovarjati. »Od drugega zasedanja Avnoja v Jajcu Jugoslavija ni več tista tvoja Jugoslavija,« sem bil prepričan. »Saj takrat je bila kraljevina, potem je bila federativna ljudska republika, zdaj pa je že kar nekaj časa socialistična federativna republika,« sem zdrdral. 
»Hja,« je zategnil in se popraskal po bradi.
Moje šolsko znanje ga je očitno spravilo v zagato. A tudi sam sem bil zdaj v zadregi. Ne boš vendar lastnemu očetu, ki je vse to doživel, razlagal, kako je bilo in kaj o tem piše v knjigah. Družbene spremembe so bile brez dvoma tako temeljite, da se tega preprosto ni dalo spregledati. Nesmiselno pa je bilo tudi primerjati, saj smo medtem zgradili povsem nov sistem, ki je vsa tista stara razmerja zavrgel in ustvaril socialistično prihodnost.
»Hja,« je spet rekel oče, kot da mi je bral misli in ni ravno soglašal. »Sistem se je že spremenil, ampak v Jugoslaviji pa še zmeraj živijo različni,« je bil trdovraten. »Srbi so Srbi, Albanci Albanci, Hrvati Hrvati …« 
»Saj vem, no,« sem mu segel v besedo. »Živijo še tudi drugi, ampak so bratje!« sem skorajda vzkliknil. »Bratje pa so pač bratje,« sem to podkrepil na njegov način. 
In tedaj je obmolknil. 
Saj moj stari je bil nekje globoko v sebi pravzaprav blaga duša, le da tega ni znal izraziti. Tako kot mi ni znal dovolj razumljivo povedati, zakaj ga tako skrbi zame. Nikogar nisem poznal, ki se ne bi cel vrnil iz vojske, in tudi še nisem srečal koga, ki bi potem pravil naokoli, da je vojaščina tako zagamana reč. Vsi so se kvečjemu važili, kako so se ravno oni najbolje znašli in kako dobro so prišli skozi. Resnica pa je bila prej ko slej vmes. Bila je to potemtakem za večino izkušnja, po kateri se je še dalo vse slabo pozabiti, spomin na dogodivščine pa je ostal lep. Tak obet pa navsezadnje ni bil slaba popotnica. Pomagal mi je, da me ni zmagalo malodušje, ki se je s kopnenjem preostalega časa pri nas doma še stopnjevalo.
»Oče ti je želel samo povedati, da pazi,« je že naslednji dan spregovorila tudi mama. »Zdaj še ne veš, kaj vse te čaka, a prav bi bilo, da se zbereš,« me je opomnila. »Eno leto pa človek že lahko zdrži z odprtimi očmi,« je bila prepričana. »Včasih zadošča že, če si dnevno enkrat poveš, včasih pa je treba nenehoma ponavljati,« me je učila. »Pa še nekaj je,« se je čez čas spomnila. »Ko je človeku res hudo, mu najbolj pomaga misel, da bo tudi to enkrat mimo,« me je skušala tolažiti. »Verjemi, to res deluje,« mi je pravila. »Saj mlado telo ni nikdar problem, ampak je vse odvisno od notranje moči.«
Razumel sem – šlo je torej za psiho. 
Že ves čas jo je bilo strah, da ne bom zdržal.
No, za tak dvom pri meni gotovo ni mogla najti tehtnega razloga. Bila je to spet le njena projekcija, saj je bila kvečjemu ona tista, ki kdaj ni vzdržala. Ali so leteli po hiši krožniki ali je že stotič začenjala ločitveni postopek ali pa se je preprosto zglasila na psihiatriji in prosila, da jo za nekaj časa zadržijo. A tega ji zdaj, le par dni pred odhodom, seveda nisem mogel oponesti. Želel sem oditi v miru, pa naj je bil še tako navidezen in pravzaprav tesnoben. Kaj se bo potem dogajalo doma, me niti ni zanimalo. 
»Dobro je tudi, če znaš svoje mnenje obdržati zase,« je nadaljevala s podukom. »Ljudje so tja zneseni z vseh vetrov in nikakor ne moreš vedeti, komu lahko zaupaš,« je bila prepričana. »Hitro te tudi kak povleče za jezik, da začneš filozofirati, in že sta lahko pri politiki,« je pomenljivo privzdignila obrvi in me pogledala, kot da bi bila politika bomba. »Politika pa je v vojski že marsikomu grdo zagrenila življenje,« je nato zlovešči pomen te besede še podkrepila.
A ni me posebej ganilo.
»Veš, da me politika ne zanima,« sem le skomignil.
Pa ni bilo tisto, kar je verjetno želela slišati. »Saj v vojski je lahko včasih tudi to problem,« je hitro rekla. »Zagotovo te bodo nagovarjali, naj vstopiš v Zvezo komunistov, in nekaj jim boš moral povedati.«
»Povedal bom, da imamo v familiji že enega komunista, pa da je to čisto dovolj,« sem kar malce zbadljivo odrezal, čeprav sem tudi sicer tako mislil. Vsaj kar je zadevalo družbenopolitično zglednost, sem bil na tihem ves čas na očetovi strani. Ni bila za naju to vrsta, v kateri bi se bilo vredno prerivati.
Mama je to kajpada vedela in jo je zato tudi skrbelo.
A saj nisem bil nor, da bi se tam zmrdoval.
Si bom že kaj izmislil, sem bil prepričan – samo nisem si znal izmisliti zdaj, pa naj si je tega še tako želela. Tega pomirjevala ji pač nisem mogel ponuditi. Preveč sem bil še z obema nogama tu, niti za pod nohtom nisem bil še vojak, pa tudi ne vem, zakaj bi pravzaprav moral biti. Problem, ki naju je naposled privedel do tega, da sva kar precej časa skupaj molčala, pa je bil v tem, da tudi mama očitno ni vedela, kako bi se moral izgovoriti, da ne bi bilo nič narobe. Pa čeprav je bila članica in je bila svojčas tudi aktivna.
»V naši partiji se zadnje čase dogaja nekaj, česar niti sama dovolj ne razumem,« mi je naposled priznala. »Veš, da so lani v Zagrebu zamenjali Savko Dabćević Kučar in Mika Tripala, zdaj pa se, pravijo, nekaj takega kuha tudi v Srbiji,« je bila zaupljiva. »Slišati je celo, da niti v Zvezi komunistov Slovenije nekateri niso več na liniji – a kako zaboga naj ob vsem tem navaden človek sploh ve, kje je ta linija?« se je povprašala. »A glej,« je nato zaobrnila. »Ko je tako, da so vsi proti vsem in pri najboljši volji ne moreš vedeti, kdo je na kateri strani, potem je zmeraj najbolje poslušati, kaj pravi tovariš Tito,« mi je prišepnila. »Njemu si ne upa nihče glasno ugovarjati,« je bila prepričana. »Zagotovo si ti tudi nihče ne upa nič napraviti, če mu lepo mirno poveš, da misliš tako in tako, zato ker tako pravi naš maršal Tito.«
Prikimal sem, saj se mi je zdelo smiselno, čeprav seveda ni rodilo odgovora. Ni se dalo kar reči, da ne greš v Zvezo komunistov, ker tako pravi Tito, lahko pa je sicer prišlo še kako prav. 
 
*

Sanjal sem, da letim. 
Ta čudoviti občutek in ptičji pogled na mestne vedute sta mi bila ljuba, saj sem tako pogosto drsel skozi sen. A tokrat pod mano ni bilo znanih ulic in sploh ničesar, kar bi lahko prepoznal. Cerkveni zvoniki so bili gotski, fasade povsod naokoli kamnite in skoraj svinčeno sive. Naslanjal sem se na zračne blazine in se skušal še dvigniti, saj le tako je bilo upati, da bom v daljavi ugledal kaj znanega in se nekako usmeril. Med tem iščočim obračanjem sem nato ugotovil, da nimam več rok, temveč krila. Čudil sem se, se med plahutanjem razgledoval in gruntal, kaj se z menoj pravzaprav dogaja. Seveda nisem bil Peter Pan, pa tudi ne Superman, saj moja krila niso bila pripomoček, temveč so mi bila prirasla. Čutil sem že, kako zanesljivo z njimi zajemam zrak in kako me ubogajo, tudi ko želim spremeniti smer. Zdelo se mi je, da sem ptica, pa ni bilo tako. Moja zunanja krila so bila žametna in škrlatna, notranja pa svilena in skoraj prosojna. Ni bilo dvoma – spremenil sem se v metulja. 
Čudno je bilo le, da sem bil to še zmeraj jaz.
Ne bi se mi smelo zgoditi na tak način, sem bil prepričan.
Gotovo je bila vmes napaka, me je vse bolj skrbelo. Imel sem metuljevo telo, nisem pa imel njegovega uvida, čuta, verjetno niti instinkta in sploh ničesar, kar bi mi dalo vedeti, kako ti stvori bivajo. Resnično, bil sem zdaj del njihovega sveta, nisem pa vedel, kaj jih poganja, zanima, vznemirja, česa si mogoče želijo ali kaj sploh počnejo, razen da seveda letijo. Bilo me je zato tudi strah, da bom katerega srečal. Gotovo se mu bom zdel čuden in bo zlahka opazil, da sem drugačen, pa mu ne bom znal povedati, kaj se mi je zgodilo. Začela me je grabiti panika, letel sem vse niže in želel sem si čim prej na tla. Vodila me je le še rešilna misel, da bom ljudem laže pojasnil svojo nesrečo. Saj bil sem še zmeraj človek, ki se je kdo ve zakaj spremenil v metulja …
A tudi to je bilo slepo upanje.
Ljudje, ki so me zaradi mojih škrlatnih kril takoj opazili in sem se jim zdel nekaj posebnega, so me začeli loviti. Nastala je nepopisna zmeda in začel se je neizprosen lov, saj si me je vsak želel prvi dobiti v pest. Plahutal sem nad glavami, se zapletal v grabežljive dlani in se s slednjimi napori spet reševal. Toda množica se je večala, moči so mi pohajale in postajalo je očitno, da se mi ne bo uspelo več dvigniti v nebo. Dosegli me bodo, me razcefrali ali razmazali na asfalt, ne da bi vedeli, da so v resnici umorili človeka, je plapolalo v meni, tragičnost te bližajoče se zmote pa me je navdajala z grozo in spravljala v jok. Zamahnil sem le še toliko, da sem zadnjič zajel zrak, nato pa sem se prepustil kruti usodi, se zvrtinčil v globino in se zapletel v dlani …
»Dobro je, dobro je, samo sanjal si,« me je miril znani glas.
Ob meni na postelji je sedela mama in se z razmršenimi lasmi sklanjala nadme. Dojemal sem, da me je verjetno že nekaj časa zbujala ali pač reševala iz grdega sna in je bila zato tudi sama pretresena. 
»Dobro je, buden si,« mi je zopet rekla in me pobožala po laseh.
Bilo mi je neprijetno, saj se me že nekaj let ni tako dotaknila; odkar sem odrasel, ni bilo več tega med nama, čeprav sva si bila blizu. Obrnil sem se na bok in zopet zaprl oči. Nisem ji hotel ničesar razlagati, saj je bilo preveč zmedeno in so bile navsezadnje le sanje, bolj sem si pravzaprav želel še malo zadremati …
»Prosim te, ura je,« je spet rekla. 
»Malo še,« sem se skušal pokriti čez glavo.
»Žal mi je,« mi ni dopustila. »Zamudil boš na vlak …«
»Vlak?« sem odprl oči. »Kakšen vlak?« mi ni bilo prav nič jasno.
»O bog,« je zastokala. »Pa saj danes greš …«
»Danes?!« sem se zgrozil. 
»Ja,« je nekako iztisnila in potem jo je zmagal jok.
Verjetno jo je ganilo, da sem bil tako nepripravljen. Ni mi bilo v zavesti, pa čeprav sem bil sinoči spakiral in je bilo med nami vse dorečeno. Zvlekel sem se s postelje in na tihem preklinjal, saj ta nadležni dan se res ni začel dobro. Do Beograda je bilo, so mi rekli, dobrih devet ur vožnje, Zemun pa je bil nekje tam pod njim, kjer se je Sava zlivala v Donavo. To pa je bilo pravzaprav vse, kar sem vedel, saj še nikoli nisem bil v Srbiji. Edini kraji, ki sem jih v neslovenski Jugoslaviji kdaj obiskal, so bila sindikalna letovišča ob jadranski obali. Baška, Rovinj in Lošinj, pa enkrat smo bili na Cresu. Oče namreč ni maral dopustniškega poležavanja, zato smo zmeraj šli tja, kjer je lahko mama uredila. Pa še takrat sta se na poti že za prvim ovinkom sporekla in se je izlet spremenil v moro. Nikoli se ni zanesljivo vedelo, ali bomo ostali do konca ali pa bomo po kakem njunem ostrejšem spopadu spakirali in se kakor politi kužki vrnili domov.
Ampak le zakaj za vraga sem zdaj razmišljal ravno o tem?
Kot da ni bilo pred mano nekaj hujšega.
Poslavljal sem se za daljši čas, oče je trdovratno molčal, mama pa je še kar jokala, jokala, jokala – in predvsem to nikakor ni bilo dobro znamenje. Vedel sem že, da se ne bo sestavila niti še po tem, ko bo nehala, saj sem dobro poznal ciklične faze njene manične depresije. Najprej bo nekaj dni le preveč spala, nato se bo začela zaklepati v sobo, potem se bosta zaradi tega ali pač že zaradi česa sporekla, nastal bo kraval, soseda bo poklicala policijo in reševalci jo bodo na koncu odpeljali na psihiatrijo.
No, nekako tako se je potem tudi zares zgodilo, ampak to že ni bila več moja zgodba.
 
*

Prvič v življenju sem šel skozi vrata, izza katerih se ni več dalo nazaj, saj so bila zastražena, varovano pa je bilo tudi obzidje, ki je obkrožalo kasarniško naselje. Na ta prehod sem bil še zmeraj povsem nepripravljen, obšel me je skorajda že dušljiv občutek tesnobe in počutil sem se kot v pasti. Toda tako se gotovo počuti sleherni, ki mu omejijo svobodo gibanja – ne preostane mi torej drugega, kot da se čim prej sprijaznim, sem si na tihem dopovedoval, bil bi to slab začetek, če bi me že kar zmagala panika. Resnično, moral sem se nekako unesti! Še posebej seveda, ker mi je postajalo vse bolj razvidno, da drugi prišleki s tem sploh niso imeli takih težav. Bili so z vseh vetrov, to je bilo vidno, saj njihova oblačila in modni dodatki so vsaj še nekaj ur pričali, kako nadvse različna so bila okolja, iz katerih so se zgrnili sem, zato mi je bilo nedoumljivo, kako zlahka in tako rekoč na mah so postajali čreda.
Zadoščalo je že eno samo povelje ali povzdignjen glas. 
Čeprav verjetno sploh ni bilo to – v čredo je ljudi prej ko slej spreminjala skupna usoda in naša je bila tu natančno določena. 
Prve besede oficirjev, ki so se skozi membrane moje zapredenosti postopoma le prebijale vame, so bile obljube, prisege in grožnje, da bodo iz nas napravili dobre vojake. Nato so sledila naštevanja, kaj biti dober vojak pravzaprav pomeni. Zdelo se je, da si lahko dober vojak le, če ne napraviš ničesar, kar ni dovoljeno in se ne spodobi, seznam prepovedi in pravil, ki se jih ne sme kršiti, pa se je nezadržno daljšal. Misel na to, da bi sploh skušal biti dober vojak, sem zato že takoj opustil in sklenil, da bom skušal zgolj preživeti. To mi je po takratnem prepričanju malce lajšalo položaj, saj mi bo torej treba napraviti le, kar se mora. No, bila je to morda dobro zamišljena strategija, upanje pa je bilo kajpada jalovo. Že kmalu so namreč sledila tudi naštevanja vsega tistega, kar se mora, in tudi to je bilo slišati kot litanije …
Vse bolj zgrožen sem spoznaval, da sem res v zosu.
Edini prostor, ki mi je morda tu kot nekakšno območje zasebnosti še preostal, je bilo zgornje ležišče na železni vojaški postelji. Le tja se je bilo namreč še mogoče zateči in se pokriti čez glavo. Čeprav, tudi to je bilo dovoljeno šele tedaj, ko je bil po večerji čas za počitek, in je lahko trajalo le, dokler se ni iz ozvočenja razlegel znak za bujenje. Vmes je bila kratka noč, ki v skupinsko spalnico petdesetih nemirnih duš ni mogla zares prinesti spokoja. Že kmalu zatem ko je dežurni ugasnil luč in se je z nekakim olajšanjem vse na videz umirilo, se je začelo prdenje, ki je zatohli prostor še nasičilo z gabljivim smradom. Ta hlevski zduh je lezel vate, pa naj si se še tako zamotal v odejo, saj je bilo z njim prav vse prepojeno. Brbotanje črevesnih plinov pa ni bilo edino oglašanje te speče človeške črede. Pridodalo se mu je že kmalu smrčanje, pa potem kašljanje, škripanje zob, ječanje, jokavi vdihi in osamljeni kriki, vmes pa je kateri tudi žlobudral ali povsem razločno govoril v snu. 
Pravilo mi je to, da tudi drugi niso bili tako nadvse trpežni, kot je bilo čez dan videti, a to je bila pač slaba tolažba. Čutil sem, da ima večina v sebi neko prvinsko slo ali pač željo po preživetju, kakršne sam nisem prinesel s seboj, zato sem si moral še dopovedovati, da jo zdaj nujno rabim in jo moram torej nekje v sebi tudi najti. Vendar kako – saj zdelo se je, da nima posebne zveze z razumom – prej bi morda rekel, da je za tako držo potrebna zvrhana mera norosti. Pač, nekateri so bili nabiti kot voli in so dajali vtis, da bi lahko brez ugovorov vlekli vozove. Drugi spet so se zdeli žilavi in nepopustljivi, da bi lahko z njimi privezoval ladje na Donavi. Tretji, ki so bili sicer še šibkejši od mene, so bili očitno pripravljeni dati tudi kos telesa, da bi le ostanek lahko preživel. Vsem pa je bilo lastno, da so se lahko brez pomislekov pognali v tek. 
Ker je bil tak ukaz. 
Ker se mora.
Ker nisi tu, da bi razmišljal.
Razen seveda – v hipu si moral vedeti, kam se obrneš na levo, kam desno. Da si lahko stopil na levo v krog ali se poravnal v desno, če si je to kdo zaželel. Želeli pa so ves čas in nenehoma. Meni pa je, kot zakleto, ravno to zdaj povzročalo težave. Malce zato, ker sem že sicer moral zmeraj najprej pomisliti, še bolj pa seveda zato, ker se nikakor nisem mogel dovolj zbrati.
»Kaj si ti res idiot?« me je vse bolj nestrpno spraševal vodnik Galac. »Poglej tu vojaka Seferija, človek ne zna pisati niti ne brati, tudi na uro ne zna pogledati, pa vseeno ve, kje ima levo, kje desno,« mi je dajal za zgled čokatega Albanca, ki je bil verjetno res pacient. »Ker leva roka je tu, na tej strani, kjer ima vsak človek na svetu srce, desna je pa potemtakem lahko le na drugi strani, saj vendar nimaš treh rok,« mi je pojasnjeval. »Naučil se boš ti to meni, pa tudi če te bom opolnoči budil in bova skupaj do jutra korakala tja gor do Rume in nazaj,« mi je vse bolj grozil. Vendar ni posebej zaleglo. Dvakrat sem se zasukal pravilno, v tretje pa sem bil že spet idiot. Rezultat je bil brez dvoma porazen, možnost, da se bom obrnil v pravo smer, pa komaj kaj večja od statistične verjetnosti pri metu kovanca. Razumel sem, da so mu popuščali živci, a nekako mu še zmeraj nisem mogel pomagati. Bil sem izžet in izpraznjen, prav nič, kar smo počeli, se mi ni zdelo smiselno, prepuščal sem se dozdevkom, da se vse to ne dogaja zares in da je nekje v moji glavi luknja, skozi katero bo zdaj zdaj izpuhtelo in se razblinilo.
Potem je vodnik Galac na lepem pljunil.
»Zdaj mi je jasno,« je dejal za zobmi. »Zajebavaš in zajebavaš.«
Zrl sem v njegove srepeče majhne oči in razbiral, da je v meni res prepoznal sovražnika. Če sem bil dotlej le nadležen in mu je šla moja razpršenost vse bolj na jetra, me je zdaj že resnično preziral. Nisem bil zanj več vojak, ki ga je moral naučiti razvrščati se in korakati, temveč sem bil le gnida, ki mu je grenila življenje. Imelo ga je, da bi me podrl in pohodil, to sem prav čutil. Režal je proti meni in le neka nevidna uzda ga je za zdaj držala, da ni tega tudi zares napravil. Ampak zakaj, za boga? sem se le še bolj skrušil. Ni mi šlo v glavo, da mu je lahko to skupinsko poplesavanje tako nadvse pomembno in da je zaradi nekakih vojaških pravil pripravljen celo poškodovati človeka.
»Dobro,« je dejal skozi nos, ko je v tem merjenju očitno začutil, da se ga nisem ustrašil. »Videl boš ti svojega boga,« mi je zopet zagrozil. »Pobrigal se bom jaz za to, da me boš še na kolenih prosil,« je za hip pogledal v nebo in verjetno prisegel, da mi ne bo nikoli odpustil.
Nato me je dodelil desetarju, da sva sama korakala.
Korakala sva in korakala, tudi ko so drugi počivali.
Veliko sonce nad sremsko ravnico pa je razžarevalo zlizani asfalt in sproti sušilo znoj, ki se je na mojem telesu in oblačilih spreminjal v suho sol. Zdelo se mi je, da me bo do večera celega zaprašila in me počasi razžrla. Čeprav sem že znal in v levo in v desno, sem se vmes zmotil, ker sem želel še pred koncem te kalvarije znova pretehtati svoj položaj. Bilo je res komaj umljivo in tudi strašljivo: nahajal sem se v vzporednem svetu. Tam zunaj, za tem visokim obzidjem, ki je obkrožalo kasarne, skladišča in poligone, je mrgolelo običajno življenje in vodilo ljudi po vsakdanjih poteh, ki se gotovo niso posebej razlikovale od tistih, ki sem jih bil doslej vajen. Jaz pa sem tu, na tem sivem otoku, korakal v krogu. Dvigovanje nog, ravnanje podplatov, zategovanje mišic do bolečine in strumno obračanje na ukaz je bila edina naloga in opravilo, s katerim bi se lahko izkazal. Nikogar ni zanimalo, ali si tega sploh še želim in kako se ob tem počutim. Najstrože mi je bilo prepovedano vsakršno spraševanje o smislu, saj tam nekje visoko, visoko, visoko, na vrhu hierarhije, ki se je tu začenjala z desetarjem in vodnikom, je bil nekdo, ki je poznal resnico in je brez dvoma vedel, zakaj je vse to potrebno.
Toda dvomil sem, da se ta vojaški bog sploh ukvarja s takimi podrobnostmi. Saj če je bil res tako malenkosten, da ga je zanimalo, ali sem si pravilno zategnil pas, zapel gumb in poravnal kapo, potem pač že ni mogel biti ravno neki spoštovanja vreden bog. Pa tudi tole zdaj – ni mu bilo ravno v čast, da je kaj takega dopuščal – razen seveda če je, kot vsi običajni bogovi, svojo vladavino utrjeval s preizkušnjami …
»Kaj je?« je na lepem vprašal desetar. »Ti je slabo?«
»Ne,« sem odkimal. »Srečen sem.«
»Srečen si?!« je obstal.
Bil je fant mojih let ali morda celo mlajši, imel je velike modre oči, v katerih ni bilo prezira, pravzaprav sploh ničesar; bilo mu je vroče skoraj kot meni, a je najino skupno nalogo vse dotlej potrpežljivo prenašal. Zdaj sem takoj zaznal, da ga je zaskrbelo, njegove dotlej prazne oči pa so se napolnile s sočutjem.
»Pa ti je dobro v glavi?« je vprašal. 
»V glavi?« sem se namrdnil. »Kaj pa ima glava s tem?« sem otresel. »Človek je vendar lahko srečen le v srcu.«
Gledal me je naravnost v oči in verjetno premišljeval o mojih besedah. Dalo bi se seveda razpravljati, kje v telesu tiči ta encim, ki sproža občutek sreče, ampak seveda ne z njim, ki je bil taka ovca, da so iz njega lahko napravili desetarja. Saj v resnici je bil le kapo, vojak, ki je bil v zameno za nekaj ugodnosti pripravljen razvrščati in maltretirati druge. 
»Veš kaj,« je čez čas šepnil. »Če si res nor, boš najebal, ker te bodo tu zmleli,« je dejal zaupljivo. »Če se pa delaš, potem se boš pa tako ali drugače zvlekel, pa itak ni frke.« 
Nato sva zopet korakala.
In zopet nama ni šlo ravno dobro, saj sem imel kaj premlevati. Nisem namreč povsem razumel, kaj mi je želel povedati. Mislil sem bil dotlej, da so bili vsaj neprištevni v milosti, pa očitno ni bilo tako. Pomembno se je bilo tu edino znajti, saj le to je bilo po vsem sodeč zveličavno – ampak kaj za vraga je to v resnici pomenilo? Če bi vedel odgovor, bi se mi upanje zagotovo povrnilo, tako pa je vodnik Galac kmalu zatem pred zbranim vodom razglasil, da bosta sanitarije zjutraj in zvečer in do nadaljnjega čistila vojaka Marko Hribernik in Sredoje Bradica.
Izrečeno je bilo to kajpada kot huda kazen.
Kaj sem zakrivil, sem seveda vedel, kaj tako groznega je napravil sotrpin Sredoje Bradica, pa me niti ni zanimalo. V uniformi sem bil res že tretji dan, a nisem se še zlizal s čredo. Še zmeraj sem korakal sam. Tudi v vrsti sem bil sam in sploh vsepovsod, saj sem se zmeraj znova zapiral v svojo školjko. Bila je iz nevidne, a trpežne snovi, ki je bila zmes neizmerne užaljenosti, ker so me sploh zaprli sem skupaj z vsemi temi junci, in kajpada zaprisežene zarotitve, da ne smem popustiti, dokler ne bo prvega koraka napravil kdo na oni strani . 
 
*

Čiščenje skupnega stranišča v drugem nadstropju, kjer je bila nastanjena naša četa, se je lahko začelo šele, ko so bili vojaki že v spalnicah. Količina dreka, ki so ga bili pred tem nasrali okoli lukenj v kamnitem žlebu, je bila preprosto osupljiva. Zadrževal sem dih in šlo mi je že takoj na bruhanje, a ni mi preostalo drugega, kot da sem prijel za grebljico, saj sem vedel, da tokrat nimam izbire. Lahko bi se edino pognal skozi okno in upal, da me bodo nekje drugje spet sestavili, a to bi bil seveda klavrn poraz, kakršnega nisem želel.
»Povej mi, tovariš, kako je to sploh mogoče?« je vzkliknil Sredoje Bradica, ko je začel s tankim curkom iz gumijaste cevi počasi spirati to nesnago. »Vsi jemo isto, govna so pa tako različna,« se je čudil. »Poglej samo tega,« mi je s curkom pokazal. »Gotovo ga je tisti Mijanović napravil,« je ugotavljal. »Nihče v tej četi razen Črnogorca se ne more tako na debelo podelati,« je bil prepričan. »Ampak tale je pa tudi ekstra,« je kar zažvižgal. »Glej vendar, tovariš, takega še nisi videl, saj ga ni bilo doslej na svetu,« me je primoral, da sem pogledal. »Kaj praviš, a?« ga je podrezal s curkom. »Če bi ga lahko raztegnila, bi bil gotovo čez meter …«
Zadrževal sem dih, požiral gabljivost, ki se mi je vse bolj grozeče dvigala v goltanec, in čakal, da bodo še slednji iztrebki končno poniknili v sanitarnih luknjah. Toda nato se je ena ob zidu v hipu napolnila z odplako, kmalu pa tudi tista ob njej ni več zmogla požirati. Nepoučen, kot sem takrat bil, sem sprva celo pomislil, da sva s tem rešena, saj bo pač treba klicati vodovodnega inštalaterja – a to je bila res deviško naivna želja, ki sem se je še dolgo na tihem sramoval. 
»No, pa sva se zamerila govnu,« je menil Sredoje Bradica. »Pa tako lepo me je babica podučila, da se iz človeškega dreka ne smem norčevati,« se je kar nekako kesal, čeprav seveda ni ničesar zakrivil. »Vendar zdaj je, kar je,« se je tudi že sprijaznil. »Pač, tovariš, treba bo pumpati …«
»Pumpati?« sem se čudil.
»Pumpati, pumpati,« je pokazal v kot, kjer je bila spravljena guma za odmašitev. »Pumpati, tovariš, in upati, da ne bova pumpala tu do jutra.«
In potem sva res izmenjaje tlačila tisto stvar, ki je stiskala zrak in srkala odplako iz luknje. Cmokalo je, žlobudralo in brbotalo, vmes pa tudi škropilo, se pretakalo in razlivalo, da sva bila že povsem lepljiva od znoja in brozge, a odtok je bil še kar zamašen. Voda, ki sva jo dvigala, je spet prinašala na površje kose govna in jih raznašala, tako da je začelo res zaudarjati.
»Kaj je, drekmojstra, pa ne, da vidva meni tu zdaj lenarita?« se je namrdnil dežurni, ki je prišel pogledat, ali sva že postorila.
»Kje pa, tovariš desetar, že deset minut pumpava, ampak ne gre in ne gre skoz,« je poročal moj sotrpin.
»Seveda ne gre, ker ne more,« si je poznavalsko ogledal razdejanje. »Ker niso problem govna, ampak papir,« nama je pojasnil. »Gotovo si je spet kak kreten s časopisom rit brisal, pa čeprav je to najstrože prepovedano,« je ugotavljal z dvignjenim kazalcem.
»Jebem mu pamet, kretenu,« se je hudoval Sredoje Bradica. »Bi mu jaz že dal ta papir jesti, če bi ga tu zalotil.«
»Nič, tovariša, treba bo seči z roko,« je odločil dežurni. »Sicer vidva tega tu nikoli ne rešita,« je bil prepričan. »Daj, Slovenec, zavihaj rokave,« se je nato obrnil k meni. »Ali pa si to raje kar sleci …«
»Z roko?!« sem se zgrozil.
»Kako pa?« je bil neizprosen. »Kako boš drugače tu notri odstranil zamašek?« je prostodušno skomignil.
»Ampak tovariš desetar, z golo roko se ne sme kar seči v fekalije,« sem mu skušal dopovedati. »Saj tu so vendar bakterije, virusi …«
»A da se ne sme?« je preteče pristopil. »Kdo pa to pravi, da ne?« je porogljivo zategnil. »Reci, no, prosim, kdo?«
»Potrebne so vsaj rokavice,« sem še poskusil.
»Rokavice!« je planil. »Kje pa boš našel zdaj rokavice?« je skomigal. »Kaj ti mogoče misliš, da rasejo rokavice tu po drevesih?«
»Dobro, pustimo – bom jaz napravil,« se je nepričakovano ponudil Sredoje Bradica. »Ne bojim se jaz teh fekalij in virusov – pa sploh ničesar se jaz ne bojim,« si je začel že kar vihati rokav. »Ne more biti tak strup, kar je že enkrat človeško telo prefiltriralo …«
»Ne, čakaj, ne boš!« je tedaj dvignil glas desetar. »Slovenec bo to napravil,« me je nameril s kazalcem.
»Ampak če želim prostovoljno,« je sotrpin še poskusil.
»Ne!« je dežurni kar jeknil. »Rekel sem, da bo on, in to je ukaz!«
Odmaknil sem se in ga na tihem preklel. Bil je še en kapo, ki sem ga potlej do obisti sovražil, izživljal je svoje komplekse, skušal me je prisiliti, da bi segel v drek, želel me je videti pred seboj zapacanega in ponižanega, zato ker sem bil Slovenec ali sam bog ve zakaj. A vedel sem tudi, da mu tega zadoščenja za nobeno ceno ne bom privoščil, zato mi je bilo v teh trenutkih že spet vseeno, kaj bo še poskusil in kaj bo potem napravil.
»Vojak Marko Hribernik, ukazujem ti, da takoj odstraniš zamašek iz sanitarne luknje številka šest,« je nato ta bedak ponovil ukaz na način, ki so ga verjetno narekovala pravila vojaške službe. 
Jaz pa sem mu že povsem miren rekel le, kar sem si mislil o njem.
Da je pač bedak.
Nato se je začela moja školjka spet počasi zapirati. Obvarovala me je lahko še zmeraj pred vsem, česar nisem želel"		Beletrina	2014.0	ne	da	66472.0	1007.0	
Leposlovje	Virk-Kar_je_odnesla.txt	Virk-Kar_je_odnesla	Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim: zgodba iz srednjega veka	Jani Virk	zgodovinski roman, zgodovina, mitologija, vitezi, srednji vek, Ptujski grad, križarske vojne	"Velik črn ptič kroži nad reko, se nenadoma spusti z višav, v kljun ujame
ribo in se dvigne nazaj pod nebo. Na hribu pred grajskimi zidovi stoji
moški, opazuje prizor in potem počasi pogleda čez pokrajino. Na levi
strani se v daljavi nad polji in drevesi v jutranjem soncu iz zelene
barve dviga bela lisa utrdbe in kot nepremičen pes čuvaj bdi nad reko.
Naravnost pred moškim v ozadju nad mehkim hribovjem mogočno gospoduje
gora s tremi vrhovi in nadzoruje pokrajino vsenaokrog, kot vsevidni
slovanski bog s tremi glavami. In že skoraj povsem na desnem robu
prizora se v zrak dviguje kopasta široka gora, višja od vseh drugih, z
vrhom, ovitim v kopreno meglic. Skozi tanke, razvlečene oblake po celi
črti obzorja preseva rdečkast odtenek, napoveduje dež ali pa nebo le
krvavi od teže človeških grehov.

Spodaj v mestu se mimo cerkve vije procesija, menihi na ramah nosijo
velik rjav križ, njihovi spokorniški glasovi zamolklo odmevajo med
hišami pod hribom. Moški se obrne in stopi proti vhodnim vratom na
grajsko dvorišče, čez njegov obraz gre mrk, temen trzljaj, glasovi se v
njegovi glavi mešajo z glasovi predsmrtnih vzklikov, hropenj, stokov, s
topimi, sikajočimi, lomljivimi zvoki človeškega mesa, kože in kosti, v
katere zarežejo in prodrejo meč, sulica ali puščica. Prejšnji večer je
grajski notar iz Brež prinesel povsem svežo in nezaslišano novico, da so
križarske vojske opustošile Konstantinopel, pobile na tisoče ljudi,
bratov ali vsaj bratrancev po veri, razdejale in skupaj s tolpami
domačih hudodelcev izropale in uničile mesto, s katerim se niti po
velikosti, kaj šele po prefinjenosti in bogatiji, ni mogel meriti niti
Pariz, kaj šele Bologna, Milano, Köln ali London.

Iz spomina mu na površje priplavajo poročila kronistov, ki so popisovali
navdušenje množic in njihove vzklike Bog to hoče, Bog to hoče, Bog to
hoče, ko je papež Urban II. v Clermontu leta 1095 razglasil prvi
križarski pohod, in poročila o ognjevitih govorih Bernarda iz
Clairvauxa, ki je nekaj deset let kasneje v Vézelayu navduševal
krščanske množice, naj gredo osvobodit božji grob iz rok poganskih
zavojevalcev: Bog, kateremu so vzklikale množice in o katerem sta
govorila Urban in Bernard, ni mogel biti isti Bog, ki je dopustil
opustošenje Konstantinopla, ali pa vsaj ni bil njegov Bog: ne prvi ne
drugi že dolgo ni bil več njegov Bog, za katerega se mu je vedno bolj
zdelo, da se je umaknil tako visoko, da nima nobenega opravka z
zemeljskimi rečmi.

Pred obzidjem se moški za hip ustavi, se zagleda v zmaja, vklesanega v
kamen nad vhodom, in potem, zatopljen v temno vrvenje svojih misli,
stopi naprej.

»Viljem,« zasliši svoje ime, ko stopa čez dvorišče. Ozre se, pogleda
navzgor po stenah gradu in ravno še vidi silhueto ženskega obraza, kako
se z okna umakne v notranjost stavbe.

Ne ljubi se mu ugibati, katera od mladih sorodnic gospodarja gradu
Friderika ali deklet s Podsrede, Planine, Rogatca ali kakšnega drugega
od okoliških gradov, ki se na dvoru Ptujskih učijo damskih spretnosti,
je lahko tako predrzna, da uganja norčije in se gre slepe miši z njim.
Ni pri volji, pretežke misli potujejo po njegovi glavi in vsaj tega dne
se počuti prestar za takšne igre.

V gradu ima še vedno svojo posteljo, čeprav je njegovo posestvo od gradu
oddaljeno le za dobre pol ure hitre ježe. Vodi vojaško posadko, ampak s
Friderikovim privoljenjem jo bo kmalu predal drugemu, stremuškemu
Bertholdu, ki je pred leti še kot povsem mlad vitez prišel nekje z
Bavarskega, se poročil z eno od Friderikovih mlajših sestričen in ostal
na gradu. Viljem ga je že nekaj let pripravljal za svojega naslednika,
sam ga je naučil vseh mogočih spretnosti in vojaških skrivnosti, še
preden se mu je razkril njegov razklani značaj, ki je pod namazanim,
medenim jezikom skrival strup. Na lastna ušesa je nekoč slišal, kako je
Berthold, ne zaradi ljubezni do vere in resnice, ampak zaradi svojih
stremuških načrtov, Frideriku govoril, kar bi moralo ostati zaupno med
prijateljema: da ga Viljem pogosto bega z besedami, za katere kaplan
pravi, da jih sicer brezsramno širijo katarski krivoverci in vetrnjaški
brezbožniki. Recimo, da je Bog podelil človeku razum, da mu ni treba v
vsem poslušati Cerkve ali svojih gospodarjev, da sta svetloba in tema na
svetu ločeni drugače, kot uči Cerkev, da se je v središče Cerkve v Rimu
namesto pastirjev črede naselila čreda požeruhov, ki prodaja tisto, kar
je v resnici samo od Boga, in si z denarjem privošči vsemogoče požrtije
in se ovija v svilo in brokat.

Friderik ni skrival, da namerava Bertholdu nekoč, ob času, ki ni bil več
daleč, zaupati upravljanje svoje vojaške posadke. To je kdaj robato
omenil že pri mizi, kadar je spil preveč vina ali medice, svojo
naklonjenost pa mu je tudi trezen kazal tako, da ga je vedno pogosteje
jemal s seboj, kadar ga je salzburški nadškof Eberhard ali
avstrijsko-štajerski vojvoda Leopold pozval, naj v času njegovih razsodb
pride za pričo v Salzburg, Breže ali Baierdorf.

Viljem odklene skrinjo ob postelji, iz nje vzame šop težkih ključev, si
opaše kratek meč in se podviza proti konjušnici. Od nikogar se ne
poslovi, že prejšnji dan je od Friderika dobil privoljenje, da gre lahko
za nekaj dni najprej na svoje posestvo, vmes v samostan Žiče in potem
naprej v Rogatec na viteški turnir. Čeprav je nameraval, Friderik ne
more na turnir, nadškof ga je po odposlancih pozval v Salzburg, in moral
bo tja. Ob pismu za priorja kartuzije sv. Janeza Krstnika je Friderik
tudi za viteze Rogaške pisarju narekoval pismo, zapečateno je bilo zdaj
spravljeno v žepu, všitem v notranjo stran Viljemove srajce. Friderik je
Viljemu tudi naročil, naj s seboj nazaj na Ptuj pripelje frankovskega
ljubezenskega pevca Wolframa iz Eschenbacha, ki naj bi zimo preživel pri
krškemu vazalu Ortolfu na gradu Planina in se bo menda skupaj z njim
udeležil turnirja. Frideriku ni bilo dosti mar za tistega človeka,
žonglerja pomehkuženih besed, bil je človek meča in resnih, moških
opravkov; če ne bi njegova žena, vzpodbujena s pripovedmi mladih dam z
drugih gradov, že nekaj časa tožila, da ljubezenski pevci in trubadurji
hodijo vsenaokrog po gradovih, samo še pri njih niso bili, se Friderik
gotovo ne bi odločil za to. A se je po njegovem dvoru sukalo preveč
žensk, da bi se jim hotel zameriti.

Zlagoma se Viljem na konju spušča po grajskem hribu, počasi jaha mimo
prvih hiš in mimo cerkve sv. Jurija, izmika se ljudem, ki so začeli z
jutranjimi opravki, in otrokom, ki se podijo čez cesto. Zlagoma in
nadzorovano jaha do kamnitega mostu in po njem čez Dravo, tam spregovori
nekaj besed z mitničarjem in šele na drugi strani požene konja v dir.

Ko že izgine v daljavi, se na mostu pojavita dva konjenika, v diru
odjahata čez most in sledita Viljemu.

Konj in jezdec se v razvezanem in hitrem ritmu pomikata čez pokrajino,
kot da sta oba komaj čakala, da se izvijeta iz prijema grajskega obzidja
in se potopita v zelenje travnikov in gozda. Viljem čuti, kako težke
jutranje misli ostajajo za njim, se navešajo na veje dreves kot temne,
razpadajoče cunje gobavcev in se potem razpustijo v morju zelenja, vedno
bolj je pred njim samo še obraz ženske, ki ga čaka na koncu njegove
ježe, bela koža njenega telesa, v katero se bo potopil kot v tolmun. Oba
prizora se še vedno stikata v njegovi glavi, temni od prej in svetli od
zdaj. Pomisli, da se včasih počuti že starega, zrelega in prezrelega, da
je šlo že preveč uničenja in smrti skozi njegovo življenje, velik,
ogromen kup smrti se je nagrmadil na njegovo življenje in mu zatemnil
nebo. Na drugi strani, kjer se je razprostiral obraz njegove ženske, pa
je bilo nebo še vedno svetlo in je bilo ponoči polno zvezd, ki so pazile
nanju in na svet. In na tisti drugi strani se je počutil mladega,
premladega za svoja leta, skoraj kot mladenič v polnem naletu svojih
moških moči, ki se mu le včasih na rame obesi utrujeni starec. Odkima z
glavo, kot da želi prekiniti in izgnati iz glave tok prizorov in se
umiriti, popravi si pas z mečem, ki se mu je med svobodno, skoraj divjo
ježo zrahljal.

Prijaha do vasi, že od srede marca ga ni bilo tu in zdi se mu, da je vse
drugačno, novo. Trda in dolga zima se je v teh nekaj vmesnih tednih
dokončno poslovila, in zdaj se počuti, kot da je prišel v neko drugo
pokrajino, čeprav v resnici le skozi vsako drevo, grm in travno bilko z
neustavljivo močjo poganja pomlad in s svojimi svežimi sokovi preplavlja
hiše in ljudi. Moški iz vasi so večinoma že odšli na polja obdelovat
zemljo in sejat, le iz kovačnice se slišijo udarci težkih kladiv in
lončar v velikem bazenu iz desk pred hišo meša glino. Otroci tekajo
vsenaokrog po prašni, steptani zemlji med hišami, mlada ženska gre s
perilom v pleteni košari proti reki. Gleda za njo, kako bosa hodi po
travi in čez ramo dvakrat, trikrat pogleda proti njemu. Upočasni konja
in si jo ogleduje, skoraj se spozabi v mislih, z dvema hitrima
vdihljajema prežene v nepravem trenutku prebujeno moško moč, požene
konja in razjaha pri mlinarju na koncu vasi.

»Kmalu bo treba začeti s čim drugim,« ga podraži med jemanjem bakrenih
penezov iz mošnjička, »ne samo Arabcem, zdaj tudi že Flandrijcem in
Francozom pšenico meljejo mlini na veter.«

»Ne skrbi me,« mu odgovori mlinar. »Ne vem, kako delajo tisti mlini,
ampak tukaj bo voda vedno močnejša od vetra ... Tako kot bodo božji
mlini vedno močnejši od vodnih,« doda čez nekaj časa.

S tremi hlebci v bisagi Viljem odjaha naprej, do velikega posestva na
robu vasi. Tam je doma svobodni posestnik Svetlin; dolgo in mogočno hišo
ima, ki je v pritličnem delu sezidana z enakimi kamni kot grajska
poslopja in skupaj z dvema lesenima nadstropjema iz čvrstih tramov bolj
spominja na utrdbo ali mestno hišo v kakšnem Parizu ali Troyesu kot na
kmečko hišo, ob kateri je še vrsta hlevov, kašč in ograd za živino. Ob
Svetlinovem posestvu je skoraj toliko hiš in poslopij, kot jih je prej v
vasi, v njih večinoma živijo njegovi poročeni otroci z družinami in
številni drugi sorodniki. Pred njihovimi stavbami in Svetlinovo kamnito
hišo stoji majhna lesena cerkev, poleg nje živi duhovnik Alderik, po
rodu iz Irske, edini človek daleč naokrog, s katerim se je lahko Viljem
pogovarjal po angleško, dokler ni v žičko kartuzijo sv. Janeza Krstnika
pred nekaj leti iz Anglije prišel menih Peter.

Svetlinovi predniki so bili še nekaj generacij nazaj v najožjem vojaškem
spremstvu karantanskih knezov, njihovi grobovi so oddaljeni za kakšen
dan počasne ježe proti Salzburgu. Čeprav so jih Bavarci in Ogri stiskali
z vseh strani in si je kasneje marsikdo med njimi nadel nemško ime, so
še marsikje ohranili svoj ponos in neodvisnost, tako kot Svetlinova
rodbina. Nikomur zares ne pripadajo, čeprav se jih kdaj z grožnjami,
kdaj z zvijačo poskušajo polastiti vazali salzburškega nadškofa, krškega
škofa, oglejskega patriarha ali katerega od svetnih gospodarjev. Kljub
občasnim praskam s svojimi nemškimi sosedi vsenaokrog z njimi vztrajajo
v napetem, krhkem premirju in se, kadar je treba, pridružijo njihovim
bitkam proti Ogrom.

Viljem v svojem dolgem življenju vojaka nikoli ni srečal človeka, hkrati
tako blagega v miru in tako divjega v boju, kot je bil Svetlin. Ko je
ptujski Friderik leta 1199 zbral vojsko in na velikonočno nedeljo
premagal Ogre v bitki na kraju, ki ga je poimenoval Velika Nedelja, bi
mu to tako težko uspelo brez pomoči komaj dobro ustanovljenega Nemškega
viteškega reda, kot brez vojske, ki jo je pod sabo zbral Svetlin. Razen
Ogrov, ki so se morali umakniti še bolj proti vzhodu, in tistih nekaj
deset krščanskih revežev, ki so bili v njej ob življenje in so se
sčasoma spremenili v črno, rahlo prst, iz katere jih bo, kot so verjeli,
Bog nekoč spet obudil, so s to bitko pridobili vsi. Friderik novo
ozemlje in čast in hvalo v očeh svojih salzburških gospodov in vojvode
Leopolda, Nemški viteški red komendo v Veliki Nedelji, Svetlin zase in
za svoje sinove v zahvalo za pomoč v bitki od Friderika za dvajset let
odpustek plačevanja mitnine pri prehodu čez kamniti most pri Ptuju,
Viljem, ki je Svetlinu v bitki rešil življenje, pa od tega posestvo,
lučaj stran od njegovega, naprej ob reki in navzgor ob potoku, na kraju,
kjer se je čez vodo bočil majhen lesen jez.

II. Ime ji je Lepa

Vsakič ko ga vidi tako prihajati na konju, ji za hip zastane srce. Kot
tisti prvi dan na gradu, pred dvanajstimi leti, ko so ga pripeljali na
vozu skupaj z drugimi ujetniki, zvezanega kot snop slame. Nobene
ponižnosti ni bilo v njem, nobenega strahu, njegove sivkasto modre oči
so lebdele v grobem, pustem prizoru kot dva majhna, svobodna koščka
neba. Bila je med množico, ki je na dvorišču opazovala, kako Friderikovi
možje pehajo ujetnike proti vhodu v grajsko ječo, jih vmes tolčejo s
ploskim delom meča ali brcajo. Vsi so imeli sklonjene glave, težke od
udarcev in neprespane noči, le on je hodil pokončno in uporno in, kot se
ji je zdelo, skoraj posmehljivo pogledoval naokrog. Ni se mogel
zadržati, ko ga je v ledvice brcnil eden od Friderikovih biričev, za hip
je klecnil od bolečine, se obrnil proti njemu in ga z enim samim dobro
namerjenim udarcem z nogo zbil po tleh. Čeprav je vedel, kaj bo sledilo,
je mirno, kljubovalno in skoraj posmehljivo pogledal množico
radovednežev, in takrat sta se njuna pogleda prvič zares srečala, se za
hip dotaknila, za dolg hip brez dneva in noči, preden so začeli od
vsepovsod po njegovem obrazu in telesu padati udarci Friderikovih mož.
Zbili so ga kot psa in ga komaj še kaj živega vrgli po stopnicah proti
grajski ječi.

Nekaj dni je nihal med življenjem in smrtjo, če Friderik ne bi zanj tako
kot za ostale pričakoval dobre odkupnine, bi ga pustil umreti, tako pa
je ječarju zapovedal, naj vsak dan spusti k njemu tisto novo mlado
žensko iz kuhinje, ki je znala ravnati z zelišči in napitki in je tudi
njemu tako čudežno pozdravila drobovje, ko je na začetku novega leta že
mislil, da je hudič v njegovem trebuhu vžgal žgoč in uničujoč ogenj in
ga bo Bog kmalu poklical s sveta.

Mladi ženski je bilo ime Lepa. Lepa, ona, ta, ki zdaj gleda, kako se
Viljem približuje Svetlinu. Takrat je komaj dobro dopolnila devetnajst
let, in njen stric Svetlin, ki se je nekaj pred tem pogodil s
Friderikom, da se bosta skupaj bojevala proti Ogrom, je namesto nje,
svoje osirotele nečakinje, presodil, da bo dobro zanjo, če bo spoznala
življenje grajskih in se naučila njihovih jezikov in opravil. In tako
laže pozabila na moškega, s katerim se je nameravala poročiti, pa je v
neki majhni, nepomembni praski v boju z Ogri njegovo življenje presekal
meč in ji je od takrat naprej bilo, kot da je skupaj z njim umrla tudi
sama, da se je njeno telo pod površjem kože spremenilo v temno, pusto,
prazno votlino ... Na gradu so jo sprejeli z odprtimi rokami, tudi do
njih je že prišel glas o Svetlinovi nečakinji, ki lahko v reki z roko
ulovi ribo hitreje kot vsak moški, v gozdu pozna ime za vsako drevo in
rastlino in prav za vsako zel ve, kako iz nje stisniti najboljše sokove,
in zna hrano pripravljati tako, da njen okus še dneve čutiš na ustnicah.

Ona pa na gradu ni mogla ničesar pozabiti, še bolj jo je preganjala
misel na njenega umrlega moškega, bilo ji je, kot da jo njegova duša
čaka med drevesi in travniki njunih ljubezenskih srečevanj in se ne more
prebiti stran od domačih krajev in k njej skozi grajsko obzidje. Grad in
ljudje na njem so jo od prvega dne utesnjevali in na to se nikoli ni
mogla zares navaditi; včasih je pomislila, da bi bila bolj zaprta pred
svetom lahko le še pri nunah v samostanu. Pogrešala je drevesa, zemljo
pod nogami namesto kamna, potok ob vasi namesto ozkega vodnjaka na
dvorišču in duše umrlih, staršev in starih staršev in svojega ljubega,
za katere je čutila, da čakajo nanjo na krajih, kjer so včasih bivala
njihova telesa. Če ne bi bilo tistega moškega v ječi, za katerega je
brez besed skrbela, dokler ni ozdravel, in mu tudi kasneje ves čas
njegove ječe na skrivaj s pomočjo enega od stražarjev pošiljala hrano,
med, zeliščne napitke in vsemogoče gozdne sadeže, bi z gradu odšla, še
preden bi se obrnilo leto. Ne da bi to hotela, se je ujetnik vedno
pogosteje pojavljal v njenih mislih, in čeprav se je v gostih, nemirnih
sanjah pojavljal tam, kjer je bilo prej v njej že nekaj časa vse mrtvo
in požgano, o njem čez dan ni hotela razmišljati kot o moškem; želela je
le, da ta človek preživi, da ga k sebi ne vzame smrt. Ker sta ji bila že
ob prvem srečanju všeč njegov ponos in njegova drznost in ker je v
njegovem pretepenem in skoraj kot mrtvem telesu videla podobo svoje
omrtvele, negibne notranjosti, ki jo je stolkla bolečina, za katero pa
so tleli zametki nekega novega življenja. Že ko je prvič ujela njegov
pogled, se je v njej po dolgem času nekaj premaknilo, kot da bi se nekdo
s prstom narahlo dotaknil njenega srca, ga oživil in ga spet pognal v
tek.

Viljem razjaha konja in ga prepusti fantu, ki mu priteče naproti, naredi
še nekaj korakov, razširi roke, objame Svetlina in ga poljubi na usta.
Lepa s tolkačem nedaleč stran tare zelišča in pogleduje proti njima,
opazuje strica z mogočno belo brado in dolgimi, še vedno gostimi belimi
lasmi in svojega moškega, kako se mu na sencih pod snopom sončne
svetlobe tu in tam zasvetlika srebrn, siv las. Pomisli, da bi bil že
čas, da se za stalno odseli z gradu, z leti vedno teže prenaša, da
nikoli ne ve, kdaj bo prišel, in da potem tako ali tako kmalu spet
odide. »Hrast, Urni,« zavpije nazaj čez ramo fantoma pri šestih in
sedmih letih, ki nekje ob hiši lovita kokoši, »oče je prišel.« Ne ve,
ali jo slišita, iz hiše pride le majhna svetlolasa punčka z dolgimi
skodranimi lasmi in negotovo čez travo odraca proti očetu. Lepa bi
najraje vstala in odšla za njo, vendar se dela brezbrižno in se nasmiha
noter vase, ko posluša, kako se njen moški med pogovorom s Svetlinom
trudi z besedami v njenem, slovanskem jeziku, kako poskuša zadeti prave
glasove kot nevešč lokostrelec, ki večino puščic pošlje na ali za rob
tarče.

Z otrokom v naročju od Svetlinove hiše pride do nje, se razkorači in
čaka, da k njemu dvigne pogled.

»Za koliko časa?« vpraša Lepa, ko se njuna pogleda končno srečata.

»Ne vem,« odgovori in poskuša ujeti vase njen vonj, »za deset dni,
mogoče še kakšen dan dlje, če me ne pridejo prej iskat.«

Prikima in se spet obrne k svojemu delu, zmleta zelišča strese v leseno
skodelo, vstane in odide v notranjost svoje lesene hiše. Mladi
sorodnici, ki je med šivanjem lanene srajce pazila na njeno hčerko in še
nekaj otročadi iz sosednjih hiš, zapove, naj jih odpelje naokrog po vasi
in spotoma iz reke prinese vrč sveže vode. Skozi okno sliši vzklike
veselja obeh svojih sinov, odkrila sta, da je oče prišel domov, skačeta
okrog njega kot dva razposajena mlada mačka in mu poskušata splezati v
naročje, kjer je že njuna sestra. Lepa si sleče oblačila, s keramične
posodice odmakne lesen čep, s prsti zajame fino, gladko nadišavljeno
olje, se začne počasi mazati po telesu in se uleže na posteljo. Čaka, da
se hrup zunaj poleže, nikamor se ji ne mudi, ve, da bo njen moški kmalu
prišel v hišo in se spustil k njej kot velika, nemirna riba, ki jo
vrtinec neustavljivo vleče na dno tolmuna.

Popoldne gresta sama naprej do Viljemovega posestva, s sabo vzameta
hlebce kruha in nekaj posušenega mesa. Lepa si čez rame obesi lok;
čeprav do tja ni daleč, je vmes ravno dovolj gozda, da lahko srečaš
vepra, kakšnega medveda ali volka, ki se vsake toliko priklatijo povsem
do poti ob reki in navzgor ob potoku. Edina ženska v vasi je, ki zna
streljati z lokom, odraščala je s Svetlinovimi sinovi in se hotela
naučiti ravnati z orožjem vsaj tako dobro, kot so znali oni. Svetlin ji
je to najprej odrekal, moške je bilo treba vzgajati za bojevanje in
smrt, ženske za blažitev ran in življenje, je bil prepričan; ko pa je po
vsaki taki prepovedi za nekaj dni izginila v gozd, je iz skrbi zanjo
popustil njeni trmi.

Preden odideta, Viljem obišče še duhovnika Alderika in z njim posedi
pred leseno cerkvijo. Irec je še starejši od Svetlina, pravi očak pri
sedemdesetih je, gube se na njegovem obrazu mehko nalagajo druga na
drugo in v vse smeri prepredajo njegovo obličje, redki dolgi beli lasje
mu z obronkov glave padajo zadaj čez vrat in spredaj čez rob obraza,
njegove košate obrvi neurejeno štrlijo vsenaokrog, da je komaj videti
oči, pomaknjene globoko v očesno duplino. Po njegovih žilah se pretaka
keltska kri, njegov zeleni otok je zanj iz leta v leto bolj oddaljen, in
ve, da ga ne bo več videl; toda bolj ko je oddaljen, bližji je njegovemu
srcu in njegovim spominom, in vedno pogosteje se vrača nanj. Zre v
daljavo in Viljemu pripoveduje o svoji domovini, o zeleni barvi trave,
ki ni nikjer tako zelena, o visokih pečinah, v katere butajo valovi kot
čas v večnost, in ponovi še enkrat, počasi, razmišljeno, kot čas v
večnost, in potem začne pripovedovati keltsko zgodbo o otoku mrtvih,
kamor plujejo duše po smrti in tam najdejo vse svoje drage, najprej še
govori v angleščini, potem njegove besede postanejo bolj trde in kot bi
jih raznašali sunki vetra, in Viljem mu ne more več slediti, pa vseeno
sedi ob njem in čaka, da starec konča svojo pripoved.

Lepa ponosno jaha za svojim moškim, tiho sta, zadošča jima, da se vsake
toliko spogledata. Pomirja jo, da pred seboj vidi njegova ramena, z leti
vse bolj potrebuje njegovo zavetje. S koleni stiska topli trup konja in
opazuje dve drevesi ob poti, ki se s krošnjama zaraščata drugo v
drugega, da kdaj že ne ločiš več, katera veja spada h kateremu drevesu,
in pomisli, da si ničesar ne želi bolj, kot da bi s svojim moškim nekoč
živela tako na blizu, pa ne le nekaj dni na leto, tako kot sedaj, ampak
za stalno.

Od konca zime še nista bila na posestvu, Lepi se zdi, da so se drevesa
pomaknila bliže k hiši in da bodo, če bo šlo tako naprej, v treh, štirih
letih prerasla jaso in zakrila koče na drugi strani jase, ki so že tako
in tako iz leta v leto bolj vegaste, ker že precej časa nihče ne biva v
njih. Lepa komaj čaka, da bo Viljem končno že zapustil grad in se z njo
in otroci naselil tu. Potem bo lahko skupaj z njimi iz vasi prišlo sem,
na drugo stran jase, živet še nekaj mlajših družin. V njihovi vasi je
bilo polno njenih sorodnikov in prijateljic z družinami, s katerimi se s
Svetlinovim privoljenjem dogovarja o tem, že zdaj ve, da jih bo zlahka
dobila dovolj, da posekajo še nekaj gozda naprej ob potoku in naredijo
novo vas, zares jo je zavrnil le eden med njimi, bratranec Trdoslav, ki
si je želel svojo kovačijo preseliti med hiše pod Ptujskim gradom.

Preden gresta v hišo, jo Viljem obhodi in preverja, ali je kdo poskušal
na silo priti vanjo skozi okna, vendar je vse na svojem mestu. Z vhodnih
vrat sname dve težki ključavnici, vstopi v prostor in začne z oken
umikati lesene deske, od znotraj pritrjene z lesenimi zatiči. Lepa skozi
vrata opazuje, kako v prostor z vseh koncev priteka svetloba in kako se
pod Viljemovimi koraki v zrak vrtinči prah. Njen moški hodi po pasovih
teme in pasovih svetlobe, oblaki prahu so v jedki sončni svetlobi videti
gosti kot sneg, zdi se ji, da sliši, kako v tramovih previdno oživljajo
nevidna pljuča lesa in v hišo vračajo njeno dušo. Vidi, kako Viljem
poklekne pred veliko okovano skrinjo, ki jo je vaški kovač učvrstil
tako, da jo je prikoval ob dva lesena tramova, ovita z železnimi obroči,
najprej z nje spiha prah, jo obriše s kosom tkanine in začne odklepati
ključavnice, zataknjene v člene močne verige. Odrine pokrov, previdno,
kot bi jemal ven krhko steklo, iz skrinje vzame najprej knjigo in potem
še sveženj listov.

\
III. Oči na preži, nož v telesu

Polna luna osvetljuje pokrajino, zaradi obilja rumenkaste svetlobe je
videti mehka in topla kot prerezan svež hlebec kruha. Na jasi so v
bližini potoka po tleh razprostrte bele lanene ponjave, po njih so
potresena zrna pšenice. Mlade ženske slačijo svoja oblačila, se grejo k
jezu za hip potopit v potok in se vrnejo nazaj na jaso posušit. Čakajo,
da jih Lepa namaže z medom, potem stopijo do lanenih ponjav, poležejo po
njih in se povaljajo po zrnih, da so čez čas videti, kot da bi jim telo
ovila neka nova, gosta mesečinasta in zrnasta koža. Med valjenjem po
platnu v noč mehko odmevajo njihova zaklinjanja, vzdihi ali vzkliki,
mešajo se med šumenje listja in vode, med regljanje žab in ropotanje
škržatov in volčje"		Beletrina	2012.0	ne	da	40120.0	310.0	
Leposlovje	Gao Xingjian.txt	Gao Xingjian	Ribiška palica za starega očeta	Gao Xingjian	narava, otroštvo, nostalgija	"Plavala sva v popolni sreči, v želji, nori ljubezni, nežnosti in
sladkosti poročnega potovanja, ki je sledilo najini poroki, četudi nisva
imela več kot kaka dva tedna dopusta: deset dni prav za to in en teden
običajnega dopusta. Poroka je zadeva za vse življenje, nič ni bilo bolj
pomembnega za naju, le kako naj ne bi bila hotela zaprositi za nekaj
dodatnih dni? A moj šef, skop kot je bil, je nergal za vsak stotin
skoraj vsakokrat, ko ga je kdo zaprosil za dopust, bilo je mučno. Sprva
je bil na dovoljenju zabeležen dopust dveh tednov, ki ga je on spremenil
v en teden, skupaj z nedeljo, nakar mi rekel nekoliko v zadregi: »Upam,
da se boste lahko vrnili v zahtevanem času.« ― »Seveda, seveda«, sem
odgovoril, »najina mala mezda nama ne dovoljuje, da bi se zadrževala na
poti.« Na koncu pa je le podpisal z velikimi zamahi peresa. Dopust je
bil odobren.

Poslej nisem bil več samski. Imel sem družino. Pravzaprav sem to
potovanje s Fangfang pripravljal že dolgo. Od tedaj naprej sva bila
družina, nisem več mogel, ko sem na začetku meseca dobil plačo, iti v
restavracijo, povabiti prijateljev, zapravljati po svoji volji in se ob
koncu meseca znajti tako zelo brez ficka, da si ne bi mogel kupiti niti
škatle cigaret in da bi bil prisiljen prebrskati žepe ali obrniti
predale, da bi v njih staknil nekaj drobiža. A dovolj o tem. Rekel sem,
da sva bila srečna. V našem življenju, tako kratkem, je sreča pravzaprav
precej redka. Tako Fangfang kot jaz sva preživela obdobje, v katerem sva
se morala soočiti z viharji in se spopasti s svetom. V času velike
nacionalne katastrofe smo tako mi sami kakor tudi naše družine veliko
pretrpeli, preživeli smo toliko hudega. V zvezi z usodo naše generacije
bi se zares imela nad čem pritoževati. A nisva več hotela govoriti o
vsem tem; pomembno je bilo, da sva zdaj končno spoznala srečo.

Imela sva, reci in piši, dopust za dva tedna in čeprav so ti medeni
dnevi bili prepolovljeni, za naju zato niso imeli nič manj medene
sladkosti. Tudi o tej sladkost ne bom več govoril, vi vsi ste ljudje, ki
ste to doživeli in spoznali in vsekakor ta sreča ne pripada nikomur
razen nam samim. Ne, tisto, o čemer vam hočem govoriti, je tempelj
Popolne Dobrohotnosti, Yuan\'ensi. Ime tega templja ni pomembno, ker gre
za tempelj, ki je zapuščen, v ruševinah, nikakor ne za slaven in zelo
obiskan kraj. Razen krajanov nihče ne ve za njegov obstoj. In celo med
krajani so redki tisti, ki ga poznajo po imenu. Skratka, gre za razpadli
tempelj, s katerim se ne ukvarja nihče, v katerem nihče ne moli in ne
prižiga kadila. Nanj sva naletela po naključju. Nikdar ne bi vedela, da
ima tempelj ime, če ne bi skušala razvozlati stele z izbrisanimi
pismenkami, ki je služila za dno v nekem bazenu pod črpalko. Tamkajšnji
ljudje so ga imenovali preprosto Veliki Tempelj. Vendar v primerjavi s
templjem Skritih duš v Hangzhou ali s templjem Azurnih oblakov v Pekingu
to zares ni imelo nobene teže. Zares je šlo le za staro zgradbo s streho
z dvojnim napuščem, ki je bila postavljena na vzpetini v okolici
glavnega kraja v okrožju. Pred njim so še zmeraj stala velika kamnita
vrata. Zid, ki je obkrožal dvorišče, je bil porušen. Opeke in kamni, ki
so služili za njegovo konstrukcijo, so s časom odnesli okoliški kmetje,
da bi zgradili svoje hiše ali stene ograd svojih svinjakov, ostalo ni
nič drugega kakor krožni temelji, preraščeni z divjimi travami.

Z ulice glavnega kraja se je to od daleč opazilo. V sončni svetlobi so
se njegovi zlatorumeno pološčeni strešniki iskrili in privlačili pogled.
Na njih je bilo nekaj zelo zapeljivega. Tudi prispela sva v ta glavni
kraj okrožja po naključju. Vlak je stal na peronu, a ni odpeljal po
predvidenem voznem redu, morda je čakal, da pride mimo brzec z majhno
zamudo. Ljudje, ki so vstopali ali izstopali se niso več prerivali,
peron je bil zapuščen, uslužbenec z vlaka je klepetal, stoječ ob vhodu v
vagon. Daleč, onkraj postaje, so bile v dolinici razpostavljene sive
strehe hiš. In še nekoliko dlje, je bilo zaporedje bujnih gorskih verig.
Za ta glavni kraj se je zdelo, da izžareva mir in vedrino.

Duha mi je prešinila ideja:

― Kaj ko bi se šla tja sprehodit?

Fangfang je sedela nasproti mene, blago me je gledala. Narahlo je
zmajevala z glavo. Govorila je z očmi. Najino simpatično živčevje je
vibriralo v sozvočju. Ne da bi še kaj rekla, sva nenadoma pobrala
prtljago iz mrež in stekla proti izhodu vagona. Ko sva bila na peronu,
sva bruhnila v smeh:

― Šla bova z naslednjim vlakom.

― Morda tudi ne bova odšla, je dodala Fangfang.

Seveda, bila sva na poročnem potovanju. Šla sva tja, kamor sva si
poželela, sreča mladoporočencev naju je spremljala povsod. Bila sva
najsrečnejša na svetu, popolnoma svobodna. Fangfang mi je dala roko, jaz
sem zagrabil torbe. Pravzaprav sva hotela, da bi nama uslužbenci na
peronu in neštete oči za okenci zavidali.

Ne bi nama bilo treba več raziskovati razmerij, da bi dosegla spremembo
v mestu, ne bi nama bilo več treba zahtevati pomoči od Petra ali od
Pavla in ne bi si nama bilo več treba delati skrbi glede dovoljenja za
bivanje in za delo. Imela sva tudi sobo samó zase, majhno seveda, vendar
na zelo dobrem mestu. Presodila sva, da imava svoj lasten dom, jaz sem
te imel in ti si imela mene. Vem, kaj boš rekla, Fangfang: Nehaj! Kaj pa
je to takega? Prav hotela sva, da je ves svet deležen najine sreče.
Dovolj nama je bilo težav, dovolj sva vas že motila, vi pa, vi ste že
dovolj skrbeli za naju; kako naj se vam zahvaliva? Prav s temi nekaj
bomboni in z nekaj kozarci alkohola za poroko? Zahvaljujeva se vam s
svojo srečo, kaj je pri tem narobe?

Prispela sva torej v ta mali glavni kraj okrožja, v ta glavni kraj
starega okrožja, mirno ugnezden v tej dolinici. V resnici še zdaleč ni
bil tako miren, kakor se nama je zdel skozi okno vlaka. Pod sivimi
strehami so uličice prepolne življenja vrvele od ljudi. Bilo je ravno ob
devetih zjutraj, prodajali so zelenjavo, lubenice, melone, sveže obrana
jabolka in hruške, ki so tudi pravkar prispeli na trg. Na glavni ulici
so mule vlekle dvokolnice in kamioni so povzročali zastoje, tleskanje z
bičem in kriki so se nenehno razlegali sredi neprestanega rezkega
hupanja kamionov.

V tem trenutku nikakor nisva več imela enakih občutkov, kakor so naju
navdajali, ko sva vstopala v glavni kraj te vrste v času, ko sva bila
poslana na deželo. Danes sva bila začasna obiskovalca, popotnika;
notranje bolečine in težave ljudi naju niso več zadevale. Toda vzdušje
tega majhnega mesta, prah, ki se je dvigoval za mimo vozečimi kamioni,
umazana voda, ki so jo izlivali ob stojnicah z zelenjavo, olupki
lubenic, raztreseni po tleh, kokoši z razprostrtimi perutmi in z glavami
navzdol, ki so jih v rokah vihteli kupci, perje, ki je letelo in
kokodakanje, vse to nama je bilo povsem domače. Tisto pa, kar sva
občutila v razmerju do prebivalcev tega kraja, je bil močan občutek
razkošja. Prav zaradi tega se nisva mogla upreti občutku vzvišenosti, ki
je značilna za meščane, ki gredo na deželo. Fangfang me je krepko držala
za roko in tudi sam sem se stiskal k njej. Imela sva občutek, da naju
vsi gledajo. Pa vendar nisva bila domačina, prihajala sva iz nekega
drugega sveta. Šla sva mimo njih, toda za najinima hrbtoma se ni začel
noben pogovor; edine osebe, o katerih so govorili, so bili lahko zgolj
ljudje, ki so jim bili blizu.

In tako sva prišla do konca ulice. Stojnic z zelenjavo ni bilo več,
mimoidoči so postali redki, hrup tržnice je ostal za nama. Pogledal sem
na uro: potrebovala sva le pol ure, da sva prehodila to ulico od postaje
do sem. Bilo je še zgodaj. Dolgočasilo naju bo čakati na prihodnji vlak,
Fangfang pa se je pripravljala, da tu prenočiva.

Rekla ni nič, a opazil sem, da je bila razočarana. Pred naju je prišel
moški, ki se je vedel kot kader. To se je videlo po njegovih gestah in
po načinu hoje.

― Povejte mi, prosim, sem ga vprašal, kje je sprejemni center tega
okrožja?

Ošinil naju je s pogledom in mi nato z navdušenjem pokazal smer, kako
naj prideva od tam do tam, kako naj se obrneva proti vzhodu na levo in
nato, ko vidiva stavbo v dveh nadstropjih iz rdeče opeke, naj bi prav to
bil sprejemni center komiteja okrožja. Vprašal me je, koga želiva
videti, kakor da bi nama hotel pokazati pot. Razložila sva mu, da le
potujeva skozi, da sva na poti in ga vprašala, kaj naj bi obiskala.

Potolkel se je po lobanji, kakor da bi mu zastavila težko vprašanje.
Potem je pomislil in rekel:

― Tu ni nič zanimivega. Če že hočeta, je na griču na zahodu velik
tempelj. Treba je nekoliko plezati in pot ni dobra.

― Odlično, sem rekel, sem sva prispela prav zato, da bi plezala!

― Res je, je takoj dodala Fangfang, nič se ne bojiva plezanja na griče.

Spremil naju je torej do uličnega vogala in nama na vrhu griča nasproti
pokazal stari tempelj, katerega rumeni strešniki so se iskrili na soncu.

― Oh, to je odlično, hvala.

Toda on je gledal visoke pete, ki jih je na nogah nosila Fangfang. Rekel
je:

― Iti bosta morala v vodo, da prideta čez reko!

― Je globoka? sem vprašal.

― Ne seže prek kolen.

Gledal sem Fangfang.

― Nič hudega, bom že.

Fangfang me ni hotela razočarati.

Zahvalila sva se mu in odšla v smeri, ki nama jo je pokazal. Ko sva se
spustila na prašno cesto, se nisem mogel zadržati, da ne bi s pogledom
ošinil novih čevljev z visoko peto in tenkih zaponk, ki jih je nosila
Fangfang. Malo mi je bilo žal. Ampak ona je korakala odločno, naravnost
predse.

― Zares si nora! sem rekel.

― Dovolj je, da sem s teboj.

Se spominjaš, Fangfang? To si rekla in se stisnila k meni.

Odkorakala sva proti bregu reke. Na vsaki strani je na poljih rasla
koruza, višja od človeka. Stezica se je vzpenjala sredi zelenega listja.
Nobene človeške sence ne pred nama ne za nama. Stisnil sem Fangfang k
sebi in jo nežno objel. No, kaj je? Prav, noče, da govorim o tem, vrnimo
se k templju Popolne Dobrohotnosti. Bil je na pobočju griča na
nasprotnem bregu reke. Med zlatorumenimi strešniki so rasli šopi trav,
ki jih je zibal veter, in ki sva jih lahko dobro razločila.

Rečna voda je bila bistra. V eno roko sem vzel čevlje Fangfang z
visokimi petami in svoje sandale iz usnja. Drugo roko sem dal njej.
Držala je dvignjeno krilo. Tako sva se bosa v vodi tipaje pomikala
dalje. Že dolgo je bilo tega, kar sem takole hodil. Celo spolzki kamni v
reki so me zbadali v stopala.

― Te boli? sem vprašal Fangfang.

― Všeč mi je to, si potiho odvrnila. Med najinimi medenimi tedni je bila
tudi bolečina v stopalih občutek sreče. In zdelo se je, da se vse
nesreče sveta ovijajo okoli najinih nožnih prstov. Videti je bilo, kakor
da sva se vrnila v otroštvo, bosonoga kakor otroci, ki se igrajo v vodi.

Fangfang je poskakovala s skale na skalo, obdržal sem njeno dlan v svoji
in si od časa do časa zabrundal napev. Ko sva prišla čez reko, sva med
smehom in vpitjem stekla proti griču. Fangfang se je ranila v stopalo,
jaz pa sem bil hudo vznemirjen, toda zgotovila mi je, nič hudega ni, ko
si spet obujem čevlje, bo vse dobro. Rekel sem, da sem kriv jaz, toda
ona je rekla, da je ona zadovoljna, če je meni prav, in da je prav
hotela, da jo boli noga. Prav, saj nič ne rečem, nič hudega ni. Ker ste
najini najboljši prijatelji in ste bili v skrbeh za naju, morava z vami
deliti svojo srečo...

In tako sva se povzpela na grič vse do kamnitih vrat, ki so stala pred
templjem. Onstran zidu dvoriščne ograde, ki se je bil porušil, je bil
kanal, po katerem je odtekala bistra voda, ki je po cevi prihajala iz
črpalne postaje. Za zidom v ruševinah, na velikem dvorišču templja, je
bil zelenjavni vrt in povsem v bližini kup iztrebkov. To naju je
spomnilo na obdobje, ko smo na deželi nabirali iztrebke. Zdaj je ta
težki čas že odnesel tok. Ostalo je le še nekaj žalostnih spominov, a
tudi zelo nežnih, in ostala je najina ljubezen. Pod tem bleščečim soncem
sva imela zagotovilo, da nihče ne more poseči v najino ljubezen, da nama
nihče več ne more škodovati.

Pred templjem je bila tudi kovinska sežigalnica za kadilo. Nedvomno je
bila pretežka, nemogoče jo je bilo premakniti. In bila je tako trdna, da
je ni bilo mogoče razbiti. Tako je ostala pred templjem v razvalinah in
varovala vhod. Vrata so bila zaprta z žabico. Mreža na oknu je bila
popolnoma preperela. Zdaj je ekipa za produkcijo tempelj bržčas
uporabljala za kaščo.

Naokoli nikogar. Vse je bilo mirno. Veter je ječal v starih borovcih
pred templjem. Ker ni bilo nikogar, ki bi naju motil, sva se zleknila v
travo v senci dreves. Gorski veter je pregnal poletno vročino in
prinašal piše svežine. Fangfang se je privila k mojim prsim in gledala
sva tanek oblak, kako se cefra na modrem nebu. Občutila sva neizrekljivo
srečo, popolnoma jasno srečo.

Lahko bi se še naprej opijala v tem miru, a zaslišal se je hrup težkih
korakov. Koraki so odmevali na kamnitih ploščah. Vstal sem in pogledal v
smeri proti njim. Res, skozi vrata templja je stopil moški in se napotil
proti mestu, kjer sva ležala. Fangfang se je tudi usedla. Moški je šel
dalje do srede kamnite aleje. Bil je srednjih let, velik, z razmršenimi
lasmi, z lici, poraščenimi z brado, mračnega obraza. Izpod njegovih
košatih obrvi naju je opazoval ledeni pogled.

Korak za korakom se nama je približeval. Veter je ječal v borovcih,
malce naju je zeblo. Nedvomno je videl najina vprašujoča pogleda in
pomignil z glavo proti templju. Nato je nagubal veke in začel opazovati
divje trave, ki so se pozibavale v vetru med pološčenimi strešniki s
strehe, ki so se iskrili na modrem nebu.

Ustavil se je pred sežigalnico za kadilo in z roko udaril po njej. Takoj
se je dvignilo zamolklo brenčanje. Njegovi prsti z debelimi štrlečimi
sklepi so se zdeli tako trdi kakor iz kovine. V drugi roki je držal
staro oguljeno torbo iz bleščeče črnega platna. Nikakor se ni vedel
kakor član ljudske komune, ki je prišel"		Didakta	2001.0	da	da	23894.0	353.0	
Leposlovje	Tratnik-Cesa_nisem_nikoli.txt	Tratnik-Cesa_nisem_nikoli	Česa nisem nikoli razumela na vlaku	Suzana Tratnik	medosebni odnosi, potovanje, odraščanje, soba, odvisnosti, istospolno razmerje	"ČESA NISEM NIKOLI RAZUMELA NA VLAKU

»Zato pa moramo v Ljubljano v bolnico. Pa ni časa za to, veste. Zdaj je doma dosti dela,« mi govori ženska, ki sedi nasproti mene. Kimam ji in nič ne odgovarjam, v upanju, da bo izgubila zanimanje za pogovor z mano. Ura je manj kot sedem zjutraj. Nikoli nisem razumela ljudi, ki lahko že navsezgodaj klepetajo. Še manj pa razumem ljudi, ki kažejo tolikšno navdušenje za pogovor v vlaku. 
Drdranje z vlakom enkrat na mesec domov in potem v ponedeljek zjutraj vračanje v Ljubljano sta me vedno spominjala na kazensko potovanje. Vsakič, ko sem se ob 5.25 zjutraj usedla na vlak za Ljubljano, sem si zaželela, da bi lahko zaplombirala kupe. Ali pa da bi imela svoj lastni vagon. Ker pa to ni bilo mogoče, sem si želela vsaj tihih in spečih sopotnikov, ki pred 9.00 uro zjutraj samo godrnjajo in ne mučijo soljudi z zapletanjem v pogovor. Pa skoraj nikoli ni bilo take sreče. Danes še najmanj. Že v Beltincih so v moj kupe prišle tri nadvse zbujene ženske – starka, njena snaha in njena sestra. Ta, ki mi neumorno pojasnjuje, da ima njena tašča neko hudo bulo na hrbtu, je njena snaha. Neznosno praktična ženska je. V isti sapi mi je povedala tudi to, da je letošnji paradižnik čisto zanič, zvečine je še zelen. Zato bo pač pobrala zelene paradižnike in jih vlagala za čez zimo. Ni prepričana, ali se ji bo to posrečilo. Zdaj bo morala namreč vsaj dva dni biti v Ljubljani, dokler tašča ne gre na operacijo. Medtem pa lahko toča vse pobije. Če greš stran, vedno rada pride toča. Toda tašča je vztrajala, da hoče na operacijo v Ljubljano, ker so tam boljši zdravniki. »""To je pa res,«"" sem rekla in pokimala. »Ja, saj je res,« je sitno rekla snaha, »če si še mlad. Pri njenih petinosemdesetih pa je drugače. Že tako je dosti stara in od nečesa bo morala umreti. Ona pa kar vztraja, da se hoče zdraviti. Kaj moremo, a ne?« Snaha se je razposajeno zasmejala in tudi jaz sem se nasmehnila, čeprav ne vem dobro, zakaj. Potem je vzela sendvič, napolnjen z debelimi in mastnimi koluti salame, in ga pomolila tašči: »""Kaj je, mati? Boste sendvič?«"" Starka se je smejala in rekla, da se je že doma najedla. Snaha je ponudila sendvič tudi meni, vendar sem ga zavrnila. Od vonja po salami se mi je kar obrnilo v želodcu. Potem se je starkina sestra, hvala bogu, pritožila, da jo zebe, in tri ženske so odšle iskat toplejši kupe. Povabile so me s sabo, a sem jim rekla, da mi bolj ustreza hlad. 
Oddahnila sem si, se sezula in stegnila noge čez sedež nasproti. Komaj sem dobro zaprla oči, že se je vlak ustavil na Ptuju. Srednješolska mularija je vdirala v vagone. Tudi ti že navsezgodaj zjutraj glasno govorijo, kolnejo, žvečijo sendviče in nenehno prižigajo cigarete. V moj kupe so prišli trije mulci in starejši moški, očitno njihov znanec, sicer pa sezonec. Odločila sem se, da ne bom odprla oči. Ko so se usedli, so nekaj šepetali in se režali. Pokrila sem se s plaščem, glavo pa sem obrnila k oknu, da bi me ja bilo čim manj za njihove vsiljive poglede. »Kaj je to baba ali dec?« polglasno vpraša starejši moški. Mulci se režijo. Skoz priprte oči vidim, da eden od mulcev nekaj kaže z rokami – očitno hoče pokazati, da vidi moje joške, torej moram biti baba. Res ne vem, kako jih lahko vidi pod zimskim plaščem, s katerim sem se pokrila. Potem govorijo vse glasneje. Videti je, kakor da bi se bili čisto običajno pogovarjali, vendar njihove slabo prikrite opazke zvečine letijo name. Na primer, da bi me bilo treba zbuditi, saj ženska, ki takole drnjoha ob osmih zjutraj, ni kaj prida. Mogoče pa bi me povabili na kavo in na cigareto. Če morda nisem že poročena. »""Ni, ni,«"" je važno oznanil eden od mozoljastih mulcev, »""saj nima prstana na roki.«"" Tega tudi nisem nikoli razumela – le kako se ljudem ljubi toliko oprezati za poročnimi prstani na roki, še posebno takim mulcem. Ampak zdaj bom vsaj vedela za drugič – za vsak primer je bolje nositi prstan, mogoče imaš malo več miru, če ljudje mislijo, da si poročena. 
Za zdaj me je odrešil siten sprevodnik. Potem ko je pregledal naše vozovnice, se je spravil na mulce: »""To je vagon za nekadilce.«"" Možakarju pa je rekel: »""Vi, gospod, pa bi lahko bili zgled fantom, ne pa da s čevlji tacate po sedežu.«"" Možakar je nekaj zabrundal in pomežiknil mulcem, ki so se muzali in se drezali v rebra. Sprevodnik je užaloščeno zmajal z glavo in zaloputnil z vrati kupeja. In že smo bili na Pragerskem, kjer priklopijo vagon z bifejem, in vsi trije so se nemudoma odpravili na pivo.
Potem sem imela eno uro miru. Vmes se je vlak iz neznanega razloga sicer ustavil za pol ure, vendar se mi ni ljubilo pogledati skozi okno. Slišala sem govorjenje in živčne korake pod oknom kupeja in nekdo je nekajkrat zavpil, da je bila vendar samo nezgoda. Neka ženska – stavim, da je bila snaha, ki je svojo taščo peljala v ljubljansko bolnišnico – pa je rekla, da je na tirih vse krvavo, sicer pa je tako in tako za popoldne napovedan dež. Prav nič se mi ni ljubilo odpirati okna in že navsezgodaj pasti radovednost in gledati vse te zbezljane ljudi. Odkrito rečeno, nikoli nisem razumela ljudi, ki imajo navado teči na ulico, tudi sredi noči in v pižami, da bi videli prometno nesrečo in kakšno zmrcvarjeno truplo ali pa vsaj krvavo lužo. In če bi jaz imela nezgodo, nikakor ne bi hotela, da me pridejo buljit in ugibat, ali je moje telo žensko ali moško, ali sem še premlada za smrt, ali pa oprezajo za poročnim prstanom na moji roki.
Za kratek čas sem trdno zaspala. Zbudila so me vrata kupeja; vstopil je moški nedoločljive starosti. Njegov obraz je bil poten in bled – ali pa je bil le tako zelo zaspan. Vprašujoče je pokazal na sedež pri vratih. Pokimala sem. Kratko se je nasmehnil in se usedel. Sedel je kar v plašču, čeprav je bilo v kupeju že zelo toplo. Njegov plašč je bil umazan od blata in temne barve, roke pa je imel črne, kakor da bi grabil po prsti. Ko je opazil, da gledam njegove roke, jih je hitro pospravil v žepe in se v zadregi nasmehnil. Tudi jaz sem se v zadregi nasmehnila. Zdelo se mi je, da bi eden od naju moral kaj reči. »""Ste videli nezgodo? Kaj se je zgodilo?«"" sem vprašala, ne da bi me zares zanimalo. »""Ja in ne,«"" je rekel. »""Kaj pa je bilo?«"" sem ga znova vprašala. »""Ah, utrujen sem,«"" je zamišljeno rekel. Nisem bila prepričana, ali me sploh sliši. »""Preklemansko utrujen,«"" je nadaljeval in topo strmel predse. »""Včasih kratko malo ne gre več nikamor naprej. Težko bi pogruntal, kaj je šlo v mojem življenju narobe, veste, nisem noben psiholog, nič takega nisem. Imam hišo in tisti vrt, ki vsako leto rodi vse nezrelo in zeleno, imam ženo, ki bi naredila vse za druge, še za svojo naglušno taščo in njeno požrešno sestro se bolj briga kakor zame.«"" Posmrkal je in utihnil. Postala sem napeta. Nikoli namreč nisem mogla razumeti, kako lahko nekateri jočejo kar v javnosti in pred popolnimi neznanci. A zdelo se mi je, da bi mu vendarle morala kaj reči. Pa sem čisto nerodna za take reči. Odkašljala sem se in ga neumno pobarala: »""A imate kaj otrok? Je njim mar?«"" Moški je divje odkimaval: »""Otrok? Tri mozoljaste in nesramne mulce, ki niso ne za delo ne za šolo, najraje pa imajo mojega bedastega brata, ki jih skoz poji s pivom in z neumnostmi. Bi vi temu rekli otroci?«"" Zamislila sem se, a le zato, ker spet nisem vedela, kaj bi mu rekla v tolažbo. »""No, ja,«"" sem negotovo začela, »""sicer nimam izkušenj z otroki ... toda saj zrastejo, a ne, saj ne bodo vedno tako ... taki, no.«"" Odprl je usta, a potem se je v nenadni bolečini prijel za ledja. »""Gospodična.«"" Skremžil se je od bolečine in nadaljeval: »""Saj ravno tega nočem. Nočem, da še kdo raste in se stara in vse to. Nočem, da še traja! Ne vem, kako se jim še ljubi. Moja mati še pri svojih petinosemdesetih rine na operacijo. Vse bi naredili, samo da se ne bi kaj spremenilo! Le kaj bi vi storili na mojem mestu?«"" Odkimala sem. Resnično ne bi vedela, kaj storiti na njegovem mestu. Pa mi je on povedal. Povedal mi je, da bi se lepega dne – če bi bila na njegovem mestu, seveda – lepega dne, ko bi žena, mati in sestra odpotovale v Ljubljano, mulci z bedastim bratom pa v šolo, takrat bi se vrgla pod vlak. Ker pa nisem na njegovem mestu, mi tega ni treba narediti. On pa je na svojem mestu in se je vrgel pod vlak – za trenutek je razgrnil svoj plašč in mi pokazal razmesarjen bok ter sopihnil Oprostite, prosim – in sploh ne ve, zakaj je ta jebeni vlak tako hitro zaviral. In potem so pritekli vsi tisti sprevodniki in progovni delavci pa prometniki, in vsi so se usrali za svoje službe. In potniki so moleli svoje glave iz oken vlaka, se z gnusom obračali stran, zatem pa so poklicali še svoje sorodnike, prijatelje, znance in neznance, tako da so ga na koncu vsi zijali. »""Veste, meni je bilo tako slabo in še zdaj mi je slabo. Toliko me manjka, a še vedno sem živ in še mislim in še vedno vse to traja. Oni pa so gledali moje telo in govorili, kakšen revež sem, kakšen idiot sem, pa bogi otroci, če jih imam, in boga žena, ki bo zdaj sama.«""
Še dobro, da smo se že približevali Ljubljani in bom kmalu izstopila, saj sem se že začela počutiti odgovorno zanj. Ko je vlak že zdrvel mimo postaje Ljubljana - Polje, sem ga lahkotneje vprašala: »""Zdaj pa boste šli v bolnišnico, a ne?«"" Pa mi je rekel, da že ne gre v bolnišnico, ker noče imeti nobenih zijalastih obiskov. »""No, a bi vi šli v bolnišnico – če bi bili na mojem mestu, seveda?«"" »""Pravzaprav ne vem,«"" sem odkrito rekla. »""Jaz pa na svojem mestu ne bi šel v bolnišnico in tudi ne bom šel,«"" je žalostno rekel. »""Saj zato sem kar vstal in se plazil pod vagoni, da me ne bi našli. In vstopil na vlak – domov že ne grem več.«""
Vlak se je ustavil na ljubljanski postaji. Vzela sem kovček in se oblekla. »""Tukaj izstopim,«"" sem mu rekla. Pokimal je. Videti je bilo, da mu bo samota kar prijala. »""No, pa grem,«"" sem rekla, spet tako nekam zmedeno. »""Vas lahko nekaj prosim?«"" je proseče rekel. »""Ja, kaj pa?«"" sem ga vprašala, medtem ko sem že stala na vratih. »""Pustite mi časopis.«"" 
SOBA S POSEBNIM VHODOM

V slabih dveh mesecih se je že drugič selil. Prepričan, da bo študij dokončal le tako, da se bo znebil vseh cimrov in se osamil s knjigami, je najel sobo s posebnim vhodom, tako neverjetno poceni, da jo je kar plačal in vzel ključ, ne da bi si jo prej ogledal. Zdaj se je z napetim pričakovanjem vzpenjal po škripajočih stopnicah stare, dvonadstropne stanovanjske hiše. Drugo nadstropje, levo, so mu rekli na agenciji. V tem nadstropju je bilo dvoje vrat, torej so se ena morala odpirati v njegovo sobo. Prva vrata so bila odškrnjena, kot da tam sploh ne bi bilo nikogar. Mogoče bi si lahko sčasoma prisvojil ali pa malce sposodil za zabave še to drugo stanovanje. Še preden je povsem ustavil domišljijo, je že poškilil skoz režo priprtih vrat. Kar je najprej videl, so bile barve, tako žive, da je moral dvakrat pomežikniti, preden je lahko prepoznal na platno naslikane poteze. Šele potem je razločil tudi oči, ličnice, usta, obrvi, tako izrazite, da se je sam pri sebi začudil, kako da ni že prej ugotovil, da so to portreti, neverjetno pisani in zelo plastični. Ko se je pred vrati izmenično vzpenjal na prste in nižal glavo, da bi si ogledal čim več notranjosti, je med naslikanimi obrazi uzrl še en par jekleno modrih oči in tako črnih zenic, kakor da bi izstopile izs platna. Takrat so se sunkovito in na stežaj odprla vrata in modre oči so bile zdaj sredi obraza mlade ženske. 
»Kaj pa vi?« ga je ostro vprašala.
Poskočil je in zjecljal, da se je ravnokar priselil. Ženska ni pokazala, da bi ji njegovo pojasnilo kar koli pomenilo. Samo preiskovala ga je z rahlo priprtimi očmi, kot da bi hotela videti, kakšni so sploh ljudje na drugi strani njenih vrat. 
»Meni pa se je zdelo, da oprezate.« V njenem glasu je bilo zaznati opozorilo, pa tudi nekakšno draženje. Komaj se je zadržal, da se ji ni opravičil, čeprav je bil zasačen samo na poti v svoje stanovanje. 
»Sem vaš novi sosed,« je potem vzravnano rekel. »Kupil sem stanovanje tu zraven.« Še sam pri sebi se je iskreno začudil nad tako neposredno izrečeno lažjo. A zdaj, ko je pred njim stala ta zanimiva ženska temne polti in močnih rok, ki jih je razkrivala vojaška majica, ni mogel priznati, da je le še eden od številnih študentov, ki najemajo cenena stanovanja.
»A vi pa slikate?« Kako neumno vprašanje, je pomislil sam pri sebi, samo študent sprašuje tako bebavo. 
»Ja, slikamo, slikamo.« Mlada ženska se je le nasmehnila, čeprav morda bolj sebi kot njemu. In takoj zaprla vrata. Študent je šel k svojim vratom, jih odklenil in končno vstopil v svoje stanovanje. Razgledal se je po pajčevinastih kotih, obrabljenem parketu, mali zatohli kuhinji in plesnivi kopalnici. Ko je stal na balkončku, polnem golobjih iztrebkov, je pomislil, da je v tako tipično študentsko sobo že ne more povabiti. Toda zakaj bi jo sploh vabil? Saj je vendar slikarka, gotovo nedružabna, svojo oholost pa je že pokazala. 
Ko je naslednje dni poskušal za silo pobeliti in urediti sobo, se je vedno znova zalotil, da prisluškuje svoji sosedi. Včasih je ponoči slišal pridušeno govorjenje in kričavo hihitanje, kot da bi koga žgečkali in ne bi mogel brzdati smeha. Zjutraj pa se mu je zdelo, da je v sanjah samo pretirano zaznaval glasove z druge strani tanke stene. 
Največkrat pa je bila na drugi strani popolna tišina. Podnevi je šel večkrat mimo njenega stanovanja z zadržanim dihom, misleč, da je slikanje res tiho početje. Vse do tistega vetrovnega dne, ko je hotel kar najhitreje mimo priprtih slikarkinih vrat, ki so nihala na prepihu, in je mlada ženska sama odprla vrata.
»Oh, spet ti. Le naprej,« je rekla z nasmeškom.
Študent je pozabil na njeno odrezavost ob prvem srečanju, vstopil in obstal sredi velikanske sobe. Ozrl se je okoli sebe. Njeno stanovanje je bilo tako rekoč opremljeno s portreti žensk, moških, otrok, policista, celo dimnikarja in bolničarke. Med slikami je bilo opaziti tudi kak stol, mizico, prevrnjen kozarec, pomečkane cigaretne škatle. Ko je ženska prinesla pijačo, je v zadregi vzel kozarec iz njenih rok; spet ga je zaskrbelo, ker mu ni prišlo nič pametnega na misel.
»Hm, kje pa najdete navdih za vse te portrete?« je le vprašal. 
Odložila je kozarec, sklenila roke na prsih in pogledala svoja platna, kakor da bi bila tudi sama prvič na ogledu v tuji sobi. Potem je stopila predenj, bila je le malo manjša od njega, in mu rekla:
»Ljudje sami so navdih. Zato slikam samo portrete.«
Ko se je ponovno ozrl po platnih, je še sam začutil moč navdiha. Mnogi portretiranci so bili na platnu tako živi, da bi lahko pozirali še enkrat. Zamišljeno je srkal vino, ki ga je že po nekaj požirkih opijanilo.
»Odlični portreti, zares …« je mehko rekel. »Zelo, no, posebni. Sam skoraj nikoli ne zaidem v galerije, toda vi ste gotovo zelo priznana umetnica, kajne?« 
Odsekano je zamahnila z roko. »Če bi bila res, bi me tudi vi poznali! A še mar mi ni za priznanja.« Bila je videti tako jezna, da njenim besedam ni čisto verjel. Potem je stisnila sklenjene roke na prsih in dodala s strmim pogledom: »Vem, da se mi bo enkrat posrečilo ustvariti nekaj zares nesmrtnega.« 
Popil je do dna. Zdaj so njene oči zamaknjeno obvisele na njem. Zazdelo se mu je, da je končno pokazala zanimanje zanj. In res je nenadoma oživela, mu vzela kozarec iz rok, ga prijela za ramena, z nogo odrinila platna za njegovim hrbtom, poiskala stol in ga posadila nanj. 
»Tako! Zdaj pa mirujmo,« mu je rekla kakor otroku.
Vzela je velikanski lesen okvir in ga postavila v njegove roke. »Drži,« je rekla. Nikoli si ni predstavljal, da slikarji tako zelo natančno premerijo višino in širino slike. Bil pa je zelo zadovoljen, ker je ta nečimrna soseda našla v njem tako močan navdih, da se mu ni mogla upreti niti za trenutek več. Že se mu je približala s čopičem. Strmela je naravnost vanj, čisto od blizu, vendar je bilo v njenih očeh le še hladno zanimanje. Divje je pomela čopič na paleti in nanesla barvo na njegovo lice. Za vsako potezo, za vsako senco na njegovem obrazu je poiskala popoln barvni odsev na paleti. Včasih, ko ga je čopič požgečkal pod nosom ali po vratu, se je okajeno zahihital. »Saj ne bo dolgo,« mu je nežno rekla. Potem se je umiril, oči so se mu zapirale in z vsako potezo ga je bilo manj. 
Ko se je zbudil, se mu je zdel prostor zelo svetel in čist. Slike niso bile več razmetane, nekatere so zdaj urejeno visele na zidu. Na drugi strani je medlo prepoznal portret dimnikarja in bolničarke. Hotel si je ogledati še slike zraven sebe, vendar se ni mogel premakniti niti za ped. Bil je popolnoma otrpel.
»Tale pa je videti kot en študent!« je reklo neznano dekle, ki je nenadoma stalo pred njim. Povzpelo se je na prste in radovedno strmelo v njegove oči. Bilo mu je nerodno. Potem je prikorakal moški, pograbil dekletovo roko in rekel: »Ne smeš se dotikati slik!«
»Ampak videti je tako živ!« je reklo dekle.
Vendar študentov portret še ni večen. Zato je slikarka kmalu po otvoritvidprtju svoje zadnje razstave poklicala agencijo in ponovno oddala sobo s posebnim vhodom za smešno nizko najemnino. 

 
NANIN LISTIČ

Že skoraj cel teden sem prebil na Nizozemskem. Še enkrat toliko, pa bom doma, sem se potolažil. Mogoče je res malce smešno, ker še med kupovanjem špecerije v trgovini razmišljam o vrnitvi domov. Kot da bi odšel za dva meseca ali dve leti, ne pa samo za dva tedna, ki naj bi minila, kot bi mignil. Nekoč sem vendar dosti potoval, po celi Evropi, celo v Maroku sem bil s prijatelji. A tedaj sem bil še študent, ki je poleti pač raje potoval, kot pa se v vročini ubadal z jesenskimi izpitnimi roki. Kot študenti smo vsi nenehno sanjarili o tujini. Vsi smo hoteli postati igralci, športniki, glasbeniki ali celo znanstveniki v tujini. Zdaj sem pa tukaj, na eni od evropskih univerz, na seminarju za evropske strokovnjake za biologijo. Razočaran sem nad sabo, ker se ne znam bolj veseliti tega, kar sem si nekoč tako želel. Še bolj me grize to, da sem se očitno že precej postaral, ne le zresnil, in tega si nikakor nočem priznati. Štirideset vendar ni nobena starost. Ne, to je zaradi moje žene. Pravzaprav se še nikoli nisem ločil od nje za več kot dva dni. Malo sem se moral prepričevati in se prisiliti, da sem sploh šel na ta seminar v Utrecht – če sem čisto iskren. Čeprav sem poročen le štiri mesece, sem si govoril vsak dan na poti v službo pred odhodom na Nizozemsko, to še ne pomeni, da ne morem več nikamor sam. Bolje je, da se z Vero čim prej navadiva na to, da ima vsak tudi svoje življenje, ne smeva se zapreti med ozke stene zakonskega vsakdana. Vera se je povsem strinjala z mano, a vem, da ji je bilo hudo. Kljub temu me je z neprikritim veseljem spremljala na Brnik, češ, ta seminar ti bo prav prišel, tebi in meni, gotovo boš dobil odlične reference in morda sčasoma tudi boljšo službo. Ko sva se po drugem pozivu za let v Amsterdam v naglici le bežno poljubila, nisem mogel verjeti, da je kar ni več in da je ne bo ob meni cela dva tedna. Ko sem stal v vrsti za carinsko kontrolo, sem se nenehno oziral, kakor da bi pričakoval, da bo pritekla za mano in mi dala še en poljub.
Prva dva dni v Utrechtu sem samo spal. Izrabil sem skoraj vsako prosto uro med predavanji in šel spat. Ne vem, kar s palico bi tepel čas, da bi hitreje tekel. 
Tretjega dne pa sem se pri laboratorijskih vajah zagrebel, da sem delal skupaj s Slovencem – Matejem iz Ljubljane – čeprav so nas vljudno, vendar odločno spodbujali k mednarodnemu sodelovanju še skoraj pri opravljanju male potrebe. Potreboval sem stik z Ljubljano, moral sem poslušati jezik, ki sva ga govorila z Vero. 
K sreči sva si bila z Matejem dovolj podobna, da sva ob večerih, ko nismo imeli kaj početi, začela pohajkovati po Utrechtu, čez vikend pa sva skočila tudi do Amsterdama. Matej me je prepričal, da sva se odpravila na štop. Počutil sem se malce neumno, a sem pristal. Matej jih je imel triintrideset, zato najbrž zanj študentska leta še niso bila tako oddaljena, kot so se zdela meni. 
Šele v začetku drugega tedna seminarja sem se sprostil in se začel ozirati okoli sebe. Ugotovil pa sem tudi, da mi dnevi hitreje tečejo, če prosti čas po delu na univerzi preživljam z Matejem. Nisem imel več tako velike, že skoraj obsesivne potrebe po vsakodnevnem pisanju hrepenečih pisem Veri in pošiljanju razglednic ob vsakem odhodu v trgovino. Tako sva z Matejem pohajkovala po Utrechtu in posedala po lokalih. Pila sva kavo in pivo ali jedla mehiško in vietnamsko hrano. Enkrat sva se celo kadila travo – tudi o tem smo sanjarili v študentskih letih, da bi namreč imeli nenehno na voljo mehke droge. Naslednji dan mi je bilo strašno slabo, nisem bil več vajen jutranjih mačkov, zato sem se odtlej raje odpovedal uresničevanju mladostniških iluzij. 
Potem ko nama je z Matejem zmanjkalo snovi za pogovor o znanosti in karieri, sva že prešla na bolj osebne stvari. Seveda sem mu z največjim veseljem razlagal, kako sem spoznal Vero pred skoraj letom in pol, ko sem že mislil, da se ne bom mogel nikoli več čustveno navezati. Seveda bi govoril še ure in ure, a sem le opazil, da je Matej postal nenavadno molčeč. Mogoče ga pa sploh ne pustim do besede, sem pomislil, in ga takoj vprašal, zakaj je samski, ali ni bil nikoli poročen ali pa morda v daljši partnerski zvezi. 
»Naj ti povem zgodbo,« mi je rekel. Naročil si je pivo in začel: »Lažje mi je to povedati kot zgodbo. Potem si lahko predstavljam, da se to ni zgodilo meni, in zato lahko govorim o tem. Torej: bil sem poročen. Pred sedmimi leti. Če poslušam, kaj pravijo o svojih zvezah drugi, bi lahko rekel, da sem bil srečno poročen. Z Nano sva se poznala še iz študentskih časov. Bila sva študentski par in potem še zakonski. Ne maram preveč obujati spominov na najine skupne čase, zato ti bom kar naravnost povedal: Nana je umrla v hudi prometni nezgodi. Bila je noseča ---...«»
»Oprosti,« sem ga prekinil, »sploh ne pričakujem od tebe, da nadaljuješ. Tako žal mi je, a se bojim, da tega ne znam zares izraziti.«
»Saj ni več tako hudo,« me je Matej potrepljal po roki. »Nenazadnje se moram navaditi, govoriti"		Beletrina	2008.0	ne	da	38979.0	486.0	
Leposlovje	vesolje_WEB.txt	vesolje_WEB	Raziskovanje sončnega sistema	Ivan Ketiš	planeti, vesolje, sateliti, sončni sistem	"S svojo prvo knjigo s področja vesoljskih poletov bi rad zapolnil
praznino, ki jo ugotavljam v slovenski literaturi. Spremljanje
vesoljskih poletov je bil eden mojih hobijev že od osnovne šole dalje. V
živo sem spremljal vse, kar se je na tem področju dogajalo, od
izstrelitve prvega satelita pa vse do dogajanj danes.

V knjigi obravnavam samo polete avtomatskih vesoljskih plovil proti
planetom, asteroidom in kometom, ne pa tudi proti Luni ali Soncu. Ta
omejitev je nujna, saj bi opis vseh misij zahteval izdajo petih, šestih
knjig podobnega obsega. Tudi pri raketnih nosilcih sem obširneje opisal
le tiste, ki so pognali plovila proti planetom. Tu nisem bil povsem
dosleden, saj sem se izognil opisu ameriškega raketoplana, ki je v nekaj
primerih tudi ponesel medplanetarna plovila v Zemljino orbito. Opis
raketoplana bi zahteval samostojno knjigo. Seveda so planete in druge
objekte v Sončnem sistemu raziskovala tudi plovila iz različnih
Zemljinih orbit; največ med njimi je bilo teleskopov. Tudi teh ne
opisujem.

V knjigi ni nekaterih slik, ki sem jih izbral, predvsem zaradi avtorskih
pravic.

Bralca bo seveda zanimalo, kaj je v knjigi resnično avtorskega. Marsikdo
bo rekel, da je vse na spletu, kar ne drži povsem, saj sem v knjigi
uporabil tudi informacije iz knjig, poročil tiskanih medijev in
predavanj, ki sem jih poslušal na sestankih Astronomskega društva Orion.

Tudi, kar zadeva uporabo spletnih podatkov, ni vse tako preprosto.
Različne vesoljske agencije navajajo o istih misijah različne podatke.
Glavni krivec za to je nekdanja Sovjetska zveza, ki ni priznala
nekaterih medplanetarnih poletov. Polete proti Veneri ali Marsu so
Sovjeti objavili šele, ko so plovilo uspešno poslali iz Zemljine orbite
proti planetu. Če je zatajila zadnja stopnja rakete, ki je imela to
nalogo, so trdili, da je šlo le za izstrelitev satelita za opazovanje
Zemlje.

Zaradi tega sem moral primerjati podatke o nekaterih misijah s spletnih
strani Nase s tistimi, ki jih objavlja RussianSpaceWeb.com.

Knjigi daje posebno težo aktualnost zapisov, saj v njej obravnavam vse
polete do marca 2017 in misije, ki so načrtovane v naslednjih letih. Kot
zadnjo obravnavam izstrelitev Nasinega plovila OSIRIS-REx 8. septembra
2016 proti asteroidu Bennu. Med pisanjem sem spremljal tudi potek misij,
ki so se začele že pred leti in še trajajo. Tako sem vanjo vključil tudi
odpoved motorjev na plovilu Juno, ki je zaradi tega v decembru 2016
obtičalo v 53-dnevni orbiti okrog Jupitra.

Morda je umestno, da po kratkem uvodu h knjigi, pojasnim bralcem,
skeptikom, razloge za raziskovanje vesolja z vesoljskimi plovili. Večina
nima pomislekov v zvezi z uporabo avtomatov in se bolj vprašujejo o
smislu poletov z ljudmi. Med razlogi za podporo raziskovanju z avtomati
je nižja cena raziskovanj in prepričanje, da so roboti bolj zanesljivi
in da z njimi dobimo več podatkov kot z ljudmi.

Tudi v Nasi sta dve smeri. Ena prisega na polete z ljudmi, po predhodnih
obiskih izbranih krajev z avtomati, druga pa samo na raziskave z
avtomati.

Slabost človeka je njegova izjemna krhkost, občutljivost in ranljivost.
V vesolju ga moramo zaščititi pred sevanji in izgubo mišične ter kostne
mase, na cilju pa pred okoljskimi pogoji.

Potrebni so zapleteni in težki sistemi za vzdrževanje življenja. Poleti
v globlje vesolje bi zahtevali na desetine ton hrane, vode in kisika.
Poleg tega je usposabljanje ljudi dolgotrajno in drago.

Navedeni razlogi pojasnjujejo, zakaj je avtomatsko plovilo Viking 1
lahko pristalo na Marsu že daljnega leta 1976, ljudje pa bodo, po
sedanjih načrtih, pristali tam šele leta 2036 oziroma celih 60 let
pozneje.

Razlogi v podporo raziskavam z ljudmi so manj prepričljivi. Take
raziskave zadovoljujejo človekovo željo po tveganjih in pustolovščinah.
Omogočajo preverjanje podatkov, pridobljenih z avtomati, saj naj bi
človek s svojimi čutili odkril več kot robot s programiranimi nalogami.
Z njimi bomo razširili svoje znanje o človeškem telesu, ugotovili, kaj
zmoremo in česa ne. Ker bomo morali nekoč zapustiti umirajočo Zemljo,
moramo ugotoviti, kako živeti drugje v vesolju.

Nove tehnologije za zaščito ljudi bomo lahko uporabili tudi v vsakdanjem
življenju.

Dolgoročno je največji pomen vesoljskih raziskav v tem, da bodo
nepovratno spremenile zgodovino. Čeprav človekov napredek ni bil stalen
in je človeštvo občasno celo nazadovalo, pa je bil zanj značilen trend
skupinske identifikacije s človeštvom kot celoto. Vesoljsko raziskovanje
lahko pospeši to identifikacijo. Tako astronavte kot kozmonavte so
prevevala močna čustva ob pogledu na lepoto Zemlje z vesolja. Na
fotografijah ni videti državnih meja.

Po A. C. Clarku, piscu znanstvene fantastike (2001: Odiseja v vesolju),
morajo ob pogledu na Zemljo, majhno in krhko, izgubljeno med milijardami
sonc, razmišljati o svojih pogledih celo najbolj zagrizeni nacionalisti.

Iskanje življenja v vesolju nas bo še bolj povezalo, saj je malo
verjetno, da nam bodo pripadniki katerekoli civilizacije, ki jo bomo
srečali, podobni. Ljudi povezuje mnogo več podobnosti, kot jih
razlikuje. V vsakdanjem življenju je veliko geocentrizmov. Še vedno
govorimo o tem, kako sonce vzhaja in zahaja in ne o vrtenju Zemlje. Še
vedno mnogi razmišljajo o vesolju, oblikovanem v našo korist in
naseljeno le z nami. Vesoljsko raziskovanje nam bo prineslo nekaj
ponižnosti.

Harold Urey, Nobelov nagrajenec za kemijo, je primerjal vesoljski
program z nekdanjo gradnjo piramid v Starem Egiptu. Tam so bile piramide
poskus soočenja s kozmologijo in nesmrtnostjo. V dolgi zgodovinski
perspektivi gre za isto tudi pri vesoljskem programu. Stopinje, ki so
jih pustili astronavti na Luni, bodo preživele milijone let, enako tudi
instrumenti in oprema, ki so ju pustili tam.

Po drugi strani pa so piramide monumentalen in kot danes verjamemo jalov
poskus za preživetje po smrti enega samega človeka, in sicer faraona.
Morda so zato boljša analogija zigurati, stopničasti stolpi Sumercev in
Babiloncev -- prostori, na katerih so se bogovi spustili na Zemljo.
Današnji zigurati so mogočni raketni potisniki.

Družbe, vključene tudi v relativno skromno, vendar intelektualno
pomembno raziskovanje svojega okolja, si odpirajo možnost dosega
veličine. Zgodovina nas uči, da so v preteklosti narodi na vrhuncu
raziskovanj dosegali tudi kulturni razcvet.

To se da delno pojasniti s soočenjem z novimi stvarmi, novimi načini
življenja, novimi načini razmišljanja, prej neznanimi v zaključeni
kulturi, z energijami usmerjenimi vase. Prvim popotovanjem prek oceana
so sledili izumi teleskopa, mikroskopa, termometra, barometra in ure z
nihalom. To je bilo tudi obdobje Galilea. Raziskave z ljudmi in
naselitev sončnega sistema lahko primerjamo z odkrivanjem nove celine.

Večino ameriških davkoplačevalcev bolj kot filozofska razmišljanja in
koristi na dolgi rok zanima, kaj otipljivega jim lahko prinesejo
vesoljski poleti. Zdi se jim, da gre za metanje denarja skozi okno.
Hkrati s tem pa so zanje izdatki v vojaške namene povsem sprejemljivi.

Pa so res? Samo eno leto vojne v Iraku, ki je temeljila na napačnih
podatkih, je stalo ZDA več, kot bi jih stal 20-letni program za odpravo
ljudi proti Marsu. Za vojno, ki jo zdaj tudi politiki, ki so jo začeli,
ocenjujejo kot napako.

Enake pomisleke o smislu vesoljskih raziskav so imeli ljudje ob začetku
vesoljske dobe tudi v drugih državah. Veljalo je prepričanje, da
satelitov ne potrebujemo, dokler je na planetu še toliko revščine. Kako
zgrešeni so bili ti pomisleki, se vidi že danes. Brez satelitov si ne
moremo več predstavljati vsakodnevnega življenja. Globalna televizija,
globalno telefoniranje, satelitska navigacija, dolgoročne vremenske
napovedi, napoved orkanov in nadzor njihovega gibanja, merjenje
temperatur morja in kopnega, merjenje izpustov v ozračju, snemanje
kmetijskih in drugih površin, snemanje posledic naravnih katastrof,
odkrivanje podzemnih voda in rud ter še in še.

Prvič v zgodovini je človek sposoben poslati instrumente in tudi sebe s
svojega planeta v vesolje in ga raziskovati. Žal pa to raziskovanje
politika opravičuje z nacionalnim prestižem, razvojem tehnologije,
vojaško močjo. Danes so ti argumenti manj prepričljivi kot so bili v
šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila vesoljska tekma
dokazovanje premoči enega ali drugega družbenega sistema.

Interes posameznega znanstvenika je lahko zelo oseben, nekaj ga
preseneča, razburja, motivira. Seveda ne moremo pričakovati, da bodo
davkoplačevalci trošili velika sredstva za zadovoljitev znanstvene
radovednosti. Pogosto gre namreč za zadeve, ki močno presegajo njihov
interes.

Zadeve moramo zato gledati skozi perspektivo. Vesoljske raziskave nam
omogočajo videti lasten planet in ljudi v novi luči. Brez njih smo kot
lingvist na izoliranem otoku, kjer govorijo en sam jezik. Znanstvenik
lahko oblikuje splošne teorije o jeziku, vendar pa lahko proučuje en sam
jezik. Zato ne bo mogel odkriti zakonitosti, ki jih imajo vsi jeziki.

Znanost, ki bo z vesoljskimi raziskavami največ pridobila, je biologija.
Biologi lahko zdaj proučujejo le eno obliko življenja. Kljub
raznovrstnosti življenjskih oblik, so te identične v najglobljem smislu.
Hrošči in begonije, bakterije in kiti, vsi uporabljajo nukleinske
kisline za hranjenje in prenos dednih informacij. Vse vrste uporabljajo
proteine za katalizo in nadzor. Vsi organizmi na Zemlji uporabljajo isto
genetično kodo. Prečna struktura celic človekove sperme je skoraj
identična s tistimi paramecija in cilije. Klorofil in hemoglobin pa so
iste molekule, substance, odgovorne za obarvanje številnih živali.

Težko se izognemo zaključku, ki je sicer v skladu z Darwinovo naravno
selekcijo, da je vse življenje na Zemlji izšlo iz iste osnovne celice
življenja. Če to drži, biologi ne morejo razlikovati podob življenja, ki
jih mora imeti vsak organizem kjerkoli v vesolju za svoj obstoj, od
tistih podob življenja, ki so rezultat nepremočrtne evolucije in majhnih
priložnostnih adaptacij.

Tvorba enostavnih organskih molekul na osnovi ogljika v simuliranih
primitivnih planetarnih pogojih je danes predmet številnih
laboratorijskih raziskav. Te so zelo vprašljive, saj zaradi prekratke
časovne skale ne morejo simulirati niti začetne stopnje biološke
evolucije. Pogled na drugačne možnosti razvoja življenja nam bi dalo
zato le proučevanje živih sistemov kje drugje v vesolju.

Zaradi teh razlogov bi bilo odkritje celo ekstremno preprostega
organizma na Marsu globokega biološkega pomena. V primeru, da bomo
ugotovili, da je Mars brez življenja, bomo proučevali razloge, zakaj se
je pri dveh, v mnogih pogledih tako podobnih planetih na enem razvilo in
na drugem ne. S primerjavo obeh planetov bomo morda kaj odkrili o izvoru
življenja. Enak cilj zasleduje tudi iskanje bioloških organskih snovi na
drugih planetih sončnega sistema.

Drugo področje, ki lahko uporabi dognanja planetarnih raziskovanj, je
meteorologija. Problemi turbulentnih tokov in dinamike tekočin sta med
najzahtevnejšimi v fiziki. Nekaj vpogleda v zemeljsko vreme in gibanje
atmosfere dobimo z opazovanjem, fotografijami meteoroloških satelitov.
Meteorološka teorija nam omogoča dolgoročno napoved vremena, vendar le
za velika geografska področja in le malo v prihodnost. Laboratorijske
študije gibanja atmosfere imajo omejen doseg.

Zato bi bil zanimiv poskus ustavitve rotacije planeta. Iz sprememb
cirkulacije atmosfere bi lahko dobili vpogled v vpliv rotacije planeta,
še posebej Coriolisovih sil. Tak eksperiment danes tehnološko ni
izvedljiv, poleg tega pa bi imel neželene stranske učinke. Po drugi
strani pa imamo planet Venero, ki ima približno enako maso in polmer kot
Zemlja, z 240-krat počasnejšo rotacijo, tako počasno, da so Coriolisove
sile zanemarljive. Venerina atmosfera je gostejša od Zemljine. Narava
sama je pripravila eksperiment za meteorologe.

V nasprotju z Venero se Jupiter zavrti v desetih urah. Planet enormnih
dimenzij se vrti hitreje od Zemlje. Učinki rotacije naj bi bili
pomembnejši kot na Zemlji in res daje Jupiter vtis kipeče, razburkane,
turbulentne atmosfere. Narava je pripravila za nas dva primerjalna
eksperimenta.

Imamo dva planeta z masivno atmosfero, en se vrti počasi, drugi hitro.
Razumevanje cirkulacije masivnih atmosfer Venere in Jupitra bo
izboljšalo naše razumevanje oceanske in atmosferske cirkulacije na
Zemlji.

Pa poglejmo še planet Mars. Gre za planet s približno enako hitrostjo
rotacije in naklonom na orbitalno ravnino kot Zemlja. Njegova atmosfera
je samo en odstotek naše in nima oceanov, tekočo vodo pa tu in tam, v
kratkih intervalih. Mars lahko uporabimo za proučevanje vpliva oceanov
in tekoče vode na atmosfersko cirkulacijo.

Še pred medplanetarnimi poleti vesoljskih plovil so bili geologi omejeni
na proučevanje Zemlje in niso mogli vedeti, katere lastnosti so temeljne
za vse planete in katere so specifične za Zemljo. Tako so npr.
seizmografska opazovanja zemeljskih potresov odkrila notranjo strukturo
Zemlje in njeno delitev v skorjo, plašč, tekoče kovinsko jedro in trdno
notranje jedro.

Razlogi, zakaj ima planet tako strukturo, niso jasni. Se je zemeljska
skorja oblikovala postopoma s prodiranjem železa skozi plašč? Se je
oblikovala že v začetku oblikovanja planeta? Je morda padla iz vesolja
ob kakšnem katastrofalnem dogodku? Odgovore na ta vprašanja lahko dobimo
s seizmičnimi merjenji na površinah drugih planetov. Ta so lahko
relativno cenena in avtomatska, z že obstoječimi instrumenti, na
pristajalnih plovilih.

Danes imamo prepričljive dokaze drsenja kontinentov. Tako se npr.
premikata Afrika in Južna Amerika druga od druge. Po nekaterih teorijah
sta drsenje kontinentov in evolucija notranjosti planeta povezani, npr.
prek konvekcijskih tokov, ki počasi krožijo med jedrom in skorjo plašča.

Takšne povezave med površinsko geologijo in notranjostjo so znanstveniki
začeli preiskovati tudi pri drugih planetih. Na ta način skušajo
znanstveniki dogodke na Zemlji preverjati z dogodki drugje v vesolju.

Omenjene raziskave drugih planetov bodo izboljšale vremenske napovedi na
Zemlji.

Raziskovanje Venerine atmosfere nam bo razkrilo, ali lahko učinek
steklene grede doživimo tudi na Zemlji in še pomembneje, kako se mu
izognemo. Raziskovanje površin in notranjosti planetov lahko izboljša
napovedovanje potresov in v oddaljeni prihodnosti iskanje za Zemljo
dragocenih rudnin.

Revolucija v biologiji, ki bi jo prineslo odkritje domorodnega življenja
kje drugje, bi morda prinesla nepričakovane uporabne koristi, saj so
raziskave raka in procesa staranja danes prej omejene z idejami kot
denarjem.

Raziskovanje vesolja bo gotovo prineslo številne praktične koristi.
Zgodovina znanosti nas uči, da so bile najpomembnejše nepričakovane, ki
si jih danes mogoče ne znamo niti predstavljati.

Naš sončni sistem sestavljajo Sonce in vse, kar kroži okrog njega**;**
planeti, lune, asteroidi, kometi in meteoroidi. Razširja se od Sonca
prek štirih notranjih planetov in asteroidnega pasu k štirim plinskim
velikanom ter dalje proti v disk oblikovanem Kuiperjevem pasu in zelo
oddaljenem Oortovem oblaku ter v obliki solze oblikovani heliopavzi.
Znanstveniki ocenjujejo, da je rob sončnega sistema v razdalji 15
milijard kilometrov od Sonca.

**Asteroidni pas**je pas teles, asteroidov in pritlikavih planetov v
obliki diska. Glavni pas leži 2-4 astronomske enote od Sonca, med
orbitama Marsa in Jupitra. Astronomska enota (a.e.) je enaka povprečni
razdalji Zemlje od Sonca in znaša natančno 149.597.871 kilometrov ali
približno 150 milijonov kilometrov (8 svetlobnih minut).

Pas se deli v osem podskupin, ki so imenovane po glavnem asteroidu v
skupini. V sončnem sistemu imamo sicer še druge asteroide: asteroide
blizu Zemlje, Trojance in Kentavre. Prvi se Zemlji bolj približajo,
drugi krožijo skupaj s planetom v njegovih Lagrangeevih točkah in zadnji
v nestabilnih krožnicah med dvema planetoma (med Marsom in Uranom ter
med Saturnom in Neptunom, ...).

Polovica mase glavnega pasu je zbrana v štirih največjih asteroidih:
Ceresu, Vesti, Pallasu in Hygieai. Celotna masa asteroidnega pasu je
približno enaka 4 % Mesečeve ali 22 % Plutonove mase.

**Kuiperjev pas,** včasih imenovan Edgeworthov pas ali
Edgeworth-Kuiperjev pas, je asteroidno področje v Osončju, ki se razteza
od Neptunovega tira, torej od 30 a.e. pa vse do razdalje 50 a.e. od
Sonca.

Pas se je v astronomiji dokončno utrdil šele po letu 1980, ko so
računalniške simulacije pokazale, da je Kuiperjev pas najverjetnejši
izvor kratkoperiodičnih kometov. Po prejšnji domnevi naj bi bil njihov
izvor v bolj oddaljenem Oortovem oblaku, vendar se je izkazalo, da
kometi, ki bi prihajali od tako daleč, ne bi mogli razviti svojih
značilnih tirov.

V Kuiperjevem pasu so odkrili več kot 800 objektov. Največja sta Pluton
in njegova luna Haron.

Po letu 2000 so našli tudi druga telesa skoraj enakih velikosti. 50.000
Kvaoar, ki so ga odkrili 4. junija 2002, je velik kot polovica Plutona
in večji od najmanjšega pritlikavega planeta Cerere.

Druga telesa Kuiperjevega pasu so večinoma manjša.

**Oortov oblak**

Oortov oblak je domnevno območje kometov, oddaljeno od Sonca okoli
50.000 do 100.000 a.e.

Leži torej na približno 1.000-kratni razdalji Plutona od Sonca.
Nizozemski astronom **Jan Hendrik Oort** je z opazovanjem kometnih tirov
ugotovil, da izvira s tega predela vesolja, po vsej verjetnosti, večina
kometov, ki vstopajo v notranje predele Osončja. Obstoj oblaka ni
dokazan.

**VRSTE OBJEKTOV IN TOČKE, KI SE OBNAŠAJO KOT OBJEKTI**

Poleg nebesnih teles v tem poglavju obravnavamo tudi nekatere točke, ki
delujejo kot telesa, saj lahko vesoljska plovila krožijo v orbitah okoli
njih.

**Planet**

Potreba po jasni definiciji pojma planet se je pojavila januarja 2005 z
odkritjem čezneptunskega objekta Eris, telesa z večjo maso od takrat še
veljavnega planeta Plutona. Kot odziv na odkritje Erisa je avgusta 2006
Mednarodna astronomska zveza IAU (the International Astronomical Union)
na srečanju v Pragi postavila novo definicijo planeta, ki pa velja le za
naš Sončni sistem.

Planet je telo, ki obkroža Sonce, je dovolj masivno, da ga je lastna
gravitacija oblikovala v kroglo ali približek krogle in je očistilo
svojo orbito manjših objektov. Po tej novi definiciji Pluton in drugi
čezneptunski objekti niso planeti. Nova definicija ni rešila vseh
odprtih vprašanj in čeprav so jo mnogi astronomi sprejeli, jo nekateri
zavračajo.

**Planetoid**

Od planeta se razlikuje po tem, da s svojo gravitacijo ni počistil svoje
okolice. Planetoid je manjše čvrsto ali kamnito nebesno telo nepravilne
oblike, ki kroži okoli Sonca. Je veliko manjši kot planet in večji kot
meteoroid. Z odkritjem večjih nebesnih teles, izza Urana v Kuiperjevem
pasu, se je začel izraz planetoid uporabljati za tovrstna telesa. V tem
smislu pomeni manjši planet.

Leta 2006 je IAU planetoide razdelila na pritlikave planete in majhna
nebesna telesa v sončnem sistemu. Izraz majhna nebesna telesa vključuje
asteroide in komete. Pritlikav planet je torej tehnično vzeto planetoid.

**Asteroíd**

Jasne ločnice med planetoidom in asteroidom ni. Asteroid naj bi bil
planetoid, ki obkroža Sonce znotraj Jupitrove orbite. Za večino
asteroidov verjamemo, da so ostanki protoplanetnega diska, ki se pri
nastanku osončja niso razvili, oziroma vključili v planete.

Nekateri asteroidi imajo tudi lune. Večina asteroidov se nahaja znotraj
asteroidnega pasu, z eliptičnimi tirnicami med Marsom in Jupitrom.

Okrog Sonca potuje nekaj milijonov asteroidov, od tega jih kakšnih
750.000 najdemo v asteroidnem pasu, obsežnem obroču asteroidov,
lociranih med orbitama Marsa in Jupitra.

Asteroidi so lahko veliki tudi več sto kilometrov. Tako je asteroid
Ceres, ki ga nekateri imenujejo pritlikavi planet, širok kar 940 km.
Asteroidi nimajo atmosfere, so pa nekateri dovolj veliki, da imajo svojo
gravitacijo -- nekateri imajo dejansko eno ali dve spremljajoči se luni
ali tvorijo binarni sistem, v katerem dva približno enako velika
asteroida krožita drug okrog drugega.

Interes znanstvenikov za asteroide je zelo velik, saj nam lahko
odkrijejo informacije o zgodnjem oblikovanju sončnega sistema pred
približno 4,6 milijardami let. Eden od načinov proučevanja je njihovo
opazovanje, ko letijo blizu Zemlje.

**Komèt**

Komèt (grško kométes - zvezda z lasmi, iz komé - lasje; ali repatíca) je
majhno astronomsko telo, podobno asteroidu, vendar sestavljeno pretežno
iz ledu. Telesi sta si sicer podobni, saj sta obe nastali na začetku
obstoja osončja, ko se je prvotni kozmični prah začel oblikovati v
nebesna telesa, velika od nekaj metrov do enega kilometra. Iz teh teles
naj bi nato nastali planeti, vendar vsa niso bila \""uporabljena\"" pri
nastanku planetov, zato še danes vedno krožijo okoli Sonca.

Razlika med kometom in asteroidom je predvsem v kraju nastanka. Kometi
so nastali v zunanjem delu osončja, asteroidi pa v notranjem. Opazovalec
jih zlahka loči, saj so asteroidi na nebu videti kot šibke svetlobne
pike, kometi pa so veliko svetlejši z opaznim dolgim repom.

Skoraj vsa masa kometa je v njegovem jedru, ki je sestavljeno iz kamenja
in nikljevega železa.

Za razliko od asteroidov vsebujejo tudi led, ki povezuje njihove
sestavine. Glede na vsebnost materiala bi jim lahko dali ime tudi
\""umazane snežne kepe\"". Ko se komet približa Soncu, se ta led spremeni
v plin. Ta plinasti oblak se potem razporedi okrog jedra kometa in
nastane koma, ki je plinasta in prašna ovojnica jedra. Sončev veter
odbija delce prahu iz kome in pojavi se rep, usmerjen stran od Sonca, ki
je lahko dolg tudi do 100.000 km. Najbolj znan komet je Halleyjev komet,
ki ima obhodno dobo 76 let.

Tirnica kometa lahko seka tudi tirnico Zemlje. Ko potuje Zemlja skozi
področje z delci, ki jih je zapustil komet, se pojavi meteorski roj.
Najbolj znani takšni roji so Perzeidi med 9.

in 13. avgustom, ko Zemlja potuje prek tirnice kometa Swift-Tuttle. Na
poti skozi tirnico Halleyjevega kometa nastane v oktobru meteorski roj
Orionidov.

V daljšem času lahko komet izgubi vse hlapljive snovi. S tem postane
podoben asteroidom.

ometi imajo zelo različne obhodne dobe, ki so lahko velike od nekaj let
pa vse do nekaj sto tisoč let. Nekateri od njih letijo mimo Sonca samo
enkrat, ker jih težnostna sila izvrže v medzvezdni prostor.

**Meteoroidi**

Meteoroídi so majhna, okoli Sonca krožeča telesa, ki imajo velikost od
prašnega delca do velikosti nekaj sto metrov. So koščki kometov ali
prašni delci v medplanetarnem prostoru.

Beseda ima izvor v grški besedi meteōros, ki pomeni visoko v zraku.
Nekateri med njimi prečkajo tirnico Zemlje in zaidejo tudi v zemeljsko
ozračje.

Večina meteoroidov, ki vstopijo v zemeljsko atmosfero, je tako majhnih,
da ob tem povsem izparijo in ne dosežejo površine planeta.

**Meteorji**

Če meteoroidi vstopijo v atmosfero, jih obravnavamo kot meteorje. Če
meteoroid prileti čelno v nasprotni smeri gibanja Zemlje, lahko doseže
tudi hitrost do 74 km/s, če prileti od zadaj v smeri gibanja Zemlje pa
do 11 km/s. Pri teh hitrostih trenje med atmosfero in meteoroidom
slednjega dovolj segreje, da zažari in popolnoma izhlapi. To se dogaja
na višini od 75 do 115 km nad površjem Zemlje. Trenje povzroča tudi, da
meteoroid pušča tanko žarečo sled atmosferskih plinov in ioniziranih
atomov ter molekul, ki odbijajo radarske žarke. Meteoroidi, ki jih
vidimo ali jih zazna radar, imajo maso med mikrogramom in nekaj tisoč
kilogrami.

Ker ob vstopanju**,** zaradi trenja z atmosfero, žarijo, jih poznamo
tudi kot zvezdne utrinke. Ti so v bistvu vidne poti meteorja. Izraz
\""meteor\"" se torej nanaša na svetlobo, ki jo objekt oddaja.

Veliko meteorjev pripada meteorskim rojem (meteorski dež), ki se
periodično ponavljajo ob določenem času. Meteorji in meteoriti so iz
kovin ali kamnin. Večji meteorji so porozna in drobljiva mešanica
kameninskega ter kovinskega prahu. Meteoroidi večkrat tvorijo meteorski
potok, ostanek razpada kometa. Če zemlja pride v tak potok, lahko
opazujemo meteorski roj.

Ob vstopu v atmosfero lahko meteor tudi eksplodira. Ognjeno kroglo, ki
pri tem nastane, imenujemo bolid.

**Meteorit**

Meteorit je trden odpadek kometa, asteroida ali meteoroida, ki preživi
potovanje skozi Zemljino atmosfero in zadene njeno površino. Čeprav je
večina meteoritov zelo majhnih, lahko njihova velikost doseže tudi
velikosti pečine. Meteorite, velikosti do 2 mm, imenujemo
mikrometeoriti.

Meteoriti so običajno železni ali kamniti. Kot navaja že ime, vsebujejo
prvi okrog 90 % železa; kamniti pa so sestavljeni iz kisika, železa,
silicija, magnezija ali drugih elementov. Da so lahko meteoriti resna
grožnja Zemlji, kaže primer iz leta 2013, ko se je 15. februarja nad
pokrajino Čeljabinsk na jugu Rusije raztreščil meteor. Močna eksplozija
je spominjala na potres in grmenje. Meteorski dež, na katerega je
razpadel meteor, je povzročil paniko in tudi poškodbe med prebivalci
treh velikih mest**:** Čeljabinska, Tjumena in Sverdlovska. Poškodbe
okrog 900 ljudi so bile posledice razbitih okenskih stekel, ki so letela
po zraku.

Meteroid, ki je vse to povzročil, je imel, ob približevanju Zemlji,
premer 17 m in maso 10.000 ton.

Zemljino ozračje je priletel kot meteor s hitrostjo najmanj 54.000 km/h
in eksplodiral med 30 in 50 kilometri nad tlemi; večina ga je zgorela v
zraku. Po ocenah ruskih astronomov je imel njegov največji del --
meteorit, ki je dosegel tla, premer dveh metrov in je tehtal okoli deset
ton.

Ob padcu je povzročil okoli šest metrov velik krater.

Težko si zamislimo, kakšne bi bile šele posledice padca asteroida 2012
DA14, ki je samo 16 ur po tem dogodku letel vsega 27.700 km mimo Zemlje.
Njegov premer je bil okrog 45 m in je tehtal kar 130.000 ton.

Največji na Zemlji odkriti meteorit je bil železni z imenom Hoba, ki je
tehtal 66 ton in ga je leta 1920 našel med oranjem lastnik farme \""Hoba
West\"" v Namibiji. Njegove dimenzije so bile 2,5 x 2,2 x 0,9 m. Ploščata
oblika kaže, da je morda preživel ravno zaradi odskakovanja v slojih
atmosfere, podobno kot ploščat kamen, ki ga vržemo vzporedno z vodno
gladino, in nato odskakuje od površine. Meteorit Hoba naj bi padel na
Zemljo pred 80.000 leti.

Arheološka raziskovanja so pokazala, da je pred 66 milijoni let zadel
Zemljo asterod, ki je, poleg dinozavrov, iztrebil še tri četrt vseh vrst
življenja na Zemlji in utrl pot razvoju človeka.

V skladu z definicijo je bil ob zadetku zemeljske površine to meteroit.
Na osnovi orjaškega kraterja, širine 180 km blizu mesta Chicxulub v
Mehiki, sklepajo, da je moral imeti premer 10 km. Energija, ki se je
sprostila ob njegovem trku z Zemljo, je bila enakovredna tisti ob
eksploziji 100 bilijonov ton TNT. Bila je torej kar pet milijard-krat
večja kot pri eksploziji atomske bombe nad Hirošimo.

**Poglejmo še nekatere točke v našem sistemu, ki se obnašajo tudi kot
fizična telesa: **

V nebesni mehaniki so **Lagrangeeve točke** (tudi libracijske ali L -
točke) ravnotežne točke -- lege v orbitalni konfiguraciji dveh velikih
teles, v katerih majhen objekt, samo zaradi gravitacije, ohranja
stabilno lego glede na veliki telesi. Lagrangeeve točke označujejo lege,
v katerih skupna gravitacija dveh velikih teles zagotavlja centripetalno
ali radialno silo, potrebno za kroženje z njima. Poznamo pet takih točk,
označenih z L1 do L5, ki so vse v orbitalni ravnini velikih teles.

Prve tri so na premici, ki povezuje dve veliki telesi. Zadnji dve; L4 in
L5 oblikujeta enakostranični trikotnik z velikima telesoma in sta
stabilni, kar pomeni, da lahko objekti rotirajo okrog njiju v vrtečem
koordinatnem sistemu, povezanem z velikima telesoma.

**Lagrangeeve točke v sistemu Sonce-Zemlja**

Lagrangeeva točka L1 v sistemu Sonce-Zemlja je primerna za opazovanje
Sonca, saj pogleda nanj nikoli ne motita Zemlja ali Luna. L1 leži med
Zemljo in Soncem pred Zemljino orbito v razdalji 1,6 milijona km od
Zemlje. Prvo misijo kakšnega plovila v L1 predstavlja ISEE-3
(International Sun Earth Explorer-3) satelit za zgodnje opozarjanje na
sončne motnje. Satelit je v halo orbiti okrog L1 (v periheliju je na
razdalji 0,93 a.e. in v afeliju 1,03 a.e. od Sonca).

Okrog te točke krožita danes tudi Solar and Heliospheric Observatory
(SOHO) in Deep Space Climate Observatory. Prvi kroži v orbiti s periodo
6 mesecev (1.475.000 km ± 223.770 km).

Zadnje plovilo doslej, ki je prispelo v bližino točke L1, je bilo LISA
Pathfinder (Laser Interferometer Space Antenna) 22. januarja 2016. Cilj
misije je iskanje gravitacijskih valov.

Plovilo vztraja v L1, ker v tej točki, ki je za 1,5 milijona km bližje
Soncu kot Zemlja (za 1 % bližje), Zemljina težnost, ki je usmerjena v
nasprotno smer kot Sončeva, kompenzira Sončevo.

L1 je idealna za zgodnje opozarjanje Zemlje pred izbruhi na Sončevi
površini, saj solarni veter doseže L1 približno eno uro prej kot Zemljo.

**Lagrangeeva točka L 2**

Podobna razlaga kot za L1 velja tudi za točko L2 na Zemljini \""nočni\""
strani, in sicer za Zemljino orbito. Ker je plovilo v tej točki bolj
oddaljeno od Sonca kot Zemlja, bi moralo potovati po orbiti okrog Sonca
počasneje kot Zemlja; vendar pa privlačnost Zemlje doda plovilu dodatno
hitrost, tako da lahko spremlja Zemljo na njeni poti. L2 je locirana 1,5
milijona km natančno \""za Zemljo\"" gledano s Sonca

L2 je izjemno primerna točka za opazovanje širšega vesolja. Plovilu ni
treba krožiti okrog Zemlje, s čimer se izogne vstopanju in izstopanju iz
njene sence in s tem segrevanju ter hlajenju plovila in zemeljskemu
zastiranju pogleda v vesolje.

V L2 so doslej poslali že celo vrsto plovil; med njimi tudi Herschel
Space Telescope in Planck Space Observatory. Med avgustom 2011 in
aprilom 2012 je bil v tej točki tudi Chang\'e 2, ki je od tam potoval
proti asteroidu 4179 Toutatis in nato v globoko vesolje. V halo orbite
okrog L2 bodo v letu 2018 poslali tudi James Webb Space Telescope.

Izjemna prednost L2, v primerjavi z Zemljino orbito, je odvajanje
toplote. Webb bo deloval v infrardečem področju oziroma, poenostavljeno,
iskal toplotno sevanje objektov. Za opazovanje infrardeče svetlobe
oddaljenih zvezd in galaksij mora biti teleskop najbolj hladen, kar je
mogoče. Webbov velik sončni ščit bo ščitil teleskop tako pred Sončevo
kot Zemeljsko svetlobo in s tem omogočil ohladitev teleskopa na -225 °C.

Za učinkovito delovanje sončnega ščita mora biti Webb v orbiti, v kateri
sta Sonce in Zemlja v isti smeri. S Soncem in Zemljo v istem delu neba
bo imel Webb odprt nemoten pogled v vesolje. Hubblov teleskop, ki je v
nizki orbiti okrog Zemlje, potuje v Zemljino senco in iz nje vsakih 90
minut. V tem času ne more opazovati vesolja.

**Lagrangeeva točka L3**

L3 leži za Soncem, nasproti Zemlji, malo prek njene orbite. Telesa v L3
ne bi mogli videti z Zemlje. S plovilom v L3 bi lahko opazovali drugo
stran Sonca. V tej točki ni bilo nikoli nobenega plovila, saj ne bi
mogli z njim vzpostaviti zveze. Pri današnjem stanju tehnike tudi ne bi
mogli vzpostavljati zveze s satelitom v L3 prek drugega satelita, ki bi
bil v vidnem polju, saj moč oddajnikov na vesoljskih plovilih ni dovolj
velika za zaznavanje njihovega signala z drugim satelitom. Na Zemlji
potrebujemo za take zveze orjaške in zelo občutljive antene.

Plovila v točkah L1, L2, ali L3 so \""metastabilna\"" kot žoga na
koničastem vrhu hriba. Majhen potisk ali udarec povzroči njihova gibanja
stran od točke, zato so potrebni zaporedni vžigi raketnega motorja za
ohranjanje njihovih položajev, v tako imenovanih \'halo orbitah\' okrog
Lagrangeeve točke.

**Lagrangeevi točki L4 in L5**

Točki L4 in L5 ležita, gledano s Sonca, 60 stopinj pred ali za Zemljo,
blizu njene orbite. Za razliko od drugih Langrangeevih točk, je ta
odporna proti gravitacijskim spremembam. Zaradi svoje stabilnosti, se
okrog nje nabirajo prah in asteroidi. Ob obeh točkah so plovila resnično
stabilna kot žoga v veliki skledi. Če plovilo nežno potisnemo iz
položaja, bo rotiralo okrog Lagrangeeve točke, ne da bi ji ubežalo.

Okrog L4 in L5 naj bi bili oblaki prahu, vendar jih doslej še niso
dokazali.

**Nebesna telesa, ki obkrožajo L4 ali L5**

V Lagrangeevih točkah L1, L2 in L3 nimamo nebesnih teles. Drugače je s
točkama L4 in L5, ki ju v sistemu planet-Sonce obkroža vrsta asteroidov.
Te asteroide imenujemo Trojance v čast asteroidov Agamemnon, Ahil in
Hektor, ki so med Jupitrom in Soncem. Trojanci si v sistemu planet-Sonce
delijo orbito s planetom in obkrožajo Sonce pred planetom ali za njim.

Ti Lagrangeevi točki sta stabilna gravitacijska izvora.

Po doslej znanih podatkih spremljajo Trojanci šest planetov. Venera,
Zemlja in Uran imajo po enega Trojanca, Mars sedem, Neptun osemnajst in
Jupiter morda milijon. Trojance imajo lahko tudi večje lune. V teh
primerih so njihovi Trojanci od njih manjše lune. Vse doslej znane
trojanske lune so del Saturnovega sistema. Tako ima luna Tetis dva
manjša Trojanca Telesto in Kalipso, luna Diona pa Trojanca Heleno in
Polidevka.

Zemlja ima samo enega znanega Trojanca, asteroid z imenom 2010 TK7,
premera 300 m, ki kroži okrog L4. Trojanca je odkrilo Nasino plovilo
NEOWISE. Razdalja asteroida od Sonca se letno spreminja od 0,81 a.e. do
1,19 a.e. Sonce obkroža v ravnini, ki je nagnjena za 21 stopinj, glede
na ravnino ekliptike. Njegova orbita je tako kaotična, da je skoraj
nemogoče dolgoročno napovedati, kdaj bo v kateri točki. Pomirja pa
dejstvo, da se Zemlji nikoli ne približa na razdaljo, manjšo od 20
milijonov kilometrov. Okrog L4 kroži po ekscentrični orbiti (e = 0,191),
še najbolj podobni paglavcu (žabin mladič), ki ga vodi daleč nad in pod
ravnino Zemljine orbite. To gibanje imenujemo epicikl. Dodatno se
asteroid premika znotraj ravnine Zemljine orbite. S tem horizontalnim
kroženjem okoli L4, imenovanim libracija, asteroid obkroži to stabilno
točko vsakih 395 let. V času odkritja je potreboval za obkrožitev Sonca
365,389 dni, Zemlja pa 365,256 dni.

**Umetna plovila v L4 in L5**

Blizu L4 so vtirili STEREO A (Solar TErrestrial RElations Observatory --
Ahead). Na svoji poti okrog Sonca, sicer nekoliko hitrejši od Zemljine,
se je L4 najbolj približal septembra 2009.

Okrog L5 so vtirili STEREO B (Solar TErrestrial RElations Observatory --
Behind). Na svoji poti okrog Sonca, nekoliko počasnejši od Zemljine, se
je L5 najbolj približal oktobra 2009.

Spitzer Space Telescope je v heliocentrični orbiti, ki ga vodi vsako
leto za 0,1 a.e. dalje od Zemlje. V letih 2013-15 je v svoji orbiti
letel mimo L5. Uporaba inovativne orbite, namesto obkrožanja Zemlje, je
drastično zmanjšala potrebno količino tekočega helija za hlajenje, saj
se je s to orbito izognil večini toplote, ki jo seva Zemlja.

Točki L4 in L5 sta zaradi relativne bližine Zemlji mogoči poziciji za
bodoče vesoljske kolonije.

**Lagrangeeve točke v sistemu Zemlja-Mesec**

Posebna razlaga ni potrebna, saj gre za podobne razmisleke kot pri
Lagrangeevih točkah v sistemu Zemlja-Sonce. Zato si kar poglejmo
prednosti in slabosti posameznih točk za bodoče vesoljske podvige.

**L1 **

Vesoljska postaja v točki L1 bi imela, zaradi stalne lege med Zemljo in
Luno, vrsto ugodnosti.

Prek nje bi tekle vse komunikacije med obema nebesnima telesoma, prav
tako pa bi bilo iz nje mogoče nadziranje in koordinacija različnih misij
na k Zemlji obrnjeni strani Lune. V orbiti okrog L1 bi bila postaja manj
izpostavljena sončnemu vetru in kozmičnim žarkom kot v ostalih
Lagrangeevih točkah.

Plovilo, izstreljeno iz L1, bi lahko doseglo poljubno točko na Lunini
površini v nekaj urah ali največ dnevu. Ta točka bi bila zato idealna za
krizni menedžment v primeru izrednih razmer na Lunini površini. Poleg
tega bi bila prava izbira tudi za vmesno postajo pri poletih na Luno in
za center za popravila ladij, namenjenih proti planetom. Ker točka ni
povsem stabilna, bi bilo treba položaj postaje občasno korigirati z
raketnim pogonom.

**L2 **

Točka na zadnji strani Lune je z Luno povsem zaščitena pred Zemljo. L2
bi bila zato idealna za postavitev radioteleskopov, saj njihovega
delovanja ne bi motili obstoječi radioteleskopi na Zemlji. Kot vemo,
Luna povzroča na Zemlji, zaradi svoje privlačnosti, plimo in oseko.

Gravitacijski vpliv Zemlje na Luno je neprimerno večji. Masa Lune je
vsega 1,2 % Zemljine mase. Zemlja deluje na Luno podobno kot Luna na
Zemljo, vendar zaradi velike gravitacije nenehno preoblikuje Lunino
površje. Na trdo površino ima enak vpliv, plime in oseke kot jih ima
Luna na zemeljske oceane. Ob prelomih zemljišč prihaja do potresov.
Postaja v L2 bi se zato izognila potresom in premikom zemljišč.

V L2 sta bila doslej le dva ameriška satelita ARTEMIS P1 in ARTEMIS P2 v
letih 2008-2012 in kitajsko testno plovilo Chang\'e 5-T1, ki je prišlo
leta 2015 prek točke L2 v Lunino orbito.

Ameriška satelita ARTEMIS sta, za razliko od kitajskega**,** morala
doseči točki L1 in L2 in tam ostati, saj sta raziskovala razmere prav v
teh dveh točkah. Te njune naloge že nakazuje njuno ime ARTEMIS, saj
pomeni okrajšavo za Acceleration, Reconnection, Turbulence and
Electrodynamics of the Moon's Interaction with the Sun (pospeševanje,
stabilnost, turbulenca in elektrodinamika Lunine interakcije s Soncem).
Tudi točka L2 ni povsem stabilna, zato bi bilo treba položaj postaje
občasno korigirati z raketnim pogonom.

**L3 **

Trenutno ni videti nobenih koristi od namestitve satelitov ali postaj v
L3, saj je ta točka na odaljeni strani Lune in na nasprotni strani
Zemlje gledano z Lune.

**L4 in L5**

Obe točki sta stabilni in ne potrebujeta aktivnega ohranjanja lege, zato
bi bili primerni za postavitev postaj pri potovanjih v ali iz
prilunarnega prostora. Polet z njiju proti Zemlji ali z Zemlje k njima
bi zahteval mnogo manjšo porabo energije kot polet z Lune.

Njuna slaba stran je, da sta izpostavljeni sončnemu vetru in kozmičnim
žarkom. V L4 in L5 naj bi bili oblaki finega prahu, imenovani oblaki
Kordylewskega. Njihov obstoj ni dokazan.

Japonsko plovilo Hiten je bilo prvo, ki je demonstriralo uporabo
nizkoenergijske trajektorije pri poletu v Lunino orbito mimo L4 in L5 z
minimalno porabo goriva v primerjavi s tradicionalnimi trajektorijami.
Hiten pri Lagrangeevih točkah ni ugotovil povečane gostote prahu.

V prihodnosti bi lahko vanju poslali komunikacijske satelite TDRS
(Tracking and Data Relay Satellites) za podporo satelitom v L2.

**ORBITE VESOLJSKIH PLOVIL**

Poglejmo najprej tiste, ki so povezane z Lagrangeevimi točkami.

**Halo orbita**

Halo orbita je periodična tridimenzionalna orbita blizu Lagrangeevih
točk L1, L2 ali L3 v problemu treh teles v orbitalni mehaniki. Čeprav je
Lagrangeeva točka samo točka v praznem prostoru, jo lahko plovila
obkrožajo. Halo orbite so rezultat zapletenih interakcij gravitacijskih
vplivov dveh nebesnih teles in Coriolisovih ter centrifugalnih pospeškov
vesoljskega plovila.

Halo orbite obstajajo v vsakem sistemu treh teles, nam najbližje v
sistemu Zemlja-Luna in Sonce-Zemlja. Ob vsaki Lagrangeevi točki imamo
\""družine\"" tako severnih kot južnih halo orbit.

Še pojasnilo glede Coriolisove sile. Gre za navidezno silo, ki se
pojavlja zgolj v primerih, kjer se opazovani sistem vrti. Ta sila se
kaže kot pospešek, ki je pravokoten na smer gibanja, kar vodi do pojava,
pri katerem se nam zdi sicer premočrtno gibanje, na katerega ne deluje
nobena sila, ukrivljeno. Zato bi bilo bolje uporabiti izraz Coriolisov
pojav, namesto Coriolisova sila. V sistemu, ki se vrti v smeri urinega
kazalca, bo gibanje ukrivljeno na levo glede na gibanje predmeta in
obratno.

Prva misija v halovo orbito je bil ISEE-3, izstreljen leta 1978. Potoval
je do točke L1 sistema Sonce-Zemlja in ostal tam več let. Naslednja
misija v halo orbito je bil Sončev in heliosferični observatorij SOHO
(Solar and Heliospheric Observatory), skupna misija agencij Esa in Nasa
za proučevanje Sonca. K točki L1 sistema Sonce-Zemlja je prispel leta
1996. Krožil je v podobni orbiti kot ISEE-3.

Čeprav so kasneje potovala k Lagrangeevih točkam tudi druga plovila, so
večinoma uporabljala neperiodične variacije, imenovane Lissajouseve
orbite, in ne pravih halo orbit.

V orbitalni mehaniki je Lissajouseva orbita kvaziperiodična orbita, v
kateri objekt obkroža Lagrangevo točko sistema treh teles brez uporabe
pogona. Halo orbite so periodične, Lissajousove pa ne.

Naštevanje in razlaga vseh možnih orbit daleč presega obseg in namen
pričujoče knjige.

Za spoznanje o številnosti orbit naj navedem samo skupine orbit. Tako
poznamo njihovo razvrščanje glede na središče orbite (geocentrične,
Lunarne, heliocentrične ... ), razvrščanje glede na naklon (naklonjene,
nenaklonjene in blizu ekvatorialne orbite), razvrščanje glede na

njihovo ekscentričnost in razvrščanje glede na sinhronost. Poleg teh
imamo še specialne in psevdo orbite.

Seveda imamo še delitev vseh omenjenih na podzvrsti. Tako, npr.
geocentrične, delimo še glede na njihovo višino (nizka Zemljina orbita,
srednja Zemljina orbita, geosinhrona in geostacionarna orbita, ...). Med
naklonjenimi orbitami poznamo polarne in polarne s Soncem sinhrone
orbite (SSO), med nenaklonjenimi pa ekliptične in ekvatorialne.

Glede na ekscentričnost imamo krožne, eliptične, parabolične,
hiperbolične, radialne in propadajoče orbite. Eliptične delimo na štiri
podzvrsti, parabolične na dve, radialne na tri.

Propadajoče so tiste, v katerih plovilo izgublja svojo višino vse do
padca na nebesno telo, okrog katerega kroži. V primeru Zemlje se to
dogaja zaradi trenja z atmosfero.

Pri poletih proti planetom nas bodo zanimale Hohmannove prenosne orbite,
ki spadajo med eliptične orbite in seveda ubežne ter orbite vtirjenja.
Ubežne nas peljejo stran od nebesnega telesa, orbite vtirjenja pa v
orbito nebesnega telesa. Zadnji dve orbiti sta zvrst paraboličnih orbit.

Ker v knjigi obravnavamo samo polete k planetom, kometom in asteroidom,
bomo obravnavali samo orbite, ki nas vodijo k njim. Spoznali jih boste v
poglavju \""Kako do planetov?\"".

Sonce je centralna točka našega osončja. Vsa ostala nebesna telesa
krožijo okrog njega.

Vendar pa tudi Sonce ne miruje. Sonce in z njim cel sončni sistem
rotirata okoli središča naše galaksije. Premer Rimske galaksije je okrog
100.000 svetlobnih let. Naše Sonce je oddaljeno od njenega središča
28.000 svetlobnih let. Povprečna hitrost sončnega sistema na poti okoli
središča galaksije je 828.000 km/h. S to hitrostjo potrebuje za eno
obkrožitev galaksije 230 milijonov let. Seveda tudi naša galaksija
potuje in se s hitrostjo 600 km/s bliža Andromedi, nam sosednji
galaksiji. Po napovedih naj bi galaksiji trčili med sabo, čez samo 4
milijarde let.

V Soncu je zbrane 99,8 % vse mase osončja. Preostanek mase se večinoma
nahaja v Jupitru, le majhen del si je delijo vsa ostala nebesna telesa
osončja. Dimenzije Sonca in planetov zelo nazorno kaže spodnja slika.
Sliki »Primerjava velikosti planetov« iz podpoglavja »Planeti« je dodano
Sonce. Naša Zemlja je v tej primerjavi enaka velikosti točke; prva z
leve v prvi vrstici.

Naše Sonce je sestavljeno iz 70 % vodika, 28 % helija, ostalo so drugi
kemijski elementi.

V sredini ima jedro, ki ima premer četrtine celotnega premera. Jedro se
enakomerno vrti in obnaša kot čvrsto telo. Na površini jedra vladajo
strahotni pogoji. Temperatura površine jedra je 15,6 milijonov stopinj
Kelvina in pritisk 250 milijard atmosfer. Vsako sekundo se 700 milijonov
ton vodika spremeni v 695 milijonov ton helija. Pri tem se sprosti
energija 3,8 x 1026 džulov.

Gre za energijo enako tisti, ki bi jo sprostil 1 bilijon (angleški
trilijon) atomskih bomb, moči 1 megatone, ali za energijo, ki bi, ob
sedanji potrošnji naše civilizacije, zadoščala za 500.000 let.Pri poti
skozi Sončev plašč se moč sevanja zmanjša. Del, ki pride do roba Sončeve
površine ali fotosfere, zapusti Sonce kot vidna svetloba, toplota in
različna sevanja.

Včasih na površju opazimo temnejše dele ali Sončeve pege. Te imajo
temperaturo 3.800 stopinj Kelvina in so hladnejše od temperature
fotosfere, ki ima temperaturo okoli 5.000 stopinj Kelvina.

Sončeve pege nastajajo zaradi vpliva Sončevega magnetnega polja. Vendar
način njihovega nastanka še ni zadovoljivo pojasnjen. Nad fotosfero se
razprostira še tanka kromosfera. Sledi ji skrajno razredčena korona. Ta
se razprostira milijone kilometrov daleč v vesolje. Lepo je vidna ob
sončnem mrku kot bleščeč obroč. Temperature plinov v njej lahko dosežejo
tudi do milijon stopinj Kelvina.

Sonce se vrti okrog svoje osi. Ker je velika plinasta krogla, se njegovi
deli vrtijo različno hitro.

Na ekvatorju naredi en obrat na 25,4 dni, na polih pa na vsakih 36 dni.
Zaradi razlik v hitrosti rotacije, so se astronomi dogovorili, da je
hitrost rotacije Sonca tista hitrost, s katero rotira točka na širini
26° od ekvatorja. Na tej širini, v kateri vidimo večino Sončevih peg,
traja rotacija 25,38 dni.

Sonce tudi na isti širini rotira v notranjosti z različnimi hitrostmi od
tiste na površini. Notranja področja, jedro in sevalna cona rotirata
skupaj kot trdno telo, zunanje plasti konvekcijske cone in fotosfere pa
rotirata z drugo hitrostjo.

Astronomi so hitrost rotacije določili na osnovi položaja neke pege na
Sončevi površini. Točka na Sončevem ekvatorju potrebuje 24,47 dni, da se
ponovno pojavi na istem mestu. Astronomi imenujejo ta čas sideralna
rotacijska perioda, ki se razlikuje od sinodalne periode -- časa, ki ga
potrebuje pega na Soncu za obrat do iste točke gledano z Zemlje. Ne
smemo pozabiti, da med tem Zemlja potuje okrog Sonca in hkrati rotira.

Sonce je zvezda povprečne velikosti. Največje zvezde so stokrat večje od
Sonca, najmanjše dosegajo samo 1/10 velikosti Sonca. Imamo tudi
ekstreme. Tako ima doslej največja odkrita zvezda, UY Scuti v ozvezdju
Scutum, od nas oddaljena 9.500 svetlobnih let, s 1.700-kratnim radijem
Sonca 5 milijardkrat večji volumen od Sonca. UY Scuti je tako velika, da
ne moremo prikazati slike v merilu, na kateri bi bila ta zvezda skupaj s
Soncem. Če bi bilo Sonce točka s premerom 1 mm, bi imela UY Scuti premer
1,7 m.

Naše Sonce je je majhno tudi v primerjavi z nekaterimi znanimi zvezdami.
Na sliki si sledijo, od leve proti desni, Sonce, Sirij, Poluks in
Arktur.

**Planeti**

Naš sončni sistem ima osem planetov, ki potujejo okoli Sonca v
približnih krožnicah. Imena planetov od Sonca proti periferiji so:
Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun. Včasih smo
šteli k njim tudi Pluton, ki pa so mu avgusta 2006 odvzeli ta status.

Poglejmo še primerjavo dimenzij planetov in nekdanjega planeta Plutona.
Zemlja (Earth) je prva z leve v ospredju. Za njo je Uran in za njim še
Jupiter. Slika je nastala očitno pred letom 2006, ko je imel status
planeta tudi Pluton (Pluto). Zemlji (Earth) je po velikosti še najbližje
Venera, prikazana na njeni desni. Še dalje na desno si sledita Mars in
Merkur. Daleč največja sta Jupiter in Saturn. Zemlja je v primerjavi s
štirimi zunanjimi planeti majhna. Dimenziji Jupitra in Saturna pa
zbledita, ko ju primerjamo z velikostjo našega Sonca.

Soncu najbližji planet je Merkur. S premerom 4.880 km je osmi planet po
velikosti. Od njega sta večji luni Ganimed (Jupiter), ki ima premer
5.262 km in Titan (Saturn), ki ima premer 5.150 km. Masa Merkurja pa je,
kljub temu, dvakrat večja od mase obeh lun, kar dokazuje, da ima zelo
veliko železno jedro.

Površina je trdna in polna kraterjev, zato je tako zelo podobna Mesečevi
površini. Je zelo gosto"		Založba Obzorja	2017.0	ne	da	72509.0	1388.0	
Leposlovje	VRAŽJI GRIŽLJAJ.txt	VRAŽJI GRIŽLJAJ	Vražji grižljaj	Amalija Jelen Mikša	ljubezen, prijateljstvo, stiska žensk	"Pred tridesetimi leti je bila samo skica, preizkus sožitja s starim
pisalnim strojem.

Tisto poletje sem lahko ponovno brala; tudi svetovne uspešnice avtoric,
ki so vrtinčile svoje pisanje med lepimi, bogatimi, revnimi, med
ljubeznijo in sovraštvom.

»Podobno pisanje bi bila dobra vaja,« sem si rekla in začela, »da
preizkusim svoje pero«.

Grafit *Daša gre v klošter* z zidu ob Ljubljanici pri Tromostovju sem
uporabila za delovni naslov. Nekega dne je nekdo izbrisal tudi ta grafit
neznanega pisca.

Dolga leta za tovrstno pisanje ni bilo časa. Toda tudi moje krajše in
daljše televizijske in filmske zgodbe so dobro ostrile pero.

Pri ustvarjanju *Vražjega grižljaja*, pri katerem sta me zanimala
predvsem dramaturgija in jezik, sem si pomagala z domišljijo, z njo
prepletala usode in oblikovala posamezne like.

Tako je vsaka podobnost junakov v *Vražjem grižljaju* z osebami iz
resničnega življenja zgolj naključna.

Knjigo poklanjam najbolj mojima. Staši in Miku.

Bern, 13. junij 2016.

Pred nekaj dnevi sem začela s prepisovanjem zgodbe s porumenelih listov.
Takrat je nastajala pod močnimi udarci na tipke težkega, starega
pisalnega stroja Triumph.

Dež je tudi to jutro premagal nekoliko pregreto ozračje. Dežuje.

Dan za dnem. Tudi vremenska napoved je slaba.

Toda spogledujem se z občutkom neke doslej neznane svobode; imam čas
tudi zase.

Robert je za sabo z vso močjo jezno zaloputnil vrata. Valerija je
vedela, da ga ne bo nazaj. Ko je nehala ihteti, je poskušala izkričati
grenkobo in jezo. Srednje dolge kostanjeve lase je poravnala za
pordelimi ušesi. »Kako rad jih je grizljal.« Ostala je sama. V popolni
tišini.

Odpirala je predal za predalom in med hlipanjem cefrala fotografijo za
fotografijo.

Ko se je nekoliko umirila, je iz spalnice odšla z mapo, v kateri je bila
kopija Lavrinega literarnega poskusa z naslovom *Daša gre v klošter*. Na
vrhu močno osvetljenega stopnišča je sedla na zadnjo stopnico. Nekaj
časa se je polglasno pogovarjala sama s sabo. Potem je, da bi pregnala
tesnobo, začela brati.

Leja se je zasopla prilepila k Sonči. Hčerin obraz je skrila med
skuštrane lase. Začutila je, kako glasno ji udarja srce. Njeno čelo so
prekrivale drobne kapljice potu. Sončica je imela dve leti in pol. Ves
ta čas sta bili sami. Sonča brez očeta, Leja brez moža ali sopotnika.
Vedno je hitela do vrtca. Ni smela priti zadnja, prepozna.

Zopet je lažje zadihala.

»Še kapo in greva!« Z levo roko je prijela majhno okroglasto dlan, v
desni roki je poskušala zadržati mapo s časopisnimi izrezki, vrečo s
kruhom, sadjem in z mlekom in manjšo papirnato vrečko.

»Zdravila ste izgubili,« je slišala oddaljen glas.

»Hvala.« In že sta kakor neutrudni klepetulji prečkali cesto.

V enajstem nadstropju se je širil prijeten vonj po goveji juhi.

S polnima rokama je s težavo odklenila vrata. Svetloba, ki je udarila
vanjo, je dan, kakor vsak prejšnji, preklala na dva dela.

Rada je imela popoldneve, ko sta bili s Sončo skupaj. Rada je bila doma.
To je bil njen prvi dom, odkar je odšla iz kraja svojega otroštva, od
staršev. Enoinpolsobno stanovanje je spominjalo na jutro. Opremila ga je
z izbranim občutkom za lepo. Skodelica čaja, na katerega je zjutraj v
naglici pozabila, jo je še vedno čakala. Razdrobljeni piškoti so se
posušili na prtičku, medved Dodo je ležal na tleh.

Soparo, ki je v kopalnici ostala od Sončinega čofotanja, je najprej
začutila na ustnicah. Sonča je trdno zaspala. Med igro sta se obe
utrudili.

S pogledom jo je še enkrat pobožala. Sonča je nekajkrat stisnila pest v
kepo in jo v naslednjem trenutku spet razprla.

S spretnimi prsti si je Leja pred orošenim ogledalom razpredala kito. Ob
glavi jo je tesno spela zgodaj zjutraj. Prameni las, ki so silili na
čelo in njena lica, so odkrivali zatajeno razigranost.

Umirjeno je odpenjala gumb za gumbom na temnozeleni volneni obleki. V
kopalnici je bilo vroče. Soparo in vlago je čutila vsepovsod. Kakor da
bi nežni prsti po njenem telesu razmazali sladkast sok manga. Ob redkih
priložnostih je v rumeni vlaknasti sadež iz Afrike rada zagrizla.

»Nekoliko sem se poredila,« je pomislila in dlan trdo peljala preko
polnih stegen in bokov. Nazadnje se je ugnezdila na trebuščku. Ni bil
več trd kakor pred porodom. Toda pod prsti je še vedno čutila prijetno
oblikovano mišice, za katere je kot najstnica naredila na stotine
pregibov ob glasbi radia Luxembourg.

Z rokama je segla do prstov na nogah in tipaje potovala preko gležnjev
in meč do kolen. Črne hlačne nogavice so bile napete.

Od nekdaj so jih imenovali žabe. Poudarjale so ženskost njenega telesa
in se upeto nadaljevale kvišku med obema na lahno stisnjenima nogama. Z
roko je segla više in si v istem trenutku zaželela, da bi jo Izidorjeve
roke objele, ukleščile, stisnile in dvignile, kakor takrat, zadnjič,
pred več kakor tremi leti.

Takrat jo je prvič vzel v naravi. Nista se slekla. Bil je v grobi
bombažni srajci. Zaradi vročine je ni zapel. Z glavo se je zalezla in
prilepila na njegove prsi in ga še vedno, kakor da bi se česa bala,
poljubljala kot otrok. Škržatov koncert ju je povezoval z bližino steze.
Po njej so ob poldnevu hodili le redki sprehajalci.

Izgubljala sta se v od sonca ožganih travah, v poletju. Izidor se ni
premaknil. Prižel jo je k sebi in se šibil pod ugodjem vsakega dotika
njenih ustnic.

»Danes ne bom podivjal. Ne bova se skrila vate. Vsa drhtiš. Te je
strah?« Že naslednji trenutek jo je dvignil. Čutila je, kako se ji je v
trdem loku približeval. Slišala je samo še: »Vedno bom tvoj.« David ni
mogel verjeti, da ga ženska, ki se ji že nekaj tednov postavlja na pot,
ne opazi. »Hvala!« in nič drugega.

Sploh ne opazi, da se trudi, da bi ga opazila.

Vse v notranjosti ga je sililo, da jo vidi, sreča, pozdravi, spremlja s
pogledom. Ni se prepoznal. Srečno je bil poročen, zadovoljen, sin Igor
mu je veliko pomenil. »Zdaj pa, zakaj za hudiča sanjarim o tej ženski?«
Sedela je na klopi v parku ob šolskem dvorišču. Drobno, nekoliko višjo
peto je premišljeno potiskala v zmehčana tla.

Sled je razkrila ime. Izidor. Njena Sonča se je igrala z otroki.

Ni je želela motiti. V vrtec je prišla tokrat nekoliko prej kot
običajno. Ko je zjutraj vodji oddelka predala prevod poezije nekega
mlajšega francoskega avtorja, jo je na prvi pogled zelo strog, prijel za
ramo in presenetil: »Zaslužili ste si skrajšani delovni dan.« Skozi
tanek usnjeni podplat je čutila vlažen hlad, njene misli so se
izgubljale v vetru, ki je zdaj toplo, zdaj hladno zavel. »Tako se
verjetno poljubljata zima in pomlad,« je pomislila.

David je prisedel. Ni našel pravih besed. Rad bi jo prebudil iz
sanjarjenja. Ogledoval je njene čevlje in sklanjal glavo, dokler ni
začutil, da ga tudi ona opazuje. Široko odprtih in radovednih oči.
Prisegel bi, da so globoko zelene, že naslednji trenutek, da so sivo
modre, da so ... Zvečer, ko je legel k Barbari, se je brez običajnega
poljuba izgubil v mislih. »Leja me kličejo. Moji deklici je ime Sonča.

Hodite tudi vi v ta vrtec? Nikoli vas še nisem videla.« »Ja, hodim,« je
odvrnil. Najraje bi na glas dodal: »Zaradi vas hodim v ta vrtec.« Ležal
je na hrbtu, roke je sklenil pod glavo in sanjaril, kakor še nikoli
doslej.

Zdaj je že dobro vedel, da hodi Leja v službo, do katere ima petnajst
minut, peš. Po neprespani noči se je tudi sam do vrtca odpravil peš.
Lahko bi jo pospremil do službe. »Saj gre le za majhen ovinek.« Tik pred
vrtcem jo je zagledal. Na kolesu je tako rekoč odbrzela mimo, čop las na
vrhu glave je plesal v paru z rumenorjavo svileno ruto. Zaklicala je:
»Dobro jutro.« In že je ni bilo več.

Ponovno sta se srečala kakor po naključju. Prihajal ji je naproti.

Dolgo sta se približevala drug drugemu. Ne da bi spregovorila besedo,
sta ob srečanju zastala. David je naredil nekaj korakov okoli nje.
Skupaj sta se napotila proti vrtcu. Hlad ob Ljubljanici je bil rezek,
njena lica rdeča, v desno dlan -- tudi sredi najhujše zime je bila
velikokrat brez rokavic -- se ji je zarezal ozek trak vrečke s sadjem.
Ko mu je po dolgem pregovarjanju iz rok predala vrečko, je v zadregi
izrekla nedokončan stavek: »Pretežko bo ...« »Pa vam, ni bilo?« se je na
široko zasmejal. Spogledala sta se brez zadrege. Igriv pogled mu je
vrnila tudi, ko je predlagal: »Leja, bodiva kar na ti. Sva ista
generacija.« Delala je z neizmerno močjo, razdajala se je Sonči in
njenim malim prijateljem, vznemirjenost zaradi zgodnjih poti in
popoldanskih srečanj kar tako mimogrede, ji je napolnila dušo. Vstajala
je še bolj zgodaj, pozorno izbirala med oblačili v omari. Najraje je
oblekla kakšen dolg pleten pulover in hlače iz jeansa.

V petek se je odpeljala v službo s kolesom. Bila je pozna. Nista se
srečala.

Dež je ne bi smel presenetiti. Bila je sredi parka Zvezda, ko se je
usulo iz težkih oblakov, ki jih prej sploh ni opazila. Morala se je
skriti pod srebrno krošnjo najbližje platane.

Tudi David je bil brez dežnika. Ni vedel, kako jo je našel. Stala sta
pod platano in poslušala kaplje. Bila sta si zelo blizu. Združevala ju
je neka čudna sila. Oba sta se tega zdaj že zavedala. Njuni pogovori so
bili prijetna igra, pogledi neskončna planjava, Igor in Barbara, za
katera je Leja zdaj že vedela, pa le Davidova sopotnika, ki z njima
nimata nič skupnega.

Dež ni prenehal. Bilo je hladno.

»Greva, drugače se boš prehladila. Pospremim te do vrtca.« »Po dežnik
moram, Sonče ne morem postaviti na dež. In ne mudi se še tako.« Dež je
opral zunanjost stare betonske stolpnice. Kolo sta skupaj odpeljala v
klet. Dišalo je po jabolkih. Prah starega časopisnega papirja je dražil
Lejine nosnice.

V dvigalu, ki je počasi drselo proti vrhu, sta molčala.

»Imaš rada Lorco?« Leja ni odgovorila.

»Zeleno, ki te ljubim, zeleno! Ta je meni najljubša,« je poskušal
predreti tišino, ki ga je začela motiti.

Brez besed sta vstopila. Leja je za nekaj trenutkov obstala s ključem v
roki. Zadržano je obrnila ključ.

Sušilec za lase je zabrnel v čudno tišino. Z rokama ga je pošteno
skuštrala. Z belo dišečo brisačo je ovila svoje mokre lase. Ko mu je
podala vroč čaj, je poiskal njeno roko.

»Po otroka moraš.« Prijateljsko jo je poljubil.

»Poglej, kaj sem našel na tvojih laseh. Pikapolonico. Za najino srečo
naj bo.« Valerija je Lavri obljubila, da se slišita, takoj ko se bo iz
Dublina prvič vrnila v Ljubljano. Ko se je odločila, da prekine
dolgoletno nihajoče partnerstvo z Robertom, je imela nekaj več kot 53
let, v službi dovolj mobinga, podcenjevanja, šikaniranja in večne
iznajdljivosti nekaterih, da vedno najdejo lažje delo. Jezna je bila na
pristojno službo za preprečevanje in ugotavljanje mobinga, ki ni hotela
ali pa ni znala rešiti dolgoletnega vedno istega problema v oddelku.
Nekaj časa je zaman iskala službo. Kot prevajalka francoskega jezika je
rešitev našla v Dublinu, kjer je s prijatelji preživela podaljšani konec
tedna. Z Adrio so v Dublin prileteli pozno v petek ponoči.

V nedeljo v zgodnjih jutranjih urah so turnejo od puba do puba v
značilni dublinski uličici Tempelbar sklenili na letališču.

Nedelja je bila pravi dan za srečanje. »Kako lepo te je videti,
Valerija! Po tako dolgem času.« Njun objem je bil dolg.

Lara, majhna Valerijina nečakinja, je na dvorišču tekala za razigranim
pudljem. Njen smeh je grlel skozi čudovito opran dan. Valerijina mama se
je sklonila nad njeno skuštrano glavico. Kmalu sta se skupaj odpravili
do vrtne ute.

»Ti je žal?« je zadržano vprašala Lavra.

»Kje pa! Po dvajsetih letih sva z Robertom še vedno živela v veliki hiši
s prelepim parkom. Toda bilo je, kakor da bi po sobah pregorele vse
žarnice, kakor da ne bi znala več odpreti vrat na dvorišče. Kdaj pa kdaj
sva še odprla kakšno okno ... Toda bilo je premalo. V trenutku, ko sem
ga v garaži presenetila v neprimernem, globokem objemu na zadnjih
sedežih avtomobila, me je boleče spoznanje tudi streznilo.« V tišini sta
izmenjali kratek pogled. Valerija se je za trenutek obrnila stran.

»Takrat sem v predalu pod posteljo našla tudi tisto tvojo zgodbo!« Lavra
se je razveselila preobrata. »Si brala?« »Sem. Začela sem in me je
potegnilo. Zakaj nisi nikoli nadaljevala s pisanjem? Kopijo sem shranila
pri mami.« Lavra je odšla do vrtne ute. Lara je sedela v krilu
Valerijine mame in s prstki, ki jih je pomakala v različne barve,
ustvarjala na velikem papirju. »Glej, glej, konjička!« »Jutri je
praznik. Ostani pri nas. Valerija bo zelo vesela,« jo je prijazno
ogovorila Valerijina mama.

Valerija jo je razigrano poklicala. Z roko je pokazala proti višnji v
kotu dvorišča. Na temno, sivo, debelo grobo tkano odejo je razvrstila
nekaj manjših kartonastih škatel.

Tam nekje daleč na nebu je bilo videti belo kodrasto črto. Letalo, kot
pikica majhno, je nadaljevalo svojo pot. Lavra se je za nekaj trenutkov
izgubila v spominih.

Pred temnimi lesenimi vrati v snežno belo hiško, je predel tigrast muc.
»Tukaj je nekoč živela tvoja babica Rozinini. Njene višnje so bile vedno
največje in najslajše,« je rad pripovedoval oče. Bilo je poleti, med
počitnicami. Majhna višnjeva drevesa so bila polna sladkih zrelih rdečih
sadežev. Za njen majhen zardeli uhelj, ki ga je osvobodil razigranih
las, je oče zataknil par sočnih višenj. In že je skakljala med visokimi
zelenimi dišečimi travami, se izogibala nežnim viticam, ki so se kodrale
med velikimi, še vedno svetlimi listi trt.

»V Lejinih laseh je David našel pikapolonico. Tam sem končala z
branjem,« je Lavrine misli prekinil Valerijin glas.

Resen pogled iz vrtne ute ju je spremljal.

Lavra se je prekucnila na trebuh k Valeriji, z rokama je podprla glavo.
V senci višnje sta bili od daleč videti kot deklici.

»Poglejva, kako si zapletala zgodbo.« Valerija se je nekoliko sklonila
in začela brati.

Med malico sta se Leja in David dobila v majhni kavarni. Pred dnevi, po
pogovoru o prijateljstvu med žensko in moškim, ki je obema dvignil
pritisk, ga je povabila na čaj.

Namesto čaja sta pila kakao s smetano. Bil je visok. Rada je imela
njegove nenavadno temne modre oči. Rada je opazovala njegove nežne roke.
Tudi njegova skromnost ji je dobro dela.

Najraje je oblekel nežno modro srajco in tenek siv pulover.

Tako je bil oblečen tudi, ko se je prvič zazrla vanj.

»Prijatelji v službi so mi rekli, naj se ne igram z ognjem. Ob
Ljubljanici so naju videli skupaj.« Kakor da bi izrekel Lejine misli.
Tudi ona je že nekaj časa utapljala pogled na dnu prazne skodelice in
razmišljala o Davidovi ženi. Misel, da po bežnih srečanjih odhaja domov,
k njej, se z njo pogovarja, jo poljublja, je že načela njeno dušo.

Jezno je"		Založba Obzorja	2018.0	da	da	23921.0	547.0	
Leposlovje	MAKS-L_000055.txt	MAKS-L_000055	Dolga pot čez oceane	Bernard Moitessier	jadranje, ocean	"Po daljšem obdobju slabega vremena so v četrtek, 22. avgusta, ob sedmi uri zjutraj le objavili na radiu ugodno vremensko napoved. Takoj zatem se je prikazal Loick iz svoje kabine.
»Si slišal stari? Gremo? »
»Prav, ampak takoj! Jutri je petek!«
Vremenska napoved je obljubljala ugodne vetrove za nekaj dni, žal pa tudi meglo. Zdaj ali nikoli, jutri je petek in v petek se mornarji neradi odpravijo na morje, četudi niso praznoverni. Čakanje do sončnega zahoda ne pride v poštev, veter se lahko spet obrne na zahodnik. Res nas čakajo na poti okoli sveta trije mogočni, nevarni rti, nismo pa tako zelo prismojeni, da bi že prve dni namerno tvegali srečanje z viharjem v Biskajskem zalivu. Ljubi bog je prižgal zeleno luč in danes ni petek, torej gremo! Bill King mora urediti še nekaj malenkosti. On bo izplul pojutrišnjem. Glej, glej, kaže, da tudi njemu ne diši petek …

Od tega trenutka dalje so se začeli dogodki prehitevati. Še vedno imam pred očmi drobni obraz moje žene Francoise, ki si je zaman prizadevala zadrževati solze, jaz pa sem se jezil, ko sem jo gledal tako objokano:
»Saj veš, da se prav kmalu spet vidiva; kaj pa je osem mesecev proti celemu življenju, ni treba, da me žalostiš, še posebej ne v tem trenutku!«
Tako močno sem si želel spet enkrat vdihniti svež morski zrak, da na vsem svetu ni bilo ničesar več, razen Joshue in mene – vse drugo ni obstajalo, vsega drugega sploh nikoli ni bilo! Ali kdaj vprašamo krotkega galeba, kaj ga sili, da poleti na odprto morje in izgine v daljavi. Vse to je tako naravno, kot sončni žarek, tako preprosto, kot modrina neba. Francoise si je obrisala solze. Pogled na harmonično lepoto in vit-
ko linijo rdeče jadrnice s črnim robom jo je povsem prevzel. Kot lep privid je drsel Joshua oceanom naproti. Velika bela jadra so se bočila v vetru, napihnjena od sanj krmarja in od dobrih želja mnogih drugih ljudi. Francoise je zaklicala:
»Še sanja se ti ne, kako lepo je videti jadrnica, prijazen bodi z njo, da ti bo vračala ljubezen.«
Ampak spet je jokala, ko se je spremljevalna ladjica na zunanji strani pristaniškega pomola poslovila in nas pustila same, s horizontom pred očmi.
Nenadoma so me prevzela globoka čustva, ko sem se spomnil svojih otrok. Že res, da smo se veliko pogovarjali o tem potovanju, ampak, ali mi je uspelo pojasniti to dejanje otrokom takrat, ko so tehnične priprave zahtevale vse moje telesne in psihične moči. Prepričan sem, da so otroci dojeli bistvo, da bodo, tako kot jaz, vedno poslušali svoj notranji glas in mu sledili. Da jih v življenju nikoli ne bo vodil čredni nagon.
Voda za krmo šumi in se živahno peni, svetleča, polna življenja podnevi, ponoči pa kot bleščeči rep kometa, ki se med zvezdami izgublja v daljavi. Vzdolž bokov žubori, poje in šumlja, odvisno od tega, kam piha veter, kako se grmadijo oblaki, kako zahaja sonce; ali se mehko potaplja v morje ali izginja za črno oblačno zaveso.
Že nekaj dni je sončni zahod brezhibno lep, veter brenka svoje pesmi v jeklenih priponah, tu in tam udari dvižnico ob jambor, ljubkovalno pogladi jadra in nadaljuje pot proti zahodu, proti Madeiri, medtem ko Joshua s sedmimi vozli hiti proti jugu.
Veter, morje, ladja in jadra sestavljajo to krhko plovilo: Joshua nima niti začetka niti konca, je delček in celotno vesolje obenem; vesolje, ki pripada samo meni.
Opazujem sončni zahod, vonjam sapice daljave, čutim, kako cveti moja duša; tako srečen sem, da ni stvari, ki bi me lahko spravila v slabo voljo. In vsi problemi, ki so me do nedavna mučili, ne tehtajo več niti grama proti neskončni daljavi, kjer se brazda za ladjo spaja z nebom, proti vetru nad morjem, ki mu je malo mar za vsakdanje skrbi.
Pred jadranjem iz Toulona do Plymoutha sem imel zelo slabo mnenje o časniku Sunday Times, ki je najavil, da organizira prvo jadralno regato solistov na poti okoli sveta, non-stop, brez vmesnih pristankov. Zmagovalca čaka dragocena nagrada, pa ne ena – celo dve: zlati globus za prvega, ki bo uspešno opravil to jadranje, in še 5000 funtov za najhitrejšega. Pogoji so bili tako preprosti, da jadrnice sploh niso potrebovale klasifikacije. Tekmovalci bi morali zapustiti katero koli angleško pristanišče med 1. junijem in 31. oktobrom 1968, in se vrniti tja po tem, ko bi objadrali svet in tri velike rte: Rt dobrega upanja, Leeuwin (jugozahod Avstralije) in Horn. Sunday Times je prišel na to idejo po tem, ko se je razvedelo, da se z Billom Kingom resno pripravljava na jadranje okoli sveta. Tudi moj stari jadralni tovariš Loick Fougeron je imel isti cilj, o čemer smo se zaupno pogovarjali že v Toulonu. Razpravljali smo o opremi jadrnic,
o materialih, o hrani, o nepotrebnem balastu, o lažjih jadrih, bolj primernih za rokovanje, in težjih, bolj vzdržljivih, ki zahtevajo več napora pri krajšanju, še posebej med viharji v južnih širinah; razmišljali smo o tehniki zajemanja deževnice in veliko govorili o slabem vremenu,
o mrazu, o samoti, o letnih časih in človeški vzdržljivosti. O stvareh torej, ki so neposredno povezane z dolgo plovbo. Po objavi regate v organizaciji Sunday Timesa pa smo se skupaj odločili, da se prijavimo. Prepeljali smo jadrnice v Plymouth, da bi z božjo pomočjo osvojili eno od obeh nagrad ali pa kar obe (to je bilo v razpisu dovoljeno), ne da bi preveč tvegali in prelagali našo usodo v tuje roke, kajti tekmovanje ni obljubljalo nobene druge nagrade niti zahvale.
Če ocenjujem praktično, smo izkoristili jadranje iz Francije do Plymoutha kot dobro priložnost za odpravo zadnjih nepravilnosti pred velikim startom. Joshua jadra odlično, veter vztraja, čutim, kako me prežema vonj oceana, nepozaben za mornarja, ki ga enkrat samkrat zajame s polnimi pljuči. Kakšna svoboda na tem neskončnem morju! Že dolgo nisem več jezen na novinarje Sunday Timesa. Dejansko se je moja jeza razkadila že pri prvem srečanju v Plymouthu, kajti pri časniku so zaposleni dobri ljudje. Robert, šef novinarjev, je želel, da vzamem na pot velikanski radijski oddajnik z baterijami in polnilcem vred. Podaril bi mi ga in še enega Loicku, da bi jim dvakrat tedensko pošiljala poročila s plovbe. Seveda sva ponudbo zavrnila, kajti velikanski radijski oddajnik naju še malo ni zanimal. Med plovbo sva želela ohraniti svobodo odločanja brez nepotrebnih obveznosti. Robert je kmalu uvidel, da nama oddajnika ne more vsiliti, pa je odnehal in postali smo prijatelji. Njegov sodelavec Steve naju je založil s filmi in podaril obema japonski vodotesni fotoaparat Nikonos. Dejal je: »To so darila, od vaju ne pričakujemo nobenih povračil.« Potem nama je Bob, fotograf pri Sunday Timesu, posvetil veliko časa s fotografskimi nasveti iz svoje prakse. Seveda pa je tudi on obžaloval moje trmasto vztrajanje, ko sem dajal prednost stari frači pred 100 kilogramov težko radijsko škatlo. Ko pa se je s tem sprijaznil, mi je pomagal najti dobre elastične trakove za fračo in male aluminijaste tulce, v katere sem nameraval stlačiti pismena sporočila, ki bi jih s fračo pošiljal ladjam, s katerimi bi se slučajno srečal. Dobra stara frača je gotovo stokrat več vredna kot vsi radijski oddajniki tega sveta! Še toliko bolj, ker deluje samo na par gumijastih trakov in obe roki, ki mi jih je podaril ljubi bog. S tem orodjem se bom že potrudil, da bodo redno prejemali sporočila s plovbe, da bo v veselje novinarjem, bralcem … in meni tudi! Madeira se izgublja na desni. Odkar sem zapustil Plymouth, prevozim dnevno koli 150 milj. Sprašujem se, kakšno pot bosta ubrala Bill King in Loick Fougeron. Desno ali levo mimo Madeire? Desno ali levo mimo Kanarskih otokov? In potem Zelenortski otoki … desno ali levo? Veliko smo se ukvarjali s temi vprašanji – Loick, Nigel in jaz –, ko so bile naše jadrnice še privezane v pristanišču. Takrat smo si bili edini, da je treba Zelenortske otoke objadrati z desne, ker se na ta način izognemo pasu tišin, ki se proti zahodu oži. Nismo pa rešili vprašanja, ki zadeva veter in vreme, za kar bomo imeli dovolj časa po startu, pa tudi nekoliko bolj bistro glavo, da se bomo lahko pravilno odločali. Razen tega je bilo takrat na sporedu veliko manjših, a pomembnih opravil, ki so morala biti končana pred odhodom.
Nigel, ki je bil zaradi posla še zadržan, ni mogel izpluti pred začetkom septembra, medtem ko smo Loick, Bill King in jaz nameravali izpluti okoli 15. avgusta. Toda neugoden zahodni veter je vztrajal deset dni. Bill King, ki je šele pred kratkim prispel v Plymouth, se je pripravljal na pot v vojaški orožarni, ki je bila civilistom težko dostopna in daleč od nas. Srečanja z njim so bila zato redka, še toliko bolj, ker smo bili tudi sami preveč zaposleni s pripravami. Če dobro pretehtam, nam je tudi slabo vreme z močnim zahodnikom prišlo kar prav, saj nam je ostalo več časa za priprave. Ko smo bili že brezhibno pripravljeni, se je slabo vreme – kot naročeno – še malo zavleklo. Na vrsto so prišli zadnji nakupi hrane, zadnji deli opreme, zadnji tehnični pregledi, rezervni deli, nekaj plastičnih vreč; povratek v prodajalno tehnike, kjer bi bilo po temeljitem preudarku pametno nabaviti majhen tonski rekorder; nakup rezervnih gum za fračo in nekaj starih avtomobilskih zračnic, iz katerih se da narediti dober blažilec krmila za vožnjo pri močnem zibanju.
Čez noč me je obsedla misel, da nujno potrebujem dodatno lahko jadro. Gospod Clements, zelo cenjen jadrarski mojster, ga je vzel v delo naslednje jutro in spravil v pogon vse svoje sodelavce, da bi bil posel opravljen v enem dnevu. Pozno popoldne, ko so mi jadro dostavili, so udarci viharnega vetra z dežjem tako močno tresli jambor, da jadra ni bilo mogoče dvigniti, ampak gospod Clements je zagotovil, da jamči za kakovost, da je osebno nadziral delo in da je spodnji rob
jadra natančno enak meram sprednje prečke. Okej, jaz mu zaupam, doslej je brezhibno opravil vse naročeno, prijemališča uzd vseh jader na jadrnicah Captain Brownie in Joshua so bila po njegovi zaslugi odlično utrjena, na mestih za krajšanje pa je prišil še dodatne trakove. »Francoise! Pridi mi pomagat pospravit jadra v premčno skladišče. Pridi takoj, vseeno, kako si oblečena. Bolje, da sva mokra midva, kakor jadra. In še nekaj. Če imaš malo časa, prinesi par tonskih trakov iz mesta, da bom lahko snemal glasbo, ki mi ugaja, in vremenska poročila.« Loick mi je dal to idejo: med napovedjo vremena vklopiš rekorder, potem pa si vremensko poročilo lahko še enkrat zavrtiš in ga primerjaš s poročili prejšnjih dni. »In kupi, prosim, še kakih petnajst kozarcev vložene zelenjave. Bojim se, da teh, ki si jih že prinesla, ne bo dovolj. Tebe pa ne bo, da bi mi kaj skuhala, in poskusi najti konzerve različnih proizvajalcev, da bo vsaj malo spremembe.«
»Hej, Loick! Moja žena gre v mesto, ko bo nehalo deževati, da nabavi nekaj malenkosti. Reci, če kaj potrebuješ.« »Okej, samo minutko, pa ti prinesem spisek, ampak poglej, ali potrebuješ ti morda nekaj voska za šivalne niti, jaz ga imam preveč.« »Dobro, prinesi vosek, morda ga res nimam dovolj za večja popravila. Tukaj pa imam… na, vzemi ta zavojček šivalnih igel št. 16, tako se mi je mudilo z nakupom, da sem jih kupil trikratpreveč.Šivankešt.16težkonajdeš,večjepapoškodujejotergalovo 
platno.« »Prav, daj sem, jaz sem našel v Casablanci samo manjše od št. 15, sicer pa ti lahko dam zavoj piškotov iz Maroka, izjemna kakovost, imam jih več kot preveč za to potovanje.« »Okej Loick, hvala, to bo gotovo prineslo nekaj sprememb v moj jedilnik, ampak poglej, lahko ti dam pločevinko vojaških piškotov, ki se imenujejo kriegsbrot, in ti piškoti so slavni kot le kaj, boš že videl … zakaj se smeješ …? Na vsem dolgem jadranju od Tahitija do Alicanteja sva se basala z njimi, potem pa sem v Toulonu nabavil še šest škatel. Nehaj se režati, bedak, res so dobri, verjemi mi, dam zraven še vrečko Ovomaltine, ker jih imam tudi preveč, ti pa jih obožuješ.« Slabo vreme z zahodnikom je vztrajalo. Medtem so skoraj vse stvari na ladji že našle svoje pravo mesto. Naše jadrnice, olajšane za težo nepotrebne navlake, ki smo jo razdelili s prijatelji ali pa stresli v smetnjake na pomolu, so plavale zdaj precej višje.
Že smo si lahko malo oddahnili, zaživeli sproščeno in se predajali udobju, predvsem zato, da smo bili sploh s čim zaposleni. Skoraj vsak večer smo se sestali na eni izmed jadrnic, Nigel, njegova žena Evelyn, moja žena Francoise, Loick in jaz. Seveda je bila glavna tema pogovora jadranje, ki nas čaka, veliko časa pa smo posvečali tudi hrani, kajti slutili smo, da nam bo vprašanje prehranjevanja vso pot najedalo živce.

Nočna straža v kokpitu; leže napeto prisluškujem, s pogledom skušam predreti temo, potem se sprehodim po krovu in se malce razgibam.
Dober veter vztraja, morska površina je skoraj gladka. Megla, ki se je nevarno zgostila, debelo kaplja z jader. V kratkih presledkih piham v rog za meglo, pa ni odgovora. Joshua jadra zunaj ladijskih poti, enako oddaljen od francoske in angleške obale. Upam, da je jadrnica s svojimi jambori in jeklenimi priponami dobro vidna na radarskih zaslonih, še posebej pa železni trup. Ker pa radarska detekcija nikoli
ni povsem zanesljiva, sem pritrdil na vrh jambora še velik radarski odbojnik.
Joshua drsi s hitrostjo sedmih vozlov skozi gosto meglo, slišati je samo žuborenje vode ob bokih. Nadvse mi tekne veliko ovčje stegno, ki ga je še doma pripravila Fancoise. Proti mokroti in mrazu sem dobro zavarovan s kombinirano obleko s kapuco, ki je narejena iz nepremočljivega blaga. To zelo kakovostno oblačilo je bilo del opreme polarne ekspedicije ki jo je vodil Paul-Emile-Victor. Eden izmed udeležencev te odprave, moj prijatelj Jean Rivolier, si je priskrbel tri takšne obleke, ki jih je rešil iz požara, ko je njihov bazni tabor zajel ogenj, nato pa sva si jih razdelila. En kombinezon sem podaril Loicku, ki ta čas, enako kot jaz, gotovo sedi toplo oblečen v kokpitu, piha v svoj rog za meglo in prisluškuje v temo. Moja obleka je nedvomno pripadala vodji ekspedicije osebno, kajti na hrbtni strani so narisane inicialke P.E.V. (torej Paul-Emile-Victor); majhen ptiček žvrgoli nad črko E, majhna rdeča ribica pa napihuje zračne mehurčke nad črko V. Mali ptiček, ki sedi na črki E, se pogovarja z menoj, medtem ko spočit in brezhibno buden jadram v temo. Če bo Paul-Emile-Victor kdaj spraševal, kam za vraga je izginilo njegovo polarno oblačilo z malim ptičkom nad črko E, upam, da ne bo zgrabil za vrat Jeana Revolierja, ki mu je to obleko izmaknil. Prav tako upam, da mi mala ribica, ki iz črke V napihuje zračne mehurčke, ne bo prinesla nesreče
spodaj v južnih širinah.
Veter vzhod-severovzhodnik 3–4. Megla mestoma še vedno gosta. Pozno dopoldne mi je uspelo izmeriti prvo pozicijo, okoli poldneva, ko se je skozi gosti sloj oblakov za hip prikazalo sonce, pa še višino meridijana. Od Plymoutha sem prevozil 150 milj. Zdaj sem že iz Kanala, dovolj oddaljen od Ushanta, dovolj daleč od poti velikih ladij. Veter sever-severovzhodnik 4. Hitrost, večja od 7 vozlov, oblačno nebo, merjenje pozicije ni mogoče. Morje zelo valovito. Šele okrog tretje ure sem z veliko sreče, med oblaki za hipec ujel sonce. Lahko sem začrtal linijo poldnevnika, na osnovi podatkov loga, torej izračuna prevožene poti, pa določil trenutni položaj. Račun kaže, da sem prevozil 178 milj s povprečno hitrostjo 7,5 vozla.
JOSHUA ima obale že daleč za seboj, daleč je tudi od poti velikih ladij. Jadranje poteka gladko, veter je stanoviten. Tudi Loick si lahko čestita, da je kljub megli startal že v četrtek. Mislim, da sva skozi Kanal ubirala isto pot po sredini, daleč od Ushanta, kjer sva zaradi majhne verjetnosti ladijskega prometa lahko mirno spala. Megla, ki me spremlja že od starta, se je okoli devete ure razkadila. Čudovito! V noči je bilo na nebu nekaj zvezd, medtem ko je bilo čez dan oblačno in ni kazalo, da se bo zjasnilo. Ko se v zgodnjem jutru megla še vedno ni razkadila, sem bil precej slabe volje. Zdaj pa je nebo do horizonta modro in popolnoma brez oblakov, skoraj neresnično po treh dneh slabe vidljivosti. Od včeraj opoldne prevoženih 167 milj; veter je stanoviten. Življenje lepo.
Če bi bila Loick in jaz opremljena z radijskim oddajnikom, bi mu zdaj poslal sporočilo: »Dečko, ne bodi slabe volje, kmalu boš prijadral na sonce.« (Ker je Joshua daljši od jadrnice Captain Brownie, jadra hitreje in je, tako prej kot Loick, zapustil megleno področje.) In Bill King, kje je on? BBC ne omenja njegovega starta, vsaj na radiu nisem nič slišal. Škoda, da ne obstajajo majhni, baterijsko napajani oddajniki tipa voki-toki, ki bi zmogli daljave od 500 do 600 milj. To bi Loicku, Billu Kingu in meni omogočilo, da bi se vsake dva ali tri dni slišali, dokler oddaljenost med nami ne bi postala prevelika.
Še vedno stari, krmni veter, prekleto dobra stvar. Spet 176 milj v štiriindvajsetih urah. Popoldne je sicer malo popustil, na srečo pa je Biskaj že za nami in vreme je lepo, vidljivost dobra. Nobenih ladij ni videti, ker sem daleč od njihovih poti. Kmalu pa se jim bom moral približati, da bi se preko kake trgovske ladje oglasil Lloydu. Od včeraj prevoženih 100 milj; iz dobrega vetra je nastal rahel prepih. Na srečo prihaja vsaj iz prave smeri in sonce greje – to je glavno. Kljub vsemu bi rad hitreje napredoval; lepo je gledati jadrnico, kadar
»poleti«. Prav tako pa je lepo postopati po krovu, se nastavljati sončnim žarkom in prisluškovati vodi, ki žubori pod premcem. A vse skupaj ne odtehta želje po hitrejšem jadranju, še posebej ob misli na zamujeno sezono v Indijskem oceanu in slabe pogoje za jadranje okoli rta Horn. Še vedno šibke sapice. Prevoženih 122 milj. Jadram blizu velike ladje Fort Sainte Catherine, ki je usmerjena proti Gibraltarju. Kaže, da mojih svetlobnih signalov niso opazili. Istočasno s svetlobnimi znaki sem dvignil zastavice M.I.K., kar pomeni: prosim sporočite moj položaj Lloydu. Če sem jaz lahko prebral njihovo ime, so morali tudi oni opaziti moje zastave. Ampak na komandnem mostu ni videti žive duše. Te tri zastave imam stalno pritrjene na krmni priponi jambora. Pri Sunday Timesu so mi podarili štiri komplete teh zastavic. Veter se je vrnil, jadra so spet brezhibno napeta. 166 milj od včeraj ali drugače povedano: zdaj sem skoraj 3 širinske stopinje južneje … to pomeni, da se približujem tropom in prve leteče ribe so že na pohodu. Loick je nemara v tem trenutku istih misli. Upam, da v prvih treh dneh ni imel težav zaradi megle. Že manjša tovornjača … in buuum! … in konec sanj – in nobenih letečih rib, nobenih pasatnih vetrov, nobenih južnih širin več … In Bill King? Kje je on? Še vedno nobenih vesti o njem na BBC-ju. Prekrasno vreme. Veter severovzhodnik do severo-severovzhodnik, moči 2. Srečal sem še eno ladjo, ki pa je bila predaleč, da bi jo dražil s svetlobnimi signali, in spravil kapitana v slabo voljo. Svetlobne signale z zrcalcem oddajam samo ladjam, s katerimi se srečujem tako blizu, da lahko preberejo moje zastavno sporočilo. Istočasno oddajam signal, ki naj bi usmeril njihovo pozornost na edino željo: da sporočijo mojo pozicijo Lloydu. V oklepaju pa naj bi to pomenilo tudi: hvala lepa, nimam nobenih drugih želja in prosim, da mi ne prihajate blizu, sem zelo majhen, vi pa tako zelo veliki …!
Ime Joshua je z velikimi črnimi črkami dobro vidno na ograji kokpita. Ko sem risal te, štirideset centimetrov visoke črke na oplato, sem se jezil, delovale so odvratno, kot da me direktno bijejo v obraz. Prav malo je manjkalo, da jih nisem zbrisal. Še posebej, ker imam velike, dobro vidne oznake tudi na glavnem jadru, iz njih pa je lahko ugotoviti, za katero jadrnico gre. Potem pa mi je Nigel s svojim izrednim smislom za zdravi razum dejal: »Ne bodi idiot, če signaliziraš M.I.K., ne da bi imel z velikimi črkami napisano ime na barki, te bo povozila ladja, ki bo prišla preblizu samo zato, da bi te vprašala, kako ti je ime. To bi bila šele katastrofa!« Spet odlično vreme. Slab vetrič iz smeri severovzhoda. Dodatno prednje jadro, veliko 25–30 kvadratnih metrov, sem včeraj popoldne napel pred genovo. Velikost prednjih jader se je tako povečala na 62 kvadratnih metrov. Skupaj lepo vlečejo in Joshua dosega pri tem šibkem vetru več kot 5 vozlov. 111 prejadranih milj v zadnjih štiriindvajsetih urah. Po logu sem prevozil sicer 125 milj, razliko pa je povzročilo križarjenje, ko sem se v noči umaknil s poti velikih ladij, proti jutru pa se jim spet približal, da bi naprosil kak parnik, naj sporoči moj položaj Lloydu. Francoise je v prvih dneh po startu gotovo poslušala vremenska poročila in bila v skrbeh zaradi megle. Rad bi jo pomiril. Zjutraj res naletim na ladjo. Signaliziram s pomočjo zrcalca, odgovarjajo z Morsejevo svetilko. Razumeli so signalne zastavice, sporočili bodo moj položaj. Francoise bo tako izvedela, da je vse v najlepšem redu in jaz bom zadovoljen. Tako sem si že zgodaj zjutraj prislužil lep dan. Ko pa se spuščam v kabino, da bi popil jutranjo kavo in se s stopničk še enkrat ozrem po morju – pa preplah … vauu! … Ladja se vrača! V velikem loku, ki je viden na morski površini, se približuje krmi. Olala! Nevarno blizu … oddaljena samo 15 metrov, počasi drsi več kot 100 metrov dolga velikanka, tik ob mojem boku, kot zid, veliko višji od mojih jamborov. Ko je komandni most vzporedno, neki oficir zavpije v megafon: »Sporočili bomo vašo pozicijo Lloydu. Ali potrebujete še kaj drugega?« Z rokami samo odmahnem, da ne, kajti od strahu ne spravim niti glasu iz grla. Velikanka me še vedno prehiteva nevarno blizu; naglo obračam krmilo, da bi se, kolikor je mogoče, odmaknil od ladje, da mi ne »odbrusi« obeh jamborov. Čeprav kapitan dobro obvlada svoj posel in ima občutek za oddaljenost, mi mrzel pot obliva čelo, noge se mi šibijo. Na to razdaljo bi s fračo zlahka dosegel komandni most, žal pa nisem imel časa pripraviti sporočila. Da bi jim to razlagal, je prepozno, bili so že dovolj prijazni, da so se sploh vrnili.
Za danes imam razburjenja dovolj. V prihodnje pa bom temeljito premislil, preden bom spet pošiljal svetlobne signale kaki veliki ladji. Pariško vremensko poročilo je včeraj napovedalo hud vihar v severnem Atlantiku. Na srečo nisem več v tistih vodah! Prav lepo je biti daleč od kraja, kjer se nevarno kuha. Opoldanska širina: 13 stopinj, 19 minut. Vetra skoraj ni, ampak kmalu morajo priti leteče ribe in tudi zlate skuše … kakšna sreča … ko ni okrog nič drugega, kot samo nebo in morje!
Leteče ribe pridejo šele s severovzhodnim pasatom, ki se pojavi nekje pred Kanarskimi otoki. Vse dni piha enakomerno, brez značilnih udarcev med dežjem, razen enkrat, med Gran Canario in Tenerifom, ko sem se nekaj ur prebijal skozi vihar z malim flokom. V resnici pa to sploh ni bil pravi vihar, kajti v ožini med otokoma normalno piha pasat z močjo viharja, 6–7 boforjev.
Povprečje prevoženih milj se povečuje iz dneva v dan, medtem ko jadram po morju, ki se koplje v sončnih žarkih. Včasih, ko se lepa mavrica poigrava z valovi pred kljunom, snemam s filmsko kamero iz varnega gnezda nad poševnikom.
Brazda za krmo se razteza v neskončnost. Kanarski otoki so za mano, Zelenortski otoki ležijo desno, Afrika levo.
Vreme se še drži, samo veter je slaboten. Kljub temu ostaja hitrost jadranja presenetljivo dobra, kajti Joshua ima zdaj razpetih več kot 145 kvadratnih metrov jader. Razen malega floka pod genovo imam še 5 kvadratnih metrov veliko jadro pod deblom glavnega jambora in še 7 kvadratnih metrov zelo lahkega platna, ki je razvito kot notranja prečka. Morska površina je mirna, ladja se komaj kaj ziblje in ves ta mali svet odlično opravlja svoje delo, medtem ko lovi najrahlejše sapice. Ljubeče opazujem svojo ladjico, ki drsi s hitrostjo sedmih vozlov preko gladke površine sončnemu zahodu naproti. Kakšna radost! Po dveh tednih na poti znaša dnevno povprečje 143 milj. Leteče ribe, ki jih preganjajo zlate skuše, v jatah poletavajo pred kljunom.
Ekvatorialni pas tišin je zdaj blizu. To področje se razteza približno od 15. do 5. stopinje severno od ekvatorja in predstavlja 600 milj širok pas, kjer prevladuje brezvetrje ali šibki vetrovi spremenljivih smeri. Tišine prekinjajo samo hudi tropski nalivi.
V preteklih stoletjih, v času velikih trgovskih jadrnic, je prečkanje tega področja zahtevalo izjemne napore, ubijalsko delo pri vlažni vročini, pod svinčeno obarvanim nebom, ko so morali mornarji nenehno nadzirati težka križna jadra, da so izkoristili najrahlejše sapice, medtem ko so neštetokrat spreminjali smer. Za male jahte je pas tišin samo dolga, neprijetna izkušnja, ki malo načenja živce, nič drugega. Križarjenje ne predstavlja velikega problema in v glavnem je mogoče pas tišin dokaj hitro prejadrati. Vseeno pa se jadralci neradi spuščajo v to področje. Sprašujem se, katero pot bodo ubrali tovariši. Sam še nisem odločen, ali levo ali desno od Zelenortskih otokov.
Že nekaj dni, ki se vlečejo kot tedni, se plazi Joshua proti jugu. Ko veter popolnoma zaspi, moram pospraviti vsa jadra, tudi lahko genovo, ker jadra preveč trpijo, ko zaradi zibanja ladje udarjajo ob pripone. Vsakokrat, ko se pojavi sapica, naj bo še tako nežna, pa moram jadra spet dvigniti in na centimeter natančno pritegniti uzde, da bi se vsaj malo premaknil proti jugu.
Slabo se prehranjujem in počasi izgubljam energijo. Veliko priložnosti, da se prebijem proti jugu, sem zapravil samo zato, ker nisem hotel na krov, če je deževalo. Bil sem slabe volje, ker že nekaj dni tudi nisem pošteno jedel. Ni mi mar za dež, čeprav je vsaka kaplja vode, ki pade izpod neba na tako dolgi plovbi, pravi božji dar. Plymouth sem zapustil z veliko zalogo pitne vode, ki bi zadostovala za neprekinjeno plovbo do Nove Zelandije, tudi brez možnosti, da bi med plovbo dopolnil zaloge z deževnico. Da pa vendarle ne bi zapustil tega vlažnega predela morja praznih rok, sem bolj za šalo obesil čebriček pod deblo glavnega jambora in v nekaj urah zajel 50 litrov sladke vode.
Počutim se enako praznega, kot to morje brez sonca, brez rib, brez ptic, mrtvo, ob zoprnem valovanju, ki ziba barko, da trpijo jambori, jadra in pripone, in vse skupaj slabo vpliva na moje razpoloženje. Moram se zbrati, moram se prisiliti, da dobim zopet vse pod kontrolo, da se ne pomehkužim; dvajsetkrat na uro, če bo treba, bom zategoval uzde, skušal bom pozabiti dragoceno lahko jadro, ki ga je včeraj raztrgal nenadni udarec vetra, predvsem pa moram za vsako ceno iz tega pasu brezvetrja, preden mi seže voda do grla.
Zjutraj sem pretegnil svoje kosti, zelo počasi, zelo udobno, v vsej dolžini; najprej levo, potem desno stran, potem pa vse po vrsti. Z vsakim zglobom posebej sem se malo poigral, zehal in polnil pljuča s svežim zrakom, da so se mi orosile oči. Čutil sem, kako nekaj omamnega prodira vame in mi daje izjemno moč. Tako je to, ko se življenje začne na novo. Ni mi bilo treba zapustiti postelje, da bi z vsem bitjem začutil, kako povsem drugačen bo današnji dan. Vso noč sem poslušal žuborenje vode ob bokih; tudi med spanjem. In ko sem še v trdi temi odprl eno oko, se iztegnil in z ročno baterijo osvetlil kompas, pritrjen ob vznožju postelje, sem videl, da kaže igla proti jugozahodu. Z olajšanjem sem v nekaj sekundah spet zaspal.
Velikokrat dvižnica notranje prečke udarja ob jambor. To se dogaja, kadar pozabim pritrditi elastični napenjalec, ki odmakne vrv od jambora. Običajno me ti udarci jezijo, ker motijo harmonijo sozvočja med jadrnico in morjem. Te noči pa so se udarci prijetno stapljali med običajne zvoke, kajti sporočali so, da se je veter vrnil, da bodo zjutraj nad nami pasatni oblački, majhni, rožnati, puhasti oblački na nebu, ki bo bolj in bolj modro, čim višje se bo vzpenjalo sonce. Še enkrat sem pretegnil zaspane ude, pomaknil vzglavnik na privetrno stran in spet zaspal. Stvari, ki razveseljujejo mornarje, so tako majhne in nezahtevne, kakor otroške igrače. Joshua hiti s šestimi vozli, s šibkim, vendar stanovitnim jugovzhodnim pasatom. Danes, 17. septembra, je dosegel četrto stopinjo severne širine. Izkazalo se je, da je bil pas brezvetrja širši, kot sem pričakoval.
Namesto običajnih 600 milj je bilo treba prejadrati kar 900 neprijetnih milj. Najslabše dnevno povprečje pa nikoli ni padlo pod 50 milj. Zoprnija vlažnega brezvetrja vendarle ni bila tako slaba, čeprav je trajalo mučenje dolgih 10 dni; kar veliko dragocenega časa.
Splošno povprečje pred pasom tišin, ki je znašalo 134 milj na dan, je padlo na 124,5. Težko bo to izgubo nadoknaditi. A zdaj je nastopil čas, da poskrbim tudi zase, da se končno malo poredim, saj so me že same kosti … Ker pa se je od včerajšnje noči moj duševni barometer naglo dvignil, sem s sveže prebujenim apetitom takoj pogoltnil velike količine mletega mesa in tri vrečke Ovomaltina.
Razen lepega jadra za šibke vetrove, ki se je raztrgalo in je zdaj pospravljeno v podpalubju, gre ladji in posadki kar dobro; morala je spet dosegla stari nivo. Le vitičnjaki, ki so se nabrali na podvodnem delu trupa, so se v pasu tišin namnožili in zavirajo hitrost. Ob prvi priložnosti se bom moral potopiti in odstraniti to nadlego.
Z vetrom so se vrnile tudi leteče ribe in zlate skuše, ki jih preganjajo. Male jadralke se včasih združijo v gosto jato, ki dobi obliko palmovega lista, in na stotine utripajočih krilc zablesti v biserni barvi. Kratek vodni vrtinec tu in tam pa odloča med življenjem in smrtjo.
Pričakovali bi, da so leteče ribe varne pred plenilci, zahvaljujoč čudežni sposobnosti njihovih krilc. Ko pa opazujemo njihovo borbo za preživetje, se lahko resno zamislimo, kako ta mala bitja v morju sploh preživijo. Vsekakor je bolje bežati po zraku, kakor pod vodo, kjer drobna sardina v cik-caku beži pred gobcem velike roparice. Ampak zlate skuše, ki se pretežno hranijo z njimi, plavajo tako hitro, da zlahka sledijo ribam, ko letijo po zraku in jih zgrabijo, takoj ko padejo v vodo, včasih pa že celo med letom. Kadar je morska površina mirna, letečim ribam krilca ne pomagajo veliko. Med dolgim poletom ostajajo vseskozi v vidnem polju roparic, ki jih zasledujejo s hitrim plavanjem tik pod površino. 
Prizor, ki jemlje dih in sem ga videl že trikrat, odkar jadram, pa je videti takole: leteča riba se ne požene iz vode v vodoravno jadranje, ampak divje poskoči navpično v zrak in kot raketni izstrelek doseže višino 7, morda celo 8 metrov. Za njo švigne iz vode meter in pol dolga barakuda. Najbolj veličastno je gibanje te velike ribe, ki med dviganjem spreminja smer. Z zvijanjem celega telesa, predvsem pa z repno plavutjo popravlja let in natančno sledi svojemu plenu, ki ga tudi doseže, točno v mrtvi točki.
Žalostna usoda drobne ribice me vsakokrat pretrese, ampak nad grozljivo lepoto tega prizora sem tako očaran, da mi uspe celo zavpiti: bravo! Vse skupaj pa seveda ni nič bolj presenetljivo, kot skok mačke, ki ujame lastovico med letom. 
Ta večer je v zraku mehkoba, nežen vetrič boža morje, ki je le rahlo vzvalovano. Iz kokpita razločno slišim udarce krilc, ko Joshua plaši večjo jato letečih rib. Zvok je podoben šumenju listov kokosove palme v tihi noči, ko jih zaziba veter.
Ko sem se spuščal v kabino, da bi malo zadremal, morda v polsnu prisluškoval šumljanju vode, je glasen flap-flap udaril po krovu: leteča riba! Brž sem se vrnil na palubo in z rokami zgrabil ribo, ki se je premetavala po krovu. Bila je nenavadna, izjemno velika, skoraj kot manjša barakuda. Bleščeče kapljice fosforizirajoče vode so pršele na vse strani. A naslednji hip sem jo spustil. Spomnil sem se namreč pripovedi španskega jadralca, ki sem ga srečal v Alicanteju.
Za ladjo je vlekel vabo, na katero sta se pred večerom ujeli dve lokardi. Ko se je stemnilo, se je ribiška vrvica spet napela. Krasno, se je razveselil, navil vrvico, v temi prijel ribo, da bi jo z enim gibom pokončal. Žal pa riba ni bila lokarda, ampak morski pajek, ki ima zelo strupene bodice na hrbtu. Jadral je sam, na ladji ni bilo motorja, ko je šele naslednje jutro prispel v pristanišče, je bil že napol mrtev.
Moja riba ni bil strupeni pajek, ampak prava leteča riba, tako velika, da bi zanjo lahko rekli: ja, kaj takega pa še ne! Čutil sem, kako me njena utripajoča krilca božajo po roki, ko sem jo izpustil v nenadnem refleksnem gibu, v strahu pred strupenimi bodicami.
Že naslednji trenutek sem spoznal napako, a je bilo prepozno. Riba se je premetavala po krovu; ko sem v temi grabil za njo je bilo, kot bi segal po kosu mokrega mila. Pobegnila je, potem ko me je še zadnjikrat pobožala s krili. Jezno sem preklinjal samega sebe.
Leteča riba je namreč izjemna delikatesa, ki jo imam najrajši od vseh rib. Okus je podoben sardini, le da je žlahtnejši. To noč bi jo lahko imel, verjetno je merila skoraj 60 centimetrov v dolžino. Nisem pa prepričan, ali bi jo obdržal v rokah. Toda ob misli, da se bo z njo mastila kakšna skuša, potem ko sem jo imel že v ponvi, sem se pošteno razjezil.
Seveda bo še veliko letečih rib prifrčalo na krov, a te bodo manjše. Morje v tem delu Atlantika je polno življenja. Tu in tam površina vzvalovi, veter spremeni moč in hitreje požene jadrnico. Po vremenskem zemljevidu se nahajamo nekje sredi ekvatorialnega toka, ki teče proti zahodu, zmedeno valovanje, ki se menja z gladko površino, pa nakazuje še drugi morski tok, ki teče v nasprotni smeri. Zaradi živahnega mešanja vode je morsko življenje v tem predelu izjemno bogato.
V zgodnjem jutru vozi Joshua prav blizu gruče desetih debelih napihovalk (uradno se imenujejo tetrodoni), ki nepremično lebdijo na površini, s trebuhi, obrnjenimi navzgor. To je prvič, da vidim napihnjene tetrodone v tej smešni pozi. Hej, le kaj se tu dogaja? Kot da so ribe mrtve zaradi nekega skrivnostnega vzroka. Nemara v tej veji morskega toka živi plankton, ki je strupen za napihovalke!?
Moji prenagli zaključki so seveda neumni. Če bi vse ribe res poginile zaradi strupene hrane, ne bi plavale tako tesno skupaj na prostoru, velikem tri krat tri metre. Uganka pa je rešena, ko zagledam nad vodo trikotno plavut, takoj zatem pa v divjem vrtincu izgine ena izmed napihovalk. Na obisku je morski pes!
Druge napihnjene ribe se zaradi tragedije niti malo ne vznemirijo. Še naprej, mirno lebdeč v vodi, vdano čakajo klic usode. Gotovo pa si žele dvoje: da pride soseda prej na vrsto in da bo pes, ki jo bo pohrustal, kmalu škripnil.
Joshua se s sedmimi vozli prehitro oddaljuje, da bi lahko še naprej opazoval potek dogodkov, preveč zamaknjen v dogajanje pa se tudi nisem spomnil, da bi splezal na krmni jambor. A bilo je očitno: skupina tetrodonov se je napihnila, da bi preslepila morskega psa … ukana pa žal ni delovala. Zdaj bi prav"		Didakta	2015.0	ne	da	57274.0	768.0	
Leposlovje	MAKS-L_000041.txt	MAKS-L_000041	Privlačnost praznine	Drago Jančar	literarni eseji in zapisi, premisleki o literaturi	"Privlačnost praznine

Ne sodim ravno med evroskeptike, toda ob pojmih, kot sta evropska literatura ali celo evropska estetika, ki naj bi seveda prihajala iz vseobsegajoče evropske ideje, je skepsa še mila beseda, ki mi pride ob tem na misel. Ob tem se spomnim tudi na vseobsegajočo rusko idejo iz devetnajstega stoletja, ki jo je Dostojevski leta 1861 v seriji člankov o ruski literaturi označil kot »vsevrednoto, vsespravljivost, vsečlovečnost.« Kdor se torej posmehljivo igra z možnostjo novega zvarka evropske literarne estetike, ki bi vsebovala globokoumnost nemške, artizem francoske, humor angleške in otožnost ruske literature, ima prav. Vendar s posmehljivim poigravanjem na račun klišejev ne bomo odpravili nečesa, kar se evidentno dogaja v vseh evropskih literarnih miljejih, to pa je razpad ostrih estetskih kriterijev, poplava založniške literarne komercializacije, ki jo označujemo z novim klišejem, namreč »amerikanizacijo«, in z njim mislimo na neko literarno lahkotnost, berljivost in prodajnost. Ta naj bi namreč nadomestila elitnost, težavnost in dolgočasje Globoke in Velike literature. Očitno je, da se ne samo med založniki, ampak tudi med avtorji in kritiki prodajni uspeh vse bolj samoumevno enači s kvaliteto, kakor se, rečeno z besedami Karla-Markusa Gaussa, kultura zamenjuje s kulturno industrijo. Zmeda ni majhna in nič manjša ni v vzhodnih pokrajinah evropskega literarnega kontinenta, ki hkrati doživlja popoln razpad tiste napetosti med literaturo in družbo, ki je pisatelje na paradoksalen način vzdrževala v središču bralskega zanimanja, ter poplavo povprečnosti, ki jo je založniški interes z mnogimi prevodi znal naglo uveljaviti. Tu se namreč hkrati prerivajo in druga drugo izpodrivajo zamisli o literaturi in njeni estetiki v širokem razponu od literarnih in kulturnih eshatologij, ki razumejo literaturo kot substitut za nacionalno ideologijo ali politično svobodo, preko postmodernistične sholastike do literature, ki zamenjuje besedno estetiko z ameriško filmsko dramaturgijo in tako imenovanim »žanrom« in bi rada na vsak način služila založniški industriji, ter doživela takojšen in ogromen uspeh. Vsak povprečni prevod z ameriško zvenečim avtorskim imenom na naslovnici jih zlahka pusti daleč zadaj, pa tudi sicer njihove naklade, ki naj bi kot njim razumljiv kriterij končno že potrdile smisel osvežujoče lahkotnosti in žanrske nonšalance, ne presegajo bistveno prodaje knjig avtorjev, vztrajajočih pri »težki« in »globoki«, morda tudi nekoliko dolgočasni estetiki. Razen redkih izjem je obojim skupno to, da prodajo malo knjig. 
Hkrati z demokracijo je v vzhodnem delu Evrope prišlo tudi do odkritja Amerike, njene filmske, televizijske, prehrambene pa tudi literarne estetike. Založniki so hitro razumeli, za kaj gre in čemu se bo treba najprej odpovedati. Zahtevni domači in prevodni literaturi, vsakršnim jezikovnim in vsebinskim »globinam,« skratka dolgočasju, ki si ga kot svoje razkošje lahko privošči brezupna manjšina. Tudi nekateri nadarjeni pisatelji, predvsem mlajši, so se na hitro in vnaprej odpovedali zahtevnim kriterijem, visokim zahtevam jezika in vsebinam, ki hočejo biti kaj več kot žanrsko kratkočasje. 
Razočaranja v krasnem novem svetu niso majhna. In s tem seveda še večji založniški prodajni uspeh. 
Umetnost ima namreč z demokracijo le malo skupnega. Witold Gombrowicz je v stoletju velikega vzpona demokracije to pravi čas razumel in zapisal: »Umetnost ljubi veličastje, hierarhijo, fevdalizem, absolutizem, medtem ko hoče demokracija enakost, toleranco, odprtost in bratstvo.« 
Ko sem bil davnega leta 1984 prvič v Ameriki, sem prvi dan nekoliko začudeno opazil, da bom v časopisih zaman iskal rubriko z naslovom kultura. Pravzaprav me je zabavalo, da svečane evropske besede Kultura ne bomo našli nikjer, drugo evropsko svečano besedo Literatura pa le v prilogah zelo redkih in velikih časopisov, pa še tam skupaj z recenzijami knjig s področja zgodovinopisja ali psihologije. Ko bodo pisatelji. Študentska vprašanja so se vrtela okrog enega redkih evropskih avtorjev, ki so jih takrat brali v Ameriki, Milana Kundere. Sprožilni moment romana Šala je stavek na razglednici: optimizem je opij za ljudstvo. Kaj je narobe z optimizmom? Na tečaju kreativnega pisanja nisem želel razlagati Karla Marxa, skušal sem pojasniti, da ima literatura v Srednji Evropi v sebi pogosto nek tesnoben smeh, ki ni zabaven ali razvedrilen, ampak je izraz nekega včasih ironičnega, včasih sarkastičnega, včasih težko doumljivega humorja, ki ga tukaj pisatelji od Kafke naprej izdelujejo v nekoliko temnih humornih tonih, saj vedo, da se velike optimistične ideje pogosto skoncentrirajo v idejo koncentracijskega taborišča, v kakršnem se znajdejo včasih manjšine, včasih cela ljudstva. Nismo se razumeli. Že mogoče, je rekel nek študent, vendar pa je optimizem v samem individualnem duhu, v jedru ameriške demokracije. Že mogoče, sem rekel jaz, vendar je tudi v samem jedru in kolektivnem duhu sovjetskega komunizma, celo njegove literature, pisatelje tam imenujejo inženirji duš in njihova naloga je pisati zanimivo, razvedrilno in med ljudmi širiti optimizem. Šele danes stvar nekoliko bolje razumem. 
Včasih smo mislili, da bo s prihodom demokracije prišla prav iz Vzhodne Evrope, še posebej iz temne in globoke Rusije prava in globoka literatura, ki je ostala tam konzervirana od dvajsetih let tega stoletja. Vsaj pojav kakšnega Vampilova ali Jerofejeva je dajal povod za takšne slutnje. Vraga je prišla. Seveda so bili tudi resnejši poskusi. V Sloveniji, recimo, je neko generacijo mlajših avtorjev prevzel trend »ameriške metafikcije«, ki pa je, direktno presajena z ameriških univerz, razen pripovedovalne nonšalance našla komaj kakšen avtentičen stilni in vsebinski izraz. 
Ob takem stanju ni drugega izhoda kot Gombrowiczev absolutizem, fevdalizem in hierarhija. Posmehovanje »globljim pomenom« v evropski literaturi tu nič ne zaleže, čeprav sumim, da se prav to posmehovanje in z njim demistifikacija »globljih pomenov« želita vzpostaviti kot nov absolutizem. Doslej ga je prepričljivo, v izraziti polemiki z »globino« in »poljskostjo« poljske literature, vzpostavil prav Gombrowicz sam. A med njegovim pisanjem in »osvežilno amerikansko površnostjo« z napeto zgodbo, ki naj bi zamenjala literarne »globine«, obstaja velikanska razlika. Napetost pri njem rase iz njegovega odnosa do jezika in vsebine, do katere se definira na nov, absolutističen način. Osvežilnost ameriškega žanrskega koncepta pa se zaenkrat še ni izrazila s pomembnejšim pisanjem. Praznina in površnost v zgodbah, ki so privlečene iz petnih žil, je še zmeraj praznina in površnost, pa četudi jim bomo kdaj lahko priznali dobro konstrukcijo, filmsko dramaturgijo, v kakšnem primeru celo določeno modno eleganco.
Tisto, čemur pravi mladi avstrijski pisatelj Raoul Schrott kongruenca, se mi zdi zelo verodostojno in nadvse zanimivo izhodišče za razmišljanje o literaturi, ki jo s pomočjo tega, na prvi pogled nejasnega instrumenta lahko razločimo od literature žanrske in zgodbarske »površne privlačnosti.« Kongruenca med sižejem in jezikom rase iz notranje napetosti literarnega organizma, iz tekstovnega absolutizma. Ne iz ameriško napete zgodbe, ne iz konstrukcije, temveč iz avtorjevega napetega odnosa do sveta in jezika nastaja pomembna, lahko rečemo tudi evropska literatura. Jaz bi dodal, da rase tudi iz nemira. Od literature med drugim pričakujem, da bo izrazila človekov nemir, tudi nemir časa, v katerem živi. Dobra literatura v Evropi dvajsetega stoletja to tudi počne. In ne vidim razloga, da tega ne bi počela še naprej. Karkoli si kdo misli o Thomasu Bernhardu, nihče ne more zanikati, da to ni napeto pisanje, napetost njegovega pisanja je jezik njegovega nemirnega nezadovoljstva; skozenj lahko beremo družbeno in historično vsebino ali pa tudi ne. Literatura kot organizem z notranjo jezno dinamiko, literatura, ki je sama po sebi in sama iz sebe nekaj več. 
Kajti njihove lačne duše hočejo nekaj več in zmeraj več. Kar se dobro sklada z naravo sodobne demokracije in njenega založništva in kar ima z literaturo komaj še kaj skupnega.
Pametno bi bilo torej, ko bi namesto o evropski estetiki govorili o individualnih poetikah, o njihovi kongruenci, in tudi o osvežilni različnosti kulturnih prostorov, človeških izkušenj in stilnih rešitev. Pri tem pa se kratko malo postavili na Gombrowiczevo fevdalno in hierarhično stališče.
Od tam bo mogoče jasneje ugledati tudi na videz abstraktno, v današnji evropski literaturi pa zmeraj bolj opazno in oprijemljivo razliko med praznino in globino.

Britanski učitelj v sorodstvu z jamskim človekom

Odkrito želim povedati, da me je izziv teme, ki jo je formuliral Niko Grafenauer za pričujoči zbornik, doletel popolnoma nepripravljenega. Še več, povsem nesposobnega, da bi razmišljal na način, kakor ga sugerira: Jaz, čas in zgodovina. V teh relacijah so vendar neznanska, mogočna ontološka vprašanja, ki si jih ustvarjalec, pisatelj, pravzaprav nikoli ne postavlja s filozofskega težišča; ko bi si jih, ne bi napisal nobene zgodbe, kajti človeške in literarne zgodbe živijo na robu te mogočnosti. Dotikajo se teh velikih sklopov, a brez volje po vsespraševanju, vsevednosti, vserazumevanju vseobsegajočega. Ko bi bil dovolj pameten, bi bil pač filozof, ne zgodbar, epik, morda bi, ko bi mogel, skušal na novo premisliti Aristotelovo definicijo časa kot kategorije bivajočega v njegovi zvezi s prostorom, se pravi tudi vprašanja o gibanju; morda bi šel brat Heideggerja, njegova premišljevanja in spoznanja o času kot razsežnosti umevanja biti. In če bi vprašal: ali časovnost pomeni zgodovino ali je zgodovina pravzaprav s človeškimi dejanji napolnjen čas?, bi me prijatelj Ivo Urbančič najbrž povabil v svoj seminar na Filozofski fakulteti: to jemljemo v tretjem letniku. 
Torej sem se odločil, da me pri tej stvari ne bo zraven, nič bistvenega ne morem dodati k temu. Ampak ta stvar mi vseeno ni dala miru. Ne samo zato, ker je bil njen kreator in izzivalec, pesnik Grafenauer, neverjetno vztrajen in odločen s svojimi zahtevami, da je na vsak način hotel tudi moj prispevek in je navedene argumente gladko preslišal, ni mi dala miru tudi zaradi tistega samozavestnega, popolno subjektivizirajočega Jaza, samoumevno postavljenega na začetek. Jaz, postavljen pred čas in zgodovino, umetniško narcisoidni Jaz, ki se, kakor pri Gombrowitczu, brez pomislekov postavi v središče časa in zgodovine, vendar, tako kot je problem zastavljen, ne samo sedanjega časa in zgodovine, temveč časa kot takega, recimo v Aristotelovi definiciji; zgodovine kot take, recimo v Heideggerjevem razumevanju stvari. 
Tako lahko neko temo formulira samo pesnik.
Morda ni naključje, da sem pred dnevi trčil ob stavke nekega drugega pesnika, ki je v svojih zapiskih problem zastavil skoraj identično. V Zbranem delu Edvarda Kocbeka, ki ga z odličnim občutkom za razmerje med detajli in celoto in neverjetno natančnostjo ureja Andrej Inkret, najdemo v drugem delu Sedme knjige, med Osnutki, ki si jih je Kocbek zapisoval na razne listke, tale zapis: »Jaz in čas: med seboj imava skrivnostno razmerje. Prav je, da je človek do časa izzivalen, da povzroča gibanje in procese. In vendar človek ne more vplivati na čas povsem določno in jasno. Nihče ne more vedeti, kaj bo s svojim vplivom in voljo na čas povzročil. Revolucija sicer spremeni obstoječe stanje, toda svojih ciljev nikoli ne doseže. Umetnik je bolj skladen in srečen, čeprav nemočen. Ve namreč, da more le vplivati na čas, ne more pa ga spremeniti.« Problem je impliciran tudi v nadaljevanju tega zapiska – osnutka; kaj pa je spreminjanje obstoječega stanja, v tem primeru revolucija, drugega kakor zgodovina? Ustvarjanje zgodovine, napolnjevanje časa s človeškimi dejanji, njegovo voljo, umom, čustveno energijo, s celotno človeško hkratno stvariteljsko in uničevalno razsežnostjo. Revolucija, ki zgodovino dela, svojih ciljev ne doseže, se pravi, da je spričo vseobsegajočega časa nemočna, še bolj nemočen je umetnik, a ta je vsaj skladen. Zakaj? Ali zato, ker izziva čas, ker ve, da lahko nanj vpliva, a hkrati ve, da ga ne more spremeniti? Ga ta vednost postavlja v nadčasovni položaj ali skrivnostno razmerje pomeni umetniško slutnjo nadčasja, izvenčasja? 
Kocbek in Grafenauer sta v različnih časih formulirala vsebinsko enako vprašanje. Grafenauer ni mogel poznati nekega Kocbekovega zapiska, ki je šele pred kratkim prišel v javnost, očitno sta se oba, vsak zase, znašla pred nečim, na kar mora umetnik tako ali drugače odgovoriti, vsaj poskušati odgovoriti; v racionalni diskurz preliti nekaj, kar ga kot umetniška in bivanjska razsežnost do dna vznemirja. Oba sta si zastavila vprašanje, ki je v območju slutnje in skrivnosti, nedvomno usodno in eminentno pesniško vprašanje. Usodno zato, ker je to vprašanje o smrtnosti človeka in nemara nesmrtnosti umetnosti, in eminentno zato, ker prav iz začudenega, nemara splašenega pogleda v konec vseh stvari, v brezdno tistega, kar je onkraj, rase najgloblja poezija, skrivnostno razmerje med umetnikom in časom. 

Morda sem bil star štirinajst, petnajst let, ko sem se ob pogledu v poletno zvezdno nebo prvič vprašal, kaj je tam zadaj, za zvezdami, kaj je onkraj? Ne vem natančno, kdaj ali kje je bilo, a natančno se spomnim, kako je bilo. Takrat me je prvič do bolečine spreletela slutnja, pravzaprav že kar spoznanje, da na to ne bom nikoli dobil odgovora. Naša zemlja je zvezda, sem razmišljal, prav, taka kot one na nebu, prav, tu je Rimska cesta, Mali voz, Veliki voz, vidim ju, prav, ampak če si zamislim, da letim s svetlobno hitrostjo, kaj je na koncu Rimske ceste? Tam so osončja, sistemi, ki jih ne poznamo, neznanske galaksije, boleče veliki prazni prostori, prav, ampak kaj je za njimi? … Nič? Že, ampak kaj je to? Nedoumljiva praznina velikega, neskončnega prostora je segala v otroško, a že tudi odraslo dušo z bobnečo tišino temnih praznin, z bolečo votlostjo v prsih in glavi, s skoraj fizično bolečino. In nedoumljivost neskončnega prostora je sama od sebe takoj zatem zastavila vprašanje o času: kaj je bilo pred nami? Recimo, da je na začetku zgodovine Egipt, še prej, kaj vem, paleolitik, prav, diluvij, tudi prav, in tam, v neskončno oddaljenem času prapok, iz katerega je nastalo naše osončje. Ampak pred tem, kaj je bilo pred tem? Kdaj je vse to nastalo? In če je Bog ustvaril svet, našo zemljo, galaksije, kaj je bilo pred nastankom sveta? Ali kakor se je o tem vprašanju veliko let pozneje, ko je bil štirinajstletnik že pisatelj, nekoliko bebasto izrazil neki policaj iz njegove igre Zalezujoč Godota po imenu Jožef: »… Tam je noga, v nogavici, kosmata moška noga z zavihano hlačnico od pižame, naslonjena na posteljni rob … tu sem jaz, ki to nogo opazujem. Tam noga, tu jaz. In se vprašujem: kdo jo nosi, to nogo, se pravi, koga ta noga nosi? Čemu? In kam je namenjena … Zdaj gre za vprašanje, kaj je tole vse skupaj.«
 
Že več kot dvajset let, odkar je izšel roman Galjot, na literarnih branjih in v intervjujih odgovarjam na vprašanje, različno formulirano, ampak v bistvu zmeraj enako: zakaj se ukvarjam z zgodovino? Vpraševalci so običajno začudeni, ko jih spomnim na to, da je Shakespeare pisal zgodovinske drame, skoraj vse se dogajajo mnogo let, cela stoletja pred njegovim časom. Redno vprašanje je, ali je to »beg v preteklost«? Zgodovinska snov, običajno odgovarjam, je zame vedno »zgodovinska«. Če se izrazim v terminih, ki so bili v obtoku v mojih mladih letih, gre zmeraj za vprašanje »esence« in »eksistence«, čas, v katerem se besedilo giblje, igra tu manj pomembno vlogo. Pomembna je, kakor vselej, napetost med sižejem in jezikom, preciznost v spontanosti, preciznost spontane slikarjeve barvne črte, skladateljeve fuge, pisateljeve besede, njenega polnega pomena. Fragment je v celoti in celota v fragmentu, v stavku ali zgodbi paradoksalna dvoumja, v drobcu sveta zmeraj latentno počiva celota, kompleksnost sveta … tako tudi resnica o človeku v drobcu časa, popolnoma vseeno ali današnjega ali preteklega. Hudo je, kadar ljudje tega ne razumejo, recimo neki modri mož, ki piše debele knjige, in meni, da gre v mojih zgodovinskih temah za retradicionalizacijo. Kaj bolj zmotnega bi bilo težko napisati. Johana Otta si je, upam, mogoče predstavljati tudi, ko blodi po ulicah velemesta. A vseeno: ko stopim v pretekli čas, je prostor imaginacije nekako odprt, naenkrat smo v območju bajke, čiste pripovedi, to ni več naš čas, a tudi ne tedanji, to je nov čas, v katerem se razgiblje prostor izmišljije, v katerem so stvari sveta, na novo ustvarjenega sveta odlepljene od zemeljske in časovno aktualistične teže, v katerem zlahka zadobijo neko lahkotnost in gibljivost. Da, tudi slikovitost, prosto ustvarjanje podob. Skupaj s svojimi junaki sem tudi sam postavljen v čas, ki ni moj, v njem se urini kazalci vrtijo s hitrostjo, ki jo sam določam. Je to sploh še umeščenost v zgodovino? Ali ni to vstop v podobe, in če je tako, potem je zgodovina naenkrat tudi sedanjost. Po podobah, skozi oblikovanje, po besedi, intenzivnosti stavka je pisanje naenkrat hkrati sedanjost in preteklost, izmaknjeni čas, drugi čas, nadčasje. Eksistencialna razsežnost je potlej samoumevna: človek je tako ali tako pripravljen do nesmisla obnavljati ista razmerja, ista pogubna dejanja, iste surovosti, ki so večne, kakor so večni ljubezen in smeh, radost in žalost. Umberto Eco si očitno s tem noče beliti glave, preprosto reče: »Če je Manzoni pisal o sedemnajstem stoletju, pomeni, da ga devetnajsto ni zanimalo.« Ali še bolje Marguerite Yourcenar: »Vsi tisti, ki zgodovinski roman uvrščajo v posebno kategorijo, pozabljajo, da je romanopisec zmeraj samo razlagalec, ki s pomočjo metode svojega časa razlaga določeno število minulih dogodkov, zavestnih in podzavestnih spominov, svojih in tujih, stkanih iz istega gradiva kakor Zgodovina … v današnjem času mora biti zgodovinski roman – ali vsaj tisto, kar tako imenujemo – potopljeno v ponovno najdeni čas v nekem notranjem svetu … Čas tu ne igra nobene vloge. Zmeraj se čudim, kako moji sodobniki, ki verjamejo, da so osvojili in preobrazili vesolje, ne vedo, da lahko po svoji volji zmanjšamo razmak med stoletji.« 

Pred leti sem se na grobu svoje stare matere Katarine, ki je umrla stara 85 let, naenkrat zamislil nad letnico njenega rojstva, napisano na nagrobniku: 1883. Poznal sem jo, tršato in ukazovalno žensko, ampak ona je bila rojena v času, ko tudi Franc Jožef še ni bil prav star, nekaj več kot deset let po padcu pariške komune, v stoletju, ki se mi je do tistega trenutka zdelo neskončno oddaljeno. Zdaj se mi je nenadoma zdelo čisto blizu: na koncu devetnajstega stoletja je bila stara 17 let. Kletka še zdaj visi tam, večina domačinov je sploh ne opazi, malo jih ve, kaj naj bi tista stvar pomenila, samo deset ljudi pred vami, deseti je že gledal, kako njihova trupla vlečejo v kletki na zvonik. Ob tem ni potrebna več nobena literarna domišljija, deset ljudi v vrsti, deset življenj zapored si je lahko predstavljati. Neka poslušalka mi je po končanem literarnem večeru rekla: »Prav imate, zdaj jih prav zlahka vidim, ljudi tistega časa, zdi se mi, kakor da so tukaj med nami«. In če to vrsto nekoliko podaljšamo, ni več daleč do Kristusovega rojstva ali vstaje v Judeji. Kaj je torej s to zgodovino? Kakšne so te daljave v koprenah preteklosti? Res mi je včasih neskončno dlje in bolj tuj kakšen sodobnik, kakor pa, denimo, Primož Trubar. 

Lani je agencija Associated Press sporočila: Britanski učitelj v sorodu z jamskim človekom. Novica ni prišla iz naslova kakšne komedije z brutalnim humorjem, prišla je iz Oxforda; tamkajšnji raziskovalci so vzeli v pretres ostanke človeka iz jame v kraju Cheddar, v znanstvenih krogih znanega kot Cheddar Man. Njegov skelet, to so že vedeli, je bil star 9000 let. Mož je v svojem času živel v jami in po jugozahodni Angliji lovil medvede, pobijal volkove in se hranil s srnami. Iz lobanje, natančneje iz zoba te lobanje, so izločili DNK in jo sklenili primerjati z DNK nekaterih učencev in odraslih ljudi iz starih družin v tistem kraju. Na oxfordskem inštitutu za molekularno medicino so ugotovili, da gre pri učitelju zgodovine Adrianu Targettu za DNK, po kateri je neizpodbitno mogoče sklepati, da sta on, učitelj zgodovine, in jamski človek iz Cheddarja imela skupnega prednika. To je seveda po svoje zabavna znanstvena anekdota, s katero je imel veselje tudi učitelj zgodovine, še bolj pa njegova žena, ki je izjavila, da ima njen mož gotovo kaj skupnega z davnim prednikom, saj ima zelo rad krvave zrezke. Vendar nam ta anekdota pove nekaj tudi o našem kratkem bivanju na tem svetu; vse, kar se je zgodilo doslej, se je zgodilo tako rekoč v neposrednem stiku z današnjo resničnostjo našega bivanja. Naša percepcija časa se tudi objektivno spreminja, evangelijske pripovedi niso zgodbe z onega sveta, ti ljudje so hodili po svetu včeraj in minljivim ljudem oznanjali neskončno božjo navzočnost, spričo katere je dva tisoč let človeške zgodovine samo veriga živečih in izginjajočih življenj, kratka veriga. Ali ni to vedel že Mark Avrelij? »Tudi če bi ti bilo dano živeti tri tisoč let ali trideset tisoč, vendarle pomni, da nihče ne izgubi drugega življenja kakor tisto, ki ga pravkar živi; in da ne živi drugega kakor tisto, ki ga pravkar gub! Najdaljše življenje je potemtakem enako najkrajšemu. Kajti pričujoči čas je vsem enak, enak torej tudi izginjajoči. Pa tudi preminuli se zdi pravzaprav kakor en sam trenutek. In niti preteklega niti prihodnjega ne moreš izgubiti, ker česar kdo nima, tega mu nihče niti vzeti ne more … da torej ni razločka, ali gledaš kako stvar sto let ali dve sto let ali tudi brezmejno dobo … da najstarejši starec ali najmlajši mladec s smrtjo enako malo izgubita; zakaj samo pričujoči trenutek je, ki jima uide, ker pač samo njega v resnici imata …« 

In vendar nam ne filozofa Mark Avrelij in Tomaž Akvinski, ne zgodovinske kronike, še najmanj pa strokovnjaki za molekularno medicino ne morejo pomagati razrešiti vprašanja, ki si ga postavlja otrok, ko se prvič z odprtim razumom zagleda v zvezde in nezavedno začuti, razbira svojo nemoč pred koncem, ki ga čaka. Samo pesnik lahko postavi sentenco – Jaz in čas: med seboj imava skrivnostno razmerje – zato, ker jo postavi z enako nebogljenostjo kakor otrok zvezdam, a hkrati s pogumnim izzivom svoji minljivosti, samo umetnik lahko spregovori o ponovno najdenem času v svojem notranjem svetu. Zato, ker je njegova umetnost času in zgodovini iztrgala drobec sveta in ga postavila v imaginarni, a v imaginaciji že tudi realno obstoječi prostor. V človekovi zgodovini, v njegovih revolucijah in tehničnih dosežkih, v sosledju družbenih dogodkov in inovacij, ta drobec – glasbeni, likovni ali besedni – nima več svojega strogo določenega časovnega okvira niti geografsko ali kako drugače določenega prostora. Ko drobec človekovega dejanja, misli, čustvovanja doseže raven imaginacije in oblikovanja, je že abstrakten, je že nad časom, je že nadzgodovinski; ni več čas pretekli, ne prihodnji in tudi sedanji ne več, je prostor in čas skrivnosti. Ki je nedoumljiva, kakor neskončni čas. Otroška slutnja in nebogljenost pred neznano neznanskostjo začetka in konca, ki je tudi vednost o človekovi minljivosti, je zgodnja in nezavedna slutnja neznanega obličja smrti. In ta ista slutnja je drzna gotovost umetnika, ki postavlja svoj Jaz pred čas in zgodovino, celo nasproti svoji lastni umrljivosti. Med njim in časom je skrivnostno razmerje. Vsaka velika poezija ga izraža na svoj skrivnostni, slutenjski, včasih težko razumljiv način. V prozi, ki je pravzaprav že poezija, o tem skrivnostnem razmerju z umetniško slutnjo globoko in močno govori Hermann Broch v Vergilovi smrti. Zadnji stavki tega »zgodovinskega romana« (v prevodu Jožeta Udoviča) tako zaključujejo Vergilovo življenje, njegov odhod iz tega sveta v prostor onstranstva in brezčasja: »… vesoljstvo je minevalo pred besedo, bilo je razkrojeno in odpravljeno v besedi, kljub temu pa ohranjeno v nji, uničeno in na novo ohranjeno za zmeraj, ker ni bilo nič izgubljeno, ker se je konec sklenil z začetkom, prerojen in prerajajoč, beseda je plavala nad vesoljstvom, plavala je nad ničem, plavala je onstran tega, kar je bilo mogoče izraziti in česar ni bilo mogoče izraziti, in on, ki je beseda hrumela čezenj in ki je bil zaprt v hrumenju, je plaval z besedo, in vendar, kolikor bolj ga je zagrinjala, kolikor bolj je prodiral v naraščajoči zvok in kolikor bolj je ta prodiral vanj, toliko nedosežnejša in večja, toliko pomembnejša je postajala beseda in toliko bolj je izginjala, v zraku viseče morje, v zraku viseč ogenj, morsko težak in morsko lahak, kljub temu pa še zmeraj beseda: ni je mogel obdržati in ni je smel obdržati; bila je zanj nedoumljivo neizrekljiva, zakaj bila je onkraj jezika.« 

Ko sem bil pred kakšnim letom dni nazadnje v Pragi, sem na Staromestnem trgu opazoval mlado turistko, ki je čez glavo in druga oblačila skušala obleči majico. Majica je bila za neko področje njenega telesa odločno preozka, družba se je z glasnimi pripombami zabavala, dekletu je nazadnje le uspelo potegniti vso reč do pasu in čez obokano območje se je razvlekel obraz pravkar kupljenega suvenirja. Tudi meni se je zdelo še kar zabavno, spomnil sem se »smešnih« ogledal v šotoru luna parka, v katere smo se hodili otroci ogledovat in smo pred njimi pokali od smeha: v enem si bil dolg kot prekla, v drugem majhen in širok kot mesar s konca ulice. Ta razvlečeni, kakor Švejkov široki obraz na prsih turistke je bil v resnici ozek in temen, poznal sem ga s fotografij; iz njih, iz udrtih zrkel so mirno gledale črne zenice, ki razumejo, vsaj tako se nam je takrat zdelo, neko temno in nam komaj doumljivo skrivnost sveta. 
Nič ni nenavadnega, da so danes ropotarnice s suvenirji v Pragi obložene z majicami, a tudi s starinskimi razglednicami, na katerih so fotografije Franza Kafke, Milene Jesenske, hiš, v katerih je živel, njegovega nagrobnika, njegovih risb s skrivenčenimi postavami; vse to se je že zdavnaj zgodilo s Shakespearjem in Hugojem, s Poejem in Joyceom. Prvi te pri zajtrku gleda s skodelice, ki si jo dobil iz Londona, zadnji s sten in pivskih vrčkov slehernega irskega puba v Ameriki. Okrog Joycea in njegovega življenja je zrasla prava znanstveno-turistična industrija, popisan in poslikan je vsak tržaški bordel, v katerega je kdaj stopil, in kakšnemu sodobnemu pisatelju se zdi celo potrebno, da napiše zgodbo o njegovem učencu. Nič čudnega torej, da je skrivnostna literatura in življenje Franza Kafke postalo predmet komercialnega turističnega interesa vsaj v tolikšni meri, kot je bilo oboje svojčas že skoraj kliše za neko čisto posebno razumevanje sveta in umetnosti. Magična formula, ki je označevala zablode in družbene labirinte dvajsetega stoletja, je prešla v vsakdanji jezik: čisti Kafka! 
Prizor, ki sem mu bil priča na Staromestnem trgu, seveda ni desakralizacija Kafkove literature, vendar pa nehote ponuja heretično misel: ali je Kafko danes sploh še mogoče brati? 
Ko sem zavil okrog vogala in stopil na današnji Kafkov trg, ki se je včasih imenoval U radnice, so spet udarili spomini. Tu stoji hiša, ki je bila nekoč last trgovca Hermanna Kafke in kjer te danes s pročelja gleda pisateljeva glava, odlita v bron, in tod smo s češkimi prijatelji včasih hodili previdno, nikoli nisi vedel, ali te kdo opazuje. Situacija je bila namreč kafkovska, pisatelj je bil v tej deželi neoseba, njegove knjige so bile prepovedane, dežela realnega socializma in realnega uradništva je bila s svojimi policijskimi in pravosodnimi labirinti videti kakor uresničenje sanjskih prizorov iz Procesa. Sploh ni naključje, da se je prav z literarnim simpozijem o Franzu Kafki začelo široko gibanje za politično svobodo, ki se je zapisalo v zgodovino kot praška pomlad. In ko te pomladi ni bilo nikjer več, leta 1983, ko so njegove knjige znova izginile, sem takole začel neko svoje besedilo z naslovom Resničnost kot literatura: 
Dopoldne sem bil na Kafkovem grobu v Strašnicah. Židovsko pokopališče v predmestju, tik ob"		Beletrina	2017.0	ne	da	43652.0	233.0	
Leposlovje	MAKS-L_000054.txt	MAKS-L_000054	Čudežne pravljice slovenskih pokrajin	Monika Kropej, Roberto Dapit	slovenske ljudske pravljice	"V nekdanjih časih je živel oče, ki je imel sina. Sin je lepo rasel in prišel je čas, da je šel k vojakom. Zdaj pride iz vojske domov in oče mu pravi:
»Sin moj, jaz te ne morem več hraniti. Vojsko si že odslužil, zdaj pa pojdi po svetu pa si išči svoj kruh. Pa še to ti povem: kar na cesti najdeš, to poberi in vzemi s seboj!«
Res odide sin in hodi dolgo, dolgo, tri dni. Kar tam pod nekim grmovjem je spal, da ga ni napadel volk ali kakšna druga žival. Tretji dan pride do lepega gradu. Pride noter pa prosi za prenočišče, ker je truden in dalje ne more več hoditi.
Res, ta gospa, grofica, mu precej reče: »Lahko ostanete pri nas.«
On ostane tam, dobro večerjo je dobil pa eno posteljo. Zdaj on je bil v svoji sobi pa se na posteljo uleže. Ej, moja torba, se spomni, to, kar sem jaz našel na poti, kaj mi je oče povedal! To pa mora biti pod mojim vzglavnikom, ker lahko kdo pride pa mi to vzame ven!
Pa se je zmotil in je položil torbo tako, da je bil pokrov doli obrnjen, notri je pa imel tri grahe, ki jih je na poti našel. Tiste grahe je imel s seboj, ker mu je oče pravil, naj vse, kar najde na poti, vzame s seboj pa čuva.
Zdaj je pa grofica mislila, da je neki fini dečko prišel k njim, in si je mislila, da imajo eno hčerko, to hčerko bi ta gotovo rad vzel za ženo. Pa pravi možu, grofu:
»Veš, ti, dajmo mu enega stražarja pod posteljo v njegovo sobo, da bo pazil nanj. Stražar ne sme spati, da bo videl, kaj bo delal ta mladenič, ali je res kakšen klatež ali kakšen siromak. Če bo spal trdno, potem je gotovo, da je utrujen vandrovec, ki se je ulegel, da bi spal.«
No, po tistem pa dečko res torbo vzame in si jo dene pod vzglavje pa se uleže. A kadar se je ganil, je vselej grah ven iz torbe padel. Pa tisti grah pobira pa ga nazaj v torbo daje. Pa malo leži, pa se grah ven skotali pa to je trajalo celo noč. Ni imel nobenega miru, ker je kar naprej grah dajal v torbo, ta pa je ves čas ven drsel. No, ko je že minilo pol noči, tako okrog dveh po polnoči, pa je nazadnje le zaspal. 
Zdaj pa je bila grofica radovedna, je čakala, da pride stražar ven.
»Kaj je?« pravi ona.
»Milostljiva grofica, ta dečko celo noč ni spal, šele proti jutru je malo zaspal.«
Ona pravi grofu: »Vidiš, saj sem dobro vedela! To ti je neki veliki bogataš, veliki grof, velikega grofa sin. Pa je prišel, ker je zvedel, da imamo hčer. Pa mi mu ne bomo pustili hitro naprej, ampak ga bomo še dalje preskusili, da vidimo, kdo je, potem pa si on lahko naše dekle vzame.«
Zdaj pa pride druga noč in drugi večer pa pravi grofica: 
»Čuješ, ti mladenič, glej, ostani tu pri nas, ti ni treba iti. Odpočij si, kam bi hodil!«
Res on pravi: »Dobro je. Bom pa danes ostal, če je res tako. Sem tako truden pa bom pri vas en čas, potem bom pa šel dalje.«
Zdaj pa res. Povečerjali so, pride on v svojo sobo, pa kakor se je ulegel, takoj je zaspal. Stražar ga je spet opazoval, kaj dela. Celo noč je mladenič spal, zjutraj pa grofica vpraša stražarja:
»No, kaj je?«
»Tako je spal, kot da bi ga pribil, niti enkrat se ni ganil. Tako mirno je spal, da ni niti smrčal ali da bi se mu kaj sanjalo in bi kaj govoril. Tak odličen dečko je, tako je mirno spal, kakor je treba!«
»No,« pravi grofica grofu, »vidiš, kako sem jaz dobro vedela: to ti je nekega grofa sin, samo da se noče izdati. Zadržimo ga tukaj, ne pustimo ga oditi.« 
No, dobro zdaj. Res mladenič ostane in drugo jutro, ko pozajtrkujejo, pravi grofica:
»Čuješ, ti, ti pa več nikamor ne pojdi, ampak si našo hčer za ženo vzemi pa boš srečen. Vidiš, kako lep grad imamo. Pa vem, da ti je naše dekle všeč!«
Dobro, on je že imel na jeziku, da bi vse povedal, pa jim le ni mogel povedati, da ne more ostati pri njih in si njihovo hčer za ženo vzeti, ker je on navaden berač, siromak, da njegov oče nima drugega kot eno malo, staro hišo! 
Sam Bog mu je pomagal, da tega ni povedal. Nič ni povedal, niti besede, tisto je vse zase zadržal.
Dobro, ostal je tam, hitro je dobil še lepšo sobo. 
Kmalu so tudi njo vprašali, če bi ga vzela za moža. Rekla je, da ga bo vzela, da je dober dečko. On ji je pa tudi govoril, da se bosta vzela. Hitro so razglasili zaroko, v cerkvi pa so trikrat oklicali, potem pa so pripravili lepo svatbo. Pa veliko grofov pa drugih je prišlo skupaj. Tisti grofovski sinovi so ga gledali in se spraševali:
»Od kod je prišel ta lepi mladenič, ta lepi dečko, ki si je to lepo dekle vzel?«
Niso mogli uganiti, iz katerega kraja je:
»Grofe vse poznamo, po celi državi, ta mora biti gotovo iz Rdeče dežele!«
No, zdaj res svatba mine in, kot je navada pri takšnih mladih, se hitro naveličajo. Pa stari se tudi naveličajo. Zdaj pa bi radi vedeli, kako ima on doma, kaj ima njihov zet. Zdaj pa stara mati, grofica, nekega dne pravi:
»Dobro bi bilo za vaju, če bi zdaj šla na tvoj grad. Pa tudi tvoji starši bi te gotovo radi videli.«
On pa pravi: »Dobro je, lahko greva!«
Precej je začel pakirati skupaj vse, oves za konje, hrano za njiju, pa štiri konje je napregel pa gori na kočijo je vse naložil pa svojo ženo je vzel s seboj pa sta se odpeljala.
Peljala sta se tri dni pa tri noči. Na četrti dan, ko sta se peljala in je bila že tema, pravi ona: 
»Čuješ, strašno dolgo se voziva. Kje pa je tvoj dom? Ali ga nimaš? Sva že skozi pol sveta šla, pa še nisva prišla na tvoj dom!«
On je bil v veliki težavi, ni vedel, kaj naj zdaj stori. So bili že na tem, da pridejo v en velik gozd, pa tam on stopi doli, ona je zaspala, ker je bila utrujena. Doli stopi iz kočije pa puško vzame s seboj pa se je hotel tam ustreliti. Da bi se ustrelil, zato ker ni vedel, kam naj jo pelje.
V tistem pa mu pride naproti en beloglavec pa pravi:
»Ti dečko, kaj pa hočeš storiti?«
Pravi mladenič: »Tako pa tako sem zabredel. Vzeli so me za zeta, za grofa, zdaj pa sta mi stara mati pa oča, njena starša, rekla, naj greva na moj dom. Zdaj pa nimam nikjer doma, kam naj zdaj grem, kam naj jo peljem? Zdaj sem si puško vzel, ker se hočem ustreliti.«
Beloglavec pa pravi: »Ne tako, ne! Pojdi nazaj k svoji ženi pa se usedi in nedaleč od tod najdeš en lepi, lepi grad. Samo to ti povem, to si zapomni: prej, kot se izteče leto dni, moraš oditi ven iz gradu. Zato ker, ko se grad zavrti, bo po tebi pa po tvoji ženi tudi. To si zapomni!«
Dobro, on se lepo zahvali: »Lepa hvala, ker ste tako dobri!«
Pa res, gre nazaj, na kočijo se usede pa konje požene, no, ona se zbudi, nista še daleč, ko vpraša:
»No, ali morava še daleč?«
»Vidiš, tu je zdaj ta lepi grad. Tu je najin dom.« 
Dobro, tam čaka pred vrati straža, odpre vrata pa notri v hiši je bilo vse sorte za jesti in za piti, najboljše, kar je bilo mogoče. Pa lepe postelje sta dobila, vse sobe so bile lepe. Tako je bil vesel, pa ona še bolj. 
Ona pravi: »Čuješ, tvoj grad je dosti lepši kot od mojega očeta!«
»Ja, res je zelo lep, le da je daleč!«
No, zdaj so pa dnevi minili, tedni so minili, meseci so minili, prišlo je novo leto. Samo enkrat se zavrti grad. Ej, tu je zdaj tista ura, se on spomni, kaj pa, da jaz nisem šel prej na njen dom!
Zdaj pa se grad še enkrat zavrti. On pa beži pa išče svojo ženo.
Žene pa nikjer ni bilo, ni je mogel več najti. Zdaj teče v eno sobo, v drugo sobo, v tretjo sobo. V eni najde neko momico pa ji pravi: 
»Draga moja momica, povejte mi, kje je moja žena?«
»No,« pravi ona, »sinek moj, da si me tako lepo za momico imenoval, ti povem: tvoje žene ti prej ne boš našel, preden ne spečeš dvanajst kolačev kruha. Pa tisti kruh mora biti iz takšne moke, ki je iz sedemkrat zmletega in presejanega žita pa iz tiste moke naj ti peki brž spečejo kruh, ker pride tisti beloglavec, da bo tisti kruh odgovarjal namesto tebe. Tako boš dobil nazaj svojo ženo.«
Res, on brž teče notri k pekom pa jim pove, kakšen kruh naj spečejo. Ti začnejo precej mesiti, kuriti peči in peči. Ni minilo par ur, ko je bil kruh že pečen. Še toplega ga nese on pred železna vrata in ga tam doli položi. Pa res, ko je bil tisti kruh tam, pride beloglavec pa pravi:
»Dveri, odprite se!«
Kruh pa pravi: »Ne odpremo se zato, ker mi imamo svojega gospodarja!«
Pa beloglavec ponovi: »Dveri, odprite se!«
»Ne odpremo se, ker mi imamo svojega gospodarja!«
Pa v tretje beloglavec ponovi: »Odprite se, dveri, svojemu gospodarju!«
»Ne odpremo se, ker mi imamo svojega gospodarja!«
Tedaj se je pa beloglavec zaletel v vrata tako močno, da se je čisto razdrobil.
Ta mladi grof, ta dečko, ta siromak, ta je pa šel nazaj v svoj grad pa je tam našel svojo ženo v eni sobi, vso veselo, pa on je bil tudi vesel skupaj z njo.
Pa mene sta tudi povabila, jaz sem tudi dolga leta živel tam, potem sem pa prišel nazaj v naš kraj, kjer sem zdaj.


En oče se je drugič poročil in je dobil hudo ženo. Mačeha ni mogla videti hčere od prve žene. Zmerjala jo je, kregala in delati ji je morala noč in dan. Imela je tudi ona eno hčer, ki je bila pa vsa podobna materi.
Nekega dne je poslala mačeha to siroto smukvice brat. Bilo je pa to v najhujši zimi. Sirota se je jokala, kje bo zdaj jagode dobila; mačeha ji je pa rekla: »Spravi se mi in prinesi mi jih, če ne, ne prikaži se več k hiši!« 
Nato ji je dala dva gorka krompirja iz kotla in jo je zagnala. 
Uboga sirota je hodila po eni poti in prišla je do znamenja. Tam je videla mater božjo sedem žalosti. Pokleknila je dol in molila je prav goreče k Mariji, da bi ji ona to milost pri Bogu sprosila, da bi ona zdaj jagode dobila. Vsa potolažena"		Didakta	2017.0	da	ne	18170.0	518.0	
Leposlovje	Ne domisljaj si.txt	Ne domisljaj si	Ne domišljaj si!	Igor Plohl	avtobiografska pripoved, paraplegik, življenje po nesreči	"24. junij 2008 je bil za učence OŠ Cankova zadnji šolski dan. Tega dne
smo v dvorani gasilskega doma pripravili zaključno prireditev. Ker sem
imel čas, sem Silvestri (šolski pedagoginji) pomagal pri ure­janju
dvorane in pripravi programa. Zadnjih 14 dni sem preživljal bolj ali
manj ležerno. Ker sem bil razrednik devetošolcem, ki so šolsko leto
končali prej kot drugi učenci, zdaj nisem imel večjih zadolžitev. Drugi
učitelji so zadnje dneve garali in odhajali domov pozno popoldne.
Izdelati so morali spričevala, urediti dokumentacijo, pripraviti nastope
učencev na zaključni proslavi in nasploh organizirati zadnje šolske dni.
Vsaj tako kot oni sem sam garal dobrih štirinajst dni nazaj. Bil sem
odgovoren za valeto in druge zadolžitve, ki jih je prineslo razredništvo
zaključnemu raz­redu devetletke.

Prireditev ob koncu šolskega leta je potekala bolj ali manj klasično.
Nastopali so učenci. Ravnateljica je razdelila priznanja in pohvale.
Nekaj besed je spregovoril tudi župan. Glede na velikost občine le ta
pozna praktično vse otroke. Po prireditvi smo z nekaterimi učitelji
odšli na pijačo. Kramljali smo o šoli, učencih in počitnicah. Če bi nas
kdo poslušal, bi v trenutku vedel, da gre za druščino delavcev iz
prosvete.

Sprva za popoldne nisem načrtoval nobenih dejavnosti. Nameraval sem
uživati na kolesu in v prekmurski pokrajini. Ker me je dan prej klicala
mama in mi povedala, da bodo 25. junija prekrivali stre­ho, ki jo je
razkrilo neurje, sem se odločil, da Silvestri predlagam ogled
naravoslovne učne poti v Selu kar to popoldne. Sprva sva ogled učne poti
načrtovala na praznik -- 25. junija. Kljub temu da mi je mama rekla, da
zaradi prekrivanja strehe ni treba hoditi domov, mi vest ni dala miru.
Čutil sem, da moram domov. S Silvestro sem se dogovoril, da se dobiva
popoldne pri meni v Murski Soboti in se potem z enim avtom odpeljeva do
rotunde v Selu. Mojega predloga ni bila najbolj vesela, vendar je vseeno
prišla. Nekoč kasneje si je očitala, da bi morala vztrajati pri prvem
dogovoru. Mogoče bi bilo potem vse drugače.

V Selu naju je pričakalo jasno nebo in prelepa pokrajina. Navdušeno sva
se lotila dela in načrtovala učne točke in aktivnosti za učence
naravoslovno geografskega tabora. Na OŠ Cankova imajo tradicijo, da
vsako leto po koncu pouka za nadarjene in druge uspešnejše učence
pripravijo raziskovalni tabor. Takšen tabor je velika dogodivščina za
učitelje in učence. Učitelji prevzamejo odgovornost za dejavnosti in
učence 24 ur na dan. Tabor poteka v šoli in na šolskem dvorišču ter
drugih lokacijah v Pomurju. Čez dan imajo učenci različne športne,
likovne, geografske, biološke in druge delavnice. Organizirajo jih
učitelji posameznih področij, ki poskrbijo za čim bolj aktivno delo
učencev. Zvečer poteka druženje ob taborniškem ognju, ki ga učenci
popestrijo s svojimi norčijami, učitelji pa pazimo, da ne prestopijo
meje sprejemljivega. Ob dvaindvajseti uri se učenci odpravijo spat v
šotore na šolskem dvorišču, vendar zaspijo navadno šele pozno ponoči ali
celo zgodaj zjutraj. Nadzor učiteljev in pregledi šotorov ne pripomorejo
k temu, da bi se prej odpravili k počitku. Dogodivščine čez dan in
otročarije v šotorih učence preveč okupirajo, da bi mislili na spanec.
Moja prva izkušnja s taborom je bila izjemno pozitivna, čeprav sem po
njem potreboval nekaj dni počitka predvsem zaradi fizičnih naporov.

V tem šolskem letu sva s Silvestro načrtovala geografsko delavnico na
novi učni poti v Selu. Za učence sva nameravala organizirati ak­tivnosti
ob učni poti, preko katerih bi lahko utrdili pridobljeno geo­grafsko in
naravoslovno znanje. Pred tem sva si morala pot dobro ogledati in
določiti učne točke, kjer bodo potekale aktivnosti. Ob delu, ki sva ga
dojemala kot izziv in manj kot zadolžitev, sva veselo kramljala o bolj
ali manj osebnih stvareh. V prijetnem vzdušju je potekal moj zadnji dan
v dotedanjem življenju.

Danes se spominjam skoraj vsakega koraka, ki sem ga naredil na poti.
Spomnim se rabutanja sočnih češenj v bližnjem sadovnjaku. Najinega
poležavanja v travi in uživanja sladkih sadov. Ko je nekje v daljavi
zagrmelo, sem predlagal, da nadaljujeva pot. Odšla sva skozi gozd na
drugo stran hriba, kjer sva si ogledala star še delujoč mlin.
Gospodarico sva prosila za ogled in ji pojasnila namen svojega obiska.
Dogovorili smo se za delavnico na mlinu in določili termin. Vesela, da
sva uspela urediti tudi to, sva se začela vračati proti avto­mobilu.
Nebo se je vedno bolj mračilo. Tudi grmenje se je stopnje­valo.
Silvestri sem na sredini poti predlagal bližnjico po gozdni poti, ki je
nisem poznal. Kljub temu sem bil prepričan, da bova prišla do
avtomobila, saj se znam dobro orientirati. V gozdu je postajalo vedno
temneje. Poleg nevihte, ki se je bližala, je bila za to odgovorna pozna
popoldanska ura. Stopala sva vedno hitreje. Še danes vidim drevesne
korenine, ki so naju ovirale. Bile so vsepovsod na poti. Ob nekatere sem
se zatikal in nekajkrat bi skoraj padel. Gozd je posta­jal vedno bolj
zlovešč in neprijazen. Silvestro sem vprašal, ali jo je strah. Rekla je,
da ne, ker je z mano. Tudi mene ni bilo. Me je pa v nekem trenutku
prešinila misel, da so to lahko moji zadnji koraki v življenju. Črno
misel sem pregnal z glasnim govorjenjem. Silvestri sem prigovarjal, da
bova kmalu prispela do avtomobila, čeprav ni­sem bil prepričan. Pot
skozi gozd se je zdela predolga, da bi lahko vodila do parkirišča. Ko se
je začelo na koncu poti svetlikati, sem si oddahnil. Nevihta je bila že
tik nad nama. Padati so začele prve kaplje. Veter je silovito bučal in
nekje v bližini je udarila strela. V nekaj trenutkih sva bila na varnem.
Ko sem zavil na cesto, se je ulilo kot iz škafa. Še dobro, da sva uspela
priti pravočasno, sem pomislil. Na poti domov sva se utrujena ustavila
na pici. V Murski Soboti sva se nato poslovila in odšla vsak svojo pot.

Naslednji dan sem vstal zgodaj zjutraj, da bi pravočasno prišel domov.
Po hitrem zajtrku sem zapustil stanovanje in odšel proti av­tomobilu. Na
poti me je prešinila zla misel, da je to v nekem smislu moja zadnja pot.
Navadno nimam takih slutenj. Če jih že imam, se nikoli ne uresničijo. Če
bi človek poslušal vsako svojo notranjo zlo slutnjo, verjetno ne bi
nikamor prišel. Nikoli se zaradi črne mačke, ki mi je prečkala pot,
nisem ustavil ali poiskal druge poti. Res pa je, da je prikazen sprožila
zle misli. Vraževerje ima globoke korenine in ga ni lahko premagati. Če
sem bil na poti, sem zle misli povozil z glasbo iz radia in opazovanjem
pokrajine. Tudi tokrat je bilo tako.

Med vožnjo sem opazoval pokrajino, ki se je zdela sveža in čista. Nekaj
dni prej je na območju Pomurja in Slovenskih goric div­jalo neurje, ki
je razkrilo marsikatero hišo. Ko sem se peljal proti Kamenščaku, sem
opazoval zlomljene veje dreves in blato na cesti. Pokvarilo je čistost
pokrajine. Čudil sem se lepoti in svežini narave, ki jo je prizadela
nesreča. Očitno so tudi neurja za kaj dobra, sem pomislil.

Po prihodu domov smo se zbrali na domači klopi pred hišo. Izde­lala sta
jo oče in brata. Vsak maj je bila središče dogajanja v vasi. Mama je
zadnja leta vodila šmarnice. Gre za običaj, ko se mladi zberejo na vasi,
berejo verska besedila, molijo in pojejo. V maju je pri nas vsak večer
izjemno veselo. Ta klop me vedno spominja na šmarnice, čeprav jih zadnja
leta nisem obiskoval. Do katoliške vere sem ustvaril distanco zaradi
napak, ki jih je Cerkev počela in jih še vedno počne. Pa tudi zaradi
nestrinjanja z mnogimi verskimi dog­mami oziroma »resnicami«. Kljub temu
verjamem v Boga.

Sedeč ob zajtrku in čaju ali kavi smo se dogovorili za potek pop­ravila
strehe. Jaz bom delal na strehi in lestvi. Verjetno zato, ker sem bil
najvišji z najdaljšimi rokami. David in oče bosta nosila strešnike.
Slavko jih bo podajal meni na lestvi. Ko smo začeli vstajati, nas je
mama rotila, naj pazimo, da se komu kaj ne zgodi. Ker je bila vedno zelo
zaščitniška, nas je pogosto opozarjala in svarila. Včasih je zaradi tega
delovala posesivno in panično. Skoraj malo jezen, ker že spet teži, sem
ji zabrusil, da naj neha.

Staršem pravzaprav ni razkrilo domače hiše, ampak novo hišo na mamini
domačiji. Čeprav ji pravimo nova hiša, že dolgo več ni nova. Z gradnjo
sta začela stari oče in stara mama. Pomagali so otroci. Mislim, da
predvsem stric Hanza in mama. Hiše na žalost nikoli niso dokončali. Še
danes je brez oken, ometa in os­novne infrastrukture. Le streho ima. Pa
še to je neurje razkrilo. Včasih pomislim, da je hiša prekleta, čeprav
ne verjamem v takšna čarodejstva. Vsekakor mi je dala zgodovina te hiše
misliti. Sprva je ostala nedokončana zaradi pomanjkanja denarja in volje
starega očeta. Ko je stari oče umrl, je na posestvu ostal njegov
najstarejši sin Franček. Ker je bolehal in ker stara hiša ni bila
primerna za življenje, so se moji starši odločili, da bodo dokončali
nekaj pros­torov nove hiše in mu tako omogočili preselitev. Ko smo
začeli z delom, je stric umrl. Nova hiša je tako znova ostala nova. Od
takrat se je ni nihče več dotaknil, razen ko smo morali po neurju
pop­raviti streho.

Z bratoma in očetom smo se lotili dela, kot smo se dogovorili. Ko smo ob
streho postavili lestev, sem Slavka prosil, da jo drži. Na njej sem se
vsaj z eno roko ves čas držal enega izmed klinov ali roba strehe. Vedno
sem bil previden in sem pazil, da se ne bi zgodilo kaj hudega. Verjetno
tudi zato nikoli prej v življenju nisem imel omem­be vredne poškodbe.
Nikoli si nisem zlomil noge ali zvil gležnja, čeprav sem bil pogosto na
nogah v vseh mogočih razmerah. Tudi tokrat sem mislil, da je za varnost
poskrbljeno. Lestev se je zdela sta­bilna. Ko sem se po njej vzpenjal in
spuščal, ni nič škripala, čeprav sem bil obtežen s strešniki. Dobro sem
se počutil tudi sam.

Oče in David sta vozila strešnike do lestve in naju s Slavkom oskrbovala
z njimi. Vsakič, ko sem namestil strešnik na ustrezno mesto, sem se po
lestvi vrnil po novega. Z lestve mi ni bilo treba sestopati, saj mi je
strešnike s tal podajal kar Slavko. Lestev je tako trdno prijel znova
šele takrat, ko sem se povzpel v višave. Delo je dobro napredovalo.
Pomislil sem, da bomo tudi tokrat hitro končali s popravilom. Na žalost
se je že večkrat zgodilo, da je neurje vsaj enkrat na leto razkrilo
kakšen del te strehe. Nikoli si nismo vzeli dovolj časa, da bi strešnike
na streho dodatno fiksirali in tako vetru onemogočili, da jih meče s
strehe. Slavku sem dejal, da si enkrat vendarle moramo vzeti dovolj časa
in strešnike pritrditi za vselej.

Večino dela na novi hiši smo že opravili, samo še nekaj strešnikov je
bilo potrebno zamenjati. Vesel, da bomo s tem delom strehe kmalu
končali, sem se samozavestno povzpel do vrha lestve. Potem se je zgodilo
kakor strela z jasnega. V delčku sekunde mi je zmanjkalo tal pod nogami.
Vrglo me je nazaj. Kakor da bi me neka nevi­dna sila iznad strehe
sunkovito potisnila stran od lestve. Zgodilo se je prehitro, da bi lahko
poiskal oporo, oprijemališče. Preplavila sta me silovita občutka nemoči
in groze, ki ju je kmalu zatem prekrila globoka tema. Padel sem dobre
tri metre globoko. Na trda tla, pravzaprav s travo poraščeno dovozno
pot.

***Nova hiša -- mesto usodne nesreče***

Ne vem točno, kako dolgo sem ležal v nezavesti. Zbudil me je Slavko, ki
mi je močil čelo. Ko sem prišel k sebi, sem hotel vstati, a ni šlo. Z
rokami sem potipal noge, a dokler nisem pogledal, ni­sem vedel, česa se
dotikam. Takrat me je zagrabila panika. Začel sem kričati, da ne čutim
nog, da ne bom nikoli več hodil. Brat me je šokiran miril. Prigovarjal
mi je, da bo vse dobro, da bom zago­tovo še hodil in da se naj umirim.
Povedal mi je, da so poklicali reševalce, ki bodo kmalu prišli. Čez
nekaj trenutkov sem res zaslišal sireno rešilca, ki se je vedno glasneje
bližala. Ustavili so v neposredni bližini. Od glasov, ki so se bližali,
nisem nikogar prepoznal. Doga­janja okrog sebe nisem gledal. Verjetno
zaradi pretresa možganov in poškodbe glave tega nisem bil sposoben.
Glasovi so se zdeli uskla­jeni in odločni. V nekaj minutah so me
imobilizirali in me prestavi­li na nosila. Od takrat naprej se dogajanja
v reševalnem vozilu do bolnišnice na Ptuju ne spomnim. Kljub temu da ne
vem, kaj se je z mano dogajalo v reševalnem vozilu, so mi v zelo
neprijetnem spominu ostale sanje, ki sem jih sanjal na poti do Ptuja.
Navadno se sanj ne spomnim. Misel na te pa me še danes navda z grozo. V
sanjah sem bil delček v ogromnem stroju. Sestavljalo ga je veliko
zobatih kolesc, ki so se nenehno vrtela. Bila so oranžno rdeče barve.
Ka­kor da bi žarela zaradi zelo visoke vročine, ki je nisem čutil.
Vrtenje kolesc ni bilo enakomerno. Ves čas so se zaganjala kakor
podivjan pes. Pri tem je nastajal grozen zvok, ki mi je paral misli in
drobovje. Zdelo se mi je, da me trga na koščke. Spominjal je na tek
kolesarske verige, le da je bil mnogo glasnejši in parajoč kot
zavijajoča gasilska sirena. V tem stroju sem bil majhen, nepomemben in
na popolno nemilost prepuščen usodi. Strašna zobata kolesa so se
zaganjala, tr­gala in uničevala. Pred njimi ni bilo rešitve. Zdelo se mi
je, da slišim, kako nekdo daleč stran kliče moje ime, vendar se na klice
nisem mo­gel odzvati. Moj um in telo sta bila popolnoma nemočna. Padal
sem vedno globlje v stroj. Kolesa so me telesno in duševno parala na
pra­faktorje. Zdelo se je, da ne bodo nikoli odnehala. Vsa moja bit je
bila prepuščena volji tega stroja. Biti v njem je bilo peklensko. Nobene
možnosti pobega, nobene možnosti normalnega razmišljanja, nore psihične
muke in občutek totalne nemoči. V nekem trenutku sem pomislil, da sem
umrl in da sem gotovo v peklu. Ni mi bilo jasno, kako sem si zaslužil
pekel.

Ko so me na Ptuju prebudili iz nezavesti in teh groznih sanj, sem si
neznansko oddahnil. Zdelo se mi je, da se je peklensko trpljenje
končalo. Nič na Zemlji ne more biti tako grozno kot pekel, ki sem ga
pravkar doživel, sem pomislil.

Zbudil sem se v nekem prostoru, ki se mi je zdel močno bel. Oči nisem
mogel odpreti. Mislim, da sem bil od šoka in prvih zdravil (injekcij)
preveč zadet. K meni je pristopil zdravnik. Povedal mi je, da sem bil na
slikanju in da je poškodba zelo huda. Vprašal sem ga, ali bom še lahko
hodil. Po trenutku tišine je ponovil, da je poškodba zelo huda. Povedal
mi je, da me bodo kmalu odpeljali na operacijo v Maribor. Ker takrat ni
bilo na voljo rešilca, sem bil prisiljen čakati na prevoz. Zdravnik se
je večkrat vračal k meni in preverjal stanje. V nekem trenutku me je
vprašal, ali imam že od rojstva samo eno ledvico. Zmedeno sem odgovoril,
da ne vem. Pojasnil mi je, da je slikanje notranjih organov pokazalo
zgolj eno ledvico, ki je povečana, saj opravlja delo dveh. Očitno sem se
rodil brez druge ledvice in tega sploh nisem vedel.

V nekem trenutku je k meni pristopil gospod, ki se je predstavil kot
policist. Zaslišal me je z nekaj osnovnimi vprašanji. Verjetno je
preverjal, ali sem dovolj priseben za izjavo o nesreči. Povedal sem mu,
da je v mojem primeru šlo za nesrečo, saj se je na lestvi zlomil klin.
Na vprašanje, ali me je kdo potisnil s strehe ali kako drugače ogrožal,
sem jasno odgovoril, da ne. Po nekaj minutah se je poslovil in mi
zaželel vse dobro. Po njegovem odhodu sta k meni prišla oče in brat.
Vem, da sta me tolažila, vendar se pogovora z njima ne spominjam.
Verjetno sem znova padel v nezavest.

Po menda dolgotrajnem čakanju je k meni znova pristopil zdravnik in mi
povedal, da je rešilec končno na voljo. V Mariboru bi me naj že čakal
kirurg z ekipo. Po premestitvi v reševalno vozilo sem znova zaslišal
sirene in začutil, da se premikamo z izjemno hitrostjo. Na nosilih me je
rahlo premetavalo, kar za poškodovano hrbtenico go­tovo ni bilo
najbolje. Spremljevalec mi je ves čas vožnje prigovarjal in me bodril.
Verjetno je poskušal preprečiti, da bi spet padel v nezavest.

Ko smo prispeli v mariborski klinični center, so me pozdravile pri­jazne
sestre. V zelo lepem spominu so mi ostale besede sestre, ki mi je na
nekem dolgem belem hodniku zaželela veliko sreče. Od takrat naprej se ne
spomnim ničesar več.

***Ena izmed rentgenskih slik***

Operacija je trajala več kot šest ur in je bila menda zelo zahtevna.
Vretence TH12 je bilo zdrobljeno. Vretence L1, tik pod njim, je bilo
zlomljeno. Hrbtenjača je bila močno poškodovana; razcefrana in zmečkana.
Vanjo so se ob zdrobitvi in zlomu vretenc zapičili kosi ko­sti, ki jih
je moral kirurg odstraniti. Kirurg, dr. Krajnc, je stabiliziral
hrbtenico na poškodovanem delu z več kovinskimi ploščicami. Nji­hove
natančne dolžine ne poznam. Na RTG slikah so se mi zdele zelo velike. Ko
sem opazil še dolge vijake, sem zdravnika vprašal, ali je slika močno
povečana. Odgovoril mi je, da je slika v naravni velikosti. Šokiran sem
umolknil.

Iz narkoze sem se zbudil naslednji dan ponoči na oddelku za in­tenzivno
nego. Občutil sem strašno žejo. Še nikoli prej v življenju nisem bil
tako žejen. Moje ustnice so bile razpokane in pekoče. Ses­tre sem prosil
za požirek vode. Povedale so mi, da mi je ne smejo dati. Dobil sem le
mokro krpico, s katero so mi navlažile ustnice in usta. Pomagalo je za
nekaj minut. Ko je postala žeja zopet neznosna, sem spet prosil vode.
Sestre so mi dopovedovale, da ne smem užiti tekočine, ker bom bruhal,
vendar ni veliko pomagalo. Mislim, da sem težil sto na uro. Sestre se
niso dale. Dajale so mi vlažne krpice, ki pa sem jih posesal, tekočino
pa spil. Kmalu mi je začelo obračati želodec. Že prej mi je bilo slabo,
vendar mi ni šlo na bruhanje. Po nekaj požirkih mi je obrnilo želodec.
Silovito sem bruhal. Zdelo se mi je, da sem poleg vode izbruhal še
polovico notranjih organov. Bilo je grozno.

Zjutraj se je na viziti oglasil kirurg, ki me je operiral. Z njim je
bilo še nekaj medicinskih sester in drugih zdravnikov. Prosil me je, da
naj dvignem roke in jih premikam. Ni mi bilo jasno, zakaj preverja roke,
če so bile prizadete predvsem noge in spodnji del telesa. Ve­liko
kasneje mi je ena od sester povedala, da je glede na poškodbo hrbtenjače
kirurg pomislil celo na tetraplegijo (nezmožnost premi­kanja vseh
okončin). Roke mi na srečo niso povzročale težav. Ko sem želel
premakniti noge, ni šlo. Nižje od popka nisem čutil popolno­ma ničesar.
Zdravnik je opravil nekaj testov, ki so pokazali paralizo spodnjega dela
telesa. Po pregledu sem ga vprašal, kako je operacija uspela. Povedal mi
je, da je bila uspešna, vendar bodo ostale trajne posledice. Njegova
izjava me je presunila. Pa ja ne misli, da ne bom več hodil, sem se
vprašal. V tistem trenutku sem želel nemudoma odgovor na to vprašanje.
Skoraj jezno sem mu dejal, da mi naj naravnost v obraz pove, kakšne so
možnosti, da bom še kdaj hodil. Rekel je, da teh možnosti ni. V moji
glavi je v trenutku nastala praznina. To ne more biti res. To ne more
biti res, sem kar naprej ponavljal. Zdravnikov stavek je kljub temu
rezal vame z vso močjo in ostrino. Njegove besede so bile kot gorski
odmev, ki se ga ne da preglasiti.

**Najhujši dnevi **

Ko je odmev zdravnikovih besed čez nekaj časa vendarle izgubil svojo
udarno moč, se je svet okrog mene zožil in zmanjšal. Zaradi zdravnikove
izjave je začelo razpadati vse okrog mene. Moj svet se je podiral. Na
oči mi je padel mrak. Po prvem šoku sem se zbral in z vso silo misli
udaril nasproti. Nisem mu verjel. Kako lahko reče kaj takega, sem se
spraševal? Kdo si misli, da je? Jaz vendar vem, da bom še hodil.
Nepredstavljivo je, da ne bi bilo tako. Na žalost so me noge, ki so se
me držale kot mrtev kos mesa, nenehno opozarjale, da ima prav. Bolj kot
sem jih tipal in poskušal premikati, bolj mi je bilo jasno, da je vse
res.

Ko so k meni prišli starši, sem takoj ugotovil, da so psihično sesuti.
Oba sta se pretvarjala, da jima ni neznosno hudo, vendar travme nista
mogla skriti. Predvsem mama mi je prigovarjala, da bo še vse dobro. Oče
je brez besed in solznih oči nemočno stal ob postelji, mama pa je kar
govorila in govorila. Mislim, da je bila v šoku. Malo preden sta prišla
k meni, jima je zdravnik povedal tisto, kar je meni zjutraj. Mame nisem
mogel poslušati. Povedati ji pa tega tudi nisem mogel. Želel sem si, da
čim prej odideta, saj mi je bilo samo še huje. Pred očmi se mi je
meglilo, v glavi mi je divjal vihar. Ne spomnim se, kako in kdaj sta
odšla. Moja glava je postala polna neurejenih misli. Bilo je, kakor da
bi se z dušo potopil v temne globine sveta. Telo ni zmoglo psihičnega
pritiska in je možgane zasulo z blokadami. Bil sem kot zadet. Odtujen od
dogajanja. Noge, roke in glava niso več pripadale meni. Postale so tujek
lastni duši.

Ko mi je drugi dan po operaciji sestra povedala, da bi k meni rada
prišla Silvestra, sem se obiska iskreno razveselil. Dovolil sem ji, da
pride, vendar pogleda nanjo nisem zdržal. Ko sem jo videl, sem začel
jecljati, da naj gre. Ker je prišla bližje, sem začel kričati: »Idi,
idi, idi ...« Mahal sem proti njej in ji kazal, da naj izgine. Začela je
silovito jokati, se obrnila in odšla. Tudi mene je zgrabil paničen jok.
Pred očmi se mi je odprlo brezno, ki me je požiralo vase. Sil­vestra me
je s svojim obiskom prebudila v kruto realnost. Želel sem si, da me
prebudi iz sanj. Upal sem, da bo prišla in mi rekla: »Dajmo. Vstani in
greva pripravljat program za tabor.« Namesto tega je prišla s solznimi
očmi. Njene solze so bile kot kapljice li­mone, ki razbistrijo rumenkast
čaj. Z njenim prihodom sem v tre­nutku pristal na betonskih tleh
realnosti in se razbil na prafaktorje. Od groze sem v sebi silovito
zakričal. Začel sem histerično jokati. Sestra me je poskušala pomiriti,
vendar ni zmogla. Povedal sem ji, da ne želim videti nikogar več. Več
dni tako nisem k sebi spre­jel nikogar. Rana je bila prevelika, preveč
sveža. Obiski so nanjo delovali kot sol, ki jo poglablja in razžira. Za
mojo psiho je bilo to odločno preveč. Na intenzivni negi sem dobival
močne anal­getike in druge tablete. Bolečin v hrbtenici nisem čutil.
Zanimivo je, da so me začele boleti noge. Sprva mi je to dalo upanje,
saj sem mislil, da se v noge vrača zaznava oziroma senzibiliteta.
Zdravni­ki so mi pojasnili, da gre za nevropatske bolečine, ki ne
izvirajo iz nog, ampak iz poškodovanega dela hrbtenjače. Tako sicer res
čutim bolečine v nogah, vendar jih ne povzročajo noge. Njihovim besedam
nisem verjel. Kako lahko rečejo, da me noge ne bolijo, če jasno čutim
bolečine v njih?

Kmalu po operaciji me je obiskala zdravnica urologinja. Names­titi mi je
morala cistofiks. Zaradi hromosti pod nivojem poškodbe je bila prizadeta
sposobnost odvajanja urina in blata. Urin zaradi zakrčenosti mišice, ki
zapira mehur, ni odtekal. Mišice zaradi poškodbe hrbtenjače nisem mogel
nadzirati. Polnega mehurja ni­sem čutil. Urin v njem je zastajal in
potrebno je bilo najti možnost samodejnega odvajanja vode. V nasprotnem
primeru bi lahko prišlo do odpovedi ledvice. Urologinja mi je skozi
trebuh, neposredno v mehur, napeljala posebno cevko. Skozi njo mi je
urin odtekal v posebno zbiralno vrečko, ki so jo praznile sestre.
Kasneje sem izve­del, da gre za cistofiks. Poseg ni bil boleč. Odvajanje
urina je do moje preselitve v Sočo potekalo na tak način. Kar nekajkrat
se je zgodilo, da se je cevka ponoči izpulila iz nastavka, ki je
prihajal neposredno iz mehurja. Tako je urin odtekal na posteljo, kjer
je premočil vso posteljnino. Ko me je začelo tresti od mraza, sem
najprej pomislil, da gre za uroinfekt. Šele ko sem odmaknil odejo, sem
ugotovil, da je vzrok drugje. Poklical sem sestro ali medicinskega
tehnika, ki je zamenjal posteljnino in me preoblekel.

Svoj prvi uroinfekt sem doživel kmalu po operaciji. Zvečer me je začelo
močno zebsti. Prosil sem za dodatne odeje, vendar niso pomagale.
Termometer je pokazal pravi vzrok. Imel sem skoraj 40° C vročine.
Povedali so mi, da gre zelo verjetno za vnetje mehur­ja (uroinfekt).
Mislim, da mi je sestra na zahtevo zdravnika dala močne antibiotike.
Sprva tablete niso prijele. Do desetih zvečer se je vročina še
stopnjevala. Tresenje je dobilo neslutene dimenzije. Česa takega še v
življenju nisem doživel. Tudi vedel nisem, da je sploh mogoče. Roke so
se mi tresle, kot da bi držal teptalni stroj za utrjevanje tal. Najbolj
grozno je bilo tresenje ust in šklepetanje z zobmi. Telo je bilo v
trzajočem šoku, ki se ga ni dalo ustaviti. Od vročine je čisto ponorelo.
Ker so jo morali na vsak način zbiti, so se lotili ekstremnih akcij.
Eden od medicinskih bratov je prinesel vrečke z ledom, ki mi jih je
namestil po skoraj vsem telesu. Bolečin v ledvicah ali mehurju nisem
čutil. Kljub temu je bila izkušnja z ekstremno vročino in tresenjem zelo
neprijetna. V nekem trenutku sem mislil, da bom umrl. Ko sem veliko
kasneje bral zgodovino paraplegije, sem ugotovil, da je pred drugo
svetovno vojno večina paraplegikov nekaj dni po poškodbi hrbtenjače
umrla zaradi pos­ledic uroinfekta. Šele iznajdba antibiotikov in
modernih operacij ter ustrezna nega takoj po poškodbi sta omogočila, da
danes ve­lika večina paraplegikov preživi poškodbo hrbtenjače. Na srečo
je medicina v zadnjih desetletjih izjemno napredovala. Zaradi tega se
podaljšuje življenjska doba paraplegikov in tetraplegikov, prav tako pa
lahko danes ljudje preživijo poškodbe in bolezni, ki jih v preteklosti
zagotovo ne bi. Na intenzivni negi sem sprva ležal ob starejšem gospodu,
ki se ni zavedal sveta okrog sebe. Sestra mi je povedala, da je
tetraplegik. Poškodoval naj bi se na kmetiji ob spravilu lesa. Gospod je
ležal priklopljen na številne aparate, ki so se občasno oglasili z
glasnim piskanjem. Nadzirali so njegove vitalne funkcije. Videl sem, da
je bil eden namenjen spremljanju srca, drugi za dihanje itd. Ko se je
katera izmed naprav oglasila, je prišla sestra, ki je preverila stanje.
V nekem trenutku se je gospodu dihanje skoraj popolnoma ustavilo.
Oglasil se je aparat, ki je predramil spečo sestro. Le ta je malo
kasneje poklicala zdravnika, ki je gospodu na usta namestil napravo za
dihanje. Ker se stanje ni izboljšalo, so ga preselili v reanimacijsko
sobo. Naslednji dan sem eno izmed sester vprašal, kako je z mojim bivšim
sosedom. Odgovora nisem dobil oziroma je bil nejasen. Postalo mi je
jasno, da je umrl. V tistem trenutku sem si tudi sam želel, da bi umrl.
Vsega bi bilo v trenutku konec. Sosed, ki so ga odpeljali na oživljanje,
se mogoče sploh ni zavedal, da umira. Kar naenkrat ga ni bilo več. Tako
bi si želel umreti tudi sam.

Čez dan so me morile misli, ki so v kali zatrle vsako najmanjšo vol­jo
do življenja. Razmišljal sem o tem kaj vse sem v življenju izgubil.
Nikoli več ne bom hodil. Že to samo po sebi je dovolj grozno, vendar so
še hujše stvari. Nikoli več ne bom šel normalno na stranišče. Za
odvajanje blata bom potreboval svečke. Za odvajanje urina urinski
kateter. Spolnosti je za vedno konec. Pozabi na ljubezen. Pozabi na
službo. Nikoli več ne bom čutil svojega lastnega telesa. Noge bodo na
meni visele kot tujek, ki bo zgolj v napoto. Vse življenje me bodo
spremljale težave zaradi zapletov z odvajanjem, preležanine, bolečine in
občutek nemoči. Vse to pomeni na drugi strani odvis­nost od drugih.
Zdelo se mi je, da sem kakor poškodovana žival, ki bi jo bilo najbolje
ustreliti. Zakaj mora človek trpeti takšne psihične in fizične bolečine?
Do živali, ki trpijo, smo usmiljeni. Zanje evtana­zijo dopuščamo. Zakaj
morajo nekateri ljudje leta in leta priklen­jeni na posteljo trpeti,
ležati v lastnih iztrebkih in čakati na smrt? Kakšno je to življenje?
Kaj se sploh kdo zaveda, kaj pomeni živeti kot paraplegik ali celo
tetraplegik? Ljudje pojma nimajo. Bedaki! Svet, v katerem živimo, se mi
je občasno zagnusil do zadnjega atoma. Če bi lahko, bi izbruhal vse
življenje v sebi in končal svoj bedni obstoj.

V svojem življenju sem neizmerno ljubil svobodo in neodvisnost. Zdaj, ko
sem ju komaj okusil, mi je bilo to odvzeto na najbolj krut način. Če sem
si v svetlih trenutkih še lahko predstavljal, da bom mogoče nekoč
vendarle lahko delal, niti slučajno nisem pomislil, da bi lahko skrbel
sam zase. V navalu sovraštva in jeze sem se odločil, da bom vse, česar
več ne bom mogel uporabljati, prodal. Ko bom prišel domov, ne želim
videti svojega avtomobila, kolesa, planinskih čevljev in palic ter vsega
drugega, kar me je spominjalo na hojo.

***Pred nesrečo v gorah ***

Moja duša ni bila sposobna gledati tistega, kar jo je pred nesrečo
razveseljevalo. Od jeze in žalosti sem popolnoma obupal. Pogledi, celo
misli so bolele. Vsak dan znova sem razmišljal, kaj vse se je zame
spremenilo v delčku sekunde. Skozi okno sem gledal proti Pohorju, ki ga
je prekrival smrekov gozd. Pogled nanj mi je paral srce. Nikoli več
teka, nikoli več kolesa, nič več planin, konec potovanj, terenskega
dela, pohajkovanja in raziskovanja \... To je bilo moje življenje pred
usodnim padcem. Ko sem delal na OŠ Cankova, sem vsak prosti vikend s
kolesom ali peš raziskoval Pomurje in Goričko. Še posebej me je
navduševala pokrajina tik ob Muri. Ne samo enkrat sem se prebijal po
zaraščenih mrtvicah in iskal nedotaknjene kotičke. Edino narava je
sposobna ustvariti popolno pokrajino. V nedotaknjenem gozdu je vse na
svojem mestu. Vsak list, vsak zlomljen kos drevesne veje, rastlina ali
žival je tam, ker ji tako narekujejo naravni zakoni. Takšna podoba
pokrajine nosi v sebi toliko lepote, da je ni mogoče opisati. Smisel
mojega potepanja po naravi kot hodečega bitja je bilo iskanje prav te
lepote. Zaradi tega sem bil vedno v gibanju. Ves čas na nogah. Ko sem
potoval po Srednji Evropi, sem Prago, Bratislavo, Budimpešto, Varšavo in
druga večja mesta prehodil. Zelo redko sem se posluževal podzemne ali
drugih oblik javnega prevoza. Edino tako sem lahko začutil utrip
mestnega življenja in ga dojel v vseh njegovih razsežnostih. Toda mesta
me nikoli niso tako navdušila kot stvaritve narave. Na površje spominov
se je prebil eden najlepših tre­nutkov v mojem življenju. Na potovanju
po Turčiji sva s prijateljico Tino obiskala Kapadokijo. Tam sem si peš
ogledal enega najlepših rečnih kanjonov, kar sem jih kadarkoli videl. V
njem sem začutil moč narave in popolnost njenih zakonov. Očaran sem
ostal brez besed. Če obstaja Bog, potem ima takšna svetišča.

Ko sem obujal spomine, preklinjal usodo in iz dneva v dan obu­paval, me
je vedno bolj bolela glava. Približno tri tedne je bilo neznosno.
Dobival sem tablete, ki mi niso veliko pomagale. Po mnenju zdravnika so
bile bolečine posledica pretresa možganov. Ko sem padel, sem si razbil
arkado. Istočasno sem doživel pretres možganov. Na glavi sem po
operaciji začutil oteklino nad očesom in nekaj šivov, vendar je bila
poškodba očitno tudi notranja. Prepričan sem, da me glava ni bolela le
zaradi poškodb, ampak tudi zaradi psihičnih muk.

Po prvih nekaj dneh hudih psihičnih in fizičnih muk sem posta­jal vedno
bolj otopel. Sovraštvo do sveta, preklinjanje usode in jeza na vse, kar
me je spominjalo na hojo, je zamenjala filozofija vseeno mi je. Zdelo se
mi je, da sem ravnodušen do tega, kako bom živel v bodoče. Vseeno mi je
postalo za družino, sorodnike in prijatelje. Vseeno mi je bilo tudi
zase. Verjetno so mi dajali pomirjevala, saj sem moral vsak dan pojesti
kup tablet. Z nikomer se mi ni dalo uk­varjati. Bil sem kot polž, ki se
zapre v svojo hišico. Tam sem nameraval ostati za vedno ... Na srečo mi
okoliščine na intenzivni negi tega niso pustile.

Na oddelku intenzivne nege sem po tistem, ko so odpeljali gospoda
tetraplegika v reanimacijo, ležal ob dementni in bolj ali manj
nepokretni gospe. Njen največji problem je bil pomanjkanje volje do
življenja in jamranje. Njeno jamranje in čudno oglašanje je bilo problem
že čez dan, ponoči pa je postalo neznosno. V njeni nepo­sredni bližini
se skoraj ni dalo spati. Ob njej mi je bilo še slabše kot ob prejšnjem
pacientu. Nekega dne me je sestra Mateja vprašala, ali me gospa moti.
Povedal sem ji, da ponoči zelo slabo spim. Še isti dan so me preselili
na drugo stran intenzivne nege, kjer je bilo več miru. Gospo sem ponoči
še slišal, vendar to ni bilo več tako moteče kot prej. Jamranje se je
kljub temu nadaljevalo. Čez dan sem pogosto poslušal samopomilovanje
nekega moškega, ki je imel poškodovano roko. Čeprav so bile njegove
poškodbe v primerjavi z mojimi ne­primerno lažje, je jamral kakor otrok,
ki išče mamino pozornost. Čeprav mi je šel iz dneva v dan bolj na živce,
se z njim nisem spuščal v debate. Zdelo se mi je, da nima smisla.
Njegove sposobnosti em­patije niso bile dovolj razvite, da bi opazil
ljudi okrog sebe, ki so bili mnogo huje poškodovani. Sestre in
medicinski tehniki na in­tenzivni negi so bili večinoma prijazni in
ustrežljivi. Motila me je le ena. Starejša medicinska sestra, tik pred
upokojitvijo. Svojega dela je bila tako sita, da je to kazala na vsakem
koraku. Zdelo si mi je, da je do pacientov odrezava in osorna. Ko je
dežurala, je nisem ničesar prosil, saj sem vedel, da ji to ne bo všeč.
Nekoč je zvečer prišla na delo k nam na intenzivni oddelek. Še preden je
dobro vstopila, je zgrabila kartonček z naslonom z moje postelje in ga
silovito vrgla po tleh. Kovinski naslon je pri pristanku močno
zažvenketal in vse prebudil. Prestrašeno sem jo pogledal, ko je začela s
preklinjanjem. Očitno je bilo, da ji ni za delo na intenzivni. Mogoče je
imela tik pred tem konflikt z zdravnikom ali drugo sestro. Presenečen
nad lastnim pogumom sem jo prekinil s stavkom, da Bog res nima nič s
tem, da mora ona delati. Z mano se je spustila v besedni dvoboj, ki se
ga več ne spomnim. Na srečo je bil rezultat zame ugoden. Po nekaj
minu­tah se je umirila in preostanek noči se je zdelo, da je najbolj
prijetna sestra v celi bolnici.

Na intenzivni negi sem spoznal tudi gospoda Paradiža. Z njim sem kasneje
v Soči postal pravi prijatelj. Gospod Paradiž je ležal na intenzivni
negi zaradi poškodbe vratnega dela hrbtenice. Zdravnik, ki ga je
operiral, je postavil diagnozo tetraplegije. Ko sem opazoval njega, ki
je popolnoma nemočno ležal, sem postajal iz dneva v dan bolj hvaležen za
vse tisto, kar mi je ostalo neprizadeto. Kljub hudi poškodbi sem še
vedno lahko premikal roke. Lahko sem sam jedel. Če me je kjerkoli
srbelo, sem se lahko popraskal. Gospod Paradiž tega ni mogel. Njegovo
telo se je zdelo mrtvo. Samo premikajoča glava in oči so izdajale, da še
živi. Ob pogledu nanj sem čutil potre­bo, da bi kričal na ves svet. Na
žalost iz mojih ust ni prišel niti pisk. Na začetku si še govoriti nisem
upal z njim. Zbrati sem moral kar nekaj poguma za prvih nekaj besed.
Čeprav mi je bilo izjemno hudo, tega nisem pokazal. Poskušal sem ga
kratkočasiti in spraviti v boljšo voljo. Bolj kot mene se je vsak dan
razveselil obiska. K njemu je pri­hajala žena, ki je zanj požrtvovalno
skrbela. Občudoval sem njeno nesebično predajanje hudo poškodovanemu
možu. Ob pogledu nanju sem razmišljal, kako pomembno je, da imaš v
življenju ne­koga, ki ti stoji ob strani. Spoznal pa sem tudi, da bi
lahko bil sam na njegovem mestu. Gospod Paradiž je ležal na moji levi
pri oknu. Na desni je ležal mlad fant Uroš. Njegovi starši so mi
povedali, da je imel prometno nesrečo, ko je kolesaril. Pri padcu si je
hudo poškodoval glavo in hrbtenico, ki je bila počena na dveh ali treh
mestih. Kirurg, ki ga je operiral, je postavil zelo kruto diagnozo.
Predvideval je, da bo Uroš ostal za vedno priklenjen na posteljo in da
bo verjetno le še vegeti­ral. Njegovi starši so prihajali k njemu
psihično sesuti. Še posebno mama je bila hudo prizadeta. Prihajala je
vsak dan. Redno ga je ma­sirala, negovala in mu prigovarjala, da bo še
vse dobro. Sprva je bil priklopljen na aparat, ki mu je pomagal dihati.
Kasneje so mu ga odstranili, vendar so mu morali dihalne poti redno
čistiti oziroma aspirirati. Nameščene cevke si je večkrat sam odstranil,
ker so mu verjetno povzročale bolečine ali nelagodje. Mogoče si je celo
želel, da bi nehal dihati in tako za vedno zaspal. Vsak dan sem opazoval
njegov boj in postajal vedno bolj prepričan, da se je zdravnik zmotil.
Uroš ne bo vegetiral. »Uroš bo še enkrat hodil!« sem neko popol­dne
dejal njegovi mami, ki me je bolj ali manj nejeverno pogledala. Povedal
sem ji, da se je Uroš dan prej odzval na moj klic in prigo­varjanje. Ko
sem ga vprašal, kako se počuti, me je pogledal in nje­gove oči so
izdajale, da grozno. Iz njegovih ust se je zaslišalo čudno hropenje.
Govoriti ni mogel. Poleg tega, da se je odzval na moj klic, sem opazil,
da premika levo nogo. Ker nisem bil prepričan, da so njegovi gibi hoteni
(lahko bi bili krči), sem mu rekel, naj premakne eno izmed nog. Oči je
obrnil proti njim in leva se je premaknila. Takrat sem vedel, da ni
popolnoma paraliziran. Hrbtenica očitno ni bila prehudo poškodovana. Ker
me je razumel, saj je na moje prigovarjanje razumsko odreagiral, sem
vedel, da se vsega okrog sebe zaveda, vendar svetu ne more povedati, kaj
doživlja. Poškodba možganov mu je vzela sposobnost govora in hoje.
Nadzirati ni mo­gel funkcij odvajanja vode in blata ter na začetku
dihanja. Počasi se je njegovo stanje izboljševalo. Skoraj vsak dan ob
obiskih sem Uroševim staršem pripovedoval o njegovem napredku. Mislim,
da mi sprva niso verjeli. Minimalen napredek sem opazil tudi pri sebi.
Nekaj dni po poškodbi, v obdobju, ko sem zavračal obiske, sem se
nenamerno močno potegnil za dlako na levem stegnu noge in začutil topo
bolečino. Nejeveren sem poskusil še enkrat na istem mestu. Odgovor
telesa je bil enak. Novosti sem se neizmerno razveselil. Ves dan sem se
nato sunkovito vlekel za dlako na nogah in pod pasom. Razen relativno
majhnega območja na levem stegnu drugega nisem čutil. Zdravniku sem
naslednji dan na viziti veselo razlagal, kaj se mi je zgodilo. Ker ni
pokazal zanimanja za tovrstne spremembe, sklepam, da mi ni verjel.
Približno teden dni po poškodbi se mi je zdelo, da čutim ves zgornji del
stegna leve noge. Ne na dotik, am­pak ob vlečenju dlak. Kirurgu, ki me
je operiral, sem vsaj trikrat težil, da na levi nogi čutim območje do
kolena. Šele četrtič se me je naveličal in preveril spremembe. Iz žepa
je vzel pisalo in mi ukazal, da zaprem oči. Ko se je s pisalom dotikal
desne noge, nisem čutil ničesar. Šele ko je pisalo pritisnil na stegno
leve, sem trznil in povedal, da čutim dotik. Pisalo je umaknil in
poskusil znova malo stran. Tudi takrat sem komaj zaznavno začutil dotik
in veselo poročal. Ki­rurg je presenečeno ugotovil, da se mi je
senzibiliteta delno vrnila do kolena leve noge.

Njegov edini komentar je bil: »Super, super ... Ne bi si mislil ...«

Teh nekaj kratkih besed je bilo dovolj za močan žarek upanja. Brez njih
verjetno še kar nekaj časa ne bi bil sposoben sprejemati obiskov. Če
prej nisem zmogel videti nikogar, sem zdaj komaj čakal, da ne­komu povem
veselo novico.

**S prijatelji je vse lažje **

Po največji krizi, ko sem zavračal obiske, so začeli k meni redno
prihajati domači, sorodniki in prijatelji. Praktično vsak dan mojega
bivanja v mariborski bolnišnici sta k meni prišla botra Metka in bo­ter
Dušan. Mislim, da sem veselo novico o napredku najprej povedal prav
njima. Nanjo sta reagirala točno tako, kot sem si želel. V njej sta
videla žarek upanja, da bo nekoč še vse dobro. Optimizem, ki sta mi ga
pomagala krepiti, je bil največje darilo, ki sta mi ga lahko v tistem
trenutku dala. Njuni obiski so bili balzam za moje ranjeno telo in
psiho. Botri je v očeh pisalo, da ji je izjemno hudo, vendar me to ni
motilo. Kljub svoji bolečini je našla prave besede, ki so lajšale mojo.
Znala me je motivirati, da sem razmišljal pozitivno. Večinoma sem se
strinjal z njenim mnenjem in ugotavljal, da je zelo čustveno
inteligentna. Boter mi je pogosto pomagal pri opravilih, ki jih sam
nisem zmogel. Prilagodil je višino postelje, pospravil predalnik ob
njej, poravnal posteljnino ... Proti koncu bivanja v bolnišnici sem
skoraj vsak dan komaj čakal, da prideta. Čez dan se je večkrat na­bralo
kakšno majhno opravilo, ki je čakalo nanju. Ker sem vedel, da bosta
prišla, nisem težil sestram. Marsikateri dan je bil zaradi njiju lažji.
Obiske prijateljev, sorodnikov in domačih sem začel beležiti v dnevnik.
Vanj sem zapisoval tudi druge pomembne dogodke. Dnev­no me je v
povprečju obiskalo od osem do deset ljudi. Vseh sem bil vesel. Nekatere
sem pričakoval, drugi so me s svojim obiskom presenetili. Nekajkrat me
je obiskal prof. Žiberna z oddelka za geo­grafijo Pedagoške fakultete.
Pri njem sem diplomiral. Njegove be­sede mi še danes odmevajo v ušesih.
Kljub hudi diagnozi je treba vztrajati in se maksimalno boriti ter
verjeti, da bo enkrat bolje. Nenehno je ponavljal, kako pomembno je, da
verjamem in vztrajam. Ker ga izjemno cenim kot človeka in strokovnjaka,
so mi njegove besede segle v srce. Še danes jim sledim. Večkrat me je
obiskal tudi ravnatelj OŠ Bojana Ilicha g. Muraus, čeprav nisem bil več
član kole­ktiva. Povedal mi je, da mi bo pomagal po svojih najboljših
močeh. V tistih dneh še nisem zmogel razmišljati o nadaljevanju kariere,
preveč nemogoča se mi je zdela. On pa je že iskal variante, kako bi mi
lahko omogočil vrnitev v šolo.

Posebno ganljiv je bil obisk Jureta in Mihaele. Mihaela je v tistem času
pod srcem nosila Matevža. Jureta in Mihelo sem spoznal v času študija.
Vsi trije smo študirali geografijo in sociologijo. V času absol­venta
sva z Mihaelo skupaj študirala za antropologijo. To je bil eden
najtežjih izpitov na sociologiji, saj je bila nosilka predmeta prof.
Vesna Vuk Godina. Kljub temu da je bil izpit med najtežjimi, je bila
učna snov izredno zanimiva. Zanimive so bile tudi najine študijske ure z
Mihaelo. Ko nisva študirala, sva čvekala o tipičnih študentskih
problemih. Beseda je nanesla tudi na bolj ali manj resne študentske
ljubezni. Ker sem vedel, da je Jure zagledan vanjo, sem ji začel
govoriti o njem. Seveda sem ga kot najboljšega prijatelja maksimalno
pohvalil in ji navrgel kako kost za glodanje. Ob naslednjem srečanju sem
ugotovil, da je vaba prijela ... Mihaela in Jure sta postala par. Ko sem
izvedel, da je moje malo namigovanje o vzajemni simpatiji obrodilo
sadove, nisem skrival navdušenja. Onadva pa ne silne zalju­bljenosti. Ko
sta izvedela za nesrečo, sta z mano trpela. Če sem bil jaz enkrat sonce
za njiju, sta bila v bolnišnici onadva sonce zame. Dala sta mi nov zalet
za neusmiljen boj s posledicami nesreče, ko sta me prosila, ali bi hotel
biti krstni boter njunemu še nerojenemu otroku. To je bilo eno izmed
najlepših presenečenj v mojem življenju. Os­tal sem brez besed. Mislim,
da smo vsi trije za nekaj časa onemeli s solznimi očmi in s cmokom v
grlu.

Za vedno mi je ostal v spominu obisk prijateljev Tine in Tomaža, ki sta
mi prišla pokazat sinčka Jaka. Spremljala jih je Metka. Že prvih nekaj
korakov proti moji postelji mi je dalo vedeti, da so pretreseni. Še
danes vidim njihove obraze in žalostne oči, ki so komaj zadrževale
solze. Pri meni niso ostali dolgo. Niso zmogli. Ob odhodu sem opa­zil,
da Tina in Metka jočeta. Ko se je prostor izpraznil in smo ostali samo
še pacienti s svojimi aparati, sem zajokal tudi sam. Od vseh ljudi, ki
so mi blizu, sta bila najbolj pretresena starša. Oče je redko kazal
svoja čustva. Tokrat se je videlo, da ga je nesreča zlomila. Ob postelji
ni mogel govoriti z mano, oziroma je izrekel le nekaj besed. Mama mi je
povedala, da jo je obtožil za nesrečo, ker me je prosila, da naj pridem
domov. Mislim, da je bil to zgolj obrambni mehanizem, saj si je verjetno
globoko v sebi očital, da bi lahko usoden padec preprečil. Nekaj dni po
nesreči je kupil kovin­sko lestev in z njo zamenjal leseno, ki jo je
uničil. Očetu sem povedal, da nima komu kaj očitati. Zgodila se je
nesreča, za katero nihče ni kriv. Če bi vedel, da bo lestev odpovedala,
bi zagotovo kupil novo. Kljub stanju, v katerem sem se znašel, sem imel
občutek, da sem psihično stabilnejši od staršev. Mami se je ob vsakem
obisku videlo, da preživlja pekel na zemlji. David mi je nekaj tednov po
nesreči povedal, da je doživela živčni zlom. Namignil mi je, da je bilo
doma nekaj dni oziroma celo tednov po moji nesreči zelo hudo. Oče in
mama sta na trenutke izgubljala trdna tla pod nogami. Bilo je preveč
stresa za njuno psiho. Tri leta po nesreči se zdi, da je oče pri sebi
razčistil in živi naprej. Mama še vedno ni čisto dobro. Nekje globoko v
njej še vedno tli slaba vest, ker ni zaščitila svojega otroka. Upam, da
bo enkrat tudi ona razčistila sama pri sebi. Ne očetu ne mami ni­mam
česa očitati. Tudi Slavku ne, ki se je popolnoma neupravičeno čutil
krivega za moj padec. Jasno sem mu povedal, da ni popolnoma nič kriv.
Življenje je pač včasih lahko zelo kruto.

Obiski so mi večinoma pomagali premagovati psihične in fizične bolečine.
Eden najlepših je bil obisk mojih nekdanjih učencev z OŠ Cankova. Prišli
so s Silvestro in s sodelavko Ivanko. Davida, Se­bastjana, Jerneja,
Laure, Katje, Tadeje ter Tine V. in Tine B. sem se neizmerno razveselil.
Njihov obisk je nadomestil kup tablet proti bolečinam in depresiji. Z
njimi sem se pogovarjal kot v dobrih starih časih. Kljub temu da sem
negiben ležal na intenzivni, sem vrtel jezik kot za stavo. Šalil sem se
predvsem na njihov račun. Skoraj vsaka poved ali anekdota je med njimi
sprožila salve smeha. Najbolj sem si privoščil Sebastjana in Lauro, ki
sta bila nekaj časa par. Ljubezen in razni dovtipi o ljubezenskih
aktivnostih pri pubertetnikih sprožajo komične reakcije. Zelo dobro so
se obnesli tudi dovtipi in namigi, ki so leteli na Silvestro in najino
razmerje. Bolj kot sem dražil Se­bastjana in Lauro, bolj so mi oni
vračali milo za drago s smešnimi izjavami in dvoumnimi namigi o meni in
njej. Silvestra je v komediji ob postelji uživala in po svojih
najboljših močeh prispevala k pozi­tivnemu vzdušju. Tisto popoldne je
bilo eno najlepših na intenzivni negi in v bolnišnici nasploh.

Še dolgo po njihovem odhodu sem razmišljal o zadnjem letu na Cankovi, ki
sem ga preživel kot razrednik tem učencem. To je bilo eno mojih najbolj
delovnih in obenem najlepših učiteljskih let. Kot razrednik sem dobil
številne zadolžitve, ki so prinesle nove pedagoške izzive. Večkrat sem
se obremenjeval, da sem do učencev prezahteven in prestrog. Od njih sem
pričakoval več sodelovanja pri pouku in drugih šolskih dejavnostih.
Zdelo se mi je, da bi jim moral bolje stati ob strani pri težavah v
zvezi z odraščanjem. Mogoče sem vlogo razrednika vzel preveč osebno in
ambiciozno. Vendarle sem delal s pubertetniki, ki o svojih težavah
neradi govorijo z učitelji. Kljub temu sem si zanje vzel čas in dvakrat
na leto organiziral individualne pogovorne ure. Na njih sem se posvetil
vsakemu posebej in se z njim pogovoril o njegovih morebitnih težavah v
šoli, željah za prihodnost in drugem. V razredu sem zanje namestil tudi
skrinjo zaupanja. V bistvu je šlo za votel avtomobilček, v katerega so
lahko učenci anonimno vrgli sporočilo, mnenje ali kritiko. Vsak teden
pred razredno uro sem skrinjo odprl in pregledal sporočila. Odziv je bil
neverjeten. Prvi teden sem dobil kup sporočil. Na razredni uri sem jih
prebral, da smo se lahko o njih pogovorili. Marsikdaj se je našla kakšna
dobra kritika mojega dela ali dela drugih učiteljev. Kritike sem vedno
vzel silno resno. Povedal sem, kaj se da spremeniti in česa ne morem ali
ne smem. Velikokrat je bila skrinja zaupanja polna raznih smešnic.
Nekateri so predlagali, da bi vsak dan jedli evrokrem. Drugi so pisali
vice. Tretji kakšne zanimive anekdote iz šolskega življenja. Zanimivo je
bilo, da v njej nikoli nisem našel žaljivih sporočil. Resna sem
ko­mentiral resno. Ostala pa čim bolj zanimivo, izvirno in smešno. To so
bile najbolj prijetne razredne ure z devetošolci na tej šoli. Kot
razrednik sem dobil tudi nekaj prvih sivih las. Najbolj mi je ostal v
spominu dogodek pri pouku tujega"		Založba Pivec	2016.0	ne	da	81363.0	510.0	
Leposlovje	Tomsic-Uroki-1.txt	Tomsic-Uroki-1	Uroki polne lune	Marjan Tomšič	zgodovina, fantastični roman, slovenska Istra, opis pokrajine, slovenska mitologija, bajeslovje, bajeslovna bitja, znanstvenofantastični roman	"*Tisto* se mu je spet približalo, skušalo je prodreti v njegovo
notranjost, prihajalo je kot glasba Saturnovih prstanov, torej kot
glasba Smrti.

In ta glasba je postajala vedno močnejša. Ni se bližala samo njemu,
temveč mnogim upornim dušam. Svobodnjakom.

Pa zanihaš v uporu, zmaješ z glavo, vstaneš, da bi ubežal, okrog srca
čutiš tesnobo, fizično stisko, strah te grabi in omamlja, strah, ki
narašča s približevanjem *tistega.* Cefra te na koščke, ki frlijo v
votlost praznine. Občutek negotovosti, golota izpostavljenosti,
labilnost. Ono pa preti in se vsesava v dušo. Hočeš zakričati, planiti
iz sobe in nekaj, pač karkoli storil. Vidni svet: sonce in oblaki,
ljudje, ceste, hiše in strehe, šumi in vonji, okusi in otipi ... vse to
izginja v meglo grozljive odsotnosti in neprepoznavnosti, tujosti. Bežiš
in iščeš zavetje, kakršnokoli.

Kraj, kjer Órfano začasno živi, se imenuje Molo. To barakarsko naselje
mu izpija dušo. Stisnjeno je med pobočji, ždi v močvirni dolinici, hiše
so hišice, v njih neznani ljudje, ki so blazno daleč, čeprav jih čuti,
sliši, voha, skoraj otipava na drugi strani stene. Tujci so, bolj tuji
od najpopolnejšega tujstva. Zaprti v celice svojih sob opravljajo
pomembne in manj pomembne družbene naloge, živijo drug mimo drugega. So
delčki velikanskega stroja, sami zase nepomembni, morda to, morda kaj
drugega. Tudi on, Órfano, je del tega tujstva.

Molo, to bedno naselje izgubljenih duš, so zgradili tako, da so z
železnimi bogomolkami izruvali vinograde in oljke, podrli fige, lovorova
drevesa, češnje in hruške, izruvali slive, zasuli plodne vodnjake in
zabetonirali čas, ko so ponoči v to dolino priletavale kresničke in z
njimi vsa pravljična bitja: vile, vilini, škrati in palčki, vragi in
vražički, krstníki in štrólige, pa tudi strašni órkoti ...

Včeraj je tam v hribih, daleč od naselja Molo, s svojim starim fičkom
prehitel pogreb. Nekdo se je bil obesil. Kakšna muka v duši, ko se je
peljal mimo krste. Pogrebcev mnogo. Pravijo, da je pokojnik zjutraj
prišel na avtobusno postajo, čakal tam z drugimi delavci, potem pa kar
šel, se vrnil v svojo hišo, se povzpel na podstrešje, naredil zanko in
se z vrvjo od senene kope razpotegnil od zemlje do neba ...

Skrb kot črn vran na rami, za vratom. Skrb kot razjarjeno mravljišče
sivih vešč velikank.

Treba se bo prilagajati, prilagoditi. Se bo pač moral sprijazniti s tem
ali pa umreti. Da ga je strah smrti, ve. Strah ga je krste, mrzle
zemlje, samote, neskončne oddaljenosti. Še najbolj pa razpadanja.

Morda pa bi lahko ubežal? Toda kam? In kako? Ali lahko ubeži samemu sebi
in svinčeni masi, v kateri miglja njegova dušica; trepetlika kakor
elektronska nagrobna lučka. Baterije vzdržijo eno leto. Ali res? Ne vem,
morda le pol leta ali pa nekaj let, stoletij, tisočletij. Sodobna
elektronika ne pozna meja.

Tisti večer je srečal pokojnika, tega moža, ki se je bil obesil za tram
na podstrešju svoje hiše srečal ga je pred oštarijo. Prihajal je od
cerkve, tam od cimitérja. Prepoznal ga je, vedel je, da je on. Pozdravil
ga je, rekel: »Dober večer, Jordan!« Nič mu ni odgovoril, kar šel je
mimo njega. Stopal je počasi, premišljeno, pravzaprav odsotno. Pol metra
nad tlemi, nad makadamom ceste; tam je bila njegova nevidna pot. Še
enkrat ga je pozdravil in potem še enkrat, zelo glasno. Ni se ozrl, kar
šel je mimo, nekam dol. Očitno sta bila vsak v svojem svetu.

Ve, kam je bil namenjen. Šel je domov, v hišo, kjer so jokali njegovi
najbližji: žena Mirella, hčerka Taja in sin Eduardo. Do jutranjega svita
je bil z njimi. Ni se jih mogel dotakniti, niso ga slišali, ko se jim je
opravičeval, jih prosil odpuščanja. Bridko, prebridko je jokal nad samim
sabo. Zapeljala ga je Sikamora, blodna ženska, ki tava ponoči naokoli in
lovi izgubljene duše. Ujame le tisto, ki je obtežena z grudami zemlje
ali kamenja. Le ta ji ne more pobegniti.

Preden se je vrnil v svoj novi dom, v krsto na vaškem pokopališču, sta z
ženo gledala, česar ni bilo možno videti le z dvema očesoma. Ona je
gledala s tretjim očesom, on pa z votlinama svoje lobanje:

Iz vlažne zemlje, prekrite z vejicami, so prilezli metulji, pisano
raznobarvni, pa tudi druge žuželke in črvi. Rekla sta si: Pomlad je,
zdaj bo vse, kar se je zbudilo, primezelo na dan.

Potem sta zagledala jogija iz njune zakonske postelje. V njegovem je
bila zelo globoka luknja in ob tej luknji so bili še drugi rovi. Iz vseh
teh mnogih rovov so lezli ogrci in metulji. Iz ženinega jogija sta
prilezli dve veliki in dolgi bibi, kot kači, toda ne! Bili sta bolj
podobni gosenicam. Hitro sta lezli nekam proč. Pomislil je, da bi ju
bilo treba ubiti. Lezli sta druga ob drugi. Kot da bi bili dvojčici,
spojeni z nevidnimi nitkami sviloprejke.

On je rekel: »Ko bi to prej vedel!« In ona, njegova žena, je zaihtela:
»Še sanjalo se mi ni, na kakšnih jogijih sva se ljubila!« In je še
dodala: »Zato so bila najina ljubljenja zmerom tako bolna, grenka in
polna sivega prahu.«

»Morala bi ju vreči skozi okno in ju tam na vrtu sežgati.«

»Ja, da bi zgorela vsa ta golazen!«

»Sikamorina zalega!«

»Ampak zdaj je prepozno. Ti si v drugem svetu in jaz tja ne morem. Če bi
mogla, bi ti dala piti iz dojke sladko mleko tolažbe in pozabe. Pa ne
morem, ljubi moj, pa ne morem ...«

Tisto noč je žena v stari enciklopediji iskala ime Sikamora. Te pošasti
ni našla, bila pa je tam narisana in opisana Mora. O njej je pisalo: *To
je mladenka, ki ima v sebi zlega duha. Ponoči gre iz nje in se spremeni
v različne pojavne oblike. Blodi naokoli in napada ljudi v snu. Navadno
se spremeni v kokoš ali pa v netopirja. Ko se Mora poroči, postane
čarovnica. Ima moč, s katero lahko odpre vsaka vrata. V sobo zleze tudi
skozi ključavnico ali razpoko v zidu. Potem pripleše do postelje in muči
speče s pohotnim šepetanjem. Nagovarja jih, naj naredijo kaj grdega.
Možem prišepetava, naj se ljubijo s svojimi hčerkami, pa čeprav so te še
otroci. Ženam pa, naj dajo med kuhanjem hrane v lonce mušnico ali kako
strupeno zel. Recimo liste oleandra, kajti strup, ki je v teh listih,
sčasoma vzame možem voljo do življenja; posuši njihova telesa in luč
veselja v njih ugaša kakor stenj sveče, ki mineva.*

Da, strup oleandra. Celo psi, ki se igrajo s palico te rastline, zbolijo
in umrejo. Oleander je inkarnacija temne strani ženske duše.

Na sredino križišča je nekdo zmetal borove veje na velik kup. Bil je
visok dva metra in pol in širok pet metrov. To je bil kup zelenih vej,
pripravljen za majski kres. In to sredi najbolj prometnega križišča! V
tem kupu je zagledal sedem belih ptic. Ždele so med vejami kot v gnezdu
in bile tako lepe, tako snežno bele, kristalno svetlikave, da se ni
mogel upreti skušnjavi, pa je ustavil avto, odprl šipo in jih dolgo
opazoval z nemirom, ki je bil kakor sanjsko hrepenenje. Tedaj mu je tih
glasek rekel, naj izstopi in si eno od teh ptic prisvoji; to pomeni, naj
jo vzame, položi v avto in odpelje s seboj. Ta glasek, ki ga je
spominjal na cingljanje mašnih zvončkov, mu je sporočal, da si ena od
teh belih ptic želi iti z njim, želi biti njegova. Pa tega ni mogel
verjeti. Zdelo se mu je nemogoče, da bi si pravljično lepa in snežno
bleščeča ptica v resnici želela z njim. In to sedaj, to jutro, ko je
hitel v službo; v prav zoprno službo v vzgojnem domu, kjer je bil
zadolžen za dvanajst mladih zapornic. Vse so bile še dijakinje, torej še
niso dopolnile osemnajst let. Kako bi torej naj bilo resnično, da si ena
od teh angelskih ptic želi iti z njim, še več: želi biti njegova. Ker je
v to močno dvomil, ni verjel cingljanju v svoji duši, ni stopil iz avta,
ni vprašal ptice, katera bi šla z njim. Tega ni storil. Nejevoljno je
zaprl okno, pritisnil na plin, zaokrožil kup borovih vej in se še
zadnjič prav žalostno ozrl. Takrat se mu je prividilo, da so te bele
ptice v resnici angeli, ki se bodo na tem kupu sredi najbolj prometnega
mestnega križišča dali sežgati na kresni večer. Žrtvovali se bodo za
dejanja, ki so jih storili ljudje, ko so z železnimi bogomolkami uničili
dolino pravljičnih bitij. Torej bodo te bele ptice zgorele v zubljih, da
se Božja jeza ne bi kakor divji plaz kamenja in skal znesla nad
skrunilci zelene doline.

V vzgojnem domu, kjer si je trenutno služil svoj vsakdanji kruh, ga je
čakalo presenečenje. To noč se je namreč dvema dekletoma zgodilo nekaj
nenavadnega: ena se je spremenila v nuno, v usmiljenko Klariso, druga pa
v prostitutko. Mladenki sta se zrasli, z mesom in s kostmi sta se
spojili v Siamski dvojčici. Bilo je grozljivo videti, kako sta se glavi
zlepili, pa ramena, boki in noge. Goli sta ležali na pogradu in, za
čuda, nista jokali ali kako drugače izražali strahu ali celo groze nad
nenavadnim stanjem njunih teles, ampak sta se hihitali, kot da si
pripovedujeta kake prav smešne zgodbe. Ta, ki se je spremenila v
usmiljenko z imenom Klarisa, in ona, ki se je spremenila v prostitutko z
imenom Bety, obe sta bili očitno srečni v tem združenju, v tej nenavadni
enosti.

Órfano, tako je bilo ime vzgojitelju, ju je nekaj časa nemo opazoval,
nato pa je šel po ojstro nabrušeno sekirco in jima rekel: »Žal mi je,
toda moram opraviti svojo dolžnost.« Pa ju je začel ločevati. Zelo
previdno, natančno in počasi je bolj rezal kot sekal mišice in kite in
žile. Čudno pri tej njegovi mesarski operaciji je bilo to, da ni nobena
krvavela. Kot da bi mesar na tnalu sekal meso, iz katerega je že zdavnaj
odtekla kri. Ko ju je ločeval, sta se Klarisa in Bety še vedno hihitali.
Tokrat je bil njun smeh podoben tistemu, ki nastaja med dvema ženskama,
ko se žgečkljata, recimo po podplatih ali po rebrih in pod pazduhama.

Ločevanje zraščenih deklet je trajalo kake pol ure in Órfano je bil od
napornega dela, predvsem pa od velike zbranosti pri tej operaciji,
popolnoma moker. Pot mu je tekel po hrbtu in mu kapljal z brade. Najbrž
tudi zato, ker ju ni smel popolnoma ločiti. Med njunima telesoma je
moral pustiti komaj opazno srebrno nitko. V resnici ni bila srebrna,
ampak je to bila nit sviloprejke; tenka, svetlíkava, iskreča. Gorje, če
bi jo v trenutku nepazljivosti z ojstro sekirco presekal. Gorje, tako
hudó gorje, tako velikanska krivda bi to bila, da bi se zaradi nje
porušilo mesto in bi se ruševine tega mesta pogreznile v brezno. To bi
se zaprlo, zaraslo z grmovjem in nihče ne bi nikoli mogel niti
zaslutiti, da je na tisti gmajni oziroma planoti kdajkoli stalo mesto
polovičnih ljudi.

»Zadeva je končana!« je oznanil mladenkama in ostalim varovankam, ki so
stale okoli njega in obeh deklet. Rane, povzročene od ojstre sekirce, so
se čudežno hitro zapirale in se vidno celile, zraščale v zdravo,
mladostno kožo. Ni minilo niti deset minut, pa na golih telesih Klarise
in Bety (njuni pravi imeni sta bili Marjetka in Sonja) že ni bilo več
videti nobenih sledov. Hkrati s celjenjem ran sta se telesi kar sami
odevali v spodnje perilo in nato še v zgornja oblačila.

»Tako, zadeva je zdaj prav zares ad acta!« je rekel Órfano in ukazal,
naj se mladenke razidejo po celicah. On pa je šel v kopalnico, skrbno je
opral ojstro sekiro in še bolj temeljito je opral svoje roke. Celo
večnost jih je milil in spiral in v nekem trenutku se mu je zazdelo, da
je kakor Poncij Pilat, ki si umiva roke, da bi s tem simboličnim
dejanjem spral krivdo s sebe.


Ali se Órfano res ne spominja, kako in kje je spoznal plemkinjo iz 17.
stoletja? Menda se je kar pojavila pred njim. Ali se ni to zgodilo na
filmskem festivalu v Pulju? Zdaj se bledo spominja (ali pa se mu tako le
dozdeva?), da je mladenka enostavno stopila s platna, no, pač iz tistega
filma, ki ga je naredil režiser E. W. Tschul. Za ta film so vsi v areni
vedeli, da pravzaprav ni film, ampak da gre za trodimenzionalno
projekcijo resničnega preteklega dogajanja. Za magičen trik časovnega
preskoka. Nemškemu režiserju je namreč uspelo nekaj fantastičnega,
nekaj, kar ni uspelo pred njim še nikomur. Naredil je filmresnico,
»film v živo«, projekcijo trodimenzionalnega dogajanja na španskem dvoru
v letu gospodovem 1617. Zato pa se je tudi lahko zgodilo, da je mlada,
torej ta lepa plemkinja stopila iz tega živega filma, prišla k Órfanu,
ga prijela za roko in ga odvedla iz arene.

Brez besed sta potem hodila dobro uro in pozno ponoči prispela na plažo
nekega v globok sen potopljenega šotorišča. Tu sta se sprva približevala
zelo sramežljivo; bežen dotik rok, nog, bokov med hojo ... potem pa se
mu je bližala vedno bolj pogumno in kar zgodilo se je, da ga je začela
poljubljati in on njo, pa sta se telesi zlepili in sta se ljubila, toda
ne prav strastno, ne prav divje, ampak fino in umirjeno, premišljeno,
pravzaprav: domišljeno. Kot da gre za znanstven eksperiment. Namreč v
tem smislu: kako bi se ljubila moški iz sedanjosti (torej moški s
telesom) in ženska iz preteklosti (brez telesa, prisotna le s svojo
dušo). Pri tem je bilo zanimivo to, da pri njem kljub orgazmu ni prišlo
do izliva semena! In še to: med ljubljenjem so ju obstopili ljudje, ki
so prišli iz vseh smeri, celo iz morske, in so glasno izražali svoje
nestrinjanje s tem, kar sta počela. Godrnjali so, a nihče ni naredil nič
konkretnega.

Plemkinja Estera D. L. Reya je takoj po njunem skupnem in istočasnem,
dokaj bledem koitusu izginila kot jutranja meglica, ki se nabere okoli
rumenih in belih ivanjščic, Marijinih solzic, perunik, jesenčka,
zakasnelih narcis, potonik in drugih travniških rož tam okoli črnotske
cerkvice Marije Matere Snežne.

Obsedel je na plaži in razmišljal, kako je bilo to sploh možno. Namreč
to, da se je ljubil z žensko, ki je umrla pred stoletji in je torej že
davno razpadla. Zgrozil se je: Kot da bi se ljubil z zemljo in prahom. S
prahom. Prah si in v prah se povrneš! Občutek je bil skrajno neprijeten.
Za hip se mu je zazdelo, da tudi on nima več telesa. In da so tudi vsi
drugi brez njega in si le domišljajo, da ga imajo. Da gre torej za neke
vrste fikcijo, v bistvu za prevaro. Kajti v celotnem vesolju sploh nič
ne obstaja in vesolja (planetov, sonc, meglenic, galaksij ...) dejansko
sploh ni.

Na ravnem Žabjem polju stoji en beli, beli grad. Tu je kot otrok
preživljal svoje prve dneve, tedne, mesece, leta.

V sanjah so bile še ene sanje in v teh še ene. Te zadnje so ga vrnile v
grad njegovega otroštva. Blodil je po velikem dvorišču, zataval v mračen
podhod in se spuščal po kamnitih stopnicah v drugi del gradu, tja, ker
sta stala dva stolpiča, dva stožčasta možica. Na tleh so bile razmetane
starinske fotografije, umetniške slike, revije in velike, velikanske
knjige, polne fantastičnih podob.

Toda, čudo vražje! Vse okoli njega pa gola ženska in moška telesa,
nesramno razgaljena. Kakor mrgolijo modrasi, gadi, črnice, belice in
druge kače v urah vročega in soparnega julijskega parjenja, tako se je
tam vse ovijalo, slinilo, valjalo, vrivalo, se potilo in mrenilo in si
jemalo dovoljene in prepovedane sadove. Debelušna mati je držala na
kolenih svoje dekletce, ji razpirala nogi in kupcem ponujala njeno
rožnato razpočnico. Ob njej je stala njena druga hčerka, najstnica, ki
se je z levico sladostrastno otipavala in drgnila med nogama, palec
desnice pa je cuzala, kot da je duda ali krpica, pomočena v omamno
šmarnico.

Vseh vrst golazni se je plazilo tam naokoli in se po žabje mehurilo,
sluzilo, kvakalo in žmokalo.

Preskakoval je te mastne cmoke, čeprav ga je močno vleklo v vse te divje
in nore Valpurgine razuzdanosti. Najbolj ga je vznemirila mladenka, ki
je stala ob stari lipi in sramežljivo dvigala dolgo svileno krilo ter mu
kazala snežno bele starinske spodnjice. Tam, kjer je bil skrit njen
cvet, ta velike in ta male, močno nabrekle sramne ustnice njene lulike,
tam je skozi židano belino pronicala kri. Ni vedel, ali je ta kri
menstrualna ali pa je to kri nasilnega razdevičenja. Je pa odmevala
(kakor da stoji v prazni grajski dvorani) in se v njem ritmično
ponavljala beseda: lulika. Lulika, lullulika, lullka, luuulica ... pa
se je ta ponavljajoča beseda počasi, povsem neopazno spremenila v neko
drugo besedo, ki se je tudi ponavljala in variirala. Ta beseda pa je
bila: ljulka, ljulllka, ljulika, ljulkica, ljulkkka ... Pri zadnji
variaciji je trojni »kkk« zazvenel kot pok, kot ukaz, kot oster zasek.

Razburkana kri ga je vlekla na te kupe žmokanja in mrenjenja. Toda,
resnično: sluzenje, cmokanje, žmokanje ... in vsa tista valjajoča se
telesa, vse to se je v nekaj sekundah spremenilo v smetišče. Zasmrdelo
je po gnilobi in razpadajočih truplih. Tedaj je za belim stolpičem
zagledal hišico, ki se je ni spominjal iz svojega otroštva. Tam, kjer je
stala, je bil v njegovem spominu grajski vrt z velikim, betonskim
okroglim bazenom. Voda v tem zbiralniku je bila poleti temno zelena,
mrenasta, kalna, smrdljiva, in kot je slišal govoriti lepo vrtnarico
Greto: Ravno ta prava za zalivanje rož in zelenjave.

Zdaj pa je prav tam, na kraju betonskega vodnega zbiralnika, stala
hišica, mičkena, skromna, pravljično lepa. Nenadoma pa je v njej
izbruhnil ogenj. Plameni so izpahnili okna in buhnili iz notranjosti s
tako silo, da je pri priči ožgalo bele lilije in modro vijolične
perunike. Pomislil je na mladenko, ki je bila v času njegovega otroštva
vrtnarica in je ljubeče skrbela za vrtnice in vse druge grajske rože.
»Zdaj bo pa Greta, Gretica žalostna, prežalostna,« je odmislil kar tako,
brez sočustvovanja. »Bo pač žalostna,« se je zahahljal in stekel mimo
hišice, ki so jo plameni požirali od znotraj in že oblizovali od zunaj.

Čudno, ni se spomnil, da je bila ta kajžica nekoč njegova, njihova. V
njej se je rodil mami Solzi. Tako so jo klicali, resnično. Marija Mati
Solza. Imela je steklene oči, v katere ni bilo možno gledati. Enostavno
ni bilo možno videti, kaj se v Mariji Solzi, Órfanovi mami, dogaja. Iz
steklenih oči je namreč sijala tako močna luč, da je jemala vid.
Zaslepila je vse in vsakogar.

»Čudno,« je razmišljal med tekom, »čudno, čudno. Bila je slepa, a je
vseeno vse videla in vse vedela. Gledala je drugače kot mi, navadni
ljudje. Gledala je s svetlobo, ki je sijala iz njene notranjosti skozi
tiste njene slepe, steklene oči. S to svetlobo je tipala okoli sebe in
svetloba se je vračala vanjo in je v njej ustvarjala slike tega, kar je
bila otipala. Če pa je bilo tako, in resnično je bilo tako, potem ni
bila slepa, tudi sirota ni bila. Bila je pač drugačna od vseh drugih
ljudi v vasi in v gradu, v tistem gradu na ravnem Žabjem polju.«


Sredi tega polja so rasle visoke smreke. Bile so kakor otok, vse naokoli
pa namesto morja njive. Na sredini tega otoka je stal obelisk.
Nagrobnik. V grobu sredi visokih smrek, na tem osamljenem otoku, je bilo
pokopano srce grofa, ki so mu v Gradcu odsekali glavo. Preden so
izvršili smrtno obsodbo, je smel grof, obtožen veleizdaje presvetlega
cesarja, pisno izraziti svojo zadnjo željo. Na pergament je zapisal, naj
mu izrežejo srce in ga pokopljejo sredi Žabjega polja. Okoli in okoli
groba pa naj zasadijo smreke. Da bodo zrasle in njegovemu nesrečnemu
srcu v vetrovnih nočeh in dnevih šumele uspavanko.

Na obelisku je pisalo v ostri gotici:

Iz roda v rod gre izdajstva pot;

iz roda v rod se pne ljubezni lok.

Ob nagrobniku je Órfano nekega dne, ko je bil še mulc in se je neskončno
rad potepal po daljavah in širjavah, zagledal suhega možica s kozjo
bradico. Stal je pred veliko marmorno skledo, nad katero so bile
nameščene sesalne šobe. Vsakič, ko je kozji škrat z belo paličico udaril
po skledi, se je iz nje dvignil belkast dim in šobe so ga takoj
posrkale. Več kot je bilo te bele meglice, hitreje in močneje so jo šobe
vsrkavale.

Órfano je gledal to čudo z odprtimi usti. Možic ga je ošvrknil z
lisičjim pogledom, se zahehljal in ga vprašal:

»Ali te zanima, kaj delam?«

Deček je prikimal.

»Veš, kadar ni vetra, šobe posrkajo ves plin. Kadar pa piha, ga nekaj
tudi uide in se potem plazi po tem širnem polju. To ni ravno dobro za
smaragdne hroščke, ki priletijo sem prav iz Egipta. Koristi pa tem
prekletim progastim hroščem, veš, tem koloradarjem iz prihodnosti. To
pomeni, da jih zdaj še ni tu, a se bodo nekega dne pojavili v
velikanskem številu in naredili nepopisno škodo. Saj se trudim, a kaj
dosti ne morem pomagati.«

Órfano je vprašal:

»Od kod pa prihaja ta meglica? Skleda se izprazni, pa se spet kar tako
napolni.«

Možic mu ni odgovoril na vprašanje, ampak je nadaljeval prejšnje
razmišljanje. Rekel je, da so mu obljubili močnejše sesalnike, že davno
da so mu to obljubili, a doslej jih še ni dobil. Zato tudi ni odgovoren
za uhajanje dragocenega plina. »So pa na poti,« je momljal v svojo
bradico. »Prihajajo iz daljnega Siriusa. Vsak hip morajo prispeti.«

Potem se Órfano ni več zmenil za tega čudaka, ampak je spet, kot že
tolikokrat prej, z velikim zanimanjem opazoval živali, ki jih je nekdo
vklesal v obelisk. Na severni strani je bil medved, na južni kača, na
zahodni kuščar, na vzhodni pa skarabej. Reliefne podobe so bile zares
mojstrsko delo, kajti delovale so tako živo, kot da bodo vsak hip
skočile oziroma se splazile z visokega stebra.

To noč se je dečku prav čudno sanjalo. Vedel je, da sanja; bil je na
nenavaden način buden, a hkrati ves v teh sanjah. In dano mu je bilo
vedeti, da ni star deset let, ampak da se nahaja v prihodnosti in je
star štirideset let in sedem mesecev. Hodil je po bleščeče belem pesku,
ki je škripal pod njegovimi čevlji. Škripal, kot da je zamrznjen sneg.
Oziral se je, da bi ugotovil, kje hodi, na katerem kraju se sploh
nahaja. Dolgo tega ni mogel ugotoviti in se je čutil precej
izgubljenega, celo strah, ki ga sicer ni poznal, se je priplazil od
nekod. Ko je že kazalo, da bo zlezel vanj, je končno zagledal obrise
neke stavbe. Počasi se je luščila iz nevidnosti in se spreminjala v
kapelico na njihovem pokopališču. No, kakor da bi bila tista kapelica.
Skoraj takšna. Od nje so jo ločili vitki beli stebri, ki so stali pred
vhodom. Podpirali so s starimi rimskimi korci pokrito preddverje.

»Pa ja,« si je v teh sanjah rekel deček, »saj to kapelico sem zgradil
jaz. Nekoč, davno!«

Potem se je ozrl na belo steno. Tam je bila vgrajena sončna ura. Toda,
zanimivo, časa ni kazalo sonce, ampak polna luna, ki je sijala na
pročelje. In potem se je vse premešalo: sončna ura se je bliskovito
menjavala z lunino in čas se je vrtel naprej in nazaj. Naprej in nazaj.
To ga je zmedlo in zaželel si je, da bi se te moraste sanje končale;
hotel je izstopiti. Preden se je zares zbudil, pa se je zgodilo tole:
ura na steni kapelice se je začela spreminjati v saharski pesek in se
sesuvati s pročelja. Pesek je drobno mrlel in se v tankem curku sipal
dol na veliko škrlo. Tam je hitro nastajala peščena piramida. Ko se je
pesek nehal sipati, pa so se vsa peščena zrnca spremenila v zlata in
piramida je zažarela. Tisti hip se je izza nje pojavilo velikansko
vzhajajoče sonce. To je bil bog Amon Ra.


Potem je prišla noč in zgodila se je *omara*. Omara je, kot vemo, neke vrste zaboj, ki omejuje večjo ali manjšo praznino. Vsekakor je praznina v primeru »omara« omejena s stranicami, vanjo pa lahko pogledaš ali vstopiš, če odpreš vrata.

Večkrat se mu je sanjalo, da je stal pred veliko, zelo visoko omaro in ga je bilo na smrt strah odpreti vrata te omare in pogledati, kaj se skriva v njej. Tako grozno in panično ga je bilo strah, da se je vselej prebudil in potem se dolgo ni mogel pomiriti. Nekaj je bilo v omari, nekaj, česar ni mogel videti in ne otipati, tudi zavohati ne. Vendar je bilo tam in mu kdo ve s čim grozilo.

Neke noči se je spet pojavil pred strašljivo omaro. Vendar to ni bila tista velika, grajsko razkošna, baročno okrancljana omara, ampak je bila čisto navadna omara, malo večja od njega in bila je široka kak dober meter. Tokrat se ni bal praznine. Videl je bil namreč, kaj so obesili v to omaro in kaj je zlezlo vanjo. Praznina tako ni bila več praznina v absolutnem smislu, saj se je z nečim napolnila oziroma dopolnila. V omari je bilo precej ženskih oblek in v njej sta se skrivali dve kači: ena velika in zelo strupena in še ena druga, manjša, brez strupnikov, torej le malo nevarna. Zato je odločno odprl vrata te omare in s hitrostjo munga jezno in drzno zgrabil strupeno kačo s palcem in kazalcem za vrat. Prijem je bil tako močan, da se kačja glava ni mogla premakniti, se je pa zato njeno telo v hipu zasvedralo okoli njegove roke, vse do ramena. Ona druga kača, nestrupena, je siknila: »Odščipni ji glavo!« In res, tako je tudi storil. Kot da bi bila njegov palec in kazalec jeklena, pač nekakšne klešče na vzvod; škrtnilo je in ta nevarni kači je odletela glava. Preden pa se je ločila od telesa, se je spretno zasukala in mu zasadili strupnika v blazino palca. Zaskelelo je, zapeklo, toda vedel je, da mu ta strup ne bo škodil, ker je z leti postal nanj imun. Hecno, a ne. Le kako more človek postati imun na strup indijske kobre?

Prišumeli so ljudje v oblekah iz prve polovice sedemnajstega stoletja in ga občudujoče gledali. Zanje je bil junak; le meščanu, za katerega so mu pozneje povedali, da je mestni pisar, se to ni zdelo nič takega. 


Odščipnjena glava je na tleh še vedno odpirala gobec in iz strupnikov ji je kapljala smrt. Ostali del njenega telesa se je odvil z roke in compnil k odščipnjeni glavi. Tu se je začel nenavadno spreminjati. Iz sekunde v sekundo je bilo telo ubite kače bolj in bolj podobno mački z dolgimi, zelo poudarjenimi zadnjimi nogami. Bile so tako velike, da so že spominjale na zajčje. Glava strupene kače pa je izparela. Vsi so lepo videli, kako se je spremenila v meglico, ta pa se je počasi in po kačje odplazila nazaj v omaro. Neka dvorna dama, ki je nosila klobuk, okinčan s pavovim perjem, se je zvonko zasmejala in rekla prav na glas:


»Mačka ima sedem življenj, kače pa sploh ni možno ubiti. Lahko jo pribiješ na križ, lahko jo sesekljaš ali pa sežgeš vselej se bo spremenila v Hudega duha in ta se bo že na kak način spet utelesil in živel v kačji hrbtenici novo življenje. Ja, tako pač je z nami, ženskami.«


Tega, kar je ta dama rekla prav nazadnje, ni razumel. Vprašal jo je: »Kaj to pomeni: ... z nami, ženskami?« Pričakujoč odgovor se je obrnil k ljudem, a so izginili brez sledu.


 

**Plošča z reliefi**


Zagledal jih je na peščenem hribu, kjer so nekaj gradili. Zdaj to niso bili več meščani iz 17. stoletja, ampak fizični delavci iz sedanjosti: kopači, zidarji, klesarji, mizarji, izdelovalci nakita ... Nekaj ga je močno povleklo k njim. Prišel je do velikega kupa izkopane zemlje in kamenja in začel strastno brskati po njem. Presenečen in zelo vznemirjen je v tem kupu odkrival ostanke sumerske civilizacije. Našel je rumene, slonovini podobne koščke stola, mize, počivalnega ležišča ... Izbrskal je tudi marmorne kose in koščke. Od vznemirjenja se je kar tresel, kajti v teh okruških je prepoznaval stebre, arkade, kipe, vaze, mizice, oltarne kamnite lilije in še marsikaj drugega iz nekega svojega davnega, pozabljenega življenja. 


Kopal je dalje in kmalu povlekel iz kupa marmorno črno ploščo. Ni bila
cela, manjkala je dobra polovica. Zajelo ga je hudo vznemirjenje, kajti
ta plošča, no, ta ostanek plošče mu je predstavljal pravo bogastvo,
silen zaklad. Na plošči so bili še vedno lepo vidni reliefi; bile so tam
drobne figurice, ki so prikazovale vsakdanja opravila Sumercev v mestu
Ur. Rokodelci vseh vrst so tam klesali, svedrali, oblikovali lončene
posode, kovali železo, vlivali zlato v mičkene kalupe, tkali in
izdelovali vrvi ... Kmetje pa so sejali, želi, okopavali, gonili živino
k reki, vejali žito ... Sužnji so kopali vodovodne jarke, gradili
zapornice, kopali rudo, vlekli ogromne kamnite kocke. Svečenik na eni od
teh plošč je povzdigoval kelih, iz katerega se je kadila meglica. Ob
njem je na oltarni mizi ležal predmet, ki je sijal kot sonce.

Velikansko, nepojmljivo bogastvo se je skrivalo v najdeni plošči. In
vedel je, čutil z vsem svojim bistvom, da se mu je to zgodilo po milosti
Božji. Kajti, čudno, in to je bilo dejstvo: s to ploščo je lahko spet
vzpostavil stik z bitji, ki so prišla na Zemljo iz daljnih ozvezdij.
Nekoč je z njimi nekaj delal, nekaj gradil, nekaj sestavljal, nekaj
dopolnjeval ... in ko so odšla, se je z njimi pogovarjal tako, kot da bi
bila še vedno prisotna na Zemlji in bi stala ob njem. Za te pogovore ni
potreboval ničesar. Le zamižati je bilo treba in narediti premik v
zavesti, pa jih je že zagledal in potem jim je govoril o tem, kaj se
dogaja v mestu po njihovem odhodu in bitja so mu razlagala, kaj mora
storiti, da se žito v silosih ne bo pokvarilo. Nujno je bilo namreč
ohraniti te zaloge žita za čas, ko se bodo vrnila na Zemljo. To se bo
zgodilo, ko njega že davno ne bo več v takratnem telesu. Njihova vrnitev
pa se, tako so mu povedala, vsekakor ne bo zgodila, preden ne najde te
plošče. Ko pa jo bo našel in prepoznal kot delo svojih rok (v tistih
davnih časih je bil namreč po vsej deželi najbolj znan kamnosek in
umetnik kipar!), naj ve, da so njihove vesoljske ladje že na poti. In
prav v tej plošči je bilo skrito stikalo, ki ga mora le obrniti, pa bo
spet povezan z njimi.

Odločil se je, da bo to storil jutri, kajti dan, ko je odkril ploščo, ni
bil primeren za tovrstne stike. Zato je odnesel ploščo k reki in jo tam
skrbno umil. Potem jo je naslonil na skalo, da bi se posušila. Vrnil se
je k reki, ki je tekla mimo rumenih peščin. Pokleknil je, sklonil glavo
do tal in tiho molil:

»Gospod, zahvaljujem se ti za darove, ki mi jih daješ. Glej, manjši sem
od zrna peska v tej puščavi in bolj nepomemben od včerajšnje sapice, a
ti si se vseeno odločil, da se boš pogovarjal z mano in da boš na mojih
ramenih zgradil stolp, višji od najvišje gore in višji od najvišjih
oblakov. Kako bi ti torej ne izražal ljubezni. Glej, ljubi, ljubljeni!
Če bi se ti zahvaljeval neprenehoma, sleherno milijardinko sekunde, se
ti ne bi mogel zahvaliti za milost, ki mi jo poklanjaš.«

Tako se je zahvaljeval, reka pa je tekla proti jugu in ga nosila s sabo,
resnično ga je nosila, čeprav je klečal na njenem bregu. Kako je bilo to
mogoče, o tem ni upal razmišljati.

Reka ga je odložila pred kvadratasto, čisto belo stavbo, ki ni imela nobenih oken; le vhod z avtomatskimi, steklenimi, razpirajočimi se vrati. Napisal sem bil, da ga je tu odložila reka. Ni povsem jasno, ali je to res storila tista velika, hitro tekoča reka ali pa ga je pred kocko postavil breg te reke. Sicer pa to ni pomembno.

Stopil je proti vratom, ta so se razprla, in že je stal v polkrožni
avli, kjer je pred rdečimi vrati čakalo kak ducat ljudi. Na vratih je
bil Eskulapov simbol: palica, okoli katere se ovija kača. Pripis je
povedal, kaj se dogaja za vrati: *Plastična kirurgija.*

»Torej čakajo na kirurga,« je odmislil Órfano in ni mu bilo jasno, zakaj
se je med temi pacienti znašel tudi on. Že je hotel oditi, ko je njegovo
pozornost pritegnilo nekaj zares nenavadnega. Vsi čakajoči so imeli kako
posebno znamenje oziroma kak fantastičen izrastek. Enemu so se lasje
spremenili v nazaj štrleči falus. Dolg je bil tri decimetre, njegov
obseg pa je bil gotovo najmanj dvajset centimetrov. Penis je bil v
erekciji. Ob tem pacientu sta stala dva moška srednjih let. Tudi njima
so se lasje preoblikovali v nekaj mesenega, le da to ni bil falus,
temveč za moško roko debela kita, ki ju je povezovala od zadaj. Spojena
sta bila torej s tem dolgim, zelo pregibnim delom, s to kito, neke vrste
žilo, podobno tankemu vratu. Stala sta tako, da sta si kazala hrbta.
Sicer pa sta imela normalni glavi in normalna vratova.

Tam sta bila še deček in deklica, stara približno deset let. Spajala ju
je kačasta in zelo žilava kita; svoj izvor je pri obeh imela v sončnem
pletežu. Dolga je bila kak meter. To jima je omogočalo, da sta lahko
stala drug ob drugem. Držala sta se za roki in jokala brez glasu. Solze
so jima kar tekle po okamnelih licih. Preden pa so dosegle marmorna tla,
so kar izginile. Niso se spremenile v paro, v dim ali kaj podobnega. Nič
takega. Kar ni jih bilo več. Kot da bi padale v nevidno posodo.

In takrat je zagledal še tri moške, ki so stali za opisano skupinico.
Vsi so imeli enak izrastek: lasje so se jim obrnili naprej, kakor da bi
jih močna burja česala vse v isto smer. Spredaj, na čelu, pa so se
postopno spreminjali v srebrnkaste, izjemno vitke prste. Iz konic
nekaterih prstov so pršele električne iskre, iz konic drugih pa so
sikale dolge, silno tanke nitke.

Ko je to videl, ga je obsedel strah. Začel se je otipavati, da bi
ugotovil, ali ima tudi on kako deviacijo. In, resnično, odkril jo je;
mišica desne roke, tista, ki se nahaja med komolcem in ramenom, se je
napihnila v balonasto tvorbo in bila velika za dve nogometni žogi.
Grozno preplašen jo je otipaval, takrat pa se je k njegovemu ušesu
nagnil eden od mož s falusom na čelu in mu prijazno zašepetal na uho:
»To bo najbrž četrti ali pa celo peti mesec, a ne? Vidim, da boste
rodili kar močnega fanta. Ja, izredno zdrav in žilav je tale vaš
otročiček. Čestitam!«

Drugi moški s falusnim čelom se je zahihital in rekel: »Ja, neverjetno,
kako silna je človekova ustvarjalna Moč! Vidite, tudi moški lahko
spočne, donosi in rodi. In to iz katerekoli svoje mišice. Če bi tale
balonček nastal na vaši nogi, bi se pa rodila deklica, a ne. Nadkolenske
so temnolase, podkolenske pa svetlolase. Saj sem vam rekel, a ne!
Čudežna moč naše ustvarjalne biti!«

Strah v njem se je podeseteril. Zajecljal je: »Ampak zakaj čakamo pred
vrati, kjer piše *plastična kirurgija*?!«

Vsi v čakalnici so se obrnili k njemu in nastala je mučna tišina.
Trajala je neznansko dolgo. Molk je prekinil glas iz ozadja. Čisto tiho
je pojasnjeval: »To so, na žalost, pač deviacije. Kakorkoli jih gledamo,
preučujemo, jim iščemo vzporednice ... so vendarle nedovoljeni plodovi
človekove hiperaktivne ustvarjalnosti. Zato jih morajo kirurgi
odstraniti in s pomočjo sodobne medicinske znanosti in tehnologije
vzpostaviti normalno stanje stvari. Saj razumete, a ne?«

Panično je iskal vrata, da bi ušel tem norcem. Toda izhoda ni bilo nikjer. V aseptičnem prostoru so obstajala le vrata, ki so vodila v operacijsko dvorano. S stropa je zasijala kovinsko modrikasta, izredno hladna svetloba. V tej svetlobi je potem vse kar izginilo, tudi on se je spremenil v nič. Enostavno ni več obstajal. 

Iz niča, iz tega neobstajanja, se je prebudil v davno preteklost. Takratno življenje se je vrtelo z bliskovito naglico vse od rojstva do smrti. Vrtelo se je s takšno blazno hitrostjo, da mu je ostalo v spominu le to, da je bil v rimski vojski vojaški poveljnik in pozneje bogataš, lastnik velikega dvorca ob morju. Veselo se je tam pilo, jedlo, ljubilo in še na druge načine uživalo. 


Bliskovito potekanje takratnega življenja, ta praspomin se je končal nekega avgustovskega dne, ko je po obilnem kosilu legel v murvino senco in zaspal. V tistih rimskih sanjah je podoživel trenutek iz otroštva, ki se bo šele zgodil v neki daljni prihodnosti. Dva tisoč let pozneje! V spominu je oživel en sam dan življenja, ki ga bo šele živel in ga je hkrati že odživel: 


Neopisljivo lep sončen dan. Je deček, star tri leta in pol. Spomin je večdimenzionalen. To pomeni, da se tistega sončnega dne iz prihodnosti in hkrati preteklosti v resnici ne spominja, ampak ta sončni dan spet živi v vsej njegovi polnosti. Vse je stvarno, *zdaj in tu!* Barve, vonji, otipi, podobe ... Veliko je modrine, svetloba v nalivih lije z neba, sreča je ocean, on v njem delfin. Harmonija, ki jo čuti, se stopnjuje v nirvano. 


Iz tega nebeškega dne, ko se je dvatisočletna preteklost spojila s
prihodnostjo in se je ta spet povezala s preteklostjo, je bil surovo
vržen v minulost sedanjega *zdaj in tu* življenja. Bil je torej čas, ki
je še vedno potekal. To, kar je potem moral podoživeti, je bilo banalno,
vsakdanje, izredno zoprno.

Prišel je do masivnih vežnih vrat. Na zidu so bili gumbi zvoncev, mnogo
jih je bilo. Pozvonil je, toda ne pri M. M.ju, temveč pri imenu R.
Prišel pa je M. M. in rekel, naj ga počaka, ker mora na stranišče.

Sédel je na kavč. Tam so bili tudi mnogi drugi. Bilo mu je zelo nerodno
v njihovi druščini, čeprav ga nihče ni imel za mar. Potem se je scena
spremenila. Okoli mize so sedeli možje, med njimi tudi M. M. Imeli so
popolnoma bele obraze in igrali so poker. Tudi služkinja, ki je prinesla
kavo, je imela bel obraz. Dano mu je bilo vedeti, da so ti ljudje brez
čustev in predsodkov, da so oblastniki, ki imajo v svojih rokah Moč.
Vojaško, politično in gospodarsko. Nazadnje je le vprašal M.ja, kako
kaže z njegovo službo. M. je rekel, da ne bo nič, ker bo to delo
opravljal kar on sam, saj ima fakultetno izobrazbo in strokovni izpit.
Bil je zelo presenečen. Rekel je: »Ampak G. mi je obljubil, da bom jaz
dobil to delo!« Na to je M. odvrnil: »Ni mogoče!«

Vstal je in začel govoriti kot kak politični prekucuh. Med drugim je
rekel tudi to: »Vaš sistem bo razpadel, ker je po svojem bistvu nehuman,
je poln krivic, laži in neumnosti. Sposobnost, torej strokovnost
državljanov sodite po njihovi partijski predanosti, vdanosti, slepi
pokorščini. Razkrojili se boste kot mrtvo truplo. Vse, kar se vam danes
zdi nepremagljivo, se bo sesulo v eni sami noči! Iz mogočnih oblastnikov
se boste spremenili v zaničevane, prezir vzbujajoče kreature. Tako
klavrno bedni boste, da ne bo možno do vas čutiti nobenega sočutja in
usmiljenja!«

Nihče se ni zavzel zanj, razen nekega možica, ki je plašno menil, da ima
morda ta človek, ta sanjalec vendarle prav. On pa jim je govoril, da je
podobno delo, za katerega zdaj prosi, že opravljal pri mednarodnem
speleološkem kongresu, da ima potrebno znanje, izkušnje. Nič ni
pomagalo. Beli obrazi so ga ignorirali, sploh ga niso poslušali.
Pomislil je na žalostno vrnitev v K. Takrat je silno zasovražil bele
obraze in sklenil, da se bo boril proti njim do zadnjega dne in diha.
Odšel je poln besa in želje po maščevanju.

Odhitel je k prijatelju F. S.ju. Nad njima se je pojavilo letalo,
krožilo je, izvajalo razne vragolije in se nazadnje spustilo na rumen
travnik, kjer se je spremenilo v trimetrsko glasbilo, podobno trobenti.
Zaslišala sta glas, ki je sporočal: »To glasbilo se imenuje Metatron.«
Vedela sta, kaj pomeni tisto letalo in kaj njegova transformacija:
pristala so bitja z drugega planeta. Trobenta se je obrnila proti njima
in puhnila vanju nekakšen dim, meglico. Ko sta jo vdihnila, sta začela
dojemati svet na božji način. Plesala sta po travniku in bila srečna,
ker sta se čutila v kamnu, v travnih bilkah, v listu, v pticah, v
krošnjah in koreninah dreves, v potoku, v reki, v dežju, v soncu, v
srni, medvedu, volku, v hrupu in molku ... Povsod sta bila, bila sta del
vsega. Doživljanje tega izrednega stanja je bilo globoko, fantastično in
je trajalo brez nehanja.

In potem je bil vojak. Desetar je ukazal: Na levo! Prikorakali so v
klet, kjer je bila velika in zelo težka železna kletka. Tam so bili tudi
vojaki diktatorja in zasužnjevalca Hituja. Komandant je ukazal, naj
prinesejo iz kleti železno kletko. Štirje vojaki so jo komaj dvignili.
Nekdo se je ponorčeval: »Bomo videli, če jo bo ON res dvignil nad
glavo.« Zbral je vso svojo moč, jo zgrabil, si jo dal na glavo in
lahkotno odkorakal. Kot da bi bila kletka iz papirja in ne iz debelega
železja. Čutil je neznansko moč in bil ponosen, da to zmore. Vsi so se
mu čudili in mu seveda tudi zavidali.

Noseč železno kletko je začutil vzporedno dimenzijo bivanja in dojel, da
je strupena in zelo nevarna. Dano mu je bilo vedeti, da je tej
dimenziji, v kateri je on trenutno živel (in nosil železno kletko na
glavi, kot da je kurje peresce ...) diametralno nasprotna, da je neke
vrste antimaterija. Že en miligram tistega sveta bi deloval na ta svet
kot tisoč atomskih eksplozij.

In tako se je zaradi prejšnjega uvida znašel *onstran*; to pomeni v
posmrtnem življenju, na drugem planetu, pri drugih bitjih. Rekli so mu,
da se njihovemu načinu bivanja reče Leticia. Naročil je nekomu, ki je
stal ob njem in ki ga je dobro poznal, naj to sporoči prijateljem, ker
se on ne bo mogel več vrniti. Prestopil je mejo med življenjem in smrtjo
in vrnitev ni več možna! Leticia se je v njegovem budnem spominu
spremenila v Levitacijo, v Lelito, Lolito, Lilito in Leonido; v
mladenko, ki je virtuozno igrala Griegovo Drugo suito, opus 55:
Ugrabitev, Arabski ples in Solvejgina pesem.

Med njenim igranjem mu je maestro Wolfgang Amadeus Mozart razlagal:
»Najvišja inteligenca obstaja izven Orfanorije, v zraku. To je Božja
inteligenca. Višja (ali tudi nižja) kot je temperatura, hitreje in bolj
natančno potekajo miselne operacije. Makrointeligenca biva v prostoru,
nekako visi v njem. Človekov razum je v primerjavi z opisanim le
mikroskopsko majčken delček te nepojmljive ogromnosti. Glede najvišje
oziroma najnižje temperature: obe omogočata Božjo inteligenco, toda ona
pri visoki temperaturi je diametralno nasprotna tej v najnižji. Razumeš,
o čem ti govorim? Nekako tako kot plus in minus.«

Kimal je, a v resnici ni imel pojma, o čem mu govori maestro. Izgubljal se je v močvirni pokrajini, polni blata, ilovice in »mrtvih straž«. Zrak je bil prenasičen s tropsko vlago, pot je curljal z njegovega golega telesa. Na otočku sredi bujnega zelenja je zagledal deklico, ki ga je vabila k sebi. Zabredel je v smrdeče blato in se skobacal k njej. Rekla mu je: »Saj vem, da si pacek, ampak jaz sem večja packa od tebe. Tu živim že stoletja in, glej, ta močvara tu naokoli je polna takih, kot si ti. Pogreznili so se na dno. Čez pet tisoč dvesto let jih bodo potegnili ven in se čudili, ker jim bo koren lečen še vedno stal. Ti pa, le kaj čakaš? Ali ne vidiš in ne čutiš, da sem voljna, pripravljena, da sem po tebi očaded pohotno hrepeneča \...«


Pokleknil je k njenemu debeluškastemu telesu, dvignil ji je krilce in ji potegnil rožnate hlačke dol. Prikazala se je njena razpočnica. Velika, mesnata, še neobraščena. Nenavadna orhideja! Zunanji listi so bili odebeljeni in rozasti, med njimi pa se je rdečilo in nabrekalo ter mehurilo nekaj, kar ga je spominjalo na žabji mren. Sredica je žlobudrala, se kačasto premikala in razpirala, postajala je vedno bolj podobna sesalni šobi ogromnega lignja. 


»Imaš ključ?« ga je iznenada vprašala.


Čisto je pozabil nanj. Visel mu je okoli vratu. To je bil velik ključ od
starih hišnih vrat. Starinski.

»In kaj naj naredim z njim?« je vprašal.

»Pa saj te veš!« se je zahihitala in razkrečila noge. Takoj je vedel,
kaj mora storiti. Grobo je porinil ključ v njeno vagino in ga obrnil.
Zastokala je, glasno jecnila.

»Še enkrat obrni, je dvakrat zaklenjeno,« je rekla in ustnici sta se ji
spačili v jok.

In potem se je zgodilo. Z bliskovito naglico ga je vsrkalo v sluzavo mesnatost nenasitne vagine in že je bil na dnu močvare, v strašni temi je goltal blato in se dušil ter padal v agonijo. Tako je tam umrl in zgodilo se bo, kot je napovedalo dekletce: iz globin nenasitnega močvirja ga bodo potegnili čez pet tisoč dvesto let. Za tisti čas in tiste ljudi bo to velikansko presenečenje, kajti njegovo telo bo skoraj povsem ohranjeno in njegov penis bo še vedno v polni erekciji. Prav takšen bo, kot bodo penisi mnogih drugih Nesrečnikov. 

Še vedno je na glavi nosil železno kletko in užival v obvladovanju njene
teže. Nenadoma pa, in to takrat, ko je bil na višku svoje virtuoznosti,
se je železna kletka, težka nekaj ton, spremenila v stekleno in že je
bil ujet med šestimi presojnimi stenami. Toda, čudno, ni bil sam. Z njim
je bil še nekdo, ki ga je poznal od nekod, iz nekega davno minulega
časa. Ni mu vedel imena, ni vedel, od kod prihaja in kam je namenjen in
kaj mu sploh pomeni. Ni vedel, ali sta prijatelja, brata, dvojnika ali
kaj drugega. Bil je enostavno tam, ujet v stekleno kletko skupaj z njim.
In ta tujec (ali pa morda njegov dvojnik?) mu je predlagal z glasom, ki
je odražal vseenost, nekakšno naveličanost: »Zakaj pa ne bi razbila teh
prekletih steklenih sten? Saj to vendar lahko storiva. Kdo nama lahko
prepreči, da jih ne raztreščiva?« Strinjal se je, pa sta začela tolči po
steklenih stenah s pestmi, butala sta vanje z glavo, se zaletavala s
celim telesom, udarjala z okovanimi čevlji toda stene se niso
razbile, le čudno so odzvanjale. Kakor da bi bile zvonovi ali celo
bronaste krogle.

Obsedela sta na tleh in zadihano lovila sapo. Potem sta skušala dognati,
kaj je za temi stenami. Pritiskala sta obraza na steklo in buljila v
svinčeno sivino. Za stenami je bila le ta sivina; sivo siva, sivo
modrikasta. Kakor kakšna nepredirna megla. Nobene pokrajine ni bilo,
nobenega drevesa, niti trave ne. Le obupna sivina, skozi katero pogled
ni mogel prodreti.

Tedaj pa se je v njem porodila ideja, kako bi lahko razbila stene in
ušla. Rekel je: »Vrata!« Oni drugi se je zdrznil: »Kakšna vrata?« In,
resnično, tam so bila vrata. V eni od steklenih sten so bila masivna
vrata iz trde hrastovine. Že prej so bila tam, le da jih, čudno, nista
imela za mar. Zdaj pa je rekel on, kakor da je pogruntal nekaj zares
genialnega: »Snemiva ta vrata in z njimi bova lahko razbila steklene
stene!« Oni drugi je zamomljal: »No ja, lahko poskusiva.« Pa sta snela
vrata in se z njimi zaletavala v stene, kakor da so vrata oblegovalni
oven.

#### In uspelo jima je. Ena od sten se je z zvokom, ki ga je spominjal na lomljenje ledu, raztreščila. Hotel je, da bi vsako stranico razbila do kraja, lepo natančno in sistematično. Oni drugi, ta njegov sozapornik, pa je trdil, da je dovolj, če steklena stena samo poči. Govoril je: »Če se v njej prikaže razpoka, je že dovolj. Saj je sploh ni treba povsem raztreščiti. Zakaj bi morala biti tako zelo vestna in ne bi smela pustiti v steni niti koščka stekla?« 

Njuno prerekanje se je končalo z razdejanjem. Ko so bile vse stene
razbite, tudi spodnja in stropna, sta zbežala v veliko sivino. Kar tekla
sta po nevidni poti in se, kakor da bi predrla opno, znašla v pusti
kraški pokrajini. Bežala sta med velikimi kupi kamenja, se prebijala
skozi trnje in hitela mimo krvavo rdečih grmov ruja. Za njima so drveli
vojaki v sivih uniformah in kričali, naj se ustavita, sicer bodo
streljali. Ker sta še vedno bežala, so ju obsuli s svinčenkami. Kakor
razjarjene ose so jima sikale okoli glav in teles. »Vodnjak!« je
zakričal oni drugi. Pred njima se je pojavila kraška šterna. Pognala sta
se na kamnit rob. Preden sta skočila v globino, mu je oni drugi hitro
zašepetal v uho: »V spodnjem svetu, kjer sva zdaj, obstaja še en spodnji
svet. Skočila bova vanj in ušla onim tepcem!«

In potem sta padala. Svetloba dneva je hitro zamirala in kmalu sta
padala v popolni temi. Padala, padala neskončno dolgo.

Potem je naredilo »klik«, tema je izginila, izginil je tudi njegov
sozapornik oziroma zdaj ubežnik, on pa se je znašel v pisarni lokalnega
dopisništva osrednjega časopisa Lorella. Sedel je za teleprinterjem in
tipkal vest o pojavu mikroskopsko majhnih hroščkov, ki so se v obliki
megličastih cunj že tri dni prav po polžje spuščali iz vesolja na
Zemljo. Sredi tipkanja vesti je za sabo, na svoji desni strani, začutil
prisotnost nečesa ogromnega, močnega in raztezajočega. Nehal je tipkati
in skušal prepoznati to čudežno prisotnost »nečesa«. Napolnjevalo je
prostor, bilo je presojno, bilo je kakor nevidni plin in se je vedno
bolj širilo. Še bolj se je zbral, da bi identificiral to, kar je
vstopilo in se začelo raztezati. Zaprl je oči in še malo, pa bi mu
uspelo razvozlati uganko; dojeti, razumeti, kaj je to, kar je vstopilo
in se začelo razlivati. Takrat pa se je za njegovim hrbtom oglasila
Darja. Vprašala ga je, kje bi dobila podatke o tekočih kristalih.

Darja je bila študentka in je na dopisništvu delala kot praktikantka.
Bila je izjemna ženska, ena od tistih, ki jih v celem življenju,
trajajočem recimo osemdeset let, srečaš le enkrat. To so bitja, ki prav
razkošno izžarevajo vodno svetlobo. Ta pa je sinonim za ženskost, ki je
morje, v katerem se koplje sonce. Sonce podnevi, polna luna ponoči.

Istega dne popoldne so snemali orfanorski film z naslovom Spodaj. Bili
so na gozdni jasi. V. in njegovo dekle sta se pripravljala, da odigrata
prizor posilstva. Takrat je začutil, nekako v sebi zagledal, da se je
pojavilo na njegovem domu, na stezici, ki vodi do vhoda v hišo, »nekaj«,
kar je zelo nevarno, kar ogroža njegove bližnje, njegovo družino in da
je tisto lahko prišlo tja samo zato, ker je pristal na snemanje
posilstva; ker ga je kot avtor scenarija in hkrati kot režiser vključil
v ta film.

Kljub opozorilu, ki ga je sprejela njegova duša in ga posredovala
zavesti, se je tisto posilstvo na gozdni jasi odigralo. Bilo je takole:
Mladenka J. se je pojavila na jasi in se preplašeno obračala okoli sebe,
begala je sem in tja. Iskala je pravo pot, smer, kajti izgubila se je v
gozdu. Tedaj se je pred njo pojavil zaraščeni V., jo surovo napadel,
strgal z nje, ki je skušala ubežati nasilniku, bluzo, krilo in črne
hlačke. Nedrčka ni nosila. Preden se je to zgodilo, pa sta se divje in
zagrizeno borila na resasti travi; se valjala, grizla in kričala. Potem
jo je on ukleščil in surovo prodrl vanjo. Resnično se je to zgodilo,
kajti igra je razvnela oba in sta pač šla do konca, čeprav scenarij tega
ni predvideval.

Zvečer mu je žena povedala, da je ob tistem času, ko so oni snemali
posilstvo (čas sta določila s pogovorom), njihova velika psica nenadoma
planila in začela besno lajati proti vhodu na vrt. Tam pa ni bilo
nikogar, tudi nobene živali ni bilo ne v vrtu in ne pred njim, na
makadamski cesti. Le praznina, v kateri pa je ona, njegova žena, tako se
ji je zazdelo, za drobec sekunde zagledala senco, podobno sivemu plašču,
ki vihra v divjem vetru.

Tisti dan si je zapisal v dnevnik tole vprašanje: »Posilstvo, nasilje.
Ali je nenaravna smrt kake osebe posilstvo nečesa nad človekom, njegovim
telesom in duhom?«

Skozi usta ljudi lahko govorijo drugi ljudje ali sile, ki hočejo kaj
doseči. Rečeš nekaj, kar se ti ne zdi bistveno, za drugega človeka pa
ima lahko usoden pomen in usodne posledice, ker je bilo izrečeno v zanj
usodnem križišču časa in prostora ... in je našlo odmev v njegovem
osebnem vesolju.

Slika mora biti živa in samosvoja; le kot takšna lahko biva sama po
sebi. Slika se spreminja, kot se spreminja vse živo. Odvisno, iz
katerega zornega kota jo gledaš.

Kozmična razsežnost v slikah? Ne vem, če gre za kozmičnost. Gre za
prostor, ki ga skušamo v sliki realizirati, tudi preseči. Prostor in
čas, oboje je relativno. Zato se ti včasih zazdi, ko gledaš sliko, da je
prostor omejen, takoj nato pa pregraja izgine in prostor je neskončen,
kar pomeni, da prostora ni. Svet se odpira, širi, nikjer se ne začne in
ne konča. To je večnost, pojem večnosti.

Ta beseda: večnost! »Likovno prikazati večnost, to bi najbrž rad
dosegel,« je govoril slikar J. S. »Lahko gledaš na platno in bolj kot
strmiš vanj, bolj se širijo okviri. Nazadnje izginejo. Notri si. Ko si
notri, razumeš marsikaj, česar se z besedami ne da povedati. Misli
odpovedo, ker so misli samo besede, besed pa je omejeno število. Resnica
pa ima neskončno pojavnih oblik, neskončno dogajanj, bivanj, plasti,
projekcij, eksistenc in vsega tega ...«

Misel? Kako nastane misel? Če gledam to tvojo sliko, se mi zdi, da
ponazarja rojstvo ideje. Najprej je bil NIČ. Ampak tudi nič ni samo nič.
Nič je nekaj, kar je izven sedanje sposobnosti našega dojemanja in
pojmovanja. Torej NIČ. Potem nastane nekaj, kar je svetloba. Ali je
svetloba začetek, embrio ideje? In potem nastaja Ideja. Raste. Če bi
videli, česar se ne da videti, bi bilo vse skupaj podobno svetlobnim
nitim, nekakšnim silnicam. Ko ideja dozori, je žareča, silno svetla
točka. Izžareva energijo in v človekovih možganih nastajajo prve, zelo
blede besede. Besede se združujejo, povezujejo v logično zaporedje, in
tako nastane misel. Je to misel? Misel, ki je ustvarjalna? Misel, ki se
hoče opredmetiti? Arhitekti, ki delajo načrte, logika, ki pomeni red;
red, ki pomeni disciplino. Nastaja struktura, ki ima točno določene
črte, ploskve, prostorske razsežnosti. Barve so očarljiva magična
svetloba te strukture. In misel gradi. Vedno više in vedno bolj
dovršeno. Približuje se popolnosti, absolutumu. Porajanje Božjega? Torej
tega, kar je skladno, harmonično, končno. Čista Lepota? Struktura v
prostoru, ki je večnost? V večnosti, ki je kozmos? V praznem, ki je nič.
Struktura, ki biva. Do kod? In kaj bi se zgodilo, če bi vzel črno kredo
in silovito prečrtal strukturo?

To seveda ni resnica, resnica o umetnosti, kajti resnica ima neskončno
obrazov in jo je nemogoče ujeti, si jo prilastiti in jo razkazovati
drugim. Resnica je eden od najbolj izmuzljivih pojavov na tem svetu. Je
kakor jegulja, ki jo je možno ujeti le na en način. Magični prijem, ki
jeguljo uklešči, poznajo ribiči. Pa še to le tisti, ki lovijo brez
mreže. Ki lovijo jegulje.

Ali je že kdo razvozlal skrivnost mreže? S kvadratki prepletena ploskev,
ki lahko poljudno spreminja svojo obliko in s tem razsežnost, plitvino
ali globino. Lahko se tudi zvije v rolo in prostor se strne. Lahko pa v
raztegnjeni mreži nastanejo luknje, skozi katere uhaja prostor in z njim
tudi čas. Eni mojstri tkejo mreže, drugi mojstri z njimi lovijo Svobodo
mnogih bitij. Mrežo sestavljajo kvadratki, mreža izvzame ali omeji
delček brezprostorja. Vanj se ujamejo ribe, rakci, tudi človek, srce,
duša. Iz večnosti in brezmejnosti, ujeta v mrežo, duša sestopi v lažno
večnost in lažno brezmejnost. Vse do osvoboditve iz mreže se tega ne
zaveda. Živi v iluziji brezprostorja in brezčasja. V slepilu, v prevari
in samoprevari. Vidiš, kako usodna zna biti katerakoli mreža!

###### Brezno 

Pod velikim, prastarim hrastom v Dolini milosti je doživel preboj v
četrto dimenzijo. Zgodilo se je takole: Iskal je izgubljenega nadangela
Gabriela. Rekli so mu, da je stal še leta 1633 pred vhodom v cerkev
Marije Snežne. Po napadu Turkov pa je izginil. Domnevali so, da so ga
divjaki razbili in ležijo kosi kamnitega kipa na ostankih obzidja ali
pa, da so ga odnesli v dolino in vrgli v eno od kraških jam. Prosili so
Órfana, naj ga poišče. Rekli so mu: »Ti imaš dar iskanja in najdenja.
Prepričani smo, da ti bo uspelo.«

Že nekaj dni je blodil okoli cerkvice in iskal izginulega nadangela. Ni
ga našel v kupih kamenja, med ostankih obrambnega obzidja. Tudi v nobeni
od jam, ki jih je bil preiskal, ga ni bilo. Utrujen je sredi junijske
pripeke sédel pod prastari hrast, se naslonil na njegovo deblo, zaprl
oči in zaspal. Preden se je zbudil, še v polsnu, pa se je znašel na dnu
globokega brezna. Visoko zgoraj, najmanj sto metrov nad njim, se je
svetlikalo nebo. Ni vedel, kako je padel v brezno ali kako je vanj
zašel. Povsem jasno pa mu je bilo, da mora priti ven, kajti nadangela
Gabriela mora najti, najti za vsako ceno. K sreči je bilo brezno ozko,
tako da se je lahko vzpenjal na plezalni način, ki ga uporabljajo
jamarji, ko se prebijajo iz kaminov. S hrbtom se je oprl na en del
stene, z nogami na nasprotni del, z rokama si je pomagal pri vzponu. Šlo
je počasi, mukoma. Ozrl se je k svetlobi daleč nad sabo in takrat je v
njem vzplamtelo neznosno hrepenenje po luči. Potem se je nekaj
premaknilo v njem in začutil je, kako se kar dviga, ne da bi se trudil,
ne da bi plezal. Kot da se je spremenil v balon, napolnjen s helijem.
Drsel je gor, gor, vedno boj gor. Hkrati z dviganjem njegovega telesa se
je večala svetloba, ki je označevala konec brezna. Opazil je, da
svetloba, kateri se je bližal, ni navadna svetloba. Bila je azurno modra
in srebrno bleščeča in imela je tak sijaj, kakršnega v življenju še ni
videl. Bila je živa, spominjala ga je na ionsko mrlenje v starih
elektronkah. Vsekakor je bila ta svetloba drugačna od vseh znanih
svetlob. Bila je otipljiva, tekoča kot voda in takšna, kakršne ni možno
videti z očmi.

Še malo, pa je že zdrsnil iz vodnjaka in se znašel v svetu neprestano se
spreminjajoče svetlobne pokrajine. Valovila je in se čudežno
spreminjala. Bilo je neopisno lepo in nekaj mu je reklo, da je zdaj na
Poljanah večnosti.

Daleč pred njim je na enem od hitro spreminjajočih se svetlobnih valov
stal angel, ki je bil narejen iz prav takšne, valujoče svetlobe.
Brezmejno hrepeneč se je pognal proti njemu, pa ga je tisto svetlobno
bitje ustavilo z gromkim glasom: »Órfano, ni še prišel tvoj čas. Vrni se
na Zemljo!«

Ko je to rekel, je začel padati v vodnjak. Padal je in padal, padal ...
in potem se je prebudil pod starim hrastom. Omotičen se je spominjal
doživetega in hrepenenje po svetu, ki ga je spoznal, v katerem je še
malo prej bival, je bilo neznosno. Tako zelo razžarjeno, da se je zvil v
položaj fetusa in bridko"		Beletrina	2008.0	ne	da	94803.0	1257.0	
Leposlovje	MAKS-L_000044.txt	MAKS-L_000044	Muriša	Feri Leinšček	ljubezenski roman	"»Bog ve, ali lahko docela razumemo, kako veliko delo smo tu opravili?« se je višji tehnični pristav, inženir Lavoslav Pichler, za hip zamaknil kot vodna ptica po dolgem letu. »Pa vi, mladi gospod?« je nato le za spoznanje obrnil lesketavo oko k praktikantu, inženirju Julianu Spranskemu, s katerim sta se v večernem stišju sprehodila čez most. »Se sploh zavedate: že na začetku ste sodelovali pri dovršitvi največje take gradnje v državi!? Kaj vse vas torej v življenju še čaka?« je pomenljivo privzdignil obrvi. »Saj: začeli ste, kjer jaz končujem, človekov vek pa sploh ni več nekaj tako kratkega,« mu je skušal pomagati pri razumevanju svojih duškajočih pomisli. »Vsak dan napravijo v nemških fabrikah kaj novega, pa tudi na Japonskem dnevno večjo tehniko delajo ...« 
	Praktikant je naposled prikimal, čeprav se ga ni dotaknilo. 
Glavni lok čez reko, na sredi katerega sta bila zastala, je meril natanko 100 m, na desnem bregu pa je sledilo še pet inundacijskih mostov v skupni dolžini 140 m. Vsi so bili široki 6,5 m, temelji so segali 4,5 m pod rečno dno, železne zagatne stene pa so šle ponekod tudi do 7 m v globino. V vse to je bilo vgrajenih 170 vagonov cementa, kar je zadoščalo za gromozanskih 7100 m3 betona – in prav slednje je bilo tisto, na kar se je ves ta čas, ki ga je preživel na gradbišču, najbolj zanašal. Toda kako naj bi staremu nadzornemu inženirju to pravzaprav pojasnil, saj s stroko ni imelo prave zveze: reki je pač privoščil oviro, trepetal je za te trenutke, ko bo naposled premagana, želel je, da bi končno začutila oklep, ki ga ne bo mogla nikoli streti. Vsa fizika in izračuni, ki jih je seveda dobro poznal, so mu čez dan še zadoščali, v nočnih blodnjah pa je bila voda še zmeraj močnejša, zato je nemalokrat tuhtal in tudi naklepal, kako bi prikrojil načrte in z večjo porabo materialov še okrepil konstrukcijo. No, to ob vsem nadzoru projektantov, gradbincev in banske uprave k sreči ni bilo možno, pa tudi sicer bi bilo kvečjemu blazno, saj veliki most je bil že tako dovolj mogočen in gotovo tudi nepremagljiv. 
	»Jutri bodo seveda vsi drugi pametni,« ga je stari inženir blago prijel za laket in ga zopet povlekel v korak. »Verjemite, da vsa ta božja ravnica še ni slišala take hvale, kot si jo bodo med sabo izrekali ministri, svetniki in načelniki,« se je posmejal skozi nos. »A nekaj naj vam zdaj tu, prav na tem najinem mostu povem,« se mu je od blizu zazrl v obraz. »Našel bom tu tudi pravo uho, da bom lahko pohvalil vas.«
	»Mene?« je trznil fant, kot bi se bil šele zdaj res predramil v spokojno tihoto nad gradbiščem, ki je počivalo po opravljenem delu. Njegove z mürsko modrino obarvane oči so se ob vprašujočem spreletu še povečale, čudenje pa je z ožganega in že možatega obraza nepričakovano odgrnilo zaveso, ki je zastirala nekaj otožnega. 
	»Ja,« je prikimal nadzorni. »Že vse od začetka vam gledam pod prste in vem, da nisem v zmoti,« je bil prepričan. »Dobro ste študirali. A to niti ni tisto, kar bi odtehtalo,« je zaobrnil. »Gotovo je še nekaj, kar je iz vas napravilo izvrstnega gradbinca,« je dvignil usločeni kazalec in za hip pomolčal. »Pripravljeni ste na boj in želite si zmagovati,« je nato izrekel s spremenjenim glasom.
	Julian je odmaknil pogled in se nekako zasačen prestopil. Imel je svoje račune s to reko in želel jo je premagati, bil je obseden z upanjem, da bo končno ponižana, in zaradi te čudaške privoščljivosti se je pogosto počutil bolehnega, zdaj pa ga je sam višji tehnični pristav zaradi tega celo trepljal. Ali pač, če ga je tudi sicer videl takega – to se mu je zdelo samo še bolj pomenljivo – saj ni sam o tem nikoli pomišljal, nikogar pa tudi ni bilo, da bi mu kazal ogledalo. 
	»Ne mislite vendar, da si nisem zabeležil,« mu je nekje v odmevu krčevitega tuhtanja prišepetaval nadzornik. »Vse noči, ko je reka naraščala, ste prebedeli na nasipu ali pa ste dremali v škarpi,« mu je pravil. »Prvi ste se zmeraj prijavili za delo, ko je voda spodnašala jezove in grozila, da bo zalila izkope,« je našteval. »Dali ste mi svoj glas celo, ko je odneslo tiste delavce in je usrani svetnik terjal začasno prekinitev del,« je nenadoma povzdignil glas. »In ravno zato, mladi gospod, vas bom jutri najbolj pohvalil!« je vzkliknil. »Kajti, kaj pa je führer pred napadom na Poljsko zaupal svojim generalom? 'Zakrknite srca!' jim je velel. 'Močnejši ima zmeraj prav!' je dejal. In kaj je bilo potem s Poljsko, če ste kaj bolje poslušali? Nemški tanki in Luftwaffe so v enem samem tednu raztreščili njeno armado. Pa kako je šlo potem to naprej? Danska ni niti mignila, Belgija in Nizozemska sta pokljali par dni, tudi Pariz je že nemški. Ne recite vendar, da vam ni znano!?«
	»Seveda mi je,« je skomignil zgolj uvidevno, saj ni razbiral, káko je sploh imelo zvezo. Hitlerjevo vojsko bi lahko zdaj tu primerjal kvečjemu z reko, ki je vztrajno dolbla, se gnetla, razdirala in se z nepotešljivo notranjo nujo razlivala, koder je bilo le mogoče. Toda bili so negotovi časi in tudi na videz preudarni ljudje so zlahka postajali čudaški. Tako si je pač še lahko razlagal, ko je koga omrežilo, in to mu je zadoščalo. Svoje mnenje je ob takih soočenjih raje zamolčal.
	»Če mene vprašate, tudi Anglija ne bo dolgo prdela,« je nadrejeni kljub njegovi očitni zadržanosti še napletal o vojni. »Nemški letalci so zmetali na London že petindvajset tisoč ton bomb, dva tisoč zgradb je docela uničenih, tri tisoč pa tako poškodovanih, da v njih ni mogoče več bivati,« je hlastal z nerazumnim užitkom ob tej zmagovitosti. »A to je kajpada šele začetek naleta, kakršnega svet še ni videl!« mu je dopovedoval tudi z dvignjenim kazalcem, ki je bil marogast od tintnega svinčnika. »Führer pač ne bi bil rekel 'hop', če ne bi bilo že vse do zadnjega cola premerjeno za veliki skok.« 
	Fant si je zdaj že do bolečine grizljal ustnico in sploh slabo prikrival nelagodje, ki je postajalo dušljivo kot jesenska vlaga, ki se je v megličastih koprenah vlekla nad gladino z mostom priščipnjene reke. Starega inženirja, s katerim sta čez leto delila skrbi in včasih tudi priboljške, je medtem vzljubil kot mojstra, ki mu je s pristno naklonjenostjo dopustil pretikati po svoji delavnici in mu je zmeraj še ob pravem trenutku razkrival mojstrije, ki jih zakrknjenci po navadi odnesejo v grob. Toda to zdaj ga je pač drugače osupljalo. Stala sta tu iznenada, kot da se ne bi poznala. Občutek vznesenosti, ki mu je med tem kar nekako slovesnim sprehodom prijetno plimoval v želodcu, se je že povsem sesedel v trebuhu in občutil je to, kot bi sestradanega tiščalo na potrebo. Kot na fotografiji je gledal domačine, ki so za že postavljenim oltarjem in slavnostno tribuno dvigali še zadnji slavolok – kladiva so padala, ne da bi slišal zvok, dekleta so se hihitala, ne da bi slišal glas, in še srca so najverjetneje trepetala, ne da bi lahko to tudi sam začutil. 
	»Kaj je!?« je zinil gospod Lavoslav Pichler. »Videti ste, kot da se boste usrali?«
	»Ne, ne,« je zmignil Julian Spransky. »Dobro mi je,« se je stresel in se skušal zbrati.
	»Če pa vam ni!« ga je stari dregnil s kazalcem v grodnico.
	»Samo malo čudno mi je vse to,« je naposled priznal. »Gradbinca sva,« je dahnil in nato dolgo iskal besed, s katerimi bi opisal svojo stisko. »Dobro leto že skupaj zidava,« je potem spet začel. »Povsem sem se že utrdil v prepričanju, da bom lahko vse življenje zidal, in ničesar lepšega si niti ne znam zamisliti,« je pravil z vse bolj čistim glasom. »Vi mi pa zdaj na lepem z enakim žarom govorite o rušenju!« je dvignil pogled in se skorajda preteče zazrl v zbledele stare oči. »Govorite, kot da bi bilo lahko tudi v rušenju kaj lepega!«
	»Eh!« je krehnil nadzornik in se med živčnim mahom z levico odmaknil. Tako se je po navadi prestopil, ko mu kaj res ni šlo od rok ali pa mu kaka reč nikakor ni bila pogodu, zato seveda ni bilo dobro znamenje. Po navadi ga je potem držalo do večera in se je šele zjutraj vrnil zopet prepoln svoje železobetonske popolnosti. A tokrat je za čuda že spet pristopil in se tako zasmejal, da so po močvari zaregljali odmevi. »Mladi gospod!?« je vzkričal. »Vse sem vam dal, a česa vse vas še nisem naučil!?« ga je krepko potrepljal. »Gradbeništvo pač ni kovaštvo, niti sodarstvo ali vrtnarstvo – gradbeništvo je prvo politika!« je pribil. »To si za zmeraj zapomnite!« je še podkrepil. »Nič ne bi midva tu mostu delala, če ne bi presvetli ban vedel, da samo z brodarskimi zajlami Slovenske krajine ne bo nikoli privezal k matici. Pa mi zdaj vi povejte?« se je s čelom skoraj dotaknil njegovega. 
	»Vem,« je del Julian. »Ampak to rušenje?« je zopet začutil zataknjeno. 
	»Kaj pa je vojna, če ne zopet politika?« mu je oni še dihal v nos in njegova sapa je bila en sam smrad razburjenja. »Führer spreminja svet. Ruši ga, da bi sezidal novega!« je pihal in škropil drobno slino. »In kdo bo imel potem delo, ko se bo vse to zopet gradilo, če ne ravno mi? Naj vam to vendar že enkrat pride do pameti! Preveliko priliko držite v rokah, da bi se zdaj spotikali …« 

 
*

Julian se je spustil z nasipa in se peš napotil v Soboto. Če bi šel po poštíji, bi bilo to največ poldrugo uro hoda, tako pa je vedel, da se bo pot ob Muri in nato med polji razpotegnila vse tja do polnoči. A zdaj se mu pač ni več mudilo – želel je uživati v tem. Možje, ki so se odpeljali z avtobusom ali so zdaj drug za drugim oddrdrali s koleslji, so hiteli k družinam, njega pa je doma čakala samo gospa Rosa, ki se je ob tej uri že odpravljala spat. Bili so to torej tudi trenutki, ko se je zopet zavedel svoje samote, a ni dopustil občutkom, da bi se dvignili iz globin, kamor jih je že zdavnaj zatiščal. Bilo je pač tako, kot je bilo, to je bila njegova maksima, malodušje ni lajšalo preživetja in samopomilovanje ni moglo spremeniti dejstva, da mu je reka še nedoraslemu vzela mater, nato pa pred petimi leti tudi očeta. Še pred kratkim, v času študija, se je bil celo že odločil, da se ne bo več vračal v te kraje, kjer navsezadnje niti ni imel korenin, saj je Srešev rod z mamino smrtjo prešel, oče pa je bil tako in tako prišlek, a potem se je zlahka zbogal z rektorjevim priporočilom in bil nekako celo potešen s spoznanjem, da ga ta ravnica vendarle ni omrežila le z usodo, ampak ga je tudi sicer na nek skrivnosten način zasvajala.
Odraščal je v mestu, ki se pred zaledjem ni branilo z okopi in obzidji, temveč se je z njim preprosto zraščalo. Črta, kjer se začenja mesto, najverjetneje še v katastru ni bila natančno določena, zanesljivo pa se niso zanjo zmenili polkmetje, bajtarji in Cigani, ki so se naselili, koder je bil plac, in sadili, kjer je pač zraslo. Še manj so tako mejo spoštovale kokoši, gosi in svinje, ki so včasih pritavale vse do hotela Krona in okrajnega glavarstva v samem središču mesta. Zaustaviti tudi ni bilo mogoče poplavnih voda, ki so se ob ujmah scejale z vseh strani, velika lesketava vodna očesa pa so po ulicah in vrtovih ostajala še dolgo potem, ko je bil čas moče že mimo. Zaradi vsega tega, seveda, zduh nad zvečina pritličnimi meščanskimi hišami ni bil prav nič drugačen kot v okoliških vaseh ali nad travniki in močvarami, ki so obkrožali mesto. Ta ravnica kot da ni dopuščala kraste, kjer bi se njena divjost zacelila in bi lahko zraslo kaj drugega.
A prav to je Juliana že od malega zvabljalo in strašilo obenem.
Gospa Rosa ni šla z njim nikoli iz mesta, njegovo zaukazano oblačilo so bile tudi ob delavnikih bele dokolenke in naškrobljena srajca, če pa se je kot otrok med igro umazal, je bilo to zanjo že znamenje, da je bil nemaren in se ga je oprijelo nekaj kužnega, kar je bilo treba nemudoma zdrgniti. Oče pa, ki ni po mamini nesreči več nikoli prespal doma, ampak je bivakal ob Muri ali ponočeval z mlinarji in tihotapci, je prihajal ponj le občasno in vse redkeje. Takrat sta do reke po navadi potovala s kolesljem ali na konju, šele tam pa sta res lazila po gostirjih in prodih. Bivši vodni nadzornik Ivan Spransky je namreč poslej po samo njemu razvidnem občutku izbiral ljudi, s katerimi je še sploh spregovoril, sicer pa je pogledoval vstran ali se je celo skrival. Zato je Julian vse te kraje ob reki do nedavna poznal le od daleč. Zdeli so se mu včasih še bolj tuji in nedostopni kot daljne dežele iz učbenikov, prebivalce, ki so rili po zemlji in hlapčevali gospodi, pa je na tihem pomiloval. Ali pa jih je zaradi te že na daleč vidne pritlehnosti in vdanosti božji brezbrižnosti celo preziral.
No, nocoj je bila noč temnejša, kot je pričakoval, zato je vedel, da razen potepuških mačk in srnjadi tu ne bo nikogar srečal. Tišino, ki se je z večernimi meglicami ulegala v sleherno kotanjo, je tu in tam premotila le voda, ki je tolkla ob büjre ali pa jih je, kjer je bilo to le mogoče, vztrajno preskakovala. Njeni glasovi so bili še posebej ponoči nadvse neobičajni, spominjali so lahko celo na človeško govorico in namerniki so potem pravili, da so se iz vode zopet oglašali mrtvi. Tudi sam je v tem času, ki ga je preživel na delovišču, kar nekajkrat slišal čudne glasove, ki si jih ni znal pojasniti, a zanj je bila to pač govorica reke – žlobudranje, ihtenje in srdenje njenega nerazsodnega bitja, ki je bilo poslano na pot brez vrnitve, ne da bi sploh razumelo svojo pogubo ali vsaj čutilo z vsem tistim, kar je spotoma sámo pohabilo. Razen tega pa: vse preveč je sovražil to brezčutno pošast, da bi se je lahko bal. Zato je tudi zdaj, ko se je nehote, kot bi ga vodila neka skrivna sila, znašel prav za okljuko, kjer je zadnjikrat videl očeta živega, ostal povsem miren.
»Ne razumem, kako lahko po tolikih letih še zmeraj upate, da je mama kje živa?« ga je bil takrat vprašal.
Ivan Spransky si je z obema rokama razgrnil brado, v katero je bil že preko ušes zarasel, in zabolščal vanj, kot da ga bo zdaj zdaj zmikastil. Bilo je to seveda vprašanje, ki ga ni pričakoval, še manj ga je želel slišati. Pričalo je namreč o njegovi zdaj že več kot sedemnajstletni blodnji, med katero se je iz uglednega soboškega mogotca spremenil v divjega murskega moža.
»Čas bi že bil, da uvidite,« je za čuda še vztrajal sin.
»Ja,« je očeta tak pogum vidno ganil. S krčevito razširjenimi prsti si je počesal brado, si nekako celo prizadeval, da ne bi bila več tako razmršena, nato je spodvil nogo in se, ne da bi si pomagal z rokami, sesedel na breg. Nemo se je zazrl v valove in še tisti hip mu je vodni tok tudi že povlekel pogled, da se je zdelo, kot bi sledil nečemu, kar je voda nezadržno odnašala. Čez čas je nato zopet trenil, se spogledal z valovi in potovanje se je začelo znova …
Julian je že od nekdaj poznal to njegovo zamaknjenost, včasih je trajalo ure, preden se je nesrečni sploh zdramil. Takrat so bile njegove sinje oči po navadi krvave od utrujenosti in zadržanih solza, na visokem čelu pa so še dolgo ostale globoke sledi nenehnega mrščenja. Kot otrok je ob takih stišjih še potrpežljivo čakal in trpel z njim, sčasoma pa je le otrdel, iznašel pa je tudi načine, da ga je zbezal iz te odsotnosti. Tokrat je rekel le: »Prosim vas, no.«
Oče je zopet trenil, a voda mu zdaj ni odnesla pogleda. Zdelo se je, da končno o nečem tuhta in išče besed. Nato si je začel pomagati tudi z rokami, ki so mu najverjetneje pravile, naj potrpi. Potem je dejal: »Vem, da upanja ni. So pa trenutki, ko upanje je. Na to moram čakati.« In je čez čas z brlečim smehljajem nadaljeval: »Včasih je upanje, ko se zbudim. Samo tisti hip, preden odprem oči. A tudi na to je vredno počakati,« si je prikimal. »Zato moram biti zmeraj pripravljen,« si je pritrjeval. »Ko je tako, človek res nikoli ne ve,« se je nagnil vznak in ga izpod spuščenih obrvi pogledal v oči. »Nikoli ji nisem povedal, kako jo ljubim. Bilo bi vse drugače, če bi našel teh par besed …«
In bolj kot iz besed je tudi Julian takrat iz pogleda razbiral, kako zelo hudo je že z njim. Ničesar namreč več ni bilo tam, kjer se za pogledom začenja človeško obličje, kar bi lahko prepoznal. Razen morda tista očetova značilna nedojemljivost za vse, kar ni bilo po njegovi presoji. A ta presoja je bila že povsem sprevržena in ni ji bilo moč ugoditi … Zato je bil tudi še zdaj, ko je po dobrih petih letih stal tu in se vsega z bolečino spominjal, povsem prepričan, da je ravnal prav, ko ni več sledil norosti in ji tudi ni želel dajati potuhe. Pa čeprav je očeta, tudi takega, kot je pač bil, še zmeraj pogrešal.
Danes, recimo, bi mu bil rad pokazal svoj most.
Tako pa je vsemu tistemu tisočpotju sledov, ki jih je Ivan Spransky pustil med tukajšnjimi prodovi, rokavi in mrtvicami, lahko dejal le: »Pokazali smo ji svojo moč. A to je pravzaprav šele začetek …«
 
*

Od Mure sem je bila noč, kakor bi lezel v rog. Tako pa se je zdaj –
po preživo obujenem spominu – tudi počutil. Ni bilo zaznati obzornice, ki bi črno težo ravnice razvidno ločila od črne praznine neba, pa tudi tista notranja meja, na katero se je doslej zmeraj lahko zanesel, se je za čuda spodmaknila. Preteklost, o kateri ni sam odločal, in pa prihodnost, ki naj bi bila samo njegova, sta se namreč med to potjo tako čudno zbližali, kakor da bi se bili že prekrivali. Prav preznojila ga je bila zdaj slutnja, da se bo naposled vendarle znašel v risu te čudne družinske usode, ki ga je ves čas po malem strašila. Zato bi morda moral še pravi čas res kaj ukreniti, ga je prešinilo. Toda kaj bi lahko bilo to? se mu je zataknilo. Je bilo v življenju sploh mogoče sproti prepoznavati nezaznavne zdrse in skrite pasti? se je spraševal, čeprav se mu je obenem zdelo, da bi moralo biti tako. Star je bil štiriindvajset let, imel je diplomo in državno službo, v ljudski hranilnici je imel naloženo še toliko, da bi si lahko ta hip kupil tri chevrolete, kot ga je imel tovarnar Cvetič, posestvo v Rakičanu in nadstropna vila v Soboti pa sta bila vredna še več. Bil je torej preskrbljen in pripravljen na življenje, v katero je bilo treba le še vstopiti. Toda katero je bilo to življenje? ga je spet stisnilo. Je bilo sploh možno izbirati? 
No, nato je k sreči le ugledal prve mestne luči.
Ura je bila šele par minut čez enajsto, bila je sobota in pri Kroni je bil napovedan veliki bal. Tudi kavarno pri Sočiču je primaš Baranja s svojo cigansko bando še držal pokonci. Študentje pa so se verjetno zadržali ob novem kegljišču pri Benkiču. Lahko bi se torej napotil, kamor ga ni sicer nikdar mikalo, in si skrajšal noč, ki mu kljub utrujenosti najverjetneje ne bo podelila sna. Toda že sama misel, da bi se moral zdaj spogledati z ljudmi, ki so se prišli prsit z denarnicami pod telovniki ali pa se, bog ne daj, priklanjat damam, ki so razkazovale kroje iz zadnjih številk Modeblatte, mu je bila zdaj neprijetna. Brez takih občutkov bi morda lahko vstopil edino pri Fafleku, a tam je bilo, odkar je bilo zaradi 'ohranitve nevtralnosti' v gostilnah prepovedano poslušanje radijskega programa, vse manj gostov in kavarna je bila gotovo že zaprta. Napotil se je torej po kajžarskem Turopolju in se ni potem niti spuščal na Aleksandrovo, saj se ni želel več skominati z žejo po jeruzalemčanu in je nameraval domov. Tedaj pa je na ledini za Garanyjevo vrtno lopo zagledal ognjene jezike, ki so jih obstopile sence. Videti je bilo to od daleč, kot da je zagorelo in so prišli gasit, a ko je pohitel in stopil bliže, je ugotovil, da so si le podkurili.
Ogenj je bil znesen iz debelih polen in se je šele razgoreval. Možje, ki so bili zvečina mladci, so ga obstopili in s podplati suvali v les, ki se ga plameni še niso dovolj oprijeli. Šele nato je opazil tudi čokatega Cigana, ki je na verigi držal medveda. Žival, ki je bila sicer gotovo višja od njega, je kakor človek sedela na tleh in grgrala v palico, s katero jo je krotil in pomirjal. Iz gobca se ji je cedila obilna slina in ušesa so strigla, kot bi bila drgetala. No, bil je to plešoči medved, ki je z lastnikom gotovo že dolgo potoval po trgih in sejmih, zato se verjetno ni tresel od strahu. Morda ga je živciral le ogenj ali pa se mu pač ni vzljubilo poskakovati ob tej uri. 
»Plačali so Varaždincu, da bo napojil mrcino,« je dejal nekdo ob njem. »Kaj vse si ljudje zmislijo? je vznemirjen duškal. »Saj tega še svet ni videl!« 
»Zakaj ga bo napojil?« je vprašal, a mu ni nihče odgovoril. Bilo je vendar jasno: nekdo se je domislil in bilo naj bi jim v zabavo. Ena izmed treh Ciganovih žensk je iz predpasnika stresla v lavor medenjake, iz rok v roke so potovale steklenice ruma, ki je bil gotovo potem namenjen tudi medvedu, zbrani so postajali vse bolj razgreti ali pa pač otročji – vsaj tako se je zdelo Julianu, ki se mu je žival smilila, še bolj pa ga je bodla ta človeška sla po vsaj kakem čudu. Zopet je bil že v dvomu, ali naj to sploh gleda, tedaj pa je na ramenu začutil roko.
Bila je ženska.
»Poslušala bova, ali bo medved prdnil,« mu je znani glas dahnil k ušesu.
»Zinaida!?« je skoraj kriknil, ko se je okrenil. Niti v sanjah ne bi nikdar pomislil, da jo bo kdaj srečal ob tej uri na takem mestu – njo, ki je bila iz njegove ulice in se tudi ni nikoli smela igrati z bajtarji in arandáši.
»Bili smo pri Kroni, pa ni šla nobena plesat, ker je tam ravno češka muzika,« je pravila zadihana, saj je očitno tudi njo povleklo norenje. »Pa je šel Garany stavit s Hancem, da bo še nocoj z medvedko tancal,« mu je na vrat na nos razlagala. »Zdaj pa vidiš, kaj je iz tega gratalo?« ga je ščipala za srajco in vabila bliže. »Naši dečki so res čisto usekani …« 
Plameni so zdaj že lizali visoko nad glavami in osvetljevali režeče se obraze. Cigan je zarožljal z verigo in udaril na boben, Ciganke pa so poplesavajoč dražile medveda z medenjaki, ki so jih prepojile z rumom. Vse bolj očitno je bilo, da tudi tega niso počeli prvič; žival je poznala noro hrano in cedile so se ji sline. Težke šape so se prestopale v naraščajočem ritmu in gobec je vse bolj lakomno grizljal naproti. »Da je lahko ena žival tak pijanec!?« so zmajevali. »Pojma ona več nima, da bo imela jutri spet mačka,« so se režali. »Če jo spustiš z verige, jo bo gotovo ucvrla naravnost v Nadayevo vinsko skladišče,« so opominjali Cigana. Ta pa je s štrlečimi brki zdaj le pomignil ženskam in medvedja kosmata usta so končno zamlasketala. 
»Ali ni čisto kot človek?« je zacepetala Zinaida. »Ali ni cart?«
No, Julianu se je zdelo kvečjemu blazno, zato je molčal.
Cigan pa je tolkel zdaj še hitreje in je z raskavim glasom zapel. O čem vse je pravila pesem, ni sicer nihče tu razumel – bila je najverjetneje kaka otroška izštevanka, saj so bili ciganski napevi, ob katerih so se ti držali nadvse modro, po navadi preprosti – a tudi to jim je bilo zdaj že smešno in so priploskali. Žival pa je bila seveda tudi tega že vajena in se je začela samo še bolj guncati.
»Kje si zdaj, Garany?« je vzkliknil nekdo. »Rekel si, da boš tancal!« 
Vendi Garany, edini sin advokata Elemerja Garanyja, ki je bil v drugo poročen s premožno vdovo trgovca Cigüta in zato že nekaj časa več ni opravljal svoje častitljive službe, je bil Julianov vrstnik in v višji gimnaziji dve leti tudi sošolec. Zaradi učnih težav je nato šolanje nadaljeval v Szarvarju na Madžarskem, kjer je živela njegova številna rodbina, študiral pa je bojda še zdaj v Sopronu, na eni najbolj znamenitih univerz v tem delu Evrope. Zaradi tega Julian poslej ni veliko vedel o njem, razen, seveda, da si je ob nedeljah sposojal očetov avtomobil in prevažal dekleta po okoliških bučah, dobro pa so ga poznali tudi na veselicah, kjer je s svojimi madžaronskimi pajdaši po navadi napravil kraval. Njegova sloveča gizdavost je bila tako na eni strani zmes ogrske pokončnosti in nekakšne svetovljanske odmaknjenosti, na drugi strani pa seveda predvsem razkazovanje bogatije, ki je oče niti ni sam pridelal. Eno in drugo se je Julianu upiralo in zopet se ga je lotevalo, da bi šel, toda Zinaida se ga je oprijemala nad laktom, kot bi ji bil za stražo, in zdelo se mu je nevljudno, da bi jo pustil.
Mladi Garany je zakorakal v žoltavo ognjeno svetlobo in si s palcem in kazalcem pogladil kot krokarjeva peresa črne brke. Dvignil je brado, se navzdol spogledal s Ciganom in nato z medvedom, ki se je le še pijano majal. Bil je to seveda znak za čardaš, ki so ga bobnarjevi hitri prsti na svinjski koži takoj tudi našli. »Ä-za-sejp, ä-za-sejp, ni-ka ne-ga, sä-mo kejp,« je znani madžarski napev po svoje zapel cigan in povlekel pijanega medveda, ki ni več dohajal ritma, za plesalcem okoli ognja. »Ä-za-sejp, ä-za-sejp, ne-ga gla-ve, sä-mo rejp,« so pripele Ciganke in zavihtele roke visoko nad glavami.
Tedaj pa je gizdavi mladec nenadoma zopet udaril s peto.
»Ali se ti to norčuješ, Cigan?« je s spuščenimi brki iztisnil v tišino, ki jo je zdaj premotilo le še prasketanje ognja.
»Ne norčujem se jaz, gospod,« je sprenevedavo zazijal drobnooki možak. »Kje pa – bog mi je priča, da nisem mislil nič slabega,« si je z roko, s katero je držal povodec, v hipu povlekel klobuk in si ga pomendranega pritisnil na prsi.
»Samo še eno tako, Cigan, pa ti bo žal!« je nasršeni Garany preteče iztegnil kazalec. »Dobil boš po goli riti, pa vrnil mi boš denar!«
»Brez greha sem jaz, prisežem vam to, gospod,« se je ta potrkal s klobukom. »Naj mi žena umre, naj mi otroci zbolijo, naj se mi roke in noge posušijo …« 
Tedaj pa se je začel medved, ki ni več čutil povodca, vse bolj mlahavo prestopati. Prednje šape so mu začele uhajati, pretežko glavo je vleklo nazaj, zazibal se je, da se je zdelo, kot da želi zopet plesati. Ženski glas se je v mučni tišini najprej sam zahihital, nato je tudi zbrane obšel glasen smeh. Zdelo se je, da je bila neprijetnost tako premagana, a žival se je ob tem vse glasnejšem spreletu olajšanja še zmeraj nevarno zaletavala v prazno in lovila ravnotežje. Vodnik je poskakoval okoli nje, zategoval verigo in jo skušal s palico spraviti vstran od ognja, ki sta se mu med tem krčevitim plesom nevarno približala. A žival je bila zdaj res povsem omamljena, bil je prešibak za njeno pijano težo in bilo je zaman … Drgetavo kosmato telo se je sklonilo, se ob dotiku vročine še skušalo dvigniti, nato pa se je s spuščenimi šapami in razprtim gobcem zarilo naravnost v žerjavico.
Ob topem udarcu je po tleh najprej puhnila pepelnata vročina, pred katero so se drug v drugega umikali in bežali. Nato se je iz dima, ki jim je za kratek čas povsem zakril pogled, razleglo presunljivo tuljenje, pod nebo pa so v širokem roju poletele iskre. Cigan, ki je v vsej zmešnjavi edini ostal v tem zemeljskem peklu, se je hripavo drl z živaljo in jo zaman vlekel za verigo. Tudi možje, ki so potem le priskočili in vlekli, mu niso mogli pomagati, saj so se razbeljena polena pomikala z gorečim kožuhom, ki se ni več kobalil, je pa še zmeraj podrgetaval in v presledkih spuščal neopisljivo žalostne in obtožujoče glasove.
Julian, ki mu je v tem nemem zrenju obmrlo telo, je pod hrbtom začutil ostre Zinaidine nohte, ki so se mu zarili v meso. Oklepala se ga je in mu tiščala obraz pod pazduho, život pa ji je stresal jok. Objel jo je preko ozkih ramen, jo skorajda dvignil in jo povlekel v temo.
 
* 

Bila sta že na Grajski ulici, ko je odjeknil strel. Nekdo je verjetno šele zdaj res pokončal plešočega medveda, ki je s svojo spretnostjo že toliko let zabaval ljudi vse sem od Varaždina in mogoče še dlje naokoli. Bilo je več kot strašljivo, da je moral tako umreti ravno tu, v neki Soboti, je bodlo Juliana, ki mu sicer ni bilo do besed. A tudi če je bilo le naključje – vse bolj je doumeval, da so časi res sprevrženi in so ljudje zato tu še posebej čudni. Spremešali so se bili tod namreč Slovenci, prekmurski in prišleki, pa potem še Madžari, Nemci, Židje, Hrvati, Srbi, Turčeki in Cigani, a se niso nikoli zares sprijeli med sabo. Pogled na ta mali babilon je bil morda lahko lep le kdaj na promenadi, saj so potem kmalu zopet zavili v svoje ožine. Imeli so društva, cerkve, pa tudi gostilne, kjer so lahko po mili volji stikali glave in zdaj so seveda lahko o čem razpravljali. Tisti, ki so glasno častili kraljeviča Petra, pa tisti, ki so na tihem molili za Horthyja ali Hitlerja, nič drugače pa ni bilo niti s tistimi, ki niso stavili na nikogar, temveč so trepetali le za svojo rit. Saj mnoge vojske vse tu naokoli so bile že v gibanju, njihovih jutrišnjih koordinat pa ni bilo več mogoče predvideti.
»Zgovoren pa nisi,« je naposled nekje za njim reklo dekle.
»Kdo bi pa po vsem tem bil?« jo je zavrnil.
»Misliš si, da sem ena tistih,« mu je stopila v korak.
»Prav nič si ne mislim,« ga je zjezilo, ker res ni o njej mislil. Imela sta skupno pot in zdelo se mu je prav, da jo pospremi. A zdaj jo je torej ošinil: bila je le za spoznanje nižja od njega, preščipnjena v pasu in tudi sicer tanka. Spominjal se je je kot dekletca, a zdaj je bila povsem druga. Čudil se je na tihem, da ni tega prej opazil – res je bila lepa, to je bilo prvo, kar ga je prešinilo ob pogledu. Dolgi svetli lasje so se ji razsipali ob ozkih licih in velike, rahlo poševne oči so se ji lesketale celo v slabotni svetlobi oddaljene razsvetljave.
»Kako se že pišeš?« je vprašal, čeprav je že tisti hip vedel, da to ni bila niti malo vljudna radovednost. »Celih pet let sem prihajal sem le občasno,« ji je zato skušal pojasniti. »Celo drevesa so medtem zrasla …« 
»Ej?« je zdaj kar zastala. »Spransky!« ga je s poudarkom pokarala. »Naj bom užaljena, ker ste pozabili?« se je glasno posmejala. »Ali pa naj bom žalostna, ker me sploh niste opazili?« 
»Oprosti,« je šepnil, ker je bil zdaj res v zadregi. Razumel je, da se mu čudi, saj sta bila iz iste ulice, vedel je kajpada, kje je hiša, a to je bilo vse – in kako naj bi ji zdaj pojasnil, da bi tudi ona lahko razumela njegovo težavo. Živel je v tem mestu, pa ni živel v njem. Že od malega je bilo z njim drugače kot z vrstniki. Gospa Rosa ga je vodila le po uhojenih poteh in oče ga je vozil edino k reki. Pohajati je začel šele kot študent, in to po tujih mestih, od lani pa je tudi ves prosti čas preživel na trasi novega mostu v Petanjcih.
»Oprosti tudi ti,« je zmignila Zinaida, ki je očitno razbrala, da mu gre zares. »Saj sem se ti jaz prilepila,« se je s prsti dotaknila svojih nakodranih ustnic. »Ampak te ne bom več silila, če nočeš,« je skomignila. »Ne vem, res, čemu bi bil to tvoj problem, če se meni ne spi?« je spustila glavo med ramena. »Molčim lahko tudi sama, vem,« si je odgovorila. »Pa tudi šetam se lahko, če se mi hoče,« se je zasukala na peti in se napotila. »Kaj mi pa kdo more?« 
Molčal je, a je šel za njo.
Ni si znal pojasniti, zakaj, a čutil je, da mora.
Navsezadnje se tudi njemu ni spalo.
Iz papinskega zvonika je odbilo poluro; najverjetneje je oglasilo pol enih, če ne morda celo že pol dveh. Nato se je zmršilo tudi v luteranski cerkvi. Nekje v globini Szapáryjevega parka je ukal čuk, drugi, tu nad njima, mu je zdaj odgovarjal. Muzike so medtem potihnile, pijanci in razgrajači so se razšli, mesto je klonilo, se prepustilo, zdrselo v nočno brezvetrje. Le to mlado žensko je še nekaj vabilo. Ali jo je pač gnalo. Hodila je z vse daljšimi koraki, nekako po moško. Krilo se ji je ob tem napenjalo ob kolenih, ji izrisovalo život, v katerem je bilo zdaj nekaj živalskega. Julian je na daleč poznal take ženske, nekaj je res bilo v njih, kar ni nikoli povsem razumel in ni znal podoživeti. Bile so prepolne želja in hotenja, cilja pa verjetno niso poznale. Zdelo"		Beletrina	2006.0	ne	da	55679.0	669.0	
Leposlovje	Kongres-zaseda.txt	Kongres-zaseda	Kongres zaseda	Igor Grdina	politika, zgodovina, Evropa, esej o kongresih	"Evropa je planetarna posebnost: za razliko od drugih kontinentov se
njeno ime ne začenja s črko A, prav tako pa se ne more pohvaliti s
prav jasnim oziroma nedvoumnim obsegom. Njene meje bolj kot narava
določa človeško dojemanje, ki se je skozi zgodovino opazno
spreminjalo. Pri tem prihaja do paradoksa, da obseg Azije zaradi
različnega razumevanja obsega celine na njenem zahodu v bistvu ni
problematičen. Največji kontinent tudi ob ozemeljsko maksimalističnem
pojmovanju Evrope -- do Urala in Kavkaza -- ni kdove koliko manjši kot
ob njenem minimalističnem opredeljevanju. Slednje skrajne točke stare
celine postavlja na zahodno (belo)rusko oziroma ukrajinsko mejo ali na
ločnico med katoliško-luteranskim in pravoslavnim svetom.

Posebnost Evrope, ki tiči v pojmovanju oziroma dojemanju, je v prvi
vrsti zgodovinska. To ne pomeni zgolj samosvojosti v političnem
življenju, marveč še v večji in usodnejši meri edinstvenost celotne
civilizacijske izkušnje. Azija se lahko pohvali s tradicionalnimi
središči, ki so že tisočletja osišča dogajanj v njej. Indija, Kitajska
in mezopotamsko-iranski prostor so bili v vseh zgodovinskih obdobjih
jasno opredeljivi civilizacijski centri. Niso semogli ravno zmerom
pohvaliti s politično (pre)močjo, toda vsaj kulturne vplivnosti se jim
ni dalo nikoli odrekati. Amerika je lastna središča oblikovala
pozneje, a tudi tam se težišča niso bistveno spreminjala. Mehika in
Peru sta bila že v predkolumbovski dobi civilizacijski osišči novega
sveta, v kolonialni epohi pa so se jima pridružile še Združene države,
Brazilija in Argentina. Vse do današnjega dne so pobude, ki so se
porodile v njih, zaznamovale širšo regijo. Nekaj podobnega je mogoče
reči tudi za afriški prostor: Egipt, etiopsko višavje, skrajni jug
celine in območje Gvinejskega zaliva so vedno izžarevali vplive v
soseščino. Avstralija, ki je samostojen dejavnik večjega pomena
postala v 20. stoletju, se je že oblikovala kot politično enoten
prostor; s civilizacijsko središčnostjo na svojem jugovzhodu prav tako
nikdar ni imela posebnih problemov.

Evropa pa je bila drugačna že od svojih začetkov. Njen center je bil
najprej ob obalah Egejskega morja. Vzpon imperija, ki sta ga v dolgih
stoletjih s komaj predstavljivo vztrajnostjo in smotrnostjo oblikovala
rimski senat in narod, ji je središče prestavil na Apeninski polotok.
Po preobrazbi države iz republike v cesarstvo ter po delitvi slednjega
na Vzhod in Zahod sta se oblikovala dva centra: poleg tradicionalne
prestolnice je v tej vlogi začel nastopati še Bizanc.

Politična moč Rima se je ob zatonu antičnega sveta za vrsto stoletij
popolnoma izgubila, saj sta imperija Frankov in otonskih vladarjev
kulturno-politično središče prestavila na sever. Nihanje Evrope med
Sredozemljem in Atlantikom je v poznejši dobi spet ustvarilo nejasnost
glede bistvenega osišča stare celine. Vzponi Španije, Francije in
Anglije, katerih interesi so bili v medsebojnem navzkrižju, so število
centrov evropske civilizacije samo še povečali. Do začetka novega
veka, v katerem je na zahodu Evrope prišlo do razkola na
evangeličanski Sever in katoliški Jug, se je nazadnje uveljavljalo
spoznanje o njeni večsrediščnosti. Tridesetletna oziroma nemška vojna,
ki se je leta 1648 sklenila z mirovnimi pogodbami, sklenjenimi v
münsterski in osnabrüški mestni hiši, je to tudi uradno priznala.
Vladarji, ki so poprej eno veliko generacijo prisegali samo na
neusmiljeno obračunavanje drugega z drugim -- kar je vodilo v komaj
predstavljivo visoke, tudi devetdesetodstotne izgube prebivalstva na
posameznih ožjih območjih (npr. na Pfalškem) --, so se ob spoznanju
nemožnosti lastne prevlade nad tekmeci sprijaznili s tem, da so ne
glede na konfesionalne razlike vsi po vrsti »presveti in nadvse
mogočni knezi in gospodje«. Naredili so vraga in pol -- in komajkaj le
na pol --, da jim tega ne bi bilo treba javno priznati, vendar je bila
stvarnost močnejša od njihove volje in predsodkov.

Prav z westfalskim mirom, ki je leta 1648 v imenu »presvete Trojice«
sklenil tridesetletno vojno, pa se je začenjalo obdobje evropskih
kongresov. Tovrstna zborovanja, na katerih so reševali tako generalna
kot partikularna vprašanja, so praviloma sledila hudim političnim
viharjem. Ducat velikih in množica pridruženih sil, ki zaradi
podobnosti svoje moči niso bile sposobne uničiti nasprotnega bloka
držav, ter raznovrstnost njihovih interesov so izključevali možnost,
da bi se za kontinentalno stabilnost temeljne mirovne pogodbe sklepale
samo med dvema ali tremi partnerji. Za urejanje bistvenih in vso
celino zadevajočih zadev so bila potrebna srečanja s kar najširšo
udeležbo.

Potem ko je Evropa v prvi, kolonialistični fazi globalizacije začela
obvladovati površje zemeljske krogle, se je potreba po tovrstnih
dogovorih le še povečala. Erfurtski kongres, ki je potekal ob koncu
septembra in v oktobru 1808, je tako bil demonstrativni višek
Napoleonovega reda (odločilne stvari za njegovo oblikovanje so se
namreč dogodile že prej). Stara celina se je tedaj zdela najbližja
enemu središču. Spremembe, ki jih je prinesla francoska revolucija, so
pač razbile orkester tradicionalnih evropskih velikih sil od Velike
Britanije na zahodu do Rusije na vzhodu. Habsburška monarhija in
Prusija, ki sta imeli v 18. stoletju ključno vlogo v središču
kontinenta, sta bili močno oslabljeni in prisiljeni upoštevati želje
uradnega Pariza. Napoleonsko Veliko cesarstvo se je tedaj doživljalo
kot politična tvorba, ki ji more učinkovito konkurirati le gospodarica
oceanskih valov -- Velika Britanija.

Toda nepremišljena politika imperialne Francije, ki se je zapletla v
usodni vojni na Iberskem polotoku in v Rusiji -- prve uradnemu Parizu
ni bilo mogoče končati, druge pa ne zmagoslavno dobiti --, je
poskrbela za to, da v Erfurtu predstavljeni sistem ni obstal. Po
»bitki narodov« pri Leipzigu jeseni 1813 in nadaljnjih Napoleonovih
porazih, ki so ga naslednjega leta pahnili s prestola, je bilo treba
poskrbeti za generalno (pre)ureditev Evrope. To nalogo si je zastavil
kongres, ki se je zbral na Dunaju. Evropske velike, srednje in male
sile so se na njem od septembra 1814 dalje pogajale o vzpostavitvi
nove strukture odnosov. Sedaj ni bilo več ene prevladujoče države,
okoli katere bi se druge vrtele kakor planeti okoli sonca. Avstrijski
zunanji minister, knez von Metternich, ki mu je državo svojega
gospodarja, »dobrega cesarja Franca«, že leta 1813 uspelo napraviti za
jeziček na evropski vojaško-politični tehtnici, je skrojil razmeroma
stabilen, na ravnotežju sil sloneč sistem. Kljub sklicevanju na
legitimistična načela ni šlo za preprosto vrnitev v zapletena razmerja
dobe umirajočega rokokoja pred francosko revolucijo, ki je takšen red
že poznala. K temu dosežku je na Dunaju zbranim vladarjem, ministrom
in diplomatom na svoj način pripomogel tudi Napoleon, ki po
fontainebleaujski odpovedi prestolu in umiku na Elbo ni mogel
mirovati. Ko je bivši francoski vladar pobegnil z malega sredozemskega
otoka v bližini rojstne Korzike, so bili ob bregovih lepe modre Donave
zbrani mogočniki junija 1815 voljni sprejeti praktično vse
Metternichove zamisli v tako popolni meri, da je avstrijski zunanji
minister v očeh somišljenikov in nasprotnikov postal pravcati svétnik
Evrope.

Toda že kmalu po uveljavitvi kongresnega reda je prišlo do težav, ki
so izhajale iz njegove uveljavitve. Paradoksalno popolna prevlada
Metternichovega sistema slednjemu ni zagotavljala trajnosti.
Avstrijski zunanji minister pač ni mogel sam vzdrževati reda, ki je
temeljil na njegovih načelih in prizadevanjih. Veliko Britanijo in
prvaka njene diplomacije, lorda Castlereagha, je kontinentalni sistem
po Napoleonovem dokončnem padcu zanimal mnogo manj kot prej, zato se
vlada v Londonu ni več toliko angažirala v evropskih zadevah. Toliko
večji pomen pa je dobi(va)la Sveta zveza, katere nastanek je v Parizu
leta 1815 vzpodbudil ruski imperator Aleksander I., da bi povečal
vlogo svoje države v evropski politiki. S to spremembo težišča
evropskih odnosov se je nekoliko predrugačil tudi celoten Metternichov
sistem, ki je sicer kar dobro prestal preizkušnjo Napoleonovih sto
(oziroma natančneje: sto enajst) dni vnovičnega cesarjevanja.

Sveta zveza, katere ideja je po mnenju mnogih -- tudi praviloma ne
ravno daljnovidnega avstrijskega cesarja Franca -- sodila bolj v
spovednico kot na diplomatski parket, je ob svoji pojavitvi
predstavljala nemajhen politični problem. Bolj kot otrok mističnega
navdiha je bila sredstvo uveljavitve ruskih interesov, formulirana pa
je bila tako, da je Napoleonovi nasprotniki preprosto niso mogli
zavrniti. Značilno se je knez von Metternich kar precej namučil, da jo
je prilagodil svojemu sistemu evropskega ravnovesja sil. Ideološka
politika, ki je bila ruskemu imperatorju kot nosilcu samodržavne
koncepcije domača, je namreč njemu -- diplomatu od glave do peta --
povzročala težave. Predvsem pa je bil takšen pristop že v samem
izhodišču problematičen, saj so bila načela reda, ki so se uveljavila
na dunajskem kongresu, zamišljena kot trajno veljavna: sleherno
njihovo dopolnjevanje oziroma popravljanje bi lahko ogrozilo s težavo
doseženo ravnovesje. Na obrežju lepe modre Donave so seveda vedeli, da
bodo Italija, Nemčija in Poljska zlahka postale nevralgične točke
Metternichovega sistema, vendar je slednji razpolagal z več kot
zadostno močjo, da težave, porojene v teh razdeljenih, a po zedinjenju
težečih deželah, ne bi postale neobvladljive. Temeljnih načel reda in
kontinentalnega ravnotežja sil zaradi posamičnih (predvidljivih)
problemov zagotovo ne bi bilo treba spreminjati. Tudi zaradi vse bolj
perečih problemov turškega cesarstva, ki je v 19. stoletju postalo
kroničen bolnik ob Bosporju, ne. A začetek po vsej Evropi odmevnega
grškega boja za neodvisnost je Metternichovemu prvotnemu sistemu
vseeno zadal hud udarec. Proti osvoboditvi in neodvisnosti kristjanov
v osmanski državi namreč Sveta zveza v načelu ni mogla biti. Spoj med
vodili slednje in na Dunaju leta 1815 oblikovanim redom več kot očitno
ni mogel biti docela neprotisloven. Dolgoročno je Metternichovemu
prvotnemu sistemu dopolnjevanje škodovalo. Ob bregovih lepe modre
Donave natančno izračunane statike nobena ideološka malta ni mogla
okrepiti -- jo je pa lahko naredila za neznosno togo in za marsikoga
(npr. za uradni London) nesprejemljivo \... Zgodovina Evrope v letih
1818--1822/1823 je nazorna demonstracija destruktivne sile nasprotij,
ki se porodijo ob hkratnem uveljavljanju pragmatične in ideološke
politike oziroma diplomacije. Kljub temu je jedro Metternichovega reda
vendarle prestalo vse pretrese v času njegovega aktivnega političnega
življenja (ki se je sklenilo marca 1848). To je bil vsekakor lep
dosežek. Mala francoska revolucija leta 1830 in uveljavitev belgijske
neodvisnosti leta 1831, ki sta vnesli nekaj novosti na zahodnoevropsko
sceno, sta bili predvsem regionalno pomembna dogodka. Zunanjepolitično
je Metternichov red preživel celo stresno leto 1848. Knez von
Metternich je tedaj sicer izgubil svojo moč, toda na Dunaju sklenjena
razdelitev Italije, Nemčije in Poljske je o(b)stala. Šele Napoleon
III., ki ga je animiral -- in nato tudi briljantno izkoristil --
piemontski ministrski predsednik, grof di Cavour, je s svojim posegom
v Italiji uničil tamkajšnji obstoječi red. Bismarckova politika, ki se
je opirala na prusko armado pod dirigentsko paličico generalov
Albrechta von Roona in Helmutha von Moltkeja Starejšega, je potem leta
1866 strla »metternichovsko strukturo« v Nemčiji. Ko je Rusija po prvi
veliki modernizaciji, ki jo je sprožil »car osvoboditelj« Aleksander
II., v letih 1877 in 1878 povsem potolkla Turčijo, je bilo vsakomur
jasno, da se starega sistema ravnovesja sil ne dá več zakrpati. Red,
ki je bil uveljavljen v Evropi, ni bil več Metternichov.

Knez von Bismarck, ki mu je z neprimerljivo spretnostjo -- se pravi
brez povzročitve širšega regionalnega ali celo kontinentalnega spopada
-- uspelo težišče evropskega dogajanja prenesti v Berlin, je leta 1878
zagotovil stari celini še več kot eno veliko generacijo miru. Njegov
red v sistemskem smislu ni bil tako popoln kot Metternichov, saj je v
glavnem temeljil na sporazumih posameznih velikih sil, imel pa je v
primerjavi s svojim prednikom to prednost, da se je vedelo, kje je
vozlišče vsega dogajanja. Nemčija, ki je v drugi industrijski
revoluciji dosegla velikanske uspehe in postala v samo eni generaciji
skoraj po vsem svetu občudovana država pridnosti, discipline in
učinkovitosti, je bila odločilna tako za dinamiko kot za statiko
evropske vojaško-politične arhitekture v obdobju 1871--1914. Knez von
Bismarck se je zavedal, da ne sme preveč siliti v ospredje in
poudarjati svojega prvenstva, saj bi lahko sicer proti uradnemu
Berlinu nehote združil sile z obrobja stare celine ( Veliko Britanijo,
Rusijo); zato tudi ni bil kdove kako vnet imperialist in zagovornik
izgradnje mornarice (kar bi gotovo hudo vznejevoljilo londonsko
vlado). Značilno je v času svojega vodenja pruske in nemške politike
vneto zagovarjal sporazumevanje z ruskim imperijem. Na vzhodu niti
teoretično ni hotel imeti sovražnika.

Velikanski uspehi kneza von Bismarcka so njegove manj daljnovidne
naslednike zapeljali v arogantno politiko moči. Nemška diplomacija je
v času cesarja Viljema II. postajala vse bolj brezobzirna in celo
ohola; leta 1914 ni bila več sposobna zaustaviti niti topoumnih vojnih
hujskačev v prekomerno razbohotenih dunajskih uradih, ki so za vsako
ceno hoteli spopad s Srbijo. Iz vsega tega se je nazadnje izcimila
kataklizma -- prva svetovna vojna

Ko je novembra 1918 orožje na frontah utihnilo -- saj se docela
izčrpana Nemčija ni bila več sposobna bojevati --, se je v Parizu
zbrala smetana svetovne politike. Navidezno je šlo za nov kongres.
Toda stvarnost je bila drugačna -- predvsem mnogo manj idealna.
Namesto generalnega dogovora vseh je prišlo do popolne prevlade
pogledov zmagovalcev. Na pariški mirovni konferenci poraženci sploh
niso smeli sodelovati pri oblikovanju temeljev novega evropskega in
svetovnega sistema, čeprav je ameriški predsednik Thomas Woodrow
Wilson, čigar progresivistični in načelno tudi emancipatorski duh je
usmerjal tedanja dogajanja, nenehno govoril o univerzalno veljavnih
principih. Osnovna načela nove kontinentalne in svetovne ureditve, ki
so se utelesila v versajskem sistemu, so bila dobršnemu delu držav
vsiljena. Ponudbe poraženci -- tako kot Rusija ob sklenitvi
brest-litovskega sporazuma z Nemčijo in njenimi zaveznicami marca 1918
-- niso mogli zavrniti, saj bi drugače povsem propadli. S temeljnimi
postavkami nove ureditve se niso mogli poistovetiti in so jih
doživljali kot kazen, zato ni čudno, da so takoj začeli misliti na to,
kako bi nasuli peska v kolesje versajskega sistema. Pri tem je bila
najradikalnejša madžarska vlada, ki se je Franciji kot najvplivnejši
oblikovalki razmer v (Srednji) Evropi poskušala maščevati z napadom na
njeno valuto. Tiskanje ponarejenih frankov v Budimpešti je kaj kmalu
doseglo obseg, ki ga finančni trgi niso mogli spregledati. Sitna
zadeva, o kateri so v začetku leta 1926 poročali praktično vsi
evropski časniki -- odmevala pa je tudi v poeziji Srečka Kosovela --,
je bila nato potlačena s pojasnilom, da je šlo za zasebno akcijo kneza
Lajosa WindischGraetza in nekaterih drugih vplivnih osebnosti iz
madžarskih aristokratsko-vojaško-policijskih krogov.

Mirovni sporazumi, ki so bili v letih 1919--1920 podpisani v dvorcih
okoli francoske prestolnice ( Versailles -- z Nemčijo,
Saint-Germain-en-Laye -- z Avstrijo, Trianon -- z Madžarsko,
Neuilly-sur-Seine -- z Bolgarijo, Sèvres-- s Turčijo), so po velikem
in nikakor ne samo vojaško-političnem pretresu poskušali urediti
(predvsem evropski) svet. A ti papirji so ljudem prinesli le predah,
ki ni trajal niti eno generacijo. Otroci, spočeti neposredno po
sklenitvi premirja leta 1918, so bili ob vnovičnem začetku sovražnosti
planetarnega obsega dejansko najpripravnejša »topovska hrana«. Samo
dvajset let po podpisu versajske pogodbe je izbruhnila nova vojna, ki
so jo daljnovidni državniki, kakršen je bil »večni«
srbsko-hrvaškoslovenski predsednik vlade Nikola P. Pašić, napovedovali
še pred sklenitvijo pariških mirovnih sporazumov. Ti realistično
misleči možje niso bili okrutni in brezčutni -- za kakršne so jih
imele priče njihovih neizprosnih besed --, marveč samo izkušeni:
vedeli so, kako se dela velika politika, in poznali so človeške
slabosti.

Zmagovalci v drugi svetovni vojni so si zlasti zaradi prizadevanj
ameriškega predsednika Franklina Delana Roosevelta zamislili nekakšen
permanentni svetovni kongres v obliki Organizacije združenih narodov.
Pri tem so izhajali predvsem iz evropskih izkušenj ter iz političnih
teženj in vizij ZDA, ki so se na podlagi interesnega intervencionizma
Theodorea Roosevelta in načelnega aktivizma Thomasa Woodrowa Wilsona
odločile, da se odpovejo v 19. stoletju zelo močnemu izolacionizmu.
Toda permanentni kongres narodov je bil v obdobju tekmovanja dveh
globalno delujočih blokovskih sistemov bolj teorija kot praksa.

Evropa, ki je zaradi temeljne vloge v svetovnih spopadih v letih
1914--1918 in 1939--1945 ter zaradi izmenjevanja zaledenitev in odjug
v hladni vojni terjala posebno skrb Vzhoda in Zahoda, je s helsinškim
procesom, raztezajočim se tudi na severnoameriški prostor, poskušala
vzpostaviti stalni institucionalni mehanizem za reševanje najbolj
akutnih problemov. S tem se je razprla nova možnost za oblikovanje
permanentnega (dvo)kontinentalnega kongresa. Toda konferenca o
varnosti in sodelovanju v Evropi se nikoli ni povzpela tako visoko:
posvečala se je le posameznim problemom, vrhu vsega pa se ni mogla
izogniti zaznamovanosti z blokovskimi spori. Namesto kongresa, ki bi
poskušal generalno urediti probleme stare celine, se je izoblikovala
tribuna za merjenje moči kategorialnih aparatov Vzhoda in Zahoda.
Druga svetovna vojna je namreč za lep čas uničila večsrediščnost
Evrope; stabilnost se od njenega konca dalje ni več dosegala z
ravnotežjem mnogih partnerjev, ampak le dveh instanc. V takšnem okolju
vseobsežni kongresi dejansko niso bili potrebni. Še več: v času, ko je
celo sleherni simbolizem izrazito funkcionalnega značaja, so dejansko
postali tudi nemogoči.

Nadvse značilno in pomenljivo se zdi, da sta razsulo komunističnega
bloka in širitev Severnoatlantskega pakta proti vzhodu evropsko
konferenco o varnosti in sodelovanju na večer drugega tisočletja
naredila za nepotrebno. Toda generalni kongres, na katerem bi vsaj do
artikulacije, če že ne tudi do veljave prišla različna stališča držav
udeleženk, zaradi tega v daljši perspektivi ni postal nič manj
potreben oziroma mogoč. Hladna vojna se je končala z zmago enih in
polomom drugih; zares pomembnih diferenc v stališčih politično
uspešnih ob njenem sklepu ni več bilo. Ultimativna potreba po
enotnosti v nasprotovanju tekmecem je pač opravila svoje. A to nikakor
ne pomeni, da je večsrediščnost Evrope izgubljena za zmerom.

Pri neoživitvi zamisli kontinentalnega kongresa ob izteku hladne vojne
(ki ji ni sledil posebej topel mir) je bilo pomembno še nekaj: potem
ko je Društvo narodov, ki se je izkazalo za politično katastrofo --
poskrbelo je le za prvovrstno statistiko --, zamrlo, ne globalne ne
regionalne velike sile niso bile več pripravljene tvegati z nanj
spominjajočim (ne)redom. Atomska doba je zaradi možnosti uničenja
sveta terjala predvsem učinkovito strukturo mednarodnih odnosov.
Značilno so se zborovanja navidezno kongresnega značaja z več
desetinami enakopravnih udeležencev v drugi polovici 20. stoletja
spremenila v prireditve revijalnega značaja. Za vse zemljane bistvene
politične odločitve so tedaj sprejemali na srečanjih blokovskih
prvakov oziroma bodisi dejansko bodisi potencialno velikih sil.

Evropa, ki se je po razpadu komunističnega bloka opazno
transformirala, je milenijski prelom dočakala v okvirih bistveno
drugačne strukture političnih odnosov, kot je bila domača generacijam,
živečim med 1945 in 1989. Koncept kontinentalnega zavezništva je
slavil popolno, čeprav ne posebej daleč v sobivanjsko globino segajočo
zmago. Državam, ki so se zavezale k oblikovanju in vzdrževanju reda na
stari celini, se zgolj iskanje soglasja ni več zdelo dovolj učinkovito
sredstvo za dosego produktivnega eksistiranja: želele so definirati
tudi skupna izhodišča in cilje vzajemnega delovanja. Samo čas pa bo
pokazal, ali gre za (dolgo)trajen premik ali le za obdobno premeno.

Kongresni način lovljenja ravnotežja v Evropi, ki je najočitneje
zaznamoval življenje in izkušnjo ponapoleonskih generacij, čeprav se
je nakazoval in zamiral skozi mnogo daljše časovno razdobje, je imel
svoje sončne in senčne plati. Stari celini je v Metternichovi -- do
neke mere pa tudi Bismarckovi -- eri omogočil biti večsrediščni center
sveta. Prav tako ji je zagotovil določeno varnost in stabilnost. Toda
za zmerom se ni mogel obdržati, čeprav je takšno ambicijo brez dvoma
imel. Pozneje tudi ni mogel zaustaviti samouničenja planetarne moči
Evrope.

Sam od sebe kongresni sistem ni deloval: potreboval je podpornike, ki
so bili zanj pripravljeni zastaviti vse svoje moči. Knez von
Metternich je menil, da lahko red, ki si ga je zamislil, vzdržujejo
zgolj kronane glave, ministri, diploma ti, vojska in duhovniki. V tem
se kaže omejenost njegovega razumevanja sveta: 19. stoletje je bilo
emancipacijsko in je v politiko uvedlo množice. Elite -- in pozneje
avantgarde -- so mislile, da jih lahko obidejo, vendar je stvarnost
pokazala, da ni tako. Kongresni sistem brez dvoma potrebuje mnogo
širšo osnovo, kot jo je predvidel Metternich. Dvajseto stoletje je
sicer res problematiziralo vlogo koruptnih množic v zgodovini, na
noben način pa ni moglo izničiti ključnosti pomena nepodkupljivih
posameznikov zanjo. Kot nekaj pozitivnega so historio vedno ustvarjali
ljudje, ki so bili sposobni vsem miselnim razlikam navkljub stopiti
skupaj in se nepremagljivo zavze(ma)ti za dobro stvar.

Kontinentalni kongresni sistem je bil Evropi koristen samo tedaj, ko
soga čez plitvine in čeri zgodovine usmerjali navdahnjeni krmarji, ki
so se zavedali, da države nimajo prijateljev ali zaveznikov, ampak le
učinkovitost terjajoče interese. Kadar koli so nad razsodnostjo, ki je
temeljila na premisleku o realnih koristih narodov in posameznikov,
prevladale strasti, je Evropa dokazovala, kako prav je imel švedski
državni kancler Axel Oxenstierna, ki je svojemu sinu Johanu ob
pripravah na sklenitev miru po tridesetletni vojni leta 1648 pisal:
»An nescis, mi fili, quantilla prudentia mundus regatur?« Največja
ironija zgodovine je, da je mož, ki bi mu kardinal Jules Mazarin
zaupal krmarjenje ladje z vodilnimi evropskimi državniki, te besede
mislil kot vzpodbudo. S stavkom: »Mar ne veš, sin moj, s kako malo
pameti se vlada svetu,« je namreč hrabril svojega potomca, da lahko
tudi brez njegove genialnosti korajžno posega v politiko največjega
kalibra in dometa.

Svetovna zgodovina pozna veliko uporov, a malo revolucij. Dogodki, ki
v kratkem času korenito in vseobsežno spremenijo celotno življenje
določenega prostora, so redki. Medtem ko upori izhajajo iz zavračanja
obstoječega stanja in praviloma rešitev za reve in težave iščejo v
vrnitvi v »dobre stare čase«, revolucije poleg nasprotovanja
sodobnosti prisegajo na programe spreminjanja. Imajo zaželen cilj, ki
pa ni ponovitev kakšnega prejšnjega stanja.

Revolucija je prišla na dober glas ob koncu 17. stoletja.
Strmoglavljenje stuartovskega režima v angleško-škotski Uniji kron
(1688) in izdaja Listine pravic (1689), ki je ena temeljnih postavk
ustavnega reda Velike Britanije, sta izpolnila pričakovanja politično
zainteresiranih sodobnikov. Po uvedbi novega režima, ki ga je
poosebljal Viljem III. Oranski, se je na evropskem Zahodu oblikovala
država, ki svojih najproduktivnejših prebivalcev ni ovirala. Prav
nasprotno: pri dejavnostnem poseganju v stvarnost jih je celo
vzpodbujala.

»Slavna revolucija« leta 1688 je Unijo kron Anglije in Škotske v
svoboščinah močno približala Nizozemski, uspelo pa ji je tudi okrepiti
vpliv uradnega Londona v evropski in svetovni politiki. Velike zmage
Johna Churchilla -- prvega vojvode Marlborougha -- v vojni za špansko
dediščino (1701--1714) so Veliko Britanijo, ki je od leta 1707 dalje
nastopala kot združeno kraljestvo, postavile v središče razmislekov o
ravnotežju v Evropi. Francija pod ambicioznim »sončnim kraljem«
Ludvikom XIV. v glavnem zaradi nje ni dosegla svojih ciljev. Uradni
Pariz se je ob koncu njegove vladavine znašel v finančnih in
političnih zagatah, ki niti teoretično niso bile rešljive v času ene
generacije (tj. v približno tridesetih letih). V Severni Ameriki se je
prvi francoski imperij, ki je obsegal dobršen del Kanade in porečje
Mississippija, prav tedaj začel sesedati. Politiki, ki so jo kreirali
v londonskih vladnih palačah, ga je potem do leta 1763 uspelo
popolnoma likvidirati. Toda tudi prvi britanski imperij je kmalu
doživel težak udarec: uspešen boj za neodvisnost večine
severnoameriških kolonij ga je skorajda povsem uničil. Revolucija, ki
je med letoma 1776 in 1783 na svetovni zemljevid umestila Združene
države, je v novem svetu oblikovala še svobodnejšo državo, kot je bila
tista na Britanskem otočju. Njen ustavni akt je bil tak, da ga je bilo
treba samo še dopolnjevati, ne pa tudi zamenjevati. Velika Britanija
je po bridki izkušnji svoj drugi imperij, ki se je v napoleonski dobi
in pozneje razvil iz ostankov prvega, zgradila na mnogo prožnejših
(samo)upravnih osnovah.

Čas razsvetljencev, ki so s svojo korenito kritiko obstoječih razmer
in z mislimi o razsodnosti svetu ustvarili ideale naslednjih stoletij,
ni bil naklonjen revoluciji. Reforma se mu je razodevala kot mnogo
boljša strategija spreminjanja sveta. Zlasti v Srednji in Vzhodni
Evropi -- v Prusiji, habsburški monarhiji in Rusiji -- je tak način
prehoda v modernost dal pomembne rezultate. Revolucija je bila z
reformno vnemo kralja Friderika II. v Prusiji, vladarice Marije
Terezije in cesarja Jožefa II. v habsburški monarhiji ter ruske
imperatorke Katarine II. in »carja osvoboditelja« Aleksandra II.
(slednji je leta 1861 z eno potezo peresa odrešil tlačanstva
nepregledne množice podložnikov med Baltikom na zahodu in Pacifikom na
vzhodu) odložena za dolgo časa. Srednja Evropa med Baltikom na severu
in Jadranom na jugu se je z njo soočila leta 1848, dežele in pokrajine
pod oblastjo Romanovih pa šele v letih 1905 in 1917. A če bi
nasledniki reformnih monarhov odločno sledili njihovi usmeritvi, bi
nemara mogla celo odpasti \...

Povedati je treba, da so imeli razsvetljenci in reformisti vedno
nevarno konkurenco v revolucionarjih. Med slednje -- kakor je opozoril
Stendhal -- niso sodili samo ljudje, ki so bili pripravljeni
postavljati barikade, ampak tudi tisti, ki so sodobnike s svojim
nerazumevanjem stvarnosti naganjali na ulice. Najnevarnejši
revolucionarji 18. stoletja so bili dejansko krmarji francoske
monarhije. Zaradi nasprotovanja Veliki Britaniji so se Ludvik XVI. in
njegovi ministri močno angažirali v vojni za neodvisnost Združenih
držav Amerike. V novi svet so poslali svoje čete in mornarico ter tako
zadali smrtni udarec že prej hudo majavim financam svoje države.
Maščevanje za poraze v spopadih med letoma 1701 in 1763 je imelo
nepredstavljivo ceno. Dolga, ki je kraljevino Burbonov pestil že od
katastrofalnih denarnih akrobacij Johna Lawa -- izumitelja modernega
denarja --, poslej ni bilo mogoče obvladati. Prihodki francoskih
blagajn so bili preprosto prenizki, da bi lahko zadostovali za
pokritje politično in kapriciozno motiviranih izdatkov krone in
aristokracije. Tudi genialni izum Giacoma Casanove -- državna (oziroma
kraljeva/nacionalna) loterija --, ki je dobro služil svojemu namenu v
času Ludvika XV., je začel odpovedovati, saj je bilo hazarderjev
preprosto premalo, da bi na njihov račun lahko bogateli vsi dvorjani
\...

Edino še preostalo sredstvo za napolnjenje državne blagajne, tj.
odobritev novih davkov oziroma vzpostavitev nove fiskalne politike, je
bilo povezano s politiko. Za tak korak je bilo treba sklicati državne
stanove. To je bil popoln preobrat glede na dotedanjo več kot stoletno
prakso: vladarski absolutizem je temeljil na ideji, da je monarhova
volja ne samo vrhovni razsodnik pri izvajanju zakonov, marveč
pravzaprav tudi njihova temeljna vsebina. Najrazličnejši predpisi so
za to, da se jih podložniki in državljani držijo, ne pa da omejujejo
oblast. Vladarjevo iskanje pristanka za takšne ali drugačne ukrepe pri
ljudeh, ki so mu podrejeni, je pomenilo avanturo -- ali vsaj
precedens, na katerega se bo pozneje vedno mogoče sklicevati. Kje se
bo ta pot končala, ni mogel vedeti nihče. Pri tem je treba opozoriti,
da so človeške predstave v času premislekov o potrebi in koristi
sklicanja francoskih državnih stanov

bolj kot naracionalnih predvidevanjih temeljile na željah in upanjih.
Nihče si ni znal prav predstavljati, kaj bi se lahko zgodilo, če bi
stvari dobile lastno dinamiko ... Na večer 18. stoletja se ljudje pač
še niso zavedali, da je v politiki računanje na izpolnitev takšnih ali
drugačnih želja -- ki je praviloma znamenje nemoči ali nesposobnosti
za ukrepanje -- zelo tvegano početje. Misliti, da se bo zgodilo (samo)
tisto, kar bi bilo dobro za tega ali onega akterja zgodovinskega
dogajanja, je smrtno nevarna, vendar tudi zelo pogosto gojena iluzija.

Toda francoska monarhija dejansko ni imela izbire: finančna stiska jo
je prisilila k politično delikatnemu koraku, ki je že na samem začetku
pomenil napoved odmika od absolutizma burbonske monarhije. Že
sklicanje stanov je napovedalo nove čase -- toda v tradicionalnem
okviru. Če bi krona začela izvajati reforme, s katerimi bi podložniki
oziroma državljani soglašali, bi sprememba ne bila revolucija.
Francija bi v tem primeru krenila na pot, kakršno so prehodile dežele
pod vlado razsvetljenih absolutistov. Razlika je bila samo v tem, da
slednjim ni bilo treba iskati soglasja za politične predrugačitve --
kar je nekaterim od njih (zlasti Jožefu II. ob koncu življenja) sicer
hudo grenilo oziroma zapletalo življenje, vendar ni bilo usodnega
pomena. Cena za nerazumevanje časa v Versaillesu je bila prav v
nujnosti iskanja pristanka v zelo različne smeri zagledanih ljudi za
ukrepanje.

Kako drugače je bilo stoletje prej, ko je Viljem III. Oran ski izdal
Listino pravic! »Slavna revolucija«, v okviru katere se je leta 1688
izvršila zamenjava na prestolu, je državo nemudoma okrepila ter ji
zagotovila stabilnost. Razmeroma majhen krog ljudi, ki je bil vpleten
v prevratna dogajanja, je zlahka dosegel soglasje o tem, kakšna naj
bosta organizacija oblasti in politično življenje"		Didakta	2012.0	ne	da	44715.0	255.0	
Leposlovje	MAKS-L_000045.txt	MAKS-L_000045	Orkester za poljube	Feri Leinšček	roman o nečastni sestri	"… od velike morije, ki je zdrobila mogočna evropska cesarstva, se zažrla v mnoge njihove svetovne kolonije in pobrala devet milijonov duš, je minilo le dobrih deset let. Začenjalo se je leto 1929, ki se kljub divjemu zvonjenju kurentov in obsedenim priprošnjam pred posvečenimi oltarji ni in ni zmoglo prav začeti. Zima je namreč še zmeraj imela sedem glav, hribi in doline so bili njeno otrplo telo, in zaledenela reka, ki se je vila proti nedosežnemu jugu, je bila skrita žila, po kateri tu verjetno niti ni več tekla zemeljska kri. V komaj prehodnih mestnih katakombah pod gradom grofice Herberstein je primanjkovalo drv, po okoliških vaseh in trgih je primanjkovalo vsega, v nebeški tišini še bolj oddaljenih vasic in kajžarskih zaselkov pa so mnogi že povsem opustili upanje. Smrt si je zdaj res nadela bel obraz, njen hlad se je iz zastrtih globin dvignil povsem na površje, zavlekel se je bil med ljudi in je bil vsepovsod – meja med vdihom deviške čistosti in izdihom človeške grešnosti je bila nekje v zraku, tam torej, kjer je ni bilo mogoče predvideti, niti določiti. Šel si pač in se nisi več vrnil, zaspal si in se nisi prebudil, ali pa še tega odmika ni bilo vmes, temveč si kratko malo omahnil v sneg. 
Kot bi gospodar pobil muho. 
Kdo je bil gospodar, pa je bilo znano. 
Tako, kot so bili ljudje tod prepričani, da je bila minula vojna bič božji, ki je udrihal povprek in v imenu višjega smisla ni smel prizanašati z usmiljenjem, so revščino, ki se je samo še razpasla, doživljali kot bolezen. Bila je nekaj, kar se ni dotaknilo vseh, izbirala je med tistimi, ki si niso dovolj umivali rok, izpraševali duš, dajali miloščine – bila je skratka kazen za grešne rodove in nove izgubljence. Ta neizprosna zima, kakršne se še starci niso spominjali, pa je pri tem le pomagala, saj je laže vstopala tam, kjer na oknih ni bilo šip, na podbojih hrastovih vrat in ob peči ne več suhljadi. Prišla je tudi laže v telo tam, kjer na mizah ni bilo mesa in slanine ali vsaj v zabelah svinjske masti, temveč so ljudje dan za dnem jedli le pust krompir in repo. Pomorila je bila najprej najbednejše mestne brezdomce, nato so jih jeli trde najdevati tudi po grajskih pristavah in kmetskih skednjih, nemalokrat je kateri obsedel kar v pustoti, kjer sta zmrzal in veter iz njega do jutra napravila strašilo. 
Takrat so rekli, da je srečal peklenščka.
Hudič namreč ni pobijal z nevidno roko, kot je to počel gospodar, temveč je siromaka zmeraj prej osebno pozdravil in se ob tem na različne načine zabaval. Če je prišel po pijanca, mu je prinesel žvepleno pijačo in z njim celo nazdravil, če je prišel po lajdro, ji je dvignil krila in jo še zadnjič osmolil med nogami, če pa se je spravil na otroka, se je lahko celo spremenil v Miklavža in ga slepil z darilci, kakršnih ni nesrečnik še nikoli dobil. Táko srečanje se je, skratka, sprva spreminjalo v razuzdano veseljačenje ali vsaj srčno veselje, nato pa, ko je bilo za smrtnika že zanesljivo prepozno, mu je hudobec počasi razkrival svoj pravi namen. Zlate nebeške trobente so se med vse glasnejšim krohotom spreminjale v sajaste troblje kovaških mehov, spoznanje pa se je odstiralo kakor čebula, ki se je sama lupila in je pod vsako plastjo postajala vse bolj grenka. Zalile so ga naposled solze, ki se niso posušile, temveč zmrznile. Po kogar je prišel zlodej, namreč ni šel z upanjem na drugi svet, zato so bili obrazi teh mrtvecev zares strašljivi. Čeprav ni nihče natanko vedel, kaj se jim je pred koncem v resnici dogajalo, so pričali o neznanski grozi. Izbuljena zrkla, režeče čeljusti in sršeči lasje, vse to je ustvarjalo podobe blaznežev, ki so se očividcem globoko vtisnile, zato se je bilo bolje še pravi čas obrniti vstran. A tudi ti, ki so se res obrnili vstran, so potem le želeli vedeti, in tudi zato se je o srečanjih s peklenščkom zmeraj veliko govorilo. No, eno je bilo skoraj gotovo, taka njegova zemeljska opravila niso bila povezana z božjo kaznijo, delal je na lastno pest in za svoj užitek – prišel je, ko se mu je le ponudila priložnost, pograbil, kar mu je bilo dosegljivo, in se nato režal vsemu stvarstvu v brk, da je odmevkalo med nebom in zemljo. Bil je pač iz dveh svetov, a nikjer ga niso marali.
Le redki, ki so v teh ubožnih časih ostali brez strehe nad glavo in tudi niso imeli rodbine, da bi se lahko k njej zatekli, so imeli to srečo, da se jih je usmilila obča uprava in jim dodelila posteljo v mestni hiralnici. Bili so to zvečine ostareli hlapci in dekle, pa tudi dninarji iz premožnejših okoliških občin, ki so lahko plačevale oskrbo. In če kdaj, potem so se ravno sredi te krute zime zavedeli, kaka je bila to pravzaprav milost in navsezadnje tudi razkošje. V lončenih pečeh so tu vsake toliko celo podkurili, shrambe v kuhinji so bile kar založene in tudi kotli za prekuhavanje perila in posteljnine niso nikoli povsem zamrznili. Para, ki se je dvigovala iz njih, je talila sneg in mraz ga je sproti spreminjal v ledeno satovje, zduh po scalini in lugu pa se je sukal po dvorišču in se kdaj zavlekel tudi daleč po ulicah proti središču mesta. Čeprav je bil kajpada gabljiv in za nevajen nos včasih hudo neprijeten, je ta čas vendarle pričal tudi o gorkem zavetju hiralnice, pa tudi bolnišnice, ki je bila tik ob njej. Prinašal je okus iz kraja, v katerem je bilo ljudem še mar za siromaka. Takih krajev pa je bilo zdaj na tem svetu malo. Velika vojna, ki se je bila sicer končala že pred desetletjem, je na svoj način še zmeraj izzvenevala v mnogih dušah in jih čudno spreminjala. Srca mnogih, ki so sicer že nehali žalovati za izgubljenimi, so sčasoma otrdela, tisti pa, ki so še zmeraj koga čakali in ki so verjeli, da bo ravno njih odrešil čudež, so bili povsem zapredeni v to svoje noro upanje in jih drugo sploh ni zanimalo. Še huje je bilo s tistimi, ki so sami preživeli kako kalvarijo v Galiciji ali na Piavi, saj zanje je bila zdaj vsaka druga nesreča neznatna in trpljenje nevredno. Razen tega pa je bilo tudi res, da se mnogim tudi še sedaj ni godilo prav nič bolje kot med vojno, zato so omagani greneli in so se v mislih že poslavljali od življenja. Strlo jih je lažno upanje, ki ga je mir svojčas glasno razglašal, nato pa se v težko pričakovanem olajšanju spet niso imeli česa oprijeti.
No, ampak ta vonj, torej – seveda ni bil le skomina, temveč tudi vaba. H kotlom za hiralnico se je prišel vsak čas kdo pogret. Običajno so bili to konjarji, ki so v bolnišnici na koga čakali, ali pa obiskovalci, ki se jim ni zljubilo takoj stopiti do bolnika, vmes pa je bil vse pogosteje tudi tak, ki je primahedral naravnost. A takega je stari Kutnjek, ki je tu skrbel za kotle in peči, seveda tudi takoj prepoznal. Povlekel si je tedaj prešito in pod brado tesno zavozlano huzarsko kapo samo še bolj na oči, se nekako ves prihulil kot mačka, ko se boji za skledo, in se začel mrmraje pogovarjati s predmeti, ki se jih je dotikal. »Bo kaj haska iz tebe, mater ti tvojo leseno, ali si duh?« je rekel polenu, ki ga je v vrhom vojaškega škornja potisnil še globlje v žerjavico. »Ti boš pa tudi zgorela, če ne boš mešala, kot je treba,« je zagrozil svoji velikanski zlizani kuhalnici, ki seveda ni bila čisto nič kriva, da v njegovih rokah ni bilo več nekdanje moči. »Čuj, kaj se pa ti zdaj greš, mater ti tvojo plehnato?« se je nato že hudoval nad pokrovom, ki se ni ravno prilegel. »Rekel sem stokrat že upravitelju, da mi nimamo s plehom tu kaj početi, saj za nas je še gus prelahak,« je zategnil in si z roke ihtavo zvlekel rokavico, ki jo je bila premočila vrela voda. »A briga to upravitelja, mater mu, če bo Kutnjek enkrat ostal brez rok,« je potisnil prste v sneg in šele takrat tudi zares zatulil.
»Se lahko samo malo pogrejem?« je tako prišli le prišel do besede.
»Malo,« ga je prvič pogledal naravnost. »Če veš, kaj je to – malo?« je takoj tudi vprašal. »Ker malo je malo, pa ti mora biti dovolj,« je zažmirkal. »Mater ti, jaz tu lepo razkužujem, ti mi pa sem nosiš bacile,« je čez čas pojasnil. »Še zaprli me bodo, če pride nadzor.« 
»Ne bodo, ne,« je zašepetal možak, ki si je z vidnim užitkom grel hrbet.
»Da ne?« je naglo vstal Kutnjek. »Kot da ti o tem sploh kaj veš,« je odmahnil. »Briga tebe za higieno in cel svet,« je obupal. »Saj se še posrati ne znaš drugje kot za grmom,« je začel prazniti kotel in je na obiskovalca pozabil. 
Tako je lahko srečnež ostal dlje kot samo malo. Dano je bilo njegovim zaledenelim kostem, da so se počasi odtajale. Po dolgem času se je lahko zopet brez napora prestopil in se pretegnil, kot bi se ravnokar zbujal. Začutil je tudi srce, ki se je prav tako zganilo in mu pognalo kri po žilah, prebujati se je jelo v njem življenje in postajati spet lakomno. Odpel si je razpadajoči šinjel in ga tiščal k peči, da bi se tudi vlažno in plesnivo blago dodobra napilo gorkega, vmes pa je preko rame zrl po trnacih, ali bo kje šla kaka strežnica ali sestra. Razvedelo se je namreč medtem tudi, da je iz tukajšnje kuhinje včasih kdo kaj dobil. Bile so to sicer res pomije, med katerimi je bilo le redko mesa ali kruha, a je bilo vsaj nekaj, zdaj ko že dolgo ni bilo sadja in drugih plodov, pa tudi ne listja in trave. Vbogajme iz hiralnične kuhinje je bil pičel, ker so oskrbovancem obroke delili po mericah, na ostanke pa so to zimo vse bolj prežali uslužbenci. Naposled je upravitelj zaradi vse pogostejših prepirov, ki so mu nekako prišli na ušesa, tako razdeljevanje celo prepovedal. Sestavljati so morali poslej spiske, ki so določali vrstni red upravičencev, ostanke pa so med zaposlene delili po mericah. A tudi tako blagoslovljena rešitev pač ni razrešila vseh zapletov. Večina je bila ob čakalnih vrstah v zadregi, nekateri so se jih tako sramovali, da se raje sploh niso pribeležili, tretji pa so lepo še naprej kradli.
»Hej!« je tedaj ves v spozabi vzkliknil vsiljivec in se med plahutavim poskokom skorajda slekel iz razpetega šinjela. »Hej, vi,« je podrsavajoč po zaledenelem dvorišču stekel za sestro, ki je s praznim medicinskim pladnjem v naročju prihajala med oboki. »Čakajte no, gospa,« jo je prosil z vsem telesom, dokler ni naposled zastala. »Ali imate kaj?« si je zanesel razprto dlan k ustom. »Ali lahko prosim?« se je počasi, najprej z enim, nato pa še z drugim kolenom, spustil pred njo na tla.
Mlada ženska, ki si je na poti iz sanatorija plašč le ogrnila čez ramena, si je preprijela ovratnik in ga povlekla pod brado. Zdelo se je, kot da se je klečečega celo ustrašila in je zdaj tuhtala, kako naj se brani. Njen lepi bledi obraz se ji je v tej otrpli preži samo še zožil, njene velike oči pa so bile modre – modre, kot je nebo le sredi najčistejšega poletja, je pomislil berač, prepolne tistih čudežnih nebesnih barv, ki jih morda sploh ne bo več dočakal, ga je spreletelo in je v tem zrenju za čuda nehal misliti na hrano, temveč je zdaj kar tako razmišljal o življenju in tistih redkih dotikih lepega, ki so nam kdaj dani. Zdelo se mu je, kot da bi bil prav take oči že nekoč videl, a je zaman tipal za njimi po spominu, zato je bil bolj prepričan, da jih je že od nekdaj nosil v sanjah in jih je zdaj našel – ampak čemu, zakaj? Nobenega smiselnega odgovora ni bilo na vprašanje, zakaj ga je ta njen široki pogled tako opijanil, še manj je seveda razumel, kaj je lahko to pomenilo.
Ženska je bila pač lepa. 
No, bilo je na obeh dravskih bregovih veliko lepih žensk in tega je bil vajen. 
Ampak te njene lepe oči – ali so bile zares samo lepe ali je bilo v njih še kaj? Če bi rekel, da so se mu zdele skrivnostne, jih to ne bi dovolj opisalo. V njihovi globoki modrini je bilo nekaj bolj zgovornega. Taka se mu je včasih zdela samota ptic v višavah, ki jim ni bilo videti konca. In zavest o taki izgubljenosti v tistem brezkončju ga je napolnjevala z otožnostjo. Ja – in prav to je zdaj čutil v očeh te tuje ženske, ki jo je bil nameraval prositi miloščine. »Oprostite,« je šepnil, ne da bi se sploh zavedal. »Res mi oprostite,« se je počasi dvignil. »Saj ni treba,« je otresel. »Saj niti nisem lačen.«
»Uš!« je bil tedaj ob njem že tudi Kutnjek. »Pa je prosil, da se bo samo grel!« je ves zadihan od vznemirjenja pojasnjeval sestri. »Mater ti petlarsko!« je zavihtel kuhalnico in jo obrnil kot sabljo. »Saj ste hujši kakor golazen,« se je komaj zadrževal, da ga ni kresnil po temenu. »Spravi se mi pri priči z dvorišča, ali pa te nataknem na tole,« ga je nato sunil pod rokavom med rebra.
»Čakajte, čakajte,« je s pladnjem v naročju stopila vmes ženska. »Saj ni nič takega,« je dejala s prav blagim glasom. »Možak bo prišel zadaj za kuhinjo, jaz pa bom šla pogledat, ali se mogoče kaj najde,« se je zdelo, da se je celo nasmehnila.
»Ampak gospa Tereza?!« je odstopil stari in se po mačje ozrl naokoli, kot bi oprezal, ali ni tega, bog ne daj, zdaj kdo slišal. »Saj vendar veste, da mu ne smete dati,« je ves pretresen dejal za zobmi. »Najstrože je po novem to prepovedano.«
»Eh, moj Kutnjek,« se je sestra zdaj res nasmehnila. »Kaj vse je danes že prepovedano,« se je obrnila na peti in tujcu z brado pomignila, naj pride zadaj za kuhinjo. »Če bo zaradi ene kruhove skorje propadla hiralnica, potem pač ni vredno, da sploh stoji,« je dodala bolj zase in z dvignjeno glavo odšla proti glavnemu vhodu.
Starec je nameraval še nekaj reči, pa očitno ni našel besed, ki bi jo morda še lahko ustavile. Bilo je v njenem glasu in drži nekaj, kar mu je v hipu vzelo moč. Zato tudi tujca ni več niti pogledal, temveč je stisnjenih zob odskakljal nazaj h kotlom. Zapičil je s kuhalnico v krop, preobračal je rjuhe, da so se napihovale, delale velike balone in sikale, kot bi bile med prevretim perilom skrite kače, para, ki se je dvigovala iz kotla, pa ga je kmalu celega prekrila. »Prekleti smrad,« si je pravil. »Mater tu,« je ponavljal. »Ali je to sploh normalno, da mora pošten človek celo življenje tujo scalnico prekuhavati?« se je spraševal na robu joka. »Nazadnje pa si s tem spet ne odreši duše, temveč bo potem lepo še naprej tam zgoraj stražaril pri kotlih,« se je spopadal z dvomom. »Ej, Kutnjek, Kutnjek,« je omahujoč vzdihoval iz pare. »Zakaj te ni mati že takoj spustila v vodo?« je vzklikal. »Takrat, ko še nisi znal plavati. Veliko hudega bi ti s tem prihranila in zelo bi ji bil zdaj tam v nebesih hvaležen.«
 
*

	Zdelo se je, da ni potem nihče ničesar slišal niti videl, pa ni bilo tako.
Upravitelj hiralnice, doktor Kühar, je naslednji dan že takoj ob prihodu naročil pisarju, naj mu prinese kartoteko Terezije Jurša, pomožne sestre, zaposlene na medicinskem oddelku. To pa seveda ni bilo dobro znamenje. Iz upravne pisarne je po hodnikih zavela tišina, ki se je širila hitreje kot slaba novica in slutljivo napovedovala, da se bo nekaj zgodilo. Slišati je bilo zato to dopoldne po sobanah le vzdihe, prdce in kašlje obnemoglih starcev, osebje pa je raje molčalo in ni želelo niti ugibati, zakaj si je upravitelj vzel tokrat kar nekaj ur za kartoteko in odločitev. No, malokdo je na tihem verjel, da bi šlo za premestitev na katerega izmed bolnišničnih oddelkov, saj to bi bilo v resnici povišanje, kaj takega pa je bilo v teh časih redkost. Druga možnost je bila seveda odpoved, izguba službe, ki je sodelavki pomenila preživetje, saj je bila vdova. Take usode pa so se zaposleni bali bolj kakor smrti. Te so bili namreč vajeni, že od jeseni ni minil teden, da ne bi kdo tu zapustil postelje, poleg tega je tudi nekako veljalo, da je večno slovo pomenilo odrešitev. Če že kje, potem se je pač v hiralnici vedelo, kako se v človeku na koncu zgosti preteklost, kake usedline pusti življenje in zakaj naposled splahni upanje, da bo nekoč bolje. Umiranje na toplem, kar so oskrbovancem mnogi zavidali, je navsezadnje pomenilo res samo to – za telo je bilo za silo poskrbljeno, duša pa je odhajala samotna kot sleherna. Ena taka shirana smrt, ki je za dotičnega sicer res pomenila dokončno slovo, je bila za vse druge nekaj povsem človeškega. Tudi če niso bili prostodušni, mu niso znali pomagati.
	Sestra Tereza, ki je umikajoče se poglede kmalu opazila in zaslutila, da je tokrat res ona na vrsti, je šla raje v negovalno sobano in se zamotila. Ni verjela, da bi bilo lahko v zvezi z njenim delom kaj posebej narobe, saj je zmeraj postorila vse, kar ji je bilo naloženo, in je običajno ostajala dlje, kot bi bilo treba. Priučila se je bila že kot dekle v rezervni vojaški bolnišnici v Šterntalu, kjer je bilo tisti čas toliko ranjencev in drugih bolnikov, da ni nihče niti razmišljal o delovnem času. In to ji je nekako ostalo – biti z bolnikom, dokler te potrebuje, slediti času, ki ga ne merijo ure, temveč bolezen – zato se ji je zdelo samo po sebi umevno, da je tudi tu šla čez kapijo, ko je ni nihče več pogrešal. Res je bilo sicer, da so tako predanost opažali le oskrbovanci in so ji bili tudi edini hvaležni – a saj to je bilo poglavitno in je zadoščalo. Zakaj bi uprava beležila prostovoljstvo, ki ga itak ni mogla plačati, in čemu bi ga opažali sodelavci, ki se jim je zmeraj mudilo domov? Imeli so družine, čakali so jih otroci in domača dela, ona pa je bila sama. Že vse od lanske pomladi sta bili njen dom ena sama soba in kuhinja, ki jo je delila z drugo podnajemnico, gospodično Gemo, varuško v otroškem zavetišču. Čutila je, da bo tako še dolgo časa tudi ostalo. Imela je dovolj moči za delo, o svojem življenju in prihodnosti pa ni želela niti razmišljati.
	Tistega dne, ko so iz Drave izvlekli Pavleka Juršo, je kratko malo odnehala.
	Ničesar si ni več želela, nič ni pričakovala in tudi ne upala.
	Njen dan ni bil enak dnevu le zato, ker je že navsezgodaj odhajala v hišo, ki je bila prepolna starčevskega nemira in krčevitosti. Ljudje, ki so tu čakali na smrt, niso bili tako otopeli in vdani v usodo kot ona. Čeprav se je v tem zaledenelem času spet mnogih polaščal občutek, da je ves svet le ena velikanska hiralnica, se tisti, ki so šli proti koncu, s tem niso znali tolažiti. O času, ki je bil že za njimi, so običajno razmišljali, kot da bi jim ga bil kdo ukradel. Počutili so se opeharjene, izkoriščene in zavržene. A kako naj bi se navsezadnje drugače počutili, služkinje, hlapci, dninarji, viničarji in obubožani kajžarji, ki jim gospodarji več niso želeli nuditi niti strehe, otroci pa so pomrli ali se porazgubili po svetu. Tudi če niso imeli smrtnega greha in so lahko upali, da jim bo v nebesih povrnjeno, se je zemeljska grenkoba kopičila, jih razžirala ali se spreminjala v žolč. Kdor ne bi poznal njihove klavrne usode, bi lahko dejal, da jih je spravila na kant žlehtnoba, in jim celo privoščil to poslednjo mantrnijo za gluhimi zidovi poleg špitala. Sicer pa so bili celo med osebjem taki, ki so na tihem res tako mislili. Strežnik Gorza gotovo, saj je kdaj koga, ki je močil posteljo ali se podelal v rjuhe, tudi udaril. Našli pa so se še drugi, ki si niso želeli v službo s sočutjem in so pri starcih pač opravljali kot pri živini.
	»Ja dajte no?!« je v koprene njene zazrtosti naposled stopil pisar. »Že celo jutro vas iščem,« ji je s snetim monoklom pomahal v obraz. »Kaj se pa skrivate?« je zatancal okoli nje in jo povlekel za laket. »Ne mislite vendar, da vam bo to kaj pomagalo, če boste zdaj tiščali glavo pod perut,« jo je še vlekel po hodniku. »Na to bi morali prej misliti.«
	»Na kaj bi morala prej misliti?« se je prav zdrznila in se ustavila.
	»Na kaj, na kaj,« je zabevskal in jo spet tipal za komolec. »Kako naj jaz vem, kaj?« jo je potisnil predse. »Kaj pa mene briga vaš greh,« jo je zdaj že rinil po stopnicah. »Jaz vem samo, da so gospod upravitelj prav hudi, ker ste jih tako grdo pustili čakati.«
	»Človek!« ga je pogledala preko rame. »Obsojate me, ne da bi sploh vedeli, za kaj,« je bila do obisti zgrožena. »Privoščite mi ali me pomilujete, le na to ne pomislite, da morda nisem ničesar zakrivila,« je spet zastala.
	Možak se je zdaj kar umaknil in si z vajeno kretnjo nataknil naočnik. Ob tem se je skremžil in zažmirkal, kot bi ga bil pogled skozi brušeno steklo nekje pod lobanjo hudo zabolel – a v resnici so ga tam zbodle njene besede, ki jih ni zmogel v hipu premisliti. Begav in preplašen, kot je zdaj bil, pač ni zmogel dojeti, da je lahko tako oporekala usodi in mu na tak čuden način zamerila, da ni tudi sam podvomil. A le kako naj bi dvomil – in čemu bi sploh dvomil o nečem, kar je bilo v izključni pristojnosti upravitelja? Ta mlada ženska si je to res zelo po svoje zamišljala, očitno pa je bila tudi prepričana, da se je s predpostavljenim mogoče pogajati, zato ji nikakor ni mogel napovedati dobrega. Dobila bo, kar si je že s to svojo drzno držo zaslužila, četudi sicer morda res ni zagrešila česa preveč oporečnega. Tak je bil red v tej hiši, veljal je od nekdaj in treba ga je bilo spoštovati, saj bilo bi veliko slabše, če ga ne bi bilo. Vsak bi potem kar nekaj terjal, marsikdo bi imel besedo, reči pa bi šle po svoje – tako pa se je k sreči še vedelo, komu se je treba ukloniti in koga je dovoljeno tlačiti. Njegova edina naloga je zdaj navsezadnje bila, da jo poišče in čim prej pripelje v vrhovno pisarno, kaj si je ona o tem mislila, pa je bilo povsem nepomembno, zato se je nekako spet zbral in je rekel le: »Greva – pa amen.«
	Napotila se je pred njim in ga ni več pogledala.
	Tudi ko je segel po kljuki in ji pridržal težka hrastova vrata, je šla mimo njega, kot da bi bil navaden lakaj, ne pa upraviteljev pisar, ki se edini lahko dotika zaupnih listin in prisostvuje skrivim dogovorom. A taka je pač bila sestra Tereza, hodila je neko svojo pot, zrla v neki svoj prav, bila je blaga z vsemi, ki tega niso terjali, ko pa je kdo hotel kaj, kar ji ni bilo po volji, se je na mah zakrknila. Takrat se je njeno obličje spreminjalo v nabožno podobo, ki se ni zmogla več nasmehniti, vsa njena drža je bila nekako vzvišena in duša odmaknjena, kaj zlahka je kdo tudi pomislil, da se s stopali ne dotika tega sveta. Če bi bila grajska ali vsaj bogataška gospa, bi med ljudmi morda obveljalo, da je prevzeta od dobrega, tako pa je bilo to njeno glorijo moč pripisati le kljubovalnosti. Nekaj je bilo v njej, kar ji ni dopuščalo, da bi pokleknila, kaj šele da bi se plazila, kot so to počeli mnogi, vzgojeni z molitvijo in prepojeni s ponižnostjo, da bi se – kot so si o tem radi rekli – laže preživljali z revščino. Kaj natanko je bilo to, se ni nikoli vprašala. Ob vsem, kar je dotlej videla, pa tudi skusila, se ji je zdelo bedno, če je skušal kdo trgovati z lastnim življenjem. Saj, bilo je na tem svetu vse preveč takih, ki so tudi najčistejše daritve prostodušno spreminjali v prazne menice. Nič jim ni bilo sveto in vedli so se, kot da človek v sebi ne bi imel vrednosti, s katero bi lahko plačal.
	S tem se pa ni mogla sprijazniti.
	Ni se želela dati za nič, ki je zeval okoli nje, kot bi bila to edina usta sveta.
	Usta, ki žrejo in žrejo in žrejo.
Ker to preprosto ni smelo biti tako … Morala so biti še druga usta, ki niso bila vražja, pa tudi ne božja, temveč povsem običajna, vsakdanja, zemeljska, prepolna rodovitne sline in pomladnega zadaha, usta za jutranje kašljanje in večerno zehanje, pa tudi za srčne vzdihe in ljubeče poljube. Morala so biti, da, sicer vse to tu res ni imelo več smisla in tudi ni bilo upanja, da se bo ravnovesje kdaj spet vzpostavilo.
Upravitelj je tudi še po tem, ko jo je pisar spustil v prostrano kletko njegove pisarne, negiben sedel za mizo in nemo zrl v kartoteko. Zunanja svetloba, ki je medlo presevala skozi zaledenele šipe na velikih oknih, mu je osvetljevala le eno lice in izrisovala lep profil moškega, ki je zatopljen v samo njemu znano skrb. Mir, ki je tako puhtel okoli njega, je bil sicer popolno nasprotje tistega, kar je pričakovala, toda to seveda ni pomenilo, da so bile zle slutnje odveč. Kvečjemu nasprotno, odločal se je s preudarkom in dlje, kot mu je bilo v navadi, to pa je bilo le še eno slabo znamenje. A kaj bi bila lahko sploh zagrešila – tega še zmeraj ni vedela in niti ni znala ugibati. Zato je pač stala tu sredi skrbno zloščenega parketa, pod velikim bakrenim lestencem, v katerega so lani namestili električne luči, in čakala. Bili so to spet negotovi trenutki v njenem življenju, a srce ji ni utripalo hitreje in tudi dih ji ni zastajal – bila je tudi sama zdaj čudno mirna in je bila pripravljena na vse. 
»No,« je naposled le dvignil glavo in jo pogledal iz sence, tako da mu ni dobro videla v oči. »Gospa Jurša,« je izrekel z zamolklim glasom, kot bi prebral s seznama in bi bil torej pred njo že kdo na vrsti. »Pogovoriti se morava,« je potem čez čas dodal. »Saj nabralo se je že res veliko takega, kar nas skrbi,« je preložil list v fasciklu in se za nekaj dolgih trenutkov spet zazrl vanj. »A če začneva pri slednjem,« se je nato le odločil. »Nedopustno je, da kljub upravni okrožnici in opozorilom bolj vestnega osebja še naprej delite hrano iz naše intendanture,« je povzdignil glas. »Zabeleženih imam tu samo za ta mesec pet izpričanih primerov, sklepam pa seveda lahko, da se je to zgodilo še večkrat,« je zdaj obrnil glavo in jo pogledal z osvetljenim obrazom. »Vi pa bi po vseh teh letih službe že morali vedeti, kaka smo mi to hiša, komu je naša skrb namenjena, kdo nas financira in podpira z donacijami, pa kako to v teh hudih časih kliče nad nas odgovornost,« je pravil vse bolj očitajoče. »Ampak ne,« je nejevoljno otresel z lakti. »Nadaljevali ste s tem, čeravno so vas večkrat opomnili.«
»Oprostite,« je rekla tiho. »Odkar je prepovedano deliti ostanke, sem se za tisti dan zmeraj odpovedala svojemu obroku,« mu je pojasnila.
»Odpovedali ste se svojemu obroku?« se je začudil in se presedel vstran.
»Ja,« je prikimala. »Da bi bil mir v hiši.«
»Dobro,« je za hip premišljal. »Toda miru ni,« je spet razširil komolce. »Ljudski glas, ki pravi, da smo v deželni hiralnici razsipni s hrano, konec koncev niti ne more vedeti, da vi na svoj rovaš prostovoljno stradate,« je zaobrnil. »Zato boste s tem nehali,« je zopet dvignil glas. »Obljubili boste, da boste nehali, in se boste tega tudi držali.«
Zazrla se je vanj in ni niti trenila.
Ni se ji zdelo pravično, kar je pravil in terjal, to zagotovo ne, a vedela je, da ne sme ugovarjati. No, če bi mu dala besedo, bi jo tudi spoštovala, zato je bila zdaj v stiski. Obljubila bi mu lahko karkoli drugega, le take trdosrčnosti od nje ni smel terjati. Predobro se je namreč poznala in bilo je na dlani, da bo slej ko prej spet prišel tak, ki bo res na nitki in mu ne bo zmogla obrniti hrbta. Bila je trdovratna zima in bili so taki časi, ko tudi pomlad siromakom ni obljubljala olajšanja – kako bi torej lahko upala?
»No?« je zategnil in je še kar strpno čakal.
»Oprostite,« se je tedaj le zganila. »Nekaj bi vas le rada vprašala,« je rekla tiho in za korak stopila vstran. »Ali je prišel kdo prosit vas?« se mu je zazrla v oči. »Ste to sploh kdaj od blizu videli?« zdaj ni odnehala, čeprav je upravitelj nepričakovano vstal. »V kakih grintah so ti ljudje? Kaj iz njih dela lakota? Kaj vse so pripravljeni napraviti za pomije? Za drobček gnilega, postanega, skisanega ali plesnivega živeža?« se niti ni več povsem obvladala. »Ker to me res zanima,« je vztrajala, »ali bi jim osebno mogli takole v obraz reči, naj dajo že enkrat mir in raje pocrkajo, kot to zahtevate od nas?«
Možak jo je še nekaj časa premerjal, kot da ne bi mogel verjeti, da se mu to res dogaja, nato je iznenada, kot je bil vstal, tudi spet sedel. Bili so to trenutki, ko se je vse med njima skrivenčilo in sta vsak po svoje zaplavala, prepolna neprijetnih občutkov, izgubljena v nekih svojih ožinah … Sestra Tereza se je vse bolj zavedala, da se je grdo spozabila, in doktor Kühar je vedel, da ji tega nikakor ne bi smel dopustiti. Še zidovi so pričali, da se ni tu nikoli zgodilo, da bi kdo podrejenih zasliševal upravitelja, porušilo se je bilo neko običajno razmerje, ki ga ni bilo dopustno spodmikati, vendar je bilo zdaj prepozno. Ona je čutila, da se ne bo znala odkupiti s ponižnostjo, in on je bil prepričan, da ji prestopka ne sme spregledati. 
»Oprostite,« je vseeno rekla. »Želela sem vam samo reči ...«
»Vem, kaj ste hoteli,« ji je segel v besedo. »Saj ravno v tem, gospa Jurša, da hočete zmeraj nekaj po svoje, je vaš problem,« je drugega za drugim živčno predeval liste v kartoteki. »Do večera vam lahko tu naštevam izpričane primere, ko ste vi samo nekaj hoteli,« je med listanjem spet dvigoval glas. »V glavnem pa niste hoteli tako, kot je nekdo drug hotel, pa naj je bil to doktor, višja sestra ali oskrbnik,« je privzdignil obrvi. »In zdaj, vidite, ste prilezli celo sem gor, da bi samo nekaj rekli,« je zmignil. »Upravitelju oponašate, ki vse to tu skup drži, ne zavedate pa se, da ste ravno vi njegov največji problem.«
»Jaz?« je otrpnila.
»Vi, ja,« je prikimal. »Ker ne ubogate,« je udaril s prsti po mizi. »Razen tega pa niste pripravljeni niti obljubiti, da boste poslej ubogali.«
Vedela je, da si ni izmišljal, a zdelo se ji je neverjetno, da so drugi videli reči tako zelo drugače. Je bila res kriva, ker je kdaj rekla, kaj si o čem misli, napravila kaj po svoje? Ali pa tudi ni napravila, če se ji ni zdelo prav. Saj šlo je za malenkosti. Tako kot zdaj. Obljubiti bi morala, da ne bo več delila svojega piškavega obroka. Ampak, ali je bila to res taka malenkost? Predstojnik je bil očitno prepričan, da s tem nastaja ogromna škoda. Kakemu je ta hrana morda celo rešila življenje in to nikakor ni bilo malo. Ona pa se tudi ni želela ukloniti, čeprav je zdaj že razbirala, da bo plačala visoko ceno. Kaj je torej bilo to, kar jo je rinilo na drugi breg?
»Ne mislite vendar, da lahko to še toleriram?« je k vprašanju dodal vprašanje.
»Ne mislim,« je skomignila. »Prav nič ne mislim,« je priznala, da se ji je na lepem zavozlalo in res ni vedela, kaj naj.
»Poglejte, gospa Jurša, takole bova to razrešila,« je položil dlani na mizo in se za spoznanje oprl nanje, kot da namerava vstati. »Vem, da ste vdova, in nimam srca, da bi vas zdaj poslal na cesto,« je za hip pomolčal. »Presojam pa, da vam lahko po vsem tem brez tveganja ponudim le še delo v pralnici,« je izrekel sodbo.
»V pralnici?« je šepnila.
»Če to seveda želite?« je obrnil dlani in skomignil.
»V pralnico naj bi šla?« je zastokala in se zasukala vstran.
Lotevala se je je slabost, a se ji ni prepustila. 
Kakor v temi je dolgo iskala kljuko, se nato naslanjala nanjo in s težavo odpirala vrata. Zdelo se ji je, res, kot bi se vse to dogajalo nekje globoko pod vodo, ki se je hladna pomikala proti njej in jo odnašala. Podboji so bili brez robov in ljudje okoli nje brez obrazov, ni je zanimalo, ali so bili le radovedni ali so jo želeli tolažiti, saj bila je zdaj tu že tujka. Odhajala je užaljena in ponižana, čeprav je vedela, da je sodba izmišljena in kazen krivična. Dojemala je, da ji namenoma niso vzeli službe, temveč vse tisto, čemur je z vsem srcem pripadala – in to jo je spravljalo v nepomirljiv bes. Ostajali so tu, ki so se jim gabile plenice, le z nogami so odrivali kahle in obrnjeni vstran prevračali pljuvalnike, kot snope so obračali slabotne, jih ščipali, suvali in tudi tepli, pa vendar jih ni nihče zatožil in niso bili nikoli krivi, ona pa kot da je bila odveč, ker tega ni nikdar počela in je še namesto njih kdaj kaj postorila. Odvečna pač, ker je prijazno stregla le oskrbovancem, ni pa zmogla zlesti v kako bolj gosposko rit. Pa ker ni znala – kot so navsezadnje tu vsi počeli – dati besede in potem za hrbtom napraviti po svoje. Ja, samo to so bili njeni veliki grehi – a bili so! Tudi pokora ji je bila že odmerjena, pribita je bila na sramotilni steber, vsak je lahko odslej s prstom kazal nanjo, ne da bi sploh pomislil, ali morda le ni kaj drugače, kot se zdi. Sama pa tudi ni imela nikogar, ki bi ji morda verjel, niti se ni mogla nikjer pritožiti. Upravitelj je bil tu zadnja instanca, to se je vedelo, sama si je bila kriva, da se je tako zelo zmotila o njem in ni vsaj za las popustila, ko ji je še ponujal priložnost.
Ampak – kako bi se potem počutila?
In ali bi sploh zmogla to – odganjati berače, ki jim je zdaj prihajala naproti.
Mraz, ki se je je oklenil že ob prvih korakih po dvorišču, je ni niti malo streznil. Niti pomislila ni, da bi se vrnila in šla prosit. Tudi če bi si bil upravitelj medtem glede premestitve premislil, se ne bi s tem nič spremenilo. To, kar jo je v resnici potolklo, je bilo spoznanje, da njena prizadevnost ni imela cene, priljudnost pa je bila celo moteča. Pomembneje je bilo tu spoštovati okrožnice kot pa reševati življenja. Ne da bi se tega sploh zavedala, je bila torej že ves čas na napačni strani, zdaj pa se je morala s tem soočiti.
Šla je v sneg brez plašča in v nizkih usnjenih salonarjih, ki si jih je bila zjutraj tu preobula, pa vendar je ni zazeblo. Le zdrsavalo ji je in jo odnašalo, kot bi hodila proti vetru in bi ji po dolgi poti že pohajale moči. Toda dan je bil v resnici jutranje tih in miren, iz megle, ki se je bila že zredčila, so se bleščale zasnežene strehe in v krošnjah platan se je lesketal žled. Mesto, ki se je izrisovalo v ozadju in ga je bilo v tem zaledenelem stišju le slutiti, je spominjalo na gromozansko školjko, ki jo je zadnji val usahlega panonskega morja odložil nekje na robu in jo prepustil časom. Morskih bogov njegova osamelost že dolgo ni več zanimala, naselili so se v njem najrazličnejši zajedavci in ga po svoje spreminjali. Postalo je navsezadnje z vseh strani zneseno človeško mravljišče, vsak je dobil tu, kolikor si je lahko prisvojil, slabotni in prišleki pa so se pač potikali. No, tako je bilo verjetno v vseh mestih tega sveta, razen morda v tistih obljubljenih in izsanjanih, v Ameriki in Kanadi, kamor so mnogi odhajali polni upanja. In tudi Tereza se je zdaj počutila, kot da je namenjena tja. Le da je ona želela samo nekam vstran. Minula štiri leta, ki jih je preživela na Ptuju, so ji prinesla malo dobrega in ji veliko več odnesla – lani je ovdovela, zdaj je izgubila"		Beletrina	2013.0	ne	da	60652.0	699.0	
Leposlovje	PUSTOLOVŠČINE V PRLEKIJI.txt	PUSTOLOVŠČINE V PRLEKIJI	Pustolovščine v Prlekiji	Igor Plohl	mladinski roman, najstniška pustolovščina	"»Kaj mislite, kako nas bo sprejela teta Anica?« je na glas razmišljal
Lan. »Mislim, da bo prijazna,« mu je takoj odgovorila Lina, ki se je še
živo spominjala, kako jo je teta prepričevala, da naj z bratom pride v
Prlekijo na počitnice. »Po telefonu se je zdela prijetna, čeprav vsega
nisem razumela. Ti Prleki tako čudno govorijo ...« »To je pa res,« se je
pogovoru pridružil Urh. »Ko smo bili s starši nazadnje v Vičancih, tete,
če je hitro govorila, nisem skoraj nič razumel. Njihove besede so polne
ü-jev, enih črk v besedi pa sploh ne izgovorijo. Potem pa razumi, če
moreš!« »Ja, pravi čudaki znajo biti ti Prleki,« se je z Urhom strinjal
Lan. »Je bil tvoj brat ful žalosten, ker ni smel z nami?« je Lan po
nekaj minutah prekinil tišino, ko je zbrana družba na vlaku drvela skozi
Posavsko hribovje. »Bor je imel solzne oči, ko sem odhajal od doma. Tako
je bil jezen, da se ni hotel niti posloviti!« je zamišljeno odgovoril
Urh. »Mama ga ni pustila od doma, ker je res še premajhen. Mislim, da bi
mu oče dovolil, vendar se mama tokrat ni dala prepričati. Včasih si
premisli, zdaj pa je vztrajala.« »Jaz ga tudi ne bi pustila!« je v
pogovor segla Lina. »Itak, da je še premajhen.« »Bolje, da ni šel
zraven, saj bi nas samo oviral!« je sestro podprl Lan. »Mi bomo
kolesarili, taborili. Mogoče bomo doživeli celo kaj nevarnega in je res
bolje, da ne bo z nami.« »Upam, da ga ne boš preveč pogrešal?« je Urha z
vprašanjem presenetila Lina. »Eh, gotovo ga ne bom!« je zamahnil z roko
in odločno odgovoril. »Doma mi cele dneve visi za vratom.« V resnici
Urhu ni bilo čisto vseeno, ker mlajši bratec ni smel z njim. Le priznati
ni hotel, da mu tako veliko pomeni. Pogovor bratrancev in sestrične je
prekinil Zokijev lajež. Ves čas poti je sedel v Laninem naročju in
včasih pogledal skozi okno ali k prijateljem. Ko je elektronski glas na
vlaku sporočil: »Naslednja postaja: Zidani Most!« se je Zoki prebudil in
družbo opozoril, da bo treba prestopiti. Lan in Urh sta razumela pasji
namig in pograbila dva velika nahrbtnika. Tudi Lina se je pridružila, ko
je v majhno torbo namestila Zokija. Ob zgornjem robu je pustila dovolj
prostora, da je mladi terier lahko gledal iz nje in normalno dihal.
Njemu bi bilo seveda veliko bolj všeč, če bi se lahko motal med nogami
prijateljev, vendar so vedeli, da mu tega na tako prometni železniški
postaji ne smejo dovoliti. Poleg tega so morali še po kolesa. Tik pred
Zidanim Mostom so se zrinili do rezervnih sedežev. Na začetku poti jim
je strojevodja pokazal prostor na vlaku, kjer so lahko pustili svoje
dirkalnike. Šli so do njih, a se zaradi gneče niso mogli napotiti do
izhoda. Ko je vlak ustavil in se je večina ljudi izkrcala, so na peron
med zadnjimi stopili prijatelji. Posebna atrakcija med mladimi potniki
je bil seveda Zoki, ki je še vedno čepel v usnjeni torbi na sprednjem
prtljažniku Lininega kolesa. Malo prestrašeno je gledal, ko je videl, v
kakšno gnečo so padli. Glede na to, da je bil čisto tiho, si je verjetno
mislil, da je zanj še najbolje, da je na varnem v usnjeni potovalni
hišici. Ko so se mladi Gorenjci končno uspeli vkrcati na vlak proti
Pragerskemu in Ormožu, so si zelo oddahnili. Sprevodnik jih je s kolesi
vred posedel v osrednji prostor vagona, kjer so bila stranišča. »To, da
bomo zdaj morali vse do Velike Nedelje posedati ob stranišču, mi ni niti
malo všeč!« se je glasno pritožil Lan. »Tudi meni ne!« se je strinjal
Urh. Lina ju je skušala pomiriti, saj je ona predlagala, da bi s seboj
vzeli kolesa: »To uro bomo pa že zdržali! Bosta videla, da smo se prav
odločili, ko bomo uživali na kolesarjenju po Prlekiji.« »Upam, da bo tam
kaj zanimivega,« je tiho pripomnil Urh. Preden so odšli od doma, je s
pomočjo računalnika raziskoval po zemljevidu Slovenskih goric, a ni
našel ničesar zanimivega. »V Prlekiji imajo kraji sama čudna imena,
skoraj vsa se končajo na -ci. Spomnim se, da so v okolici Vičancev
Sodinci, Podgorci in Savci.« »Mogoče pa ti kraji s čudnimi imeni
skrivajo kaj zanimivega,« je modrovala Lina. »Le kaj bi to lahko bilo?«
se je ponorčeval Lan, ki je bil prav tako kot Urh prepričan, da ta
naselja ne morejo ponuditi nič presenetljivega. »Ne vem, mogoče so nekoč
v Sodincih živeli zelo debeli ljudje, ki so bili videli kot sodi,« je
Lina razburkala svojo domišljijo. »Valda!« sta v en glas vzkliknila Lan
in Urh in takoj za tem udarila z dlanmi desne roke ter se iz srca
zasmejala. Vedno, ko sta kaj izrekla istočasno, je sledil spontan udarec
rok. »Potem so verjetno Vičanci dobili ime po ljudeh, ki so se tja
priselili iz Viča,« je Urh hudomušno nadaljeval pogovor. »In Savci
zaradi tega, ker tam teče majhna Sava, ki ji pravijo Savica!« se je
ponorčeval Lan. Lina je fanta grdo pogledala in se raje obrnila k
Zokiju, ki je dremal v njenem naročju. Psa je dvignila, ga tesno
stisnila na prsi ter mu tiho zašepetala: »Bosta že videla ta dva
pametnjakoviča. Prepričana sem, da ti kraji ponujajo marsikaj
zanimivega. Mogoče doživimo celo nepozabno pustolovščino. To bi bilo
fenomenalno.« Lina je tiho razmišljala o dogodivščinah, ki bi jih lahko
doživeli v Prlekiji. Vendar niti v najbolj nenavadnih sanjah ne bi
pomislila na dogodke, ki so se potem res zgodili. Vlak je počasi drdral
proti Veliki Nedelji. Lanu se je zdelo, da se vsakih nekaj minut ustavi.
»Kdo bi si mislil, da ima takšna majhna država, kot je Slovenija, toliko
železniških postaj,« je, zatopljen v svoje misli, komaj čakal, da
pridejo do cilja. Še dobro, da je bil vlak klimatiziran. Zunaj je že
močno pripekalo julijsko sonce in vročina je vsakič, ko se je vlak
ustavil na postaji, butnila v vagon. Na Ptuju se je prijateljem zdelo,
da so že skoraj na cilju. Urh je na pametnem telefonu sledil postajam in
ugotovil, da jih do Velike Nedelje loči samo še nekaj postankov. Ko se
je vlak ustavil v Osluševcih, so vstali, zagrabili kolesa ter se
pomaknili proti vratom. Tam so čakali, pripravljeni na izkrcanje. Lan je
pomislil, da so kakor vojaki, ki se bodo v boju pognali z vlaka, da
osvojijo novo ozemlje. A njihova podoba ni bila prav nič vojaška, prej
so bili videti kot šminkerski pubertetniki, z razvajenim psom v usnjeni
torbi. Ko se je vlak ustavil pri Veliki Nedelji, so bili v manj kot v
minuti vsi na peronu. Sprevodnikove pomoči niso potrebovali. Z njimi je
sestopilo le še pet drugih potnikov. Lina Zokiju tudi tokrat ni
dovolila, da bi tekal po peronu. Moral se je sprijazniti z zaporom v
torbi, čeprav je tudi on čutil vznemirjenje in bi z divjanjem po kamenju
najraje postavil svetovni rekord v pasji akrobatiki. Kmalu po odhodu
vlaka je začel Lino prosjačiti, da bi ga izpustila. Spuščal je zvoke, ki
so bili podobni nergajočemu starcu. »Zoki hoče ven,« je rekla Lanu, ki
je stal zraven nje. »Nadeni mu povodec,« ji je svetoval. »Naj se
zdivja.« Lina Zokija že čez nekaj trenutkov skoraj ni mogla nadzirati.
Na povodcu je po peronu divjal kot zmešana kokoš. Vsepovsod ga je bilo
polno. Najprej je ovohal prvo kolo, potem drugo in tretje ... Povohati
je moral tudi vsakega izmed prijateljev, saj je želel upravičiti sloves
lovskega psa. Ko je preveril vonjave oseb in stvari, ki jih je poznal,
je želel nabrati nove. Kdo bi si mislil, da je lahko na železniški
postaji toliko vonjev, ki pritegnejo pasjo pozornost. Od klopi, trave in
betonskih korit do koša za smeti − vse je prevohal. »Le zakaj se nismo
pustili prepričati teti Anici, da bi stric Mirko prišel po nas s
prikolico?« je Lina očitajoče vprašala fanta; pri tem pa nadzirala
Zokija, ki se je že nekoliko umiril. »Jaz sem še popolnoma pri močeh in
lahko brez težav kolesarim do tete in strica!« je odločno odgovoril Lan.
»Če ti ne zmoreš, lahko Zokija daš meni, ga bom jaz peljal.« »Meni pa
lahko daš nekaj stvari iz nahrbtnika, saj je v mojem še malo prostora,«
se je ponudil Urh. »Ne, ni treba,« je Lina naenkrat odgovorila obema,
saj ni želela priznati, da je edina, ki je utrujena. »Bom že zmogla,« je
dodala tako tiho, da jo je slišal le Zoki. Naposled se je pes končno
zdivjal, polulal je še steno velikonedeljske železniške postaje, nato pa
ga je Lina znova namestila v torbo in jo dala v sprednjo košaro svojega
kolesa. Torbe tokrat ni povsem zaprla, saj se je zavedala, da bi bilo
Zokiju prevroče. Fanta sta medtem s pomočjo pametnega telefona še enkrat
preverila, kako najhitreje priti do Vičancev. Urh je že doma vse
natančno naštudiral, a Lan se je želel še enkrat prepričati, da bodo šli
res po najkrajši poti. Fanta sta ugotovila, da železniška postaja Velika
Nedelja dejansko leži v Mihovcih pri Veliki Nedelji. »Obstajata dve poti
do tete Anice,« je Urh razlagal Lanu. »Lahko gremo po dolini skozi
Trgovišče in Sodince ali pa severneje, po gričevju skozi Veliko Nedeljo
in Drakšl.« »Drakšl, kakšno čudno ime!« je pomislil Lan. Ker ni želel
provocirati Line, je tokrat svoje misli zadržal zase, sicer bi gotovo
dejal nekaj takega: »V Drakšlu je nekoč živel Drakula, ki je pil kri
takšnim tečnobam, kot je moja sestra.« Lina je slišala, da je Urh omenil
pot po gričevju, videla se je, kako potiska kolo v strmino. »Prosim,
gremo po dolini!« »Če gremo po dolini, je pot daljša!« jo je opozoril
Urh. »Mislim, da je bolje, če gremo po krajši poti,« je na glas
razmišljal Lan in sestro opomnil: »Saj si rekla, da si utrujena. Tako
bomo prej pri stricu in teti in boš lahko prej počivala.« »Nisem rekla,
da sem utrujena!« se je z bratom znova zapletla v prepir. »Rekla sem
samo, da bi stric Mirko lahko prišel po nas in bi bili tako zdaj že na
cilju.« »Saj se nam ne mudi,« je dejal Lan. »Smo na počitnicah in ne na
tekmovanju *Kdor prej pride, prej melje*.« »Potem pa gremo po dolini!«
je vztrajala Lina. »Dobro! Potem pa gremo po dolini,« se Lan ni želel
več prepirati. Prijatelji so si nadeli nahrbtnike in zajahali kolesa. Na
čelu kolone je bil Lan na gorskem kolesu. Sledil mu je Urh, ki je imel
malenkost manjše, vendar prav táko gorsko kolo. Z nekoliko večjo
razdaljo je za fantoma kolesarila Lina, z ženskim mestnim kolesom, z
veliko košaro, ki je bila nameščena spredaj. V njej je kraljeval Zoki,
ki mu očitno ni bilo najbolj po godu, da je njegova gospodarica zadnja.
Njegov lovski nagon mu je narekoval, da mora biti prvi in tako je tu in
tam glasno zalajal, saj ni želel zaostajati za fantoma. V Mihovcih so
pri majhni kapeli zavili proti Veliki Nedelji in pred njimi se je odprl
čudovit pogled na naselje na robu gričevja Slovenskih goric. Uzrli so
šolo, cerkev in grad. »Vau!« je vzkliknila Lina. »Kako lepo je tukaj!«
Tri zgradbe na slemenu gričevja so bile videti kakor trije sedeči
orjaki, ki gospodarijo nad ljudmi Dravskega polja. Na sredini je stala
cerkev, ki je segala najvišje v nebo. Desno od nje se je bohotil grad s
štirimi mogočnimi okroglimi stolpi, levo pa je stala šola. Lini se je
zdelo, da je najvišji del šole kakor ogromen štirioglat stolp, ki
okolico opominja, da je šola pomembnejša od cerkve in gradu, čeprav je
gotovo veliko mlajša. Kolesarji so zavili proti Sodincem in Vičancem.
Cesta je bila bolj ali manj ravninska. Čeprav bi se lahko peljali po
pločniku, so raje kolesarili ob robu cestišča. Lanu in Urhu se je zdelo,
da bodo tako hitreje na cilju. Lina je fantoma sledila in ni pokazala,
da je že pošteno utrujena. »Kdo bi si mislil, da me bo sedenje na vlaku
tako zdelalo?« se je spraševala. Zoki je ravno v tistem trenutku zalajal
in ji tako pritrdil, da je tudi on utrujen. Ko se je cesta nekoliko
spustila, je Lina za nekaj trenutkov nehala poganjati kolo in se
prepustila prijetnemu vetriču, ki ji je pihljal v obraz. Čeprav je bila
ura pet popoldne, je bilo še vedno vroče. Kolo je hitro pridobivalo
hitrost, Zoki je zalajal in v trenutku je Linino drvenje postalo smrtno
resno. Kuža jo je zmedel, v trenutku nepazljivosti je zapeljala v manjšo
luknjo sredi asfalta. V delčku sekunde je sprednja guma treščila v jamo,
Lina je komaj obvladala krmilo in tako preprečila padec. Precej slabše
se je godilo Zokiju, ki ga je s torbo vred vrglo v zrak in nato spet
nazaj v košaro. Pes je začel besno protestirati s silovitim lajanjem. Če
bi zmogel, bi verjetno rekel: »Smrklja, pazi kje voziš! Jaz nisem vreča
krompirja!« »Joj! Dragi moj mali Zoki. Oprosti!« se mu je Lina
opravičila, vendar to ni zaleglo, Zoki je še vedno lajal. Šele, ko je
kolo skoraj ustavila, se je umiril. Ko je znova pritisnila na pedali,
sta se zavrtela v prazno. Snela se je veriga. Ob robu ceste se je
ustavila in fanta poklicala na pomoč, saj je sama ni znala namestiti.
Pravzaprav tega niti ni hotela, saj je nekoč opazovala brata in videla,
kako se je pri tem umazal. Lan in Urh sta bila v hipu pri njej. Na robu
ceste sta pustila svoji kolesi in odložila nahrbtnika. V tem času je
Lina Zokija rešila iz torbe in mu namestila povodec. Pes je z lajanjem
opozarjal nase, vendar zdaj ni bil čas zanj. »Pusti ga, naj gre
raziskovat,« je Lan svetoval sestri, ki ga je tokrat brez besed ubogala.
Zoki je takoj izkoristil priložnost in oddivjal na lov. »Bolje bi bilo,
če bi tudi ti vzela gorsko kolo,« je Lan očital Lini. »Saj veš, da jih
ne maram!« mu je takoj odgovorila. »Sploh pa rabim to kolo, da lahko
vozim Zokija.« Še dobro, da sta imela fanta s seboj nekaj orodja. Lan je
že doma predvideval, da se lahko katero od koles pokvari. Ker je imelo
Linino kolo nad verigo ščitnik, sta ga morala najprej odstraniti. Pes je
medtem v gozdu divje lajal in skakal sem ter tja. »Grem pogledat, kaj
počne Zoki,« je Lina dejala fantoma, ki sta se povsem zatopila v delo.
Lina se je morala potruditi, da se je prebila do najboljšega prijatelja,
saj je bil rob gozda gosto zaraščen z grmičevjem in trnjem. Kljub
previdnosti se ji je ena od trnovih vej zapletla v kratke hlače in jo do
krvavega opraskala. »Auuuuu,« je od bolečine zatulila. Zoki je takoj
pritekel do gospodarice, saj je začutil njeno stisko. Živčno se ji je
motal med nogami in pogledoval proti njenemu obrazu. Lina ga sprva ni
opazila, saj si je ogledovala opraskano kožo. »Kakšna smola,« je rekla
sama sebi. »Komaj sem prišla v Prlekijo, pa sem že doživela dve
nesreči,« je pomislila. Če bi vedela, kakšna nesreča jo še čaka, bi
gotovo dvakrat premislila o nadaljevanju poti. »Lina, pridita!« je Lan
poklical sestro. »Kolo je popravljeno.« »Saj že greva!« si je Lina s
suho palico utirala pot skozi trnje. Zoki ji je sledil, čeprav je
navadno vedno hodil spredaj. Lina je psa brez besed znova namestila v
košaro in zapeljala za fantoma, ki sta bila spet nekaj metrov pred njo.
Fanta nista opazila, da jo je opraskalo trnje. Najprej je želela
potožiti, nato si je raje premislila. Bila je prepričana, da bi slišala
Lanove očitke, češ da je sama kriva, ker je nerodna. Na cesti v Sodincih
so srečali domačine, ki pa niso pokazali nikakršnega zanimanja za
zanimivo trojico na kolesih in psa v košari. Napeto so si ogledovali
hišne stene in ugotavljali, ali je mogoče katera od razpok posledica
nedavnega dogodka. »Čü Franc, meni se vidi, ke je stena tü pred ne bla
pokjena. Ke ti misliš?« je soseda spraševal eden od domačinov, ko sta si
skupaj ogledovala majhno razpoko na hiši. Čuj Franc, meni se zdi, da
stena prej tukaj ni bila počena. Kaj ti misliš? »Lan, a ti razumeš, kaj
govorijo?« se je prleškemu narečju čudila Lina. »Ne najbolj,« ji je
iskreno odgovoril. »Mislim, da govorijo o razpokah v steni.« »Čudno,« je
dogajanje komentirala Lina. »Le kaj se je zgodilo, da so stene hiš
popokale?« »Ne vem,« se je čudil tudi Urh. »To bo še zanimivo, ko ne
bomo nič razumeli,« je na glas razmišljal Lan. »Jim bomo rekli, da naj z
nami govorijo slovensko,« je rešitev predlagal Urh. »Če pa kljub temu
česa ne bomo razumeli, bomo pač vprašali po pomenu besed.« Druščina je
zamišljeno nadaljevala pot. Urh in Lan sta lahkotno kolesarila na čelu.
Lina je utrujena in z bolečinami v nogah fantoma komaj sledila. Pri
kapelici v Vičancih je kolesarje pot vodila rahlo navkreber in nato
skozi ozko dolino med visokima gričema. Po približno sto metrih se je
dolina precej razširila, cesta pa spet zravnala. Še vedno je prvi
kolesaril Lan, ki ga je Urh poskušal večkrat prehiteti. Tudi tokrat je
izkoristil priložnost na ravni cesti in na vso moč pognal kolo. Lan je v
trenutku prepoznal namero bratranca in prav tako silovito pritisnil na
pedali. V manj kot v minuti sta fanta prečkala dolino in pot nadaljevala
navkreber skozi gozd. »Ne bodita otročja!« je Lina zaklicala za njima,
vendar se tekmovalca nista zmenila zanjo. Ko je prikolesarila do gozda,
je sestopila, saj se je pot začela vzpenjati. Bila je preveč utrujena,
da bi na kolesu zasledovala fanta. Poleg tega so se ji zdela fantovska
tekmovanja za vsako malenkost neumna. Kmalu je ugotovila, da bo lažje
potiskala kolo, če Zokija postavi na tla. On seveda ni imel nič proti in
že čez nekaj trenutkov je skakal ob kolesu kot podivjan. »Zooooki! Umiri
se!« je gospodarica glasno krotila majhnega divjaka. »Če ne boš normalno
hodil ob kolesu, te bom znova posadila v torbo!« Zoki je očitno razumel
njeno grožnjo, saj se je njegovo obnašanje hitro popravilo. Ko sta z
Lino prišla približno do sredine gozda, je začel glasno lajati proti
gozdni jasi, ki je bila na levi strani, približno sto metrov pod cesto.
»Kaj vidiš?« je vprašala psa, ki ji je očitno želel nekaj sporočiti.
»Verjetno je srna,« je na glas komentirala lajež in nadaljevala pot.
»Pridi! Greva naprej!« je ukazala psu, ki pa se ni hotel premakniti. S
kolesom se je bila prisiljena vrniti do njega, da bi mu nadela vrvico,
saj je stal kot prikovan in na vso moč lajal. »Drugače te očitno ne bom
spravila naprej,« je bolj kot psu dejala sebi, ko mu je nadela povodec.
Takrat pa se je ozrla proti jasi in obstala kot prikovana. Ob drevesu je
stala mlada ženska. Oblečena je bila v črna oblačila, v naročju pa je
nekaj držala. Zdelo se je, kot da ima otroka; tudi on je bil v celoti
zavit v črno. Lini je delovala obupano in prestrašeno. »Potrebujete
pomoč?« je Lina zaklicala proti mladenki. Odgovora ni bilo. Ko je za
trenutek pogledala proti Zokiju, da bi ga umirila, saj je še vedno na
ves glas lajal, ženske ni bilo več. Izginila je kot prikazen. »Očitno ne
potrebuje pomoči,« je Lina komentirala izginotje. Zoki je kmalu nehal
lajati in z Lino sta nadaljevala pot. Utrujena sta prisopihala do jase
na koncu gozda. Na začetku je stal velik napis *Dobrodošli v Vičanskem
Vrhu!* Za njim sta v visoki travi ležala Lan in Urh. »Zmagal sem!« je
Lan zaklical Lini, ko je opazil, da se približuje. »Kaj je za vaju res
vse tekmovanje?« je Lina komentirala bratovo samohvalo. »Ja!« se je
zaslišalo iz Lanovih ust. »Naj se vidi, kdo je boljši!« Urhu se tokrat
ni dalo prerekat z bratrancem, saj je bil preveč utrujen. Vseeno pa je
tiho rekel: »Bil si hitrejši le zato, ker imaš boljše kolo!« Lina je
utrujena sedla k Urhu in za nekaj minut so vsi utihnili. Dekle je
razmišljalo, da bi fantoma povedalo o nenavadnem srečanju z žensko v
gozdu, a si je premislilo. »Verjetno je šlo za nekoga, ki je iskal
gobe,« je v mislih zaključilo. Dobrih deset minut kasneje so prijatelji
zavili na dvorišče hiše, kjer so nameravali preživeti naslednja dva
tedna počitnic. Teta Anica je takoj prihitela iz kuhinje in prišleke
zasula z vprašanji in komentarji: »Ja, končno ste tü! Kak ste potüvali?
Je vse vredi? Pa pesa tüdi mote! Joj, kak sn vesela, ke ste prišli!«
Lina se je trudila odgovarjati po najboljših močeh. Urh in Lan pa sta se
že pozdravljala s stricem Mirkom, ki je ravno prišel iz kleti. Tik za
njim je na dvorišče prišel velik nemški ovčar. »Bruno, mir!« mu je
ukazal stric Mirko, saj je bilo očitno, da je že opazil Zokija, ki se je
ustavil v pozor in čakal, kaj se bo zgodilo. Bruno je razumel, da bo
treba pasjega gosta prijazno sprejeti in tako ni napadel. Psa sta se
najprej previdno ovohala, čez minuto pa sta že divjala po dvorišču. Po
srčnem snidenju je teta mlade junake povabila v hišo, kjer jih je čakala
pogrnjena miza. Še preden so prtljago odnesli v sobe, so se posedli za
mizo. Najprej jim je teta postregla z govejo juho, sledili so pražen
krompir, ocvrt piščanec, kuhana govedina in obilo solate z bučnim oljem.
Za posladek so dobili češnjev kompot in božanski jabolčni zavitek.
Pogovor ob mizi se je vrtel predvsem o potovanju z vlakom. Proti koncu
kosila je teta spregovorila o sebi in možu ter o njunih otrocih, od
katerih pa nihče več ne živi doma. Nazadnje je povedala še, da so minulo
noč v Prlekiji čutili potres, ki je imel epicenter v okolici Zagreba, na
Hrvaškem. »Na srečo ton neje nareda dosta škode,« je dejala. »Jas sn
čütla kak se je štampet zatreseu.« »Tüdi šejbe na oknih so
zažvenketale!« je dodal stric Mirko. »Ahaaa!« se je posvetilo Lanu.
»Zdaj razumem, zakaj so domačini"		Založba Pivec	2018.0	da	da	35969.0	1.0	
Leposlovje	MAKS-L_000047.txt	MAKS-L_000047	Beli kralj	György Dragomán	vojna, taborišče, najstniku odvedejo očeta v taborišče	"Budilko sem zvečer potisnil pod zglavnik, da bi njeno brnenje slišal samo jaz in se mati ne bi zbudila, toda ura se še ni niti oglasila, ko sem bil že buden, tako zelo sem bil pripravljen na presenečenje. S pisalne mize sem vzel ponikljano kitajsko žepno svetilko, izpod zglavnika zvlekel budilko, posvetil nanjo, bilo je tričetrt na pet, potlačil njen gumb, da ne bi zvonila, potem pa s stola vzel oblačila, ki sem jih zvečer zložil čez naslonjalo in se brž oblekel, hkrati pa ves čas pazil, da ne bi povzročil kakega ropota. Ko sem si natikal hlačnico, sem po naključju brcnil v stol, ki pa se k sreči ni prekucnil, samo trknil je ob mizo, skrbno sem odprl vrata sobe, za katera pa sem vedel, da ne bodo zaškripala, saj sem en dan pred tem s strojno mastjo premazal njene tečaje. Stopil sem h kredenci in zelo počasi izvlekel srednji predal, vzel velike krojaške škarje, s katerimi mi je mama običajno strigla lase, odprl zapah na vhodnih vratih in zelo tiho odšel ven, vendar do prvega zavoja na stopnišču pravzaprav nisem niti tekel, samo od tam naprej sem začel drveti po stopnicah navzdol. Ko sem prispel do vhodnih vrat v blok, sem bil že kar precej pregret, in tak sem odkorakal proti malemu parku, kjer so v cvetličnih gredicah zraven studenca na cev rastli najlepši tulipani, kar jih je mesto premoglo. 
Takrat smo bili že več kot pol leta brez očeta, čeprav je sprva kazalo, da bo odpotoval samo za en teden, tja nekam k morju, na neko raziskovalno postajo, zaradi neke zelo pomembne zadeve, je rekel, ko se je poslavljal, in kako mu je žal, da me ne more vzeti s seboj, zdaj ko je morje v tako pozni jeseni nepozabno lepo, veliko bolj jeznorito kot poleti, velikansko je in meče valove, in vse je, kamorkoli seže oko, peneče, nič ne de, je obljubil, saj se bo vrnil in takrat povedel tudi mene s seboj, da mi ga bo pokazal, in da sploh ne more verjeti, da sem star že več kot deset let in da kljub temu še nisem videl morja, nič ne de, bomo že nadoknadili z vsem drugim, kar bomo morali še nadoknaditi, in da ni treba ničesar pohlastati, ker bo za vse še časa na pretek, saj je pred nami še življenje, kar je bilo tudi sicer očetovo priljubljeno reklo, ki ga jaz nikoli nisem povsem razumel, o čemer pa sem, potem ko se ni vrnil domov, še veliko razmišljal, in tudi tisto slovo mi je še velikokrat prišlo na misel, tisto, ko sem ga poslednjič videl, z nekim sivim furgonom so prišli ponj njegovi sodelavci, in prav takrat sem prišel iz šole, ko so se odpravljali, in če nam takrat ne bi odpadli zadnji uri zemljepisa in biologije, se sploh ne bi srečal z njimi, saj so prav takrat, ko sem prispel, vstopali v furgon, in zelo se jim je mudilo, in očetovi sodelavci mu sploh niso hoteli dovoliti, da bi govoril z menoj, vendar jih je oče trdo oštel, naj ne počno tega, tudi oni da imajo otroke in vedo, kako je s tem, sploh pa da zaradi petih minut ne bo nič narobe, in tedaj je eden od njegovih sodelavcev, visok, belolas gospod v sivi obleki, skomignil z rameni in rekel, da pet minut res ni večnost, tako da je tedaj moj oče stopil k meni, se postavil predme, vendar me ni pobožal, niti objel me ni, saj je ves čas držal svoj suknjič, držal pred seboj z obema rokama in tako povedal vse tisto o morju, kako ga potrebujejo v raziskovalnem inštitutu, kjer bo ostal en teden, če ne bo preveč nujno, sicer pa malo dlje, toliko časa, da bo uredil zadeve, in potem je še malo pripovedoval o morju, nakar je tisti njegov visoki sivolasi sodelavec prišel k nama in položil roko na očetovo rame ter rekel, pridite, gospod doktor, pet minut je minilo, iti bo treba, sicer bomo zamudili na letalo, oče se je tedaj sklonil k meni, me poljubil na čelo, ni pa me objel, objel me ni, rekel pa, rekel, naj pazim na mamo, naj bom priden fant, kajti odslej bom jaz moški pri hiši, naj torej poskrbim za svoj ugled, in jaz sem mu povedal, prav, v redu, priden bom, on pa naj pazi nase, in pri tem je njegov sodelavec pogledal mene ter rekel, ne skrbi, bomo že mi popazili na gospoda doktorja, in pomežiknil, nato pa očetu odprl bočna vrata na furgonu in mu pomagal sesti, medtem pa je šofer pognal stroj, in kakor hitro so se vrata za očetom zaloputnila, sem pobral šolsko torbo, se obnil in se napotil proti stopnišču, kajti omislil sem si nekega novega pešaka za enega izmed svojih gumbnih bojevnikov in sem hotel preskusiti, ali res tako dobro drsi tudi po voščenem platnu kot po kartonu, tako da nisem ostal tam in tudi pomahal nisem, nisem se ozrl za njim in nisem počakal, da bo izginil na koncu ulice. Povsem jasno se spominjam očetovega obraza, nekaj dni neobritega, z vonjem po cigaretah, in videti je bil zelo zelo utrujen, pa tudi njegov nasmeh je bil le do polovice pravi, veliko sem razmišljal o njem, vendar se mi ne zdi, da bi slutil, da se ne bo mogel več vrniti, in šele teden dni zatem smo dobili pismo, v katerem je pisal, da je stanje veliko hujše od tistega, s kakršnim so računali, o podrobnostih pa da zaradi državne varnosti ne more pisati, vendar bo moral ostati še nekaj časa, in če bo šlo vse dobro, bo morda čez nekaj tednov dobil enodnevni ali dvodnevni dopust, drži pa, da ga zdaj tam ne morejo pogrešati niti za trenutek. Od tedaj je poslal še nekaj pisem, dva ali tri pisma na teden, in v vsakem pismu povedal, da se bo kmalu vrnil, čeprav potem niti za božič ni mogel priti, pa tudi za silvestrovo sva ga zaman čakala, in zakoračili smo že v april, ko niti pisma niso več prihajala, tako da sem začel že misliti, da je oče nemara zares pobegnil v inozemstvo, enako kot mojega sošolca Egona oče, ki je preplaval Donavo in odšel v Jugoslavijo, od tam pa na Zahod, in tudi o njem niso dobili nobenih novic, tako da niso vedeli, ali je sploh še živ.
Šel sem tam zadaj za bloki, ker se nisem hotel z nikomer srečati, nikomur omogočiti, da bi me vprašal, kam sem se ob taki zori namenil. Pri studencu na cev k sreči ni bilo nikogar, tako da sem mirno zlezel čez verigo in prišel med cvetlične gredice, med tulipane, segel po velikih škarjah in jih začel rezati, tam čisto spodaj pri tleh sem odrezal njihova stebla, stara mama mi je bila nekoč povedala, da ostanejo tulipani dlje lepši, čim niže pri tleh jih odrežeš, in da je najbolje, če jih odrežeš hkrati z listi, najprej sem jih hotel nabrati le petindvajset, vendar sem se nekje pri številki petnajst uštel, zato sem jih potem kar rezal, drugega za drugim, in suknjič je postal ena sama oroselost, in enake so postale tudi hlače, nič hudega, na očeta sem mislil, kako je prav gotovo vsako leto tudi on počel enako, tudi on jih je najbrž vsako pomlad takole rezal, pa tudi mama je večkrat omenila, da jo je oče s tulipani zaprosil za roko, ji dvoril s šopki tulipanov, pa tudi obletnice poroke sta vselej praznovala s tulipani, in vsakega sedemnajstega aprila zjutraj, preden se je prebudila, jo je presenetil z velikimi šopki tulipanov, ki so jo čakali na kuhinjski mizi, in jaz sem vedel, da bi bila natanko tistega dne petnajsta obletnica, zato sem želel, da bi mama dobila tudi takrat tako velik šopek kot vsakokrat dotlej.
Toliko tulipanov sem že porezal, da sem jih le s težavo držal v rokah, pa tudi šopek se mi je v rokah kar razsul, ko sem jih skušal držati objete na prsih, zatorej sem jih položil ob sebi na tla, otresel roso s škarij in rezal stebelca za stebelci, medtem pa mislil na očeta, da jih je prav gotovo tudi on rezal prav s temi škarjami, zato sem pogledal svoji roki in si skušal predstavljati očetove roke, a zaman, saj sem videl samo svojo tanko belo roko, prste v oskubljenem kovinskem obroču škarij, no in tedaj je neki moški zavpil, kaj da to počnem, naj se poberem domov, kaj si sploh predstavljam, da kar takole režem cvetje, in naj vem, da bo dal poklicati, da me bodo vtaknili v popravni dom, kamor v resnici tudi spadam, in pogledal sem tja, k sreči mi ni bil znan, tako da sem mu zabrusil, naj ne opleta z jezikom, ker kraja cvetic ni kraja, nakar sem velike škarje vtaknil v žep in na en mah pobral s tal vse tulipane, eden je ostal celo na tleh, potem pa sem skočil na drugo stran gredic in slišal, kako kriči za menoj, naj se sramujem, kako govorim, nič ne de, zapisal da si je številko z mojega traku na rokavu, a se sploh nisem ozrl nazaj, ker sem vedel, da si je ni mogel zapisati, saj sem nalašč prišel v suknjiču, na katerem nisem imel svoje številke na rokavu, tako da sem lahko mirno tekel proti domu in z obema rokama držal cvetlice, da se ne bi polomile, tulipanove glavice so tolkle druga ob drugo, kdaj pa kdaj so se dotaknile tudi mojega obraza, in tudi široki listi so šelesteli, dišalo pa je kot takrat, ko strižejo travo, toda tale vonj je bil veliko močnejši.
Ko sem prišel v četrto nadstropje, sem se pred vrati ustavil, počepnil in skrbno položil cvetje na predpražnik, se zravnal in počasi odprl vhodna vrata, stopil prek tulipanov, potem pa kar stal v temni predsobi in prisluškoval. Mama se k sreči ni prebudila, tako da sem ves tisti veliki šopek tulipanov lepo odnesel v kuhinjo, ga položil na kuhinjsko mizo, odšel v shrambo, s police vzel največjo stekleno posodo za kumarice in jo odnesel pod pipo, jo napolnil z vodo, potem pa vse položil na sredo kuhinjske mize, tulipane lepo vtaknil v posodo, bilo pa jih je toliko, da za vse ni bilo dovolj prostora, najmanj deset jih je ostalo zunaj, te pa sem položil v pomivalnik, odšel nazaj k mizi in skušal popraviti šopek, kolikor sem le mogel, vendar se mi ni kdove kako dobro posrečilo, tulipani so zaradi številnih listov stali vsevprek in vsaksebi, in med njimi so bili taki, ki so bili prekratki, drugi spet predolgi, in ugotovil sem, da bo treba enako pristriči tudi stebelca, če bom hotel, da bo šopek lepši, in tedaj sem pomislil, kaj ko bi iz shrambe vzel tisto veliko pločevinasto posodo za pranje, v kateri bi bilo dovolj prostora za vse tulipane, tako da jim morda sploh ne bi bilo treba skrajšati stebelc, in zato sem potem ponovno odšel proti shrambi, odprl vrata, se sklonil in izpod polic potegnil lonec, no in tedaj sem zaslišal, da so se odprla kuhinjska vrata, pa tudi mamin glas sem zaslišal, vprašanje, kdo je, je kdo tukaj, mene pa ni videla, saj so me zakrivala shrambina vrata, vendar sem skozi režo videl, da je tam mama, stoji v dolgi beli spalni srajci, in videl sem njen obraz v trenutku, ko je opazila tulipane, kako je pobledela, se z roko naslonila na podboje, usta pa odprla, tako da sem mislil, da se mi smehlja, vendar je bil njen obraz bolj tak, kot da hoče vzklikniti ali zavpiti, kot da je zelo jezna ali pa bi jo kaj hudo bolelo, vsa se je skremžila, tudi oči so se ji zožile, in slišal sem, da zelo globoko diha, in potem se je ozrla po kuhinji, in ko je opazila odprta vrata shrambe, se je odrinila od podbojev, odčesala lase z obraza ter globoko zavzdihnila in vprašala, sinko, si ti, in jaz nisem niti črhnil, samo stopil sem izza vrat in se ustavil pred mizo ter povedal, da sem jo hotel presenetiti in da jo lepo prosim, naj se ne jezi, ker nisem hotel nič slabega, pač pa sem naredil to zato, ker me je oče prosil, da naj bom pri hiši jaz moški, dokler se on ne vrne, in tedaj sem opazil, da se je mama poskušala nasmehniti, a v očeh ji je bilo videti, da je še vedno zelo žalostna, in rekla je, da ni jezna, glas pa je imela globok in hrapav, in rekla je, da se ne jezi in je zelo hvaležna, in pri teh besedah je stopila k meni in me objela, vendar ne tako kot običajno, temveč veliko veliko močneje, zelo tesno k sebi me je prižela, kot nekoč, ko sem bil bolan, in tudi jaz sem jo objel ter tudi skozi obleko in spalno srajco čutil, kako ji bije srce, in tulipani so mi prišli na misel, tisto, kako sem v parku klečal na kolenih in rezal tulipane, drugega za drugim, in čutil sem, da me mama še bolj stiska, nos pa sem imel še vedno poln vonja po tulipanih in tistega polnega vonja po travi, in tedajci sem začutil, da se je stresla, tako da sem vedel, da bo vsak hip zajokala, pa tudi to sem vedel, da bom potem tudi jaz jokal, čeprav nisem hotel, a je nisem mogel spustiti, le stiskal sem jo lahko in hotel sem ji reči, naj ne bo žalostna, da ni nič hudega, vendar nisem mogel spregovoriti, sploh nisem mogel odpreti ust, no in takrat je nekdo odločno pritisnil na zvonec vhodnih vrat, močno, z vso dlanjo, zvonec je zelo glasno in dolgo časa brnel, zabrnel enkrat, dvakrat, trikrat, in tedaj sem začutil, da me je mama spustila, nekam hladno je postalo vse njeno telo, in tedaj sem jo tudi jaz spustil in rekel, naj počaka, ker grem pogledat, kdo je.
Ko sem odhajal proti vratom, mi je prišlo na misel, da bodo gotovo policaji, ker me je najbrž tisti v parku kljub vsemu prepoznal, me prijavil, in zdaj so tu, prišli so, da bi me odvedli, ker sem poškodoval javno lastnino in potrgal tulipane, zato sem pomislil, da ne bi bilo treba odpreti vrat, vendar se je zvonec ves čas oglašal, zelo bučno brnel, pa tudi trkali so vmes, tako da sem kljub vsemu segel proti zapahu in odprl vrata.
Niso bili policaji, pred vrati sta stala očetova sodelavca, s katerima sem ga takrat videl odhajati, in tako zelo sem bil presenečen, da nisem mogel ničesar reči, in tedaj me je visoki sivolasec pogledal ter vprašal, ali je mama doma, in jaz sem prikimal, pri tem pa mislil, da je oče morda prek njiju poslal darilo za obletnico poroke, tako da sem že hotel reči, naj vstopita, ker ju bo mama zelo vesela, toda preden bi sploh kaj izustil, se je sivolasec spet obregnil vame, rekoč, ali nisem slišal, čeprav je nekaj vprašal, no in tedaj sem povedal da da, doma je, in potem se je oglasil tudi drugi, nižje rasti, da bosta zdajle vstopila, in potem me je odsunil od vrat, in tako sta oba zares tudi vstopila, se ustavila v predsobi, in tedaj je tisti nižje rasti vprašal, katera da je mamina soba, in jaz sem povedal, da je mama v kuhinji, pa tudi šel sem že k njej in ji povedal, da sta tu očetova sodelavca, ki sta gotovo prinela pismo ali kako darilo, ki ga pošilja, mama pa je prav tedaj iz keramičnega lončka z dolgimi uhlji pila vodo, s katero smo običajno napolnili kuhalnik za kavo, toda tedaj se ji je roka ustavila, pogledala me je in spet odvrnila pogled od mene, pogledala očetova sodelavca, in opazil sem, da je izza vrča prebledela, ga spustila, in videl sem, da so ji tudi usta otrdela, kot vselej, ko je bila zelo jezna, nakar je vprašala očetova sodelavca, kaj počneta tu, pri tem pa tako močno posadila vrč z ročaji na polico, da se je vsa preostala voda kar pljuskoma izlila iz njega, medtem pa govorila, naj odideta, toda medtem sta že prišla za menoj v kuhinjo, pri čemer tisti sivolasi sploh ni pozdravil, pač pa kar naravnost vprašal mamo, kaj, ali vi sploh niste povedali otroku, pri čemer je mama odkimala in rekla, vas to čisto nič ne briga, nato je visoki sivolasec rekel, da je to skregano s pametjo, ker da bom prej ali slej tako ali tako zvedel, in dodal, da je treba s tem opraviti takoj na začetku, saj laž rodi samo laž, in tedaj se je mama zasmejala in dejala, ja ja, vidva pa sta prijatelja resnice, in tedaj se je nižji obregnil ob mamo, naj zaveže jezik, in mama je res utihnila, sivolasi pa je stopil predme in vprašal, dečko, kaže, da ti še vedno misliš, da sva midva očetova sodelavca, kaj, in potem jaz nisem rekel nič, vendar sem čutil, da bom odrevenel, kot pri urah telovadbe, ko se je bilo treba med ocenjevalnim tekom skloniti naprej, ker sicer ni bilo mogoče priti do zraka, in takrat se mi je sivolasec nasmehnil, rekel, naj vem, da onadva nista očetova sodelavca, temveč da prihajata iz službe za državno varnost, medtem ko je moj oče v zaporu, ker je bil sodelavec protidržavne organizacije, tako da ga nekaj časa prav gotovo ne bom videl, in to precej dolgo časa, ker dela z lopato na Donavskem jezu, in, ali vem, kaj to pomeni, da je v delovnem taborišču, kar pomeni, da je tak, kakršen je, bilka v vetru, in ne bo več dolgo zdržal in se od tam ne bo nikoli več vrnil in da se je lahko celo zgodilo, da ga sploh ni več med živimi, in ko je to povedal, je mama pograbila vrč s police in ga treščila ob tla, tako da se je zmrvil na kosce, nakar je oficir umolknil, in za trenutek je zavladala tišina, mama pa je rekla, da je dovolj tega, naj nehata, in če hočeta odvesti tudi njo, naj jo odvedeta, toda mene naj pustita pri miru, ker sem še otrok, ali razumeta, pustita naj me pri miru, in naj povesta, kaj hočeta, kaj počneta tukaj.
Zatem je tisti nižji rekel, da sta prišla kar tako mimogrede, no in če sta že tu, pač mislita, da se malo ozreta naokoli, kaj pa, če bosta našla v sobi gospoda doktorja kaj zanimivega.
Mama je tedaj vprašala, ali imata za to dovoljenje, tisti visoki sivolasec se je mami nasmehnil, rekel, da za take malenkosti niso potrebna nikakršna dovoljenja, in komu naj bi bilo mar, če se bosta malce ozrla naokrog, čeprav vesta, da tukaj ne more biti ničesar, kar bi bilo vredno skrivati.
Mama je nato zelo glasno rekla, da za to nimata nobene pravice in naj se pobereta, pri priči, ker bo sicer, taka kakršna je, odšla pred občinsko zgradbo, kjer bo začela sede stavkati, javno zahtevati, naj spustijo njenega moža na prostost, kaj da se to pravi, da ga imajo brez zaslišanja, razprave in obsodbe že pol leta v arestu, in da misli, da ta država, kakršnakoli že je, vendarle premore tudi ustavo in neke zakone, tako da je tudi za hišno preiskavo potrebno imeti nekakšno dovoljenje, ki naj ga pokažeta ali pa se pobereta.
Sivolasi oficir se je pri tem nasmehnil in rekel, da se ji ta bojevitost lepo poda in da jo mora moj oče tam na Donavskem jezu prav gotovo zelo pogrešati, saj je v resnici zelo lepa ženska, in kakšna škoda, ker se ne bosta nikoli več srečala.
Mama je tedaj postala vsa zaripla, obraz ji je prelila rdečica, videl sem, da se ji je vse telo napelo, in mislil sem, da bo pri priči stopila k sivolasemu oficirju in ga sklofutala, in mislim, da je še nikoli nisem videl tako jezne, in mama se je že v naslednjem trenutku premaknila, vendar ni odšla proti oficirju, temveč naravnost k vratom, jih odprla ter rekla, da je bilo dovolj tega, ven odtod, pobereta naj se iz hiše, zdaj in takoj, ker bo sicer pri priči poklicala tasta, za katerega naj le vesta, da je bil partijski sekretar, in da ima kljub svoji upokojitvi še vedno zelo dobre zveze, človeka, ki bo znal urediti, da ju bo oba degradiral, tako da ju bodo premestili na prometni oddelek, tako da naj se, če si želita dobro, pobereta. In to je mama povedala tako odločno, da sem ji celo jaz skorajda verjel, čeprav sem vedel, da mama ne bi nikoli, za nobeno ceno, poklicala mojega starega očeta, saj moja mama – odkar ji je stara mama vrgla v obraz, da je nenormalna židovska kurba - ni po teh obtožbah nikoli več spregovorila z nobenim od obeh, niti s starim očetom in niti s staro materjo ne, pa vendarle, zaradi načina, kako je to moja mama povedala, na to ne bi nihče niti pomislil. 
Oficir, ki je bil nižje rasti, je potem dejal, da če ona še zdaj po vsem tem tako misli, misli, da ima njen stari še sploh kakšen vpliv, zlasti zdaj, ko so mu odvedli sina, potem se zelo moti, in da je lahko vesela, da še nje niso internirali, a vendar, če že hoče kljub temu telefonirati in se pritožiti, potem naj kar izvoli, sam pa je stopil do pulta, sunkoma izvlekel predal z jedilnim priborom, tako silovito, da mu je ostal v roki, noži, vilice, žlice in žličke pa so poletele na vse strani kuhinje, nakar je s praznim predalom udaril po pultu, in sicer tako, da se je zadnji del odlomil, pri tem pa je dejal, izvolite, sedaj da ima mama razlog več, da se bo lahko pritožila, vendar je to samo začetek, bog mi je priča, samo začetek je to, in videl sem ga, kako se je zarežal, tako da sem vedel, da bo že v naslednjem trenutku prekucnil mizo, vendar mu je tedaj sivolasi položil roko na rame in rekel, mir, Gyurka, mirno, kaže, da sva se zmotila glede dame, mislila sva pač, da je pametna ženska, ki ve, kdaj in s kom je treba biti prijazen, a vse kaže, da ne premore tolikšne pameti, ne more doumeti, kdo ji hoče dobro, pač pa si za vsako ceno želi nakopati težave. Prav, pa naj bo torej tako, kot si to ona želi. Oficir Gyurka je zatem treščil ob tla polomljeni predal, tja med razmetani pribor, in rekel, v redu, tovariš major, naj bo tako, kot vi želite, pojdiva.

Oficir Gyurka je potem pogledal mamo, prikimal, se obrnil k meni in rekel, v redu, odšla bova, vendar samo zato, ker vidi, da imava rada cvetlice, in kdor ima rad cvetice, ne more biti slab človek, in medtem ko je to govoril, je stopil k mizi, in že sem pomislil, da bo treščil ob tla še stekleno posodo za kumare, vendar je bilo drugače, iz nje je povlekel le en tulipan, ga podržal pod nosom, povohal ter rekel, da imajo tulipani samo eno napako, to, da so brez vonja, sicer pa da so prelepe cvetlice, potem se je odpravil iz sobe, pojdiva, tovariš major, je rekel, medtem ko sivolasec ni rekel nobene, samo prikimal mu je, pojdiva, in tako se je oficir Gyurka napotil k izhodu, in ko je prišel do mame, ji je izročil tulipan, ki ga je ona vzela brez besed, oficir Gyurka pa je še dodal, cvet k cvetu, potem pa se je še enkrat obrnil proti meni, me pogledal, pomežiknil in odšel skozi vrata ter odkorakal po stopnicah navzdol.
Tudi major je odšel, in mama je hotela zaloputniti vrata za njim, toda major je tedaj nenadoma prestopil prag in postavil nogo med vrata in prag, tako da jih mama ni mogla zapreti, on pa je lepo mirno dejal, da ji bo za vse to še žal, draga gospa, kajti ko se bova vrnila, bova dvignila tudi tla pod vašimi nogami, in tudi kit bova spraskala iz okenskih okvirov, in pokukala bova tudi pod kopalno kad, pa tudi v plinske cevi, in razstavila bova vso hišo, in lahko ste prepričani, da bova našla, kar iščeva, potem pa je umolknil, se obrnil in se napotil navzdol.
Mama je potem zaloputnila vrata, pred tem pa sem še slišal majorja, ki je še rekel na svidenje, mama se je obrnila, se s hrbtom naslonila na vrata, stala je tam z rdečim tulipanom v roki, zrla v razbite kose vrča, razmetani jedilni pribor, polomljeni predal, stisnila ustnici, me pogledala in zelo tiho rekla, naj prinesem smetišnico in metlo, da bova skrbno pobrala koščke, medtem pa sem jaz pogledal tulipane na mizi v stekleni posodi za kumare, in hotel sem jo še povprašati, kajne, tisto, kar sta povedala oficirja o očetu, ni res, kajne, in da bo prišel domov, in obrnil sem se k njej in videl, kako je prav takrat povohala tisti tulipan, in oči so se ji tako vodeno lesketale, da sem vedel, s kakšno težavo zadržuje solze, in zato je potem raje nisem ničesar vprašal. 
S Sabijem sva kaj kmalu ugotovila, da kreda sploh ne zviša temperature, to je le legenda, kajti pojedla sva vsak po poldrugo kredo, pa nama ni bilo nič, četudi sva poskusila celo z barvasto kredo, Sabi je kupil neko zeleno, jaz pa rdečo, in nič se nama ni zgodilo, samo toliko, da sva lulala barvasto, jaz rdeče, Sabi pa zeleno, tistega trika s termometrom si nisva več upala omisliti, mama bi me zadnjič skoraj zalotila, kako sem postavil termometer v bližino kaloriferja, medtem ko je Sabi pred pisanjem matematične naloge še bolj nasankal, ker ga je podržal preblizu električne žarnice, ta pa je živo srebro tako zelo pregrela, da ga je eksplozija vrgla iz termometrove konice, tako da je Sabija potem njegov oče namlatil s hlačnim jermenom na sponko, in zato tudi nič od tega ni moglo priti več v poštev, tako da je bilo treba pogruntati kaj drugega. 
Vedela sva, da bo naslednjega dne konec z nama, če ne zboliva, v šoli naju bodo sošolci premlatili, saj se bo razvedelo, da sva ves denar našega razreda, s katerim bi bila morala za prvomajsko parado kupiti zastave in blago za transparente, zagnala v igralnici ob drevoredu pred lutkovnim gledališčem, Feri naju je namreč nalagal in trdil, da dobi na tistih novih avtomatih avtomatično vsak tretji igralec, češ da so avtomati prav zato avtomati, in ko sva jih prvič preskusila, sva res tudi dobila desetico, a kaj, ko sva potem samo še izgubljala, tako da sva si na koncu želela samo še to, da bi dobila nazaj, kar sva vložila, in drži kot pribito, da sva tretji stotak zamenjala samo zato, da bi se nama povrnilo, kar sva vložila, in skorajda bi se nama to tudi posrečilo, vendar potem pri utripajoči nisva mogla več uloviti ritma in je prav takrat, ko sva pritisnila, preskočilo z extrasuperbonusa na ničlo, tako da sva izgubila ves denar, čeprav sva potem tudi menjalcu denarja zaman razložila, da tisto ni bil najin denar, tako da naj nama ga torej vrne, a se je oni le režal in rekel, da je igra na srečo pač taka, pa še to, da si lahko, če bova še dolgo gobcala, prisluživa še nekaj klofut, zato naj se raje pobereva, če ne želiva več igrati, saj odjedava prostor ljudem, ki hočejo plačati, da bi igrali, no in ko sva prispela na ulico Revolucionarnih mučenikov, sva se s Sabijem samo spogledala in vedela, da sva resnično v hudih škripcih, in tedaj je Sabi rekel, da bo najbolje, če odideva na železniško postajo, skočiva na kak tovorni vagon in se odpeljeva v Petroženy in se priglasiva za rudarja, ker je slišal, da tam zaposlujejo tudi otroke, in ko se prijaviš za delo, te čisto nič ne vprašajo, ker je tam vedno tako velika potreba po delavcih, toda jaz sem mu rekel, da naj on gre, če hoče, jaz pa ne bom šel, ker mi ni do smrti od silikoze, zato mislim, da bo bolje, če zboliva, in če bova pri tem uspešna, se bova zmazala za vse prvomajske praznike, in na to je Sabi rekel, prav, in dodal, da šolska kreda dvigne telesno temperaturo, in potem sva to takoj tudi preskusila, vendar je bil najin trud zaman, čeprav je res, da sva po rdeči kredi sicer lulala rdeče, pa takrat urin vseeno ni bil videti krvav, tudi vonj ni bil pravi, tako da sva vedela, da si bo treba omisliti kaj drugega, in Sabi je tedaj rekel, da bo najbolje, če odideva k studencu, se napijeva vode kolikor bova le zmogla, in če bova tisto ledenomrzlo vodo iz izvira pila dovolj hitro, bova zagarantirano staknila resnično lepo pljučnico, kar pomeni najmanj tri tedne v bolnišnici, za nameček pa bo sošolcem tako hudo zaradi naju, da na denar niti pomislili ne bodo.
Pri studencu je bilo komaj kaj ljudi, samo štirje so čakali v vrsti za vodo, tako da sva midva, medtem ko so oni polnili svoje vrče, zlezla na podnožje ukradenega kipa, kjer se je Sabi obnašal, kot da je zdaj on nosilec bakle revolucije, potem spet jaz, no, šlo je pravzaprav le za to, da sva se trudila čimdalj stegniti desnici in tako narediti vtis, da v resnici drživa bakli v rokah, pri čemer se nisva smela niti premakniti, pri tem je veljalo, da lahko v kip zalučava samo po eno murvo, pa tudi te ne v obraz, in kdor je dlje zdržal, je bil zmagovalec. In ko je tudi zadnji iz vrste napolnil svoj vrč, sem bil na vrsti jaz, in tedaj je Sabi kar s celo roko segel po murvah in jih za celo pest vrgel vame ter dejal, pojdiva, čaka naju pljučnica, no in jaz sem šel in rekel, prav, in da naj kar on začne, ker si je on izmislil, in ker je goljufal pri igri s spomeniki, vendar je nato on rekel, da on tako ali tako ve, da sem strahopetec in da mi bo že še pokazal, kako je treba to narediti.
Voda je tekla skozi debelo vodoravno železno cev iz zidu pod spominsko ploščo, na kateri je bilo napisano, da se je tukaj odžejal Janko Žjanu, sloviti hajduk, zaščitnik revežev, ko je bežal pred žandarji, kot tudi to, da je voda zdravilna in da je nosečnice ter ženske, ki dojijo, ne smejo piti, tako da sem Sabiju, ki se je ravno sklonil k cevi, da bi začel piti, tudi povedal, naj počaka in naj ne hiti, saj s plošče sploh ni prebral, da nosečnice ne smejo piti, a lej ga šmenta, Sabi se sploh ni zarežal, čeprav se je ob drugih priložnostih vselej režal, zdaj pa le rekel, naj se ne delam neumnega, ker je tole zdaj smrtno resno in je treba pristaviti usta k cevi tako, da voda sploh ne more več teči, vendar tedaj še ne smeva piti, temveč začeti šteti najmanj do sto, in ko je pritisk v cevi že tako močan, da ga le s težavo zadržiš, je treba v hipu odpreti usta, saj bo takrat ledenomrzla voda bliskovito stekla po najinem grlu in požiralniku ter v trenutku napolnila želodca, in od tega se bo najin organizem tako zelo ohladil, da je pljučnica zagarantirana, in kdor to dobro naredi, lahko tudi v trenutku omedli, vendar ga v tem primeru ne smeš oživiti s klofutami, temveč mu je treba le s pljuski vode močiti obraz, ker ga lahko takoj spraviš k zavesti, in jaz sem rekel, v redu in naj ne govori več toliko, ampak naj začne, ker je treba izkoristiti to, da ni nihče prišel po vodo, kajti če naju bodo opazili, gotovo ne bodo veseli, če bodo videli, da skušava vodo iz cevi zapreti z usti, tako da je Sabi rekel, da imam prav, in potem se je lotil dela, lepo počepnil pred cev in pritisnil usta k njenemu koncu, tako da niti kaplja vode ni mogla steči iz cevi, jaz pa sem začel glasno šteti, naj tudi on sliši, kako dolgo mora zadržati pritisk vode v ustih, in Sabijeva glava je začela lepo počasi rdeti, v začetku samo toliko, kot da zardeva le od sramu, potem pa je postajal vse bolj rdeč, tako da nisem prišel niti do petdeset, in že je imel barvo kot rdeča pesa, in potem je začel počasi modreti, zatisnil je oči in videl sem, kako z obema rokama stiska cev, obraz pa je imel že ves moder, in bil sem šele pri petinosemdesetih, ko je nenadoma spustil cev, iz katere se je potem voda pognala s tako silo, da se je Sabi ritensko zamajal, obleko pa je imel do kože mokro, in opazil sem, da kljub vsemu poskuša piti, z odprtimi usti požirati vodo, toda voda mu je od prevelikega pristiska gotovo vdrla v nos, saj si je z rokavom šolske srajce otrl obraz in rekel, da je vse to zanič, da je vse ena sama velika neumnost, saj v pljučih sploh ni ničesar, in moralo bi ga že tudi boleti, in kazalo je, da se ta metoda ne bo obnesla, a je še vseeno povedal, če jaz hočem, naj mirne duše tudi sam poskusim, kaj pa če bo meni uspelo, vendar mi ni treba narediti tako močnega pritiska v cevi, saj bo dovolj, če bom pil, kolikor bom pač mogel, naj imam pri tem zatisnjen nos, tako da sem mu rekel, v redu, in lepo sem počepnil k cevi, si z roko zamašil nos, z dlanjo druge roke pa preusmeril tok vode v usta, potem pa sem začel požirati, precej mrzla je bila, toda bolj mi je zmanjkovalo zraka, bolj sem čutil, kakor da se voda ogreva, in ko sem odnehal, sem jo čutil že povsem vrelo, tako zelo mi je namreč pošel zrak, in tudi mene bi skoraj podrlo na hrbet, vendar me je Sabi prestregel in mi pomagal na noge, tako da sva lepo počasi odšla do klopi, ki je še premogla naslonilo in tudi sedalo, in usedla sva se in čutil sem, da sem omotičen, pa tudi zvenelo mi je malo po glavi, in Sabi je rekel, da se počuti precej posrano, vendar méni, da je vse to zaradi vode, zato ker sva tako veliko vode tako hitro spila, a kaj, ko pa ta voda še kljub vsemu ni bila dovolj mrzla za pljučnico, od nje bova kvečjemu dobila drisko, ki pa je figo vredna, in pri tem sem tudi začutil, da me je zabolel trebuh, tako da sem moral nanj pritisniti dlan, a je bolečina le počasi minila, pa še to šele potem, ko sem se malo zgrbančil predse, in tedaj sem tudi povedal Sabiju, da je ta ideja o pljučnici ena velika oslarija, da iz tega ne bo nič, in da če se želiva izogniti veliki sramoti, morava pogruntati kaj drugega, nekaj takega, kar bo gotovo vžgalo, in potem je Sabi rekel, da imam prav, zato bo najbolje, če si zlomiva noge, jaz pa nato njemu, da je čisto nor, ker zloma noge ni mogoče simulirati, potem pa je spet on rekel, seveda ne, saj tudi pljučnice nisva hotela simulirati, in da če zares želiva prikriti tisto afero z denarjem, potem tega s simuliranjem prav tako ne bova dosegla, saj sem se vendar prepričal, je dejal, da tudi s kredo ni šlo, tako da bo najbolje, če jo mahneva do vznožja gozda, do napol dograjenih stavb, kjer so izkopali že kanalizacijo in tudi položili potrebne debele betonske cevi, in če bova skočila nanje, si bova prav gotovo zlomila gležnja, potem pa bo prav gotovo minil vsaj en teden, ko bova šele lahko prvič shodila, pa še to z gipsom na nogi, vendar sem na to jaz rekel, da je zlom noge zelo nevarna reč, saj lahko pride do hudih težav, pri čemer se je Sabi zarežal in rekel, da sem strahopetec, on da je imel že dvakrat zlomljeno nogo, povrhu pa je imel že tudi glavo vdrto, in naj mi bo jasno, da vse skupaj ni niti tako slabo, edino, kar pa res ni prijetno, je čas, ko začne gips vezati in postane človeku tako vroče, da bi ponorel, a je potem vendarle mogoče na veliko špricati in da je dobro tudi to, da se je pri tem mogoče z iglami za pletenje tudi popraskati pod mavcem, in če dežuje, ni treba v šolo, teku pri telovadbi pa se je mogoče celo za pol leta izogniti, saj si človek ne sme obremenjevati noge, in če si ne bom upal tega narediti, bo vsem v šoli povedal, kakšen strahopetec sem, da si bojim zlomiti nogo, in potem sem mu jaz rekel, naj umolkne, da nisem strahopetec, in nato je Sabi odvrnil, v redu, po skoku se bova pomenila, in že sva jo mahnila proti gradbišču.
Nisva mogla kdo ve kako hitro hoditi, saj sva imela trebuha še vedno polna vode, pri vsakem koraku sem jo začutil, kako mi klokoče v njem, prvič sva se morala ustaviti, ker je moral Sabi lulati, drugič pa zato, ker se je meni tako zelo premešal želodec, da bi skoraj bruhal, a sva potlej le nekako prispela do gradbišča, in Sabi je vedel, kje je treba preplezati ograjo iz desk, ker je nekoč že hodil tam zavoljo neke Bergmanove cevi nabirat karbid, in zato je tudi rekel, naj se ne bojim, ker v stražarnici že zdavnaj ni nikogar, in tudi jarka za kanal nama ni bilo težko najti, saj je bil z ene strani visoko nasut z zemljo, Sabi je šel prvi in tako sva zlezla na najvišji vrh nasute zemlje in od tam gledala dol v jarek, in v jarku so bili že debeli deli betonskih cevi, ki pa niso bili še medsebojno zacementirani, in tedaj je Sabi rekel, da je postalo njemu resnično žal, ker sva na tak način izdala razredno skupnost, in da mu je iskreno žal, da se zaradi naju vsi drugi ne bodo mogli udeležiti tekmovanja s transparenti, toliko bolj, ker si bo razred, ki bo naredil najlepši transparent, prislužil dvotedensko taborjenje na morju, in nato sem rekel, da je tudi meni hudo, saj sem si zelo želel iti na morje, a sem se potem spet ozrl dol na betonske cevi in pomislil, da po teh ceveh nikoli ne bosta tekli niti voda niti gošča iz kanalov, ker se tole stanovanjsko naselje ne bo nikoli zgradilo, in tedaj sem rekel Sabiju, naj ne bo žalosten, ker tistega tekmovanja mi tako ali tako ne bomo dobili, temveč ga bo dobil razred iz tretje šole, ki ponavadi vsakič zmaga, in v katerega hodijo otroci partijskih aktivistov, zaradi razreda pa se je prav tako škoda žalostiti, saj se ne more zgoditi, da kak razred ne bi nastopil na tekmovanju s transparenti in na povorki, če je to že enkrat napovedano, poleg tega pa si bo razrednik prav gotovo omislil kako blago, pa bodo naredili transparente in navsezadnje si tudi on ne more nakopati takšnih težav, in tedaj je Sabi vprašal, ali to drži, in jaz sem mu odgovoril, seveda da drži, tako da morava prav zares pohiteti, hitro skočiti, sicer se nama bo pogum, če bova predolgo stala, naselil v kite, in potem je Sabi rekel, v redu, štejva glasno do tri, pri tri pa hkrati skočiva, in potem sva se še enkrat ozrla v jarek pod seboj, in videti je bil precej globok, kake štiri metre je moralo biti od tam, odkoder sva gledala, in nato sva oba hkrati začela šteti, a se je pri dve Sabi ustavil in rekel, naj zapreva oči in začneva znova šteti, tako da sva jih potem tudi zaprla in začela od začetka, tedaj pa je spet meni prišlo na misel, če bova oba hkrati skočila in si v resnici zlomila nogi, potem ne bova mogla zlesti iz jarka, in že sem hotel reči Sabiju, toda Sabi je tedaj, ko sem to izrekel, že skočil, in ko sem odprl oči, sem natanko videl, da se je tako zelo odrinil, da bi skoraj preskočil jarek, ampak skok kljub vsemu ni bil predolg, saj je z ramo treščil na drugo stran nametane zemlje in padel z nje, v jarek, od tam pa na betonsko cev, pri tem pa zelo glasno zavpil in se z obema rokama prijel za enega od gležnjev ter na boku obležal zraven cevi, pri čemer pa se je še vedno držal za nogo, kričal moje ime ter zelo glasno stokal in jokal, tako da sem mu potem jaz rekel tja dol, naj počaka, da bom takoj zlezel dol, on pa se je ozrl navzgor, obraz je imel v solzah, in rekel, naj grem v svojo mater, bojazljivi drek da sem, ker sem ga pustil samega skočiti, toda tedaj sem mu jaz rekel, naj bo tiho, ker sem videl, da je on hotel celo preskočiti jarek in da sploh ni mislil skočiti vanj in če jaz ne bi imel več pameti kot on, potem zdaj ne bi bilo nikogar, ki bi lahko odšel po rešilca, toda Sabi je še naprej preklinjal, vmes pa govoril, da ga neznosno boli noga, jaz pa sem mu povedal, da si je to zaslužil, ker me je hotel tako grdo izigrati, tako da naj počaka, da bom prišel z rešilcem, čeprav si, resnici na ljubo, tega sploh ne zasluži, in začel sem teči nazaj proti blokom, hkrati pa sem že tudi vedel, kako bom naslednjega dne v šoli povedal, da pač nimava denarja, ker sem ga moral polovico odšteti za rešilca, ki je ubogega Sabija odpeljal v bolnišnico, drugo polovico pa sva dala zdravniku, da se ni kar brez omrtvičenja lotil Sabijevega zloma.

Z nama, golmanoma, se je Gica ukvarjal posebej, na vsak trening sva morala priti eno uro prej, pa tudi hitrostnih vaj nama je naložil veliko, dosti sva morala skakati in se metati, skočiti gor in se vreči dol, skočiti gor in se vreči dol, in omislil si je tudi golmansko mučilnico, sam jo je iznašel, železarski delavci so mu jo izdelali, in sicer tako, da so na nekakšno dolgo železno cev, na njen konec, položili žogo, napolnjeno s peskom, ki jo je suval proti nama, zmontirana je bila na drog, vrtela se je okrog njega, in neusmiljeno trdo je tolkel z njo, tako da sva z Janikom vedela, če je ne ujameva, naju bo zadela v glavo in nama polomila kosti, saj so pod rokami Gice umrli že tudi drugi otroci, in govorili so, da je zato postal trener mladincev, ker odrasli igralci niso prenesli njegove trdosti, in nekoč so ga pričakali in ga skoraj do smrti pretepli, tako da od tedaj ni smel več trenirati velikega moštva železarne, ampak mu je bilo dovoljeno, da je lahko delal le z nami, enajst ali dvanajst let starimi. 
Takrat, v mesecu maju, smo bili pred izpadom, Gica je imel vsak dan treninge in priskrbel je potrdila, tako da nam prve štiri ure sploh ni bilo treba iti v šolo, vsi so vedeli, da mora železarsko moštvo ostati v igri, in niti pomisliti ni bilo mogoče, da bi izpadli. Gica je tudi povedal, če ne bomo natepli Prebojnikov, vojaško moštvo, potem bo konec, ni kaj, in bo po tekmi z železno cevjo vsakomur razbil gležnje, kot pribito, njemu bo namreč, če se to zgodi, tako ali tako vseeno, biti trener mu pomeni življenje, in če izpademo, bo to konec, tako da bomo po porazu vsi hodili v šolo z berglo, in pri tem je pokazal tudi tisto železno cev, vsekal z njo po ograji, v eno izmed njenih desk, in rekel, da se bodo tudi naše kosti tako razletele v drobce, in ne bo ga človeka, ki bi jih mogel spet sestaviti. Vedeli smo, da ne laže, in takrat je bil že tudi brez družine in je stanoval kar v klubskih prostorih mladinskega moštva, tako da smo vedeli, da misli resno, in smo se, ni kaj, na vse kriplje pripravljali na tisto tekmo, vsi so tekali, nihče se ni upal potuhniti, vsakdo se je ob takem Gicu bal za svojo nogo, in tudi jaz sem tekel, seveda, kolikor sem le mogel, čeprav sem vedel, da jaz gotovo ne bom igral, ker sem bil samo rezervni golman, Janika je bil pravi vratar, čeprav je bil jehovec in sploh ne bi smel igrati v železarskem moštvu, ker mu oče ni dovolil, da bi postal pionir, vendar je tako odlično branil, da je Gica odšel k tovarišu ravnatelju in uredil, da je smel igrati, zato je skoraj vsako tekmo branil on, ker je imel veliko boljši občutek za žogo kot jaz, tudi tedaj, ko ni bil v formi. Zelo trdo smo torej trenirali, ker smo se bali Gice, čeprav smo vedeli, da je tako ali tako zaman, saj Prebojnikov ni mogoče premagati, njih vendar podpira vojska, v njihovem moštvu igrajo izključno otroci vojakov, oborožene sile jim dajejo vse, kar si želijo, kakor tudi sodnikom, ki jim prav tako dajejo prav vse, Prebojniki so bili na prvenstvih vedno nepremagljivi, tako da smo se zavedali, da nimamo nobenih možnosti, in bilo nas je zelo strah.
Janika se je celo bolj bal kot jaz, Gica je naju, golmana, tudi tistega jutra na dan tekme posebej uril, in ko sva ob zori šla, se je Janika nenadoma ustavil, bila sva še zunaj, pred športnim igriščem, pritisnil si je roko na trebuh in začel hropsti ter bruhati, in če ga tedaj ne bi prestregel, bi lahko mogoče celo omedlel, in rekel je, da se je šele zdaj, ko je zagledal vrata železarskega športnega igrišča, spomnil, da je sanjal o Gicu, kako ga je tolkel po gležnjh, jaz pa sem mu tedaj dal svojo čutaro, naj si splakne usta, on pa je rekel, da ga je Gica v sanjah tako neusmiljeno tolkel z železno cevjo po gležnjih, da so ga oblivale solze, in kako se še zdaj spominja lesketajočega, zariplega obraza starega Gicota, in tega, da ga vsa ta reč ne zanima več, da bo šel domov, da ne pojde na trening, ker ne zdrži več, in naj grem z njim tudi jaz, naj ne ostanem sam, in da mu tudi tega ni mar, da bo moštvo ostalo brez golmana, nogomet je samo igra in toliko ni vredna. Obrisal si je ustnice, mi vrnil čutaro in rekel, pojdiva, še preden naju bo Gica videl.
Prav, sem rekel, pojdiva, in spomnil sem se, da sem se ponoči tudi sam zbudil, slišal nekakšen glasen tlesk, a sem kljub temu še naprej mirno ležal in dolgo nisem mogel zaspati, torej sem rekel, prav, pojdiva, toda tedaj sva zaslišala ropotanje, prav takrat, ko sem se spomnil svojih sanj, a tole zdaj vendarle ni bilo enako, pač pa veliko tiše, pa tudi vedel sem, za kaj gre, za dva kamiona, ki sta se z veliko naglico bližala športnemu igrišču, od daleč sva lahko videla, da sta zelene barve, in tudi plahti sta bili enake barve kot okolje, midva pa sva stala, gledala, kako prihajata, nato sta zavrla in obstala točno tam pred nama, iz kamiona je tedaj stopil vojak, stopil k nama, vprašal, kaj počneva tukaj, in Janika se je tako prestrašil, da ni mogel niti črhniti, torej sem jaz rekel, da sva prišla na trening in da sva igralca mladinskega moštva Rdeče kladivo, s članskima izkaznicama, da je Janika golman, jaz pa rezerva, toda vojak me sploh ni kaj prida poslušal, prav, je rekel, kaj torej stojiva tukaj, pobereva naj se na delo, torej sva odšla v slačilnico, pri tem pa še videla, da so vojaki začeli s kamionov odlagati najrazličnejše instrumente.
Gica je bil že tam, jedel slanino, molčal, samo na svojo uro je pokazal in dvignil tri prste, in razumela sva, kaj ima v mislih, da sva zamudila tri minute in da bo treba po treningu preteči plus petnajst krogov, vendar sem jaz rekel, da nisva kriva, ker sva zamudila zaradi vojakov, in potem je Gica vprašal, zaradi kakšnih vojakov, naj ne lažem, ker me bo skloftal in bom po svojem smrklju oddrsal do vratnice, a jaz sem odgovoril, da ne lažem, ker bo sam videl, če ne verjame, saj so vojaki tukaj, prišli so si ogledat trening, s čim naj računajo, kako smo pripravljeni proti Prebojnikom. Gica je nato pospravil nož, pospravil preostalo slanino, vstal, prav, je rekel, oblečeva naj se, naj ne zavlačujeva, ker naju bo pobil, nato je odšel ven, pri tem pa tudi zaloputnil vrata slačilnice.
Brez besed sva se oblačila, nisva si upala spregovoriti, bala sva se, da Gica prisluškuje, ker želi vedeti, kaj se govori za njegovim hrbtom, Janika je bil zelo bled, in ko sva odšla ven, naju je na robu igrišča že čakal Gica, se pogovarjal z enim izmed oficirjev, in ko naju je zagledal, je pomahal, oznake so bile že postavljene, dva para cevi s svinčeno utežjo, usnjeni ščitniki za noge, v katere je bilo mogoče naphati svinčene cevke, da so pridobili na teži, tudi te je dal narediti Gica, pobrala sva jih, potem pa začela teči vzdolž slalomskega igrišča, in potem je čez nekaj časa Gica zapustil oficirja, prišel k nama in začel z vajo s poskoki, in ko Janika ni bil dovolj hiter, ga je Gica s palico udaril po nogi, Janika je padel, si poškodoval nogo, iz nosa mu je začela teči kri, vendar mu Gica ni dovolil odnehati, še naprej je moral skakati.
Vojaki so bili ves čas navzoči, oficir je nenehno opazoval, medtem ko so drugi vojaki hodili okrog igrišča, oblečeni v čudna oblačila, pred seboj pa porivali nekakšne stroje na kolesih iz cevi in žic, tudi v rokah so imeli vse mogoče čudne instrumente, veliko žice in anten, nisem vedel, kaj počno, zato sem pomislil, morda pa želijo tekmo prenašati tudi po radiu, vendar o čem podobnem še nikoli nisem nič slišal, medtem pa so instrumenti glasno brneli in ragljali, vendar jim ni bilo mogoče posvetiti kaj več pozornosti kot toliko, saj je bilo treba teči in skakati in se metati.
Vaje z žogo so bile najtežje, na primer tista, ko se je bilo treba z zavezanimi očmi vreči za žogo, zaslutiti njeno smer, in zgodilo se je, da sem padel ob vratnico, Gica pa me je udaril z žogo v trebuh, naj branim s pestmi, Janika pa je vedno skočil v napačno smer, tako da sem dvoboj v metanju dobil jaz, Janika je bil takrat že bel kot stena, in vedel je, kaj to pomeni, to, da bom danes jaz prvikrat strelec iz gola, kajti tako streljanje smo namreč vadili tako, da je Gica položil enajst žog na tla, in tedaj se je moral eden od golmanov postaviti na tri metre, medtem ko je moral strelec z žogo zadeti golmana v glavo, pri čemer pa vratar ni smel skočiti vstran od žoge, temveč je moral žogo ujeti, jo obdržati ali pa jo odbiti, in če strel ni bil dovolj močan, je Gica prevzel vlogo strelca, tako da je bilo treba streljati, in bolje jo je odnesel tisti, ki je prvi brcnil, kajti medtem ko je drugi prišel na vrsto, je bil oni že tako zelo utrujen in oslabel, da za močne strele ni imel več moči. Pri četrtem strelu je Janiku spet začela teči kri in jaz nisem hotel preveč močno brcniti, vendar se ni dalo nič storiti, treba je bilo steči štiri korake, medtem ko so žoge vsakokrat nadvse glasno tlesknile, in na koncu Janika sploh ni več dvignil roke, pač pa je enostavno skočil žogi naproti in z njo vred zgrmel na tla, tja, kjer je na enem mestu bila trava že vsa krvava, tako da se je potem le s težavo pobral, in bilo je na dlani, da ne bo mogel več brcniti, tako brez moči je že bil, in"		Didakta	2005.0	da	da	85191.0	215.0	
Leposlovje	MAKS-L_000046.txt	MAKS-L_000046	Beg med zvezdami	Vid Pečjak	potovanju zemljanov v tuje osončje	"Radioobservatorij na havajskem vrhu Mauna Kea je pred mesecem dni odkril v bližini Zemlje telo, ki na razdalji 480.000 km kroži okoli našega planeta in oddaja nenavadna sporočila v angleščini. Poroča, da prihaja z Lalandinega planeta E (na Zemlji ga še nismo odkrili), kamor naj bi se podala zemeljska odprava leta 2097. Sporočilo se je ponavljalo vsakih nekaj ur. 
	Odkritje je povzročilo pravcati šok med strokovnjaki in laiki. Zdaj se piše leto 2010, kar pomeni, da bo (ali je bilo) neznano plovilo poslano v vesolje šele čez 87 let. Kako lahko sporočilo iz prihodnosti prileti v sedanjost? In to z razdalje 8 svetlobnih let in s planeta, ki ga še nismo odkrili? Od kod tujezemcem angleščina? Ugibanj ni bilo ne konca ne kraja. Pisatelj znanstvenofantastičnih zgodb in astronom Bill Hatchkiss je kar zaključil: »Znanstveniki že zdaj ugotavljajo, da se lahko čas obrne. V nuklearnem podsvetu so obrate v resnici odkrili. Zakaj se to ne bi dogajalo tudi v makro svetu? Ali ne opisuje tega današnja znanstvena fantastika? Spomnimo se filmov o Terminatorju. Vesoljsko telo, ki smo ga zasledili, je spremenilo čas in se vrača v preteklost. Mi smo njegova preteklost.« 
Nihče pri NASI in ESI ni zadovoljivo razložil odkritja. Zato so sklenili, da tuje telo spravijo na Zemljo, kjer ga bodo podrobno proučili. 
Toda izkazalo se je, da je neznano vesoljsko telo za tak podvig preveliko. Satelitski teleskopi so ugotovili okroglo obliko, pravzaprav disk, obdan s plaščem iz neznane snovi. Disk naj bi bil votel.
Takoj so se časopisi razpisali, da prihajajo vesoljci iz neznanega medzvezdnega sveta. Na obisk. Morda na bližnje srečanje tretje ali četrte vrste. Toda sporočilo je bilo napisano v angleščini in tudi drugi podatki so kazali na zemeljski izvor. Ugibanj ni bilo ne konca ne kraja.
	Vesoljski agenciji sta poslali v orbito protiasteroidni raketoplan, ki so jih bili nekaj izdelali za primer, da bi v težnostno polje Zemlje nepričakovano zašlo večje vesoljsko telo. Spremljal ga je raziskovalni raketoplan, ki naj bi ugotovil, za kaj pravzaprav gre. 	Plovili sta se približali disku in potrdili, da je pred njima vesoljska ladja, kakršne na Zemlji še niso izdelali. Uspelo jim je odpreti vrata in si ogledati notranjost. Ker luči niso delovale, so si reševalci pomagali s svetilkami. Poleg krmilnih naprav in zalog hrane in vode so odkrili številne znanstvene instrumente ter neznane stroje in aparate, med njimi tudi negibnega in nemega robota. V plastičnih škatlicah so bili shranjeni koščki neznanih snovi. Za bogate zbirke igel ni bilo jasno, kakšna naj bi bila njihova funkcija. Na plovilo je bil pritrjen manjši raketoplan. Najbolj pa so bili reševalci presenečeni, ko so odprli vrata potniške spalnice. V nekakšnih komorah so ležala napol razpadla trupla. Deset trupel, eno pa je ležalo nedaleč stran v hodniku.
	Z vesoljskega centra so ukazali, naj spravijo plovilo v bližino Zemlje. Znanstveniki z raziskovalnega raketoplana so pregledali prostore in ugotovili, da je odpovedala elektrika v bivalnem prostoru, ker je verjetno zadušilo vesoljce. Ohranila pa se je v krmilnem, pogonskem in komunikacijskem sistemu. Ko so se približali Zemlji na 1000 kilometrov, so naložili na raketoplana trupla in različne predmete ter jih prepeljali v vesoljsko bazo. Poleteli so še petkrat. 
	Znanstveniki in tehniki v vesoljskem centru so pregledali predmete in priznali, da ne razumejo, kako delujejo. V večji kaseti z napisom Arhivi so našli dva vakuumsko shranjena svežnja zgoščenk. Poročale so o rezultatih odprave na planet Lalande E od leta 2097 do leta 2121. V prvem svežnju so bila znanstvena in tehnološka sporočila o civilizaciji Lalandcev, veliko filmov, fotografij in načrtov, v drugem pa osebni dnevniki in zapiski članov odprave. O priloženih elektronskih elementih in aparatih bomo izvedeli kaj več, ko jih bodo znanstveniki preučili. Na pripeti plastični ploščici je v angleščini pisalo, naj pazljivo ravnamo z glavicami bucik, ki so nekakšne miniaturne zgoščenke, ker so v njih shranjeni zapisi Lalandcev. 	NASA mi je ponudila, da pregledam osebne zapiske in dnevnike in jih strnem v knjigo. Ker obsegajo 15.000 strani, sem se odločil, da jih skrajšam. Izvirni dnevniki bodo prej ali slej objavljeni v elektronskem mediju, zdajšnja skrajšana verzija pa bo razveselila številne prebivalce sveta, ki nestrpno čakajo, da zvedo kaj več o tem, kaj se je ali se bo dogajalo. 
	Nemudoma sem se lotil dela. V uvodnem sestavku drugega svežnja sem našel poročilo (zdaj še neobstoječega) Centra Albert Einstein v San Diegu, ki opisuje priprave na polet ter življenjepise z osebnimi podatki in testnimi rezultati izbranih vesoljcev, celo podatke o njihovih bližnjih sorodnikih. Tega poročila nisem vključil v knjigo. Sledijo članki o načrtovanem poletu na Lalando, ki so bili objavljeni v različnih medijih tik pred odhodom. Teh člankov je zelo veliko, izbral sem samo najbolj zanimive, ki bodo razumljivi večini bralcev. Najpomembnejši pa je tretji del: osebni dnevniki in zapiski vesoljcev, ki so zelo subjektivni, a prav zato toliko bolj zanimivi. Mediji prikazujejo vesoljce največkrat kot junaške in poslušne marionete, ki samo ubogajo navodila in so brez osebnega življenja. Dnevniki pa kažejo njihovo drugo stran. So ljudje s kožo, krvjo in duševnostjo, ki sodoloča njihovo ravnanje. O njihovem brezpogojnem junaštvu imam zdaj, ko sem prebral dnevnike, dvome. Seveda so po naših merilih superjunaki, saj so se odločili za potovanje, ki bi ga večina ljudi zavrnila. Vendar se sami ne počutijo kot junaki, bolj me spominjajo na begunce. Sicer pa ne želim nikomur vsiljevati svojega mnenja. Naj vsakdo sam prebere knjigo in ugotovi, kdo ima prav. 
Večina udeležencev poleta je pisala osebni dnevnik. V njem se opisujejo v prvi osebi z natančnim opisom okoliščin dogajanja. Zaradi boljšega razumevanja sem napisal knjigo kot kroniko oziroma prozno pripoved v tretji osebi in upam, da pri tem nisem bistveno spremenil vsebine. Kronika je dnevnik samo še v toliko, v kolikor se namesto naslovov poglavij pojavljajo imena vesoljcev, od katerih sem črpal gradivo. Izločil sem predvsem tehnične in znanstvene opise, ki jih je veliko, ker so bolj natančno prikazani v prvem svežnju diskov, ki ga bodo pregledali strokovnjaki. Omejil sem se predvsem na osebne podvige in doživetja ter medsebojne odnose, čeprav se tehničnim in znanstvenim spoznanjem nisem mogel povsem ogniti. Knjiga se zato bere bolj kot kronika kot pa dnevnik ali znanstveno poročilo. 
	A osnovna dilema ostaja: kako je lahko plovilo iz prihodnosti doseglo današnjo Zemljo? Ali je skok iz prihodnosti v sedanjost mogoč? Teoretiki NASE, ESE, SETI ter različnih inštitutov in univerz so takoj sestavili različne hipoteze: plovilo naj bi potovalo skozi bele luknje, prostorske zvitke, črvovine, novinarji so skušali vključiti celo Einsteinovo teorijo relativnega časa. A nobena razlaga ni zadovoljevala. Krčenje časa bi omogočilo hitrejše potovanje do Zemlje, nikakor pa ne prehoda iz prihodnosti v sedanjost. Profesor astrofizike na univerzi McGill Joseph Brown je sestavil hipotezo, po kateri čas vibrira in se premika naprej in nazaj. Vibracije se širijo v pasovih in lahko ujamejo vesoljsko plovilo na njegovi poti. Pro tem se spremeni čas. Časovne vibracije nastanejo zaradi udara temne materije ali temne energije. Brownova teorija spominja na hipotezo časovnega preskoka, ki jo je sredi stoletja predstavil pisec znanstvene fantastike John Finch. V tako vibracijo naj bi se ujelo plovilo Argo. Vendar ga je večina znanstvenikov zavrnila. Nimamo nobenega, niti najmanjšega dokaza, da čas vibrira. Isto velja tudi za hipotezo časovnih preskokov. Zato dva ugledna astroznanstvenika, dr. Kish in dr. Mayer s Kolumbijske univerze menita, da gre za potegavščino. Na Kitajskem, v Rusiji, Indiji ali kakšni bogati naftni deželi naj bi sestavili plovilo in ga poslali v vesolje. S primerne razdalje naj bi začelo pošiljati signale na Zemljo. Komaj verjetno. Takšen podvig bi pripravljali zelo dolgo in te države najbrž niso niti finančno niti tehnološko sposobne, da ga izvedejo. Predvsem pa jim manjka motiv. Kakšno korist bi imele od tega? Da osmešijo NASO in ESO? Za kaj takega se tolikšen trud in tolikšna sredstva ne izplačajo. Prav tako je malo verjetno, da bi priprava in lansiranje ušla budnim očem vohunskih služb obeh federacij.
	Zato se še vedno ubadamo s prvotnim vprašanjem: kako naj pošiljka iz prihodnosti doseže današnjo Zemljo? 
	Nekateri strokovnjaki, ki so pregledali zapiske, so predlagali, naj se nehamo spraševati, ali so resnični ali ne, in jih vzamemo, kot da so resnični, ter izkoristimo spoznanja v obeh serijah zgoščenk, zlasti v prvi. Konec koncev, če so uporabna in nam dajejo nova spoznanja in odkritja, so tudi resnična.
	Drugi strokovnjaki, ki verjamejo, da so zapiski verodostojni, predlagajo, naj poskušamo spremeniti prihodnost, na primer preprečimo globalizacijski konflikt ter muslimansko in ameriško-evropsko vojno. Toda če to storimo, prihodnost ne bo več takšna, kot je opisana v zapiskih, kar bi dokazovalo, da zapiski niso resnični.
	Skupina astronovinarjev se nas trudi ugotoviti, ali so dnevniki resnični ali pa le izmišljotina. Prebrali smo jih in skušali najti podatke, ki bi bili ključ za ugotavljanje resničnosti tega, kar sporočajo. Najprej smo se zaustavili pri profesorici Berti Waterderink z vesoljskim imenom Atena, ki je citirala besede astrobiologa Williama Budwiserja z začetka našega stoletja: »Domišljija napreduje, vse dokler je ne prehiti resnica.« Budwiser bi moral biti zdaj star kakih 20 do 30 let. Pogledali smo v Enciklopedijo astrofizike in tam zares našli kratek zapis o njem. Ko sem ga bral, sem imel občutek, da mi mravljinci lezejo po koži: »William Budwiser (1988–), profesor astrobiologije na Univerzi McGill v Montrealu. Študiral na univerzi v Londonu, nekaj let asistiral pri znanemu astrofiziku Richardu Wilsonu in doktoriral z disertacijo Ali je na planetih rdečih pritlikavk mogoče življenje? »Pa saj to ni mogoče!« sem vzkliknil.
»Profesor Budwiser zares obstaja in čeprav ni tako slaven, da bi ga citirali na vsakem koraku, bo v naslednjih letih brez dvoma postal eden od najpomembnejših astrobiologov na svetu,« se je oglasil neki novinar. 
»Ki ga bodo citirali celo na osem svetlobnih let oddaljenem planetu Lalanda E.«
Nato smo se lotili rodovnikov posameznih vesoljcev. Med predniki profesorja Williama Hillixa – Urana z univerze v San Diegu smo zares zasledili Edwarda Hillixa, ki ga poročilo navaja kot njegovega deda. V rodovniku Petra Waterdrinka – Oceanusa smo našli prednika Johna Waterdrinka in v rodovniku Johna Daya – Hefajsta njegovo babico Grace Day. 
Zdaj ni bilo nobenega dvoma več: dnevnikov niso napisali Rusi ali Kitajci. Bili so resnični. Osupli smo gledali drug drugega, kot da ne verjamemo svojim ugotovitvam. 
Imamo edinstveno priložnost, da spremenimo svojo lastno prihodnost. 

Bralci Tribune se gotovo spominjajo, kako je leta 2065 Mednarodni vesoljski center Albert Einstein v Kaliforniji poslal v bližnje vesolje 20 avtomatskih raziskovalnih postaj Hermes z nalogo, da odkrijejo in raziščejo trdne planete okoli zvezd do razdalje 10 svetlobnih let od našega Sonca. Med njihovimi nalogami je bila tudi ugotovitev življenjskih pogojev in morebitnega življenja na njih. V primeru, da odkrijejo razvite in morda inteligentne oblike življenja, naj bi se sprožila program pristajanja in raziskovanja življenja. 
Sporočila niso bila spodbudna. Na planetih najbližjih zvezd Proxima Kentaver in Wolf so sicer odkrili sledi življenja, a samo enoceličnega, na Wolfu le najbolj primitivne cianobakterije. Težave so se pojavile tudi zaradi prevelike razdalje. Sporočilo s Kentavra potuje na Zemljo 4 leta, z Wolfa pa 5 let, kar je predolgo, da bi z zemeljskega centra usmerjali raziskovalno postajo. Šele po 8 ali 10 letih bi prejeli odgovor. Zamislite si, da vozilo na površini takega planeta naleti na objekt, ki spominja na hišo. Šele čez dolga leta bi računalnik v vozilu sprejel ukaz: »Poskušaj vstopiti v objekt,« ali kaj podobnega. Če bi živeli v hiši sapiensi, bi odpeljali ali skrili naše vozilo, preden bi na Zemlji to sploh opazili. Planeti zunaj osončja niso podobni Marsu, s katerega dobimo odgovor že čez nekaj minut.
Lansko leto pa je avtomatska vesoljska postaja Hermes 13 poslala presenetljivo sporočilo, ki je pretreslo svet: na planetu E osončja Lalande 21185 je odkrila sledi visoko razvite civilizacije. Žal izumrle. Sprožil se je avtomatski program in Hermes je pristal na površju planeta ter analiziral neposredno okolje. Na planetu je odkril floro in favno, kisik v ozračju (verjetno zaradi flore), vodne pare ter razvaline stavb, ki so jih brez dvoma zgradila inteligentna bitja. Žal so izumrla, čeprav znani astrobiolog Taft z Univerze Monash v Avstraliji meni, da se še vedno skrivajo med razvalinami ali v gozdovih. Znanstveniki NASE, ESE in SETIJA pa domnevajo, da je civilizacija že dolgo, morda milijon let mrtva. 
Po hudem razburjenju in prerekanju predstavnikov vodilnih držav je Organizacija združenih narodov sklenila, da odpošlje na Lalando odpravo, ki naj bi ugotovila, kaj se je tam dogajalo. V taki zapleteni in dragi odpravi bi morale sodelovati vse ustrezne ameriške, evropske in daljnovzhodne institucije. Navsezadnje bi imela Zemlja od tega veliko korist, na primer podatke o tehničnih dosežkih in novih, nam še neznanih tehnologijah in odkritjih. Znanstvenike družbenih ved pa najbolj zanima, zakaj je civilizacija propadla. Ljudje z naseljenih planetov ne izginejo kar tako. Z odkritjem vzrokov in razlogov bi se morda ognili podobni katastrofi na Zemlji, ki jo že oznanjajo pojavi, kot je na primer usodno pomanjkanje surovin in dramatično upadanje rojstev. 
Skupna organizacija in cilj potovanja bi morda izgladila konflikt med Združeno Evropo in Združenimi državami Amerike, ki se zaostruje in grozi s spopadom, kakršnega še ni bilo v zgodovini človeštva. Že muslimanska vojna je pobrala sto milijonov ljudi, nova vojna med obema supersilama pa bi morda izbrisala homo sapiensa in večino drugih bitij z obličja sveta. Zemlja bi opustela. Noben ptič ne bi več prepeval, le veter bi dvigal prah pod nebo, kar pa ne bi nikogar motilo.
Federaciji sta se pravočasno zavedli bližajoče se katastrofe in se »pet minut pred polnočjo« domenili, da bodo znanstvena in tehnološka spoznanja z Lalande dostopna obema razvitima državama ter Daljnovzhodni konfederaciji. Ponuja se nam nov, sijajnejši svet od tega, ki ga poznamo. 
Pojavila pa so se tudi mnoga stranska vprašanja: »Kdo naj sestavlja moštvo? Kdo naj konstruira vesoljsko plovilo? Kdaj naj plovilo zapusti Zemljo?« Poleg teh pa še številna vprašanja o načinu komunikacije med plovilom in Zemljo. OZN je po dolgem razpravljanju ponudila celotno organizacijo potovanja Mednarodnem vesoljskem centru Albert Einstein v San Diegu. Zaposluje najboljše vesoljske znanstvenike, sodeluje z odličnimi astronavtskimi ustanovami na svetu in je za tak podvig najbolje opremljen. 
Vesoljski center AE je pritegnil na tisoče znanstvenikov, konstruktorjev in korporacij, ki so se nemudoma lotili dela. Naš novinar je obiskal platformo, na kateri gradijo komunikacijsko postajo z več sto povezanimi antenami, a ni izvedel nič novega. Načrt pa je veličasten. Antene bodo pokrivale površino 230 hektarjev, da bo videti kot jeklen gozd. Gradbeni stroji so že začeli ravnati teren, a konstruktorji v projektnih pisarnah niso hoteli govoriti. Našemu novinarju so izdali samo to, da gradijo veliko mrežo anten. Vesoljsko vozilo pa bodo sestavili šele na tirnici okoli Zemlje, kamor bodo pripotovali izbrani vesoljci z laserplani Herkules.


Center Albert Einstein je sporočil imena izbranih kandidatov odprave na Lalando. Prijavilo se jih je 234, sprejeli pa jih bodo samo dvajset. Kriteriji so nadvse strogi in večina prijavljencev jih ne dosega. Vesoljci morajo biti priznani strokovnjaki za posamezna področja z vsaj dvema fakultetama, doktorji znanosti z opravljenim astronavtskim tečajem, praviloma mlajši od 50 let, prednost pa imajo zakonski pari ali zaročenci, pri katerih oba kandidata ustrezata pogojem. Zaželeno je, da so sodelovali že pri prejšnjih poletih v vesolje. Na centru predvidevajo, da bo kakšnih 45% vesoljcev Američanov, 45% Evropejcev, drugi (10%) pa iz daljnovzhodnih dežel. Vsi bodo opravili stroge zdravniške preglede in psihološko preizkušnjo mentalnih in psihofizičnih sposobnosti. Vprašali smo poznane znanstvenike za mnenje. Odgovarjali so takole.
Perry Tischler, kolidž za antropologijo, Državna univerza v San Diegu: »Popolnoma razumem ostre pogoje. La najbolj usposobljeni strokovnjaki bodo kos nalogam. Dve fakulteti se zahtevata zato, ker 20 vesoljcev ne more pokriti vseh potrebnih znanstvenih panog, poleg tega bo odprava potrebovala rezervo. Za 'fachidiote' ni prostora v vesolju. Astronavtska šola pa je nujna zato, ker bodo morali vsi potniki sodelovati tudi pri upravljanju plovila. Za seboj morajo imeti nekaj vesoljskih poletov.« 
Jana Isaac, gerontologinja na moskovski univerzi Lomonosova: »Če upoštevamo, da bo odprava potovala 20 let v obe smeri, na Lalandi pa ostala vsaj 5 let, se bo vrnila šele čez 25 let. Petinštiridesetletniki bodo stari 70 let, kar je sprejemljivo glede na povprečno življenjsko dobo, ki v razvitem svetu znaša 100 let. Upoštevajmo, da se bodo člani odprave v hibernetičnem stanju starali počasneje. V soglasju s teorijo relativnosti bo tudi čas na vesoljskem plovilu zaradi izjemne hitrosti tekel za nas počasneje. Po mojih izračunih bodo 45-letni astronavti po 25 letih biološko stari le kakšnih 55 let.« 
Barbara Kalekili, inštitut za biologijo, Kalifornijska univerza v Los Angelesu: »Center ni pojasnil, zakaj se je odločil za hibernacijo namesto za zamrzovanje, verjetno pa zato, ker tehnologija zamrzovanja še ni dovolj zanesljiva. Hibernacijo poznamo pri živalih v času zimskega spanja, danes pa jo povzročamo tudi umetno s pomočjo različnih farmakoloških sredstev. Uporabljajo jo v zdravstvu, pred desetimi leti pa so na ta način konservirali vesoljce, ki so potovali na Mars, da so lažje prenesli potovanje in potrošili manj hrane in kisika. Med hibernacijo se ohladi organizem le na nekaj stopinj nad ničlo, srčni utrip upade na sedem utripov in dihanje na štiri vzdihljaje v minuti. Metabolizem se dramatično upočasni. Odločilen pa je drugi razlog, zaradi katerega so se na Vesoljskem centru Albert Einstein odločili za hibernacijo: smrtnost pri zamrzovanju znaša še vedno 25%, pri hibernaciji pa le 2%. V prvi človeški odpravi na Mars je umrlo kar pet zamrznjenih vesoljcev. Veliko preveč, če upoštevamo, da je bil vsak od njih izurjen za več nalog.« 
Kristjan Kusinin, inštitut za psihologijo univerze v Stockholmu: »Zakaj so zaželeni predvsem zakonski pari? Ker bi v skupini samih samcev prihajalo do hudih sporov. Moštvo pa mora delovati enovito. Spomnite se anarhističnih komun v Braziliji ob koncu 19. stoletja. Vse po vrsti so propadle zaradi sporov glede partnerjev. Do podobnih sporov in celo do umora je prišlo tudi v odpravi na Mars sredi tega stoletja, čeprav je trajalo potovanje samo 11 mesecev. Glede izbora kandidatov (na primer 50% Američanov) pa menim, da je pristranski in verjetno tudi politično motiviran. Edini kriterij bi morala biti kandidatova biološka in strokovna primernost.«
Karl Schultz, Evropska vesoljska ploščad v Gvajani: »Sprašujete, kolikšna je verjetnost, da odprava doseže cilj, izpolni nalogo in se vrne na Zemljo? Iskreno rečeno, manj kot 50%. Na odpravah po našem osončju se je pokazalo, da največkrat odpovedo električni sistem in komunikacijski instrumenti, zelo nevarni pa so tudi nepredvideni dogodki, na primer nepričakovane okvare, trk z meteorjem ali odpoved srca. Ne nazadnje še sedaj ne poznamo vzrokov »vesoljske norosti«, ki se pojavlja po dolgotrajni osamitvi. Posadka bo imela hude težave tudi na Lalandinem planetu E, ki morda ne ustreza našim pogojem življenja. Boj za preživetje bo trd. Vendar se odpira nova stran v knjigi Zgodovina Zemlje. Ljudje bodo prvič od rojstva našega planeta zapustili domače osončje in se odpravili v neznani svet medzvezdnega prostora, poln nevarnih čeri, ki jih niti ne slutimo.« 

Znanstveniki Mednarodnega vesoljskega centra Albert Einstein so na posebni tiskovni konferenci sporočili nekaj novih podatkov o potovanju vesoljskega plovila Argo na Lalando E. 
Obročasto plovilo, ki so ga poimenovali Argo, bo po obodu merilo 120 metrov (brez dodanih motorjev in laserplana), centrifuga mu bo dajala umetno težnost, ki pa bo znašala samo 20% zemeljske. Sestavili ga bodo postopoma na krožnici okoli Zemlje. Komunikacijo z Zemljo bo omogočala posebna, desetmetrska antena, ki jo bodo razprli šele potem, ko bo vozilo preletelo 500.000 kilometrov. Gibalo se bo z motorji na laserski, fuzijski in antimaterijski pogon. Najprej bo deloval laserski, nato fuzijski in nato antimaterijski, ki bo omogočil hitrost 250.000 km na sekundo. S podobnimi motorji je avtomatsko plovilo Shrubs pred dvajsetimi leti poletelo k Plutonu in v Kuiperjev pas ter Hermesi na svojo raziskovalno pot po bližnjem medzvezdju. Največjo hitrost pa plovilo ujame šele po več milijonih kilometrih prevožene poti. 
Predvideno je, da bo Argo nekaj zemeljskih tednov krožila okoli Lalandinega planeta E, laserplan Herkules pa prenesel moštvo in opremo na površino. 
22 vesoljcev (2 več, kot je bilo predvideno), ki jih je po dolgih preizkušnjah in preiskavah med številnimi kandidati izbrala posebna komisija Vesoljskega centra AE, si je nadelo imena antičnih bogov. Morda zato, ker odhajajo daleč v nebo, morda pa zato, da odločno prekinejo navezanost na zemeljske razmere in navade. Sklenili so, da ne bodo več uporabljali pravih imen. 
Moštvo bo imelo tri ekipe: navigacijsko-tehnično (6 oseb), znanstveno (13 oseb) in zdravstveno (3 osebe). Podrobnejše podatke o njihovi starosti, poklicu in izvoru kaže seznam. 

Odpravo bo vodil izkušeni vesoljec Norbert Glenn–Kronos, ki je že petkrat raziskoval domače vesolje (zemeljsko orbito, Luno, Mars, Evropo, Halleyjev komet) in ga naši bralci nedvomno poznajo. Njegovega namestnika Williama Hillixa – Urana je predlagala firma Innovation Corporation, ki financira znaten del projekta. Tudi Hillix je že dvakrat potoval v naše osončje in se spozna na vesoljske probleme, s katerimi se bo spopadalo moštvo.
 	Večina izbranih vesoljcev je vsaj enkrat že potovala v vesolje, trije pa so obiskali Luno med obveznim pripravljalnim tečajem pred poletom.
	Kritiki trdijo, da je moštvo bodisi premlado bodisi prestaro. Pravijo, da imajo mladi strokovnjaki premalo izkušenj in znanja, prestarim pa pojemajo življenjske moči. Zato se je komisija odločila za starostno mešano moštvo, kakršno se je tudi na drugih področjih izkazalo kot najbolj produktivno. Dodajmo še, da je življenjska doba v razvitem svetu pred kratkim presegla sto let in da so življenjske moči današnjega šestdesetletnika enake življenjskim močem štiridesetletnika na začetku stoletja. 	Moštvu so dodelili tri astrorobote, ki so jih imenovali Alfa, Beta in Gama, slednji tudi govori, celotno plovilo pa vodi in nadzira superračunalnik Cerebellum. Krmaril ga bo skozi medzvezdni prostor, prebujal vesoljce iz hibernetičnega stanja, popravljal napake in vodil izkrcanje. Vesoljsko plovilo bo imelo tudi pomožne, ročne komande. 
Pripravljalna komisija na Vesoljskem centru AE se dolgo ni mogla odločiti, ali naj se plovilo giblje povsem avtomatično s pomočjo superračunalnika Cerebellum in tremi mehaničnimi roboti. Ker pa je taka plovila, ki so doslej potovala po domačem osončju, doletelo kar nekaj nesreč in okvar, se je odločila za dodatno človeško kontrolo. V desetih letih potovanja skozi medzvezdni prostor naj bi eden od vesoljcev ves čas bedel, skupaj dvakrat po šest mesecev. V primeru nezgode naj bi sprožil alarm, prebudil ustreznega strokovnjaka ali celotno ekipo. 


Vsi časopisi in revije pišejo samo o Lalandi 21185. Revija New Dress je prikazala krilo v obliki rakete z napisom Naprej na Lalando, Revija Sex Appeal pa je objavila velik moški spolni organ z vtetoviranim napisom Lalanda 21185. Čas je, da se pridruži tudi Young Scientist.
Lalanda 21185 je osončje, ki leži 8,3 svetlobnih let daleč od našega Osončja in je četrta nam najbližja zvezda (bližje so Kentaver, Barnardova zvezda in Wolf). Pred 23 leti sta poslali NASA in ESA deset avtomatskih postaj Hermes v vesolje v krogu 10 svetlobnih let z nalogo, da odkrijejo planete ter ugotovijo, ali je na njih življenje in morebiti celo razumna bitja. Plovila so obkrožila deset zvezd in odkrila nekaj povsem novih planetov, na dveh tudi zametke ogljikovega življenja, vendar samo enoceličnega. 
Lalanda sodi med manjše zvezde, ki jim pravimo rdeče ali M- pritlikavke. Vendar je večja med manjšimi. Njen polmer znaša 46% Sončevega, njena masa 48% Sončeve mase, svetlost pa le deset tisočink. Zato jo z Zemlje ni mogoče videti s prostimi očmi. Videli bi jo, če bi bila njena svetlost vsaj trikrat močnejša. Lalanda leži v smeri Velikega voza nedaleč od Severnice. Je stara zvezda, ki verjetno že 10 milijard let sveti na nebu in razsvetljuje delček Mlečne ceste. Vsebuje manj težkih elementov kot naše Sonce. 
Tik pred iztekom prejšnjega stoletja je astronom Gatewood odkril dva njena jovianska planeta: Lalando B in Lalando C. Oba sta orjaška in plinasta planeta in nobeden ni primeren za življenje. Lalanda B ima 90% Jupitrove mase, od Sonca pa jo loči 2,5 AE (razdalja med Zemljo in Soncem). Zvezdo obkroži v šestih letih. Lalande C pa ima 160% Jupitrove mase in obkroži središčno zvezdo v 30 letih. Od nje jo loči 11 AE. Kasneje so odkrili še tretji orjaški planet Lalando D, ki leži še dlje od središčne zvezde in je velik kot naš Jupiter. Na začetku našega stoletja je skupina astronomov odkrila v osončju vodne molekule, a ni mogla ugotoviti izvornega planeta. 
V petdesetih letih našega stoletja je skupina astronomov z observatorija Mauna Kea z drugačno metodo skeniranja odkrila še četrti planet Lalando E, ki ima trdno površino in meri polovico Zemljinega premera (malenkost več kot planet Mars). Svoje sonce obkroži v 40 dneh, njen dan pa traja dva naša dneva. Takoj se je javnost začela spraševati, ali je primeren za življenje. Kongres astronomov v Santa Cruzu leta 2062 se je osredotočil na dvoje pogojev: da ima planet tekočo vodo in da se giblje znotraj življenjske cone. Lalandin planet E bi moral biti od svojega sonca oddaljen le nekaj stotink razdalje med Zemljo in Soncem. Pri oddaljenosti, ki so jo izmerili, pa bi zaradi bibavične blokade kazal soncu vedno eno in isto lice (kot naš Merkur, Venera in Luna Zemlji), kar ne omogoča višje razvitih oblik življenja. Ena polovica planeta bi bila prevroča, druga pa prehladna za življenje. Nekateri astrobiologi dopuščajo nižje oblike življenja, vendar le pod pogojem, da ima planet gosto ozračje in debelo ozonsko plast kot posledico silovitih sončnih izbruhov. Življenjska cona rdečih pritlikavk je nadvse ozka.
Pred nekaj leti pa je avtomatska postaja Hermes 13 nepričakovano sporočila, da je odkrila floro in favno na Lalandinem planetu E in celo ostanke starodavne civilizacije. Sporočilo je vznemirilo svet. Kako je lahko obstajala civilizacija na planetu, ki ne omogoča višjih oblik življenja? Vesoljska plovila, ki so na začetku stoletja raziskala planete našega osončja, niso odkrila ničesar živega razen zelo preprostih enoceličarjev na Marsu in Evropi. Zato"		Didakta	2004.0	ne	da	42323.0	1022.0	
Leposlovje	Stopar-HERMAN VITEZNIK.txt	Stopar-HERMAN VITEZNIK	Herman Vitežnik	Miha Stopar	proza, iskanje identitete	"Rad poslušam ljudi, ki so se jim v mladosti dogajale zanimive stvari in
lahko o njih pripovedujejo in se jim dobrohotno smejijo. Rad poslušam
Filipiča iz sosednje ulice, ki se je v mladosti s štirimi znanci in s
pokvarjenim avtomobilom odpravil na potepanje po Evropi, njega, ki lahko
celo popoldne razlaga o stari kripi, ki jih je vozila po svetu in je
crknila na vsakem mejnem prehodu, tako da so jih cariniki in policisti
vsakič znova začudeno gledali. Štiri Balkance, ki so morali vsakič znova
napol smeje in napol osramočeni izstopiti iz avta in potiskati staro
škatlo mimo zakajenih kabin, uniform in prostocarinskih trgovin. Nekoč
so jih avstrijski policisti zaprli in izpustili šele naslednje jutro,
kajti živalsko preklinjanje Slovencev v srbohrvaščini in brcanje uboge
pločevine zanje ni bil znak normalnega vedenja. Rad poslušam Filipičeve
plezalske zgodbe, denimo tisto, kako je v Španiji plezal na hrib, ki je
bil na eni strani prepreden s samostanskimi zidovi, na drugi pa so se
kvišku dvigale samo strme, prepadne stene. Tedaj Filipič in soplezalec
na vrhu nikakor nista našla poti za sestop. Vsaka steza, ki sta jo
izbrala, se je končala nad prepadom ali nad samostanskimi zidovi, vsak
prehod med skalami, ki sta ga našla, se je izkazal za slepo črevo, čez
čas sta imela vsega dovolj, izbrala sta najnižji samostanski zid, se
spustila čezenj z vrvjo, zatem sta isto storila na naslednji terasi in z
naslednjim zidom. Nazadnje sta dokončno in brezizhodno obstala sredi
samostanskih vrtov, pred njima pa se je pojavil doberman, ki je renče
kazal podočnike in ni kazal niti najmanjšega namena, da bi ju spustil
naprej. Med urejenimi cvetličnimi gredami je Filipič najprej skoraj
zmrznil od strahu, potem pa je, ko je sprevidel, da ga pes ne bo napadel
in ga samo straži, začel kričati. Po italijansko, ker špansko ni znal,
je iz obupa in deloma tudi iz norčevanja iz samega sebe vedno glasneje
ponavljal: »Padre, padre! Aiuta mi, padre!« In ob njiju se je čez čas
resnično znašel oče, menih, popolnoma razjarjen, ker sta nepoklicana
vstopila v svete samostanske vrtove in sta se v posvečenem okolju drla
kot jesiharja, a se je nazadnje usmilil njunih utrujenih obrazov in od
znoja ter zemlje umazanih žilavih rok ter ju povabil v samostanski hram,
kjer sta pod ogromnimi kamnitimi oboki in ob velikih lesenih sodih z
menihi pila stoletno vino in jedla rižoto z žafranom, nazadnje pa sta se
sita in pijana majaje vrnila k svojima ženama ter sanjala, kako bosta
naslednji dan zopet ponovila vso zadevo. Najraje pa poslušam o
Filipičevem podvigu, kako je nekje nekoč iztaknil stare sovjetske
komunistične plakate in jih leta 1962 čez noč razobesil po drevesih
parka v našem mestu, po izložbah trgovin in na vrata večine hiš na trgu.
Ko se je mesto zjutraj zbudilo, se je kot blisk razširila novica, da se
pripravlja revolucija, v eni uri so bili na trgu na kupu zbrani vsi
mestni gasilci ter lovsko društvo s svojimi dvocevkami. Na srečo
Filipiča, ki je zbiranje in zborovanje ljudi spremljal s podstrešja
tetine hiše na trgu, najprej smeje in kasneje s potnimi sragami na čelu,
je ime krivca prišlo na dan šele po dolgih letih, sicer bi svojo
revolucionarnost skoraj zagotovo plačal z Golim otokom. Meni se take
stvari nikoli niso dogajale. O tem pogosto razmišljam in obžalujem
številne dolgočasne in enolične dni svojega življenja. Trideset sem
star, najbolj nora leta bi morala biti za mano, in čeprav danes pravijo,
da so trideseta nova dvajseta, bo moja malha pustolovščin verjetno
ostala prazna. Dobrodušne in pustolovske zgodbe bodo morali
pripovedovati drugi. Podobno bero zgodb kot Filipič ima za seboj tudi
moj oče, vendar je šlo pri njem za drugačne pripetljaje. Pri
sedemnajstih je bil kot politični zapornik prvič zaprt in samo dva
meseca zatem je izkoristil prvo priložnost in pobegnil. Zaprt je bil po
krivici in po spletu naključij, a da bi moj oče ustrezal podobi po
krivem obdolžene dobričine, tega ne bi mogel reči. Rojen je bil leta
1932, tako kot moja mati, pri čemer je treba povedati, da sta me imela
izjemno pozno in sem tako jaz, Herman Vitežnik, človek povsem drugega
časa -- ob osamosvojitvi Slovenije sem imel trinajst let in se rajnke
Jugoslavije spomnim samo v letih njenega razkroja, tam nekje po
olimpijskih igrah v Sarajevu. Oče je bil zaprt leta 1949, zaradi
skrivanja starega orožja v ruševinah starega gradu za mestom. Po drugi
svetovni vojni se je orožje v naših krajih tako in tako našlo povsod, v
vsaki grapi in za vsako skalo so fantje stikali za njim, se z njim
igrali in ga preizkušali. Ko je bil oče s tremi drugimi zasačen pri
takem raziskovanju, je bil obtožen, da ustanavlja novo stranko, da
nasprotuje enostrankarskemu režimu in ruši obstoječo družbeno ureditev.
Štirje mladeniči so bili zaprti, in ni se vedelo, kakšna bo njihova
usoda in koliko let bodo preživeli v kehi. Nato so jih nekega dne v
sklopu obveznega zaporniškega dela odpeljali v gozd, kjer so morali
pripravljati drva, sekali so drevesa in jih z rokami vlačili navzdol
proti gozdni cesti in tovornjaku. Ob koncu dneva, ko so po ozki grapi še
zadnjič spuščali debla, je oče prosil, ali sme opraviti veliko potrebo,
stražar mu je dovolil in počasi je oče stopil mimo prvega in mimo
drugega drevesa, za tretjim pa je začel bežati. Bežal je kot nor, na
življenje in smrt. Pazniki so se pognali za njim in streljali, kasneje
so ga po gozdu iskali s policijskimi psi, a ga niso našli. Očetovi
starši so za sinov pobeg izvedeli, ko so na njihov dom prišli policisti
in prečesali celotno hišo, z železnimi drogovi so prebadali seno,
prebrskali so omare, spustili so se v jašek pod hramom, nazadnje pa pred
vhodom v hišo postavili stražo, ki je naslednjih nekaj dni čakala na
prihod Tineta Vitežnika, mojega očeta. Niso ga dočakali, pobegnil je bil
v Trst, se vkrcal na ladjo in več let služil kot mornar, vrnil se je
šele tedaj, ko je bila izrečena pomilostitev političnih prestopnikov.
Očetu je bila divjost v naravi, že v otroštvu je bil grobe narave.
Starši se menda niso mogli načuditi njegovi surovosti, mislili so, da bo
tak kot njihov najstarejši sin Matija, ki je bil glasbenik in umirjen
fant, doma je garal na malem gruntu, pel je v cerkvenem zboru, vrstniki
so ga imeli radi, radi so poslušali njegovo harmoniko in so ga
spoštovali. Umrl je zaradi pljučnice med služenjem vojaškega roka v
italijanski vojski, ker je bila Vipava takrat pač pod zasedbo Italije in
so tukajšnji fantje vojaški rok služili v italijanski vojski. Vendar moj
oče ni bil Matija, ni bil miren, dobrosrčen fant, ni imel smisla za
petje, še posebej pa ni imel smisla za igranje harmonike, k čemur so ga
starši tako močno spodbujali. Radi bi bili namreč videli, da bi tako
lepo kot Matija igral domače viže. Tine Vitežnik pa je nekega dne, menda
ni imel še deset let, pograbil harmoniko in jo zagnal skozi okno, zatem
je na dvorišče skočil še sam in jo s hlodom pretolkel, tako da so za njo
ostali samo drobni, žalostno razsekani kosi. Za moja starša, za Tineta
in Marijo Vitežnik, se je od vedno zdelo, da jima skupno življenje ni
usojeno. Bila sta si povsem različna in se skoraj nista pogovarjala.
Mati je bila družabna, rada je imela ljudi in ljudje so imeli radi njo,
neznansko rada je zjutraj odhajala v službo. Zadnje delovne dni pred
upokojitvijo, ko so ji sodelavci izročali cvetje in darila, je po svetu
hodila mrkega in do prsi pobešenega obraza. Težko se je poslovila od
delovnega vrveža in sodelavcev. Vse življenje je delala v istem
podjetju, v vinski kleti nedaleč od našega doma. Rada je pripovedovala,
kako so jo kot mlado punco v službo vzeli kot čistilko, kako je bila
srečna, ko je prejela prvo plačo, kako je kasneje napredovala in se
preselila v polnilnico buteljk, nazadnje pa so jo od tam premestili v
pisarno, potem ko je bil na natečaju za novo preobleko buteljk
sauvignona izbran njen predlog in je ta sorta še dolga leta zatem nosila
etiketo, narejeno po materini risbi. Po službi je venomer odhajala še na
njive in v vinograde na pomoč k sorodnikom in sosedom, bila je krepkega
zdravja, tršata in po naravi odločna, šele v zadnjih letih, po rojstvu
sestrinih dveh otrok se je menda omehčala, nekega dne je domov celo
prinesla plišasto sonce, nekaj nezaslišanega za njeno nrav, in dejala:
»Dva tedna se mi je vsakokrat, ko sem šla čez trg, tako prijazno smejalo
iz izložbe knjigarne, in danes, ko sem šla mimo, sem rekla, naj se gre
vse skupaj solit, in sem ga kupila za našega Jakca.« Starša sta se več
let drug drugemu izogibala, očetu je šel na živce materin glas in malone
vsako njeno dejanje. Ob skupnih obedih je molčal, oglasil se je samo, ko
je pod sestro, materjo ali menoj zaškripal stol. Tedaj se je prijel za
čelo, vedno obdolžil mater in dejal, naj jebemti miruje, saj on in
otroci ne morejo obedovati ob takem trušču. Zato je mati nekega dne pod
njegovim stolom odvila vijak, in oče je pri kosilu vehementno kot
običajno sedel nanj ter ni sprva opazil ničesar, potem pa je škripanje
pod njegovo zadnjico postajalo vse hujše, samo mrščil se je nekaj
trenutkov, nazadnje pa mu je prekipelo, vstal je in pograbil stol,
zamahnil z njim po zraku in ga raztreščil na ploščicah naše kuhinje.
»Na, jebemti, kurba hudičeva, tu imaš zdaj stol,« je dejal in odšel,
vrnil se je šele zjutraj, nažgan in raztrgan, nekje se je bil tepel,
hotel je k materi v spalnico, pa je ta zaklenila vrata, sprva je trkal,
potem tolkel. Nazadnje je mati ob strahovitem trušču in bobnenju le
odprla, Tine Vitežnik pa se je razjokal kot otrok, bilo mu je žal in od
silne ljubezni so mu po licih tekle debele solze. Držal je mater v
naročju in jo ljubkoval, medtem ko je ona kričala: »Izpusti me, govno,
na kozlanje mi gre! Kozlala bom! Kozlala!« Poleg škripanja s stolom je
šlo očetu strašno na živce tudi to, da sva se z materjo v nekem obdobju,
takrat ko sem bil v šestem ali sedmem razredu, dolge ure pogovarjala v
kuhinji. Sedel sem na zaboju za drva, medtem ko je mati kuhala,
prestavljala lonce na starem štedilniku in pripovedovala. Spraševal sem
jo o vsem mogočem, mati pa je odgovarjala, rada je pripovedovala, in oče
se je jezil: »Poženščila boš mulca. Kaj se bo pogovarjal s tako staro
babo, ven naj gre. Si slišal, mulc? Pusti to staro coprnico, naj govori
sama s sabo.« Mati je ob takih besedah namrščila obrvi, trmasto je
privzdignila spodnjo čeljust in še raje pripovedovala. Pripovedovala
denimo o časih, ko so po kapitulaciji Italijanov v naše mesto prišli
Nemci, kako so ljudje v strahu zapuščali svoje domove in odhajali v gozd
za mestom, ko je prišla vest, da se Nemci s tanki spuščajo proti
Vipavski dolini. Takrat so se odprla vrata v obzidju med našo in
sosedovo hišo, na prostoru naše ulice je bil namreč nekdaj grad, vrata,
ki so bila sicer vedno zaprta z močnim hrastovim zapahom, in vsa ulica
je bežala proti gozdu tam skozi, hiše so ljudje pustili odprte, s seboj
niso vzeli skoraj ničesar, samo bežali so mimo izvira reke Vipave in
mimo kamnoloma v breg ter se skrivali v redkem gozdu na pobočjih za
mestom. Nemci so jim kasneje povedali, da je bilo njihovo skrivanje
povsem brez pomena, kajti brez težav so jih med tenkimi gabri in
akacijami opazovali z daljnogledi in sledili njihovemu premikanju in
plazenju. Ko so ljudje iz gozdičevja videli, kako je pri stari, mogočni
murvi pred našo ulico ustavil prvi nemški tank, sta se moj stari oče in
sosed odpravila navzdol, boječe sta pozdravila Nemce, ki pa so se za
čuda odzvali prijazno, tudi zato, ker sta jih bila ogovorila v nemščini,
bila sta namreč rojena v času Avstro-Ogrske in sta še pred prvo svetovno
vojno obiskovala avstrijsko osnovno šolo. Naj pridejo dol, so rekli
Nemci, nič hudega jim ne bodo storili. Tudi stari baron Štefan je prišel
k murvi in v brezhibni nemščini pojasnil nemški vojski, češ, to niso
komunisti, to so pošteni ljudje. Štefan je bil avstrijski baron in
nenavaden pripetljaj je privedel do tega, da se je bil priženil v naše
mesto in smo imeli v soseščini hišo, ki se ji je vse odtlej reklo
baronova in se ji tako pravi še danes. Še pod Avstro-Ogrsko je namreč
avstrijska vojska paradirala po naših ulicah, in eno izmed deklet, ki so
sprevod spremljala z balkonov, je avstrijskemu poročniku kdove zakaj v
naročje vrglo vrtnico, in ta se je s svojega konja ozrl navzgor in bil
tako očaran nad dekletom, da si je zapomnil hišno številko in se čez
leta vrnil, jo poiskal in poročil. Od tedaj pa do konca svojega
življenja je baron Stefan, kasneje poslovenjen v Štefana, živel v hiši
nekaj lučajev stran od naše ulice. Nemci prebivalcem mesta takrat niso
storili hudega, samo v skupinah po štiri, pet vojakov so pregledovali
hiše in preverjali, ali se v omarah ne skrivajo partizani. V nasprotju s
partizani, ki so samovoljno in brez spraševanja jemali stvari, ki bi jim
lahko prišle prav, so bili Nemci manierlich, je dejala mati. »A zdaj boš
pa bela, a? A zdaj boš pa domobranka?« je ob njenem pripovedovanju
vzrojil oče. »Ne poslušaj je, mulc, babe stare. Spomin ji peša.« Mati je
zamahnila z roko, čeprav je s tem tvegala nov izbruh jeze. Preden so
Nemci odšli naprej proti središču mesta, je dejala, so prijeli sosedovo
Helenco in jo poslali čez most nad reko Vipavo, bali so se, da je
miniran, zatem pa so se čezenj odpravili še sami in ljudje v naši ulici
so si začasno lahko oddahnili. Po vojni, ko je v obeh vojašnicah v mestu
ostalo nekaj nemških ujetnikov, so si jih ljudje lahko izposodili za
delo na poljih, tudi stari oče je to večkrat storil in dva mlada Nemca
sta večkrat odšla na našo njivo malo izven mesta, pomagala sta ruvati
plevel in nositi vodo iz bližnjega potoka, da sta lahko mati in njena
sestra zalivali vrtnino. Velikokrat, se je spominjala mati, sta jima s
sestro ob vračanju v vojašnico prepustili vrečo solate ali pa fižola.
»Izdajalka,« je dejal oče. »Četnica stara. A partizanom je bilo pa težko
dati, a?« »Tudi partizanom smo dali. Vedno smo jim dali,« je dejala
mati. »Mi partizani \...« je začel oče. »Še brade nisi imel, ko se je
vojna končala.« »Šuti, džubre!« je vzrojil oče in besno pogledal mater.
Kasneje, v šestdesetih letih, je prav na tisto njivo treščilo letalo
jugoslovanske vojske. Letalski miting se je odvijal nad našim mestom,
letala so nizko preletavala polja, ves dan je na nebu grmelo in
ropotalo. Ko je eden od tovornjakarjev, ki so za vinsko klet razvažali
vino, zadihan pritekel v pisarno in materi dejal, da je na njeno njivo
treščilo vojaško letalo, mu tega ni verjela. Bila je prepričana, da se
šali, tako in tako so vsi njeni sodelavci vedeli, da je vedno
pripravljena na hec. A se je tragična nesreča v resnici zgodila, še
mnogo let zatem je mati na njivi srečevala posamezne koščke letala,
čeprav je po nesreči vojska njivo zastražila, odstranila razbitine in
pripeljala velik kup zemlje, da bi nadomestila tisto, kjer se je bilo
razlilo gorivo. »Škoda, da te takrat ni bilo tam,« je dejal oče, »škoda,
da ti ni pristalo na glavi.« Mati ga je grdo pogledala, od jeze
izbuljila oči in nalašč začela s pripovedjo, ki jo je oče še posebej
mrzil. S pripovedjo o stari kravi Sivki, ki je v materini mladosti
naseljevala današnjo kuhinjo, najlepši, najbolj sončen prostor naše hiše
in jo je materi uspelo pregnati šele, ko je napredovala v službi in je
lahko najela zidarje, da so hlev preselili v starejši del hiše, v
sončnem prostoru pa uredili kuhinjo in dnevno sobo. Mojim starim staršem
ni ostalo drugega, kot da mladi, odločni ženi prikimajo, čeprav se z
njenim preurejanjem hiše niso strinjali. Ta nedolžna zgodba je očeta
vsakokrat razkurila čez vse razumljive meje in postal je skoraj penast,
če se je kravo Sivko samo omenilo. Mati pa je v takih primerih mirno
nadaljevala s povestjo o Sivkinem znamenitem pobegu, o njenem stampedu
skozi mesto, ki se je zgodil v kravini pozni starosti, tedaj ko je,
zaradi številnih teličkov, ki jih je bila povrgla v svojem življenju,
tekla že okorno in nezanesljivo in je bilo še ob počasni hoji videti,
kot bi bile njene noge v kolkih pritrjene samo še z laksom. Nekega dne,
ko jo je mati peljala pit k enemu od izvirov reke, je Sivka nenadoma
ušla, s svojimi majavimi kolki je kot blazna dirjala mimo baronove hiše
in naprej na trg, mimo dvorca, ki zaseda polovico trga in je bil vedno
nekakšen zaščitni znak našega mesta, dirjala je mimo spomenika padlim
borcem narodnoosvobodilnega boja, nazadnje pa je materi ušla izpred oči.
In navadno je oče na tem mestu pripovedi mater prekinil in dejal: »In
tvoj oče je našel jebeno Sivko šele naslednji dan, tri kilometre stran,
v tistem hlevu in pri tistem jebenem biku, kamor so jo bili peljali
parit leto poprej. In kaj? Kurba je bila, tako kot vse ženske.« Po vseh
prepirih, tihih tednih, zmerjanjih in zbadanjih sta se mati in oče
razšla, ko sem obiskoval zadnji, osmi razred osnovne šole, sestra Ana pa
četrti letnik gimnazije. Že prej očeta sicer pogosto ni bilo doma, ker
je po več tednov hkrati v tujini opremljal ladje za luksuzna turistična
potovanja. Govorili so, da se je po takih službenih poteh vedno vračal
poln denarja in je v gostilnah plačeval vsem povprek ter se je okrog
njega zbiralo leglo pijancev in naključnih obiskovalcev. A se je
nazadnje njegovo gostoljubje menda vsakokrat slabo končalo. Ko se je
očetu namreč zazdelo, da je nekdo le prehud prisklednik in že preveč
časa pije na njegov račun, ga je brez posebnega razmišljanja pretepel
kot vola, nekoč je nekega reveža celo vrgel z mostu v deročo reko in ga
je nazadnje moral še sam rešiti, ker si nihče drug ni upal skočiti v
vodo. Ubogi pijanec je izmenično nad gladino hlastal za zrakom in tonil
nekje v hitri reki, dokler ni oče kakih sto metrov pretekel po obrežju,
se vrgel na glavo v reko in čez nekaj trenutkov nesrečneža potegnil iz
vode. Po ločitvi se je preselil nazaj v rodno vas, petnajst kilometrov
od našega mesta, šeststo višinskih metrov više, tja gor, kjer je včasih
vodila rimska cesta od Italije proti Ljubljani. Po ločitvi sem ga tam
obiskal redko, a ko sem ga, sem navadno tiho sedel na krušni peči,
sorodniki so me opazovali in se skušali z menoj pogovarjati, a nam
pogovor nikdar ni stekel, preveč sem bil zadržan, pa tudi vse preveč in
skoraj smešno sem bil na pogled podoben materinim sorodnikom. Še sam sem
bil obupan nad podobo plašnega mladeniča, ki so si jo morali sorodniki
ustvarili o meni.

Kljub temu imam iz otroških let na očetov kraj lepe spomine. Spomin na
trop razigranih starejših bratrancev in sestričen. Dvakrat sem z njimi
preživel zimske počitnice v brunarici v gozdovih starega očeta,
očetovega očeta, in ker je bil najstarejši bratranec že skoraj
polnoleten, so nas starši tam pustili bivati same. Obakrat je neprestano
snežilo, sneg je segal do sredine oken v pritličju, in spominjam se
neprestanega otroškega vrveža v zatohlih, od sušenja oblačil vlažnih
prostorih ter močnega ognja v gašperčku v kotu sobe. Bil sem vseskozi
kot senca za petami starejšim bratrancem, smučali smo v gozdu, kjer je
bilo drevje redkejše in si lahko smučal hitro prek grbin in mimo nizkega
grmovja, skakali smo na skakalnici za brunarico, neprestano smo na tak
ali drugačen način tekmovali. Molče sem prenašal poraze, ki sem jih
doživljal pri smučanju in skokih, navsezadnje so bili bratranci starejši
in bolj izkušeni, a že takrat je v meni tlela huda tekmovalnost, od
vedno je ždela v mojem jedru in mi v mladih letih povzročala grenkobo ob
neizrazitosti lastne osebe, kasneje v življenju pa je tiho, a na
trenutke silovito uravnavala moja dejanja, nadzoroval sem jo in krotil,
a je včasih ihtavo in z vso svojo močjo butnila na plan.

Do ločitve so bili gostje v naši hiši povečini odveč in nezaželeni. Oče
je sosede, ki so obiskovale mater, obravnaval kot kokoši, skušal jih je
prepoditi z brcanjem po zraku in s tleskanjem jezika ali pa jih ni niti
pogledal. Sčasoma so k nam prihajale samo še takrat, ko ga ni bilo doma.
Če se je zgodilo, da je oče nepričakovano prišel domov in so ga
zagledale skozi okno kuhinje, tedaj so v paniki pričele šepetati: »Tine
gre. Tine gre!« A ni bilo druge poti kot skozi velika lesena vrata v
obzidju, ki obkroža našo hišo, morale so se srečati z očetom, morale so
trpeti njegovo režanje, skloniti glavo in ponižno oddrobencljati mimo
njega, kot bi bile zasačene pri kraji ali laganju. In kot bi njegova
surovost ne bila dovolj, je s seboj vedno vodil še policijsko izšolanega
nemškega ovčarja, ki je skozi leta v soseščini več desetim psom
odgriznil to ali ono okončino. Ob nekem takem srečanju s sosedo Lojzo je
psu velel: »Ugrizni Lojzo, Hektor, ugrizni babo staro.« In tedaj je
Hektor pobesnel, lajal je in renčal, zaganjal se je na verigi, na kateri
ga je držal oče, Lojzi pa je ledenela kri v žilah in se je stiskala ob
zid in se nazadnje prevrnila čez cvetlično korito, oče pa se je ob tem
na vsa usta režal, veselo kot otrok se je režal, zdelo se je, kot bi
bili to najsrečnejši trenutki v njegovem življenju. Tistega psa smo
imeli v železni kletki na koncu balkona, vsakokrat ga je bilo treba
odvesti skozi hišo, po stopnišču navzgor in skozi Anino sobo, da si ga
lahko, mrcino, na balkonu zaprl v kletko. In to je počel samo oče, samo
on ga je lahko vodil na sprehode. Mi smo ga včasih hranili, a vedno samo
tako, da smo mu skozi mrežo na dolgi palici poslali lonec z obrokom in
nato pobegnili iz njegove bližine. Včasih je Ana ob njegovem laježu
znorela in je pričela kričati na očeta, zahvaljujoč svoji ljubkosti je
bila edina, ki jo je bil oče pripravljen poslušati. Potrpežljivo in
mirno je opazoval njen izbruh jeze, na koncu pa je vseeno dejal samo:
»Smiri se, dijete.« Na materino grozo se je z nama pogosto pogovarjal v
srbščini. A menda je tudi v mladosti, potem ko se je vrnil s služenja
vojaškega roka v Kragujevcu, več mesecev govoril samo srbsko in s tem
spravljal ob pamet starše in vse sorodstvo. Ane pa njegove besede niso
pomirile, še bolj je kričala: »Koliko psov bo moral še obgristi, preden
se ga boš znebil? Koliko kokoši bo še pokončal? A mora ubiti človeka, da
se ga bomo odkrižali?« Očetu je bila Anina vročekrvnost všeč, ponosen je
bil nanjo in se je smehljal, a pes je ostajal v hiši. Samo en človek je
bil, ki ga je bil oče vesel in čigar obiske je rad sprejemal. Na
presenečenje vseh je povsem brez pripomb trpel muhe materinega bratranca
Andreja. Andrej ni imel zadržkov glede obiskovanja, obiskoval je mnoge
in razne ljudi, še posebej pa ni imel zadržkov pred mojim očetom in je k
nam zahajal pogosto in nepredvidljivo. Oče je do njega gojil
naklonjenost, čeprav sta si bila povsem različna. Ob prihodu sta se
vedno rokovala in Andrej se je ob tem široko smejal s svojo zobno
protezo, ki je škrtala in besno poskakovala, medtem ko so se zgoraj oči
prijazno in veselo bleščale. »Ven mu bo padla,« je vsakokrat dejala
mati. »Skupaj sva bila v partizanih,« pa je vsakokrat dejal Andrej in
naklonjeno pogledal očeta. »Mulca sta bila, ko se je vojna končala,« je
dejala mati. »Kurirja sva bila,« je dejal Andrej. »Ti, Andrej, si že
mogoče bil kurir, moj mož tamle pa se je v kuhinji pri mami igral z
orožjem.« »Molči, baba stara domobranska.« Andrej se je s svojo staro
škodo vedno pripeljal po klančini naše ulice vse do starega obzidja
okrog hiše, potem pa še skozi velika dvokrilna vrata na dvorišče. Če so
bila odprta samo delno, jih je brez pomišljanja zadel z odbijači, počasi
kot s tankom je zapeljal skozi priprta krila in jih med škripanjem in
hreščanjem razprl. Mati se je vsakokrat razburjala in spraševala, ali se
ne bo nekega dne s svojo kripo pripeljal naravnost v kuhinjo. V hišo je
vstopil brez zvonjenja, sedel je za mizo, prižgal cigaret in naročil
deci vina. »Kako neznansko me jezi, da nikdar ne pozvoni,« je mrmrala
mati. A Andrej se na take pripombe ni oziral, navadno je za rep ujel
mačka, ga povlekel k sebi in ga v svojem slogu z grobimi prijemi
crkljal, dokler se prestrašeni živali ni uspelo izviti iz krepkih, od
sonca in mraza, zemlje in kamenja utrjenih in kot usnje trpežnih rok ter
pobegniti. Sčasoma se je maček navadil, da je ob zvoku Andrejevega
avtomobila, ki ga je bilo tako in tako slišati malone že z druge strani
mesta, zbezljal na obzidje in nemudoma zbežal po strehah sosednjih hiš,
ob čemer je mati vedno dejala: »Pametna žival. Tudi sama bom naslednjič
storila natanko isto.« Ko sta oče in Andrej popila preveč tistih
kozarcev za en deci, je Andrej navadno zapadel v melanholično
razpoloženje in začel prepevati stare italijanske pesmi. Tako stare, da
jih je menda še v Italiji komaj kdo poznal. Oče mu je skušal slediti, a
je vedno samo brundal melodijo, ker pesmi ni poznal. V poznavanju starih
pesmi je bila Andreju kos samo še mati, tudi ona je bila neizčrpen vir
pesmi, ki se jih je bila naučila v italijanski osnovni šoli, a je redko
hotela peti v duetu z Andrejem. Ob njegovem pijanem prepevanju in
solznih očeh je vsakokrat dejala: »Zmerjali so nas, da smo rasa zabitih.
Da smo rasa sužnjev.« A je kljub temu zvečer, ko je legla v naslanjač,
vedno gledala filme na italijanski televiziji, le redko na slovenski.
Andrej se je iz ljubezni do naše družine čutil zavezanega, da nam
pomaga, in se je večkrat brez našega védenja in privoljenja odločil, da
je naša hiša potrebna obnove, recimo beljenja. Tedaj se je pripeljal na
dvorišče, brez besed znosil vedra z apnom v kuhinjo in začel. Najprej v
kuhinji in dnevni sobi, če je bil prave volje, pa je nadaljeval še v
kopalnici in sobah. Nikdar ni s časopisi in najlonom zaščitil pohištva,
vedno je pleskal po vsem povprek, detajli pri delu ga niso zanimali, ti
so ga zanimali zgolj, ko je stal za stojalom in slikal, tedaj je bil
potrpežljiv in miren, pri delu pa mu sta mu bili vodili obsežnost in
hitrost. Tako je za seboj vedno pustil lepo pobeljene zidove, hkrati pa
od apna povsem bele omare, vrata in okna. Mati je bentila in oče se je
režal, a sta kljub temu vsakokrat skupaj počistila, hitro in temeljito,
kajti oba sta bila po naravi garača, in hiša je bila po Andrejevem
beljenju vedno nenavadno sveža in svetla. Nekoč pa se je tako beljenje
zgodilo, ko je bila mati doma sama. Midva z Ano sva bila na počitnicah
pri Andreju in Ingrid, njegovi ženi, oče pa na eni izmed večtedenskih
službenih poti. Mati je besnela in obupovala, ko je ob sedmih zvečer
nenapovedano prišel Andrej in v hišo začel nositi pripravke za beljenje,
kajti naslednji dan bi morala že navsezgodaj vstati in oditi na
sindikalni izlet v Turčijo. A Andrej se na njene načrte ni oziral,
končal je nekaj minut po polnoči in mati se je ob pogledu na pobeljene
omare in parket najprej zjokala, zatem pa v vedro natočila vodo, vzela
krpo in do jutra čistila hišo. Ni ji dalo miru, ni hotela za seboj
pustiti nereda. S čiščenjem je končala ob štirih zjutraj, ob pol petih
je odšla na trg, kjer jo je napol mrtvo pobral avtobus. Komaj je imela
čas, da je šla pod tuš in v kovček zložila obleke. A je bila vseeno, kot
sem kasneje slišal, še isti dan glavna za mikrofonom in je ves avtobus
spravljala v smeh s svojim norčavim obnašanjem. Ob beljenju je Andreja
včasih prenovitvena mrzlica obšla tudi v drugačni obliki in je nekoč
denimo hotel z betonom prekriti tlak iz drobnega, okroglega kamenja, ki
smo ga imeli pred vhodom v hišo in je bil tam že več stoletij, še iz
časov, ko je bila naša hiša del gradu. Iz istih časov kot tudi obzidje,
ki se je vilo okrog ulice in hiš, in kot dva obrambna stolpa, ki še
vedno stojita na zunanji strani ulice, eden nad glavnim tokom reke,
drugi pa nad manjšim, ki se glavnemu priključi tik pred mostom, kjer so
se Nemci v drugi svetovni vojni bali, da jih bo razstrelil partizanski
dinamit. Andrej je bil večkrat slišal materino pritoževanje nad
mravljami, ki so živele v drobnih luknjah med kamenjem pred hišo in so v
poletnih mesecih vedno množično prihajale na plano. Slišal je bil
jamranje, in mu je seglo do srca. A mati je imela tisto kamenje, čeprav
z mravljami, v resnici rada. Ko je Andrej na dvorišče pripeljal mešalec
za beton in povedal, da namerava z betonom za vse večne čase prekriti
kamenje in mravlje, se je uprla, legla na tlak in dejala, da bo tam
betoniral samo prek njenega trupla. Trmasto je pobesila čeljust in
počakala, da je Andrej z dvorišča molče odpeljal mešalec. Bitko dveh
trmastih značajev je takrat dobila mati. Pogosto mi je mati pol v šali,
pol zares očitala mojo naklonjenost Andreju, prav tako, kot je to
očitala očetu. A sta ob Andrejevih obiskih mati in oče vendarle
doživljala redke trenutke zedinjenosti, po njegovem odhodu sta vedno
skupaj počivala, oče z nasmeškom in mati s potnimi sragami na čelu, oče
je dobre volje zmajeval z glavo, mati je najprej besnela, nazadnje pa se
je morala malemu, a silno žilavemu človeku še sama naklonjeno nasmihati.
Andrej je imel našo družino iz vsega srca rad, cenil je surove in
brezobzirne može, kot je bil moj oče, čeprav sam nikdar ni bil tak. Rad
je zahajal k nam in strašno rad je videl, če smo k njemu prišli mi.
»Naši so prišli,« je dejal. »Glej, Ingrid, naši so prišli.« Rad je
videl, če sva z Ano prišla k njima na počitnice, in na tiste počitnice
imam mnogo lepih in hkrati nenavadnih spominov. Spomnim se, kako je
Andrej poginulega ptiča privezal nad rešetkami domače ribogojnice,
naslednje dni pa sva ob Ingridinem zgražanju čakala, da se bodo ptiča
lotili črvi in bodo ribam padali v usta. Spomnim se, kako smo z Ingrid
in Ano zlagali meso pravkar zaklanega prašiča v hladilne skrinje,
naslednji dan pa je zaradi neurja potok, ki je tekel mimo hiše, poplavil
dvorišče, Andrejevo ribogojnico je zalila voda, dvignila rešetke in več
sto rib je naplavilo v sadovnjak, kjer so mrtve obležale v globoki
travi. Z Ingrid sva morala v hladilne skrinje poleg prašiča zdaj tlačiti
še ribe, Ana pa je pri sosedih prosila, ali lahko odstopijo prostor v
svojih skrinjah. Preklinjali smo, se jezili na Andreja in njegovo
megalomanstvo, tolkli po skrinjah in bili na robu joka, a nazadnje smo
le uspešno zaprli še zadnji pokrov, Andrej pa je Ingrid obljubil, da
naslednje leto ne bo več kupil prašiča, ker imata dovolj živeža že samo
z ribami. A je nato kupil dva in tudi vsa nadaljnja leta je potem vedno
redil dva prašiča, najbrž je videl, da ima Ingrid dovolj hladilnih
skrinj. Nikdar nisem razumel, zakaj sta se mati in oče poročila, a
sklepal sem, da je bila to zanju zadnja priložnost, menda pa so ju k
temu nagovarjali tudi oboji starši. Ob poroki sta imela skoraj
štirideset let, Ano sta imela pri enaištiridesetih, še štiri leta
kasneje pa mene. Prigovarjanje staršev najbrž ni bilo nepomembno, kajti
večkrat sem začuden opazil, kako veliko očetu pomeni mnenje njegovih
staršev, čeprav je tudi njiju pošiljal v razne neugledne kraje. Najbrž
so materini starši v očetu videli dobrega delavca in tudi njegove
gozdove, očetovi starši pa so cenili mojo mater zaradi priporočil
očetove sestre, ki je živela v našem mestu in je mater poznala iz
cerkve, kamor sta obe pogosto zahajali. Zanimivo pa je, da sta obe
družini po poroki povsem spremenili mnenje in so grdi pogledi spremljali
tako nevesto kot zeta. Matere po ločitvi nikdar nisem videl z drugim
moškim. Nekoč sem jo sicer opazil v tesni bližini profesorja fizike,
takrat sem bil v tretjem letniku gimnazije in me je profesor Ivan
Žnidaršič še učil. Videl sem ju v naši klonici, in plašno sta se
odmaknila drug od drugega, ko sem vstopil. Mati je prijela grablje in
platneni žakelj, kot bi imela nujno delo, profesor pa je samo strmel v
tla. A takrat nisem ničesar posumil, zdelo se mi je neverjetno, da bi
tadva imela razmerje. Tudi danes ne vem, ali sta se kdaj zares zbližala,
morda sem takrat to celo po naključju sam preprečil in zaradi zadržane
narave enega in slabe vesti zaradi ločitve drugega po tistem ni več
prišlo do podobne priložnosti. Profesorja dolgo let ni bilo v Sloveniji,
delal je na inštitutu v tujini, ukvarjal se je s fiziko delcev, s
kvantno mehaniko in pospeševalniki. Z materjo sta se poznala že od prej,
a tesno prijateljstvo sta razvila šele po njegovi vrnitvi v domovino.
Šele danes vem, da sem bil naiven, ko v njegovih obiskih nisem videl nič
nenavadnega. Nič posebnega nisem zaznal v njegovem prizadevanju, da bi
materi olajšal delo, ko ji je na vrt nosil vedra vode in pod balkonom
cepil drva, čeprav je bila mati verjetno dvakrat močnejša kot on. In nič
nenavadnega nisem videl v materinih besedah, ko se je ob vračanju z
njegovega doma v sosednjem mestu jezila: »Greš, da bi ubogemu samotarju
pospravil stanovanje in zlikal cape, pa si tik pred tem pospravi sam, na
mizo postavi še prt in rože, čeprav je vsakomur jasno, da je še pol ure
pred tem živel v svinjaku.« Profesor fizike je bil edini, ki se je z
menoj pogovarjal o boksu. Vedno ko je prišel k nam, je najprej
poklepetal z Ano in z mano, šele potem se je posvetil materi. »Mike
Tyson? Kakšen se ti zdi Mike Tyson?« me je vprašal v časih, ko je bil
Mike Tyson svetovni prvak, ko je bil na vrhuncu slave in so se vsi
čudili njegovemu serijskemu premagovanju nasprotnikov. Ko je zmagoval,
še preden se je dvoboj pravzaprav začel, ko je na poti do naslova
najmlajšega svetovnega prvaka v težki kategoriji nasprotnike premagoval
malodane v štirinajstdnevnih presledkih, čeprav imajo boksarji običajno
samo tri, štiri dvoboje na leto. »A je že eden najboljših
težkokategornikov vseh časov?« je vprašal profesor. »Ne,« sem rekel. »Je
pa na poti.« »A je boljši, kot je bil Muhammad Ali?« se je nasmehnil.
»Kako lahko vprašate kaj takega?« sem vzkipel. In profesor se je
nasmejal in vprašal: »Pa je Muhammad Ali zmagoval tako serijsko v prvi
in drugi rundi?« »Ni, je pa premagal Georgea Foremana, ki je serijsko
zmagoval v prvi in drugi rundi. Tudi Tyson ne bi tako zmagoval, če bi
pred njim stal Larry Holmes v svojih najboljših časih. Ali pa vsaj Larry
Holmes, ki ne bi pred Tysona prišel naravnost iz naftalina. S svojo
levico bi Holmes držal Tysona meter stran od sebe, nikdar ne bi prišel
Tyson dovolj blizu, da bi lahko proti njemu spuščal svoje kratke, a
neverjetno hitre in močne udarce.« »Mike Tyson je žival,« je dejala Ana,
ki ni prenašala ne boksa ne Mika Tysona. »Ni,« sem dejal. »Tudi ti bi
bila, če bi odraščala v takih razmerah, kot je on. Mike Tyson je bil pri
trinajstih letih že osemintridesetkrat aretiran.« »Ne, ne bi bila,« je
dejala Ana. »Posiljevalec je in navaden pretepač.« »Seveda ne bi bila,«
je dejal profesor in dekletu svetlih dolgih las in pegic okrog nosu
namenil naklonjen pogled. Tako so se mnogokrat odvijali pogovori med
nami, a šele po ločitvi očeta in matere, prej profesor nikdar ni bil v
naši hiši. Takoj po očetovem odhodu so nas ponovno pričeli obiskovati
tudi drugi znanci. Sosedje in sorodniki so se spet pogosto prikazali v
naši hiši, zopet so bili prostori glasni in svetli, zavese ob lepih
sončnih dneh niso bile več zagrnjene. Mati je od ločitve naprej
gospodinjstvo in hišo z okolico vzdrževala sama. Večkrat sem slišal,
kako je sosedam pripovedovala, da Herman očesa za delo nima in mu mora
vsako delo pokazati. A v njenem tonu ni bila samo graja, včasih je to
povedala ljubeče in ne brez ponosa, verjetno je hotela namigniti, da se
bom preživljal z glavo, in ne z rokami. Oče je bil mizarski mojster in
se je spoznal na stroje in elektriko, to so mu vsi priznavali, mene pa
te stvari nikdar niso zanimale. Povsem neprizadeto sem gledal, kako
lesena ograda na vrtu gnije, kako se v obzidju med špranjami in
poklinami nemoteno razrašča plevel in kako trohnijo vrata v obzidju.
Šele ko je bilo res nujno, ko sta me mati in Ana očitajoče gledali več
dni zapovrstjo, sem pokosil travo, poril plevel ali pa s tečajev snel
vrata in jih v naglici prebarval. Vsa tista leta po ločitvi, skoraj vso
srednjo šolo, me je zanimala samo ena stvar. Na materino grozo in obup
je bil to boks. Zanimala me je samo v klonici viseča, doma narejena
boksarska vreča. Med poukom biologije, ob terarijih z legvani in
paličnjaki, med nedeljsko mašo pred oltarjem svetega Jurija, doma v
svoji sobi -- ves čas sem razmišljal o boksu. O udarcih in obrambi, o
levih krošejih in nizko nad prsi pobešeni bradi. O ničemer drugem nisem
znal in nisem hotel razmišljati. Na pamet sem poznal vse boksarske
svetovne prvake vseh kategorij, vse slovite boksarske trenerje
dvajsetega stoletja, naštel sem lahko dvajset boksarjev z vzdevkom
Sugar, in po imenu in dekliškem priimku sem poznal vse štiri žene
Muhammada Alija. Vedel sem, da ima George Foreman pet sinov in da je
vsem ime George Edward, razlikujejo se samo po rimski številki za
imenom, vedel sem, da ima George Foreman tudi pet hčera in da je eni ime
Freeda George, najmlajši pa Georgetta. Obupoval sem sam nad sabo, ker se
nisem zmogel osredotočiti na učenje, sedel sem za mizo in lahko več ur
strmel v eno in isto stran zvezka. Razmišljal sem o boksu. Včlanjen
nisem bil v nobeno društvo in zahajal nisem v nobeno telovadnico, nikdar
mi ni nihče pokazal pravilne tehnike boksanja, samo kot zmešan sem
dvigoval vedra, polna kamnov, skakal s kolebnico, udarjal v velik, s
peskom in žagovino napolnjen žakelj in tekal po gričih za mestom. Nikdar
nisem imel želje postati poklicni boksar, nikdar nisem tekmoval, najbrž
mi je bil všeč že sam občutek, da sem dobro pripravljen. Všeč mi je bila
tudi misel, da gre o meni beseda, da sem boksar, a sem se hkrati tudi
vedel, da se mnogi temu rogajo. S ceste je bilo klonico dobro videti in
včasih se je ta ali oni mimoidoči ustavil zunaj dvorišča ob velikih
lesenih vratih in strmel proti meni. Takrat sem vedno udarjal s
podvojeno zagnanostjo, nisem se mogel premagati. Nekateri so
odobravajoče prikimavali, drugim se je že od daleč bralo z obraza, kako
neumno se jim zdi to početje. Največkrat pa se je pri meni ustavila
Vera, soseda materinih let, ki se mojega očeta ni bala in je k nam
prihajala na obisk tudi ob njegovi navzočnosti. A je šla očetu na živce
bolj kot kdorkoli drug, kajti v zgodnjem otroštvu sta me skupaj z
materjo vsak dan pošiljali k maši in sta me sokrajankam predstavljali
kot bodočega bogoslovca, kar je očeta tako jezilo, da je Vero nekoč z
našega doma nagnal s kričanjem in metlo. A se ga tudi takrat ni
ustrašila in je nazaj kričala: »Nikar ne začni spet s to trmo, pusti
otroka, naj dela, kar ga veseli!« Ko se je Vera ustavljala pred klonico,
me je vedno mrmraje opazovala, nato pa je navadno rekla: »Sleci se, za
božjo voljo. Glej ga, ves je preznojen. Ves moker, pa ima še kar dolgo
majico.« In rekel sem ji samo: »Velter sem, ne smem se zrediti.«
Odkimala je z glavo in odšla, vedno znova začudena nad mojim početjem in
vztrajnostjo. Dejala je: »Nikogar ne posluša. Trmast kot oče.« Ob
zgražanju matere, Vere in vseh ostalih sem zahajal v klonico tudi v
najhujši zimi in mrazu, a tedaj sem povsem nasprotno vadil v kratkih
rokavih, kajti hotel sem utrjevati voljo in trdoživost. Vadil sem,
medtem ko je zunaj zavijala burja in je pod vrati v prostor nosila sneg.
Včasih je ob takih dneh k meni prišla Ana in najprej molče opazovala
sapo, ki se je dvigala od mojih ust proti lesenim tramom stropa,
stiskala se je v toplem puloverju in drgetala, nazadnje pa je dejala: »A
ne bi nehal, Herman? Ne bi šel noter na čaj?« »Ne,« sem dejal. »Herman,
zmešan si. Noter pridi.« »Ne, trenirati moram.« Zakaj ravno boks, je
vprašala, zakaj ravno boks, in to v takem vremenu. In sem začel
odgovarjati, nato pa sem se vedno znova zapletel in utihnil.

»Ne bi šel raje na kako zabavo?« me je spraševala, ko me to še kar
naprej ni mikalo, čeprav sem se bližal polnoletnosti. »Ne,« sem ji
odgovoril. »Nočem se napijati, nočem biti pijan kot opica in se valjati
po tleh kot moji sošolci.« »Herman, zmešan si. Nekoč ti bo žal za vse,
kar zamujaš.«

Poleg tega sem po ulicah tekal v oprijetih pajkicah, ki so danes del
tekaško-rekreativne kulture, takrat pa so bile v našem mestu tako
pogoste kot vesoljski skafandri. Ljudje, še posebej upokojenci, so vame
strmeli z odprtimi usti, kar naj bi dajalo vtis upravičenega
neodobravanja in ogorčenosti. Pri teku sem tudi nasploh redko doživel
naklonjen odziv. Bilo je popolnoma drugače kot danes, spomnim se samo
ene dobre izkušnje. Neke noči sem tekel po klancu v blokovskem naselju,
kjer so živeli oficirji Jugoslovanske ljudske armade in njihove družine,
ob pršenju dežja in ob slabi svetlobi uličnih luči sem sopihal in se
mučil pri tekaških ponovitvah v klanec. Na vso moč navzgor in lahkoten
iztek navzdol. Nenadoma se je za menoj pojavil mož, ravno ko sem si
oddihoval na vrhu vzpetine, izstopil je iz osvetljenega bara in nase
vlekel širok plašč. Odprl je dežnik in me potrepljal po ramenu: »Šta
radiš, mali?« »Tečem,« sem rekel. »Pa ne u ovom vrijemenu.« »Zakaj ne?«
»Pa ne u ovom vrijemenu, prehladit češ se, mali.« Prijel me je za
komolec in me skušal povleči pod svoj dežnik. »Ne,« sem se branil.
»Treniram.« Še enkrat me je hotel povleči in znova sem se mu iztrgal iz
rok. »Pa mali \...« je izgovoril in imel je iskreno začuden obraz, resno
se je bil namenil, da me bo obvaroval dežja. »Nehajte,« sem dejal in
stekel proč. »Ah, prehladit češ se, mali. Čuvaj se \...« je vzkliknil za
menoj. Prigodo imam vse od tedaj v spominu kot majhno ponazoritev razlik
med nami Slovenci in južnimi jugoslovanskimi narodi. Ponazoritev razlik
med njihovo odprtostjo in našo zadržanostjo. Med njihovo neposrednostjo,
odprtim postavljanjem vprašanj, včasih tudi glasnim posmehovanjem, in
našim molčečim bolščanjem. Molčečim bolščanjem ob pogledu na tekača v
skafandru. Tudi zato se mi je narava mojega očeta vedno zdela nenavadna.
Ko sem ga denimo kot majhen otrok spremljal v bar Partizan v domu JLA,
ki je bil v dvorcu na trgu, je vedno brez pomisleka treščil s pestjo po
šanku in zahteval škatlo cigaret. Ob vsem vrvežu in vonju uniform je
surovo in odločno zahteval postrežbo in za to ni potreboval v vinu
utopljenih možganov, povsem trezen je z ljudmi okrog sebe ravnal
samozavestno in vzvišeno. Sčasoma pa, v četrtem letniku srednje šole,
sem se boksarskim mislim skoraj prenehal vdajati. Ni se zgodilo čez noč,
bil je nekaj mesecev trajajoč proces. Vedno teže sem se pripravil k
naporni vadbi, začenjal sem se bati naporov, ki so bili za napredek
nujno potrebni. Kajti kljub temu, da nisem tekmoval, sem bil obseden z
napredkom in sem hotel neprestano podirati osebne rekorde v dvigovanju
uteži in teku. Resnost, s katero sem vedno opravljal trening, je sčasoma
prešla v zagrenjenost ob spoznanju, da je moj trud nesmiseln. Začenjal
sem izgubljati podobo samega sebe, po kateri sem se v svojih očeh
razlikoval od drugih. Nisem bil več Herman Vitežnik, boksar. Vitežnik,
dvigovalec veder in sodov. Nori Vitežnik, ki v klonici vzdiguje star
hladilnik preko škripca. Tudi čudaštvo je bilo v redu, samo da nisem bil
navaden Herman. In v svojih očeh sem takrat postal navadnež, čeprav sem
bil to seveda tudi že prej. A zdaj nisem imel ničesar več, s čimer bi se
tolažil ob boli, ki se je porodila, ko je bilo slišati o nekom, da je
prav neverjetno nadarjen za tuje jezike, ali ko je bilo slišati, da je
nekdo izjemen kipar. Občudovanje, a tudi skoraj telesno bolečino sem
občutil, ko je bilo govora o kakršnikoli nadarjenosti drugih. Spomnim se
mnogo takih pogovorov v gimnaziji, sedeli smo na okroglih klopeh sredi
gimnazijskega hodnika in klepetali o izjemnih ljudeh, pripovedujoči pa
je najbrž čutil, da je zaradi svojega pripovedovanja o nadpovprečnem
posamezniku tudi sam del te izjemnosti. Postajal sem zaničljiv in
nejevoljen, zmrdoval sem se nad košarkaško igro dijaka, ki je bil
nedvomno mnogo boljši igralec od mene, posmehoval sem se sošolcem, ki so
trenirali nogomet, režal sem se sošolkam, ki so v prostem času slikale.
Nenadoma se mi je zdel vsak trud nesmiseln. Vsak trud kogarkoli za
karkoli.

Vedno redkeje sem se iz sobe po strmih stopnicah spuščal navzdol v
klonico, vedno redkeje sem v roke prijemal kolebnico in uteži. Nazadnje
sta veselje do boksa in željo, da bi se v njem odlikoval in bil po njem
razpoznaven, dokončno zatrla dva dogodka, ki sta bila sama zase smešna
in nepomembna.

Šolski hodniki so mnogokrat priča otroški hudobiji, to mi je bilo jasno
že zgodaj, dobro se spomnim, kako smo se v nižjih razredih osnovne šole
spravljali nad prizadeto deklico, ki je prihajala na našo šolo in je po
hodnikih iskala svojo mamo, ravnateljico naše šole. Nerodno in majaje,
kot bi bila omotična, je hodila čez travnik od bližnje šole za otroke s
posebnimi potrebami, nato je tavala po hodnikih naše šole, se ozirala k
vsem in vsakomur ter se prijazno smejala. Na tej njeni vsakodnevni poti
smo jo ustavljali, jo potiskali pod stopnišča, tako da nas učitelji niso
mogli videti, in jo tam spraševali ena in ista neumna vprašanja. »Koliko
je tri krat tri, genialka?« »Devetindvajset.« In za silnim krohotom, ki
je sledil odgovoru, smo nadaljevali: »Veš, kje je Ljubljana, Einstein?«
In zopet smo se krohotali ter nismo prenehali niti tedaj, ko so njeni
ustrežljivi odgovori in nasmeški prešli v jok. Bili smo neumni in
hudobije se še nismo naučili prikrivati in potlačiti, a nekateri se
tega, jebemti, ne naučijo vse življenje. »Hej, Jolanda. Kaj se držiš
tako kilavo?« se je oglasil Klemen in se režal sošolki v obraz. Sedeli
smo sredi dolgega gimnazijskega hodnika, med torbami, jaknami in čevlji,
nekateri so klepetali in klevetali, drugi so prepisovali domače naloge,
tretji napol dremali. Klemen je bil ravno prepisal matematično nalogo,
zdaj se je olajšano oziral po sošolcih in se režal. Jolanda mu ni
odgovorila. »Kaj se držiš tako kilavo, Jolanda?« Da je žalostna, da je
ranjena v dno duše in da je poprej fanta, ki ji je bil všeč, slišala,
kako je dejal, da ima joške kot krava in so tako rekoč za pomolsti, ni
povedala. Da jo je fant zapustil, so v šali Klemnu rekli drugi. »Ni
čudno, ko pa imaš take brke,« se je zakrohotal Klemen in se ozrl po
občinstvu, a tokrat se dijaki niso zasmejali, obmolknili so in
spremljali Jolando, ki je izginila v straniščne prostore. In vsem, vsem
razen Klemna, je bilo jasno, da Jolanda joče, da čepi na školjki v
straniščni kabini in neutolažljivo hlipa. »Hej, Žgavc!« se je znova
oglasil Klemen. »Ne verjamem, da imajo tvoji stari toliko denarja, kot
praviš!« In Žgavc, ki je bil vedno opravljen v raztrgane cunje in
pošvedrane čevlje in nam je bil malo pred tem zaupal, da so njegovi
starši v resnici premožni, da hranijo nemške marke na banki, je zardel
in sklonil glavo, zatem pa je zamahnil z roko in se v zadregi posmejal.
»Ne verjamem! Slišiš, Žgavc? A ni tvoja stara čistilka?« Od Žgavca ni
bilo odziva. Smejal se je in odkimaval z glavo. In zato se je Klemen
obrnil k meni: »Še vedno boksaš, Vitežnik?« In na moje prikimavanje je
odgovoril: »Res? Saj ne morem verjeti.« A bil sem vajen njegovih bodic,
vedno je imel glavno besedo in nikdar ni izpustil priložnosti za
norčevanje iz sodrugov. Bil"		Beletrina	2013.0	ne	da	73145.0	1326.0	
Leposlovje	CAS Stefan Klein vlozek final_x.txt	CAS Stefan Klein vlozek final_x	Čas - Snov, iz katere je življenje	Stefan Klein	čas, znanstveno delo	"So trenutki, v katerih se nam dozdeva, da zakoni časa zanje ne veljajo
več. Kdo se ne spominja trenutkov, v katerih nas preveva magično
občutje: ko stopimo na vrh gore ali prisluhnemo valovanju morja, ko smo
v ustvarjalni mrzlici ali uživamo v ljubezni. Tedaj izpuhtijo načrti in
skrbi, spomini izgubijo svoj pomen. Čas se ustavi; trenutek vsebuje vse,
kar je bilo in kar še bo. Marsikomu se lahko dozdeva, da izgublja
občutek telesne omejenosti in se staplja v nekaj večjega, veličastnega.

Včasih zadostuje že prijeten večer, ki ga preživimo s starimi
prijatelji, včasih nas posrka vase zanimivo delo, pa nam ure že
minevajo, kakor da bi bile le minute. Zamudili smo zadnjo podzemeljsko
železnico, pozabili na kosilo, pa tega nihče ne opazi -- saj smo ujeti v
čarobnem trenutku tukaj in zdaj.

Toda na lepem nas naša zavest neizogibno spomni na čas in prebudimo se v
resničnost, kakor da bi se prebudili iz omamnega spanca.

Ozremo se na uro. Redkokdaj se bolj boleče zavedamo, kako so nas ure, te
naprave za merjenje časa, uročile. Pesnik W. G. Debald je njihovo moč
nekoč opisal kot ≫premikanje kazalca, podobnega krvnikovemu meču, s
katerim odseka šestdesetinko ure od prihodnosti≪. Pesnik je imel v
mislih velikansko uro, ki kraljuje natanko v osi vseh vidnih kotov v
dvorani železniške postaje v Antwerpnu -- na mestu, kamor so stari
mojstri gradbeniki v cerkvah običajno nameščali božje oko. Vsi mimoidoči
si ne morejo kaj, da ne bi z vseh strani imeli pred očmi teh kazalcev.
Tudi obratno je tako: kdor se ozre po dvorani z odra na številčnici,
lahko prepozna slehernega človeka pod seboj v dvorani in tudi opazuje
vsako njegovo kretnjo.

Dandanes se prav nihče ne more skriti pred urami. Prisotne so povsod in
po njih uravnavamo vse življenje. Tekamo za termini in otožno
razmišljamo, kaj še bi lahko postorili in počeli, če bi le imeli kdaj.
Počutimo se, kakor da nas je zajel vrtinec, zdaj se pa bojimo, da nas bo
odnesel s seboj v globino.

Naglica seveda ni nikoli poplačana: zanimivo je, da nam prav najbolj
divji dnevi zapustijo najmanj spominov -- kakor da bi tisti čas
izpuhtel, ne da bi zapustil kakršnokoli sled, in se za vedno izgubil.

Na vladavino ure smo se že tako navadili, da se nam zdi samoumevna. Še
več: v napravi vidimo celo poosebljenje nekakšne višje sile. Ne le
potniki, ki v hali železniške postaje v Antwerpnu nemo sledijo kazalcema
visoko nad svojimi glavami: tudi vsi drugi smo bolj ali manj vdani
prepričanju, da utripa naše življenje v taktu nekakšne skrivnostne
kozmične ure. In ta takt lahko razberemo s sekundnega kazalca svoje
zapestne ure. Če bi nas kakšno doživetje po naključju odvrnilo od misli
na neizprosni ritem, bi se kasneje gotovo po tihem spraševali, ali je
bil vse skupaj le sen, in podvomili bi v njegovo resničnost.

≫Čas je snov, iz katere je stkano življenje,≪ je napisal ameriški
izumitelj in državnik Benjamin Franklin. Toda, ali je čas našega
življenja res istoveten temu, kar nam kažejo ure? Včasih se nam dozdeva,
da kakšna ura mine, kakor da bi pihnil, druga pa se vleče in vleče in je
ni konca. Veliki kazalec pa se neprizadeto vrti naprej. Za hip
pomislimo, ali ne gre pri tem za nek drug čas: tisti, ki ga nosimo s
seboj? Notranji čas je pokoren le svojim lastnim, skrivnostnim zakonom.
Kako bi si lahko razložili dejstvo, da nam minevajo neprijetne situacije
tako počasi, srečni trenutki pa -- nasprotno -- vse prehitro? Zakaj nas
prav v najlepših trenutkih zanese daleč proč od minljivosti? Zakaj se
nam zdi, da nam čas v starosti mineva vse hitreje? Od vsega, kar vemo o
času doslej, nam je najbližja izkušnja ta, da nam ga vedno primanjkuje.
To je prav čudno, saj ga imamo, če ga merimo v urah in letih, neprimerno
več, kakor so ga imeli naši predniki kdajkoli prej. Prav tako se tudi
nobena generacija pred nami ni mogla pohvaliti s toliko prostega časa in
tako dolgo življenjsko dobo. Kljub temu navaja več kot tretjina Nemcev
(zahodnih Evropejcev?), da trpijo za pomanjkanjem časa. In z vsako
raziskavo javnega mnenja se delež tovrstnih trditev samo še povečuje.

Podatki so zastrašujoči, če jih vzporejamo z novejšimi izsledki na
področju nevrobiologije: občutek, da smo nenehno pod pritiskom, pomeni
stres. Kronični stres ima lahko trajne posledice na možgane, škoduje
zdravju in znižuje pričakovano življenjsko dobo.

Še posebej zahrbtna je nenehna naglica. Če nenehno hitimo, se dejstvo,
da smo pod časovnim pritiskom, šele pošteno razbohoti. Kmalu pride do
začaranega kroga: Ko se ustvari občutek, da svojim nalogam nismo
pravočasno kos, smo v stresu, izgubimo pregled nad celoto in ustvarjamo
vedno nove okoliščine, s katerimi hranimo časovni pritisk.

Pomanjkanje časa nam jemlje pogled v prihodnost; tako nenehno tekamo za
dogodki, namesto da bi jih dejavno soustvarjali.

Seveda pa težave ni mogoče razrešiti s prefinjenimi koledarji in
sprotnimi dnevnimi beležkami, na ta način namreč zajamemo le zunanji
okvir časa, tega, ki nam ga kažejo ure. Pravi občutek divjega tempa pa v
resnici nastaja globoko v zavesti, in tam je mesto, kjer deluje notranji
čas. Če torej želimo izboljšati svoj odnos do časa, moramo razumeti
zakonitosti svojega notranjega časa.

Še posebej očitne so razlike med notranjim in zunanjim časom, kadar se
zamislimo nad lastnim dnevnim ritmom: zgolj iz pomikanja kazalcev ali
številk na zapestni uri ni mogoče sklepati, kako smo prebili dan.
Nekateri ljudje se morajo zjutraj pošteno potruditi, da se sploh
spravijo iz postelje in se nekako utirijo za dnevna opravila, medtem ko
drugi ob tem času že pokajo od energije. Denimo, da gre pri vseh za isto
uro, enako količino sončne svetlobe, celo za podoben odmerek jutranje
kave. Razlike so torej v nas samih.

Pa še to: nekateri soljudje izžarevajo sam mir in so vedno dobre volje,
ko obvladujejo termin za terminom, medtem ko drugi vzdihujejo že nad eno
ali dvema obveznostima na dan. Še bolj značilen je tako imenovani
≫upokojenski≪ sindrom: še zlasti starejši in nedejavni ljudje se
pritožujejo nad pomanjkanjem časa. Ker le--tega dejansko nimajo manj, si
lahko pojav razlagamo le z notranjim občutenjem časa.

Vsekakor je zunanji čas le majhen delček tega, kar bi lahko imenovali
svoj življenjski čas. Sekundni kazalec je stvar sedanjosti. Ne zajema ne
preteklosti ne prihodnosti.

Ljudje pa živijo tudi v spominih -- torej v času, ki se steka in
shranjuje v spominu. Po kakšnih zakonitostih se že preživeli čas
spreminja v spomine? Kako se je mogoče v mislih podati na potovanje
nazaj v preteklost? In ali je res, da človek, ko je v neposredni
življenjski nevarnosti, podoživi vse življenje v enem samem trenutku?
Knjiga obravnava izgubljeno dimenzijo časa. Njena tema so pojavi, ki jih
ne moremo kar tako izmeriti v minutah ali urah. Osrednja pozornost je
namenjena vprašanju, kako sploh doživljamo čas -- in kako se lahko
naučimo z njim bolje ravnati.

Občutek za čas je izjemno izpiljena dejavnost duha, v kateri sodelujejo
skoraj vse možganske funkcije. Tako delujejo tako telesno občutje in
zaznavanje s čutili, kakor tudi spomin in sposobnost načrtovanja
dejavnosti vnaprej. Če pride le v enem od teh mehanizmov do motnje, se
občutek za čas izmaliči ali pa povsem izgine. Da bi prišli do izvora
občutka za čas, se moramo podati na vznemirljivo potovanje skozi zavest:
ob tem ne uzremo kakor v ogledalu le svoje narave, temveč tudi kulturo,
v kateri živimo. Kajti marsikateri vzgibi, s katerimi zaznavamo
pretakanje minut in ur, so prirojeni, mnogim drugim pa smo se priučili.

Če si želimo ustvariti sliko o času, vidimo Evropejci za seboj
preteklost; pred seboj pa tisto, kar imenujemo prihodnost. Nek
indijanski narod v Andih razmišlja ravno nasprotno. Če vprašate Ajmare
po preteklosti, kažejo naprej, v smer svojega pogleda. Pretekle dogodke
so na koncu koncev že enkrat videli. Ne vidijo pa tistega, kar prihaja,
zato menijo, da imajo prihodnost nekje za svojim hrbtom.

Takšno razlago je dobil ameriški kognitivist Rafael Nunes, ko je izčrpno
proučeval razmišljanje tamkajšnjih prebivalcev.

Ajmari se po svojih prepričanjih ravnajo tudi v vsakdanjem življenju:
ker prihodnosti ne poznajo, saj je ne morejo videti, z mislimi nanjo ne
zapravijo niti trenutka. Če jih kdo vpraša po naslednjem jutru,
skomignejo z rameni. Nepojmljivo mirno in ravnodušno bodo čakali na
zamujeni avtobus ali na prijatelja, ki ga ni od nikoder tudi po pol
dneva.

Ob tem zadenemo pri proučevanju časa ob izmenično učinkovanje vzgoje,
okolja in genov, kar vse oblikuje našo osebnost. Način, kako razmišljamo
o času, vpliva tudi na to, kako ga občutimo.

Narava določa, kako delujejo možgani, vendar pa nam je ta narava ob tem
namenila kaj malo možnosti, da bi razvili kar se da zanesljiv občutek za
čas. Torej je popolnoma prepuščeno nam samim, kako preživljamo ure -- od
nas samih je odvisno celo, ali živimo zložno v počasnem ritmu ali v
nenehni naglici.

Večini ljudi se zdi, da je čas nekaj, kar mineva izven njih samih. Kakor
da z njimi ne bi imel ničesar opraviti. Čas je pač prisoten (ali ga pa
ni), in ljudje se mu po najboljših močeh prilagajamo.

Pa si oglejmo čas še z druge plati: to, kar doživljamo kot čas, ni pojav
zunanjega sveta, temveč hkrati naše zavesti. To občutje nastane, ko se
uglasita okolje in možgani. Z novimi znanstvenimi metodami lahko danes
raziščemo, kako se zunanji svet povezuje z našim notranjim. Z
znanstvenimi spoznanji, še zlasti s področja proučevanja možganov, pa je
mogoče dojemanje in posledično navade v zvezi z upravljanjem časa tudi
spreminjati.

V tem pogledu se dotikam svojih predhodnih knjig o sreči in naključju;
zame je to naravno nadaljevanje razvijanja iste teme: V *Formuli za
srečo* sem poskusil razložiti, kako je občutek sreče mnogo manj odvisen
od zunanjih okoliščin, kot običajno domnevamo. Ker so človekovi možgani
izjemno prožni, kar so nevrobiologi spoznali šele pred ne tako davnim
časom, si je mogoče prav dobro predstavljati, da se spletišče sivih
celic v glavi nenehno spreminja. S pravilnimi vajami lahko torej svojo
sposobnost doživljanja sreče stopnjujemo.

Ali na kratko: sreče se lahko naučimo. Po mojem trdnem prepričanju bi
lahko prav isto trdili tudi za sproščen in zavesten odnos do svojega
življenjskega časa.

V eni svojih knjig, *Vse je naključje*, zagovarjam izhodišče, da se je
treba prepustiti nepredvidenim okoliščinam. Prav te so lahko naša
priložnost. Da pa jih kot takšne prepoznamo, se je potrebno naučiti
živeti z odprtimi očmi in biti sprejemljiv za vsakršne zaznave iz
svojega okolja. Tudi to je tema, ki ji bomo posvetili v tej knjigi
veliko pozornosti.

Ko se dogajajo naključja, se nam dozdeva, da začutimo smer časa.
Preteklost poznamo, prihodnost je še v temi. Zato se srečujemo s
presenečenji. Doživljanja časa in naključij naj ne bi ločili drugo od
drugega. Čisto upravičeno je filozof Johann Gottfried Herder nekoč
zapisal: ≫Zemlja je v rokah dveh največjih tiranov: naključja in časa.≪
Novi znanstveni pogledi pa kažejo enega teh domnevnih tiranov,
naključje, v povsem drugi luči: brez naključja naš razum sploh ne bi bil
to, kar je. Tudi s časom bi se veljalo spoprijateljiti. Prav zaradi
tega, ker je občutenje časa ena najvišje razvitih možganskih dejavnosti,
lahko nanjo precej sami vplivamo. Kajti vsega tega, kar nam daje čutiti
občutek, da ure minevajo, se na primer lahko še mnogo bolje naučimo, če
se poglobimo v to, na kakšen način prihaja do občutenja sreče.

Tako želim s tem delom približati trditev, kako zelo je občutenje časa
odvisno od nas samih. Knjiga je razčlenjena v tri dele, vsak od njih pa
odkriva čas v drugačni povezavi, od najožje, povezave s posameznikom, do
časa v kontekstu znanstvenega pogleda na nastanek vesolja.

V prvem delu obravnava knjiga nastanek notranjega časa.

Odkrivamo postopke, ki v možganih skrbijo za občutenje časa. Ne boste le
izvedeli, kako doživljamo čas, temveč tudi, kaj je mogoče storiti, da bi
vplivali na to doživljanje. Zato se marsikatera poglavja končujejo s
kratkim dodatkom, v katerem predlagam nekaj preprostih poskusov za
domačo rabo.

Kako se odzivamo na časovni utrip v okolju? To je predmet drugega dela.
V ozadju tega vprašanja je dejstvo, da živimo vedno hitreje. Zakaj je
temu tako in ali se obrestuje, če zaradi preštevilnih nalog opravljamo
več dejavnosti hkrati? Ali pomeni pomanjkanje časa nujno tudi stres? In
če je odgovor nikalen: kako je mogoče tudi v napetem urniku ohraniti
mirno kri? V tretjem delu se posvečamo kozmičnim razsežnostim časa. S
tem, ko doživljamo čas, čutimo čisto neposredno, kako je sleherni človek
vpet v razvoj celotnega kozmosa. V tem je morda največja uganka našega
doživljanja časa. V zadnjem poglavju si torej postavljamo vprašanje,
zakaj pravimo, da čas teče -- in ali je resnično vse podrejeno času.

≫Čas je element, v katerem obstajamo,≪ je napisal ameriški pesnik Joyce
Carol Oates pred dobrima dvema desetletjema.

≫Lahko nas bodisi odnese, ali pa se v njem utopimo.≪2 To spoznanje
dobiva vsak dan večjo ostrino. Nikoli poprej ni bila naša družba bolj
obsedena z idejo, da je treba sleherno uro izkoristiti do kraja. Tako je
življenjski ritem vedno hitrejši, sega v vse pore našega življenja in se
dotika skrajnih meja naše vzdržljivosti. Torej smo kakor talci
velikanskega poskusa, ki se mu pravi preizkušanje ravnanja s časom.

Toliko bolj nujno bi bilo treba ugotoviti, v kolikšni meri je čas, kakor
ga občutimo, povezan z našo osebnostjo. Ali smo v odnosu do časa mirni,
ali se počutimo nenehno preganjane, ali imamo pretekla leta, kadar se
oziramo nazaj, izpolnjena ali občutimo praznino, je le v manjši meri
tudi posledica okoliščin, v katerih živimo. Pravi film našega življenja
nastaja v glavi.

Mi sami smo režiserji tega filma. Zavedati se moramo, da je mogoče le
malo naših možganskih dejavnosti tako lahko spreminjati kakor tako
imenovani občutek za čas. Narava nas je opremila z zmožnostjo, da
občutimo minevanje minut in ur, kako to počnemo, pa je odvisno od nas
samih. Morda tako, da urimo zaznavanje in pozornost in s tem spreminjamo
občutenje časa. Vsekakor se na ta način upremo strahu, da nas bo
pogoltnil vrtinec časa. Torej se lahko odločimo, ali se bomo naučili
plavati -- ali pa se bomo kar tako prepustili toku časa.

Kaj se dogaja, ko se nič ne dogaja Če še nikoli niste doživeli, kako
preprosto je spraviti s tečajev nekaj tako običajnega, kakor je občutek
za čas, tega ne bi nikoli verjeli. Meni samemu se je to zgodilo v neki
jami, ki sem jo obiskal na povabilo romunskih znanstvenikov spomladi
1996.

Tako rekoč zakopan v zemljo in daleč od običajnega udobja, mi je na mah
postalo jasno, kako krhka je naša orientacija v času. Vsakdanje
preštevanje minut in ur bi lahko ponazorili z zaledenelim morjem: če je
plast ledu dovolj debela, se lahko po njej premikamo bolj ali manj brez
težav. Hkrati pa nas prav ta plast loči od morja, polnega drugih
možnosti v razumevanju časa, ki se kot vsak trenutek prisotno bogastvo
skrivajo nekje v morskih globinah. To spoznanje mi od tedaj ni dalo več
miru.

Presenetljivo hitro pozabimo na minevanje minut, takoj ko zapustimo še
zadnji soj dnevne svetlobe. Ko lahko naše uho zaznava samo še
potrkavanje vodnih kapljic, ki kdaj pa kdaj udarijo ob kakšno skalo,
naglica zunanjega sveta izgubi svoj pomen: V obdobju enega samega
človeškega življenja se ob počasnem kapljanju stalagmit poveča morda le
za nekaj milimetrov. Premikamo se v svojem kozmosu, katerega dimenzija
je starost zemlje. Tako kakor ne moremo natanko oceniti razdalje med
nami in ptico v zraku, ker na nebu ni nobene oprijemljive točke, po
kateri bi lahko razdaljo izmerili, tudi občutek za čas v jami, kjer se
prav nič ne dogaja, izgubi svoje merilo. Nenadoma se nam zazdi, da smo
pristali v večnosti.

Speleologi se običajno mnogo bolj ukvarjajo s samim spustom v jamo,
proučevanjem življenja v globini, odkrivanjem podzemnih labirintov in
skritih vodnih tokov, kakor da bi bili pozorni na čas. Tako sploh ne
opazijo, kako preteklost in prihodnost počasi izginevata. Kljub temu je
obisk podzemnega sveta po nekaj urah pri kraju. Ura opozarja na čas
odhoda, gorivo za karbidovke se nagiba h koncu.

Zelo redko se zgodi, da kdo v globini preživi noč. Kako bi pa bilo, če
bi vztrajali v podzemni jami dalj časa? Ali ne bi bila popolna izolacija
idealen laboratorij za preizkušanje našega dojemanja časa? S tem upanjem
in z veliko mero poguma se je takšnega poskusa lotil Michel Sifrre.
Komaj triindvajsetletni francoski geolog se je 16. julija 1962 spustil v
ledeniško jamo v južnih Alpah. Svojo zapestno uro je zavestno pustil na
površju, saj je želel ugotoviti, kaj se zgodi, če se nekaj tednov ne
zgodi prav nič. Svoje začasno domovanje si je uredil v globini 130
metrov, kamor je dal spraviti skoraj tono zalog in različnega materiala,
med drugim tudi šotor. Z baterijsko svetilko si je sicer lahko kdaj pa
kdaj posvetil, da bi se bolje znašel v prostoru in si kaj zabeležil.
Toda baterije se kmalu izpraznijo, zato je raziskovalec večino časa
preživel v popolni temi, sede na zložljivem stolu.

Edino živo bitje, s katerim je Siffre delil svoj tesni življenjski
prostor, je bil droben pajek. Mladi mož je sklenil z živalco neke vrste
prijateljstvo, saj si je domišljal, da se je mogoče s pajkom celo
sporazumevati. Ko pa se je domislil, da bi lahko prijatelju privoščil
hrano iz svojih konzerv, je ta poginil in tako je ostal popolnoma sam.

Šotor in obleke so bili kmalu prepojeni z vlago, termometer pa je kazal
nekaj nad ničlo. Tudi lestev, po kateri bi lahko splezal na svetlo, so
pomočniki odstranili; nikakor ni želel podleči skušnjavi, da bi poskus
prekinil. Edina povezava z zunanjim svetom je bil vojaški telefon, preko
katerega je sporočal spremljevalcem na površju, kdaj je vstajal in kdaj
legal v spalno vrečo. Obenem jim je posredoval tudi svojo oceno o času,
ki ga je preprosto presedel v popolni temi.

Siffre je sčasoma popolnoma izgubil orientacijo o času.

≫Ko pokličem svoje pomočnike, da bi jim povedal, koliko naj bi bila po
mojem mnenju ura, misleč, da je pretekla le ena ura od tedaj, ko sem
vstal iz svoje spalne vreče, pa do zajtrka, se zgodi, da je minilo že
pet ur,≪ je zapisal v svojem dnevniku Siffre. ≫Pa še nekaj si je mogoče
le težko razložiti: pomembno je, kakšno predstavo o času imam v
trenutku, ko kličem.≪ Popolnoma zmeden je ugotavljal, da je minevanje
časa vse, kar doživlja, pa še ti občutki ga varajo: ≫Zdi se mi, da sem
popolnoma negiben, pa vendar imam občutek, kakor da bi me zajel
neustavljivi tok časa, ki me nenehno odnaša s seboj.

Poskušam ga nekako dojeti, vendar vsak večer vedno znova ugotavljam, da
je moje početje brezuspešno.≪ Kaj sploh pomeni večer? V popolni temi sta
postali besedi dan in noč povsem brez pomena. Siffrovo bivanje je bilo
popolnoma brez ritma -- tako se mu je vsaj dozdevalo globoko v jami. Ko
je menil, da je porabil od trenutka, ko je vstal, pa do pričetka zajtrka
le deset minut, je minila v resnici več kot ura. Nekoč je po obroku, za
katerega je menil, da je kosilo, utrujen legel k počitku. Ko se je
prebudil iz domnevno kratkega dremeža, je v resnici minilo več kot osem
ur.

Dejstvo, da izgublja občutek za čas, je za mladega raziskovalca
uničujoče. S seboj ima gramofon na baterije in tako tu in tam posluša
Beethovnove simfonije. Ko odvrti eno LP ploščo, naj bi minilo 45 minut.
Pa tudi to mu na koncu ni v nobeno olajšanje. Takoj ko ponovno zavlada
tišina, se počuti tako izgubljenega kakor prej. Ves obupan pomisli celo,
da bi lahko za merjenje časa uporabil plinski kuhalnik. Zaveda se, da
vsebina kartuše zadošča za natanko 35 ur gorenja. V tem primeru bi se
seveda moral odpovedati celo čaju, da bi se nekoliko pogrel v vlagi in
mrazu.

Edino zadovoljstvo mu pomeni priprava na spanje -- pa še tukaj se mu
dogaja, da sčasoma ne razlikuje niti spanca od stanja budnosti: ≫S
široko odprtimi očmi sem buljil v temo in se spraševal, ali spim ali ne.
Pri tem sem upal, da še sanjam, toda že čez trenutek mi je postalo
jasno, da sem že zdavnaj popolnoma buden. Ves razočaran sem zagrabil za
stikalo baterije, se nagnil iz spalne vreče in zavrtel številčnico
telefona.≪ Toda vsa ta zmeda se je dogajala le v Siffrovi zavesti. V
resnici se je v njegovem telesu kaj kmalu vzpostavil nek nov, dokaj
enakomeren ritem. Sodelavci, ki so natančno beležili vse pogovore, so
opažali, kako skrbno ravna Siffrov organizem s časom: njegov dan je
trajal praviloma 24 ur in pol, od tega je bil praviloma buden okoli 16
ur.

Ko se je končno 14. septembra v jamo spustila pletena vrv in so ga
prijatelji navdušeno pozdravljali ter mu s šampanjcem čestitali k
uspešnemu poskusu, je Siffre protestiral. Datum v dnevniku je bil namreč
šele 20. avgust -- saj so se vendar dogovorili, da bo ostal v globini
veliko dlje. Ne more razumeti, da mu je ušlo kar 25 dni. Kje je torej
ostal izgubljeni čas? 14. septembra 1962 pomočniki v prazničnem
razpoloženju dvigajo popolnoma izčrpanega Michela Siffra iz jame. Temna
očala ščitijo oči pred svetlobo, za katero je bil raziskovalec
prikrajšan celih 61 dni.

Siffre je poskus še nekajkrat ponovil. Leta 1972 je v Teksasu v
sodelovanju z znanstveniki NASE prebil pod zemljo kar 205 dni. Tedaj sta
mu v dnevniku manjkala kar dva meseca dejansko preživetega časa v okviru
podzemeljskega poskusa.

Kmalu je dobil posnemovalce. Med njimi je bila Francozinja Veronique
Borel--Le Gue, ki je s 111 dnevi pod zemljo postavila ženski rekord. Žal
se je poskus končal s tragičnimi posledicami. Po tistem, ko je prišla na
svetlobo, jo je po trditvah njenega psihiatra izkušnja izolacije in
brezčasnosti pahnila v globoko depresijo; leto kasneje je naredila
samomor.

Manj udobni in tudi nič manj nevarni niso bili poskusi, ki so skoraj
hkrati s Siffrovim prvim poskusom potekali v nekem bunkerju pri Andechsu
pri Munchnu. Tam so znanstveniki, strokovnjaki za vedenjsko psihologijo
z bližnjega Inštituta Max Planck, pod zemljo uredili udobne bivalne
prostore, v katerih je v kar nekaj naslednjih letih več sto študentov
prebilo po več tednov v popolni izolaciji. Marsikdo med njimi je upal,
da se mu bo tako brez vsakih zunanjih motenj uspelo popolnoma
osredotočiti na študij izpitne snovi. Edini stik z zunanjim svetom je
potekal po drči, po kateri je prihajala v nerednih presledkih hrana,
včasih tudi pisma, obratno pa vzorci urina zaradi merjenja količine
hormonov. Podzemne postelje so bile opremljene s senzorji, ki so
samodejno beležili mirovanje (počitek) prostovoljcev.

Vsi ti poskusi so dali podobne rezultate kot pri podzemni pustolovščini
Michela Siffra: po kratkem času privajanja so preizkusne osebe, ne da bi
se tega prav zavedale, živele v skladu s svojim osebnim ritmom. Po tem
ritmu je bil dan nekoliko daljši od običajnega -- pri večini testirancev
je trajal okoli 24,5 ur, pri nekaterih celo 26 ur ali več. Zato so
prostovoljci k počitku legali redkeje kot običajno in tako se je zdelo,
da jim je ob koncu, ko so svoj prostovoljni zapor zapustili, praviloma
kar nekaj dni manjkalo.2 V naših glavah tiktaka skrita ura. Usmerja vse
procese v telesu in uravnava naš dnevni in nočni ritem. Prav tako
telesni čas uravnava krvni tlak, hormone in želodčne sokove ter vpliva
na našo telesno utrujenost in zopet budnost.

Primerjamo ga lahko z najboljšimi mehaničnimi urami, saj je naravni
merilec časa pravi čudež natančnosti. V desetletjih celotnega življenja
prehiteva ali zaostaja kvečjemu za nekaj minut3. Tako organizem
prepoznava zunanji čas skoraj na sekundo natančno.

S svojimi poskusi so Siffre in njegovi sodelavci odkrili človekovo
biološko uro. Le redkim znanstvenikom je uspelo takšno pomembno
odkritje, in že samo to dejstvo je dovolj velik izkupiček in plačilo za
vse tedne mučnega bivanja v osami.

Toda poskusi so pripeljali znanstvenike še do bolj vznemirljivega
spoznanja: Čeprav je telesni čas tisti, ki usmerja vse naše bistvo, pa
vendar to, kar občutimo, ni čas. Zavest si namreč oblikuje svoj lasten
čas -- notranji čas. Nekateri ga imenujejo utrip naše duše, saj prav s
tem notranjim časom v življenju izmerimo vse, kar zaznavamo, o čemer
razmišljamo ali kar čutimo.

Notranji čas je neodvisen od teka mehaničnih, prav tako pa tudi
bioloških ur. Siffrov telesni čas je deloval v odličnem ritmu; pa vendar
se je njegovo občutenje časa v primerjavi z merjenjem časa zunaj jame
precej zamaknilo. Tudi sami pogosto doživimo kaj podobnega. Namreč, da
je zavest včasih kar svojeglava, ko gre za čas. Če bi bilo drugače, ne
bi nikoli potrebovali proteze okoli zapestja, da bi izvedeli, koliko je
ura.

Kako dolga je ena ura? Zakaj ima telo torej tako popoln instrument za
merjenje časa, če pa ga ne znamo odčitati? Veliko procesov v organizmu
deluje izven dosega zavesti. Tako jetra skrajno učinkovito uravnavajo
našo presnovo, čeprav se tega po kakšni pojedini niti najmanj ne
zavedamo. Že ekonomičnost naše pozornosti zahteva, da večina procesov v
telesu poteka zunaj našega neposrednega nadzora. Verjetno bi bili ob
pamet, če bi morali nekje v telesu nenehno zaznavati neskončno količino
podatkov o sto tisočih biokemičnih reakcij. Tudi v ozadju telesnega časa
je, kakor bomo videli, biokemija.

Morda bi bilo to, kar zagotavlja telesu ritem, primerno tudi za to, da
bi preštevali minute. Ta predpostavka se sliši nekoliko nenavadno, saj
ob misli na čas takoj pomislimo na številčnico, na kateri so narisani
razdelki za minute, celo sekunde -- kakor na pravi uri. Toda za te
različne naloge imajo zapestne ure več kazalcev. Ura na stolpu je
neuporabna, če hočemo meriti zmagovalni čas teka na sto metrov;
štoparica pa zopet ne pozna razlike med dopoldnevom in večerom.

Podobno se dogaja z merjenjem telesnega časa in časa v naši zavesti,
torej notranjega časa: Potrebujemo namreč več meril, in jih tudi imamo,
za to, da se znajdemo v času. Ko zaznavamo trenutek, so pomembne
sekunde. Da bi se telo prilagodilo noči in dnevu, potrebuje uro, ki teče
vsaj 24 ur. ⁴ Prihajamo do spoznanja, da telesna ura in ura v naši
zavesti merita čas na popolnoma različen način. Telesna ura čas določa
samodejno. Po 16 urah budnosti postanemo utrujeni, pa če nam je to
pogodu ali ne. To merilo je določeno, ker nam je preprosto prirojeno.

Notranji čas pa je nasprotno odvisen od tega, s čim je zavest trenutno
zaposlena. Da bi lahko ta čas doumeli in doživeli, je potrebna kar
zapletena možganska dejavnost. Predvsem pa je merilo za notranji čas
privzgojeno. Kako dolgo traja torej ena ura? Vprašanje je le na videz
trivialno. Kajti resnično lahko nanj odgovorimo šele, ko določen časovni
razpon izmerimo z doživetji: ena ura, ki jo prebijemo, ko čakamo na
tramvaj, je cela večnost; ena ura v čakalnici pred ordinacijo zdravnika
še kolikor toliko sprejemljiva; ena ura čakanja na letališču pred
medcelinskim poletom je lahko celo hitra povezava. Za vsem tem se brez
dvoma skriva spomin na ure, ki smo jih prebili na postajališčih, v
ordinacijah ali na letališčih. Da bi si lahko ustvarili sliko o vsem
tem, potrebujemo spomin. Če tega ni, izgubimo tudi svoj občutek za čas.

Michel Siffre sicer ni izgubil spomina, temveč merila.

Zvoki v jami zvenijo drugače, celo vonjav ni bil navajen. To, kar je
lahko videl v soju baterijske svetilke, je bilo globoko pod zemljo bolj
podobno sencam. Tok dogodkov, ki nas sicer vsevprek preplavljajo, je bil
v njegovem primeru do skrajnosti poenostavljen in pičel. Dolge minute se
ni zgodilo popolnoma nič, potem je slišal udarec vodne kaplje ob kamen;
potem zopet tišina. V takšnem okolju je bilo računanje časa, ki smo ga
navajeni v vsakdanjem življenju in pri dnevni svetlobi, nično. To je
bila torej Siffrova izkušnja, ki ga je skoraj spravila iz tira.

Večno pomanjkanje časa Dnevni in nočni ritem sta človeku dana že ob
rojstvu, vendar se v vsakdanjiku ravnamo po minutah in urah. Uporabljamo
jih, da se lahko dogovarjamo o času, pa tudi za to, da presodimo, koliko
časa potrebujemo za kakšno opravilo. Toda minute in ure niso naravne
mere za notranji čas. Še posebej za časovne razpone, ki so v našem
življenju najpomembnejši, nam primanjkuje prirojenega čuta. Če bi nas
narava opremila tudi s tem, bi bilo življenje lažje: ne bi zamujali
vlakov, brez težav bi si razdelili čas med delom, na sestanke bi
prihajali tako točno, kakor nam morda točno opoldne zakruli v želodcu.

Zakaj nas je evolucija prikrajšala za uro z minutami in urami? Kakor o
vseh naravoslovnih vprašanjih se da tudi o tem vprašanju le ugibati.
Verjetno v preteklosti preprosto ni bilo razlogov, da bi telo
potrebovalo vgrajen kronometer, da bi lahko merilo natančne časovne
enote. Na dnevni in nočni ritem se mora bitje navaditi., na primer, ko
se podaja na iskanje hrane, kadar nevarne zveri, sovražniki, spijo.

Vprašanje življenja in smrti je namreč, če kakšna žival zapusti svoj
brlog v jutranjem mraku ali v opoldanski svetlobi. Če pa pobira prve
oreščke zjutraj točno ob štirih in sedemnajst minut ali četrt ure
kasneje, ni več tako pomembno.

Minute in sekunde ne igrajo v divjini nobene vloge. Tudi človeške
plemenske družbe lahko shajajo brez njih; v jezikih nekaterih narodov
sploh ni besed za tako kratke časovne enote.5 Določili so jih šele v
visoko razvitih družbah -- tako angleški naravoslovec Gerald Whitrow
govori o ≫izumu časa≪. Ta izum je bil potreben, da so se lahko ljudje v
vedno bolj prepletenih družabnih stikih med seboj sporazumevali.

Ne smemo pa pozabiti, da se je to zgodilo v nasprotju s človekovo pravo
naravo, in zato bijemo še danes pravo bitko s časom, zato izgubimo
nadzor nad minutami in urami že ob kakšnem vsakdanjem zapletu, da ne
govorimo o življenju v podzemni jami.

Običajno si predstavljamo čas kot enakomerno kašasto gmoto. Če bi jo
lahko zaužili, bi bila vsaka žlica enakega okusa kakor ves preostanek na
krožniku. Predstavljamo si, da je 60 sekund ena minuta, 60 minut ena
ura, 24 ur en dan. In vsaka enota ni nič drugega kakor delček neke večje
enote.

Pa vendar čas doživljamo povsem drugače. To, kako trenutek zaznamo, nima
nič skupnega s procesi, zaradi katerih se nam zdi ura čakanja pri
zdravniku neznosna, ali če okoli poldneva začutimo, da nam kruli v
želodcu. Če se podamo v neznani svet kakšne jame, so te razlike kmalu
očitne. V vsakdanjiku nam uidejo, ker nam pogled ob vsakem dvomu
pristane na uri, za ure pa vemo, da merijo vse vrste časa na enak način.
S tem se nehote in pogosto tudi nezavedno postavljamo v nasprotje svoji
naravi. Tudi zato se nam mora včasih zazdeti, da ima ura v svoji
enoznačnosti podobo pravega tirana, ki nas venomer ogroža.

Popolnoma od nas samih je odvisno, ali želimo doživljati čas v vsem
njegovem bogastvu. Ena ura je pogosto več, včasih pa veliko manj kakor
vsota minut. Dneva pa ne sestavlja le golih štiriindvajset ur.

Sove in slavčki Notranja ura nas usmerja ves dan Zjutraj vstajam vedno
nekoliko pred svojo ženo -- vsaj kakšno uro in pol prej sem na nogah. Če
bi jo rad zgodaj zjutraj opogumil za jutranji tek, bi se brez besed
skrila pod odejo.

Ko zapuščam hišo, da bi sedel za svojo pisalno mizo, je ona šele pri
prebiranju časopisa. Ko pa mi hoče zvečer poročati o dogodkih, ki so se
pripetili čez dan, se meni zapirajo oči. Vsi poskusi, da bi prilagodila
najina ritma, so spodleteli. Še velike količine kave -- zanjo zjutraj
ali zame zvečer, nama niso prav nič koristile. Tako torej živiva kot
sova in jutranji ptič srečno drug ob drugem.

Za mnoge rana ura še zdaleč ni zlata ura, kajti nihče ne more ravnati
proti svoji naravi. Notranja ura, na katero je naletel jamar Siffre, je
tisto, kar nas usmerja čez dan in nam daje nam lasten, torej
individualen ritem. Tako ne upošteva ne pregovorov niti ukazov iz
zavesti, še najmanj pa nasvetov tistih v naši okolici, ki mislijo
drugače. O tem, kako bo telesni program stekel in potekal, odločajo
geni.

Telesni čas, o katerem bo govora v tem poglavju, predstavlja nekakšen
okvir za vse naše ravnanje. Po njem uravnava organizem tako krvni
pritisk kot tudi prebavo, predvsem pa je od tega odvisno, kako je z našo
storilnostjo ob različnem dnevnem času. Tako se počutimo na primer ob
določenem času zelo dobro, spet kasneje smo utrujeni, imamo pa tudi bolj
ali manj izrazito poželenje po ljubezni. Notranja ura vpliva celo na to,
kako trdno stisnemo komu roko ali kako smo potrpežljivi; ali prenesemo
kakšno alkoholno pijačo ali pa imamo takoj mačka.

Tako je vsakemu koraku oziroma opravilu namenjen pravi trenutek. Kdor
živi proti svojemu osebnemu ritmu, potrebuje za nekatere stvari več
časa, kakor je potrebno. Predvsem se počuti medlega in potrtega --
pogosto pa za svoje počutje ne pozna pravega razloga. Telo in duša na
dolgi rok trpita, če ju kar naprej silimo v nekaj, kar je v nasprotju z
našo naravo.

Šele v zadnjih letih so pričeli zdravniki spoznavati, kako lahko napačna
dnevna rutina še dodatno negativno vpliva na telesne ali duševne težave
ali jih celo izzove.

Notranja ura vpliva celo na to, kdaj se naše življenje prične in kdaj
konča. Dojenčki se spontano najpogosteje rojevajo okoli četrte ure
zjutraj. Smrt ima svojo najmogočnejšo uro okoli pete ure zjutraj.

Ali cvetlice poznajo čas Če telesni čas še tako vpliva na naše
življenje, se zanj pogosto sploh ne zmenimo. Morda je za to krivo
dejstvo, da ga ni mogoče zaznavati s čutili. Michel Siffre je globoko
pod zemljo na lastni koži še kako kruto doživel, kako težko je za
človeka razbrati notranji čas. Izjema so morda trenutki, ko se počutimo
bodisi na vrhuncu in polni poleta, ali pa kadar nam telo sporoča, da smo
popolnoma izčrpani. Drugačnih povratnih informacij, ki nam jih pošilja
telo, običajno sploh ne razumemo.

V naši kulturi že stoletja merimo čas samo v številkah, ki jih kaže
mehanična številčnica; morda je prav to razlog, da smo nekako zanemarili
svojo naravno danost, kaj šele, da bi notranji čas celo upoštevali. Na
vsak način se je dolgo zdela marsikateremu trezno mislečemu človeku
zamisel, trditev, da naj bi naravni kronometer usklajeval vse postopke v
organizmu, vse preveč fantastična, da bi lahko bila resnična.

Pa vendar so prišli naravoslovci že pred tremi stoletji na sled prvim
opozorilom, da imajo živa bitja nekakšne notranje ure, ki so odgovorne
za skladno delovanje organizma v dnevnem ciklu. V začetku 18. stoletja
je francoski astronom Jean Jacques de Mairan občudoval svoje mimoze:
rastline na okenski polici so se vedno ob istem času obračale proti
soncu. Učinek svetlobe? Mairan je postavil mimoze v temno sobo. Toda,
glej presenečenje: čeprav sončne svetlobe ni bilo, so se listi zjutraj
razvili in zvečer zopet zaprli. Kot natančen raziskovalec je svoje
poskuse vedno znova in znova ponavljal in prihajal do istih zaključkov.
Šele leta 1729 je prišlo do razprave o poskusih s cvetlicami na Pariški
akademiji znanosti. V objavi poročila je zapisal: ≫Dejavnost rastline si
je mogoče razlagati z obstojem prav takšnega posebnega čuta, kakršen
pomaga na posteljo priklenjenim bolnikom razlikovati dan od noči.≪ Vemo,
da so bile v tedanjem času bolnišnice pretežno temačne stavbe.

Mairanovo odkritje je spodbudilo še številne druge raziskovalce. Kmalu
zatem je ustvaril ali bolje rečeno posadil naravoslovec Carl von Linne,
da bi ugotovil podobno vedenje tudi pri drugih rastlinah, v svojem vrtu
pravo cvetlično uro.

Dvanajst različnih cvetov je z odpiranjem in zapiranjem cvetov kazalo
čas, in to na pol ure natančno.

Seveda si tako Mairan kakor tudi Linne pojava nista znala razložiti, še
manj pa, na kakšnem načelu naj bi vse skupaj slonelo. Niti slutila
nista, da sta prišla z odkritjem biološke ure na sled enemu najstarejših
izumov narave. Pojav najdemo že pri najpreprostejšem bitju, kakršna je
lepoočka (evglena).

Ta malčica živi na zemlji že več kot milijardo let -- njen obstoj sega
torej precej dlje v preteklost kakor obstoj prvih cvetnic.

Če opazimo kje na ribniku debelo zelenkasto brozgo, pomeni, da se je
enoceličar tamkaj še posebej množično udomačil in razmnožil. V rodovniku
vseh živih bitij je evglena nekje čisto na začetku dolgega seznama
prednikov živalskega sveta, čeprav ima še veliko lastnosti rastlin; tako
lahko na primer s svojim zelenim barvilom izvaja fotosintezo.

Tam, kjer se v toplih krajih reke v počasnem toku izlivajo v morje,
lahko opazujemo svojstveno igro: ko je voda nizka, obarvajo plasti
evglene, ki se dvigajo k svetlobi, vodni tok živo zeleno. Kakor hitro
pride plima, vse izgine. Evglena je vkopana v mulju, da je vodni tok ne
odnese. Ko se morje zopet umakne, enoceličar ponovno pride na površje --
in barvni spektakel se prične znova. Ali primitivno bitje čuti
približevanje plime in oseke? Gotovo ne, saj prihaja do gibanja tudi
brez vpliva plime in oseke. Če damo enoceličarje z nekaj mulja iz rečne
struge v kozarec in ga prinesemo v laboratorij, se podobno zaporedje
gibanja navzgor ali navzdol ponavlja vsakih šest ur. In čeprav ima
lepoočka zelo preprost čutni organ za svetlobo, po katerem je verjetno
tudi dobila eno od svojih imen, očitno tudi svetloba ni povod za
ritmično zaporedje njenih popotovanj. Tako, kakor smo videli že pri
mimozi, velja tudi za evgleno: do gibanja prihaja tudi v popolni temi.
Torej ustvarja celo enoceličar nekakšen ritem, po katerem se ta preprost
organizem ravna.2 Ali pa se skriva v neznatni celici celo biološka ura.

Človeško telo sestavlja do sto bilijonov celic, in vsaka od njih je po
velikosti podobna evgleni. Če se sliši še tako neverjetno: vsaka celica
potemtakem vsebuje svojo lastno notranjo uro.

Takšen kronometer deluje po načelu peščene ure.

Določeni geni skrbijo za to, da celica proizvaja beljakovine.

Ko količina proteinov doseže določeno mejo, se geni ustavijo.

Urni kozarec je poln, mehanizem se ustavi. Zdaj peščeno uro obrnemo in
tako na nek način izpraznimo celico. Po določenem času se igra ponovi.
Celoten potek cikla traja natančno 24 ur in nekaj minut.

Za spoznanje o delovanju biološke ure v vsaki celici se ima molekularna
biologija zahvaliti svoji najljubši poskusni živali: vinski mušici3.
Vinsko mušico ali Drosofilo je lahko vzgojiti in z njo genetsko
manipulirati. Pri iskanju življenjskega ritma so v prejšnjem desetletju
znanstveniki mušicam dodali gen kresničke, da bi se svetila. Gen za
svetlobno snov, dali so mu zanimivo ime luciferin, so znanstveniki v
rastlinojedih muhah povezovali z drugimi geni, odgovornimi za usmerjanje
biološke ure.

Ker so povezali t. im. urne gene s svetlobnimi geni kresničke, so se
pričele muhe svetlikati povsod tam, kjer je utripala kakšna ura. Tako je
bilo opaziti svetlikanje na najbolj nenavadnih mestih: ne le na
glavicah, temveč tudi na tipalkah, nožicah, celo v črevesu. Kmalu so
biologi odkrili podobne naprave tudi v vseh mogočih celicah sesalcev --
v očeh, jetrih, celo v celicah, ki tvorijo kosti.⁴ Razlaga je lahko samo
ena: vsaka celica vsebuje mehanizem za merjenje časa. Ker imajo celice
muhe in človeka v osnovi enako zgradbo, velja to tudi za človeške
celice. Torej tako rekoč tudi človek nosi s seboj na bilijone ur.

Toda čemu? Morda so ti po vsem telesu raztreseni kronometri nekakšen
zdaj že odvečen relikt evolucije -- kakor je človekovo slepo črevo? V
preprostih mnogoceličarjih, ki še niso imeli živčnega sistema, je morala
navsezadnje vsaka celica sama poskrbeti za budno stanje in počitek.
Verjetno ima ta presežek prej ko slej svoj smisel: usmerjanje organizma
v časovnem obdobju enega dneva je tako pomembna naloga, da je narava
vsak živi organizem za vsak primer res mnogoštevilno opremila z ≫urami≪.
Dejansko ugotavljamo, da nekateri organi povsem samostojno določajo svoj
dnevni ritem.⁵ Jetra imajo na primer senzorje, ki omogočajo izmenjavo
informacij z drugimi organi.⁶ Ameriški kronobiolog Jay Dunlap primerja
človeško telo z ogromno trgovino z urami, v kateri pač nekatere ure
tiktakajo bolj, druge manj opazno.

Vendar ta zmešnjava ustvarja še drug problem: še tako točne ure lahko
pridejo kdaj iz ritma, če jih pravočasno ne navijemo. Pri višje razvitih
živalih prevzame to delo poseben center v medmožganih. Pri človeku je
centralna ura sestavljena iz nekaj živčnih vozličev v velikosti riževih
zrn, ki jih najdemo v vsaki polovici možganov dva prsta za nosno
korenino, in se imenujejo asmatični nukleus. Ta centralna ura nadzira
skoraj vse telo. Če je funkcija zaradi možganskega tumorja v okvari, se
pacientova dnevna rutina popolnoma poruši: je, spi in se zbuja ob
katerem koli času, k delu pa se spravi ponoči.⁷ Zdrav suprahiazmatični
nukleus dela z občudovanja vredno natančnostjo. Tako dolgo, dokler
ljudje niso izpostavljeni dnevni svetlobi, daje spodbujevalec,
programiran na obdobje nekaj več kot 24 ur, ponavljajoče se električne
signale. Kako dolgo natančno traja biološki dan, je očitno prirojeno;
pri nekaterih ljudeh obsega trajanje nihanja 24 ur in 5 minut, pri
drugih 30 minut dlje. In pri tem ostaja: v celotnem življenju znaša
odklon največ nekaj minut.⁸ Notranja ura deluje še, ko nastopi klinična
smrt. Če suprahizmatični nukleus ločimo od možganov in ga ohranjamo v
hranilni raztopini, bo še nekaj dni oddajal dnevne impulze.⁹ Sonce
uravnava notranjo uro Pri vsakem človeku notranja ura med dnevom in
nočjo nekoliko zaostaja. V naravi to ne predstavlja nobene težave, saj
je sonce pri vseh bitjih pomemben dejavnik za uravnavanje kronometrov.
Že evglena ima oko, da zaznava svetlobo, ne pa, da z njim vidi. Na ta
način namreč registrira lepoočka, kje je zgoraj, predvsem pa prepoznava
menjavo dneva in noči.

Pa tudi njena biološka ura ni povsem točna. Ko nastopi novo jutro, se
ura v celici ponovno naravna. To se zgodi takoj, ko transmiterji
sprožijo svetlobne signale, ti pa povzročijo celične reakcije in tako
upočasnijo ali pospešijo kemično peščeno uro.

Ni naključje, da je pri človeku centralna ura prav na mestu, kjer se
križata oba vidna živca. Tako dobi suprahiazmatični nukleus sporočilo,
takoj ko pade na veke prva jutranja svetloba. Medtem ko smo še v poznih
fazah spanja, so posebni senzorji v očesu še posebej občutljivi na
svetlobo.

Ta prva šibka svetloba pa še ne zadostuje, da se prebudite.

Jutranje svetlobe ne potrebujemo namreč le kot časovni signal, temveč da
uravnamo telesni čas z gibanjem sonca. Če bi bilo vse prepuščeno le
notranjemu času, bi notranja ura iz dneva v dan bolj zaostajala.

Ali se ne bi utegnilo zgoditi, da bi telesni čas zdrvel, ko se
približuje poletje in so dnevi vse daljši? Ne, kajti da zaradi
prehajanja letnih časov ne bi bili ob spanec, se ura zvečer še enkrat
nastavi. Zdaj ima svetloba obraten učinek: če je dalj časa svetlo in bi
tako lahko prišlo do neskladja z notranjim ritmom, biološka ura upočasni
tek. Zjutraj se prestavi nekoliko naprej, zvečer zopet nazaj -- tako se
oba učinka izravnata. Čas telesnega mirovanja ostaja tako enak -- okoli
osem ur -- tudi če se dolžina dneva spreminja.

Jutranji in večerni ljudje Še zlasti ob prostih dnevih se izkaže, ali
ste jutranji ali večerni tip. Ko namreč ob koncu tedna utišate budilko,
nekateri ne bi nič manj poskočno vstali iz postelje ob sorazmerno
zgodnjem času. Zopet drugi bi se še enkrat pokrili z odejo in z
olajšanjem ugotovili, da se jim izjemoma ni treba sredi noči prebuditi
iz sladkega spanja. Tako zadovoljno zadremajo in se veselijo zajtrka v
poznih dopoldanskih urah. Naravne razlike so velikanske: če bi ljudi
brez zunanje prisile prepustili notranjemu ritmu, bi se eni spravili v
posteljo takrat, ko bi se drugi že prebudili. Najboljši primer takšne
skrajnosti najdemo v anekdoti o irskem pesniku Oscarju Wildeu. Ko ga je
neki znanec zaprosil, ali ga lahko obišče ob devetih, je Wilde
odgovoril: ≫Vi ste pa res neverjetni! Tako dolgo pa res ne zdržim
pokonci. Ob petih sem že v postelji.≪ V katero skupino se uvrščate, je
odvisno od tega, kako hitro vam tiktaka notranja ura. Če potrebujete za
svojo dnevno pot 24 ur in pol ali več, jo je treba vsako jutro močno
premakniti nazaj."		Založba Obzorja	2007.0	ne	da	71412.0	1143.0	
Leposlovje	Kos-UMETNIKI IN MESCANI.txt	Kos-UMETNIKI IN MESCANI	Umetniki in meščani	Janko Kos	spomini, proza, avtobiografija	"1

Ko sem se rodil -- leta 1931 --, je naša družina že nekaj malega let
živela v lastni hiši ali, bolje, hišici sredi nastajajočega vilskega
naselja za ljubljanskim Bežigradom. Naša družina -- to smo bili oče
Tine, akademski kipar, kot se je uradno imenoval ta umetniški poklic,
mati Katja, do poroke učiteljica, nato pa žena in mati s skromno
pokojnino, starejša brata Marko in Branko, nazadnje še jaz sam. Skupaj z
nami je svoja zadnja leta preživljala materina teta Marija, toda nje se
komajda spominjam, bolj ob pomoči starih fotografij kot z živimi vtisi.
Umrla je, ko mi je bilo šest let.

Hišo, ki še zmeraj stoji in upam, da bo še dolgo stala, je za očeta
sezidal arhitekt Schell, ki je zgradil še več podobnih hiš za Bežigradom
in v Šiški. Da je bila lahko sezidana proti koncu dvajsetih let
prejšnjega stoletja, v času, ko je bilo s takšno zidavo težko, je najbrž
pripomogla s svojimi prihranki teta Marija, in ker teh ni bilo dovolj,
si je oče omislil posojilo. Bilo mu je nekaj več kot trideset let, po
nekaj letih težavnega, slabo plačanega kiparskega dela bi si težko
omislil selitev iz najemniškega stanovanja nekje na Kodeljevem v lasten
bežigrajski dom. Kljub temu je bil očetov načrt zanj zahteven, sam je
narisal očrt hiše, njeno izvedbo je prepustil arhitektu. Podoba hiše je
bila prijazno tradicionalna, z zelo strmo streho, primerno podalpskemu
okolju. Posebnost je bila ta, da je hiši pridružil razmeroma velik
atelje, pokrit s teraso, na vogalni strani okrašen z velikim
dvostranskim reliefom iz žgane gline. Izdelal ga je v slogu plastično
poenostavljene nove stvarnosti z rahlimi sledovi simbolistične secesije,
ki jo je spoznaval med študijem na Dunaju tik pred prvo svetovno vojno.
Simboličen pomen je v prvem delu reliefa namenil upodobitvi moža in
žene, ki mu podaja jabolko, kar spominja na zgodbo o Adamu in Evi, v
drugem delu pa sta mož in žena z otrokom v naročju. Od nekdaj sem bil
prepričan, da sta to oče in mati z najstarejšim bratom Markom. Ne glede
na to sem vedel, da je relief vreden občudovanja, zato se nisem začudil,
ko sem ga pred nekaj leti našel v vodniku po Ljubljani in njenih
znamenitostih. Ob reliefu je bila ob hišnih vratih še velika skulptura
sejavca. Teh je oče tudi pozneje izdelal še nekaj in s tem nadaljeval v
kiparstvu tradicijo, ki jo je v slovenskem slikarstvu začel Grohar.
Posebnost »hišnega« sejavca je bila ta, da ga je oče postavil kot moški
akt -- nekoliko nenavadna kombinacija grških marmornih športnikov in
slovenske kmečke tradicije. Ta je bila v očetovem svetu seveda močnejša
in globlja, kot kaže vrsta kipov iz kmečkega in delavskega življenja v
plastičnem slogu nove stvarnosti, nastalih v času okoli leta 1930.

Oče je hotel dati naši hiši že na zunaj pečat umetništva -- da je dom
umetnika in prostor njegovega dela. Temu je ustrezala notranjščina
njegovega ateljeja, prostornega, z velikim oknom in primerno osvetljavo.
Ne verjamem, da je v tistem času kak drug kipar v Ljubljani imel podobno
veliko delavnico. Takrat sem jo lahko primerjal samo z ateljejem
Franceta Goršeta. Bil je malo mlajši od očeta, v tridesetih letih sta
bila dobra prijatelja. Ne spominjam se, da bi prihajal v našo hišo, me
je pa oče vzel s sabo v Goršetovo delavnico v starem, zdaj žal porušenem
Kolizeju. Moral si se spustiti po stopnicah z Gosposvetske ceste na
dvorišče, kjer so se v kletnih prostorih, odprtih vanj, vrstile
obrtniške in druge delavnice; ena med njimi je bila Goršetova. Odprla se
je v temačen, ne preveč ugleden prostor, natlačen z nekakšno opremo in
kiparskimi deli. Vsekakor se ni mogla primerjati z očetovo. Gorše je bil
seveda kipar drugačnega tipa, po duhu strogo katoliški, avtor ženskih
aktov, pa tudi cerkvenih in verskih kipov. Oče ga je zelo cenil, niti
malo ni bil zamerljiv ali zavidljiv zaradi uspehov drugih, razen pri
tistih, ki so si pomagali do javnih naročil z dobrimi zvezami in
vplivnimi krogi politike in gospodarstva. To se mu je zgodilo ob Lojzetu
Dolinarju, ko je sam dobil prvo nagrado za spomenik kralju Aleksandru na
Kongresnem trgu, postavitev pa so dodelili Dolinarju. Podobno je bilo po
vojni z Borisom Kalinom, ki je postal uradni kipar socialistične
oblasti.

Z Goršetom sta se verjetno videvala še med vojno, dokler ni leta 1945
emigriral, nazadnje v ZDA, in se na starost vrnil na avstrijsko Koroško.
Ko se je po letu 1960 začel vračati na obiske v Slovenijo, je večkrat
prišel k očetu, vendar ga nisem srečal. Ob nekem obisku, ko staršev ni
bilo doma in sem bil odsoten, je izročil pozdrave moji ženi, in tako ga
nisem več videl. V spominu ga imam takšnega, kot je bil tik pred vojno
-- mlad, temnolas in bradat. Ko mislim na njegovo druženje z očetom,
sklepam, da ju je v tistem času povezovalo to, da sta oba ustvarjala
plastike tudi za cerkvene potrebe, vendar iz različnih nagibov, Gorše
kot veren katoličan, oče kot bolj ali manj svobodomiseln, morda
neprepričan ateist, ki se sakralnemu kiparstvu posveča kot umetnik.
Gorše je umrl na Golniku leta 1986, moj oče sedem let pred njim.

Gorše ni bil edini od likovnikov, s katerimi je bil oče povezan pred
vojno, po njej pa je iz različnih razlogov začasno ali sploh izgubil z
njimi stik, največ zaradi spremenjenih političnih in ideoloških
okoliščin. Spominjam se Mihe Maleša, ki sem ga z očetom še kot otrok
obiskoval v hiši, naslonjeni ob breg za tivolsko graščino. Doma smo
imeli njegovo revijo *Umetnost*, ki sem jo vneto pregledoval, vendar ne
vem, kakšni so bili prijateljski stiki med njim in očetom. Po vojni jih
ni več bilo. Zanimivejša in po svoje dolgotrajnejša je bila zgodba s
Francetom Miheličem. Z njim sta se -- bil je precej mlajši od očeta --
spoznala najbrž že pred vojno v družbi ljubljanskih »umetnjakarjev«, in
sicer pred Miheličevim odhodom na Ptuj za gimnazijskega učitelja
risanja. Ko se je leta 1941 umaknil pred Nemci v Ljubljano, se je po
igri okoliščin znašel v očetovem ateljeju. Mladi slikar se je naselil v
takratnem Delavskem domu, kjer sva ga z očetom obiskovala. Prostorna
soba je bila polna slikarske opreme in oblek, tam je bila -- kolikor se
lahko spomnim -- slikarjeva prijateljica. Sicer pa smo Miheliča
pogosteje videvali pri nas doma, oče mu je prepustil del svojega
ateljeja, in medtem ko je sam kiparil, je slikar naslikal nekaj svojih
najboljših platen v realističnem slogu, v katerem je bil že pravi
mojster in ki je bil precej drugačen od sloga povojnih nadrealističnih
slik. Rezultat tega sodelovanja sta bila na Miheličevi strani dva
portreta, upodobil je očeta in brata Branka. Oba sta najbrž med
njegovimi redkimi portreti, gotovo pa med najboljšimi slovenskimi
primerki portretnega slikarstva. Od očeta si je Mihelič lahko ohranil
glavo, ki jo je oče vdelal v žgano glino, prav tako eno najboljših del
med številnimi portreti, ki jih je izdelal med vojno.

Sodelovanje z Miheličem je doživelo v letih 1941 do 1943 nadaljevanje in
posledice, ki niso bile najprijetnejše. Na tem mestu stopa v njuno
zgodbo očetov dolgoletni prijatelj Jaka Oražem, po poklicu najbrž
menedžer, pred vojno menda direktor nekega beograjskega hotela, tik pred
vojno pa stanujoč kot rentnik blizu našega doma za Bežigradom. Podjetni
gospod, ki je še dolga leta zahajal v našo hišo, vendar zaradi
utesnjenosti številne družine ne ravno v materino veselje, je ob začetku
vojne odprl v Pražakovi ulici majhen lokal, zasebno prodajno galerijo.
Ukvarjal se je torej s ponudbo in prodajo likovnih umetnin, verjetno
tudi Miheličevih in očetovih. Da bi javnost opozoril na svojo galerijsko
ponudbo, je leta 1941 priredil v tem skromnem prostoru -- kjer je včasih
zaposlil tudi mene kot nadomestnega varuha slikarstva -- razstavo
očetovih in Miheličevih del. Vabilu na odprtje razstave se je med
drugimi kot gost odzval visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio
Grazioli. Ne vem, kako je odprtje potekalo, oče o tem ni govoril in
Mihelič še manj. Iz poznejših govoric sem lahko razbral, da sta bila
takšno odprtje in razstava sama s stališča Osvobodilne fronte prestopek
zoper »kulturni molk«, zaradi Graziolija pa sploh politični delikt. Ta
zamera je gotovo zbujala hudo kri med kulturniki NOB in bi se kasneje
slabo končala, ko ne bi Mihelič po italijanski kapitulaciji odšel v
partizane, tam pa poleg Jakca in Pirnata postal eden izmed osrednjih
nosilcev propagandne partizanske grafike. To je rešilo suma kolaboracije
ne samo njega samega, ampak tudi našega očeta. Kljub temu je bilo po
vojni iz kroga Ferda Kozaka slišati nekaj dvomov o dogodku v letu 1941
ali o tem, kdo in zakaj je kršil »kulturni molk«.

Po vojni se oče in France Mihelič nista več videvala, razen morda ob
priložnostih, za katere v družini nismo vedeli. Mihelič je takoj po
zmagi NOB in komunistične partije postal profesor na likovni akademiji.
Morda si je tudi naš oče želel kaj podobnega, vendar so do podobnih mest
prišli nekateri mlajši kiparski vrstniki. Želja se mu ni izpolnila.
Nekaj priznanja v novi državi pa je vendarle prejel. Ko je Tito konec
maja prvič obiskal Ljubljano, so ob njem zbrali skupino slovenskih
umetnikov, zlasti partizanskih in partijsko organiziranih, vsekakor
zanesljivih ali vsaj sredinsko nemotečih. Najdemo jih na fotografiji, v
sredini s Titom, očeta je videti v skromnem ozadju na skrajni levi
precej daleč od Tita. Z mnogimi drugimi je oče leta 1950 prejel
Prešernovo nagrado. In ker so že v prvih povojnih letih potrebovali
kiparska dela za spomenike talcem in partizanskim borcem, je zanje dobil
več naročil, med drugim v rodnih Moravčah.

Bolj od tega je vsaj zame bilo zanimivo nadaljevanje Miheličevega
razmerja do očeta in mene osebno, to pa na način, ki ga kot otrok v
medvojnih letih še nisem mogel predvideti. Leta 1950 sem kot zelo mlad,
ognjevit in velikopotezen kritik neprizanesljivo ocenil dramatiko Mire
Mihelič, kritika je izšla v *Mladinski reviji*. Avtorico sem seveda
poznal kot Miro Puc po romanu *Obraz v zrcalu*, ki je izšel med vojno,
vedel sem, da je zdaj poročena z Miheličem. Kritika je zbudila precej
zgražanja med njenimi literarnimi prijatelji. Slišati je bilo, da je
Lili Novy -- z njo sva se čez nekaj let zelo dobro razumela, ko sem jo
spremljal po stari Ljubljani -- izgovorila usodne besede: »Tako se pa
vendarle ne dela!« Ne vem, kaj si je mislil o stvari soprog slikar. Mera
je bila polna, ko sem v teh letih zavračal dela Mateja Bora, Miška
Kranjca in Antona Vodnika. Mihelič je izdelal zelo dobro karikaturo
ptiča kosa, ki na vse grlo oznanja svetu svoj kritični napev. Objavljena
je bila v *Naših razgledih*, glasilu srednje generacije, ki smo jo mladi
imeli za kulturno zaostalo in politično privilegirano. Kljub temu je čez
nekaj let ta zgodba doživela pomirljiv, čeprav ne docela prepričljiv
konec. Ko sem po letu 1959 nekaj let deloval kot dramaturg ljubljanskega
lutkovnega gledališča, sem za ta oder predelal Maeterlinckovo *Sinjo
ptico*. Mihelič naj bi zanjo zasnoval sceno. Da bi se dogovorili o
podrobnostih, sva se z direktorjem Poldetom Dežmanom oglasila v vili
Miheličevih na Mirju. Po uspešnem delovnem pogovoru se je prikazala Mira
Mihelič, v noši in drži vsa damska, in nam prijazno, vendar molče
postregla s kavo, nato pa prav tako molče odšla. Mihelič je sceno kmalu
izdelal tako, da bi jo lahko uvrstili med njegova najboljša dela tistega
časa. Žal je nekaj let po premieri v gledališkem skladišču zgorela. Od
nje so ostali najbrž samo prvotne skice in načrti.

S tem seveda pripovedi o umetnikih, ki so prihajali v našo hišo v mojih
otroških letih, še ne more biti konec. Tu so bili še očetovi literarni
znanci in prijatelji, s katerimi je bil bolj povezan kot s svojimi
likovnimi sodobniki. Toda o literatih na drugem mestu in v drugačni
zvezi. Moram pa omeniti bolj ali manj naključna srečanja z osebami, ki
jih je v našo hišo zaneslo po posebnih opravkih. Prvi med njimi je bil
filozof France Veber. Hiša je bila zamišljena kot enodružinska, toda
denarna stiska je starše prisilila, da so zgornje nadstropje oddajali v
najem, kar je bilo precej neudobno, kajti obiskovalci so morali k
stranki skozi našo predsobo, široko odprto na stopnišče. V mojih prvih
otroških letih je tu stanovala družina Miroslava Črnivca, geodeta po
poklicu in komunista po prepričanju, o čemer sklepam po govorici, da je
bil po vojni zaprt na Golem otoku -- ali pa je bil tam njegov sin. Proti
koncu tridesetih let so se odselili, novi najemnik je bil dr. France
Žekar, železniški uradnik, z ženo in njeno hčerko. Kakšne vrste doktor
je bil, ni bilo jasno, sklepam lahko samo, da je šlo za doktorja
filozofije. K njemu je pogosto prihajal takrat osrednji in morda
največji slovenski filozof France Veber. Vendar ne samo na filozofske
pogovore, prihajal je pogosto vinjen in ne zmeraj jasnega pogleda. O tem
sklepam iz dejstva, da me je -- ko me je srečal na sredi stopnic --
pobožal po licu in dejal nekako tako, kot da ga spominjam na »rdeč
jabolček«, kar je bilo v očitnem nasprotju z dejstvom, da sem bil bled
in suhljat. Po tej izjavi se je filozof s precejšnjim naporom napotil po
stopnicah navzgor. O tem, ali je imel Veber na svojih obiskih tudi
kakšen stik z očetom, ne vem skoraj ničesar. Res pa je, da je v naši
domači knjižnici že nekaj let ležala knjiga *Sv. Avguštin* izpod
Vebrovega peresa. Ker oče ni imel posebnega interesa za filozofijo, si
te knjige ne morem razlagati drugače, kot da jo je očetu podaril avtor.

V povojnih letih sem na Vebrovo osebo in dela skoraj pozabil, čeprav sem
se močno zanimal za filozofska vprašanja, vendar v drugačni smeri od te,
ki jo je zastavil Veber. Samo včasih sem ga opazil, kako samoten ali v
družbi s sebi sorodnim spremljevalcem stopa počasi, zamišljeno in
negotovo po Dunajski cesti. Stvar se je spremenila, ko sem proti koncu
šestdesetih let napisal filozofski učbenik *Oris filozofije*. Za njegovo
drugo, dopolnjeno izdajo, ki je izšla leta 1970, sem dodal kratek
pregled slovenske filozofije, v njem pa namenil kratko poglavje Francetu
Vebru. V ta namen sem si moral pozorno ogledati njegova poglavitna dela.
Priznati moram, da me niso za trajno pritegnila, motil me je jezik, ki
je s svojo neokretno, rahlo jugoslovansko obarvano govorico kazal, da se
je avtor moral preseliti iz nemškega Gradca in se čez noč spremeniti v
slovensko razmišljajočega misleca. Kljub temu sem se potrudil, da sem to
filozofijo povzel popolnoma nepristransko, po njeni vsebini in pomenu.
Kmalu potem sem po pošti prejel nepodpisan zavoj in v njem Vebrovo
knjigo *Uvod v filozofijo*. Sklepal sem, da mi je ni mogel poslati kdo
drug kot avtor sam. V zahvalo? Ali v opomin? France Veber je umrl leta
1975.

Precej drugačen obiskovalec, vendar ne prepogost, je zahajal mimo nas k
Žekarjevim skoraj ob istem času kot največji slovenski filozof. To je
bil deček mojih let, vendar večji in močnejši. Verjetno jim je kaj
prinašal. Ne vem, od koga sem slišal, da je bil ministrant pri
frančiškanih na Marijinem, zdaj Prešernovem trgu. Morda se motim, toda
to podrobnost sem si verjetno zapomnil prav zato, ker sam nisem bil
ministrant, vsaj ne v običajnem smislu, toda o tem na drugem mestu. O
malem obiskovalcu nisem spraševal, kdo da je. Šele po mnogih letih se mi
je posvetilo, da je bil to Taras Kermauner. V naši družini očitno nismo
vedeli, da je bila gospa Žekarjeva njegova teta in kdo je bil njen
nečak.

S Tarasom sva se zares spoznala šele po letu 1950, ko sva oba že stopala
v svet »ideologov« in »oporečnikov«. Ne takrat ne pozneje mi ni omenil,
da je bil pred leti naš hišni gost. O teti in stricu, s katerima je
živela njena nezakonska, debelušna in nekako posebna hči, ni maral
govoriti. Izdal se je s kratko opazko v nekem spominskem besedilu ali
pogovoru.

2

V tem besedilu je najbrž mimogrede omenil, da smo bili kmečko-delavska
družina. To ni bilo čisto res. Naša družina je bila seveda drugačna od
njegove, pa tudi od družin drugih, s katerimi sem prihajal po letu 1950
v tesnejši stik. To so bili Primož Kozak, Veljko Rus, Ciril Zlobec,
Janez Menart, Tone Pavček, Kajetan Kovič, Vital Klabus in Veno Taufer
ter Lojze Kovačič, Mirko Zupančič, Franček Bohanec in mnogi drugi, da ne
omenim tistih, s katerimi sem se sprijateljil v šolskih klopeh pred
letom 1950, ko smo vsi prišli na univerzo. Paleta njihovega družinskega
in s tem socialnega, celo političnega izvora je bila za takratno
ljubljansko populacijo, ko so druga ob drugi živele stare meščanske
družine, ob njih pa družine na novo vzraslih partijskih funkcionarjev,
srednjega in višjega uradništva, zelo pisana. Njihovim potomcem so se po
vojni pridružili sinovi kmečkih družin, tako tistih, ki se jim je v
mestu s partizansko provenienco obetala boljša prihodnost, kot teh, ki
so bili zaznamovani z medvojnim nasprotovanjem komunizmu. Končno so bili
tu še vrstniki nedoločnega, napol proletarskega in malomeščanskega
izvora. Med njimi sem bil posebnež, kajti z izjemo Primoža Kozaka, čigar
oče ni bil samo komunistični funkcionar, ampak pred vojno tudi literat,
sem bil v tej generaciji edini umetnikov sin. Naša družina je bila
umetniško-malomeščanska, vsaj za takšne so nas lahko imeli v bežigrajski
soseski, kjer smo živeli. Da nas je Taras Kermauner imel za
kmečko-delavske, je bilo prepričanje, ki si ga je ustvaril iz vtisov v
času, ko je obiskoval našo hišo, tik pred vojno, med njo in takoj po
vojni. V petdesetih in šestdesetih letih, ko sva se pobliže spoznala, so
bili njegovi obiski redkejši, pravzaprav že redki, videvala sva se
drugje. Da nas je imel za delavske, je bil razlog pač ta, da je kiparski
poklic od vseh umetniških najbolj soroden položaju ročnega delavca, in
res je bil oče v svojem z materiali in orodjem napolnjenem ateljeju še
najbolj podoben delavcu v obrtniški delavnici. Za Tarasa, ki je s starši
takrat in še pozneje živel v častitljivi mestni hiši na Rimski cesti, je
bilo morda še bolj presenetljivo, da smo dobršen del vrta obdelovali,
gnojili, sadili zelenjavo, gojili sadjarstvo in vrtnarstvo nasploh, pa
ne zaradi posebne ljubezni do teh spoštovanja vrednih dejavnosti, ampak
zaradi preživetja v hudih časih pred vojno, pa tudi še v prvih letih po
vojni. Ne samo to. Ko je bila teta Marija še živa, je stal za hišo
kokošnjak, in celo potem, ko se nikomur ni več ljubilo skrbeti zanj, se
je kakšna kokoš znašla v kleti, dokler je ni v pralnici pokončala naša
stara Nežka, tetina družabnica in prodajalka v nekdanji mlekarni sredi
mesta, zdaj pa pomoč pri kuhinjskih in vrtnih delih kot plačilo za
kletno sobico in skupno družinsko hrano. Iz vsega tega je morda res
nastajal vtis, da smo bili kmečko-delavska družina, a v resnici smo bili
umetniško-malomeščanska.

To o malomeščanstvu je treba razumeti iz prebivalskih razmer spodnjega
Bežigrada, ki je bil pred vojno še napol kmečko predmestje Ljubljane, a
se je prav takrat začel spreminjati v njen napol urbanizirani podaljšek.
Ko so se starši s prvorojencem Markom leta 1927 vselili v dograjeno
hišico in vrt okoli nje še ni bil omejen z ograjo, je v soseščini stalo
le malo ne dosti starejših hiš; šele po tem letu so zrasle nove, da so
vse skupaj vsaj za silo ustvarjale vtis sklenjenega naselja. Še zmeraj
je v njem ostajalo obilo nezazidanih površin, travnikov in zelenjavnih
vrtov, in takšen je ta del Bežigrada ostal v mojem otroškem spominu. Od
naše hiše se je proti železniški progi razprostiral odprt svet, prek
travnikov in drevja je pogled lahko segel do jasno vidnega Ljubljanskega
gradu. Najzanimivejši predel tega razgleda so bili ostanki nekdanje
livarne, ki je segala do Dunajske ceste, obrasle z razkošnimi kostanji.
Prav ob cesti so še zmeraj stale nizke stavbe, med katerimi si stopal v
nekdanjo tovarno. Na drugo stran, ob nekdanji Kobaridski ulici, ki se
zdaj imenuje Parmova, so stale nizke stanovanjske stavbe, za moj občutek
barake, v katerih so živeli delavci, najbrž tudi uradniki. Morda je v
njih za mojih otroških let živela Ada Škerl. Toda to je samo domneva, ki
mi jo je ob priložnosti navrgel kak znanec. Nje same nisem utegnil
povprašati o tem, kje je preživljala svojo dekliško mladost, čeprav bi
jo lahko -- spoznal sem jo okoli leta 1950 in imel z njo vrsto let
uredniške ali literarne stike. Toda v tistem času so me zanimale druge
stvari, ne spomini na mladostno okolje. Sicer pa ostanki nekdanje
livarne niso bili zanimivi za otroke, ki smo si za svoje igre lastili ta
zapuščeni predel, glavnina so bile podrtine z odprtimi kletnimi
prostori, razpadlimi zidovi, obraslimi s travo in prehodnimi po ozki
poti, ki je za novonastalimi vilami vodila na Dunajsko cesto.

To ni bil edini ostanek nekdanjega Bežigrada. Njegov najbolj prvobitni,
kmečki del je še zmeraj obstajal v naši bližini, tik za bližnjim
vogalom. Tam se je med novimi hišami širil obsežen porasel in samo še
polobdelan vrt s pravo kmečko hišo in kozolcem ali skednjem, na eni
strani odprt v ulico, na drugo zaprt z velikimi vrati z nadzidkom, kot
vhod za kmečke vozove. Na tem mestu stoji zdaj mogočni in vsemogočni
Zavod za zaposlovanje.

Sredi tako pozidanega predmestnega okolja se je zdela naša družina ne
samo umetniška, ampak tudi malomeščanska. Okoli nas, v bližnji in malo
bolj oddaljeni okolici, so stale večinoma nove vile, nekatere že na
zunaj malo boljše, druge puste in preproste, toda o tem, kakšni ljudje
so živeli v njih, je odločal način življenja njihovih prebivalcev, ta pa
je bil spet odvisen od poklica, premoženja in življenjskih navad doma in
zunaj doma. Vse to je bilo merilo za njihovo javno, socialno, morda tudi
politično veljavo. Toda o tej kot otrok nisem mogel premišljati, opazil
sem lahko samo njena zunanja znamenja. Lastniki nekaterih vil so bili
pravi meščani. To so bile predvsem enonadstropne vile, na zunaj ugledne,
na znotraj urejene za enodružinsko domovanje. V njih ni bilo najemnikov,
kvečjemu kak podnajemnik v kleti. Praviloma je imela vsaka teh družin
služkinjo, kuharico ali sobarico. Pri kakšni so imeli bazen, centralno
kurjavo in avto, toda teh je bilo še malo. Obseg in teža tega meščanstva
sta bila razmeroma skromna. Čeprav še otrok, sem že vedel, da so med
njimi odvetniki, zdravniki, inženirji, profesorji, direktorji in tudi
kak trgovec ali podjetnik. Pa tudi med temi meščani so obstajale majhne
razlike, ki se jih je dalo čutiti že na zunaj. Nekateri so svojo vilo
ohranjali kot enodružinsko, drugi so si zgradili hišo v dve nadstropji,
kar je pomenilo, da ob lastnem stanovanju oddajajo v najem dvoje ali
celo troje stanovanj. Tak je bil inženir Štolfa, ki je ob naši hiši čez
nekaj let zgradil moderno dvonadstropno vilo z ravno streho, kar je bil
v okolici prvi in še dolgo edini primer take arhitekture. Pri te vrste
meščanskih ljudeh nisi dobro vedel, ali so res trdno pri denarju in z
najemninami dodatno bogatijo ali pa si z njimi pridobivajo življenjska
sredstva, brez katerih bi težko shajali. Pravzaprav bi se dalo reči, da
niso bili pravi meščani, ampak na meji z malomeščanstvom, in dejansko je
bil njihov življenjski slog malomeščanski, čeprav so imeli velika in
lepa stanovanja, najemnike in služkinjo.

Med takimi ali drugačnimi meščani bi težko našel umetnika, literata,
znanstvenika ali sploh intelektualca. Čeprav jih je bilo kar nekaj,
nekatere sem pobliže videval, se o nobenem ni moglo misliti, da gre za
meščana v pravem pomenu besede. Nekaterih nisem niti dobro opazil in sem
šele čez precej let izvedel, kdo in kaj so. Čisto blizu nas je leta 1940
živel Anton Ocvirk z materjo in bratom Zdravkom, ki je bil pesnik in
gledališki igralec. Stanovali so kot najemniki v razmeroma skromni
enonadstropni hiši. Svojega bodočega profesorja, ki je bil v tistem času
že univerzitetni docent, sem spoznal šele leta 1950. Takrat sem po
spominski rekonstrukciji ugotovil, da je dobro poznal naš okoliš in tudi
očeta. Ko je oče leta 1979 umrl, mi je Ocvirk -- takrat že kot
univerzitetni kolega -- poslal sožalno pismo. Toda Ocvirk ni bil edina
pomembnejša javna oseba, ki sem jo lahko opazil v naši bližini in mi je
že kot otroku zbudila zanimanje. V udobnem stanovanju sredi velike hiše
ob Dunajski cesti, blizu nad nami, je prebival skladatelj Lucijan Marija
Škerjanc z ženo in hčerko, ki so se mi zdeli zanimivi, toda nenavadni.
Skladatelj sam -- po svojem videzu in obnašanju velik in robusten -- ni
zbujal vtisa, da je običajen meščan. Morda se je ravno v tem kazalo, da
je umetnik. Nekaj ulic naprej je z družino v lastni hiši živel Silvo
Kranjec, profesor, zgodovinar in geograf, vsekakor spoštovanja vredna
oseba. Že kot najstnik na koncu svoje otroške dobe sem ga cenil zaradi
knjige *Med Napoleonom in Leninom*, ki pa ji socializem po vojni
vsekakor ni mogel biti naklonjen. Na ulici, ki se od naše hiše vije
proti severnemu Bežigradu, je tik pred vojno stopal v svoja moška leta
Aleksander Bajt, ki sem ga videval samo mimogrede. Ob začetku vojne je
izginil v pustolovščine, popisane v knjigi *Bermanov dosje*, nato pa se
po vojni kot meteor vzpel v uspešnega, v socializmu cenjenega
ekonomskega strokovnjaka. Od blizu sem ga spoznal šele kot kolega na
Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, kjer sem ga leta 1987 pomagal
izvoliti za rednega člana. Toda resnici na ljubo sem tudi tedaj gledal
nanj precej od daleč, tako kot v mladih bežigrajskih letih. Od vseh teh
umetnikov, pisateljev in intelektualcev bi bil zame tik pred vojno
najzanimivejši seveda Fran Govekar, oče in prvak slovenskega naturalizma
-- če bi vedel, da se bom kot literarni zgodovinar nekoč moral ukvarjati
z njegovimi romani in če bi mi bilo znano, da z družino živi v lepi vili
na severni strani našega okoliša, v stavbi, kjer je že nekaj let sedež
poljskega veleposlaništva. In če bi vedel, da bo njegov vnuk moj
gimnazijski sošolec. Cankar bi svojemu staremu tekmecu in zoprniku
verjetno očital, da se je na koncu povzpel med prave meščane. Iz
podatkov, ki sem jih kot radoveden otrok odkrival v popisu bežigrajskega
prebivalstva, je bilo videti, da vila ni bila njegova last in da so
imeli kar nekaj podnajemnikov različnih poklicev, od preproste služkinje
z dežele do novinarskega pripravnika. In tako bi moral tudi Govekarja
prišteti k malomeščanom, ki smo ob pravih meščanih naseljevali dobršen
del te vilske četrti.

Toda tudi v tem malomeščanskem sloju so bile velike razlike. Tako kot
naša družina so mnogi bili lastniki malih hiš z najemniki. Drugi so v
večjih stanovanjskih hišah ob Dunajski cesti in proti severnemu
Bežigradu živeli v udobnih najemniških stanovanjih, včasih s služkinjo
ali kakšnim podnajemnikom. Zdi se mi, da je v vilskem naselju, kjer se
je ustalila naša družina, bila takšna večina družin. Na obrobju tega
okoliša ob Dunajski cesti in čez njo pa proti severu, kjer so se vrstile
»mestne« železniške hiše in napol barake, je bežigrajsko malomeščanstvo
prehajalo v proletariat. Ko sem kot otrok hodil mimo starih kasarniških
hiš ob Dunajski cesti proti kolodvoru in Žalam, sem dobro čutil razliko
med spodobno zunanjostjo hiš in ograjenih vrtov naše soseske in videzom
prenaseljenih prostorov in dvorišč, kjer so živeli ljudje preprostih
poklicev, ne več premožnejši trgovci in obrtniki, ampak zidarji,
ključavničarji, špeceristi, mesarji, čevljarji, revne vdove, železniški
in finančni uradniki pa strojevodje, monterji, krojači, natakarji,
nazadnje služkinje, dekle in postreščki.

Resnici na ljubo sem to okolje slabo poznal. Kot deček sem se vse do
prvega šolskega leta družil samo z otroki našega bližnjega okoliša in
spoznaval samo družine meščanskega in boljšega malomeščanskega sveta. Ko
sem petleten ali šestleten hodil v vrtec pri osnovni šoli za Bežigradom,
sva bila prijateljčka z Miklavžem, sinom arhitekta Vladimirja Mušiča, ki
je pred vojno postal znan po svoji Rdeči hiši na Poljanski cesti. Ta mi
sicer pozneje ni bila preveč všeč, kar seveda pomeni, da nikoli nisem
ljubil velikih delavsko-socialističnih stanovanjskih blokov, kakršne so
gradili na Dunaju in so jih med vojnama poskušali udomačiti tudi pri
nas. Zdi se mi, da sva s prijateljčkom Miklavžem rada spremljala na poti
v vrtec in nazaj svetlolaso deklico brez imena. Po dveh letih vrtca,
kjer sem se v otroški gneči počutil zelo neprijetno, sem Miklavža
dokončno izgubil izpred oči, iz Miklavža je postal arhitekt Nikolaj
Mušič, žal zdaj med pokojnimi.

V tem času sem začel prijateljevati s Saškom, stanujočim zraven nas v
hiši inženirja Štolfe. Njegov oče je bil inženir Šramel, mladi črnolasi
gospod z mlado črnolaso ženo, bil je v službi na magistratu in tam ga je
najbrž doletela nekakšna denarna ali morda politična nesreča, ki jih po
vojni ni bilo tako malo. Lepega dne se je vrgel s terase -- dogodek, ki
mi je nejasno pred očmi ali pa si ga samo domišljam in so mi o njem
pripovedovali očividci. S Saškom sem že med vojno izgubil vsak stik, kar
se zgodi zmeraj, ko začnejo otroci hoditi vsak po svoje v drugo šolo.
Pravzaprav mi je za njim izginila vsaka sled. Morda se je po vojni
preselil v Koper in tam ostal do svoje zgodnje smrti, za katero sem
slišal mimogrede in po naključju. Edini živi spomin na mladostno
prijateljstvo je ostala teta Ada, profesorica, ki je živela pri
Šramlovih. Čez mnogo let me je ogovorila na nekem seminarju, ko sem tudi
sam bil profesor in verjetno seminarski predavatelj.

Podobno, vendar drugačno usodo je imelo tik pred vojno in še med njo
prijateljstvo s Karlom. Hinterlechnerjevi so stanovali v velikem
stanovanju poleg skladatelja Škerjanca. Oče Karel je bil znamenit
slovenski geolog, po izgubi službe na Dunaju profesor na ljubljanski
univerzi in nekaj let njen rektor. Umrl je leta 1932, kmalu po rojstvu
mojega prijateljčka Karla. Zapustil je vdovo, dve hčeri in njega.
Druženje me je večkrat pripeljalo v njihovo stanovanje, polno
imenitnega, starinskega dunajskega pohištva, toda najbolj so me zanimali
albumi s podobami Dunaja, kar je bil začetek zanimanja za tradicijo tega
Slovencem posebej bližnjega mesta. Gospa Hinterlechnerjeva je bila morda
avstrijska Nemka, najbrž so jo zaradi tega takoj po prihodu partizanske
vojske v Ljubljano čez noč pregnali v Avstrijo. V zmedi tistih dni sem
izgubil stik z njenimi otroki, ki so bili še mladoletni, predvsem s
Karlom. Šele čez čas sem se pozanimal za otroškega prijatelja, toda za
njim je izginila vsaka sled. So otroke pregnali hkrati z materjo in jih
kasneje sprejeli nazaj? Najstarejša hči Ana je postala geologinja in
zavzema ugledno mesto v tej slovenski znanosti. Na pokopališču sem
opazil grob Hinterlechnerjevih, v njem je pokopana gospa Nežka, kar bi
morda pomenilo, da se je čez nekaj let lahko vrnila.

Precej drugačno je bilo moje otroško in mladostno razmerje z družino
Stanovnikovih. Živeli so v hiši na ulici, ki se je začela z našim domom
in končala pri pisatelju Govekarju. Dom Ivana Stanovnika je bil novejši,
postavljen sredi tridesetih let, modernejši od drugih, večji in nekako
veljavnejši. Njegova zunanjščina in tudi notranjščina sta bili
meščanski, kot se je spodobilo za družinskega očeta, odvetnika in obenem
politika v okviru Slovenske ljudske stranke, vendar na njenem levem
krilu, kar ga je tik pred vojno pripeljalo v zvezo s komunisti, med
vojno pa dvakrat v ječo. Toda za vse to kot otrok nisem vedel. K
otroškim igram na njihovem dvorišču me je pripeljalo prijateljstvo brata
Marka s Stanovnikovim Tonetom, sošolcem. Razlog, da sem tudi jaz začel
zahajati v to hišo, ni bila samo igra »med dvema ognjema«, pri kateri
sem sodeloval brez posebnega veselja do merjenja moči v tekmovanju --
tega že kot otrok nisem maral --, ampak tudi vse, kar je bilo mogoče
najti v hiši. V obširnem mnogosobnem pritličju je bila ena od sob
urejena kot kmečka izba z veliko kmečko pečjo in prav tako obširno mizo
za številno družino. Še zanimivejše je bilo prvo nadstropje, kjer je
bila ena od sob odmerjena knjižnici. V tej so bili med drugim na
razpolago letniki *Sodobnosti* in predvsem Kocbekova revija *Dejanje*.
To in ono sem si lahko sposodil. Bilo mi je nekaj več kot deset let, ko
sem v *Dejanju* prebiral Kocbekove članke. Resda nisem dobro razumel
njihovega namena in ozadja, gotovo pa so name napravili močan vtis z
retorično ritmiko sloga in z duhovnim zanosom, ki so ga izžarevali. Toda
to je bilo v času, ko še nisem vedel za Kocbeka pesnika.

Z nobenim od Stanovnikovih otrok nisem navezal prijateljstva, kot sem ga
imel s Saškom in Karlom ter z drugimi, ki se jih po imenu več ne
spominjam. To pa iz preprostega razloga, ker so bili Stanovnikovi sinovi
in hčere vsi ali starejši ali mlajši od mene in si med njimi nisem našel
pravega vrstnika. Tu je bila najstarejša hči Aca, pozneje v partizanih,
potem pa novinarka, doma sem jo komajda kdaj srečal. Najstarejši sin
Janez je bil za celo generacijo pred nami, rojenimi okoli leta 1930 in
po njem. Očitno se je že ukvarjal z resnimi stvarmi, za nas otroke se ni
menil. Spominjam se, kako se igramo na dvorišču, on pa stoji molče in
zamišljen na terasi in naslonjen na njen rob zre prek nas nekam v
daljavo. Tako je moralo biti leta 1941, leto pozneje je odšel v
partizane. Pozneje ga nisem srečal in ne pobliže spoznal. Mlajši brat
Tone je bil dobrodušen in preprost, najbrž bolj katoliški. Z bratom
Markom ju ni povezalo samo gimnazijsko sošolstvo, ampak tudi partizansko
zajetje na poti v Gonars in srečna vrnitev v Ljubljano, vendar za Toneta
ne dokončno. Sestra Minca je bila od vseh najbolj živahna in glasna,
tovariška in podjetna, kot se za poznejšo profesorico in gimnazijsko
ravnateljico spodobi. Gotovo je to delala v skladu z navodili prosvetne
oblasti, toda umrla je prekmalu. Mlajši brat Jože je postal, podobno kot
oče, odvetnik, prav tako najmlajši Andrej, ki se je rodil, ko nisem več
prihajal v ta družinski krog. In tu je bila še sestra Betka, premlada,
da bi jo ohranil v pravem spominu. Stanovnikovi so imeli seveda številno
sorodstvo, gotovo so ti otroci prihajali v hišo. Med njimi se nam je pri
igri pridružila Majda, hči Aleša Stanovnika in torej sestrična malih
Stanovnikov. Skupaj sva nastopala v igri, zaigrani na dvorišču brez
kulis in v zelo zasilnih kostumih -- jaz zelo nerad, ker se od nekdaj
nisem znal pretvarjati, da sem nekdo drug kot ta, za katerega sem se
imel sam in so me imeli drugi. Moj odpor do igralstva je bil najbrž
dodatno okrepljen z dejstvom, da so mi dodelili vlogo negativca v
spopadu s »pozitivnimi silami«. Ne vem, kdo izmed Stanovnikovih otrok je
bil avtor te gledališke zamisli, toda zdi se mi, da je skrivala nekakšne
namige na boje med »enobejevci« in »belogardisti«. Vendar tega kot mlad
igralec nisem vedel in tudi ne sumil. Zdi se, da je ta gledališki debut
šel neopazno mimo mene, saj se ne morem spomniti, ali se je dogajal, še
preden so med talci ustrelili tudi Aleša Stanovnika, ali po tej smrti.
Vseeno bi sklepal, da je bilo to pred usodnim junijem 1942 in še preden
je Janez Stanovnik zapustil domačo hišo.

Da je bila družina katoliška, se je najbolj čutilo pri materi Anki, ki
je umirjeno in dobrodušno, vendar s trdno roko skrbela za red v hiši, in
pri služkinji Lojzki, ki je bila najbrž že dolgo pri hiši, vzoren primer
družinske skrbnice starega kova, kot so jih poznali v boljših, starim
šegam vdanih meščanskih hišah. Za gospo Stanovnikovo še nisem vedel, da
je bila nečakinja škofa Jegliča in da je njena sestra poročena s
pisateljem Nartejem Velikonjo. Ta je bil v isti stranki kot svak
Stanovnik, vendar na njeni »desni« strani. Med vojno je s peresom in
javnim delovanjem ostro obsojal komunistično nasilje, zato so ga
komunisti junija 1945 obsodili na smrt in ustrelili -- kot osrednji
primer sodnega obračuna s kulturnimi delavci. Ta dogodek je gotovo
usodno vplival na razmerje med družinama, toda to razmerje se je moralo
krhati že med vojno. Ne spominjam se, da bi v tistih letih kdo od
številnih Velikonjevih otrok -- teh je bilo toliko, da so na neki
dobrodelni ali materinski predstavi v ljubljanski Operi kot četa stali
na rampi -- prihajal k igram na Stanovnikovem dvorišču. Morda zato ne,
ker se je sorodniška povezanost obeh družin že"		Beletrina	2015.0	da	da	59094.0	220.0	
Leposlovje	Klik.txt	Klik	Skrivnostna žoga	Gerit Kopietz, Jörg Sommer	kriminalni roman, mladinska književnost	"To je košarkarska tekma stoletja. KLIK proti daleč najboljši košarkarski
ekipi. Chicago Bulls - pet preklastih črnih velikanov. Do konca igre je
le še nekaj sekund in rezultat je 98 : 98. Žoga prileti v tvoje roke.
Nahajaš se naravnost na srednji črti. V dvorani vre od navdušenja, dva
tisoč gledalcev začarano strmi vate. Ozreš se na veliko stensko uro, še
dvanajst sekund. Dva nasprotna igralca se vržeta nate. Zdaj ali nikoli.
Hitro ju preigraš; najprej se izogneš enemu, potem še drugemu. Čas teče.
Še šest sekund. Ni šans, da bi se bolj približal košu. Vse moraš
postaviti na kocko.

Boš žogo podal soigralcu?

Ali pa imaš dovolj korajže, da boš tvegal skorajda neizvedljivi met?

Z glasnim stokom se vržeš na delo. Ko le matematika ne bi bila tako
prekleto zakomplicirana ...

Po celi večnosti se le prebiješ do konca in z globokim vzdihom zapreš
zvezek. Potrebščine hitro spraviš v šolsko torbo. Nato te pot vodi v
kuhinjo. Pa poglejmo, kaj danes ponuja družinski hladilnik. Mmmm,
slastno - v zamrzovalniku se bohoti ogromna skodela vanilijevega
sladoleda.

Zgrabiš veliko žlico za solato in se veselo lotiš sladoleda.

Čakate in čakate in čakate ...

Jane ni nazaj. Pa saj vendar ne more tako dolgo trajati, da prinese
presenečenje!

Ne zdržite več in greste pogledat, kaj se dogaja.

Jani daste še pet minut časa. Zagotovo bo vsak čas tu.

Takšen pripomoček je pravzaprav del obvezne opreme vsakega uspešnega
detektiva. Žal pa šolarjeva žepnina ni ravno prava osnova zanj. Še
dobro, da ti bo danes oče posodil svojo napravico - pa čeprav ne bo
vedel za to.

Vpiši mobi v pustolovsko karto.

Spraviš ga v torbo in pogledaš na uro. Vsak čas bo tri. Pohiteti moraš.

Bi rad odfrčal naravnost na košarkaško igrišče?

Ali pa boš naredil manjši ovinek in presenetil Kaja s svojo novo
igračko?

Patruljni policisti se pogovarjajo s košarkarji. Ne razumete točno, o
čem govorijo - toda nekako se zdi, da gre za Jano. Zdaj imate dovolj.
Približate se skupini. Toda udeleženci vas sploh ne upoštevajo. Ravno
vam uspe ujeti preostanek pogovora, ko se eden od policistov obrne k
Jani: ""To je torej vaša žoga?"" Jana mu posmehljivo zabrusi nazaj: ""Kaj
pa drugega, dežnik vendar ni, ne?"" Nato se spet vmeša veliki košarkar:
""Gorazd, saj veš, da tukaj vadimo za košarkarsko prvenstvo dežurne
policije. No, danes je naša žoga izgubila prekleto veliko zraka, mi pa
nismo imeli nobene pumpe pri roki. Zato smo si sposodili žogo pri mladi
gospodični. Toda že pri prvem 'slamu' se je razpočila - rezultat vidiš
pred sabo. Če ni to nakit, ki so ga ukradli Pfeifferju, naj me vrag
pocitra.""

Patruljni policist prikima: ""S tem bi lahko vse pojasnili.""

Trdno odločeni se skupaj povzpnete na klanec. To, kar vidite, vam zaveže
jezike.

Brž tja, tipi so se spravili na Jano!

Tu nekaj smrdi. Še naprej opazujete.


KLIK pravzaprav ni košarkarska ekipa, temveč detektivska druščina. In
povrhu vsega še zelo uspešna. Pa spoznajmo njene člane:

Kaj Krenzer

Je sicer čisto povprečen šolar, toda kot detektiv je ena A. Nič čudnega
- saj zna vse velike detektivske romane na pamet. Kadar Kaj nekaj
posumi, ni pred njim in njegovim super računalnikom z imenom Napoleon,
ki ga je sam naredil, varen noben lopov. Poln optimizma skupaj s svojimi
prijatelji, Jonom, Brino, Smartyjem in Sherlockom mrzlično pričakuje
svoj resnično velik primer.

Jonatan Henken, 

imenovan Jon

Je Kajev sošolec in najboljši skater na šoli. Sicer je za glavo manjši
od svojih prijateljev, ampak zato za svetlobna leta hitrejši. Na smrt
prisega na pečene pistacije in niti najmanj na šolo.

Sabrina Henken,

imenovana Brina

Je natanko deset mesecev in pol mlajša od svojega brata Jona in hodi v
isti razred (kajti veliki brat je lansko leto pogrnil). Je pravi knjižni
molj - najraje bere romane o konjih. Lasten poni bi uresničil njene
sanje, do takrat pa se bi rada na pamet naučila vse o konjih. V šoli ima
najboljše ocene in vsi učitelji mislijo, da je pridna in prilagodljiva,
v resnici pa je precej navihana.

Martin Connely,

imenovan Smarty 

Ima nemško mamo in ameriškega očeta. Cele noči surfa po internetu in
staršem tako vsak mesec podari astronomski račun za telefon. Ima
kroničen odpor do vsega, kar smrdi po športu. Njegov najboljši prijatelj
je njegova podgana.

Dr. Čuden 

Je bel, hiter in podganje pameten. Stalno prebivališče: Smartyjeva
majica s kapuco. Smartyjevi prijatelji so tudi njegovi prijatelji. Kdor
pa ni Smartyjev prijatelj, ima strašansko smolo.

Sherlock

To si TI, dragi bralec. Si najpomembnejši član detektivske tolpe Kaj &
Co. Nadimek si dobil po najslavnejšem mojstrskem detektivu Sherlocku
Holmesu. Kajti takrat, ko nihče ne ve, kako naprej, je vse odvisno od
tebe - takrat moraš ti odločati. Če hočeš ali ne.

Glavni policijski komisar Kuckelmann 

Sicer veliko ve, toda vsega pa spet ne. Njegovo življenje bi bilo mnogo
bolj prijetno, če ne bi bilo detektivskega podmladka, ki je vedno nekaj
korakov pred njim. Že brez vas ima kot policijski komisar dovolj dela.
Zato ne more igrati še varuške.

Brat Jakob

Stanuje v opuščenem poslopju nekdanje železniške postaje. Nekoč je bil
župnik, danes pa živi kot puščavnik, pomirjen sam s sabo in celim
svetom. Je velik prijatelj otrok, nadvse rad kuha in z odprtim srcem in
dragocenimi nasveti stoji ob strani ljudem, ki potrebujejo pomoč.

Babica Schnur

Stanuje v isti hiši kot Jon in Brina Henken in je malce čudaška. Je
rahlo naglušna, zato svojo najljubšo glasbo navija na ves glas. Na
veliko žalost svojih sosedov stara dama prisega izključno na rock. Zelo
rada in zelo dobro pripoveduje zgodbice, obožuje vse otroke in ob vsaki
priložnosti deli 'strašansko okusne' mentolove bonbone.

Dr. Gerold Stein

Je razrednik Kaja in drugih. Kot učitelj ima res čudežne metode, žal pa
tudi neprijetno lastnost, da vedno ve več, kot bi pravzaprav smel.

Jana Riedel

Je knjižničarka v največji knjižnici v mestu in ve skorajda vse. Če pa
česa ne ve, ve vsaj, v katero knjigo je treba pogledati. Je Kajeva
velika sestrična, ki otrokom vedno znova pomaga s pravimi podatki - in
ti so, kot vemo, za detektive zlata vredni. Je zelo korajžna in ko je
treba stopiti v akcijo, si upa tudi sama v levjo votlino ...

Tako, zdaj poznaš najpomembnejše osebe. Z nekaterimi drugimi pa se boš v
tej pustolovščini spoznal malce kasneje.

Toda kaj, ko bi svoje misli malce preusmeril na pouk?

Koš se zdi milje daleč, toda kljub temu tvegaš: na hitro nameriš, in
potem - veliki met. V dvorani vlada napeta tišina. Vsi kot začarani
strmijo v žogo. Ta leti višje in višje, skorajda do stropa dvorane. Zdi
se, kot da bi za nekaj časa obstala v zraku. S silno hitrostjo leti
navzdol. Še dve sekundi, še eno. Čudež! Žoga zdrsne naravnost v koš. Le
desetinko sekunde kasneje zapiska končni žvižg. Zmaga! Tvoje moštvo se
vrže nate. Senzacija! Čisto sam si v zadnji sekundi izboril zmago.

Sredi prijateljskega klopčiča tik ob ušesu zaslišiš glas: ""Sherlock,
psst, Sherlock, zbudi se!""

Kdo je to?

Vseh pet se vas zapodi po klancu navzdol. Pri tem kričite na ves glas.
Dr. Čuden skoči iz Smartyjeve kapuce in prav tako cvili na vse pretege.
Toda tipi, ki imajo Jano v precepu, so videti mrtvo hladni. Nekaj metrov
pred njimi se previdno ustavite. Saj gre vendar za ducat dobro grajenih
vrhunskih športnikov. Morda bi bil pogovor vendarle boljša poteza. Brina
je v takšnih primerih vedno vaše najboljše orožje: ""Ali imate morda
kakšen razlog, da ste se takole spravili na Jano?"" Posebno velik tip
odgovori: ""Pa še kakšen! Vidite tisti nakit poleg košarkarske žoge? To
je povsem verjetno nakit, ki so ga ukradli iz Pfeifferjeve vile!"" Zdaj
vam ni nič jasno. V tem trenutku se na igrišče pripeljeta dve patruljni
vozili. ""No, končno!"" šepne športnik iz sredine skupine.

Policisti pridejo bliže.

Ooo, kaj pa je tvoje ostro detektivsko oko odkrilo v današnjem
Mundingenskem dnevniku? Milijonska tatvina v Mundingenu? Bereš naprej:

""Več dragocenih kosov nakita je minuli konec tedna izginilo iz vile
Pfeiffer. Okradeni Maksimilian Pfeiffer, lastnik znamenite Pfeifferjeve
Sport-Shop verige, neljubi dogodek mirno prenaša. O storilcih zaenkrat
ni nobenih sledi. Glavni komisar Kuckelmann, ki vodi preiskavo, je za
naš časopis izjavil naslednje: 'Na srečo imamo natančen popis vseh
ukradenih kosov.' Po policijskih podatkih se med njimi nahaja tudi
dragocena diamantna ogrlica, ki naj bi bila vredna skorajda 800 tisoč
nemških mark.""

Hopla, to pa dobesedno diši po novem primeru za KLIK. Članek moraš
pokazati prijateljem. Spraviš Mundingenski dnevnik.

1. Vnesi dnevnik med predmete svoje pustolovske karte.

Potem pogledaš na uro. Nekaj minut do tretje.

Zdaj pa moraš pohiteti, sicer te bo Jana pošteno oštela.

Vsa čast računalniškim igricam, toda dokler računalniki ne bodo znali
delati domačih nalog ...

Danes zanje poraabiš celo večnost. Tipična učiteljevska fora; včasih ne
dajo skorajda nobene naloge, naslednji dan pa vsak naloži vsaj za eno
uro dela - seveda ravno takrat, ko ima človek nekaj drugega v planu.

S skrajnim naporom se zbereš in nekaj minut pred drugo si skorajda pri
koncu. Manjkata ti le še dve manjši računski nalogi. Pravzaprav bi ju
lahko pustil za danes zvečer, kajne?

Če si za zadnjo matematično nalogo dobil vsaj trojko (ampak brez
goljufanja), lahko knjigo mirno zapreš in se pred treningom mimogrede
oglasiš pri Kaju.

Drugače ti ni pomoči: še boš moral garati.

Koš se zdi milje daleč, odločno predaleč za tvoj met. Toda opaziš, kako
tvoj soigralec Jon steče naprej. Ostro in natančno mu podaš žogo. Jon jo
ujame in steče proti košu. Gibčno kot maček najprej obigra enega in
potem še drugega nasprotnika. Odžene se visoko proti košu, nato pa ga
nekdo močno brcne. In žoga seveda zgreši koš. Tudi žvižga za zadetek ni
slišati. Igre je žal konec. Izgubili ste. Sicer častno, ampak poraz je
poraz. S sklonjenimi glavami se poberete iz"		Didakta	2000.0	da	da	16812.0	360.0	
Leposlovje	PETI OTROK.txt	PETI OTROK	Peti otrok	Doris Lessing	družinski roman	"Harriet in David sta se spoznala na službeni zabavi, na katero sta
prišla brez pravega navdušenja, in vsak od njiju je takoj vedel, da je
drugi natanko tak, na kakršnega je čakal. Nesodoben, staromoden, če že
ne staroverski; nesamozavestna, zahtevna v željah: tako so o njiju dveh
govorili drugi ljudje, a neprijaznim pridevnikom, katere sta si
prislužila, ni bilo konca. Sama sta bila o sebi trmasto prepričana, da
sta čisto običajna človeka, zagovarjala sta svojo pravico biti takšna in
nikomur nista priznavala pravice, da njuno zadržanost v čustvovanju in
vzdržnost kritizira samo zato, ker te lastnosti niso v modi.

Na tej znameniti službeni zabavi se je kakšnih dvesto ljudi nagnetlo v
dolgo, razkošno opremljeno in svečano pripravljeno sobano, ki je bila
tristo štiriinšestdeset dni v letu sejna soba. Tri povezana podjetja, ki
so vsa imela opravka z gradnjo stavb, so imela prednovoletno zabavo.
Bilo je hrupno. Od ritmičnega nabijanja majhnega ansambla so se tresla
tla in stene. Večina ljudi je plesala, zaradi pomanjkanja prostora tesno
drug ob drugem v gneči, v kateri so pari poskakovali gor in dol, ali pa
so se vrteli okoli osi, ves čas na istem mestu, kakor da bi stali na
nevidnih gramofonskih krožnikih. Ženske so bile urejene, do potankosti,
pa teatralne, bizarne, barvite: *Poglejte me! Poglejte mene!* Tudi nekaj
moških je terjalo zase prav tolikšno pozornost. Okrog dvorane se je k
stenam stiskala peščica neplesalcev in med njimi sta bila Harriet in
David, ki sta stala ločeno od drugih, vsak s kozarcem v roki --
opazovalca. Oba sta razmišljala, da bi vzkrike in grimase, ki so
plesalcem pačile obraze, ženskam bolj kot moškim, a tudi moškim, bilo
prav tako mogoče pripisati bolečini kot užitku. Prizor je dajal vtis
neke prisiljene vročične vzburjenosti ... a za te misli, kakor za toliko
drugih, nista pričakovala, da bi jih lahko s komer koli delila.

Za one na nasprotni strani sobane je bila Harriet -- če je pogled sploh
segel do nje skozi vso tisto množico ljudi, ki so priklepali pozornost
nase --, nekakšen pastelen meglen obris. Dekle, povsem zlito z okolico,
kot na kakšni impresionistični sliki ali s posebnim trikom posneti
fotografiji. Stala je v bližini velike vaze s suhimi travami in listjem,
oblečena v nekaj cvetličnega. Oko, ki se je ustavilo na njej, je nato
zagledalo nakodrane črne lase, kar ni bilo nemoderno ... modre oči,
mehkobne, a razmišljajoče ... ustnice, morda malce preveč odločno
stisnjene. Pravzaprav je vse na njej izdajalo odločnost in
nepotvorjenost, bila je tudi čvrsto grajena. Zdrava mlada ženska, a
nemara bolj doma na vrtu?

David se od tam, kjer je stal, ni premaknil že celo uro, preudarno je
srkal pijačo, njegove resne sivo modre oči so brez naglice preiskovale
zdaj to osebo, zdaj oni par, opazovale, kako se ljudje približujejo in
spet oddaljujejo, se po oplazenju odbijajo vsaksebi. Harriet se ni zdel
kot nekdo, ki stoji trdno zasidran na svojem mestu: zdelo se ji je,
kakor da ponihava, lovi ravnotežje na blazinicah stopal. Droben mladenič
-- videti je bil mlajši kot v resnici --, okroglega, odkritega obraza,
mehkih rjavih las; dekleta je imelo, da bi to mehkobo prečesavale med
prsti, a so to misel brž opustile, ko so začutile na sebi tisti njegov
zamišljeni pogled. Vlival jim je občutek nelagodja. Ne tudi Harriet.
Vedela je, da je videz previdne odmaknjenosti, katerega daje, kot
zrcalna slika njenega. Njegovo vedrino je prepoznala kot narejeno. Njemu
so se o njej porajale podobne misli: vse je kazalo, da so njej tovrstni
dogodki enako zoprni kot njemu. Drug za drugega sta poizvedela, kdo sta.
Harriet je delala v prodajnem oddelku podjetja, ki je oblikovalo in
dobavljalo gradbene elemente in materiale; David je bil arhitekt.

Kaj je bilo torej tisto, zaradi česar sta bila ta človeka čudaka in
posebneža? Njun odnos do seksa! To so bila šestdeseta! David je imel za
seboj dolgo in naporno razmerje z dekletom, v katero se je zaljubil
proti svoji volji: bila je vse tisto, česar si pri dekletu *ni* želel. V
šali sta razlagala, da se nasprotja pač privlačijo. Ona se je na njegov
račun šalila, da jo namerava spreobrniti: »Pa ti si čisto resno
predstavljaš, da boš zasukal čas nazaj, in da boš začel *pri meni*!«
Odkar sta se, na dokaj nesrečen način, razšla, je spala -- tako je menil
David --, z vsemi iz Sissons Blend & Co. Ne bi ga čudilo, če tudi z
vsemi dekleti. Nocoj je bila tu. Imela je škrlatno obleko s črnimi
čipkami, duhovito karikiran posnetek obleke za flamenko. Nad to
šiviljsko čarovnijo je oko čakalo presenečenje, njena glava. Bilo je,
kakor da bi se zazrl v nora dvajseta leta, kajti njeni črni lasje so
bili gladko počesani, oblikovani v konico zadaj na vratu, v dve
lesketajoči se konici ob ušesih in v črn koder na čelu. Z nasprotne
strani sobe, kjer se je vrtela s svojim partnerjem, je mahala Davidu kot
ponorela in mu pošiljala poljube, on pa se ji je v odgovor medlo
nasmihal: je že v redu. Harriet, na drugi strani, je bila devica.
»Devica, *zdaj*,« bi nemara zavreščale njene prijateljice, »kaj si
nora?« O svojem devištvu ni nikoli razmišljala kot o nekem fiziološkem
stanju, katerega mora braniti, ampak bolj kot o nekakšnem, v sloje
čudovito lepega papirja zavitem darilu, katerega bo diskretno podarila
pravemu človeku. Lastne sestre so se ji smejale. Dekleta v službi so se
zadržno muzala, ko je vztrajala: »Mi je prav žal, meni to skakanje iz
postelje v posteljo ni všeč, to ni zame.« Vedela je, da je nenehno v
središču zanimanja, da razpravljajo o njej, in to ponavadi neprijazno.
Enak hladen prezir, kakršen je vel iz besed poštenih žensk generacije
njene babice, kadar so o kateri rekle: »Da veš, ta ne pozna *nobene*
morale,« ali: »Ona pa *je* radodarna,« ali: »*Ta* dobrega imena ne more
več izgubiti«; ali pozneje (v generaciji njene matere): »Nora je na
dedce,« ali: »Prava nimfomanka!« -- je bilo zdaj čutiti, kadar so
napredna današnja dekleta govorila med seboj: »Gotovo se ji je v
otroštvu zgodilo nekaj, zaradi česar je takšna. Uboga reva.«

Resnici na ljubo, včasih je dejansko dobila zase občutek, da je nesrečne
narave ali na neki način nepopolna, ker moški, s katerimi je šla ven
jest ali v kino, njenega zavračanja niso doživljali le kot nehvaležnost,
ampak tudi kot znak že patološkega vedenja. Nekaj časa se je družila z
dekletom, mlajšim od vseh drugih, a potem je bilo tega prijateljstva
konec, ker je postala »taka kot vse druge,« kakor je, na robu obupa,
zanjo ugotovila Harriet, medtem ko je hkrati sebe uvrstila med
obstrance. Veliko večerov je preživljala sama, ob koncu tedna pa pogosto
obiskovala mamo. Ta ji je govorila: »No, ja, si pač staromodna, nič
drugega. In še veliko je deklet, ki bi rade bile, če bi si to lahko
privoščile.«

Tadva čudaka, Harriet in David, sta se, vsak iz svojega kota, hkrati
odpravila drug proti drugemu: to je zanju, potem ko je ta znamenita
službena zabava postala del njune zgodbe, postalo zelo pomembno. »Da, v
točno istem trenutku ...« Preriniti sta se morala med ljudmi, ki so se
že nagnetli tesno k stenam; vsak svoj kozarec sta morala držati dvignjen
visoko nad glavo, da se nista zadevala z njim ob plesalce. In tako sta
nazadnje prišla skupaj, z nasmehom na obrazu -- a nemara tudi s kančkom
zaskrbljenosti --, in on jo je prijel za roko in skupaj sta se zgnetla
iz tega prostora v sosednjega, v katerem je bil hladni bife in kjer se
je prav tako trlo hrupnih ljudi, in skozi to gnečo na hodnik, obljuden z
nekaj objetimi parčki, in hlastno odsunila prva vrata, katerih kljuka se
je podala pod njuno roko. Znašla sta se v pisarni, opremljeni s pisalno
mizo in trdimi stoli in, da, tudi zofo. Tišina ... no, bilo je skoraj
tiho. Zavzdihnila sta. Odložila sta kozarca. Sedla sta si nasproti, da
bi se lahko dosita nagledala drug drugega, in se pričela pogovarjati.
Govorila sta, kakor da bi jima bilo dotlej prepovedano govoriti, kakor
da bi bila do izstradanosti lačna pogovora. In tako sta tam obsedela, na
dotik blizu drug drugega, zapletena v pogovor, vse dokler ni hrup v
prostorih na drugi strani hodnika začel pojemati, takrat pa sta mirno
odšla ven in nato v njegovo stanovanje, ki je bilo v bližini. Tam sta,
držeč se za roke, ležala na njegovi postelji in se pogovarjala in se
včasih poljubila, potem pa zaspala. Malone takoj se je ona preselila v
njegovo stanovanje, kajti dotlej si je lahko privoščila le sobo v
velikem stanovanju v skupinskem najemu. Bila sta že dogovorjena, da se
bosta spomladi poročila. Zakaj bi čakala? Bila sta ustvarjena drug za
drugega.

Harriet je bila najstarejša izmed treh hčera. Šele potem ko je, pri
osemnajstih, odšla z doma, se je zavedela, kako hvaležna je lahko za
svoje otroštvo, kajti veliko njenih prijateljev je imelo razvezane
starše in je živelo tjavdan ter se prepuščalo toku, bili pa so tudi,
kakor se reče, nagnjeni k motenosti. Harriet ni bila motena in je od
nekdaj vedela, kaj hoče. V šoli ji je šlo dokaj dobro, vpisala se je na
umetnostni kolidž in postala grafična oblikovalka, v čemer je videla
možnost, da na prijeten način preživi čas do poroke. Z vprašanjem, ali
naj bo ženska s poklicno kariero ali ne, se ni nikoli obremenjevala,
čeprav ni odklanjala pogovora o tem: ni želela veljati za bolj
ekscentrično, kakor je bilo nujno. Njena mati je bila zadovoljna ženska,
ki je imela vse, česar si je razumno mogla želeti; tako se je zdelo njej
sami in tudi njenim hčeram. Za Harrietine starše je bilo samoumevno, da
je družinsko življenje temelj srečnega življenja.

David je prihajal iz povsem drugačnega okolja. Njegovi starši so se
razvezali, ko mu je bilo sedem let. Pogosto, vse prepogosto se je šalil,
da je imel dva kompleta staršev: bil je eden tistih otrok, ki so imeli
svoje sobe v dveh domovih in do katerih so bili vsi uvidevni zaradi
možnosti psiholoških problemov. Nobenih nizkotnosti ali kljubovalnih
sovražnosti ni bilo, čeprav ni šlo brez stisk, celo nesrečnosti --
namreč pri otrocih. Drugi mož njegove matere, Davidov drugi oče, je bil
univerzitetni profesor, zgodovinar, in k temu je sodila velika,
zanemarjena hiša v Oxfordu. David je imel rad tega moža, Fredericka
Burkeja, ki je bil prijazen, čeprav zadržan človek, kakor je bila tudi
njegova mati prijazna in zadržana. Njegova soba v tej hiši je bila
njegov dom -- bila je v njegovih mislih njegov pravi dom tudi še zdaj,
za toliko časa, dokler si ne bosta s Harriet, in to prav kmalu,
ustvarila novega, ki bo nadaljevanje in razširjena inačica tega. Ta
njegov dom je bila velika spalnica na zadnji strani hiše, ki je gledala
na zanikrn vrt; soba, polna njegovega otroštva, neurejena in, na
angleški način, precej hladna. Njegov pravi oče se je poročil z žensko
svoje vrste: bila je hrupna, prijazna, sposobna, na cinični način
bogatašev polna vedrine. James Lovatt je gradil ladje in kadar je David,
čeprav nerad, vendarle pristal, da ga obišče, se mu je prav lahko
zgodilo, da je spal v kajuti, ali pa v sobi (»In tole je *tvoja* soba,
David!«) v vili na jugu Francije ali na Karibskih otokih. A njegova
stara soba v Oxfordu mu je bila ljubša. Odrasel je s tiho, a strastno
odločenostjo glede svoje prihodnosti: za njegove otroke bo vse drugače.
Vedel je, kaj hoče in kakšno žensko za to potrebuje. Če je Harriet na
stari način gojila pričakovanja glede svoje prihodnosti, v kateri ji bo
neki moški izročil ključe njenega kraljestva, v njem pa bo našla vse,
kar terja njena narava, in je imela to za svojo, že z rojstvom
pridobljeno pravico, h katere izpolnitvi je (sprva nevede, nato pa zelo
odločno), usmerjala svoje življenje, zavračajoč vse [ ]{.underline}
zastranitve in zaplete -- potem je on svojo prihodnost videl kot nekaj,
k čemur mora težiti in kar mora ubraniti. Njegova žena mu mora biti v
eni točki enaka: vedeti mora, v čem je sreča in kako jo ohraniti. Ko je
spoznal Harriet, mu je bilo trideset let, in vse dotlej je delal
zagrizeno disciplinirano kot vsak ambiciozen moški: toda tisto, za kar
je delal, je bil lasten dom.

Take hiše, kakršno sta hotela, za življenje, kakršno sta hotela, v
Londonu ni bilo najti. Sicer pa nista bila prepričana, ali je London
tisto, kar potrebujeta -- ne, ni bil, ljubše bi jima bilo kakšno
relativno majhno mesto s svojim posebnim vzdušjem. Konce tedna sta
namenjala ogledom mest, ne preveč oddaljenih za vsakodnevno vožnjo na
delo v Londonu, in kmalu našla veliko viktorijansko hišo z zaraščenim
vrtom. Brezhibno! A za mlad par absurdno, hiša je bila trinadstropna,
imela je podstrešje, vse polno sob, hodnikov, stopniščnih podestov ...
Pravzaprav je bilo vse polno prostora za otroke.

Toda, saj sta imela namen imeti veliko otrok. Nekoliko kljubovalno, ker
sta do prihodnosti gojila tako neznanska pričakovanja, sta drug drugemu
oznanila, da »ne bi imela nič proti« velikemu številu otrok. »Celo
štirim, ali petim ...« »Ali šestim,« je dejal David. »Ali šestim!« je
rekla Harriet in od olajšanja planila v neustavljiv smeh, skoraj do
solz. Smejala sta se in se valjala po postelji in se poljubljala, vsa
zanesena, ker se je za to točko, na kateri sta oba pričakovala in bila
celo pripravljena sprejeti poraz ali kompromis, izkazalo, da ne skriva
nobene nevarnosti. Toda medtem ko je Harriet lahko rekla Davidu in je
David lahko rekel Harriet: »Najmanj šest otrok,« tega ne bi mogla reči
nikomur drugemu. Celo z Davidovo kar spodobno plačo in Harrietino, bi
hipotekarno posojilo za to hišo presegalo njune zmožnosti. A bi se že
kako znašla. Ona bi še dve leti delala, se vsak dan vozila z Davidom v
London, potem pa ...

Tisto popoldne, ko je hiša postala njuna, sta stopila na malo verando z
roko v roki, sredi petja ptic, ki so se oglašale od vsepovsod z vrta,
polnega lesketa drevesnih vej, ki so bile še vedno črne od mrzlega dežja
zgodnje pomladi. Odklenila sta svoja vhodna vrata, srci sta jima
razbijali od sreče, in že stala v zelo velikem prostoru, iz katerega je,
na nasprotni strani, vodilo navzgor razsežno stopnišče. Eden prejšnjih
lastnikov je imel enake predstave o domu kot onadva. Podreti je dal
predelne stene, da je dobil ta prostor, ki je obsegal skoraj celotno
pritličje. Do polovice je bil kuhinja, katero je samo nizek zid, kot
nalašč pripraven za knjižno polico, ločil od druge polovice, zadosti
prostorne za zofe in stole, za vse posedanje in pretegovanje, ki napravi
dnevno sobo udobno. Nalahno, potihoma, zadržujoč dih, z nasmehom na
obrazu, ki se je še razlezel, ko sta se spogledala in drug drugemu
opazila solze v očeh -- sta se podala čez gole podnice, ki bodo kmalu
prekrite s preprogami, in potem počasi po stopnicah, na katerih so
staromodne palice iz medenine čakale na tekač. Na podestu sta se
obrnila, da bi si občudujoče ogledala sijajni prostor, ki bo srce
njunega kraljestva. Nadaljevala sta pot navzgor. V prvem nadstropju je
bila ena velika spalnica -- njuna; in z njo povezana še dokaj majhna
soba, ki bo vedno namenjena zadnjemu otroku. Poleg teh dveh so bile v
nadstropju še štiri spodobno velike sobe. Navzgor, po še vedno udobnih,
vendar ožjih stopnicah, in tu so bile še štiri sobe, katerih okna so,
tako kot okna onih v nižjem nadstropju, odpirala poglede na drevje,
vrtove, trate -- na vse, kar prijazno predmestje ponuja očesu. Nad tem
nadstropjem pa je bilo ogromno podstrešje, ravno pravšnje za otroke, ko
bodo prišli v obdobje čarobnih skrivnih igric.

Počasi sta se spustila po stopnicah, eno nadstropje niže, potem še eno,
mimo ene vrste sob in še ene vrste sob, v njuni domišljiji polnih otrok,
sorodnikov, gostov, in se nazadnje vrnila v svojo spalnico. V njej sta
zakonca, od katerih sta kupila hišo, pustila veliko posteljo, narejeno
zanju po naročilu. Če bi jo hotela odpeljati, je dejal posrednik, bi jo
morala razstaviti, sicer pa sta se tako nameravala odseliti v tujino. Na
to posteljo sta Harriet in David legla drug poleg drugega in s pogledom
objela svojo sobo. Ležala sta brez besed, prevzeta in onemela od tega,
česar sta se lotevala. Sence španskega bezga, izza katerega je skozi dež
posijalo sonce, kakor da so na širjave stropa vrgle skico let, katera
bosta preživela v tej hiši. Obrnila sta glavo proti oknom, za katerimi
je krona španskega bezga razkazovala bohotno cvetno popje, ki se bo zdaj
zdaj razcvetelo. Potem sta se spogledala. Po licih so jima spolzele
solze. Ljubila sta se, tam, na svoji postelji. Harriet je skoraj
zakričala: »Ne, nehaj! Kaj pa počneva?« Mar se nista odločila, da bosta
z otroki počakala kakšni dve leti? Toda njegova odločenost jo je povsem
prevzela -- da, to je bilo tisto: ljubil se je s tako premišljeno,
silovito zavzetostjo, ves čas zazrt naravnost v njene oči, da ga je
sprejela, dopustila, da se je v njej polastil njene prihodnosti. Pri
sebi ni imela nobene kontracepcije. (Oba sta bila seveda nezaupljiva do
tabletke.) Bila je v dneh največje plodnosti. Vendar sta se ljubila,
ljubila s to slovesno odločenostjo. Enkrat. Dvakrat. Pozneje, ko je sobo
napolnila tema, sta se ljubila znova.

»*Tako*,« je rekla Harriet, čisto tiho, bila je prestrašena in obenem
odločena, da tega ne bo pokazala, »tako, s tem sva to opravila, to je
gotovo.«

Zasmejal se je. Njegov smeh je bil glasen, lahkomiseln, brezsramen, prav
nič podoben skromnemu, šegavemu, preudarnemu Davidu. Zdaj, ko je bila v
sobi popolna tema, se je zdela ogromna, podobna črni podzemni jami brez
konca. Nekje blizu se je drevesna veja podrgnila ob zid. V zraku je
visel vonj po hladni, razmočeni zemlji in po seksu. David se je, leže na
hrbtu, smehljal sam pri sebi; potem ko je začutil na sebi njen pogled,
je rahlo nagnil glavo in njegov nasmeh je zaobjel tudi njo. Toda pod
njegovimi pogoji; v njegovih očeh so bili odbleski misli, katerih ni
mogla uganiti. Začutila je, da ga ne pozna. »... David,« je hlastno
rekla, da bi ga zbudila iz zamaknjenosti, a njegova roka jo je le še
močneje stisnila okrog ramen, njegovi prsti pa so se ji zarili v
nadlaket z močjo in nepopustljivostjo, kakršne od njih ne bi nikdar
pričakovala. Miruj, ji je govoril ta prijem.

Skupaj sta ležala tam, dokler se nista počasi spustila na realna tla, in
takrat sta se bila spet sposobna obrniti drug k drugemu in se poljubiti,
izmenjati pomirjujoče poljube, ki se dajejo pri belem dnevu. Vstala sta
in se v hladni temi oblekla: elektrika še ni bila priključena. Potihoma
sta se spustila po stopnicah svoje hiše, ki sta jo tako temeljito vzela
v posest, in se napotila čez svojo sijajno dnevno sobo in potlej skozi
vhodna vrata na vrt, ki je bil še ves skrivnosten in skrit pred njima,
še vedno ne resnično njun.

»No?« je šegavo rekla Harriet, ko sta sedla v njegov avto, da bi se
odpeljala nazaj v London. »In kako bova zmogla vse stroške, če sem
noseča?«

Prav res: le kako? Harriet je v resnici zanosila tistega deževnega
večera, v njuni spalnici. Imela sta veliko slabih trenutkov, sprožila
jih je vsaka misel na to, kako pičli so njuni dohodki in kako nemočna
sta. Vselej, kadar nimamo zadostnih materialnih sredstev, se namreč
počutimo, kakor da nas vsi ocenjujejo: Harriet in David sta se počutila
borno, v svojih očeh sta bila nesposobneža, ki se nimata na kar koli
opreti, razen na trmasta prepričanja, za katera so drugi ljudje od
nekdaj prepričani, da so zgrešena.

David ni nikoli jemal denarja od svojega premožnega očeta in mačehe, ki
sta plačala njegovo šolanje, to pa je bilo tudi vse. (Plačala sta tudi
šolanje njegove sestre Deborah; toda njej je bil bolj pri srcu očetov
življenjski slog, kakor je bil njemu bolj pri srcu materin, in se zato
nista pogosto srečevala, razlike med bratom in sestro pa je bilo po
njegovem mogoče strniti v nekaj besed -- ona si je izbrala življenje
bogatih.) Zdaj ni hotel prositi za pomoč. Njegova angleška starša --
tako je sam pri sebi rekel svoji materi in njenemu možu --, nista imeli
veliko denarja, saj sta bila oba neambiciozna univerzitetna profesorja.

Nekega popoldneva so ti štirje -- David in Harriet, Davidova mati Molly
in njen Frederick --, stali v dnevni sobi in si z dna stopnic ogledovali
novo kraljestvo. Takoj poleg kuhinjskega dela je zdaj stala zelo velika
miza, za katero bi lahko udobno sedelo petnajst ali dvajset ljudi; v
prostoru je bil tudi par ogromnih zof in nekaj udobnih naslonjačev, kar
je bilo vse rabljeno, kupljeno na krajevni dražbi. David in Harriet sta
stala drug ob drugem in se, soočena s kritičnim tehtanjem teh dveh
postaranih ljudi, počutila še bolj nezaslišano svojeglava in veliko
premlada. Molly in Frederick sta bila zajetna in neurejena, močno
osivela, oblečena v udobna oblačila, ki so izdajala samovšečno
preziranje mode. Dajala sta vtis dobrohotnih debeluhov, vendar pa sta se
vztrajno izogibala temu, da bi se spogledala med seboj, na način, ki je
bil Davidu dobro znan.

»No, dobro,« je šegavo pretrgal tišino, ker ni več prenesel napetosti,
»lahko prideta z besedo na dan.« In je objel čez ramena Harriet, vso
bledo in napeto, ker ji je bilo zjutraj slabo in ker ves teden ni počela
drugega kot ribala pode in pomivala okna.

»Ali nameravata odpreti hotel?« se je povsem umestno oglasil Frederick,
odločen, da se bo vzdržal sodbe.

»Koliko otrok pa mislita imeti?« je vprašala Molly in pospremila besede
s tistim kratkim smehom, ki govori, da ugovarjati tako nima smisla.

»Veliko,« je tiho rekel David.

»Da,« je rekla Harriet. »Da.« Ni se zavedala, tako kot se je David, kako
zelo nejevoljen je ta par njegovih staršev. Čeprav sta si prizadevala,
tako kot vsi njune vrste, da bi dajala vtis nekonformizma, sta bila v
resnici konvencionalna, da bolj ne bi mogla biti, in nista marala
ničesar, kar je izdajalo nezmernost, dišalo po ekscesnem. Ta hiša je
bila prav to.

»Pojdimo zdaj, povabiva vaju na večerjo, če je tu kje kakšen spodoben
hotel,« je dejala Davidova mati.

Pri večerji so se pogovarjali o drugih stvareh, dokler ni Molly ob kavi
pripomnila: »Saj se zavedaš, da boš moral prositi očeta za pomoč?«

Davida je očitno streslo in zabolelo, vendar si je moral priznati:
pomembna je hiša in življenje, katerega bosta živela v njej. Življenje,
ki bo -- kakor je bilo tema staršema jasno po njegovem neomajno odločnem
pogledu, v njunih očeh polnem mladostne samozaverovanosti --, izničilo,
izbrisalo, spravilo s sveta vse slabosti in napake njunega življenja,
Mollyjinega in Frederickovega; in prav tako Jamesovega in Jessicinega.

Ko so se poslavljali v temi hotelskega parkirišča, je Frederick rekel:
»Kar se mene tiče, sta oba dokaj nora. No, ja, pa nespametna.«

»Da,« je rekla Molly. »Stvari nista resnično premislila. Otroci ...
nihče, ki jih ni imel, ne ve, koliko je dela z njimi.«

Tu se je David zasmejal in postregel s svojim prepričanjem -- in to že
starim prepričanjem, kateremu Molly ni nikoli ugovarjala, in se je zdaj
zavestno odzvala nanj s smehom. »Ti nisi materinska,« je dejal David.
»Pač po naravi nisi. Harriet pa je.«

»V redu,« je rekla Molly, »za vajino življenje gre.«

Telefonirala je Jamesu, svojemu prvemu možu, ki je bil na jahti nekje v
bližini otoka Wighta. Ta pogovor se je končal z njenim: »Mislim, da bi
moral priti in se prepričati na lastne oči.«

»V redu, bom,« je odgovoril James, ki se je strinjal tako s tistim, kar
ni bilo izrečeno, kakor z onim, kar je bilo: težave z dohajanjem
tistega, kar je njegova žena puščala neizrečeno, so bile glavni razlog,
da jo je s takim olajšanjem zapustil.

Kmalu po tem pogovoru sta se David in Harriet ponovno soočila s hišo v
družbi Davidovih staršev -- drugega para njegovih staršev. Tokrat so
obstali pred njo. Jessica je stala sredi trate, še vedno nastlane z
lesnatimi ostanki zime in vetrovne pomladi, in kritično motrila hišo.
Njej se je zdela turobna in odvratna, kakor nasploh Anglija. Bila je
enako stara kot Molly, videti pa dvajset let mlajša, ker je bila vitka
in porjavela in se je vsa svetila, kakor od olja za sončenje, celo
takrat, kadar ji koža ni bila naoljena. Lase je imela pšenično rumene,
kratke in lesketajoče se, obleko živahnih barv. Pete žadasto zelenih
čevljev je zarila v trato in s pogledom zavrtala v Jamesa, svojega moža.

On, ki je že obhodil vso hišo, je zdaj izrekel sodbo, kakršno je David
od njega pričakoval: »Dobra naložba je.«

»Da,« je rekel David.

»Cena ni pretirana. Najbrž zato, ker je za večino ljudi prevelika.
Domnevam, da je cenilec ugodno ocenil stanje stavbe?«

»Da,« je rekel David.

»V tem primeru bom jaz prevzel odplačilo hipotekarnega posojila. Čez
koliko časa bo odplačano?«

»Čez trideset let,« je rekel David.

»Takrat, bi rekel, bom najbrž že mrtev. No, za poročno darilo od mene
tako nisi dobil veliko.«

»Enako se boš moral odrezati pri Deborah,« je rekla Jessica.

»Za Deborah sva že doslej storila veliko več kot za Davida,« je dejal
James. »Kakor koli že, to si lahko privoščiva.«

Zasmejala se je in skomignila z rameni: denar je bil v glavnem njen.
Lahkoten odnos do denarja je bil značilna poteza njunega skupnega
življenja, katero je David okusil in ogorčeno zavračal, saj mu je bilo
ljubše stiskaštvo oxfordskega doma -- čeprav te besede zanj ni nikoli na
glas izrekel. Lahkomiselno in preveč brezskrbno življenje, tega ni maral
pri bogatih; toda zdaj bo prav temu dolžan hvaležnost.

»In koliko otrok načrtujeta, če se sme vprašati?« je zanimalo Jessico,
ki je bila na tisti mokri trati videti kot pisana papiga.

»Veliko,« je rekel David.

»Veliko,« je rekla Harriet.

»No, bolje vidva kakor jaz,« je rekla Jessica in to je bilo zadnje, kar
so rekli Davidovi drugi starši, preden so z olajšanjem zapustili vrt in
nato Anglijo.

Zdaj je na prizorišče stopila Dorothy, Harrietina mati. Niti Harriet
niti Davidu ni prišlo na misel, da bi na glas ali le pri sebi rekla: »O,
bog, kako strašno, če na vsakem koraku naletiš na mamo.« Če sta se
odločila, da bosta živela družinsko življenje, potem je sodilo zraven,
da Dorothy mora za nedoločen čas priti pomagat Harriet, čeprav bo ves
čas poudarjala, da ima svoje življenje, v katero se mora vrniti. Bila je
vdova in to njeno lastno življenje je v glavnem pomenilo obiskovanje
hčera. Po prodaji družinske hiše je imela majhno stanovanje, ne posebno
prijetno, vendar ni bila tak človek, da bi se pritoževala nad njim.
Potem ko so ji velikost in možnosti, katere je skrivala nova hiša, sedle
v zavest, je bila nekaj dni bolj molčeča kot ponavadi. Vzredila je tri
hčere in to se ji ni zdelo lahka naloga. Njen mož, industrijski kemik,
ni imel slabe plače, vendar pri hiši ni bilo nikoli veliko denarja.
Vedela je, koliko človeka, tako in drugače, stane družina, pa naj je
tudi majhna.

Nekaj svojih misli o tem je poskusila povedati nekega dne pri večerji.
David, Harriet, Dorothy. David se je pravkar pozno vrnil domov: vlak je
imel zamudo. Vsakodnevna vožnja na delo in z njega ni prav nič obetala,
da bo prijetna, nasprotno, grozila je, da bo najhujši del življenja tu,
in to za vse, najbolj seveda za Davida, saj mu bo vzela dvakrat na dan
po skoraj dve uri časa. To bo eden njegovih prispevkov k uresničitvi
sanj.

Kuhinja je bila že skoraj takšna, kakršna bi morala biti: mogočna miza,
za njo težki leseni stoli -- za sedaj samo štirje, toda ob steni,
postavljeni v vrsti, še drugi, pripravljeni za goste in še nerojene
ljudi. Tu je bil velik, klasičen železen štedilnik in staromodna
kredenca s skodelicami in vrčki, obešenimi na kljukah. V vrčih za vodo
je bilo cvetje z vrta, na katerem je poletje razkrilo pravo izobilje
vrtnic in lilij. Na mizi je bil poobedek, katerega je po tradicionalnem
angleškem receptu naredila Dorothy; zunaj je listje, katerega je nosilo
po zraku in ki je včasih tiho, zdaj zamolklo, zdaj zvonko, udarilo ob
okenske šipe, in žvižganje vse močnejšega vetra najavljalo prihod
jeseni. Toda okna so bila zagrnjena s toplimi, gostimi rožastimi
zavesami.

»Vesta,« je rekla Dorothy, »premišljevala sem o vama.« David je odložil
žlico, da bi ji prisluhnil, česar ne bi nikoli storil ne za svojo
nematerialistično mater ne za materialističnega očeta. »Prepričana sem,
da se ne bi smela v vsako stvar tako zagnati -- ne, dovolita, da povem
do konca. Harriet ima komaj štiriindvajset let -- nima jih še
petindvajset. Ti, David, si jih ravnokar dopolnil trideset. Obnašata pa
se, kakor da se vama bo vse izmuznilo, če ne bosta vsake stvari takoj
zgrabila z obema rokama."		Didakta	2008.0	da	da	46896.0	873.0	
Leposlovje	MAKS-L_000009.txt	MAKS-L_000009	Za devetimi drevesi	Tina Arnuš Pupis	pravljice o živalih	"Srečko išče srečo

Srečko je bil čisto navaden deček z navadno mamo, navadnim očetom in navadno mlajšo sestrico. Kakšne velike sreče pravzaprav ni imel, vsaj tako se mu je zdelo. In nekega sivega jesenskega dne se je prebudil še posebej slabe volje. Bil je ravno eden tistih dni, ko se ti čisto nič ne ljubi in bi najraje ves dan preležal v postelji. Vreme zunaj ni bilo ravno prijazno, zima je trkala na vrata, sonca pa od nikoder. Srečko se je pokril čez glavo, pa ni nič pomagalo. Obrnil se je na hrbet, na trebuh pa na levi in desni bok, se odkril, spet pokril, a nikakor mu ni uspelo najti pravega položaja. Nekaj je manjkalo. Malce tistega toplega občutka, ki se mu reče … »Kako že?« je pomislil. »Seveda, sreča! Skoraj bi pozabil nanjo! Morda pa se le skriva kje zunaj. Kar iskat jo grem!« je sklenil in se podal v bližnji gozd. 
Jesensko listje mu je hrustalo pod nogami in veter ni bil nič kaj prijazen do njegovih ušes, ki so kukala izpod kape. Razmišljal je, ali ne bi bilo morda bolje ostati v topli postelji, ko ga je presenetil glas izza grma.
»Kam jo pa mahaš, mladi mož?« je vprašala radovedna lisica. 
»O, pozdravljena, lisica. Srečo grem iskat. Greš z mano?« jo je prijazno povabil Srečko. 
»Eh, kaj pa vem. Sicer bi nekaj sreče tudi meni prav prišlo … Ampak ko imam toliko opravkov. In danes sploh še nisem nikogar prelisičila. Ne, žal nimam časa, morda kdaj drugič.« 
»Škoda, grem pa sam,« je dejal Srečko in se podal naprej. 
Vendar lisici ni dalo miru. »Kaj pa, če bi jo vendarle našla,« je pomislila in prisopihala za dečkom. »Veš, morda pa le pojdem s teboj, vsaj del poti. In če jo najdeva, bi si jo lahko delila, kaj praviš?« 
Srečko se je seveda strinjal. Tako sta jo skupaj mahnila naprej. Na poti sta naletela še na zajca in tudi njega povabila s seboj. Nad idejo sprva ni bil preveč navdušen, kajti zajec ima veliko družino, velika družina pa pomeni veliko obveznosti. A nekako se mu je zazdelo, da je pri tej nalogi nepogrešljiv. Saj ima vendar največja ušesa in najbolje sliši. Če bi sreča slučajno kje zašumela, bi jo prav on prvi zaslišal. Tako je prišel do zaključka, da so njegovi otroci navsezadnje dovolj stari in se morajo naučiti odgovornosti. »Pa pojdimo!« je vzkliknil in skupaj so jo mahnili naprej. 
Le nekaj korakov stran so pod visokim hrastom uzrli jazbeca, ki je sedel kot kup nesreče in si mrmral: »Ubogi jaz, zdaj zdaj bo zima, jaz pa brez jazbine. Le kaj bo z menoj? Še zmrznil bom takole na prostem!« 
»Hej, nesrečnež, pojdi vendarle z nami! Morda pa najdeš srečo!« je zaklicala lisica. 
»Pfff, sreča, v to sploh ne verjamem več, saj me je že zdavnaj zapustila! No, morda se vam pa vseeno pridružim, saj tako ali tako nimam kam iti, vsaj sam ne bom!« je razmišljal nesrečni jazbec in se podal na pot s prijatelji. Bil pa je tako zaverovan v svojo nesrečno usodo, da je pozabil gledati, kod hodi. Tako je le malo manjkalo, da bi stopil na ježa. 
»Pazi vendar, neroda!« je nejevoljno zapihal jež. »Že tako imam dovolj težav! Resnično me zanima, kdo si je izmislil tako neuporabno in neumno stvar, kot so bodice.« 
Jež je bil namreč neznansko zaposlen s čiščenjem svojih bodic. A naj se je še tako trudil, se je vedno našel še kakšen list, ki se je znova nataknil nanj. Prav zato je tudi on sprva zavrnil povabilo druščine. Že tako ali tako ni imel dovolj časa, kaj šele da bi taval okoli in iskal nekaj, kar morda sploh ne obstaja. Pa jim ga je le uspelo pregovoriti. Lisica mu je namreč obljubila, da mu bo sproti čistila liste z bodic, čeprav tega ni mislila čisto resno.
V pričakovanju se je druščina podala naprej. Srečko jih je vzpodbujal, jazbec je še vedno jadikoval in zajec je delil nasvete o vzgoji otrok. Naenkrat pa je nekaj prekinilo njihovo kramljanje. 
»Psssst, če to ni … Morda pa je res … Morda smo našli …« je komaj izdavil zajec, saj je bil prepričan, da je le on slišal ta zvok. Seveda so ga slišali vsi in seveda to ni bila sreča, ampak medved, ki je ravno preurejal svoj brlog in si nejevoljno brundal. Pripravljal se je namreč na prezimovanje in nad idejo o iskanju sreče ni bil nič kaj navdušen. 
»Oh, ja, imam pa veliko bolj resne opravke, nimam časa za takšne malenkosti! Že zdavnaj bi namreč moral zaspati, pa mi nikakor ne uspe. Kar sami poiščite srečo. Pa srečno!« jih je zavrnil. 
Ko ga je Srečko opomnil, da je najboljši recept za dober spanec sprehod po svežem zraku, si je medved premislil. 
»Škoditi pa vseeno ne more, če že koristilo ne bo,« si je zabrundal. Še preden pa se jim je pridružil, je moral obljubiti, da v nobenem primeru ne bo storil nič žalega zajcu. Ta je namreč že ob samem pogledu na mogočnega medveda pomislil, da bi jo kar ucvrl domov.
Med potjo je jež prišel na idejo, da bi lahko obiskali še veverico in jo povabili s seboj. »Več nas je, večja je možnost, da nekdo od nas najde srečo. In le kdo bi prej našel srečo, če bi se slučajno skrivala na drevesu, kakor veverica.« Seveda so se vsi strinjali.
Odpravili so se torej do stare bukve in potrkali. Iz debla je kmalu pokukala veveričja glava. »Kaj pa vi tukaj?« se je začudila. »Se je kaj zgodilo? Da ni morda zagorel gozd, jojmene, kam se bom pa skrila?« je prestrašeno vzkliknila. 
»Nič ne skrbi,« jo je pomiril Srečko, »le srečo iščemo. Se nam pridružiš?«
»Oh, tole pa res ni pravi trenutek. Zima bo, jaz pa brez zalog hrane, le še za en teden je imam. Letos ni sreče zame, kar sami jo iščite.« In naj so jo še tako prepričevali, jim je ni uspelo prepričati. 
Tako so se, kar malce razočarani, odpravili na pot brez veverice. A niso dolgo hodili, ko so naleteli na velik, pravzaprav ogromen kostanj. Tla pod drevesom so bila posuta z ježicami, polnimi debelih plodov. Takoj so se spomnili na ubogo veverico in se lotili nabiranja kostanja. Ob tem so neznansko uživali. Jež se je kotalil po listju, odpiral ježice in tokrat ga ni prav nič motilo, da se mu na bodicah nabirajo šopi jesenskega listja. S polnimi šapami in pestmi kostanja so se odpravili nazaj k veveričjemu domu. Zajec je glasno potrkal po deblu. 
»Ne, nimam časa, ne morem z vami, se ravno odpravljam po ozimnico,« se je oglasilo iz dupla. 
»No, potem pa le splezaj dol in si postrezi!« se je navdušeno zahihital jež. 
Veverica je bila prepričana, da gre za potegavščino. Presenečeno je pokukala iz dupla, si trikrat pomela oči, nato pa od sreče zavriskala, skočila z drevesa naravnost na medveda, ga počohala za ušesi, pomahala jazbecu, povlekla lisico za rep, ježa pa poljubila na smrček. Vsi so bili zadovoljni, da so nekomu tako polepšali dan, celo jazbec je za nekaj trenutkov pozabil na svoje tegobe. 
V veveričji družbi so se odpravili naprej. Med potjo so si krajšali čas z različnimi igrami. Ena izmed teh se je imenovala ugani, kdo sem. Medved se je odločil, da bo poskusil oponašati zajca, saj je bil prepričan, da je to nekaj najlažjega. In ker je o zajcih vedel bolj malo, je poskusil prijateljem olajšati ugibanje z izvedbo pravega zajčjega skoka v daljino. Vzel je zalet, se odrinil in se pognal v zrak, kolikor daleč je šlo. Skok je bil precej kratek in prav nič podoben zajčjemu, ob pristanku na tla pa mu je na listju silovito spodrsnilo in oddrsal je v bližnji potok. »Pljusk!« je naredilo, voda"		Založba Miš	2016.0	da	ne	12854.0	282.0	
Leposlovje	pavli puding prelom za tisk.txt	pavli puding prelom za tisk	Pavli Puding nepridipravom meša štrene	Christine Nöstlinger	najstniške dogodivščine, kuhanje	"1.	poglavje,
v katerem prijazna profesorica verjame, da so ljudje dobri, za malico pa je le kruh z liptovskim namazom.

Pavli Pistulka, ki ima enajst let in tri mesece in ga prijatelji kličejo
Pavli Puding ali preprosto Puding, je ves zaspan sedel v klopi	9	
učilnice drugega a in se na vse pretege trudil, da ne bi glasno zehal.
»So gospod Pistulka spet gledali televizijo do polnoči?« je vprašala doktorica Zeliščnikova, ki je dijake vedno grajala z onikanjem.
»Ne,« je odvrnil Pavli in si obrisal nekaj solz, ki so mu pritekle iz oči med zehanjem. »V učilnici je tako slab zrak.«
Pavli in doktorica Zeliščnikova sta si bila zaradi oken ves čas v laseh. Pavli je med odmorom na stežaj odpiral okna, profesorica pa jih je velela zapreti, čim je stopila skozi vrata. Zaradi hrupa iz ulice, otrdelega vratu in nepazljivih dijakov, ki bi se lahko udarili v okensko krilo.
Ravno ko je doktorica Zeliščnikova začela razlagati, da je po- manjkanje kisika izmišljotina, se je oglasil šolski zvonec. Pro- fesorica je imela hvalevredno navado: ob zvonjenju je odšla iz učilnice.
Pavli je vstal, da bi odprl okna, a ga je Rozi, s katero si je delil klop, pocukala za rokav in potožila: »Puding, pusti neumna okna, v želodcu mi tako kruli …«

Pavli je zavzdihnil, potegnil šolsko torbo izpod klopi in na plan privlekel veliko plastično škatlo, v kateri je imel lanena pogrinjka, prtička in zavitka v aluminijasti foliji.
Rozi je odvila folijo in se nekoliko razočarano zazrla v ko- šček kruha, namazanega z liptovskim namazom in okrašenega s kolobarčki paradižnika in kumare ter z drobcenimi koruznimi storži.
»Če ješ preveč mesa, lahko dobiš putiko, putika pa je kuga sodobnega sveta.« Pavli je pred Rozi položil pogrinjek in ji podal papirnat prtiček. »Nikar se ne zmrduj nad slastnim liptovskim namazom. Danes zjutraj sem ga zmešal. Vanj sem dal maslo in vse, kar sodi zraven, celo kapljico tabaska!«
Rozi je naredila grižljaj in s polnimi usti brezvoljno zamrmrala:
»Pa ima res prav poseben okus.«
Pavli in Rozi sta se pred letom dni dogovorila: Pavli bo od ponedeljka do petka Rozi nosil malico in druge priboljške ter ji pripravljal toplo kosilo, v zameno pa mu bo Rozi pisala domače naloge za matematiko. Brezhibno je znala posnemati njegovo pisavo. Dogovor sta sklenila v duhu: vsak naj počne tisto, v čemer je dober. Rozi je bila spretna ponarejevalka domačih nalog, Pavli pa odličen kuhar.
Prej je Pavli kuhal le tu in tam. Najpogosteje je pripravil vani- lijev puding – brez grudic, se razume! Zaradi tega je dobil svoj vzdevek. Za deseti rojstni dan pa je mami zaupal eno samo željo, in sicer: »Rad bi imel ključe od stanovanja, tako kot jih ima pri- jateljica Rozi. Dovolj sem star, da znam poskrbeti zase in nočem več hoditi v podaljšano bivanje,« je povedal.

Mama ga je najprej odločno zavrnila. Da bo v službi ves čas na trnih, je zatrjevala, če bo njen Pavli vse popoldneve 'brez nadzora'. Premlad je! Morda, ko bo dopolnil štirinajst let.
Pavli pa se ni dal. Podaljšano bivanje mu je šlo res na živce.
»Če mi ne boš dovolila, da grem po pouku naravnost domov,« je rekel, »se bom preselil k očku in njegovi novi, tebe pa bom obiskoval samo ob koncih tedna!«
Ob teh besedah je mama končno popustila. Da bi se njen Pavli	11	
opoldne lahko pošteno najedel, je hladilno skrinjo napolnila s pripravljenimi obroki. Kuha ji namreč ni najbolj dišala. Bila je tiste sorte kuharica, ki se ji nič ne posreči. Zato je nad pripravo jedi obupala. »V vsem moram uspeti,« je trdila. Stvari, ki ji niso šle od rok, so jo spravljale ob pamet.
Za Pavlijev prefinjeni okus so bile zamrznjene zadevščine enako groznega okusa kakor zvarki v podaljšanem bivanju. Zato se je odločil, da se bo naučil kuhati. Ni mu bilo všeč, če ga je kdo razglasil za ljubiteljskega kuharja. Kuhanje namreč ni konjiček, je menil, ampak je samoohranitveni nagon.
»Kaj bo pa za kosilo?« je zanimalo Rozi, ko je pogoltnila zadnji košček kruha in si lepljive prste otrla v papirnat prtiček.
»Na poti domov si lahko kupiva ribo in solato, kaj praviš?« je vprašal Pavli s polnimi usti.
Še preden je Rozi lahko pritrdila, je Lea, ki je sedela v klopi pred Rozi in Pavlijem, zavreščala: »Mojega srčka ni več! Mojega srčka ni več! Nekdo mi je ukradel zlati srček.«
Rozi je zavila z očmi in zamrmrala: »Ali mora res vsak dan zganjati tak cirkus?«

Okoli Lee se je zbralo nekaj otrok. Lea je z debelušnim prstom kazala na šolsko klop in ihtela: »Tukaj … Tukaj je bil … Zdaj ga pa nič več … Izginil je! Kakšna nesramnost!«
»Iz muhe dela slona,« je zamrmral Pavli in zmajal z glavo. »O čem tečka pravzaprav govori?«
Pavli je v učilnico pritekel tik pred začetkom prve ure in tako ni videl, kako se je Lea šopirila z zlatim srčkom na verižici. Ve-
lik je bil kot noht na palcu in vanj je bilo vgravirano dekličino 13 
ime. Dobila ga je od tete za enajsti rojstni dan. Zlato verižico ji je podaril stric, je pripovedovala, ampak on pride na obisk šele konec tedna.
Rozi je o vsem poročala Pavliju. Pavli je pospravil lanena po- grinjka v plastično posodo, aluminijasto folijo in prtičke je zvil v kepo ter rekel: »Kakšna histerična kokoš! Pri nas pa res ne krademo!«
Rozi je prikimala, Lea pa je prisegala na mile viže, da je lep zlat in drag srček še pred minuto ležal na klopi poleg nalivnika. Njena soseda Marija je rekla, da je to res, da ga je videla tudi ona.
Otroci, ki so se nagnetli okoli Lejine mize, so ji svetovali: »Po- glej v torbo!« In: »Kaj pa če je v predalu pod klopjo?«
Nekaj jih je počepnilo in iskalo po tleh. Lea je stresala z glavo in ihtela, češ, saj nisem neumna, da bi morala še enkrat preiskati torbo in predal pod klopjo, če pa vendar vem, da je drag, lep zlat srček ležal na klopi poleg nalivnika. Na hitro – res samo na hitro – je šla do smetnjaka, da bi ošilila rdečo barvico in se – tudi to samo na hitro – ustavila pri Evici, da bi ji dala dva evra, ki ji ju je dolgovala, potem pa se je vrnila v klop in ugotovila, da je srček izginil.

Pavli je vrgel kepi aluminijaste folije in papirnatih prtičkov proti smetnjaku. Prva je pristala v smetnjaku, druga pa poleg njega. Zadovoljen je prekrižal roke na prsih in z zanimanjem opazoval razburjeno otročad, ki se je zbrala okoli jokajoče Lee.

Ko je šolski zvonec naznanil konec glavnega odmora in je v učil- nico drugega a vstopil magister Žolna, ki so ga otroci zaradi nje- govih pisanih oblačil klicali Detel, z velikimi lesenimi trikotniki pod roko, se je druščina okoli Lee razšla. Lea se je zbrala in Detlu povedala, kaj ji leži na duši.
Detel jo je najprej spomnil, da je dijakom že stokrat položil na srce, naj dragocenega nakita ne nosijo v šolo, potem pa dodal: »Zdaj pa v miru še enkrat preglej svoje reči. Pogosto smo o čem stood- stotno prepričani, pozneje pa ugotovimo, da smo se zmotili.«
Lea je odločno odkimala in hitela pripovedovati, da je že vse preiskala, a jo je Detel ustavil in rekel: »No, pohiti že! S tem se ne bomo ukvarjali vso uro. Veliko dela imamo. Prihodnji ponedeljek pišemo šolsko nalogo in za nekatere je to zadnja priložnost, da se izognejo popravnemu izpitu!«
Lea je nejevoljno potegnila na plan šolsko torbo, jo obrnila na glavo in stresla vsebino na klop. Iz nje so prileteli svinčniki in knjige, radirke in ravnila, zvezki in plišast slonček, nekaj bronastih kovancev, beležka in stara polovica žemljice. O zlatem srčku pa ne duha ne sluha!
»Zdaj pa poglej še v predal pod klopjo!« je vztrajal Detel.
Lea se je sklonila in potisnila roke pod klop, pretipala predal in odkimala.

Detla je zaskrbelo. »No, potem …« je zavzdihnil. »Potem pa pojdi k ravnateljici in ji povej za ta neljubi dogodek.«
»Zdaj takoj?« Lea je sedla in pospravljala kramo nazaj v šol- sko torbico. Tudi staro žemljico je vtaknila vanjo. Potem jo je vrgla pod klop, se useknila in se z robčkom na pordelem nosu odpravila iz učilnice.
»Kakor bi ji pobili vso družino,« je zagodrnjala Rozi sama pri
sebi. »Saj je bil samo grd srček.«	15	
Pavli je iz nahrbtnika potegnil zvezek za geometrijo, ga odprl in začel s kemičnim svinčnikom na pivnik kracati vprašaje. Velike in majhne, tanke in debele. Medtem ko je Detel razlagal, kako z dvema trikotnikoma premici narišemo vzporednico, je Rozi Pavliju vzela pivnik in s čitljivo pisavo pod vprašaje zapisala: Puding, pokaži, kaj znaš!
Stvar je bila namreč taka: Pavli Pistulka se je v prostem času ukvarjal z nerazrešenimi kriminalnimi primeri. Doma je imel debelo mapo s časopisnimi članki in ob njej je velikokrat premiš- ljeval, kdo bi lahko stal za kakšnim zločinom. Da bo kriminalist, ko odraste, je bilo jasno kot beli dan!
Pavli je Rozi vzel pivnik in z okorno pisavo, sam namreč ni sodil med vzorne dijake, nad vprašaje zapisal: Brez skrbi!

Četrt ure pozneje je moral Detel prekiniti razlago o risanju vzpore- dnic, ki jih je s škripajočo kredo vlekel po tabli, saj se je v učilnico drugega a vrnila Lea. Z njo je prišla Pikica. Tako so namreč klicali doktorico Kapusovo, namestnico ravnateljice, gospe svétnice Skrbnikove. Čeprav je nosila čevlje z debelimi podplati in imela

visoko natupirano pričesko, je bila komaj kaj višja od dijakov drugega a. Bila je izjemno dobrosrčna.
Lea je sedla na svoj stol. Še vedno je bila vsa iz sebe, a ihtela ni več.
Pikica je pokimala kolegu Detlu, odštorkljala pred tablo in nagovorila dijake. »Krasti sošolcem se nikakor ne spodobi,« je začela. »A kradljivcu ali kradljivki je brez dvoma težko pri srcu, zato bi bilo pohvalno, če bi zbral ali zbrala toliko poguma, da bi Lei vrnil oziroma vrnila srček. Priznati krivdo je občudovanja vredno dejanje!«
Pikičin prijazni in tenkočutni nagovor ni obrodil sadov, le Nenad je dvignil roko in prosil za besedo. Pikici in Detlu je pre- dlagal, da bi 'pregledala torbe in opravila telesno preiskavo'. Dijaki drugega a so bili navdušeni. »Ja, naredimo to!« so zaklicali.
Toda Pikica ga je odločno zavrnila. Profesorji, kot je pojasnila, tega ne smejo početi. Saj vendar niso redarji v veleblagovnici! In prav je tako.
Detel se je strinjal z njo in skesanemu tatiču predlagal, naj položi srček v kuverto in ga po pošti pošlje na šolo ali na Lejin domači naslov. Zagotovil je, da ne bodo raziskali prstnih odtisov na kuverti!
Namestnica ravnateljice je še dodala: »Ljudje smo vendarle dobri!«
»In pika, kot se šika!« je zamrmral Pavli prav takrat, ko se je oglasil šolski zvonec in naznanil konec pouka. Zadnji dve uri sta jim namreč odpadli, ker je profesorica likovnega pouka zbolela.

Pikica in Detel sta pohitela proti vratom, takoj ko sta odnesla pete, pa je Nenad vzkliknil: »Sami lahko pridemo zadevi do dna. Ne potrebujemo profesorjev!«
Pavli je zvezek za geometrijo in puščico vtaknil v torbo, vstal in odvrnil: »To je grozna zamisel, zato si ne bom mazal rok.«
»Zakaj se ti zdi zamisel grozna?« Za glavo višji in dvakrat širši Nenad se je odločno postavil pred Pavlija in ga sumničavo
pogledal, kakor bi pravkar našel tatu.	17	
»S pregledom šolskih torb ni nič narobe,« je pojasnil Pavli, »te- lesni pregledi pa nikakor ne pridejo v poštev. Hočeš, da se vsi sle- čemo do golega? Srček namreč brez težav skriješ v spodnjice!«
Med dijaki drugega a je završalo. Eni so razgaljanju teles od- ločno nasprotovali, drugim se to ni zdelo nič posebnega.
»Deklice skupaj in dečki skupaj,« je predlagala Evica. »To bi lahko naredili v garderobah pred telovadnico.«
»Nima smisla!« je Pavli zamahnil z roko. »Tudi nagec bi brez težav skril srček. Kaj še niste slišali, da razpečevalci drog skrivajo mamila v telesu? Pa so njihovi zavitki občutno večji od drobnega srčka!«
»Hočeš reči, da je tat pogoltnil Lejin srček?« je vprašala Ve- rena. »Da ga niti pri telesni preiskavi ne bi odkrili? In potem … Potem … Potem …«
Verena ni mogla povedati do konca. Besede o tem, kako bi srček spet prišel v tatinske roke, so se ji zataknile v grlu.
»Seveda!« se je Mavri udaril po čelu. »Babičin pes je nekoč požrl polovico biserne ogrlice. Tako je prismuknjen, da ne ve, kaj se lahko požre in česa se ne sme. Babica je ves teden s palico šarila po njegovem kakcu. Dva bisera sta izginila neznano kam.«

»Tudi zadnjica je odlično skrivališče,« je dodal Pavli.
»To je še preprosteje. Zato si policisti pred telesno preiskavo nataknejo gumijaste rokavice!«
»Ničesar več ne razumem,« je zastokala Marija, ki je bila po- časnejše pameti. »O kakšen skrivališču govoriš?«
»Ali še nikoli nisi dobila svečke?« se je namuznil Josip.
Mariji se je končno posvetilo, o čem teče beseda. Zardela je kot kuhan rak in se zgrozila: »Packi nemarni! Sram naj vas bo!«
»Če veš, kaj se dogaja v življenju, pa res še nisi pacek,« je rekel Pavli, nato pa si je oprtal nahrbtnik na rame, pokimal Nenadu in drugim sošolcem ter odkorakal iz učilnice. Rozi je pohitela za njim.

2.	poglavje,
v katerem se pojavi sum, za kosilo pa je pica potica.

Na poti iz šole je malo manjkalo pa bi se Pavli in Rozi sprla.
Rozi se je zdela misel, da bi kdo pogoltnil srček, neumna, da bi	19	
ga vtaknil vase, pa še neumnejša.
»Saj se hecaš!« je očitala Pavliju.
Toda Pavli je vztrajal, da je kaj takega mogoče. Kaj si kdo o tem misli, je popolnoma nepomembno.
»Mislila sva tudi, da med najinimi sošolci ni tatov,« jo je opo- mnil, »zdaj pa morava priznati, da vendarle ni tako.«
»Kako pa ga nameravaš odkriti, ti pametnjakovič?« je vpra- šala Rozi.
»Najprej se morava vprašati, kakšen motiv bi lahko imel,« je odgovoril Pavli. »Torej zakaj je tat ukradel srček.«
Rozi se je potrkala po čelu. »Zakaj pa ljudje ponavadi kradejo?
Da bi dobili tisto, česar nimajo, vendar! To ve vsak otrok.«
»Meni tega res ni treba razlagati!« je vzkliknil Pavli. »Napni možgančke. Kdo potrebuje tak srček? Fantje ne nosijo nakita, punce se ne morejo ponašati z zlatim srčkom, na katerem piše Lea. Ni ga mogoče prodati, saj je odkup nakita od otrok kaznivo dejanje.«

»Tako torej!« je bila pikra Rozi. »Nobeden izmed sošolcev nima pametnega motiva, zatorej se za vsem skupaj skriva tatinski duh, ki se bo z Lejinim srčkom bahal ob uri duhov!«
»Kako si smešna!« je prhnil Pavli. »Če bi imel čas, bi se od srca nasmejal. Kaj pa če je tat hotel Leo le razdražiti, ker je ne mara najbolj?«
»V tem primeru,« je odgovorila Rozi, »smo osumljenci vsi.«
Prišla sta do Pavlijevega doma in se spomnila, da sta po- zabila kupiti ribo in solato. Pavli je hotel oddrveti v trgovino, a ga je Rozi ustavila. Nad ribami tako ali tako ni bila najbolj navdušena.
»Imaš v hladilniku kaj testa za pico?« je vprašala. Ko je"		Didakta	2012.0	da	ne	24522.0	874.0	
Leposlovje	MAKS-L_000008.txt	MAKS-L_000008	Peter in čudežni rdeči kos Janez	Simon Mlakar	živali	"Peter se je v svoji sobici – to ni bila podstrešna sobica, povejmo po resnici – ravno spravljal k malici. Malica je bila suh kruh s pašteto. Ko je potrkalo. Peter se ni obrnil proti vratom. Ni rekel niti: »ja«, »že grem«, »samo trenutek«, »naprej«, »kaj pa je, gospa Krajnc« ali »vstopite prosim, vaše blagorodje«. Pogledal je proti oknu in to ni bilo prav nič nenavadno, saj je trkalo nanj. Trkalo je tako, kakor da bi po steklu tolkel ptičji kljun, in točno on je v resnici tudi trkal. No, ni trkal sam. Z njim je trkal je rdeči kos Janez. 
Rdeči kos Janez se je izvalil črnemu kosu Jakobu in sivkasto rjavi kosovki Urši. Že od začetka je bil popolnoma rdeč s kožo in kostmi vred. Urša in Jakob sta debelo pogledala. Urša je rekla: »Kaj bova?« Jakob je rekel: »Najin je. Čutim, da ga imava rada.« In sta ga hranila in crkljala in naučila leteti, dokler ni odletel. 
Peter se je začudil, ko je zagledal rdečega kosa Janeza. Ko ga je gledal kakšno minuto in poslušal trkanje na steklo, se mu je zazdelo, da mu Janez hoče nekaj povedati. Razumel je, da mu ni preveč prijetno tam zunaj. »Če potrkaš, se ti bo odprlo,« je rekel in odprl okno. Rdeči kos Janez je rekel:« ČI-KLJI-VI-DIKI-ČI-ČIV.«
»Kaj praviš?« je vprašal Peter. 
»ČI-KLJI-VI-DIKI-ČI-ČIV,« je spet rekel rdeči kos Janez.
 »ČI-KLJI-VI-DIKI-ČI-ČIV?« je ponovil še Peter in zdelo se mu je, da razume, da je Janez lačen. Zato je rekel: »Malo suhega kruha imam in pašteto. Si že jedel pašteto?«
Kos ni rekel ne bele, ne črne in niti ne rdeče, čeprav je bil prav zares rdeč od glave do pete, v kljun pa oranžen kot vsak pravi kos. Zato je Peter sedel za mizo in pokazal proti krožniku in pašteti. Kos je poletel za njim in pristal ob konzervi. Namočil je kljun v pašteto, najprej samo konico, jo izvlekel in obliznil. Čez minuto paštete ni bilo več. 
Potem ni še enkrat reklo »ČI-KLJI-VI-DIKI-ČI-ČIV,« ampak »GR-HUM-GR-HOGL.«. Tega ni rekel rdeči kos Janez ampak Peter. Ni rekel niti Peter – povejmo po resnici – ampak njegov želodec. Petrova usta pa so rekla: »Lačen sem,« kar je pomenilo isto kot »ČI-KLJI-VI-DIKI-ČI-ČIV « ali »GR-HUM-GR-HOGL. «.
»In suhi kruh mi res ne diši. Greva v trgovino.«
In sta šla. Rdeči kos Janez je sedel Petru na ramo in sta ga"		Založba Miš	2017.0	da	ne	3930.0	80.0	
Leposlovje	Partljic-Ljudje_iz_Maribora.txt	Partljic-Ljudje_iz_Maribora	Ljudje iz Maribora	Tone Partljič	kultura, Maribor, proza, portreti	"Moje rodno mesto Maribor se rado postavlja in celo hvali zlasti s
Pohorjem in Dravo. Pohorje je pogorje na desnem bregu, poraslo z
mogočnimi drevesi, predvsem s smrekami in bukvami, kostanji in gabri in
še mnogimi drugimi. Reka Drava, ki priteče na Slovensko iz Avstrije malo
nad Dravogradom, tako na desnem bregu hladno oblizuje pohorsko granitno
obrežje in vznožje in ga morda le po malem nevidno kruši. Drugače pa je
na nasprotnem, bolj travnatem in manj kamnitem Kozjaku na levi strani
reke, kjer se večkrat kaka gruda zemlje odtrga, kadar Drava podivja. Zna
biti zelo urna in nevarna. Še bolj nevarna je bila v davnih časih, ko ni
bilo hidrocentral in jezov. Seveda je pa vse drugače po tem, ko se reka
prav v našem mestu osvobodi objema strmih bregov Pohorja in Kozjaka in
se iz gorske reke prelevi v nižinsko, v svetu, kjer je bilo davno davno,
ko še ni bilo ljudi, Panonsko morje. In se tam včasih tudi nevarno
razliva že nekaj kilometrov naprej od našega mesta, v Dogošah in
Zrkovcih in potem od Dupleka navzdol ... Od tod tudi slavna dupleška
mornarica v spomin na čase, ko so se sredi povodnji ljudje v koritih in
nečkah prevažali od ene poplavljene hiše do druge. In so še danes kljub
nasipom na pomlad ali jesen večkrat hude poplave, zlasti če gori na
Koroškem dolgo močno dežuje in če Avstrijci na veliko odpro svoje
zapornice na hidrocentralah. Če bi svet ljudje lahko opazovali deset
tisoč let, pa bi opazili, da se je Drava v mestu in potem še niže, na
Dravskem polju, torej potem ko se je izvila iz klešč Kozjaka in Pohorja
in svobodneje zadihala, neopazno premikala in selila svojo strugo v
desno, zmeraj bolj proti jugu. Mogoče že za nekaj sto metrov. Vendar to
vidijo in vedo le geologi. Naša življenja so prekratka, da bi lahko to
opazili. V turističnih vodnikih, časopisnih člankih, v šolskih učbenikih
in podobnem pisanju zato velikokrat najdete dva vzdevka za Maribor:
»Mesto pod Pohorjem« in »Mesto ob Dravi.«

Pohorje bi se seveda po mnenju Štajercev moralo imenovati Pogorje, ampak
so se menjavali jeziki in prevodi besed sem ter tja in je nenadoma
ostalo Pohorje. Še danes slišiš kakega Mariborčana potožiti: »Ne vem,
ali nam niso Primorci ali tisti del Gorenjcev, ki ne znajo izgovoriti
›g‹, podtaknili to Pohorje. Namesto Pogorja!«

»Ali pa kaki Čehi,« poreče kdo drug, »saj jih je bilo v Avstro-Ogrski
veliko v mestu. Oni pojejo zabučale hore, ne pa gore ...« Vendar je
Pohorje kljub tem pripombam mogočna mitska in sklenjena dežela, mala
samosvoja zelena celina, tudi prebivalce Pohorce štejejo za nekaj
posebnega. Tudi o pravljičnih vilah, vodovnikih, jezernikih, hostnikih,
čudaškem Habakuku, škratu Volbenku, divjih lovcih je iz ljudske
domišljije čas spletel poseben bajeslovni svet ... In tudi zgodovina, ki
jo je preživela ta pohorska gozdnata in gorata pokrajina, polna
pragozda, čudežnih jas, stoletnih dreves, skrivnostnih črnih jezer, že
zdavnaj zravnanih gomil, kar kliče po ljudski fantaziji ali pisateljskem
peresu. Pomladna svetlo zelena, poletna temna in zamolkla, zlasti pa
jesenska rdeča in žareče rjava barva listja v krošnjah bukovih dreves in
zelenih zimzelenih smrek, nežni, včasih pa divji vetrovi v listju,
ptičje petje, v katerem ne manjka gruljenja divjega petelina, popotniku
ustavijo korak in ga polnijo z nevsakdanjimi mislimi, nekakšno
zamaknjenostjo in čustvom. In beli zimski molk med drevjem! In zajčje in
srnine sledi.

Blizu mesta je drugače. Najprej se v jeseni požene med drevje roj ljudi,
ki iščejo gobe in borovnice; pozimi je še večji promet, saj cele dneve
krožijo smučarske turistične vlečnice in moderna žičnica in nešteto
smučarjev se spušča po strminah k hotelu Habakuk ali na drugi strani po
pobočjih Rogle ... In danes lahko slišiš še hropenje nekakšnih snežnih
motornih sani, ki norijo med posekami. A više in dalje in predvsem
naprej proti zahodu je pozimi le nemi beli svet ... Človeku se zdi, da
ne v nebo, ampak tja gor ob koncu življenja odpluje večina duš iz
dravske doline. A poleti so tudi tam trave in grmovje na jasah in na
fratah in lepe pohorske rože, kakršnih ne najdeš drugod, da redkim
pohodnikom zastane korak. Recimo ciproš. To, kar so za Alpe slavne
planike, za beneško goro kadore, rdeči cvet, za Gorenjsko nageljni, to
je za Pohorje ciproš; rdeči visoki grmi jesenskega ciproša zrasejo iz te
žlahtne zemlje, ki prekriva pohorske gmote kamenin, predvsem granita in
tonalita ... Boleče kot kri žarijo vsako jesen ciproši na posekanih
fratah.

Ni čudno, da je to spomladansko zeleno in živobarvno jesensko Pohorje
navdihnilo vsaj dva »svoja« pomembna pesnika; eden je bil ljudski pesnik
kmet in revni podeželski boem Jurij Vodovnik (1791--1858), ki je bil
doma z drugega, torej jugovzhodnega konca planine, okoli Skomarij nad
Zrečami, in ga pot ni pogosto zanesla v Maribor. Je krožil raje po
kmetijah in porokah, sedminah, kmečkih opravilih in skladal preproste, a
zanimive in lucidne in vedre podeželske boemske pesmi ... Drugi pa je
pesnik visokega literarnega ugleda, Rušan in Mariborčan Janko Glazer
(1893--1975). V pesmi o že omenjeni roži ciproš je Glazer čutil čudno in
usodno metaforo za vse gozdnato pogorje: ko se na fratah razcvete ta
rdeča roža, se je pesniku Pohorja Glazerju prikazovalo ranjeno in krvavo
pogorje, kot da se je v resnici z zamolklo rdečo ciproševo barvo iz
zemlje pokazala kri, ki jo je bila skozi stoletja vpijala pohorska
zemlja. Sicer pravijo, da je pesem posvetil predvsem sinu, ki je padel
med bosanskimi partizani, a je vseeno postala pohorska in »obča«, skoraj
ponarodela pesem, ta krvavo rdeči ciproš pa poetični simbol za vse, ki
so se s tega pohorskega sveta s krvavimi ranami preselili v deželo
mrtvih ...

Tam frata zdaj leži;

le ciproš cvete rdeče:

kakor iz rane speče

pokaže kdaj se kri ...

Ali je kri vseh naših nesrečnih davnih mrtvih pohorskih prednikov
obarvala to enkratno rožo? Mariborčani verjamemo. Ko so v srednjem veku
pridrveli Turki pred Maribor, so goreči kresovi opozorili prebivalce na
to krvavo nevarnost, in mestni otroci, žene, starci so z imetjem in
živino pobegnili prek Drave v pohorski gozd, se tam skrivali, turški
konjeniki pa so morali med prvimi gabri in bukvami zaradi strmine
obrniti svoje konje in pustiti Pohorje pri miru in so se raje poskušali
prebiti v mesto prek Drave ... Kadar pa so mimogrede le ujeli zamudnike
med mestom in med prvim drevjem Pohorja, so jih posekali z meči. Vendar
ob ciproševi krvavi barvi danes le malokdo najprej pomisli na tiste, ki
so jih razsekale turške sablje. Vsi v Mariboru ob krvavem ciprošu
najprej pomislimo sedem desetletij nazaj; v začetku januarja 1943 so v
bitki pri Treh kraljih na Osankarici, ki ji mnogi pravijo »slovenske
Termopile«, padli borci partizanskega Pohorskega bataljona ... In mnogi
verjamemo, da je pohorska jesensko rdeča ciproševa preobleka prav kri
teh mladih svobodoljubov. Ali pa je v ciprošu morda tudi kri ustreljenih
političnih nasprotnikov iz pozne pomladi leta 1945, ko se je črnilo na
mirovnih pogodbah že posušilo, a so jih objestni zmagovalci skrivaj
likvidirali med pohorskim drevjem in so krogle kljub premirju še vedno
žvižgale skozi zrak ali pa v tilnike ...? Pesnikova bolečina za mrtvim
sinom, ki mu je vedno znova odpirala staro krvavo rano, pa je postala
metafora za vse pohorske mrtve ... Glazer ima prav: Pohorje je najlepše
v sončni jeseni, v času ciproševega rdečega cvetja, ko je videti kakor
čarobna barvna paleta z jesenskim cvetjem na jasah in trdovratnim
listjem na vejah, preden začne vse v listopadu veneti in padati na tla.
Potem pa poleg smrek vidiš dolge črne roke vej, kamor kasneje sedajo
snežinke in v kakem zimskem vetru, ko se veje zamajejo, v tišini padajo
na belo podlago ... Res pa to lepo, jesensko obarvano pohorsko listje ob
vsej lepoti -- človeka nekako tudi boli ...

Sedemsto kilometrov dolga Drava pa močno deli mesto na »Maribor -- desni
breg« in »Maribor -- levi breg.« Zato so politični voditelji in
birokrati včasih tudi uradno delili mesto na »Maribor -- okraj desni
breg« in »Maribor -- okraj levi breg« ali pa nekaj let po drugi vojni
ustanovili dva politična foruma, pa smo imeli »Komite Komunistične
partije Jugoslavije Maribor -- levi breg« in »Komite Komunistične
partije Jugoslavije Maribor -- desni breg« ... No, danes so delitve
drugačne in nežnejše. A so. Vendar tudi zdaj, ko tako vzneseno pišem o
Pohorju in prastari reki, vsak dan nova voda teče z zahoda skozi mesto,
kakor je tekla tudi že davno, ko še ni bilo ne mesta in ne mostov.
Nikoli se ni prida ozirala na ljudi, mesto je delila in povezovala,
nekoč davno je le kak brod drsel, pripet na žico, in se z veslom
prebijal prek toka z brega na breg. In še tudi ni bilo nobenih
uradnikov, ki bi delali razmejitve te mitske dežele ... Pač, Karel
Veliki je sredi reke potegnil mejo, meja je bila cerkvena ... Levi breg
je pripadal salzburški, desni pa oglejski nadškofiji ... Dolga stoletja
je od 13. stoletja naprej potem ždel nad deročo vodo le en sam nizek
lesen most; leta 1847 se mu je pridružil železniški, leta 1913 pa še
danes slavni »glasni« most. Danes pa jih je osem, dva železna in šest
betonskih.

Sta torej dva Maribora! Levi in desni. Danes na levem bregu najdeš »vso
mestno oblast« in modrost, torej sedež velike mestne občine, davčno
upravo, univerzo, gledališče, škofijo, vse banke in kajpada Gosposko
ulico ... Na desni strani reke pa prazne tovarniške hale in ruševine
nekdanje socialistične industrije, bolnišnico, pet domov za ostarele
meščane in dve pokopališči. In kajpada Delavsko ulico. A tudi vsi tisti,
ki na levem bregu vladajo in komandirajo vsemu mestu od Kalvarije in
Piramide prek mestne »mejne« reke, prek Radvanja vse do Pohorja, so se
morali najprej podati tja na levi breg Drave že kot dojenčki; in to v
naročjih mladih mamic, ki so jih nesle ali peljale v vozičkih z desne
strani na levi breg reke, ker je prav blizu mosta na desnem edina mestna
porodnišnica; le tisti na levem bregu, ki so jih babice doma povile,
niso kot dojenčki prečkali Drave; ko pa jim iztečejo usojeni dnevi in s
tem tudi čas njihovega trenutka in koščka sveta in življenja, se spet
vračajo prek mostov nazaj na desno stran, v krstah ali žarah, ker sta na
desnem bregu obe današnji mestni pokopališči, Pobrežje in Dobrava. Zato
bi lahko rekli (če smo že v zvezi s Pohorjem omenjali Termopile), da je
Drava nekaj podobnega kot mitska antična reka Aheron, le da namesto
Harona z brodom mrtve Mariborčane prevažajo na desni pokopališki breg
črni furgoni pogrebnega podjetja ... Potem pa jih tam pokopavajo v
krstah ali pa v lepih in bolj priročnih žarah.

Kakor ima Pohorje svoja pesnika, starožitnega Vodovnika in še vedno živo
prisotnega Glazerja, ima tudi panonska Drava svojega pesnika, Franceta
Forstneriča, ki se je že poslovil od nas in se preselil v deželo
rajnkih, kakor je sam pravil onemu skrivnostnemu svetu duš, ki ga morda
sploh ni, predvsem za tiste, ki ne verjamejo v duše. Ali pa so, ker
toliko ljudi verjame vanje in ker baje pošiljajo znake iz dežele
rajnkih, ki jih je videl tudi pesnik Drave, ki je rekel: »Drava, po tebi
merimo življenje in pijanost ...«

Zdi se mi, da mi prijatelj pravi »v neznanem jeziku mrtvih«, da v
resnici prav naša reka simbolizira večno bežeči čas človeškega bivanja.
Ta naša reka z imenom, ki ima indoevropske glasovne korenine, kakor čas
nema večno teče; ljudje pa onemogli in mrtvi legajo na dno med kamne,
korenine ali alge in kakor že tudi davno strohnele ribe odtiskujejo v
mulju svojo sled; spodaj je torej statična in večno nema peščena
Francetova dežela rajnkih, zgoraj čez to deželo pa šumeče teče čas,
njegova Drava življenja ... Pod nebom danes, pod Dravo -- včeraj.

Ime našega pokopališča Pobrežje ima seveda zvezo z obrežjem Drave. In je
štajerska reka po svoje res štajerska replika Haronove reke Aheron
oziroma Siks. Pobrežij, Obrežij in Obrežov je po naši deželi kar precej,
o čemer se prepričamo že, če pogledamo leksikon slovenskih krajev.

Težko pa razložim, zakaj me vedno pogosteje vleče na sprehode, na majhna
raziskovanja in potepanja ravno po Pobrežju. Kaj me vleče k Dravi in
pokopališču? Žena Milka je večkrat prav nejevoljna, ker trdi, da je to
dokaz, da me je začela obsedati misel na starost in minevanje, da mi po
glavi že blodi čakanje na smrt v domovih starostnikov in kasnejša
selitev na pokopališče; po njenem je skrivnostna privlačnost grobov
značilna za ljudi, ki začenjajo misliti na svojo smrt ... Sama namreč
odganja misli na starost, zadnjo uro in konec, kot da so nadležne muhe.
Ne, sam ne čutim kakih starčevskih končnih misli v sebi. In nimam
»smrtnih misli«. In še menim, da nimajo zveze z mislijo na smrt ti moji
sprehodi po pokopališču. No, včasih, kadar se oziram okoli sebe po
grobovih, se mi morda zazdi samo, kakor da so se njihovi prebivalci
dvignili iz njih in tudi oni presenečeni opazujejo, kaj delam tam.

In tako se torej večkrat odpravim peš po desnem bregu s tokom reke
kilometer ali dva proti Pobrežju. Še pogosteje pa sedem v avto in potem
izstopim na parkirnem prostoru pred domom za ostarele, ki nosi ime po
socialni delavki Danici Vogrinec, povojni tovarišici poslanki v
skupščini Ljudske republike Slovenije. Ta je že v zgodnjih petdesetih
letih prepričevala novo oblast, da so domovi za ostarele bolj nujni kot
spomeniki revolucije ... In je po svoje celo uspela. So ljubljanski
tovariši politiki navsezadnje rekli: »Pa ji zgradimo en tak dom v
Mariboru, da bo tiho!« Pa so ga, vanj naselili stare in onemogle ljudi
in ga po njeni smrti imenovali Dom Danice Vogrinec. »Dom« sestavljajo
trije bloki, polni starcev in stark. V prvem so »življenjsko aktivni«
stanovalci, v drugem »dementni«, v tretjem pa »čakajoči« ... Preostali
štirje domovi na desnem bregu so manjši in imajo nekoliko manj uradna,
skoraj privlačna imena, saj tistemu onkraj pokopališča pravijo Sončni
dom, onemu na koncu Teznega Storžkov dom, tretji je Dom na Taboru, oni
pri Pekrah pa je Dom pod Gorco. Pred skoraj desetimi leti sem napisal
roman o starih ljudeh, ki jim je tak dom starostnikov sploh zadnji dom v
življenju, kjer čakajo na odhod na pokopališče in v grob. Me je svet teh
počasnih, zamišljenih, iztrošenih in čakajočih ljudi tako vznemiril, da
sem začel pisati o njih. Čeprav država v njih vidi le ostarele
državljane in hud socialni problem našega časa, ker se življenje
podaljšuje in se vse več govori, in to skoraj očitajoče, o povečevanju
starejše generacije, ki nič več ne ustvarja, ampak samo troši ...Vendar
politiki, ki govorijo o presežku starejše generacije, ne pomislijo, da
je vsak od njih še vedno samosvoj, enkraten človek z imenom in priimkom,
ki lahko vznemiri tudi pisateljsko pero. Zato sem med tistim pisanjem
hodil okoli teh resnih opečnatih domov Danice Vogrinec in opazoval stare
ljudi; tudi kak literarni večer sem imel zanje, tudi večerjal sem enkrat
z njimi. Včasih sem se ustavil na dvorišču ali v manjšem parku okoli
treh blokov, velikokrat v družbi psička Miška, in gledal, kako počasi po
sončnem zahodu odhajajo s klopc pred bloki skozi vrata v dom in grejo
potem v sobe in tam drug za drugim ugašajo luči v sobah ... Tu in tam je
kdo stopil še na balkon in zrl v Večernico nad Kozjakom, druge, šibkejše
zvezde se zaradi sija svetlobe v mestu tako več ne vidijo. So rekli,
kako se spreminja čas, včasih so se videle vse zvezde, z Rimsko cesto
vred ... Zdaj pa je mesto svetlo tudi ponoči. Samo na Pohorju se še
vidijo zvezde. Če je bila luna, so gledali v luno in premišljevali, kako
bodo nekoč povsem novi ljudje gledali zvezde in luno, podnevi pa oblake
ali dežek, njih pa ne bo več ... »Ni mi težko oditi,« pogosto rečejo
stari ljudje, »težko mi je vse to pustiti, žal mi je, da bodo za menoj
drugi gledali vse to, še najbolj sonce, luno, oblake, Dravo ... Jaz pa
ne.« Ne bi me čudilo, če bi kdo z balkona v mraku kakor kak žalosten in
osamljen psiček zatulil v noč. Ali zaskovikal kot čuk. Ko so ugasnile
luči in so obnemela vsa okna, sem odšel do avta; Miško me je včasih za
trenutek ustavil, ko je dvignil zadnjo tačko ob kakem drevesu.

Ko sva se vrnila domov, nama je Milka rekla: »Kje sta hodila toliko
časa, sem se bala, da se ni kaj zgodilo.« To je eden najpogostejših
stavkov, ki jih izreče. A gotovo ne samo ona. Ko pa sem povedal, da sva
opazovala večerne opravke starcev v domu, se je začudila in malo
nejevoljno rekla, da ne razume, kaj me tam tako privlači. »Kaj bi se rad
preselil mednje?« Nič ni pomagalo, da sem rekel, da jih opazujem, ker
bom pisal o njih. Zdelo se ji je, da noben normalen in še zdrav moški ne
hodi gledat, kako ugašajo luči v domovih ostarelih občanov. Potem sem se
za povrh odločil, da bom neko jutro vstal zelo zgodaj in se odpeljal
pogledat, kaj pa se dogaja na balkonih in ob oknih zgodaj zjutraj, ko
vzide sonce za Meljskim hribom in ko se prebujajo. Bom opazoval, sem si
rekel, ali starci in starke tudi zjutraj prihajajo najprej na balkone in
strmijo naokoli; ter si želijo za zmerom zapomniti in vtisniti v spomin
tudi jutra in sončni vzhod na Pobrežju in za Meljskim hribom, si
zapomniti morda ščebetanja zgodnjih ptičev na vejah drevja okoli domov.
Si želijo tudi vzhajanje sonca vtisniti v spomin? Za čase, ko njih ne bo
in bodo drugi vstajali v teh sobah in stopali na balkone in namesto njih
gledali iste sončne vzhode in poslušali ptiče. Zanimalo me je tudi, ali
tisti, katerih sobe nimajo balkona, morda odpirajo samo okna svojih sob
in se pretegujejo ob svežem zraku, se nagibajo skozi okvirje oken in
gledajo v svet in ugibajo, kakšno bo vreme ali pa kaj se godi doli na
ulici. Neko jutro v avgustu sem se zbudil dovolj zgodaj; zelo sem se
začudil, ko sem videl, da je tudi Milka že pokonci. Seveda sem pozabil,
da je 12. avgust, ko ima rojstni dan. Mogoče je prav zato kar malo
razposajeno premišljevala, kdaj se bom zavedel in spomnil, da to ni
navaden dan zanjo. In je rekla kar tako mimogrede, četudi se je najbrž
že prej odločila: »Zgodaj je še, dajva, popeljiva se na krajši izlet
nekam iz mesta, zdaj zgodaj, ko še ni pravega prometa!« Pogledal sem na
uro, bilo je šest, in se razveselil. Miško je z repom pokazal, da je
takoj za. Sedli smo v avto, Miško se je na zadnjem sedežu spravil k oknu
in lajal na avte in še bolj na kolesarje, ki smo jih prehitevali; in smo
se popeljali po Pobreški cesti ob Dravi, na nobenem od mostov nisem
zavil prek reke na levi breg, kar je Milko že čudilo, saj je
pričakovala, da bom zavil na primer v Pesnico, kjer sva se spoznala in
tudi zaljubila. Nazadnje pa sem parkiral na parkirišču med tremi bloki
pred domom starostnikov Danice Vogrinec ... Nisem opazil ženinega
vprašujočega pogleda. Bilo je še zgodaj in na pročeljih stavb sem na
majhnem balkonu zagledal le enega starca; in ob odprtem oknu še eno
staro žensko, ki si je česala dolge sive lase. Na daleč se je videlo, da
globoko zeha kot majhni otroci. Postal sem vznemirjen in radoveden, ali
se bo sklonila skozi okno in ali se bo moški na balkonu sklonil prek
ograje in gledal zgodnje delavce, ki se jim je mudilo v službo. In čakal
sem, kaj je z ostalimi, kdaj bodo vstali in kako bo dom začel oživljati,
kako bodo prihajali drug za drugim na svetlo. Mogoče mi bo prišlo prav
pri naslednjem poglavju knjige. »Kaj bova tu?« me je vprašala.

»Rad bi malo opazoval dom.«

»Kaj?«

»Ja dom in kako se stari ljudje zjutraj prebujajo, kako se ob odprtih
oknih stokajoče pretegujejo in oživljajo; morda nekateri štejejo dneve
in se sprašujejo, kolikokrat še, ali pa z nasmehom rečejo ›hvala Bogu,
da sem še živ zbudil‹. Saj veš, da pišem knjigo o takem domu!«

»Sem si me pripeljal? Gledat dom za ostarele? In te starce in starke?!
Bi mi rad na moj rojstni dan povedal, da me boš čim prej spravil sem? To
je tvoje darilo, tepec? Če tebe domovi za ostarele privlačijo, me to ne
briga, ampak mene ne posiljuj z njimi. Hvala za tako čestitko!«

In se je užaljena obrnila in šla stran, Miško seveda za njo, kar prek
parka sta jo mahnila k neki stezici, ki pelje prek škarpe k Dravi in
kjer se ni dalo peljati z avtom za njima. Ko sem tekel za njo in se ji
opravičeval in pojasnjeval, je samo še rekla, naj si ne drznem hoditi za
njo in Miškom, ker me bo vrgla v Dravo. Pes pa je ob njenih ostrih
grožnjah mahal v taktu teh besed z repom, kot da se strinja. Pokuhan sem
se odpeljal domov, v cvetličarni kupil rdeče vrtnice, jih dal v vazo in
čakal, kdaj se bo vrnila. Čez kaki dve uri je prišla domov in me samo
prosila, naj o njenem rojstnem dnevu ne spregovorim več, kaj šele da bi
ji zdaj še čestital, in naj si tiste vrtnice vtaknem v rit. Ko jih je
opoldne nehote povohala, je vendar rekla: »Vseeno pa lepo dišijo.« Najin
zakon je kljub takim dogodkom v povprečju kar srečen, kot se reče, tudi
zaradi tega, ker se nobeden od naju ne zna dolgo muliti. V pol ure naju
navadno mine. No, pri njej je trajalo ta dan eno celo uro.

Ob dveh pa sva se že pobotana odpeljala prek Drave na levo in prek
Malečnika in brega nad Dravo čez Ruperče v Šikerjevo gostilno na kosilo.
Tudi pes. Proti tistemu domu nisem med vožnjo niti pogledal. Seveda v
gostilni ni pozabila domačim najprej poročati, s kakim darilom sem jo
zgodaj zjutraj presenetil. »Z ogledom doma za ostarele, si lahko
mislite? Za rojstni dan!« Kimali so z glavami, me gledali in se mi
vljudno in v zadregi smehljali ... Njej so pa podarili buteljko rumenega
muškata za darilo. Za kosilo sva jedla pečeno račko, Mišku pa so
postavili pod mizo skledico in v njej govedino, pri čemer niso pozabili
povedati, da je to za Milkin rojstni dan. Naj ima tudi Miško nekaj od
tega, da sva se pobotala. To je bilo kosilo sprave. Ko sva se peljala
nazaj, je rekla: »Ker ni bilo nič od jutranjega izleta, se zdaj
zapeljiva vsaj prek Šempetrske gorce, se ustaviva na vrhu, kjer je tako
lep razgled na Dravsko polje in se vidi tudi moja Donačka gora in moja
Straža na Sotli. Viš, tja bi me lahko zjutraj peljal, me presenetil za
rojstni dan, če bi še kaj mislil name in če ne bi bil tak gerontolog!«
Seveda sem jo ubogal; in ko sem se po ozki asfaltni strmini z avtom
vzpenjal proti vrhu Gorce, mimo kapelic s postajami križevega pota, sem
prosil Boga, da mi ne bi pripeljal naproti kakega avta, saj se ni kam
umakniti. Milka je bila končno dobre volje, tudi zato, ker je pri kosilu
popila, seveda zanalašč, zaradi mene, precej rumenega muškata. Ko sva
bila na vrhu, sva šla okrog cerkvice, kjer je na lepem manjšem
pokopališču kakih sto grobov; seveda je eno večje malečniško pokopališče
še spodaj v vasi poleg farne cerkve. Miško je ostal v avtu, saj ne gre,
da bi lulal za nagrobniki in križi! Milka je rekla, da psiček to gotovo
razume, saj vendar iz avta vidi, da ne gre za pasje pokopališče ... Po
njenem je namreč Miško zelo razumen terier. Pri cerkvici si je zastrla
oči, se kot prava učiteljica zemljepisa znova začudila, kako lepa je
Slovenija, potem pokazala nekam proti jugu in rekla: »Glej tam Donačko
goro, tam spodaj v Straži in Rogatcu in ob rečici Sotli sem preživela
svoje otroštvo! Tam sem bila srečna. Ne pa na Pobrežju.« In je imela
solzne oči. Res, z Gorce se na horizontu vidi visoka Donačka gora. Ni
špičasta. Je prej kot daljna, temna in visoka miza. Dravska dolina pa je
bila pod nama kot na dlani. Potem mi je nadvse resno in dramatično
rekla: »Ko bom umrla, hočem biti pokopana tu gori, da bom lahko gledala
svojo Donačko goro. Tu je tako lep razgled tudi na Dravsko dolino in
Haloze in še naprej v kraje mojega otroštva! In da veš, nobene žare ne
maram, ampak trugo, da bom še vsaj nekaj časa človek, in ne pepel. In
predvsem -- pred tem nobenega doma za ostarele, da veš, nobenega
krematorija, kjer bi me cvrli ...« To je bil dan, ki ni bil dober za
ugovore, in sem bil tiho, in tudi muškat, ki ga gotovo ni vajena, je
imel pri teh ukazih svoj delež.

Tako se zdaj zvečine sam vozim na Pobrežje, včasih tudi malo na skrivaj,
ne sicer več toliko k domu za ostarele, ampak kar na pokopališče. O domu
sem napisal knjigo *DomDom*, zdaj pa so mi začele bloditi po glavi
novele o pokopališču in o ljudeh, ki že tam počivajo in sem nekatere
tudi poznal ali veliko slišal in bral o njih. Od kod se pojavijo take
blodnje po glavi, niti ne vem. Zato tudi ne znam odgovoriti, kadar me
otroci v šoli sprašujejo, kje da sem pa dobil navdih za to knjigo. To o
navdihu imajo gotovo od učiteljic. Odhajam morda res iskat ta slavni
»navdih«? Ne. Mislim, da ne. Seveda pa gledam, premišljujem,
premišljujem ... Ob dnevu mrtvih seveda tudi ona rada postori vse, kar
je treba, na »našem« grobu, torej grobu mojih staršev, njeni so pokopani
drugje. A kaj imam tam toliko iskati med letom, ne razume. »Kaj te
vendar vleče tja?« sprašuje. Pa ni samo ona taka. Tudi kakšni znanci, ki
me srečajo na stezicah med cipresami, sprašujejo, ali smo koga pri naši
hiši nedolgo tega pokopali. Ko rečem, da nikogar, pa rečejo, torej si že
ogleduješ svoj zadnji dom. Če rečem, da nič od tega, so kar malo
začudeni. Vendar, si rečem, če sem si že ogledoval pokopališča na
avstrijskem Koroškem in iskal slovenska imena na nagrobnih napisih, če
sem s spoštovanjem hodil po pariškem pokopališču Montparnasse in iskal
nagrobnike slavnih pisateljev, da bi se jim na neki način priklonil, če
sem bil v Pragi na judovskem pokopališču pri F. Kafki in se ni nikomur
zdelo čudno, zakaj ne smel spoznati pobliže še domačega pobreškega
pokopališča? Kaj je na tem čudnega? In tudi se mi zdi, da sem bolje
razumel ali si zamislil Hamletovo srečanje z grobarjema v Shakespearovi
tragediji, ko sem gledal, kako delavci pogrebnega podjetja kopljejo
jamo, da zdaj bolje razumem Isidoro Sekulić, ki je svoji knjigi novel o
vaškem pokopališču pisala tako tenkočutno, in to o podobnih stvareh, kot
se meni motajo po glavi. Dala jim je naslov *Kronika trškega
pokopališča*; med bivanjem v Zemunu sem ob nekajurnem tavanju ob Donavi
večkrat zašel na »njeno« zanimivo zemunsko, zares večnacionalno
pokopališče. Je nekaj posebnega na britofu v tem nekdanjem donavskem
mejnem mestu med turškim Beogradom in avstrijsko vojno krajino na tej
strani Donave; na napisih odkrivaš srbska, turška, cincarska, grška,
avstrijska in vsakršna imena; in šele takrat sem bolje razumel njeno
knjigo. In tudi mesto Zemun, ko sem izvedel za njegove davne ljudi.
Zakaj se nikomur ne zdi čudno, da sem na poti po Dolenjski poiskal tudi
grob Primičeve Julije nad Novim mestom? Balantičevega v Grahovem? Zakaj
se jim zdi čudno, da hočem več vedeti o domačem pobreškem pokopališču,
ki je precej slavno, kajti zdaj je celo del nekega evropskega združenja
pokopališč kot pomemben slovenski spomenik kulturne dediščine? Je to kaj
čudnega? Zakaj bi bil čudak, če včasih stopim mimo grobov znamenitih
Mariborčanov? In kot rečeno, sploh ne hodim pogosto, nekatere ženice so
tam vsak dan. Mi rečejo, kam pa naj grem, ko pa sem tako sama.

Pokopališči v Mariboru pa sta dve, obe, kot rečeno, na desnem bregu:
Pobrežje in še novo, nekoliko niže ob dravskem kanalu, ki se mu reče
Dobrava. Seveda je bilo skozi zgodovino več pokopališč, dolgo so bila le
na levem bregu. V srednjem veku najprej sredi mesta, okoli farne cerkve
Janeza Krstnika na današnjem Slomškovem trgu, potem so ga zaradi širitve
mesta v 18. stoletju preselili pod Kalvarijo, kjer je danes nogometno
igrišče. Ko se je mesto po tem, ko je skozenj stekla južna železnica,
širilo tudi pod Kalvarijo in proti Kamnici in so tam začeli graditi
gosposke vile, je tudi tisto pokopališče pod vinogradi in kapelico
postalo ovira in so ga preselili na desni breg, kjer se je na Pobrežju
poleg mestnega znašlo tudi preseljeno Magdalensko pokopališče. In je
bilo tudi Tezensko pokopališče ... Sedaj je vse to združeno na Pobrežju
in na Dobravi. O tem, kako so hoteli novi planerji Maribora pred nekaj
leti razkopati in zbrisati tudi pobreško pokopališče in ga v celoti
»preseliti« na Dobravo, je spisana cela knjiga. Saj se je vnela
polemika, pravi politični boj, med zagovorniki prizadevanja, naj ostane
pokopališče integralni del mesta in neke vrste nedotakljiv kulturni
spomenik, in modernimi, tržnimi, vizionarskimi in liberalnimi mestnimi
arhitekti, ki jim je bilo pobreško pokopališče na poti pri nadaljnji
mestni rasti in mreži cestnih obvoznic, pa so ga hoteli spet za cele
kilometre spraviti iz mesta. To je bil ekonomski in politični boj -- med
načrtovalci sodobnega mesta in »konservativci«, kakor so jih zmerjali,
ki pa so branili nedotakljivost tega pomembnega pričevanja o mestni
preteklosti. Rezultat je bil neodločen: res ga niso prekopali in
»prenesli«, so ga pa vseeno že opasali s hitro avtomobilsko cesto,
mostovi, podvozi, ograjami in novimi, v glavnem trgovskimi stavbami,
tako da se ne more več širiti; v resnici so ga pokvarili, a kljub temu
ga niso dokončno uničili ... Na nove žare in krste današnjih
Mariborčanov pa seveda čaka novo dobravško pokopališče pred Miklavžem,
kjer pa včasih Drava s podtalnico rada malo potopi tudi dno dobravških
grobov in krste morda plavajo ali bi plavale, če bi ne bile ujete v
grobnicah ... Vendar so na Dobravi vključili v okvir pokopališča tudi
dolgo prikrivane povojne grobove hrvaških političnih beguncev, ki so jih
zmagovalci v maju 1945, po zlomu nacistov in ustaške države, pobili tik
pred Mariborom ... Tem smo se z novim pokopališčem Dobrava baje nekako
bratsko in politično oddolžili in jih vključili v objekt. Na Dobravi je
tudi posebno islamsko pokopališče in, kar me je lepo presenetilo, celo
pokopališče za male živali, kjer tudi na grobovih psičkov in muc po
večerih žarijo sveče v rdečih plastičnih okvirjih.

To slednje bom ženi premolčal, kajti sicer bi že gotovo naročila kakemu
zboru, naj za našega Miška, ki je sicer še živahen, a prileten, začne
vaditi tisto zborno arijo iz *Nabucca*, ki se začne s »splavaj, misel«
in ki jo tako radi pojejo ob zadnjem slovesu ... Kadar to zborsko arijo
namreč po radiu ali kje drugje sliši najin psiček, vedno zatuli in
zavija na koncu kitic ... Zato bi zagotovo naročila pevce, ko napoči
čas. Ampak na Dobravo skoraj ne zaidem, razen če me pregovorijo in
preprosijo, naj spregovorim ob slovesu kakemu znanemu gledališkemu
igralcu iz moje generacije, saj med mladimi, ki so danes na deskah, ki
pomenijo svet, ne vedo več zanje. Še zlasti v gledališču se svet z
nastopom novih generacij vedno začne na novo. V gledališču se živi in
dela -- zdaj, za danes in jutri. Tisti, ki so nekoč hodili in mahali ali
pa peli arije na deskah, ki zdaj pripadajo njim, jih ne zanimajo ali pa
se jim zdijo smešni. Sprehajam se torej večkrat po pobreškem
pokopališču.

Priznam pa, da je čudno in morda kar čudaško, in počutim se celo grdo,
da na teh sprehodih po ozkih stezicah med grobovi zelo redko stopim h
grobu ateja in mame. Velikokrat se s slabo vestjo sprašujem, zakaj je
tako. Še več, včasih sem celo kar nekaj časa iskal njun grob, ki leži na
magdalenskem delu pokopališča. Zakaj sem tak? Kaj me odvrača? Kaj je z
mano narobe? Bratu in sestri si niti ne upam povedati. Ali sem zaradi
tega slab sin? Nehvaležen? In se tolažim z mislijo, da zlasti brat in
njegova družina, a tudi sestra, to pietetno dolžnost pogosteje opravijo.
Zdi se mi, da ne morem k njima tako mimogrede med sprehodom, ki bi mu
lahko rekel tudi literarni sprehod. Če bi šel h grobu z napisom Partlič
Franc in Partlič Marija, bi si moral vzeti čas in dlje postati tam, in
če že ne molim, ker mi je molitev povsem tuja, bi morda moral kaj
meditirati in se »pogovoriti« z njima v »jeziku mrtvih«. Se spominjati
našega družinskega življenja, ki se mi vse bolj kaže lepo in blago. Kaj
naj mrtvima staršema na grobu rečem? Da obstaja neki neznani jezik
mrtvih, me je prav tako kot na deželo rajnkih opozoril prijatelj France
Forstnerič, ki že tudi sam počiva v tej deželi rajnkih ... Tudi on
počiva ob svoji Dravi, vzhodneje od Maribora, v Vidmu pri Ptuju. Ko mu
je začelo odpovedovati srce in ga je nevarno dušilo zaradi »vodenice«,
kakor nekoč Franceta Prešerna, se je vse pogosteje spogledoval z deželo
rajnkih. Ko je postajalo z njim huje, so se začeli v njegovi poeziji
pojavljati »predsmrtni« detajli; opazil je, da se materi med okopavanjem
krompirja pod motiko »zabliska prsten sij iz dežele mrtvih« in da mrtvi
oče, ki se mu je prikazoval v spanju, jemlje v sanjah s police v roke
knjige, »on, ki v življenju ni prebral nobene« ... Ko se je prijatelj (v
pesmi) zbudil, je pomislil, da mu je oče morda hotel kaj sporočiti, »kot
da je v knjigah poleg tistega, kar beremo, zapisano še nekaj z nevidnimi
črkami v neznanem jeziku mrtvih ...«. Mogoče je misel, da še nisem
ustvaril prave distance z njuno smrtjo in da še ne razumem jezika mrtvih
za srečanje s pokojnima staršema, le izgovor, da tako prelagam obiske in
tih pogovor z njima. Ne vem. Si rečem, to srečanje ne sme biti tako
mimogrede med sprehajanjem, prihodnjič, ko bo več časa ... Mogoče pač še
nisem pripravljen.

Kar pa je nenavadno in za naju z Milko skoraj nepojmljivo, je dejstvo,
da imava tudi midva, kljub njeni ne povsem resni želji o grobu na Gorci
(kjer tako in tako ne pokopavajo več), že svoj grob na Pobrežju.
»Podedovala« sva ga na zelo nenavaden in vsaj zame presunljiv način.
Zapustil in zapisal nama ga je prijatelj Marijan Kramberger, medtem ko
se je kar sam odpravljal v deželo rajnkih ... Parcela ima svojo »hišno«
številko, številko »ulice«, ki se nahaja v pokopališki »četrti«
frančiškanskega pokopališča. Bil je še edini dedič te Krambergerjeve
družine, na »puklu« so mu ostali trije grobovi, ki jih je na svojevrsten
način vzdrževal z nasaditvijo nizkega okrasnega bora in s plačevanjem
vsakoletnih dajatev pogrebnemu podjetju. Grob leži v frančiškanski
»četrti«, ki skupaj z »mestno« in »magdalensko«, ki leži onkraj precej
prometne Ulice XIV. divizije, vse sestavljajo ta podzemni Maribor, ki mu
moramo dodati še dve dodati »predmestji« -- rusko in partizansko
grobišče. Te »četrti«, »ulice« med njimi, številke parcel in pokopališki
načrt in celo manjši zemljevid, ki ga lahko kupiš pri vhodu, mi
dokazujejo, da je spodaj v »deželi rajnkih« res še eno mesto -- podzemni
Maribor. Kot da ima mesto spodaj neke vrste ogledalo, v katerem se lahko
celo pogleda. Pokopališče je torej skrivnosten in skrit, a obsežen svet.
Bi mu lahko rekel »roman reka mrtvih«, ki ga usoda piše neprestano in
sproti, posamezni grobovi s ploščami in napisi pa so kakor strani te
obsežne, nikoli dokončane knjige, ki se piše v »neznanem jeziku mrtvih«.
Pobrežje je taka podzemna knjiga o našem mestu. V resnici pa smo skupni
prebivalci istega mesta, mi, živi na mariborskih ulicah in v
stanovanjih, in oni, manj kot dva metra globoko v deželi rajnkih. Le da
pri njih več ne štejemo let in so tam spodaj pravzaprav izenačijo v
letih in so enako stari. Ne, ne enako stari, postali so brezčasni. Vsi
mi pa smo šele skupaj ljudje iz Maribora ...

Pozno zvečer sedim za mizo. Ekran na računalniku se še prazen sveti.

»Kaj pišeš?« me vpraša Milka. Psiček maha z repom.

»Saj boš videla, pravzaprav še premišljujem.«

»Pa ja ne o mrtvih s Pobrežja? Štefka, ki stanuje v pritličju, mi je
rekla, da te je spet videla na britofu! Najprej si začel pisati o
starcih. Pa ne, da zdaj že pišeš o mrtvih?«

»Ne, ne, o živih pišem ...«

»Hvala bogu! Jaz grem spat, glej, da boš pogasnil vse luči!« »Bom, bom
...«

Obmolknem. Najraje bi se še malo prepiral z njo in rekel: »Živi, stari,
mrtvi -- vsi so ljudje!« Ampak ura je enajst ponoči. Psiček gre za njo v
spalnico, slišim, kako skoči na posteljo in lega k njenim nogam.

Jaz pa gledam v zrak in se sprašujem, kaj vendar kljuva sredi teh
pokopaliških blodenj v glavi ... In sredi neznanega in neodložljivega
vabila -- piši. Piši tudi o njih! In bom res pisal. Vendar ne o mrtvih,
saj so še v našem mestu, le da na Pobrežju, nekateri pa sploh kje drugje
po svetu, a v isti deželi rajnkih.

Poskusil bom pisati o nekaterih ljudeh, ki so me v Mariboru nagovorili,
ko so živeli ali pa se le ustavili v našem mestu. Ali pa sem samo slišal
o njih. Ja, nekateri so sploh odšli od tod in drugod v miru počivajo, a
tako, da se še vidi njihova sled v tem mestu na dveh bregovih reke.
Nekaterih torej sploh nisem poznal. O nekaterih sem sploh samo bral ali
pa slišal o njih, nekatere dobro poznal. Ampak so bili vsi Mariborčani.
Kajti če bi verjel v duše, bi verjel, da tako ponoči krožijo nad našim
mestom ... Ampak to pa so zdaj že te pisateljske blodnje ...

In tako pozno zvečer, ko so naša ulica umiri, iščem nekdanje
Mariborčane, ki mi ne dajo miru, in poskušam razumeti in oživiti njihova
nekdanja življenja, stiske, srečo, nesrečo, njihove usode ... Čutim, da
smo iz istega mesta, da smo gledali isto Dravo in dihali iste sape
zelenega Pohorja, pa naj Milka reče, kar hoče.

**Pobreški Prezident**

Med starimi Mariborčani je bilo tudi nekaj posebnežev. Vsaj trije skoraj
vsem znani so bili s Pobrežja na desnem bregu Drave, kjer reka že
zapušča Maribor in hiti proti Šempetru in Dupleku. Eden je bil »Pobreški
pok«, drugi »Marulek«, tretji pa »Pobreški Prezident«. Prvi, »Pobreški
pok«, je zapisan celo v doslej edinem delnem mariborskem leksikonu, pod
geslom »mestni posebneži«. »Pobreški pok« je dobil svoj vzdevek, ker je
po svoji volji ob določenem trenutku v kakšni skupini ljudi zakričal:
»Pozor, prosim! Ne bojte se!« Potem je dvignil prst in vzkliknil: »Zdaj
se bo slišal strašen pok!« Ljudje so utihnili, gledali tisti prst, on pa
je prdnil tako glasno, da je bilo kot majhna eksplozija. »Pok!«, se je
zadrl, in še enkrat »Pok!«, in spet glasno ustrelil z ritjo ... Potem pa
jo med smehom ali zgražanjem pobrisal.

Drugi je bil pobreški Marulek, o njem nisem našel nič napisanega in
najbrž ni bil tako znan kot Pok in Prezident. Nekoč mi ga je omenila
Istranka Božičeva, ki je bila Slovenka iz okolice Buj in ki je morala
kakor mnogi pred fašisti pribežati v Slovenijo. Ustalili so se na
Pobrežju, kjer so kupili manjšo hišo in nekaj zemlje, pravzaprav velik
vrt in nekaj gozda. Z bratovo poroko z njeno hčerko smo prišli v
sorodstvo. Gospa je skoraj dve desetletji pred drugo vojno in še po njej
prodajala zelenjavo na tržnici, kakor jo je prevažala najprej z
vozičkom, potem pa s prostornejšimi garami na dveh kolesih. Bogme,
precej dolga in naporna pot. Tudi ona bi si zaslužila zgodbo, kadar
govorimo o ljudeh iz Maribora. Če že ne zaradi česa drugega, pa že samo
zaradi bega pred Mussolinijevimi fašisti, pa tudi zaradi trde in bridke
borbe za novo življenje med Štajerci, ki so prebežne Čiče postrani
gledali, ker so bili pač pritepenci od drugod. Ko je potem deželo
okupiral Hitler in naročil, da morajo izseliti vse, ki so se v zadnjih
desetletjih priselili v Maribor, je morala njena družina med prvimi v
izgnanstvo. Tudi Hitler ni ločil med Primorci in Čiči in je vzkliknil
le: »Chichen raus!« Gospa je menila, da je s sosedi zaživela v dobrih
odnosih, saj so jo kot Slovenko lepše sprejeli kot druge, a je
enainštiridesetega neprijetno presenečena slišala, kako so njene do
včeraj na videz prijazne sosede vpile nemškim vojakom, ki so jih
Primorce spravljali na kamione in potem na vlak: »Kaj jih vozite kot
kako gospodo, frdamane Čiče, kar v Stražun jih odpeljite in
postreljajte!« Ni vedela, da so bili okoli nje sami nemškutarji in so
jih v resnici sovražili. Odpeljali so jih v Melje, od tam pa na
železniško postajo in v Sarajevo. Ko so se petinštiridesetega leta
vrnili, so bili okoli njih isti sosedje, ki so tudi neženirano nosili
njihove obleke, ki jih takrat niso mogli vzeti s seboj, se vozili z
njihovim biciklom in dojili kravo, ki je niti v sanjah ne bi več vrnili.
»Po štirih letih futranja je pa res že naša!«

In gospa Božičeva mi je prva povedala za Maruleka, a potem tudi kdo drug
kak stavek. Ko sem jo namreč nekoč vprašal, ali je sama vozila tiste
težke gare z zelenjavo v mesto na tržnico, mi je rekla, da ji je včasih
pomagal tisti Marulek.

»Na gare sem včasih naložila preveč, saj sem poleg krompirja, zelja,
solate prodajala še stvari, ki jih Mariborčani, ki so bili bolj vajeni
štajerskih jedi in nemške košte, niso poznali. Recimo melancane, rukolo,
zlasti pa šparglje, ko je bila sezona ... Nekoč je poprijel za gare
mlajši moški, ki je bil izrazito majhne postave, mogoče je imel 150
centimetrov. A je bil močan ... Najbolj mi je pomagal v Melju, kjer je
bila gor na Partizansko majhna vzpetina. Največkrat se je pri pobreškem
dravskem mostu pojavil v nedeljo. Sem mu potem dala kak dinar ali nekaj
sadja. Tudi na tržnici je stal pri moji mizi. Vsaj nekaj časa, dokler ni
prišla lepa in črnolasa gospa Egidija, profesorica na gimnaziji. Se je
malo nosila, ker se je zavedala, da je fejst. Navadno je prišla ob
nedeljah k moji mizi. Čez teden je imela šolo. Bila je med prvimi
gospodinjami. Nekoč mi je sramežljivo rekel:

›Veste, tako ženo bi jaz imel. Mislite, je že poročena?‹

›Vprašaj jo,‹ sem mu rekla bolj za šalo, pa si ni upal. Seveda sem
videla, da ima prstan. Potem je neko nedeljo prosil, naj mu dam v
papirnati škrnicelj, ki sem ga zvijala iz cajtengov, nekaj meric marul.

›Marule?‹ sem se začudila.

›Ja, kaj ne veste, da na Štajerskem tako pravimo marelica? Marule, ja!‹

Nam prišlekom, veste, so je to zelo čudno in smešno.«

Potem sem se spomnil, da sta naš ata in mama in drugi ljudje v Pesnici
tudi rekli marule ...

»Mali mož je s škrnicljem marelic čakal in začel mencati, ko je stopila
k najini stojnici profesorica Egidija.

›Gospa, tu imate marule. Ker ste tak lepi in se mi dopadete.‹ Gospa ga
je pogledala in malo osorno rekla:

›Kar imej ti svoje marule! Če bi hotela, bi si jih že kupila!‹

›Probajte vsaj eno, od mene!‹

›Pa daj mi že mir, ti Marulek!‹ je rekla in odšla od najine stojnice.
Fant pa je bil rdeč. Vrgel je marelice po tleh in se ni nikoli več
približal mojim garam ali stojnici. Toda od takrat so ga klicali
Marulek. Nekaj časa je bil jezen, potem pa se je celo hvalil: ›Samo jaz
sem na celem Pobrežju Marulek.‹ Po vrnitvi iz izgnanstva ga nisem več
videla. Ko sem vprašala sosede, kje je Marulek, so mi rekli: ›Saj veste,
da je Hitler take, kot sta bila Marulek in pobreški Prezident, hitro
pospravil.‹«

\*\*\*

Pobreški Prezident pa si zasluži posebno zgodbo. Bil je najbolj znan;
skoraj slaven, bi lahko rekli, pa je postal tik pred drugo vojno, ko je
bosonog z metrsko palico kar naprej meril širino Dravskega mostu. O njem
sem najprej bral v knjigi Večerovega novinarja Senice, ki je sicer
napisal samo eno leposlovno avtobiografsko knjigo o svojem otroštvu, in
sicer *Šestinšestdeset dni*, o prvih dnevih okupacije leta 1941. V njej
je avtor zapisal med drugim tole: »Česa vse se Nemci in nemškutarji niso
posluževali, da bi dali Slovencem vedeti, kaj vse jih čaka po nemški
zmagi! Niso se sramovali duševno prizadetega starejšega moža s Pobrežja,
ki je hodil po mestu, noge pa je imel pobarvane z bronco in sam sebe
imenoval pobreški Prezident, izrabiti. Za nekaj dinarjev so ga
nagovorili, da je z lesenim metrom meril širino mostu pri Veliki
kavarni. Ko so ga mimoidoči vprašali, zakaj to počne, se je bebavo
nasmejal, potem pa povedal naučene besede: »Merim, ali je most dovolj
širok, da boste čezenj zbežali Čiči in Vindišarji proti Ljubljani, ko
bodo prišli Nemci sem!«

Ko sem nekaj deset let kasneje pisal svoj roman o starem mostu čez
Dravo, o tem, kako so ga gradili, popravljali in kaj se je dogajalo na
njem ter kakšen je bil videti most, ko so ga jugoslovanski vojaki
minirali v času okupacije, sem Prezidenta v nekem odstavku tako rekoč
»moral« omeniti. Res pa ga nisem našel samo v omenjeni knjigi, ampak mi
je o njem govoril še prijatelj Marijan Kramberger, ki mu je o tem
pripovedoval oče. In še kolega Gusti s Pobrežja. Nisem več dvomil, da je
res obstajal, in nisem se mu torej mogel izogniti, ko sem začel pisati o
Mariborčanih in starem dravskem mostu ob začetku druge vojne. Ko je bila
knjiga o mostu že eno leto natisnjena, pa se me je njegova zgodba
iznenada znova precej resno dotaknila. In kajpada posredno Prezident, ki
je iznenada intenzivno vstopil celo v moje življenje, čeravno ga seveda
osebno nisem poznal. Tako je bilo:

Pred blokom na desnem bregu Drave, kjer stanujem, je manjše otroško
igrišče. Okoli igrišča pa je nekaj malo prašnih in shojenih ozar s
travo, tik ob Dravi, prek Ruške ulice, pa sprehajalna stezica ob vodi,
do nje pa se pride po stopnicah z mostu in strmi poti navzdol. Tam se
Mariborčani sprehajajo, tekajo ob reki, le redkokdaj še vidiš kakega
ribiča, tjakaj mestni frajerji zvabijo dijakinje s podeželja, rekoč,
daj, sprehodiva se malo ob Dravi, da spoznaš mesto tudi od spodaj
navzgor. Če je že dovolj temno, jih največ izgubi devištvo prav v
grmovju ob tisti stezici, vedo povedati tudi moje vsevedne sosede. Čez
to igrišče pred našim blokom ubirajo stanovalci, pa tudi drugi, ki se
spoznajo na poti med bloki, svoja pota na most in v mesto ali k tistim
stopnicam doli pri Dravi. Vendar je teh, ki poznajo labirinte poti med
bloki, pravzaprav malo. Ne ustavljajo se, ne kramljajo z ženskami na
klopeh, ampak hitijo prek igrišča in nekaj zelenih zaplat in na mostu,
kakor vsi, še malo pospešijo korak. Na asfaltirani ploščadi med bloki so
narisane tudi polkrožne črte in »out linije« majhnega košarkarskega
igrišča, kjer na zahodni strani in tudi na vzhodni stojita železni
konstrukciji s plastično tablo s košem, tako da otroci in redki odrasli
igrajo košarkarske tekme ali trenirajo. Zanimivo, da igrajo največ le na
en koš. Zlasti fantje igrajo raje nogomet in si označijo gole s palicami
ali celo samo s šolskimi torbami. Na travnatih zaplatah okoli igrišča je
mogoče najti tudi kakšno utrujeno brezo ali jesen, ki pa se ne moreta
razbohotiti. Kot nekakšna meja na obeh straneh obkroža igrišče tudi malo
divje leskovo in bezgovo grmovje ... Korenine dreves so si našle pot
tudi pod asfaltom in ga od časa do časa dvignejo, da je igrišče neravno,
z mnogimi vzboklinami, asfalt pa nevarno počen, da se žoge odbijajo
povsem nepričakovano na vse strani.

Občinska komunalna podjetja so v času socializma na svoj način skrbela
za prebivalce delavskih blokov in tudi za prosti čas, zato so na
zgornjem delu ob robu igrišča iz betona »zgradili«, pravzaprav v model
iz desk ulili, še mizo za pingpong. Zaradi hrapave površine mize, ki se
je na robovih tudi z leti povesila zaradi teže betona, skačejo pingpong
žogice"		Beletrina	2017.0	ne	da	74672.0	582.0	
Leposlovje	Vrscaj-ZATAKNJENA_V_POMLADI.txt	Vrscaj-ZATAKNJENA_V_POMLADI	Zataknjena v pomladi	Tina Vrščaj	ljubezenski roman	"Pozdravljeno, sonce!

Spet je prišla tista ura, ko sam s teboj obsedim v pomladni soboti. Rad
bi te motil, rad bi, da mi zapolniš praznine. Spet si želim prehitevati
sanje. Morda je res ... najdem se šele takrat, ko se izgubim v nekom
drugem. V mislih imam nešteto knjig, pogledov, nešteto dialogov. V
mislih imam tebe in vse nerealnosti. Morda je res ... ko se komu
predam, se predam popolnoma. Odkar sem te spoznal, nisem bil z nobeno
drugo prijateljico, ne psihično ne fizično. Skušal sem se prisiliti, pa
nisem s srcem pri stvari. Druge ženske so postale dvodimenzionalne. V
tem trenutku je v meni jeza. Dobro jo čutim. Rahel bes, besnim nad seboj
in svojo šibkostjo. V takih trenutkih se zavedam, da sem prerasel
povprečnost, da so moja čutila ostrejša, da zahtevajo več! Ko tega ne
dobijo, začno jesti tisto, kar je znotraj. Če znotraj ni nič, požro sama
sebe. Zato jih hranim s sanjami in domišljijo.

Z veseljem bi se predal stvarem, ki se mi ponujajo; zakopal v telesa,
voljna in dostopna. Tega ne storim iz poštenosti. To je čudaška zvestoba
do romantike, do tvoje čistosti, ki si jo želim umazati (v tem trenutku
se bojim, da je to še eno pismo, ki ga ne bom oddal, s tem zadnjim
stavkom sem se prepričal v nasprotno).

Želim si, da bi bil nedolžen zate. Vse, kar je svetlega v meni, vidim v
tebi. Moje misli postajajo neurejene, pišem brez roke, svinčnik imam
zataknjen med možganske hemisfere. Spet sem se zaljubil vate.

Včeraj sem se dotaknil tvoje roke, tvoje dlani in tvojega kolena. Tvoj
nasmeh, tvoj smeh me prestreli s smrtonosno sladkobo, od katere bom
postal odvisen. Sem že odvisen. S tabo se zadenem in potem sem srečen in
sreče ne poznam več. Rad bi se ti pokazal v vseh pogledih. Ponavljal se
bom znova in znova vse do konca, vse do začetka.

Ni mi do smeha, ko ga pijanega spremljam proti domu. Pot je dolga in
mučna, zahteva potrpežljivost in pozornost. Tava, vijuga, ustavlja ljudi
in zverinsko vpije v njihove deloma začudene deloma prestrašene obraze,
maha voznikom in pleše sredi ceste, telovadi, trga rože z grmov in mi
jih podarja. Iz njega prihajajo jecljajoče, raztrgane besede. Ne
razumem, kaj hoče povedati, izgubljam potrpljenje, jezno ga nahrulim,
primem njegovo roko in ga grobo usmerjam. Zebe me in on sleče majico, da
me ogrne. Skozi vse Domžale se sprehodi tak, poseben, kakor je, zgoraj
gol. Ne neha vpiti. Ne neha kihati. Ostaja pomemben, nadvse pomemben. Na
vsakem vogalu mu ostro povem, kar mu gre ali kaj si mislim o alkoholnem
razčlovečenju človeka. Nato leživa pri njem v temi, poslušava glasbo in
strmiva vsak v svoj nič. Ničesar ne mislim, ne premlevam, ne čutim, samo
in zgolj ležim ter se s sproščanjem odtujujem telesu. Potem si
predstavljam vrtinec, ki razsaja po njegovi glavi. Poleg mene leži, a ga
ne čutim, ker vem, da je v drugem svetu. Vzdihnem. Poljubim njegovo čelo
in odidem sama.

Nekateri me skušajo obremeniti s svojimi zadržki in strahovi. Mislijo,
da lahko usmerjajo moje življenje bolj pravilno kakor jaz sama. Niso
zreli, da bi doumeli razsežnosti moje ljubezni, da bi razumeli moja
pozabljanja, odpuščanja in osredotočanja na pozitivno. Marsikaj,
resnično mnogo lahko odpustim in še več razumem, kajti sama delam enake
napake. Tako ali tako na koncu nobena napaka ni slaba.

Mogoče je pijani ples dveh razuzdanih teles včasih po svojem bistvu samo
beg iz eksistencialne krize, ki še vedno traja; ki je tako resnična, da
bo nemara vedno trajala. A s tem je ta nesmiselni ples osmišljen.

൭

25. 2. 2005 

Pozdravljena, sestrica!

To ni pismo, ki naj bi povzročalo zmedo. Pišem, da se olajšam, naj ti
bo v užitek in uteho.

V meni se je nakopičilo toliko dobrega, da moram odvreči vsaj en
delček. Po dolgem času se je našel nekdo, ki si me zasluži. Našla si se
ti!

Moj mentalni dvojček (J. L. Borges) je nekoč napisal kratko zgodbo o
tem, da je nekje knjižnica, v kateri so vse knjige. Vse knjige naj bi
bile že napisane. Če je število zvokov-glasov in s tem tudi črk,
številk-znamenj končno, potem je končna tudi kombinacija teh, torej je
število vseh možnih knjig znano. Vedno sem se zavedal, da je ogromno
misli (ali vse) že dovolj dobro zapisanih in se mi ni treba truditi, da
bi jih izboljšal. Izvirnost je megla na očeh tistih, ki tako ali tako
nočejo gledati. Torej ... ne bom stopil v tvoje srce, da bi zamejil
njegov spomin. Ne bom pridržal tvojih ust in jim preprečil, da bi se
odprla sinjini zraka ali žeji po odhodu. Zate želim biti svoboda in
veter življenja, ki prestopi prag vednosti, še preden se noč dokončno
izgubi.

Z mrzlimi rokami v hlačnih žepih stopam skozi vrata Stomatološke klinike
v razkuženi mir otopelih strmenj iz prihodnosti. V pisarni je gneča
ljudi in fotografij prašičkov. V sobi Rentgen I, polni hlapov alkohola,
v nekem pomladnem trenutku slikajo moj zob, ko me dohiti zavest, da sem
nekje pustila svoj rožičasti dežnik. Nad tem dežnikom se je moj dragi
Thor rad jezil in zgražal, ga sarkastično dajal v nič in ga s tem
naredil visoko znamenitega. Nato sedim v čakalnici in se z naporom
prebijam skozi prazno neskončnost zunanje tišine. Moje misli pa
postajajo glasne, ne meneč se za načela spodobnosti, toge resnosti in
svetosti v zdravstvenih ustanovah. Saj moje misli trenutno niso v kaki
od takih ustanov. Svobodno plapolajo po vsem svetu, celo po različnih
svetovih, največkrat zelo abstraktnih, brez barv ali oblik, kajti vse te
dimenzije so v sferah čistega uma povsem nepotrebne in res se le redko
in po naključju zagozdijo v kak zaprt prostor, čeprav se moje telo
večino časa zadržuje prav v teh.

Sveta v televiziji nimam navade gledati, ker me dandanašnji program,
strmečo v ekran, preprosto onečašča. Počutim se podcenjevano in kakor
hitro bi se tega občutka navadila, ga izgubila, bi postala vredna
njihove nizke cene. Takrat bi bila v svojih zdajšnjih očeh neuporabna za
to, za kar sem tu. Sicer pa tudi sveta okoli sebe večinoma ne zaznavam
neomejeno in neposredno, ampak vanj zrem najmanj skozi motno, umazano
ali s papirnatimi pajacki okrašeno steklo, če ne kar skozi
devetnajstletni tunel, ki je moja preteklost.

Večkrat tišam svoj um, krotim svoje misli, čistim steklo, da bi bistreje
videla skozi in doživela svet okrog sebe v njegovi polnosti, da bi svoje
življenje občutila vsaj nekoliko zunanje. A večina zame pomembnega
dogajanja izvira iz moje glave; to posrka vso pozornost, energijo,
postane gonilo, začne vrteti mene in svet in je nazadnje moja edina
realnost. To me ne bi tako zelo motilo, če bi ne dvomila, da sploh še
znam ločevati notranjo resnico od zunanje, subjektivno od objektivnega;
meni pred očmi, povsem prisebni, se spajajo zunanji veter in ulične
svetilke z notranjimi podobami glasbe in neizbrisnimi spomini rdečega in
zelenega, trav, smetnjakov, ignorantskih pogledov, sonc, dreves in
čigumijastih pločnikov. Zaradi ohranjanja samostojnosti, splošnega
priznavanja moje prisebnosti in da me sploh še kdo kje kdaj razume, se
nekoliko brzdam.

V tem trenutku ne čakam več na zdravnika, pač pa sedim pred njegovo
veličino, sama ne vem natančno, kako dolgo že. Zrem v obraz bele halje
in skušam razbrati, koliko časa mi je še ostalo. Zob je namreč povsem
resna zadeva in prav zaradi njega ali natančneje, zaradi nekega
otroškega nogometa, ko je po mojih domnevah ne najbolje namerjena žoga z
očitno omembe vrednim udarcem temu zobu določila zanesljivo smrt, sem
imela kup hudo potrebnih srečanj z belimi haljami. Obraz pred menoj se
slovesno zgane in pove čisto resnico. Z zobom ni nič bolje. Ni oživel in
kar je bolj presenetljivo, še vedno ima težnjo po širitvi svoje mrtvosti
na živeče predele. Saj sem vedela. Dan za dnem sem neprestano čutila,
kako to zobje truplo v mojih ustih zastruplja vso mojo eksistenco.
Čutila sem to tako na telesni kot na duševni ravni in nisem našla
krivca. Pomlad nima dosti pri tem, da me razganja. Kako usodno bi lahko
bilo zame, če ne bi pravočasno ... Nemara bi bilo ob tej priložnosti
dobro dati pregledati tudi srce. Se vidimo na operaciji, pa ne
odstranite še prašičkov do takrat!

൭

Pravijo, da je ljubezen slepa. Tukaj sem, da predefiniram to stanje.
Moja ljubezen vidi vse, skozi vse, čez vse in pod vse; in tisto, kar
ostane skrito, vedno namreč pustim nekaj neodkritega, tisto ljubim
najbolj goreče. Nikoli oko ne vidi samo sebe. Ali pač, obstaja nekaj,
kar bi lahko imenoval zrcalo.

Sem končno imel to srečo in našel svoje zrcalo? Ga bom pustil
skrivnostnega ali se bom tako zaljubil, da se bo razbilo skupaj z mojim
očesom???

Nič posebnega nisi. Si nekaj izjemnega in moja moč je v tem, da to
vidim.

Našel me je sredi mrzle zime v Mladinskem kulturnem centru. Bil je
osemnajsti večer v mesecu, torej skoraj sedemnajsti, zato se je pojavil
v upanju, da sreča žensko, katere oči se mu prikazujejo v živih sanjah
že, če se ne motim, od trinajstega leta. Bil je izredno meglen večer in
kakor vsi pravi Vikingi se je tudi on bal megle. Iz megle še nikoli ni
prišlo nič dobrega, je pravil. A klic oči iz sanj je bil močnejši.
Radovedna sem, ali je tokrat bilo dobro.

Z roba glasno razvnete, okajene množice sem opazovala dogajanje na odru.
Bobnar je tolkel po bobnih kot stroj, kitarist je v deliriju razmetaval
svoje dolge črne lase na vse konce. Naenkrat se je pojavil poleg mene.
Velik, močan, nezemljan. Da bi videla njegov obraz, sem obrnila pogled
navzgor, vsaj zdelo se mi je tako. Da, tudi njegov obraz je bil videti
strašen, nečloveški. Njegove rahlo priprte oči so me plašile. Moj
instinkt je začel rdeče utripati, v jasno svarilo. Bil je pobrit, imel
poslikane roke. Skušal se je pogovarjati z mano, vendar sva se zaradi
preglasne glasbe slabo slišala. Poleg tega sem se vedla kolikor mogoče
zadržano. Rdeče luči se ne prekorači. S tako strašnimi očmi nočem imeti
opravka. Predstavil se mi je z vzdevkom, s katerim so ga klicali drugi,
jaz pa ga nisem nikoli tako imenovala. Zraven je dodal še zanimivost, da
piše besedila za Siddharto. Kaj res, tvoja so tista zmešana besedila,
sem se v mislih začudila. Režal se je, spil je že nekaj piva.

Glasba je glasno drla skozi ušesa. Bilo mi je neprijetno, ker sva se
morala približati jaz njegovemu in on mojemu ušesu, kadar sva hotela kaj
reči. Metaforično izražanje mu je domače, sem takoj ugotovila. Ve pa
tudi, kaj in kako mora govoriti, da bo zbudil moje zanimanje. Dejal je,
da sem se pri njegovih sedemnajstih pojavila v sanjah točno taka, z
dolgimi rjavimi lasmi in pisano črtasto jopico. In da je bilo grdo od
njega, ker je kdaj imel kako drugo žensko, imel pa da jo je samo zato,
ker ni verjel, da me bo res srečal. Opravičil se mi je tudi za
potetovirane roke.

Na takih zabavah prestrežem nemalo čustvenih izlivov. Včasih se jih je
težko ubraniti. Ni preprosto ljudem dopovedati, da njihova čustva niso
tako usodna, kot se jim zdijo, sploh, če so pijani. Ampak pri velikem
neznancu mi je bilo všeč to, da so se ga vsi bali, in ker je stal ob
meni, se tudi meni ni nihče približal.

Telefonske številke mu nisem hotela zaupati. Dobil jo je na premeten
način, tega se spominjam. Zjutraj so me zdramile natipkane besede. Res,
da malenkosti spreminjajo večnost, ampak nočem, da bi bila malenkost.

Tista noč me je pustila nasičeno z nečim novim, svežim in skrivnostnim.
Bržkone se mi je zdelo, da je v njej preteklo celo leto.

Nekaj mesecev pozneje sem dognala, da se njegova zavest le redko križa z
mojo. Čeprav je bilo nekaj časa sanjsko, nama je od prvega trenutka
vedno sledila glasna glasba tistega koncerta in udušila vsako lepo
besedo, vsak dober poskus. Zaradi pomanjkanja pristnega stika sva lahko
precej dolgo vzdrževala vsak svoje iluzije drug o drugem in o najinem
odnosu. Skupaj se nisva znala več imeti. Postal je gospodar moje teme,
ki me je odtlej spremljala povsod.

Zato sem se veselila oktobra, ko bom vstopila v Filozofsko fakulteto in
začela živeti z novim ritmom, ki bi me rešil obstranskih, zame
neprimernih aktivnosti, predvsem nepretrganih večmesečnih premišljanj in
pisanja, pa tudi družbe poletnih ljudi ter misli na Thora in njegovo
meglo. Zunanjo spremembo sem močno potrebovala. Življenje me mora
voditi, jaz pa se moram dobro držati vajeti, ki so mi zaradi njega
skoraj ušle iz rok.

Dali mi bodo izziv, s katerim se strinjam, ki sem ga celo sama izbrala,
in izziv bo krotil moj nemirni um. Um je sam zase preveč naporen.
Usmerjati ga moramo in stalno zaposlovati. Tako sem pričakovala prvi dan
med novimi sošolci in vznemirjenje mi je narekovalo skleniti vse tisto o
sedenju v prvi klopi od prvega dne naprej in sprotnem učenju. Potem pa
je naneslo, da prvi dan nisem prišla niti po indeks in za povrh sem
zamudila še nadaljnja dva tedna. Namesto srkanja pomembnih informacij o
novem, nič več gimnazijskem sistemu v prvi klopi sem ležala doma, sebi
tuja, z bolečinami v telesu in razočaranji v duhu.

Tistega dne, ko naj bi šla po indeks, sem se vrnila na Stomatološko
kliniko, ki sem se je spomnila v zadnjem hipu. Jasno je, da se rada
igram z življenjem. Zavoljo zahtev svojega samosvojega zoba sem opustila
začetne precej leteče ambicije v zvezi s študijem in se vdala v
prizemljeno usodo.

Od pomladi, ko sem nazadnje vstopila v to zobozdravstveno ustanovo, sem
odživela že več življenj, in ne samo svojih. Neka ženska na prvi šolski
dan ponavlja domala isti postopek čakanja pred sprejemno pisarno in
slikanja zoba na Rentgenu I, medtem ko jo v hlapih alkohola preblisne,
da se v svojih življenjih ne more znebiti ničesar, kajti dežnik, ki ga
je v enem od prejšnjih življenj morda namenoma pustila na avtobusu, se
je v tem času vrnil k njej, le v drugi preobleki, podaril ji ga je
prijatelj, da bi se z njim kdaj pa kdaj sprehodila po dežju, in tako se
ne more rešiti ne dežnika ne fanta, saj je oboje spet tu. Ta ženska sem
še vedno jaz, ali pa sem šele to jaz, ločena od svojih prejšnjih
obstajanj, kljub temu, da mi krožna narava bivanja prinaša ponovitve, ki
odsevajo preteklost in omogočajo jasen vpogled v to, koliko sem
napredovala; včasih pa slutim tudi, koliko še bom.

൭

Zvečer

Spet me spreleti tista realna misel: Kaj, če nikoli ne bova skupaj?
Kaj, če je bila vse skupaj sanjska refleksija? Mala silvestrska igrica
brez zmagovalca in brez poraženca. Kaj, če je samo produkt neuslišanega
hrepenenja? Ne morem si kaj, da ne zapišem, da bi bilo to prekleto
žalostno. Od Bogov zahtevam več; vsaj to, da slišim njen glas, kako me
odrine stran. Ne prenesem tišine in sence. Najine poti so blizu in nocoj
je nebo krvavelo samo zame. Končno zahtevam, da preneham pisati neznanim
duhovom.

Zakaj se žalost tako zvesto drži mojega repa? Zanimivo, ampak ljudje bi
najbrž dejali, da tega repa sploh ni ... Izredno zanimivo! Thor mi
potrpežljivo pojasni, da ga je bitje izgubilo, še preden se je
preobrazilo v človeka. Meni se zdi, da še nismo ljudje. Redke izjeme pa
so nemara že celo več. Nekaterih reči ne bomo nikdar povsem dojeli.

Moške z velikim egom sem vedno prizadela, nenamerno. Tisti, ki so čisto
brez, pa so se sami.

Ponoči srečujem moškega, ki je Thoru silno podoben, le da ima namesto
goste brade malce več srca. Je pač tako, da se ponoči poleg strahov
izkašljajo naša domišljija in naše želje, v sanjah hote ali nehote
izsilimo, kar potrebujemo. Ni se mi predstavil, pri sebi ga imenujem
Bor.

Tokrat sva se našla sredi polja, skakljala sva po oblakih. Rad ponovi za
menoj kaj v vprašalni obliki: Si ti pisateljica? Ah, saj razumem.
Zaenkrat sem lahko samo pisateljica, ne pa tudi dobra pisateljica.

Pohvali se mi, češ da se je pogovarjal s Šalamunom! Že mogoče, nemara bi
mu lahko zavidala, a jaz vsako noč spim z Vladimirjem Bartolom, to je
ostanek najinih skupnih sanj o utelešenju v drevesu, vreden omembe.
Hecno, kako sem pred branjem njegove knjige sanjala sanje kajpak povsem
brez misli nanj, po novem pa vsakič, ko ležem, nad glavo zaslišim pok
lesene veje. To je intimnost, na katero bi bil Thor blazno ljubosumen,
Boru tega najbrž ni mar. Ali pa se tako dobro obvladuje.

Z njim sva si podobna, vsaj podobno drugačna od drugih in s tem je eden
od naju vedno postavljen v senco drugega, in kipeča čustva enega
ostajajo zanemarjena, medtem ko drugi kraljuje na hladnem prestolu
brezbrižne vzvišenosti. Kljub vsemu bom z njim vedno visela na isti
niti, na niti skupnih nenavadnih naključij, ki jih zbiram in nikoli ne
pozabim. Njemu bi se lahko reklo dobra Thorova plat. On je ...

Nisem veliko razmišljala o Kristusu, nikoli ga nisem imela za kaj več
kot modreca oziroma nenavadno (lahko bi dejali tudi nečloveško)
razsvetljenega človeka, ki je imel to srečo, da je čutil ljubezen, ki jo
čutim jaz, in jo znal tudi nesebično deliti, kar pa meni ne uspeva.
Kristus, dragi moj, kako si me to noč prestrašil! Napolnil si me z
neprebavljivo grozo; z napetostjo in strahom si omejil moje telesno
gibanje in duševno svobodo, za malo časa, a dovolj intenzivno,
nepozabno, kakor v svarilo: Vere nimaš, ne zaupaš. Če si živel pred
dvema tisočletjema, čemu za vraga se mi prikazuješ skozi obličje Bora v
stari leseni hiši sredi gozda na Kozjanskem za zaprtimi vrati v
električno ogrevani postelji in motiš s svojo nebeško prisotnostjo
Thorov in moj osebni pekel? Vem, da mi boš pritrdil samo z nasmehom, ko
si bom odgovorila sama.

Po strupenem koktejlu večdnevne deževnice, stopnjujočih se čustev,
potokov solz, podzemeljskih votlin strahu, noči strasti nepotešenih src,
nespečenih jajc in cimeta z arašidi, po resno strupenem koktejlu sva s
Thorom potem še dolgo vsak zase v tem 'varnem' urbanem okolju izločala
strupe. Nekega dne pa sem kakor ponavadi čakala na vlak za Ljubljano, a
vlaka ni bilo od nikoder. Odšla sem na avtobusno postajo in se postavila
skoraj ob cesto, se nekoliko nestrpna naslonila na svetilko in dvignila
pogled. Bor mi je sedel nasproti."		Beletrina	2010.0	da	da	29965.0	304.0	
Leposlovje	Glavan-Gverilci.txt	Glavan-Gverilci	Gverilci	Polona Glavan	smrt, ljubezen, minljivost, življenje, eksistenca, partnersko razmerje, pedofilija, identiteta, razmerje oče-hči, starševsko nasilje	"PRAVZAPRAV

""Povej kaj,"" reče ona, ko izvije roko iz moje in jo nasloni na blazino. ""Govori.""
""Kaj naj govorim?"" vprašam in dvignem glavo.
""Karkoli,"" reče. ""Govori o vremenu, politiki, naju dveh. Kar hočeš. Samo govori.""
""Zakaj?"" vprašam.
""Kar tako,"" reče. ""Rada bi te slišala.""
""Slišala?"" dvignem obrvi.
""Ja,"" reče. ""Rada bi te enkrat zares, popolnoma slišala. Nimam pojma, kakšen si, ko govoriš.""
""Pa saj veš, kakšen sem,"" rečem.
""Kako naj vem?"" vpraša. ""Kako na svetu naj to vem?""
""Pa saj se kar naprej nekaj pogovarjava,"" rečem.
""Možno,"" reče in me pogleda. ""Ampak vseeno bi rada, da govoriš. Hočem, da govoriš meni, se malo prazniš skozi besede ... Karkoli.""
""Mala,"" rečem.
""Sploh ni važno, če te bom poslušala,"" reče. ""Lahko, da bom razmišljala ali gledala v strop ali zaspala. Hočem samo, da govoriš. Samo meni.""
""Aja,"" rečem.
Za hip umolkne in me stisne čez prste leve roke.
""Govori mi o tem, kar se bo zgodilo potem,"" reče. 
""Kdaj potem?"" vprašam.
""Potem,"" reče. ""Jutri zjutraj, recimo.""
""Zaljubljen bom vate,"" rečem.
""Jutri zjutraj?"" vpraša.
""Ja,"" rečem. ""Zaljubil se bom vate, ko te bom gledal, kako spiš.""
""Sem lepa, ko spim?"" vpraša.
""Si,"" rečem. ""Nedolžna si videti. Vedno se zaljubim vate, ko te gledam, kako spiš.""
""Ne verjamem,"" reče.
""Kako – ne verjameš?"" vprašam in se dvignem na komolec. ""Kaj ni to nekaj najbolj resničnega? Da se nekdo zaljubi vate, ko te gleda, kako spiš?""
""Možno,"" skomigne. ""Nisem še razmišljala o tem.""
""Pa pomisli zdaj,"" rečem. ""Spomni se tiste pravljice, ko ... No, katera je že bila? Pepelka?""
""Trnuljčica,"" reče.
""Pa res,"" rečem. ""Pozabil sem.""
""Sram te bodi,"" reče. ""Kako moreš pozabiti tako lepo pravljico.""
""Saj se je spominjam,"" rečem. ""Samo imena mi bežijo.""
""Aja?"" nezaupljivo dvigne levo obrv.
""Res,"" prikimam. ""Poglej: Trnuljčica se zbode v prst in zaspi za sto let. Potem pride princ, se zaljubi vanjo in jo zbudi s poljubom. Potem živita dolgo in srečno in imata kup otrok."" Zajamem sapo in pogledam v strop. ""Vidiš. Vsega se še spomnim. Samo imena – to je tisto.""
""Me boš zbudil s poljubom?"" vpraša.
""Ne,"" odkimam. ""Pustil te bom spati.""
""Zakaj?"" 
""Da te bom lahko dlje gledal,"" rečem. ""Kako spiš."" 
""Pa če bom že budna?"" vpraša. ""Boš potem tudi zaljubljen vame?""
""Ne vem,"" rečem. ""Odvisno.""
""Od česa?""
""Tako,"" skomignem. ""Od pogleda. Mogoče se boš naslanjala na komolec in me gledala, takole malo posmehljivo ali pa za spremembo nežno ... No, če boš posmehljiva, se bom gotovo zaljubil.""
""In če me ne bo več tukaj?"" vpraša. ""Kaj pa potem?""
""Potem bom jokal,"" rečem.
""In če te bom slišala in ti prinesla robček?"" vpraša. ""Čipkast, izvezen z mojim monogramom? Kaj pa potem?""
""Potem bom še bolj zaljubljen vate,"" rečem.
""Ampak tega ne bom storila, veš."" 
""Škoda,"" rečem. ""Kajti če mi ne boš obrisala solz, se bom obesil.""
""Samo poskusi,"" reče. ""Samo poskusi kaj takega, pa te bom snela z vrvi in te z bulerjem po glavi. A hočeš to doživeti? A?""
""A ne bi še ti prišla zraven?"" vprašam in ji kuštram lase nad očmi. ""Sploh si ne moreš predstavljati, kako romantično bi bilo, če bi naju našli z vratovi v isti zanki.""
""Pa res,"" reče, in kljub temu da je v sobi tema, vidim sij zanimanja v njenih očeh. ""Prav imaš. To bi bila blazna romantika. A bi naredila nekaj podobnega?""
""Lahko,"" rečem. ""Ali pa še kaj boljšega.""
""Kaj?"" vpraša.
""Lahko bi kupila porcelanasto posodo v obliki srca,"" rečem. ""Potem bi si prerezala žile in družno izkrvavela tja noter. Kaj praviš?""
""In potem bi se kri strdila in drugi bi jo zvrnili ven in jo nama postavili na grob? Mega!"" reče z glasom, ki zrcali prehajanje v element. ""V obliki srca. Noro!""
""Ja,"" rečem in se malo zamislim.
""Veš, kaj bi bilo tudi blazno lepo?"" reče čez trenutke in se skloni nadme.
""Kaj?"" vprašam.
""Če bi šla na železniško križišče in se ulegla vsak na svoj tir,"" reče. ""Prijela bi se za roke in čakala vlak. Ko bi naju potem totalno raztrgalo, bi ostali samo najini roki, ki se trdno držita. To bi bilo naravnost legendarno, si predstavljaš?""
""Pa res,"" rečem. ""Narediva to.""
Spet malo pomolči.
""Kaj misliš, da bo prva stvar, ki se bo potem zgodila?"" vpraša čez nekaj hipov.
""Vsi bodo govorili o nama,"" rečem.
""Vsaj to,"" reče. ""Raje več.""
""Čisto možno, da bodo ustanovili najin kult,"" rečem.
""Ja,"" zgrabi. ""In potem nama bodo vsi sledili.""
""Avtoritete bo bolela glava,"" rečem.
""Starši bodo znoreli od skrbi,"" reče.
""Pa sociologi. Pa psihiatri. Pa vera.""
""Cel svet se bo obrnil na glavo,"" prikima ona. ""Pa pol vesolja.""
""Si predstavljaš vso grmado časopisov, ki bodo pisali o nama?"" se spomnim.
""Pa fotografije,"" našteva. ""Pa brskanje po ozadju. Pa pričevanja.""
""Kar naenkrat se bodo vsi spomnili, da so naju poznali,"" rečem. ""To se v takih primerih vedno zgodi.""
""Po mojem bi bil to krasen motiv za tragedijo,"" predlaga v poklicno deformirani maniri.
""Pa za slike tudi,"" pripomnim po lastni.
""Potem bova prišla tudi v filme,"" reče.
""Ja.""
""Pa v šole,"" našteva.
""Tudi, ja.""
""Pa v izročilo,"" reče.
""V čas,"" jo dopolnim.
""Gotovo.""
""Cel svet bo vedel za naju.""
""Pa vesolje.""
""Pa večnost. Si predstavljaš, večnost!""
""Ja.""
Obmolkneva.
""Ja,"" tiho reče čez čas. ""Življenje bo polno najine smrti. Vsepovsod bova samo midva. Ampak v resnici naju ne bo nikjer.""
""Kako to misliš – nikjer?"" vprašam.
""Tako,"" reče. ""Ne bo naju.""
""Zakaj ne?"" vprašam.
""Zakaj,"" reče. ""Zakaj neki. Zato pač. Ker bo tako, kot je vedno. Zbudil se boš, se oblekel, spil z mano kavo, mi ukradel zadnjo cigareto in odšel. Tako kot vsakič boš odšel. K njej.""
""Ne bom,"" se šibko poskusim zlagati. 
""Daj no,"" reče. ""Daj no. Zakaj neki ne bi? Zakaj bi bila ravno ta sreda tista, ko ne bi bil rad z njo? A mi lahko poveš, zakaj? Po mojem ne moreš.""
""Lahko,"" rečem.
""No, zakaj?"" vpraša.
""Zato, ker se bom zaljubil vate,"" rečem.
Skozi noč ji zažari hipen smehljaj.
""Joj, mali,"" reče in me pomilovalno potreplja po licu. ""Bodi iskren vsaj s sabo, če že meni ne moreš govoriti resnice. Saj veš, da mi je že zdavnaj vse jasno. Zakaj mi to govoriš, mali."" 
""Ampak to je res,"" rečem. ""Boš videla.""
Obrne se na hrbet in se zastrmi v strop.
""Že tako preveč vidim,"" reče. 
""Kaj vidiš?"" vprašam.
 ""Dovolj,"" reče. »Preveč. Vse. Toliko enih stvari videvam, da poznam vsak njihov detajl. Vse je domače in vse je isto. Vidim na primer to, da se enostavno nič ne dogaja. Nič se ne spreminja. Vse je tako, kot je bilo že ves čas. Vse.""
""Smrt ni ista,"" rečem. 
""Je,"" reče. ""Tudi ona je ista.""
""Ne more biti,"" ugovarjam.
""Kako da ne?"" vpraša. ""Kaj se mogoče spreminja? Je zdaj lepša, kot je bila prej? Grša? Prijazna ali ne? Nič od tega.""
""Ne more biti ista,"" ponovim.
""Pa je,"" reče. ""Zdaj se pač pogovarjava o njej. Okej, to je drugače. Ampak edino to. Ostalo pa je tako kot včeraj, danes, lani, vse dni. Boš rekel, da ni res.""
Molčim. Tudi ona obmolkne.
""Veš kaj,"" reče čez čas. ""Jaz ...""
""Kaj?"" vprašam.
Nekaj hipov me nepremično gleda. Hlastno odpre usta, da bi nekaj rekla, vendar si na pol poti premisli in povesi veke. 
""Nič,"" reče in mi zakoplje nos za uho.
""Povej,"" se odmaknem in ji pogledam v oči.
""Ma, nič ni,"" reče in spet umakne pogled.
""Povej,"" vztrajam. ""Prosim.""
""Nič ni,"" ponovi. ""Mislim – nič pomembnega. Majhna, butasta ideja. Nekaj totalno trivialnega. V bistvu se več ne spomnim, kaj sem hotela reči. Pozabi.""
""Si prepričana?"" vprašam.
""Ja,"" reče. ""Verjemi.
Skloni se nadme in me poljubi na usta.
""Za lahko noč,"" reče in umakne ustnice, ravno ko hlastnem za njimi. ""Lepo spi, mali.""
""Ti tudi.""
""Ja.""
Zakoplje mi nos pod ključnico in zapre oči. Sam še malo bedim in gledam v strop. Ko zaslišim njeno mirno, enakomerno dihanje, ji sklenem slediti. Položim ji roko okrog pasu in tako ostaneva do jutra. Dolge črne sence se stapljajo z nepremično tišino ves ta čas. Pravzaprav se sploh ne znava pogovarjati.



	
 
	NATTE

	Ime ji je Natte in izmislila sem si jo, da bi mi pomagala narediti Berlin.
	Natte jih ima zdaj približno petintrideset. Rodila se je trinajstega avgusta enainšestdeset, točno tisto noč, ko je Berlin presekal zid. Zjutraj je njen deset let starejši brat Filip čisto pozabil, da ima sestro. Vsi so govorili samo o zidu. Natte ga ni marala, zidu. Pri šestih se je znala podpisati v pesek za blokom v Mitteju, malo za Alexanderplatzom. Z otroki iz soseščine so se igrali zid. Plezali so po transformatorju in tisti, ki je bil stražar, je moral priteči izza bloka in te za nogo potegniti dol. Še prej je rekel, bang bang. Jasno, da tega nihče ni upošteval. Če pa so te potegnili dol, si izgubil, in naslednjič si bil stražar ti. Natte je mislila, da Rusi streljajo Čehe zato, ker so slabi. Malo po tistem so ji ubili bratranca, ker je plezal čez zid. Takrat je Natte zid zasovražila. Zid je bil njena usoda. Njen prvi fant jo je pri štirinajstih poljubil pri mestni hiši, za drevesom čisto blizu zidu. Mislila je, da je noseča. Jokala je. Zdelo se ji je, da zaman. Ampak vseeno. Potem je fantu rekla, da ga noče več videti. Čez leto se je vsemu temu smejala. Izgubila je nedolžnost. Takrat je bilo ljudi, ki so jih pri plezanju v boljše življenje prehitele krogle, že čez petsto. Natte je samo enkrat prijelo, da bi šla čez, takrat, ko je to naredila sestra njene sošolke Ilse. Vendar tega ni nikoli priznala. Začela se je družiti s študenti in zahtevati, naj zid podrejo. Na demonstracijah bi jo enkrat kmalu prijeli. Z Robertom, dolgolasim študentom medicine, sta z roko v roki pobegnila v Lichtenberg. Smejala sta se. Med drevesi blizu zida sta kadila travo. Natte še nikoli prej ni kadila trave. Tudi pijana je bila samo dvakrat. Potem sta se ljubila, prislonjena na drevo. Natte je imela ves čas odprte oči in luči z zahoda so se ji nagibale v naročje. Nikoli ne bo pozabila uličnih svetilk Kreuzberga, kako jih je videla leta preden je bila prvič tam. Naslednjega dne je napisala nekaj pesmi. Zahtevala je, naj jo kličejo Renate. Robert jo je klical Nats. Ko se je vpisala na univerzo, sta nehala. Ni zanosila. Samo nehala sta. Med študijem je pisala v študentsko glasilo. Zaradi članka “Za mano, Trnuljčice” je bila na policiji. Potem nikoli več, tudi ko je vozila pijana, ne. Imela je srečo. Želela je, da bi šla v Ameriko, čisto sama. Učila se je poljsko. Ko so se v Gdansku vzdignili, je na lastno pest odšla tja. Mesto je bilo sivo in težko od morja. Ljudje so jo odrivali. Wojtyła je rekel, da podpira delavce. Komaj jih je razumela. Na Poljskem ni bilo nikoli izdajalcev. Počutila se je osamljeno. Zmanjkalo ji je denarja in od Leipziga naprej je štopala. Celo pot se je smejala. Zid bi morali zgraditi tako visoko, da bi njegova senca padala do Moskve, je napisala, ko je prišla nazaj. Komaj se je izmuznila. Z najboljšo prijateljico Christiano je šla na kliniko, ko je Christiana imela splav. Bilo je v Prenzlauer Bergu in od takrat ji je bil od cele domovine všeč še edino Potsdam. Potem je v dveh letih diplomirala. Poročila se je. Postajalo ji je vseeno. Še naprej se je pisala Schenkenberg. Na Zahodu so pisali grafite po zidu in nihče ni rekel nič. Na Vzhodu so risali blede spake, in zato so jih tepli. Oče ji je umrl in mama je samo skomignila. Že nekaj let je bila hecna. V časopisu je vsak dan pisalo, kako na Zahodu trinajstletnike jemlje heroin. Honnecker je izjavil, da bo zid stal še sto let. Mož je v zakon pripeljal pasivnost in trabanta. Oseminosemdesetega sta dobila sina Kalleja. Natte je vztrajala, da se imenuje po njenem bratrancu, ki je pet ur ležal za zidom, preden mu je oče zatisnil oči. Potem se je v ljudeh zganilo. Kar naenkrat so vsi hodili čez. Natte sploh ni pomislila na to. Ljudje so začeli govoriti. Natte je puščala leta za seboj, kot bi sejala pesek. Iz Leipziga sta prišla dedek in babica, razrita osemdesetletnika, in jokala od sreče. Bil je november. Povsod je mrgolelo ljudi. Pridi, hčerkica, je začivkala mama in jo nestrpno vlekla izpred ekrana, pridi, peljem te na Ku-Damm. Trajalo je tri dni. Natte je z možem vsak dan po službi hodila na Zahod. Odkrivala sta ga kot otroka, lastnega. Do takrat je padlo osemstodevetindevetdeset ljudi, zadnji pred desetimi meseci. Nihče ni imel imena, ne več. Natte ni nikoli zavestno pogledala uličnih svetilk v Charlottenburgu. Ni se spomnila nanje, nikoli, kadar je bila tam. Čeprav jih ne bo pozabila, nagibajočih se preko Zooja in še naprej Lichtenberga, naravnost njej v naročje, kot da bi celo življenje čakale na to. Čez leto sta šla z možem v Ameriko. Ni ji bila všeč. Potem še pet let ni šla nikamor. Imela je še enega otroka. Najprej je umrla babica, za njo še mama. Filip se je preselil v München. Natte ima zdaj dva otroka. Z možem se razumeta. Rada bi šla kdaj na Oranienburger Tor, zdaj, ko je postal tako živahen. Vendar se zaveda, da je za to prestara. Po službi gre skoraj vedno na kavo, preden pobere malo v vrtcu. Vsakič je sama. To so skoraj edini trenutki, ko je sama. Čeprav zdaj pozna že skoraj vse. Mogoče bo morala menjati kavarno. Včasih, še posebej poleti, jo na poti domov ustavi kakšna prepotena postavica, z milijon odtenki nočnega neba v glasu, v all-starkah in z nahrbtnikom, in reče, excuse me, can you tell me where the wall is, die Mauer ist, bitte? Natte se vsakič nasmehne. Najraje bi rekla, poslušaj, a ni tukaj naokoli zadosti zidov? Vendar je prijazna in reče, da ne ve. Da ni od tukaj, če ima popotnik dovolj prosečega v svojem pogledu s tujim naglasom. Sori. Potem gre naprej, po tamalo v vrtec ali pa mogoče kar tako, še malo po svoje, če je dan zares lep. Pa ne povedat možu.
	Lahko, da sem bila ena tistih s slovanskim naglasom jaz. Držala sem Davida pod roko in sedla na napačno podzemeljsko. Mogoče sem jo spomnila na Gdansk. Če ne, sem si pač vse skupaj izmislila.

							

	
 
	VINKO

Z moškim sva se preselila v drugo mesto. Moški je tam dobil službo in sva pač šla. Do zadnjega trenutka nisem čisto verjela, da bova, a se mi potem, ko sva se res preselila, to ni zdelo nič takega. Ljudje se selijo ves čas, tako jim narekujejo okoliščine ali pritiski ali lastna narava. Nisem čisto taka kot vsi ljudje, a da bi toliko odstopala, se mi tudi ne zdi. Stvari sva prinesla v škatlah, ki sva jih nabrala pri starših in po trgovinah. Šla sva samo v največje trgovine, tiste, ki imajo vsaj deset blagajn. Potrebovala sva ogromne škatle, takšne, v katerih prodajajo pomivalne stroje in otroške stolčke za hranjenje. Tako je, kadar se seliš, vedno imaš več stvari, kot misliš. Vedno vidiš, da si bolj premožen, to me je veselilo. Moja mama nama je naložila za cel prtljažnik vloženih reči, kumaric v kisu in paprike z gorčico in sadja in rdeče pese. Kot da odhajava na tujo, neodkrito celino, in ne samo v drugo mesto, kjer imajo enake trgovine in vrtove in telefonska omrežja.
Najino stanovanje je bilo dvosobno, približno tako veliko kot tisto, v katerem sva živela prej. Škatle sem zložila drugo ob drugo poleg stene v jedilnici; zdelo se mi je bolj pregledno, če si imel vse stvari na enem mestu. Potem sem šla v banjo. Te stvari so v novih stanovanjih pomembne, kako se prilegaš predmetom, ki jih ne moreš spremeniti. Banja je imela malce nepravilno dno; ko sem se ulegla, sem pod hrbtom čutila izbokline. Ampak tople vode je bilo dovolj. Čeprav je bilo zunaj poletje, sem si natočila polno banjo vroče vode. Dobro je bilo vedeti, za čase, ko bo pritisnil mraz in mi bo telesna temperatura kar naenkrat padla in bo polna banja vroče vode stvar preživetja. Nisem vedela, kakšne so zime v drugem mestu; vsako stvar vedno malo preceni, je govoril moj oče. Vsako razen dobrih.
Ko sva vzela stvari iz škatel, sem škatle zložila in jih dala pod posteljo. Moj moški je dobil službo za določen čas in mislila sva, da bova nekega dne spet odšla. Ni se mi zdelo smiselno metati škatel stran in potem iskati nove. Papir ima kar dolgo življenjsko dobo, daljšo kot ljudje. Če bi pustila škatle takšne, kot so, in se jih ne bi dotikala, bi midva umrla, preden bi se kakorkoli spremenile, sem rekla moškemu. Odvrnil je, da se smrti ne sme omenjati kar tako, kot da bi bila dež ali položnica, ki jo je treba plačati. Potem je potrkal po robu postelje, po enkrat z vsako roko. Večinoma ni bil vraževeren, ko pa je bil, je te stvari jemal smrtno resno.
Cel dan sva zlagala stvari na police. Manjše stvari, takšne, ki se jih da prijeti samo z eno roko. Knjige, okvire za slike, skodelice. Kupila sem si novo lučko za branje, posebej za to priložnost. Kot da bi potrebovala izgovor, da to storim. Prejšnja je imela čisto razmajan vrat, in kadar sem brala knjigo, ki me ni čisto pritegnila, sem ugibala, koliko strani bom prebrala, preden bo omahnila in zatlačila svetlobo nekam pod posteljo, izven dosega mojih oči. Nova je bila majčkena, praktična za prenašanje. Pripel si jo na nočno omarico kot ščipalko. Tako nisem imela več nobenih izgovorov. Moj moški je prinesel veliko stvari za delo: diskete, cd-rome. Predal za spodnje perilo sva imela en sam, in tako sem odbirala stvari na dva kupa: levega zame, desnega zanj. Zjutraj se vedno mudi, in sekunde, ko brskaš za pravimi nogavicami, so lahko kritične.
Sama nisem delala ničesar. Imela sem nekaj prihrankov in hotela sem videti, kako je, če si vse dneve doma. Nikoli prej še nisem imela te možnosti, biti brez časovnih omejitev za neomejeno število dni. Predstavljala sem si, da se bom naučila kuhati zares zapletene stvari in krpati nogavice tako, kot je treba. Profesionalno. Krpanje nogavic zame ne bo potreba, ampak hobi. Ko bo prišel kdo na obisk in bo moj moški hodil naokrog v nogavicah, bom mogoče rekla, poglejte to peto, ali ni kot nova. Ali pa bom barvala radiatorje, jih obrobljala s čipkastimi vzorčki. Slej ko prej bodo slišali zame in prišli jih bodo poslikat za revije in potem bodo vsi hoteli, da pobarvam radiatorje tudi njim, ampak jaz bom rekla ne, ne delam tega za denar, to je le moj hobi. 
Sosedje so bili nevidni. Ko sva šla z moškim prvič čez hodnik, se mi je zdelo, da slišim dihanje, glasno dihanje, kot da bi vsi prebivalci sosednjih stanovanj pritiskali nosove na vrata. V kotu poleg vrat na stopnišče je visela uokvirjena panorama mesta. Nisem vedela, ali jo je tja obesil eden od sosedov ali pa je bila v tem mestu pač taka navada. Predstavljala"		Beletrina	2018.0	ne	da	30741.0	493.0	
Leposlovje	Soncnice_kd-edit.txt	Soncnice_kd-edit	Deklica in sončnice	Noëlle Châtele	roman, ljubezen, otroštvo	"Matilda je na vlaku.

S čelom se naslanja na šipo, usta ima našobljena, igra se z zarošenim
steklom. Njena topla sapa se spreminja v roso na šipi, za katero se
vrstijo neskončni zeleni travniki.

Vsa ta zelenina je čudna.

Poletja pa si Matilda ne predstavlja takole. Poletje je ocean, pesek
vsenaokrog, ona pa v sandalih, s krofi z marmelado, ki hrustajo pod
zobmi.

Dolgih počitnic si ne predstavlja takole, brez rakovic v kotanjah z vodo
in kačjih pastirjev v zraku.

Včasih, preden spet pihne v šipo, se za hip razveseli bleščeče rumenine
zlatic. Prazno veselje. Zlatice rastejo na severu, je rekla učiteljica.

Na sončnice preži, sončnice juga.

Iz hiše sredi vinogradov in sadovnjakov z marelicami jih bo menda lahko
gledala, kako se od jutra do večera pogovarjajo s soncem v svojem
cvetnem jeziku.

Kar pa bo treba seveda preveriti, tako kot vse drugo, tako kot vse druge
obljube, saj pozna svojo mamo in njeno nagnjenje k olepševanju stvari, s
čimer Matildo primora, da se vda in se na koncu celo strinja s takimi
neumnostmi, kot so, recimo, da je na deželi veliko bolj zabavno kot na
morju, da je reka, polna rastlinja in blata, čudovita za kopanje, in da
se je Benedikta, Christiannina hčerka, \-- Christianne pa je mamina
prijateljica, s katero bosta stanovali \--, no, da se je zelo spremenila
in se bo z njo čudovito igrala ter da normalno jé.

Preveriti \...

\""Ne naslanjaj se z obrazom na šipo, Matilda, umazana je!\""

Matilda se obrne. Kako naj razloži, da potrebujejo sončnice malo toplote
in da bi jim je tudi ona rada malo dala, na svoj način pač, v tem vlaku,
v katerem je popolnoma obupana z vso to zelenino naokrog.

\""Se kujaš?\""

Matilda gleda usta, usta svoje matere, Céline. Gleda usta, ki ji
govorijo tako prazne obljube, a ji dajejo tudi tako resnične poljube.

To niso jezna usta. To so povešena, žalostna usta.

Matilda je na preži. Kaj pa če tudi mama ne pogreša peska, krofov z
marmelado, rakovic in kačjih pastirjev?

Polega tega je lani, res je, prišel *on*. Čeprav je to povzročilo
valove, večje kot ob plimi, čeprav je bilo loputanje z vrati zvečer
hujše kot hreščanje vrvi ob jamborih: *on* je bil tam.

In če *ga* pogreša, prav *njega*? Ona sama *ga* pogreša \...

\""Ne, ne kujam se. Zebe me \...\"" odgovori Matilda in se stisne k mami.

Crkljanje. Crkljanje zaradi hladu.

Glavo potisne pod roko, lice nasloni na svileno srajco. Zapre oči.
Pusti, da bližina deluje.

Ne more pa se pogreti, saj najprej zavonja parfum; in Célinin parfum je
na tem delu telesa neprimerljiv s čimer koli drugim.

Tek vlaka spomni Matildo na tisti vlak, ki je odpeljal staro mamo, ko je
šla v Sevillo s Feliksom, svojim zaročencem. Stara mama ima srečo, da
ima Feliksa, da je šla s svojim zaročencem nekam daleč \...

\""Veš kaj, mama, Benedikta je še vedno moja prijateljica, čeprav je
izbirčna. In Christianne je tudi tvoja najboljša prijateljica, a ne?

\""Ja, zelo rada jo imam. Lepo se bomo imele vse štiri, me ženske druga z
drugo, boš videla!\"" rečejo usta, manj žalostna.

Ženska. Beseda se zdi Matildi smešna.

Ženska je nekaj takega kot punčka, ampak še nekaj več, nekaj tako
skrivnostnega, tudi tako vabljivega, da začnejo zaradi tega punčke
prisluškovati pri vratih in kukati skozi ključavnice pri kopalnicah.

Torej, zaradi tega, ker ji mama reče, ji obljubi, da je ženska, se ji ne
zdi samo smešno, ampak ji ob tem postane vroče, še veliko bolj vroče,
kot je svilnata in naparfumirana roka nad njeno glavo. Vročina, zaradi
katere se večajo, rastejo sončnice.

Predstavlja si šminko, ki gre iz rok v roke, pomerjanje oblek,
menjavanje oblek. Zarotniška četverka, ki se vsake toliko časa nasmeji,
se vsake toliko časa pomenljivo spogleda, mami in hčerki, v največji
igri, najmikavnejši igri od vseh: biti ženska.

Matilda se v svojem dišečem zavetju nasmehne. Nasmehne se tej obljubi,
ki bi nenadoma lahko vse spremenila in bi v pozabo otroštva zalučala
pesek, rakovice, kačje pastirje in krofe, celo tiste z marmelado.

Božajoči spanec \...

Matildina glava zdrsne proti Célininemu trebuhu. Glava, ki še ni
popolnoma pozabila, kako je v tistem neznanem notranjem prostoru.

S skrčenimi koleni, stisnjenimi pestmi, zvita ob svoji mami, tako mirna
zunaj, kot je bila nekoč znotraj, ima Matilda čas, da pomisli, preden
zaspi, kako bo to obljubo, največjo izmed vseh, mama morala izpolniti
\...

Za šipo brzečega vlaka se zelenina umika, rumenine pa je vedno več.

2

Matilda ne ve več prav dobro, kako je prešla od mehkega zibanja vlaka do
tega vreščečega škrtanja, ki para ušesa. Pravkar je še čutila, kako jo
dviga do nekega neverjetno zvezdnatega neba, potem je prišla med neznane
rjuhe ter se na koncu znašla na pragu nekih tujih vrat v spodnjih
hlačkah, z eno sandalo v vsaki roki, pijana od spanca.

Vsa zbegana mežika z očmi in gleda nekoga, ki je podoben njeni materi.
Ta sedi pod sončnikom in jo z nasmehom na ustnicah gleda, kako prihaja.

\""No, glej jo, spala si!\""

To vsekakor je njena mama.

Matilda gre negotovo prek terase. Tlak jo peče v podplate.

\""Mama, kaj je ta hrup?\""

> \""To so škržati, ljubica.\""

Škržati. Tudi v šoli so govorili o njih. Velike žuželke so, ki ne pičijo
in so ves čas na drevesih ter drgnejo noge drugo ob drugo, s tem pa
povzročajo hrup iz preprostega zadovoljstva, ker sije sonce.

Matilda sede pod sončnik. Oči se ji privadijo na svetlobo. Odkrije hišo.
Še nedolgo tega si je zamišljala neko hišo, popolnoma podobno tejle iz
rahlo rožnatih kamnov, s plezalkami, živo modrimi polknicami in z
velikimi drevesi, katerih imen ne pozna, levo in desno od nje.

Dobro se je spomni, kajti risbico hiše je poslala stari mami v Španijo,
takoj ko je izvedela, da bo šla letos na deželo, na jug; pa ne toliko iz
navdušenja, kot zato, da bi samo sebe opogumljala k temu, da bi sprejela
poletje brez morja.

\""Se ti ne zdi, da je hiša podobna tisti, ki sem jo narisala za staro
mamo?\""

\""Ja? Ne, ne zdi se mi.\""

Matilda zavzdihne: mame takih stvari nikoli ne vidijo. Pa je kljub vsemu
enaka hiša.

\""Bi kaj jedla?\""

> \""Ne, nisem lačna.\""

\""Tudi tople marelice ne?\""

Matildini svetli kodri so zgovorni: ne. Sicer pa, kaj sploh je \""topla
marelica\""? Topli so rogljički ali kruhki s čokolado!

Céline se namršči. Svojega požrešnega otroka še ni velikokrat slišala,
da bi ne hotel jesti zajtrka. Na široko razširi roke.

Napad na kolena. Crkljanje ob prebujanju. Jutranje crkljanje. Napol
kujanje, napol slabotnost.

Koža Célinine gole roke diši nekako drugače.

Ob nogah mize pod sončnikom je velikanska mravlja, šibi se pod bremenom,
večjim od sebe, besno se zvija.

Nenehno žužnjanje vseh vrst žuželk, ki prihaja od dreves v cvetju okrog
terase, je dokaz, kako je narava živahna.

Vztrajnost škržatov pa je sploh neverjetna.

Vsak tukaj nekaj hoče. Matilda noče ničesar.

\""Mama, kdaj pride Benedikta?\""

> \""Jutri. Jutri zvečer.\""

\""Jutri.\"" \... Tega odgovora se je bala. Jutri \-- nikdar ne veš
natančno, kaj to pomeni, vsekakor pa to ni danes. Kar pa ni danes, se
zdi tako daleč, da ni niti vredno misliti. Kot če rečeš: \""Bomo
videli.\"" Čisto enako slabo. Do jutri je dovolj časa, da umre od
najhujše smrti, kar jih je: od dolgočasja.

To se je že večkrat zgodilo.

\""Po čem ti diši roka?\""

\""Po sivki. Pridi pogledat. Obuj si sandale.\""

Matilda si zapne jermenčke in vzdihuje, da bi pokazala, v kakšen napor
je privolila ona, ki ničesar noče. Glej no, saj res, pozabila je na
sivko ob hiši, ki jo je narisala za staro mamo.

\""Grem lahko takale?\""

Matilda pokaže svoje rožnate spodnje hlačke.

\""Seveda, saj sva doma. Tudi v sadovnjaku.\""

Z roko v roki gresta proti vrtu.

In čeprav je Matilda čemerna, mora priznati, da je sadovnjak prav
privlačen. Na vse strani vodijo potke do presenečenj, ki jim ni konca:
kamniti vodnjak z bazenčkom, paradižniki \-- nekateri so že popolnoma
zreli - koča iz bambusa, polna zalivalk, grabelj, lopat, stolov, tam
prazen zajčnik, nepospravljena samokolnica, nizka železna mizica in
zarjavela stola, predvsem pa je na vejo velikanskega, že malo črvivega
drevesa, za katerega Céline trdi, da je cedra, \""prava libanonska
cedra\"", s starima, na roko spletenima vrvema pritrjena gugalnica, ki
kakor da čaka samo nanjo.

Matilda čuti, da postaja veliko boljše volje.

Vrt je kot obljuba nečesa. Nečesa, kar nima nič opraviti s siceršnjimi
ustaljenimi obljubami doma ali v šoli in pri mami. Zanjo so postale
obljube kar nekakšen način sobivanja, skupnega življenja. Vrt ne
obljublja ničesar posebej in kljub vsemu obljublja vse. Obljublja
neizrazljiva upanja, neizražene želje, nevidne želje, hrepenenja, ki še
ne vedo, da so hrepenenja, ker se še niso utelesila, ker lebdijo,
podobno kot neki delci, belkasti prozorni kosmički, ki niso niti rože
niti živali in plavajo pod kostanji ob majskih večerih v Parizu. Matilda
jih ima za sneg, čeprav nedoločljivo sluti, da jim je dala pomlad
posebno nalogo, da morajo izpolniti neko posebno zahtevo narave.

Matilda stoji sredi vrta, ki se ji ponuja, in nekaj čuti, čuti nekaj
nedoločljivega, in sicer, da imata vrt in ona neko skupno prihodnost, da
ju povezuje nekakšna napoved, mogoče neka naloga, neka zahteva, pri
kateri ima narava spet svojo besedo \...

Célinin glas jo potegne iz sanjarjenja: \""Pridi. Ti bom še nekaj
pokazala!\""

Na koncu vrta se potke razdelijo, razpredejo. Pripeljejo do ograje. Samo
vratca je treba potisniti \...

Tu se Matildi popolnoma zvrti.

Ne zvrti se ji zaradi višine (pokrajina je le malce pod ravnjo vrta).
Zvrti se ji zaradi barve: na tisoče sončnic jo nepremično gleda.

Spomin majhne deklice skuša karseda hitro, v enem samem trenutku, zbrati
vse lončke, tubice, palete, čopiče, kar se jih spomni, ampak ne. Ne more
se spomniti, da bi že kdaj videla rumeno barvo, kot je tale, rumeno,
združeno v vseh teh glavah, obrnjenih k njej.

Zaslepljenost. Zaslepljena je od občudovanja, od čudenja.

Slepota. Slepa je od tega nepričakovanega dogodka. Preveč je. Preveč za
njene oči, mogoče tudi za njeno pamet.

Céline je gotovo opazila njeno rahlo vrtoglavico, od katere se otroštvo
zamaje.

Matilda z levico vnovič prime mamino roko, enako kot se primeš za ograjo
na palubi, za ljubljeno zaščito.

Obljuba je izpolnjena.

\""Vidiš, sem ti povedala, da so sončnice res take!\""

Plavi kodri so zgovorni: ja. Toda mama ji ni povedala, da sončnice v
svojem cvetnem jeziku ne govorijo samo soncu. Zdi se, kot da hočejo
govoriti tudi majhnim deklicam. Glave, obrnjene k njej, so kot nem klic,
čudna prošnja, polna krikov brez besed.

Matilda si z desnico, popolnoma prevzeto desnico, zastre oči, da se
zavaruje pred močno, tako izjemno svetlobo.

In tedaj odkrije na drugi strani polja majhno zgradbo, čepečo pod streho
okraste barve.

\""Ali je tam še ena hiša?\""

> \""Ja, kmetija je. Nocoj greva tja po jajca in svež kozji sir.\""

Zdaj se Matilda končno nasmehne. Kmetija ji je brez razloga všeč, celo
zelo ji je všeč, in to, da bo videla koze \-- saj ni prepričana, da jih
je sploh že kdaj videla, na morju nikakor ne, na morju so le ovčke na
grebenih valov, kadar je kopanje prepovedano.

Nazaj je mogoče iti po drugi poti, prek sadovnjaka z marelicami.

Ko Matilda utrga svojo prvo marelico z drevesa, skoraj zadrgeta od
ugodja. Žametna koža marelice je prav vroča, ko jo vzameš v roko. Topli,
gosti sok sadeža ji napolni usta. Kar pa jo najbolj zmede, je občutek,
da ko z drevesa ukrade ta zaklad sladkorja, naredi kot nekaj
prepovedanega, kar pa je kljub vsemu dovoljeno.

Ne ve, zakaj, vendar ima ob maminem žarečem in zavezniškem pogledu ta
kretnja večji pomen, kot če bi z njo delila šminko.

3

Mama in hči se sesedeta na kanape velike obokane sobe s stenami,
pobeljenimi z apnom.

Zaradi zaprtih polknic in zaradi ploščic po tleh je v njej prijetno
sveže.

Matilda premišlja o neverjetnem dogajanju tega dne, ko sta prišli sem.
Prizna, da če bi morala danes od česa umreti (recimo od osjega pika,
padca z gugalnice, slabosti zaradi marelic ali kake druge naravne
nesreče), prav gotovo ne bi umrla od dolgočasja.

Še nikdar ni bil prvi dan počitnic bolj izpolnjen.

V hiši na morju, kjer so bili prejšnja leta, ni bilo treba osvajati
prostorov. Takoj ko so bratranci, tete in prijatelji dobili svoj prostor
\-- otrokom ga je pripadalo le toliko, kolikor prostora zavzame žimnica
in četrtina prhe, kar pa je čez in čez dovolj, saj je plaža tisto, kar
je res tvoje \-- se je bilo treba za prostor na plaži začeti besno
bojevati, kajti, kako dober prostorček imaš, je bilo odvisno od plime in
oseke, sonca in sence, položaja stojnice s pijačo in urnika prodajalca
krofov.

Tukaj je največje udobje prav veliko prostora in razdelitev prostorov.

Seveda bosta deklici skupaj v sobi, ampak v kateri sobi! Tukaj so
postelje skoraj kot postelje z baldahinom, postelje za princeske, z
velikimi belimi prozornimi mrežami proti komarjem okrog, pa pisalna miza
s predalčki, običajna pisalna miza, kopalnica z umivalnikoma, če sploh
ne štejemo košare s pokrovom, zelo nenavadnega naslanjača z dvema
sedežema, s hrbtom obrnjenima drug proti drugemu za takrat, ko je človek
jezen, pa ločeni komodi za obleke \...

Matilda si je prilastila posteljo pri oknu in tudi mizo s predalčki prav
zaradi predalčkov, ki jih je mogoče zakleniti, potem pa je ure dolgo
vanje pospravljala barvice, vodene barvice in druge dragocene predmete
in naredila seznam stvari s hieroglifi, ki jih razume samo ona, saj še
ne zna dobro pisati, potem pa si je umila roke, zobe in se počesala, da
je postal umivalnik njen, tisti pri oknu, od koder je mogoče, tako kot s
postelje, gledati na vrt.

Potem sta se mama in hči povabili druga k drugi pogledat, kako sta si
uredili.

Céline ima svojo sobo. Podnevi je dobro imeti svojo sobo, ponoči pa ne,
ko začnejo strop pokrivati čudne oblike ali ko piha veter skozi polkna.
Edina pomanjkljivost na sliki: mamina kopalnica je Matildi pokazala,
kako šepa njena zaloga parfumov, ampak Céline je hitro obljubila
stekleničko lavendla, ki ne bi mogla biti bolj dobrodošla, kot je, saj
se zdi, da v tem trenutku obljube izpolnjuje \...

Sedita torej in srkata mentol z vodo, ki je veliko bolj imeniten kot
kokakola s slamico. Slamica je prava, diši po zrnju, Matilda jo je
odkrila na dnu kuhinjske omare.

Spet čudovit občutek, da si nekaj delita, da imata skriven sporazum. In
še vtis, da se v vsem strinjata.

Zdi se, da se je Céline odpovedala tonu tiste, ki odloča, določa,
ukazuje. Od danes zjutraj, odkar sta trgali marelice, govori z nižjim
glasom. Besede ne padajo več trdo. Nihče ni zgoraj, nihče spodaj.
Matildi se zdi to sijajno. Mamo gleda z drugimi očmi ali bolje \-- sebe
vidi z drugimi očmi: dvignjeno, potisnjeno navzgor, preprosto, kot
dvigneš z ročico klavirski stol v Parizu. Potem je tu mentol, ki ga
pijeta skupaj v času, ko ji sicer mama ponudi malico \-- beseda ji je
kljub vsemu všeč, saj ne moreš drugače, kot da ti je všeč \-- beseda, ki
napoveduje kruh z maslom, jabolčni kolač ali \""preprosto pecivo\""; ima
pa kljub vsemu lastnost, ki jo znervira, in sicer, kadar jo uporabijo
odrasli, da se znebijo otrok ali pa preprosto zato, da začrtajo razliko
med otroki in njimi. Pa čeprav ta ista mama, tako pokroviteljska,
izmakne košček \""preprostega peciva\"", da, kot se reče, preveri, ali je
uspel. Pravzaprav ima Matilda malico najraje pri stari mami, kajti
čokoladno torto jedo vsi brez razlike in mama je takrat, ko je pri svoji
mami, kot majhna deklica.

\""Kaj pa če bi do konca pojedli zavitek piškotov?\"" predlaga tista, ki
danes govori z nižjim glasom.

To je neka prva oseba dvojine, ki jo je lepo slišati, veliko bolj kot
telefon, ki za nekaj časa odloži uresničenje prijaznega in vabljivega
povabila.

Céline dvigne slušalko.

Po izrazu na materinem obrazu Matilda ugotovi, da je *on*. Glas poka kot
vrata zadnje poletje.

\""Vse je super! \... Čudovita hiša! \... Čudovito vreme! \... Krasno
nastanjeni! \...\""

Slavospev dežuje, kot bi delil klofute, kot bi brcal v golenico. Samo
tega še manjka, da se bo vse sfižilo, ker *njega* ni tu.

Kar zadeva njo, Matildo, si misli, da z *njim* ne bi bilo nič slabše,
vendar se je že naučila, da je bolje, če je tiho.

\""Ali hočeš govoriti s svojo hčerko?\""

Posvečen stavek. Dokončen. Zavesa. Vendar brez aplavza.

Matilda vzame slušalko. Pripoveduje o postelji za princeske, o
gugalnici, o toplih marelicah, smešnem stolu in tudi o kozah ter o
svežem siru, ki še sledi.

Ko pride do stekleničke z lavendlom, pogleda Céline, češ, saj je tako
dogovorjeno (človek nikdar ne ve, kakšno pričo je vedno koristno imeti).
Preden odloži slušalko, ne vpraša, ali bo kmalu prišel, ampak na to tako
močno misli, da je tam, od koder kliče *on*, to mogoče razumeti samo po
sebi.

Po telefoniranju ima Céline povešena usta.

Majhni piškotki Lu so zdaj nuja in tudi crkljanje"		Didakta	2003.0	da	da	27361.0	761.0	
Leposlovje	Renko-Lastno_življenje.txt	Renko-Lastno_življenje	Lastno življenje, Srečanje z Zofko Kveder	Manca G. Renko	biografija, ženske, proza	"Gotovo si že kdaj odgovarjal(a) na vprašanje: katera je tvoja najljubša
knjiga? Ali pa: kdo je tvoj najljubši pisatelj? Najbrž si vsakič
povedal(a) nekaj drugega. Jaz sem dolgo časa govorila, da je to
*Medvedek Pu*. Potem se mi je nekoč zazdelo, da to ni dober odgovor, da
sem za Medvedka Puja že preveč odrasla in sem si premislila. Takrat sem
potem rekla: *Varuh v rži*. Si bral(a) *Varuha v rži*? Ko sem bila stara
toliko kot ti, se mi je zdel to najboljši roman na svetu. Nedolgo zatem
sem bila zaljubljena v fanta, ki mi je rekel, da bi med vsemi knjigami
na svetu izbral *Trpljenje mladega Wertherja*. To se mi je zdela pametna
in plemenita izbira, zato sem začela tudi jaz govoriti, da je moja
najljubša knjiga *Trpljenje mladega Wertherja*. Ti povem skrivnost?
Nikoli je nisem prebrala, še danes ne. Zakaj bi jo brala, ko sem vendar
poznala celotno dogajanje: Werther je nesrečno zaljubljen in zato
žalosten, ker je žalosten, se na koncu ubije. Tudi jaz sem bila nesrečno
zaljubljena v tistega fanta, ki je bral Wertherja, zato se mi je v
trenutkih, ko sem imela občutek, da mi bo razneslo prsni koš, zdelo, da
Wertherja povsem razumem, ne da bi mi ga bilo treba brati. Danes bi
Wertherja le s težavo razumela, ker sem medtem spoznala, kakor si morda
tudi že ti, enega od največjih čudežev življenja: to, da zmore duša,
krhka in občutljiva, kakor je, prenesti najtežja bremena, da se zmore
upogniti do skrajne točke, ampak redko, le redko, je tako utrujena, da
se stre. To nama je lahko v tolažbo: *najhujše, kar se lahko zgodi, je
malo manj hudo od tega, kar zmoreva prenesti*. Pa vendar: včasih ne gre
drugače in se zelo utrujena duša tudi zlomi. O enem od takih primerov ti
bom pripovedovala v tej knjigi.

Ampak preden ti začnem pripovedovati zgodbo, se morava vrniti na
začetek: pogovarjala sva se o svojih najljubših knjigah. Hitro v mislih
naštej svoje. Če nimaš najljubših knjig, pomisli, o katerih knjigah ste
se pogovarjali v šoli. Zdaj jih primerjajva. So tudi večino tvojih knjig
napisali pisatelji, moški, in so v njih glavni liki fantje ali moški? Bi
znal(a) hitreje našteti deset pisateljev ali deset pisateljic? Ali v
šoli berete več moških in o moških kot žensk in o ženskah?

To je zelo čudno, sploh če pomisliš, da nas je na svetu približno enako
in da, tudi če pogledaš okoli sebe, po svojem razredu, fantje ne kažejo
večje literarne nadarjenosti od punc, pa tudi zanimivejših življenj
nimajo. Ampak zakaj so potem vsi ti avtorji, katerih pesmi si se
moral(a) naučiti na pamet, za katere si moral(a) vedeti, kje so se
rodili in celo, kaj so želeli povedati, moški? Kje so bile ženske?

Ko se mi je v glavi prvič porodilo to vprašanje, se ga več let nisem
znebila. Kje so ženske, sem se spraševala, ko sem obračala liste v
gimnazijskem berilu? So se lišpale in kuhale, namesto da bi razmišljale
o pomembnih življenjskih temah? Ali je mogoče, da nobena ženska ni
napisala velikega literarnega dela? Ali niti eno ni bilo dovolj dobro,
da bi nam ga profesorica določila za domače branje?

Jezna sem bila na vse te ženske. Nanje sem bila jezna, da jih ni v
berilih, da niso pisale knjig in da niso razmišljale. Zdelo se mi je
nezaslišano, da so mesta pesnic, pisateljic in filozofinj brez boja
prepustile moškim, medtem ko so one vzgajale otroke, pekle kolačke in
izbirale toalete. Ženske so neumne, sem zaključila, in če so tako
neumne, je seveda prav, da ne govorimo o njihovih intelektualnih
dosežkih. Ker jih ni.

Mislila sem, da ženska ne more biti genialna.

To seveda ni res. Ampak takrat mi še ni bilo jasno, da se nihče ne rodi
genialen in da genialen šele postane. Da pa to lahko postane, potrebuje
življenjske pogoje, ki to omogočajo. Če jih nima, se mora zanje boriti
-- in hitro se zgodi, da se življenje sprevrže v en sam boj, v katerem
je umetnost pozabljena.

Morda to zveni zapleteno; a naj te potolažim -- stvari je veliko laže le
*razumeti,* kot jih *izboriti.* A razumeti jih je treba, sicer se lahko
zgodi, da bo kmalu treba biti enake boje, kot jih je že nekdo pred nami.

Zadaj pa bom nehala dolgoveziti, obljubim. Namesto tega ti bom povedala
zgodbo o Zofki, ki boj bila namesto naju. O pogumni, pokončni, pametni
in nadarjeni Zofki, ki se je žrtvovala za to, da so nama danes nekatere
stvari samoumevne. O pisateljici in urednici Zofki, o mami in ženi, o
Zofki, ki je prenašala težka bremena, dokler nekega dne najhuje, kar se
lahko zgodi, ni postalo huje od vsega tistega, kar je že lahko prenesla.
Povedala bom zgodbo o Zofki, Zofki Kveder.

Zofka Kveder se je rodila leta 1878. Ne skrbi, letnice se ti ni treba
zapomniti, letnice so nepomembne, pomembno pa je, da razumeš, kako je
bil tedaj videti svet, kajti samo z razumevanjem tedanjega sveta"		Beletrina	2017.0	da	da	8161.0	67.0	
Leposlovje	Lisica isce vest.txt	Lisica isce vest	Lisica išče vest	Zvezdana Majhen	živali, basen, gozd, lisica	"Jesen je pospešeno slačila zlatorjave krošnje dreves in naravi
napovedovala počitek.

Po deželi so frfotali hladni vetrovi in nizke megle so s širokimi šali
prekrivale doline.

Medved in polh sta se na zimovanje pripravljala z obilnimi obroki hrane.

Tudi veverica je neutrudno nabirala lešnike, žir in želod ter plodove
odnašala v suho duplo stoletnega hrasta.

Le lisici je bila skrb za preživetje v zimskih mesecih deveta briga.

Smukala se"		Založba Obzorja	2016.0	da	ne	676.0	25.0	
Leposlovje	Ioana Parvulescu Življenje se začne v petek 4.txt	Ioana Parvulescu Življenje se začne v petek 4	Življenje se začne v petek	Ioana Parvulescu	ljubezen, politični dogodki, družbeni dogodki	"Nekaj let pred 1900 so bili dnevi burni. Ljudje so se tresli kot
telegrafske žice. Bili so optimistični kot le kaj in potem nikoli več
niso toliko verjeli v moč znanosti, napredek in *prihodnost*. Zato je
novo leto postalo najpomembnejši trenutek: začetek *prihodnosti*, ki
se je začenjal znova in znova.

Ustroj sveta je dopuščal še tako noro misel in nemalokrat so se nore
misli uresničile.

Romunija je bila v Evropi in njeno glavno mesto, ki je vlagalo veliko
truda v organizacijo in civiliziranost, je postalo svetovljan­sko. Vsi
dokumenti iz tistega časa pričajo o tem, da v Bukarešti *nikoli* ni
bilo dolgočasno, ne podnevi in ne ponoči.

Ljudje bolj občutljive narave so se bali nepredvidljivih nevar­nosti.
Nek moški se je s palico branil pred električnim tokom. Neka ženska se
je vztrajno upirala, da bi jo sin fotografiral, čeprav je dovolila, da
so jo naslikali. Živčnosti so postajale poezija, bole­čina in opij sta
hodila z roko v roki. Jetika, sifilis in umazanija so bodisi morili
ali pa puščali rane na telesu in v duši. Zlo ni izginilo s sveta, da
se nisi zmenil zanj, pa ni bila ravno najboljša metoda, da bi se
pripravili na prihodnost. Bili so ljudje, ki so se z njim spopadli.

Časopisi so že odkrili svojo moč in zaradi pisane besedo si lahko
izgubil življenje. In že pisana beseda te je lahko izdala. Denar je
predstavljal težave, ne cilja, in dovolj je bilo ljudi, ki so bili za
lepo idejo pripravljeni žrtvovati ves svoj denar. Včasih so otroci
opo­našali odrasle, odrasli pa so se včasih obnašali kot otroci --
želja, da bi spoznali življenje, je bila veselje, ki v nobenem
starostnem obdobju ni izginila.

Pred letom 1900 je človek verjel, da Bog želi, da bi postal ne­smrten
v najbolj dobesednem pomenu besede. Nič ni bilo videti nemogoče -- in
tudi ni bilo. Vse utopije so bile dovoljene. *Igra s časom* pa je bila
vedno najlepša. Drugače so bili ljudje precej po­dobni svojim
prednikom in zanamcem.

Rada berem v kočiji. Mama me začne pri priči oštevati. Papa, ki niti v
svoji družini ne pozabi, da je gospod doktor Leon Margulis, primarij, ki
ima ordinacijo za Narodnim gledališčem, pravi, da si bom okvarila vid in
rodila slabovidne otroke. Jaz pa sem trmasta in kljub temu s seboj
vzamem knjigo. V njihovih časih naj bi imeli več časa tako za branje kot
tudi za druge reči, mlajši pa si moramo dandanes svoj čas bolje
razporediti. Komaj sem čakala, da izvem, kaj počne Becky iz romana
*Vanity Fair*. Čeprav, roko na srce, mislim, da sem bolj podobna
trapasti Amelii, da bom vse življenje ljubila kakšnega ničvredneža.
Danes z branjem nisem imela sreče. Prvi razlog je bil, da sem imela
premražene roke, dru­gi pa, da sta mama in papa, potem ko smo se
povzpeli na kočijo, dobro prerešetala, kot naša kuharica rešeta žito,
neznanca, ki ga je Petre danes zjutraj našel v snegu, na polju v bližini
gozda Bă­neasa, pri jezerih. Odpeljali so ga na Policijsko prefekturo,
kjer so ga pridržali. Mama, ki je čisto o vsem na tekočem, je rekla, da
je pobegnil iz norišnice, da je gotovo ponorel od preveč učenja, in me
pri tem pomenljivo pogledala: »Tudi tebe bo doletelo kaj takšnega, če
boš ves dan brala.« Potem je pogledala papana: »Čas je že, da Iulia
razmisli o primernem moškem za možitev!« Oče je na prošnjo Costacheja,
našega prijatelja s Policije, neznanca pregle­dal in po opravljenem
pregledu rekel, da ni potepuh, čeprav nosi nezamisljivo čudna oblačila.
»Morda je cirkuški klovn. Drugače je čist, nobene ›fiziološke‹
pomanjkljivosti nima -- razen tega, da včasih v resnici govori tja v en
dan. Če je norec, mora biti izo­bražen, lepo obrača besede.« Ko pa ga je
papa vprašal, ali nima morda tuberkuloze, ga je moški porogljivo
pogledal, videti je bilo, da se bo kar razpočil, in mu žaljivo
odgovoril: »Kot igralec nisi vreden počenega groša!« Oče mu je, kot je
bilo v njegovi navadi, resno odgovoril: »Gospod, lepo vas prosim, nisem
igralec, zdrav­nik sem!« In še dodal, da v pljučih sliši rahlo pridušen
zvok, da je zelo bled, a da kakšne resnejše bolezni ni odkril. Takrat se
je moški pomiril in mu rekel, da bi rad kadil, in papa mu je, čeprav je
bil nasprotnik tovrstnih razvad, s Costachejeve mize vendarle prinesel
fini tobak in papirček za zvijanje in dodal, da mu je are­tiranec, potem
ko mu je namenil divji pogled, kratko malo obrnil hrbet. Ni imel ravno
lepih manir! Kovček so mu zasegli zaradi preiskave, pravzaprav je šlo za
srebrno škatlo, podobno sefu, ki je dala slutiti, da bi lahko bil
ponarejevalec denarja, vendar so ga že po uri pridržanja in kratkega
zaslišanja, ki ga je opravil Costache, izpustili. Ko je videl, da je
svoboden, je takoj odnesel pete. Toda skrivaje mu sledi najboljši
kočijaž s Policije.

»Koliko je star?« je mama zastavila svoje najljubše vprašanje.

»Rekel je, da jih ima triinštirideset, kar pomeni štiri manj od mene,
toda mislim, da laže. Jaz mu jih ne bi dal več kot tride­set ali
petintrideset. Pravi, da je novinar in da se je tu rodil. Dan Kretzu.
Čudi me, da je bil ves pobrit, na kaj takšnega naletiš samo pri
igralcih, ki igrajo ženske vloge. Hm!« je še dodal in si pogladil redko
svetlo bradico, ki je bila videti kot koruzni lasek, zaradi če­sar je
trpel vse življenje.

»Jutri pri večerji izvemo kaj več, povabil sem gospodiča Costa­cheja.«
Papa je opazil, da sem postala zaripla v obraz, zato mi je pri priči
položil roko na čelo, da bi videl, ali imam vročino. Zanj so imele vse
stvari konkreten, telesni vzrok, o duši ni bilo govora. Čeprav ga je
mama kar nekaj časa obstreljevala z vprašanji, sem si jaz snela rokavico
in se vrnila k Becky. Pri njej mi je bilo všeč, da je prav tako kot jaz
govorila francosko in angleško. Ni pa mi bilo pogodu, da je kot jaz
imela *green eyes*. Želela sem si, da bi imela rjave oči kot Jacques in
svetle lase kot Becky, a je bilo videti, da pred enaindvajsetimi leti
takšnega modela ni bilo v tovarni, zato sem se zadovoljila s črnimi.
Zakaj se staršem, ki imata oba rjave oči, rodi en otrok s prav takšnimi,
drugi pa z zelenimi ali modri­mi? Knjigo moram prebrati do novega leta,
zato poskušam manj pogosto pisati dnevnik. Še dvanajst dni in nekaj ur
nas loči.

To je bil za Bukareščane lep dan. Snežilo je, do konca leta je bilo še
dvanajst dni, do konca dneva dvanajst ur. Belina se je raztezala od
enega konca mesta do drugega, od kraljeve palače Cotroceni do predmestja
Obor in od pokopališča Șerban Vodă pa vse do cestnega krožišča -- in
vsepovsod se jev opoldanskem soncu topil sneg. Ledene sveče so bile
videti, kot bi jih kdo namazal z oljem. Počasi so začele kapljati na
glave mimoidočih. Ulice so bile precej živahne, kot vedno v predbožičnem
času. Ker je gledal kvišku, da ga sveče ne bi zmočile, se je Nicu znašel
na tleh v snegu, je­zen kot takrat, ko se je zbudil z rjuho čez obraz.
»Se pravi, da si spet padel,« je glasno rekel fant, potem ko je otresel
svojo čepico, kakršne so nosili kurirji. »*Ničkolikokrat* sem ti že
rekel, da glej, kod hodiš,« je rekel s svojim drobnim glasom, ki je imel
prizvok slabovoljnega starca. Potem ko je lani začel hoditi v šolo, se
je na njegov jezik prilepil ton učiteljskega glasu, ki se ga ni mogel
več otresti. Odkar pomni zase, je govoril sam s sabo, saj na svojo
nesrečo ni imel bratov in sester kot drugi otroci. Tudi samo z eno
sestro bi bil zadovoljen, samo da bi jo imel. Otresel je sneg s
suknjiča, jezno pogledal proti ledu, na katerem mu je spodrsnilo, in se
s topotajočimi koraki približal uri z žandarjem nad vrati časopisne hiše
*L'Indépendance Roumaine*. Točno ob dvanajstih je ura začela bíti. Nicu
je hotel ujeti srečanje z žandarjem, kar ni bilo lahko, saj se je ravnal
izključno po soncu in senci. Dečkovo pozornost je pritegnilo nekaj
drugega. Na tleh, tik pred njegovi­mi nogami, je ležala čudovita,
približno dva lakta dolga sveča, ki je bila kot nalašč za meč. Pobral jo
je in pobožal njeno valovito površino, ne da bi se zmenil za hlad ledu,
in jo z obema rokama približal bokom, potem jo je dvignil, tudi z obema
rokama, in z mečem preteče zamahnil proti nevidnemu sovražniku. Na
ne­srečo je ledena sveča, ki je bila bolj vajena miru na robu strehe, na
katerem je zrasla, slabo merila in je zadela moškega v vojaški uniformi
s palico s srebrnim koncem, gospoda srednje rasti, ki je ravno zapuščal
stavbo, na kateri je bila nameščena ura. Ta moški je bil gospod Costache
Boerescu, desna roka policijskega pre­fekta, vodja službe za javno
varnost, ki se mu je ves čas mudilo, njegove kratke noge so naglo rezale
zrak. V tistem času se je kar trikrat oglasil pri francoskem časopisu.
Vzrok je bil uboj gospo­da Lahovaryja, direktorja časnika. V dvoboju mu
je življenje vzel »trmasti gospod Filipescu«, direktor časnika *Epoca.*
Edina skrb gospoda policista ni bil samo omenjeni dvoboj, zato je bil
ves ne­jevoljen, ker se preiskava ni premaknila z mrtve točke, poleg
tega so mu časnikarji ves čas gledali pod prste. Vse to ga je privedlo
do tega, da časnikarjev ni več prenašal. Če je naredil kaj dobrega, se
zanj niso zmenili, če pa kakšne zadeve ni rešil dovolj hitro, so planili
nadenj in ga črnili in pri tem izkrivljali njegove besede in jih
obračali na glavo. Kadar koli je imel priložnost in je naneslo, da so
bili navzoči sami moški, je svoj bes ohladil z besedami, da so časopisi
»nališpane kurbe«. Drugače je živel sam, javna hiša Kamniti križ mu je
bila pripravljena nuditi popust, če se mu je le zahotelo k njim. Ta kraj
je spoznal kot policist in kot moški. Še preden mu je prekletega otroka
uspelo pocukati za ušesa, jo je ta že ucvrl in samomorilsko prečkal
cesto med vozovi in sanmi pro­ti ulici Sărindar, pri čemer ga je najprej
opsovalo nekaj kočijažev, ki so v koloni vozili v smeri proti
restavraciji Capșa, in potem še tisti na drugi strani, ki jih je pot
vodila do reke Dâmbovițe, ki so držali vajeti v rokah in pazili, da se
ne bi zaleteli. Pogledal je nazaj. Policist mu je namenil grožnjo z
gumijevko, potem ga je izročil v Gospodove roke, sam pa se je napotil
proti prefekturi, ki je stala nekaj minut stran.

»To boš še plačal. Gospod Costache te ne bo pozabil, on ničesar ne
pozabi, zvit je kot lisica. Danes si koplješ samo težave,« je fant
ogovoril grmičevje, polno snega, ki je poševno raslo na senčnem kraju ob
zidu. Nekaj vrabcev je z nepričakovanimi gibi kot naboji skakalo z ene
veje na drugo. Potem so malo počivali in se s tre­buhom dotikali debele
plasti snega, ki se je izgubil v puhu, potem so skočili na drugo višino
grma, kot bi bili v večnadstropni hiši. Nicu se je spraševal, čemu se
toliko premikajo, saj ni bilo videti, da bi kaj iskali ali čemu sledili
tako kot on, na primer. Sam je imel točno določen cilj, ki ga je jasno
videl pred seboj. Vhodna vrata v časopisno hišo *Universula*, najbolj
branega časopisa v Bukarešti. Roko na srce, tisti, ki delajo za časopis
*Adevărul*1, govorijo druga­če, toda oni tako ali tako vse povedo
drugače. Potem ko je v naglici stresel grm in z njega prepodil vse
vrabce, je pospešil korak.

Vstopil je skozi leva vrata. Vratar mu je stisnil roko kot odra­slemu.
Striček Cercel mu je rekel, da mora še malo počakati, da paketov še niso
prinesli iz dostavne službe. Nicu je sedel na svoje posvečeno mesto. Bil
je zelo zadovoljen. Debate s stricem Cerce­lom so bile vedno poučne, saj
je vratar vsak dan prebral časopis in bil na tekočem z vsemi novicami.
Nicu ga je vprašal, ali bo sode­loval na veliki novoletni loteriji z
glavnim zadetkom 10.000 lejev. Moral je izbrati šest številk, fant pa ga
je prosil, da bi svojo srečo preizkusil v njegovi srečki, ne da bi ga
prosil za zaslužek (čeprav bi mu kak sold prišel prav), hotel je samo
pomagati. Nicu je vedel, da bi on izbral devetico ali osmico, števili
leta, ki se je bližalo, ostale številke pa bi izbral vratar, le da on
danes reče eno, naslednji dan pa si spet premisli. Stric Cercel mu je
rekel, da tokrat ni šala, da mora še premisliti. V časopisu je bila
tistega dne novica, ki je bila za Nicuja pomembnejša od tistih o Jacku
Razparaču, ki so bile do takrat najpomembnejše. Vratar je vzel v roke
*Universul,* ga precej oddaljil od oči in počasi zlogoval:

»*Ra-zno. Novica iz revije Bor-del ... Bor-der-and ... Bor-der-land ...
Planet Mars in marsovci.* Ali me poslušaš?« Potem je kot vedno za­čel
stresati svoje komentarje: »*Vedite, da mar-sov-ci ne jedo mesa živali,
da pa za prevoz uporabljajo ma-mu-te. Njihovi konji so veliki kot naši
po-ni-ji*. Kot naši poniji? Kakšni poniji. Njihovi biki so manjši -- se
pravi, da imamo mi večje bike -- in imajo en sam rog. Mar-sov-ci imajo
zelo pro-do-ren pogled. Naučili so se leteti, ven­dar samo na krajših
razdaljah. Po vodi hodijo enako zlahka kot po kopnem. Na Marsu so vse
vojne kon-ča-ne. Vlada je te-o-kra-ti-čna. Imajo dva-najst držav. Nimajo
lastni-ne.

Potem pa ne grem na Mars. Tu imam svojo deželo, svoje imetje, hišo, svoj
vrt, golobe in slive,« je vratar zaključil pogovor in odlo­žil časopis,
potem ko je izvedel vse o marsovcih.

Nicu se je strinjal. On je bil bolj liberalen. Dobro je razumel, da
marsovci letijo, hodijo po vodi in jahajo mamute, to je videl že v
risbah ilustrirane izdaje časnika *Ilustrirani Universul*. Zato se v tem
pogledu, kot tudi v mnogih drugih primerih, ni mogel strin­jati s
stricem Cercelom, čeprav ga je njegov širok obraz s potlače­nim nosom,
pod katerim je rasel puh, navdajal s spoštovanjem. Nicu mu je pomirljivo
rekel:

»Če bi lahko, bi sam šel pogledat. Če ne bi bilo dobro, bi se takoj
vrnil.« »Za zdaj raznesi te časopise!« je vratar jezen, ker so mu
oporekali, precej sunkovito potegnil sveženj iz rok možakarja, ki se je
pod­pisoval kot Peppin Mirto, ki je bil zaposlen kot korektor in
preva­jalec in od pred kratkim zadolžen za dostavo časopisa nekaterim
pomembnim strankam, gospodu županu Robescuju, gospodu direktorju
Narodnega gledališča Petru Grădișteanuju, kraljevi palači, policijskemu
prefektu, Catonu Lecci, direktorjem drugih časopisnih hiš, celo tistim,
s katerimi so bili na bojni nogi. Nicu je *Universul* dajal provizijo,
pet lejev na mesec, ki jih je prejemal prvega v mesecu, poleg kurirske
plače pa je dobival še napitnine. Večinoma je raznašal pakete z
raznovrstnimi stvarmi, zloženimi druga vrh druge v veliko grmad, ki so
se prodajali prav tam, spo­daj na upravi in zgoraj v direktorjevi
pisarni. Drugače si direktorja prej našel doma ali v klubu kot pa pri
časopisu. Nicu je delal naj­več dve uri na dan, takoj po pouku. Skrivaje
se je prevažal na robu kakšnega voza ali celo s tramvajem na konjsko
vprego, če je bil natrpan, in se je lahko neopazno splazil noter. Toda
takšna sreča ga je doletela le redko.

»Kako si, poba?« ga je vprašal Peppin Mirto s svojim zvenečim glasom, ki
bi bil kot nalašč za opero, Nicu pa si je v pozdrav snel čepico.
Pripravljal se je, da mu pove svoje načrte glede Marsa, toda možakar je
takoj zamenjal temo in mu zakričal, da je kar odme­valo po dvorišču: »Da
mi pri priči izgineš izpred oči!« Le čemu ti nekateri postavljajo
vprašanja, ko pa ne počakajo na odgovor? Res pa je, da si pri
*Universulu* lahko naletel na ljudi, ki so dvakrat bolj hiteli od
tistih, ki jih je poznal Nicu. Vsi so bili nekakšni marsovci, le da niso
imeli njihovih dobrih lastnosti! Ko je s svojim z vrvjo zavezanim
svežnjem zapuščal stavbo, se je pri vratih zaletel v mla­deniča, ki se
je kot kuščar izmuznil skozi vrata in strica Cercela vprašal, kje lahko
obesi oglas. Ves je bil razburjen, pokal je s prsti v rokavicah in
stresal glavo.

»Do-ber dan, go-spo-dič,« je črkovaje rekel vratar, kot bi še ved­no
bral. »Dober dan, gospodič,« ga je pozdravil tudi Nicu, toda tokrat si
ni snel čepice.

Mladenič je, preveč razburjen, da bi odzdravil, takoj prešel k bistvu:

»Kje lahko obesim oglas? Izgubila se je denarnica in gospodar bi rad
...«

»Z denarjem?« je bilo slišati fanta in vratarja hkrati.

»Ne, ne z denarjem ...«

»Z nakitom?« je vprašal Nicu, ravno v trenutku, ko je vratar rekel:

»Z dokumenti?«

»Ne, z ... z ... nečim drugim. In moj gospodar, hočem reči, njegov
gospodar ponuja veliko nagrado. Živimo nedaleč stran od cerkve Icoanei2,
v ulici Teilor3, v eni od novih hiš, ki so jih gradili vse poletje.

In spet je pokal členke prstov.

»Na drugih vratih levo piše Oglasi. Izvolite ...«

Medtem ko se je živčni mladenič z gibi kuščarja napotil proti vratom v
spremstvu vratarja, se je Nicu odpravil na prvi naslov, na sedež
konkurence, na ulico Sărindar, in za vsak slučaj s pogle­dom znova
prečesal sneg na cesti. Imel je cilj, zaradi katerega je pozabil na
dolgočasna dnevna opravila in kapljanje s streh. Iskal je denarnico, v
kateri bi lahko bil kak diamant ali prstan ali morda kravatna igla z
rubinom, kakršno je imel Jacquesov oče, doktor Margulis. Če je človek
kuščar govoril resnico, kar sploh ni bilo go­tovo, ni šlo za nakit.
Nenadoma ga je prešinila boljša ideja: morda je loterijska srečka, prav
tista, ki bo zadela. »To bo!« si je precej ponosno rekel Nicu.
Novozapadli sneg, ki se ga je prej veselil, ga je začel jeziti, še
sreča, da se je začel topiti. Njegova babica, ki je kot vse druge ženske
verjela v svetnike, mu je povedala, da obstaja svetnik za kakršno koli
nesrečo. Upa, da tudi za izgubljene predmete. Še posebej tiste, ki so
jih izgubili drugi.

»Upam, da boš prav ti dobil *veliko nagrado*.«

Potem ko je opravil zadnjo dostavo, je stekel domov, da bi rde­čo
službeno čepico zamenjal s čepico za prosti čas: če bi obdržal službeno,
bi ga ljudje na ulici ustavljali in pošiljali sem ter tja. Nek­je v
bližini starega sosedovega oreha je nekajkrat kislo zakrakal krokar. Ker
doma ni bilo nikogar, kdo ve, kje je tavala mama, se je lahko odpravil
proti ulici Teilor, kjer se je nedvomno morala začeti njegova
*preiskava*. Bilo je huje od iskanja igle v senu, toda tako ali tako ni
imel česa pametnejšega početi, saj so se začele bo­žične počitnice. Tako
ali tako so bile šole zaprte zaradi tifusa, ki je razsajal, in v tem
pogledu je šlo vse kot po maslu. Pouk se je znova začel šele 8.
decembra. Nicu je verjel, da ima srečo, ne glede na to, ali morda prav
zaradi tega, ker ga je bog kaznoval s slaboum­no materjo in odsotnostjo
brata ali vsaj sestre, zaradi česar je vse življenje ostal njegov
dolžnik. Pazljivo se je pokrižal na prsih, kot vedno, ko se mu je
zazdelo, da z bogom govori preveč po domače. Ker je bil križec čisto
majcen, je bilo križanje podobno praskanju.

Fant je dobro poznal bukareške ulice in večina Bukareščanov je poznala
Nicuja. Z nekaterimi se je celo spoprijateljil. Tako je bilo v primeru
družine Margulis, ki je živela na ulici Fântânei4. Služinča­di je nekako
zlezel pod kožo. Bil je postrešček, na katerega si lahko računal, kot
nalašč za nujne zadeve, ki so zahtevale diskretnost. Resna firma, je
govoril lastnik podjetja, ki je sebi pripisoval zasluge petih
mladeničev, medtem ko je svoje napake pripisoval vsake­mu posebej od
njih. Dvignil je pogled in pred Centralno dekliško šolo zagledal
policijski voz višnjeve barve, kakršne je bila tudi steklenica, iz
katere je njegova mati vsake toliko naredila požirek. Zatem je pogled
znova usmeril v sneg, ki je, potem ko se je opoldne začel topiti, začel
dobivati skorjo kot smetana, ki se prime na robo­ve lonca, v katerem se
je kuhalo mleko. Kako je mogoče, da sta si smetana na mleku in sneg, če
ju držiš hkrati v roki, tako podobna --in da zaradi obeh tvoja koža
enako pordi? Nicu je delal kolikor je mogel dolge korake s pogledom,
uprtim v zemljo. Prav takrat je zagledal najbolj nenavaden par obutve v
svojih dolgih (težkih) osmih letih, odkar je prijokal na svet. Ta
obuvala niso bila podobna ne galošam ne derezam in tudi ne novim modelom
iz *Universula*, niso bila oficirski škornji ne opanki, navadni škornji
ali čevlji. Bila so kot nekakšna pošast, ki se je ne da poimenovati.

**\***

»Na takšno stvarco le redko naletiš, sploh ne vem, kako naj jim rečem,
česa takšnega ne ti in ne jaz še nikoli nisva videla,« je istega večera
v ulici Fântânei pripovedoval Nicu.

Bil je čisto izčrpan, ves dan je hodil naokrog po snegu, kočijaž mu ni
dovolil brez vozovnice na tramvaj s konjsko vprego, on pa svojega imetja
v žepu -- deset par, ki jih dobil kot napitnino -- ni hotel zapravljati.
Toda dogodek, ko se je zapletel v tujčeve noge, mu je vlil moči. Čutil
je, da je tudi sam postal pomembnež na tem svetu. Na bukareških ulicah
ne naletiš vsak dan na lepe stvari.

»Kako je mogoče!« se je veselil Jacques, kateremu so se po­streščkove
zgodbice nemalokrat zdele okrancljane in napihnjene. Nicujev prihod ga
je spravil iz postelje. »Kako misliš, pošast, ne razumem, pojasni mi!«
Jacques je vzravnal hrbet v globokem fotelju, v katerem se je skoraj
izgubil.

»Če bi jih videl,« mu je odgovoril Nicu, ki je potopljen v drugem
fotelju obračal glavo na naslonjalu, »ne bi mogel verjeti svojim očem,
bili so pisani. Pisani!«

»Barrrvasti?« se je čudil Jacques, ki je pogrkoval kot Francozi.
»Barrrvni ne obstajajo. Jaz sem videl samo črrrne ali rrrjave ali bele
poleti.«

»In niso imeli ne gumbov ne vezalk in ne sponk, kot bi bili za­lepljeni
na nogo. Ko pa sem pogledal navzgor, sem zagledal grde črne hlače brez
roba in čisto navaden plašč, stara oblačila kot za v šolo, nič mi ni šlo
skupaj. In ... ne boš verjel, bil je gologlav!«

»Ali te ni bilo strrrah? Jaz bi jo rrraje popihal,« je rekel gostitelj
in rahlo zardel.

Nicu je hitel pripovedovati, kot da se ne bi zmenil zanj.

»Sploh ne, saj je imel precej lep obraz, kot tvoja sestra ...« je Nicu
pokazal proti zofi, kjer je visel manjši potret, naslikan s pas­telnimi
barvami. »Ne vem, kako me je osvojil. Kolikor dolgo bom na tem svetu, ga
ne pozabim. Naj bo angel ali pa vrag, vedi, da mi je bil zelo všeč.
Takšnega brata bi hoteli imeti vi, mladi mož!« (Čeprav je vedel, kako
govori, kadar je razburjen -- Nicu je samega sebe vedno vikal in se
naslavljal z *mladi mož*, medtem ko je druge samo vikal -- bi Jacques
lahko pomislil, da gre zanj, saj si je tudi sam želel imeti brata).
»Vprašal me je ...«

Prav takrat je skozi priprta vrata vstopila »precej lepa« podoba s
portreta nad zofo, katere koža na obrazu je bila bolj rdečelična kot v
okvirju. To je bila gospodična Iulia Margulis, oblečena v zeleno svileno
obleko. Prinesla je dva krožnika, dva srebrna noža in dve jabolki sorte
jonatan. Zdravnik je od otrok zahteval, da pojedo vsaj en sadež na dan,
za zimo je imel v kleti zloženo celo polico jabolk, med katerimi je bil
razmik enega prsta, da se gniloba ne bi širila z enega na drugega.

»Čakaj, tudi jaz bi rada slišala! Kaj te je tujec vprašal?«

»Ga tudi vi poznate?« se je čudil Nicu.

Njegove obrvi so bile podobne strešni kritini, gor-dol, dol-gor, niso
bile tako zavite kot pri Margulisovih otrocih in zaradi tega je bil
vedno videti začuden ali namrščen.

»Rekel mi je, aaaa, rekel mi je: ›Počakaj malo, fant, lepo te pro­sim.
Zebe me in strah me je iti domov.‹ ›Zakaj?‹ sem ga vprašal. ›Mislim, da
tam nekdo živi,‹ mi reče on. ›Rad bi nekje prenočil. Imaš kakšen
predlog?‹ Tako je rekel, tega se prav dobro spomnim. Imaš kakšno
zamisel?«

»K nam bi ga moral povabiti!«

»Ne, ne, ne, tako pa ne gre! Tudi k sebi ga nisem mogel povabiti, saj
nisem vedel, ali mama pride domov. Ko se razjezi, prestraši lju­di,
čeprav nikomur ne stori nič žalega. Ko sva prišla do cerkve Iko­ne, sem
mu rekel tako, kot bi mu rekla stara mama: ›Pojdi noter in se prekrižaj
pred čudodelno ikono Matere Božje, ki je posrebrena, in doživel boš
čudež.‹ ›*Se mi je že zgodil,*‹mi je rekel posmehljivo. Namesto da bi se
pokrižal, me je vprašal, ali imam cigareto. Po­vedal sem mu, da še ne
kadim. On mi je rekel, da nikoli ne bom začel kaditi.«

Nicu je vstal iz globin fotelja, dal roko v žep hlač in iz njega
po­tegnil nek predmet.

»In vam je dal tole, mladi mož. Poglejte!«

Bila je igračka, ki je prekrila malodane vso njegovo dlan, krava, bela
kot sneg, mehka, z rožnatimi ušesi in enim očesom, prekri­tim s črnim
madežem, kot bi bila gusar. Vse štiri noge so bile zvite pod njo kot
štiri mirne roke v naročju. Jacques je z neskonč­no pazljivostjo vzel
stvarco v roke, kot da bi bila zelo lomljiva, si jo resnobno ogledal in
jo potem podal svoji sestri.

»Se je lahko dotaknem?« je vprašala Iulia. Potem ji je, ne da bi
počakala na odgovor, dvignila nogo. Ko jo je spustila, se je noga hitro
vrnila na svoje mesto k ostalim trem. Mladenka je ponovila svoj manever
in vse štiri noge so se vrnile na svoje mesto.

»O bog, kot bi bila živa!« se je z izbuljenimi očmi čudil Jacques.

»Živa, živa, toda brez vimen, preveril sem, je rekel lastnik ži­valce.
Kateri bedak izdeluje krave brez vimen? Mislim, da imajo noge nekakšen
lok ali nekaj podobnega. Podobne reči sem videl v časopisu, v oglasih za
igrače za božična darila. Pokazal ti jih bom. Tisto izdajo časopisa
hranim doma, strica Cercela sem prosil, naj mi jo da zaradi igrač, in mi
jo je dal.« Nicu je stegnil roko proti svoji igrači in jo hitro znova
skril v globine svojega žepa.

»Je bi tujec videti zdrrrav?«

Jacques je s temi besedami hotel vprašati, ali je čisto pri pravi ...

»O ja,« je malo znižal svoj ton. »Odkar so *tam* začeli zadrževati mojo
mamo, se na takšne stvari še kako dobro spoznam. Gospod doktor pravi, da
se ne spodobi, da jim rečemo norci, ker so samo bolni. Hočem reči, da je
bil ta gospod zdrave pameti kot ti in jaz. Počakal sem, da je vstopil v
cerkev. Ko sem se obrnil, se je počasi približeval policijski voz, po
barvi ga poznam. Ustavil se je malo stran, pred uro, in psi so začeli
lajati. Kifeljci so mu bili za petami, ne vem, ali jih je videl ... Vi,
mladi mož, ne marate kifeljcev. Hotel sem se vrniti, da bi mu povedal, a
se nisem mogel več zadrževati, hitel sem, ker sem imel ... opravke.«

»Jaz vaju puščam sama, ker me čaka kuharica, da se dogovorimo glede
jutrišnje večerje, mislim, da smo povabili gospoda Costa­cheja,« je
rekla Iulia in pomenljivo pogledala Nicuja.Ta ji je, da bi jo pomiril,
namenil jasen pogled in nasmešek brez vsake krivde. Mladenka je odhitela
iz sobe, ne da bi pozabila z ne­kaj gibi poravnati polen, ki so gorela v
kaminu. Nicu si je čestital, ker ni preložil obiska pri Jacquesu, kot je
prej nameraval, saj je vedel, da so mu pri njem vrata vedno odprta.
Predlagal si je, da se naslednji dan ne oglasi v ulici Fântânei, da se
ne bi srečal s poli­cistom, saj od nesrečnega bojnega dogodka ni
preteklo prav dosti časa. Nobene ni rekel ne o dogodku z ledenim mečem
ne o denar­nici. To je bila skrivnost. Jacquesu čisto vsega ni mogel
povedati, čeprav ga je imel za najboljšega prijatelja, saj je ta imel
stroga ži­vljenjska pravila, ki jih je zapovedoval gospod doktor, medtem
ko je Nicu živel brez očeta in z babico namesto mame, zaradi česar je
užival določene svoboščine. Preiskal je lahko le neznaten del ulice
Teilor, v bližini novih hiš, potem je legel mrak. Ponovil si je, da bo
on eden in edini najditelj in da bo nagrada, ki jo je obljubljal
kuščarski mladenič, vredna trudna.

Štiri od desetih oken *Universula* so bila še razsvetljena. Časni­karji
niso imeli vnaprej določenega delovnika, odvisen je bil od tega, koliko
dela so imeli tisti dan, odhajali pa so šele potem, ko je bilo vse
postorjeno. V nadstropju, v skrajno levi sobi, gleda­no v smeri proti
baročni fasadi stavbe, ali skrajno desni, v smeri proti Sărindaru, tik
ob stopnišču, sta imela svojo pisarno Pavel, brat Peppina Mirta, in
Neculai Procopiu, najzvestejši urednik pri časopisu, tam je namreč delal
že trinajst let, od samega začetka torej. Ljudje so k njemu prihajali,
kot bi bil direktor. Časopis je postajal vse pomembnejši. Bil je prvi
jutranjik, zato je imel največ bralcev. Na začetku je bil prepoln
reklam, saj je oglaševanje prinašalo zaslužek, počasi pa jih je bilo vse
manj. V politiko se niso preveč vtikali, objavljali so predvsem
okleščene novice. Poskušali so z dvema izdajama, *Jutranjikom* in
*Večerom*, a se zaradi dostave to ni obneslo, časopisa sta prihajala
skupaj in novice so se pod­vajale. Procopiu in Pavel Mirto, ki sta bila
povezana s tiskarno, nahajala se je namreč v isti stavbi in se kot kak
orjaški vagon raz­tezala proti koncu dvorišča, sta prevzela odgovornost
za časopis in odhajala zadnja. Njuno zatopljenost v papirje je zmotilo
trkanje. Ko sta dvignila glavo, sta zagledala fotografa Marwana. To je
bil velik dogodek, saj v *Universulu* ni bilo prav dosti fotografij. So
pa bile ilustracije, risbe.

»Kaj ste nam prinesli?« je brez ovinkarjenja vprašal Procopiu in vstal,
da bi fotografu segel v roko.

»Še nič, sem pa fotografiral nekaj prizorov na ulici, kakršnih še niste
videli, častna beseda. Dolge ure sem s postavljenim apara­tom stal na
preži v snegu. Včeraj pa sem stopil na okno nad vho­dom v Narodno
gledališče, mislim, da vsaj petnajst metrov nad tlemi, z aparatom pri
sebi, da bi naredil panoramske posnetke. Še dobro, da nimam vrtoglavice.
Mene tako ali tako ne bi bilo škoda, ampak aparata, saj je najdražji
model. Prinesel vam bom negative, če vas zanima, objavili bi jih v
novoletni izdaji, šest lejev za eno fotografijo, ne štiri, saj gre za
vrhunsko blago,« je poskušal Marwan.

Znan je bil po tem, da se precej ceni.»Samo, da mi jih ne razbijete kot
zadnjič,« je še dodal s pretira­no grenkobo, zaradi česar je prvi od
njiju začel gledati na stenski koledar s kanadskimi drsalkami, drugi pa
se je zatopil v papirje na pisalni mizi.

Šlo je za sila neprijeten dogodek. Marwan jima je prinesel nega­tiv na
steklu s posnetkom s sojenja doktorju Bastakiju, čisti uni­kat, tiskarju
pa je padel na tla in steklo se je razpočilo na dvoje. Od doma so morali
poklicati enega od treh risarjev, specialista za portrete, ki je bil
sicer Marwanov tekmec, zmotili so ga pri večerji s povabljenci in ga
odpeljali na uredništvo. Risar je dal skupaj oba koščka stekla in sliko
rekonstruiral: sodna dvorana z gospodično Eleno Gorjan, ki je na glavi
nosila klobuček s peresom, v ospredju, z nosom, ki ga je v naglici
narisal precej velikega in povešene­ga proti bradi, za njo pa je po
svoji volji narisal obraz paznika z veličastnimi brki. Ljubimca omenjene
ženske, doktorja Bastakija, družinskega človeka, in enega od
zagovornikov, gospoda Horia Rosettija, pa ni imel več časa narisati,
čeprav ju je bilo na negativu mogoče videti, je pa gospodično Gorjan
risal že prej, saj se je nje­na podoba nedolžne ženske že prej
pojavljala v časopisu. Marwan se je razjezil in zaloputnil z vrati. In
to tako silovito, da urednika nista vedela, kako naj ga ignorirata.

Marwan je sédel nasproti Pavla na stol z žametno blazino, ki je bil
namenjen posebnim gostom. Pavel si je snel okrogla očala, od katerih so
ga bolele oči, mu ponudil zvito cigareto in tudi sebi eno prižgal.
Gospod Procopiu je diskretno odprl okno, skozi katero je v notranjost
vdrl mrzel zrak.

»O čem bomo brali v jutrišnjem časopisu?« je vprašal Marwan, ki ga je
resnično zanimalo vse v povezavi s prihodnostjo.

Fotograf je postal, ker si je želel, da bi bil vsaj z enim korakom v
novih časih.

Za razliko od svojega brata, ki je govoril glasno in melodično, kar je
direktor *signor* Luigi, Italijan, ki je pogrešal lepe glasove iz svoje
domovine, cenil, je Pavel Mirto veliko kadil in govoril zelo potihem, da
si moral napeti ušesa, če si ga hotel razumeti:

»O čem bomo brali?« je zašepetal. »O običajnih stvareh, manjši požar na
Calea Victoriei, zagorelo je v dimniku nekega Ciuflea.«

»Kako?« »Ciuflea. Ciu-flea. Gasilci gasilnega doma v ulici Comet so
ogenj hitro pogasili. Brali bomo tudi o izgubljeni denarnici, ki je
očit­no imela zelo dragoceno vsebino, saj je nagrada trikrat višja kot
ponavadi. Ne vem, kaj bi lahko bilo, gre za nenavadno skrivnost, brali
bomo tudi o dveh nepridipravih, ki goljufata naivneže, kot je to počel
že slavni Andronic, in sicer jim pobereta ves denar, da bi znesek
potrojili v neki ›mašineriji‹, in še nekaj je ... Neka tur­ška ladja se
je potopila v Črnem morju. Najpomembnejša novica je ta, da naj bi Senat
predlagal sprejetje zakona, ki bi prepovedoval dvobojevanje.«

»Slišal sem, da je princesa Lahovaryjevi mami že poslala depešo, da bi
ji izrekla sožalje ...«

»Ne,« ga je popravil glavni urednik Procopiu, »pokojnikova mama, gospa
Lahovary, je v Nici, zaradi šibkega srca ji novice niso takoj sporočili,
ampak so jo najprej pripravili. Njeno veličanstvo princesa Maria je
sporočilo nemudoma poslala gospe Lahovary, vdovi, če se lahko tako
izrazim \...«

Urednik je zastokal, bolj iz navade, saj je bil že predolgo v
no­vinarstvu, da bi kaj takšnega nanj naredilo vtis. Ne glede na vse je
umor enega od sobratov, enega od najboljših časnikarjev v Bu­karešti,
Georgea Lahovaryja, ki je življenje izgubil v dvoboju in katerega je
urednik nazadnje srečal nedolgo tega, pretresel glavno mesto. To se je
zgodilo po kampanji, ki jo je časnik *L'Indépendance Roumaine,* na čelu
katerega je bil, vodil zoper obstoječo ustavo, zaradi česar je Lahovary
postal tarča vseh strank. To ti je dalo mis­liti. Še dobro, da se
*Universul* ni ukvarjal s politiko.

»In še nekaj je,« je bilo komaj slišati Pavla Mirto, ko si je šel z roko
skozi goste lase. »Nek moški, ki trdi, da jih ima triinštiride­set, a je
bil videti dosti mlajši, brez brade in brkov, ko ga je skoraj mrtvega
sredi polja rešil Petre, kočijaž družine Inger.«

»Kateri Inger, tisti, ki ima slaščičarno v ulici Carol?« »Prav ta,« je
Pavel pogoltnil slino in potem stegnil roko, da bi vzel skodelico kave.
»Ne ve se, kaj ima ta tujec za bregom, policija je zelo sumničava. S
seboj nosi kovček s ključavnico ali nekaj podobnega in nihče o njem prav
nič ne ve.«

Marwan je bil naglušen in ni prav dobro razumel, je pa razbral, da je
šlo za neko majhno reč, kot je ženska, ki ima brado, ali druge stvari,
ki jih vidiš v cirkusu.

Potem so načeli drugo temo, ki je bila takrat v modi: o rentgen­skih
žarkih. O nekem kirurgu v Avstriji, ki naj bi videl kamne v sečniku ali
jetrih, in o tem, kako je bolnike operiral. Novica, da koga lahko vidiš
od znotraj, si je zaslužila, da pride na naslovnico. Gospod Procopiu je
pripravil gradivo o Röntgenovem odkritju, članku pa je dal naslov
Čudodelni žarki. Vesel je bil, da je lahko spregovoril o svoji najljubši
temi -- znanosti. Nekega novembrske­ga dne, natančno pred dvema letoma,
je sramežljivi raziskovalec v svojem precej temačnem laboratoriju
zagledal zelenkasto svetlobo, za katero se je zdelo, da prihaja iz
kartona, prekritega z barijem. Kako zelo se je začudil, ko je, takoj ko
je ugasnil katodno cev, s kartona izginila tudi svetloba! Potem je
prižgal cev in pri tem bolj po naključju dal svojo roko med katodno cev
in karton in takrat je uzrl delikatne kosti, ki so bile videti še kako
prave. Kot bi njegovo roko fotografirali od znotraj! Ni si mogoče
zamišljati, kakšen po­tres je začutil v duši! Tako je bil gospod Röntgen
prvi smrtnik na svetu, ki se je videl od znotraj, ne da bi pri tem
nastala najmanjša praska. Pri tem je kolega Pavel, ki je bil po duši
bolj umetnik kot pa znanstvenik, prišel do zaključka, da je hipnoza
dokazana, da se tudi ta najverjetneje prenaša prek nevidnega žarka.
Tisti, ki je bil podpisan, Marwan, je povedal, kako mu je sam direktor,
gospod Luigi Cazzavillan, ko ga je pred kratim srečal v klubu, razkril,
da je v Rimu neka častitljiva gospa, ko je sedela v salonu, jasno
vide­la svojega moža, ki je bil na poti v Milanu, kako se je pojavil pri
vratih, jo poklical in potem kot mehurček izginil v zraku. Gospa je
izgubila zavest, potem pa so dobili depešo, da je prav v tistem trenutku
njen mož umrl nenadne smrti v Milanu. Pavel je novico, ki je bila v modi
predvsem med služinčadjo, in sicer o dekletu, ki je svojemu gospodarju
povedalo, da je sanjalo, da je nek ranjeni Turek zakopal zlato pri
koreninah slive v njihovem dvorišču, in možakar se je potem lotil
kopanja in tudi v resnici tam našel zlat­nike, povedal šepetaje. Dekle
se je domov vrnilo z doto, nikoli več ji ni bilo treba delati, njen
gospodar pa je postal bogataš in si je v zeleni četrti sezidal pravo
palačo. V družini Procopiu je bil še en primer halucinacij. Ena od
sester je sanjala, da se bo pri trinaj­stih poročila z mlinarjem, medtem
ko je njena dobra prijateljica sanjala, da jo bo pogoltnila voda v
mlinu. Sestra je postala gospa Mlinarjeva, njena prijateljica pa je
utonila v jezeru. Najbolj čudno pa je to, da je gospod Mlinar inženir.
Neculai Procopiu je z zavistjo zavzdihnil, svakov poklic so namreč bile
sanje njegovega življenja.

»Morda,« je počasi rekel kolega Pavel, »vse reči, ki so bile in bojo,
obstajajo tudi danes.«

Med tem stavkom, ki ga je slišal le napol-- »vse reči, ki so bile in
bojo«--, se je fotograf poslovil. Takoj ko je odšel, se je na veliko
za­čudenje obeh urednikov na vratih znova zaslišalo trkanje, odločno in
vljudno, za razliko od fanta iz tiskarne. Oba sta znova dvignila pogled.
Vstopil je vodja javnega reda, gospod Costache Boerescu. Ni pretirano
maral rokovanja in dolgovezenja, to je hitro opravil, saj je imel pred
seboj cilj, ki pa ni bil vedno jasen. Tistikrat ju je z ukazovalnim
tonom prosil, naj pri priči objavita, ne da bi pri tem omenila njega
osebno, kratek oglas v jutranji izdaji. Pavel Mirto je vstal, da bi
listek odnesel v tiskarno.

»Da ne pozabim, pri vas je dve-devet-sedem, kajne?« je, ko je odhajal,
vprašal Procopiua.

»Telefonska številka? 297, ja, toda zvečer ne bo mogel nihče
od­govoriti. Ali vam tega gospodična telefonistka ni povedala?« Čez uro
so prišli krtačni odtisi, da bi vnesli še zadnje poprav­ke, preden je
šla v tisk vsa naklada. Gospod Procopiu je prebiral naslove z velikimi
tiskanimi črkami, začetke novic in pomemb­nejše oglase. NAČRT PROTI
DVOBOJEM. BRODOLOM OTOMANSKEGA DVOJAMBORNIKA TALY v Črnem morju. Dogodki
v glavnem mestu. Goljufija à la Andronic. Sodne novi­ce. Matične zadeve.
Velika nesreča doletela ... Njeno veličanstvo princeso Mario. Objave
porok. IZ ITALIJE. IZ LONDONA. Iz Buzăua. Gledališča. Danes zvečer v
Narodnem gledališču ... Ope­ra. Gdč. Olimpia Mărculescu in g. ... v
Rigolettu. Oglas. »V četrti Teilor - Clemenței se je izgubila denarnica
iz srnjega usnja. Obr­nite se na ...« »Izgubila se je bela muca. Brez
zadnje leve noge ...« »Pripornik, ki so ga včeraj našli nezavestnega in
skoraj zmrznjenega v bližini posesti Băneasa (pri jezerih), je izjavil,
da mu je ime Dan I. Kretzu, da je časnikar in ne kakšen nepridiprav ...«
Pogled Neculaia Procopiua je odkril Costachejev članek, ki se je gnetel,
kot bi bil na nepravem mestu, med oglasom slaščičarne pri Ingerju in
Tkalnice Romunija. Opazil je, da pri besedi Romunija manjkajo
narekovaji, kar je označil s kemičnim svinčnikom, ki ga je navlažil s
slino, da ne bi pomislili, da gre za statve, na katerih se tke naša
draga država, čeprav vsake toliko kaj takšnega prav nič ne bi škodilo.
Zaradi kemičnega svinčnika je bil jezik glavnega urednika ves čas
vijoličen. Pozorno je prebral tudi oglas Polici­je: »Mladeniča, za
katerega je videti, da prihaja iz dobre družine, v starosti približno
dvaindvajset let, so našli ustreljenega in je v kritičnem stanju v
Sanatoriju doktorja Rosenberga. Kdorkoli bi karkoli vedel o njem ali
pozna okoliščine dejanja, naj se obrne na Policijsko prefekturo v Calea
Victoriei 25.«

Vse to so naslednjega dne, v soboto, 20. decembra 1897 (1. ja­nuarja
1898), počasi, od črke do črke, prebirali Bukareščani, ki so bili
naročeni na *Universul.* Med njimi je bil tudi doktor Margu­lis, ki je
časopis prebral, preden se je iz ordinacije napotil v Ulico svetega
Ionice, za Narodnim gledališčem. Tudi stric Cercel, ki je novice,
cenzurirane s svojimi komentarji posredoval dalje Nicuju. In Costache ob
drugi skodelici kave, ki jo je vedno popil v službi. In njegov šef,
policijski prefekt Caton Lecca, ko je še doma se­del za mizo in ga je
razvajala njegova zajetna soproga. In tudi Iu­lia Margulis, ki je iskala
poceni ideje za božična darila. In Luigi Cazzavillan, direktor časopisne
hiše, ki je skupaj z diplomati z ita­lijanskega predstavništva že
praznoval novo leto. In mnogo dru­gih, ki jih ne moremo prešteti,
katerih imena in poklici se nas ne tičejo. Zadnje osvetljeno okno pri
časopisu *Universul*, v nadstropju, na skrajni levi strani, se je odelo
v temo ob polnoči. Gospod Procopiu se je peš odpravil domov. Ni se
počutil ravno dobro, morda zato, ker so govorili o toliko nenavadnih
stvareh ... Tako je pospešil svoj korak. Ko je za seboj zaslišal
pridušen hrup, je malodane začel teči. Ko pa je na ramenu začutil roko,
je zakričal.

Morda vse, kar je bilo in kar bo, obstaja tudi zdaj. Morda tisto, kar je
bilo, postane to, kar bo. Preden mi postavite kakršno koli vprašanje, se
poskusite privaditi na moj glas, na glas človeka, ki se je ločil od
sveta, ki ga je dovolj dobro spoznal, in padel v nek neznan, nerazumljiv
svet. Morda, ne da bi to vedeli, živimo prav v tem neskončnem trenutku v
več svetovih hkrati. Morda se glas, ki vas zdaj nagovarja in se bori s
tukajšnjimi glasovi kot riba v ri­biški mreži, glas, ki se nahaja v
njegovem rojstnem mestu, v svoji državi, ki je bolj osamljen od glasu
katerega koli zapornika v tuji deželi, prav zdaj pogovarja z bitji, ki
jih ne morete videti. Morda sem jaz, izvor glasu, že ugasnil, kot sonce,
ki je pravkar zašlo, a me še vedno slišite, tam v vašem svetu s soncem v
zenitu, v vaši topli sobi ali pa zunaj, na klopi, v zelenem ali belem
parku. Morda se ravno takrat, ko me ne morete slišati, ko spite brez
sanj ali kot nori kričite drugi na druge ali se na smrt dolgočasite in
samo čakate, da mine čas, zgodijo bistvene stvari. Morda nikoli ne
pridem do vas in tudi to me ne žalosti več. Toda glej, zdaj končno svoj
glas dvigujem do nebes in molim tudi za vas, ki prihajate od daleč, in
tudi zase, molim tu, pred srebrno ikono, v okviru katere se vidi
nebogljena majhna ženska in še manjša otroška glava, molim, da bi bili
zdravi in dobri, da vas ne bi nagrajevali s kaznimi kot mene. Da bi lepo
in v miru ostareli kot vrtnice. Molim, da bi razumeli človeški glas, če
bi ga slišali. Tebe, Neusmiljeni, prosim, usmili se nas, usmili se me,
da se rešim iz te ribiške mreže, v kateri sem se znašel, da najdem
luknjo in se rešim iz nje. Tebe, Usmiljeni, pro­sim, usmili se me.
Včasih sem prepričan, da bom nekako že prišel do vas, da me boste spet
slišali. Ne vem, zakaj sem tu, pred ikono. Ne vem, čemu sem zaprt v
zamrznjenem srebru sveta, ki si ga ni­sem želel, kot ste tudi vi, pa naj
rečete kar koli, zaprti že ob samem rojstvu, kot bi bili v ječi, v mreži
za lovljenje metuljev ali v kletki, v svetu, ki si ga niste želeli, ga
ne poznate in ga ne morete obvladati. Zaman se upirate. Smo jetniki in
obsojenci, vsak v svojem svetu in svoji samoti. Čemu me ne vidite?
Oblečen sem v otrplo srebro ikone sveta, ki ga morda ni več. Od tu
skušam videti iz okvira današnjega dne in če boste za trenutek
obmolknili, kot molčijo globoke vode v vodnjakih, boste morda slišali,
kaj si govorim, saj govorim samo zase in samo sam s sabo. Sam sem: jaz
sem tisti, ki ustvarja, in tisti, ki si sodi. Jaz sem tisti, ki govori,
in tisti, ki molči in posluša.

Dragi Dan, vedno je drugače, kot si mislimo. Iz enega življenja si padel
v drugo. Ko sem odprl oči, sem zagledal širno modrino neba in mnogo v
ivje odetih dreves. Na tisoče igelnih konic je po­letelo ob vsakem pišu
vetra.

Zrak je pritiskal name. Ležal sem na hrbtu. Z meščanskim ob­čudovanjem
sem pogled potopil v nebo. Naenkrat sem zaslišal zvok, podoben šumenju
vode, ki teče iz pipe. Prihajal je iz neposredne bližine, z desne
strani. Obrnil sem glavo, ne da bi jo dvignil, in nisem mogel verjeti
svojim očem. Nobenega dvoma ni bilo: ob meni je stal konj, ki je spustil
kot hudournik močan curek urina. Iz curka so se dvigale meglice pare.
Videti je bilo, da temu ne bo konca, spodaj, v snegu, pa se je
oblikovala okrogla luknja. Konj je bil vprežen v sani, natovorjene z
velikimi kosi ledu in nekaj hlodi.

Vse je bilo mirno, pravzaprav okamnelo, belina, sonce, tišina, ki je še
nisem slišal, tišino namreč lahko slišiš. Žival je svoj gobec potopila v
vrečo, zavezano okrog vratu, in začela žvečiti. Njen rep je bil spleten
v ogromen lesketajoč vozel.

»Na noge, fant, da te v tem snegu ne ujame noč! Kdo te je bustil tukaj,
da umreš? Žive duše ni, do koder ti seže bogled.«

To je bil črnikav moški z ogromnimi dlanmi, v katerih je držal sekiro.
Ustrašil sem se. Kovček je ležal nekaj metrov stran. Hotel sem vstati in
ga vzeti, a sem se opotekel zaradi prezeblih nog.

»Te noge ne držijo, kaj? Imaš pa res dobre brijatelje, da so te bus­tili
zmrzovati tukaj, bijanega, oblečenega kot btičje strašilo in
go­loglavega.« Ko ničesar ne razumeš, je najbolje, da molčiš. Govoril je
že, toda videti je bilo, da ima ves čas polna usta. Moški je sekiro
vrgel na sani, zraven krampa in lopate, vrečo odvezal s konjevega vratu
in mi podal rdečo in hrapavo roko. Pol kazalca mu je manj­kalo, namesto
konice je imel nekakšen vozel, podoben tistemu na zavezani mošnji.

»Skoči gor, nazaj v mesto te odbeljem, ti pa mi boš blačal glažek ali
dva. Tudi tvojo škatlo bova vzela ... Na, s temle kožuhom se bokrij. Te
noge držijo? Nekaj hlodov sem bosekal, tudi led sem vzel, sboto­ma, z
jezera, kramb bi moral nabrusiti.« Spreletel me je srh.

Ko je govoril, se mu je kadilo iz ust. Prijel je za vajeti in konj je
živahno rital. Sani so kot po tirih zapeljale po svojih sledeh. Gozd je
ostal zadaj, pred nama se je razprostirala neskončna belina s soncem
obsijanega polja. Kapljice so se lesketale kot morje. Vse do danes se mi
še ni uspelo odpraviti zunaj meja države. Kaj se dogaja? Kam je vse
izginilo? Od kod se je vse vzelo?

Za razliko od mene, ki nisem poznal nobenega odgovora, je mo­žakar na
sedežni klopi sam našel odgovore na vsa vprašanja, vse je vedel. Krepak
moški z dolgimi brki, ki so se raztezali do ve­likih rahlo osivelih
kodrastih zalizcev, me je navdajal z upanjem in strahom. Le da je bil
strah manj agresiven od radovednosti. Počasi sva drsala naprej.

»Koliko je ura?«

Takrat sem prvič zaslišal svoj glas, ki je bil pri besedi *koliko*
hri­pav, pri *ura* pa slaboten.

»Kako naj jaz to vem? Zgodaj je še! Zbudil sem se sredi noči. Ali ti
nimaš ure? Si jo zaigral bri kartah, kot balico in kabo, kajne? Na, tale
blašč vzemi, hotel sem ga podariti za rajno dušo mojega očeta, ki je
umrl brejšnji teden. Ima gumbe iz kosti.« Ponudil mi je skoraj polno
steklenico in takrat sem zagledal njegov odrezani in grobo prišiti
kazalec.

»Naredi božirek, da brideš k sebi! Če si lačen, vzemi kruh iz cule.«

Pil sem, bilo je žganje. Jesti pa nisem mogel, od grozljivega ne­mira se
mi je naredil cmok v grlu. Šla sva mimo nekaj vran, ki so v belini poti
dobro videle. Niso poletele, niso se dale motiti, samo krakale so in s
kremplji risale po snegu.

»Meni bravijo Betre,« je rekel moški, »moja mama je brišla iz Rusije.«

»Petre?«

»Ja, Betre,« je kričal, kot bi bil jaz gluh. Pričakoval je vzajemnost.
Ker mu je moja tišina začela presedati, je začel neposredno
zasliševanje.

»Čigav ba si? Od kod brihajaš?«

Ravnodušno sem mu odgovoril: »Bukareščan. Crețu.«

»Da nisi sorodnik od abotekarja Kretzuja, tistega z rdečimi brki? Kdo je
ba tebi obril brke?«

Nisem mu odgovoril. Nič ni šlo skupaj. Petre mi je potem vsake toliko
namenil vedno bolj prikrit pogled. Videl sem, da z veliko truda
razmišlja. Naenkrat je sunkovito zategnil vajeti, da me je vrglo naprej,
naglo je skočil z voza, videti je bil zelo izkušen. Znaš­la sva se sredi
kupa dreves z zasneženimi debli, ki so bila videti kot bel mah. Na tleh
je ležalo telo, obrnjeno vznak. Nisem ga opazil.

»Zdaj ba še eden!« je vzkliknil Petre in se približal obliki v sne­gu.
»Ba kaj je z vami, ljudje božji?«

Tudi jaz sem previdno sestopil z voza. Vse telo me je bolelo. Na tleh je
ležal moški z mladim svetlim obrazom, urejeno brado in rano pod ramenom.
Moj pogled je obstal na njegovih oblačilih: elegantna moška obleka,
katere sestavnih delov ne bi znal natanč­no poimenovati in ki je bila
videti čisto nova, obut je bil v viso­ke, črne, dobro zloščene škornje.
Zraven njega je ležal klobuk, ki je zdrsnil malo stran, česa drugega ni
bilo. Opazil sem, da diha. Nedvomno je bil živ.

»Hudič me je nagnal od hiše, daleč stran od ženinega jezika, zdaj sem ga
ba srečal. Oče nebeški, usmili se me,« je rekel Petre. »Kaj ba zdaj?«
Hitro je stopil do mene in me sumničavo pogledal:

»Da ga nisi ti?« je upognil kazalec, kot bi pritisnil na petelina.

»Jaz? Bog ne daj, saj orožja sploh ne znam držati v roki!«

»Daj, daj! To je ba breveč! Kje imaš buško?« »Kako? Kakšna puška neki!
Nimam je,« sem mu odvrnil in se počutil kot drugorazredni igralec v
dobri predstavi.

»Kaj pa tamle kraka?« je začel kričati Petre. »Te bom tako kresnil, da
zase ne boš vedel! Kje imaš buško, morilec?«

Potem se me je lotil s pestmi.

»Še nikoli nisem držal orožja v rokah, razumi me, človek! Še nikoli v
življenju nisem videl tega ... fanta. Takoj ga je treba od­peljati v
bolnišnico, mislim, da je izgubil zavest. Sploh ne vem, kje sem,
*ničesar ne priznam*. Mislim, da sem tudi jaz omedlel. Morda sem padel,
morda me je"		Založba Pivec	2017.0	ne	da	84329.0	868.0	
Leposlovje	IQBALL HOTEL.txt	IQBALL HOTEL	Iqball hotel	Boris Kolar	hotel, Afrika, savana, čas po prvi svetovni vojni	"Prvi človek na Zemlji je zastal, se dvignil in se očaran ozrl okrog
sebe. Savana je valovila v enakomernih sunkih vetra. V zraku je nihal
prah in se zlato bleščal. Muhe so živahno brenčale okrog njegove
skuštrane glave in pegatke, te nenavadne savanske kure, so se kopale
v pesku. Prašni oblaki so komaj vidno tonili proti tlom in se kazali kot
tisoče trepetajočih iskric v rumenem popoldanskem soncu. Človeka je
navdušila lepota, ki se je je tistega daljnega dne prvič zavedel.

Zazrl se je v nebo in spreletel ga je čuden občutek gospodarja dežele,
njegove dežele. Tega občutka se njegovi potomci niso nikoli več znebili.
Nebo so podpirali stebri zvrtinčenega vetra, spodaj čisto ozki so se
zgoraj širili in se pod težo nebes že malo krivili.

Prvi človek je zaplodil otroke, potem pa nekega dne legel na obalo reke
in umrl v starosti štiriintrideset let. Minilo je milijon let, njegove
kosti so počivale v rečni naplavini, se v tem dolgem času skoraj
popolnoma pretvorile v kamen in bi to tudi ostale, če jih ne bi izkopal
prileten znanstvenik.

Z ženo in hčerjo je taboril v bližnji kotanji, po kateri se je nekoč
razlivala reka. Medtem ko je oče s krtačko čistil čeljust prvega
človeka, so hčeri rojile po glavi precej drugačne misli.

Antropolog je postal znan in slaven, hči pa je pobegnila s častnikom
pomorskih sil Njenega veličanstva. Savana se je še vedno zlato bleščala
v soncu in troblje zvrtinčenega vetra so še vedno podpirale nebesa.

Približno pol stoletja pred velikim odkritjem tistih neuglednih, zato pa
toliko bolj znamenitih koščic prvega človeka, sta se na obzorju savane
prikazali postavi moža in oslička, ena bolj bedna kot druga. Osliček je
le še brezvoljno otresal glavo, da bi pregnal muhe, saj mu je rep zaradi
nagane že kdove kje odpadel. Mož je nekaj časa hodil za oslom, potem
je stopil naprej in prijel za povodec, da bi pospešil brezupno hojo.
Utrujeni pogled je upiral v neskončno trnovo pot pod nagrizenimi čevlji.
Ko je iz osla izpuhtela še zadnja kapljica volje, se je ustavil in se s
praznimi očmi zazrl v tla. Lastnik ga tokrat za razliko od prejšnjih dni
ni niti poizkusil premakniti.

Sesedel se je živali ob nogah in globoko zavzdihnil.

Želel je, da ga kličejo Vito, čeprav je bil Vittorio ali Viktor, morda
pa celo Vladimir. Pravega imena mu ni vedel nihče. Nihče izmed redkih
ljudi na celini, ki so ga poznali, tudi ni vedel, od kod prihaja in pred
čem beži. Tudi sicer so bili podobni Viti glavne stranke v beznicah med
Dar es Salaamom in Port Saidom. Za razliko od kronično zapitega lorda
Simpsona, ki je na ves glas razglašal svoje poreklo, kadar je tečnaril
za pijačo, so vsi skrivali svojo preteklost med ušivimi žimnicami nekje
gori v pristanišču.

Vito je lovil sapo ob osličkovih nogah. Njegovemu sredozemskemu duhu so
bili telesni napori tuji in jih ni maral.

Sam se ni imel za lenega, le delal ni rad. Bolje rečeno, dela se ni
branil, če je lahko pri tem ležal v senci, torej tam, kjer je sicer
počival. Navkljub žalostnemu položaju, v katerega je privedel svoj
podvig, sam ni bil obupan. Prav gotovo je bila prav popolna nezmožnost
obupa njegova največja vrlina.

Ker si ni nikoli ničesar prav zares želel, tudi ni ob nobenem
razočaranju obupal. Preprosto ni znal obupati. Kasneje so ljudje
govorili, da mu je to rešilo življenje, le sam se ni mogel spomniti,
zakaj mu je nekaj, česar ne zna, rešilo življenje.

Znal pa je preklinjati in zdaj je preklel vse, od matere ubogega oslička
do vseh svetnikov in njihovih najbližjih. Ponavadi je med preklinjanjem
pozabil, na kaj meče prekletstvo. Ves prevzet je poslušal svoje
bogokletne domislice in si izmišljal vedno nove.

Tudi tokrat se je prepustil navdihu in pozabil, zakaj sploh benti. Nehal
je šele, ko mu je pozornost pritegnil zlati prah v zraku, ki je lebdel v
soncu in ožarjal pokrajino v rumeni svetlobi. Gledal je savano, kako je
valovala na žarkih sonca, potem pa se je zazrl v nebo. Stebri iz
vrtinčastega vetra so podpirali nebesa, spodaj čisto ozki, na vrhu pa
razširjeni in razmajani od teže, ki so jo nosili. Počasi je vstal.
Nevede je pobožal osla za ušesi, kar sicer ni bila njegova navada.
Zavedel se je neskončne lepote savane, prav takšne, kot jo je opazoval
prvi človek pred milijon leti. Med kletvice, ki so prihajale iz njegovih
ust, so se vrivali vedno daljši presledki, dokler ni mrmrajoča jeza
dobila prizvok začudenja in občudovanja.

≫Prispela sva, moj brezrepi kompanjon,≪ je rekel oslu, ≫tu bo moj
hotel.≪ Osliček, ki je vedel o hotelirstvu toliko kot Vito, se je z
odločitvijo strinjal in glasno zarigal, kot da bi hotel povabiti prve
goste na brezplačno pijačo. Potem pa je spet vdano sledil povodcu in
brcam svojega gospodarja naprej do mesta, kjer naj bi stal hotel.

Odkar je na obali reke umrl prvi človek, so v Deželo, ki ji nebo podpira
veter, vedno znova prihajali ljudje. Nekateri so samo pobrskali po suhi
travi, požrli kobilice in debele ličinke govnačev in šli naprej, drugi
so se zagledali v stebre iz vrtinčastega vetra, spodaj čisto ozke, pod
nebom pa trobljaste in od teže nebes vse ukrivljene. Ti ljudje so
ostali, dokler jih niso odnesli hijene in jastrebi. Nekoč so prišli
ponosni in močni ljudje, posejali so proso in *tapiok*, a so jim arabski
trgovci s sužnji ukradli otroke. Trgovci so bili še slabši kot jastrebi.
Brez otrok so tudi ponosni in močni ljudje izginili in Dežela je bila
spet sama. Zadnji so prišli Haruše, veseli pastirji na strašansko dolgih
nogah. Arabskim trgovcem s sužnji, ki so bili venomer na preži, niso
ušli sledovi Haruš v peščeni rdeči zemlji in njihov prešerni smeh v
zlatorumenih žarkih, ki so pod večer valovali nad savano. V deželo so
prišli po svoj plen in za njihovimi skupinami se je dvigal oblak prahu.
Možje v belih turbanih so mrščili obrvi in s kratkimi klici vzpodbujali
male, a iskre konjičke. Bili so prepričani, da se bodo kmalu vračali
proti morju in bodo pred sabo gnali dolgo, žalostno kolono jokajočih
deklet in mater, ki se bodo vlekle ob jeznih, vklenjenih bojevnikih.
Toda tokrat je bilo zelo drugače.

Nagana je malim arabskim konjičem požrla repe, Haruše pa so tekli,
hitreje so tekli, kot so to zmogli konji. Za šalo so v polnem teku
spremenili smer. Brezrepi konjiči, s katerimi so jih preganjali arabski
trgovci, so tako, brez krmila, izgubili tla pod nogami in se
prekopicnili v nenadnih ovinkih. Dežela, ki ji nebo podpira veter, je
odmevala od smeha, ko so se Haruše norčevali iz arabskih trgovcev s
sužnji. Zdaj so trgovci med sužnji poiskali majhne Kopte, najboljše
tekače na svetu, da bi ti ujeli Haruše. Vendar so ti Etiopijci,
osvobojeni lesenih okov, stekli čez savano, ne meneč se za Haruše, in so
tekli naprej, noč in dan, do svoje ljubljene Asmare. Arabski trgovci s
sužnji so se osramočeni vrnili na obalo, odvezali svoje jadrnice in iz
same jeze oropali angleški *škuner*. V morje so zmetali tovor s posadko
vred in v suženjstvo odpeljali hčer podpredsednika Vzhodnoindijske
družbe. A deklina je prav tako kot njen oče znala izkoristiti pohlep
moluških princev, povzročila je državljansko vojno na otokih, obdržala
glavne mohamedance na vajetih, dokler se niso med sabo potolkli in
zasnovala eno najvplivnejših družin prekupčevalcev orožja na svetu.
Drugi arabski trgovci s sužnji, ki so videli, kaj se je zgodilo, so
rekli ≫*kismet*≪ in se niso več vrnili v Deželo, ki ji streho podpira
veter.

Haruše so imeli žene, otroke, krave in maga. Maga so klicali M\'zee in
je bil strašansko star. Vedno je bil zagrnjen v dim tlečih kravjakov, v
katerega je z dolgim nohtom risal usodo ljudi. Haruše so se rojevali,
tekali za živino in umrli na skali z lepim razgledom na Deželo. M\'zee
pa ni pasel, le v dimu tlečih kravjakov je ždel in z dolgim nohtom risal
usodo ljudi. Nikoli ni šel umret na skalo, kot so to počeli stari
ljudje. Za Haruše je bil bog, edini, ki so ga spoštovali in se ga bali.
In ko se je na obzorju Dežele prikazal Vito, so Haruše izpod čela
skrivaj pogledali vrača. Če bi se komu le zazdelo, da prišlek staremu
čarovniku ni dobrodošel, bi osličkove kosti že davno ležale v prahu,
zavite v Vitovo kožo. Harušam se je zdelo, da so videli starega maga, ko
je pokimal in se zagrnil v gost oblak iz tankih, sivih pramenov dima, ki
se je dvigal iz tlečih kravjakov. Vanje je s svojim krempljem zarezal
usodo pogumnega moža.

Vito si je pripravil skromno večerjo. Ob tlečem ognju, naslonjen na
oslička je zaspal v miren sen brez sanj pod nebom Južnega križa. Nežni
zeleni sij zvezd ga je razvajal do jutranje zarje.

Vito je pripadal tistemu posebnemu rodu ljudi, v katerem so zbrani
popotniki, pregnani emigranti, lačne in obubožane družine in fanatično
predani raziskovalci, torej vsi tisti, ki so skoraj v vsakem stoletju
naše zgodovine pljusnili preko meja in se razlili po prostranstvih tega
planeta.

Med popotnike so se pomešali plemiči in lajdre, tatovi in duhovniki,
zdaj so bili vsi enaki, vsi v eni sami želji, da bi se karte usode še
enkrat premešale. In res, boben se je zasukal še enkrat. Medtem ko so
nekateri reveži še umirali v trohnobno smrdečih podpalubjih, so se
drugim med prsti že svetili diamanti in opali. Ker je sreča v vreči,
vreča pa je vedno enaka in vedno mnogo premajhna za vse, ki jo
potrebujejo.

Vitu se je po devetnajstih letih, ki jih je preživel v rodni vasi,
nenadoma zazdelo, da doma ni prav ničesar razen čudovitega pogleda na
skrajno severni zaliv Jadranskega morja. Po njegovih žilah se je
pretakalo dovolj karniolske krvi, ki je v njem zdramila radovednost in
pustolovski duh, da ga je spravila na noge ter na pot dol v mesto. A
imel je tudi dovolj dalmatskih genov, zaradi katerih se je iz debele
sence spravil šele po devetnajstih letih. Mati in župnik sta vedno
govorila, da je svet poln krivic in da je pokora edino, kar lahko reši
ubogega človeka. Vitu, ki je bil bolj v grešnih letih kot v letih
pokore, se je zdelo najprimerneje, če se kar sam prepriča, kako je v
svetu, in odšel je zdoma.

Po nekajdnevnem potikanju po tržaških ulicah je našel kantino, kjer so
zastonj delili hrano in novačili bodoče vojaške rekrute. Kmalu je stal
pred naborno komisijo ves nag in v resnih dvomih, ali se je znašel na
pravem kraju. Avstrijski zdravnik je imel v rokah leseno palico, podobno
tisti, ki je pomagala vaškemu učitelju učiti otroke. Medtem ko je
zapisnikar zapisoval, v kakšnem stanju je posamezni ud ali organ, se je
s palico sprehajal po golem, od sramote prepotenem telesu.

Do prve, a zelo resne zamere pa je prišlo, ko je bolničar glasno
prevedel zdravnikove zaključke. Ti so namreč govorili, da je Vito za
vojsko komaj dovolj velik, da je debelušen, da ima ploske noge in da je
vojska, ki mora sprejemati take rekrute, en sam velik kurji skedenj.
Tudi v naslednjih dneh so se zamere kar nizale. Hrane je bilo sicer
dovolj, a kaj, ko so bili naokrog tisti *gefreiti* in *hauptmani*, ki so
nenehno kričali nanj. Dobil je uniformo, v kateri mu je bilo neznosno
vroče, in nenehno je moral govoriti ≫*Jawohl, Herr Komandant!*≪ medtem,
ko so se oficirji nanj zadirali ≫*Stillstehen, du blutiger Kuh!*≪.
Jutranja telovadba, korakanje s puško na rami, pometanje praznega
dvorišča, pa spet korakanje s puško na rami in ≫Jawohl, Herr komandant!≪
To se mu je zdelo preneumno, zato se je vljudno poslovil od kasarne, a
šele takrat, ko jo je gledal skozi lino parnika na poti proti Suezu.
Trdno je bil odločen, da nikoli več ne bo pustil vajeti svojega
življenja v roke bedakom in na dolgi poti v Afriko je imel dovolj časa,
da se je domislil, kako mu bo to tudi uspelo.

V Deželi, ki ji nebo podpira veter, je Vito kmalu pozabil na svojo
kratko vojaško pustolovščino. Prvič v življenju je bil zaposlen z delom,
ki si ga je sam zadal in se ga celo veselil. Od jutra do večera se je
ubadal s pripravami za gradnjo hotela.

Dela se je lotil sistematično, zato si je pripravil načrt. Na peščena
tla si je narisal hišico. Vanjo je postavil veliko točilno mizo, medtem
ko so bili vse ostalo kvadratki, bodisi okna ali sobe. Sam je to vedel
samo za kratek trenutek med risanjem načrta. Veter je kmalu izbrisal
risbo v pesku, zato je moral risati vedno nove in nove načrte. Ko se mu
je zazdelo, da je razrešil katerega izmed zahtevnih konstrukcijskih
problemov, je zavihal rokave, zavezal robcu vozle na vogalih in se lotil
zidanja. Stene so bile najprej zelo podobne kupom zemlje.

Kasneje, ko je mojster uvedel nekatere tehnične izboljšave, so bile
sicer podobne zidovom, a ti so bili ukrivljeni in so še najbolj
spominjali na igro razposajene narave. Na srečo je hotel rasel neodvisno
od načrtov. To je bila zasluga Haruš, ki se jim je zdelo Vitovo početje
nepopisno zabavno. Najprej so le posedali v bližini gradbišča in
komentirali krive stene, ki so se ponavadi podrle, še preden so dosegle
višino osličkovega hrbta. Nekega dne pa so se, ne da bi se ozirali na
Vita, lotili gnetenja blata. Vito je bil nejevoljen, saj je bil mnenja,
da v njegovem hotelu pač ne more vsakdo početi, kar se mu zahoče.

Vendar se zdaj stene iz blata in slame niso več podirale, bile so ravne
in visoke. Vito je kmalu pozabil na nejevoljo zaradi nepričakovanih
gostov. ≫To vendar ni gradnja navadne kolibe ali skednja, tu nastaja
hotel, največji in najlepši hotel daleč naokoli,≪ si je rekel, in taka
nedvomna resnica ga je navdala z občutkom gospodarja. Ta sladki občutek
se mu je zavlekel v misli še velikokrat v kasnejših letih. Nemudoma se
je povišal v glavnega nadzornika gradbišča. Haruše seveda niso imeli
pojma, kaj je to gradbišče in kaj je hotel. Niso poznali načrtov v
pesku, ne sočutja do nekoga, ki se mu vsak dan znova vse podre na glavo.
Gradnja jim je preprosto pomenila igro, v kateri so lahko tekmovali med
sabo.

Vito je zadovoljno opazoval, kako hotel raste, in ker je bil pri delu v
glavnem v napoto, se je umaknil v senco bližnjega figovca, kjer se je
lahko posvečal svojim načrtom. Najprej je moral najti ime za hotel. To
je bilo delo, za katerega je bil pravi mojster. V primerni senci si je
uredil počivalnik s pogledom stran od razposajenih Haruš, miren prostor
z brenčečimi muhami ob deblu velikega drevesa. Tu je med koreninami
našel svoj kotiček, v katerem je poslej dremal, razmišljal, se kujal in
sprejemal vse najbolj pomembne odločitve v življenju.

Brenčanje muh okrog njegovih smolnatih las ga je prevevalo z navdihom.
Prav podobno je moralo biti v Aristotelovem pinijevem gaju, kjer je
brenčanje škržatov navdihovalo starega učenjaka s takimi mislimi, da so
jim ljudje naslednjih dva tisoč tristo let iskali pravi pomen.

Zdaj je bil čas, da Vita v njegovem pribežališču obiščejo muze in ga
navdihnejo za ime, dovolj veličastno, da ga bodo ljudje po vsej Afriki
izgovarjali s spoštovanjem. Namestil se je tako, na pol leže, z udobno
počivajočo glavo na meji, kjer se je korenina položno preraščala v
deblo. Odpravil se je na dolgo pot skozi nered svojih misli iskat ime za
svojo veliko ljubezen, ki se je pravkar rojevala za njegovim hrbtom.
Minili so dnevi, preden se je vrnil. Iskal je po mračnih globinah
svojega spomina. Blodil je po pozabljenih rovih in sencah za ogromnimi
črnimi skalami, po sončnih peščinah, v smrdljivih beznicah in zatohlem
podpalubju razpadajočega parnika. In našel je pravo ime. Hotel naj bo
≫Ikiwa muhimu nzige≪, da bodo ljudje razumeli. Čeprav se Haruše kot
edini gostje hotela nikoli niso spraševali, kaj naj bi ta čudni stavek
pomenil, se je nekoč le pojavil nekdo, ki ga je zanimalo, kaj piše na
steni nad vrati. Vito je ponosno razložil, da bi ≫Ikiwa muhimu nzige≪ po
naše pomenilo približno nekaj takega kot ≫Če bo pomembna kobilica≪ in
bil je nemalo ponosen na tako impresivno mojstrovino svojega uma.
Haruše, ki so bili mnogo prehitri za take dolge in počasne besede, so
skrajšali ime na Ikwa in ker so imeli izbita spodnja dva sekalca, se je
Ikiwa slišalo kot Iqbau. Tako je nastal Iqball hotel.

Koča je rasla, zdaj so bile stene visoke, nad njimi se je kot ogrodje
dežnika dvigalo ostrešje. Haruše so vedno tekmovali, kdo bo boljši.
Nikoli niso delali v parih. Tudi streha je bila le poligon, na katerem
sta se dva preizkušala, medtem ko so ostali stali naokrog in tekmovalca
vzpodbujali. Vito, ki trenutno ni bil zaposlen z arhitekturo, se je
pridružil navijačem. Opazil je, da je eden od tekmovalcev sicer na videz
bolj počasen, zato pa se mu je zdel bolj spreten. Ostalim gledalcem, ki
so navijali za hitrejšega, je predlagal stavo. Haruše sicer niso poznali
stav, vendar jim je bila ideja všeč in odslej nobeno tekmovanje ni
minilo brez stav. Vito je prvo stavo izgubil. Čeprav je bil stavni
vložek lopata, ki je sam ni uporabljal, pa se mu je le zazdelo bolj
pametno, da se je razglasil za glavnega posrednika pri stavah.

Tako ni izgubil nobene stave več. Težava je bila le v dejstvu, da so
Haruše imeli obupno slab odnos do lastnine. Pravzaprav ni bilo ničesar,
kar bi služilo kot stavni vložek. Vito je sicer svojo lopato v stavi
izgubil, vendar je ostala na gradbišču, in tisti, ki jo je potreboval,
jo je pač tam nekje vedno našel. Vito je predlagal, da naj bo stavni
vložek kopje ali kratki meč, vendar nihče ni hotel nositi dveh kopij.
Nič boljše se ni obnesla ideja z živino. Ko je Harušam razložil, da je
lahko predmet stave tudi krava, so ga debelo pogledali in bruhnili v
smeh, ki se ni polegel dva dni. Ko je Haruša dobil v dar kravo, je to
pomenilo začetek poročnih slovesnosti. Seveda so kdaj pa kdaj kakšno
živinče tudi ukradli pri sosednjih Masajcih, vendar te prijetne
dolžnosti niso hoteli mešati z zabavo v Iqball hotelu.

Tako je Vito moral znova v senco razmišljat, kako naj pomaga svojim
dobrim prijateljem. ≫Stava je stava in bog si jo je izmislil zato, da bi
podjetnim ljudem naredil lepše življenje. In Haruše si zaslužijo lepo
življenje,≪ si je rekel in zadremal. Zbudil se je utrujen in žejen.
Pobrskal je po žepih, vedno bogato založenih z raznimi koščicami in
užitnimi, polnomastnimi semeni. Med blago raziskujočimi prsti se je
znašlo nekaj *baobabovih* semen. Koščice so bile odete v zelenorumeno
žametno prejo, navidez suho, ki je v ustih še tako žejnemu privabila
vodo na jezik. Plodove je žvečil, koščice pa malomarno pljuval predse,
tako da jih je večina pristala na njegovem trebuhu. Leno je pobral
koščico in si jo ogledoval.

Sivkasta, za noht velika koščica, ki se je svetila med prsti, mu je
porodila idejo. Vsak, ki bo dobil stavo, bo dobil koščico, kdor bo zbral
največ koščic, bo najboljši in bo \.... Kaj bi najboljši s prgiščem
koščic? Tega se ni mogel več domisliti, vendar pa, najboljši je
najboljši in on bo že vedel, kaj bo z njimi.

Harušam je bila zamisel dobrodošla, zato so zdaj stave potekale v
znamenju baobabovih koščic. Ob nožnici kratkega meča je zdaj visel
mošnjiček s koščicami, ponos vsakega Haruše.

Nekega dne se je Vito odločil, da je njegov hotel zgrajen. Koča je bila
dovolj velika za dva temačna prostora, osvetljena le s svetlobo, ki je
pronicala skozi streho in skozi majhni okni.

Ostri žarki so rezali skozi večno lebdeči prah. Zvečer se je po isti
poti v prostor prikradel mrak, vedno temnejši, dokler se do noči ni
zgostil v črno temo. Vito je bil čez dan neprestano zaseden s tem in
onim, čeprav ni nikoli pretirano hitel. Le na večer, ko so bila vsa dela
opravljena, si je kot utrujeni gospodar vzel trenutek časa. Sedel je
pred hotel v zelenkasto noč pod zvezdnato nebo Južnega križa. Sladkobni
vonj nočnih trav ga je odnesel gor pod zelene smaragde na nebu. Sanjaril
je, da se bo nekoč ob koncu časa dvignil na visokem morskem valu prav do
nebesnega svoda. Odprla se mu bodo nebesna vrata in svetnik ga bo
popeljal v nebeško deželo. Potem bo potoval po njej in na robu nebes
postavil najlepši hotel, odkar se je bog spomnil, da na nebo pošilja
dobre duše.

Harušam je bil Iqball hotel všeč. Tudi Vito si je pridobil posebno
mesto, če že ne ugled med njimi. Iqball je bil svetišče in Vito svečenik
in obredi so bili tekmovanja in stave.

Domišljija Haruš je bila ob Vitovi pomoči brezmejna. Najraje so igrali
igro ulou. V debelo desko z izdolbenimi kotanjami, velikimi kot riževa
skodelica, so metali kamenčke, ki so jih kasneje zamenjale baobabove
koščice. Med bučnim kričanjem so jih potem premeščali po igralni plošči
z ene na drugo stran.

Vito je večkrat poizkusil dojeti pravila in čar igre, zlasti, kdaj je
končana in kdo je zmagovalec. Morda je bil prvi belec, ki se je zanimal
za igro ulou in mu ni uspelo dojeti, zakaj pri njej gre, a nikakor ni
bil zadnji. Sedemdeset let kasneje je neki manj znani popotnik pustil
družino in mladost zaradi trmastega vztrajanja pri odločitvi, da bo
odkril skrivnost te preklete igre.

Po desetih letih obupnih poizkušanj, so ga našli zapitega in napol
norega, ko se je kot vaški posebnež podil za tovornjaki in avtobusi ter
nadlegoval japonske turiste.

V hotelu ali pred njim so potekala tudi druga tekmovanja. Tako so se
preizkušali v metanju kopja skozi uhan. V metanju kopja so bili Haruše
sicer pravi mojstri, saj so bile gazele v tistih časih še posebno hitre,
vendar je bilo tekmovanje le malo preveč čudaško. Uhani Haruš so bile
velike zanke, z nanizanimi steklenimi biseri in školjkami, obešene skozi
luknjo na zgornji strani uhlja. Tisti, ki je imel najmanj baobabovih
koščic, je bil določen za nosilca tarče, kar je pomenilo, da se je
postavil ob drevo, prislonil glavo ob deblo in razprostrl za krožnik
veliko ušesno zanko ob deblo.

To je bila tarča in sem je priletelo kopje. Vito se je pri tej igri
izgovoril na nujne opravke in svoje poslanstvo posrednika pri stavah
predal izbranemu namestniku. Tekmovanje se je končalo s kričanjem in
bučnim slavjem zmagovalca, vendar se je Vitu včasih zazdelo, da je
slavje le manj bučno in da eden izmed udeležencev manjka.

Priljubljeno tekmovanje je bilo tudi obglavljanje kobilic s kratkim
mečem. V hotel so privlekli kos debla, nekakšno leseno tnalo. Otroci so
v posušeno bučo nabrali kobilice in jih potem spuščali čez deblo.
Tekmovalec je moral izza pasu potegniti kratki meč in z enim zamahom
odsekati kobilici glavo. Tako bliskovito, kot so tekmovalci kobilico
obglavili, so gledalci pobrali brezglava trzajoča telesca in jih ob
glasnem cmokanju in komentiranju rezultatov tekme pojedli. Po tekmi so
po tnalu izpustili še preostale kobilice iz buče in jih v splošnem
neredu in kričanju polovili in pohrustali.

Haruše so imeli zmerne pivske navade, čeprav so poznali žganje kačasu.
Pijača v teh krajih je bila kačja slina, v zmernih količinah sicer
smrtonosna za vsakega normalnega človeka ali konja, sicer pa božji dar
in tako jo je bilo potrebno tudi počastiti. Haruše so božji eliksir
počastili v zelo preprostem obredu: žganja so se napili, se nekaj časa
drli in majali na dolgih nogah, se stepli in šli spat. Pretepali so se s
svojimi dolgimi palicami, ali bolje rečeno, palico so položili na nart
noge, jo preprijeli s palcem in jo z vso močjo zagnali nasprotniku v
trebuh. Na srečo so bojevnikom izbili spodnje sekalce že med obredom, ko
so mlade fante sprejemali med stare fante. Baje zato, da bi lahko tudi v
nezavesti pili vodo. Manjkajoči zobje so se izkazali kot velika prednost
pri pljuvanju in pri pretepih, saj se je občutno zmanjšala nevarnost
polomljenih zob. Zato hujših posledic in zamer po veselicah ni bilo,
tudi hotelski inventar jo je ponavadi dobro odnesel. Verjetno zato, ker
ga razen dveh klopi skoraj ni bilo.

Ko so v Deželo, ki ji nebo podpira veter, prišli beli trgovci z odejami
in s tropinovcem, na katerem je pisalo whiskey, so na Haruše napravili
dokaj boren vtis. Beli trgovci, ki so s tropinovcem zalili Indijance v
Severni in Južni Ameriki in spremenili toliko velikih bojevnikov v
tresoče se stare pijance, smrdeče po žganju in urinu, so tudi Haruše
založili s pijačo. A zaloge tropinovca so kmalu pošle in Haruše se niso
spremenili v stare poscane alkoholike. Zato pa so zdaj beli trgovci pili
bananino in tapiokovo kačjo slino in so pustili jetra obešena na mulinem
hrbtu, rumene oči na steklenici, dušo pa so odtočili v obcestni jarek.

Vitu se je zdelo nadvse pomembno, da v svojem hotelu toči pijačo, zato
si je pri Harušah izprosil nekaj buč žganja. Težava je bila v tem, ker
Harušam stvari preprosto ni bilo mogoče prodajati, saj niso imeli
denarja. Sicer je res, da je bilo žganje, ki naj bi ga kupili, njihovo,
vendar je bilo zdaj postreženo v hotelu in cene v hotelih niso nizke.
Vito je zadevo prijateljem razložil, češ da je ekonomijo treba
spoštovati in hotelske storitve niso poceni, a razlaga ni omajala
dejstva, da stranke nimajo denarja. Vito je problem rešil tako, da je na
steno"		Založba Obzorja	2014.0	ne	da	41700.0	429.0	
Leposlovje	Duhoviti dirigenti.txt	Duhoviti dirigenti	Duhoviti dirigenti: svetle in temne strani dirigentskega poklica	Anton Kolar	glasba, spomini	"**Predgovor**

Ah, ja, dragi moji bralci, kako nestrokovno ponižujoče anekdote krožijo
po svetu o dirigentskem poklicu. Toda poznam še eno hujšo!

Če povprečno nadarjenega glasbenika v operno-simfoničnem orkestru
vprašate: „Kdo je najboljši dirigent na svetu?"" vam bo ta kot iz topa
izstrelil: „Najboljši dirigent na svetu je mrtev dirigent!""

Nič kaj ljubeznivo do mojega poklica! A, v pojasnilo: niso vsi
glasbeniki tako hudobni, toda v vsakem orkestru na svetu, tako v
Slovenski kakor tudi v Berlinski filharmoniji je približno pet odstotkov
glasbenikov, ki so zaradi svojega manjvrednostnega kompleksa že v
principu negativno razpoloženi do dirigenta.

Pred mnogimi leti sem v Berlinu spoznal odličnega pianista in
čembalista, ki je Bachove koncerte in vse velike klavirske sole v
simfonični literaturi igral s tamkajšnjo filharmonijo pod vodstvom
Herberta von Karajana. Midva sva odigrala le *Scherzo za klavir in
orkester* znamenitega pruskega kralja Friderika Velikega, ki je sicer
popolnoma neznan kot skladatelj, a je poleg vodenja države,
sestankovanja in komponiranja tudi odlično igral flavto. Ali mi lahko
poveste, kateri današnji predsednik države zna igrati flavto ter celo
komponirati?

Po koncertu sva s pianistom še malo poklepetala in tudi on ni razumel,
zakaj nekateri glasbeniki tako brezumno mrzijo dirigenta ter so po
navadi skoraj enako nesramni tudi do svojih sodelavcev. Nekaj mesecev
pred tem je moj znanec z Berlinsko filharmonijo odlično odigral enega
najtežjih klavirskih solov v *Petruški* Igorja Stravinskega, nakar je
potem v garderobi pristopil k njemu 2. fagotist ter mu čestital s temi
besedami: ""Čudovito si igral! Ampak pred petimi leti si isti solo
odigral mnogo bolje!"" Vidite, tudi po Berlinski filharmoniji se sprehaja
tistih pet odstotkov čudakov. Dobrim kolegom podobne izjave ne padejo
niti na pamet.

Negativno razpoloženje do vodje orkestra izvira najbrž iz 20. stoletja,
ko so bili nekateri dirigenti res pravi diktatorji. Najbolj znana sta
bila Arturo Toscanini in Gustav Mahler. Toscanini je vsakega glasbenika,
ki ni nemudoma dojel njegove neizprosne muzikalne zamisli, takoj nagnal
domov in od uprave zahteval, da na naslednjo vajo pride boljši
glasbenik. Mahler je soločelistu Dunajske filharmonije, ki ni prišel na
generalno vajo, zato ker je poučeval na tamkajšnji Akademiji za glasbo
in imel tisti dan zelo važne izpite, že naslednji dan izročil v roke
*modro kuverto*, kar je pomenilo: ""*Adijo*, pa zdrav mi ostani!""

Dandanašnji dirigenti si tako bolečih operacij ne morejo več privoščiti,
zato ker so orkestri preko svojih sindikalnih organizacij zelo dobro
zaščiteni. Posebno v Nemčiji, kjer je sindikat najbrž najmočnejši na
svetu, ne more dirigent nikakor takoj odpustiti na primer 1. violista,
ki je prišel na prvo vajo dobro *nasekan*. Sme ga le pismeno opozoriti,
rekoč, da se to ne spodobi. Po drugi podobni vaji ga sme na to opozoriti
tudi generalni direktor, ali kakor tukaj pravijo - intendant. V tretjem
primeru bi mu pa res začelo goreti pod podplati, toda vsi prvi violisti
na svetu so tako inteligentni, da pridejo na tretjo vajo popolnoma
trezni, odigrajo svoj veliki solo virtuozno neoporečno, nakar jim vsi
zaploskajo in čestitajo. S tem so jim oproščeni vsi grehi. Saj ni tako v
vseh orkestrih, vendar v treh ustanovah, katerih šef sem bil, smo imeli
velike težave s 1. violistom.

Pri teh razmišljanjih je zanimiva izjava mojega prijatelja Inga, vodje
2. violin v nekem renomiranem nemškem orkestru, ki mi je pred kratkim
potožil: ""Veš, Anton, glede na ugled našega A-orkestra igramo v zadnjem
času prav kriminalno! Glasbeniki le približno navadijo svoje parte,
skupna igra ali čista intonacija jih ne zanimata več. Tudi vzdušje v
orkestru je na psu. Nas lahko reši le pravi diktator za pultom!"" Torej
tudi vestni in pošteni glasbeniki vedo, da brez avtoritativnega vodenja
njihovega ansambla koncert ali operno-baletna predstava ne moreta
uspeti. Ampak na koncertu je za vse možne spodrsljaje kriv vedno samo
dirigent! Pred dvesto leti je bilo njegovo delovanje odvisno od kraljev
in cesarjev. Pred sto leti od političnih diktatorjev ali državnih
predsednikov. Danes je včasih odvisno celo od komunalnih politikov, kar
je še najslabša varianta.

Začetek je za dirigenta izredno težak! Mlad dirigent ne more z orkestrom
vaditi po pet, šest, in celo osem ur na dan, kakor to počnejo ostali
inštrumentalisti, temveč mora v danem trenutku, ko mu prvič dovolijo
stopiti za pult, naenkrat obvladati skoraj sto visoko izobraženih in
izkušenih glasbenikov. Če mu to uspe, se bo z dobronamernimi glasbeniki
nato hitro razvijal in izpopolnjeval, če ne, so ga že po prvi vaji za
vedno odpisali. Na koncertu z lepo simfonijo mu to kaj hitro uspe, mnogo
težje je prevzeti (brez predhodne vaje!) operno ali operetno predstavo.

Najtežje pa je dirigirati balet! Vsi baletni plesalci in plesalke so
tako neusmiljeno vezani za svoj tempo, da lahko že malenkostne razlike v
hitrosti igranja predstavo popolnoma uničijo. Bilo je zelo zapleteno, če
je v Beograjsko opero, kjer sem dirigiral nešteto baletov (največkrat
*Labodje jezero* ter *Romea in Julijo)*, prišla na gostovanje kaka
dolgonoga balerina iz moskovskega Bolšoj teatra. Dolgonoge balerine
potrebujejo namreč za izvedbo svojih piruet za delček sekunde več časa
kakor kratkonoge, kar je povsem logično. Zato me je gostja iz Moskve tik
pred predstavo prosila, če lahko njene odlomke dirigiram malo počasneje.
Te novice orkestru nisem smel niti omeniti, drugače bi glasbeniki takoj
igrali v mnogo prepočasnem tempu. Le s povečanimi zamahi rok lahko
dirigent za malenkost zaustavi tempo, nakar se vsi gledalci čudijo, da
on tako čudno in nemogoče maha.

Na predstavi genialnega baleta *Romeo in Julija* Sergeja Prokofjeva pa
se je zgodila nesreča! V znani sceni *Na trgu* so se baletniki tisti
večer tako vehementno mečevali, da se je nekemu plesalcu odlomil meč pri
držaju, zaradi krepkega udarca z izredno hitrostjo odletel v orkester
ter 1. flavtista udaril po glavi. Ta je padel v nezavest in smo morali
predstavo prekiniti. K sreči ga odlomljeni meč ni zadel s konico naprej,
temveč ga je le plosko udaril po nosu in mu poškodoval ustnice. Ali si
lahko predstavljate veselje tistih pet odstotkov čudakov, če bi meč s
konico naprej zadel dirigenta v srce? Zato še vedno trdim, da je ta
poklic lahko včasih tudi smrtno nevaren.

Na začetku kariere mora mlad dirigent početi tudi stvari, ki mu niso
povšeči. Kot dirigent asistent sem moral s partituro v rokah sedeti v
snemalnem studiu in tam se mi je naenkrat razvil zelo negativen odnos do
sodobne eksperimentalne glasbe, za kar se vam že vnaprej opravičujem.
Bom skušal z naslednjo resnično zgodbo opisati, zakaj se mi je tako
zgodilo.

Snemalni mojster gospod Rudi Omota je bil strokovnjak svetovnih
kvalitet. Na Dunaju je stalno dobival neke nagrade na področju
najnovejše elektronike. Vendar gospod Omota ni znal brati not, zato sem
moral biti pri snemanjih vedno prisoten, da sem lahko orkestru povedal,
od katerega takta naprej bomo skladbo še enkrat ponovili. Po navadi smo
posnetke uredili takoj po snemanju (takrat smo trakove rezali še s
škarjami), ko nam je glasba še sveže odzvanjala v ušesih, vendar je
moral tisti dan gospod Omota nemudoma odpotovati na Dunaj, kjer je ostal
cel teden. Dogovorili smo se, da bomo posneto glasbo razrezali in
polepili šele čez deset dni. Na dokončno urejanje smo povabili tudi
komponista, da bi nam pri zares zapleteni glasbi nekoliko pomagal.
Gospod Omota je vključil aparature. Mrzlično sem začel listati po
partituri, ker muzike, ki sem jo slišal, nisem zasledil v notah. Nisem
vedel, če je gospod Omota spustil trak od samega začetka, ali nekje od
sredine naprej. Vsi smo z vprašujočimi očmi gledali skladatelja, ki je
samo kimal z glavo in potihoma izjavil: „Je že v redu, je že v redu!""

Takrat pa se je gospod Omota počil z dlanjo po čelu in z vznemirjenim
glasom vzkliknil: „Ojoj, ojoj, oprostite, oprostite! Zavrtel sem vam
napačen trak! To skladbo nekega drugega skladatelja smo uredili že pred
dvema mesecema!""

Lahko si predstavljate, kako nam je bilo vsem nerodno. Meni je bilo
nerodno, da nisem takoj prepoznal napačne glasbe, gospodu Omoti je bilo
nerodno zato, ker je segel v napačno omarico, najbolj nerodno je bilo
seveda komponistu, ker ni prepoznal svoje lastne skladbe. Od takrat
naprej imam zelo kritičen odnos do moderne eksperimentalne glasbe, za
kar se vam še enkrat opravičujem.

Večinoma se dogajajo na koncertih ali v operi zelo smešne stvari, ki jih
bom opisoval pozneje v nadaljevanju po posameznih umetnikih. Le ena,
tudi precej dramatična, se mi je tako globoko vtisnila v spomin, da jo
moram takoj omeniti. Zgodila se je v Hamburški operi pri zadnjem dejanju
Verdijeve opere *Othello*. Ameriški junaški tenor Richard Cassily je tik
pred vstopom na zadnjo sceno zaradi pritajeno zasenčene razsvetljave za
odrom padel po stopnicah ter si zlomil desno roko. Kljub temu je prišel
na oder ter z zlomljeno roko odpel predstavo do konca. Seveda je lahko
tisti večer Desdemono zadavil le z levo roko, kar mu je tudi uspelo. Pri
podobnih primerih nehote pomislim na velike razlike med posameznimi
člani filharmonij, oper ali baletov. Eni si že zaradi rahlega prehlada
vzamejo po teden dni dopusta, Cassily pa kljub izrednim bolečinam v
desni roki ni hotel prekiniti predstave. Vsa čast profesionalni etiki
resničnega umetnika, ki je tudi v najtežjih okoliščinah sposoben svoje
poslanstvo privesti do vrhunske popolnosti.

**Stara imena**

**Jean Baptiste Lully**

Simfonična in operna glasba se je v 16. stoletju začela razvijati v
Italiji. Zato še danes pišemo in beremo vse oznake za hitrost igranja
ter dinamiko po italijansko: *adagio, pianissimo, molto crescendo* ter
*vivace furioso.* Izraza dirigenti takrat še niso poznali, ker so
komponisti sami vodili svoje komorne orkestre izza čembala ali kot
koncertni mojstri ter z glavo in lokom dajali znake za vstop skupnega
igranja.

Začetek dirigentskega poklica je resnično tragikomičen! Dvorni komponist
Jean Baptiste Lully (po rodu Italijan) je v Parizu dopovedal sončnemu
kralju Ludviku XIV., da bo za izvedbo njemu priljubljenih baletov
(včasih je sam kralj odplesal na odru kak krajši odlomek) potreboval
mnogo večji orkester. Rečeno, storjeno! Kralj je takoj povečal godalni
orkester, angažiral še nove pihalce, trobilce in tolkalce prav tako,
kakor je zahteval Lully. Toda ugotovili so, da tako velik orkester ne
more več priseči na skupno igro, če komponist samo kima z glavo. Zato je
Lully tik pred začetkom igranja nekolikokrat udaril ob tla z debelo
palico in s tem nakazal tempo igranja. Nekoč je imel res smolo in se je,
namesto da bi udaril po tleh, usekal po palcu na nogi. Ta mu je
zakrvavel, se pozneje zagnojil, dobil je sepso ter zaradi zastrupitve
krvi umrl. Res ne vem, zakaj je dirigentski poklic že od samega začetka
vezan tudi na smrtno nevarnost. Seveda se je večina glasbenikov orkestra
sončnega kralja Lullyjevega odhoda v večnost zelo razveselila, ker je
bil poznan kot neizprosen diktator.

**Johann Sebastian Bach **

Po navadi je sedel za čembalom ali orglami. Pri velikih kantatah ali
mašah je vzel v roko svitek notnega papirja, tako da so ga lahko vsi
solisti, zbor in orkester bolje videli. To je bilo že manj nevarno kot
debela Lullyjeva palica.

Najraje ga imenujemo *oče evropske harmonije*. S svojimi preludiji in
fugami v *Dobro uglašenem klavirju* je razpel možnost harmoničnih
modulacij do skrajnosti. Od C-dura do Fis-dura in preko Des-dura zopet
nazaj domov v C-dur. Od tukaj do večnosti in nazaj. V Weimarju, kjer
sedaj pišem te zgodbice, je živel devet let. Tu sta se mu poleg vseh
ostalih otrok rodila tudi dva sinova, Wilhelm Friedemann in Carl Philipp
Emanuel, ki sta bila znana po celi Evropi in sta s svojimi lahkotno
rokokojskimi skladbami utirala pot k dunajski klasiki.

Oče Bach pa je bil trmast in še naprej pisal starokopitno glasbo ter z
*Umetnostjo fuge* napisal abstraktno glasbo, ki si je danes ne bi znal
izmisliti niti najmodernejši računalnik. Vendar je v svoji konstrukciji
in globokem muzikalnem izrazu tako popolna, da vam gredo zaradi
neverjetnih dimenzij človeškega duha včasih kar mravljinci po hrbtu. Od
angela do satana! Bachova glasba je bila za tisti čas tako starokopitna,
da je nihče ni hotel skoraj sto let (sto let !!!) nikjer izvajati.
Haydn, Mozart in Beethoven so z velikim spoštovanjem študirali njegove
fuge, vendar je s koncertnimi izvedbami šele Felix Mendelssohn-Bartholdy
obudil renesanso Bachove glasbe.

V Weimarju pa je doživel tudi najhujše ponižanje svojega življenja.
Služil je vojvodi Johannu Ernstu, s katerim sta se kar dobro razumela.
Toda Bachu so v mestu Köthen ponudili novo in predvsem bolje plačano
službo. Ker je imel veliko otrok in mu je za preživljanje družine prišel
vsak cekinček presneto prav, je podpisal pogodbo, še predno je v
Weimarju vprašal, če sme oditi. To je vojvodo strašansko razjezilo!
Prišlo je do hudega spora in težkih obtožb. Bacha poznam kot resnega in
umirjenega človeka ter si skoraj ne morem predstavljati, da je v prepiru
povsem izgubil živce in na vojvodo s povišanim glasom zakričal: ""Ti si
navaden bandit!!!"" nakar ga je ta takoj poslal v ječo. Da, da, naš
veliki, slavni Bach je zaradi tega nekontroliranega histeričnega izbruha
skoraj dva meseca presedel v zaporu. Zaprt je bil v stolpu drugo
polovico oktobra in cel november. Ker takrat v stolpu najbrž še niso
imeli centralne kurjave, si lahko predstavljate, kako so mu zmrzovali
prsti, s katerimi je prej igral svoje mogočne orgelske preludije in fuge
v e-molu in h-molu. Najmanj dvakrat na teden, ko grem mimo tega stolpa
proti glavnemu trgu pred magistratom, kjer nakupujem svežo zelenjavo, me
obhajajo zelo nenavadni občutki. Enkrat, ampak res samo enkrat, mi je
prišlo celo na misel, da bi bil tudi jaz pripravljen oditi za dva meseca
v ječo, če bi na ta način lahko postal tako slaven kot Bach. Ker pa sem
že sam sebi postavil pogoje, da bi se to smelo zgoditi le julija in
avgusta, da me ne bi preveč zeblo, ni bilo iz tega nič. Drugače bi se
lahko prehladil, dobil pljučnico in zaradi nje umrl. Ne, ne, toliko pa
svetovna slava tudi ni vredna. Zato raje ostajam tukaj, kjer sem, in bom
najbrž ostal za vedno.

**Joseph Haydn **

Leta 1969 je Neil Armstrong pristal na mesecu in nam preko satelitske
antene izjavil, da je bil to zanj le majhen korak, ampak za človeštvo
zelo pomemben dogodek. Zato sem mu takoj sledil in pristal na luni že
dve leti pozneje! Seveda ne z raketo, temveč s Haydnovo opero *Svet na
mesecu,* s katero sem diplomiral na hamburški Akademiji za glasbo.
Naslovno vlogo ljubimca je pel moj sošolec Ulf Kenklies, ki je imel že v
študentskih letih obširen trebuh, a mu tega ni nihče prav nič zameril. V
opero se smemo podati le z veliko mero fantazije, drugače ne bi mogli
nikakor razumeti stavka, ko debela sopranistka v čudoviti Puccinijevi
operi *Madama* *Butterfly* izjavi, da je stara šele šestnajst let in je
še nedolžna. Zaradi takratne diplomske predstave sva z Ulfom ostala
doživljenjska prijatelja in sva na koncertih še večkrat sodelovala.

Haydn velja za ustanovitelja dunajske klasike. S svojo sonatno formo je
postavil temelje simfonični glasbi, kateri sta takoj sledila dva, morda
še genialnejša komponista, Mozart in Beethoven. Pisal je, kako bi rekel,
´prikupno´ glasbo. Lepe, preproste melodije, zato zazveni še danes na
vsakem finalu evropskega nogometnega prvenstva njegova pesem kot nemška
državna himna.

Redkokdaj se je razjezil. Kolikor vem, le dvakrat. Enkrat, ko so
utrujene grajske gospodične v drugem, umirjenem stavku zaspale, je takoj
nato napisal simfonijo z *Udarcem na pavke*, da jih je zbudil,"		Didakta	2016.0	da	da	25069.0	195.0	
Leposlovje	ZGODBE Z AFRIŠKIH IN AZIJSKIH DVORIŠČ.txt	ZGODBE Z AFRIŠKIH IN AZIJSKIH DVORIŠČ	Zgodbe z afriških in azijskih dvorišč	Dragan Potočnik	popotništvo, Afrika, Azija	"Khalil Gibran, libanonski pesnik in slikar, je v svojem najbolj znanem
delu Prerok zapisal: »Orfaležani, veter me vabi, naj vas zapustim. Meni
se manj mudi kot vetru, vendar moram iti. Mi klateži iščemo le
najsamotnejših poti, mi nikdar ne začenjamo dneva tam, kjer smo končali
prejšnjega dne; in noben sončni vzhod nas ne zateče tam, kjer nas je
pustil sončni vzhod. Mi potujemo celo takrat, ko zemlja spi. Mi smo seme
trdožive rastline in v naši zrelosti in naši srečni polnosti smo
izročeni vetru in razpršeni.«

Potem ko je Amir v senci marelice pojedel še zadnje ostanke hrane, ki jo
je nosil s seboj, je na hitro zložil plastično preprogo. Odločno se je
povzpel po kamniti poti, ki se je strmo dvigovala nad suhim potokom.
Vzdolž obeh bregov je bilo kljub suši belo od murv. Le stežka je
premagoval strmo pot do trdnjave, ki se je nekje pod nebesi dotikala
luninega krajca. Domačin, ki ga je zgodaj zjutraj srečal, mu je zatrdil,
da človek, ki ga išče, živi v trdnjavi, ki je pred njim.

Ko je prihajal bližje, se je pred njim, še vedno v daljavi, vse jasneje
kazalo vegasto in na več mestih močno poškodovano obzidje. Belina
okroglih obrambnih stolpov na obeh koncih trdnjave se je nežno zlivala z
oddaljenim valovanjem belih murv. Nekje v ozadju se je bleščal opečnat
minaret. Nad vsem pa je bdelo mogočno drevo, ki je s svojimi temnimi
dlanmi varovalo kupolo mošeje.

Utrujen je sedel na kamen ob potki. Zaskrbljeno je pogledoval proti
torbi, kjer so bile v mehu še zadnje kaplje vode. Skrbno je odmeril
požirek.

»Kaj bo, če v trdnjavi ni nikogar? Kje bom dobil vodo? Kaj bom jedel?«
mu je odmevalo v pregreti glavi. Veter, ki je pihal z okoliških hribov,
je zibal suhe trave, ki so ležale poleg njega. Kamen, na katerem je
sedel, je postajal iz trenutka v trenutek večji. Nazadnje se ni mogel
več niti premakniti, saj je sedel ujet nekje visoko na skali. Le z
največjo muko se je spet zavedel, da je čisto blizu cilja. In ko je tako
razmišljal, koliko podobnih kamnov mu je v življenju prekrižalo načrte,
se je predramil in odločno stopil na pot. Čutil je, da je tokrat
drugače, da je dozorel za soočenje.

Po nekaj korakih se je spomnil pesmi, ki jo je zanj napisala njegova
draga:

> *Povem ti, da sem jaz ti in ti jaz.*
>
> *Zato se razbij v neskončno modrino neba, *
>
> *da boš lahko pil rožno vino moje mladosti, *
>
> *stisnjeno iz sadežev kipeče blaženosti. *
>
> *Le tako me boš lahko sprejel v celoti in *
>
> *le tako bova lahko sanjala iste sanje. *

Nekje globoko v sebi je občutil, da je svoboden kot ujeda, ki je letala
visoko nad trdnjavo. Misli mu je polnila brezpogojna predanost. »Tako
kot ljubezen tudi jaz nimam obvez in vse, kar storim v njenem imenu,
storim zato, ker tako hočem. Iz čiste ljubezni. Iz predanosti.« Glasno
je vzkliknil: »Ljubim življenje, zato se mu brezpogojno predajam.«

Po nekaj metrih ponovne hoje se je vse bolj stapljal s suho, brezčasno
pokrajino. Vse, kar ga je obdajalo, je nosilo s seboj tišino. To edino
sporočilo pokrajine je tudi sam v sebi vse bolj čutil. In ko je utišal
misli, ko se je nehal ukvarjati s ciljem, so koraki postajali lažji.
Celo vročino

in žejo je nekako lažje prenašal. Hoja je postala igra, v kateri je
užival. In kar je bilo še posebej zanimivo: čas je prenehal obstajati.

Kar naenkrat, vsaj zdelo se je tako, se je pred njim znašel starec nizke
rasti, koščenih potez, a prijetnega videza. Glavo mu je krasila siva
ruta, podolgovat obraz pa kozja bradica. V naročju so se mu bleščale
zlate limone. »Čakam te, iskalec sanj. Pričakoval sem te že veliko
prej.« Amir je zmedeno zmajal z glavo in zadihano, komaj razločno
odgovoril: »Ja, že dolgo te iščem. Očitno sem šele zdaj dozorel, da si
me našel.«

Dobrodošel v mojem domu brez strehe, oken in vrat. V mojem prostranem
domu, kjer boš pokrit z zvezdami in kjer boš jedel in pil iz naročja
zemlje, je dovolj prostora tudi zate. Boš ostal?« je bil radoveden.
Utrujen od poti in močnega sonca, pa vendar radosten, je Amir le
prikimal. Pa tudi sicer mu ni preostalo nič drugega. Do prve vasi je bil
dober dan hoje. Vse naokrog pa se je bohotil le sivo srebrn pesek in
tistih nekaj namakalnih kanalov z nasadi murv.

Starec je odložil zlato rumene limone na mogočno mizo, na sredo pa
postavil ogromen samovar s čajem. Iz skrinje, ki je bila pod mizo, je v
dlan zajel pistacije in nato še mandeljne in jih vsul na pladenj.
»Verjetno si najbolj želiš vode. Stopim do studenca in ti prinesem
hladno studenčnico.« Amir je z izrazom hvaležnosti lahko le prikimal.
Starec se je vrnil s keramično posodo, polno hladne vode. Amir je
hlastno segel po vodi in kar ni nehal vlivati vase. »Hvala vam. Ste vi
sufijski mojster, ki že leta živi sam v tej trdnjavi?« je že vidno bolj
svež vprašal Amir. »To sploh ni pomembno. Pomembno je, da si tukaj,« je
odvrnil starec ter zamahnil z roko. Mislim, da je zato najboljše, da se
prepustiš utrujenosti. Prepuščam te zvokom narave,« je še dodal in
neslišno izginil.

Pomirjen sam s seboj je Amir kmalu našel spanec na majavi klopi pod
mogočnim drevesom.

Ko se je po okrepčilnem spancu predramil, je bilo nebo posejano s
prgiščem zvezd. Lunin krajec na sredi je žarel kot svetilnik, kot pastir
sredi množice ovac. Komaj je previdno pretegnil kosti, že je pred njim
stal gostitelj. Na srebrnem pladnju je prinesel čaj in svečo. Prisedel
je na tla poleg lesene klopi. Po nekaj trenutkih tišine ga je Amir
pocukal za rokav in mu pomignil, naj mu sledi. Zaradi slabe vidljivosti
mu je le stežka sledil. Prišla sta v manjši prostor pred glavno
molilnico, ki ga je razsvetljevala večja bakla, pritrjena na steno. Tiho
in previdno sta vstopila v molilnico, kot da bi se bala, da bosta
zmotila vernike pri obredu. Sedla sta v kot pod minbar. Pobleski
plamenčkov s sveč so poplesavali po steni, ki jo je krasila modra
keramika. Starec je videl njegov občudujoč pogled.

»V začetku 13. stoletja so sredi suhe stepe na vrhu te gore postavili
trdnjavo. Ko so popotniki in trgovci prišli za obzidje, jim je jemalo
sapo. Notranjost je bila polna sinjih kupol, koničastih minaretov,
številnih medres, karavanserajev. Osrednji del pa je zavzemala Modra
mošeja. Notranjost mošeje je bila v celoti pokrita s keramičnimi
ploščicami, ki so jih izrezljali, nato pa jih zloščili in poslikali z
zlatom.« Starec je sklenil dlani in tiho nadaljeval: »Za opravljanje na
videz praznih obredov, s katerimi pa vendarle izražamo svoje spoštovanje
življenju, potrebujemo mir. Okolje, v katerem bodo posvetne želje in
skrbi pozabljene. Žal so ljudje v svoji zaslepljenosti naredili svojemu
Bogu brado, ga oblekli v škrlat in ovenčali z zlatom. Vse to je
nepotrebno. Vse to le odvrača pozornost od bistva. Bistvo pa vemo, da je
očem skrito.«

Še ko je lahen oblak zakril lunin krajec, sta zamaknjeno sedela na
dvorišču karavanseraja. Vse naokrog je bila tišina, le ogenj, ki ga je
starec zakuril, je tiho prasketal. Za nekaj trenutkov je bil spet nomad
v družbi velikih sinov Perzije: Avicenna, Omarja Hajama, Hafeza,
Firduzija, Saadija ...

Kljub vetru naslednji dan ni bil nič hladnejši od prejšnjih. Bolj ko je
sonce odločno stopalo na nebesni svod, bolj je naraščala vročina. V
senci mogočnega drevesa je Amir našel udobno skrivališče pred žgočim
soncem. Ob čaju je gostitelj nadaljeval pogovor prejšnjega dne: »Nisi še
dopolnil svoje usode, niti je ne živiš. Nikar se ji ne upiraj, sprejmi
jo in se ji prepusti. Zaman se upiraš, zaman hitiš, zaman se trudiš. Vsa
umetnost potovanja skozi življenje je le v prepuščanju vetru, soncu,
človeku. Le popolno nenasilje nad sabo in nad drugimi lahko umiri duha
in izčisti zavest.«

Besede sufijskega mojstra so odmevale v tišini ogromnega vrta, ki je bil
z zidom razdeljen v dva dela. Zunanji del je bil očitno namenjen živalim
in blagu. V senci datljevih palm pa je bilo še notranje dvorišče, ki je
bilo obdano s sobicami za spanje. Ni si bilo težko predstavljati, da je
trdnjava nekoč predstavljala tudi pomembno mesto za počitek karavan. Ni
si bilo težko predstavljati niti natovorjenih živali in utrujenih
trgovcev, ki so počivali na pogradih, pili čaj in kadili nargilo. Na
sredi je žuborel vodnjak, od nekod se je širil vonj marelic, med vsem
tem pa so se svobodno šopirili pavi. Zajeten sloj puščavskega peska se
je globoko zajedel v zidne razpoke. Nekoč pomemben karavanseraj je bil
zdaj le še spomin na čase, ko so se tod ustavljale karavane. Ostajal je
le še dom ostarelega sufija, modreca, ki tod živi povsem odmaknjeno. Le
občasno ga obiščejo domačini in mu prinesejo hrano in čaj.

Naslednji dan sta navsezgodaj odšla do osrednje medrese. Žal je tudi to
medreso že močno najedel zob časa. »Že več kot sto let je, kar je
izgubila blišč. Tukaj pred tem portalom je v tišini sredi vrta narcis in
belih murv tekel pogovor o astrologiji, algebri, medicini,« je v zanosu
govoril gostitelj.

Nekaj korakov stran je bil obokan hodnik in na koncu hodnika veliko
dvorišče že znanega karavanseraja. Z nekaj domišljije si Amir naslika
podobo mulovodca, ki se ustavi ob vodnjaku, narejenem iz žgane gline, in
se osveži s svežo vodo. V senci obokov trgovci barantajo za ceno kafre,
brokata in krzna. Dobri kupčiji nazdravijo z muškatnim vinom. Rdeča
barva skušnjavskega vina napaja tudi umetnike, ki preko tlakovane ceste
prekrivajo mošejo sredi medrese z gladkimi prevlekami zelenih in
turkiznih ploščic. Nekje zadaj za zidovi je tržnica, kjer domačini
prodajajo pridelke.

Naslednji dnevi so minevali v tihem ritmu narave in v pogovoru s
starcem. »Vsak človek pride na svet zaradi izpolnitve določenih načrtov,
toda nihče ti ne more povedati, kdo si ali kako naj živiš. Niti jaz. V
tvojem svetu so ti že kmalu po rojstvu začeli s pranjem možganov in z
učenjem, kako ne živeti v skladu s seboj. Znanje, ki si ga dobil iz
knjig, te vodi proč od bistva. Šola ni nič drugega kot načrtno
uničevanje sposobnosti, videti bistvo, ki se skriva za pajčolanom. Tvoj
pajčolan pa je vse bolj podoben težkim, plišastim zavesam. Posledica te
odtujitve je, da se za tvojo navidezno močjo skriva prestrašenost. Tako
kot vsi v tvojem svetu si tudi ti poln strahu. Poln negotovosti.
Strahovi vas premetavajo kot veter liste, zato je svet poln nasilja in
pohlepa. Po oblasti. Pa tudi sicer. Ali si se kdaj vprašal: Kaj pa živo
znanje? Ali si se kdaj vprašal, ali poleg tvoje resničnosti obstaja še
kaka druga?«

Nekje znotraj ga je Amir razumel. Vedel je, da bodo naslednji dnevi to,
po čemer je hrepenel. Da bo to kopanje studenca, ki so ga skrbno in
natančno zasipali šola, znanje, knjige ... Drugi del je analiziral,
kritiziral, teoretiziral. Za vse je iskal primerno razlago.

»Zdaj ko si se odpravil na najtežji del poti, zdaj ko moraš iz temeljev
graditi pravi smisel in namen svojega bivanja, boš moral najprej spet
najti izgubljeni stik z naravo. Ujeti boš moral njen ritem ...« Starec
ga je vse bolj prepuščal tišini. »Tišina spregovori, kot utihnejo
besede. Notranji dialog se prekine, ko spregovori tišina. Le utihni in
se čudi, glej ples narave in se mu prepusti. Samo glej: igro vetra v
krošnji marelice, ptico, ki kroži nad čredo ovac, kamen, ki se je
prikotalil na cesto, veneč list, ki rjavo žari v opoldanskem soncu. Samo
poslušaj: topot konjev po prašni cesti, oddaljene glasove v rosnem
jutru. Samo poduhaj: svežino, ki se širi nad temnim tolmunom, posušene
trave ob potki. Samo dotakni se odseva mesečine. Samo poskusi plavati v
siju kresnic. Samo prepusti se ... Samo zaupaj.« Amirja je vse bolj
preveval prijeten občutek ugodja in harmonije z naravo. Vse bolj je
zaznaval počasno gibanje narave, njene vibracije, njen govor. Vse bolj
je razumel besede starca: »Narava lahko preživi brez nas, mi pa brez nje
ne moremo.«

V sozvočju z naravo, z življenjem je postajal vse bolj neznaten. Ob
pomoči učitelja je postajal vse bolj sposoben občutiti svet okrog sebe.
S spoznavanjem lepot bivanja je prihajal vse bliže tudi skrivnostim
lastne osebnosti.

Mirno in tiho veselje ga je napolnjevalo, ko je po dnevih učenja starega
sufija pomirjen sam s seboj stopal spet nazaj v že znano in že
prehojeno. Bogatejši za modrosti učenega moža je stopal s hvalnico na
ustih. Hvaležen za luč oči, plamen razuma in ogenj ljubezni. Umetnost
potovanja se je zlivala z umetnostjo življenja.

Tistega sončnega avgustovskega jutra v Tangerju ne bom nikoli pozabil. S
prijateljem Dušanom sva sedela v čajnici. Mimo naju so vozile konjske in
oslovske vprege, dišalo je po meti in v meni se je odpiral čisto nov
svet. Star sem bil komaj sedemnajst let in moje sanje, stkane iz čustev
in občutij, so bile še čisto nedolžne. Le sedel sem tam, zame nekje na
koncu resničnosti, in se čudil. Nisem se spraševal, ker v tako drugačnem
okolju sploh nisem znal vzpostavljati stika z zunanjim svetom preko uma.
Samo sprejemal sem in srkal. Bil sem ves tukaj. Srečen kot kasneje
malokdaj. Ni me motil smrad, niti domačini, ki so kar naprej silili v
naju, niti muhe, ki so bile zaradi vročine neznosne. Nisem se spraševal,
kaj naj naredim, kako naj se obnašam. Življenje mi je bilo v čisto
veselje. Bil sem zadovoljen, nasmejan in zaradi tega prijazen in odprt
do sveta okrog sebe. Šele kasneje sem se zavedal, kako blizu čiste
ljubezni ali Boga, bi lahko rekli, sem bil v tistih trenutkih.

S prijateljem sva v žepu imela skupaj največ sto današnjih evrov. Ampak
to seveda sploh ni bilo pomembno. Že takrat sem se zavedal, da je za
srečo potrebno še kaj drugega kot denar. Svet je bil najin in midva sva
bila njegova.

Na drugi najine čajnice se je bohotila mošeja. Krasili so jo veličastni
oboki in raznobarvni stebri. Blišč orientalske domišljije, ki me je že
takrat navduševal. Ni si bilo težko naslikati podob preteklosti. Svila
in brokat, mira, kadila in dišave, natovorjene na kamelah, ki hitijo
proti pristanišču. Tam jih čakajo ladje, da popeljejo blago proti
Španiji in še dalje. Na dvorišču mošeje je bila prava oaza zelenja in
miru. Tam so počivale tovorne živali. Oskrbeli so jih z vodo. Vodiči
čred pa so opravili molitev. Ni se veliko spremenilo. Idilo preteklosti
zmoti le motorist, ki na prtljažniku prevaža goro tekstila.

Od nekod je zadišal opojni vonj kadil. Čutil sem, kako me omamni vonj
polni in daje navdih. Kako me hkrati vznemirja in povzroča notranje
zadovoljstvo. Še subtilneje sem lahko sprejemal svet okoli sebe.

In nato se je pojavila ona. Vsa mlada in cvetoča. Njena polt je v
jutranjem soncu žarela kot pšenično polje tik pred žetvijo. Živobarvna
naglavna ruta ji je padala na nebeški obraz in se zapletala v pisano
ogrlico, ki ji je krasila sloko telo. Košati kostanjevi lasje so ji
kljub skrbno zavezani ruti silili na jutranje sonce. In gladiola v njeni
roki je le še poudarjala njeno nezemeljskost. Lovila je sapo in
radovedno pogledovala izpod obrvi proti najini mizi.

Namesto da bi vprašal nebesa, to neskončno širino, kaj naj storim, sem
povesil pogled. Se prestrašil njene popolnosti in se pogreznil vase.
Toda le za trenutek. Neskončno dolg trenutek, v katerem je že zavihrala
v ozke uličice pristanišča. Brez besed sem vstal in ji sledil. V živo
pisani množici ji ni bilo težko slediti. Njena hoja in njeno telo sta jo
izdajala. Nekajkrat sem ji bil tik za petami. Tako blizu, da sem s
pogledom božal njen z miro odišavljen vrat. Nekajkrat sem jo celo
prehitel in opazil njen spuščeni pogled in njen ljubki izraz na obrazu.
Bolj ko sva se bližala pristanišču, bolj so postajali njeni koraki
negotovi. Njeno morda le na videz brezciljno tavanje po ulicah
pristanišča sem prekinil tik ob morju. Tam, kjer je nekaj branjevk
sedelo na prašnih kamnih in prodajalo paradižnik. Ko sem jo s kretnjo
ustavil, se je zazrla vame s tistimi velikimi, črnimi očmi. Kot da je
hotela vprašati, ali sem se izgubil. Pogled se mi je za trenutek ustavil
na njenih polnih ustnicah in že sem videl, kako so me vsrkale vase.
»Čaj. Bi želela z menoj na čaj?« sem uspel dahniti. Njen preiskujoči
pogled ni nehal vrtati vame. Brez besed je povesila pogled, mi dala
gladiolo in šla. Stal sem tam ob robu morja, veter me je božal, v roki
sem držal gladiolo in gledal za njo, kako izginja. Brez besed sem strmel
za njo, vse dokler niso na obzorju ostali le še penasti valovi.

Potem ko je grški zgodovinar Herodot v 5. stoletju pred našim štetjem
potoval po Egiptu in spoznaval kulturno-zgodovinske, etnološke in
geografske značilnosti dežele ob Nilu, je verjetno kot prvi svojim
sonarodnjakom poskusil opisati barvito podobo Egipta. Dežela številnih
presežnikov, najstarejša, prva, najbolj mistična, najlepša, je kasneje
privabljala številne raziskovalce, avanturiste in že kmalu tudi prve
turiste. Pravi razmah obleganja dediščine faraonskega Egipta pa beležimo
po kratki avanturi Napoleonove vojske, ki je vkorakala v Egipt ob koncu
18. stoletja. Kljub zastraševanju turistov z bombnimi napadi Egipt še
vedno velja za eno najbolj priljubljenih destinacij. Razlogov je veliko.
Videti piramide, še vedno eno svetovnih čudes, obiskati Luksor, se
sprehoditi po Asuanu, stičišču arabske in afriške kulture, se okopati v
Rdečem morju, obiskati Sinaj \...

Naju s sopotnikom Milkom na pot ni vodil nobeden od navedenih razlogov.
Odločila sva se, da prepotujeva tisti del Egipta, ki je turistom popolna
neznanka. Na pot sva se odpravila z najinim najljubšim prevoznim
sredstvom, s kolesom.

Pot proti več kot tisoč kilometrov oddaljenemu Abu Simblu sva začela v
prestolnici. Kairo je v vsem svojem orientalnem kaosu še vedno očarljivo
mesto. Toda znajti se v mestu s kolesom je vendarle umetnost. Uspeti
vijugati v popolnem prometnem kaosu, kjer prometnih znakov v glavnem ne
upoštevajo in kjer policiste upoštevajo le v izrednih razmerah. Nič
posebnega, bi dejali, če bi prekolesarili Pakistan, Osrednjo Azijo ali
od Pekinga do Maribora. Pa vendar. Toda celo naju je kdaj pa kdaj Kairo
šokiral, na primer: vozilo pred tabo se brez opozorila nenadoma ustavi,
nekdo nenadoma odpre vrata in izstopi, spet drugi vozi vzvratno ali
gradbišče ob cesti, od koder v višini tvoje glave štrli del
»pozabljenega« opaža.

Ogromno mesto, ki ga deli reka Nil, se zliva z neskončnostjo. V Kairu,
ki ga radi imenujejo kar »mati sveta«, so najbolj očarljiva jutra. Tista
zimska. Ko je sveže in jasno in zrak še ni onesnažen do roba in preko in
ko se odpirajo vse tiste številne kavarnice. Kairske kavarne so majhne.
Običajno ne premorejo več kot par bakrenih mizic, ki so razporejene kar
po pločniku. Poleg obvezne kave ali čaja vam postrežejo tudi s šišo
(vodno pipo). Trenutek je lahko popoln le, če si ob omamni kavi
privoščite še šišo.

Za razliko od večine islamskih mest pa je v Kairu bogato tudi nočno
življenje. Poleg številnih pivnic in nočnih barov pa so gotovo najbolj
privlačni nočni lokali s trebušnimi plesalkami \... Za pravo doživetje
je seveda treba v lokale, kamor zahajajo domačini. Orientalski ples je
resnično nekaj izjemnega. Ples je prisoten tako v najrevnejši kot tudi v
najbogatejši četrti. Je del egiptovskega vsakdana. Plešejo ne le
trebušne plesalke, ampak ob pravih ritmih tudi otroci na ulici ali moški
na zabavah. Ples pa je tudi del egipčanske zgodovine. Korenine
orientalskega plesa namreč segajo že v faraonske čase. Plese, ki so bili
del obredov plodnosti, prikazujejo tudi slikarije v grobnicah. Kairski
zrak je tako še danes prežet z življenjsko močjo in čutnostjo.

Ogled trebušnega plesa je pravo doživetje. Poleg plesalk v svetlikajočih
se kostumih, ki jim močno poudarjajo obline in sploh precej razgaljene
prsi, je pravo doživetje še spodbujanje občinstva. Plesalke se zvrstijo
od manj znanih in manj atraktivnih do najslavnejših. Vse to pa se dogaja
ob glasnem spodbujanju in metanju denarja na oder.

V mestu pa se dogaja še en ples. Ples dervišev. Ogledala sva si ga v
mošeji Mohameda Alija. Ob enakomernem vrtenju se ustvarja mogočna
energija, ki omogoča, da se derviši izgubijo v božji ljubezni. Trans jim
odpira vrata v neskončen prostor, kjer okušajo večnost, kjer postajajo
obraz in ogledalo. Na koncu rituala so tako še tesneje povezani z
življenjem in z bogom.

V mojih večkratnih srečanjih z Egiptom pa predstavljata posebno zgodbo
tudi hrana in pijača. Egiptovska hrana je sicer pestra, kot je pestra
njihova zgodovina. Tudi pri hrani se namreč čuti vpliv turške, grške in
tudi francoske kuhinje. Osnovna hrana je sicer enolična: kruh s kuhanim
bobom, toda bolj ko obračamo pokrovke na loncih, bolj dišeče so vonjave
iz egiptovske kuhinje. Na dolgi poti kolesarjenja po Egiptu sva
največkrat okušala slastni obrok kušarija, ki je sestavljen iz
makaronov, riža, leče, čičerike, pražene čebule in začinjene
paradižnikove omake. Še najbolj slastno pa je bilo pečeno meso: kebab iz
govejega ali ovčjega mesa. Ob tako močni hrani pa seveda prija tudi
odlično pivo Stella ali Sakkara. Alkoholne suše v Egiptu ni, saj je
alkohol mogoče kupiti v diskontnih trgovinah po nižji ceni kot doma.

Cesta proti jugu vse do več kot sedemsto kilometrov oddaljenega Asuana
ves čas poteka ob Nilu. Ozek pas ob Nilu je tudi zelo gosto naseljen,
saj tod živi na površini približno treh Slovenij več kot petdeset
milijonov prebivalcev. Večina individualnih turistov se odloči za nočno
vožnjo z vlakom. Midva sva se kljub opozorilom, da bi lahko naletela na
težave, odločila za kolesarjenje. Najprej sva obiskala našo ambasado v
Kairu, kjer so naju prijazno sprejeli. Ko so videli, da pri svoji
odločitvi vztrajava, so nama lahko le še zaželeli srečno pot.

Kar nekaj ur sva potrebovala, da sva se rešila iz kairskega kaosa. Vse
pisane označbe ob cesti so napisane v arabščini, kljub temu pa to ni
predstavljalo večje ovire, saj gre proti jugu le ena cesta. Ko sva se po
mukah rešila labirinta prestolnice, sva naletela na prvo oviro, na
katero so naju opozorili že na slovenski ambasadi. Na prvi kontrolni
točki naju je najprej legitimirala policija. Vajena »pomembnih«
policistov s kolesarjenja po Kitajski sva jih kar rutinsko odpravila.
Precej bolj debelo sva pogledala, ko je k nama pristopil oficir in
dejal, da greva naprej lahko le ob spremstvu vojske. »Ja, kaj za vraga
pa zdaj to pomeni? Ali sva na državniškem obisku ali pa je vse skupaj
res tako zelo nevarno?« sva modrovala. Nič ni pomagalo, ko sem skušal
uniformirancem razložiti, da imava že toliko izkušenj, da ne bova silila
v težave.

Zimske temperature so za kolesarjenje po Egiptu idealne. Čez dan je
okrog dvajset stopinj celzija, hladneje je le zvečer, ko temperature
padejo na okrog deset stopinj celzija. Precej težav povzročajo le
puščavski viharji, ki so izjemno mrzli in močni, tako da je kolesarjenje
pogosto precej oteženo. Pa kljub temu. Vztrajnost je na najini
vrednostni lestvici tik pod vrhom. Težave pa je seveda povzročalo tudi
spremstvo. Običajno je bilo to videti tako, da so naju spremljali v
odprtem vojaškem vozilu do zob oboroženi vojaki. Bolj ko sva se bližala
mestu Asyut, bolj številčno je bilo spremstvo. Sledili so nama dobesedno
na vsakem koraku. Tudi ko sva se peš sprehajala po mestu. Pogosto so
bili tudi precej nestrpni. Sicer pa jih je bilo treba razumeti. Namesto
da bi sedeli ob kavi in šiši, so se ukvarjali z dvema zmešanima
kolesarjema, ki sta se odločila, da bosta Egipt prekolesarila. Še
posebej nestrpni so bili, ko sva si privoščila zasluženi počitek ob čaju
in šiši. In ko sva si kot (njihova) dobra učenca vzela čas in uživala v
vsakem trenutku. V takih primerih sva njihovo nervozno hojo, vprašujoče
poglede in priganjanje v polomljeni angleščini preprosto ignorirala.
Pogosto pa so nama bili v pomoč. Tako so nama poiskali prenočišče, naju
zjutraj čakali pred vrati, nama pomagali poiskati dobro restavracijo
ipd. Škoda je bila le, da so se na določenem kraju menjavali. Običajno
takrat, ko se je ena policijska oblast prenehala in je nastopila nova.
No, potem pa je šlo vse znova. Včasih sva morala biti še kako
potrpežljiva, saj so bili nekateri prav trmasti in so naju dobesedno
priganjali, da bi se naju čim prej znebili.

Krščansko izročilo pravi, da sta Jožef in Marija z Jezusom pred
Herodotovim preganjanjem zbežala v Egipt. Številni kraji ob Nilu se
potegujejo za sloves, da je v njih našla zatočišče sveta družina.
Obiskala sva več takih svetih krajev: od cerkve v koptskem delu Kaira do
samostana Device Marije nekaj kilometrov severno od Asyuta. Veliki
koptski skupnosti gre zahvala, da se je nekaj samostanov v spodnjem toku
Nila ohranilo.

V pogovoru z domačini (kopti) sem začel počasi sestavljati mozaik
egiptovskega vsakdana. Poleg že znanih dejstev o koptih, ki naj bi jih
bilo v Egiptu okrog šest milijonov in so ostanek kristjanov, ki so
živeli tod pred prihodom islama leta 642, sem zvedel še veliko novega.
Beseda kopt je popačenka arabske besede, ki izvira iz grščine in pomeni
Egipčan (Aigyptos). Kopti, ki zase trdijo, da so potomci starih
Egipčanov, so kristjani, ki pa so se že leta 451 odcepili od uradne
Cerkve. Koptska cerkev se je nato izolirana razvijala po svoje. Prav
zaradi te ločenosti od ostalega krščanskega sveta in povezave s staro
egipčansko religijo so obredi njihovih maš nekaj posebnega. Ohranilo se
je namreč kar nekaj obredov, ki jih še danes praznujejo po celem Egiptu
in so jih praznovali že v faraonskem Egiptu.

Še bolj kot iskanje vzporednic med religijo starega Egipta in koptsko
cerkvijo me je vznemirilo dejstvo, da v spodnjem toku Nila, kjer je
koptska skupnost najbolj številčna, potekajo samostanske maše pod
zaščito oklepnikov in do zob oboroženih vojakov.

Posledice vse pogostejših izbruhov nasilja med muslimanskimi skrajneži
in kopti povzročajo vse večje napetosti med enimi in drugimi. Napetosti
pa še povečujejo vse večji socialni problemi in gotovo tudi zaostrena
mednarodna situacija.

Tarča islamskih skrajnežev pa so seveda tudi turisti. Po napadu na
turiste v Luksurju leta 1997 se je nasilje nadaljevalo v več
terorističnih napadih. Vlada je zaradi tega zaostrila varnostne ukrepe
po vsej državi. Ti se najbolj očitno kažejo v obliki cestnih zapor in že
omenjenega vojaškega spremstva.

Najina odločitev, da bova egiptovsko turo od Kaira do Abu Simbla kljub
omenjenim težavam izpeljala do konca, je poskrbela tudi za radostne
trenutke. Gostoljubni domačini so poskrbeli, da je bil napor bogato
poplačan. Morebitni strah pred skrajneži se je ob prijaznih domačinih
kar nekako razblinil. Dolina ob spodnjem in gornjem Nilu še ni odvisna
od turizma, zato so tudi ljudje drugačni, nasmejani, prijazni. Njihovo
življenje že več tisoč let uravnava reka Nil. Njihove usode so ujete med
naraščanjem in upadanjem reke, med obdobjem sejanja in žetve, med
muslimanskimi in koptskimi prazniki.

Podobno kot se nama je dogajalo po drugih islamskih deželah, so naju
tudi tod ljudje sprejeli odprtih rok. Egiptovsko podeželje sestavlja
množica neometanih hiš, kjer se v prahu pred hišo pasejo osli, ovce ali
koze. V eni od takih hiš v bližini mesta Sohag, kamor sva se namenila
obiskati Beli in Rdeči samostan, sva bila gosta pri družini, ki že več
generacij nadaljuje tradicijo priprave slaščic. Skrivnosti priprave
skrbno čuvajo in tudi nama receptov niso zaupali. Slaščice so v Egiptu
del vsakdana. Ni večjega slavja, kjer ne bi bilo postreženo z omamnimi
sladicami. Dnevni ritem najinih gostiteljev poteka v ritmu sladkanja.
Zjutraj koruzni puding, za kosilo karamelna krema, za večerjo prava
poslastica: zdrobov kolač, namočen z medom in potresen z orehi.

Sicer pa ti kraji, odmaknjeni od turističnih poti, ponujajo le
najnujnejše: skromne hotele (če ti sploh so) in enolično hrano. Pa
vendar. Če želimo spoznati pravi Egipt, je treba na podeželje. Proč od
turističnih mest. Proč od agresivnih in nemogočih prodajalcev in
preprodajalcev, ki vidijo v turistu le možnost zaslužka. Sicer pa jim ni
kaj zameriti, saj so to iz njih naredili prav turisti.

Pravo doživetje pa je tudi kolesarjenje južno od Asuana, kjer živijo
Nubijci. Njihovo življenje poteka v drugačnem ritmu, njihova kultura ima
drugačne korenine kot egiptovska. Nubijci, ki živijo razseljeni med
Asuanom in Sudanom, svojo identiteto ohranjajo v edinstveni glasbi in
plesu. Odkrivanje njihove bogate kulture, njihove skrivnostne zgodbe pa
je že del načrta za prihodnost, ki vključuje nadaljevanje kolesarjenja
po Sudanu.

»Dobrodošli v džamahiriji,« nas je vljudno pozdravil carinik, nam vrnil
potne liste in nam zaželel srečno pot. Od presenečenja sem kar zazijal
in hitro spravil potni list v žep. »Ali je to vse?« sem se spraševal.
Kaj pa vsa tista opozorila kolegov, ki so že bili v Libiji? »Vizum za
prehod čez kopensko mejo ni dovolj. Če bo carinik slabe volje, boste pač
ostali na meji, če bo imel Gadafi govor, boste morali prisluhniti
njegovim modrostim, in šele ko bo blagovolil zaključiti, boste lahko
nadaljevali pot. Še nekaj pogojnikov je bilo. No, mi pa tako elegantno,
meni nič, tebi nič, že na drugi strani.

Naslednje »razočaranje« je sledilo, ko smo se znašli na tržnicah v
Tripolisu. Na tleh ni bilo videti niti ogorka niti gnile banane, nič.
Sadje zloženo po velikosti, zelenjava po »abecedi«, meso v hladilnikih.
Povsod pa neverjetno čisto. Pa ta šok še ni bil dovolj. Ko se je Matjaž
začel pogajati za ceno nargile (vodne pipe), se je brkati prodajalec le
nasmehnil in ga kratko zaključil: »Cene pri nas so fiksne.« Tudi mi smo
na hitro zaključili nakupe: ne le zaradi dokaj visokih cen, ampak
predvsem zaradi tega, ker je bilo le malo tipično libijskega oziroma
arabskega. Dobro finančno stanje države (nafta) pač omogoča uvoz
najrazličnejšega blaga. Posledica pa je, da je z domačo obrtjo vse
slabše.

Presenečenju nad čistočo tržnic pa je sledilo razočaranje nad izjemno
onesnaženimi predeli, kjer si ljudje sami niso organizirali odvoza
smeti. Tako je nekaj čisto običajnega odvreči polivinilno vrečko s
smetmi kar pred ograjo. Vse to je posledica spet ene izmed Gadafijevih
»modrih« odločitev. Gadafi je bil namreč mnenja, da so Libijci dovolj
ekološko ozaveščeni, in je ukinil komunalno službo. Sploh pa je bil
Gadafi tisti, ki je skrbel, da ljudje v Libiji niso imeli mirnega
spanca. V pogovoru z domačini smo izvedeli marsikatero grenko. Tako s
pelinom pa smo okusili tudi sami.

Individualno potovanje po deželi je še vedno prava avantura. Tako lahko
zaradi majhne neprevidnosti hitro pristaneš v zaporu. Še posebno nevarno
je debatiranje o politiki in seveda fotografiranje. Zaradi nekaj
nedolžnih uličnih fotografij v mestu Ajdabija, kakih dvesto kilometrov
južno od Bengazija, so nas zasliševali več kot pol dneva. Najprej na
policiji, nato na sedežu državne varnosti. Pomagala ni niti Slavkova
niti Matjaževa strokovna podkovanost. Razglašeni smo bili za nevarne
vohune, saj so nas dan poprej videli na bližnjem naftnem polju. Pa še
fotografirali smo mimoidoče na glavni ulici mesta. Dovolj za zapor.
Vnovičen dokaz, kako zelo je treba nadzorovati sovražnika revolucije.
Kljub temu da smo vsi trije že veliko prepotovali, pa je bila izkušnja z
zasliševanjem za vsakega od nas nekaj čisto novega. S kepo v želodcu sem
gledal s turbanom okrašeno glavo, črne oči, ki so postajale z vsakim
trenutkom bolj črne, in usta, ki so"		Založba Pivec	2011.0	da	da	50689.0	507.0	
Leposlovje	Kokelj POLETJE S KLOVNOM.txt	Kokelj POLETJE S KLOVNOM	Poletje s klovnom	Nina Kokelj		"BLIŽINA ... iz mene je zrasel, ključni pojem mojega življenja, nekaj
najlepšega kar lahko živiš, ob čemer oživi vse. Andreja

- Tudi boleče bližine so,

je Besi dejal gospod Safran, ki je bil mojster luči.Sedela sta na skali
in gledala okamnele martinčke.

- Že vidim,

mu je odvrnila.

- Seveda vidite. Razbolelost je najčistejša gladina. In pod njo je
resnica. Resnica življenja. Debla so bila rdeča od zadnjega sonca.

- Bila je bližina.- Vem.- Jedla sva sladkorno peno in se poljubljala.
S sladkimi ustnicami.- Zdaj veliko slikate.- Da, pravkar sem zaprla
svoje mastne barve.- Ljubezen, Besa, je pobarvana samota. Upam, zaradi
vas upam, da ne boste nikoli za vselej zaprli barv.- Ne bom, gospod
Safran. In vi ne ugašajte svojih luči.

ASTRONOMTistega dne je Astronom v svojem kukalu uzrl tri zvezde. Dolgo
jih je gledal. Bile so drobne, kot zrna, strmel je vanje s pogledom
uročenega mrliča.Bile so tri Morske ciganke, ki so z ladjo potovale na
jug in se ustavljale v pristaniščih. Ena je prodajala sladoled, druga je
kuhala kave, tretja pa je vse zapisala v svojo knjigo. V tej knjigi je
mrgolelo zgodb o živih in mrtvih, o ženskah, o moških in otrocih. O tem,
kako je nastal svet in kako se je končal.Z razbolelo rdečo čačko. Tri
Morske ciganke so bile v kukalu zvezde in bile so okrašene z lišpom iz
hrapavih školjk. Včasih so se zvečer prijele za roke in poslušale
šumenje morja, ki je butalo ob njihovo barko. Hranile so ptiče in
ribe.Ko so prišle v pristanišče, so jih otroci že čakali. Prišli so.
Vsi. Iz revnih družin. Iz ribiških predmestij, v katerih so bolno
krakale vrane. In iz belih hiš. S seboj so nosili dežnike in igrače.
Tisti najbolj revni so v pesteh stiskali pesek. Bil je to velik svoboden
sinje moder dan. Z nakodranimi oblački na horizontu. Prva ciganka se je
sklonila k drugi in druga se je sklonila k tretji.

- Tu je. Rodila se je,

je šepnila Prva.- In njen smehljaj je lepši od sončnega vzhoda.

- Prišla je k nam, deklica, ženska,

se je nasmehnila druga in s poslinjenim prstom obrnila list v knjigi
tretje.

- Aha, deklica,je pokimala tretja ciganka in zapisala:B E S A.Tako je
bila dojenčica vpisana v knjigo treh Morskih cigank. To je
najpomembnejša knjiga na svetu. To je knjiga življenja. In potem se je
začelo praznovanje. Otroci in Morske ciganke so razpeli dežnike in sedli
podnje, v mivko. V topel pesek. Astronomovo kukalo pa se je treslo kakor
pero in v njem so tri zvezde še žarele. On pa si je vlekel dlake iz
brade in grizel noht.

GOULD AMADINARožnato obarvani plamenci se na velikih jezerih zbirajo v
veličastne jate, v katerih je lahko do dva milijona ptic.Vana je bila
mogočna ženska. Po celem telesu tetovirana. Velikanka, tako rekoč.
Sedela je na leseni klopci pod oknom in v lase so ji silile marjetice.
Potem se je prednjo prikotalila modra žoga, v kateri je rahlo
zvončkljalo. Tedaj je vedela, da je noseča. In da bo pet let
dojila.Tistega dne je tudi udomačila kavko. Šla je k jezeru. Njegova
gladina je bila oljnata in na njej so plavali cvetovi. Vas ob jezeru je
bila mirna, le sedem velikih psov je hodilo od hiše do hiše in modrooka
starka, ki je imela eno samo kravo, Kasandro po imenu, je pela zelo na
glas. Oprta na gorjačo, obuta v na več mestih preluknjane gumijaste
škornje.Dišala je po spenjenem milu. Vana je s kavko na prstu križarila
med ločjem. V pesku je bil narisan grad. Ob jezeru so se igrali otroci.
Karte so igrali. In kavka je zletela k njim in zgrabila srčevega kralja.
Odnesla ga je neznano kam. Otroci so se smejali. Ampak Vana je ni mogla
obdržati. Ni smela, mož ni dovolil. Peljala se je z vprego. Po
makadamski cesti, daleč. V vasi nekje v prahu je ptico pognala od sebe.
Odletela je in se vrnila, vrnila se je in potem jo je odpodila, znova in
potem se ni več vrnila. Nikoli. So minili poletni dnevi in je Vana
srečala vaščana.

- Težke čase preživljamo, gospa.

- Ampak ... kaj se dogaja?- V našo vas, v našo cerkev je priletela
črna ptica.- Črna ...- Naši učenjaki so se zbrali, naši staroste,
dolgobradci, ne vemo kaj storiti, zagotovo nam preti velika nesreča,
črna ptica v cerkvi ...

Vani je šlo na smeh.Besa, malčica, pa je sedela na lesenem vozu, med
listi tobaka in sesala prst. Nadnjo se je sklanjalo prijazno drevo z
dobrohotnimi usločenimi vejami. Sama sebi je šepnila:

- Želim si ptico. Eno samo. Ne črno; pisano in drobno. Želim si Gould
Amadino.Vana je ljubeznivo prikimala. Kakor srna, ki je pravkar našla
brstič. Šla je k svoji hiši. Videla je, da se iz nje kotalijo
velikanske žoge s tankimi modrikastimi stenami. V njih so bili vilinski
goli dojenčki, beli. Še nedosanjani otroci. Vana je šla, zajetna, in
lovila jih je kakor mehurčke. Vse, vse bi sprejela v svoja nedra. 

BEGUNKABesa je šop belih cvetov povezala s trakom. Pomolila jih je
begunki, ki je ob cesti na kamnu pekla kruh za tiste, ki so bili še
revnejši od nje. Kadila je pipo. Na glavi velikanski črn klobuk. Besi je
povedala, da obstaja mesto nevidnih žensk. Sedeli sta na preprogi, ki
sta jo razvili ob poti.- Hudo je za nas,

je zamomljala begunka. Njen obraz je bil kakor iz tankega papirja.

- Vem,

ji je pritrdila Besa. Gledala je begunkine bose rjave prašne noge.

- Najhuje je ponoči ... Misli letajo.- Letajo, da.Begunka je snela
klobuk. Izpod njega so se usuli lasje.

Gledali sta se z očmi žensk, katerih ljubezen se bo zdaj zdaj
udejanjila.

- Letajo! Gor in dol in naprej in nazaj. Kot podivjani kolibriji.

- Poznam te noči. To so Bele noči.

- Bele noči ...

> Besa si je zaželela, da bi begunkine dlani prijela med dlani in jih
> dolgo držala tako. Ali obraz, ki je trepetal v času.
> 

DIŠEČA POMLADSedela je na oranžnem cvetu orjaške cvetlice. Na travniku
vzhajajočih sanj; penina sonca, žužnjanje, hrustanje kril vznemirjenih
žuželk. Drobne, najdrobnejše cvetove so iskali njeni prsti. Prijela je
rožo, živalca je odletela.Spomnila se je samokolnice, v kateri je bila
Teta An prevažala porcelanast cvetlični lonec, vojaški škorenj in psa.
Še, še so prhutali otroški spomini, kakor jata lahkotnih zlatastih
kolibrijev; marelice, češnje, grozdje. Rastje je bilo bujno, kakor bi
poblaznel slikar vihtel čopič. Cvetni venček je spletla.Legla je v
travo. Na Besino vzhičeno vznemirjenje je Dišeča pomlad odgovorila s
slutnjo ljubezni.

ASTRONOM IN POJOČA RIBAOblekel je temno zelen volnen pulover in krehnil.
Zunaj topla jesen s kukmaki; kmetje so tistega dne kakor hrošči na
rjavem kartonu z zbite zemlje pobirali gomolje. Eden od njih, pritlehen
starček, je v kuščarskih čevljih prikrevsal k Astronomu; v naročju polna
košara.- Kar dobra letina se nam smeje, izvolite, za vas.- Hvala; pa
sicer?- Hči že teden dni dela v pisarni kot strojepiska, zadovoljna
je.- To je dobro.- Po novem si lakira nohte; saj veste, kakšna so
dekleta v njeni starosti. Ženo skrbi, da se ne bi prevzela ...Astronom
je razumevajoče pokimal in v dlani popestoval veliko papriko.- Pa vaše
zvezde? Mislim, ste uzrli kaj zanimivega?- Zvezde kot zvezde. Sončijo
se na nebu. - Ah, da ...- Ko sem študiral zvezdoslovje v Edinburgu,
sem veliko razmišljal o liniji svoda. O tem, da ima vsaka zvezda svoje
življenje.- Vaše misli imajo ovite poti ... V vasi smo razmišljali,
ali se boste strinjali, seveda, da bi v vaš observatorij nekega dne
pripeljali naše otroke ... Da bodo videli. Da bodo videli, kaj vse nudi
znanost. Če se boste strinjali, seveda.- Lahko se domenimo, da.

Tako sta kmet in Astronom sedela na pručicah med prhutanjem listov
učenjakovih živih knjig.Riba v potoku je zapela.- Dolgčas ji je, vaši
pojoči ribi,

se je nasmehnil kmet in se zazibal.

- Navadila sva se drug na drugega.

JOSEFBesa je bila zrla v modrikaste daljave z ladje, na kateri so se
drenjali ruski begunci z velikimi okornimi malhami. Spali so po palubi,
glave na trdih črnih oškrabanih kovčkih in eden od njih je imel ob sebi
lično kletko in v njej muco z ovratnico; ljubko belo muco.Z Beso sta
žvečila tobak. Besa je imela na glavi velikanski pisan klobuk in na njem
rožnato papigo, ki je vzklikala:

- Teta Klara je nora!

Besa in Rus sta se smehljala.

- Vi ste ...- Besa mi je ime.- In ukvarjate se z ...- Uročljivo
lepoto.- Ah, da. Umetnica ...- Tudi pojem. Največ pojem malce otožne
pesmi. Tudi na harmoniko igram. In otroke posipam s pisanimi konfeti. Ob
posebnih priložnostih, saj veste. Nekoč sem z nekim dečkom čakala novo
leto ... Sedela sva na oknu in zunaj so bili ognjemeti in potem je
prišlo novo leto.- Jaz sem Josef. Petdeset jih štejem. Moja žena je
... nevidna.- In kako sta se spoznala? To me zanima, to me vedno
zanima, kako se ljudje spoznavajo.- Imel sem pekarno, pekarno tort.-
Ah, kako sijajno.- Da, in delala je pri meni, imel sem trideset let.
Ona dvajset. Pekla sva torte. Stepala smetano. In nenadoma ... sem dobil
poljub!- Poljub ...- In zdaj se počasi vračam v otroštvo ...- Jaz
tudi, v Vrt ...- In ko se skloniš nad ogromne sivozelene liste ohrovta
in je vrt nenadoma v srebrni barvi.

Sanjavo je zrl vanjo. Pekla ga je trdovratnost njenega utopičnega
hrepenenja, v katerem je prepoznaval sledi svojih davnih dni. Rane na
lubju dreves, ki jih je zadal sam, s svojim lastnim hrepenenjem. -
Sladostrastno, tenko črto.

- Teta Klara je nora!

... je vnovič zavreščala papiga.Besa in Josef sta se vnovič nasmehnila
drug drugemu.

- Imenitna je, tale vaša papiga ...- Ah, da ... Tam, kjer sem prej
živela, mislim, v oni hiši, je imela celo sobo zase. Namesto vrat je
bila tam bela zavesa, nežna in mehka in ure sem stala pred to zaveso in
strmela v papigo, ki je v veliki sobi živela svoje življenje. - Vi ste
poetična ženska.- Poetična ... Da, lahko bi se tako reklo.- Tudi moja
žena je poetična ... Nekoč me je zvabila, da sva plesala na strehi
najine hiše.- Na strehi sta plesala?- Da, na strehi, rdeči strehi in
poljubljala sva se. Pa od boga noht sva gledala ...- Od boga noht!

se je zasmejala Besa.

- Luno ...- Vem, razumela sem.- Občutek imam, da vi marsikaj
razumete.- Razumem. Nekatere stvari že. Ono liso sonca tamle. In
ples.- Ste tudi vi veliko plesali?- Veliko. Nekoč sem vso noč plesala
z dvema morskima deklicama, Pozejdonom, tigrico in turškim prodajalcem
čaja. In Pozejdon je imel nekaj v roki ... In morski deklici na prsih
obešene velike školjke, ki so mehko šklopotale v svoji kamniti
dokončnosti.Da, in ena od morskih deklic je plesala na okenski polici in
od časa do časa sem v roke prijela njene papirnate rumene lase.- In
vaša telesa so bila kulise občutij.- Kulise, da. Zgolj kulise.

In potem sta Besa in Josef zaplesala na ladijskem krovu. Obesila se mu
je okoli vratu.

- Tako ljubki ste, Besa.- In tako žalostna.

se je nasmehnila.

- Veste, Besa, kaj je najlepša stvar na svetu?- Da?- Sočutno srce.

Papiga na Besinem klobuku je mrko strmela izza svojega kljuna. Potem je
vzletela. In se vrnila.

Zdaj vas moram zapustiti, Josef, pismo moram napisati.- Komu pišete, če
smem vprašati?- Klovnu. - Klovnu?- Klovnu, ki molči. Shamranu.-
Zagotovo ima svoje razloge, da molči ... tecite zdaj, napišite pismo.
- Nanj ne"		Beletrina	2009.0	ne	da	19141.0	628.0	
Leposlovje	Tri opice-za prelom.txt	Tri opice-za prelom	Tujec na zofi	Stephan Mendel-Enk	družinski roman, odraščanje	"Čeprav je babica že dva dneva ležala na hladnem v mrtvašnici, se ni nihče spomnil poklicati rabina, da bi blagoslovil prostor.
	V trenutku, ko je teta Laura to omenila, je semafor pred bolnišnico Sahlgrenska pokazal zeleno luč. Mama je spustila okno avtomobila in si s pozlačenim vžigalnikom prižgala tanko belo cigareto. Ni bila pripravljena prevzeti odgovornosti. Ona je bila tista, ki je obvestila sorodnike in uredila vse potrebno za pogostitev, ki bi naj sledila. Vendar pa, je rekla, v avtu sedi oseba, ki čez dan ni prejela niti ene zadolžitve. Mogoče bi pa lahko ona poklicala rabina, če je že nenadoma postala tako pobožna.
	Teta Laura se je nagnila čez Mirro in mene ter udarila mamo po stegnu. Dedek jima je rekel naj se pomirita, medtem ko je Rafael pospeševal po klancu proti Guldhednu, skozi mesto in mimo zadnje postaje tramvaja številka 3 vse do ozkega prehoda, ki je vodil do gramoznega parkirišča.
	Rahla sapica je pihala čez nagrobne spomenike göteborškega judovskega pokopališča in s seboj prinašala drobne dežne kapljice.
	Moše Dajan je naslonil svojo metlo ob zid kapelice. Z očesom nam je namenil poznavalski pomežik. Imel je več kot osemdeset let, bele lase, ukrivljen hrbet in dolge prste, ki so spominjali na kremplje. Piratska preveza čez oko je bila vse, kar je imel skupnega s pravim Moše Dajanom.
	Rekel je, da smemo ostati deset minut. Fotografiranje in kajenje nista dovoljena, fershteyn?
	Pritisnil je na zarjavelo kljuko in dvojna rjava vrata kapelice so se na široko odprla. Videti je bila nekako manjša, poleg tega pa je bila prav takšna, kot sem se je spominjal. Vonj vlažnega lesa in velika Davidova zvezda na oddaljenem zidu z rumenim sijem za njo.
	Nazadnje je bila nabito polna. Ljudje so v velikih skupinah stali ob zidovih, zrak pa je bil tako težak, da so se okna popolnoma zarosila. Tokrat je bila kapela prazna. Pred Davidovo zvezdo je v odprti krsti ležala babica, suha koža se ji je napenjala čez ličnice. Mama in teta Laura sta, pritisnjeni čelo ob čelo, sedeli na koncu krste, se objemali prek ramen in močili babičino tanko kožo s svojimi solzami. Vsaka od njiju jo je zgrabila za eno od njenih mrtvih rok, občudujoč njene skrbno negovane nohte. Stisnili sta roke, ki so opravljale delo v trelleborškem pristanišču in prepisovale recepte iz tedenske izdaje Hemmets veckotidning.
	»Želim jo poljubiti. Se jo sme poljubiti? Rafael, kaj o tem pravi Talmud?«
	Laurina glava je bila le nekaj centimetrov nad obrazom njene matere. Čeprav ji ni nihče namignil, da je temu tako, se je odločila, da je poljub dovoljen. S svojimi dlanmi je objela babičin obraz in pokrila njena lica z odtisom šminke, ki ga je nato odstranila s palcem.
	Iz notranjega žepa je vzela majhen siv fotoaparat. Zaman je pritiskala na gumb. Splezala je na svoj stol, a fotoaparat še vedno ni deloval in niti to, da ga je stresla, ni pomagalo. Z rokavom plašča je obrisala lečo in dodala, da bi bilo bolje, če bi prinesla polaroid.
	Mama je v torbici brskala za svojim fotoaparatom in dodala, da se pravilno reče po-le-rojd.
	»Po-la-ro-jid, ti mala Debbele.«
	»Po-le-rojd,« je odgovorila mama. Ameriško podjetje je, zato se mora tudi njegovo ime izgovoriti po ameriško.
	Teta Laura je opomnila mamo, da je živela v New Yorku trideset let in bi, če moraš polaroid res izgovoriti kot neka mešugenah, do tega trenutka to že izvedela. Ne da bi umaknila pogled s svoje torbice, je mama rekla, da bi se to najbrž res zgodilo, če bi se dejansko redno srečevala z drugimi ljudmi. V službi, denimo.
	Moja ura je kazala, da je do enajstih ostalo manj kot petnajst minut. Deset minut, ki nam jih je obljubil Moše Dajan, je že minilo.
	Teta Laura je počepnila na stolu ter prosila mojega brata, mojo sestro in mene, da se postavimo za krsto. »Vaša mama je zelo bistra,« je rekla in pritisnila na gumb fotoaparata. »Pomislite, da lahko nekdo tako dobro govori angleško samo od tega, da živi v Göteborgu.« Posnemala je mamin švedsko-angleški naglas in se smejala.
	Mamine nosnice in oči so se razširile. Glavo je sunkovito potisnila naprej, nato pa s pestjo zažugala v smer Laure, ki se je hitro pomaknila nazaj, se spotaknila in z roko zamahnila proti naslonjalu svojega stola. Za sekundo je bilo videti, kot da ji bo uspelo obdržati ravnotežje, a se je v naslednjem trenutku z obrazom naprej zvrnila v krsto.
	

Ko se je, komaj kakšne pol ure kasneje, začel obred je bilo vse na svojem mestu. Prišle so babičine sestre, vsaka s svojo družino, zraven so sedeli stari strici s čepicami in sprehajalnimi palicami med široko razširjenimi nogami. Tete so odišavljene s sladkimi parfumi delile papirnate robčke. Ob zadnjem zidu, ravno prav oddaljenim od mame, so sedeli ljudje, ki jih nisem videl že več kot deset let.
	Po molitvi je rabin pohvalil babičino pecivo, ki je pogosto oživilo sobotni kiduš, ter njeno vlogo pri kartanju. Uporabljeni robčki so popadali na tla, med prisotnimi pa so zaokrožili zavojčki z novimi.
	Bil sem med šestimi moškimi, ki so nesli krsto čez pokopališče. Odpravili smo se po hribčku, in se ustavili ob veliki luknji v zemlji, ki se je nahajala v neposredni bližini parkirišča. Ko je napočil čas, da bi odvrgel zemljo na krsto, sem skušal pomisliti na babico, vendar so vse zasenčili spomini na zadnji pogreb, ki sem mu bil priča. Spomin na dolgo procesijo ljudi, ki se je nabrala za menoj, ko sem moral dvigniti lopato, na zimsko meglico, ki je zakrila nebo; na objemajoče odrasle. Pridi kdaj na obisk. Kadarkoli želiš. Pripelji še sestro.
	Predal sem lopato. Veter je pihal skozi golo vejevje, ki je ločevalo naše pokopališče od sosednjega cerkvenega dvorišča. 
Bulka, posipana z makom, je služila za čiščenje ostankov obroka s krožnikov. Kar hitro nam je zmanjkalo lososa in solate z jajci pa tudi večine mletih jetrc, ki jih je prinesla teta Betty.
	Miza je bila pokrita s sijočim prtom, sredi njega pa so stale sveče temno srebrne barve.
	Solnica in poprnica ob vinskem kozarcu papa Moysowicha sta bili novi in neuporabljeni vse do konca obroka. Pred Rafaelom je ležal odprt molitvenik. Zavihal si je kratke rokave in položil eno roko na naslonjalo stola ob svojem. V drugi roki je držal rezino bulke, s katere je vsake toliko odtrgal košček in si ga potisnil v usta.
	Mama je bila odeta v črno, nekoliko svetlečo obleko, na rokah pa je nosila velike zapestnice, ki so zarožljale vsakič, ko se je nagnila nad mizo.
	Ingemar je nosil črtasto kravato, ki se je ujemala z njegovimi temnomodrimi hlačami. Vsake toliko je vstal in se sprehodil okoli mize, da bi se prepričal, ali je vse na svojem mestu. Vsakič, ko je stopil mimo mojega stola, je z nogo poravnal preprogo pod njim.
	Druščina ob robu mize si je izborila nizek štart za kokosove piškotke mame Moysowich, ki so čakali nanje na vrhu modre omare za pijačo. Teta Laura jo je odprla in iz nje potegnila nekaj steklenic in moj popraskan kelih za kiduš. Vprašala je, kaj se je zgodilo z njim, a odgovora ni dobila.
	Iz držala so jemali serviete v roza barvi, jih zmečkali in odvrgli na prekrižan jedilni pribor. Pladnje z mlekom, sladkorjem in plitkimi skodelicami so odnesli iz kuhinje.
	Dedek si je v veliki spalnici v zgornjem nadstropju privoščil popoldanski počitek, medtem ko je bila Mirra v sosednji sobi. Vrata so bila odprta. Mehki vzglavniki marelične barve so bili spravljeni pod posteljnino z rožnatim vzorcem. V spodnjem predalu pisalne mize ob oknu so še vedno ležali babičini dnevniki.
	Nekaj sem jih izvlekel in položil na tla. Skoraj vsi so bili podobni. Na naslovnicah so bila plavolasa dekleta s slamnatimi klobuki, v njih je bilo najti okrogle debele črke, robovi pa so bili napolnjeni s podobami kodrolasih princes.
	Tistega v nebeško modri barvi sem našel sredi kupa. Posamezne dolge odlomke iz njega sem znal na pamet. Besedilo je bilo polno otroških opažanj, ki pa so po nedavnih dogodkih dobila nove pomene: »Na Jacobovi vaji za bar micvo sta se mama in oče držala za roke.« »Danes bo z nami večerjal mamin nadrejeni.« »Oče je naznanil, da bomo mogoče po hanuki obiskali Rafaela. Morda bomo zdoma ves čas božičnih počitnic!«
	Kljub vsem preteklim letom je mama o preteklosti še vedno govorila le v enozložnicah. Vsakič, ko je zagledala kakšnega od svojih starih prijateljev iz kongregacije, je stopila na drugo stran ceste. Medtem pa je v judovskem domu za starejše sedela očetova Mame, zmedena in na nepredstavljivem številu pomirjeval.
	Obkrožen z dnevniki sem ostal v prvem nadstropju, dokler nisem od spodaj zaslišal klica.

	 
Bar micvo sem imel dva tedna po svojem trinajstem rojstnem dnevu. Bil je začetek avgusta, vrt je oddajal močan vonj po vrtnicah in do sinagoge smo se morali peljati s spuščenimi okni.
	Živeli smo v svetlo rumeni vrstni hiši, ki je bila od mesta oddaljena skoraj deset kilometrov. V dveh etažah je bilo mogoče najti rjavo pohištvo, udobne zofe, italijanske gramofonske plošče, mamino kokošjo juho, razdeljeno v več posod in spravljeno v zamrzovalnik, knjige, albume s fotografijami, prodajne kataloge in stripe na policah za knjige, mezuzot pri vratih, slike bradatih violinistov in rumene žarnice stenskih svetilk, ki so segale iz okvirov.
	Mama in oče sta hišo kupila nekaj mesecev preden se je rodila Mirra. Rafael je dobil svojo sobo, jaz pa sem jo moral deliti z zibelko, ki je kasneje pripadla moji sestri. Spomnim se očetove škatle za orodje, ki je tik po vselitvi pogosto ležala po celi hiši in spopada s kepami, ki smo ga imeli na vrtu, ko je padel prvi sneg. Neke noči, ko sem se zbudil in urno stekel čez majhen hodnik, da bi legel v posteljo k mami in očetu, sem ugotovil, da je njuna postelja prazna. Klical sem ju, vse dokler nisem zaslišal Rafaela, ki je predlagal, naj pridem v njegovo sobo in spim ob njem. Zgodaj zjutraj naju je prebudil oče in se v plašču nagnil nad posteljo. Povedal nama je, da sva dobila sestrico.
	Le malo po tem, ko smo se vselili, je bila cela četrt polna Judov. Družina Grien je kupila hišo na drugi strani majhnega gozdička; Kreutzi in Moysowichi so se preselili v blok ob igrišču za otroke; naša najožja prijatelja Bernie in Teresza Friedkin pa sta kupila pritlično zidano hišo, ki je bila od naše oddaljena le petnajst minut hoda.
	Mama je bila za polovični delovni čas zaposlena v pisarni, ki se je nahajala v bližini osrednje göteborške ulice Avenyn, ob večerih pa se je izobraževala v šolskem centru za odrasle. Srednje šole namreč ni dokončala, temveč je namesto tega pri sedemnajstih štopala do Rima. Po nekaj mesecih je dobila službo natakarice in spoznala Gigija, dolgolasega igralca, ki je vozil motor. Le nekaj mesecev kasneje je zanosila, poročila sta se v mestni hiši na trgu Piazza Nuova, za priči pa sta izbrala Gigijeva soigralca iz gledališča.
	Babica je želela, da bi ji po rojstvu Rafaela mama pisala vsak teden. Pisala ji je o njegovem prvem nasmehu, prvem zobku, pa tudi o tem, kako se je včasih sredi noči zbudil in zakričal. Pisala ji je tudi o tem, da je lahko včasih ure in ure mirno sedel in se igral z denarnico ali šopom ključev, medtem ko je ona likala in zlagala oblačila. Tega, kako dolgočasno je postalo njeno življenje, ni nikoli dodala. Nikoli ni omenila, da njeni dnevi niso bili kaj več kot priprava zajtrka, pranje perila, nakupovanje hrane, kuhanje kosila in potiskanje majavega otroškega vozička po opustelih ulicah, da bi s tem omogočila Gigiju mir in tišino za njegovo siesto. Prav tako ji ni povedala, da je včasih, ko je ob večerih postiljala njuno posteljo, na rjuhah našla sledi maskare.
	Babica in dedek sta ju obiskala nekaj dni pred Rafaelovim tretjim rojstnim dnevom. Večerjali so v restavraciji v soseski. Ko je dedek pojedel svoj obrok, mu je babica naročila, naj odpelje Rafaela do vodometa na trgu pred restavracijo. Prisedla je k mami, da sta lahko obe opazovali dogajanje na trgu, tlakovanem z granitnimi kockami in otroke, ki so preganjali golobe, dedek in Rafael pa sta medtem kupila majhno rjavo vrečko s semeni, da bi jih lahko hranila. Babica je vprašala mamo, kako se počuti, vendar ni verjela njenemu odgovoru, zato jo je prosila, naj si sname sončna očala.
	Kasneje sta ji pomagala v stanovanje odnesti nakupovalne vrečke. Ker je bil Gigi še v službi, ni bilo tam nikogar.
	Ob selitvi v Göteborg sta se mama in Rafael nastanila v babičinem in dedkovem stanovanju na Odinsplatsen. Približno leto kasneje pa se je na ulici Tredje Långgatan sprostilo stanovanje v lasti judovske kongregacije.
	V tistem času je oče študiral medicino. Nekega dne je skozi okno tramvaja na poti iz bolnišnice zagledal mamo. Že pred tem jo je videl v kongregaciji; bila je v enem višjih razredov pri pouku hebrejščine, vendar nista nikoli izmenjala niti besede. Zapustil je tramvaj. Ko jo je dohitel, jo je vprašal, če bi njemu in njegovim prijateljem želela pomagati pri organizaciji judovskega festivala za mlade.
	Par sta postala na zadnji dan festivala. Veliko fotografijo, na kateri sedita objeta, nasmejana in ožgana od sonca, medtem ko ju obdajajo obiskovalci festivala, sta obesila nad pralni stroj v naši hiši. Fotografija si je enega od risalnih žebljičkov delila s kompletom fotografij iz fotoavtomata, na katerih Rafael, Mirra in jaz kažemo jezike.
	Mama in oče nista opustila sodelovanja v aktivnostih kongregacije. Ob večerih je bila naša dnevna soba polna prijateljev, ki so sproščeno sedeli na zofi. Načrtovali so družinska srečanja, nogometna tekmovanja in velike večerje za šabat. Včasih se jim je pridružil nek ruski dizident, spet drugič pa gostujoči predavatelj iz Amerike v žametnem suknjiču. Včasih so katerega od njiju povabili, da prespi v naši hiši.
	Moja vrata so bila vedno priprta. Zazrt v nekaj centimetrov široko režo med okvirom in vrati sem opazoval žarek luči in poslušal glasove iz pritličja: angleščina, švedščina, včasih kakšna beseda v jidišu ali hebrejščini, so se skupaj s cigaretnim dimom vzpenjale po stopnicah in mešale z zvokom televizorja in Mirrinim globokim dihanjem.
	Vsaj enkrat na teden, ko je oče delal v nočni izmeni, mama pa je bila v večerni šoli, sta nas pazila babica in dedek. Pripeljala sta se v avtu, polnem tablet za prebavo, sladil, revij, čevljev za notranje prostore, plastičnih posod in čokolade. Po večerji sta skuhala čaj v aparatu za filter kavo in sedela pred televizijo.
	Včasih sta namesto njiju prišla očetova starša. Spet drugič so prišli vsi štirje in ploskali nama z Mirri, ko sva vsa napravljena v dnevni sobi zanje pripravila predstavo.
	Poleti, po opravljenih obveznostih za šolo, se je Rafael preselili v Izrael. Razporejeni okoli kuhinjske mize smo prebirali njegova pisma in na hladilnik postavili uokvirjeno fotografijo, na kateri je poziral v vojaški uniformi. Pisma, ki sem mu jih pošiljal, sem pisal na njegove stare papirje z motivom Snoopyja. Seznanjal sem ga s stanjem nogometnega kluba IFK Göteborg in povzemal glasbene lestvice.
	V drugem razredu osnovne šole je Mirra začela trenirati ples. V tretjem razredu je bila povabljena v skupinico otrok, ki so lahko vadili v koncertni dvorani Storan. Mama je zaključila s šolanjem in bila po nekaj kratkotrajnih službah, kljub stotinam drugih kandidatov, izbrana za delovno mesto asistentke menedžerja gospodarske zbornice zahodne Švedske. V tem času je oče opravljal doktorski študij interne medicine in objavljal znanstvene članke v akademskih revijah. Naziv doktorja je prejel v času velike ceremonije v mestni hiši.
	Tistega popoldneva, ko je prejel kolegov klic, sem sedel za pisalno mizo v svoji sobi in skušal v fotoaparat, ki sem ga prejel ob bar micvi, spraviti zvitek filma. Razen mene ni bilo nikogar doma. Po nekaj zvonjenjih sem vstal in stekel po kakšnih desetih stopnicah na hodnik. Telefon je stal na visoki, belo obarvani leseni mizi, ki je stala zraven zelene zofe, okrašene z gumbi, oblečenimi v žamet. V istem trenutku, ko sem dvignil slušalko, sem se usedel na naslon zofe. Glas na drugi strani žice je sprva zanimalo, če je mama doma, šele nato se je predstavil.
	Šele ko je moški že drugič narekoval svojo telefonsko številko, sem v roke prijel eno od nalivnih peres, ki so ležala ob telefonu. Nato sem iz najnižjega predala pod mizo vzel telefonski imenik. Skoraj cela naslovnica je bila zapolnjena s telefonskimi številkami in enostavnimi risbicami ljudi, vendar sem v zgornjem desnem kotu še našel dovolj prostora za šest številk. Ko je bilo klica konec, sem odtrgal del naslovnice z novo telefonsko številko, se spustil po stopnicah in odložil košček papirja na klop pred radiem v kuhinji. 
Dvignil sem se s tal in stekel po stopnicah. Klic je bil Mirrin. Stala je ob oknu v dnevni sobi in s kazalcem tapkala po steklu. »Dedkov avto,« je kar naprej ponavljala. Videla je, kako se je peljal po ulici pred našo hišo.
	Stopil sem k njej. Kot vsi drugi sem bil tudi jaz prepričan, da se moti. Sobo so napolnili vzdihi in brezvoljni smehljali, ki so pokazali, kako neprepričljivo se je prisotnim zdelo Mirrino pričevanje. A že čez približno pol minute se je izza žive meje pred hišo prikazal dedek, ki se je naslonjen na teto Irene približeval našim vhodnim vratom.
	Teta Irene mu je pomagala, ko si je z veliko muko slačil plašč. Ustnice je imel našobljene, njegova govorica telesa pa je spominjala na tisto od Jicaka Rabina, ko se je bil pred Belo hišo prisiljen rokovati z Arafatom. Naju z Mirro je poklical k sebi in naju grobo pobožal po glavi, nato pa globoko zajel sapo in odšepal v dnevno sobo.
	Stal je sredi sobe in s srajco čistil svoja očala z odebeljenim črnim okvirjem, nato pa oznanil, da ne bo začel vse dokler se ne bomo v dnevni sobi zbrali čisto vsi. Bilo je jasno, da je pri tem imel v mislih mamo, a dejstvo, da se je znašel pod njeno streho, očitno ni zamajalo njegove odločitve, da ne bo nikoli več v življenju izustil njenega imena. Dolgo časa je stal na istem mestu in se zaradi težav z izpahnjenim kolkom rahlo pozibaval.
	Nato je po stopnicah prikorakala mama, ki si je v kopalnici nanesla svežo plast šminke. Nasmeh ji je razjasnil obraz, za katerega se je zdelo, da od nje ni zahteval nikakršnega napora, čeprav temu gotovo ni bilo tako. Medtem ko je dedek zrl v tla, se je mama usedla v fotelj. Za njo je stal Ingemar in z rokami močno stiskal njegovo naslonjalo.
	»Nu?« je z globokim glasom rekel dedek.
	Iz notranjega žepa svojega plašča je vzel prepognjen list papirja in ga začel počasi razgrinjati. Odkašljal se je in pričel z branjem. 
Trgovina Bernieja Friedkina je bila dolga in ozka. Ob vsaki steni so bile globoke police, med njimi pa vrteči se valji s prodajnimi artikli. Na koncu trgovine, za blagajno, je bila majhna soba s samostojno grelno ploščo in hladilnikom. Na mizi je ležala skleda s sladkarijami, poleg nje pa velik pepelnik v pastelni barvi, okrašen z logotipi različnih modnih znamk. Bernie je prijel pecelj keliha za kiduš, ga privzdignil in zavrtel v rokah, da bi si ga lahko dobro ogledal.
	Bernie je bil očetov najstarejši prijatelj. Odraščala sta le nekaj ulic narazen, ko pa je oče začel študirati medicino, sta si začela deliti stanovanje. V tistih letih je bil Bernie zaposlen za polovični delovni čas v podjetju , ki se je ukvarjalo z obnavljanjem pohištva. Vse od takrat so se člani kongregacije za vsakršno popravilo obrnili nanj. Pogosto je hodil po sobici za blagajno in oponašal njihovo nerodno hojo ter polomljeno švedščino: »Bernie, babici se je zlomil svečnik, pomagaj mi.« »Bernie, a lahko pogledaš babičin krožnik za seder.« Kot da nimačesa drugega početi. Kot da je trgovina z oblačili zgolj izgovor za to, da se lahko ukvarja z njihovimi antikvitetami. Včasih se je vzpel na stol, z najvišje police povlekel kartonasto škatlo in jo spustil na mizo, da se je prah okoli nje nabral v majhne oblačke. Škatla iz kartona je bila polna starih menor in hanukij z manjkajočimi držali in verižicami, ki jih ni bilo več mogoče pritrditi. Bernie je rad s prstom kazal na eno od sten škatle, kjer je bila z zeleno zapisana beseda 'kongregacija', in rekel, da jo bo nekoč prečrtal in namesto tega zapisal 'smeti'.
	Kelih za kiduš se je svetlikal v soju bralne luči na mizi. Bernie se je namrgodil, da so se mu na čelu izrisale majhne gubice. Nemudoma si je nadel očala, nato pa vzel tekočino v rumeni tubi in majhno črno krtačko iz prozorne plastične posode. Krtačko je držal med palcem in kazalcem in skušal viskozno tekočino spraviti v razpoko, ki se je raztezala po eni strani keliha.
	Oče ga je z rokami, prepletenimi pod brado in komolci, prislonjenimi na mizo opazoval med delom. Ljudje so vedno pravili, da sva si podobna, včasih sem to videl tudi sam. Imela sva enake rjavozelene oči ter obrvi, ki so se zožale, ko se sva morala zbrati. Njegov obraz je bil nekoliko daljši od mojega, vendar sem podedoval njegov širok nos in nadležne debele kodraste lase, ki jih je bilo nemogoče oblikovati v kakršnokoli pričesko, ki bi jo želel nositi.
	Ko je kava v filter avtomatu prenehala vreti, jo je Bernie natočil v svojo in očetovo skodelico nato pa iz hladilnika vzel tetrapak soka. Hitro sem ga ustavil. Tudi jaz sem se želel kave, kar sem naznanil v pazljivem tonu, ki je sporočal, da v moji želji ni nič posebnega. Bernie je očetu namenil dolg pogled, nato pa napolnil še skodelico zame.
	Izpod kupa časopisov pod mizo sem potegnil nek star izvod in ga odprl na športnih straneh.
	Bernie in oče sta se komaj slišno pogovarjala. O stanovanjih, ki se jih oddaja, o cenah tistih, ki so naprodaj, in o tem, kdaj bo oče ponovno začel delati. Le še nekaj tednov počitnic je ostalo. Oče se je opravičil, ker"		Didakta	2016.0	da	da	36232.0	495.0	
Publicistika	3-efemeride-L.txt	3-efemeride-L	Efemeride		astronomija, planeti	"EFEMERIDE ŽIT 2016/3

Slika neba 25. aprila 2016 ob 22.00

Merkur je viden zvečer. Sprva zahaja okoli pol"	Poljudnoznanstveno	Tehniška založba Slovenije, d. d.	2016.0	da	da	110.0	4.0	Življenje in tehnika
Publicistika	Maja 8 - Aktualno.txt	Maja 8 - Aktualno	Evolucija kajenja	Lara Jelen	zdravje, zdravo življenje, zdravje in telesna nega, skrb za zdravje, kajenje	"Katera cigareta je najmanj škodljiva?

Za večino kadilcev kajenje ni le navada, ki se je ne morejo zlahka otresti, pač pa način sprostitve. A ker so vse glasnejša opozorila, koliko škode povzroča kajenje, kadilci iščejo nove poti, da bi bila škodljiva razvada zdravju vsaj malo prijaznejša. Klasične cigarete so zato dobile »konkurenco« v številnih elektronskih različicah. A so res manj škodljive? 

Če še vedno ni popolnoma jasno, ali je prej nastala kokoš ali jajce (čeprav so strokovnjaki ravno nedavno zaključili, da je bila prej kokoš), pa je povsem jasno, da je tobak obstajal že veliko pred cigareto. Uživanje tobaka je bilo običajno že za nekatera indijanska plemena. Indijanci iz Srednje Amerike so prve divje vrste tobaka kultivirali pred osem tisoč leti. Takrat se je o tobaku govorilo izključno v pozitivnem smislu. Vrači so ga pogosto uporabljali v zdravilne namene in sveže tobačne liste dajali na odprte rane za preprečevanje okužb, izvlečke iz listov pa uporabljali za lajšanje glavobolov in zobobolov. Maji so liste tobaka"	Zdravje	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	1646.0	12.0	Maja
Publicistika	mojca fatur_lek.txt	mojca fatur_lek	Romantična gospodinja z navdihom	Teja Pelko	biografija, intervju, estrada	"PROFIL 
Mojca Fatur
Romantična gospodinja z navdihom

Z igralko Mojco Fatur sva se dobili v eni od ljubljanskih čajnic. Kljub drobni postavi je ob vstopu povsem zapolnila prostor s pozitivno energijo, ki kar veje iz nje. Sama sicer pravi, da je lahko, kot se za pravo Primorko spodobi, tudi prava burja. Kar – glede na to, da ima tri otroke (iz zakona z dramskim režiserjem Lukom Martinom Škofom 12-letno hčerko Milo, iz zveze z igralcem Klemnom Slakonjo pa šestletnega Ruja in dve leti in pol starega Leva) – verjetno občasno tudi mora biti.

Besedilo: Teja Pelko
Foto: PLANET TV, ......

Prav zaradi družine se je leta 2016 odločila pustiti redno zaposlitev v koprskem gledališču in iti na svobodo. »Koper mi je bil že tako daleč. Ob majhnih otrocih pa so mi te vožnje postajale vse bolj odveč. Zato sem se odločila iti na svobodo in se posvetiti družini. Zdaj imam na mesec največ deset predstav, kar mi je super, saj imam tako čas zase in za družino ter ravno toliko gledališča, da se malo razigram"		Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	1519.0	7.0	Avenija
Publicistika	modra kri_lekt.txt	modra kri_lekt	Modra kri	Tina Guček	novica, slavni	"Kraljica v prvi vrsti
Ne zgodi se vsak dan – ali če smo natančni, se ni zgodilo še nikoli –, da bi kakšno modno revijo obiskala sama angleška kraljica! Po strogem dvornem protokolu je pač veljalo, da njeno veličanstvo tja ne spada. A časi se spreminjajo in z njimi tudi kraljevska pravila in tako je kraljica pri svojih častitljivih enaindevetdesetih"		Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	599.0	4.0	Avenija
Publicistika	2-ZF-Fotka-L.txt	2-ZF-Fotka-L	ZADNJA HUBBLOVA FOTOGRAFIJA	Andrej Ivanuša	znanstvena fantastika, vesolje, leposlovje, odlomek	"ZADNJA HUBBLOVA FOTOGRAFIJA

Andrej Ivanuša

»No, pa je poletela!« je rekla Katrin in se obrnila k svojemu sosedu. Ta
je živčno vrtel kemični svinčnik v roki in vsake toliko časa pritisnil
na gumb na vrhu, da se je slišalo klik, klik ..., klik, klik.

»Kaj?« je dejal čez nekaj trenutkov in jo zmedeno pogledal.

»Pravim ti, da je poletela!«

»Ja, ja, seveda. Kaj pa si pričakovala drugega? Raketa Aries je
zanesljiva. Že vse od von Braunovega Saturna V nismo imeli v floti
takšnega stroja!« je rekel John. Na hitro je preletel telemetrične
podatke na zaslonu pred seboj, potem pa je pogledal na stenski zaslon in
spremljal posnetek poleta. Hrumenje v nadzorni sobi za polete se ga
sploh"	Kultura	Tehniška založba Slovenije, d. d.	2016.0	da	da	1149.0	28.0	Življenje in tehnika
Publicistika	Z_izgubila bitko z boleznijo.txt	Z_izgubila bitko z boleznijo	Izgubila bitko z boleznijo	P. L.	smrt	"Poslovila se je Katarina Avbar 

 Izgubila bitko z boleznijo 

Novica"	Družba	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	123.0	2.0	Zvezde
Publicistika	Z_ni razocarana.txt	Z_ni razocarana	Ni razočarana	S. N.	novica, zabava, ples, slavni, šov, Zvezde plešejo	"Natalija Bratkovič sezula plesne čevlje
Ni razočarana
Voditeljica Natalija Bratkovič in nadarjeni plesalec Arnej Ivkovič, ki
sta v drugi"	Zabava	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	176.0	2.0	Zvezde
Publicistika	Z_danes si, jutri te ni vec.txt	Z_danes si, jutri te ni vec	Alfi Nipič o zdravju in novi plošči	E. J.	estrada, znani	"Alfi Nipič o zdravju in novi plošči 

 Danes si, jutri te ni več 

Alfi Nipič šteje že 73 let, vendar je izjemno vitalen in poln elana,
zadnja"	Zabava	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	280.0	2.0	Zvezde
Publicistika	BZ_belusi na pomladnem krozniku.txt	BZ_belusi na pomladnem krozniku	Beluši na pomladnem krožniku	M. S.	opis postopka, kulinarika, kuharski recept	"Beluši na pomladnem krožniku

Beluši ali šparglji? Sploh ni dileme, saj gre za isti poganjek. Da bo
stvar že takoj na začetku vsem razumljiva, naj pojasnimo, da pri nas
šparglje imenujemo zelena, beluše pa bela stebla najbolj zaželene
pomladne zelenjave, ki se je lahko razveselimo že aprila. Bela barva je
le posledica tega, da jih gojijo zastrte, brez stika s svetlobo, ki v
poganjkih sproži nastanek zelenega klorofila. Morda je posledica"		Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	793.0	21.0	Bodi zdrava
Publicistika	BZ_prakticni nasveti pri glutenski intoleranci.txt	BZ_prakticni nasveti pri glutenski intoleranci	Praktični nasveti pri glutenski intoleranci	Helena Primic	zdravje, kuharski recepti, kulinarika, nasveti, opis delovnega postopka, prehrana	"Praktični nasveti pri glutenski intoleranci

Opažate, da se počutite veliko bolje, kadar ne jeste kruha, testenin
in druge hrane, ki vsebuje gluten? Morda imate glutensko intoleranco, ki
je ne smemo zamenjevati s celiakijo.

Kaj je glutenska intoleranca?

Celiakija je resna bolezen, pri kateri lahko že zelo majhne količine
glutena resno poškodujejo črevesno sluznico in povzročijo kopico
zdravstvenih težav. Bolniki s celiakijo"	Zdravje	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	601.0	10.0	Bodi zdrava
Publicistika	BZ_horoskop.txt	BZ_horoskop	Horoskop		horoskop	"Horoskop

OVEN
Nekaj vas bo prebudilo, predramilo tudi v trenutku, ko bi se radi le
pogovarjali, igrali in tuhtali. Od sredine meseca boste končno prevzeli
glavno besedo, zlasti ob nekom, ki se vrača v vaše življenje. Previdno
ob nakupih oziroma če se odločate glede doma. Nekaj še ni jasno,
počakati morate na boljšo priložnost. Se boste pa končno vsaj glede
poslovnih priložnosti odločili in dokaj dobro odrezali.

BIK
Ljubezenske"		Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	685.0	12.0	Bodi zdrava
Publicistika	gorski zdravnik_lekt.txt	gorski zdravnik_lekt	Gorski zdravnik ji je rešil življenje	Simona Dečko	intervju, slavni, estrada, televizija	"Igralka Monika Baumgartner je pol življenja trpela peklenske bolečine, zaradi katerih je obiskala številne zdravnike, a šele dragocen nasvet njenega televizijskega kolega Hansa Sigla, »gorskega zdravnika«, jo je rešil vseh muk. 

Moniko Baumgartner poznamo kot dobro dušo iz priljubljene televizijske nanizanke Gorski zdravnik. Simpatična 66-letnica namreč že več kot desetletje igra Elisabeth, filmsko mamo glavnega junaka Hansa Sigla, ki družino v idilični tirolski vasici tudi v najburnejših"	Zabava	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	674.0	8.0	Avenija
Publicistika	2-meso-L.txt	2-meso-L	Kaj je narobe z mesom?	Vital Sever	zdravje, bolezni, zdrava prehrana, prehranjevanje	"Kaj je NAROBE z mesom?

Vital Sever

Uživanje mesa povezujejo z rakom, srčnimi obolenji in čezmerno težo. Pa
nas njegovo opuščanje res lahko reši?

Slanina povzroča rakA na dojkah, svinjske zarebrnice povzročajo strdke v
arterijah. Zdravstveni nasveti so jasni: če vam je kaj mar za svoje
zdravje, ne smete uživati mesa. Nekdaj je bilo meso zvezda
uravnoteženega zdravega krožnika hrane, danes pa ga povezujejo z vrsto
resnih obolenj. Ko temu dodate še dobrohotna opozorila
okoljevarstvenikov zaradi naraščajočega globalnega povpraševanja po
mesu, dobite vtis, da bi moralo biti meso občasna in z občutkom krivde
povezana pregreha, ne pa pomembno vsakdanje živilo. Vsaj tako nam
dopovedujejo.

Dejstvo je, da dokazi niso povsem tako jasni, kot nakazujejo časopisni
naslovi, in niso prav vsi strokovnjaki prepričani o nevarnosti, povezani
s sočnimi zrezki. Vedno več je raziskav -- ni posebno presenetljivo, da
jih zelo podpira prav mesna industrija --, katerih izsledki kažejo, da
je zmanjšanje ali celo opuščanje uživanja mesa preveč strogo in bi lahko
celo povzročalo več škode kot koristi. Komu naj verjamemo? So resna
opozorila o zdravstvenih tveganjih zaradi uživanja mesa res umestna?

Denis Corpet, ki na univerzi v Toulusu v Franciji proučuje vlogo
prehrane pri raku, pravi, da so se prvi znaki, da meso morda ni tisto,
za kar ga imamo, pokazali v 70. letih prejšnjega stoletja. Takrat so z
raziskavami ugotovili, da je v deželah, v katerih jedo veliko mesa,
večja pojavnost kolorektalnega raka kakor v deželah, kjer ga pojedo zelo
malo. Ta povezava z rakom je bila dodatno potrjena leta 2007 v poročilu
Svetovnega sklada za raziskave raka (WCRF), ki je združilo izsledke 14
raziskav in oblikovalo sklep, da"		Tehniška založba Slovenije, d. d.	2016.0	da	da	2463.0	28.0	Življenje in tehnika
Publicistika	peters sagan.txt	peters sagan	Peter Sagan			"Svetilnik, ki je osamljeni jezdec

Nekateri bi v njem radi videli novega Kanibala Eddyja Merckxa. Spet
drugi v njem vidijo kolesarskega Usaina Bolta. Ali pa Zlatana
Ibrahimovića. Je Jimi Hendrix na kolesu, trdijo tretji. Je vse to, še
precej več kot to in ni nič od tega. V prvi vrsti je Peter Sagan.
Največji zvezdnik ali svetilnik današnjega kolesarstva, kakor vam je
ljubše.

Bilo je sredi januarja 2010 v deželi tam spodaj, po eni izmed prvih
Saganovih dirk na najvišji ravni. In Teksašan Lance Armstrong, ki takrat
še ni bil izgnan oziroma izbrisan iz kolesarskega sveta, je bil tisti,
ki je po impresivni debitantski predstavi nekega evropskega zelenca
dejal nekaj v slogu: »Povem vam, tale mladi Slovenec je zelo talentiran,
tale ima nekaj v sebi.« Armstrong se je seveda zmotil. Peter Sagan je
namreč Slovak, in ne Slovenec. Vsaj enkrat nam ni bilo žal, da nas je
nekdo zamenjal za Slovake, in vsaj enkrat bi si želeli, da je imel
Armstrong prav.

Vse se je seveda začelo na začetku. V Žilini, na severu Slovaške. »Začel
sem zaradi leto dni starejšega brata Juraja, saj se je s"	Družba	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	1873.0	16.0	EkipaSN
Publicistika	4-6-prvaliga.txt	4-6-prvaliga	Ekipa, ki bi se borila za najvišja mesta	Jure Bohorič	nogomet	"PO KONCU SEZONE V PLTS POGODBE POTEČEJO ŠTEVILNIM ZNANIM NOGOMETAŠEM

Ekipa, ki bi se borila za najvišja mesta

Jure Bohorič

Bitka za naslov prvaka v Sloveniji že dolgo ni bila tako zanimiva, kot
je letos, tudi ko bodo prvoligaši dokončno prečkali ciljno črto, pa
nogometno dogajanje v deželici na sončni strani Alp zagotovo ne bo
zamrlo. Poletni prestopni rok bo namreč zagotovo še kako pester, tudi
zaradi številnih znanih nogometašev, ki so tik pred iztekom svojih
pogodb in bodo po koncu sezone imeli proste roke pri iskanju novih
delodajalcev.

Da se vsako poletje igralske karte v slovenskem nogometnem prvenstvu
dodobra premešajo, smo že vajeni. Čeprav se vsaka nova sezona začne
dokaj hitro, precej hitreje kot v nekaterih nogometno najbolj razvitih
evropskih državah, to za klube ni prevelika ovira. Številni trgujejo vse
do konca poletja, zato se je že velikokrat zgodilo, da je imel nekdo v
primerjavi z začetkom tekmovalnega leta čez dva meseca oziroma ob
zaključku tržnice precej spremenjen"	Šport	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	1565.0	12.0	EkipaSN
Publicistika	Sanja Modric_lekt.txt	Sanja Modric_lekt	Športnica v visokih petah	Eva Jandl	intervju, estrada, predstavitev osebe	"Sanjina prva ljubezen je bilo smučanje, druga nogomet, tretja, košarka, pa je postala tudi pomemben del njenega zasebnega življenje. A lepa športna novinarka priznava, da doma nikoli ne zapusti brez ličil, ko stopi iz slačilnice, pa rada obuje visoke pete – verjetno tudi zato, ker njen mož, znani košarkar Stipe Modrić, v višino meri kar 208 (!) cm. 
Zasebno je dinamična svetlolaska mamica dveh hčerk, trenutno pa jo lahko spremljamo kot tekmovalko v oddaji Zvezde plešejo, kjer se po plesnem parketu vrti z Miho Vodičarjem, našim"		Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	863.0	7.0	Avenija
Publicistika	14-16-nogometna prihodnost.txt	14-16-nogometna prihodnost	SLOVENSKI UPI NA EVROPSKEM PRVENSTVU		šport, nogomet	"SLOVENSKI UPI NA EVROPSKEM PRVENSTVU

Prihodnost je vendarle svetla

V preteklih tednih se v slovenskem nogometu ni zgodilo ravno obilo lepih
stvari. Na ligaškem prizorišču je odmevala afera z Zlatkom Zahovićem v
glavni vlogi, izbrana vrsta je novo poglavje pod vodstvom Tomaža Kavčiča
začela z dvema porazoma, prav tako se je v slabi podobi v nadaljevanju
kvalifikacij predstavila mlada reprezentanca, v kateri so razmere tudi
sicer skrb vzbujajoče, a nato se je vendarle zgodilo nekaj lepega.
Čudovitega. Kadeti so si zagotovili nastop na evropskem prvenstvu,
selekcija U-17 bo pod vodstvom Agrona Šalje sodelovala na zaključnem
turnirju 16 najboljših zasedb na stari celini.

Kako svetla je prihodnost slovenskega nogometa? To je vprašanje, ki si
ga na sončni strani Alp pogosto zastavljamo, pri odgovoru poskušamo"		Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	1231.0	10.0	EkipaSN
Publicistika	izdelki-ki-jih-potrebujes-to-pomlad.txt	izdelki-ki-jih-potrebujes-to-pomlad	Izdelki, ki jih potrebuješ to pomlad	Tina Guček	moda, pomlad, dekleta, izdelek, osebna nega	Izdelki, ki jih potrebuješ to pomladPomlad je že skoraj tu in mrzlo zimo bodo zamenjali sončni in toplejši dnevi. Zato boš zagotovo posegla tudi po malo drugačnih izdelkih za nego obraza, da boš imela čudovito podlago za nanos ličil, ki bodo poudarili tvojo naravno lepoto. Gel za umivanje obraza Da o tvoja koža pripravljena na nego obraza,	Moda, lepota	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	576.0	8.0	TOP! Za najstnike
Publicistika	Z_energije.txt	Z_energije	Energije		astrologija	"Energije 

Za nami je eden najpomembnejših dogodkov leta, enakonočje in prihod
pomladi s prestopom Sonca iz rib v ognjenega ovna. Končno je prišla
pomlad, uradno v torek, 20. marca, ob 17.15, in z njo vsak dan več
svetlobe, več novega"	Zabava	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	414.0	7.0	Zvezde
Publicistika	ramon vargas_lekt.txt	ramon vargas_lekt	Raje junak kot zvezdnik	Petra Kancler	intervju, glasba, umetnost, slavni, predstavitev osebe	"Eden najbolj cenjenih tenoristov sveta, Ramón Vargas, je svojo kariero zgradil postopoma in brez škandalov ter še danes, pri sedeminpetdesetih letih, poje kot mladenič. Vsestranski pevec ob srečanju na ekskluzivni zasebni večerji preseneti s svojo toplino in latinskim šarmom ter prav nič zvezdniškim vedenjem. V Ljubljano je prispel v družbi elegantne žene Amalie in najstniškega sina Fernanda, nam zaupal svojo tragično zgodbo ter razkril svojo veliko ljubezen do potovanj in čilija.

Dandanes je zvezdništvo tudi v svetu opere doseglo neverjetne razsežnosti. In dejstvo je, da tudi med najboljšimi tenoristi vladajo velike razlike – in to ne le pri visokem C-ju. Časi, ko se je v javnosti ugotavljalo zgolj, kako kdo poje in zveni, so minili. Tudi v svetu opere so vse bolj pomembni odnosi z javnostjo, zato ne preseneča, da je tudi med opernimi pevci najti prave »dive«, ki slovijo po spektakularnih odhodih z odra, po zamudah, ki se štejejo v debelih urah, celo neštetih odpovedanih"		Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	1572.0	18.0	Avenija
Publicistika	Maja 9 - Zvezdne steze.txt	Maja 9 - Zvezdne steze	Življenje je oder	Vito Tofaj	kultura, novice	"Najprej smo šli v kino, po tem pa »planili« po dogajanju na odrih. Gledaliških in glasbenih. Ugotovili smo, da je življenje kot oder, ampak tudi oder JE življenje. 

Kinodvor: film Playing man. Režiser Matjaž Ivanišin je po osvojitvi nagrade"	Kultura	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	385.0	6.0	Maja
Publicistika	postani-telesno-aktivna.txt	postani-telesno-aktivna	Postani telesno aktivna	Katja Kaja Mejač	rekreacija, šport in prosti čas, nasveti	"Tvoje zdravje je dejansko odvisno o tvoje telesne aktivnosti. Če si med bolj lenimi in popoldne raje preživiš pred televizijo z goro nezdrave hrane, smo ti pripravili nekaj nasvetov, s katerimi boš z večjim veseljem pognala kri po žilah.
Telesna aktivnost sabo prinese same pozitivne učinke, ki se kažejo v boljšem fizičnem in"	Šport	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	536.0	10.0	TOP! Za najstnike
Publicistika	Z_ringo starr je odslej vitez.txt	Z_ringo starr je odslej vitez	Princ William je odlikoval slavnega Beatla - Ringo Starr je odslej vitez			"Princ William je odlikoval slavnega Beatla

Ringo Starr je odslej vitez

Slavni glasbenik Ringo Starr, član legendarnega ansambla"		Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	160.0	3.0	Zvezde
Publicistika	1-scratch-L.txt	1-scratch-L	SCRATCH -- UČENJE ZA 21. STOLETJE	Sonja Lajovic		"SCRATCH -- UČENJE ZA 21. STOLETJE

Sonja Lajovic

Po podatkih Centra za varnejši internet SAFE.SI danes ni malo takih, ki
že pri šestih letih uporabljajo svetovni splet, računalniške igrice pa
spoznajo še nekoliko prej. Ko se otrok sreča z računalnikom, je zato
zelo pomembno, da mu ta ne ponuja samo pasivne zabave, ampak je ob tem
lahko dejaven in ustvarjalen.

Kljub veliki povezanosti z računalniško tehnologijo pa zna le malo otrok
ustvarjati lastne računalniške igre, animacije ali kaj podobnega. Kot bi
znali le brati, ne pa tudi pisati. Danes ni dovolj le klepetati, brskati
in sodelovati, ampak je dobro znati tudi ustvarjati, oblikovati in imeti
svoje ideje. Zato je pogosto potrebno znanje programiranja. Seveda
večina otrok, ko odrastejo, ne bo opravljala poklica programerja, tako
kot se jih tudi večina ne bo preživljala s pisanjem. Kljub temu pa
učenje programiranja koristi vsem. Otroci se naučijo izražati celoviteje
in ustvarjalneje, razvijajo logično mišljenje in bolje razumejo, kako
delujejo nove tehnologije, s katerimi se srečujejo vsak dan.

Kratka zgodovina

V zadnjih desetih letih je bilo razvitih veliko novih programov, ki
otrokom omogočajo, da so z računalnikom ustvarjalni, da se srečujejo z
novimi izzivi in tudi programirajo. Eden od najbolj razširjenih
programov za"		Tehniška založba Slovenije, d. d.	2016.0	da	da	1950.0	24.0	Življenje in tehnika
Publicistika	Maja 5 - Zvezdne steze.txt	Maja 5 - Zvezdne steze	Zvezdne steze		kultura, dogodki	Minula tedna je v Ljubljani na kulturni sceni »vladal« Zimski festival, ki je v treh večerih, v petih dneh, v veliko dvorano Grand hotela Union pritegnil ljubitelje klasične glasbe in gospela. In kaj so na to rekli organizatorji, Festival	Kultura	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	396.0	6.0	Maja
Publicistika	BZ_stiri maske za sijoce lase.txt	BZ_stiri maske za sijoce lase	Štiri maske za sijoče lase	C. R.	zdravje in telesna nega, nasveti, lepota, nega las	"Štiri maske za sijoče lase

Vse, kar potrebujete za obnovo las, boste našli v hladilniku.
Najboljši prijatelji vaših las so na primer jajca, med,"	Zdravje	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	256.0	5.0	Bodi zdrava
Publicistika	cona udobja_lekt.txt	cona udobja_lekt	Stopi iz cone udobja	Ana	nasveti, cona udobja	"Stopi iz cone udobja
Tvoje trenutno življenje ti je všeč, čeprav si včasih želiš, da bi lahko spremenila svet. Pa ne najdeš tiste energije, ki bi jo potrebovala za to ali pa se ti zdi vse nesmiselno. Sprašuješ se, kaj bi bilo, če bi se poskusila spremeniti, a ti ne bi uspelo, ali kaj bodo rekli drugi, če boš naredila nekaj drugačnega kot vsi drugi. Poleg tega pa – saj ti je trenutno čisto lepo v življenju, zakaj bi kar koli spreminjala? Se najdeš"	Družba	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	826.0	1.0	TOP! Za najstnike
Publicistika	BZ_duda ali prst_najboljse nic.txt	BZ_duda ali prst_najboljse nic	Duda ali prst? Najboljše nič!	Aleksandra Polak	zdravje	"Duda ali prst? Najboljše nič! 

 Po rojstvu sesalni refleks, skupaj z iskalnim in požiralnim refleksom,
novorojenčku omogoča uspešno hranjenje. Da dojenje steče, se morajo
poklopiti vsi trije refleksi. Nekateri dojenčki imajo precej izražen
sesalni refleks, ki se razvije že v maternici. V maternici potrebo po
sesanju dojenček zadovolji s sesanjem prsta, po rojstvu s sesanjem
materine bradavice. Sesanje bradavice je"		Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	621.0	12.0	Bodi zdrava
Publicistika	1-jeklo-L.txt	1-jeklo-L	JEKLO: OD ALKIMIJE DO KEMIJE IN BOGASTVA	Damjan Jan Pavlica in Tine Golež		"JEKLO: OD ALKIMIJE DO KEMIJE IN BOGASTVA

Damjan Jan Pavlica in Tine Golež

Industrialec Andrew Carnegie je pravočasno spoznal, da si jeklarske
dejavnosti ne more privoščiti brez zaposlenega kemika, drugi
industrialci pa so menili, da si njihove železarne ne morejo privoščiti
(še) kemika. Kako usodna napaka Carnegiejevih tekmecev! A pojdimo lepo
po vrsti.

NI TAKO MALO TAKIH, KI zamenjujejo železo in jeklo. Železo je kemijski
element (Fe), ki je premehak in premalo odporen proti rjavenju, da bi ga
lahko uporabljali v vsakdanji tehnologiji. Mešanice železa z drugimi
elementi pa so zlitine, pri čemer so najpomembnejše zlitine železa z
ogljikom. Kolikor več ogljika vsebuje zlitina, toliko trša in krhkejša
je; kolikor manj ga ima, toliko mehkejša in prožnejša je. Dve izmed
železovih zlitin imata nekoliko ponesrečeno ime: lito železo, ki poleg
železa vsebuje okoli 4 % ogljika (kar je največ ogljika, da je še topen
v železu), in kovano železo, ki ne vsebuje skoraj nič ogljika. Jeklo je
(kot vse pametne stvari) na zlati sredini in vsebuje pod 2 % ogljika.

Že z majhnimi spremembami v kemijski sestavi ali toplotni obdelavi lahko
v lastnostih železovih zlitin dosežemo velike spremembe. Tako kot je to
danes, v času natančnih meritev, prednost, je bilo včasih prekletstvo
(ŽIT 1994/4, str. 53; ŽIT 1995/9, str. 12; ŽIT 2004/2, str. 54). Zaradi
omenjenih majhnih sprememb v kemijski sestavi so se rušili mostovi,
eksplodirali topovi, potapljale so se ladje ...To je bil tudi razlog, da
se je proizvodnje železa držalo vraževerje. Andrew Carnegie je v svojih
spominih zapisal, da je prav nepredstavljivo, kako je bilo vse skupaj
tako dolgo še najbolj podobno"	Avtomobili, računalništvo, tehnika	Tehniška založba Slovenije, d. d.	2016.0	ne	da	2704.0	33.0	Življenje in tehnika
Publicistika	Maja 8 - moda.txt	Maja 8 - moda	Moda za ure športa	Alma Glumac	šport, moda	Maja 8 – Moda Za ure športa Pomladno aktivnaMinili so ÄŤasi, ko smo za telovadbo ali rekreacijo oblekle razvleÄŤeno trenirko in staro majico. Oprema je namreÄŤ še kako pomembna	Moda, lepota	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	160.0	3.0	Maja
Publicistika	1-led-L.txt	1-led-L	Nepredvidljivi led	Vital Sever	okolje, narava, ledeniki	"Nepredvidljivi led

Vital Sever

Po vsem svetu se tali led; ledeniki se umikajo in tundra se taja. Ledene
odeje na Grenlandiji in Antarktiki so videti krhke in nekdaj velikanski
arktični morski ledeni pokrov se krči z grozečo hitrostjo. A namesto da
bi se morski led okoli Antarktike krčil, kot so napovedovali
znanstveniki, se širi. Kaj se pravzaprav dogaja?

V zadnjih nekaj desetletjih, ko imamo za opazovanje ledu na voljo
satelite, se je območje Južnega oceana, ki je pozimi prekrito z morskim
ledom, povečalo in v zadnjih letih dosega rekordno velikost. Povečanje
je sicer majhno, vendar je presenetljivo -- in nekoliko skrivnostno.
Paul Holland, član britanske antarktične odprave, pravi: »Arktično
območje se obnaša natanko tako, kot bi pričakovali. Antarktika pa ne.«
Pred nekaj leti je Holland že mislil, da je razvozlal to skrivnost:
njegova ekipa je sklepala, da naj bi bili krivi močnejši vetrovi. Zdaj
ugotavlja, da se je motil. Kaj se torej dogaja na jugu?

Odgovor na to vprašanje ni pomemben samo za tamkajšnje pingvine. Če bi
se še tam začel led"	Poljudnoznanstveno	Tehniška založba Slovenije, d. d.	2016.0	da	da	1707.0	20.0	Življenje in tehnika
Publicistika	BZ_zbrali smo denar za najsodobnejsi inkubator v drzavi.txt	BZ_zbrali smo denar za najsodobnejsi inkubator v drzavi	Zaključek akcije Mala dlan – veliko življenje			"Zaključek akcije Mala dlan -- veliko življenje

Zbrali smo denar za najsodobnejši inkubator v državi!

Akcija Mala dlan -- veliko življenje revije Zarja in medijev skupine
Media24 je končana. V petih mesecih smo zbrali kar 30.000 evrov za
najsodobnejši inkubator v državi, ki bo požrtvovalnemu osebju Enote za
intenzivno terapijo in nego novorojenčkov olajšal skrb za male borce.
Neizmerno smo hvaležni vsem, ki ste verjeli, da je to mogoče --
ambasadorkam akcije Katarini Venturini, Petri Majdič in Vesni Pernarčič,
bralcem revije Zarja, donatorjem, drugim medijem naše skupine ter ne
nazadnje staršem danes zdravih in velikih nedonošenčkov, ki so z nami
delili svoje zgodbe. Nov inkubator, trenutno najsodobnejši v državi, bo
pomagal reševati življenja za dlan velikim borcem.

Lepo je videti te, na videz nebogljene malčke, ki so premagali vse
začetne težave in težavice, nekaj let pozneje, ko se okrepijo,
razcvetijo in jim nihče ne"	Družba	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	1438.0	15.0	Bodi zdrava
Publicistika	BZ_ko vas bo zagrabila drozomanija, boste pekli in pekli.txt	BZ_ko vas bo zagrabila drozomanija, boste pekli in pekli	Ko vas bo zagrabila drožomanija, boste pekli in pekli	Tina Guček, Foto: Primož Lavre	kuharski recept, peka kruha	"Ko vas bo zagrabila drožomanija, boste pekli in pekli

Anita Šumer je tista Slovenka, ki je na področju peke kruha naredila
pravi bum s svojo peko z drožmi. Njena knjiga Drožomanija je bila hitro
razprodana in gre kmalu v ponatis, Aniti pa ogromno ljudi sledi tudi na
družbenih omrežjih.

Zdi se, da so droži najbolj modna beseda na področju peke kruha ta
hip, pa vendar marsikdo ne ve, za kaj sploh gre. Lahko malce
pojasnite?

Droži so najstarejše vzhajalno sredstvo, preprosta mešanica moke in
vode, ki začne čez čas ob primerni toploti fermentirati ali po domače
vreti. Naši predniki so vedeli, kako je treba pripravljati žita, da ta
postanejo lažje prebavljiva. Pred iznajdbo pekovskega kvasa v drugi
polovici 19. stoletja so bili vsi pekovski izdelki pripravljeni tako. A
morda je bralcem bolj znan izraz kislo testo. Ker pa je beseda droži
tudi del slovenske prehranskokulturne dediščine in zapisana tudi v SSKJ,
jo"	Poljudnoznanstveno	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	1509.0	18.0	Bodi zdrava
Publicistika	Maja 9 - moj dom.txt	Maja 9 - moj dom	Za ljubitelje monokromatskega sloga	Tina Guček	dom, barve	"Črno ali belo? Črno-belo!

Monokromatski slog je v"		Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	78.0	1.0	Maja
Publicistika	tiktak-do-konca-solskega-leta.txt	tiktak-do-konca-solskega-leta	Nasveti za učenje	Tina Guček	učenje, šola, nasveti	"Tiktak do konca šolskega leta ...
Počasi se bliža konec šolskega leta, zato je na sporedu vse več testov in spraševanj. Sončno vreme te vabi na svež zrak, ti pa veš, da bi se morala učiti, saj želiš imeti čim višje ocene, in to so zadnje ocene v tem šolskem letu. Zato smo zate zbrali preverjene trike, ki bodo tvoje učenje naredili lažje in"		Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	655.0	14.0	TOP! Za najstnike
Publicistika	Z_naucila me je, kaj je postenost.txt	Z_naucila me je, kaj je postenost	Naučila me je, kaj je poštenost	Carmen Leban	medosebni odnosi, slavni, družinski odnosi	"Gianni Rijavec o posebnem odnosu z mamo

Naučila me je, kaj je poštenost

Gianni Rijavec da veliko na tradicijo. Kot mlajši sin je ostal doma,
podedoval posestvo in se zavezal, da bo poskrbel za starše. Oče je sicer
že dvajset let pokojni, mama Mara, s katero imata poseben odnos, pa bo
prihodnje leto praznovala okroglih devetdeset let. Gianniju ni bila samo
mama, temveč tudi"	Družba	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	628.0	7.0	Zvezde
Publicistika	BZ_kako shujsati do poletja_zgledujte se po beyonce.txt	BZ_kako shujsati do poletja_zgledujte se po beyonce	Kako shujšati do poletja? Zgledujte se po Beyoncé!	Lana Košir		"Kako shujšati do poletja? Zgledujte se po Beyoncé!

Se tudi vi sprašujete, kako pred sezono kopalk pokuriti odvečno
maščobo, ne da bi porabili vsak prosti trenutek za vojaški telovadni
režim in strogo dieto? Hollywoodske zvezdnice in prehranski strokovnjaki
že dolgo poznajo rešitev, spoznajte jo"	Moda, lepota	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	445.0	7.0	Bodi zdrava
Publicistika	Maja 8 - zdravje žile.txt	Maja 8 - zdravje žile	Zdravje žil	Marijana Mandić	zdravje, žile, gleženjski indeks	"Zahtevajte nebolečo meritev gleženjskega indeksa
V kakšnem stanju so vaše žile?

Ateroskleroza ali poapnenje žil lahko povzroči smrtno nevarne zaplete, kot sta srčni infarkt in možganska kap. Če se poškodujejo tudi arterije zgornjih in spodnjih okončin, pa zbolimo za periferno arterijsko boleznijo, v nadaljevanju PAB, ki jo ima kar vsak šesti Zemljan po 55. letu. Kako lahko poskrbimo za prehodne poti za našo kri?

Sprva nič ne boli
Zoženje žil in motnje prekrvitve zaradi maščobnih oblog so pogostejše na spodnjih okončinah. PAB se vrsto let razvija počasi in sprva ne povzroča prav nobenih težav, ko bolezen napreduje, pa lahko na vsem lepem začnemo šepati. Značilna je stiskajoča bolečina v mečih ali stegnu, ki se pojavi med"	Zdravje	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	1152.0	17.0	Maja
Publicistika	1-megastrukture-L.txt	1-megastrukture-L	Odkrivanje zunajzemeljskih megastruktur	Peter Zidar	astronomija, vesolje	"Odkrivanje zunajzemeljskih megastruktur

Peter Zidar

Astronomi so v bližini zvezde KIC 8462852, ki je od Zemlje oddaljena
okoli 1480 svetlobnih let, lani s pomočjo vesoljskega teleskopa Kepler
odkrili nekaj nenavadnega. Čeprav gre najverjetneje za naravni pojav,
nas to odkritje počasi pripravlja na to, da bomo morda kmalu sposobni
odkriti zunajzemeljsko civilizacijo.

Vesoljski teleskop Kepler (ŽIT 2007/4, str. 47; ŽIT 2009/4, str. 28; ŽIT
2015/7--8; tematska priloga *Teleskopi*) je namenjen odkrivanju
eksoplanetov (ŽIT 2000/3, str. 40; ŽIT 2009/1, str. 28), tj. planetov
zunaj našega Osončja, s pomočjo tranzitne metode (ŽIT 2012/4, str. 30).
Po njegovi zaslugi poznamo že 1030 potrjenih in dodatnih 3666 še
nepotrjenih planetov. Kepler zelo natančno meri, kako se svetlost zvezde
spreminja s časom. Ko zazna rahlo zatemnitev zvezde, lahko astronomi iz
meritev sklepajo na obstoj planeta, ki je med svojim gibanjem pred
zvezdo povzročil zatemnitev. Poznejša opazovanja ponovnih zatemnitev
astronomom dajo podatke o planetovi orbiti, iz velikosti zatemnitev pa
lahko sklepajo, kakšen je njegov premer.

KIC 8462852

Zatemnitve, ki so jih astronomi zaznali ob opazovanju zvezde KIC
8462852, ki je približno za polovico večja od našega Sonca, pa so bile
nekoliko drugačne, kakor so jih bili vajeni dotlej. Vesoljski teleskop
Kepler je zbral okoli štiri leta opazovanj te zvezde in v tem času
zaznal dve zatemnitvi. Prva, ki je trajala en teden, se je zgodila leta
2011, pri drugi pa je šlo za zaporedje sprememb, ki so trajale nekaj
mesecev v letu 2013."		Tehniška založba Slovenije, d. d.	2016.0	ne	da	2298.0	25.0	Življenje in tehnika
Publicistika	2-kosti-L.txt	2-kosti-L	Vojna kosti ali velika dinozavrska mrzlica	Matija Križnar	dinozavri, fosili, raziskovalci, paleontologija	"Vojna kosti ali velika dinozavrska mrzlica

Matija Križnar

Čeprav je izraz 'Bone Wars' (Vojna kosti) slišati zelo
znanstvenofantastično, je v resnici smiselno povezan z zgodovino in
paleontološko znanostjo. Gre namreč za zanimiv spopad dveh mladih
ameriških paleontologov v času državljanske vojne v ZDA v drugi polovici
19. stoletja. Rezultat tega rivalstva so bile mnoge in še danes izjemne
najdbe dinozavrov, terciarnih sesalcev in drugih fosilov.


Marsh in Cope

Glavna junaka ene izmed najbolj znanih zgodb, ki kaže, kam lahko vodita
trma in častihlepje, sta bila Edward Drinker Cope (1840--1897) in
Othniel Charles Marsh (1831--1899). Zgodovinarji in poznavalci njune
preteklosti ju opisujejo kot zelo trmasta in egocentrična raziskovalca.
Starejši Marsh je sicer izhajal iz revne družine, vendar pa je kmalu po
materini smrti skrb za njegovo šolanje prevzel stric in milijonar George
Peabody. Mlajši Cope je izhajal iz premožne družine in bil izjemno
nadarjen, saj je že pri osemnajstih napisal prvo razpravo o fosilih.
Možaka sta se spoznala v Evropi, ker je stara celina takrat veljala za
znanstveno meko, kjer so delovali številni priznani raziskovalci in
muzeji. Tja sta pobegnila tudi pred"	Naravoslovje	Tehniška založba Slovenije, d. d.	2016.0	da	da	1556.0	17.0	Življenje in tehnika
Publicistika	6 navad_lek.txt	6 navad_lek	6 navad, ki te delajo nesrečno, in kako se jih znebiti	Ana	sreča, nasveti, navade	"6 navad, ki te delajo nesrečno, in kako se jih znebiti
Verjetno si že večkrat prebirala članke in nasvete o tem, kako boš postala srečnejša v življenju, pa ti niso kaj preveč pomagali. Tokrat smo se stvari lotili drugače in poiskali tiste navade, ki te delajo nesrečno, in nasvete, kako se jih boš znebila. Ne pozabi, da je navade, ki nas spremljajo že nekaj časa, zelo težko spremeniti, zato potrebujemo vztrajnost in čas, da jih lahko obrnemo na bolje. A če se boš držala nasvetov, boš prav kmalu srečnejša in zadovoljnejša oseba. 

Srečna bom, ko …
… bom dobila fanta, bom začela obiskovati srednjo šolo,"	Družba	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	1027.0	12.0	TOP! Za najstnike
Publicistika	aktualov dan zena_lek.txt	aktualov dan zena_lek	Aktualov dan žena 2018		družabna kronika, koncert	"PASICA 
Aktualov dan žena 2018

Stožice so pokale po šivih

Aktualovci so svojim poslušalkam ob dnevu žena namenili prav posebno darilo: povabili so jih kar v Stožice na nepozaben žur"	Zabava	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	187.0	2.0	Avenija
Publicistika	2-mikrokrmilniki-L.txt	2-mikrokrmilniki-L	Računalniki v enem čipu: mikrokrmilniki	Simon Vavpotič	računalništvo	"RAČUNALNIKI V ENEM ČIPU: MIKROKRMILNIKI

Simon Vavpotič

Mikrokrmilniki (angl. microcontroller) nas spremljajo na vsakem koraku
-- v pralnih strojih, mikrovalovkah, pečicah, mlinčkih za kavo,
radijskih in televizijskih sprejemnikih, domačem računalniku, pa tudi v
sodobnih avtomobilih, čolnih, ladjah in letalih. Kako delujejo? Kako je
potekal njihov razvoj? Bo že kmalu v vsakem tudi 32-bitni operacijski
sistem?

MIKROKRMILNIK je majhen računalnik v enem čipu, ki združuje eno ali več
procesorskih jeder, delovni in trajni pomnilnik ter različne
vhodno-izhodne enote, pogosto pa tudi krmilnik za neposredne pomnilniške
prenose (angl. DMA -- direct memory access controller). Velikost
vgrajenega delovnega oziroma bralno-pisalnega pomnilnika z naključnim
dostopom sega od nekaj kilobajtov (kB) do nekaj megabajtov (MB; 1 MB =
1024 kB), kar je odvisno od vrste in tipa mikrokrmilnika. Vgrajeni
trajni pomnilnik je praviloma nekajkrat večji, vendar je namenjen le
hrambi programov in vgrajenih podatkov. Večina sodobnih mikrokrmilnikov
omogoča tudi programiranje delov trajnega pomnilnika med njihovim
normalnim delovanjem.

KJE UPORABLJAMO MIKROKRMILNIKE?

Mikrokrmilniki so namenjeni vgradnji v namenske naprave, kjer so njihova
majhnost, velika zanesljivost delovanja in nizka poraba energije najbolj
izrazite. Prav nizka poraba je še zlasti cenjena in dobrodošla v
napravah z baterijskim napajanjem, kot so daljinski upravljalniki, pa
tudi radijsko vodeni modeli vozil, letal in plovil. Mikrokrmilnike danes
najdemo v"	Avtomobili, računalništvo, tehnika	Tehniška založba Slovenije, d. d.	2016.0	da	da	1915.0	23.0	Življenje in tehnika
Publicistika	2-videoigre-L.txt	2-videoigre-L	Proceduralno ustvarjanje vsebin	Peter Zidar	tehnologija, računalništvo	"Proceduralno ustvarjanje vsebin

Peter Zidar

V videoigrah (in simulacijah na splošno) se pogosto pojavlja veliko
število posameznih elementov, ki sestavljajo navidezno okolje. Njihovo
oblikovanje in postavljanje v okolje sta lahko zelo zamudni. V nekaterih
primerih je teh elementov toliko, da se pojavijo celo težave s
pomnilnikom. Zato mnogi računalniški programerji za njihovo naključno
ali navidezno naključno razporeditev uporabijo računalniške postopke
(algoritme). Tak pristop omogoča tudi dobršno mero nepredvidljivosti pri
igranju tovrstnih videoiger.


S pomočjo avtomatiziranih postopkov lahko programerji ustvarjajo
različne vsebine, ki bi jih bilo sicer treba vnesti ročno. Z algoritmi
znotraj videoiger ustvarijo in razpostavijo številne elemente igralnega
okolja: sestavne dele pokrajine, planetarne sisteme, oblake na nebu,
nasprotnike, stavbe, predmete, teksture (bitne slike, ki prekrivajo
poligonalno grafiko) ipd. V kakšnem razponu se bodo ti elementi
pojavljali v videoigri, določijo z začetnimi parametri. Ob tem lahko
oblikujejo na tisoče drobnih pravil, na primer, kje se določen element
mora pojaviti in kje ne ter kako velik naj bo. Kako je kljub
precejšnjemu številu teh pravil na koncu mogoče celo privarčevati pri
količini podatkov, ki bi jih sicer potrebovali, če bi te elemente in
položaj vsakega izmed njih vnašali ročno in nato shranili? Prihranek je
možen zato, ker se podatki sproti izračunajo, namesto da bi bili vsi
vnaprej shranjeni v pomnilniku. Namen proceduralno ustvarjenih vsebin
-- v nadaljevanju PUV -- (angl. Procedural Content Generation) je
predvsem povečati obseg in trajanje videoiger brez potrebe po dodatnem
delu ustvarjalcev in zahtev po dodatnem prostoru na podatkovnih nosilcih
in v pomnilniku računalnika.

*Minecraft*

Gre za dober primer videoigre, pri kateri so uporabljene PUV. Igralec
poskuša preživeti v simulaciji sveta, kjer je vsa okolica upodobljena s
pomočjo različno obarvanih"	Avtomobili, računalništvo, tehnika	Tehniška založba Slovenije, d. d.	2016.0	da	da	2515.0	28.0	Življenje in tehnika
Publicistika	Maja 6 - moda.txt	Maja 6 - moda	Večno moden temen džins	Alma Glumac	moda, nasveti, džins	V hitrem ritmu vsakdanjega življenja se nam velikokrat zgodi, da odidemo že zgodaj zjutraj od doma in se vrnemo pozno zvečer. V takšnih dneh je dobro, da je naš izbor garderobe premišljen, saj se tako izognemo nepotrebnemu stresu. Z oblačili iz džinsa ne boste	Moda, lepota	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	450.0	8.0	Maja
Publicistika	60-derbi 2.txt	60-derbi 2	Z vlakom le na izlet	jb	nogomet, navijaštvo	"Zakaj so se morali na Teznem od večnega derbija posloviti navijači
Olimpije

Z vlakom le na izlet

Ko sta se Maribor in Olimpija pred tokratnim obračunom nazadnje pomerila
v Ljudskem vrtu (pisalo se je leto 2007, tekma je bila odigrana v pokalu
Hervis), so morali tribuno zapustiti"	Šport	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	452.0	3.0	EkipaSN
Publicistika	kaj-moras-vedeti-o-ljubezni_lek.txt	kaj-moras-vedeti-o-ljubezni_lek	Kaj moraš vedeti o ljubezni?	Katja Kaja Mejač	ljubezen, nasveti, dekleta	Kaj moraš vedeti o ljubezni? Čeprav si še najstnica, se lahko že zdaj spoprijemaš s številni vzponi in padci, ki jih prinese ljubezen. Čeprav se ljubezen z leti spreminja, pa vseeno preveri, kaj morš o njej vedeti.1. Ljubezen ni enolična Med odrščanjem boš spoznala, da ljubezen ni samo ena. Zagotovo se zavedš, da imaš rada več in različne ljudi. Temu lahko brez težav rečemo ljubezen. Obstaja	Družba	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	661.0	11.0	TOP! Za najstnike
Publicistika	ZELO OSEBNO_blaz setnikar_lek.txt	ZELO OSEBNO_blaz setnikar_lek	Blaž Setnikar	Maja Ličič	intervju, zabava, slavni	"»Pri ženskah le stežka prenašam izbirčnost«

Kaj vas najbolj prizadene?
Izkoriščanje.

V čem spite?
V postelji.

S čim"	Zabava	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	166.0	2.0	Avenija
Publicistika	BZ_brez trebuscka pred poletjem.txt	BZ_brez trebuscka pred poletjem	Brez trebuščka pred poletjem	Petra Arula	zdravje, hujšanje, telovadba	"Brez trebuščka pred poletjem

Se vam je čez zimo čez pas kavbojk razbuhtelo mehko tkivo, ki bi se ga
radi čim prej znebili, ali pa ste novopečena mamica, ki bi se poleti
rada dobro počutila v kopalkah? Na Vadbeni kliniki se držijo načela čim
več gibanja in čim več čim bolj različnih vaj. »Pravega gibanja in vaj,
ki ne škodijo telesu,« dodaja specialistka za gibanje Alja Malis, ki nas
je v pogovoru opozorila na najpogostejše napake, ko se želimo znebiti
okroglega trebuščka, ter spodbudila k pravilnemu gibanju.

Kdaj lahko ženska po porodu začne vaditi?

Najprej moramo ločiti med terminoma vadba in gibanje. Gibanje je bilo
včasih pogoj za preživetje. To je veljalo tudi po porodu, le da so naši
predniki živeli v"		Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	1183.0	10.0	Bodi zdrava
Publicistika	Z_bolezen mu je vzela telo.txt	Z_bolezen mu je vzela telo	Bolezen mu je vzela telo	L. Ž.	smrt	"**Poslovil se je finančnik Matjaž Gantar**

**Bolezen mu je vzela telo**

Matjaž Gantar ni maral porazov. Bil je borec in večni optimist. Probleme
je reševal načrtno in pragmatično. In tako"	Družba	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	282.0	1.0	Zvezde
Publicistika	60-derbi 1.txt	60-derbi 1	Na večnem derbiju v Ljudskem vrtu povsem različna polčasa: Ko zmanjka moči za veselje			"Na večnem derbiju v Ljudskem vrtu povsem različna polčasa

Ko zmanjka moči za veselje

Naposled se je spet zgodil obračun večnih tekmecev, vendar je imel
»lepotno« napako. Minil je brez Green Dragonsov, za katere je bila
usodna železniška postaja na Teznem, od koder jih je policija zaradi
neredov na vlaku preusmerila nazaj v Ljubljano. Za nameček sta manjkala
še oba kapetana -- kaznovani Zoran Pavlovič in poškodovani Sebastjan
Cimerotič. Zmaga je ostala v štajerski prestolnici, to je"	Šport	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	764.0	7.0	EkipaSN
Publicistika	Z_pred nesreco resil hcerko in pristal na urgenci.txt	Z_pred nesreco resil hcerko in pristal na urgenci	Pred nesrečo resil hčerko in pristal na urgenci	Nejc Simšič	odnos strašev do otrok	"Kaskaderski podvigi Marka Potrča 

Pred nesrečo rešil hčerko in pristal na urgenci

Da je Marko Potrč zagrizeni športnik, ki se ne ustraši nobenega, še
tako zahtevnega športnega izziva, vedo vsi. Energičen televizijec, ki
rad smuča, teče, kolesari, plava, se potaplja in poti v telovadnici, pa
je pred kratkim ugotovil, da mu gredo dobro od rok tudi"	Družba	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	493.0	5.0	Zvezde
Publicistika	Kaj je danes luksuz_lekt.txt	Kaj je danes luksuz_lekt	Ženska, ki obvlada luksuz	Simona Dečko	intervju, zdravje in telesna nega	"Fenomen
Lara Ham
Ženska, ki obvlada luksuz
Katarina Larisa Ham je na čelu družbe, ki se 24 ur na dan ukvarja z razkošnim življenjskim slogom in mednarodno servisno službo (concierge) za družbeno elito, zato je kot na dlani, da pozna in obvlada želje najzahtevnejših potrošnikov. Zanimalo nas je, kako se spreminjajo njihove navade in kaj je danes pravzaprav luksuz. Ugotovitve so več kot zanimive – med drugim to, da je spanje novo ime za velnes. 

Besedilo: SIMONA DEČKO
Foto: 

Čeprav po definiciji luksuz pomeni vse tisto, kar ni namenjeno zadovoljitvi zgolj nujnih in vsakdanjih potreb, pa po splošnem prepričanju velja tudi, da mora biti luksuz nedosegljiv, drag, prepovedan ali kako drugače odmaknjen, da si ga sploh želimo. Gre torej za"	Moda, lepota	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	911.0	7.0	Avenija
Publicistika	1-malarija-L.txt	1-malarija-L	BOJ PROTI MALARIJI NA SARDINIJI	Veronika Sorokin	zdravje, bolezen, medicina	"Velikopotezni projekt odpravljanja bolezni

Danes si težko predstavljamo turistično privlačno Sardinijo v njeni mračni in nezdravi podobi, ko jo je pestila malarija. Vročinska bolezen, ki je s svojo smrtonosnostjo globoko posegla v zgodovino otoka, je danes na srečo izkoreninjena. Kljub temu pa je vendarle dobro vedeti, da se imamo za razcvet turizma na Sardiniji v povojnih letih v veliki meri zahvaliti prav velikopoteznemu projektu načrtnega odpravljanja malarije na tem italijanskem otoku.

Besedi mal aria v italijanskem jeziku pomenita slab zrak. Prva asociacija, ki jo dobimo, ko razmišljamo o tej bolezni v povezavi s Sardinijo, se v večini primerov navezuje prav na naravne geografske in klimatske posebnosti tega otoka. Veliko število naravnih mokrišč in stoječih voda, topel in vlažen zrak sredozemskega podnebja, kjer topli del koledarskega leta traja nekoliko dlje, pa bližina afriške celine -- vse to so naravne okoliščine, ki so kot nalašč za pojav in širjenje malarije. Vendar pa je treba na pandemične razsežnosti bolezni pogledati tudi z zgodovinskega vidika, ki je brez dvoma vplival na razvoj in širjenje malarije na Sardiniji. 
IZVOR BOLEZNI 
Nekateri raziskovalci iščejo izvor bolezni že v davni prazgodovini, v času nuraške civilizacije v srednji in pozni bronasti dobi (1500--800 pr. n. št.). Menijo, da naj bi takratna bivališča (nuragi) prebivalcem pomenila zavetje pred krvoločnimi"	Poljudnoznanstveno	Tehniška založba Slovenije, d. d.	2016.0	da	da	2103.0	21.0	Življenje in tehnika
Publicistika	Maja 6 - Aktualno (00000003).txt	Maja 6 - Aktualno (00000003)	Poklon vsem mamam	Lara Jelen	prazniki, materinski dan	"Maja 6 - Aktualno

Kako doma in po svetu praznujemo materinski dan 
Poklon vsem mamam

Tako kot praznik ljubezni, valentinovo, smo Evropejci tudi materinski dan prevzeli od Američanov. Ideja, da bi en dan v letu posvetili materam, se je pri nas prijela po prvi svetovni vojni. Vmes, ko smo dobili tudi dan žensk, smo na praznik malce pozabili, a ne za dolgo. Večina nas zelo dobro ve, kaj praznujemo 25. marca.

Tekst: LARA JELEN

Materinski dan se po različnih državah praznuje na različne datume. Tudi pri nas je bilo prvotno planirano, da bomo ta dan praznovali 15. maja. Kasneje je bil praznik v Sloveniji prestavljen na 25. marec in tako je še danes. Čeprav naj bi začetki materinskega dne segali v leto"		Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	1189.0	12.0	Maja
Publicistika	bojan jokic.txt	bojan jokic	Sami smo krivi, da ni navijačev		intervju, nogomet, nogometna reprezentanca	"BOJAN JOKIĆ

Sami smo krivi, da ni navijačev

Reprezentanca je začela novo poglavje, vendar se je obdobje pod vodstvom
selektorja Tomaža Kavčiča začelo z bolečima porazoma z Avstrijo in
Belorusijo. Po reprezentančnem slovesu Boštjana Cesarja je ekipo v vlogi
kapetana na igrišče popeljal njegov dober prijatelj Bojan Jokić, zaradi
česar je 31-letni Gorenjec to doživel še nekoliko bolj čustveno. Član
ruske Ufe je predstavil svoje razmišljanje o trenutnem stanju v izbrani
vrsti, ob tem pa smo se dotaknili še nekaterih drugih tem.

Kako gledate na prvi prijateljski tekmi pod vodstvom novega selektorja
Tomaža Kavčiča?

Rezultatsko sta bili res slabi, seveda smo vsi mislili, da bo veliko
boljše. Želeli smo si zmagati na obeh tekmah, toda na koncu smo videli,
da naša realnost ni taka, kot smo si mislili oziroma želeli. Moramo se
malo zamisliti in nekatere stvari popraviti. Najprej vsak pri sebi,
potem še kot ekipa. Res je, da sta bili to prijateljski tekmi, da je
selektor preizkusil veliko stvari in tudi zamenjal veliko igralcev.
Potrebujemo čas, z njim pa bo prišlo vse, kar nam manjka.

Kakšno je bilo stanje v slačilnici po porazu z Belorusijo? Je bilo kaj
povišanih tonov?

Ne, tega ni nikoli. Smo profesionalci, nihče nikomur ničesar ne očita.
Napake so vedno prisotne, enkrat jo naredi eden, drugič drugi, tretjič
vsa ekipa \... Zavedamo se, da je bil rezultat slab, ampak na koncu se
je tako obrnilo. Vsaka napaka se"	Šport	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	2308.0	48.0	EkipaSN
Publicistika	joli.txt	joli	JOLANDA ČEPLAK,  Omadeževana zlatolaska		šport, atletika, tek, doping	"JOLANDA ČEPLAK

Omadeževana zlatolaska

Svetlolasa tekačica iz Velenja je zagotovo bila oziroma je še vedno
najbolj prepoznavna slovenska atletinja vseh časov. Še vedno ima v lasti
svetovni rekord na 800 metrov v dvorani, vendar ji doslej ni uspelo
sprati s sebe dopinškega madeža -- in ji ga tudi nikoli ne bo.

»Malo ljudi ve, koliko truda, znoja, bruhanja, treningov in vsega
drugega je potrebno, da športnik doseže vrhunski rezultat. Ponosna sem
na vse, kar sem dosegla,« je pred časom dejala Jolanda Čeplak,
svetlolasa diva z atletskih stez.

Te besede je Jolanda izrekla že po tem, ko je preživela pekel dopinškega
prekrška, črne pike, ki je ne bo mogla nikoli izbrisati iz svoje
bleščeče atletske kariere. Ne glede na to, da ima Čeplakova še danes v
lasti dvoranski svetovni rekord v teku na 800 metrov, ki ga je pritekla
v tistem epskem boju s Stephanie Graf na Dunaju, je na vse njene
izvrstne rezultate, kolajne in rekorde padla senca dvoma. Čeplakovi
sicer niso odvzeli nobenega rekorda in nobene kolajne, ampak \...

Pozorni poznavalci atletike so za Jolando Steblovnik (njen dekliški
priimek) prvič slišali leta 1993, ko se"	Družba	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	1851.0	18.0	EkipaSN
Publicistika	Pravo in iskreno prijateljstvo_lekt.txt	Pravo in iskreno prijateljstvo_lekt	Ko prijateljica ni več prijateljica		medosebni odnosi, prijateljstvo	"Ko prijateljica ni več prijateljica

Včasih sta nenehno tičali skupaj, zdaj pa si le še redko vzame čas zate.
Še več, zdi se, kot da pred drugimi grdo govori o tebi, tebi pa seveda
za vse skupaj ni vseeno. Kaj storiti, ko prijateljica ni več
prijateljica?

Pravo in iskreno prijateljstvo je nekaj najlepšega, kar se ti lahko
zgodi. To, da veš, da je v tvojem življenju nekdo, ki mu lahko zaupaš
čisto vse in"	Družba	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	714.0	9.0	TOP! Za najstnike
Publicistika	Z_mama je ena sama.txt	Z_mama je ena sama	Mama je ena sama	Lara Paukovič	materinski dan, mama	"V čem so znani Slovenci in Slovenke podobni mamam 

 Mama je ena sama 

 Materinski dan, ki ga bomo praznovali 25. marca, je priložnost, da
svoje matere razveselimo s pozornostjo ali prijazno besedo, mi pa smo ga
izkoristili tudi za to, da smo nekaj znanih Slovenk in Slovencev prosili
za razmislek o tem, kaj imajo s svojimi mamami skupnega, pa naj gre za
podedovano lastnost ali navado, ki so jo razvili pozneje"	Družba	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	721.0	9.0	Zvezde
Publicistika	BZ_prhljaj lahko odpravite.txt	BZ_prhljaj lahko odpravite	Prhljaj lahko odpravite	R. Š.	zdravje, zdravje in telesna nega	"Prhljaj lahko odpravite

Lasje so, tako kot koža in nohti, ogledalo zdravja. Če spadate med
90-odstotno populacijo, ki se vsakodnevno srečuje z belimi kosmi na
glavi ali ramenih, veste, kako neprijetna nadloga je lahko prhljaj.
Dobra novica je, da prhljaj ni deden, vzroke zanj pa lahko odpravite že
s spremembo načina"	Zdravje	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	517.0	12.0	Bodi zdrava
Publicistika	mlada-zvezdnica-postaja-nova-modna-ikona.txt	mlada-zvezdnica-postaja-nova-modna-ikona	Mlada zvezdnica postaja nova modna ikona	Katja Kaja Mejač	zabava, film, slavni, predstavitev osebe, televizija	"Millie Bobby Brown
Mlada zvezdnica postaja nova modna ikona
Mlada zvezdnica serije Stranger Things s svojim slogom navdušuje modne strokovnjake.

14-letna Millie Bobby Brown je imela pred serijo Stranger Things že nekaj manjših vlog, a jo je prav vloga tihe in na kratko postrižene Eleven/Jane v znanstveno fantastični grozljivki popeljala med zvezde. Skupaj z uspehom serije je seveda prišla mednarodna prepoznavnost in v zadnjem obdobju tudi številne ponudbe za prestižne televizijske vloge. Obenem je to priložnost,"	Zabava	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	723.0	9.0	TOP! Za najstnike
Publicistika	HARVEY NORMAN Katarina Bencek.txt	HARVEY NORMAN Katarina Bencek	Samo ne kot pri zobozdravniku		intervju, notranja oprema, estrada	"HARVEY NORMAN	

Slika: Harvey Norman

Katarina Benček, podjetnica
Samo ne kot pri zobozdravniku

Katarina Benček, »stara znanka« slovenske estradne scene, je ljubiteljica lepega. Podjetnica in modna poznavalka ljubi modo, rada se pozabava z ličili in"	Moda, lepota	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	251.0	8.0	Avenija
Publicistika	28-hokej.txt	28-hokej	Krohotanje je hitro utihnilo		šport, hokej, odnos do soljudi v športu, Slovenec	"Kolumna

Krohotanje je hitro utihnilo

V dneh, ko na Danskem spremljam(o) svetovno prvenstvo elitne divizije,
še vedno premlevam vse, kar se je le dober teden pred tem dogajalo v
madžarski metropoli. Seveda ne razmišljam o tamkajšnjem okolju, temveč o
dogajanju na ledeni ploskvi Arene Laszla Pappa. Ne zanima me pet ekip,
kaj počnejo one, me briga, zanima me le naša reprezentanca, ki je v
Budimpešti pogorela, ne v celoti, a je vseeno pogorela.

Grozljivo je bilo spremljati eno od 12 olimpijskih reprezentanc iz
Pjongčanga, ki se na svetovnem prvenstvu divizije 1A, torej
drugokategornikov, spet bori sama s sabo. Enako je bilo pred letom, ko
sem jo spremljala v Parizu, toda tisto je bila elita, tam"	Družba	Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	1142.0	13.0	EkipaSN
Publicistika	Maja 8 - kuhamo 7 dni.txt	Maja 8 - kuhamo 7 dni	Kuhanje v pomladnih dneh	M. S.	kuharski recepti, kulinarika, opis delovnega postopka	"Maja 8 – Kuhamo

Kuhanje v pomladnih dneh

 Dnevi postajajo daljši in toplejši, zato vse manj časa preživimo v kuhinji. Vleče nas ven, na prosto, zato ob vikendih že diši po dobrotah z vroče rešetke. Tudi tisti, ki so na novoletne zaobljube že zdavnaj pozabili, v strahu vlečejo iz omare lahkotnejšo garderobo in trepetajo, ali jim bodo hlače v pasu še prav. Vse to pomeni, da smo tudi pri pripravi jedi izbirčnejši ter nam tekne lažja hrana, z veliko zelenjave. Šparglji, mlada špinača, občasno kos mesa in namesto sladice jagode"		Salomon, d. o. o.	2018.0	da	da	998.0	28.0	Maja