Pomen lesa Vrste lesa Iglavci storži. Iz lesa iglavcev lahko izdelujemo vse od ostrešij, embalaže, pohištva do vrhunskih glasbenih instrumentov. V skupini iglavcev so mnoge drevesne vrste. V slovenskem prostoru so najpomembnejše smreka, jelka, bor in macesen. K iglavcem sodijo še tisa, cedra, cipresa in še nekatere vrste. Smreka
Smreka je najpomembnejša gozdna drevesna vrsta. Uspeva v hladnješih predelih srednje in severne Evrope. Raste v čistih sestojih pa tudi v mešanih gozdovih. Čisti sestoji so gozdovi, v katerih rastejo samo smreke. Njeno deblo je ravno in zraste do višine 60 metrov. Veje izraščajo v vretenih in so obrnjene navzgor. Iglice so ravne, koničaste, temnozelene barve in dolge 10 – 25 mm. Storži so najprej zeleni ali rdečkasti, pozneje postanejo svetlo rjavi. So viseči in dolgi približno 10 do 25 cm. Smrekov les je rdečkastobele barve. Smrekovina je mehka, lahka, srednje trdna, prožna, žilava in dobro cepljiva. Njen les se da dobro obdelovati, zato iz njenega lesa izdelujemo številne predmete, ki so v vsakdanjem življenju nepogrešljivi. Les se uporablja za stavbno pohištvo, okna, vrata, pode, stenske in stropne obloge, za izdelavo glasbil, zabojev, panelnih plošč in za pridobivanje celuloze. Za smrekov les je tudi značilno, da na svetlobi potemni. Vsebuje tudi smolne žepke, ki so zelo moteči pri obdelavi lesa. (Smolni žepki so luknjice, ki so napolnjene s smolo.) Jelka
Jelka je drevo srednje in južne Evrope. V severni Evropi je ni, ker je občutljiva na nizke temperature, zahteva pa veliko vlage in toplote. Zaradi onesnaževanja okolja in klimatskih sprememb sodi jelka med ogrožene drevesne vrste v Evropi in kot vrsta počasi izumira. Jelka doseže višino 10 do 80 metrov. Njena krošnja je ovalna. Iglice so ploske, razporejene v dveh vrstah, zgoraj temno zelene barve, spodaj z belima progama in dolge 15 do 30 mm. Storži so, za razliko od smreke, pokončni in dolgi 10 do 16 cm. Les jelke je rumenkasto bele barve, lahek, mehak, srednje trden in žilav, dobro cepljiv in obdelovalen. Uporablja se v stavbnem in pohištvenem mizarstvu, za embalažo in za predelavo v celulozo. Bor
Bor je razširjen po vsej Evropi pa tudi v predelih osrednje Azije. Uspeva vse od morske gladine pa do gozdne meje. Raste tudi na slabše kakovostnih tleh (peščenih in močvirnih). Ker ima globoke korenine, se dobro upira močnemu vetru. Poznamo čez sto vrst bora. Pri nas rastejo navadni ali rdeči bor, beli bor, črni bor in planinski bor. Za vso borovino je zaradi obilice smole značilen prepoznavni vonj. V Sloveniji uspeva v manjših sestojih ali celo posamično. Če raste v gozdu, je deblo dolgo in ravno ter ima veje le na zgornjem delu debla, če pa raste na samem je deblo običajno skrivljeno. V višino zraste do 40 metrov. Iglice rastejo v parih, se združujejo v šopke, so trde, večinoma zasukane in dolge 4 do 8 cm. Storži so viseči, sivo rjavi in dolgi 3 do 7 cm. Borov les je rumenkasto rjav,mehak, lahek do srednje težek, srednje trden, prožen, težko cepljiv, odporen proti vlagi in se ga da dobro obdelovati. Les sredozemskega bora se uporablja za izdelovanje notranje opreme, navadni bor pa v ladjedelništvu, za gradnjo mostov in ostrešij, za stavbno pohištvo, furnir, izdelavo vezanih plošč in papirja. Macesen
Macesen uspeva po vsej srednji in severni Evropi, predvsem v višjih vlažnejših in hladnejših legah. Pri nas raste navaden ali evropski macesen. Macesen je edini iglavec pri nas, ki mu jeseni odpadejo iglice. Ima ravno deblo, ki sega v višino do 25 metrov. Veje rastejo vodoravno. Iglice na kratkih poganjkih rastejo v šopkih, na dolgih pa posamič. Storži so pecljati, jajčaste oblike, dolgi do 4 cm in svetlo rjave barve. Macesnov les ima izrazite branike (letnice), je rdečkasto rjave barve, gost, srednje trden in žilav, mehak in smolnat. Prav zaradi velike trajnosti, trdnosti, odpornosti na vlago in dekorativnosti je uporabnost macesnovine zelo velika. Uporablja se v gradbeništvu, železniške pragove, za opremo stanovanj in pohištvo, vhodna, garažna vrata, furnir, pod, za sodove, korita, silose in podobno.]]> Listavci Listavci so drevesa, ki imajo široke in ploske liste. Vsi listavci cvetijo in iz oprašenih cvetov se razvijejo semena, ki so pogosto zaprta v trd oreh ali mesnat plod. Za razliko od iglavcev mnogi listavci vsako jesen odvržejo liste, zato jim pravimo tudi listopadna drevesa. Med listavce prištevamo mnoge drevesne vrste. Najpogostejši listavci so bukev, hrast, jesen, lipa breza, javor, topol, jelša, brest, beli in črni gaber, pravi in divji kostanj in oreh ter sadna drevesa: hruška, češnja, jablana in druga. Les listavcev je zelo raznolik. Les večina listavcev je trd in se lepo obdelujejo. Zaradi raznolikih lastnosti se posamezne vrste lesa uporabljajo za številne izdelke kot so pohištvo, vrata, okna, parket, glasbila, nekatere vrste pa tudi za proizvodnjo celuloze, izdelavo furnirja in za kurivo. Podrobneje si oglejmo predvsem tiste vrste listavcev, ki jih najpogosteje srečamo v vsakodnevni uporabi. Bukev
Bukev je pri nas ena izmed najbolj razširjenih vrst listavcev. Raste v zmernem vlažnem podnebju do okoli 900 m nadmorske višine. Ustrezajo ji apnenčasto ilovnata tla. Bukev povprečno dočaka 150 let in zraste do 40 metrov visoko. Njena krošnja je zelo vejnata. Listi so dolgi 6 do 8 cm, bleščeči in gladki. Spomladi so svetlo zeleni, pozneje temno zeleni, jeseni, preden odpadejo, se obarvajo rumeno rdeče. Bukov plod se imenuje žir. Bukov les ali bukovina je v različnih barvnih odtenkih. Sveža je belkaste barve, ko se osuši, potemni in postane rdečkasto rjava. Pri sušenju rada poka, sicer pa je les gost, trd, žilav, dobro cepljiv in odporen proti obrabi. Bukov les ni posebno trajen, saj v neugodnih okoliščinah, na prostem in v vodi hitro razpada. Zato bukovino predvsem uporabljamo pri izdelavi pohištva, talnih oblog, furnirja, ivernih in vezanih plošč, igrač in za kurjavo. Hrast
Hrast je zaradi svoje razširjenosti in lastnosti pomembna drevesna vrsta. Poznamo več vrst hrasta, dob ali poletni hrast, graden ali zimski hrast, cer, puhasti hrast, hrast plutovec. Za lesnoobdelovalno industrijo sta pomembna le dob in graden. Obe vrsti sta razširjeni po vsej Evropi. Hrast zraste v višino 20 do 40 metrov in ima obseg debla 3 m in več. Njegovi listi so pernato krpasti, plodove imenujemo želod. Hrastovina je rumenkasto rjave barve, trda, prožna, cepljiva in zelo trajna tako v vodi kot na prostem. Za hrastovino je značilno, da je notranji les debla (črnjava) zelo trajen, zunanji les debla (beljava), ki je svetlejši, pa v naravi hitro razpade. Hrastov les je primeren za izdelavo pohištva, talnih oblog, stopnišč, furnirja, sodov, drogov in drugih konstrukcijskih elementov. Les hrasta plutovca se uporablja kot zvočni izolator, skorja za izdelavo zamaškov, podplatov, oblog za pohištvo, sten in drugo. Lipa
Lipa in lipov list je listavec, ki v višino zraste do 40 metrov. Listi so dolgi 15 cm in imajo značilno srčasto obliko. V Sloveniji uspevajo štiri vrste lip (lipa, lipovec, malo in velikolistna lipa). Lipa velja za simbol slovenskega naroda. V starih vaških jedrih je lipa stala običajno sredi vasi, ob njej pa se je odvijalo družabno in družbeno življenje vasi. Lipov les je zelo lahek in mehak, srednje gost, prožen in cepljiv, občutljiv in neodporen proti zajedalcem. Dobro se obdeluje, struži in rezlja, zato ga uporabljamo v mizarstvu, strugarstvu in rezbarstvu, za razne modele, embalažo, vžigalice, svinčnike, igrače in risalne deske, za vezane plošče in inštrumente. Jesen
Jesen uspeva v gričevnatih in višje ležečih predelih. Rad raste ob vodah in na zemlji, kjer se ne zadržuje voda. Kot drevo raste posamično do višine 40 metrov. Deblo je zelo dolgo in ravno, njegova krošnja pa lepo zaobljena. Listi so sestavljeni iz 9 do 15 podolgovatih listov, ki so suličaste oblike. Jesenovina je les belkasto rumene barve in eden najbolj trdih in žilavih lesov. Zelo je elastičen, se težko kolje in lepo polira. Les ni posebno odporen in trajen. Uporablja se za stopnišča, pohištvo, parket, furnir, stružene in rezbarske izdelke ter za izdelavo športnega orodja.]]> Eksoti Balsa
Balsa je hitro rastoče drevo iz tropskega dela Južne Amerike. Doseže višino do 30 m je vedno zeleno. V primeru daljšega sušnega obdobja mu listi lahko odpadejo. Les balzovca je lahek, zelo mehak in porozen, a močan. Žagati se ne da, ker se drobi, lahko pa ga rezbarimo z ostrimi orodji. Balsa je zaradi izredno majhne gostote (med vsemi vrstami lesa ima najmanjšo gostoto) zelo priljubljen material za modelarstvo in maketarstvo. Uporablja se tudi za izdelavo desk za surfanje in odrskih rekvizitov. Mahagoni
Mahagoni domuje v tropskih predelih Amerike in na Antilskem otočju. Njegov les je temne barve, trd, težak, srednje trden in zelo elastičen ter dobro obdelovalen. Mahagoni sodi med zelo dragocene vrste lesa, zato ga uporabljamo za izdelavo furnirja, ki ga v pohištveni industriji uporabijo za najrazličnejše dragoceno razkošno pohištvo in talne obloge. Iz njega izdelujejo tudi ohišja glasbil. Bambus
Bambus pripada veliki družini trav in raste v različnih podnebnih razmerah, predvsem na azijskem jugovzhodu ter na področjih subtropskega ali tropskega pasu (Kitajska, Malezija, Indonezija). Bambus je najhitreje rastoča rastlina na svetu in zelo hitro obnovljivi naravni vir. V nasprotju z drevesi, ki se obnovijo v 40 do 60 letih, ga je mogoče posekati že po 3 letih. Les je lahek, trd in prožen ter vsestransko uporaben. Olesenelo, votlo steblo, ki je žilavo, vlaknato in okrepljeno z močnimi prečnimi povezavami, je izredno močno. Iz njih izdelujejo pohištvo, preprosto kmečko orodje in jambore na manjših jadrnicah, izdelujejo preproge, zavese, košare, posodo, pokrivala, vrvi in parket.]]> Zgradba lesa prečni prerez, če ga zažagamo vzdolžno z osjo debla pa je to vzdolžni prerez. Prečni prerez debla nam pove zelo veliko stvari. Pri prečnem prerezu najlažje določimo starost drevesa. V koncentričnih krogih se izmenjujejo temne in svetlejše plasti. Svetlejša plast je mehkejša in debelejša, ker gre za spomladanski prirastek, ko drevesa rastejo hitreje. V poznem poletju oziroma jeseni drevesa rastejo počasneje. Zato je ta plast temnejša, tanjša in trša. Svetla in temna plast označujeta letni prirastek lesa, ki ga imenujemo letnica (branika). Če želimo določiti starost drevesa, moramo prešteti letnice. Zunanji sloj debla je mrtva skorja, ki ji pravimo lubje. Lubje je običajno zelo trdo, nagubano in globoko razpokano. Drevo varuje pred vremenskimi vplivi in škodljivci. Pod lubjem je najmlajša plast lesa imenovana ličje. V tej živi plasti tečejo hranilne snovi, ki po posebnih vodovodnih cevkah in strženovih žarkih prihajajo iz kambija in tečejo v krošnjo drevesa. Naslednja plast se imenuje kambij. Je najbolj živ predel drevesa, kjer se celice množijo, kmalu olesenijo in se trdno sprimejo z ostalimi celicami, ki jih je drevo že odložilo v svoji notranjosti. Kambiju sledi beljava. To je nov les v nastajanju, zato je zelo občutljiv in običajno slabše kakovosti. Notranji del debla tvori pravi, zreli les ali črnjava. Les je gost, ker so vse celice stisnjene in olesenele ter po njih ne pritekajo več hranljivi sokovi. Predlagam še prečni prerez debla in označene dele, kjer bi se omenil še stržen. Na sredini debla je stržen, ki je običajno svetle barve. Med staranjem drevesa se stržen počasi krči in pri nekaterih vrstah tudi popolnoma izgine.]]> Polizdelki iz lesa gozdar odbere in označi zrela drevesa ter izmeri njegovo prostornino. Nato se drevo požaga. Drevesu na tleh požaga veje, ga razžaga na hlode in mu olupi lubje. Lupljenje lubja je ročno ali z motornim lupilnikom. Hlode odpeljejo na žago ali v tovarno za nadaljnjo predelavo v polizdelke. Večino polizdelkov naredijo na žagi. Na jarmeniku vzdolžno razžagajo hlod v plohe, deske ali grede. Polizdelke zložijo v kope in jih pustijo na prostem, da se les posuši. Ker naravno sušenje lesa lahko traja zelo dolgo (tudi do 30 let), ga sušijo tudi umetno v posebnih sušilnih napravah. Druge polizdelke ( furnir, vezane, panelne, iverne in lesonitne plošče) izdelujejo v tovarnah.]]> Furnir Furnir je tanka plast lesa, ki ga naredijo v tovarni z rezanjem ali luščenjem z debla. Deblo pred rezanjem furnirja mehčajo v pari. Oblikujejo ga v prizmo, da ga nato s širokimi noži razrežejo na tanke lističe lesa. Debelina rezanega furnirja je do 1 mm. Ker so lističi furnirja vlažni, ga na sušilnem traku osušijo in po potrebi tudi zlikajo. Furnir zložijo v pakete po 24 ali 32 lističev. Pri luščenju furnirja debla predhodno ni potrebno oblikovati. Deblo vpnejo v stroj, ki ga vrti, poseben nož pa z njega lušči tanke plasti lesa. Debelina luščenega furnirja je od 1 do 5 mm, njegova dolžina pa tudi do 10 m. Furnir se uporablja predvsem v pohištveni industriji za oblaganje različnih delov pohištva, da dobi videz masivnega lesa. Veliko furnirja se uporabi tudi za izdelavo vezanih in panelnih plošč.]]> Vezana plošča Vezana plošča je plošča, ki je narejena iz zlepljenih lističev luščenega furnirja. Pred lepljenjem plasti furnirja položijo tako, da je vsaka naslednja plast položena prečno na prejšno plast. Število plasti je vedno neparno. Zlepljene plasti furnirja stisnejo. Vezane plošče so debeline od 3 do 25 mm. Prednost vezanih plošč je, da se ne krivijo in ne cepijo in so lažje in trdnejše od masivnih desk in letev. Uporabljajo se za pohištvo, ki je zelo obremenjeno (delovni pulti).]]> Panelna plošča Panelna plošča je sestavljena iz treh plasti. Zunanji dve plasti sta iz tanke vezane plošče ali debelejšega bukovega furnirja. Srednji sloj je sestavljen iz enako dolgih masivnih letvic mehkih iglavcev. Takšne plošče imajo manjšo gostoto kot vezana plošča, ker so letvice iz redkejšega lesa. Panelne plošče se uporabljajo za izdelovanje pohištva in različnih nosilnih konstrukcij.]]> Lesonitna plošča Iverna plošča Lastnosti lesa Gostota Trdota Trd les težje obdelujemo in je bolj odporen na površinsko obrabo, zato ga praviloma uporabljamo za talne obloge, stopnice in pohištvo. Mehak les lažje obdelujemo, se površinsko hitro obrabi in je praviloma lažji ob trdega lesa. Mehak les se uporablja za embalažo, gradbeni les, rezbarijo, modelarstvo in podobno.]]> Trdnost Prožnost Cepljivost Cepljivost je odpor lesa proti ločevanju vlaken v vzdolžni smeri. Cepljivost lesa je zaželjena pri izdelovanju drv, dog za sodove, skodel za prekrivanje streh in podobno. Nezaželjena pa je v rezbarstvu in mizarstvu.]]> Žilavost Žilavost je odpor proti lomu. Les, ki se pri upogibanju in zvijanju ne zlomi, je žilav. Mehak les je bolj žilav kot trd les. Na žilavost vpliva tudi vlaga, zato je svež les bolj žilav kot suh. Da se les pri močnem upogibanju in ukrivljenju ne zlomi in poka, mu povečajo žilavost tako, da les pred upogibanjem in krivljenjem kuhajo v pari. Jesen, breza in vrba sodijo med žilave vrste lesa, medtem ko bukev, bor in javor med krhke.]]> Higroskopičnost Obdelovalni postopki Merjenje Merilni trak
Merilni trak ali meter je lahko lesen ali jeklen, v obliki zložljivega ravnila ali jeklenega traku. Lesen zložljiv meter je dolg do dva metra in ga imenujemo tudi tesarski meter. Meter v obliki jeklenega traku je navit in shranjen v plastičnem ohišju. Takšni merilni trakovi so lahko dolgi tudi več 10 metrov. Kotnik se uporablja za načrtovanje in kontrolo pravokotnosti. Šestilo
Šestilo je pripomoček, s katerim narišemo krog in njegove dele. Poznamo šestilo za zarisovanje in šestilo za nanašanje mer. Šestilo za zarisovanje je klasično in ga uporabljaš pri pouku. En krak ima kovinsko konico, v drugi krak je pritrjena grafitna konica. Šestilo za nanšanje mer pa ima obe konici kovinski.]]> Zarisovanje Vpenjanje primež, strojni primež ali spona. Čeljusti primeža so nazobčene. Da ne poškodujemo obdelovanca, med čeljusti in obdelovanec položimo kos vezane plošče ali pa si izdelamo podlogo iz aluminijaste pločevine. Strojni primež se uporablja pri vrtanju v majhen kos obdelovanca. Spone so nepogrešljive pri lepljenju, saj z njimi stisnemo več lesenih kosov. Uporabljamo jih tudi pri različnih načinih vpenjanja ali pritrjevanja.]]> Žaganje žagin list, ki je sestavljen iz niza zob. Ob pomikanju žage naprej in nazaj, trdi jekleni zobje odrezujejo gradivo. Poznamo žage različnih konstrukcij in oblik. Med ročnimi žagami so najpogosteje uporabljajo lisičji rep, rezljača, žaga lokarica in luknjarica, med strojnimi pa vbodna žaga, vibracijska, krožna, tračna in motorna žaga. V šoli se uporabljata večinoma ročna žage in vibracijska žaga, ki je namenjena za žaganje tanjših plošč iz različnih gradiv. Napotki za žaganje z ročno žago.

Obdelovanec trdno vpnemo v primež tako, da je mesto žaganja čim bližje čeljustim primeža.

Levo roko položimo na obdelovanec, z desno primemo žago in jo postavimo na zarisano črto.

Žago narahlo brez pritiskanja potegnemo naprej, nazaj in spet naprej.

Nadaljujemo s pogumnejšimi gibi in pazimo, da rezilo žage ostane navpično na zarisani črti.

Navodila za delo z vibracijsko žago.

Preverimo, da je list žage ustrezno vpet. Zobje morajo biti usmerji proti podajni mizici.

Vklopimo žago.

Obdelovanec položimo na podajalno mizico in ga počasi pomikamo proti žagi.

Žagin list mora rezati obdelovanec na tistem delu črte, kjer je odpadni del.

Obdelovanec enakomerno potiskamo naprej, dokler ni razdvojen.

Ko končamo z delom, žago izklopimo.

]]> Vrtanje lesne svedre. Lesni svedri imajo v sredini vodilno konico, na obodu pa ostre prirezovalne konice. Svedre lahko vpenjamo v ročne ali električne vrtalnike. Vse bolj se uporabljajo akumulatorski vrtalniki in namiznimi vrtalniki. Z namiznimi vrtalniki je delo bolj enostavno in natančnejše. Preden začnemo vrtati, natančno označimo mesta, kjer bodo izvrtine. Središče vrtanja zarišemo s svinčnikom, obenem pa središče označi še s šilom, da se sveder pri vrtanju lepo »uleže« v narejeno luknjo. Preverimo, ali je vrtalni stroj izklopljen. Izberemo ustrezen sveder, ga trdno vpnemo ter odstranimo ključ za vpenjanje. Nadenemo si zaščitna očala. Vklopimo vrtalnik in počasi pričnemo vrtati do želene globine. Vrtalnik izklopimo in odstranimo obdelovanec. Še nekaj koristnih nasvetov pri vrtanju lukenj:

Pri vrtanju lukenj v les se spodnja stran lesa ne bo cefrala, če pod mesto vrtanja podložimo košček odpadnega lesa.

Ročni električni vrtalnik drži pravokotno na obdelovanec.

Če je obdelovanec zelo majhen, ga zaradi varnosti raje vpnimo v strojni primež.

Luknjo z večjim premerom najprej prevrtamo s tanjšim svedrom, nato luknjo razširimo še z debelejšim svedrom.

]]> Rašpanje in piljenje Navodila za rašpanje in piljenje:

Preden pričnemo rašpati in piliti, čvrsto vpnemo obdelovanec v primež.

Pri rašpanju in piljenju trdno stajimo, z eno nogo nekoliko naprej.

Rašpo oziroma pilo držimo z obema rokama. Z desnico držimo ročaj, z levico pa vodimo konico orodja. Levičarji izvedejo ta postopek obratno.

Vedno rašpamo oziroma pilimo v smeri lesnih vlaken, ker bodo v nasprotnem primeru nastale v lesu stopničke.

Obdelovanec rašpamo in pilimo z enakomernimi gibi.

]]> Brušenje brusnimi papirji. Brusni papir je na eni strani prekrit z drobci zelo trdih kristalov, ki imajo enako nalogo, kot zobci pile. Brusni papirji so različne zrnavosti. Njihovo brusilno moč nam pove številka na hrbtni strani brusnega papirja. Brusimo lahko ročno z brusno kladico, gobic ali strojno. Vse pogosteje si pomagamo z električnimi vibracijskimi brusilniki, ki nam olajšajo delo. V šoli se uporabljajo tračni in kolutni brusilniki. Pri brušenju pazimo:

da vedno brusimo v smeri lesnih vlaken,

da pričnemo brusiti z grobim brusnim papirjem in nadaljujemo z vedno finejšim,

da si pred brušenjem na strojnem brusilniku zaščitimo oči z zaščitnimi očali,

da obdelovanec enakomerno pritiskamo na brusno površino,

da obrabljen brusni papir zamenjamo z novim.

]]> Spajanje Žebljanje
Žebljanje je najhitrejših in najpreprosti načinov spajanja. Žebljane zveze so primerne za izdelavo zabojev, škatel, vrtnih ograj, vrat iz desk in raznih okvirjev. Za spoje z žeblji je zelo primeren mehak les smreke ali bora. Pri trdem lesu je treba pred žebljanjem najprej zvrtati luknje, da se izognemo razpokam. Pri postopku žebljanja potrebuješ žeblje in kladivo. Žebelj je sestavljen iz glave in stebla. Za žebljane spojev uporabljamo različne vrste žebljev. Žeblji se med seboj razlikujejo predvsem po dolžini, debelini in obliki glave. Žebelj zabijemo v les tako, da s kladivom tolčemo po glavi žeblja. Kladivo držimo čim bolj proti koncu ročaja, ker tako ustvarimo večjo silo udarca. Žeblji bodo bolj držali, če jih zabijemo poševno in ne navpično. Oster žebelj lažje zabijemo in trdneje drži. Pomanjkljivost žebljanja je, da se les lahko razkolje. Čeprav je žebljanje nerazstavljiva zveza, lahko zabite žeblje izvlečemo s pomočjo precepa na kladivu ali pa s kleščami različnih oblik. Vijačenje
Za trdne trajne spoje so vijaki izjemno primerni, saj je v nasprotju z žeblji vijačna zveza bolj trdna. Spojni element vijačne zveze je vijak, ki ima glavo in steblo, na katerem je vrezan zunanji navoj. Vijaki se razlikujejo po obliki, kvaliteti izdelave in materiala ter po izvedbi navoja na steblu. Razlikujejo se tudi po obliki glave. Pri vijačenju moramo uporabiti tudi primeren primeren izvijač, da ne poškodujemo glave vijaka. Najpogosteje uporabljamo lesne vijake, ki so prepoznavni po konici na koncu navoja, s katero se zajedo v lesno gradivo. Obstajajo vijaki s polokroglo, vgrezno in lečasto glavo, očesni vijaki in vijaki s kavlji. Preden se lotimo privijanja vijaka, s šilom zaznamujemo mesto, kjer se bo vijak uvil. Pri vijakih večjega premera moramo celo izvrtati luknjo. Paziti moramo, da vijak uvijamo pravokotno na površino. Uvijati ga je potrebno z obema rokama. Z eno roko držimo in obračamo izvijač, z drugo pa pazimo, da rezilo izvijača ostane ves čas v zarezi vijaka. Lepljenje
Pri vijačenju in žebljanju so spojni deli opazni. Pri lepljenju se spoji skoraj ne poznajo. Lepimo takrat, ko želimo ohraniti naravno lepoto lesa. Za lepljen spoj potrebujemo ustrezno lepilo. Najpogosteje uporabljamo hladna lepila, ki so mešanica umetnih smol in vode. Hladna lepila delujejo tako, da se umetna smola strdi, ko voda izhlapi. Preden se lotimo lepljenja, skrbno očistitimo površine, ki jih nameravamo zlepiti. Prah in žaganje zmanjšata trdnost lepljenega spoja. Lepilo nanesemo v tankem sloju, najlažje s čopičem ali zobato lopatico. Oba sestavna dela stisnemo v stiskalnici ali z različnimi pripomočki (priže, spona). Lepilo, ki izteče iz spoja, odstranimo. Lepljene dele pustimo na zračnem prostoru, dokler se lepilo popolnoma ne strdi. Mozničenje
Mozničenje je delno razstavljiva ali nerazstavljiva spojna zveza lesenih delov z uporabo moznikov. Ta zveza je zelo trdna. Spoj nastane, ko v oba dela izvrtamo luknje, ki ustrezajo premeru moznika. Nato vanje vstavimo moznike in spoj stisnemo. Trajna zveza nastane, če spoj utrdimo z lepilom. Rogljičenje
Rogličenje je postopek, kjer konce sestavnih delov lesa oblikujemo tako, da spojena segata drug v drugega, se popolnoma prilegata in jih nato z lepilom spojimo pod kotom. Ta način spajanja se opušča. Lesne zveze z utori
Videoposnetek izdelave utora z dolbenjem – že posneto Podobna spojna zveza kot pri rogljičenju je lesna zveza z utorom. En kos lesa predstavlja čep ali pero, drugi utor. Čep oziroma pero se natančno prilega utoru. Spoje navadno utrdimo še z lepljenjem. Zveza na utor in pero se najpogosteje uporablja za spoje talnih oblog (parket).]]> Površinska zaščita ustreznega premaza preventivno zaščitimo površino lesa pred vremenskimi vplivi. Les lahko zaščitimo z voski, olji, barvami, laki in lazurami. Voske in olja uporabljamo, če želimo les za kratek čas zaščititi pred zunanjimi vplivi. Barve se nanašajo kot osnovni premaz in so namenjene dekorativnemu obarvanju lesa ter zaščiti pred škodljivci in lesnimi gobami. Običajno nanašamo barvo v več slojih. Na zadnji sloj barve ponavadi nanesemo lak, ki ustvari nepropusteno plast. Laki so lahko brezbarvni ali obarvani, motni ali z visokim sijajem. Lazura je redek in tekoč premaz, ki se vpije v les nekaj milimetrov globoko in tako ščiti les tudi v globino. Z večkratnim nanosom lazure dosežemo zaščito lesa kot pri zaščiti z lakom. Pred premazovanjem skrbno preberimo navodila na embalaži, saj je tam kratek in jedrnat opis načina dela, ki bo zagotovil optimalne rezultate. Preverimo, da je površina lesa suha, obrušena in odprašena, nato pa les premažemo z izbranim premazom. Za nanašanje barv, lakov in lazur uporabljamo čopiče, valjčke ali različne brizgalne pištole.]]> Načrtovanje in izdelava predmeta iz lesa primer izdelave lesenega izdelka. Priprava tehnične in tehnološke dokumentacije
Na podlagi skice izdelaš delavniško risbo, tehnološki list. Pripraviš potrebna gradiva in pripomočke.
Preris načrta na gradivo
Vzameš vezano ploščo, velikosti 160 x 160 mm in nanjo narišeš črte v razmiku 20 mm. Nanje je potrebno v enakem razmiku narisati še pravokotnice.
Žaganje
Kvadratke na vogalih velikosti 40 x 40 je potrebno odžagati.
Vrtanje
Izvrtamo 33 lukenj.
Brušenje
Z brusnim papirjem zbrusimo obe ploskvi in vse robove. S tanko pilo spilimo izvrtine. Na zgornjo ploskev narišeš svoj motiv.
Barvanje in lakiranje
S tempera barvami pobarvaš svojo ploščo. Po barvanju sledi še lakiranje.
Preizkušanje
Ko se plošča posuši, pritrdiš še 32 kovinskih nosilcev za police. Nato se lahko še preizkusiš v igri.
Možne postavitve
Igra ima glede na postavitev pik več težavnostnih stopenj.
]]>