Človek sodeluje v prehranjevalnih verigah oziroma spletih lovec, nabiralec

nabira rastline (korenine, plodove, liste, poganjke), ki jih dobi v naravi

lovi živali s preprostim orodjem oziroma orožjem (lok, puščica, sekira)

je surovo hrano

iznajde ogenj (hrano kuha in peče)

ogenj ga brani pred živalmi.

poljedelec, živinorejec
Iz divje rastočih rastlin si človek vzgoji kulturne rastline –žito, koruza, pesa, oljna repica, razne vrste sadja (jablana, hruška, češnje…), trto. Udomači prve živali, obdeluje zemljo.
Postane poljedelec. Na nerodovitnih tleh začne udomačevati živali, jih gojiti (krave, koze,...)
Postane živinorejec. Ne seli se več toliko, zato si gradi preprosta bivališča. Razvijejo se naselja. Porabi manj časa za oskrbo z živežem, kot lovci in nabiralci. Pridela več hrane, kot jo potrebujejo. Človek lovec, nabiralec mora biti zelo aktiven in spreten, da si zagotovi dnevni obrok hrane. Poljedelec začne vzgajati rastline, ki jim rečemo kulturne rastline. Iz dreves, ki rastejo v divjini, si vzgoji sadno drevje. Udomači divje živali, da jih uporablja za hrano, za pomoč pri delu... Ko človek začne z vzgojo rastlin, zaseje njive, polja. S tem pa razbije pestrost naravnega okolja, kjer na enem mestu živi mnogo različnih živali in rastlin. Ker človek želi imeti velik in dober pridelek, se otepa škodljivcev. Zato polja škropi. Z uničevanjem določenih vrst žuželk ruši naravno ravnovesje. Škropiva zatirajo plevel ali škodljivce, vendar so v velikih količinah škodljiva tudi ljudem, saj se škropiva z dežjem spirajo v podtalnico, ta pa v pitno vodo. Da je pridelek večji, človek gnoji s hlevskim ali umetnim gnojem. S tem nadomesti hranljive snovi v prsti, ki so jih rastline porabile za svojo rast. Preveč gnojila spet škoduje, ker se ne porabi in zopet se spira v podtalnico. Ljudje postajamo vse bolj ekološko osveščeni. Zato nekatere kmetije že skrbijo za sonaravno kmetovanje, brez umetnih gnojil in škropiv. Te kmetije upoštevajo načelo kroženja snovi v naravi. To so bio kmetije.]]>