Uvod Motiv je najmanjša glasbena enota, ki še izrazi skladateljevo idejo. (En sam ton še ne more biti oblika, je pa dober začetek glasbenega motiva.) Tema je celoten glasbeni izraz, ki ga zajamemo iz izhodiščnega motiva. Melodija je smiselno celotno zaporedje ritmično oblikovanih tonov. Melodiji se največkrat pridružita še harmonija in ritem. Poskusi sestaviti celotno obliko inštrumenta iz posameznih delov.]]> Koncert Večglasni koncert je bilo igranje več enako močnih instrumentalnih skupin. Concerto grosso je bilo igranje dveh glasbenih skupin, manjše in večje. Manjša skupina je bila sestavljena iz boljših glasbenikov in se je imenovala solo (solisti), večja pa je bila zasedba tutti (vsi). Concerto grosso je bil koncert, ki je imel že virtuozni značaj in je vseboval največkrat tri stavke (hiter-počasen-hiter). Solistični koncert se je razvil sočasno s concertom grossom, le da pod »solo« ni igral več manjši ansambel, temveč en sam izvajalec (solist). Najpogostejše glasbilo za solo je bila trobenta, ob njej pa še violina in oboa. V dobi klasicizma so solo igrali tudi na klavir, kasneje pa tudi na vse druge inštrumente klasičnega simfoničnega orkestra.]]> Koncerti po vsebini Klasični simfonični koncert je koncert simfonične glasbe, običajno v dvorani ali drugem primernem prostoru. Koncert vokalne glasbe je srečanje ene ali več vokalnih skupin, kjer se predstavi več vokalnih ali vokalno-inštrumentalnih glasbenih del. Koncert je v dvorani ali v prostoru z odrom in prostorom za poslušalce. Koncert zabavne glasbe je koncert glasbe lahkotnejših vsebin in oblik. Na njem sodelujejo različni izvajalci (instrumentalisti in pevci). Takšen koncert je lahko na prostem ali v dvorani. Jazz koncert je koncert glasbe, ki ji pravimo jazz. Na njem nastopajo različni izvajalci, od solistov do orkestrov in manjših jazzovskih zasedb (trio, kvartet, kvintet …). Koncert je lahko v dvorani, na prostem, v klubih ali v kavarnah. Koncert plesne glasbe je koncert, na katerem igrajo plesni orkestri, namenjen pa je publiki, ki pleše. Največkrat se koncerti plesne glasbe odvijajo v posebnih plesnih dvoranah, lahko tudi na prostem ali v šotorih. Rock koncert je oblika koncerta, ki lahko traja tudi več dni. Rock koncert je igranje enega samega ansambla ali srečanje najrazličnejših skupin (ansamblov). Največkrat se odvija na prostem (parki, šotori, stadioni) in je povezan tudi s plesom. Obstajajo tudi druge oblike koncertov, ki pa se razlikujejo le po vsebinskih podrobnostih ali po mestu dogajanja (prostor opremljen in pripravljen posebej za določeno koncertno priložnost). Slovar: barok, klasicizem]]> Simfonija Joseph Haydn, Wolfgang Amadeus Mozart in Ludwig van Beethoven. Imenujemo jih dunajski klasiki, ker so delovali na Dunaju.]]> Sonata sonata izvira iz italijanske besede per sonare, kar pomeni »za igranje«. Poznamo tudi obliko per cantare, kar v prevodu pomeni »za petje«. Iz te oblike »za petje« se je razvila glasbena oblika, ki ji rečemo kantata. Baročni čas je razlikoval med komorno sonato in cerkveno sonato. Komorna se imenuje tudi sobna glasba, cerkveno sonato pa so igrali le v cerkvah.]]> Variacije sprememba. Variacija je temeljno načelo glasbenega oblikovanja. Najprej je glavna in prepoznavna glasbena tema, ki jo spreminjamo ali variiramo. Spreminjamo lahko ritem, dinamiko, artikulacijo, melodiko, harmonijo, tonsko barvo, zasedbo (instrumentacijo) itd. Nikoli pa ne spreminjamo vseh dejavnikov naenkrat, ker bi izgubili stik z osnovno glasbeno idejo. Melodična variacija je dodajanje in spreminjanje melodije z okraševanjem, odvzemanjem ali dodajanjem določenih tonov. Glavni (temeljni) toni melodije ostanejo nespremenjeni. Ritmična variacija je spreminjanje ritmičnih vrednosti melodije v obliki menjavanja tempa (hitro-počasi) ali pa samih notnih vrednosti, ki jih povečujemo ali zmanjšujemo. Harmonska variacija je spreminjanje harmonske osnove. Najbolj učinkovito je to pri tonalni glasbi. Harmonske osnove se spreminjajo iz dura v mol ali obratno, ali se prestavljajo iz dura v drug dur (iz C-dura v G-dur) Prestavljanje iz mola v drugi mol pa ni variacija, temveč transpozicija. Svobodne variacije so kombinacija med melodičnimi, harmonskimi in ritmičnimi elementi, ki se lahko prepletajo med seboj.]]> Uvertura inštrumentalna uvodna skladba k operi, baletu, glasbeni igri... V zgodovini glasbe najdemo tudi uverture, ki so bile napisane kot samostojne skladbe in torej ne predstavljajo uvoda. Uvertura označuje začetek predstave. Njen namen je vzbuditi pozornost poslušalcev, hkrati pa dati priložnost, da zamudniki še pravočasno pridejo na sam začetek opere ali predstave. Poleg splošne uverture so se razvile tudi tako imenovane operne uverture. Klasična uvertura pa se je razvila pred dvesto leti in predstavlja razpoloženjsko in tematično povezavo z opero, oziroma s prvim opernim prizorom. Pogosto ima obliko sonatnega stavka.]]> Tipi uvertur Programska uvertura je uvertura, ki se navezuje na samo operno vsebino in se je pričele pojavljati pri romantični operi (19. in 20. stoletje). Koncertna uvertura je zasnovana kot programsko slikanje narave v tonih. Namenjena je koncertu v dvorani (uvertura h koncertu). Uvertura k igri ima večinoma programsko vsebino, le da ni namenjena operi, temveč h glasbenim igram, operetam ali drugim odrskim uprizoritvam. Svobodna uvertura je prosta oblika uverture, ki se z razpoloženjem naslanja na delo, ki ji sledi (musical ali opereta). Potpuri uvertura je bila popularna uvertura v času razcveta opere in glasbene drame. Njena posebnost je nizanje najbolj znanih in popularnih melodij iz opere ali operete, ki ji sledi. Plesna uvertura je glasba pred baletnimi ali drugimi plesnimi predstavami. Danes se uverture več ali manj opuščajo.]]> Simfonična pesnitev oblikuje potek zgodbe, razpoloženja in občutja. Opera je tudi povezava različnih umetnosti. Združuje glasbo, literaturo (pesništvo, dramatiko), slikarstva, ples, pantomimo in dramsko (gledališko) igro. Opera je nastala pred več kot tristo leti v Firencah, kjer so takratni umetniki skušali oživiti antično dramo. Sodelovali so solisti, zbor in orkester. Tako so ustvarili prve opere in uglasbili duh tedanjega časa. Glasbena ideja takšnega pojočega gledališča se je selila v Benetke, ki so kmalu postale operno središče tedanje Italije. Osrednji delitvi opere po vsebini (delno tudi po obliki) sta na:

opera buffa:komična opera in

opera seria: resna opera

. Končno obliko opere določata skladatelj in avtor teksta (libretist), ki vzpostavljata razmerje med besedo (zgodbo) in glasbo. Znani operni skladatelji so: Wolfgang Amadeus Mozart, Gioacchino Rossini, Giuseppe Verdi, Richard Wagner, Bedřich Smetana, Anton Foerster, Georges Bizet, Pietro Mascagni, Claude Debussy, Sergej Prokofjev, Benjamin Britten, Pavel Šivic.]]> Opereta majhno opero. Opereta je skromnejša po vsebini, ne po obliki in običajno tudi krajša od opere. Opisuje šaljivo in olepšano življenje (največkrat ljubezenske zaplete s srečnim koncem). Delo je zasnovano kot zaporedje napevov lahkotnejšega žanra, ki so blizu ljudem . Pevci so mnogokrat tudi plesalci, zabavljači, orkester je manjši kot pri veliki operi, plesne točke so daljše kot pevski deli... Vloga operete je predvsem zabavati publiko. Znani operetni skladatelji so Jacques Offenbach, Franz von Suppe, Johann Strauss ml., Viktor Parma, Janko Gregorc, Radovan Gobec.]]> Musical glasbena komedija). Pri vsebini posega mnogokrat po lahkotnejših literarnih delih. Pevske in plesne točke so večinoma popularne in žanrsko obarvane. Umetniško je manj zahtevno zasnovano glasbeno delo. Pomembna je negova družbena vloga . Prav musical je združeval ljudi po velemestih in vrtel družbeno življenje. V osnovi je musical zabava, h kateri so pristopila množična občila, oglaševanje in šov biznis. Najbolj priljubljene musicale dandanes prirejajo za film. Znani skladatelji musiclov so George Gershwin, Richard Rogers, Cole Porter, Frederick Loewe, Leonard Bernstein, Andrew Lloyd Webber.]]> Balet umetniškemu plesu in pantomimi. Njegova vsebina so lahko dramska besedila, različna razpoloženja, izrazno zanimivi dogodki ali pa zgolj urejeno plesno gibanje. Načrt za balet imenujemo libreto ali scenarij. Baletni libreto našteva in opisuje dogodke na odru ali pa ponuja seznam plesnih prizorov z nekaterimi strokovnimi napotki. Z baletnim libretom ali scenarijem si pomagata skladatelj pri pisanju glasbe in plesni koreograf, ki načrtuje celotno vidno dogajanje na odru. Koraki in gibi, ki si jih je zamislil koreograf, se naslanjajo na metrum, ritem, tempo in trajanje predpisane glasbe. Ujemanje vseh plesnih prvin in njihove povezave na odru se morajo ujemati z vsebino in idejo, ki jo želi balet prikazati. Koreografija je torej spoj glasbe, ideje (zgodbe) in giba (plesa). Poznamo tudi nemi balet. To je balet brez glasbe, v katerem vse prvine (ritem, trajanje …) ustvarjajo plesalci sami z gibi. V osnovi ločimo klasični in sodobni balet. Že ime nam pove, da gre za dva različna sloga umetniškega plesa. Baletne točke so mnogokrat tudi sestavni deli opere, operete in musicala. Glede na vsebino in žanr dela se oblikujejo plesni koraki in koreografija. Tako dobimo odrsko (ali filmsko) glasbeno delo, ki poleg glasbe in petja vsebuje še ples in gib (pantomimo). Znani skladatelji baletne glasbe so Peter Iljič Čajkovski, Maurice Ravel, Sergej Prokofjev, Aram Hačaturjan, Leo Delibes, Josip Ipavec, Stavko Osterc, Dane Škerl.]]>