Uvod
način igranja, moramo paziti, ker se na določena glasbila da igrati kot na brenkalo, ali kot na godalo.
Današnja glasba predvideva najrazličnejše načine igranja, zato je temeljno načelo delitve tisto, ki ohranjati osnovni red.]]>
Akustična razvrstitev
akustiko. Od 19. stoletja dalje govorimo o načrtni sistematizaciji glasbenih inštrumentov. Nekdaj so bile posamezne zbirke glasbil urejene tako, da so upoštevale izvor glasbila, torej njegovo zgodovino in namen. Kasneje pa je bilo uveljavljeno načelo urejanja glasbil po sistemu akustičnih posebnosti.]]>
Idiofoni
zaniha njihova lastna snov. A ta snov ni struna, ni opna ali zračni steber. Ideofoni so iz trdnih snovi, kot so les, glina, kamen, kovina ali steklo. Ti materiali so osnova zvočil. V praksi jih sicer prištevamo k tolkalom (vsaj večino), ločimo pa tiste idiofone, ki imajo določljivo višino tona in tiste, katerih višina tona je nedoločljiva. Glavno skupino idiofonov predstavljajo glasbila po katerih udarjamo. Lahko udarjamo neposredno ali posredno. Neposredno je udarjanje s posebnimi tolkalci ali roko po glasbilu, posredno pa z dvema glasbiloma skupaj ali pa glasbila potresamo.]]>
Primeri ideofonov
Kastanjete so školjkaste posodice iz trdega lesa (nanje igramo tako, da z njimi udarjamo drugo ob drugo);
Činele so tanke bronaste ali medeninaste plošče, vpete v usnjen držaj, da lahko robovi prosto nihajo (z dvema činelama udarjamo skupaj, če je ena, udarjamo s posebnim tolkalcem);
Triangel je trikotno upognjeno glasbilo, na enem koncu odprto in obešeno na trak ali vrvico (po njem udarjamo s posebno kovinsko paličico ali drugim tolkalcem);
Ksilofon je leseno zvočilo s ploščicami iz trdega lesa uglašeno po sistemu klaviature (nanje udarjamo s posebnimi in različnimi kladivci in tolkalci);
Metalofon je podoben ksilofonu, le da ima kovinske ploščice (na ploščice udarjamo s posebnimi kladivci in tolkalci);
Vibrafon je podoben metalofonu, le da dodatni električni motor vrti ploščice, ki odpirajo in zapirajo resonančne cevi, kar mu daje značilen vibrato ton (na ploščice udarjamo s kladivci in tolkalci);
Gong je okrogla kovinska plošča z izboklino na sredini in je obešen na posebnem stojalu (nanj udarjamo s posebnim tolkalom);
tempeljski blok je kroglasta klada iz trdega lesa s široko zvočno režo (nanj igramo z različnimi tolkali);
Zvon je ulit iz jekla ali brona in različnih velikosti (nanj igramo s kladivci ali pa ga zanihamo, da v notranjosti ob njega udarja kembelj);
Ropotulje so podobne različnim oblikam posod in so iz različnih materialov, v katerih so drobni kamenčki, pesek, steklo, kroglice ipd. (nanje igramo s potresanjem);
Rašplja ima strokovni izraz guiro in je podolgovato votlo glasbilo z narebreno površino (igramo tako, da z različnimi predmeti po njej strgamo);
raglja je zobato leseno kolo, ki ob vrtenju drdra ob lesen jeziček (zvok dobimo z vrtenjem);
steklena harmonika so steklene skodelice na vrtljivi nosilni osi, vlažimo jih s prsti ali zanihamo s posebno mehaniko. Zvok oddaja vibriranje stekla.
pojoča žaga je jekleni jeziček, ki ga spravimo v nihanje z mehkim kladivcem ali lokom, višino tona pa določamo z upogibom celotnega lista.]]>
Membrafoni
nihanjem membrane (opne).
Ton lahko dosežemo z udarjanjem, drgnjenjem ali samo s pihanjem. Največjo skupino predstavljajo bobni. Načini igranja na bobne pomenijo zvočno različnost in barvitost.]]>
Primeri membrafonov
pavke (imenujemo jih tudi timpani) so bakreni ali medeninasti kotli, čeznje je napeta opna, pritrjena je s šestimi ali osmimi napenjalnimi vijaki; preko posebne mehanike lahko pavkam (timpanom) spreminjamo višino določljivega tona (nanje igramo s posebnimi tolkalci, pa tudi z roko);
vojaški boben je značilno glasbilo vojske, ki ima s kovinskim obročem zgoraj in spodaj obdano opno; spodnje opne se z notranje strani dotikajo drdralne strune, ki jih s posebno mehaniko lahko bolj ali manj napenjamo (nanj igramo,ko je obešen preko ramen in prislonjenen na levo stegno /lahko pa je tudi vpet na posebno stojalo/ z lesenimi paličicami ali kovinskimi metlicami);
bongo ima lesen koničen obod in čezenj napeto kozjo kožo, največkrat je v paru (nanj udarjamo večino z roko in s prsti);
veliki boben ima značilen globok in prodoren ton, držimo ga pred seboj (nanj igramo z obeh strani večinoma z večjim in obloženim tolkalom);
tam-tam je kitajsko glasbilo in ima velik, spodaj odprt lesen obod (nanj pa igramo z roko ali posebnimi tolkali);]]>
Kordofoni
x
napete strune. Strune so iz rastlinskih vlaken, las ali dlake, svile, živalskih kit in čreves, kovinskih žic (medenina, železo, jeklo) in žic iz umetnih materialov (najlon).
Načini igranja nanje so različni. Najosnovnejši so trzanje s prsti ali z različnimi trzali (kitare, citre), udarjanje s trdimi paličicami (plektron) ali kladivci (klavir), potegovanje z lokom (violina) ali drgnjenje z valjem (lajna).]]>
Primeri kordofonov
citre imajo obliko harfe (imenujemo jih tudi harfne citre, le da niso stoječe glasbilo), so manjše od nje in jih položimo na mizo; na citre igramo s prsti ali posebnimi trzali;
klavir je največje glasbilo med kordofoni, zvok nastane preko mehanike, ki jo sproži pritisk na tipko, po struni pa udarijo posebna kladivca; njegova pomanjšana varianta je pianino, klavirju pa rečemo tudi pianoforte;
harfa je trikotne oblike, tehnika igranja zahteva pokončno postavitev, njen sprednji del je steber, ki je hkrati tudi njen resonančni trup, strune so pripete na valovitem vratu, ob vznožju so pedala za spreminjanje tonskih višin; nanjo igramo s trzanjem prstov;
violina, viola, violončelo, kontrabas se glasbila, ki imajo po štiri napete strune; nanje igramo z lokom (godemo) ali s prsti (trzamo);
kitara ima 6 ali 12 strun, nanje igramo večinoma s trzanjem z roko ali posebnimi trzali; njeni sestrični sta električna 6-strunska kitara in 4 strunska električna bas kitara; variante kitare so tudi banjo, balalajka, havajska kitara, mandolina, tamburica in lutnja;
lutnja je podobna kitari, le da ima trebušast, hruškasto oblikovan trup in skoraj pravokotno oblikovano vijačnico (kitara ima vijačnico v smeri ubiralke); ima 6 ali več strun in spada med starejša glasbila.]]>
Aerofoni
Aerofoni so inštrumenti pri katerih tvori zvok nihajoči zrak usmerjen v zračni steber ali zračni tok. Aerofoni so razvrščeni po načinu tvorjenja zvoka z zrakom. Lahko ga tvorimo s trobljenjem (trobila) ali s pihanjem (pihala).
Pri trobljenju uporabljamo ustnice kot temeljni element vibriranja (rog, trobenta), pri pihanju pa različne vrste trsnih jezičkov (klarinet, oboa), sapnic (akordeon) ali zraka in dolžine cevi (orgle, flavta).]]>
Primeri aerofonov
rog, ki mu danas pravimo krilni rog, njegov prednik pa je bil lovski rog; zanj je značilna dolga, okroglo ukrivljena cev z nekaj ventili (zato tudi ventilni rog), česar pa predhodnik ni imel; nanj igramo tako, da z ustnicami tvorimo ton, pihamo v poseben ustnik, zvok pa je mehak;
trobenta je glasbilo, izpeljano iz roga, le da imajo krajšo cev, ukrivljeno v elipso, ventile in visok, svetel ton; ton tvorimo z ustnicami;
flavta sodi v skupino pihal, ker vanjo le pihamo, višino tona pa določamo s pokrivanjem lukenj na flavtni cevi; izdelana je lahko iz lesa ali kovine; varianta je prečna ali vzdolžna (kljunasta) flavta, imenovana tudi frulica ali pastirska piščal; posebna oblika piščali je panova piščal, kjer je več različno dolgih piščali povezanih skupaj v lestvično strukturo; okarina je piščal jajčaste oblike, navadno iz žgane gline ali porcelana;
oboa, klarinet, fagot, angleški rog so glasbila s trsnim jezičkom, ki tvorijo ton ob pihanju; nanje igramo tako, da pihamo v ustnik, ton pa spreminjamo s prekrivanjem lukenj na cevi; poznamo že posebno mehaniko, ki omogoča hitro igranje; sem spada tudi saksofon;
dude, tudi gajde, so glasbilo, sestavljeno iz meha, v katerem je zrak, ustne cevi za napihovanje meha in piščali s katero igramo melodije ter več drugih piščali, ki tvorijo značilen nenehno zveneč bordun (osnovni ton in kvinta);
orgle so najbolj kompleksen aerofon sestavljen iz piščali, registrov, mehovja in zapletene mehanike, ki omogoča izvajanje najrazličnejših glasbenih umetnin; njene sestrične med glasbili so harmonij, ustna harmonika in akordeon;
akordeon je harmonika z mehom; nihajoči jezički so skupaj z zvenečimi ploščicami celotnega registra pritrjeni na okvir glasbila; diskantna stran ima klaviaturo in različne registrske stopnje, basovska stran nima klaviature, temveč sistem gumbov; prenihajoči jezički dajejo različne stalne tonske kombinacije ali posamezne tone.]]>
Elektrofoni
Elektrofoni so običajni mehanski inštrumenti, ki so električno ojačani ( električna kitara ) in inštrumenti, pri katerih se elektronsko proizvaja zvok (različni zvočni generatorji, oscilatorji).
Pri prvi skupini je ojačanje zvoka preko elektromagneta, ki mehansko nihanje zvoka pretvori v električne impulze. Električne impulze elektronika obdela, ojača, preoblikuje in ponovno vrne v nam slišno obliko (preko zvočnikov).
V drugi skupini elektrofonov so umetno elektronsko ustvarjena nihanja. Različne električne naprave neposredno proizvajajo električno nihanje, ki se kasneje pretvori v slušno obliko. Med temi inštrumenti so najbolj razširjene elektronske orgle, synthesizerji, vocoderji ter mnoga druga glasbila, ki se razvijajo z novimi digitalnimi in računalniškimi dosežki. Za vse elektrofone je značilno le, da ne delujejo, če ni električnega napajanja (omrežja, baterije, akumulatorja).]]>