Uvod 1-1-½-1-1-1-½ (1 = cel ton, ½= polton). Najlažje si jo predstavljamo, če vzamemo za osnovo razporeditev belih tipk na klaviaturi in sledimo zaporedju od tona C1 do C2, torej c-d-e-f-g-a-h-(c). Ton C se nahaja na klaviaturi levo od dveh črnih tipk. Lestvico sestavljata dve enaki skupini štirih tonov, imenovanih tetrakord. Delitev znotraj skupine durovega sistema je 1-1-½. Premikanje durove lestvice z ene tonske višine na drugo imenujemo transpozicija. Da pa lahko sledimo sistemu celih tonov in poltonov, moramo določene tone poltonsko spreminjati – višati ali nižati. Temu rečemo, da jih alteriramo. Alterirani toni so tisti toni, ki spremenijo svojo osnovno lego za poltona navzgor ali pol tona navzdol. Pri spremembi navzgor mu pri poimenovanju dodamo končnico –is (ton C se spremeni v Cis, ton G v Gis). Spremembo višine pa označimo tudi z znakom višaj(#). Pri spremembi navzdol pa ton dobi končnica –es (ton C se spremeni v Ces, ton G pa v Ges). Znak za znižan ton je b (nižaj). Edina izjema je znižani ton H, ki mu po znižanju ne rečemo Hes, temveč Be. Razveznik ali vračaj vrne zvišan ali znižan ton v prvotni ton. Označimo ga z znakom Ker stopenjska shema durovske tonske lestvice ni vezana na nobeno določeno (izhodiščno) višino tona, jo lahko poimenujemo tudi s solmizacijskimi zlogi. Solmizacijski zlogi zaporedja durove lestvice so: do-re-mi-fa-so-la-si-(do). Med mi-fa in si-do je polton.]]> C-dur C-dur lestvica. Njeni toni so c-d-e-f-g-a-h-c (ali bele tipke na klaviaturi od tona C do C). Razdalji med toni e-f in h-c sta polton.]]> G-dur G-dura so g-a-h-c-d-e-fis-g.]]> F-dur F-dura so f-g-a-b-c-d-e-f.]]>