﻿<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?>
<zadeva poglavje = "GLASBENA VZGOJA 5">


	<stopnja id="1" podnaslov = "Glasba in tehnologija">
	<!-- id = ime gumba, vAs=pot do slike oziroma videa, poz=kaksna je pozicija u flashu-->
		<podstopnja id="a" vAs="pics/5i_04.swf|Tehnologija prenaša zvok od izvajalca do poslušalcev.|Avtor: Nina Rupel, Videofon d.o.o.|--CC--BY--NC|" poz="1">
		<naslov>Uvod</naslov>
		<opis>
		<!-- primer linka! <font color="#E5B5A6"><a href="event:video/airupdate.flv">dummy</a></font> -->
		<![CDATA[Današnja glasba sloni delno tudi na sodobni tehnologiji. Različni nosilci zvočnih zapisov ohranjajo glasbo še dolgo po tem, ko je nastala. Sodobna tehnologija omogoča, da se glasba širi po vsem sveta. 
Danes je tehnologija del glasbene kulture, saj so različni glasbeni stili odvisni od tehnoloških možnosti. Glasba sama pa je še vedno umetnost, ki zbližuje ljudi.]]>
		</opis>	
		</podstopnja>
	</stopnja>
	
	
	
	<stopnja id="2" podnaslov = "Glasba in tehnologija">
		<podstopnja id="a" vAs="pics/5i_04_1.png||Avtor: Nina Rupel, Videofon d.o.o.|--CC--BY--NC|" poz="2">
		<naslov>Glasbila</naslov>
		<opis>
		<![CDATA[Glasbila ali inštrumenti so vsi proizvajalci zvoka preko katerih človek-izvajalec uresničuje svoje glasbene zamisli. Ločimo mehanska in elektronska glasbila. Pri mehanskih glasbenih inštrumentih je samo izvajanje glasbe tesno povezano z glasbenikovimi fizičnimi sposobnosti, obvladovanja inštrumenta (premikanje prstov, rok in nog, dovajanjem zraka, koordinacijo gibov). 
Tudi elektronska ali električna glasbila so lahko mehanska (npr. električna kitara), saj zahtevajo podobne sposobnosti kot klasična mehanska glasbila (npr. akustična kitara). Bistvena razlika je v tem, da elektronska ali električna glasbila za delovanje potrebujejo električno energijo. 
Pri nekaterih elektronskih glasbilih zvok nastaja na različne ne-mehanske načine: poudarek je na mešanju zvokov, glasbe in elektronskemu nadzorovanju ritma.]]>
		</opis>	
		</podstopnja>
		
		
		<podstopnja id="b" vAs="pics/5f-04_1_1klavir.png|Klavir je mehansko glasbilo.|Avtor: Videofon d.o.o.|--CC--BY--NC|" poz="2">
		<naslov>Mehanska</naslov>
		<opis>
		<![CDATA[Mehanska glasbila delimo v tri osnovne skupine: v melodična, ritmična in harmonična glasbila. V prvo skupino spadajo glasbila, na katere lahko igramo enoglasne melodije. To so na primer flavta, trobenta, klarinet, pozavna .... Med ritmična glasbila prištevamo vse vrste tolkal (bobni, timpani, pavke, ksilofon...). Harmonična glasbila pa so tista, s katerimi lahko zaigramo tudi več tonov naenkrat, kot so klavir, harfa, kitara, orgle, delno tudi godala in nekatera tolkala (ksilofon, metalofon …). 
Človeški glas sodi med melodična mehanska glasbila. 
Na razvoj in uporabo glasbil so vplivale potrebe in obredne navade ljudi, ker glasbilo oddaja neotipljiv, neviden ton-zvok-melodijo, ki predstavlja nekaj čarobnega. In tako je še danes.]]>
		</opis>	
		</podstopnja>
		
		<podstopnja id="c" vAs="pics/5f-04_1_1SINTISAJZER.png|Sintetizator zvoka ima podobno klaviaturo kot klavir.|Avtor: Videofon d.o.o.|--CC--BY--NC|" poz="2">
		<naslov>Elektronska</naslov>
		<opis>
		<![CDATA[Elektronska glasbila so pravzaprav elektronske naprave, ki ustvarjajo zvoke. Mednje sodi tudi računalnik, ker obstajajo računalniški programi, s kateremi je moč ustvarjati glasbo. Ustvarjanje elektronskih glasbil je zelo stara ideja. (K elektronskim glasbilom na primer ne šteje električna kitara, ker je proizvajanje zvoka pri njej še vedno mehansko.) 
Osnovno elektronsko glasbilo je na primer synthesizer, torej sintetizator zvoka. To glasbilo uporablja bazo obstoječih tonov, ki jih elektronika preko pritiskov na tipke pretvori v določene zvočne signale – umetne zvoke.]]>
		</opis>	
		</podstopnja>
		
	</stopnja>
	
<stopnja id="3" podnaslov = "Glasba in tehnologija">
		<podstopnja id="a" vAs="video/6v_02_1_5.flv|Elektronska kitara ne deluje brez ojačevalca zvoka.|Avtor: Videofon d.o.o.|--CC--BY--NC|" poz="2">
		<naslov>Ojačevalci</naslov>
		<opis>
		<![CDATA[Ojačevalci so naprave, ki služijo predvsem ojačanju ton. Naprave so lahko zelo različne in jih ne uporabljamo le v glasbi. Ojačevalci zvoka šibkejše tone ojačajo, ob jakosti pa lahko tonu dodajo (ali odvzamejo) tudi barvo. Nekoč so bili ojačevalci veliki, nerodni in polni različnih kablov in žic, današnji pa so že majhni in brezžični. Imamo jih tudi na svojem računalniku, ko poslušamo to gradivo.]]>
		</opis>	
		</podstopnja>
	</stopnja>

<stopnja id="4" podnaslov = "Glasba in tehnologija">
		<podstopnja id="a" vAs="pics/mikrofon-OG.jpg|Mikrofon|Avtor:Videofon d.o.o.|--CC--BY--NC|" poz="2">
		<naslov>Mikrofoni</naslov>
		<opis>
		<![CDATA[Mikrofon je naprava, ki spreminja zvok v električno napetost. Ko povežemo mikrofon s slušalko (vmes je še sicer kar nekaj drugih elementov in naprav), lahko nihata membrani v mikrofonu in slušalki enako. Tako dobimo telefon, oziroma prenos zvoka na daljavo. Pomembno je, da se signal pri prenosu čim manj spremeni. Mikrofoni imajo različne občutljivosti. To pomeni, da zajemajo določene frekvence tako po jakosti kot po območju. Mikrofon opravlja podobno nalogo kot človeško uho. Moderni mikrofoni so celo zmogljivejši od človeškega ušesa in zaznajo tudi zvoke, ki jih mi ne slišimo Poznamo žične in brezžične mikrofone. ki so lahko ročni ali pritrjeni. Po njihovi namembnosti jih delimo v tri osnovne skupine: mikrofone za glas, za glasbo in za elektro-akustične meritve.]]>
		</opis>	
		</podstopnja>
	</stopnja>

<stopnja id="5" podnaslov = "Glasba in tehnologija">
		<podstopnja id="a" vAs="pics/G5f-04-4-Fonograf_wikipedia.png|Edisonov fonograf iz leta 1877. Slikano v Vendsyssel historiske Museum na Danskem.|Avtor: Tomasz G. Sienicki|--CC--BY--NC|http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Fonograf_01_ubt.jpeg" poz="2">
		<naslov>Snemalne naprave</naslov>
		<opis>
		<![CDATA[Snemalne naprave so spremenile pogled na glasbeno umetnost. Glasba se je nekoč zapisovala le z notami. Z izumom snemalne naprave se je glasbo pričelo zapisovati tudi v zvoku.
Pred stotridesetimi leti je Thomas Alva Edison začel s prvimi eksperimenti in kaj kmalu uspel. Zvok je mehansko preko membrane in igle zapisal na kovinski valj in ga potem v obratni smeri predvajal. To je bil prvi primer snemanja zvoka. Naprava pa se je imenovala <font color="#E5B5A6"><a href="event:pics/G5f-04-4-Fonograf_wikipedia.png|Prva snemalna naprava zvoka je bil Edisonov fonograf iz leta 1877. Slikano v Vendsyssel historiske Museum na Danskem.|Avtor: Tomasz G. Sienicki|--CC--BY--NC|http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Fonograf_01_ubt.jpeg">fonograf </a></font> (phonograph - phono <b>/fono/</b> pomeni »ton«, graph <b>/graf/</b> pa »zapis«, oboje skupaj: tonski zapis). Kovinski valj fonografa so nato spremenili v vinilno ploščo, fonograf pa v gramofon. 
Prvo elektronsko snemanje zvoka se je zgodilo pred sto leti, ko so izumili mikrofon, ki je znal poslušati zvok in ga spreminjati v električno valovanje. Pričel se je razvoj snemalnih naprav, od posebnih plošč do magnetnih trakov. Prvi magnetofon je bil narejen pred sedemdesetimi leti. Snemalne naprave so danes zelo različne, od klasičnih magnetofonov, ki uporabljajo še vedno magnetni trak, do digitalnih magnetofonov, ki zvok snemajo na trdi disk, na računalniške čipe ali v druge oblike digitalnih <font color="#E5B5A6"><a href="event:pics/5r_04_4mediji.png|Razvoj medijev skozi čas: na vinil plošče so lahko shranili eno uro glasbe, kasete in zgoščenke par ur, na sodobni računalniški trdi disk pa lahko shranimo kar nekaj sto ur glasbenih posnetkov.|Avtor: Videofon d.o.o. |--CC--BY--NC|">medijev</a></font>. 
Vse snemalne naprave imajo skupno značilnost: izvor zvoka (inštrument, glas) morajo spremeniti iz zvočne oblike v elektronsko obliko (to opravi mikrofon). Naprave zvok <i>zajamejo</i>, električni impulz nato <i>posnamejo</i> in nazadnje <i>shranijo</i>. 
Pri poslušanju ga preko zvočnika spet spremenijo iz elektronskega zapisa v zvočno obliko.]]>   
		</opis>	
		</podstopnja>
	</stopnja>

<stopnja id="6" podnaslov = "Glasba in tehnologija">
		<podstopnja id="a" vAs="pics/5r_04_5gramofon_OG.png|Gramofon predvaja vinil plošče.|Avtor: Videofon d.o.o. |--CC--BY--NC|" poz="2">
		<naslov>Različni predvajalniki in mediji</naslov>
		<opis>
		<![CDATA[Snemalne naprave so mnogokrat tudi predvajalne naprave. Poznamo klasično obliko predvajalne naprave, to je <font color="#E5B5A6"><a href="event:pics/5r_04_5gramofon_OG.png|Gramofon predvaja vinil plošče.|Avtor: Videofon d.o.o. |--CC--BY--NC|">gramofon</a></font>. Na gramofonu se vrti <b>vinil plošča</b> (črne plošče iz posebnega materiala imenovanega vinil). Glasbo, ki je zapisana mehansko, odčitava posebno občutljiva igla. Naslednik klasičnega gramofona je današnji gramofon, kje se namesto vinil plošče vrti zgoščenka (cd plošča). Razlika je v tem, da se je mehanski zapis zamenjal z digitalnim, gramofonsko iglo pa nadomešča laserski žarek.
<font color="#E5B5A6"><a href="event:pics/5r_04_5-magnetofon_OG.png|Magnetofon|Avtor: Videofon d.o.o. |--CC--BY--NC|">Magnetofon</a></font> je naprava, ki odčitava s posebno magnetno glavo zapis na traku in ta magnetni zapis spremeni v signale, ki jih preko zvočnika slišimo kot zvok. Njegova pomanjšana verzija je <font color="#E5B5A6"><a href="event:pics/5r_04_5kasetar_OG.png|Kasetofon|Avtor: Videofon d.o.o. |--CC--BY--NC|">kasetofon</a></font>, kjer je širok magnetofonski trak zmanjšan in vstavljen v kaseto. Delovanje je enako kot pri klasičnem magnetofonu. Poznamo tudi mikrokasetofone, imenovane tudi <b>diktafone</b>, kjer so kasete še manjše in tudi že diktafone z digitalnim zapisom zvoka.
Posebna oblika snemanja in predvajanja tona je <b>MP3 oblika</b>. <font color="#E5B5A6"><a href="event:pics/5r_04_5mp3.png|MP3 predvajalnik je računalnik v malem in lahko shrani tudi več sto ur glasbenih posnetkov.|Avtor: Videofon d.o.o. |--CC--BY--NC|">MP3</a></font> je digitalni zapis zvočnih datotek v računalniškem jeziku. Računalniški program zna ustvariti MP3 format datoteke in jo potem tudi odpreti in spremeniti v glasbo. Tako je <b>računalnik</b> hkrati snemalna naprava, predvajalnik glasbe in glasbeni arhiv. Nič pa ne more nadomestiti glasbe, ki jo sprejemamo v živo na koncertu.]]>
		</opis>	
		</podstopnja>
	</stopnja>

<stopnja id="7" podnaslov = "Glasba in tehnologija">
		<podstopnja id="a" vAs="pics/nopic.jpg|ImeSlike:Ni slike|Avtor:Videofon d.o.o.|--CC--BY--NC|" poz="2">
		<naslov>Radio, TV in internet</naslov>
		<opis>
		<![CDATA[<b>Radio</b> je tehnologija, ki omogoča prenos zvočnih signalov s prilagajanjem elektromagnetnih valov . Radijski prenosi signalov so razdeljeni po frekvenčnih območjih glede na uporabnike: policija, letalstvo, mornarica, telefonija, radio in televizija …. 
Radio je naprava, ki sprejema signal in ga spreminja v nam slušno obliko zvoka. Radio je tudi ustanova. Naloge radijskih postaj so različne. Vsem pa je skupno nekaj značilnosti, pošiljanje obvestil različnih vsebin, reklame, pogovori in glasba. Dandanes pod besedo <b>radio</b> razumemo radijski oddajnik, radijski sprejemnik in samo ustanovo, ki oblikuje radijski program. 
<b>Televizija</b> (skrajšano TV) je tehnologija prenosa slike in zvoka na daljavo. Torej gre za nekakšen radio s sliko. Televizija je sopomenka za televizijski sprejemnik, napravo, ki oddaja TV sliko in zvok v prostor in za ustanovo – televizijsko postajo. 
Danes se glasba posluša in izmenjuje tudi preko preko <b>svetovnega spleta</b> ali <b>interneta.</b> Internet je računalniško omrežje, ki povezuje računalnike po vsem svetu.]]>
		</opis>	
		</podstopnja>
	</stopnja>
					
</zadeva>