Zapis višine notacija tonske višine. Poznamo sedem osnovnih tonov: C, D, E, F, G, A, H. Naslednji osmi ton ni nov ton, temveč ponovitev prvega, ki je za eno oktavo višji. Oktava je zaporedje osmih tonov. Tone lahko zapisujemo z velikimi in malimi črkami in z notami. Pri zapisu tonov s črkami ločimo malo in veliko oktavo. Pri zapisu glasbe ali glasbene pesmi na začetku notnega črtovja napišemo ključ. Najbolj običajen je G ali violinski ključ. Nižje tone pa zajame F ali basovski ključ. V notnem črtovju višje tone zapisujemo v smeri navzgor, nižje tone pa v smeri navzdol.]]> Zapis ritma celinka. Manjše oziroma krajše notne vrednosti si sledijo po matematičnem principu delitve na polovico. Prva delitev celinke je na dve polovinki. Polovinka se deli naprej na dve četrtinki (celinka se tako delila na štiri dele, štiri četrtinka). Četrtinka se deli naprej v dve osminki, osminka v dve šestnajstinki in tako dalje. Celinka je nota brez črtice. Črtico imenujemo notni vrat. Notni vrat narišemo ob desni strani note. Ko pa je nota na tretji notni črti ali višje, jo prenesemo na levo stran note in jo narišemo navzdol. Zastavice, ki se zapisujejo od ritmične vrednosti osminke dalje, so vedno na desni strani notnega vratu. Vsaki ritmični vrednosti pa ustreza tudi znak za tišino ali pavza. Poznamo celinsko pavzo, ki jo zapišemo kot majhen pravokotnih pod črto črtovja, polovinsko pavzo kot majhen pravokotnih na črto črtovja, četrtinsko pavzo kot navpično vijugo na sredino črtovja, osminsko pavzo kot notno zastavico prav tako na sredino črtovja, šestnajstinsko pavzo pa kot dvojno zastavico na sredino notnega črtovja. Kot temeljni časovni element, kot osnovni ritmični udarec, velja četrtinka. Absolutni tempo določamo s številom udarcev na minuto, pri tem nam pomaga metronom. Oznako hitrosti npr. 60 pomeni, da je 60 udarcev na minuto, kar ustreza enemu udarcu na sekundo. Osnovna ritmična dolžina je torej ena sekunda. Višja kot je vrednost udarca, hitrejši je tempo. Primerjaj še hitrost 90 udarcev na sekundo in 120 udarcev na sekundo.]]> Zapis v takte takte. Takt je prostor med dvema taktnicama. Taktnica je navpična črta, ki poteka od pete do prve notne črte. Takt je nekakšen predal, v katerega spravimo točno določene ritmične vrednosti. Prva nota ima posebno težo – poudarek. Število in obliko notnih vrednosti, oziroma udarcev enega takta, spoznamo iz številk števca in imenovalca na začetku vsakega notnega sistema. Zgornja številka nam pove, koliko elementov imamo v taktu, spodnja številka pa vrednost teh elementov. Na primer 2/2 pomeni, da je takt velik za dve polovinki (ali eno celinko ali štiri četrtinke); ¾ pa pomeni, da je takt velik le za tri četrtinke (ali šest osmink). Takt z oznako 4/4 ima lahko tudi znak v obliki polkroga (črka C), ki je prečrtana od zgoraj navzdol. Tak takt zahteva polovinko kot mersko enoto. Glasbo torej zapisujemo in jo tako ohranjamo, enako kot pisano besedo.]]>