Uvod Otroški glasovi dekliške in deške glasove. Dekliški glasovi so nekoliko svetlejši in višji, deški glasovi pa nekoliko nižji in temnejši. Z leti se barva in višina glasu spreminjata in razlika med njima se še poveča. Obseg otroškega glasu je majhen. Obsega le nekaj tonov. V obdobju med dvanajstim in petnajstim letom pride do večje spremembe v barvi in obsegu glasu. Takrat dekleta in fantje glasovno mutirajo. Otroški glas se spreminja v odraslega. Glas se razširi predvsem po obsegu in barvi.]]> Odrasli glasovi moške in ženske glasove. Ženski glasovi so svetlejši in višji, moški glasovi pa praviloma nižji in temnejši. Barva in višina glasu se lahko sicer po nekaj letih še nekoliko spreminjata, kar je odvisno tudi od poklica, ki ga nekdo opravlja. Obseg odraslega glasu je večji od otroškega in mladinskega, poklicni pevci in pevke pa ga lahko še dodatno razširijo s posebnimi pevskimi vajami. V glasbi ločimo štiri osnovne tipe odraslih glasov: najvišji ženski glas se imenuje >sopran, nižji ženski glas pa je alt. Visok moški glas se imenuje tenor, nizek pa bas.]]> Različna glasbila proizvaja glas ali zvok. Zato mu rečemo tudi zvočilo. Za igranje na mehanske glasbene instrumente je pomembno tudi človekovo telo, saj na igranje vpliva z gibanjem telesa in dovajanjem zraka. Zvoki v glasbi so raznoliki, obsegajo vse od kratkega udarca do dolgega tona. Z udarci dobimo ritem, z različnimi toni pa pridobimo melodijo. Ločimo različna mehanska glasbila, ki pripadajo različnim družinam glasbil. Za razvrščanje glasbil je pomembno, kako glasbilo tvori ton, nato način igranja in izdelava. Mehanska glasbila uvrščamo v štiri oziroma pet velikih skupin, ki jih (nekoliko prilagojene in spremenjene) sprejema ves glasbeni svet. To so: 1. Idiofoni (samozvočniki): tolkala brez opne, ropotulje, paličice, zveneče plošče, različne cevi, strgala in rašplje; za udarjanje pa potrebujemo tolkalca, kladivca, kije, šibe, metlice ali kembelj. 2. Membranofoni (glasbila z opno): bobni in pavke, bongo, konga, timbale, tom-tom in tamburin. 3. Kordofoni (glasbila s strunami, strunska glasbila): inštrumenti z napetimi in nihajočimi strunami – citre, lutnja, harfa, psalterij, oprekelj, kitara, klavir, klavikord, violina, viola, mandolina, violončelo, kontrabas. 4. Aerofoni (pihala): vsa pihala, vsa trobila, orgle, ustna harmonika, akordeon. 5. Elektrofoni (elektronska glasbila): glasbila z igralno napravo in električnimi zvočniki.]]>