Naučili se bomo ... gospodarskih dejavnostih kot temelju za človekovo preživetje tudi z vidika poseganja v naravno okolje,

povezanosti gospodarskih dejavnostih z naravnim okoljem.

]]> O kmetijstvu Naravni in družbeni dejavniki, ki vplivajo na kmetijstvo podnebje z značilnostmi padavin in temperature,

prst z rodovitnostjo in globino, teksturo in strukturo in

relief z naklonom, nadmorsko višino in osončenostjo

Med družbene dejavnike kmetijstva štejemo

kmetijsko politiko z zemljiškim lastništvom, organiziranostjo in vladno politiko,

gospodarstvo z velikostjo kmetij, kapitalom in tehnologijo, infrastrukturo in povpraševanjem

kulturni vplivi ter znanje in izkušnje.

Za kmetovanje najugodnejše površine so v zmerno toplem pasu, kjer so nekdaj rasli listnati in mešani gozdovi ter območja step. Naravno rastje je prav zaradi primernih naravnih pogojev za kmetovanje v teh predelih najbolj izkrčeno in spremenjeno.]]> Oblike kmetovanja ekstenzivno in intenzivno. Delitev temelji na vloženem delu in sredstvih na eni strani ter dobičku na drugi strani. Za intenzivno kmetijstvo je značilen majhen vložek dela in sredstev ter velik dobiček. Vendar obstajajo tudi izjeme. Riževa polja v monsunski Aziji so intenzivno obdelana, a pridelek zaradi majhnosti posesti komaj zadostuje za prehrano družine. Intenzivno kmetijstvo je praviloma značilno za gospodarsko visoko razvite države. Kmetijstvo je tudi samooskrbno in tržno. Samooskrbno kmetijstvo je namenjeno prehrani družine kmeta, medtem ko so pridelki tržnega kmetijstva namenjeni prodaji na tržišču. Samooskrbno kmetijstvo je prevladujoče v državah v razvoju (gojenje riža na Šri Lanki, nomadsko pašništvo v Etiopiji, selilno kmetijstvo v Kongovi kotlini, pa tudi vrtičkarstvo v Sloveniji). Kmetijstvo lahko delimo še na monokulturno in polikulturno. Monokulturno kmetijstvo je značilno za plantaže, kjer gojijo na velikih površinah le eno kulturno rastlino (v troph banane, kakavovec, v ZDA žita). Podobno velja za živinorejo (ovčerejske farme v Avstraliji). Problem monokulturnega gospodarstva je njegova velika ranljivost. Vremenske neprilike, bolezni ali škodljivci lahko uničijo celoten pridelek, poleg tega je monokulturno kmetijstvo močno odvisno od nihanja cen na svetovnem trgu. Lahko govorimo tudi o tradicionalnem in sodobnem kmetijstvu. Tradicionalno kmetijstvo je običajno ekstenzivno, samooskrbno. Značilno zanj je ročno obdelovanje. Sodobno kmetijstvo je intenzivno kmetijstvo. Uporablja agrotehnična in agrokemična sredstva. Med agrotehnična sredstva štejemo uporabo vse kmetijske mehanizacije. Med agrokemična sredstva pa uporabo kemičnih ali bioloških insekticidov za uničevanje mrčesa, pesticidov za uničevanje plevela in uporabo umetnih gnojil. Sodobno kmetijstvo je tržno usmerjeno, monokulturno ter specializirano.To pomeni, da kmet proda več kot polovico svojega pridelka.]]> Vplivi kmetijstva na okolje agrarni prenaseljenosti. To pomeni, da ni dovolj obdelovalnih površin za vse prebivalce, ki bi se želeli ukvarjati s kmetijstvom. Z industrijsko revolucijo se je pričel proces deagrarizacije, kar pomeni preslojevanje kmečkega prebivalstva v nekmečko in opuščanje obdelovalnih površin. Z deagrarizacijo sta povezana še pojma ozelenjevanje, kar pomeni naravno zatravljanje nekdaj obdelanih površin in ogozdovanje, ki sledi ozelenjevanju in pomeni preraščanje površin z sekundarnim gozdom. Hkrati z deagrarizacijo se je pričel večati hektarski donos. Najbolj z uporabo kmetijske mehanizacije in agrokemičnih sredstev. Tako imamo v sodobni, razviti družbi relativno malo kmetijskih površin, s kmetijstvom se ukvarja majhen delež prebivalcev, a je hektarski donos izredno visok. Otroka s krožniki riža na Šri Lanki. Hrane v svetovnem merilu se pridela dovolj, a je njena proizvodnja izrazito neenakomerno razporejena. Dve tretjini svetovnega prebivalstva je podhranjenega. Sodobno kmetovanje sproža mnoge okoljske probleme. 1. Erozija prsti je lahko posledica intenzivne uporabe mehanizacije pri obdelavi kmetijskih površin, odstranjevanja živih meja in drevja, prekomerne paše, obdelave prestrmih pobočij. 2. Degradacijo prsti povzroča tudi monokulturno gospodarstvo, ki prst enosmerno izčrpa in prenašanje načina kmetovanja na območje, ki za to niso primerna. 3. Hud problem je kemizacija kmetijstva. Z uporabo umetnih gnojil in kemičnih sredstev za zatiranje škodljivcev in plevela se kemični elementi posredno vnašajo v žive organizme, tudi človeka. Ne samo preko hrane, tudi preko zraka in onesnažene podtalnice. Kemizacija v kmetijstvu je največji problem v deželah v razvoju, kjer je uporaba umetnih gnojil in kemičnih sredstev mnogokrat prevelika in nestrokovna. 4. Alternativo predstavlja biološko kmetijstvo, brez uporabe kemičnih sredstev in gensko spremenjenih organizmov. Problem biološkega kmetovanja je v povečani količini dela, ki ga zahteva, zmanjševanju hektarskega donosa in posledično podražitvi hrane. 5. Problem predstavlja tudi umetno namakanje. Namakanje je sicer povečalo površine, kjer je kmetijstvo možno in je tudi zvišalo hektarske donose, vendar ima na daljši rok več negativnih posledic. Umetno namakanje povzroča zasoljevanje tal, uporaba vode za namakanje pomeni pomankanje vode v spodnjem toku rek, poleg tega voda postaja izrednega strateškega pomena kot pitna voda.]]>