Naučili se bomo... značilnosti prebivalstva,

vzroke in posledice teh značilnosti, kot so neenakomerna razporeditev prebivalstva po Zemlji, demografska eksplozija,

naravne značilnosti prebivalstva, rodnost, umrljivost, naravni prirast, biološke in družbene sestave prebivalstva,

vplive človekove dejavnosti na okolje.

Vse te značilnosti prebivalstva proučuje družbena veja geografije,ki ji pravimo demogeografija.]]> Razporeditev prebivalstva po Zemlji in demografska eksplozija gostoto poselitve, ki pove koliko prebivalcev živi na kvadratnem kilometru površine, vplivajo tako naravnogeografski kot družbenogeografski dejavniki. Med naravnogeografskimi dejavniki je najpomembnejše podnebje. Kar dve tretjini vsega svetovnega prebivalstva živi med 20. in 60. vzporednikom. Naslednji pomemben dejavnik je bližina vode. Obale morij so glede na celino gosteje poseljene. Znotraj celin je zgostitev prebivalstva značilna za obale jezer in ob večjih rekah. Relief vpliva na gostoto prebivalstva z višino, strmino, osončenostjo. Najgosteje so poseljene prisoje in ravninski svet ter nižje nadmorske višine, razen v tropskih območjih, kjer je višji svet zaradi ugodnejšega podnebja bolj privlačen. Na gostoto poselitve vpliva tudi rastje. Najgosteje so poseljena območja step, savan, listnatega in mešanega gozda. Rodovitnost prsti in rudna bogastva tudi prištevamo k naravnogeografskim dejavnikom. Med družbenogeografske dejavnike razporeditve prebivalstva štejemo:

prometno dostopnost,

razvitost gospodarstva,

stopnjo tehnološkega razvoja,

socialno varstvo,

politično stabilnost in

zgodovinske dogodke.

Na podlagi teh dejavnikov imamo na Zemlji štiri izrazita območja zgostitve prebivalstva. To so Evropa, južna Azija, vzhodna Azija ter severovzhodni del ZDA z jugovzhodnim delom Kanade. Rast prebivalstva je razmeroma nov pojav, saj se je število prebivalstva pričelo bistveno hitreje povečevati šele v 20. stoletju. Leta 2001 je bilo že prek 6 milijard prebivalcev, do leta 2050 naj bi se povečalo na 10 milijard. Rast je skokovita in neenakomerna. Temu pojavu pravimo demografska eksplozija. 95% prirastka prebivalstva se predvideva v gospodarsko manj razvitih državah, največ v Afriki in Aziji. Pri teh predvidevanjih je vendarle potrebno upoštevati nov element in sicer izjemno razširjenost aidsa v podsaharski Afriki, ki močno zmanjšuje moč demografske eksplozije. Demografi predvidevajo, da se bo rast prebivalstva ustavila pri 12 milijardah ljudi. Posledice demografske eksplozije se bodo kazale v pomanjkanju hrane in pitne vode, naraščanju nasprotij med bogatimi in revnimi ter posledično v politični nestabilnosti.]]> Naravno gibanje prebivalstva in model demografskega prehoda Naravno gibanje prebivalstva preprosta reprodukcija prebivalstva. O zmanjšani reprodukciji govorimo, ko je v družini en sam otrok ali ga sploh ni. Sem spada tudi Slovenija, saj je bilo leta 1991 povprečno le 0,7 otroka na družino. 0 razširjeni reprodukciji govorimo, če imajo družine nekega območja v povprečju več kot dva otroka. 1. Rodnost ali nataliteta je število živorojenih otrok na 1000 prebivalcev na nekem območju. Izražamo jo v promilih (‰). Najvišja je v Afriki, južni Aziji ter v srednji in južni Ameriki, razen v Argentini in Čilu. Rodnost je praviloma posledica stopnje gospodarske razvitosti, vpliva religije in tradicije. V gospodarsko višje razvitih državah je rodnost najnižja, ker tu slabi vpliv vere, ki navadno spodbuja k višjemu številu rojstev in šibkejši vpliv tradicije. V gospodarsko razvitem svetu je močan dejavnik načrtovanje družine. Ženske so večinoma dobro izobražene in finančno neodvisne, pari si prizadevajo za materialno blaginjo in uveljavitev v družbi. V tradicionalnih družbah so otroci visoko na lestvici vrednot, mnogokrat tudi zato, ker so edina socialna varnost ostarelim staršem. Na število rojstev lahko vpliva tudi prebivalstvena politika države, ki lahko rojstva zavira (Indija, Kitajska, Severna Koreja) ali rojstva spodbuja (evropske države). Rodnost lahko močno zavirata tudi gospodarska kriza in brezperspektivnost, ter izseljevanje prebivalstva sposobnega za rojevanje. 2. Smrtnost ali mortaliteta je število umrlih na 1000 prebivalcev v enem letu na nekem območju. Tudi smrtnost je po svetu zelo različna. Najvišja je v državah v razvoju, kar je posledica pomanjkljive zdravstvene oskrbe, neoporečne vode, podhranjenosti, slabih higienskih razmer. Na smrtnost vplivajo tudi vlažna in vroča območja idealna za razvoj številnih tropskih bolezni, kot so malarija, bilharzija, rumena mrzlica in druge. V polpuščavskem svetu je najpogostejši vzrok »naravne« smrti izsušitev telesa. V podsaharski Afriki in v južni Aziji zaradi neosveščenosti in spolnih navad kosi aids. Smrtnost se povečuje tudi v nekaterih gospodarsko najrazvitejših državah kot so Japonska in nekatere evropske države. Zaradi nizke rodnosti se je močno povečalo število starejšega prebivalstva. Smrtnost nekega območja lahko hipno močno povečajo naravne katastrofe ali vojne. 3. Naravni prirastek je posledica razlike med rodnostjo in smrtnostjo. Kaže torej na razliko med živorojenimi in umrlimi na 1000 prebivalcev v enem letu na nekem območju. Izražamo ga v promilih ( ‰). Najvišji naravni prirastek imajo sicer revne, a ne najrevnejše države v muslimanski jugozahodni Aziji in severni Afriki. Tu naravni prirastek lahko preseže 30‰. Sledijo najrevnejše države Afrike in južne Azije z 20 - 29‰. Umirjen naravni prirastek z manjšo rodnostjo in zmanjšano smrtnostjo imajo države srednje in južne Amerike. Naravni prirastek je med 10 in 19‰. Negativni naravni prirastek imajo države, kjer je smrtnost višja od rodnosti. Sem štejemo npr. Rusijo z -6‰, sledijo Bolgarija, Madžarska in Hrvaška z -3‰.]]> Model demografskega prehoda Model demografskega prehoda prikazuje, kako sta rodnost in smrtnost povezani z gospodarskim in socialnim razvojem. Manjšanje smrtnosti in rodnosti je namreč povezano z večanjem stopnje industrializacije, deagrarizacije in urbanizacije. Model sloni na preteklem in sedanjim stanjem v Evropi, medtem ko v današnjih manj razvitih deželah razvoj ne poteka vedno tako, kot predvideva teorija demografskega prehoda. Po tej teoriji gre prebivalstvo skozi pet razvojnih faz. 1. V prvi fazi sta visoki tako rodnost kot smrtnost. Naravni prirastek je zato nizek in v času naravnih nesreč, vojn in drugih dejavnikov tudi negativen. V tej fazi danes ni več držav, so le še posamezna območja, predvsem v tropskem deževnem gozdu. To je obdobje pred industrijsko revolucijo oziroma predtranzicijsko obdobje. 2. V drugi fazi prične smrtnost naglo upadati, medtem ko rodnost ostane visoka. Življenjska doba se daljša. Gre za obdobje najhitrejše rasti prebivalstva, ki jo danes srečamo v državah kot so Peru, Kenija, Etiopija. To je kmetijsko – industrijsko obdobje, ki se je začelo z industrijsko revolucijo.V obdobju industrializacije se je dvignil življenjski standard, izboljšale so se higienske razmere in umrljivost dojenčkov se je močno zmanjšala. Za Slovenijo je značilno, da je bila demografska faza hitrega naraščanja prebivalstva krajša kot v drugih evropskih državah, poleg tega je sovpadala z močnim odseljevanjem Slovencev konec 18. stoletja, zlasti v Ameriko. 3. V tretji fazi se naglo zmanjšuje rodnost in tudi smrtnost ostane nizka, naravni prirastek je sprva visok, nato se močno in hitro zniža. Tu že govorimo o načrtovanju družine. Gre za industrijsko obdobje, ki je značilno za vse države s pospešeno industrializirajo (Čile, Kitajska, Venezuela). 4. V četrti fazi je nizka tako rodnost kot smrtnost. Število prebivalstva skoraj ne narašča več. Naravni prirastek je majhen, lahko je celo negativen. V tej fazi sta danes Slovenija in Kanada... To so države v poindustrijskem obdobju. Družine imajo enega otroka ali so brez njih, socialna družba je visoko razvita, zdravstvena oskrba ravno tako. 5. Za peto fazo je značilno izumiranje prebivalstva. Zaradi že ostarelega prebivalstva je rodnost nizka in smrtnost visoka. Naravni prirastek je negativen. V peti fazi demografskega razvoja je danes Japonska.]]> Selitveno ali migracijsko gibanje prebivalstva selitev ali migracija. Selitve potekajo v dveh smereh. Če ljudje zapustijo kraj svojega bivanja, so izseljenci ali emigranti, ko se priselijo v nov kraj, so priseljenci ali imigranti. Razlika med številom priseljenih in izseljenih na nekem območju je migracijski saldo. Migracijski saldo je pozitiven, če je več imigrantov kot emigrantov. Tak trend je značilen za gospodarsko visoko razvite države. Negativen migracijski saldo je značilen je za države v razvoju. Tako poznamo države priseljevanja in države izseljevanje. Države navadno vodijo migracijsko politiko. Gospodarsko visoko razvite države praviloma vodijo omejevalno politiko priseljevanja in so vrata odprta le najperspektivnejšemu, izobraženemu kadru. V državah priseljevanja se izboljša starostna struktura prebivalcev, družba postane vitalnejša in dojemljivejša za spremembe. Države v razvoju skušajo prebivalstvo zadržati, zlasti višje izobraženo, a pri tem navadno niso najbolj uspešne. Poleg tega se v deželah izseljevanja veča delež ostarelega prebivalstva, kar pomeni tudi težje prilagajanje sodobnim družbenoekonomskim procesom. Večje število priseljencev na neko območje pomeni breme državi kamor se priselijo, saj ima navadno težave z zagotavljanjem bivalnih prostorov in delovnih mest. Večje število priseljencev lahko povzroči hude družbene in socialne probleme, kar sproži nezadovoljstvo domačinov oziroma avtohtonih prebivalcev. Mnogokrat izbruhnejo sovražnosti proti priseljenim oziroma alohtonim prebivalcem. Ti so podvrženi asimilaciji, to je prilagajanju načinu življenja domačinskega prebivalstva, dokler ne izgubijo svoje lastne identitete. Asimilacija je lahko naravna ali prisilna in traja več generacij. (foto nemirov v parizu med priseljenci in domačini.. ali podobno npr. španija ali italija).]]> Gospodarski in negospodarski vzrok selitve Gospodarske selitve nastanejo iz želje po izboljšanju življenjskih razmer. Te so lahko notranje selitve, kar pomeni, da se prebivalstvo seli znotraj države. V povezavi s tem je glavni tok prebivalcev usmerjen iz gospodarsko manj razvitih, navadno robnih območij, v središčna območja. Znan je »beg z gora«, kar pomeni, izseljevanje prebivalcev iz hribovitih predelov in »beg z dežele«, kar pomeni, izseljevanje iz podeželskega okolja v mesta. Značilen je za gospodarsko manj razvite države. V gospodarsko višje razvitih državah je tok prebivalstva obraten. Zaradi dobrih prometnih povezav se selijo iz mest na podeželje, kjer imajo zagotovljeno večjo kakovost bivanja in dnevno odhajajo v mesto v službo. »Beg možganov« ali angleško »brain drain« pomeni odhajanje višje izobražene delovne sile iz gospodarsko manj v gospodarsko bolj razvite države. To ima za državo izseljevanja izrazito negativne posledice, saj prebivalstvo, v katerega so vlagali denar za izobraževanje in pomeni perspektivo gospodarskega razvoja, odhaja. 2. Negospodarske vzroke za selitve imenujemo tudi selitve iz osebnih razlogov. Gre za družinske, podnebne in zdravstvene vzroke. Ljudje se selijo , ker jim bolj ustreza toplo in suho podnebje, imajo v drugem kraju zagotovljeno boljšo zdravstveno oskrbo, se priselijo k zakonskemu partnerju in podobno. Negospodarske selitve imajo lahko tudi politično ozadje. Tokovi preseljevanja so usmerjeni iz politično nestabilnih, tudi nedemokratičnih držav, v politično stabilne, demokratične države. Taki izseljenci v državi priseljevanja zaprosijo za politično zatočišče ali azil. Tudi selitve iz verskih vzrokov se mnogokrat ujemajo s političnimi vzroki. Gre za preganjanje prebivalcev zaradi verskega prepričanja.]]> Drugi vzroki selitev Glede na čas ločimo stalne, začasne in dnevne selitve. Pri stalnih selitvah se ljudje izselijo za stalno. To so izseljenci. Če se prebivalci selijo na začasno delo v tujino, jih imenujemo zdomci. Navadno v tujini delajo več let in se nato, finančno močnejši, vrnejo domov. Sezonske selitve so vezane na sezonska dela. Take selitve so pogosto zlasti v kmetijstvu, gradbeništvu in turizmu. Poznamo še dnevne selitve, kjer človek dnevno menja kraj bivanja s krajem šolanja ali zaposlitve. To so dnevne migracije. 2. Glede na prostor delimo selitve na notranje, zunanje, meddržavne in čezmorske. Kontinenti priseljevanja so danes Severna Amerika, Avstralija in Evropa, kontinenti odseljevanja pa Srednja in Južna Amerika, Afrika in Azija. 3. Selitve so lahko prostovoljne in prisilne. Prisilne so zelo aktualne v vedno večjih delih sveta. Vzroki so navadno politične, verskeali rasne narave. Rezultat prisilnih selitev so begunci, katerih število močno narašča. Ti mnogokrat destabilizirajo območje, kamor se priselijo.]]> Demografska območja skupno ali dejansko gibanje števila prebivalstva, ki je posledica tako naravnega kot selitvenega gibanja prebivalstva. V deželah v razvoju je navadno višji naravni prirastek in negativni selitveni saldo, medtem ko je v gospodarsko razvitih državah naravni prirastek nizek, lahko celo negativen, selitveni saldo pa je pozitiven. Poznamo tri tipe demografskih območij. Območja zgostitve prebivalstva, območje praznjenja in območje stagnacije. 1. Območja zgostitve ali koncentracije prebivalstva so tam, kjer prihaja do priseljevanja. Selijo se navadno mlajši ljudje, ki si ustvarjajo materialne pogoje za življenje in so v rodni dobi. To pomeni nadaljnji vzrok za večanje števila prebivalstva nekega območja. Praviloma so to gospodarsko visoko razvita mestna območja z delovnimi mesti, stanovanji, možnostjo izobraževanja... Mesta se širijo in z njimi mestni način življenja. To imenujemo urbanizacija. V Sloveniji so taka mestna območja Ljubljane, Maribora, Celja ter obalnih mest. 2. Območja praznjenja ali depopulacije so tista območja, od koder se prebivalstvo odseljuje. Odseljevanje mladega prebivalstva pomeni tudi nižji ali celo negativen naravni prirast. Na ta način se oblikujejo demografsko ogrožena območja. To so običajno hribovita ali robna kmečka območja, ki so posledično podvržena še opuščanju kmetijske dejavnosti ali deagrarizaciji. Takšna so območja predalpskih in dinarskih pokrajin in robnih območij severovzhodne Slovenije. 3. Območja stagnacije prebivalstva so tista območja, kjer se število prebivalstva ne spreminja v večji meri. To pomeni, da naravni prirastek območja ostaja nespremenjen in število odseljenih je enako številu priseljenih.]]> Biološke sestave prebivalstva in starostne piramide spolno, starostno in rasno sestavo prebivalstva.]]> Spolna sestava prebivalstva številčno ravnovesje med moškim in ženskim spolom izbranega območja. Navadno se rodi nekaj več dečkov kot deklic, vendar je smrtnost dečkov do petega leta starosti nekoliko večja od smrtnosti deklic. Po petdesetem letu starosti se pojavlja v razvitih delih sveta večji delež žensk. V povprečju imajo ženske nekoliko daljšo življenjsko dobo kot moških. Vzroki za večja nesorazmerja so lahko posledice vojn ali odseljevanje moške delovne sile.]]> Starostna sestava prebivalstva Rasna sestava prebivalstva deli prebivalstvo glede na zunanje telesne značilnosti. Tako se prebivalstvo loči po barvi kože, las, obliki in barvi oči, obliki lobanje, lic, višini itd.Ločimo tri glavne rasne skupine: belo, rumeno in črno. Poleg glavnih ras ločimo še rasne drobce, ki se bistveno razlikujejo od omenjenih treh ras. Tak primer so pigmejci v afriškem tropskem deževnem gozdu. Poznamo mejne skupine, ki so po rasnih značilnostih prebivalci med dvema glavnima rasama. Tak primer so etiopidi v severovzhodni Afriki, ki so nekje med belo in črno raso. Z globalizacijo narašča število mešancev, ki nastanejo z mešanjem ras. Tako mešance med belo in črno raso imenujemo mulati, med belo in indijansko raso (ki je vrsta rumene rase) imenujemo mestici. Mešance med črno in indijansko raso imenujemo zambi. Razlikovanje ljudi po rasnih značilnostih je temelj ideologij rasnega razlikovanja ali rasne diskriminacije. Najbolj izrazit primer rasne diskriminacije je bil nekoč apartheid v Južnoafriški republiki. Večinsko črnsko prebivalstvo je bilo izrazito zapostavljeno glede na manjšinsko belsko prebivalstvo. Tudi nacistična Nemčija je vodila rasno diskriminacije, po kateri naj bi bila arijska rasa nad vsemi ostalimi rasami.]]> Starostne piramide Obliko prave piramide imajo območja oziroma države, ki so v prvi in drugi fazi demografskega prehoda. To so države s prevlado mladega prebivalstva. Delež prebivalcev do 14. leta starosti je visok, pričakovana življenjska doba je nizka. Potrebe po porodnišnicah, vrtcih, šolah in delovnih mestih so tu velike. Države s prevlado zrelega prebivalstva imajo starostne piramide v obliki koša. Najštevilčnejše je prebivalstvo v starosti med 15. in 65. letom starosti. Delež zrelega prebivalstva je za državo pomemben, saj je to prebivalstvo, ki je za delo sposobno in vzdržuje kupno moč prebivalstva. Piramido v obliki koša imajo države, kjer je rodnost sicer nizka, a pozitivna, pričakovana življenjska doba pa visoka. Tudi smrtnost je v zrelem življenskem obdobju nizka. To so industrijske države, a tudi nekatere poindustrijske države, ki jim je s spodbujevalno prebivalstveno politiko uspelo doseči in vzdržujejo pozitiven naravni prirastek. Takšne so Skandinavske države. Tretjo skupino predstavljajo države z visokim deležem starejšega prebivalstva, to je s prebivalstvom starejšim od 60 let. Gre za gospodarsko visoko razvite države, ki so v peti fazi demografskega razvoja. Taka dežela izobilja z negativnim naravnim prirastkom je Japonska. Če je delež starega prebivalstva večji od deleža mladega prebivalstva, ima starostna piramida obliko žare. Na podlagi starostnih piramid se lahko predvideva in napoveduje številčno gibanje prebivalstva po starostnih skupinah v prihodnosti. To napovedovanje imenujemo projekcija prebivalstva in se izračunava za krajša in daljša obdobja. Napovedovanja za daljša obdobja so manj zanesljiva.]]> Družbena sestava prebivalstva Ekonomska sestava prebivalstva aktivno prebivalstvo, ki opravlja poklic in za svoje delo dobi plačilo. Plačilo je lahko denarno ali v naravi. Med aktivno prebivalstvo štejemo tudi vse tiste, ki so prijavljeni kot brezposelni.

Neaktivno prebivalstvo je prebivalstvo z lastnimi dohodki, a ne opravlja dela. To so štipendisti, invalidi, ljudje, ki prejemajo socialno podporo in upokojenci.

<

Vzdrževano prebivalstvo je tisto, ki jih preživlja aktivno prebivalstvo. To so otroci, učenci, dijaki, študentje in tudi tisti, ki delajo, a niso prijavljeni kot zaposleni.

Za poznavanje ekonomske sestave prebivalstva je pomemben podatek o deležih zaposlenih v posameznem sektorju dejavnosti. Poznamo:

primarni sektor, ki zajema kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo. Te dejavnosti imajo izvor surovin v zemlji ali morju.

Sekundarni sektor zajema rudarstvo, industrijo, gradbeništvo in proizvodno obrtno dejavnost, ki obsega proizvodnjo in predelavo surovin v uporabne izdelke.

V terciarni sektor spadajo storitvena obrt, promet, turizem, trgovina, torej storitvene dejavnosti za prebivalstvo in podjetja.

Kvartarni sektor zajema področje posredovanja informacij in strokovnega znanja. Sem sodijo kultura, šolstvo, zdravstvo, upravna in politična dejavnost.

Deleži zaposlenih po posameznih sektorjih so dober kazalec gospodarske razvitosti države. V gospodarsko nerazvitih državah je delež zaposlenih v primarnem sektorju najvišji. Govorimo o predindustrijski družbi. Z industrializacijo države se poveča in nato prevladuje delež zaposlenih v sekundarnih dejavnostih, povečuje se tudi delež zaposlenih v terciarnih in kvartarnih dejavnostih. Govorimo o industrijski družbi. V gospodarsko visoko razvitih državah delež zaposlenih v primarnih in sekundarnih dejavnostih upada, kar gre pripisati zlasti mehanizaciji in avtomatizacii v proizvodnji. Narašča pa delež zaposlenih v terciarnih in kvartarnih dejavnostih. Govorimo o poindustrijski ali informacijski družbi. Deloma se deleži zaposlenih po sektorjih povezujejo tudi s starostno sestavo prebivalstva države. Starejši se oklepajo tradicionalnih dejavnosti, medtem ko si mlajši, ki imajo navadno tudi višjo izobrazbo, iščejo službo v terciarnih in kvartarnih dejavnostih.]]> Narodnostna sestava prebivalstva narodnostne skupine živijo na ozemlju neke države. Ker so politične meje umetne tvorbe, ne poznamo narodnostno homogenih držav. Narod pomeni skupnost ljudi s skupno kulturo in zgodovino, ki poseljuje neko območje. Narodi v Evropi so se izoblikovali v 19. stoletju, drugod po svetu v 20. stoletju. V nekaterih delih sveta se procesi oblikovanja držav šele začenjajo. Narodnost pomeni pripadnost določenemu narodu. Ločimo države z enim narodom in enim uradnim jezikom, večnacionalne države z več uradnimi jeziki in narode, ki nimajo svoje države. 1. Države z enim narodom in enim uradnim jezikom so Nemčija, Slovenija, Portugalska in številne druge. Države z enim narodom, ki so nastale s stapljanjem več narodnosti so ZDA, Kanada, Brazilija in Avstralija. Imajo en sam uraden jezik. 2. Večnacionalne države z več uradnimi jeziki so Švica, Belgija in kot vzorčen primer Južnoafriška republika, ki ima enajst uradnih jezikov. 3. Nekateri narodi nimajo svoje države. Brez države so Kurdi, Tibetanci in še številni drugi narodi. Marsikje so deli narodov zaradi zgodovinskega razvoja ostali izven matične države. To je avtohtona skupina prebivalstva, ki živi zunaj meje matične države in bi morala imeti v državi, kjer živi, zagotovljene vse narodnostne pravice. Govorimo o narodnostnih manjšinah. V Sloveniji imamo italijansko in madžarsko narodnostno manjšino, Slovenci pa živijo kot narodnostna manjšina v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Narodnostna sestava neke države se lahko spremeni ne samo zaradi novih političnih meja, pač pa tudi zaradi priseljevanja tuje delovne sile. To se dogaja zlasti v mestnih območjih gospodarsko visoko razvitih držav, medtem ko podeželje ostaja narodnostno dokaj homogeno in poseljeno z avtohtonim prebivalstvom. Narodnostna sestava države se lahko spremeni tudi zaradi visokega naravnega prirastka alohtonih prebivalcev. Tak primer je Makedonija, kjer ima albansko prebivalstvo zelo visok naravni prirast glede na makedonsko prebivalstvo. Delež Albancev se v državi tako stalno povečuje.]]> Verska sestava prebivalstva Verska ali religiozna pripadnost prebivalstva nekega območja se kaže v številnih oblikah. To so način življenja, odnos do žensk in starejših, kaže se v narodovih običajih, oblikah svetišč, načinu prehranjevanja in oblačenja. Najbolj razširjeno verstvo na svetu je Krščanstvo. Deli se na katoliško, protestantsko in pravoslavno vejo. Sledi islam, katerega pripadniki se delijo na sunite in šiite. Islam je vera, ki se v svetovnem merilu najhitreje širi. Številčni so hindujci, ki so prostorsko omejeni na Dekanski polotok oz. Indijo. Sledijo še vere budizem, judovstvo, konfucianizem, šintoizem... V manj razvitih območjih sveta so se obdržala plemenska verstva, različne sekte in neverujoče. Slednje imenujemo ateisti in so razširjeni po vsem svetu. Religije bi lahko razdelili tudi drugače. Monoteistične religije (vere v enega boga) so krščanstvo, islam in judaizem. Politeistična religija je npr. hinduizem, medtem ko bi budizem in šintoizem lahko imenovali tudi filozofija, saj nimajo boga ali bogov v klasičnem pomenu besede. Religiozna sestava je močno prepletena z narodnostno sestavo. Večina prebivalcev različnih ver živi v medsebojnem sožitju, zlasti v velikih mestih. Lahko pa pride do verskih spopadov, zlasti na območjih, kjer se verstva mešajo. Tako so znana verska trenja na Filipinih med kristjani in muslimani, na Šri Lanki med hindujci in budisti...]]> Jezikovna sestava prebivalstva katerem jeziku se sporazumevajo prebivalci izbrane države. Čeprav je jezik temeljna značilnost narodnosti, ni vedno istovetna s pojmom narod. Tako poznamo države z enim uradnim jezikom (Finska), države z več uradnimi jeziki (Luksemburg, kjer govorijo luksemburško, nemško in francosko). Spet drugje govorijo isti jezik v različnih državah (nemško v Nemčiji, Avstriji, Švici in Luksemburgu). Če so v državi narodnostne manjšine, se upošteva dvojezičnost. V Sloveniji so tako dvojezični deli Primorske in Prekmurja. Obstajajo še države, katerih državljani govorijo več različnih jezikov in narečij in so se zaradi lažje organizacije uprave in vodenja države odločijo za en uradni jezik. V primeru Kitajske je to mandarinščina. Na svetu je danes okoli 6700 jezikov. Število lokalnih jezikov se je z gospodarskim razvojem stalno zmanjšuje. Z vstopom v informacijsko družbo se bo ta proces pospešeno nadaljeval. Prednost v sodobnih komunikacijskih procesih se daje angleškemu jeziku. Več kot 70% informacij na internetu je v angleščini.]]> Izobrazbena sestava prebivalstva