Naučili se bomo...primernejsi naslov Pomen vode na Zemlji je vsestranski. Omogočila je nastanek in razvoj življenja, je sestavni del živih organizmov in je življenjski prostor. Za človeka je izrednega pomen. Potrebuje jo kot pitno vodo, uporablja jo v kmetijstvu, v industriji, v gospodinjstvu, za transportne poti in kot energetski vir. Uporabljajo jo tudi za preživljanje prostega časa. V tem poglavju boš prebral/a o:

oblikah in lastnostih vode,

sladki in slani vodi,

svetovnem morju in oblikah voda na kopnem,

pomenu, ki ga ima voda na Zemlji zlasti z zornega kota človeka.

]]> Kroženje vode in sestava hidrosfere Kroženje vode znotraj hidrosfere imenujemo svetovni vodni obtok. Znotraj svetovnega vodnega obtoka ločimo veliki in mali vodni obtok. Mali vodni obtok pomeni kroženje vode med svetovnim morjem, ozračjem in spet svetovnim morjem. Iz svetovnega morja izhlapi 85% vse vode v ozračje in 90% se je v obliki padavin vrne neposredno nazaj v svetovno morje. Preostali del izhlapele vode vetrovi odnesejo na kopno. Voda, ki pade na tla, nadzemno ali podzemno odteče proti morju ali izhlapi v ozračje, lahko neposredno ali posredno preko rastlin. To kroženje vode, ki vključuje tudi kopno, imenujemo veliki vodni obtok. Posledica takšnega kroženja vode je stalno obnavljanje vode in tudi samočistilna sposobnost vode. Ko voda izhlapeva, izhlapevajo namreč le molekule čiste vode brez primesi. Tako se vode v določenem času lahko obnovijo, kar je osnova za življenje vseh vodnih organizmov. Proces obnavljanja lahko traja različno dolgo. Odvisno je od oblike vode in kje se le ta nahaja. Voda se lahko čisti sama le do določene stopnje, ko je le ta presežena, se samočistilna sposobnost vode ustavi. Večina vode (97,5%) je slane vode. Sladke vode je največ v obliki ledenih pokrovov in snežišč, sledi podzemna voda in le malo več kot 1% vse vode je na razpolago človeku neposredno. Največ v rekah in jezerih. Poleg tega se voda na kopnem nahaja še v močvirjih, barjih, slanih jezerih, termalnih in mineralnih vrelcih. Voda se na Zemlji pojavlja v treh agregatnih stanjih. Običajno je to tekoča voda, manj jo je v trdi obliki (sneg in led), najmanj pa v obliki vodnih hlapov v ozračju. Deleži vode v posameznih oblikah se lahko spreminjajo, vendar količina vode na Zemlji ostaja vedno enaka. Vodna bilanca neke pokrajine je razmerje med padavinami na eni strani ter izhlapevanjem in odtekanjem na drugi strani. Vodna bilanca Evrope je 790 litrov padavin na m2 na leto. Od tega izhlapi v ozračje 507 litrov, vodni odtok je 283 litrov. Gostota kopne vodne mreže in vrsta kopenske vode sta v močni soodvisnosti s podnebjem, reliefom in kamninsko zgradbo. Gostejša vodna mreža je v vlažnejših podnebjih. Relief ima vpliv na strmec tekoče vode, nastanek jezerskih kotanj, ledenikov in snežišč, kamninska zgradba pa vpliva s propustnostjo kamnin za vodo.]]> Svetovno morje oceanografija s strokovnjaki oceanografi. Oceanografi delijo svetovno morje na tri oceane, številna morja, zalive in prelive. Oceani so Tihi ocean ali Pacifik, ki predstavlja 50% svetovnega morja, Atlantik z 26% in Indijski ocean z 21% deležem svetovnega morja. Morja, zalivi in prekopi predstavljajo preostale 3%. Morij je več vrst in se ločijo po legi, globini ali tipu obale. V polarnem pasu so polarna morja kot je Vzhodnosibirsko morje. Robna morja ležijo na robu kontinentov in jih od oceanov ločijo otoki in polotoki. Taka morja so Ohotsko, Barentsovo in Rumeno morje. Medotoška morja ležijo med otoki. Taka so Javansko, Filipinsko in Koralno morje. Sredozemska morja ležijo med kontinenti. Tako je Sredozemsko morje med Afriko in Evrazijo in ameriško sredozemlje med južno in severno Ameriko. Stranska morja ležijo v notranjosti kontinenta. Kot primer sta to Jadransko in Črno morje. Lahko jih imenujemo tudi celinska morja in jih težko ločimo od zalivov. Na obeh straneh Arabskega polotoka sta podobni morji, vendar eno imenujemo Rdeče morje, drugo pa Perzijski zaliv. Zalivi so načeloma manjši deli morij, ki so različnih oblik, globin in velikosti. Med pomembnejšimi zalivi so Mehiški, Hudsonov in Bengalski zaliv. Med zalive štejemo lahko tudi fjorde, estuarje, lagune in drugo. Morske ožine ali prelivi in prekopi imajo pomembno vlogo pri povezovanju oceanov z morji in zalivi. Tako poznamo Mozambiški in Beringov preliv, Gibraltarska vrata in morsko ožino med Bosporjem in Dardanelami. Prekopi pa so umetni prehodi zaradi potrebe človeka po lažji in hitrejši povezavi med morji. Tako vlogo imajo Korintski, Panamski in Sueški prekop.]]> Kemične in fizikalne lastnosti morske vode slanost. V svetovnem morju so raztopljeni praktično vsi kemijski elementi. Skoraj 78% vseh soli predstavlja natrijev klorid (NaCl). Količino raztopljenih soli v vodi izražamo v promilih (‰). Povprečna slanost 35 promilov pomeni, da je v litru vode raztopljenih 35 g soli. Na zemljevidu slanost prikazujemo z izohalinami. To so črte, ki povezujejo točke na karti svetovnega morja z enako slanostjo. Na slanost vpliva zlasti razmerje med količino padavin in izhlapevanjem. Tako so morja na območju subtropskega visokega zračnega tlaka bolj slana od morij zmernih geografskih širin ali ekvatorialnih morij, kjer je količina padavin večja in v morje pritekajo sladkovodni pritoki. Rdeče morje in Perzijski zaliv imata slanost čez 40‰, morja v polarnem pasu pa imajo zaradi nizkega izhlapevanja in taljenja ledu pod 30‰. Zaprto Baltsko morje slanost le 7‰ slanost, Jadransko morje pa je z 38‰ precej slano morje. Med fizikalnimi lastnostmi je najpomembnejša temperatura morske vode. Vpliva namreč na življenje v morju, na gibanje morske vode, posredno pa vpliva tudi na podnebje, saj imajo kraji ob morju manjša temperaturna nihanja od krajev v notranjosti. Vzrok za počasnejše ohlajanje in segrevanje vode od ohlajanja in segrevanja ozračja ali kopnega leži v specifični toplotni kapaciteti vode. Ta je za vodo štirikrat večja kot za tla. Svojo vlogo pa igra tudi pretvarjanje kratkovalovnega Sončevega sevanja v dolgovalovno Zemljino sevanje. Morje se segreva s sončno energijo. Ogreje pa le vrhnjo plast vode, globinska voda se segreva z vertikalnim mešanjem vodnih gmot. Tako se temperatura vode spreminja v horizontalni smeri glede na vpadni kot sončnih žarkov. Najtoplejša voda je v tropskem pasu, najhladnejša okrog polov. Zaradi neenakomerne razporeditve morja in kopnega ter zaradi morskih tokov prihaja do precejšnjih odklonov v temperaturi morske vode. Temperatura vode se spreminja še v vertikalni smeri, z globino namreč moč sončnega sevanja pojenjuje. Barva je odvisna od količine sprejete in odbite sončne svetlobe, od kamninske podlage, morskega rastlinstva in seveda globine morja. Tudi onesnaženje spreminja barvo morij v rjavosivo. Prozornost morske vode je odvisna od kemičnih in bioloških značilnosti morja. Morje bogato s planktonom je manj prozorno. Na prozornost tako vpliva tudi temperatura in slanost, saj so topla in bolj slana morja revnejša s planktonom. Določen vpliv ima tudi vreme, saj je morje ob jasnem vremenu bolj prozorno kot ob oblačnem ali deževnem.]]> Fizikalne lastnosti morske vode Gibanja morske vode se pojavljajo v obliki valovanja, plimovanja ali bibavice in morskih tokov ter dvigovanja morske gladine zaradi globalnega segrevanja Zemlje. 1. Valovanje je vertikalno premikanje vode oziroma nihanje vode. V večjih globinah je morje mirno. Valovanje nastane zaradi vetrov. Če so le ti stalni, so valovi enakomerni in dolgi. Če gre za sunkovit veter, so valovi kratki in odsekani. Valovi vplivajo tudi na obliko obale. Valove lahko povzročijo podmorski potresni sunki ali izbruhi vulkanov. Takrat nastanejo že omenjeni tsunamiji. Valove povzročijno lahko tudi cikloni. 2. Plimovanje ali bibavica je nihanje vodne gladine zaradi privlačne sile Lune in Sonca. Luna ima na plimovanje precej večji vpliv, zato se oseka ali upad morske gladine pojavi v času njenega vzhajanja in zahajanja . Največja razlika med plimo ali visoko vodo in oseko nastane, ko sta Sonce in Luna v isti črti glede na Zemljo in se privlačna sila obeh združi. To se zgodi dvakrat na mesec. Najmanjša razlika je takrat, ko si privlačni sili Lune in Sonca stojita pravokotno in se njuno delovanje zato deloma izniči. Višina plimovanja je odvisna tudi od oblike obale. V zalivih, kjer se morsko dno zoži, lahko doseže plimovanje tudi desetmetrske razlike, na odprtem oceanu pa je v povprečju meter in pol. V Tržaškem zalivu je višina plime okoli 90 cm. 3. Morski tokovi povzročajo dejansko premikanje in ne le nihanje vodnih gmot. Morski tokovi so posledica različne segretosti, gostote in slanosti morske vode. Povzročajo jih tudi stalni vetrovi, zlasti pasati in stalni zahodni vetrovi, plimovanje in spremembe v zračnem tlaku. Na smer vpliva še oblika morskega dna in obal ter Coriolisova sila, zaradi katere se morski tokovi na severni polobli odklanjajo v desno, na južni polobli pa v levo. Nastanejo zaključeni tokovni obroči. Če se morski tokovi gibljejo iz nižjih geografskih širin, so topli, v obratni smeri so hladni. Morski tokovi imajo velik pomen za življenje v morju in na lokalno podnebje, saj izmenjavajo toploto med tropskimi in polarnimi območji. 4. Dvigovanje morske gladine je aktualen pojav zadnja desetletja zaradi globalnega segrevanja ozračja, ki posledično vpliva na topljenje ledenikov in tudi na višjo temperaturo svetovnega morja in s tem na toplotno raztezanje morske vode. Pojav dvigovanja in upadanja morske gladine je znan iz geološke preteklosti Zemlje. V času ledenih dob se je gladina morske vode močno znižala, saj se je voda kopičila v obliki ledenikov.]]> Človek in svetovno morje vir kisika, saj ga oddaja v ozračje še enkrat več kot rastlinstvo na kopnem. Poleg tega z porabo ogljikovega dioksida pri procesu fotosinteze morsko rastlinstvo zmanjšuje učinek tople grede. Morje s svojim vplivom na podnebje sooblikuje naravne razmere in s tem številne družbene značilnosti obmorskih krajev. Skozi tisočletja človek izkorišča morja kot vir hrane. Vendar je prelov, torej pretiran ribolov, ki ne omogoča obnavljanja ribjega zaroda, svetovni problem. Večji ulov kot je danes, ni možen, če nočemo ribjega bogastva izropati. Vendar morje ponuja tudi druge možnosti. Krill plankton, alge in drobni rakci antarktičnih morij bi se uporabljali za prehrano človeka v manjši meri, večji pomen bi bil za močna krmila v kmetijstvu. Haloge nabirajo in predelujejo zlasti na Japonskem, a jih ne uporabljajo le za prehrano ljudi in živali, pač pa tudi v kemični industriji Morje postaja tudi vir sladke vode, ki se jo dobi z dragim procesom razsoljevanja, tako je skoraj edini vir sladke vode v priobalnih puščavskih območjih. Ta postajajo zanimiva zaradi izkoriščanja rudnih bogastev, kot je nafta v Perzijskem zalivu. Morsko dno plitvih šelfnih morij (to je do 200 m globoko morje, ki spremlja robove celin) postaja pomembno črpališče nafte in zemeljskega plina, saj sodobna tehnologija omogoča črpanje iz globine nekaj sto metrov. Svetovno morje je skladišče rudnin, med katerimi ima pridobivanje soli najstarejšo tradicijo. Sol žanjejo v solinah. Najbolj donosne so soline ob vročih, suhih krajih, kjer je izhlapevanje morske vode hitro in ni padavin. V plitvih morjih kopljejo pesek pa tudi premog in železovo rudo. Na dnu globokih morij so manganovi gomolji rastlinskega in živalskega izvora, ki vsebujejo tudi baker, kobalt, nikelj in druge kovine. Na obalah Namibije izkopavajo morski pesek, ker je bogat z diamanti. Človek že tisočletja uporablja svetovno morje za prometno pot. Vodni promet je za tovorjenje surovin, industrijskih izdelkov in energijskih virov najcenejši in mnogokrat edini možni vir transporta. Skoraj polovico pomorskega prometa ustvarijo tankerji s prevozom nafte. Pridobivanje energije iz morja je šele v svojih začetkih, vendar vsebuje ogromen potencial. Elektrarne, ki izkoriščajo moč valov in plimske elektrarne, niso več posebnost. Obstaja raziskovalni projekt, ki bi izkoriščal temperaturne razlike med toplo površinsko vodo in hladno globinsko vodo ter jo pretvoril v mehansko energijo. Morje je izredno privlačen turistični cilj in daje zaslužek mnogim prebivalcem obmorskih krajev. Žal človek svetovno morje uporablja tudi za svoje smetišče. Onesnaževanje postaja pereč problem zlasti v priobalnih morjih. Ta morja so biološko najbolj produktivna in dajejo največji ulov, hkrati pa so gospodarsko najbolj pomembna glede prometa, turizma in drugih dejavnosti. Morje močno onesnažujejo odpadki s kopnega. V morje pritečejo onesnažene reke, tu se kopičijo tudi drugi odpadki s kopnega, morje se onesnažuje tudi preko onesnaženega zraka. Nezgode tankerjev so v novejšem času postale pogoste. Problem pri razlitju nafte je ta, da se naftni madež v zelo tankem sloju razširi prek velikanske morske površine in preprečuje vnos zraka v morje prek valovanja. Onemogoča tudi prodiranje sončnih žarkov. Razlitje nafte sproža prave okoljske katastrofe, saj imajo ukrepanja ob takšnih razlitjih le omejen učinek.]]> Tekoče vode na Zemljinem površju tekoče vode prištevamo studence in potoke, reke ter veletoke. Tako jih ločimo po velikosti struge in količino vode v njej. Glede na stalnost vode v strugi tekoče vode delimo na stalno tekoče, periodično tekoče, ki se navadno nahajajo na območjih z sušno in deževno dobo ter občasno tekoče vode, kamor prištevamo hudournike in puščavske vadije, ki se le ob močnem deževju napolnijo z vodo. Za obnavljanje tekočih voda je pomembno, da je izhlapevanje in pronicanje v Zemljino notranjost manjše od količine padavin. Reka s svojimi pritoki tvori rečni sistem ali rečje. Gostota in velikost rečnega sistema je odvisna od reliefa in količine padavin. Porečje je površina, s katere se vse vode (tudi podzemno tekoče) izlivajo v glavno reko, po kateri porečje tudi nosi ime. Zgornji del porečja, kjer glavna reka nastaja, imenujemo povirje. Meja med dvema porečjema je razvodnica. Najbolj zapleteno je določanje razvodnice na kraškem površju in tod razvodnice navadno sploh niso točno določene. Povodje je ozemlje s katerega se vse vode izlivajo v določeno morje. Tako imamo v Sloveniji jadransko in črnomorsko povodje. Odtočni količnik pove, koliko vode, ki jo v obliki padavin pade na neko površje, bo iz njega tudi odteklo. Vodnatost reke lahko merimo na dva načina. Vodostaj kaže višino vode v rečni strugi, vodni pretok pa pove, koliko m3 vode preteče v določenem delu struge v eni sekundi. Na podlagi večletnih merjenj izračunamo povprečne pretoke za posamezne mesece in lahko izrišemo hidrograme. To so grafični prikazi rečnih režimov. Pomembni so tudi izredno nizki ali visoki vodni pretoki. Na podlagi visokih vodnih pretokov se npr. določa poplavna ogroženost nekega območja.]]> Rečni režimi ločimo tri glavne rečne režime: 1. Enostavni rečni režim ima le en glavni dejavnik pri nihanju vode v strugi. Zato ima preko leta le en izraziti višek. Takšen višek je lahko dežni ali pluvialni, pri katerem je najvišja voda v strugi v času najobilnejšega deževja. Snežni ali nivalni rečni režim ima najvišjo vodo, ko se topi sneg v gorah (navadno gre za spomladanske mesece). Ledeniški ali glacialni režim ima najvišjo vodo v času taljenja ledenikov (poletni meseci). Enostavni ledeniški režim ima reka Rhona v Franciji, ki se napaja iz ledenikov. 2. Mešani rečni režimi so pogostejši in jih imajo reke, ki svojo strugo napajajo iz dveh ali treh virov. Takšne reke imajo preko leta dva maksimuma in dva minimuma vode v svoji strugi. Tako je pri snežno - dežnem ali nivalno - fluvialnem rečnem režimu najvišja voda spomladi zaradi taljenja snega in jeseni zaradi večje količine padavin. Spomladanski višek vode je izrazitejši. Če je izrazitejši jesenski višek, tak rečni režim imenujemo dežno - snežni ali fluvio - nivalni. Kolpa je primer dežno – snežnega rečnega režima. 3. Kombinirani rečni režimi so bolj zapleteni. Navadno jih imajo daljše reke, ki tečejo skozi različna klimatska območja, na vodostaj pa vplivajo še večji rečni pritoki iz drugih podnebnih območij. Takšen rečni režim ima npr. Drava. V zgornjem toku ima ta reka višek vode poleti zaradi topljenja ledu, v Sloveniji ima višek vode v spomladanskih mesecih zaradi topljenja snega. Manjši višek se pojav tudi jeseni zaradi obilice padavin.]]> Pomen tekočih voda za človeka pitne vode in ob porečju omogočajo gostejšo poselitev. Viri pitne vode so po Zemlji neenakomerno razporejeni, mnogi viri so tudi onesnaženi. Voda postaja strateško pomembna dobrina. Ob rekah so nastale stare civilizacije (ob Nilu, Gangesu in Mezopotamiji). Reke so bile pomembne zaradi ribjega bogastva, namakanja polj in napajanja živine, bile so pomembne prometne poti in tudi vir energije. Danes se pomen rek spreminja. Kot prometne žile so pomembnejše le večje reke. Zaradi transporta, namakanja polj, napajanje živine in odplak so reke kot vir pitne vode preveč onesnažene in se pitna voda zajema le še v povirju. Ribje bogastvo kot vir hrane je iz istega vzroka ogroženo. Strateški pomen varovanja, ki ga je reka nudila nekoč, danes tudi ni več bistven. Začelo pa se je obsežno izkoriščanje rečnih voda za potrebe industrije in pridobivanje vodne energije. Človek za potrebe pridobivanja električne energije gradi velike akumulacijske jezove, ki preprečujejo naravno prenašanje materiala. Regulira struge rek, da bi zmanjšal območja poplavljanja in pridobil kmetijske površine. Z izsekavanjem gozdov je povečal odtočni količnik, saj drevje zadržuje veliko količino vode. Tako se posledično sooča s pogostejšimi poplavami. Z regulacijo rečnih strug je uničil biotsko raznovrstnost poplavnih ravnic in mokrišč. Tudi pomen rek v turistične in rekreatine namene ni zanemarljiv.]]> Podzemeljska voda talno vodo ali podtalnico in na skalno vodo. Talna voda ali podtalnica se nabira v nesprijetih kamninah, kjer je med kamnitimi delci dovolj prostora še za vodo. Padavinska voda pronica skoti prst, nato čez prvi kamninski del, kjer je med kamnitimi delci še zrak, do vodonosnega sloja, ki ga na spodnji strani omejuje vodonepropustna podlaga. Voda v tem sloju zapolni vse prazne prostore do določene višine, kjer je gladina podtalnice. Gladina podtalnice je odvisna od količine padavin in je v sušnejših obdobjih lahko višja od gladine rek ali jezer, zato jih napaja. V času deževja je ravno obratno. Gladina podtalnice je odvisna tudi od oblike površja. Tako je lahko gladina podtalnice pod hribovji na višji nadmorski višini kot. v dolini. Zaradi sile težnosti se podtalna voda premika, lahko tudi do nekaj metrov na dan. Kadar je talna voda omejena le s spodnjo nepropustno plastjo, je to prosta talna voda in niha glede na količino padavin. Ljudje so jo pred časom izkoriščali z vodnjaki, ki so danes redkost. Talna voda pa sama pride na površje v studencih ali izvirih, ki so tam, kjer se plast podzemeljske vode seka z površjem. Termalni vrelci ali toplice so tam, kjer na površje priteče topla ali celo vroča voda. Posebna oblika termalne vode so gejzirji. Poznamo še mineralne vrelce, kjer ima voda v sebi raztopljenih več mineralnih snovi. V Sloveniji je to v Radencih in Rogaški Slatini. Če je talna voda ujeta v vodonosni plasti med dvema nepropustnima plastema, govorimo o arteški ali ujeti vodi. Ker je pod hidrostatičnim tlakom, je ni potrebno črpati, ampak skozi vrtine, arteške vodnjake, sama pride na površje. Kjer ujeta voda ni pod pritiskom, jo je potrebno črpati. To je subarteška voda. V sušnih in polsušnih območjih Zemlje je izrednega pomena, saj pomeni pitno vodo in možnost umetnega namakanja in napajanja živine. Arteška in subarteška voda je mnogokrat slana in če je globinskega izvora, tudi vroča. Uporabnost te vode je omejena. Druga oblika podtalne vode je votlinska ali skalna voda. Ta se nabira v razpokah v živi skali in podzemnih prostorih. Skalna voda je lahko v zelo različnih globinah in je najpogostejša v kraškem podzemlju. Marsikje je pod pritiskom in zato lahko v določenih primerih teče celo navzgor. Zelo različna je tudi smer odtekanja, saj je mnogokrat odvisna od količine skalne vode oziroma od količine padavin. Podzemeljska voda je pomemben vir pitne vode. Če se pretaka skozi sipke kamnine, ima tudi precejšnjo samočistilno sposobnost. Problem nastane pri votlinski vodi, kjer precejanja ni ali če se podtalna voda onesnaži, saj ostane lahko več desetletij neuporabna.]]> Jezera Jezera so globeli na kopnem, ki so zalita s sladko ali s slano vodo. Slana jezera so v sušnejših predelih, kjer je izhlapevanje veliko in navadno nimajo odtoka. Geološko gledano so prehoden pojav, saj so izpostavljena stalnemu nastajanju, druga pa zasipavanju; prostornina jezerske kotanje se manjša, dokler se jezersko območje ne spremeni v močvirje in barje. Jezera so lahko pretočna, kar pomeni, da imajo stalni nadzemni dotok in odtok vode. Kraška jezera imajo podzemni dotok in odtok vode. Poznamo še jezera brez pretoka. To so že omenjena puščavska, navadno slana jezera in kraterska jezera, ki nastanejo v kalderi ugaslega vulkana. Glede na vodne značilnosti ločimo stalna jezera, katerih kotanja je stalno zapolnjena z vodo in periodična jezera, katerih kotanja se napolni v času obilnejšega deževja. Takšno jezero pri nas je kraško, presihajoče Cerkniško jezero.]]> Jezera glede na nastanek jezerske kotanje Ledeniška akumulacijska jezera, ki so nastala tam, kjer je čelna morena zajezila ledeniško dolino. Pogosta so na območjih nekdanje celinske poledenitve v Rusiji, Skandinaviji in severni Ameriki (Velika Jezera) in v območjih pleistocenskih gorskih poledenitev.

Rečna akumulacijska jezera, ki so nastala v kraškem svetu za lehnjakovimi pragovi (Plitvička jezera na Hrvaškem), ali kot mrtvi rokavi reke, ko je le ta spremenila smer svojega toka. Slednja imajo kratko življenjsko dobo, saj je dotok vode prekinjen.

Umetna akumulacijska jezera, ki jih je naredil človek z umetnimi pregradami na rečnem toku. Takšna jezera se izkoriščajo za hidroenergetske ali namakalne namene, pa tudi za turizem, ribogojništvo in ribolov.

Uglobljena jezera so nastala z poglobitvijo Zemljinega površja. Mednje spadajo:

tektonska jezera, ki so največja in najštevilčnejša uglobljena jezera in so nastala v tektonskih ugrezninah. Znana so tektonska jezera v vzhodni Afriki z značilno podolgovato obliko, ki je posledica Vzhodnoafriškega velikega tektonskega jarka.

Erozijska uglobljena jezera, ki so lahko kraška in so nastala s korozijo v kraških kotanjah ali kraških poljih. Lahko so tudi ledeniška erozijska jezera. Taka so krniška visokogorska jezera (jezera na Kriških podih) in dolinska ledeniška jezera v ledeniških dolinah. Pri ledeniških erozijskih jezerih gre največkrat za kombinacijo uglobljene kotanje in zajezitve odtoka z čelno moreno.

Umetna uglobljena jezera kot so rudniška jezera, ki so nastala v kotanjah ugreznjenih rudniških jaškov. Tak primer je Velenjsko jezero.

]]> Človek in jezera vir pitne vode, ribolovno območje, vir surovin (različnih soli), privlačen prostor za turizem in rekreacijo, za namakanje in za potrebe industrije. Pomembna je prometna funkcija, zlasti večjih jezer. Večja jezera imajo blažilen vpliv na podnebje in so naravni regulatorji rečnega toka. Jezerska voda je bolj občutljiva na onesnaževanje kot rečna voda. Samočistilna moč, zlasti šibko pretočnih ali nepretočnih jezer, je manjša. Mrtva voda, voda brez kisika, se zadržuje na dnu kotanj. Procesi, ki se sprožajo v njej, zastrupljajo še ostalo vodo. Blejsko jezero čistijo z drenažnimi cevmi, ki so položene na jezersko dno, da izčrpavajo mrtvo globinsko vodo. Zaradi preprečevanja onesnaženja, so prepovedali izpuste odpadnih voda v jezero.]]> Mokrišča Močvirja so plitve kotanje napolnjene s stoječo ali počasi tekočo vodo. Nastanejo kot predzadnja faza zasipavanja jezer, ali v globelih, kjer je visoka talna voda. So zelo pogost pojav na območjih permafrosta, ko se v poletnih mesecih otali vrhnja plast in voda zaradi zamrznjene podlage ne more pronicati v globino. Zato jih je največ v subpolarnem pasu Evrazije in severne Amerike. Zelo so bogata z močvirskim rastlinstvom. Zaradi obilice vode rastlinstvo hitro razpada in je voda zato temnejša, a bogata z organskimi snovmi. Mnogo močvirij se sčasoma spremeni v barja. Ta nastanejo, ko zaradi pomanjkanja kisika rastline ne razpadejo do konca in se kopičijo v šoto. Šoto so nekdaj in jo marsikje še danes, uporabljali kot energijski vir. Barja delimo na visokogorska, tako je Pokljuško barje in nižinska kot je Ljubljansko barje. Poznamo še morska mokrišča, ki nastajajo ob morskih obalah in deltah rek. Tako mokrišče ob morski obali je bilo Sečoveljsko mokrišče, v delti reke pa v izlivu Nila v Sredozemsko morje, ko se s plimo in oseko menjavata sladka in slana voda. Morska mokrišča so poseben življenjski prostor, kjer uspevajo rastlinske in živalske vrste prilagojene na slano in sladko vodo.Tudi obale mangrov v tropskem in subtropskem pasu so vrste mokrišč. Prerašča jih rastlinstvo imenovano mangrove. Imajo značilne zračne korenine prek katerih se v času oseke oskrbujejo s kisikom. Pomena mokrišč se zavedamo šele v zadnjem času. So namreč odlični regulatorji vodnega toka, ki preprečujejo poplave v nižjem rečnem toku, v sušnejših obdobjih pa skladiščijo pomembno zalogo vode. Vodo zaradi precejanja tudi čistijo. Pomembni so pri zmanjševanju erozijske moči valov in tako ščitijo obalo. Po biotski raznovrstnosti jih primerjajo z bogastvom koralnih grebenov. Poleg tega so rezervoar pitne vode in privlačna rekreacijska območja. Vendar je polovica vseh močvirij tako v Evropi kot v Severni Ameriki že izsušenih. Dolgo časa se je nanje gledalo le kot na leglo bolezni in za človeka neuporabno površje. Danes se določena območja načrtno izpostavlja vračanju v naravno, mokrotno stanje, človek jih ustvarja tudi umetno z ribniki ali solinami.]]>