Naučili se bomo... sestavo Zemljinega ozračja ali atmosfere in njenem pomenu.

Povezave med vremenom in podnebjem, klimatskimi dejavniki in klimatskimi elementi, torej temperaturi, vlagi in zračnem tlaku.

Toplotne pasove in znotraj toplotnih pasov podnebne tipe.

]]> Sestava atmosfere preostali odstotek atmosfere sestavljajo žlahtni plini, ogljikov dioksid, ozon in drugi plini. V Zemljini atmosferi je tudi voda. Običajno jo je manj kot 1%, vendar se njen delež v atmosferi spreminja. Spreminja se tudi delež trdnih delcev ali kondenzacijskih jeder, okoli katerih se nabirajo molekule vode. To so prah, kristali soli, živi organizmi... Prevelika koncentracija katere od snovi, ki sestavljajo ozračje, lahko škodi zdravju človeka in drugih živih bitij. V tem primeru govorimo o onesnaženosti ozračja. Glavni viri onesnaževanja ozračja so: 1. Promet, ki onesnažuje zrak s svinčevimi spojinami, žveplovim oksidom, dušikovimi oksidi, predvsem pa z ogljikovim monoksidom. Zaradi gostega prometa v mestih je pojav zdravju nevarnega fotokemičnega smoga vedno pogostejši. Promet je tudi glavni vir onesnaževanja ozračja. 2. Drugi pomembeni viri onesnaževanja so kurišča in industrija. Kurjenje fosilnih goriv (nafta, premog in zemeljski plin) povečujejo delež ogljikovega dioksida v ozračju, kar je povezano s propustnostjo ozračja za sončno sevanje. Govorimo o planetarnem segrevanju Zemlje. Količina ogljikovega dioksida se je v zadnjih sto dvajsetih letih povečala za okoli 30 %. S kurjenjem fosilnih goriv prehaja v ozračje tudi žveplov dioksid, ki raztopljen v vodi, tvori šibko žveplovo kislino znano kot kisli dež. Poleg tega da razjeda kamnine, spomenike in fasade, kisli dež povzroča tudi umiranje zlasti iglastih gozdov v Skandinaviji. 3. Požari in sežiganje odpadkov so vir dima, saj, pepela in prahu. S¸trdnimi delci se spreminja delež kondenzacijskih jeder v ozračju. Smog je mešanica megle in onesnaženega zraka. Pogosto se pojavlja v dolinah in kotlinah, zlasti pozimi. 4. Moderno kmetijstvo, ki uporablja kemična sredstva za zatiranje škodljivcev in plevela, je vir onesnaževanja ozračja z organsko – kemičnimi strupi.]]> Plasti atmosfere stratosfera. Stratosfera je skoraj brez prahu, vodne pare in je stabilna. Temperatura v tej plasti z višino narašča zaradi absorpcije Sončevega obsevanja. Znotraj stratosfere je ozonska plast, kjer je koncentracija ozona (O3) največja. Ozon je zelo pomemben, saj vpija večino škodljivih ultravijoličnih žarkov. Ti lahko povzročijo nastanek kožnega raka. Glavni uničevalec ozona je plin freoni, ki je v razpršilcih in hladilnih napravah. Zaradi njega se ozonska plast tanjša in govorimo celo o ozonskih luknjah (nad Arktiko in Antarktiko). Večina držav je uporabo freonov že prepovedala in ozonska plast se v zadnjem času intenzivno obnavlja. Mezosfera je atmosferska plast, v kateri temperatura z višino hitro pada. Termosfera je skoraj brezzračen prostor v katerem temperatura z višino zaradi absorbiranega kratkovalovnega sevanja Sonca zopet narašča. Ionosfera je plast atmosfere v kateri je sestava molekul ionov in atomov spremenljiva. Eksosfera brez izrazitega prehoda prehaja v medplanetarni prostor. ]]> Vreme in podnebje Vreme je trenutno stanje podnebnih elementov v troposferi na določenem območju. Podnebni elementi so sončno obsevanje in temperatura zraka, vlaga v zraku in padavine ter zračni tlak in vetrovi. Vreme je časovno hitra spremenljivka. Vremenoslovci zato vreme lahko natančneje napovedujejo le za tri dni vnaprej. Z daljšim časovnim odmikom se točnost vremenske napovedi močno zmanjša. Vreme je spremenljivo tudi iz kraja v kraj, čeprav se vremensko dogajanje kot celota skozi leta ponavlja. Podnebje ali klima je povprečen letni potek vremena na določenem kraju in v daljšem časovnem obdobju. Na podnebje močno vplivajo številni dejavniki.]]> Podnebni dejavniki Geografska širina je najpomembnejši podnebni dejavnik in vpliva z različnim vpadnim kotom sončnih žarkov ter različno dolžino sončnega obsevanja. Najmanjši vpadni kot je na ekvatorju, kjer površina Zemlje prejme največ sončne energije. Vpadni kot se proti poloma zaradi ukrivljenosti Zemljine površine veča in površina prejema vedno manj sončne energije. Skladno s tem se znižuje temperatura od ekvatorja proti poloma. Dolžina sončnega obsevanja je odvisna od nagnjenosti Zemlje proti Soncu, kar je posledica nagnjene Zemljine rotacijske osi. 2. Relief z nagnjenostjo vpliva na vpadni kot sončnih žarkov. Tako je prisojno pobočje toplejše od osojnega. Govorimo o legi (ekspoziciji) kraja glede na okolico in stran neba. Relief vpliva na temperaturo tudi z nadmorsko višino, ker temperatura z višino pada in z usmerjenostjo gorovja. Privetrne strani so praviloma bolj namočene od odvetrnih. 3. Razporeditev kopnega in morja vpliva na podnebje z različno hitrim segrevanjem in ohlajanjem. Morja se zaradi manjše gostote ogrevajo počasneje, a se tudi ohlajajo počasneje. Zato so letne temperaturne razlike v bližini morja manjše od tistih v notranjosti celine. Tudi namočenost površja je ob morju navado večja. 4. Morski tokovi lahko prenašajo toplo vodo v višje geografske širine in tam podnebje omilijo. s toplimi morskimi tokovi pa prihaja tudi vlažnejši zrak. Tako je za življenje v Skandinaviji bistvenega pomena topel Severnoatlantski morski tok. Lahko pa morski tokovi dovajajo hladno vodo in povzročijo hladno in suho podnebje. Taka sta Humboltov hladni morski tok, zaradi katerega je nastala puščava Atakama na zahodu južne Amerike in hladni Gvinejski morski tok, ki je vplival na nastanek puščave Namib v jugovzhodni Afriki. 5. Pomemben podnebni dejavnik je tudi vrtenje ali rotacija Zemlje, ki vpliva z odklonsko ali Coriolisovo silo na gibanje morskih in zračnih tokov. Morski tokovi se odklanjajo na severni polobli v desno, na južni polobli v levo. Tako se Zalivski tok odkloni v Mehiškem zalivu v desno in se kot Severnoatlantski tok usmeri proti zahodni in severni Evropi. 6. Na podnebje vpliva tudi človek. Sprožil je pojav tople grede in ozonske luknje, ker onesnažuje ozračje, izsekuje gozdove, gradi mesta, v katerih nastaja mestna klima, ki je nekoliko toplejša od klime okolice.]]> Sončevo sevanje Sončevo sevanje ali radiacija. Sonce je izredno vroče telo, ki svojo energijo seva v obliki kratkovalovnega sevanja. To sevanje redkega zraka praktično ne segreje (le za okoli 1%), pač pa segreje gostejšo Zemljo. Zemlja nato segreje zrak, kljub temu, da je mnogo hladnejša od Sonca. V nasprotju z kratovalovnim sevanjem energije Sonca, Zemlja oddaja energijo v obliki dolgovalovnega sevanja. Dolgovalovno sevanje Zemlje, ki ogreva ozračje, lahko včasih opazimo kot ''trepetanje'' zraka nad razgretim asfaltom. Zaradi teh dejstev prihaja do časovnih zamikov v segretosti ozračja. Tako ni najtopleje opoldne, ko je Sonce najvišje, pač pa okoli 14. ure. Najhladneje ni opolnoči, pač pa tik pred sončnim vzhodom, ko je Zemlja najbolj ohlajena in zato oddaja najmanj prejete energije. Pretvarjanja Sončevega kratkovalovnega sevanja v Zemljino dolgovalovno sevanje poznamo kot »učinek tople grede«. Steklo v rastlinjakih namreč prepušča kratkovalovno sevanje, ne pa tudi dolgovalovnega, zato je v rastlinjakih občutno topleje kot v okolici. Podobno se lahko segreje zrak v avtomobilu. Še večji porast toplote v našem ozračju pa povzročajo plini v ozračju, ki odbijajo energijo. V naravi imajo namreč molekule ogljikovega dioksida in drugih plinov lastnost odbijanja dolgovalovnega sevanja iz ozračja nazaj na Zemljo. Zemlja se na ta način pregreva, saj se dolgovalovno sevanje ne izgublja v vesolju v taki meri, kot bi se v čistem ozračju. Ko Sončevo sevanje prehaja skozi ozračje, prihaja do precejšnjih izgub energije. Del energije se vpije (absorbira) v ozračje, del se odbije (refleksira) od oblakov, del se razprši (sipa) ob molekulah plina, del pa se odbije od površja v ozračje (albedo). Odbojnost (albedo) svetlih teles je velika, medtem ko je albedo temnih teles manjši. Poleti se zato oblačimo svetleje, pozimi pa v temnejša oblačila. Od vsega Sončevega sevanja Zemlja vpije in pretvori v dolgovalovno sevanje le slabo polovico vse prejete energije.]]> Temperatura zraka povprečne letne in povprečne mesečne temperature. Najbolj zanimvi sta povprečna januarska in povprečna julijska temperatura, ki se na zemljevidu prikazujeta kot januarska in julijska izoterma. Izoterme so črte na zemljevidu, ki povezujejo kraje z enakimi povprečnimi temperaturami. Zanimive so tudi skrajne temperature. To so izmerjene najvišje in najnižje temperature (maksimum in minimum). Najnižja izmerjena absolutna temperatura v Sloveniji je bila na Babnem polju -34,5oC , najvišja v Krškem 40,7oC. Najnižja temperatura na Zemlji je bila izmerjena na Antarktiki -89,2oC in najvišja v Libiji 58oC. Temperatura zraka z višino pada, kar imenujemo vertikalni temperaturni gradient. Njegova vrednost je v povprečju 0,65oC na 100 metrov višinske razlike. Vendar je možno tudi obratno, v dolini je hladneje kot v gorah. Ta pojav imenujemo temperaturni obrat ali inverzija. Pojav je pogost v dolinah in kotlinah v zimskih mesecih. Bistvo pojava je, da hladen in zato težji zrak obleži na dnu kotlin, višja pobočja, ki jih obseva Sonce, pa so toplejša. Zaradi nizkih temperatur se vlaga v zraku kondenzira in nastane megla (megleno morje). Megleno morje preprečuje mešanje hladnega kotlinskega zraka s pobočnim toplejšim zrakom. Situacija se spremeni šele, ko veter razpiha meglo. Pojav je neprijeten in za človeka celo zdravju škodljiv. Na dnu dolin in kotlin sta skoncetrirana in prebivalstvo in industrija. Ker ni mešanja zraka, se škodljive snovi iz kurišč, izpušnih plinov in industrije kopičijo pod plastjo megle. Tako onesnaženemu ozračju pravimo smog (iz angleške besede smoke – kaditi in fogg- megla). S pogostimi in intenzivnimi temperaturnimi obrati je povezan tudi rastlinski obrat. Na dnu kotlin (pri nas navadno v kraških depresijah), rastejo na mraz odpornejši iglavci, višje pa listnat ali mešan gozd. Pri prenosu energije je pomembno tudi odvajanje in dovajanje temperature zraka ali adiabatno ohlajanje in adiabatno segrevanje zraka. Segreti zrak je namreč lažji, ker se širi in je zato redkejši. Dviga se v območje z nižjim zračnim tlakom, se širi in pri tem porablja energijo. Tako se ohladi. Hladni zrak pa je težji in se spušča k tlom, prehaja na območje z višjim zračnim tlakom, molekule zraka se stiskajo in tako zrak segrevajo. Glede na temperaturo v Sloveniji ločimo tri tipe podnebja. 1. Submediteranski tip podnebja je območje , kjer srednja januarska temperatura presega 0oC in je letna temperaturna amplituda zaradi bližine morja manjša. Omejeno je le na manjši jugozahodni del naše države. 2. Celinski tip podnebja z vročimi poletji in hladnimi zimami je v večini države. 3. Gorsko podnebje je nad 1500 m nadmorske višine in povprečne januarske temperature so pod -3 oC. ]]> Vlaga v zraku Vlaga v zraku je voda v plinastem stanju, v obliki vodne pare. Zrak sprejme le določeno količino vodne pare. Topel zrak jo sprejme več, hladen manj. Ko je presežena največja možna količina vlage v zraku pri določeni temperaturi, se vlaga izloči v obliki padavin. Vlažnost zraka izražamo podatki o absolutni, maksimalni in relativni vlagi. 1. Absolutna vlaga je dejanska, trenutna količina vlage v zraku. Izražamo jo v gramih na kubični meter. 2. Maksimalna vlaga je največja možna količina absolutne vlage, ki jo zrak lahko sprejme pri določeni temperaturi. Pri nižjih temperaturah je količine vlage manjša, pri višjih temperaturah je količina absolutne vlage večja. Maksimalna vlaga je dosežena tik preden zrak doseže nasičenje. Temperaturo, pri kateri pride do nasičenja, imenujemo rosišče. Vodna para se začne zbirati okoli kondenzacijskih jeder in dobi za nas vidno obliko (megla, oblaki). Pri temperaturi -20 stopinj Celzija zrak doseže nasičenje že pri 1g vlage na kubični meter, pri temperaturi +20 stopinj Celzija pa pri 18g vlage na m3. Zjutraj, ko je temperatura zraka najnižja, vidimo meglo, ki se z ogrevanjem ozračja preko dneva razprši. 3. Relativna vlaga je razmerje med absolutno in maksimalno vlago. Izražamo jo v odstotkih. Gre za razmerje med dejansko količino vlage v zraku in največjo možno količino, ki jo zrak pri določeni temperaturi še lahko sprejme, ne da bi prišlo do kondenzacije. Do kondenzacije pride, ko je relativna vlaga 100%. Voda v zraku je v treh agregatnih stanjih, v plinastem oz. v obliki vodne pare, v tekočem oz. v obliki vodnih kapljic in v trdem oz. v obliki ledenih kristalov. Prehajanje vode iz plinastega v tekoče stanje je zgoščevanje (kondenzacija), pri čemer se v ozračje sprosti skrita oziroma latentna toplota. To je energija, ki se izrazi v strelah z bliskanjem in grmenjem. V obratni smeri govorimo o izhlapevanju (evaporaciji), pri čemer se nekaj toplote iz oklice porabi. Količino vlage v zraku merimo z vlagomerom (higrometrom). Mehanični vlagomer deluje na principu vlaken, ki so navlažena daljša, kot če so suha. Na istem principu delujeta tudi vremenska hišica ali v naravi bodeča neža. Količino padavin na zemljevidih prikazujemo z izohietami. To so črte, ki povezujejo kraje z enako količino padavin. Količino padavin izražamo v litrih na kvadratni meter (dež) in v mm na kvadratni meter (sneg). V tem primeru govorimo o višini padavin.]]> Vrste padavin padavin pride, ko se vodne kapljice ali ledeni kristali povečajo do te mere, da ne lebdijo več v ozračju, pač pa zaradi sile gravitacije padejo na Zemljo. Po obliki poznamo več vrst padavin Dež pada v obliki vodnih kapljic. Ledeni kristalčki, ki nastanejo pri temperaturah pod lediščem, se med padanjem združijo v snežinke, ledene iglice, babje pšeno, sodro. Babje pšeno so padavine v obliki belih drobnih zrn. Če padajo različno velike ledene kroglice govorimo o toči. Oblika padavin, ki nastanejo na predmetih blizu Zemlje, so rosa, ki nastane s kondenzacijo vlage na podlagi, slana, ki je zmrznjena rosa in ivje, to so tanki, beli kristalčki, ki se tvorijo na predmetih, ko je temperatura pod lediščem. Poledica je posledica dotika vodnih kapljic z mrzlo podlago in vodne kapljice zmrznejo. Podobno na žicah in drevju nastane žled. Po nastanku delimo padavine na konvekcijske, orografske in ciklonske ali frontalne. Razlika med njimi je v različnih vzrokih za dviganje in s tem adiabatno ohlajanje zraka. 1. Konvekcijske padavine nastanejo zaradi hitrega in neenakomernega ogrevanja zraka. Ogreti zrak se razširi, postane lažji in se začne dvigovati. Z dvigovanjem se ohlaja in vlaga se kondenzira. Prične deževati. Ker gre za hitro in močno segrevanje zraka, se sprošča mnogo energije. Oblaki so visoko (okoli 10 km), imenujemo jih nevihtni oblaki ali kumulonimbusi. Padavine so v obliki debelih dežnih kapelj, snežnih kosmov, babjega pšena, snega z dežjem in toče. Konvekcijske padavine so vsakodnevni pojav v ekvatorialnem podnebju, pri nas pa jih poznamo kot poletne vročinske nevihte. 2. Orografske padavine nastanejo, ko se topel in vlažen zrak dviguje čez privetrno pobočje dvignjenega površja. Topel zrak nad morjem vsrka veliko vlage. Zaradi gorske pregrade se vlažen zrak dviga, pri tem se ohlaja in pride do orografskih padavin, ki so v obliki enakomernega dežja ali pršenja. Na odvetrni strani pobočja se osušeni zrak spušča, zračni tlak se povečuje zato se zrak stiska in tako segreva. Pojav poznamo kot topel, suh veter imenovan fen. 3. Ciklonske ali frontalne padavine so značilne za srednje geografske širine. Nastanejo ob prehodu tople ali hladne fronte. Na stiku obeh front se lažji, topel zrak dviguje nad težjega, hladnejšega. Pri tem se ohlaja, vlaga se kondenzira in pride do padavin. Te padavine so dolgotrajnejše.]]> Zračni tlak zračni tlak. Zračni tlak na morski gladini v zmernih geografskih širinah pri 00C je enak teži 760 mm visokega živosrebrnega stebra. To je bila tudi prva enota, ki so jo uporabljali pri meritvah zračnega tlaka. Kasneje so uporabljali enoto milibar, danes pa zračni tlak izražamo v enoti imenovani hektopascal (1hPa = 1mb). Normalen zračni tlak je tako 1013 hPa. Zračni tlak merimo z barometrom. Enak zračni tlak prikazujemo na zemljevidu s črtami imenovanimi izobare, ki zaznamujejo na isti nadmorski višini kraje z enakim zračnim tlakom. Vsaka sprememba temperature zrakavpliva na zračni tlak. Nad segretim površjem je zrak toplejši, se dviga, razširja in zračni tlak nad tem delom površja pada. Dvignjen zrak se v višini ohlaja, postane gostejši, težji, se posledično spušča in zračni tlak nad tem delom površja je višji. Ravnotežje v zračnem tlaku med ogretim in ohlajenim delom površja je porušeno in zračne mase se pričnejo gibati. Težijo k izenačitvi zračnega tlaka. Tako nastane veter.]]> Vetrovi vetromerom (anemometrom) v m/s. Vetrove razlikujemo po več merilih. 1. Po obsegu so to lokalni vetrovi. To so burja, jugo, fen, dnevni priobalni vetrovi, pobočni vetrovi, maestral. Večji obseg ima kroženje zraka v ciklonih in anticiklonih, največji obseg pa ima planetarno kroženje zraka. 2. Glede na stalnost razlikujemo

stalne vetrove(pasati, zahodni in vzhodni vetrovi),

redne, sezonske vetrove (monsuni)

nestalne vetrove (večinoma omenjeni krajevni vetrovi).

Vetrovi imajo različne učinke na površje. Zaradi prestavljanja različno ogretih zračnih mas izravnavajo temperaturo, pospešujejo izhlapevanje in s tem sušijo ozračje, sprožajo erozijo prsti, rušijo stavbe in infrastrukturo, poškodujejo rastlinstvo.]]> Krajevni ali lokalni vetrovi lokalni vetrovi nastajajo na ožjih območjih. Najbolj značilni so obalni vetrovi, ki nastanejo zaradi razlike v temperaturi morja in kopnega. Podnevi se kopno bolj segreje od morja, zato vetrovi pihajo z morja na kopno (z višjega k nižjemu zračnemu tlaku), ponoči se morje ohlaja počasneje, zato je toplejše in vetrovi pihajo v obratni smeri. Značilni so tudi pobočni vetrovi. Ob lepem vremenu se zrak podnevi dviguje po pobočju navzgor. To je vzgonski veter - izkoriščajo ga jadralni letalci za pridobivanje višine. Ponoči se ohlajeni zrak spušča s pobočij navzdol (gorski veter). V Sloveniji je najbolj znan veter burja. Sodi med sezonske vetrove, saj piha pozimi z ohlajenega kopnega proti toplejšemu morju. Nastane takrat, ko je nad Sredozemljem področje nizkega zračnega tlaka, nad severovzhodno Evropo pa visok zračni tlak. Poznajo ga ob vsej Jadranski obali. Burja je sunkovit, lahko zelo močan in hladen veter. Tudi jugo ali široko je sezonski veter. Piha iz Afrike prek Sredozemskega morja celo do srednje Evrope. Jugo je vroč, suh veter, ki pa se na prehodu čez Sredozemlje navlaži in v Evropo prinaša padavine.]]> Zračni tokovi v ciklonih in anticiklonih Cikloni (barične depresije ali minimumi) so sklenjenjeni, počasni vrtinci nizkega zračnega tlaka, ki merijo v premeru tudi več tisoč km. Najnižji zračni tlak je v središču ciklona, zato se vetrovi pri tleh stekajo, v višinah raztekajo. Zaradi Coriolisove sile vetrovi ne pihajo naravnost, pač pa ukrivljeno. V primeru ciklona vetrovi pihajo z roba ciklona proti središču. Na severni polobli pihajo v smeri urnega kazalca, na južni polobli v obratni smeri. Ker se zrak v ciklonu dviguje, se pri tem adiabatno ohlaja, vlaga se kondenzira, zato cikloni prinašajo deževno vreme, ki je navadno dolgotrajnejše. Ravno nasprotno dogajanje je v anticiklonih (maksimumih). To so veliki, sklenjeni zračni vrtinci, kjer je najvišji zračni tlak v središču zračnega vrtinca. V primeru anticiklona se vetrovi pri tleh raztekajo, v višinah pa stekajo. Vetrovi zaradi Coriolisove sile pihajo ukrivljeno iz središča anticiklona proti robnim delom. Na severni polobli v nasprotni smeri urnega kazalca, na južni obratno. Zrak se spušča, se adiabatno segreva, zato anticikloni prinašajo suho, jasno vreme. Na Zemlji poznamo območja stalnega visokega in nizkega zračnega tlaka. To so vremenotvorna središča. Na vreme v Sloveniji imajo vpliv islandski in sredozemski (genovski) ciklon ter sibirski in azorski anticiklon. 1. Islandski ciklon prinaša iz območja severnega Atlantika oblačno vreme s padavinami, ki se postopoma širijo proti vzhodu. Takšno vreme traja do prehoda hladne fronte. 2. Sredozemski (genovski) ciklon prinaša v hladni polovici leta vlažno in spremenljivo vreme. Pogosto nastane nad Genovskim zalivom v Italiji in ker je majhen, je njegov vpliv v Sloveniji izrazitejši le na zahodu, proti vzhodu države že močno oslabi. 3. Sibirski anticiklon pozimi s severovzhodnimi vetrovi prinaša v naše kraje iznad Sibirije mrzlo in suho vreme. Čez dinarske pregrade se kot burja spušča v primorsko Slovenijo. 4. Azorski anticiklon pride k nam od severa preko Alp in poleti prinaša dolgotrajnejše vroče in suho vreme.]]> Planetarno kroženje zraka zračne celice na vsaki polobli in ker gre za obsežno in stalno kroženje zraka, govorimo o planetarnem kroženju zraka. Ob ekvatorju zaradi manjšega vpadnega kota sončnih žarkov prihaja do hitrega in močnega segrevanja zraka. Tu se zrak dviga, adiabatno ohlaja, vlaga se kondenzira in zato so ob ekvatorju vsakodnevne nevihte. Tu je ekvatorialno območje stalnega nizkega zračnega tlaka. Okrog 30. vzporednika, se te zračne mase spušajo in segrevajo. Rezultat je toplo in suho vreme. Tvori se stalno območje subtropskega visokega zračnega tlaka. To je tudi območje najobširnejših puščav na Zemlji. Del spuščajočega se zraka se usmeri nazaj proti ekvatorju. Te vetrove imenujemo na obeh poloblah pasati. Tako delujeta prvi dve zračni celici. Del spuščajočih se vetrov iznad 30. vzporednika se usmerja proti severu oziroma na južni polobli proti jugu. To so zahodni vetrovi, ker pihajo iz zahodne smeri. Okrog 60. vzporednika se stekajo s polarnimi vetrovi, ki pihajo od polov z visokim zračnim tlakom iz vzhodne smeri. To so polarni vzhodni vetrovi. Ob stiku toplih zahodnih in hladnih polarnih vzhodnih vetrov nastane polarna fronta, ki je za vremensko dogajanje v naših krajih velikega pomena.]]> Zračne fronte in potujoči cikloni v zmernih geografskih širinah potujoče depresije ali potujoči cikloni, ki bistveno vplivajo na vremensko dogajanje pri nas. Ciklon potuje od zahoda proti vzhodu, znotraj njega pa sta oblikovani topla in hladna fronta. Pri topli fronti se topel zrak nariva nad hladnega. Dogajanje je počasno, ker je frontalna, stična površina med toplim in hladnim zrakom položna. Topel zrak se počasi nariva nad hladnega, se adiabatno ohlaja in posledica je počasno povečevanje oblačnosti in končno enakomerne in manj izdatne padavine. Prehod tople fronte lahko traja več dni, po prehodu nastopi krajše obdobje toplega vremena. S severa prihaja območje hladne fronte, ki pride kmalu za toplo fronto. Ker je zrak hladnejši, je težji in se podriva pod toplega. Dogajanje je zaradi strmejše stične ploskve hitrejše. Topel zrak se hitro dviga in nastanejo padavine v obliki ploh in neviht. Prehod hladne fronte je hiter. Ozračje se ohladi. Ker je hladna fronta hitrejša od tople, jo kmalu ujame. Ko se to zgodi, govorimo o okluziji. S¸tem pa je konec ciklona. Ko si cikloni sledijo drug za drugim, govorimo o družini ciklonov. To pomeni dolgotrajno poslabšanje vremena s kratkimi vmesnimi obdobji suhega vremena. Poti potujočih ciklonov so relativno stalne. Večinoma potujejo od zahoda proti vzhodu. Poleti potujejo s severnega Atlantika prek severozahodne Evrope, pozimi se pomaknejo proti jugu in v Sredozemlju povzročajo mile in vlažne zime.]]> Monsuni poletni monsun. Iznad toplih in vlažnih oceanov prinaša obilico padavin, ki padajo več mesecev. Na mnogih območjih povzročajo poplave. Če so nadzorovane in v običajnem obsegu, so koristne, ker reke, ki poplavljajo, prinašajo poljem rodovitno blato. Pozimi so okoliščine ravno obratne. Azijsko kopno je zaradi hitrega ohlajanja veliko območje visokega zračnega tlaka, oceana pa sta toplejša. Vetrovi pihajo s celine proti morju. To so severovzhodni zimski monsuni, ki so hladni in suhi.]]> Tropski cikloni Tropski cikloni so po obsegu manjši kot cikloni v netropskih območjih. Vsa energija ciklona je skoncentrirana na nekaj sto kilometrov. Za tropski ciklon je značilen skrajno nizek zračni tlak v središču, obilne padavine in vetrovi z rušilno močjo. Vetrovi pihajo s tako močjo, da povzročajo prava razdejanja in tudi smrtne žrtve. Tropski cikloni nastajajo le nad tropskimi toplimi morji pozno poleti in jeseni, ko je morska voda najbolj ogreta. Ko pridejo nad kopno, se njihova moč hitro zmanjšuje. Smer njihovega gibanja je vzhod - zahod, vendar po precej nepredvidljivih poteh. Tropske ciklone poimenujemo različno. Na zahodnem Pacifiku jim pravijo tajfuni, ob Indijskem oceanu cikloni, v Srednji Ameriki hurikani, v Avstraliji pa Willy oz. Willies. Posebnost ciklona je oko ciklona. To je območje v središču tropskega ciklona, ki je brez vetra.]]> Podnebni tipi znotraj toplotnih pasov Toplotni pasovi Toplotni pasovi so velika območja, ki se v obliki pasov raztezajo okoli Zemlje. Osnova za določanje toplotnih pasov je višina temperature, ki pa je v veliki meri odvisna od vpadnega kota sončnih žarkov.Toplotni pasovi so vezani na geografsko širino, vendar pa na meje deloma vplivajo tudi ostali podnebni dejavniki. Glede na lego so to tropski toplotni pas, subtropska toplotna pasova, zmerno topla toplotna pasova, subpolarna toplotna pasova in mrzla ali polarna toplotna pasova. Tropski toplotni pas se razteza od ekvatorja do severnega in južnega povratnika. Subtropska toplotna pasova sta severno in južno od obeh povratnikov do približno 40o severne in južne geografske širine. Zmerno topla toplotna pasova segata od 40o severne in južne geografske širine do bližine severnega in južnega tečajnika. Na južni polobli ta pas zajema le malo kopnega površja (skrajni južni del Južne Amerike, Avstralije, celotno Novo Zelandijo). Subpolarna toplotna pasova in mrzla ali polarna toplotna pasova sta okrog obeh polov. Podnebni tipi ali podnebja Znotraj toplotnih podnebnih pasov ločimo podnebne tipe ali kratko podnebja. Med seboj se ločijo po višini temperature, izoblikovanosti ali neizoblikovanosti letnih časov in po količini in razporeditvi padavin preko leta. Značilnosti podnebnega tipa najlažje prikažemo grafično s klimogrami. Na zemljevidu pa prikažemo značilnosti s prostorsko razporeditvijo in razširjenostjo posameznega podnebnega tipa. Klimatske ali podnebne tipe določamo po prevladujočih in najpomembnejših podnebnih dejavnikih (oceansko, kontinentalno) in po podnebnih elementih (sušno, polsušno). Zaradi lažje predstave o vplivu podnebnega tipa na značilnosti prsti in rastja in s tem tudi na človekovo življenje, oba naravnogeografske elementa dodajamo k posameznemu podnebnemu tipu.]]> Tipi podnebij v tropskem ali vročem pasu zenitu. Imenujemo jih zenitalne padavine in so konvekcijskega nastanka. Z oddaljevanjem od ekvatorja se količina padavin zmanjšuje. Ekvatorialno podnebje Ekvatorialno podnebje oz. podnebje tropskega deževnega gozda sega približno 10 stopinj severno in južno od ekvatorja. Temperature so vse leto visoke (okoli 23 stopinj Celzija). Letne temperaturne amplitude praktično ni, morda ena do dve stopinji, dnevne pa so večje, do 15 stopinj Celzija. Tudi količina padavin je visoka (preko 2000 mm na leto). Največ jih pade v času zenitalnega deževja. Padavine so konvekcijskega nastanka, kar pomeni, da v obliki naliva dežuje vsako popoldne. Na leto je to okoli 250 deževnih dni. Vreme je monotono, brez letnih časov, brez sušne dobe, z visoko relativno vlago, stalno oblačnostjo in brezvetrjem. To je območje tropskih deževnih gozdov. Poseljenost območij ekvatorialnega podnebja je redka. Življenjske razmere zaradi stalne visoke relativne vlage, gostega rastlinstva, slabih rodovitnih prsti in tropskih bolezni, niso ugodne. Tako so se v teh območjih ohranile le plemenske skupnosti prvotnih prebivalcev (Pigmejci v Kongovi kotlini, indijansko prebivalstvo v amazonskem nižavju, ljudstva na Papui – Novi Gvineji). Z večanjem nadmorske višine postane podnebje zaradi nižjih temperatur znosnejše in govorimo o podnebju večnih pomladi. Savansko podnebje Savanski tip podnebja oz. podnebje savanskega rastlinstva se razprostira severno in južno od ekvatorialnega. Temperature so vse leto okoli 23oC. Letna temperaturna nihanja so opaznejša. Količina padavin je od 2000 mm do 500mm letno in upada z oddaljenostjo od ekvatorja. V isti smeri se daljša tudi sušna doba. Za deževno dobo so značilne konvekcijske padavine. Naravno rastje je savansko in je odvisna od količine padavin. Tako poznamo drevesno savano, kjer je dovolj padavin za rast posameznih dreves in suho savano, kjer je padavin dovolj le za rast trave in grmičevja. Podnebne razmere za bivanje ljudi so ugodne. Problem so občasna daljša sušna obdobja od dolgoletnih povprečij. Prsti so rodovitnejše, ker so manj izprane. Taka območja so omogočala razvoj civilizacij (Kmeri v Kambodži). Posebna oblika ponebja je višinsko savansko podnebje, ki je za življenje ljudi še ugodnejše. Temperature so nekoliko nižje in količina padavin je večja. Na takem območju se je razvila npr. civilizacija Aztekov v današnji Mehiki. Tropsko polsuho in suho podnebje Imenujemo ga tudi podnebje tropskih polpuščav in puščav in leži severno in južno od savanskega podnebja. Tu sta največji puščavi na svetu, Sahara in Velika peščena puščava v Avstraliji. Območje je pod vplivom subtropskega visokega zračnega tlaka, zato tu pihajo suhi in vroči pasati. Povprečne letne temperature so še vedno okoli 23 stopinj Celzija, a so že opazna letna temperaturna nihanja. Višje temperature so v času, ko je Sonce v zenitu. Dnevna temperaturna nihanja so izjemna, saj dosežejo tudi do 50oC. Nebo je stalno jasno, površje je brez rastlinske zaščitne odeje, zato se ponoči ozračje hitro in intenzivno ohlaja, podnevi pa močno segreje. V tropskih puščavah pade pod 250 mm padavin, v polpuščavi je količina padavin med 250mm in 500mm in padejo v času sončnega zenita. Rastlinstvo je polpuščavsko in puščavsko. Podnebne razmere so za življenje ljudi skrajno neugodne. Prsti so slabo rodovitne. Poseljena so le področja, kjer je voda in je možno namakanje. Zato so se ob bregovih rek razvile že najstarejše civilizacije (egipčanska ob Nilu, sumerska ob rekah Evfrat in Tigris) . Na drugih področjih so preživela le nomadska ljudstva (beduini in Masaji).]]> Tipi podnebij v subtropskem toplotnem pasu Subtropsko polsuho in suho podnebje Glavna razlika med tropskim ter subtropskim suhim in polsuhim podnebjem je v letnem temperaturnem nihanju. V subtropskem polsuhem podnebju so razlike nekoliko večje. Majhno količino padavin prinesejo le potujoči cikloni. Tu so tudi izmerili najvišjo absolutno temperaturo na Zemlji (58 stopinj Celzija v Libiji). Sredozemsko podnebje Sredozemsko (mediteransko) podnebje oz. podnebje mediteranskega rastja je dobilo ime po evropskem Mediteranu ali Sredozemlju. Te vrste podnebja so na jugozahodnih straneh celin okoli 35. vzporednika. Značilna so vroča in suha poletja s temperaturami okoli 23oC. Ta območja so poleti pod vplivom subtropskega visokega zračnega tlaka. Zime so mile in deževne. Dež prinašajo zahodni vetrovi in potujoče depresije. Letna temperaturna nihanja so majhna, a se proti notranjosti celin zvišujejo. Količina padavin je pod 1000 mm letno. Slovenija nima pravega sredozemskega podnebja, saj januarske temperature lahko padejo pod 0 stopinj Celzija. Zato govorimo o submediteranskem podnebju. Poletja so nasploh manj vroča in manj suha, zime so hladnejše in z večjo količino padavin kot v pravem mediteranskem podnebju. Tipično sredozemsko rastje so zimzeleni listavci, bori, ciprese in najbolj znana kulturna rastlina oljka. Danes v sredozemskem podnebju prevladuje drugotno ali antropogeno rastlinstvo z enotnim imenom makija. To je zimzeleno, trnato grmičevje visoko do 4 m. Še bolj degradirana oblika rastlinstva je gariga, redkejše, nižje in manj raznovrstno zimzeleno grmičevje. Prsti so mediteranske, rjave in rdeče. Podnebje je za življenje ljudi ugodno, zato so ta območja med najgosteje poseljenimi na svetu. Evropsko Sredozemlje je zibelka celotne evropske civilizacije. Problematična so le daljša poletna sušna obdobja. Prav ta pa so idealna za razvoj turizma. Subtropsko monsunsko podnebje Subtropsko monsunsko podnebje oz. podnebje monsunskega gozda je na podobnih geografskih širinah kot mediteransko podnebje, le da zajema vzhodne in jugovzhodne strani celin, ki jih oblivajo topli morski tokovi. Za to podnebje je značilno menjavanje sušne in deževne dobe glede na smer monsunov. Najbolj izrazito monsunsko podnebje ima jugovzhodna Azija, srečamo pa ga tudi drugod. Poletni monsuni, ki pihajo iznad toplih morij proti celini, so vlažni in prinašajo obilico padavin. Do 1500mm pade v nekaj mesecih. Zimski monsuni so suhi in hladni. To je obdobje, ko večina dreves monsunskega gozda odvrže liste. Prsti so slabše rodovitosti, ker so sprane, vendar jih intenzivno namakajo in gnojijo. Monsunska območja so med najgosteje poseljenimi predeli na svetu. Tu so nastale stare civilizacije Indije in Kitajske. Subtropsko vlažno podnebje Subtropsko vlažno podnebje oz. podnebje subtropskega vlažnega gozda se od monsunskega razlikuje le po tem, da zimski monsun ni suh in tako hladen, saj se navlaži nad toplimi morji severne in zahodne strani kopnega. Padavine pozimi prinašajo potujoče zahodne depresije. Takšna območja so obalni deli Kitajske, Koreje in južne Japonske pa tudi jugovzhod Južne in Severne Amerike. Količina padavin je nekoliko večja od količine monsunskem podnebju. Mesečne povprečne in letne temperaturne amplitude so zelo podobne tistim sredozemskemu podnebju. Rastlinstvo je subtropski zimzeleni gozd, ki se od monsunskega razlikuje po tem, da v zimskem času zaradi zadostne količine padavin drevje ne odvrže listja. Tudi ta območja sodijo med najgosteje poseljena na svetu. Kmetijske površine so intenzivno obdelane.]]> Zmerno topla podnebja Oceanski tip podnebja Oceanski tip podnebja imenujemo tudi podnebje listnatih in mešanih gozdov. Leži med 40 stopinj in 60 stopinj geografske širine na zahodnih obalah kontinentov. Poletja so topla in vlažna, povprečna temperatura je okrog 18 stopinj Celzija. Zime so mile in deževne, povprečna letna temperatura je okoli 6 stopinj Celzija. Letne temperaturne amplitude so nizke, kar je posledica počasnega segrevanja in ohlajanja morja. Dež prinašajo potujoče depresije, dežuje pogosto, največkrat z rahlim pršenjem. Letna količina padavin je od 500 do 1500 mm, ob gorskih pregradah lahko še enkrat višja, višek padavin je pozimi. Značilno je oblačno, pogosto megleno in vetrovno vreme. Rastlinstvo sestavlja v pretežni večini listnati gozd, ki uspeva na rodovitnih, rjavih prsteh. V višjih legah se pojavljajo tudi iglavci. Pogoji za življenje so v tem podnebju zelo ugodni. Tu so se razvile pomorske in kolonialne velesile in tudi danes so to v Evropi gospodarsko najrazvitejše države. Celinsko vlažno podnebje Celinsko oz. kontinentalno vlažno podnebje je prehodno podnebje, iz oceanskega v celinska podnebja. Temperatura pada z geografsko širino. Z oddaljevanjem od morja se večajo letne temperaturne amplitude, ker ni več blažilnega vpliva morja. Letne temperaturne amplitude presežejo 30 stopinj Celzija. Poletja so vroča, zime mrzle in snežene. Količina padavin se zmanjšuje z oddaljenostjo od morja. Značilni so poletni padavinski viški konvekcijskega nastanka. Padavine prinesejo oslabljeni potujoči cikloni. Prsti so rodovitna rjava ali manj rodovitna siva prst. Padavin je še vedno dovolj za rast listopadnega gozda. Podnebje je za življenje ugodno. Večina Slovenije ima zmerno celinsko podnebje, ki predstavlja prehod med submediteranskim podnebjem na jugozahodu države in celinskim podnebjem Panonske nižine. Kraški rob v Sloveniji je izrazita ločnica v podnebju Celinsko polsuho in suho podnebje Celinsko polsuho in suho podnebje imenujemo tudi stepsko in puščavsko podnebje zmernih širin. Nahaja se na območjih, kamor vpliv oceana, ki vlaži zračne mase, ne seže več. Zgodi se, da ,za prvimi gorskimi pregradami, ki so relativno blizu obale, kontinentalnost postopoma narašča. Prehod v celinsko podnebje v Evraziji poteka v od zahoda in jugovzhoda proti osrednji Aziji, v Ameriki pa od zahoda proti vzhodu. Značilna za to vrsto podnebja so velika temperaturna nihanja. Povprečna januarska temperatura je lahko pod -10 stopinj Celzija, medtem ko je srednja julijska nad 30 stopinj Celzija. Visoka so tudi dnevna temperaturna nihanja. Količina padavin z naraščanjem kontinentalnosti upada. Tako ima stepsko podnebje letno od 250 mm do 500 mm padavin, puščavsko pa pod 250 mm padavin. Večina padavin pade poleti in so konvekcijskega nastanka. Pozimi je padavin manj in so v obliki snega. Prst v polsuhem podnebju je najbolj rodovitna črna prst - černozjom. Področja s černozjomom oz. črnico so žitnice držav. V sušnem podnebnem območju se pojavlja manj rodovitna kostanjeva prst, v suhih predelih pa slabo rodovitna rdečkasta ali rumena prst. Območja rodovitnih črnih prsti so ugodna za poselitev. V preteklosti so na teh območjih prevladovala nomadska plemena. V severnoameriških prerijah in južnoameriških pampah indijanska plemena in Mongoli v azijskih stepah. Zmerno hladno podnebje Zmerno hladno podnebje sega v severni Ameriki severno od 50. vzporednika, v Evraziji pa severno od 60. vzporednika do julijske izoterme 10 stopinj Celzija, ki je tudi skrajna severna meja gozda. To je podnebje z največjimi letnimi temperaturnimi nihanji, ki lahko dosežejo 50 stopinj Celzija. Poletja so kratka, zime mrzle in dolge, pojavljajo se stalno zamrznjena tla ali permafrost. Vrhnja plast tal se stali samo v času kratkega poletja. Količina padavin je nizka, od 250 do 500mm letno, vendar zaradi nizkega izhlapevanja zadostujejo za rast gozda. Večina padavin pade poleti in so konvekcijskega nastanka. Prsti so slabo rodovitne sive prsti na katerih raste iglasti gozd, ki ga imenujemo tajga, v severni Ameriki je to borealni gozd. Zato ta tip podnebja imenujemo tudi podnebje iglastih gozdov. Podnebje ni ugodno za življenje. Tu živijo le nomadska plemena (Laponci).]]> Subpolarno podnebje ali tundrsko podnebje tundrsko podnebje. Podnebje za življenje človeka ni ugodno, a postaja zaradi najdišč nafte in rud strateško vedno bolj zanimivo.]]> Polarno podnebje ali podnebje večnega snega in ledu Gorska podnebja Zgornja gozdna meja je vezana na temperaturo 10oC najtoplejšega meseca. Pri nas rasteta na tej višini le še smreka in macesen. V slovenskih Alpah je zgornja gozdna meja na 1700m, v Centralnih Alpah na 2400m, ob ekvatorju pa lahko tudi prek 3000 m nadmorske višine.. Pomembna je še meja večnega snega ali snežna meja, ki je za okoli 800 m višja od zgornje gozdne meje. V bližini polov je snežna meja na višini morske gladine, ob ekvatorju pa sega tudi prek 6000m visoko. Z višino se znižuje tudi zračni tlak, kar ovira poselitev. Oblačnost, namočenost in vetrovnost se povečujejo.]]>