Naučili se bomo... Kakšna je notranja zgradba Zemlje in kakšno je njeno površje. Oba zemljepisna elementa sta tesno medsebojno povezana.

Procese, ki oblikujejo Zemljino površje in njene različne oblike,

vrednost vseh teh oblik za človeka.

]]> Sile in procesi, ki oblikujejo površje Zemlje Površje ali relief je rezultat nepretrganega delovanja notranjih ali endogenih in zunanjih ali eksogenih sil in procesov. Notranji procesi in sile oblikujejo Zemljino površje tako, da jo dvigujejo, gradijo ali znižujejo. Ti procesti so vulkanizem, potresi, tektonski premiki in gorotvorna gubanja. Sprožajo jih gravitacija Zemlje in tokovi magme v notranjosti. Relief je tudi rezultat delovanja zunanjih ali eksogenih sil in procesov, ki površje razgrajujejo, ga praviloma znižujejo. Rezultati delovanja zunanjih sil in procesov se kažejo v obliki preperevanja, odnašanja (erozije), prenašanja ter nanašanja (akumulacije). Vse to je rezultat delovanja energije Sonca, vrtenja Zemlje z vsemi njenimi posledicami in vpliv Meseca z gravitacijo. Delovanje obeh sil je nasprotujoče. Notranje sile ustvarjajo na površju višinske razlike, zunanje sile višinske razlike zmanjšujejo.]]> Notranja zgradba Zemlje koncentrične ovoje: 1. zemeljsko jedro,
2. zemeljski plašč,
3. zemeljska skorja 1. Zemeljsko jedro ali nife sestaljata pretežno nikelj (ni) in železo (fe). Jedro se deli na: a) notranje jedro, ki naj bi bilo v trdnem stanju in
b) zunanje jedro, ki naj bi vsebovalo več niklja in naj bi bilo v tekočem stanju. 2. Zemeljski plašč se deli na notranji ali spodnji in vrhnji ali zunanji. a) Notranji ali spodnji plašč sestavlja raztaljena kamnina ali magma. Magma je gosta snov pod visokim tlakom in visoko temperaturo. V plašču se giblje v zaključenih obtokih. To gibanje sproža toplota, ki je posledica razpada radioaktivnih snovi v zemeljski notranjosti. Tako se magma iz zemeljske notranjosti dviga proti zemeljski skorji, se horizontalno razteka, ohlaja, zato postane težja in se zopet spušča v globino. Gibanje magme v zemeljskem plašču in njene posledice na litosferskih ploščah. b) Vrhnji ali zunanji del plašča nima dovolj visoke temparature, da bi se kamnina talila. Zato je v trdnem stanju. 3. Zemeljsko skorjo, ki predstavlja le 1% zemeljske mase, sestavljata oceanska skorja ali sima in kontinentalna skorja ali sial. a) Oceanska skorja ali sima, ki jo v glavnem sestavljata silicij (Si) in magnezij (Mg), je debela od 6 do 10 km in sestavlja oceansko dno. b) Kontinentalna skorja ali sial, ki jo v glavnem sestavljata silicij in aluminij (Al), je pod visokimi gorovji debela tudi do 70 km. Pri poznavanju plasti Zemlje je potrebno omeniti še litosfera (lito= kamen, sfera = območje). Sestavljena je iz zemeljske skorje ter vrhnjega trdnega dela plašča. Litosfera je sestavljena iz delov, ki jih imenujemo litosferske plošče. Plošče se premikajo v različne smeri, ker »plavajo« na tekočem delu zemeljskega plašča ali astenosferi. Smer gibanja plošč pa določajo tokovi magme. Stik med Zemljino skorjo in plaščem imenujemo Mohorovičićeva nezveznost ali kratko Moho. Ime je stik dobil po hrvaškem znanstveniku, ki je ugotovil, da tu potresni valovi močno spremenijo svojo hitrost.
 ]]> Gibanja litosferskih plošč in posledice tektonskih procesov teorijo o potovanju kontinentov. Temeljila je na domnevi o prakontinentu Pangei, ki je sčasoma razpadel na posamezne dele in ti so »potovali« v različne smeri. Teorijo je gradil na podobnosti obal Južne Amerike in Afrike ter njunih podobnih geoloških sestavih in razširjenosti enakih fosilov. Za časa njegovega življenja teorija ni doživela potrditve, kasnejša raziskovanja pa so potrdila njegovo teorijo o potovanju kontinentov. Tako je nastala teorija o tektoniki plošč. Tektonika je bistvena za razumevanje dogajanj v zemeljski notranjosti in na površju. Litosfera je tako razdeljena na šest večjih in več manjših litosferskih plošč.]]> Vrste stikov litosferskih plošč razmikajo, se približujejo ali drsijo. 1. Oceanski deli litosferskih plošč se večinoma razmikajo. Tak stik imenujemo šiv. Šiv izoblikuje tektonski jarek skozi katerega prodira magma. Nastajajo podmorski vulkani, ki se združijo v srednjeoceanske hrbte. Tako nastaja nova zemeljska skorja in površina oceanov se veča. Zaradi Srednjeatlantskega hrbta se Atlantski ocean vsako leto poveča. Hitrost rasti Srednjeatlantskega podmorskega hrbta je 2-3 cm letno, vendar se obseg Zemlje ne povečuje, saj na nasprotnih robovih plošče tonejo v globino in se raztapljajo v magmo. 2. Litosferske plošče se lahko približujejo. Če se podriva tanjša oceanska plošča pod debelejšo kontinentalno ploščo, nastanejo poleg vulkanov in potresov s tonjenjem oceanske plošče v globino še globokomorski jarki. Tak primer globokomorskega jarka sta Marianski jarek in vulkansko otočje Mariani. Tako podrivanje plošč imenujemo subdukcija. Če pa se približujeta dve debelejši kontinentalni plošči, pride do narivanja oz. gubanja in prelamljanja Zemljine skorje. Tako je nastala Himalaja, ki je posledica približevanja Indijske in Evrazijske kontinentalne plošče. 3. Litosferski plošči lahko drsita druga ob drugi. Takšen stik imenujemo prelom. Najbolj znana je Prelomnica sv. Andreja v Kaliforniji, kjer druga ob drugi drsita Tihooceanska in Severnoameriška plošča. To je območje katastrofalnih potresov. Približevanje tektonskih plošč povzroča navpične in bočne pritiske in vzročno nastajanje gorovij. Ta pojav imenujemo gorotvorno gibanje ali orogenez gibanja. Končna posledica je nastanek nagubanih gorstev. Gorotvorna gibanja trajajo več milijonov let ob spremljevalnih procesih kot so prelamljanje, potresi in vulkani. Če so pritiski obeh litosferskih plošč enakomerni in so kamnine plastične, nastanejo pravilne gube, ki so sestavljene iz slemena ali antiklinale (izbočenega dela) in iz kadunje ali sinklinale (vbočenega dela).Posledice takšnega gubanja so v Ameriki Severnoameriške in Južnoameriške Kordiljere, v Evraziji Apenini, Alpe, Dinarsko gorstvo, Himalaja in Indonezijsko otočje. Pravilnih gub v naravi skoraj ni, ker so pritiski neenakomerni, kamnine različno plastične, na gube pa delujejo zunanji dejavniki, ki hitro znižujejo gube iz manj odpornih kamnin in zasipavajo kadunje (vbočene dele). Za vsa nagubana gorstva je značilna slemenitev. Njihova oblika in podolžna kamninska zgradba spominjata na strešno sleme. Ameriške Kordiljere imajo slemenitev v smeri sever – jug, Alpe pa v smeri severozahod – jugovzhod. Če so pritiski litosferskih plošč neenakomerni in potekajo iz več smeri, kamnine pa so starejše in manj plastične, se razlamljajo in površje razpoka, se prelamlja in razpade na grude. Nastanejo grudasta gorovja (Rodopi ali Hercinska gorstva v Srednji Evropi). Ob tektonskih prelomih se del površja dviga in nastanejo gorski čoki ali tektonske grude, ugreznjene dele pa imenujemo kotline. Če se le te raztezajo v isti smeri več deset kilometrov, jih imenujemo tektonske kotline ali tektonski jarki. Tak jarek je npr. Renski tektonski jarek.
 ]]> Potresno delovanje na površje tektonskega izvora (90%) in zajamejo širša območja. Poznamo tudi vulkanske ali eruptivne potrese, ki spremljajo vulkanske izbruhe in vdorne potrese, ki so posledica nenadnega vdora površja. Vulkanski in vdorni potresi imajo le krajevne učinke. Pri potresu se zemeljsko površje trese zaradi nenadnih sprememb v zemeljski skorji. Žarišče ali hipocenter potresa (tudi izhodišče), je navadno v globini od 5 do 30 km, lahko pa celo do 700 km. Iz žarišča se širijo potresni valovi v vse smeri. Navpično nad hipocentrom je na površju središče ali epicenter potresa. To je območje, ki ga potresni valovi najhitreje dosežejo in tu je učinek potresa najmočnejši. Znanost, ki se ukvarja s potresi je seizmologija, naprava, ki beleži potrese pa seizmograf. Moč potresa ali magnituda je količina sproščene energije. Za določitev magnitude uporabljamo več potresnih lestvic. Najbolj znana in razširjena je Richtarjeva lestvica z enajstimi stopnjami jakosti potresa. V Evropi se bolj uporablja dvanajststopenjska Evropska makroseizmična lestvica (EMS). Od okrog 10 000 potresov, kolikor se jih letno sprosti na svetu, je največ mikropotresov, ki jih zaznajo le seizmografi. Največ potresov se sprosti pod oceanskim dnom. Največji del mikropotresov povzroči le majhne spremembe površja in majhne materialne škode. Poznamo tudi rušilne potrese. Najhujše posledice so v območjih, kjer zgradbe niso protipotresno grajene in ljudje niso poučeni o pravilnem ravnanju ob potresu. Posledice so velike tudi na gosto poseljenih območjih. Potresi ne rušijo samo stavb, komunalnih naprav in prometnic, pač pa sprožajo zemeljske plazove in spreminjajo tokove površinsko in podzemno tekočih voda. Potresi na morskem dnu pa povzročajo nastanek cunamijev. Cunamiji so visoki valovi, ki potujejo s hitrostjo do 800 km/h in na obalah deluje rušilno.
 ]]> Vulkansko delovanje na površje ognjeni obroč. Vulkansko delovanje je značilno tudi na območjih razmika litosferskih plošč. Ta območja so večinoma na oceanskem dnu Primer takega delovnaja na kopnem je Islandija. Leži namreč na območju Srednjeatlantskega hrbta, kjer se razmikata Evrazijska in Severnoameriška litosferska plošča. Otok se tako razteguje v smeri vzhod - zahod, razpoko pa zapolnjuje lava. Vulkansko delovanje se lahko pojavlja tudi sredi litosferskih plošč. Navadno je vezano na vroče točke. To so odprtine v zemeljski skorji skozi katere bruha lava. Vroče točke mirujejo, litosferske plošče pa se pomikajo preko njih. Tako je nastalo Havajsko otočje. Tihooceanska plošča se je pomaknila v smeri jugozahod. severovzhod in v isti smeri je razpotegnjeno tudi Havajsko otočje. Zato je najstarejši otok na skrajnem severozahodu otoške verige, najmlajši pa na jugovzhodu. Dokaz za vroče točke najdemo tudi v številnih povulkanskih oblikah (npr. gejzirji v Uyuni, Altiplano v Boliviji). Vulkanizem je skupen pojem za vse pojave na Zemljinem površju in njeni skorji povezanimi z dvigovanjem magme. Veda, ki proučuje vulkanizem, je vulkanologija. Njena naloga je opozarjanje na nevarnosti vulkanskih izbruhov. Kadar magma prodre na površje, največkrat skozi vulkanski krater, govorimo o lavi. Lava je hitro ali počasi tekoča magma, kar je odvisno od njene sestave. Gosta, počasi tekoča magma ima v sebi mnogo plinov in vodne pare. To je pogost vzrok za eksplozivnost vulkanskih izbruhov. Vulkan torej ne izbruha le lave, pač pa tudi pline, pepel, vulkanski prah in vulkanske bombe (vulkanske bombe so večji ali manjši kosi lave, ki se strdijo med padanjem). Posledice vulkanskega delovanja so tudi potresi in cunamiji. Vulkanski material raztopljen v vodi pa povzroča blatne poplave. Ko pravi vulkanizem že zamre, pride do povulkanskih pojavov. Mednje sodijo izviri mineralne in vroče vode, gejzirji (voda brizga na površje v določenih časovnih presledkih), fumarole (vodna para izhaja kot bel dim) in solfatare (izhajanje žveplenih plinov). Vsi ti pojavi so vezani na ohlajanje magmatskega ognjišča. Vulkanizem ima za človeka tako pozitivne kot negativne učinke. Pozitivni učinki vulkanskih pojavov so rodovitna prst, ker vulkanska kamnina zelo hitro razpade, Na vulkanski kamnini se hitro razvije rodovitna prst, turizem z razvojem zdravilišč ob vrelcih vroče in mineralne vode. Območja vulkanskih izbruhov so zaloge gradbenega materiala, okrasnega kamenja, diamantov in rud (baker, žveplo ). Negativni učinki vulkanizma so nevarnost za ljudi, ki živijo v bližini. Ne le zaradi izbruhov lave, plinov in pepela, pač pa zaradi potresov in drugih spremljajočih pojavov, ki jih vulkanizem sproža. Izbruhi vulkanov spreminjo podnebje, zaradi izbruhanih delcev v ozračje pomenijo neposredno nevarnost za letalski promet itd. Zgradba zemeljske skorje glede na razporejenost skladov, kamnin in glede na gibanja, ki so jo ustvarila, je veda, ki ji pravimo tektonika. Tektonika so torej:
1. vulkanskiv izbruhi s katerimi nastaja novo površje,
2. potresi, ki spreminjajo površje,
3. gorotvorni procesi, ki povečujejo višinske razlike površja in
4. prelomi zaradi manj odporne kamnine in zato večje »občutljivosti« na zunanje dejavnike.
 ]]> Geološki koledar razvoja Zemlje geološka obdobja, ki se med seboj razlikujejo po dolžini trajanja in različnosti dogajanj. Najstarejše obdobje geološkega razvoja Zemlje imenujemo pravek ali predkambrij Magmatske in metamorfne kamnine tega obdobja sestavljajo jedro današnjih kontinentov. Izbočene dele zemeljskega površja tega obdobja imenujemo ščiti (Baltski ščit), vbočene dele pa celinske plošče (Severnoameriško nižavje). Te plošče so na debelo zasute s sedimenti, ali pa jih je prekrilo morje. Stari zemeljski vek (paleozoik) zaznamuje razvoj organizmov in dveh gorotvornih gibanj. Starejše gorotvorno gibanje ali orogenezo imenujemo kaledonsko gubanje. Zaradi njega je nastalo npr. Skandinavsko gorovje. Orogenezo v mlajšem paleozoiku pa imenujemo hercinsko gubanje, zaradi njega so nastali npr. Apalači v Severni Ameriki. Gorovja obeh orogenez so bogata z rudninami in črnim premogom. Zaradi dolgotrajnega delovanja zunanjih in eksogenih sil, se je površje močno znižalo, vrhovi pa so se zaoblili. V obdobju paleozoika so se kontinenti združili v prakontinent imenovan Pangea. V srednjem zemeljskem veku (mezozoiku) se nadaljuje razpad Pangee. V razpoki med južnim in severnim delom Pangee nastane morje Tetis, v katerem se odlagajo debeli skladi sedimentnih kamnin, tudi apnenca in dolomitov, ki danes gradijo Južnoapneniške Alpe. Ob koncu mezozoika se je začelo alpidsko gubanje, orogeneza, ki se nadaljuje še danes. Mladi zemeljski vek (kenozoik) delimo na dve obdobji, na starejši terciar in mlajši kvartar. V terciarju alpidska orogeneza doseže višek svojega delovanja. Z njo nastanejo mladonagubana gorstva kot so Alpe in Himalaja (gorotvorno gubanje se zato imenuje alpidsko gubanje). Gorstva, ki nastajajo v tej orogenezi, so najvišja gorstva na svetu. Razporeditev kopnega in morja v tem obdobju je že zelo podobno današnjemu. Kvartar delimo na ledeno dobo (pleistocen) in geološko sedanjost (holocen). Za prvo obdobje, ledeno dobo, je značilno menjavanje ledenih dob z medledenimi obdobji (v tem obdobju se pojavi človek). Mlajša je geološka sedanjost ali holocen. Ta traja od zadnje poledenitve (pred deset tisoč leti). Vsi endogeni (notranji) in eksogeni (zunanji) procesi še vedno oblikujejo Zemljino površje, povečuje pa se tudi vpliv človeka na pokrajino.
 ]]> Vrste kamnin Rudnine so trdne, naravne, anorganske snovi s stalno kemično sestavo in urejenim razporedom atomov. Zemljino skorjo sestavlja osem osnovnih elementov: kisik, silicij, aluminij, železo, kalcij, natrij, kalij in magnezij, kar je 99% Zemljine skorje. Te prvine se mešajo in tvorijo naravne rudnine. Znanost, ki se ukvarja s proučevanjem kamnin, se imenuje geologija. Kamnine po merilih:
Kamnine delimo po starosti, propustnosti, nastanku in načinu usedanja. a) Po starosti kamnine delimo na stare, nastale pred terciarjem in mlade, ki so nastale kasneje. b) Po kemijski sestavi so kamnine karbonatne ali silikatne. Pri karbonatnih kamninah prevladuje kalcit, pri silikatnih je najpogostejši kremen. Kemijska sestava kamnin je pomembna, ker določa odpornost kamnin na zunanje preoblikovalne procese. c) Kamnine delimo tudi glede na propustnost. Vodopropustne so zlasti karbonatne kamnine, ki bolj podlegajo kemičnemu preperevanju in voda lažje ponika v notranjost. Vodonepropustne kamnine pa so silikatne kamnine, ki niso tako podvržene kemičnemu preperevanju. č) Po nastanku so kamnine magmatskega, sedimentnega ali metamorfnega izvora.]]> Magmatske kamnine globočnina. Med globočine spadajo gabro, granit in tonalit (najdemo jih na Pohorju). Posamezna zrna rudnin v teh kamninah so velika, ker so nastajala med počasnim ohlajanjem magme globoko v Zemljini skorji. Na površje pridejo te kamnine le, če je vrhnja plast površja odnešena, ali jih na površino iztisnejo gorotvorna gubanja. Če se magmatska kamnina strdi na površju, jo imenujemo predornina. Predornine so obsidian,bazalt, plovec in tuf. Magma, ki bruhne iz vulkana kot lava, se na površju strdi. Če se lava tako hitro ohladi in strdi, da se ne morejo tvoriti kristali, nastane obsidian. Zaradi ostrih robov ga je človek uporabljal za orodje. Podoben nastanek velja tudi za najbolj znano predornino bazalt. Plovec je edina kamnina, ki plava na vodi. Nastal je iz strjene pene lave, ki je vsebovala mehurčke plina, zato ima polno luknjic. Predornina je tudi tuf ali groh, ki je sprijet vulkanski pepel. V Sloveniji je znan peraški tuf (iz vasi Peračica pri Brezjah na Gorenjskem), ki ga zaradi lepe turkizne barve uporabljajo kot okrasni kamen.]]> Sedimentne kamnine Sedimentne kamnine ali usedline sestavljajo vzporedne plasti ali skladi, ki so se prvotno odlagali v vodoravnih legah, največkrat na morskem dnu. Gorotvorna gubanja pa lahko položaje teh skladov popolnoma spremenijo. Po način usedanja se sedimentne kamnine delijo na biokemične, mehanske in kemične. a) Biokemične sedimentne kamnine so nastale z usedanjem ogrodij morskih organizmov. Apnenci so sestavljeni iz ogrodij teh organizmov. Tudi kredo, ki je vrsta apnenca, sestavljajo hišice drobnih morskih živalic, ki so tako majhne, da jih s prostim očesom ne vidimo. b) Mehanske sedimentne kamnine so nastale na kopnem. Ostrorobi grušč z vznožja melišč se pod pritiski spremeni v trdno kamnino brečo. Prod, ki ga prenašajo reke, se spremeni v konglomerat, pesek se sprime v peščenjak in glina v glinavec. Lapor nastane s sprijetjem zrn dolomita, apnenca in gline. Mehanske sedimentne kamnine lahko nastanejo iz vseh treh vrst kamnin (sedimentnih, metamorfnih, magmatskih) in so lahko sprijete ali nesprijete. c) Kemične sedimentne kamnine nastanejo s kemičnim usedanjem v morjih, jezerih in rekah. Takega nastanka sta npr. kamena sol in lehnjak. ]]> Metamorfne kamnine Ciklus kamnin Zunanji preoblikovalni procesi preperevanje (razkrajanje) kamnin, površinsko (ploskovno) odplakovanje ali denudacija, odnašanje ali erozija ter kopičenje ali akumulacija kamnin. Torej gre za procese preoblikovanja, prenašanja in odlaganja kamnin. Osnovna dejavnika preoblikovalnih procesov sta energija Sonca in delovanje težnosti (gravitacije) Zemlje.]]> Preperevanje preperina. Tako je omogočeno odnašanje in kopičenje kamnin. Na hitrost preperevanja vpliva več dejavnikov. Med pomembnejše sodijo odpornost kamnin, oblika površja, vrsta podnebja (preperevanje je hitrejše v vlažnem in vročem podnebju) in poraščenost površja. Ločimo tri osnovne oblike preperevanja: mehansko, kemično in biološko. 1. Mehansko preperevanje je razpad kamnine, vendar se mineralna sestava ne spremeni. Razpad se zgodi zaradi temperaturnih razlik ali kristalizacije mineralov. a.) Temperaturne razlike.
Pri višjih temepraturah se kamnine raztezajo, pri nižjih se krčijo. Posledica je luščenje kamnine. Ta proces je najpogostejši v puščavah, kjer so velike temperaturne razlike med dnevom in nočjo. Voda v razpokah zmrzne in kamnina razpoka (led ima večjo prostornino kot voda). b) Kristalizacija mineralov.
Do mehanskega preperevanja pride tudi pri kristalizaciji mineralov. Proces je podoben kot pri zmrzali. V razpoke kamnin zaide voda z raztopljenimi mineralnimi snovmi. Ko voda izhlapi, minerali kristalizirajo in povečajo svojo prostornino. Ta proces je najpogostejši v puščavah in ob morski obali. 2. Kemično preperevanje se pojavi, ko kamnina spremeni tudi mineralno sestavo in ne le obliko. Navadno je sprememba vezano na vodo, v kateri so raztopljene različne kemijske primesi pa tudi organske kisline. Najintenzivnejše je kemično preperevanje v vročem in vlažnem podnebju. Najbolj znano kemično preperevanje je raztapljanje karbonatnih kamnin z vodo, ki vsebuje raztopljen ogljikov dioksid. Procesu pravimo korozija. Na intenzivnost korozije vpliva sestava kamnine. Več ko je v kamnini kalcita in v vodi raztopljenega ogljikovega dioksida, intenzivnejša je korozija. Kemično preperevanje pa je lahko tudi posledica delovanja kislega dežja. Kisel dež je zmes vode, žveplovih spojin in kisika. 3. Biološko preperevanje je vezano na žive organizme. Ločimo biomehansko in biokemično preperevanje. a.) Biomehansko preperevanje povzročajo rastline, ki z močjo korenin prepokajo kamnino. b.) Biokemično preperevanje povzročajo rastline in živalski organizmi, ki tvorijo kisline. Biokemično delujejo mahovi, alge, bakterije in kamenovrti.]]> Površinsko odnašanje ali denudacija Denudacija pomeni površinsko (ploskovno) odnašanje preperine iz kraja nastanka pod vplivom težnosti in je posledica površinskega spiranja. Površje se s tem procesom razgalja. Površinsko odnašanje ali denudacija je najmočnejša na strmih pobočjih. Reliefne oblike, ki poleg z erozijo in akumulacijo nastanejo tudi s procesom denudacije so melišča, zemeljski plazovi, usadi, podori. 1. Melišče nastane s kopičenjem odkrušenega kamenja pod pobočji in je najbolj opazna posledica mehanskega preperevanja in odnašanja kamnin. 2. Zemeljski plaz nastane, ko preperela kamnina in prst hitro in dalj časa polzita in proces zajame celo pobočje. 3. Usad je zemeljski plaz manjših dimenzij. 3. Podor nastane, ko se večja skalna gmota odtrga in po strmem pobočju zdrsne proti dolini. Soliflukcija (drsenje prsti) je vrsta denudacije. Nastane poleti v polarnih območjih, ko se vrhnja plast preperine stali in začne drseti po nagnjeni, zamrznjeni podlagi. Pojav denudacije opazimo po ukrivljenih drevesnih deblih na pobočjih, kjer preperina počasi drsi (drevesa skušajo rasti navpično), po nagnjenih električnih drogovih... . Na počasno drsenje preperine opozarjajo ugreznjeni deli cest in razpoke v asfaltu.]]> Erozija in akumulacija Erozija prsti je posebna oblika denudacije. Nastane tam, kjer prst ni zaščitena z rastlinsko odejo. Delce prsti odnašata tako voda kot veter. Erozija prsti je tipična posledica pretiranega kmetijskega izkoriščanja tal. Človek erozijo prsti spodbuja z izsekavanjem gozdov in odstranjevanjem drugih vrst rastlinstva pa tudi s pretirano pašo. Spodbuja jo tudi neprimerno obdelovanje nagnjenih površin. Posledica je nerodovitna pokrajina. Proti eroziji prsti se človek bori s pogozdovanjem in zatravljanjem površin, s terasiranjem pobočij in konturnim oranjem (brazde potekajo v smeri plastnic). Ko je transportna moč vode, vetra ali ledu tako majhna, da delcev ne more več prestavljati, govorimo o akumulaciji ali odlaganju in kopičenju odnešenega materiala. Zato je akumulacija vezana na nižine in vznožja.]]> Preoblikovalni dejavniki reliefa rečni ali fluvialni relief, ki ga preoblikuje tekoča voda,

ledeniški ali glacialni relief, ki ga oblikuje delovanje ledenikov,

obalni ali abrazijski relief je vezan na delovanje morja,

vetrni ali eolski relief, ker je veter glavni preoblikovalni dejavnik reliefa,

kraška oblika reliefa, ko voda obogatena z ogljikovim dioksidom kemično raztaplja karbonatne kamnine,

človekovo ali antropogeno spreminjanje reliefa, ko je človek preoblikovalec reliefa z moderno tehnologijo in znanjem zaradi lastnih potreb (terasiranje obsežnih pobočij, da bi preprečil erozijo prsti, gradnja akumulacijskih jezov za pridobivanje električne energije, pridobivanje morske soli, preoblikovanje površja s kopanjem rudnih bogastev...).

V pokrajini se lahko prepletajo delovanja različnih preoblikovalnih dejavnikov. Tako so npr. fluvioglacialne terase nastale zarada kombiniranega delovanja rek in ledenikov.]]> Rečni ali fluvialni relief fluvialni relief je najbolj razširjena vrsta reliefa, saj so tekoče vode, poleg tektonskega delovanja, najmočnejši preoblikovalni dejavnik na Zemljinem površju. V zgornjem toku reke se površje oblikuje zlasti z rečno erozijo. Kako močno je erozijsko delovanje, je odvisno od padca reke, ki določa hitrost in s tem moč vodnega toka in od količine vode v rečni strugi. Moč rečnega erozijskega delovanja je odvisna še od vrste matične podlage. Sprijete kamnine so bolj odporne proti eroziji kot nesprijete. Erozijsko delujejo tudi delci, ki jih voda prenaša s seboj. V zgornjem toku reke so to lahko velike skale. Kjer je moč reke manjša, lahko prenaša samo manjše delce. Proti koncu rečnega toka so to le še najbolj fini glinasti delci. Vse te kamnine med transportom zadevajo ob rečni breg in dno in tako oblikujejo strugo reke. Kamnine se zadevajo tudi druga ob drugo in se tako sčasoma zaoblijo. Iz grušča nastane prod. V spodnjem toku reke, ko reka izgubi svojo erozijsko in transportno moč, se prične proces rečnega odlaganja ali akumulacije. Najprej reka odloži večje transportno gradivo, najdlje s seboj prenaša fine, lebdeče delce in seveda v rečni vodi raztopljene snovi. Reka skuša ustvariti čim bolj uravnotežen podolžni profil. V visoke dele površja vrezuje svojo strugo in odnaša material, ki ga nato v nižjih delih odlaga in s tem zasipava globeli (npr. jezera). Reka torej s svojim delovanjem zmanjšuje razlike v nadmorski višini. Podolžni profil reke dobimo, če v grafikon vnesemo nadmorsko višino njenega izvira in izliva ter vmesno razdaljo. Reke prehajajo skozi izrazite razvojne stadije: zgodnji, srednji, pozni razvojni stadij reke.]]> Zgornji tok reke zgornjem toku reke, kjer je erozijska moč tekoče vode največja na dno rečne struge, govorimo o globinski eroziji. Nastajajo različno široke rečne doline v obliki črke V. Ozko in globoko rečno reliefno obliko imenujemo tesen ali korito in po blejskem Vintgarju na reki Radovni tudi vintgar. Nekoliko širšo dolino, ki je nastala zaradi daljšega rečnega delovanja in krušenja kamenja s pobočja, imenujemo soteska ali deber. Kanjon je posebna oblika soteske. Zanj so značilni močno razmaknjeni rečni bregovi in strme, skoraj navpične stene, ki so globoko vrezane v površje. Na rečni strugi zgornjega toka so pogosto slapovi, ki nastanejo tam, kjer se struga nenadoma zniža in voda pada navpično čez skalno stopnjo. Značilne so tudi brzice, ki so v bistvu manjši slapovi. Brzice na Plitvičkih jezerih na Hrvaškem. Vodni tok ima pri brzicah velik padec in hitrost, a majhno globino vode.]]> Srednji tok reke okljuki, ovinki, zavoji, vijuge (meandri). Največjo erozijsko moč ima reka na zunanji strani okljuka. Tam izpodjeda rečno strugo, zato govorimo o bočni eroziji. Najmanjšo moč ima na notranjem delu okljuka. Tu reka nasipava material in nastaja obrežna ravnica. Tako nastajajo rečne doline z ravnim dnom ali ploske doline in okljuk se veča. Ob poplavah, ko reka pridobi na erozijski moči, lahko prereže okljuk in prestavi rečno strugo. Nastane mrtvica ali mrtvi meander. V srednjem toku reke z akumulacijo nastajajo vršaji. Vršaji so pahljačasti nanosi peščenega in prodnega materiala, ki ga reke naplavijo, ko nenadoma prestopijo iz gorskega območja v ravninski svet, kjer zaradi manjše hitrosti vodnega toka izgubijo transportno moč. Na vršajih se pogosto razvijejo rodovitne prsti. Ker so položnejši, so primernejši za kmetovanje in so tudi gosteje poseljeni. Pomembni so tudi za oskrbo s pitno vodo iz podtalnice. Reka lahko zaradi različnih vzrokov iz bočne erozije in akumulacije preide v globinsko erozijo. To se zgodi zaradi bolj odpornih kamnin pa tudi klimatskih sprememb, ko se topijo ledeniki in se moč rek poveča. Tako nastajajo rečne terase. Imajo stopničasto obliko in strm breg, ki ga imenujemo ježa. Tudi rečne terase imajo za človeka podoben pomen kot rečni vršaji.]]> Spodnji tok reke spodnjem toku reke prevladuje rečna akumulacija. Reka pogosto dela ovinke (meandrira) in se cepi v rokave, med katerimi ostajajo rečni otoki. Pogoste so mrtvice. Ob izlivu v jezero ali morje, kjer ni močnejšega plimovanja, reka z akumulacijo ustvari delto s številnimi rečnimi rokavi (delta reke Nil v Egiptu). V spodnjem toku reke pogosto poplavljajo in ljudje bregove takšnih rek zavarujejo z nasipi. Ker reka strugo stalno zasipava, ljudje dvigujejo nasipe in sčasoma nastane izgonska struga. To je struga dvignjena nad okolico (spodnji tok reke Pad v Italiji)]]> Oblike dolin Vadi je suha struga v puščavskem svetu, ki se le ob deževju napolni z vodo. Erozijska moč te vode je velika, saj breg ni zaščiten z rastlinstvom.

Prodorna dolina nastane, ko namesto bočne erozije in akumulacije zopet nastopi globinska erozija. Reka, ki teče po ravninskem svetu, naleti na gorsko oviro, zato si skoznjo vreže strugo.

Pradolina je poseben primer rečnega reliefa. Reke, ki so tekle proti severu, so v času celinske poledenitve naletele na oviro -ledenik. Zato so morale teči ob čelu ledenika proti zahodu ali vzhodu. Ko se je celinski ledenik umaknil, so reke zopet tekle proti severu v Baltsko morje, prečne doline pa so ostale suhe. Tak primer rečnega reliefa je značilen za Nemško – poljsko nižavje.

]]> Ledeniški ali glacialni relief prekrito z ledom, se razlikuje od drugih oblik površja. Imenujemo ga ledeniški ali glacialni relief. Prepoznamo ga po obrušenosti površja in mnogih ledeniških akumulacijskih oblikah. Ledenik nastane, ko se sneg zaradi svoje lastne teže vedno bolj zbija in se spreminja v sren in nazadnje v led. Kjer je padavin več kot taljenja in izhlapevanja,se ledeniki ohranjajo, debelijo in daljšajo. Če je taljenje močnejše od količine padavin, se ledeniki krčijo. To se dogaja v sedanjem času zaradi planetarnega segrevanja Zemlje. Znanstveniki so izračunali, da bi se morska gladina dvignila za več kot 60 metrov, če bi se stalili vsi ledeniki na Zemlji. Ledeniki se premikajo zaradi svoje teže. Lahko polzijo od nekaj centimetrov do nekaj metrov na dan. Lahko pa so, kot ledeniki v osrčju polarnih območij, popolnoma nepremični.]]> Poledenitve glede na čas sedanje in fosilne poledenitve. Sedanja ali recentna poledenitev obsega približno 10% kopnega. Omejena je na gorski svet in polarna območja. Večji del ledu je na Antarktiki pa tudi na Arktiki, Grenlandiji in v severni Kanadi. To so primeri celinske poledenitve. Del ledu je prisoten tudi na najvišjih gorah in tam, kjer srednja letna temperatura ne preseže 0 stopinj Celzija. To je spodnja ločnica večnega snega in ledu. V zmernih širinah je to na višini okoli 2700 m nadmorske višine, v gorah blizu ekvatorja pa na višini okoli 5200 m nadmorske višine. V Skandinaviji je snežna meja na 1200 m nadmorske višine, v polarnem območju pa na morski gladini. Odvisna je torej od geografske širine. Fosilna ali pleistocenska poledenitve pa je preoblikovala površje v geološkem obdobju pleistocena. Zadnja fosilna poledenitev je bila wüermska, ki se je končala pred deset tisoč leti. Posledice te poledenitve so najbolj vidne na današnjem ledeniškem površju. Temperature so bile za 60C nižje od današnjih. Višje gore je zato povsem prekrival led. V slovenskih Alpah sta bila najdaljša ledenika bohinjski in soški. Celinska poledenitev je segala v Evropi od Skandinavije do juga Velike Britanije, prekrivala je Nemško – poljsko nižavje ter Srednjerusko nižavje. V severni Ameriki je segala vse do Velikih jezer.]]> Poledenitve glede na prostor celinski ali kontinentalni in gorski poledenitvi. Gorskih ledenikov je več vrst:

pobočni ledeniki nastajajo na strmih pobočjih.

Krniški ledeniki so najpogostejši, so manjši in nastajajo v zgornjem delu krnic. Krnica je gorska kotanja, ki je s treh strani obdana z gorskimi stenami.

Dolinski ledeniki so najdaljši. V Evropi je to ledenik Aletsch v švicarskih Alpah, ki je dolg čez 20 km.

Podgorski ledeniki se razprostirajo po ravnih, visokih planotah.

Ledeniške reliefne oblike v gorskem svetu nastanejo večinoma z ledeniško erozijo. Moč ledeniške erozije je odvisna od kamninske osnove, debeline ledu, hitrosti s katero se ledenik premika ter količine in značilnosti gradiva, ki ga ledenik prenaša s seboj. Premikajoči se ledenik strga in gladi podlago. Tako nastajajo krnice iz kotanj, ki jih ledenik poglobi in razširi. V njih ostanejo po umiku ledenika mnogokrat krniška jezera. Koritaste doline imajo značilno obliko črke U in ravno ali terasasto dno, ki je nasuto z ledeniškimi sedimenti. Grebeni gora so ostri, pobočja odrezana. Stranski ledeniki izdolbejo plitvejše doline, ki na koncu poledenitve »obvisijo« nad globljo dolino glavnega ledenika. To so obvisele doline. Čez te pregibe, stopnje ali komarče se spušča voda v slapovih in brzicah. Če ledeniško dolino po koncu poledenitve zalije morje, govorimo o fjordih. Ledeniške grbine so večje skale, ki jih je ledenik na eni strani močno znižal in obrusil. V nižjem svetu nastajajo ledeniške akumulacijske reliefne oblike. Ledeniki odlagajo morensko gradivo. Material ni sortiran po velikosti kot pri rekah in tudi delci niso zaobljeni kot rečni prod, pač pa ostri. Nasipe takšnega gradiva imenujemo ledeniške groblje ali morene. Razlikujemo jih po mestu nastanka. Pod ledenikom je talna morena, ob robu ledenika bočna morena, če sta se ledenika združila iz dveh bočnih moren nastane, srednja morena. Pred ledenikom nastaja čelna morena. Za čelnimi morenami pogosto nastanejo ledeniška jezera (Bohinjsko in Blejsko jezero, na tisoče jezer na Finskem). Med akumulacijske reliefne oblike štejemo tudi balvane ali eratske skale, ki jih je ledenik prenašal in odložil tudi več sto kilometrov daleč. Izpod ledenikov tečejo, zaradi taljenja ledu pod lastno težo, ledeniške reke. Te v ledeniških U dolinah vrezujejo svojo strugo in nastajajo rečnoledeniške ali fluvioglacialne terase. Za poselitev ledeniški relief ni tako primeren kot rečni. Prst je slabše rodovitna, zato je tu živinoreja pomembnejša od poljedelstva. Mnogo površin je poraščenih z gozdovi. Zaradi strmih pobočij je večja nevarnost plazov, predstavljajo tudi oviro pri gradnji prometnic. Razgibanost ledeniškega površja in njegova relativna nedotaknjenost postajata vedno bolj privlačna za različne oblike turizma. Reke v tej vrsti reliefa so zaradi velikega padca primerne za izrabo vodne energije.]]> Obalni relief Obala je mejno območje med morjem in kopnim. Delovanje morja je omejeno na ozek pas, ki je iz gospodarskega vidika izredno pomemben. Privlačen je za turizem, nanj je vezan pomorski promet, omogoča pridobivanje novih obdelovalnih površin ali predstavlja preprosto privlačno območje za poselitev.Na obalo ne deluje le morje z svojo erozijsko močjo in akumulacijo, pač pa vedno bolj tudi človek. Obalna črta se ves čas spreminja. Vzroki so morska erozija ali abrazija, dviganja in spuščanja morske gladine (plimovanje) in posedanja ali dvigovanja obale. Človek z nasipi in valobrani varuje dele obale pred odnašanjem materiala, s tem pa dolgoročno ogroža druge predele obale, ker ji odvzema dotok usedlin. Prenos peska in proda je skoraj izključno posledica valovanja. ]]> Morska erozija ali abrazija erozija ali abrazija je posledica mehanskega in kemičnega delovanja morja na kopno. Obalo spreminja delovanje morskih valov, tokov in plimovanje. Kemično pa morje deluje na obalo z raztopljenimi minerali. Strme klifne obale so tipične erozijske obale. Klif med Strunjanom in Portorožem je iz tankih skladov fliša.]]> Morska akumulacija nizke, peščene akumulacijske oblike. Pogoj za njihov nastanek je obilje drobirja, podolžni obalni tok in razčlenjena obala. Tipične oblike so obalne sipine, peščeni otoki in polotoki. Tudi morske kose so tipična akumulacijska oblika površja. Morske kose so peščeni ali prodnati hrbti, ki zapirajo zaliv (Lido v Beneški laguni). Morska erozija in morska akumulacija se prepletata. Erozijska moč morja je v manj odpornih kamninah večja in tu nastajajo zalivi, v odpornejših kamninah pa ozki rti ali širši polotoki. To so značilnosti razčlenjene obale, ki jo povečujejo še otoki. Značilni tipi obal: Ločimo dva osnovna tipa obale, visoko ali abrazijsko obalo in nizko ali akumulacijsko obalo. Poznamo še posebne tipe obal, ki ne nastanejo zaradi delovanja morja. 1. Dalmatinski tip obale poteka vzporedno z geološko zgradbo obale. Značilni so podolgovati otoki, med otoki morska vrata in med obalo in otoki morski kanali ali prelivi. Takšen tip obale je zelo razgiban in zato primeren za razvoj turizma. 2. Riaški tip obale poteka prečno na geološko zgradbo. Zanj so značilni dolgi zalivi v potopljenih rečnih dolinah, ki jih imenujemo riasi. V Evropi so najbolj izraziti v Galiciji v severozahodni Španiji. Takšna obala je zelo primerna za pristanišča, saj je na široko odprta proti morju in proti notranjosti. 3. Fjordski tip obale je značilen za zahodno obalo Skandinavije in Škotsko. To so potopljene ledeniške doline z globokimi koritastimi, daleč v notranjost segajočimi zalivi. Obalne stene so strme in prek njih se v slapovih spuščajo reke in potoki. Fjordi so zaradi zavarovane lege primerni za pristanišča, saj ladje lahko plujejo daleč v notranjost celine (Sognefjord na Norveškem je dolg okoli 200 km in širok do 5 km). Predstavljajo pa oviro kopenskemu prometu. 4. Obala grbinastih otočkov je zelo razčlenjen, nizek tip obale, pred katero je tisoče malih otočkov. To so ledeniške grbine z živoskalno osnovo, ki jih je po zadnji ledeni dobi delno zalilo morje in so vidni le zgornji deli grbin. Značilno je za obale Baltskega morja. 5. Lijakasti ali estuarski tip obale je nizka obala z veliko razliko v plimovanju. Plima sega daleč navzgor po reki. Zaradi prepletanja rečne in morske akumulacije ter mešanja sladke in slane vode, nastajajo posebni ekosistemi. Zaradi velike razlike med plimo in oseko in ob primerni oblikovanosti obale, tam gradijo plimske elektrarne. Ena takšnih je na reki Rance v Franciji. 6. Vatska obala je nizek tip obale, kjer je razlika med plimo in oseko velika. Pred višjimi deli je več kilometrov široko in plitvo vatsko morje, ki je ob oseki kopno. Z odlaganjem peska in mulja se je vatsko morje toliko zasulo, da so nastale nizke obalne ravnine ali marši. Če so zaščiteni z nasipi in prepredeni z osuševalnimi kanali, jih imenujemo polderji. Polovico predstavljajo polderji. Zgrajeni so bili zaradi potrebe po novih obdelovalnih površinah, vendar je njihovo vzdrževanje drago (kmetijski pridelki so zato dražji in tako ekonomsko vprašljivi). 7. Lagunski tip obale je nizka akumulacijska obala s plitvimi, z morskimi kosami od odprtega morja ločenimi zatoki. Povečana akumulacija je posledica dotoka večje reke v laguno, ki s seboj prinaša fine rečne naplavine. Lagune so lahko polovično ali povsem zaprte in vsebujejo polslano vodo (Beneška laguna). 8. Deltasti tip obale srečamo povsod, kjer se velike reke izlivajo v morje v več rokavih in ni visokega plimovanja. Nekatere delte so gosto poseljene (delta Nila) ali pa zaradi zamočvirjenosti predstavljajo bogat ekosistem (delta Donave). Delte niso primerne za gradnjo pristanišč. 9. Koralni tip obale je poseben tip obale. Nastal je iz ogrodij koral. Korale živijo le v plitvih, toplih morjih in gradijo koralne otoke (Maldivi v Indijskem oceanu). Posebna oblika koralnih otokov so atoli, kjer je sredi obroča iz odmrlih koral nastala laguna. Atol je lahko nastal tudi zaradi izbruha podmorskega vulkana. Obod so poselile korale, laguna pa je potopljeni krater. Koralni otoki in atoli so ob pestrem podmorskem svetu izjemnega turističnega pomena. 10. Mangrovski tip obale je značilen za tropski pas. Ustvarjajo ga rastline mangrove, ki so znane po svojih zračnih koreninah. Takšen tip obale je praktično neprehoden, iz vidika gospodarstva pa neuporaben. V primeru, da se rastline odstranijo, morje hitro prične odnašati obalo.]]> Kraški relief Kraški relief je oblika površja, kjer se zaradi vodotopnosti kamnin, kljub padavinam, voda pretaka podzemno in ne površinsko. Padavinska voda izginja skozi razpoke v kamnini in se pretaka po podzemnih kanalih. Kamnino raztaplja, ob tem pa se razvijajo tipične površinske in podzemne reliefne oblike. Ime kras izvira iz nizke kraške planote med Vipavsko dolino in Tržaškim zalivom, ki ji pravimo matični Kras. Torej: kras pisano z malo začetnico pomeni obliko površja, Kras pisano z veliko začetnico pa pokrajino v Sloveniji.]]> Pogoji za nastanek kraškega površja Karbonatne kamnine, ki jih sestavlja mineral kalcit (CaCO3), so osnovni pogoj za nastanek kraškega površja. Najbolj izrazit je kras na čistem apnencu, manj na dolomitu in ostalih karbonatnih kamninah, ki vsebujejo manj kalcita. 2. Padavinska ali tekoča voda, ki raztaplja apnenec. Temu procesu pravimo kemično preperevanje ali korozija. Če je voda obogatena z ogljikovim dioksidom (CO2), tvori šibko ogljikovo kislino (H2CO3), ki raztapljanje pospeši. 3. Izraziti kraški pojavi nastanejo na površju, ki ni zaščiteno s prstjo in rastlinstvom. 4. Razpokanost apnenca je tudi pomembna za nastanek krasa, saj vode ne morejo prenikati v notranjost neposredno skozi živo skalo. 5. Raztapljanje je intenzivnejše v vročem in vlažnem podnebju. Zaradi različnih pogojev nastajanja kraškega površja znanstveniki ločijo več vrst krasa. Glede na debelino apnenčastih skladov govorijo o globokem ali popolnem krasu in o plitvem ali nepopolnem krasu. Globoki kras se je razvil na višjih nadmorskih višinah. Kraških pojavov je tu več in so izrazitejši. V plitvejših skladih apnenca, torej na nižjih nadmorskih višinah.pa se je razvil plitviali nepopolni kras. Goli kras je kamnito neporaslo kraško površje. Pokriti kras pa se je razvil na površju prekritem s plastjo prsti. Če je površje poraščeno z rastlinjem, govorimo o zelenem ali gozdnatem krasu. Fluviokras je tam, kjer del voda teče površinsko in ustvarjajo rečne doline ter vmesna slemena. Ni pa tipičnih kraških kotanj. Kontaktni kras se razvija na stiku prepustnih in nepropustnih kamnin. Pogosto govorimo o posebnih oblikah krasa. Tak je visokogorski kras s posebnimi površinskimi oblikami. Korozijsko delovanje je tu izrazitejše, ker površje ni prekrito s prstjo in poraslo. Posebna oblika krasa je tudi tropski ali stožčasti kras, kjer se nad uravnano pokrajino dvigujejo tudi več sto metrov visoki apnenčasti stožci]]> Površinske kraške oblike Žlebiči in škraplje so ostre razjede na gladkih skladih apnenca v visokogorju. Dolgi so od nekaj centimetrov do nekaj metrov. Škavnice ali kotliče dolbe zastajajoča padavinska voda. Vrtače so skledaste ali lijakaste kraške kotanje, ki v premeru merijo do nekaj sto metrov. Na dnu vrtače je prst debelejša, padavinska voda zato zastaja in vrtača se poglablja hitreje od bližnjega površja. Dno vrtač je mnogokrat umetno zravnano in obdelano. To so delane vrtače. Uvale so podolgovate kraške kotanje večje od vrtač. Dno ni ravno in na njih ni površinsko tekočih voda, čeprav spominjajo na rečne doline. Kraško polje je največja kraška kotanja. Na kraško polje voda doteka v obliki kraških izvirov. Zelo močne izvire izpod skalnih sten imenujemo obrhi, močila pa so le drobni vodni tokovi, ki izvirajo med skalovjem. Ponor je večja vodoravna odprtina v katero ponikne voda. Požiralnik je brezno ali špranja v rečni strugi. Voda lahko izgine tudi v ponikvi, to je odprtini, ki je prekrita z naplavino. Estavela je kraška površinska oblika, ki je ob visoki vodi izvir, ob nizki vodi pa požiralnik. Presihajoče jezero je kraško polje, ki je vsako leto za nekaj časa poplavljeno. Voda polje poplavi, ker je dotok vode zaradi obilnega deževja ali taljenja snega večji od odtoka. Tak primer je Cerkniško jezero. Kraška polja so primerna za kmetijsko pridelavo, vendar ne na svojem dnu, ker je to večkrat poplavljeno, pač pa na robu, kjer so tudi naselja. Če se v tekoči vodi izloča kalcit, to usedlino imenujemo lehnjak. Navadno se kalcit izloča na rastlinsko podlago (odmrlo listje, veje, mah). Tako nastajajo lehnjakovi pragovi, ki razgibajo vodni tok. Kraške vode so izjemno občutljive na onesnaževanje. Voda se ne preceja skozi sipki material, da bi se s tem delno očistila, pač pa steče skozi razpoke in jame in ostane onesnažena. Koliševke ali udornice so nastale z udorom jamskega stropa. Suhe kraške doline so oblikovale površinsko tekoče vode pred zakrasevanjem. Slepe doline nastanejo, ko površinske tekoče vode naletijo na kraško površje in tam poniknejo. Te doline so zaprte s strmim skalnim robom in spominjajo na slepe ulice.]]> Podzemeljske kraške oblike sigaste zavese in kapniki. Kapniki, ki visijo s stropa, so stalaktiti, če rastejo s tal, so stalagmiti. Ko se dva kapnika združita, nastane kapniški stebe. V kraških jamah je poseben tudi življenski prostor rastlin in živali. Od živali je najbolj znana človeška ribica ali močeril (proteus), ki živi le na določenih območjih dinarskega krasa. Če podzemna jama vodi navpično s površja v kraško notranjost, jo imenujemo brezno. Brezno ustvarja v curkih ponikajoča voda, ki raztaplja kamnino v globino. Najgloblje slovensko brezno je na Kaninskih podih in globoko1373 metrov. Kraške jame sodijo med največje naravne znamenitosti na svetu.]]> Vetrni ali eolski relief . Takšen relief imenujemo vetrni ali eolski. Vpliv vetra na oblikovanost površja je največji v puščavskih (aridnih) in polpuščavskih (semiaridnih) delih sveta. Sušnost ali aridnost je določena z indeksom vlažnosti, ki je razmerje med količino padavin in izhlapevanjem. V aridnih območjih je primankljaj vode skozi vse leto (padavin je manj kot 250 mm na leto). V semiaridnih območjih pa je primankljaj vode omejen na del leta (padavin je med 250 mm in 500 mm letno). Primer semiaridnega območja je Sahel. To je območje Afrike južno od Sahare. Preko leta prevladujejo suhi severovzhodni vetrovi. Kadar pa vlažni jugozahodni veter prodre dovolj daleč, dobi tudi sahelsko območje dovolj padavin za preživetje ljudi. Ker je vreme v tem območju izrazito nestabilno, so pogoste suše in zato revščina in odseljevanje prebivalstva.]]> Vzroki za nastanek puščav Območje visokega zračnega tlaka Območje okoli severnega in južnega povratnika s suhim vremenom in redkimi padavinami je glavni razlog za nastanek puščav. Drugi vzrok za nastanek puščav je celinskost. Tak primer je Sahara. 2. Lega ob hladnih morskih tokovih Hladni morski tokovi ne navlažijo zraka, zato primanjkuje padavin. Zato sta nastali Atacama v južni Ameriki ali Namib v južnem delu Afrike. 3. Celinskost oz. oddaljenost od morja Oddaljenost od morja je glavni razlog za nastanek puščave Gobi v Mongoliji, poleg tega pa še zavetrna lega za visoko Himalajo. 4. Lega na zavetrni strani gorskih pregrad Lege na zavetrnih straneh gorskih pregrad so poleg celinskosti bistveni razlog za nastanek puščav v Severni Ameriki. 5. Človekov poseg v naravo Puščave lahko s svojim delovanjem na površje ustvarja ali širi tudi človek. S prekomernim odstranjevanjem rastlinske odeje, z intenzivno pašo in sekanjem drevja, širi območje puščav in polpuščav. Širjenje puščave imenujemo dezertifikacija.]]> Erozijske vetrne reliefne oblike vetrno odnašanje (deflacija). Najfinejše delce veter dvigne visoko in jih prenaša na večje razdalje. Večje delce dvigne nekako do enega metra visoko. Ti delci imajo največjo moč brušenja kamnitih ovir. Največje delce veter lahko le kotali. Njihova erozijska moč je manjša. Tako pa nastanejo gobasti osamelci. Z odpihovanjem finih delcev s površja nastane puščavski tlak večjih kamnitih delcev. Če veter iz kotanj izpiha vse plasti do vodonosne plasti, nastanejo oaze. Veter je edini zunanji, eksogeni dejavnik, ki lahko deluje v nasprotju s silo gravitacije. 2. Ko veter delce odnaša, z njimi udarja ob kamnite ovire, jih brusi in tako spreminja njihovo obliko. Takšno delovanje vetra imenujemo korazija. V puščavah so tudi suhe rečne doline ali vadiji. Nastali so kot posledica nekdanjega delovanja tekočih voda in se le ob redkem deževju napolnijo z vodo. Takrat nastanejo blatni tokovi, ki prenašajo izredne količine gradiva.]]> Vetrna akumulacija peščene sipine. To so vzpetine, ki so visoke lahko več sto metrov in več kilometrov dolge. Peščene sipine se počasi premikajo, saj kamniti delci prehajajo iz privetrne strani sipine, ki je položnejša, na zavetrno stran in pod vplivom gravitacije padejo navzdol. Zato je zavetrna stran sipine strmejša. Oblike sipin so odvisne od vetra. Srpasta sipina (barhan) nastane zaradi stalnega istosmernega pihanja vetra. Poznamo tudi zvezdaste in podolžne sipine (seifi). Obalne sipine potekajo vzporedno z obalo. So rezultat vetrov, ki prinašajo fini material iz morja ali jezer. So manjše kot puščavske, vendar lahko zajemajo velika območja. Vetrni akumulacijski sediment je tudi puhlica. Gre za sedimentno kamnino iz prašnih delcev iz obdobja pleistocena. Vetrovi so izpihovali fine delce iz ledeniških moren in jih odložili več 100 kilometrov daleč. Plast je lahko debela tudi več kot 100 metrov. Puhlica nastane tudi z odnašanjem in odlaganjem delcev iz puščav. Najobsežnejša puhlična območja so na Kitajskem, v Rusiji, v Panonski kotlini... Puhlična območja imajo velik gospodarski pomen, ker se na tej kamnini razvije najrodovitnejša prst – černozjom Zaradi rahle sprijetosti sedimenta so ta območja močno izpostavljena eroziji. Tako so v Združenih državah po brezgozdnih, nesmotrno obdelanih puhličnih območjih pustošili črni blizardi, viharji, ki so dvigovali črno prst in jo odlagali kilometre stran. Zaradi te naravne katastrofe je bilo prizadetih na tisoče farmarjev. Danes ta območja intenzivneje namakajo, sadijo pasove dreves, ki zmanjšujejo moč vetra ter puščajo korenine žit v zemlji, da preprečijo vetrno odnašanje. Zaradi velikih dnevnih temperaturnih nihanj je kamninsko gradivo v puščavah močno podvrženo mehanskemu preperevanju. Tako ločimo več vrst puščav: 1. peščeno puščavo (erg), ki jo sestavljajo peščene sipine,
2. kamnito puščavo (hamado), ki ima skalnato površje,
3. gruščnato puščavo (serir), kjer prevladuje puščavski tlak in
4. slano puščavo (šot), ki je nastala v kotanjah, kjer je del leta slano jezero.]]>