1 sv. l. = 9,46 • 1012 km = 9,46 bilijona kilometrov Za razdalje v našem Osončju so izbrali manjšo enoto, to je povprečno razdaljo med Soncem in Zemljo. Imenovali so jo »astronomska enota«, in meri 150 milijonov kilometrov. 1 a.e. = 1,5 • 108 km = 150 milijonov kilometrov Parsek je razdalja, iz katere bi videli 1 a.e. (razdalja med Zemljo in Soncem) pod zornim kotom 1 ločne sekunde. 1 pc = 30,9 biljonov kilometrov = 3,26 sv. l.]]>
Fg - gravitacijska sila med dvema telesoma (Zemljo in Soncem).
m - masa prvega telesa (Zemlje).
M - masa drugega telesa (Sonca).
r - razdalja med telesoma (150 • 106 kilometrov).
κ - splošna gravitacijska konstanta, včasih označena tudi kot G
κ = 6,6742 • 10-11 N m2/kg2. Gravitacijska sila Fg med Zemljo in Soncem, je enaka centripetalni sili Fc pri kroženju Zemlje okoli Sonca:

t - obhodni čas Zemlje okoli Sonca (365,25 dni). Sili izenačimo... Fc = Fg
S preureditvijo gornje povezave dobimo za maso Sonca M:

Ko vstavimo vrednosti, dobimo za maso Sonca vrednost 2,0 . 1030 kg. To je približno 330.000 mas Zemlje. Sončevo maso uporabljamo v astronomiji kot enoto pri računanju mas zvezd, kopic in galaksij.]]>
Sorazmernostna fizikalna konstanta σ = 5,670 400 • 10-8 W m-2 K-4 je znana kot Stefanova konstanta. S preureditvijo zgornje enačbe izračunamo temperaturo na površini Sonca iz zveze:
j - gostota svetlobnega toka na površini Sonca.
jo - gostota svetlobnega toka s Sonca na zunanjem robu zemeljskega ozračja, solarna konstanta (1366 W/m2).
r - oddaljenost Zemlje od Sonca, astronomska enota (149,59787 . 106 km).
ro - polmer Sonca (0,696 . 106 km).]]> Spekter svetlobe, ki ga oddaja posamezna zvezda, je odvisen od temperature na njeni površini. Svetloba, ki prihaja od zvezde, je zvezno porazdeljena po valovnih dolžinah λ elektromagmetnega valovanja. Zvezde lahko sevajo v celotnem območju od mikrovalov do rentgenskega sevanja. Porazdelitvi svetlobnega toka po valovnih dolžinah pravimo spekter. Oblika spektra je odvisna od temperature površja zvezde. Izkaže se, da imajo zvezde z nižjo temperaturo površja vrh spektra premaknjen k daljšim valovnim dolžinam. To zakonitost povzema Wienov zakon, ki povezuje temperaturo sevajočega telesa T z valovno dolžino λmax, kjer ima spekter vrh. T . λmax = kW Wienova konstanta kW ima vrednost 2,90 . 10-3 K m. Sonce oddaja največji delež svetlobnega toka v rumeno-zelenem delu spektra vidne svetlobe (500 nm). Človeško oko se je tej svetlobi prilagodilo in je za to valovno dolžino najbolj občutljivo.]]>