Platon (427 – 347 pr. n. št.) zamislil vesolje kot veliko vrtečo se kroglo v središču katere je bila Zemlja. Model so morali kasneje dopolnjevati z dodatnimi gibajočimi se kroglami, ki obdajajo Zemljo, da so lahko uskladili napovedi gibanja planetov z dejanskimi potmi. Ptolemajev geocentrični sistem iz 2. stoletja n. št. so sprejemali brez zadržkov vse do 16. stoletja. Leta 1543 je poljski kanonik Nikolaj Kopernik (1473 – 1543) v knjigi O kroženju nebeških krogel odstranil Zemljo iz središča vesolja in vanj postavil Sonce. Zemlja je postala le eden izmed planetov, ki kroži okoli Sonca. Heliocentrični sistem se je veliko bolje ujemal z rezultati opazovanja. Vesolje, ki je do tedaj obsegalo le naš Sončni sistem in še zvezde, ki naj bi bile le nekoliko dlje od Saturnove krogle, je moral Kopernik povečati. Preko opazovanj je prišel do sklepa, da morajo biti zvezde zelo daleč od Zemlje. Če bi bile blizu, bi morale med kroženjem Zemlje okoli Sonca spreminjati svoje medsebojne navidezne lege (paralaksa). Kopernikovo revolucijo je nadaljeval danski astronom Tycho Brache (1546 – 1601). Leta 1572 je zažarela v ozvezdju Kasiopeje nova zvezda s tako močnim sijem, da so jo nekaj mesecev lahko opazovali celo podnevi. Njen pojav in kasnejše izginotje je ovrgel do tedaj veljavno tezo o nespremenljivosti zvezd in neba. Brache je pojave na nebu natančno opazoval, jih skrbo zapisoval in jih tudi meril. Ugotovil je, da se komet giblje po sploščeni elipsi, kar pomeni, da bi moral prehajati skozi Ptolomejeve krogle. Skozi trdne stene krogel komet ne bi mogel neovirano potovati, torej Ptolomejeve krogle ne morejo biti resnične. Tako so planeti izgubili trdno oporo. Na vprašanje, kako to, da planeti ne padejo na Sonce ali na Zemljo, si Brache ni znal odgovoriti. Le katera sila jih drži v nenehnem gibanju na nebu? Nemec Johanes Kepler (1571 – 1630) je leta 1606 na osnovi opazovanj astronoma Tycho Brahe uspel iskustveno (empirično) razviti matematične zakone o gibanju planetov okoli Sonca. Ptolomejeve krogle so postale nepotrebne. Še vedno pa je ostajalo brez odgovora vprašanje, kaj planete drži v gibanju na nebu? Italijan Galileo Galilej (1564 – 1642) je leta 1609 kot prvi človek uporabil teleskop za opazovanje neba. Na Luni je opazil gore, na Soncu temne pege. Okoli Jupitra je videl krožiti štiri lune, kar je bil trden dokaz, da se vse ne vrti okoli Zemlje. Jasno in glasno je razglasil v svoji knjigi Pogovor o dveh glavnih sistemih sveta, da je vesolje heliocentrično. To je bilo za Cerkev preveč. Knjigo je prepovedala, Galilej pa je moral zadnjih deset let svojega življenja preživeti v hišnem priporu, vse do svoje smrti. Anglež Isaac Newton (1643 – 1727) je leta 1687 pojasnil z gravitacijskim zakonom kroženje planetov okoli Sonca. S tem je tudi odgovoril na vprašanje, zakaj planeti ne padejo na Sonce. Dokazal je, da v vesolju veljajo enaki zakoni kot na Zemlji. Vesolje je razširil v neskončnost. Sonce je obravnaval samo kot eno izmed mnogih zvezd. Starost vesolja je ocenil na šest tisoč let. Končni udarec človeški nečimrnosti in samozaverovanosti je zadal anglež Charles Darwin (1809 – 1882), ki je trdil, da smo se z naravnim izborom razvili iz primitivnih celic in da imamo skupnega prednika z opico. Geolološke raziskave so začele odkrivati, da je biološki razvoj potekal vsaj milijardo let. Torej mora biti Zemlja stara več kot milijardo let. Z razvojem večjih teleskopov so odkrivali nove zvezde in strukture v vesolju. Fotografija je poenostavila zapisovanje opazovanj. Z dolgimi časi osvetlitve je omogočila, da so se na fotografiji prikazali tudi šibke zvezde in strukture, ki jih z očmi ni bilo možno opazovati. Odkrili so tudi nekaj novih planetov. S spektralno analizo so odkrili, da so zvezde le daljna sonca, ki so v marsičem podobna našemu. Meje vesolja je močno v daljavo premaknil Edwin Hubble (1889 – 1953), ko je dokazal, da je Andromedina meglica v resnici galaksija onstran Rimske ceste in je od nas oddaljena preko 2 milijona svetlobnih let. Z odkritjem množice novih galaksij je postajal kozmos vse večji, naša galaksija pa se je izgubila v neizmernosti vesolja. Na osnovi rdečega premika v spektrih galaksij je Edwin Hubble leta 1929 tudi odkril, da se vesolje širi: bolj ko je določena galaksija od nas oddaljena, večja je njena hitrost oddaljevanja. Račun je pokazal, da naj bi bile vse galaksije pred 15 milijardami let v istem trenutku na istem kraju. Hubble je postavil temelje za še danes veljavno teorijo o nastanku vesolja s prapokom, angleško big bang. Konkretne dokaze za prapok sta oskrbela Arno Penzias in Robert Wilson, ki sta leta 1965 odkrila sevanje iz ozadja, ki naj bi bilo ostanek prapoka. Na podlagi teorije splošne relativnosti Alberta Einsteina (1879 – 1955) je Stephen Hawking (rojen 1942) razvil model, po katerem je vesolje pred skoraj štirinajstimi milijardami let nastalo s prapokom in bo v daljni prihodnosti končalo v črnih luknjah.]]> satelit Hubble), in pa sonde, ki smo jih poslali na planete našega Osončja in na njihove lune. Podatki opazovanj se kopičijo v takšnem obsegu, da jih sproti nismo več sposobni analizirati in obdelati niti z najmočnejšimi računalniki. Razburljiva nova odkritja in spoznanja se vrstijo z naglico, ki ji ni moč slediti. Vedno več je vprašanj brez jasnih odgovorov. Živimo v času izjemnih astronomskih odkritij. Morda smo na pragu oblikovanja novega razumevanja sveta in dojemanja življenja v njem. Odkritje Edwina Hubbla, da je naša Galaksija samo ena izmed sto milijard podobnih galaksij je temeljito spremenilo naše dojemanje vesolja. In prav isti Hubble je tudi odkril, da se vesolje širi, se napihuje, in to celo pospešeno. Izoblikovali so teorijo prapoka, ki je dobila potrditev v odkritju prasevanja leta 1965. Arno Penzias in Robert Wilson sta za odkritje prasevanja dobila Nobelovo nagrado. Izračuni so pokazali, da je starost vesolja 13,7 milijard let, veliko več, kot so ocenjevali pred tem. Vesoljski observatorij prasevanja na satelitu WMAP je pokazal, da so prostorska odstopanja od povprečne temperature prasevanja neznatna, manjša od 0,0002 stopinje Celzija. Iz tega podatka so izvedli zaključke:

Prasevanje se je po prostoru razširilo 380 tisoč let po prapoku.

Prve zvezde so se pojavile 200 milijonov let po prapoku.

Vesolje se bo pospešeno širilo v nedogled

Vesolje je sestavljeno iz štirih odstotkov navadne vidne snovi, katere lastnosti poznamo, iz dvaindvajset odstotkov temne snovi in iz štiriinsedemdeset odstotkov temne energije.

Astronomi si prizadevajo odkriti skrivnost temne snovi in temne energije. Doslej so uspeli samo ugotoviti, da sta obe povezani z gravitacijo. Trden dokaz o realnem obstoju temne snovi so dobili leta 2006, ko so opazovali z rentgenskim teleskopom Chandra jato galaksij 1E0657-56, kjer je prišlo do ločitve temne in navadne snovi. Gravitacija vidne in temne snovi bi morala širjenje vesolja ustavljati. Meritve so pokazale, da se vesolje pospešeno širi, kar vodi do sklepa, da temna energija premaguje silo gravitacije snovi. Uganka ostaja še brez odgovora. Danes že uspešno odkrivamo planete okoli bližnjih zvezd. Njihovo število z vsakim letom narašča. Vse kaže na to, da imajo skoraj vse zvezde, ki so podobne Soncu, tudi planete. V zadnjem desetletju se je temeljito spremenil pogled na naše Osončje, čemur so največ pripomogla raziskovanja z vesoljskimi sondami. Robotizirane sonde raziskujejo površje že na posameznih planetih. Znanstveniki ocenjujejo, da je naše Osončje sestavljeno iz več milijard različnih teles, ki jih Sonce s svojo težnostjo veže nase. Gradimo Mednarodno vesoljsko postajo, ki jo že stalno naseljujejo astronavti in na njej opravljajo svoje naloge.]]> raketne motorje, ki so lahko raketo pospešili do prve kozmične hitrosti, to je 7,9 km/s (27.400 km/h). Prvi umetni satelit Sputnik 1 je Sovjetska zveza izstrelila 4. oktobra 1957. Nosil je radijski oddajnik, ki je pošiljal signale na Zemljo. Po 92 dneh kroženja je zgorel v ozračju. Danes vesoljska plovila obiskujejo planete, komete, asteroide, letijo proti robu našega Osončja. Znanstveni sateliti nosijo teleskope za opazovanje vesolja v različnih spektrih elektromagnetnega valovanja. Meteorološki sateliti spremljajo vremenske pojave na Zemlji. Telekomunikacijski sateliti skrbe za prenos telefonskih signalov in televizijskih programov. Okoli Zemlje kroži Mednarodna vesoljska postaja, v kateri dela skupina znanstvenikov, ki se izmenjavajo. Mejniki pri vesoljskih poletih:

4. oktober 1957, Sputnik 1; Prvi umetni satelit na svetu obkroži Zemljo.

12. april 1961, Vostok 1; Prvi človek, Rus Jurij Gagarin, poleti v vesolje in obkroži Zemljo.

21. december 1968, Apollo 8; Prvi ljudje obkrožijo Luno.

16. julij 1969, Apollo 11; Prvi sprehod človeka po Luni: Američana Neil A. Armstrong in Edwin E. Aldrin.
19. april 1971, Saljut 1; Prva vesoljska postaja

– hitrost kroženja satelita
– polmer Zemlje
go – gravitacijski pospešek na površini Zemlje, 9,81 m/s2
r – razdalja satelita od središča Zemlje
m – masa satelita
]]>