Obrambni ali imunski sistem okužbah (infekcijah) prodirajo v organizem telesu tuje snovi. To so virusi, bakterije, glive, praživali pa tudi različni strupi in snovi, ki v telo vstopijo skozi kožo, sluznico, telesne odprtine, jih vdihavamo ali zaužijemo. Obrambni sistem človeka praviloma dobro ločuje med telesu lastnimi in telesu tujimi molekulami. Na površini bakterij je mnogo telesu tujih molekul. Vsaka snov, ki jo organizem spozna za tujo, izzove imunski odziv. Tujo snov, ki je sprožila imunski odziv, imenujemo antigen. V telesu opravljajo obrambno vlogo levkociti (bele krvne celice). Levkociti se delijo na nevtrofilce, bazofilce, eozinofilce, limfocite in monocite. Levkociti nas varujejo pred antigeni na dva načina. Nekatere vrste levkocitov fagocitirajo (“požrejo”) antigen in ga uničijo. Drugi način je, da limfocit ob srečanju z antigenom začne tvoriti protitelesa. Protitelo se nato veže na antigen in ga onesposobi. imunost je odpornost organizma proti povzročitelju bolezni. Imunost je lahko prirojena, v tem primeru ima človek ustrezna protitelesa v krvi že od rojstva. Imunost je tudi pridobljena. Pridobljena je lahko naravno. Naravno pridobljena imunost nastopi, ko prebolimo bolezen in v našem telesu ostanejo protitelesa proti povzročitelju te bolezni. Zato pri naslednjem stiku ne zbolimo. imetno pridobljeno imunost pa dosežemo s cepljenjem. Pri cepljenju namreč v telo vbrizgajo mrtve ali oslabljene povzročitelje bolezni. Telo proti povzročiteljem ustvari protitelesa. Če se kasneje okužimo s povzročiteljem, imamo v telesu že protitelesa. Zato ne zbolimo ali pa poteka bolezen v blažji obliki.]]>