Pljučno in celično dihanje Pljučno ali zunanje dihanje je gibanje zraka v pljučne mehurčke (vdih) in iz njih (izdih) ter prehajanje dihalnih plinov iz pljučnih mehurčkov v kri in obratno. Zunanje dihanje omogočajo dihalni gibi, ki jih izvajajo dihalne mišice. Med dihalne mišice štejemo trebušno prepono (mišična membrana, ki ločuje prsno od trebušne votline) ter medrebrne mišice. Pri vdihu se mišice v trebušni preponi skrčijo, pri tem pa se prepona pomakne navzdol. Medrebrne mišice pa potegnejo rebra navzgor in navzven. Pljuča sledijo razširitvi prsnega koša in tudi preponi, ki se pomakne navzdol proti trebušni votlini. Pri tem se prostornina pljuč poveča, zato vanje začne vdirati zrak. Pri izdihu se mišice v trebušni preponi sprostijo, pri tem se pomakne prepona navzgor. Sprostijo se tudi medrebrne mišice in prsni koš upade. Prostornina pljuč se zmanjša in zrak se iztisne iz pljuč. Frekvenca dihanja zdravega odraslega človeka je 16 do 20 krat v minuti. Otroci dihanjo nekoliko hitreje, starejši ljudje počasneje. Hitrost dihanja je odvisna od različnih dejavnikov. Na hitrost vplivajo telesna aktivnost, vznemirjenje, povišana telesna temperatura... Ob večji telesni aktivnosti celice našega telesa porabljajo več kisika, zato se frekvenca dihanja poveča, da se s tem poveča dotok kisika v telo. Med mirovanjem se v pljučih nikoli ne izmenja zrak v celoti, ampak le del zraka. Količino zraka, ki se izmenja, imenujemo dihalna prostornina (respiracijski volumen). Ob večjih potrebah po kisiku (npr.: telesni napor) se izmenja večja količina zraka v pljučih. Nikoli pa ne moremo izdihniti vsega zraka iz pljuč. Vitalna kapaciteta pljuč je količina zraka, ki ga lahko sprejmejo pljuča pri najglobjem vdihu. Meri se z napravo, ki ji pravimo spirometer. Preiskovanec vdihne kar se da globoko, nato pa na vso moč izdihne zrak in izdihuje kolikor dolgo lahko. Naprava pokaže količino izdihanega zraka pri največjem možne vdihu. Vitalna kapaciteta je običajno okoli 3,5 lahko pa tudi do 6 litrov zraka. DOPOLNITE SVOJE ZNANJE

Ko se v krvi začne nabirati ogljikov dioksid, to vpliva na dihalni center v podaljšani hrbtenjači, ki nato sproži vdih.

Poleg povečane količine ogljikovega dioksida v krvi, na dihanje vpliva še možganska skorja. Zavestno se lahko odločimo, da bomo pospeševali ali zavirali dihanje.

Kisik iz notranjosti pljučnih mehurčkov vstopi v kri. S krvjo po kapilarah potuje do različnih tkiv. V tkivih kisik izstopi iz krvi v medcelične prostore in naprej v celice. V celicah se porabi pri celičnem dihanju. Ogljikov dioksid, ki nastaja pri dihanju celice izločijo v medceličnino. Preide v kri in po krvi potuje do pljuč, kjer vstopi v pljučne mehurčke in se z izdihom izloči iz telesa. DOPOLNITE SVOJE ZNANJE

Celice nujno potrebujejo kisik in glukozo. S pomočjo kisika razgradijo glukozo do vode in ogljikovega dioksida, pri tem pa se sprosti energija. Temu procesu pravimo celično dihanje in omogoča celici priti do energije, ki je v hrani (glukozi).

]]>