Deli dihal in njihova vloga Pljuča so organ za sprejemanje kisika iz zraka in za oddajo ogljikovega dioksida iz telesa v okolje. Poleg pljuč k dihalom štejemo še dihalno pot. K dihalni poti sodijo nosna votlina, žrelo, grlo, sapnik, sapnici in tanjše sapnice (sapničice), ki se na koncu razširijo v pljučne mešičke (alveole). Nosna votlina je začetek dihalne poti. Nosno votlino obdajajo kosti in hrustanec. Posebna pregrada, ki jo imenujemo pretin, deli nosno votlino na dve polovici. Pretin na konici nosu je iz hrustanca, višje, proti čelu, pa iz kosti. V vsako polovico nosne votline štrlijo po tri tanke, zavite kosti, ki jim pravimo školjke. Nosna votlina je prekrita s sluznico. Površina sluznice je močno povečana na račun školjk, ki jih v celoti prekriva. Sluznica je migetalčni epitel in je stalno vlažna. Njene celice izločajo sluz, ki zlepi prah in druge tujke (bakterije, viruse,…). Zlepljene delce nato migetalke sluznice potiskajo proti požiralniku in tako večino sluzi pogoltnemo. Bakterije in druge tujke, ki se znajdejo v želodcu uniči želodčna kislina. Prašni delci iz zraka se lovijo tudi na dlake, ki jih najdemo v nosu. Zrak se v nosni votlini očisti, ovlaži in segreje. Del sluznice v zgornjem delu nosu imenujemo vohalna sluznica V tej sluznici je čutilo za voh (več o čutilu za voh najdete v poglavju o čutilih). Žrelo je križišče dihalne in prebavne poti. V žrelo se v zgornjem delu odpirata nosna in ustna votlina. Skozi zgornji del žrela prehaja le zrak. V ta del se odpira tudi ušesna troblja (Evstahijeva cev), ki prihaja iz votline srednjega ušesa (glejte poglavje o ušesih). Žrelo se v spodnjem delu razdeli v dve cevi. Na sprednji strani se žrelo nadaljujej v grlo in naprej v sapnik, na zadnji strani pa v požiralnik. Iz žrela gre hrana naprej v požiralnik, zrak pa v sapnik. Žrelo se nadaljuje v grlo. Grlo obdajajo hrustanci različnih oblik, ki so povezani med sabo z vezmi. Najmočneje je razvit ščitasti hrustanec, ki tvori izboklino – adamovo jabolko. Grlo varuje spodnji del dihalne poti pred vnosom tujkov na več načinov. Če v grlo zaide tujek, se sproži kašelj, ki tujek odstrani iz dihalnih poti. Eden izmed hrustancev grla je tudi poklopec, ki med požiranjem zapre vhod v grlo in tako prepreči vstop hrane v dihalne poti. Poleg varovanja spodnjega dela dihal, je vloga grla tudi proizvajanje glasu. V zgornjem delu grla sta počez razpeti dve gubi – glasilki. Med dihanjem sta glasilki sproščeni in potegnjeni vstran. Tako je odprtina med njima velika. Med govorjenjem pa posebne mišice napnejo glasilki, špranja med njima se zoži. Pri govoru ali petju zrak, ki izhaja iz pljuč, zatrese glasilki in tako nastane zvok (več o zvoku si lahko preberete v poglavju čutila). Mišice glasilki lahko različno močno napnejo. Bolj ko so napete (in krajše), višji je zvok, manj ko so napete (in daljše), nižji je zvok. Če je grlo večje, sta tudi glasilki večji in glas je nižji. Jakost glasu pa je odvisna, kako močan tok zraka, ki gre skozi špranjo med glasilkama. Ljudje znamo glas oblikovati in tako nastane govor. Pri govoru sodelujejo ustnice, jezik in mišice ustne votline. DOPOLNITE SVOJE ZNANJE

Glasilki oblikujeta višino zvoka podobno kot strune na kitari. Krajši ko sta glasilki, višji je zvok in obratno.

Sapnik je cev, ki leži od grla navzdol pred požiralnikom. Sapnik ima oporo iz hrustančnih obročkov podkvaste oblike, zadnja stena sapnika pa je brez hrustanca. Hrustanec omogoča nemoteno potovanje zraka po dihalnih poteh, saj se zaradi hrustančnih obročkov te poti ne stisnejo. Notranjsot sapnika prekriva migetalčni epitel pokrit s sluzjo. Migetalke nenehno odstranjujejo delce, ki z zrakom zahajajo v sapnik. Iz sapnika jih počasi zrinejo do grla, da gredo nato s požiranjem v želodec. Sapnik se pred vstopom v pljuča razveja v dve sapnici. Vsaka vstopa v svoje pljučno krilo. Sapnici se pljučih razvejita v številne tanjše veje do najtanjših vejic, ki jim pravimo sapničice. Sapničice se na koncu razširijo v pljučne mešičke (alveole), ki so v skupinah v obliki grozdov. Mešičke obdaja preplet kapilar (zelo tankih žil – več o kapilarah si lahko preberete v poglavju o krvožilju). DOPOLNITE SVOJE ZNANJE

V pljučih je približno od 400 do 500 milijonov pljučnih mešičkov, njihova površina pa znaša okoli 100 kvadratnih metrov.

Pljuča imajo dve pljučni krili, ki sta iz pljučnega tkiva. Desno pljučno krilo je iz treh pljučnih režnjev, levo pa iz dveh. Pljuča ležijo v prsnem košu, obkrožajo in ščitijo pa jih rebra. Pod rebri je mrena, ki jo imenujemo porebrnica (rebrna mrena), na površini pljuč pa je popljučnica (drobovna mrena). Obe mreni sta tesno druga ob drugi, med njima pa je tekočine, ki preprečuje trenje. Zaradi obeh mren in tekočine med njima, so pljuča povezana s prsnim košem. Ko se prsni koš razširi, se poveča volumen pljuč.]]>