Uho membrani bobna, se membrana zatrese (zavibrira) in zatrese tudi zrak v bližini. Prek zračnih delcev se valovanje širi po prostoru. Pri tresenju se membrana bobna premika sem ter tja in tako potisne delce zraka pred sabo. Tako nastanejo v zraku zgoščine in razredčine. Zgoščene molekule zraka potisnejo naprej sosednje molekule in tako nastane zgoščina na novem mestu. Prejšnja zgoščina medtem postane razredčina. Zgoščine in razredčine lahko prikažemo tudi z vzmetjo, ki jo na eni strani pritrdimo, na drugi strani pa porinemo v smeri proti sredini. Pri tem lahko opazujemo zgoščine in razredčine vzmeti. V ušesih imamo dvoje čutil in sicer čutilo za sluh in čutilo za ravnotežje.]]> Zgradba ušesa uhelj, sluhovod in bobnič. Uhelj je iz hrustanca, njegova naloga pa je usmerjanje zvoka v notranjost ušesa. Za uhljem se začne sluhovod, v katerem so žleze, ki delajo ušesno maslo. Na koncu sluhovoda pa je bobnič, to je membrana, ki predstavlja mejo med zunanjim in srednjim ušesom. Za bobničem je votlina srednjega ušesa (leži v kosti senčnici). V njej so tri slušne koščice, kladivce, sledi ji nakovalce in kot zadnje še stremence. Srednje uho je z ušesno trobljo (cevjo, ki ji pravimo Evstahijeva cev), povezano z ustno votlino. Srednje uho z notranjim ušesom povezujeta membrani ovalnega in okroglega okenca (na ovalno okence je pripeto stremence). Notranje uho sestavljajo trije polkrožni kanali in polž. Polkrožni kanali in polž imajo številne hodnike v katerih je tekočina. V srednjem hodniku polža leži čutilo za sluh, ki mu pravimo tudi Cortijev organ. Čutilo za sluh ima slušne čutnice, ki imajo na eni strani slušne dlačice, na drugi pa izrastke, ki se združijo v slušni živec. Med slušnimi čutnicami so oporne celice. Nad slušnimi čutnicami je mrenica (krovna membrana), ki je pritrjena na dlačice slušnih čutnic. Slušni živec vodi informacijo do centra za sluh, ki leži v velikih možganih.]]> Pot zvoka k ušesu sluhovod. Po sluhovodu se valovanje širi do bobniča, ki se zatrese. Tresljaj se prenese na slušne koščice srednjega ušesa. Preko teh koščic se tresenje prenese na ovalno okence, od njega na tekočino v hodnikih notranjega ušesa. Zaradi valovanja tekočine v hodnikih notranjega ušesa, se zatrese tudi membrana, ki pokriva slušne čutnice. Zaradi tresenja membrane se vzburijo slušne čutnice, ki vzburjenje po slušnem živcu pošljejo v možgane. Ko vzburjenje pride v možgane, možgani prepoznajo višino in jakost zvoka in zvokov se zavemo. Dvoje ušes imamo zato, da zmoremo določati smer zvoka. DOPOLNITE SVOJE ZNANJE

Človeško uho zvok zazna, če zrak zaniha od 16 do 20000 krat v sekundi (frekvenca od 16 do 20000 hertzov). Čim večkrat v sekundi zrak zaniha, višji zvok slišimo. Najboljša slišnost je pri frekvencah okoli 4000 nihajev na sekundo (4000 hertzov – Hz).

Nihanje z več kot 20000 nihaji v sekundi imenujemo ultrazvok, zaznajo ga mnoge živali, človek pa ne.

Zelo močan zvok lahko povzroči bolečino, ker membrane, koščice in tekočina v ušesu močno nihajo.

Zvok se ne širi samo po zraku, ampak tudi skozi tekočine in skozi trdne snovi. Skozi snovi, ki so gostejše od zraka, se širi celo hitreje.

Svoj glas slišimo, ko zvok pride v uho po zraku, hkrati pa tudi preko lobanjskih kosti.

]]> Bolezni in poškodbe ušes Poškodbe bobniča
Bobnič lahko poškodujejo močni poki ali pa udarci po glavi, zlasti zaušnice. Lahko ga poškodujemo tudi s čiščenjem ušes s palčkami in pri potapljanju. Naglušnost, gluhost
Naglušnost in gluhost sta slabša zmožnost ali nezmožnost zaznavanja zvočnih dražljajev. Težave nastanejo kjerkoli na slušni poti. Najpogosteje se naglušnost pojavi kot posledica sprememb slušnega organa zaradi staranja (otrdelost na stiku med stremencem in ovalnim okencem), ali kot posledica prebolelih bolezni. Gluhost je lahko prirojena ali pa se pojavi kasneje zaradi vnetij, možganskih tumorjev, okvare slušnega živca,… Pomagamo si lahko z uporabo slušnega aparata.]]> Zgradba, lega in delovanje čutila za ravnotežje Čutilo za ravnotežje leži v treh polkrožnih kanalih notranjega ušesa in v dveh votlinicah, ki sta vidni kot odebelitvi ob polžu (imenujemo ju mešiček in vrečica). Kanali in votlinici so napolnjeni s tekočino. V mešičku, vrečici in v polkrožnih kanalih je čutilo za ravnotežje, ki je sestavljeno iz čutnic in opornih celic. Čutnice imajo na eni strain dlačice na drugi pa izrastke, ki se združijo v ravnotežni živec, ki nosi sporočila do malih možganov. Čez čutnice leži še želatinasta kupula z ravnotežnimi kamenčki (otoliti). Ko premaknemo ali zavrtimo glavo, tekočina v kanalih zaradi vztrajnosti zaostane, želatinasta masa pa se odkloni v nasprotni smeri kot glava. Dlačice se premaknejo in v čutnicah nastane vzburjenje, ki po ravnotežnem živcu potuje v male možgane. Ker prihajajo podatki iz treh kanalov hkrati, ležijo pravokotno drug na drugega, lahko možgani izredno natančno prostorsko ocenijo smer in hitrost pospeška glave. Če glavo nekaj časa vrtimo, se po ustavitvi zaradi vztrajnosti tekočina še nekaj časa pretaka v polkrožnih kanalih in ravnotežni organi nas lažno obveščajo o premikanju glave.]]>