Oko pomožni deli (obrvi, veke, trepalnice) in očesno zrklo ali jabolko. Pomožni deli imajo vlogo varovanja očesnega zrkla. Obrvi preusmerijo mimo oči dežne in znojne kaplje, veke varujejo oči pred mehanskimi poškodbami, premočno svetlobo in izsušitvijo, trepalnice pa lovijo prašne delce.]]> Zgradba očesnega zrkla Očesno zrklo leži v votlini lobanjskih kosti. Premikajo ga očesne mišice. Notranjost zrkla je votla in zapolnjena s steklovino, ki vsebuje 99% vode. Stena zrkla je iz treh plasti. Zunanja plast je beločnica, ki je precej trda. Njena naloga je varovanje očesa. V sprednjem delu prehaja beločnica v prozorno roženico, ki služi tudi kot pomožna leča. Pod beločnico je žilnica. Po njenih žilah v oko pritekata hrana in kisik. V sprednjem delu očesa žilnica prehaja v šarenico, ki je lahko modre, zelene ali rjave barve. Šarenica je mišičast kolobar, ki širi in oži luknjico, ki je sredi šarenice in jo imenujemo zenica (zenica je pokrita s prozorno roženico, zato delčki ne padejo vanjo). Ob močni svetlobi se zenica zoži, da premočna svetloba ne bi poškodovala očesa, ob šibki svetlobi pa se zenica razširi. Za šarenico in zenico leži leča. Notranja plast je mrežnica, ki pa ne sega do sprednjega dela očesa.]]> Zgradba in vloga mrežnice vidnih čutnic. Vidne čutnice so celice, ki zaznajo svetlobo in se nanjo odzovejo tako, da v njih nastane vzburjenje. Tiste vidne čutnice, ki zaznavajo jakost svetlobe, imenujemo palčke, tiste, ki zaznavajo barve (valovne dolžine svetlobe), pa čepki. Vzburjenje, ki zaradi svetlobe nastane na vidnih čutnicah, potuje naprej na povezovalne celice. S povezovalnih celic se vzburjenje preseli na čutilne živčne celice, ki vzburjenje po vidnem živcu (je iz aksonov čutilnih živčnih celic) prenesejo do centra za vid. Vidni center je v velikih možganih v zatilnem režnju. Vse celice mrežnice (čutnice, povezovalne celice, čutilne živčne celice) so razporejene v obliki mreže, zato tudi ime mrežnica. Vidne čutnice v mrežnici pa niso razporejene enakomerno. Največ jih je na mestu, ki ga imenujemo rumena pega, zato slika nastane prav na tem delu mrežnice. Kjer iz očesa izstopa vidni živec, ni vidnih čutnic. Tam je slepa pega.]]> Obrnjena slika obrnjena slika. Na poti v možgane pa se slika še enkrat obrne. Debelina leče vpliva na moč lomljenja žarkov. Debelino leče spreminjajo posebne mišice. Tanka leča je primerna za gledanje oddaljenih predmetov, debela leča pa za gledanje predmetov v bližini. Sposobnost očesa, ki omogoča tako gledanje na blizu kot na daleč, imenujemo akomodacija (prilagajanje).]]> Okvare in bolezni oči kratkovidnosti je očesno zrklo predolgo, zato slika nastane pred mrežnico. Težavo rešimo tako, da dodamo razpršilno (bikonkavno) lečo. Pri daljnovidnosti je očesno zrklo prekratko in slika nastane za mrežnico. Z zbiralno (bikonveksno) lečo to napako očesnega zrkla popravimo. Siva mrena (katarakta) je bolezen pri kateri postane leča motna. To se običajno zgodi v starosti (starostna katarakta). Zaradi motne leče je slika zamegljena, sčasoma ljudje s to težavo vidijo vse motno. Težavo rešijo tako, da lečo nadomestijo z umetno. Pri zeleni mreni (glavkom) se zaradi prevelikega pritiska tekočine v steklovini stisnejo krvne žile, ki oskrbujejo vidni živec. Normalno namreč tekočina iz očesa odteka skozi poseben kanal. Zaradi zelene mrene lahko pride do popolne slepote. Snežna slepota se pojavi zaradi izpostavljanja ultravijoličnim žarkom, ki poškodujejo prozorno roženico. Vrhnja plast roženice se odlušči in tako se izpostavijo živčni končiči. Zato je oko razboleno. V vidnih čutnicah je vidni pigment (rodopsin), ki je deloma tudi iz vitamina A. Če je tega vitamina premalo, je manj tudi vidnega pigmenta in oko slabše vidi pri nizkih jakostih svtelobe. Bolezen imenujemo kurja slepota. DOPOLNITE SVOJE ZNANJE

Z vsakim očesom gledamo predmet iz druge smeri in ga vidimo nekoliko drugače, sliki se v možganih prekrijeta in to omogoča prostorsko zaznavanje.

Človeško oko sprejme največ 16 svetlobnih dražljajev na sekundo, če jih je več, jih ne zazna več kot ločene dražljaje.

]]>