Aleksander Sergejevič Puškin: Jevgenij Onjegin

Povzetek

ŽIVLJENJE IN DELO

Rodil se je 6. 6. 1799 (26. 5. 1799, po starem ruskem koledarju), v Moskvi. Na odraščajočega pesnika je imel velik vpliv njegov stric, ki je znal kar nekaj jezikov, prijateljeval pa je tudi z veliko tedanjimi ruskimi pesniki in literati.

Prva dela je Puškin začel pisati v svojih deških letih.

19. 10. 1811 so odprli licej v Carskem selu in Puškin je postal eden od njegovih prvih gojencev.

1817. se je pesnik vključil v društvo Arzamas, katerega namen je bil kritizirati oblast.

1820. je napisal pesnitev Ruslan in Ljudmila (v njej že odkrito kritizira napake oblasti). Tako istega leta odpotuje na Kavkaz, zatem v Krim, Kišinjev, Odeso.
V tem času nastanejo mojstrska dela velikega umetnika, kot so povesti v verzih - Kavkaški jetnik, Cigani, Demon ... Nastajati začne tudi roman v verzih, Jevgenij Onjegin, ki v celoti izide 1833.

1824. je pesnik poslan na materino posestvo v Mihajlovsko. Tukaj ustvari veliko pesmi in dramo - tragedijo - Boris Godunov.

1826. je poklican v Moskvo. Car Nikolaj I. ga je prijazno sprejel in zdelo se je, da mu je odpustil simpatiziranje z dekabristi in njihovo miselnostjo, ter se mu ponudil za edinega cenzorja njegovih del.

1830. je spoznal svojo bodočo ženo Natalijo Nikolajevno Gončarovo in se leto kasneje poročil z njo.

Od leta 1833 nastanejo dela Bronasti jezdec, Jesen, Pikova dama ...

Puškinova žena se je rada udeleževala dvornih plesov. S tem si je nakopala precej opravljanj, spletk, škandalov in žalitev. To je pesnika pripeljalo tako daleč, da se mu je zdelo potrebno z orožjem obraniti ženino in svojo čast. Morda je vse to bila spletka dvora zaradi Puškinovih liberalnih načel, ki jih je zastopal v življenju, pa tudi v svojih delih.

27. 1. 1837 (po starem koledarju 8. 2. 1837) je Puškin v dvoboju s francoskim emigrantom Dantesom bil smrtno ranjen. Umrl je dva dni kasneje, 29. 1. 1837, v Peterburgu, star komaj 38 let.

Viri - spletna stran: http://sl.wikipedia.org/wiki/Aleksander_Sergejevič_Puškin in http://pushkin.niv.ru/


ZGRADBA ROMANA

Jevgenij Onjegin je roman v verzih. Izšel je leta 1833. Roman je prepleten z lirskimi sestavinami, satiro in ironijo. Sestavlja ga predzgodba in 8 poglavij. Napisan je v onjeginski kitici, ki jo sestavlja 14 verzov (3 × 4 + 2); verz je jambski osmerec.
Glavni junak, Jevgenij Onjegin, je byronsko romantična oseba, Puškin pa ga prikaže kritično (to je seveda tudi skozi oči pripovedovalca mogoče), s smislom za socialne razloge romantičnega svetobolja.

Sicer je Onjegin tipičen romantičen junak, saj izvira iz plemiških krogov, ima zagotovljeno eksistenco, ki mu jo je omogočila dediščina, je lepo vzgojen ... vendar pa svet okrog sebe občuti romantično, saj je sprt s sabo in tudi z družbo. Njegovo vedenje je čudaško, kar se kaže v tem, da ne priznava norm, ki jih je postavila družba, je brezbrižen do ljudi, ravnodušen, čuti odpor do dela, literature, je brezčuten in otopel, nima v naprej postavljenega cilja, je sanjav, molčečen, potrt, čemeren ... Ljubiti ne zna - s tem čustvom in tudi s tistimi, ki ljubezen poznajo, se igra.
Na koncu se nam zazdi, da se njegova čustva za trenutek, ko se zaljubi v Tatjano, le prebudijo ...

Med pomembne like v romanu spada tudi Tatjana. Je romantične narave, naklonjena je vsemu, kar je mogoče povezati z ljudskim duhom, navezana na podeželje, naravo. V nasprotju z Onjeginom je iskrena in rada prebira sentimentalne romane.


OBNOVA ROMANA

Jevgenij Onjegin je razvajeni otrok peterburške visoke družbe iz zgodnjih dvajsetih let 19. stoletja, ki je podedoval posestvo bogatega strica. Preselil se je na podeželje na podedovano posestvo. Tam je spoznal Tatjano, plaho, neizkušeno deklico, kakršna je odrasla v podeželskem dvoru. Zaljubila se je v Onjegina in mu v pismu priznala, kako zelo ga ljubi. Toda Onjegin ji ljubezni ni vračal - pismo ji je vrnil in se celo umaknil z opravičilom, da ga je življenje tako razočaralo, da nikogar ni sposoben ljubiti.
Onjegin začne dvoriti Tatjanini sestri, ki je zaročena z Lenskim, Jevgenijevim prijateljem. Lenski Onjegina pozove na dvoboj - v njem izgubi življenje - Onjegin pa za nekaj let odpotuje.

Po nekaj letih se vrne v Peterburg, kjer spet sreča Tatjano, ki je sedaj poročena s starejšim dostojanstvenikom, obenem pa velja za eno najbolj očarljivih dam peterburške visoke družbe. Onjegin se sedaj zaljubi vanjo. Piše ji pisma, v katerih ji izpoveduje ljubezen, a ona ne odgovarja nanje. Ko ji nekoč v izbruhu obupa osebno izpove svoja čustva, mu Tatjana odkritosrčno prizna, da ga še vedno ljubi, da pa namerava ostati zvesta svojemu možu. Tako se je v Onjegina zajedlo razočaranje in spet se počuti iztirjenega in odvečnega v življenju.


ROMAN V VERZIH

Jevgenij Onjegin je roman v verzih. Zanj je značilno, da je napisan v onjeginski kitici, z značilno metrično shemo (štiristopični jamb: U- U- U- U-).

V romanu prevladujejo značilne lirske sestavine, v ospredje pa je postavljena pesnikova zavest, da je v delu neprestano prisoten (pripovedovalec je Onjeginov znanec) - pozna celotno dogajanje, okoliščine, doživljanja glavnih junakov ... V romanu najdemo nasprotujoče si teme, ki se lahko navezujejo na vsakdanje življenjske peripetije, obenem pa tudi na posameznikove nedosegljive ideale.


ODVEČNI ČLOVEK

Onjegin je nadpovprečno nadarjen in zelo izobražen mladenič, ki v tedanjih razmerah carske Rusije ne more razviti vseh svojih talentov. Samemu sebi je odveč.

Značilno za odvečnega človeka je, da je razdvojen, čudak, samotar, sanjav, močečen, v ospredju je njegovo duševno dogajanje (ne zunanje), je brezbrižen do vsega in vseh, ravnodušen, poln je prevar, dolgočasja, laži ...