Balada Neiztrohnjeno srce je nastala v Prešernovem poznem obdobju ustvarjanja, in sicer leta 1845.
Objavljena je bila v Poezijah leta 1846 in spada med njegove zadnje pesmi, ki obravnavajo poetološko tematiko
(= romantično pojmovanje pesnika in pesniškega poklica), ki jo najdemo še v Sonetnem vencu, Pevcu, Glosi.
Po vsebini in obliki pesem nadaljuje znani motiv pevca (iz balade Prekop).
ZGRADBA
Neiztohnjeno srce je balada. Sestavlja jo 11 štirivrstičnih kitic. Verz je jambski trinajsterec (U-U-U-UU-U-U-),
ki je v sedmem zlogu ločen z odmorom (cezuro). Rima v kiticah je zaporedna (aabb).
Kitico v pesmi imenujemo tudi NIBELUNŠKA KITICA. Takšne kitice so romantiki uporabljali za besedila, v
katerih je bilo veliko tragičnih, usodnih in temačnih elementov.
MOTIVIKA
V baladi Neiztrohnjeno srce Prešeren nadaljuje znani motiv, ki ga je uporabil že v pesmi Prekop.
To je motiv pevca, ki v Prekopu zaradi zavrnitve stori samomor. V baladi Neiztrohnjeno srce se nam zdi, da je
pesnik na nek način srečen, da je kljub vsem življenjskim nesrečam, ki so ga
obdajale, ustvaril toliko umetnin, ki bodo živele tudi po njem, in s svojo lepoto oživljale
prihodnje rodove. S tem pesnik ostaja nesmrten. Za časa svojega življenja sicer ni izpel vsega,
kar sta mu navdihnila narava in življenje, a prišel bo trenutek, ko se bo njegovo srce
združilo z vesoljno naravo in ji vrnilo vse, kar je prejelo od nje.
SPOROČILO
Pesnik z balado želi povedati, da je izvir poezije globlji kot je poetova duša, saj so narava,
vesolje ... nad nami. Ko bo pesnik svoj dolg povrnil kozmosu, bo pomirjen. Obenem bo v svojih pesmih
živel naprej in s tem ozaveščal bodoče rodove.
BALADA
Neiztohnjeno srce je romantična balada > lirsko-epska pesnitev temačnega značaja.
Konec v baladi je vedno tragičen. Zgradba balade je dramatska in petdelna (zasnova, zaplet, vrh, razplet,
razsnova). Po navadi je v baladi predstavljen en zaokrožen in grozotno pretresljiv dogodek, junaka, ki
je središče dogajanja v baladi, pa uničijo lastne strasti, ki ga vodijo v pogubo.