Johann Wolfgang Goethe: Trpljenje mladega Wertherja

Povzetek

ŽIVLJENJE IN DELA

Johann Wolfgang Goethe se je rodil leta 1749 v Frankfurtu na Maini v družini cesarskega svetnika. Študiral je pravo. Na njegova zgodnja dela je vplival Herder, pridružil se je predromantičnemu viharništvu (Sturm und Drang, nemško vihar in zalet, gibanje od 1767-1785, upor proti razsvetljenskemu poudarjanju razuma, zagovarja ustvarjalno moč čustev, strasti in voljo posameznika, odkritje Shakespeara, uveljavilo se zlasti v dramatiki). Kasneje pa je s Schillerjem, ko sta skupaj bivala v Weimarju od 1794-1809, oblikoval posebne literarne spodbude, imenovane weimerska klasika (težnja h klasičnosti, k ravnovesju med razumom in čustvom ter med zunanjo obliko in vsebino).

Kot vodja gledališča je potoval v Italijo in se navdušil nad antiko. Iz tega obdobja so Rimske elegije, Beneški epigrami.

Njegove številne ljubezni so odmevale v njegovih delih, zelo pa ga je zaznamovala nesrečna ljubezen do Charlotte Buff.

Ta je bila temelj romana Trpljenje mladega Wertherja (1774).

Pomembna dela so še: Učna leta Wilhelma Meistra, Izbirne sorodnosti, idilični ep Herman in Doroteja, drame Ifigenija na Tauridi, Torquato Tasso, osrednje delo sploh pa je dramska pesnitev oz. bralna drama Faust (prvi del 1808, celota 1833).

Umrl je v Weimarju leta 1832.


TRPLJENJE MLADEGA WERTHERJA

Trpljenje mladega Wertherja (1774) je roman, napisan v obliki pisem, ki jih pošilja Werther svojemu prijatelju Wilhelmu. V pismih se Werther razkriva kot izjemno občutljiva osebnost, plemenita, ljubeča, razdvojena, protislovna, ki veliko sanjari in se počuti utesnjeno, nezadovoljno, zato trpi. Najvišje ideale mu pomenijo ljubezen, svoboda, ustvarjalnost, narava, a zaradi svoje tenkočutnosti ne more zaživeti srečno, saj svet doživlja kot ječo, polno praznih ljudi, delujočih po načelu »korenčka in palice«. Glavno dogajanje tako poteka v junakovi notranjosti, zunanjih dogodkov je malo.


SVETOBOLJE / SVETOŽALJE

je oznaka za melanholično, razklano življenjsko občutje, brezizhodno, pesimistično doživljanje sveta, ki je po svojem bistvu tragično. To doživljanje pogosto spremlja sentimentalizem, tj. čustvena preobčutljivost, ki pri junaku spodbuja razkol med ideali in stvarnostjo, tj. spoznanje, da človek v kruti realnosti ne more uresničiti svojih idealov, želja, hotenj. Zato doživlja spor z družbo, rešitev pa vidi v zatekanju v domišljijo, sanje, naravo, preteklost, ... in nazadnje smrt. Werther se kot romantični junak dvigne v idealni svet, v katerem se uresničujejo vrednote, kot so: ljubezen, svoboda, ustvarjalnost, narava.

Takšno občutenje sveta najdemo tudi pri ostalih romantikih, npr. Byronu, Lermontovu, Leopardiju, pri Slovencih pa pri Prešernu, kasneje pri Stritarju, Gregorčiču itd.


PISEMSKI ROMAN / ROMAN V PISMIH

se prvič pojavi pri angleški predromantiki (Samuel Richardson), uveljavi se z Wertherjem. Napisan je v obliki pisem in/ali dnevnika, kar omogoča odkritosrčno osebno izpoved, bogato čutenje in čustvovanje, vzdušje vsej pripovedi dajejo opisi/orisi razpoloženj, še posebej ob hkratnem doživljanju narave. Tudi značaj pisma je tak, da omogoča izpovednost.