Cikel Sonetje nesreče je nastal v Prešernovem zrelem obdobju, leta 1832.
Prvič so izšli istega leta v 4. zvezku Kranjske čbelice.
Razlogov za nastanek cikla naj bi bilo več, med drugim naj bi Prešeren proti pričakovanjem sodne in advokatske izpite v Celovcu opravil s slabim uspehom.
V tem času naj bi razdrl zvezo z Nemko Ano Marijo Khlun, to pa je v pesniku zbujalo občutek krivde.
V navedenih dejstvih nekateri znanstveniki vidijo pesimizem, ki prevladuje v celotnem ciklu Sonetij nesreče.
Glavni razlog pa je verjetno v dozorevanju miselnosti, ki ni bila plod le zunanjih izkušenj, pač pa tudi filozofskih in pesniških zgledov.
ZGRADBA
Vseh sonetov nesreče je 6 (najprej jih je bilo sedem, vendar je Prešeren prvega črtal. Naslov le-tega je Pov'do let starih čudne izročila).
Soneti v ciklu niso posebej naslovljeni, vsak prvi verz je tudi naslov soneta:
1. O Vrba! srečna draga vas domača
= sonet domotožja
2. Popotnik pride v Afrike pušavo
= sonet spoznanja in razočaranja
3. Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne
= sonet poraženosti
4. Komur je sreče dar bila klofuta
= sonet vdanosti v usodo
5. Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi
= sonet smrti
6. Čez tebe več ne bo, sovražna sreča
= sonet resignacije
Sonetje nesreče so lirska pesnitev.
SONETNI CIKEL
Sonetje nesreče sestavlja cikel šestih sonetov. Vsak od sonetov v ciklu je lahko samostojna enota.
Zaporedje sonetov pa je v ciklu premišljeno in nezamenljivo.
Soneti v ciklu Sonetje nesreče razodevajo razvoj Prešernove bivanjske stiske preko občutij domotožja, razočaranja, poraženosti, vdanosti v usodo, želje po smrti in resignacije.
Soneti so med seboj v cikel povezani tematsko in vsebinsko.
Vzdušje v celotnem ciklu Sonetij nesreče pa je pesimistično.
SONET
Beseda sonus, lat. pomeni glas.
Sonet je italijanska pesniška oblika, ki jo je pisal že Dante, Prešeren pa je obliko soneta prevzel po Petrarki.
Sonet je zgrajen iz 14, največkrat 11-zložnih jambskih verzov (U-U-U-U-U-U)
Sestavljajo ga 4 kitice:
- 2 štirivrstičnici (kvarteti/kvartini)
- 2 trivrstičnici (terceti/tercini).
Rima: kvartete: abba - oklepajoča, tercete: cdc - verižna.
Sonet je dvodelen ne le v zgradbi, pač pa tudi v vsebini:
KVARTINI
misel napove
zastavlja vprašanje
postavi trditev
razvije podobo
se opredeli do podobe
...
TERCINI
misel izpelje
odgovori na vprašanje
dokazuje trditev
podobo neposredno razjasni
izpove svoje doživetje
...
IDEJNO STOPNJEVANJE
1. V prvem sonetu, O Vrba, srečna draga vas domača, je prisotno domotožje, saj se pesnik zaveda, da le-to izvira iz želje po znanju, ki ga je zvabila od doma. Naenkrat je razočaran nad vsem tistim, kar se mu je včasih zdelo lepo in sladko. Pesnik hrepeni po izgubljeni sreči na vasi.
2. V drugem sonetu pesnik predstavi lastno spoznanje in razočaranje nad vsem tistim, kar ga je zvabilo od doma - zaveda se, da je zablodil. Začuti odpor do življenja, saj so že povsod prisotne težave, s katerimi se srečuje. Spozna, da si stvarnost in ideali nasprotujejo.
3. V sonetu Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne, se pesnik zaveda, da je v življenju ubral napačno pot (brezizhoden bivanjski položaj) in da mu je usojeno le životarjenje ...
4. V četrtem sonetu, Komur je sreče dar bila klofuta, se pesnik vda v usodo, ki se ji sprva še poskuša upirati, toda usoda ga neizprosno spremlja ves čas, zato pričakuje odrešitev v smrti.
5. Peti sonet je vrh celotnega cikla in je najbolj tragičen. Prikaže rešilno moč smrti, ki je pesnikova rešiteljica in prijateljica, obenem pa je tudi odrešitev iz nevzdržnega življenjskega položaja. Smrt pesniku pomeni konec, ne pa prehoda posmrtno življenje.
6. V zadnjem sonetu se pesnik vda v usodo, v njem pa se na nek način prebudi vztrajanje in kljubovanje življenju.
BIVANJSKA TEMATIKA
Skozi cikel vseh sonetov nesreče pa sledimo tudi štirim bivanjskim postajam pesnikovega življenja.
V 1. in 2. sonetu cikla je prisotno še upanje, da se bo v pesnikovem življenju nekaj spremenilo.
V 3. in 4. sonetu Prešeren duhovno obupa, v drugem delu 4. soneta in v 5. sonetu pa vidi rešitev le še v smrti.
Prepričan je, da je vse, za kar se je v življenju trudil, bilo brezupno početje, ki ni obrodilo sadov.
Toda v zadnjem sonetu cikla nas avtor preseneti in zdi se, kot da se je uprl lastni usodi ...