Lermontov se je rodil 3. 10. 1814 v Moskvi v plemiški družini. Pri treh letih mu je umrla mati, zanj pa je od takrat naprej skrbela babica, kateri vnukov oče ni bil najbolj pri srcu. Mihailov oče je sina imel rad, zato ga je občasno obiskoval na taščinem domu, a je ob obiskih velikokrat prišlo do neljubih prerekanj med babico in očetom, zato se je pesnik vedno bolj umikal vase.
Osnovno izobrazbo, vključno z učenjem jezikov (nemščina, francoščina), je že kot otrok prejemal na babičinem domu, le-to pa je od leta 1830 nadaljeval na moskovski univerzi.
1832. se je preselil v Sankt Peterburg in se vpisal na vojaško šolo.
Pisati je začel že zelo zgodaj, prvo pesem, Pomlad, je objavil leta 1830, star komaj 16 let.
1837. je bil zaradi pesmi Smrt pesnika (protestni odziv na Puškinovo smrt) kazensko premeščen na Kavkaz.
Na Kavkaz je bil ponovno pregnan leta 1840, tokrat zaradi dvoboja s sinom francoskega poslanca.
1841. je bil v dvoboju v Pjatigorsku na Kavkazu ustreljen.
Na babičino željo so njegove posmrtne ostanke 1842. prenesli v družinski grob v Tarhanah.
DELA
Pisal je pesmi, pesnitve, prozna in dramska besedila.
V liriki nadaljuje Puškinovo smer, vendar je v pesmih Lermontova veliko več miselnih sestavin, podanih v direktnih prispodobah kot pri Puškinu.
PESMI Jadro, Jaz nočem, Prerok, Smrt pesnika (Pesnikova smrt), Ta dolgčas ta žalost, Pomlad … (to je le kratek seznam naslovov, saj je napisal več kot 400 pesmi)
PESNITVE Mciri, Demon
ROMAN temelji na romantični tradiciji psiholoških romantičnih pripovedi Junak našega časa
DRAMA Maškerada
JADRO
Pesem je nastala leta 1832, ko je bilo pesniku 18 let. Takrat je moral zapustiti moskovsko univerzo, ko pa je želel nadaljevati študij v Peterburgu, mu je bilo to onemogočeno. Neki svoji prijateljici ob teh življenjskih izkušnjah piše: »Pred seboj ne vidim ničesar, kar bi mi vzbujalo posebno tolažbo.« Pismu je priložil pesem, ki naj bi nastala na bregu morja, ob katerem je taval, ko ni vedel, kaj naj stori. Njen naslov - Jadro.
PRISPODOBA ZA LIRSKI SUBJEKT
V pesmi nastopa avtorski jaz, ki vstopa v njen svet preko komparacije. Pesnik se primerja z morjem in njegovimi upornimi valovi ali s čolnom, ki so ga v burji razbili valovi. Primerja pa se lahko tudi z večno nemirnim valom, ki prezira čoln, kateremu ne more zaupati.
Lirski subjekt si ne želi varnega pristana, pač pa burno, viharno življenje.
V ruski liriki je v 18. in 19. stoletju metafora pogosto slonela na primerjavi človekovega življenja s plovbo po morju. Največkrat je bila povezana s podobo:
viharja = simbol različnih življenjskih dogodivščin
čolna, ladje ali jadra = simbol človeka, vrženega v življenjsko morje
brega ali pristana = simbol miru, sreče - želeni cilj utrujenega čolnarja.
MOTIVI
morje
čoln
vihar
V pesmi izstopajo motivi, ki jih lahko med seboj povežemo: motiv morja ter čolna na njem, prepuščenega viharjem, lahko v evropski književnosti spremljamo že vse od antike naprej.
Pa poglejmo, kako nastopajo:
rimska književnost: barka na morju ima lahko tudi drugačen pomen, kot smo ga spoznali v Jadru. Ladja sredi viharnega vremena lahko tako predstavlja državo v vojni. Pogosteje pa rimski pesniki plovbo po morju primerjajo z ustvarjanjem književnega dela; veliko pesnitev se začenja z dvigovanjem jader, z odhodom na plovbo, in končuje z njihovim spuščanjem, z vrnitvijo v pristan in metanjem sidra. Pesnik je tako mornar, njegov duh oz. njegovo delo pa sta čoln.
Srednji vek: prisotna podobna metaforika kot pri rimskih pesnikih (Dante, Petrarka)
Omenimo še Prešerna: tudi naš največji pesnik pogosto poseže po obravnavanem motivu (Sonetje nesreče, Ljubeznjeni soneti, V spomin Matija Čopa ... ).
IDEJA PESMI
Pesniku je podoba viharnega in neukrotljivega morja blizu, zato se sam primerja z njim. Pred seboj imamo torej podobo jadra, ki zaživi v vetru, zato si želi viharja. Življenjskega viharja pa si je želel tudi pesnik sam - zato išče rešitev, pozabo v burnem življenju, polnem borb.
NASPROTJA - ANTITEZE
V pesmi najdemo veliko nasprotij:
v tujini - doma
iskati - pustiti
nad njim - pod njim
iskati srečo - bežati pred srečo
morski vihar - morska tišina
ANTITEZE V ZGRADBI PESMI Prva dva verza posamezne kitice opišeta pejsaž (naravo), druga dva pa podajata razmišljanje (tudi pesnikova vprašanja, vzklike ... ).