Pevcu je bila prvič objavljena leta 1838 v Ilirskem listu pod naslovom Osrčenje, sedanji naslov je dobila v Poezijah. V njej Prešeren razmišlja o pesniškem poklicu oz. njegovi usodi. Skozi vsebinsko gradacijo od prve kitice, sestavljene iz dveh verzov, v kateri je izpostavljena kriza duha, preko druge kitice iz treh verzov, v kateri z mitom o Prometeju in hudim trpljenjem še posebej poudari bolečino srca, in tretje kitice iz štirih verzov, v kateri pretresljivo spoznana nesmiselnost in brezizhodnost pesnikovega življenja, skozi četrto kitico iz treh verzov, ko že upada pesniška moč, izpove dolžnost pesniškega poslanstva "pekel, al nebo" in zaključi v peti kitici iz dveh verzov, da je pesniško poslanstvo usodno, tragično, vzvišeno ob trpljenju.
Pesnik mora prenašati svojo trpečo usodo z zavestjo, da je to nujnost njegovega stanu. Pesnik ni le Orfej, ki osvobaja človeštvo nizkotnega in ga vodi k plemenitemu, ampak tudi Prometej, ki mora prenašati najhujše trpljenje. Umakniti se mu ne more, ker je neločljivi del ustvarjalnosti. Samo ta daje pesniku pravo vrednost in smisel.
MIT O PROMETEJU
Prometej je bil starogrški mitološki junak, sin titana Japeta, Zevsov bratranec, Uranov vnuk.
Po izročilu je stvarnik ljudi (iz gline), njihov dobrotnik - dal jim je osnove kulture, kasneje pa je bogovom ukradel ogenj. Zato ga je Zevs kaznoval. Prikoval ga je na Kavkaz, kjer mu je kragulj vsak dan kljuval jetra, ki pa so mu vsak dan znova zrasla. Po stoletjih muk ga je rešil Zevsov sin Heraklej, v spomin na kazen pa je moral Prometej nositi žlezni prstan z vdelanim kamnom kavkaške pečine.
Prometej je lik plemenitega upornika proti božjemu in svetovnemu redu, trpin v boju proti Zevsovi tiraniji. Je metafora strahotnih muk. Tako lahko kragulj v Pevcu predstavlja družbo, Prometej pa pesnika.
OBLIKA PESMI
Pesem je sestavljena iz petih kitic s simetričnimi verzi 2 : 3 : 4 : 3 : 2, z vokalno lestvico a - e - i - o - u, pri čemer so samoglasniki, ki jih izpostavljajo prvi verzi posamezne kitice, v tisti kitici prevladujoči, večina tudi naglašeni, s položaji v rimah pa še posebej izpostavljeni, tako da ima vsaka kitica svoj temeljni ton, ki se stopnjuje od nevtralnega a, prek ječečega e, bolečega i, trpečega o in temnega u. Zvočni slog pesmi soustvarja njeno sporočilo, ki pa ga dopolnjujejo še retorična vprašanja. To je navidezno vprašanje, na katerega ne pričakujemo odgovora oz. je odgovor vsebovan že v vprašanju. Dejansko gre za izpoved ali poziv. V Pevcu so štiri retorična vprašanja, ki se zaključujejo s klicaji (prizadetost). Odgovore pozna pesnik sam.
