PREDROMANTIKA
Romantiki je v Evropi utrla pot t.i. predromantika. To je skupno ime za literarne tokove, ki so se v Evropi pojavili med letoma 1750 in 1800 in so nasprotovali idejam razsvetljenstva. Če so razsvetljenci poudarjali razum, upoštevali stroga pravila ustvarjanja, obujali antične ideale, so se predromantiki nagibali k čustvom, poudarjali ustvarjalno svobodo, cenili so ljudsko pesništvo in Shakespeara.
Med pomembnejšimi književnimi strujami predromantike je viharništvo (Sturm und Drank, nem. vihar in zalet), ki je poudarjalo viharna čustva, strasti in svobodno voljo posameznika. Glavna predstavnika sta Goethe in Schiller, ki sta delovala v Weimarju, zato to obdobje predromantične književnosti imenujemo weimarska klasika. S Škotske izvira ossianizem (J. Macpherson,
Ossianovi spevi), ki vzbuja zanimanje za ljudsko slovstvo. Iz Anglije prihaja poezija grobov in noči ter skrivnostno in temačno baladno pesništvo, v prozi pa se uveljavi črni ali grozljivi roman, ki poglablja zanimanje za fantastiko in religioznost srednjega veka. Na predromantike močno vpliva Rousseau s svojimi moralnim, socialnimi in literarnimi idejami.
ROMANTIKA
Je književna in umetnostna smer 1. polovice 19. stol. Izraz zanjo izvira iz besede romantičen ali romanesken, ta pa iz izraza roman; romantično je sprva pomenilo »tako kot v romanih«, kar so razumeli kot prispodobo za nekaj domišljijsko lepega, izmišljenega, nestvarnega in čustvenega. Po letu 1800 ta pojem označuje dela, ki niso bila več strogo razumska in poučna, ampak so izražala svobodo umetniškega ustvarjanja, čustvovanja ter zunanjo in notranjo lepoto.
Danes romantičen pomeni poudarjeno čustveno dojemanje stvarnosti, nekaj lepega, nenavadnega, idiličnega.
Značilnosti
- poudarjanje človekovih čustev, zlasti ljubezni
- temeljna vrednota postaneta čutna in duhovna lepota
- romantični junak je plemenit, lep, notranje bogat, ustvarjalen estet, razočaran nad stvarnostjo, zato ga preveva melanholično življenjsko občutje, nenehno je v sporu z družbo, zato se zateka v svet sanj, preteklost, naravo, religijo, domišljijo (temeljna ideja: razkol med idealom in stvarnostjo)
- tipična romantična občutja so pesimizem, sentimentalizem, svetobolje (melanholičen pogled na svet)
- zanimanje za narodovo preteklost in ljudsko pesniško izročilo
- poudarjanje posameznikove in narodove svobode
- jezik je privzdignjen, slog je močno čustveno obarvan
ZVRSTI IN VRSTE
Ker je v romantiki v ospredju človekov notranji svet ima vodilno mesto lirika, ki je predvsem čustvena in razpoloženjska, včasih pa tudi socialna in politična, pogosto s satirično ostjo. Nastajajo pesmi najrazličnejših oblik, najznačilnejša je oblika kratke, preprosto zložene pesmi, ki želi biti čim bolj neposredna izpoved. Glavne teme: idealna ljubezen, hrepenenje po drugačnem življenju, nasprotje med pesnikovo notranjo lepoto in povprečnostjo sveta, spomini na mladost, osamljenost, smrt.
V epiki gojijo številne literarne vrste v verzih. Od krajših so v ospredju balade in romance, obsežnejše pa so povesti v verzih in epske pesnitve (pojavi se posebna oblika roman v verzih).
Čeprav so romantiki pisali predvsem poezijo, nastajajo tudi prozna besedila – od kratkih zgodb in pripovedk, novel, povesti do obsežnih romanov, vendar tudi v tovrstna besedila vnašajo lirske prvine. Priljubljena tema epike je usoda romantičnega junaka in njegov spor s stvarnostjo.
Tudi v dramatiki se dramske prvine združujejo z lirskimi in epskimi, zato so v ospredju predvsem mešane vrste: tragikomedija, melodrama, dramska pesnitev.
PREDSTAVNIKI
Romantika je zajela večino evropskih književnosti, predvsem pa je močne sledove pustila v nemški, francoski, angleški, italijanski, ruski in poljski.
