France Prešeren: Krst pri Savici

Krst

Poslušaj recitacijo pesnitve.

Preberi pesnitev, nato klikni gumb »Zaključi enoto« na desni.


KRST PRI SAVICI
Krst
(Črtomirova spreobrnitev)

  
BOGOMILA

»Iz spanja svoj'ga, Črtomír! se zbudi,
slovo daj svoji strašni, dolgi zmoti,
po potih se noči temne ne trudi,
ne stavi v bran delj božji se dobroti,
in njene milosti dni ne zamúdi,
de sklenete se enkrat najni póti,
ljubezen brez ločitve de zazóri
po smrti nama tam v nebeškem dvóri.«

ČRTOMIR

»Kak bom povrnil, Bogomila draga!
ljubezen, skrb, kar si trpela zame?
V veselji skorej mi srcé omaga,
ki v njemu tvoja ga ljubezen vname,
dokler krvi ne vteče zadnja sraga,
in groba temna noč me ne objame,
ti sužno moje bo življenje celo,
ti gospoduj čez vero, misli, delo.

Kako bi mogel tebi kaj odreči,
storiti tega ne, kar boš želela!
Al zmisli ran, ki jih Valjhuna meči
so stórili, in pšic njegovih strela,
kaj videli krvi smo v Kranji teči,
kristjanov tvojih vse preudari dela,
in mi povej, al ni črt nárbolj jezni
njih Bog, ki kličeš ga Boga ljubezni?«

DUHOVNI

»Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi!
tako so peli angelcov glasovi
v višavah pri Mesijesa prihódi;
de smo očeta enega sinovi,
ljudje vsi bratje, bratje vsi naródi,
de ljúbit' mórmo se, prav' uk njegovi.
Valjhun ravna po svoji slepi glavi,
po božji volji ne,« duhovni pravi.

ČRTOMIR

»Ljubezni vere, in miru in sprave,
ne branim se je vere Bogomile,
vem, de malike, in njih službo glave
služabnikov njih so na svet rodile,
v njih le spoštvál očetov sem postave,
al zdaj ovrgle so jih vojske sile.
Ak sklene me s teboj krst, Bogomila!
kdaj bo zakóna zveza me sklenila?«

BOGOMILA

»Odločeni so roži kratki dnóvi,
ki pride nanjo pomladanska slana,
al v cvetji jo zapadejo snegovi!
tak mladi deklici, ki zgodnja rana
srcé ji gloda, vsmŕti mir njegovi,
le kratka pot je skoz življenje dana;
al je za majhen čas se združit vredno,
de bi ločitve spet se bala vedno?

De bi od smrti rešil te nesrečne,
in tamkej mili Bog v nebeškem raji
z menoj te, dragi! sklenil čase večne,
pustila vnémar sem željé narslaji,
pustila vnémar dni na sveti srečne,
sem odpovedala se zvezi naji; -
je uslišana bila molitev moja. -
Ne smem postati jaz nevesta tvoja.

Bogú sem večno čistost obljubila,
in Jezusu, in materi Mariji;
kar doživela let bom še števila
v željá bridkosti, v upa rajskem siji,
nobena me ne bo premogla sila,
bila de svojemu, svetá Mesiji,
nebeškemu bi ženinu nezvesta,
nikdár ne morem tvoja bit nevesta!«

Duhovni reče med besede take:
»Zakóna sreče ta uživát' ne more,
kdor dela mojim, tvojim je enake
predrznil v časa se sejá't razore,
druid sem z zmoto jaz slepil rojake,
ak bi ne bil dajal tvoj meč podpore,
kdaj vgásnila bila bi kriva vera,
bi vdova ne bila žen marsiktéra!

Tvoj pot je v Oglej, de položil nate
roké bo patriarh, ak duh te žene,
ko si pogubljal jih, oteti brate,
duhovnega te storil bo, ko mene.
V deželah jutra čakajo bogate
te žetve, ne zamúdi je nobene,
le hitro v Oglej, tje do patriarha,
de posvetí te mašnika, duš varha.«

ČRTOMIR

»Prav praviš, de ne smem jaz upat' sreče,
ki vedno je in bo sovražna meni:
dosegel ôča zmage ni sloveče,
končal življenje v vojski je zgubljeni,
odšla je mati komej sponam ječe,
že davno jo pokriva grob zeleni.
Osrečit' hoče me ljubezen sladka,
al, kak sladkost bila je njena kratka!

V deželi koj trobente glas zapoje,
od Bogomile drage mene loči,
junaško bíli smo z Valjhunam boje,
vesele zmage dan nam ne napoči,
pomóril meč je vse tovarše moje,
beg je moj up, gôjzd je moj dom pričjóči.
Nespametna bila bi z mano zveza,
ki me preganja vedno sreče jeza.«

BOGOMILA

»Ljubezni prave ne pozna, kdor méni,
de ugásniti jo more sreče jeza;
gorela v čistem, v večnem bo plaméni
zdaj, in ko mi odpade trupla peza;
v zakoni vender brani sad mi njeni
vživáti z Bogam trdniši zaveza.
Odkrila se bo tebi únstran groba
ljubezni moje čistost in zvestoba.

De bodo znani božji jim obéti,
jih oznanvat pojdi v slovenske mesta;
kar dni odločenih mi bo na svéti,
Bogú in tebi bom ostala zvesta,
v nebesih čákala bom pri očeti
čez majhen čas deviška te nevesta,
dokler žalujejo po teb' otete
krdela, prideš k meni v mesta svete.«

Izmed oblakov sonce zdaj zasije,
in mavrica na bledo Bogomilo
lepote svoje čisti svit izlije,
nebeški zor obda obličje milo;
jok, ki v oči mu sili, komej skrije,
de ni nebo nad njim se odklenilo,
de je na sveti, komej si verjame,
tak Črtomíra ta pogled prevzame.

Ko je minul, kar misli, de bo v sili
zlatá mu treba, si od mož ga vzame;
dar ribču da, njim, ki so ga nosili.
»Kar Staroslav zlatá še hrani zame,
daj ga sirotam,« reče Bogomili,
se bliža ji, presrčno jo objame,
molče poda desnico ji k slovesi,
solzé stojijo v vsakem mu očesi.

»O čakaj, mi dopolni prošnjo eno!
préd ko se lóčva,« Bogomila pravi,
»de mi v skrbeh ne bo srcé utopljeno,
de lóžej se bridkosti v bran postavi,
préd, ko greš v Oglej čez goró zeleno,
se pričo mene odpovej zmotnjavi,
dokler te posveti krst, se zamúdi,
voda je blizo, in duhovni tudi.«

Molče v to prošnjo Črtomír dovoli,
z duhovnim bliža slapu se Savice,
molitve svete mašnik, on z njim moli,
v imeni kŕsti ga svete Trojice.
So na kolenah, kar jih je okoli,
se od veselja svet' obraz device,
ki je bila podpora vere krive,
je opravljála službo bóg'nje Žive.

Razlagajo, ko pride v Akvilejo,
mu svete pisma proste zmote vsake;
postane mašnik, v prsih umrjejo
nekdanji upi; med svoje rojake
Slovence gre, in dálej čez njih mejo,
do smrti tam preganja zmot oblake. -
Domú je Bogomila šla k očeti,
nič več se nista videla na sveti.