Konec

Sosed je videl blisk smodnika in slišal strel, a ker je bilo potlej vse tiho, se za pok ni več zmenil. Zjutraj ob šestih je vstopil služabnik s svetilo. Gospoda je našel na tleh, zagledal pištolo on kri. Klical ga je, stresal, a gospod mu ni odgovoril, le hropel je. Stekel je po zdravnika, po Alberta. Lotte je slišala zvonec, po udih jo je spreletel drget. Zbudila je moža, vstala sta in služabnik jima je med glasnim jokom izjecljal, kaj se je zgodilo; Lotte se je nezavestna zgrudila pred Albertom. Zdravnik je našel nesrečnika na tleh in ni mu bilo več pomoči; žila je še utripala, a udje so mu že ohromeli. Ustrelil se je v glavo nad desnim očesom, iz rane so silili možgani. Vrhu vsega so mu iz roke puščali kri, vendar je še vedno zajemal sapo.

Na stolovem naslonjalu je bila krvava sraga, zatorej so sklepali, da se je ustrelil sede za pisalno mizo, omahnil in se v krču zakotalil okrog stola. Ležal je ves ohlapnjen na hrbtu, blizu okna, oblečen v moder frak in rumen telovnik, obut v škornje.

Domači, sosedje, vse mesto je bilo vznemirjeno. Vstopil je Albert. Medtem ko so Wertherja že položili na posteljo, mu obvezali čelo, na obraz mu je že legla smrt; nič več se ni ganil. Le v pljučih mu je še strašno hroplo, zdaj pojemajoče, zdaj močneje; pričakovali so konec.

Spil je samo kozarec vina. Na pisalniku je ležala odprta Emilia Galotti.

Naj ne govorim o Albertovi grozi, o Lottini žalosti.

Stari oskrbnik je pridirjal, kakor hitro je slišal novico; pretakal je vroče solze in poljubljal umirajočega. Takoj za njima sta prišla peš najstarejša sinova, omahnila ob postelji na kolena, posula v neznanski boli umirajočemu roke in usta s poljubi in starejši, ki ga je imel Werther vselej najrajši, je slonel na njegovih ustnicah, dokler niso otrpnile in so ga morali s silo odtrgati proč. Werther je umrl opoldne. Oskrbnik je poskrbel, da se je polegel trušč na ulici. Ponoči okoli enajstih ga je dal pokopati na kraju, ki si ga je izbral pokojnik sam. Za krsto so šli stari, njegova sinova, Alberta ni bilo. Bali so se za Lottino življenje. Rakev so nosili rokodelci. Duhovnik ga ni pospremil.

• Kako so ostali literarni liki sprejeli Wertherjevo smrt?
• Zakaj tak mrtvaški sprevod ob tako nenavadni uri?