Izdajatelj bralcu

V ponedeljek zarana, enaindvajsetega decembra, je začel pisati Lotte pismo, ki so ga po njegovi smrti našli zapečatenega na pisalni mizi in ji ga izročili, jaz pa ga v pripoved uvrščam po odstavkih, kakor razberemo iz okoliščin, da je nastajalo.

»Sklenil sem, Lotte, da hočem umreti in to ti pišem, ne da bi me gnala romantična vznesenost, zjutraj na dan, ko te bom videl poslednjič. Ko tole bereš, moja najdražja, že pokriva hladen grob otrple ostanke tega nemirnega nesrečnika, ki se v poslednjih trenutkih ne more zamisliti večje sladkosti, kakor je pogovor s teboj. Strašno noč sem prestal in, ah, blagodejno noč. To noč je v meni dozorel, se ugnezdil sklep: Umreti hočem! Kako sem se sinoči odtrgal od tebe, kako strašno so bili vzburjeni moji čuti, kako silovito mi je vse to stisnilo srce, kako grozljivo hladno mi je na mah to moje brezupno, neveselo življenje ob tebi, komaj sem prišel v sobo, ves razbolel sem se vrgel na kolena in o bog! naklonil si mi najgrenkejše solze, to poslednje krepčilo! Tisoč naklepov, tisoč možnosti se mi je divje drevilo skozi dušo in naposled je bila tu trdna, celovita, zadnja, edina misel: Umreti hočem! - Legel sem in zjutraj v tišini prebujanja, je še vedno tu, še vedno trdna v mojem srcu: Umreti hočem! - To ni obup, to je zanesljiv občutek, da sem vzdržal in da se zate žrtvujem. Da, Lotte, čemu bi ti zamolčal? Eden med nami tremi se mora umakniti in to hočem biti jaz! O najdražja moja! V tem počenem srcu se je že večkrat razjarjeno plazila misel, da bi umoril tvojega moža! - Tebe! - Sebe! - Tako bodi! - Če se boš kdaj na lep poletni večer povzpela na hrib, tedaj se spomni, kolikokrat sem prihajal po dolini, potlej pa se ozri tja čez na pokopališče na moj grob, na visoko travo, ki jo ziblje veter v žarkih zahajajočega sonca. - Ko sem začel pisati, sem bil miren, zdaj, zdaj pa hlipam kakor otrok, ker te podobe oživljajo pred menoj.«

• Zakaj se je odločil za samomor?