30. avgusta
Nesrečnik! Kaj nisi norec? Mar ne slepiš samega sebe? Kako naj ukrotim to divjo, neskončno strast? Nobene molitve ne zmorem več, samo k njej še molim; domišljija mi ne naslika nobene podobe več, samo njeno in vse na svetu gledam le po njeni meri. In to mi prinese marsikatero srečno uro, dokler se ne moram spet odtrgati od nje! Ah, Wilhelm, v kaj me pogosto žene srce! Kadar dve, tri ure sedim pri njej, se opajam ob njenem liku, vedenju, nebeškem zvenu njenih besed, ko se počasi vsi moji čuti napno, mi leže na oči mrk in komaj še slišim in nekaj me kakor zahrbten morilec zgrabi za goltanec, ko srce z divjimi utripi lovi sapo mojim otrplim čutilom, a jih le še bolj zmede, tedaj Wilhelm, ne ve, ali sem sploh na svetu! In če še kdaj moja bol ne prevesi v otožnost in mi Lotte nakloni bedno tolažbo, da na njenih rokah izjokam svoje reve, tedaj moram proč, moram proč! Potlej drpalim širom po poljih; žene me na strmo goro, skozi brezpotni gozd si utiram stezo, grmovje me rani, trnje me trga! Potem mi malce odleže! Malce! In če me zdela ta utrujenost in žeja, včasih spotoma ležem; kdaj pa kdaj me zateče trda noč, visoko nad mano plava ščip in tedaj sedem v samotnem gozdu na skrtovičeno deblo, da privoščim ranjenim podplatom malo blažila, potem pa se upehan spokojim in v somraku zadremam. O Wilhelm! Samotna celica, raševina in bodikav opas bi bila krepčila, po katerih hrepeni moja duša. Zbogom! Ne vidim drugega konca tej bedi kakor grob.
Preberi posamezno pismo in nato v spodnje polje (ali v zvezek) pisno odgovarjaj na vprašanja.