30. julija
Pripotoval je Albert, jaz pa bom odšel; četudi bi bil najboljši, najbolj plemenit človek in bi se mu bil pripravljen v vseh pogledih podrediti, bi vendar ne mogel gledati, kako je tolika popolnost njegova posest. - Posest! - Skratka, Wilhelm, ženin je tu! Vrl, ljubezniv mož, ki ti mora prirasti k srcu. Na srečo nisem bil na sprejemu! Strlo bi mi srce. Tudi obziren je, saj ni v pričo mene Lotte enkrat samkrat poljubil. Bog mu lonaj! Zavoljo spoštovanja, ki ga izkazuje mladenki, ga moram imeti rad. Naklonjen mi je in domnevam, da je to bolj Lottina zasluga, zakaj v tem so ženske pretanjene in imajo prav; če si lahko ohranijo dva oboževalca, ne da bi si bila v laseh, jim to vselej prinese kaj koristi, četudi so to kaj redko primeri.
Tudi jaz si ne morem kaj, da bi Alberta ne spoštoval. Njegova ubrana zunanjost je živo nasprotje od moje nemirne čudi, ki je ne morem prikriti. A je zelo čustvena in ve, kako bogat je, ker ima Lotte. Kaže, da ni kak zlovoljnež in ti veš, da ta greh pri ljudeh bolj črtim kakor vse drugo.