16. junija
Izstopil sem in služkinja, ki je prišla k dverim, nas je prosila, naj za trenutek potrpimo, gospica Lottchen da bo takoj prišla. Odšel sem čez dvorišče proti čedni hiši, se povzpel po vhodnih stopnicah, obstal med vrati in tedaj se je pred mojimi očmi razprl najlepši prizor, kar sem jih kdaj videl. Tam v veži je šest otročajev od enajstih do dveh let žužnjalo okoli mladenke, lepe, srednje velike postave, oblečene v preprosto belo obleko z rožnatimi pentljami na rokavicah in životu. V rokah je držala hleb črnega kruha in rezala malčkom tanjše in obilnejše kose, vsakemu po njegovi velikosti in ješčnosti; tako ljubeznivo jim je delila kruh in vsak malček je tako neprisiljeno vzkliknil hvala!, ko mu potisnila njegov kos v navzgor moleče ročice, potlej pa z večerjo zadovoljno odskakljal proč, ali pa je drugi, bolj tihe čudi, umirjeno odkoracal proti dvoriščnim dverim, de bi si ogledal prišlece in kočijo, s katero se bo odpeljala njihova Lotte. - Prosim za zamero, je rekla, zavoljo mene sta se potrudili in vstopili, pa pustili čakati družici tam zunaj. Tačas ko sem se oblačila in naročala, kaj je treba postoriti, ko bom zdoma, sem pozabila dati otrokom večerjo, oni pa hočejo kruh samo iz moji rok in nikogar drugega ... Tjavdan sem izrekel nekakšen poklon, vsa moja duša pa se je opajala ob njeni postavi, njenem glasu, vedenju, in komaj sem si opomogel od presenečenja, že je stekla v izbo po rokavice in pahljačo.