Aleksander Sergejevič Puškin: Jevgenij Onjegin

Tretji odlomek

Preberi 3. odlomek (8. poglavje) in zatem reši spodnje naloge.
Ko boš rešil-a naloge, klikni gumb »Zaključi enoto« na desni.

JEVGENIJ ONJEGIN
Onjegin na kolenih

(8. poglavje)

Ne reče mu, naj vendar vstane,
še zmerom gleda ga molče,
in žejnim ustnicam so vdane
brezčutne, mrtve ji roké …
Kod blodijo ji zdajle sanje?
Minuto vleče se molčanje.
Tiho spregovori potem:
»Dovolj, vstanite. Naj spovem
se vam odkrito, brezobzirno.
Onjegin, pomnite še dan,
ko v parku nauk ste mi izbran
pojasnjevali in sem mirno,
ponižno poslušala vas?
A danes sem na vrsti jaz.

Takrat, Onjegin, še bolj mlada
in najbrž lepša sem bila,
imela sem vas resda rada.
A kaj sem v srcu vam našlà?
Odbili ste me prav okrutno.
Dekletce skromno, rahločutno –
nič novega za vas, kajne?
Še danes mi srce zamre,
če se na pridigo očito
le spomnim … Vendarle to ni
očitek: tiste strašne dni
ste res ravnali plemenito,
kot pravi poštenjak ravna.
Hvaležna sem vam iz srca …

Takrat v samoti, ne tajite,
ko ste prišli v naš mirni kraj,
bila vam nisem všeč … Recite,
zakaj preganjate me zdaj?
Zakaj na lepem vam ugajam?
Ne mar zato, ker zdaj zahajam
v visoki svet in me časte,
imam bogastvo in ime,
ker nosi mož iz bojev rane,
za kar nas dvor ima v časteh?
Zato, ker zdaj bi tak moj greh
zapóslil obrekljivce znane,
a vam bi v družbi tak blebet
prinesel pohujšljiv ugled?

Da, jočem … Ako svojo Tanjo
še pomnite, naj vam povem:
neusmiljeno ostrost tedanjo,
strogost, grobost, če reči smem,
bi rajši v delež si volila
kot ta žaljiva zatrdila,
ta vaša pisma in solzé.
Takrat ste imeli vsaj srce
za še otroške moje sanje
in za neskušeno mladost …
A danes? Kakšna ničevost
ponižala vas je v klečanje!
Po srcu, umu mož izbran,
pa takšni majhnosti tlačan?

Onjegin, ves ta blišč slepeči,
pozlata puhlega sveta
in moji uspehi v njem bleščeči
sprejemi – meni to velja
kaj malo! Vso to baharijo
in maškaradno brkljarijo
pri priči dam z vsem bleskom vred
za tisti ubogi vaški svet,
polico knjig, za gredo divjo,
za kraje, kjer ste mi prišli,
Onjegin, prvič pred oči,
in za preprosto božjo njivo,
kjer njanjo grob je v mir sprejel
in križ lesen stoji pošev.

Pri tem pa sreča dosegljiva
in blizu, blizu je bila! …
Vse je končano. Nepazljiva
prenagla sem bila mordà:
v solzàh me mati je, sirota,
rotila; Tanji pa vsa pota
enaka so bila … Tako
sem se možila. In zato
me, prosim, morate pustiti.
Vem: v vašem srcu še oblast
delita si ponos in čast.
Jaz ljubim vas (čemu tajiti?),
a drugemu sem za ženó
in z njim živela bom zvesto.«