George Gordon Noel Byron: Romanje grofiča Harolda
Renski gradovi
Poslušaj recitacijo odlomka pesnitve. Izrazi svoje občutke s posameznimi besedami.
Odlomek pesnitve preberi. Zatem odgovori na vprašanja.
Ko boš rešil-a vse naloge, klikni gumb »Zaključi enoto« na desni.
In tam stojé: kot vzvišeni duhovi
neuklonjeni ljudem, čeprav že strti;
samotni, prazni, z vetrom med zidovi
in z razvalinami v oblak uprti.
Nekoč so prapori v nebo zadrti
strmeli podse na mnog boj besneč.
Zdaj so vojščaki vsi že v sencah smrti,
od praporov zdaj še prahu ni več
In sivih sten nikdar več ne naskoči meč.
Tam pod nadzidki, v viteških dvoranah
vrvela sta moč viteštva in strast;
tam s trdo roko družba samozvana
po svoje si krojila je oblast
in v tem uživala enako slast
kakor junaki daljšega spomina.
Jim niso manjkale za večjo čast
le stran, ki jo nalaže zgodovina,
le moč, posest, star slaven grb – ne veličina?
Oh, kolika junaška slavna dela
iz prask, dvobôjev so v pozabo šla!
Ljubezen, ki na ščitih je blestela
iz grbov, v slavo ljubljenih gospá,
je kljub oklepom segla do srca.
A krut in divji bil je ogenj njen
in zmerom vodil je do bitk in zla;
premnog zavzeti grad z ožganki sten
črnó strmel je podse na skaljeni Ren.
Ti pa, o Ren si gledal vse te boje,
ki s slavo vred jih vzel je časa beg;
poboj grmadil je krvave roje
bojevnikov na tvoj visoki breg –
a še grobov ni več: tvoj bistri tek
izpral je kri stoletij in ta dan
tvoj val blesti spet brez najmanjših peg.
Le zli spomin, ki mi je v dušo vžgan,
tvoj tok, ki zbriše vse, izmival bi zaman.