22. maja
Že marsikomu se je zdelo, da je človeško življenje zgolj sen in tudi mene nenehno zalezuje ta občutek. Vidim omejenost, ki utesnjuje človekove dejavne in raziskovalne sile, gledam, kako je vse njegovo delovanje uperjeno, da bi zadovoljilo potrebe, ki pa spet nimajo nobenega drugega namena, kakor podaljšati to bedno bivanje, in potlej vidim, da je vsaka potešitev sle po iskanju samo sanjarska odpoved, ko si poslikamo stene, med katere smo ujeti, s pisanimi liki in svetlimi razgledi, in ob vsem tem, Wilhelm, obnemim. Vračam se vase in najdem tamkaj svoj svet! A ta svet je bolj slutnja, mračno hrepenenje, kakor podoba in živa sila. Vse pred mojimi čuti se megli in zasanjan se dlje smehljam skozi svet.
Vsi veleumni šolniki in vzgojitelji soglašajo, da otroci ne vedo, kaj hočejo, a da kakor otroci tudi odrasli tavajo po tem svetu in da prav tako kakor oni ne vedo, od kod prihajajo in kam gre njihova pot, da se prav tako ne ravnajo po pravilih, smotrih in puste, da tudi njim vladajo piškoti in kolači in brezovka; tega nihče ne verjame rad, meni pa se zdi, da je to kakor na dlani.
Rad ti priznam - zakaj vem, kaj mi boš odvrnil - da so najsrečnejši oni, ki žive tjavdan kakor otroci, vlačijo sem in tja lutke, jih po milji volji oblačijo in slačijo in se na moč spoštljivo plazijo okrog predala, kamor je mama zaklenila sladkarije, in ko se jim naposled želja izpolni, ko zagrizejo v dobrote in jih z napihnjenimi lici pojedo, vzkliknejo: Še! To so srečna bitja. Celo tistim se gode, ki nadevajo svojemu malopridnemu početju in cel svojim strastem zvneča imena, razglašajo, da so v prid človeštvu, veličastna dejanja za njegov blagor in srečo. Srečen, kdor je lahko tak. Kdor pa v svoji ponižnosti spozna, kam vse to pelje, lahko vidi, kako meščan, ki se mu dobro godi, spodobno prirezuje svoj vrtiček in ga spreminja v raj in kako potrpežljivo celo nesrečnik pod bremenom dalje sopiha po svoji poti, kako torej vse enako žene, da bi še minuto dlje gledali luč sonca, da, kdor to vidi, molči in si ustvari svoj svet iz sebe samega in je tudi srečen, ker je človek. In najsi je še tako utesnjen, v srcu vselej nosi sladki občutek svobode, da lahko zapusti to ječo, kadar se mu zahoče.