Aleksander Sergejevič Puškin: Jevgenij Onjegin
Drugi odlomek
Preberi 2. odlomek (3. poglavje) in zatem reši spodnje naloge.
Ko boš rešil-a naloge, klikni gumb »Zaključi enoto« na desni.
(3. poglavje)
Jaz pišem vam – je več mogoče?
Ni s tem povedano že vse?
Zdaj vaš poglèd me kaznujoče,
s preziranjem lahko prezre.
A če sočutje vaše hoče
in vam je moje usode mar,
ne zapustite me nikar.
Molčati sprva sem hotela;
prisegam: mojega sramu
nikoli ne bi brali tu,
če le bi upanje imela,
da kdaj, na teden vsaj enkrat
prišli naš dom bi obiskat,
da vdano bi vas poslušala,
vam rekla kaj, pa dan in noč
le eno stvar premišljajoč,
obiska novega čakala.
A vi ste odljudni, tak gre glas,
in da vas dolgočasi vas,
mi pa … res, hiša kaj preprosta,
a radi sprejmemo vas gosta.
Zakaj ste obiskali nas?
V samoti vaškega življenja
bi nikdar ne spoznala vas
ne tega bridkega trpljenja.
Čas bi neskušeno tegà
nemira rešil me (morda!),
po srcu bi našla si koga,
in zvesta, skrbna bi soproga
in dobra mati bi bila.
Kdo drug! … Ne, drugemu nikoli
ne dala nikdar bi srca?
Pokorna sem najvišji volji:
da tvoja sem, je sklep boga.
Življenje vse mi je dajalo
poroštvo snidenja s teboj;
nebo mi tebe je izbralo,
da boš do groba varuh moj …
Ti si že davno se mi sanjal,
neviden si mi že bil drag,
tvoj pôgled me je begal blag,
tvoj glas mi v duši je odzvanjal –
Ne, to ni bil privid srca!
Saj sem te v hipu prepoznala,
ko si prišel, vsa vztrepetala
in rekla sem si: To je ta!
Saj si mi šepetal v tišino,
govoril mi, ko sem skrivaj
delila revnim miloščino,
ko dušno sem si bolečino
z molitvijo blažila kdaj.
Kaj nisem ta hip začutila,
da ti si se, podoba mila,
sprelêtel pred menoj v temì
ter se priklonil mi k blazini?
Kdo šepetaje v mesečini
hrabrí me z upom, če ne ti?
Kdo si? Moj angel varovanec
ali prekanjen izkušnjavec:
odgovor naj mi jasnost dá.
Mogoče je vse to zabloda,
privid preprostega srca,
in druga čaka ga usoda …
Vseeno! Tebi izročim
usodo svojo zdaj za večno,
pred tabo reva se solzim
in prosim te za varstvo srečno …
Pomisli, da sem sama tu,
da nerazumljena sem duša,
da mi razsodnost že popušča
in pojdem brez besed po zlu.
Jaz čakam te: en sam prijazen
pogled naj srcu up prižge,
ali pa sanje naj razdre
zaslužena mi tvoja kazen!
Končam! Prebrati me je sram …
Kak strah je zame v tem pisanju …
A vaš ponos in čast poznam,
pogumno se zanesem nanju …
Tatjana vzdiha, vsa razgreta;
v ročici pismo ji drhti;
okrogla rožna etiketa
na vročih ustih se suši.
Sklonila glavo je do rame.
In srajčka lahna se ji sname
s prelepe rame … vtem že noč
mineva, mesec zgublja moč.
Že videti je skoz meglico
zeleno polje, preko lok
se potok zasrebri, in rog
pastirjev že budi vasico.
Dani se … Jutro je prišlo;
Tatjana nič ne ve za to.