Johann Wolfgang Goethe: Trpljenje mladega Wertherja

Pismo: 10. maja

Preberi posamezno pismo in nato v spodnje polje (ali v zvezek) pisno odgovarjaj na vprašanja.
Ko boš odgovoril-a na vsa vprašanja, klikni gumb »Zaključi enoto« na desni.

10. maja

Vso mojo dušo je prevzela čudežna vedrina, podobna tem sladkim jutrom, ki jih vpijam z vsem srcem. Sam sem in radostim se življenja v tej pokrajini, ustvarjeni za te duše, kakršna je moja. Tako srečen sem, predragi, ves, kar me je, čutim to spokojno bivanje, tako sem se zatopil vanj, da trpi moja umetnost. Zdaj bi ne mogel risati, potegniti ene same črte, a vendar nisem bil nikdar boljši slikar kakor v teh trenutkih. Kadar okrog mene puhti iz ljube doline, ko počiva jarko sonce na gladini neprodirne teme mojega gozda in se le posamični žarki kradejo v notranjost svetišča, jaz pa ležim v visoki travi ob šumniku in se tam bliže zemlji čudim tisočem raznoterih travic; ko čutim tako blizu srca med bilkami vrveti ta majceni svet, te brezštevilne črvičke, mušnice nedoumljivih oblik, čutim navzočnost Vsemogočega, ki nas je ustvaril po svoji podobi, dih Vseljubečega, ki nas nosi in ohranja, plavajoče v svoji večni prelestni; prijatelj moj, ko potem zasenči mrak moje oči in svet okoli mene in nebo nad njim počivata v moji duši kakor lik ljubljene, tedaj često zahrepenim in pomislim: Ah, mar bi lahko to spet izpovedal, bi mogel vdihniti papirju, kar v takem obilju, tako toplo utripa v tebi, da bi papir postal zrcalo tvoje duše, kakor je ona zrcalo neskončnega Boga! - Prijatelj moj! - A to me ugonablja, premaguje me moč te prelesti.