Poglejmo si naš nadaljnji načrt dela: najprej si bomo pogledali graf preproste kvadratne funkcije f(x) = x2, nato graf funkcije f(x) = ax2 in na koncu še graf najsplošnejše kvadratne funkcije f(x) = ax2 + bx + c.
Vrnimo se torej najprej k funkciji f(x) = x2. Narišimo tabelo z nekaj tipičnimi vrednostmi za x na intervalu med −2 in 2.
| | | | | | | |
![]() | ![]() | ![]() | ![]() | ![]() | ![]() | ![]() | ![]() |
Po običajni označitvi enot, koordinatnih osi in pri vnesenih točkah iz tabele dobimo naslednjo sliko.
Pri tem pazimo, da obliko grafa v okolici točke O(0, 0) ravno prav lepo ukrivimo (ne preveč koničasto in ne preveč okroglo). Prav tako smo pozorni na to, da graf funkcije zapolni navidezni pravokotnik, ki ga določajo robovi koordinatnega sistema. Ob narisanem zgledu si velja zapomniti naslednje:


