SOCIALNE ZVRSTI JEZIKA

Ljudje se ločimo tudi po govoru, in sicer glede na to, iz katerega geografskega predela Slovenije prihajamo, v kakšnem jezikovnem okolju živimo in tudi, koliko smo stari. Slovenski jezik se deli na različne socialne zvrsti. Razlike med socialnimi zvrstmi jezika navadno niso tako velike, da bi bilo sporazumevanje med pripadniki enega jezika težko.

KNJIŽNI JEZIK je namenjen sporazumevanju na vsem slovenskem ozemlju in ima vsenarodno vlogo.

Deli se na:

a) zborni : naučimo se ga v šoli z branjem in deloma tudi s poslušanjem radia in televizije, uporablja pa se predvsem v knjigah in učbenikih, pri govorjenju pa tedaj, kadar recitiramo ali govorimo na skrbno pripravljenih nastopih.

b) knjižni pogovorni: tvorjenje besedila poteka v navzočnosti naslovnika, npr. intervjuji in okrogle mize na radiu, televiziji, razpravljanje na sejah, predavanja v manjšem krogu. Je nekoliko bolj splošen kot zborni, uporabljamo ga pri prostem govoru.

NEKNJIŽNI JEZIK se deli na:

a) pokrajinski pogovorni: teh je več. Nastajajo v večjih mestnih središčih: v Ljubljani, Mariboru, Gorici, Kopru in drugod. V teh središčih se zbirajo in srečujejo ljudje z večjega jezikovnega področja in se pri tem posamezna narečja neprisiljeno izenačujejo. Ta jezik ni primeren za javno nastopanje, pač pa se uporablja v pogovorih.

b) narečja: se govorijo na veliko manjših področjih. Ljudski pregovor pravi: vsaka vas ima svoj glas. Narečja so nastala v srednjem veku zaradi slabih stikov med prebivalci. Narečno govorimo predvsem v domačem okolju. Pri nas poznamo sedem velikih narečnih skupin (gorenjska, dolenjska, primorska, rovtarska, koroška, štajerska, panonska) in po razvrstitvah slovenskega dialektologa in jezikoslovca Frana Ramovša (v knjigi Dialekti) preko štirideset narečij in izrazitejših govorov. Vsako narečje v širšo enoto druži podoben slušni vtis, sicer se pa med seboj lahko tudi precej ločijo. Slovenski jezik je v narečnem pogledu in glede na zapleteni razvoj morebiti zanimivejši kot marsikak  večji slovanski jezik. To stanje je rezultat tisočletnega zgodovinskega  razvoja, ki so ga usmerjali in določali mnogi notranji in zunanji dejavniki, od katerih nekatere samo slutimo. Zdi se, da je eden najpomembnejših bila že sama naselitev slovenske zemlje, verjetno z dveh strani in nemara tudi z različnimi slovenskimi plemeni.V tej dvojnosti naseljevanja je morda bila klica najstarejše narečne členitve slovenskega jezika, ki pa se je jasno izrazila šele v 12. in 13. stoletju.

Drugi pospeševalec narečne členitve je bil morda v tem, da so se nekatere inovacije, ki so imele svoje žarišče nekje na današnjem hrvaškem in srbskem jezikovnem ozemlju, širile preko njegovih meja tudi na današnje slovensko ozemlje, vendar pa niso zajele vsega, temveč samo njegov jugovzhodni, pristopnejši del, ustavile pa so se ob Pohorju, Savinjskih in Kamniških Alpah, Karavankah in Julijskih Alpah.

Zemljepisne razmere, za katere so značilna mnoga visoka gorovja, prometne poti in smeri, utrjene že v predslovanski dobi, zgodnja upravno - politična razdelitev slovenske zemlje in njen zgodovinski razvoj, cerkveno - upravna organizacija prafar in kasnejših far so bili gotovo tudi dejavniki, ki so narečno členitev slovenskega jezika pospeševali in po svoje oblikovali manjše narečne enote, narečja in govore.

Visoke gore so verjetno postale prvi in najvažnejši pospeševalec narečne cepitve alpske slovanščine. Ovirale so intenzivno občevanje med vsemi alpskimi Slovani in ga po svoje usmerjale.   

SPLOŠNE ZNAČILNOSTI POSAMEZNIH JEZIKOVNIH SKUPIN:

-          Med ljubljanskim in mariborskim pogovornim jezikom je pogosta razlika v slabljenju in opuščanju samoglasnikov in pa v mestu naglasa.

-          Narečja imajo zelo različne samoglasnike.

-          Marsikje na Slovenskem ne razlikujejo ozkega in širokega e in o.

-          Skoraj povsod sta spremenjeni skupini lj in nj.

-          Mehka l in n sta ohranjena na Primorskem, mehki n pa tudi v Prekmurju.

-          Štajerci in Prekmurci imajo e namesto polglasnika.

-           Prav tako je tudi za mnoge Štajerce in Prekmurce značilen f na koncu besede ali pred nezvenečim soglasnikom namesto glasu v.

-          Za Korošce in Gorenjce je značilno švapanje.

-          Za Rovtarje in Primorce je značilen par pripornika h.

V tej zvezi bi omenili zlasti današnjo narečno mejo med gorenjskim narečjem in rovtarskimi govori na Sorškem polju. Razmejitev je ostra, brez prehodnih govorov. Taka je zato, ker so bili nekoč tod obsežni gozdovi, ki so okolico Medvod in Kranja ločili (in jo deloma ločijo še danes) od Škofje Loke in bližnje okolice s tedaj mešanim slovensko-nemškim prebivalstvom. Zato je morala biti komunikacija med tem in onim področjem v neki dobi razmeroma šibka. Posledica tega pa je bil različen narečni razvoj tega in onega področja, ki ga še do danes  ves kasnejši živahni promet ni mogel zbrisati in zgladiti. Meja med gorenjskimi in rovtarskimi narečji tod zato še naprej ostaja ostra in brez prehodnih govorov.

c) INTERESNE GOVORICE: v njih se govorne prvine hitro menjavajo, podvržene so improvizaciji in niso trajne.

Ločimo naslednje:

Sleng: Posebna govorica kake skupine ljudi, zlasti mladine. Značilno je nenavadno izražanje. Pogosto je izmišljanje novih poimenovanj  (npr. izraz za dekle: frača, mačka, mrha, misica).

Žargon: Interesna govorica strokovne zvrsti, z neuradnim, a zelo enoumnim izrazjem. Uporabljajo jo pripadniki številnih poklicev in drugih interesnih skupin (npr. izraz za injekcijsko iglo: šprica).

Argo: Je interesna govorica skrivnih združb ter je slabo razumljiva ali celo nerazumljiva zunaj interesne skupine, ki jo je izoblikovala. Pripadnike določene interesne skupine povezuje in jih loči od drugih, ki tega jezika ne razumejo.                                   

Slovenski jezik je po številu ljudi, ki ga govorijo, med najmanjšimi slovanskimi jeziki, saj ga za medsebojno sporazumevanje uporablja le nekaj več kot dva milijona Slovencev. Vendar je v narečnem pogledu nedvomno najbolj razčlenjen med njimi.