JOSIP VANDOT: 

Kekec nad samotnim brezdnom. 

Planinska pripovedka. 

.3. 

orov gozd je prenehal, in Bedanec je privlekel Kekca na 

strmino, odkoder se je lepo videlo na gorski potok, ki 

se je penil in umel tara doli med belim prodom. Onkraj 

proda pa se je dvigalo strmo gorovje. Razdrto skalovje, 

le tupatam poraslo z nizkim, krivenastim rujem, je str* 

melo nemo in tiho v ozko sotesko, kjer je pel divji gorski 

potok svojo uboreo, glasno pesem. Tupatam je prere* 
zalo skalovje nekoliko tesnih, globokih jarkov, koder je Ieal sneg in 
se je svetil srebrno. Solnce ni sijalo pa nikdar v to ozko sotesko, 
kamor prihajajo samo plane srne, da se napijejo bistre vodice ob 
drveem potaku. iva stvar se ne oglasi nikdar tod. Samo kralj sne* 
nih planin se zaleti asih semkaj  orel, gospodar zagorskega sveta, 
se priziblje tupatam v lahkem poletu. Nad sotesko kroi v ozkih kro* 
gih in se oglaa s svojim presunljivim, glasnim klicem, ki se razlegne 
stoglasno med mrtvim, nemim skalovjem. Zagledal je bil nekje na 
rni polici divjo kozo. Kakor blisk ine navzdol, in divja koza nima 
niti asa, da bi pobegnila. Telo ji vztrepee in lepe oi se ji ozro na 
kralja planin. A orel jo e zgrabi s svojimi silnimi kremplji in s 
svojim ostrim kljunom in jo ponese visoko tja gori med nepristopno 
skalovje, kjer ga akajo lani orlii  njegova deca, njegova kraljev* 
ska deca, ki bo v kratkem gospodarila s svojim oetom zagorskemu 
svetu. 

Kekec je gledal tja doli na gorski potok in se je spomnil, koliko* 
krat je e delal tam ob vodi mlinke in je napeljaval vodo po lepih 
jarkih med peskom. Stopal je naglo za Bedancem, ki je delal velike 
korake in se ni ustavil niti za trenutek. Vrv se ni vdala niti enkrat, 
ampak ga je vlekla neprestano in neusmiljeno naprej. Kekec pa je bil 


i 

XXV3 ZVONEK 

slabe volje in se je ongavil brez prestanka. Glej, glej  kako me 
vlee ta dedec! je govoril sam pri sebi. O, e me je imel v svojih 
krempljih Prisanek, pa tudi Pehta me je e bila pograbila. A reem, 
da se nisem prav ni usajal in tudi ongavil se nisem. Saj Prisanek je 
vsaj govoril, pa tudi Pehta mi je privoila prijazno besedo... A ta 
dedec moli in moli in niti ust ne odpre... Kaj, e bi mu zasolil 
poteno, da bi vsaj zareal, zareal kot veraj, ko je oprasnil earek 
njegov debeli in veliki nos? Kaj, e bi poizkusil? 

In Kekec se ni pomiljal ni ve. Potegnil je za vrv, pa je izpre 
govoril: Stric Bedanec, ali me sliite? Vleete me, vleeete, kakor bi 
bil jaz teliek, ki ga vodite v mesnico, a ne Kekec, ki je poten lovekt 
Pa zakaj me vleete, stric Bedanec? Ali samo zaradi earka, ki vam 
je oprasnil rdei nos? Ali samo zaradi moika, ki setn ga reil vaih 
vrvi?  Dejte, povejte mi, stric Bedanec! 

Bedanec se ni okrenil in mu tudi odgovoril ni. Zagodrnjal je samo 
nekaj nerazlonega in je e moneje potegnil Kekca za sabo. Priel 
je naglo stopati po peeni poti, ki se je vila med skalovjem navzgor, 
da ga je Kekec komaj dohajal. Neprijetno je zadrgnila Kekca vrv 
okrog pasa. Stiskala ga je nemilo, da ga je bolelo. Saj me e zadui 
ta neumna vrv, preden me Bedanec privede do konca poti, je pre* 
miljal sam pri sebi in je bil vedno bolj zlovoljen. Huda mi bo predla 
e danes in jutri, ker je Bedanec dedec, ki ne pozna alel Sam Bog ve, 
kaj bo poel z menoj? Ali me privee samo k drevesu, kakor je bil 
privezal tistega moika? Ali pa me e celo zadavi, ker je strano 
jezen namel  O, ne bom se cmeril, e zanala se ne bom cmeril. 
Da ne poree Bedanec, da se ga bojim in se mi bo posmehoval... 
Bolje je, da mislim, kako bi se izmuzrtil iz teh vrvi, ki me tie tako 
nemilo. Noem ostati pri Bedancu vse dni, o, zares ne! e zdaj mi 
preseda, e zdaj, ko sem komaj pol ure v njegovih rokah. In kako mi 
bo e presedalo, to pa vedi sam Bog! 

Kekcu je bilo jako neprijetno, da ga vlee divji mo tako hudobno 
in brezobzirno po strmini, in sram ga je bilo. Zato pa se je jezil vedno 
bolj in je premiljal, kako bi zagodel prav poteno temu divjaku. e 
pogledal ga ni ve, ampak je zrl neprestano v tla in je prisegal, da bo 
e nasukal Bedanca tako strano, kakor e ni bil nasukal nikogar. Ker 
v svoji nevolji ni znal ni drugega, je priel vigati veselo zagorsko 
pesem. A hipoma se je okrenil Bedanec, da je Kekec videl prav raz* 
lono njegov rno porasli obraz in njegove velike, srdite oi. Ali mi 
bo tiho! je zareal Bedanec. Kaj si izmisli nepridiprav! vigati mi 
hoe in se posmehovati za mano... Tiho, ti reem! e ne, te zasuem 
in te potrkljam po skalah ... 

Kekec se je neveno namrdnil in je odgovoril: emu bi pa ne 
smel vigati? Ha, stric Bedanec? Zakaj mi je pa Bog dal usta in 
obico? Saj tudi kos viga, e celo lepo viga. Pa bi jaz ne smel?  

5* .  67 


ZVONEK XXV3 

O, saj se ne posmehujem vam. Ta bi bila lepa, da bi se vam e celo 
posmehoval! Veste, stric Bedanec, samo dolg as mi je, ker nimam 
nikogar, da bi z njim govoril; a vi samo molite in noete sliati boje 
besede. Tako je, stric Bedanec! Vi e ne poznate Kekca, pa ga boste 
e danes poznali. 

vigal mi ne bo ve, da ve, ti paglavec paglavi! je zagodel 
Bedanec in je stopal zopet naprej. Kekec se je namuznil na skrivaj 
in se je posmehnil. Glejte, no! Pa sem ga le pripravil do tega, da 
je zinil ivo besedico, si je govoril. Nemara se bo pa e nauil dobro 
govoriti, e bo za,dral Kekca dalje asa pri sebi. e celo gobezdati 
se bo nauil, kakor sem jaz gobezdal pri teti Pehtari, ko sem sluil 
pri njej in sem moral nemarnega volka krmiti s peenkami... Hm, 
vigati ne smem! Kaj pa, e bi poizkusil peti? Prav edno pesemco 
mu zapojem  tisto mu zapojem, ki sem si jo izmislil na Kezinem 
grobu. Mogoe bo pa Bedanec zadovoljen s tisto lepo pesemco. 

In Kekec ni kar ni odlaal, pa je priel palglasno peti: 

Drumljalija  drumljaja  
koza ima dva roga. 
Kezi nai  mek-mek-mek  
ni noben pomagal lek; 
oj, pa kar v grob je odla  
drumljalija  drumljaja ... 

Bedanec je kar cepetnil z nogo in je potegnil za vrv, da se je 
Kekec prekotalil in je padel z obrazom naprej med pesek. O, ti 
paglavec! O, ti paglavec! je zarjul Bedanec, da se je deek stresel in 
se je prestrail. Pokaem ti, da se bo drugi znal norevati iz ljudil 
Ti nepridiprav! Kakno pesem ti prepeva, kakno noro pesem! Pa 
e posmehuje se mi za hrbtom, resnino se mi posmehuje, kakor da 
bi bil jaz bedak, a ne Bedanec... Roka me e srbi in najraji bi te 
pograbil in ti odtrgal glavo od vrata. Pa le poakaj e malo! Kmalu 
bova na viini  in preidejo ti petje in viganje in vse nore muhet 
Samo malo e poakaj, ti nepridiprav! 

Kekec se je pobral s tal. Z roko si je obrisal pesek z obraza. 
Ozrl se je na razkaenega moa in ga je vpraal prav mirno in prostos 
duno: Stric Bedanec! Zakaj ste me prekotalili tako neusmiljeno v 
pesek, da imam zdaj roke in kolena vsa opraskana? O, kako vas je 
mogla razdraiti lepa pesem, ki sem si jo izmislil na Kezinem grobu 
in sem jo e stokrat prepeval na njenem grobu? A reem vam, stric 
Bedanec, da je ta pesem tako lepa in mila, da jo je vsakokrat sliala 
mrtva Keza v grobu. Od smrti je prebudila ta pesem Kezo. Saj sem jo 
slial vsakokrat, kako je v grobu meketala: me-ke-ke... Vi, stric Beda? 
nec, se pa jezite in me meete po tleh! Pa imate uesa, stric Bedanecy 
in tudi Keza je imela uesa. Kako je to, da ne morete sliati milih in: 

68 


XXV3 ZVONEK 

lepih pesmi? Vas razkaijo lepe pesmi, a ubogo Kezo prebude od 
smrti... udno, udno  hm ... 

A Bedanec je e enkrat zareal in je vlekel Kekca e bolj neusmi= 
Ijeno navkreber. emelo je Kekca vedno bolj okrog pasa, ker se je 
vrv vedno bolj zajedala vanj. e je hotel zajavkati in prositi Bedanca, 
naj malo odneha. A Kekec se je premislil in se je kar ugriznil v ustna. 
Naka  e zanala ga noem prositi, je dejal. O, noem mu poka* 
zati, da me boli, in noem mu pokazati, da se ga bojim. Nemara bi 
se mi e celo posmehoval in bi se hvalisal, da sem se cmeril pred njijn 
kakor naa Tinkara. Ne bo se hvalisal, Bedanec, o, ne bo se, dokler 
je Kekec iv... Dvakrat si se e spotoma lepo razjezil. A akaj, tudi 
tretji se bo ... 

In steza je vodila dalje med strmim, visokitn skalovjem in nad 
globokimi prepadi, ki je po njih umela divja Mala Pienca. A vendar 
je e moralo biti skoro konec pota; zakaj onkraj krbastih pein se je 
prikazovalo nekaj zelenega. Kekcu se je razveselilo srce, ko je zagledal 
tisto zelenje. Nemara je to goliava ali pa e celo smrekov gozd, 
kjer stoji Bedanevo domovanje, se je domislil. Na, pa me ne bo ve 
vlekel dedec na vrvi kot mesar telika v mesnioo. Samo, da me raz* 
^ee in da bom prost, pa se potem e domislim esa potenejega, da 
pokaem Bedancu pete. O, ne bo me zadral Bedanec pri sebi  e 
zato ne, ker ne more sliati veselega viganja in lepega petja... Ko 
pridem v njegovo koo, pa iztuhtam vse, esar je treba. In ne bo mi 
tranil, Bedanec, ko pride moj as, ker niti utegnil ne bo. Pa bo 
gledal, Bedanec, strano bo gledal, ko ti zagode Kekec svojo zadnjo 
poskonico... 

Kekec se je naskrivaj posmejal in si je drgnil roke. Z Bedancem 
sta stopila v temen predor med dvema rnima, vlanima skalama. 
Kekec se je doonislil planih sov in ukov, ki navadno domujejo v 
takih krajih. Kar ustna je naobil in je priel oponaati z zateglim 
glasom sovino alostno skovikanje: Uhu-tevjem-tevjem-uhu ... 

Pred njim je presunljivo zakrial Bedanec in je skoil kakor nor 
naprej. Z obema rokama si je zatisnil uesa in je beal, beal. Kekec 
pa za njim. 0, Kekcu se je zdelo vse tako kratkoasno, da ni mogel 
drugae, nego da je e s stranejim glasom ponovil mrtvako skovi* 
kanje: Tevjem-tevjem-uhu ... 

Bedanec je kar skakal in je prevraal Kekca s strani v stran, da je 
deek e mislil, da si razbije glavo ob skalah. Zato pa je tekel na 
vso mo za Bedancem. Skozi predor je tekel in potem dalje po stezi, 
ki je drala med zadnjim skalovjem proti gozdu. Tedaj pa je Bedanec 
obstal. Z roko si je otiral znoj s ela in je glasno sopel.  Pa kaj 
mu je padlo v glavo, da se je tako prestrail? se je zatidil Kekec. 
Glej ga, kako se oddihuje in gleda plano nazaj v predor... Hm, kar 
povpraam ga. e mi pove, je prav, e ne, pa mi je tudi prav. 

69 


ZVONEK XXV3 

In Kekec je stopil tik do Bedanca, ki se je bil naslonil ob skalo. 
Vpraal ga je, prav lepo vprasal: Stric Bedanec! Pa zakaj ste se spla* 
ili? Zakaj ste dirjali tako hudo in ste me premetavali kalcor ogo? 


XXV3 ZVONEK 

O, mislil sem, da je nama medved za petami. Zato pa sem beal tudi 
jaz, ker me je bilo strah kakor vas. Pa mi povejte, stric Bedanec, da 
bom vedel. 

Bedanec ga je gledal nekaj trenutkov mole; potem pa je kar 
hipoma izpregovoril: Ni bil medved, Kekec, o, ni bil medved .. . Samo 
sova je bila; a sove se jaz bojim, tako jako bojim... Ali nisi slial v 
predoru sove, ki se je oglasila s stranim glasom? Ali je nisi slial, 
Kekec? 

O, seveda sem jo slial, je odvrnil Kekec. Nemarno se je za= 
drla, da so tiidi mene uesa zabolela. Tudi jaz ne morem sliati sovi 
nega skovikanja. Pa kdo ga rad slii, kdo, vas vpraam, stric Bedanec? 
Pa mi povejte loveka, ki ima rad sovo! 

udno se je oglasila, je mrmral Bedanec. Raji sliim medve* 
dovo rjovenje kot sovino skovikanje... Kaj misli, Kekec? Ali je bil 
uk? Ali je bila zares sova?  No, uk e ni tako straen... A sova, 
sova, ti reem, Kekec! Sove se bojim bolj kot medveda in risa in 
orla... Kaj ne, Kekec, da je bih| sova? 

Stric Bedanec, emu bi se vam lagal? je odgovoril Kekec. Samo 
sova je bila... Videl sem jo  na razpoki je sedela in je gledala na 
vas. Smejala se je menda vam, ker ste se je zbali in ste beali pred 
njo. Pa je e huje zaskavikala, e huje se je zasmejala, ker ste se je 
bali in ste beali pred njo.. . O, jaz se ne laem, ampak govorim res* 
nico, ker sem videl vse to na lastne oi. Le meni verjemite, stric Be* 
danec! 

Hoshoshosho! je zatarnal e enkrat Bedanec in je globoko za 
sopel. Da ni na svetu sov, teh preklicanih sov! Pa bi lepo in mimo 
ivel Bedanec na svetu... A sove mi delajo preglavico, in jaz se jih 
bojim in se jih ne upam pognati iz naih gozdov. Zaradi tega mi je 
glava teka in ponooi ne morem spati... Sove debeloglavke, oj sove 
prebite... 

Bedanec je stresnil trikrat z glavo in je zagodrnjal e nekaj ne* 
razlonega, esar pa Kekec ni mogel razumeti. Nato se je pogladil po 
dolgi, rni bradi in se je obrnil proti gozdu, ki se je razpenjal nedale 
po hribu navzgor. Poasi je stopal zdaj Bedanec in se mu ni nikamor 
mudilo. Stresal je z glavo in je mahal neprestano z rokami. Kekec ga 
je gledal in se je smejal v pest. Rekel sem mu, da ga je plaila sova, 
je govoril Kekec sam pri sebi. Pa sem se mu znabiti lagal? O, nisem 
se mu lagal. Saj je skovikala sova tam v predoru, pa e je tudi priha* 
jalo skovikanje samo iz Kekevih ust. Glas je glas in naj pride e iz 
sovinih ali pa iz Kekevih ust.. . Kaj sem jaz kriv, da se je Bedanec 
tako jako poplail? Saj nisem kriv niesar! Ali sem vedel, da se Be* 
danec boji tako strano grdih sov? Niesar nisem vedel in zato tudi 
kriv nisem niesar. Pa tudi lagal se nisem ... 

*-71 


ZVONEK XXV3 

Kekec se je smejal v svojem srcu, da je kar poskoil. Gledal je 
Bedanca in se mu je vedno bolj muzal. Da bi vedel, ti Bedanec, da 
sem jaz posnemal sovo! je nadaljeval v svojih mislih. Da bi vedel 
ti, da sem te jaz prestrail! Ne vem, kako bi me pogledal  prijazno 
gotovo ne .. . Bog ve, zakaj se boji Bedanec sov? Zares mu niso mogle 
napraviti ni dobrega, ker se jih tako boji. Dobro, da vem, da se jih 
boji... e mu bo presedalo, da je privedel Kekca s sabo na svoj dom! 
Pa ne bo imel miru, nobene noi ne bo imel miru. Sove ga bodo stra* 
ile, da bo Bedanec nemara e glavo izgubil. Prav mu je, prav! V miru 
naj bi me pustil, pa bi bilo vse dobro. A naj spozna Kekca, ker e 
ravno hoel V osmih dneh mu bo osivela brada in spominjal se bo, 
kdaj je vlekel Kekca na vrvi kakor telioka, ki nima pameti in lepih 
muh, kot jih ima Kekec. Hehe, Bedanec! Presedalo ti bo e in me bo 
prosil, naj grem domov. Pa ne pojdem, naka, e zanala ne pojdem. 

Dospela sta do Bedaneve prostorne koe, ki je stala onkraj ze= 
lenih, koatih smrek. Tiho in mirno je stala tam samotna koa. Solnce, 
ki je e sijalo sem gori v to viino, se je lesketalo ob nizkih okencih, 
in svetli arki so trepetali vseokrog koe. Kekec je mislil, da ga povede 
Bedanec v svoj dom. A Bedanec je stopil samo k vratom in je pogle* 
dal, e so e zaprta. Nato pa je krenil skozi gozd. Do golievja je 
vlekel Kekca; do samotne bukve ga je vodil in je obstal tamkaj. Od* 
vezal je Kekcu vrv od pasa in je pogledal za trenutek preko soteske  
na ono stran, kjer je zelenela med belim skalovjem planotica. Za^ 
smejal se je Bedanec kodoeljno in je pograbil Kekca za rame. 

Paglavec, zdaj bo videl, kaj zna in kaj je Bedanec, je rekel in 
je zagrabil debelo vrv. Veraj si se e nekaj grohotal in posmehoval 
ob tej bukvi. Meni si se posmehoval, ko si odvezal siromanega mo< 
ika od drevesa. A reem ti, da se ti ne bo nikdar ve Ijubilo, da bi 
odprl usta in se mi posmehoval. Tu bo stal, tu bo zdaj stal in bo 
javkal in zdihoval. A nikar ne misli, da te kdo odvee. O, e najmanj 
pa misli na tistega moika, ki si mu nemara reil ivljenje. Reem ti, 
Kekec, da je tisti moiek tako bojazljiv, da pobegne pred vsako 
miko. Zato pa se ne zanaaj nanj, prav ni se ne zanaaj! 

Stric Bedanec, sliite, stric Bedanec! je odvrnil Kekec in se m 
bal. Kaj mi govorite tako? Saj se ne zanaam na nikogar, e najmanj 
pa na tistega moika... Kaj jaz vem, kaj vam je napravil hudega! 
Zagledal sem ga tu k drevesu privezanega. Pa se mi je smilil, jako 
smilil, in zato sem prerezal vrv. Pa e bi bili privezatii k drevesu vi, 
stric Bedanec, o, tudi vas bi bil reil, ker se mi bi bili smilili... Zakaj 
se torej jezite na mene? Saj vem, da samo zaradi tistega earka, ki 
vam je pTiletel na nos. Norav sem bil, stric Bedanec, samo norav, 
in zaradi tega premislite, stric Bedanec, samo poteno preinislite! Saj 
se ne bojim! e sem zasluil, pa me ubijte, stric Bedanec, ako se 
upate! 

7?
7? 
:v 

t 


XXV3 ZVONEK 

75 

 / 

ZVONEK XXV3 

Tiho bodi, pobi! je zagadrnjal Bedanec. Saj sem e slial o 
tebi, da si gobezdav kot nihe na svetu. e si premotil Prisanka in 
Pehto, nikar ne misli, da bo premotil tudi mene. Hudo ti bo, ti reem, 
strano hudo... Spoznal bo Bedanca in kar naiprej si izmiljaj mo 
litvice, ki jih bo e premolil pri Bedancu! Kar poakaj in malo zavei 
jeziek, da ti ne bo migal tako urno in strupeno! O, kar poakaj! 

Kekec se je namrdnil in ni izpregovoril besedice ve. Mirno je 
stal ob bukvi, kamor ga je porinil Bedanec, in je iztegnil roke ob ivotu. 
Bedatiec je ovijal poasi vrv ob drevesu in Kekcu. Mono je zadrgnil 
vrv in je napravil potem pet debelih vozlov. V poetku je zabolelo 
Kekca po vsem ivotu in zazdelo se mu je, da se mu je priplazilo na 
ivot tiso rumenih mravelj. Streslo ga je, da bi bil skoraj zavpil na 
glas. A prebolel je boleino in niti glave ni sklonil na prsi. Tesno je 
stisnil ustna in je samo enkrat globoko zasopel. Bedanec je stopil tri 
korake v stran in ga je gledal, gledal. Potem pa se je obrnil in je odel 
poasi proti gazdu. 

Solnce je gledalo na zeleno goliavo in se je smehljalo s svojimi 
rumenimi arki. Smrtna tihota se je razprostirala vseokrog, in le iz 
globokih prepadov se je ulo pritajeno, veselo umenje gorskega po* 
toka... Kekec je obrnil glavo in se je ozrl krog sebe. A videl ni ni* 
kogar; niti Bedanca ne, ki je bil e odel v svoje domovanje. In Kekec 
je zasopel in se je hotel pretegniti. A ni se mogel. Samo glava mu je 
bila prosta; a vse drugo mu je bilo zvezano, da se niti geniti ni mo* 
gel... In tedaj je Kekec spoznal, da mu bo e hudo in da Bedanec ni 
lovek, ki bi se mogel z njim aliti. A vendar Kekcu niso stopile solze 
v oi. Kekec je samo globoko zasopel in je sklonil glavo na prsi... 


