Anorganske in organske snovi
|
Spoznali boste, kaj so anorganske in organske snovi in kako razlikujemo med njimi. Seznanili se boste z Wöhlerjevo sintezo in njenim pomenom za razvoj kemije. Spoznali boste, kako dokažemo prisotnost ogljika in vodika v organskih spojinah.
Slika desno: Jöns Jakob Berzelius (1779 – 1848) je prvi razdelil snovi na organske in anorganske. Vir: Wikipedia. |
|
Kemiki razvrstijo snovi, ki nas obdajajo, na dve skupini. V eno sodijo snovi, npr. papir, sladkor, škrob, svila, bombaž, čebelji vosek in les. To so organske snovi. V drugi skupini so snovi, npr. voda, zrak, sol, pesek, zlato, diamant, apnenec ter železo – te so anorganske snovi.
![]() |
|
| Anorganske snovi: 1. kalcij, 2. baker, 3. aluminij, 4. granit, 5. modra galica, 6. živo srebro, 7. natrijev klorid, 8. brom, 9. živosrebrov oksid. | Organske snovi: 1. metanol, 2. aceton, 3. etanol, 4. mleko, 5. kis, 6. parafin, 7. les, 8. krompir, 9. sladkor, 10. lateks, 11. polipropilen, 12. papir. |
Razdelitev snovi na organske in anorganske je leta 1807 uvedel švedski kemik Jöns Jakob Berzelius, ko se je o zgradbi snovi vedelo razmeroma malo. Že takrat pa so opazili, da se anorganske in organske snovi med seboj, vsaj na prvi pogled, precej razlikujejo.
Nekatere snovi, npr. kamenje, voda, pesek, zlato so bile na svetu očitno že od nekdaj. Druge, npr. sladkor, les, bombaž pa so lahko nastale le iz živih organizmov. Rudnikov sladkorja ali lesa namreč ni, saj sladkor pridobivamo iz rastlinskega soka sladkorne pese ali sladkornega trsa, les pa iz dreves. Sladkor in ostale snovi, ki se jih je dalo dobiti iz živih organizmov (rastlin in živali), so zato poimenovali organske snovi, vse ostale pa anorganske.
|
|
|
|
| Sladkor (slika zgoraj levo) pridobivamo iz sladkorne pese (desna slika) ali sladkornega trsa (slika spodaj levo). Viri (v smeri urinega kazalca):Lauri Andler, Markus Hagenlocher, Hannes Grobe. | |
| Druga očitna razlika med organskimi in anorganskimi je, da so slednje
precej obstojnejše. Vodo lahko segrevamo in uparimo, njene pare pa brez
škode segrevamo do 1000 °C. Ko ohladimo vodno paro, zopet nastane voda.
To lahko ponavljamo v nedogled. Po drugi strani pa sladkor pri
segrevanju najprej porjavi, iz njega uhajajo pare, nato se prične
kaditi ter na koncu počrni. Nikoli več se ne spremeni nazaj v prvotno
obliko. |
Sladkor po segrevanju.
|
Katere snovi so organskega izvora (pridobljene iz organizmov ali delov organizmov)?
Sladkor.
| |
Kuhinjska sol.
| |
Kalcijev karbonat.
| |
Stiropor.
| |
Svila.
| |
|
V 19. stol. je veljalo prepričanje, da organske snovi lahko spremenimo v anorganske (npr. s segrevanjem), obratno pa ne. Prevladovalo je namreč mišljenje, da je za pretvorbo anorganskih snovi v organske potrebna nekakšna neznana „življenjska sila“, ki je prisotna v živih organizmih. To prepričanje je ovrgel nemški kemik Wöhler, ko je 1828 iz anorganske snovi po naključju pridobil organsko snov – sečnino. Ko je objavil rezultate, je med kemiki povzročil silno začudenje. Wöhler je pri segrevanju amonijevega cianata NH4(CNO) dobil sečnino (NH2)2CO. Malo znano dejstvo pa je, da sečnina ni bila ravno prva organska snov, pridobljena iz anorganskih snovi. Štiri leta pred njo je Wöhler iz anorganske snovi pridobil organsko snov ocetno kislino. |
Friderich Wöhler (1800 – 1882). Vir: Wikipedia. |
| 3-D model sečnine. Sečnina ali urea je bela trdna snov, ki se iz telesa izloča raztopljena v seču. V odraslem človeku jo dnevno nastane do 30 g. |
|
Wöhler je pri segrevanju amonijevega cianata NH4(CNO) dobil sečnino (NH2)2CO. Malo znano dejstvo pa je, da sečnina ni bila ravno prva organska snov, pridobljena iz anorganskih snovi. Štiri leta pred njo je Wöhler iz anorganske snovi pridobil organsko snov ocetno kislino. Čeprav organske snovi lahko pridobimo tudi neposredno iz anorganskih snovi, je razdelitev ostala, saj so se pokazale druge pomembne razlike med obema skupinama snovmi. |
|
|
Delitev snovi na organske in anorganske ni smiselna, saj med organskimi in anorganskimi snovmi ni razlike.
| |
|
Organske snovi lahko nastanejo iz anorganskih tudi izven organizmov.
| |
|
„Življenjska sila“ obstaja.
|

Vir: Wikipedia.
Kaj so torej organske snovi? Kako jih razlikujemo od anorganskih snovi? Oglejmo si posnetek preprostega poskusa.
Katere snovi pooglenijo pri poskusu, prikazanem na zgornjem posnetku?
Sladkor.
| |
Kuhinjska sol.
| |
Kalcijev karbonat.
| |
Žveplo.
| |
Krompir.
| |
Sladkor.
| |
Kuhinjska sol.
| |
Kalcijev karbonat.
| |
Žveplo.
| |
Krompir.
| |
Sladkor, krompir in stiropor pri segrevanju počrnijo. Pravimo, da pooglenijo, saj je črni preostanek oglje. Vse snovi, ki pri segrevanju pooglenijo ali pri njihovem gorenju nastajajo saje, uvrščamo med organske snovi. To pomeni, da vse organske snovi vsebujejo ogljik. Nekatere anorganske snovi vsebujejo tudi ogljik; npr. CO, CO2, H2CO3, CaCO3, a te pri segrevanju ne pooglenijo.
Sladkor.
| |
Kuhinjska sol.
| |
Kalcijev karbonat.
| |
Žveplo.
| |
Krompir.
| |
|
Pridobivamo jih edino iz rastlin ali živali.
| |
|
Vse vsebujejo ogljik.
| |
|
Segrevanje nanje nima bistvenega vpliva.
|
Najpogostejša elementa, ki sestavljata organske snovi, sta ogljik in vodik. Oglejmo si poskusa, s katerima preverimo prisotnost ogljika in vodika v sveči.
|
|
|
Pri gorenju sveče se na delu urnega stekla, ki ga pomikamo skozi plamen, naberejo saje, ki vsebujejo pretežno ogljik. Če poveznemo čez gorečo svečo čašo, se na stenah posode naberejo kapljice vode, kar pomeni, da sveča poleg ogljika vsebuje tudi vodik.
|
Gorenje sveče sproži, da se kisik in vodik iz zraka spojita v vodo.
| |
|
Sveča vsebuje vlago, ki pri gorenju izhlapi in se nato spet kondenzira na hladnih stenah čaše.
| |
|
Snov, ki sestavlja svečo, vsebuje vodikove atome, ki se pri gorenju spajajo s kisikom iz zraka v vodo.
|
Kisik.
| |
Silicij.
| |
Ogljik.
| |
Dušik.
| |
Vodik.
| |
